Tiskanje

neúmnost -i ž (ú)

1. lastnost neumnega človeka: njegovo neumnost so hitro opazili / obžalovali so neumnost njegove odločitve / pooseb. molči, neumnost neumna
2. ekspr. neumno govorjenje ali ravnanje: ta prepoved se mu je zdela neumnost / govoriti neumnosti; slabš. klatiti, kvasiti neumnosti; počenjati, uganjati neumnosti; kakšno neumnost je spet povedal / kot vzklik nobenih neumnosti
// kar je neumno sploh: take neumnosti še nisem bral, gledal / napolnili so mu glavo z neumnostmi neumnimi nazori, mislimi
3. v medmetni rabi izraža negativen odnos do povedanega: pravi, da bo zamenjal službo - neumnost; neumnost, tega ne verjamem
4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi iz neumnosti, po neumnosti izraža, da je kaj nastalo brez pravega vzroka ali podlage: storiti kaj iz neumnosti; po neumnosti izgubiti delo; prav po neumnosti sem se udaril

kákšen -šna -o zaim. (ā)

1. izraža vprašanje po kakovosti, lastnosti, značilnosti: kakšne barve je morje? kakšna bo letina? kakšno listje ima oreh? kakšni ljudje so sosedovi? kakšno bo vreme jutri? / na kakšen način se ga misliš znebiti? kako
// v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: povej, kakšen je novi učitelj; raziskoval je, kateri in kakšni so bili predniki človeka
2. izraža vprašanje po izbiri osebe ali stvari iz določene vrste: kakšno ime so ji dali? kakšno vino naj prinesem, vipavca ali cviček? katero
3. ekspr., navadno okrepljen izraža močno zanikanje, zavrnitev: kakšen moški pa si, da si tega ne upaš? s kakšno pravico me odrivaš? gotovo si imel velik uspeh. Kakšen neki; da ni zdrava? Kakšna pa; elipt. odleglo ti bo. Kakšen odleglo — neumnost
4. ekspr. izraža veliko mero ali stopnjo tega, kar določa samostalnik: kakšna razlika med bratoma; kakšna škoda zanj; tudi mi imamo naravne lepote, pa še kakšne; dela se, kot da ga je doletela ne vem kakšna sreča
// izraža začudenje, presenečenje: kakšen fant je bil to v partizanih; joj, kakšno (čudovito) obleko ima; kakšno vprašanje; sam., ekspr.: kakšno mu je zagodel; kakšno imajo po stanovanju, vse razmetano; kakšne so doma počeli, ko sem šla na ples

drúg -a -o prid. (ȗ)

1. ki ni tisti, na katerega se misli, iz katerega se izhaja: vstopil je drug človek, kot sem ga pričakoval; vsako leto gre v drug kraj na počitnice; zmeraj navede kak drug vzrok / takrat me ne bo doma, pridi raje drug dan; o tem spregovorim na drugem mestu / druge izbire ni; zaenkrat nimam drugega dela
// ki se po lastnostih razlikuje od določenega: poizkusiti na drug način; to ga kaže v docela drugi luči; ponekod je šel razvoj popolnoma drugo pot / po nesreči je bil čisto drug
2. nav. mn. ki v kaki skupini ali celoti obstaja poleg navedenega in se od tega razlikuje: dolina je ločena od drugega sveta; šole in drugi vzgojni zavodi; ona pa ni kakor so druge ženske; razstavljajo volnene in svilene izdelke ter drugo blago
3. pog. ki ni domač, tuj: na starost je moral živeti pri drugih ljudeh; posestvo je v drugih rokah
● ekspr. s palico po njem, saj ne razume drugega jezika dopovedati mu je mogoče le na oster način; pog. žena je v drugem stanu noseča; ekspr. drug veter je zapihal razmere so se spremenile; elipt., knjiž. z drugimi besedami isto na drugačen način povedano; kmalu bo drugih misli bo spremenil svoje mnenje; pog., ekspr. to je pa druga pesem stvar je drugačna, kakor je kazalo; drugi kraji, druge navade

drúg

-a -o

1. samostalniška oblika od drug:
1. a) ta mi ni všeč, prosim drugega; ne on, drug mi je pomagal; dolgo sta se razumela, vendar se je poročil z drugo / z zaimkom: vsak dan si izmisli kaj drugega; nismo srečali njega, pač pa nekoga drugega; vsak drug bi se temu uprl
2. b) bolni naj ostanejo doma, drugi pa naj gredo na delo; mi se strinjamo, drugi pa niso zadovoljni; nekaj sem prodal, drugo pa razdal; ekspr.: oni gredo, mi drugi pa ostanemo; skrbi me, kaj bo z vami drugimi
3. c) želite še kaj drugega; še dosti drugega bi vam rad povedal / poleg drugega je kupil tudi nekaj igrač; med drugim je povedal tudi tole zgodbo / pri naštevanju: prireditve so se udeležili člani odbora, nekateri sodelavci in drugi; nudi jim hrano, stanovanje in drugo [idr.]
4. č) skrbi za svoje in za druge; pog. njen mož gleda za drugimi / smejati se z drugimi; igrati se z življenjem drugih
  // z nikalnico poudarja omejenost na določeno, navedeno: ne pije drugega kakor mleko; drugega ne zna kakor veseljačiti; nihče drug mu ne verjame kakor ti; ekspr. to je neumnost in nič drugega
2. v zvezi z drugi izraža medsebojno razmerje: bojita se drug drugega; treba je drug drugemu pomagati; tri hčere ima, druga je lepša od druge; hodijo, odhajajo, umirajo drug za drugim
● slabš. drug drugega sta vredna oba sta enako slaba; pog. vi se imate dobro, z njim je pa druga njegove razmere, položaj so drugačni, slabši; pog. če ste manjkali zaradi bolezni, je pa druga je opravičljivo; pog. mladičev ni drugega kot tolšča zelo so debeli; pog. ni za drugo, kakor da čepi doma za nobeno drugo stvar ni sposoben; to sem rekel kar med drugim ne da bi posebej poudarjal; preg. kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega

grôza -e ž (ó)

1. velik strah, združen z odporom do česa: groza ga je obšla; prevzela ga je taka groza, da je trepetal po vsem telesu; ta Goyeva slika mu vzbuja grozo; ekspr. kar drevenel je od groze; tresti se od groze, v grozi; ekspr. črna groza / gledala ga je z grozo v očeh / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: groza ga je njegovih odredb zelo se jih boji; groza ga je pred bolečinami
// knjiž. grozotnost, pretresljivost: groza smrti
2. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža veliko težavnost, mučnost česa: groza je, če ti gre vse narobe; groza je bilo pospravljati za vami; bil je tak, da ga je bilo groza pogledati
● ekspr. laže, da je groza zelo
3. ekspr., v prislovni rabi, z rodilnikom izraža zelo veliko količino: zbralo se je groza ljudi
4. v medmetni rabi izraža
1. a) strah, močno vznemirjenje: groza, padel bo; o groza, saj ne moremo preprečiti
2. b) zgražanje, ogorčenje: groza, kakšno neumnost je zinil

génij -a m (ẹ́)

1. izvirno ustvarjalen človek z najvišjimi duševnimi sposobnostmi: on je genij; literarni, pesniški genij; umetniški genij; spoznanje genija; zgodovinska vloga genija / iron. to neumnost je lahko naredil samo tak genij, kot je on
2. knjiž. najvišja, izvirno ustvarjalna sposobnost, duh: verovali so v njegov iznajditeljski genij; izpričati svoj ustvarjalni genij; genij komponista
// bistvene značilnosti, značaj česa: avtorjevo delo predstavlja sintezo germanskega in latinskega genija Belgije; to je tuje našemu narodnemu geniju
3. v rimski mitologiji bitje, ki spremlja in varuje človeka od rojstva do smrti: dobri geniji; pren., pesn. genij ljubezni, zvestobe

gréh -a m (ẹ́)

1. rel. kršitev božje ali cerkvene zapovedi: krasti je greh; kesati, spovedati se grehov; delati grehe; odpustiti grehe; pokoriti se za grehe; velik greh; greh proti šesti božji zapovedi / izvirni greh; mali greh; smrtni greh kršitev božje postave v veliki stvari z jasnim spoznanjem in popolnim privoljenjem
// ekspr. pokvarjenost, nemoralnost: povsod se je naselil greh; valja se v grehu
2. ekspr. prekršek, prestopek: kaznovan je bil za vse grehe; greh proti predpisom; greh zoper zdrav okus / storiti greh nad narodom / v povedno-prislovni rabi: greh je bilo dati denar za tako neumnost; greh je, če ne izrabite lepega vremena
// napaka, pomanjkljivost: nesloga je naš stari greh; omahljivost mu štejejo v velik greh / popravljati stare grehe; pravopisni grehi
● ekspr. še vedno je vredna greha je privlačna, zapeljiva; ekspr. bog mi greh odpusti, če sem koga pozabil navesti naj se mi ne zameri, ne šteje v zlo; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak; greh se pove, grešnik pa ne dejanje se razkrije, storilec pa zamolči

stán -ú m (ȃ)

1. stanje posameznika glede na sklenitev zakonske zveze: spremeniti stan / samski stan; zakonski stan; star.: prosti stan samski stan; naveličati se vdovskega stanu vdovstva
// v obrazcih stan: poročen
2. star., s prilastkom skupina ljudi z istim poklicem: iz potrebe po obrambi je nastal stan vojakov; socialni položaj učiteljskega, uradniškega stanu
// poklic: ni vedel, v katerem stanu naj si služi kruh
3. družbeni sloj: dvigniti se v meščanski stan; biti oblečen svojemu stanu primerno / socialni stan
4. star., s prilastkom stanje: hitro je ugotovil dejanski stan; njegove hlače so še v dobrem stanu / hotela ji je olajšati težek stan položaj
● četrti stan v 19. stoletju delavstvo, proletariat; pog. žena je v drugem stanu noseča; ekspr. zapustil je samski stan poročil se je; star. stopil je v vojaški stan postal je vojak; star. vedno je v stanu napraviti kakšno neumnost je pripravljen; star. ni v stanu presoditi, kaj je prav in kaj ne ni sposoben
♦ voj. glavni stan sedež vrhovnega poveljstva v vojni; vsi pripadniki vrhovnega poveljstva; zgod. deželni stanovi v fevdalizmu predstavniki plemstva, duhovščine in meščanstva, ponekod tudi kmetov; drugi stan v fevdalizmu posvetno plemstvo; prvi stan v fevdalizmu visoka duhovščina; tretji stan v fevdalizmu meščani, obrtniki, trgovci, svobodni kmetje

uganíti in ugániti -em dov. (ī á)

1. ugotoviti naključno, po intuiciji, na podlagi nekaterih podatkov: uganil je njene misli, skrite namene, želje; uganil je, da bo deževalo; uganila je, koliko je star; to je lahko, težko uganiti / iz njegovih besed je uganil, kdo je; po njenih očeh je uganil resnico / ekspr. vedeževalka ji je vse uganila pravilno napovedala prihodnost
2. rešiti uganko, odgovoriti na vprašanje, postavljeno pri kaki družabni igri: kdor bo prvi uganil, bo dobil nagrado / uganiti naslov pesmi; uganiti osebo / uganiti uganko rešiti
3. star. ugotoviti, spoznati: kmalu so uganili, da krade / težko je uganil bistvo problema dojel, razumel
● pog., ekspr. ti jo zmeraj uganeš pravilno poveš, narediš; pog. v veseli družbi so marsikatero uganili povedali so več domislic, šal; pog. uganiti nepremišljenost, neumnost narediti, zagrešiti; pog. prisedita, bomo kakšno pametno uganili se bomo kaj pametnega pogovorili

ugánjen

-a -o:

uganjena beseda

ustrelíti -ím dov., ustrélil (ī í)

1. s sprožitvijo orožja povzročiti, da izstrelek zleti iz njega: pomeriti in ustreliti; ustreliti v tarčo, zrak; ustreliti s pištolo, puško; odgovoril je, kot bi iz topa ustrelil zelo hitro
// ustreliti za beguncem / ustreliti častno salvo izstreliti
// ubiti s strelnim orožjem: ustreliti zločinca; ustrelili so ga kot talca / ustreliti medveda, srno / ustreliti koga v hrbet, srce
// s strelom zadeti, raniti: ustreliti koga v nogo; po nesreči se je ustrelil v roko
2. ekspr., v zvezi ustreliti z očmi, s pogledom jezno ali živahno pogledati: z očmi je ustrelila za njim; ustreliti s pogledom po sobi
● pog., ekspr. ustreliti kozla narediti veliko napako, neumnost; ustreliti v prazno ne da bi zadel; pog. ustreliti mimo reči kaj napačnega

ustreljèn

-êna -o:

ustreljeni talci

ustreljena žival

bila je ustreljena v prsi

zaletávati se -am se nedov. (ȃ)

1. hitro se premikajoč prihajati v sunkovit dotik s čim: iz objestnosti se zaletavati v mimoidoče; v temi so se zaletavali v stole, zaboje; vešče se zaletavajo v svetilko
// udarjati s hitro vozečim vozilom ob kaj: opiti vozniki avtomobilov se pogosto zaletavajo v ograjo; zaletavati se z avtomobili
2. ekspr. hitro, premalo premišljeno se lotevati česa, delati kaj: ne zaletavajte se, ampak dobro premislite, ker bo veliko stroškov / zaletavati se iz neumnosti v neumnost
3. ekspr., navadno v zvezi z v vznemirjeno, razburjeno izražati pomisleke o čem: javno se zaletavati v program / članek se zaletava v odločitev oblasti / ta fant se zaletava v vsako dekle jo nadleguje

zaletavajóč se

-a -e:

zaletavajoče se kroglice

prisl.: zaletavajoče se česa lotevati

●

zaletavajoče govoriti, hoditi neenakomerno hitro, sunkovito

ábota -e ž (á) raba peša nespamet, neumnost: takšna ljubosumnost je največja abota; človeška neumnost in abota / pooseb. abota abotna!

blêkniti -em in blékniti -em dov. (é ȇ; ẹ́ ẹ̑) slabš.

1. v naglici izreči kaj nepremišljenega ali neumnega: nič ne premisli, kar blekne; blekniti neumnost; ušla je, je bleknil tja v tri dni / menda nisi komu kaj bleknil o tem izklepetal
2. reči, povedati: kaj stojiš in zijaš? Blekni vendar kaj

ga rod., tož. od on, nav. ekspr.

1. pog. stvar, ki se ne mara ali ne more imenovati: nalezel se ga je opijanil se je; precej sta ga že čutila bila sta vinjena; imeti ga pod kapo biti vinjen; dosti ga nese spiti more mnogo alkoholne pijače, ne da bi se upijanil; ta ga pa pihne je zabaven, domiseln; vzbuja občudovanje zaradi kakega dejanja, uspehov; polomiti ga narediti nerodnost, neumnost; elipt. to smo ga spili smo mnogo alkoholne pijače; zelo, hrupno smo se zabavali
2. navadno v nikalnih stavkih krepi predmet ali smiselni osebek: ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve; ni ga človeka, ki bi mi pomagal nihče mi noče pomagati, mi ne pomaga; pog. čez to vino ga ni ni boljšega vina
// v vzkliku: glej ga, glej domišljavca; poglejte ga navihanca; prim. jih, jo, on

premóder -dra -o prid. (ọ́) knjiž.

1. preveč moder, pameten: premoder je, da bi naredil tako veliko neumnost
● nar. ne bodi premodra, to ti lahko zelo škoduje preveč resna, preveč zadržana
2. ekspr. zelo preudaren, zelo pameten: mnogo pravljic se začenja: živel je premoder mož / zapisal je tele premodre besede

premódro

prisl.:

premodro govoriti

bíti bíjem nedov., 3. mn. stil. bijó; bìl (í ȋ)

1. močno, ostro zadevati se ob kaj: dež bije ob okna; plešoče noge bijejo ob tla; debele kaplje so mu bile v lice; veter jim bije v obraz; toča bije po strehi / preh., pesn. kolesa bijejo enakomerno pesem; pren. luč bije v oči; trušč nam bije v ušesa
// udarjati z nogo, z roko ob kaj: biti s pestjo po mizi; konji bijejo s kopiti ob tla / konj bije in grize brca; togotno biti okoli sebe
2. dajati komu udarce: bije in udriha; biti do krvi; biti po glavi; bije ga kot živino; biti se po čelu
// knjiž., z notranjim predmetom udeleževati se oboroženega boja: biti odločilno bitko; biti boj s sovražnikom; bitke se bijejo; pren. biti hude duševne boje
3. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznanjati čas: ima stensko uro, ki bije; preh. njihova ura bije tudi četrti; ura kaže tri in bije dve; pol bije; nar. ura je bila osmo osem; brezoseb. deset je bilo; pravkar bije pet
4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično poganjati kri po žilah: srce mu še bije; srce bije divje, hitro; srce bije kot kladivo / žila komaj še bije / knjiž. kri živahno bije po žilah
5. v zvezi biti plat zvona z udarjanjem na zvon naznanjati nevarnost, nesrečo: ko je videl, da gori, je stekel v zvonik in začel biti plat zvona; brezoseb. plat zvona je bilo; pren. problem ni tako hud, da bi bilo treba biti plat zvona
// star. z udarjanjem povzročati, da glasbilo oddaja glasove; igrati, tolči: biti na cimbale; biti v boben
6. knjiž., redko širiti se, prihajati od kod: iz zidu bije hlad; pren. iz njegovih besed bije sovraštvo
● kap bije na prag od konca strehe padajo kaplje na prag; knjiž. na koga bije sum kdo je osumljen; vznes. zdaj bije naša ura zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo; ekspr. zadnja ura mu bije umira; skrajni čas je, da to stori; ekspr. njegovemu tiranstvu bije zadnja ura bliža se konec njegovega tiranstva; vznes. zdaj bije ura ločitve zdaj se moramo ločiti; iron. saj vemo, koliko je ura bila kakšen je položaj; star. tuja vrata ga bodo bila po petah ne bo imel svojega doma; ekspr. kaj ga pa biješ kaj počenjaš neumnosti; biti (si) takt s palico dajati (si) takt; raba peša otroci bijejo žogo igrajo nogomet; rumena barva hiše bije v oči neprijetno učinkuje; njegovo vedenje bije v oči je zelo opazno; star. srce mu za drugo bije ljubi drugo
♦ etn. kozo biti otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; rihtarja biti družabna igra, pri kateri eden od igralcev ugiba, kdo ga je udaril po zadnjici

bíti se

1. udeleževati se oboroženega spopada, boja: biti se za svobodo; biti se do zadnje kaplje krvi, do zadnjega; biti se na življenje in smrt; pren. novo se bije s starim
// knjiž. dvobojevati se: zaradi žalitve se je bil z njim; star. biti se na sablje
2. zelo si prizadevati za kaj: bili so se za delavske pravice
3. biti v nasprotju s čim: tako ravnanje bi se bilo z njegovimi nazori / barve se bijejo med seboj

bijóč

-a -e:

stopala je, bijoč s palico ob tla

bijoča ura

burno bijoče srce

v oči bijoča neumnost

bít

-a -o nar.:

hiša iz bite ilovice zbite, steptane

deca je večkrat »bita ko sita« (I. Potrč) tepena

butálski -a -o prid. (ȃ) ekspr. značilen za butalce: ima butalske navade / butalska neumnost

oslóvstvo -a s (ọ̄) knjiž.

1. dejstvo, da je žival osel: osel se ni pritoževal zaradi svojega oslovstva
2. neumno govorjenje ali ravnanje; neumnost: Osel gre le enkrat na led. — Baš to je oslovstvo (O. Župančič)

pokídati -am dov. (í ȋ)

1. star. skidati: pokidati gnoj / pokidati hlev počistiti, očistiti ga
2. pog., ekspr., v zvezi z ga, jo narediti neumnost, lahkomiselnost: že spet si ga pokidal; to jo je pokidal
● ekspr. golobi so vse pokidali z iztrebljanjem umazali

pokídati se

ekspr.

1. iztrebiti se: ptič se je pokidal na njen najlepši klobuk
2. pog. ne ceniti, ne upoštevati: pokidam se nanje; na ta navodila se pokidajo
● ekspr. on se je prvi pokidal se je zbal, izgubil pogum in zato popustil, odnehal

pokrónati -am dov. (ọ̑) pog., v zvezi z ga

1. narediti neumnost, lahkomiselnost: če ga je kaj pokronal, se je zmeraj zatekel k njej; s tako odločitvijo ga je zares pokronal
// narediti napako: bal se je, da ga bo pri nastopu kaj pokronal
2. poveseljačiti: za slovo so ga še malo pokronali

polomíti -lómim dov. (ī ọ́)

1. drugega za drugim odlomiti, zlomiti: polomiti palice; polomiti drevesom vrhove / sneg je polomil veje
// povzročiti, da ima kaj odlomljene, zlomljene dele: pri obiranju so drevo precej polomili / polomiti ograjo, stol / ekspr. polomiti ključavnico, uro pokvariti
2. ekspr. povzročiti komu zlome, poškodbe: tako ga je tepel, da ga je vsega polomil; ne hodi tja, da se ne polomiš; pri padcu se je ves polomil
3. pog., v zvezi z ga, jo narediti neumnost, lahkomiselnost: če ga fant kaj polomi, se lepo pomenita; ekspr.: polomil si ga na celi črti; pošteno ga je polomil
// narediti napako: igralec ga je na premieri polomil; polomil ga je pri izpitu / ekspr. polomil si jo, da jih nisi povabil
● ekspr. ob izgovarjavi teh besed bi si kmalu jezike polomili zelo težko, nespretno so jih izgovarjali; ekspr. če bi ga zalotil, bi mu polomil kosti, rebra bi ga zelo pretepel; ekspr. sovražnik si bo v tem boju polomil zobe ne bo uspel; bo premagan

polómljen

-a -o:

polomljena ograja

polomljeno drevo

●

ekspr. iz službe je prišel ves polomljen zelo utrujen; ekspr. govoril je v polomljeni angleščini slabi, nepravilni

posráti -sérjem dov., posêrji poserjíte (á ẹ́) vulg.

1. z iztrebljanjem umazati: posrati stranišče; ves se je posral
2. v zvezi z ga, jo narediti neumnost, lahkomiselnost: že spet si ga posral; to jo je posral

posráti se

iztrebiti se:

pazi, da se ne boš posral

posrati se v hlače

●

vulg. poserjem se nate ne cenim te; vulg. poserjem se na predpise ne upoštevam jih; vulg. posrati se pred kom zbati se, izgubiti pogum in zato popustiti, odnehati; vulg. že vem, kje sem ga v nalogi posral kje sem naredil napako, se zmotil

posrán

-a -o

1. deležnik od posrati: od muh posrane žarnice
2. bojazljiv, strahopeten: ni maral imeti opravka s takim posranim človekom / zakričal je nanj, pa je bil ves posran zelo prestrašen
♦ vulg. vse zaradi te posrane kupčije nepomembne, ničvredne

premáknjenost -i ž (á) lastnost, značilnost premaknjenega: vidi se razkosanost in premaknjenost objekta po eksploziji
● pog. premaknjenost tega človeka je očitna čudaštvo, neumnost

slaboúmje -a s (ȗ) knjiž.

1. slaboumnost: prirojeno slaboumje
2. omejenost, nespametnost, neumnost: slaboumje tega človeka / slaboumje predsodkov

traparíja -e ž (ȋ) pog., slabš.

1. neumnost: govoriti traparije; noče poslušati traparij / početi traparije / kot vzklik nobenih traparij
2. neprimerna, neustrezna stvar: kupuje traparije / čustva so zanj traparija
● pog. same traparije mu gredo po glavi razmišlja o neresnih, lahkomiselnih stvareh; pog. za vsako traparijo je še rad se še zabava

ukresáti ukréšem dov., ukrêši ukrešíte; ukrêsal (á ẹ́) v zvezi z ogenj, iskra s tolčenjem, udarjanjem s čim ob kaj trdega povzročiti nastanek ognja, iskre: ukresati iskro; ukresati ogenj s kresilom in kresalom; pod kopitom se je ukresala iskra / ekspr. ukresati vžigalico s potegom prižgati
// konj se je spustil v dir, da so se ukresale iskre; pren. ukresati iskro upanja, vere v kom
● ekspr. te besede so ukresale ogenj v njem ga čustveno zelo vznemirile, razgibale; ekspr. ukresati dovtip, šalo reči, povedati; ekspr. pazi nanj, ta bo ukresal še kako neumnost naredil; pog., ekspr. ukresal jo je za njim kar po bližnjici odšel

ukresáti se

močno se zasvetiti:

iz oblakov so se ukresale strele

/ ekspr. sredi žitnega polja so se ukresali plameni rdečega maka

●

ekspr. v njenih očeh se je ukresal plamen jeze je bilo videti, da se je razjezila

ekspr. nenadoma nastati, pojaviti se: v njegovi glavi so se ukresale nove misli, zamisli; v srcih se jim je ukresalo upanje

zagrešíti -ím dov., zagréši; zagréšil (ī í) povzročiti kaj slabega, nepravilnega: zagrešiti prometno nesrečo / zagrešiti izdajstvo, rop, umor / zagrešiti napako, spodrsljaj; s tem dejanjem je zagrešil veliko neumnost / šalj. v mladosti je zagrešil nekaj pesmi napisal
♦ jur. zagrešiti kaznivo dejanje
// rel. narediti kaj zlasti moralno slabega, oporečnega: obžaluje vse, kar je zagrešil; zagrešiti kaj proti komu, nad kom / z notranjim predmetom zagrešiti greh

zagrešíti se

star.

pregrešiti se:

zagrešiti se proti komu

s tem se je hudo zagrešil

zagrešèn

-êna -o:

popraviti zagrešene napake

zasráti -sérjem dov., zasêrji zaserjíte (á ẹ́) vulg.

1. z iztrebljanjem umazati: muhe so zasrale ves zid
// umazati, onesnažiti sploh: vse potoke so zasrali s kemikalijami / z umazanimi škornji je zasral stanovanje
2. v zvezi z ga, jo narediti neumnost, lahkomiselnost: upam, da ga nisi kaj zasral; boste videli, da ga bodo zasrali
● vulg. v pijanosti je zasral ključe zapravil, izgubil; vulg. to zadevo so čisto zasrali z napačnim ravnanjem, govorjenjem pokvarili

zasráti se

zaradi napačnega ravnanja, govorjenja izgubiti ugled:

tako se je zasral, da ga nihče več ne jemlje resno

/ vsem, pri vseh so se zasrali

zasrán

-a -o:

zasrane šipe

vse je zasrano

zatelebánost -i ž (á)

1. ekspr. zaljubljenost: mladostna zatelebanost
2. slabš. omejenost, neumnost: čuditi se njihovi zatelebanosti

màrsikàkšen -šna -o zaim. (ȁ-ȁ) marsikateri: napravil je že marsikakšno neumnost

primòjkrváv in primojkrváv medm. (ȍ-ȃ; ȃ) pog. izraža močno podkrepitev trditve: primojkrvav, ne dam denarja za to neumnost

srdíti -ím, tudi srdíti in sŕditi -im nedov. (ī í; ī ŕ) spravljati v veliko jezo: srdi jih človeška neumnost; srdi ga, če mu ugovarjajo

srdíti se,

tudi srdíti se in sŕditi se

čutiti, izražati veliko jezo:

ali se oče še srdi

srdi se sam nase

zaklobasáti -ám dov. (á ȃ) nizko reči, povedati: velikokrat zaklobasa kako neumnost

zaklobasáti se

slabš.

veliko in nespametno govoreč se zadržati kje predolgo:

spet si se zaklobasal

ábotnost -i ž (á) raba peša lastnost abotnega človeka; nespametnost, neumnost: pokopala ga je lastna abotnost / do abotnosti naiven fant / govoriti abotnosti; izbij ji abotnosti iz glave

borníranost -i ž (ȋ) knjiž., nav. slabš. omejenost, neumnost: v svoji borniranosti ne more razumeti tega; kulturna borniranost

flávza -e ž (ȃ) nav. mn., pog., slabš. neumnost, čenča: izmišljevati si flavze / stare flavze

glúpost -i ž (ú) star. neumnost: iz oči mu je odsevala glupost / on da je sam in ubog, kakšna glupost

maloúmnost -i ž (ú) evfem. nespametnost, neumnost: to dejanje kaže njegovo maloumnost / v svoji maloumnosti je marsikdaj slabo ravnal

neúmščina -e ž (ȗ) nar. neumno govorjenje ali ravnanje; neumnost: kakšno neumščino si spet naredil

nónsens -a m (ọ̑) knjiž., navadno v povedni rabi nesmisel, neumnost: tak postopek je nonsens; to je nonsens

práznica -e ž (á) nar. neumnost, čenča: Koliko besed so bili že raznesli, a so se pozneje izkazale za praznice (F. Bevk)

prifŕknjenost -i ž (ȓ) slabš. čudaštvo, neumnost: zaradi prifrknjenosti so ga odpustili / to so same prifrknjenosti

prismójenost -i ž (ọ́) ekspr. nespametnost, neumnost: v svoji prismojenosti pripoveduje o dogodku vsakomur, ki jo hoče poslušati; zaradi njegove prismojenosti ga ne spoštujejo / ne morem poslušati takih prismojenosti nespametnega, neumnega govorjenja

prismúknjenost -i ž (ȗ) ekspr. čudaštvo, neumnost: njegova prismuknjenost se vedno bolj stopnjuje / govoril ji je o raznih prismuknjenostih

topoglávost -i ž (ā) ekspr. neumnost, omejenost: obupoval je nad sosedovo topoglavostjo / podreja se mu le iz topoglavosti

topoúmnost -i ž (ú) ekspr. neumnost, omejenost: človeška topoumnost / zmeraj ga nadleguje s kako topoumnostjo

tŕčenost -i ž (ȓ) pog. omejenost, neumnost: pripisovali so mu čudaštvo, če že ne trčenost; rahla trčenost

zabítost -i ž (ȋ) slabš. omejenost, neumnost: jeziti se zaradi njegove zabitosti

zagámanost -i ž (ā) nižje pog. neumnost, togost, trdovratnost: očitati komu zagamanost

zarúkanost -i ž (ȗ) nižje pog. zabitost, neumnost: njegova zarukanost presega vse meje

Slovar slovenskega knjižnega jezika