označeválnik -a m (ȃ)
1. kar kaj označuje: Zbira stare knjige, hkrati z njimi pa hrani številne ekslibrise, avtorske podpise in razne označevalnike; laserski označevalnik priprava za osvetljevanje ciljev pri nočnem obstreljevanju;
2. jezikosl. beseda, ki opredeljuje leksikalno enoto glede na slovnično kategorijo, zvrstnost, stilnost, časnost; kvalifikatorSSKJ: označiti besedo z označevalnikom; oblikoslovni označevalnik; Nekatere besede so v pravopisu označene s čustvenostnim označevalnikom poudarjalno, kar pomeni, da beseda nikakor ne zveni nevtralno E (↑)označeváti

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.