Različne vrste kromatografij
Pri pedagoškem delu se srečujem z izrazi s področja kemije in biokemije, pri katerih opažam različno rabo, zlasti glede ustreznosti poimenovanja in zapisovanja nekaterih metod. Pri čiščenju beljakovin s kromatografskimi postopki uporabljamo različne vrste kromatografij , ki se med seboj razlikujejo po principu ločevanja. Vedno gre za to, da imajo beljakovine v heterogenem vzorcu različno hitrost potovanja skozi stekleno ali kovinsko cev, napolnjeno z nosilcem, razlika v hitrosti potovanja pa je posledica interakcij z nosilcem. Metoda, pri kateri interakcije potekajo preko izmenjave ionov, se imenuje ionsko izmenjevalna kromatografija . Prvi del termina je pogosto zapisan z vezajem ( ionsko-izmenjevalna ), redko tudi skupaj ( ionskoi zmenjevalna ). Pojavlja pa se tudi zapis ionska izmenjevalna kromatografija . Ker so ioni lahko nabiti pozitivno ali negativno, obstajata tudi termina kationsko izmenjevalna kromatografija in anionsko izmenjevalna kromatografija , spet z vsemi različnimi načini pisanja, včasih pa celo anionska kromatografija in kationska kromatografija . Drugi tip kromatografije temelji na interakcijah med na nosilec pripeto molekulo in vzorcem. Govorimo o afinitetni kromatografiji . Včasih je na nosilec pripeta kovina, pogosto tudi nikelj . To metodo imenujemo nikelj afinitetna kromatografija , kar je večinoma zapisano z vezajem, ne pa vedno. Podobno je z glutation afinitetno kromatografijo , ko je na nosilec vezan glutation . Zanima me torej, kdaj je pri kromatografskih metodah smiselno pisanje skupaj, kdaj z vezajem in kdaj brez. Zanima me tudi, ali je izraz ionska izmenjevalna kromatografija ustrezen, ko gre za metodo, ki temelji na izmenjavi ionov.