odpádek -dka m (ȃ) 1. nav. mn. kar se v gospodinjstvu, vsakdanjem življenju izloči, zavrže kot neuporabno: odmetavati, pospravljati odpadke;
spreminjati organske odpadke v kompost / koš za odpadke / kosovni odpadki večji odpadki v kosu, ki jih pristojne službe odvažajo le enkrat ali dvakrat letno; nevarni odpadki; posebni odpadki 2. kar se pri predelavi, obdelavi česa odstrani, izloči kot neuporabno za prvotni namen: izkoriščati odpadke;
odpadki pri predelavi sadja / klavni, žagarski odpadki / lupiti krompir tako, da gre malo v odpadek
♦ teh. radioaktivni odpadki radioaktivni izotopi, ki se izločijo iz izrabljenega jedrskega goriva// ed. slabi, nekvalitetni izdelki: zmanjšati odpadek 3. nav. mn. iztrebek: kuriti s posušenimi odpadki;
ptičji odpadki
nèuporáben -bna -o prid. (ȅ-á ȅ-ā)
ki se ne da uporabiti, uporabljati: neuporabni prostori; stroj je neuporaben; zaradi tega živila še niso neuporabna / ekspr. neuporaben človek je / ekspr. neuporabno dramsko delo slabo, nekvalitetno
odvréči -vŕžem dov., odvŕzi odvŕzite in odvrzíte; odvŕgel odvŕgla (ẹ́ ȓ) 1. z metom narediti, da kaj preneha biti pri osebku: odvreči cigaretni ogorek, prazno steklenico, škatlo / odvreči breme s pleč / letala so odvrgla bombe spustila / ekspr. vojaki so odvrgli orožje so se razorožili; niso se hoteli več bojevati; pren. v hipu je odvrgel vso dostojanstvenost // izločiti kot neuporabno: odvreči stare igrače; ko se bo stroj pokvaril, ga bodo odvrgli 2. z metom spraviti kam: helikopter jim je odvrgel opremo v taborišče;
letalo je odvrglo vojakom municijo in orožje / padalce so odvrgli na osvobojeno ozemlje 3. postati revnejši, siromašnejši za kako stvar; izgubiti: drevesa so že odvrgla listje;
ta rastlina odvrže liste, če jo preveč zalivamo / jelen odvrže rogovje jelenu odpade rogovje; rak odvrže oklep se levi
● ekspr. nekaj se jim je zameril, zato so ga odvrgli izločili, izključili iz svoje sredine; ekspr. ljudje še niso odvrgli stare kože se še niso spremeniliodvŕžen -a -o:
odvrženi predmeti; odvrženo orožje se razdeli borcem
razprémiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) navt., navadno v zvezi z ladja odstraniti z ladje prenosno opremo: razpremiti staro, neuporabno ladjo razprémljen -a -o:
razpremljen parnik
zavréči -vŕžem dov., zavŕzi zavŕzite in zavrzíte; zavŕgel zavŕgla (ẹ́ ȓ) 1. narediti, da preneha biti pri osebku toa) kar se ne želi več imeti, se več ne potrebuje: jedli so hrano, ki so jo zavrgli vojaki;
zavreči staro obleko;
vode, v kateri se kuha zelje, ne zavržemo b) kar je neuporabno: vse blago z napako zavržejo;
tiskarji izrabljene črke zavržejo;
zavreči polomljene igrače 2. ekspr. zaradi odklanjanja ravnanja koga prenehati biti z njim v pozitivnem odnosu, zvezi: družina ga je zavrgla;
ko se je poročila, jo je oče zavrgel;
zavreči in razdediniti / mati je zavrgla otroka je prenehala skrbeti zanj; ga je zapustila// zaradi odklanjanja ravnanja koga narediti, da v kaki skupnosti ni več upoštevan, je iz nje izločen: družba ga je zavrgla / zaradi izdaje so ga tovariši zavrgli 3. ekspr. prenehati uporabljati kaj zaradi negativnega odnosa do tega: zavrgli so metode dotedanjih raziskovalcev / zavreči je treba ustaljeno reševanje teh problemov; zavreči domačo tradicijo v slikarstvu / zavreči vero staršev 4. ekspr. zaradi odklonilnega odnosa ne sprejeti, upoštevati česa: zavreči mnenje manjšine;
zavreči nasvet, predlog;
njegovo teorijo so zavrgli kot neznanstveno / zavrgel je njeno ljubezen // ne sprejeti, odkloniti: zavreči pomoč, ponudbo; sodišče je zavrglo pritožbo 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža prenehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: zavreči slabe navade;
zavrgel je misel na maščevanje / lesene pluge so že zdavnaj zavrgli jih prenehali uporabljatizavréči se ekspr.
prenehati živeti v skladu z vrednotami, zlasti moralnimi, priznanimi v določeni družbi: pustil je študij in se zavrgel; bali so se, da bi se v tujini zavrgla; do konca, popolnoma se zavreči
zavŕžen -a -o
1. deležnik od zavreči: zavrženi deli avtomobila; zavržen otrok; biti zavržen od očeta in matere; zavržene ideje
2. knjiž. nemoralen, pokvarjen: zavržena ženska / zavrženo dejanje
● knjiž. zavrženi angel hudič; knjiž. zavržena duša pogubljena; knjiž. živeti v zavrženih razmerah slabih, človeka nevrednih; sam.: sočustvovati z zavrženimi in ponižanimi
izrabíti in izrábiti -im dov. (ī á) 1. popolnoma, v celoti porabiti: izrabiti ves kredit // napraviti, da se kaj funkcionalno, namensko uporabi: izrabiti prostor / ves prosti čas izrabi za študij 2. napraviti, da kaj opravi svoj namen: maksimalno izrabiti stroj;
izrabiti energetske vire 3. napraviti, da kaj prinese ugodnosti: izrabiti ugodne razmere / izrabil je ugodno priložnost in zbežal // napraviti, da kaj neupravičeno prinese ugodnosti: izrabiti službeni položaj; izrabiti predpise 4. dati komu premajhno povračilo za delo, ki ga je opravil: brezobzirno izrabiti delavce 5. z dolgo rabo, uporabo napraviti kaj neuporabno, neprimerno: čopič je izrabil do držaja;
čevlji so se že izrabili;
stroj se je čisto izrabil / žival se pri težkem delu kmalu izrabi izčrpa, oslabiizrábljen -a -o:
dobro izrabljen čas; načrtno izrabljen prostor; stroj je že izrabljen
obrabíti in obrábiti -im dov. (ī á) z dolgo rabo, uporabo narediti kaj neuporabno, neprimerno: obrabiti orodje, pohištvo;
svinčnik je popolnoma obrabil;
rokavi se na komolcih hitro obrabijo;
stroj se je že obrabil;
pren., ekspr. ta dovtip se je že obrabil obrábljen -a -o:
obrabljeni čevlji; nadomestiti obrabljene dele stroja; obrabljena fraza, melodija; pohištvo je staro in obrabljeno
obrábljati -am nedov. (á)
z dolgo rabo, uporabo delati kaj neuporabno, neprimerno: obrabljati obleko; avtomobilske gume se na slabih cestah hitreje obrabljajo; z drgnjenjem se vrv obrablja
odmetáti2 -méčem dov., odmêči odmečíte; odmêtal (á ẹ́) 1. z metanjem spraviti z določenega mesta: odmetati seno, zemljo;
odmetati sneg izpred hiše 2. z metanjem narediti, da kaj preneha biti pri osebku: odmetali so orodje in utrujeni sedli / letala so odmetala bombe spustila; ekspr. odmetala je s sebe vso obleko popolnoma se je slekla3. izločiti kot neuporabno: odmetal je stare obleke;
odmetati oškrbljeno posodo odmetáti se igr.
dati, položiti na stran karto, ki ne daje možnosti vzetka: dobro se je odmetal
odmetávati -am nedov. (ȃ) 1. z metanjem spravljati z določenega mesta: odmetavati slamo, sneg, zemljo;
odmetavati z lopato 2. z metanjem delati, da kaj preneha biti pri osebku: vojaki so odmetavali orožje in se predajali / zavezniška letala so odmetavala borcem hrano in orožje spuščala3. izločati kot neuporabno: krovci odmetavajo razbito opeko;
odmetavati časopisni papir;
kar je vredno, si pridržuje, drugo odmetava 4. postajati revnejši za kako stvar; izgubljati: vrbe žalujke že odmetavajo liste
● zastar. odmetavati resnico odklanjati, zavračati
otrébek -bka m (ẹ̑) nav. mn. 1. kar se kot odvečno, neuporabno odstrani, zavrže: otrebki solate 2. zastar. iztrebek: bolnikovi otrebki / pobiral je konjske otrebke
♦ vet. otrebki plodove ovojnice, ki se po porodu izločijo iz maternice; trebilo
pokváriti -im dov. (á ȃ) 1. narediti kaj slabše, neuporabno: z nepravilnim ravnanjem pokvariti aparat;
stroja ni popravil, pač pa ga je še bolj pokvaril;
otrok je pokvaril uro;
računalnik se je pokvaril / težka vozila so pokvarila cesto; ekspr. tipkarica pokvari dosti papirja; blago se je med prevozom pokvarilo 2. narediti kaj manj popolno, dovršeno: hiše so pokvarile naravo okrog jezera;
neprimeren okvir sliko pokvari;
pokvariti povest s popravki / s kuhanjem pokvariti hrano narediti manj kvalitetno; ekspr. pokvariti medsebojne odnose poslabšati; vsaka nadaljnja beseda bi pokvarila učinek zmanjšala; pokvariti si zdravje // povzročiti (hujšo) okvaro: pretesni čevlji so mu pokvarili noge; zaradi slabe svetlobe si je pokvaril oči; pokvariti si zobe z neprimerno hrano; pokvariti si želodec / pokvariti si vid 3. povzročiti, da kdo nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: slaba družba ga je pokvarila;
bal se je, da bi se mu otroci pokvarili / pokvariti značaj naroda / en učenec je pokvaril vse druge 4. povzročiti, da se zmanjša občutek ugodnosti, prijetnosti: incident je pokvaril razpoloženje;
pokvaril mu je veselje do nadaljnjega dela / slabo vreme je pokvarilo izlet; dogodek je pokvaril družbi ves večer; s svojim ravnanjem ji je pokvaril življenje 5. povzročiti, da kaj ne uspe, je manj uspešno: pokvaril mu je igro;
nepredviden dogodek mu je pokvaril načrte;
s svojim prihodom sva mu pokvarila čakanje na lisico
● ekspr. pokvariti oceno poslabšati; ekspr. položaj na fronti se je pokvaril poslabšal; vreme se bo pokvarilo postalo bo deževno, mrzlopokváriti se
postati neužiten, slab: jed se na toplem hitro pokvari; krma se je zaradi vlažnih prostorov pokvarila
pokvárjen -a -o:
pokvarjen kruh; zaradi slabega uspeha ima počitnice pokvarjene; pokvarjeno orodje; moralno pokvarjen človek
poškodováti -újem tudi poškódovati -ujem dov. (á ȗ; ọ̄) 1. povzročiti poškodbo, poškodbe: ta bolezen lahko poškoduje srce;
poškodovati komu roko;
poškodovati obraz z vročo tekočino;
padel je in se poškodoval;
poškodovati se na vožnji, pri delu, v prometni nesreči;
poškodovati si koleno / smrtno se poškodovati
♦ anat. poškodovati si meniskus 2. povzročiti, da postane kaj slabše, neuporabno: potres je poškodoval veliko hiš;
rja je poškodovala kovino;
poškodovati pohištvo;
pri prevozu so se aparature poškodovale poškodován tudi poškódovan -a -o:
v nesreči je bil huje poškodovan; poškodovana znamka; obnoviti poškodovano obzidje; poškodovano tkivo; sam.: poškodovane so odpeljali v bolnišnico
šít1 -a m (ȋ) pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu 1. kar je nekakovostno, neuporabno, malo vredno, nepomembno: menda verjame v duhove, reinkarnacijo in ves ta šit;
ta cesta je čisti šit 2. mamilo iz smole indijske konoplje; hašiš: kaditi šit
uničeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, povzročati, da kaj preneha obstajati: uničevati plevel, škodljivce;
toplota uničuje vitamine / pisma sproti uničuje / ogenj je uničeval hiše 2. škoditi čemu tako, da propade: mraz uničuje drevje;
plesen uničuje povrtnino;
les se na dežju uničuje / z nepravilno nego si uničevati kožo, lase 3. delati, povzročati, da kaj postane neuporabnoa) z nepravilnim, malomarnim ravnanjem: z vožnjo po slabih cestah se avtomobil uničuje b) s svojim delovanjem, učinkovanjem na to: molji uničujejo volnene izdelke;
pogosti nalivi uničujejo cesto;
vlaga uničuje pohištvo c) s strelnim orožjem, razstrelivom: uničevati mostove in proge;
uničevati nasprotnikove tanke 4. delati, povzročati, da pride kaj v zelo slabo stanje: neprimerna svetloba uničuje oči;
hrup uničuje živce / slabe delovne razmere jim uničujejo zdravje / bolezen, skrb ga uničuje; s pijačo se vse bolj uničuje 5. z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročati, da ne more več opravljati svojega dela, dejavnosti: uničevati nasprotnike;
s takimi ukrepi so kmete počasi uničevali / konkurenca uničuje podjetja // povzročati, da kdo več ne obstaja, živi: epidemije in naravne katastrofe uničujejo ljudi; plemena se še vedno uničujejo med seboj 6. s prislovnim določilom delati, povzročati, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede tega, kar izraža določilo: finančno uničevati koga;
moralno se uničevati // delati, povzročati, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh: s pijančevanjem uničuje sebe in svojo družino 7. navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročatia) da kdo česa ne doseže, ne izpolni: uničevati komu kariero / uničevati otrokom mladost; uničevati si življenje b) da kaj pri kom preneha obstajati, trajati: uničevati komu upanje, veselje;
ne uničuj nam dobre volje uničujóč -a -e
1. deležnik od uničevati: uničujoč sledove za seboj, je upal, da ga ne bodo odkrili; živce uničujoč hrup; uničujoče delovanje vlage
2. ki povzroči veliko razdejanje, škodo: uničujoč potres; uničujoča vojna
// ekspr. zelo hud, velik: doživeti uničujoč poraz / uničujoča kritika zelo negativna, odklonilna
● ekspr. pogledati z uničujočim pogledom s pogledom, ki izraža zelo odklonilen, sovražen odnos; prisl.: uničujoče gledati
uníčiti -im dov. (í ȋ) 1. narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati: uničiti mrčes, plevel;
uničiti škodljivce s kemičnimi sredstvi;
toplota uniči vitamine;
z razkuževanjem se bacili uničijo / uničiti dokumente; v jezi je uničila njegova pisma / ogenj je uničil gospodarsko poslopje; mesto je uničil potres / uničiti zalogo orožja 2. poškodovati kaj tako, da propade: plesen je uničila krompir, trte;
slana je uničila ajdo;
suša, toča je uničila ves pridelek;
voluhar je uničil sadno drevje;
z nepravilnim zalivanjem je uničila rože / s preparati si je uničila lase 3. narediti, povzročiti, da kaj postane neuporabnoa) z nepravilnim, malomarnim ravnanjem: kolo, stroj je kmalu uničil;
delno, popolnoma uničiti;
s prenašanjem sem in tja so se knjige uničile / ekspr. kar prime v roko, uniči / čevlje uniči v eni sezoni ponosi, izrabib) s svojim delovanjem, učinkovanjem na to: kislina mu je uničila obleko;
molji so ji uničili plašč;
neurje je uničilo del ceste;
vlaga je v nekaj letih uničila pohištvo c) s strelnim orožjem, razstrelivom: sovražnik je uničil most;
uničiti nasprotnikove tanke;
sovražno letalo so uničili sestrelili, razstrelili// narediti, povzročiti, da postane kaj neveljavno, navadno zaradi napake: uničil je že dva čeka 4. narediti, povzročiti, da pride kaj v zelo slabo stanje: branje ob slabi svetlobi mu je uničilo oči;
hrup ji je uničil živce / prenaporno delo ji je uničilo zdravje / bolezen, skrb ga je zelo uničila 5. z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročiti, da ne more več opravljati svojega dela, dejavnosti: uničiti ilegalce;
kmeta so s temi ukrepi uničili;
tako bo uničil samega sebe / davki jih bodo uničili; uničiti organizacijo; konkurenca je uničila podjetje / uničiti sovražni bataljon // povzročiti, da kdo več ne obstaja, živi: to pleme je uničila epidemija; človeštvo se bo uničilo samo 6. s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede tega, kar izraža določilo: finančno, gospodarsko uničiti koga;
to ga bo uničilo telesno in duševno;
moralno se je popolnoma uničil // narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh: s pijančevanjem je uničil svojo družino 7. navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročitia) da kdo česa ne doseže, ne izpolni: uničiti komu kariero;
uničil ji je mladost / ekspr. ne uniči ji življenja b) da kaj pri kom preneha obstajati, trajati: uničiti komu upanje, veselje;
uničiti dobro voljo;
uničiti si delovne zmožnosti
● ekspr. ti trije dnevi so ga uničili zelo izčrpali, utrudili; ekspr. življenje jo je uničilo ni bila kos življenjskim težavam, problemom; šalj. uničila sta že dva litra vina popila, spila; šalj. uničil je osem omlet pojedeluníčen -a -o:
zaradi prometne nesreče je avtomobil uničen; čevlji so že uničeni; vsi njegovi upi so uničeni; stal je ves bled in uničen; živce ima popolnoma uničene
zakovíčiti -im dov. (í ȋ) 1. teh. povezati s kovicami: zakovičiti kosa pločevine;
ročno, strojno zakovičiti / hladno zakovičiti z nesegretimi kovicami / zakovičiti kovček / zakovičiti stik 2. teh. z zakovanjem kovice zadelati, zapreti: zakovičiti luknjico v žlebu 3. teh. zakovati: zakovičiti kovico 4. knjiž., v ruskem okolju z zabitjem droga, žeblja v strelno odprtino narediti orožje neuporabno: zakovičiti puško, top zakovíčen -a -o:
zakovičeni plošči