nosíti nósim nedov. (ī ọ́) - 1. držati kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža na osebek, in (večkrat) hoditi: nositi kovček; nositi opeko, vreče; nositi ranjenca; nositi na glavi, v rokah; nositi v košari, s škafom; težko nositi / konj ga je nosil v galop
// tako držati kaj in (večkrat) hoditi kam z določenim namenom: nositi kamenje v jarek; nositi očetu malico; nosil mu je šivat; nositi prodajat; natakar mu nosi zajtrk v sobo; nositi (solato) na trg, naprodaj / nositi denar v banko / pog. kdo vam nosi kruh kupuje in prinaša; nositi mleko po hišah raznašati - 2. navadno s prislovnim določilom povzročati
- a) da se kaj premika zlasti po vodi, zraku: tok je nosil čoln na odprto morje; brezoseb. dim je nosilo proti zahodu; veter nosi pesek, prah, smrad; ekspr. dva voza sta jih nosila v mesto na dveh vozovih so se peljali
- b) da kaj prihaja kam: veter jim nosi dež v obraz, prah v oči / ekspr. vozila je na ovinku nosilo s ceste zanašalo
- 3. nav. ekspr. iti h komu z namenom povedati mu kaj: nosim vam vesele novice / nositi novice po vasi pripovedovati, razširjati
- 4. ekspr., s prislovnim določilom povzročati, da kdo kod hodi, se premika: nemir ga je nosil od vrat do okna in spet nazaj; radovednost je nosila množico po trgu; pren. domišljija ga je nosila od prizora do prizora
// povzročati bivanje, zadrževanje koga kje: vojna jih je nosila po raznih bojiščih / kakšen hudič ga nosi ob tej uri tod okoli; kaj pa tebe nosi po naših krajih - 5. s prislovnim določilom delati, da (večkrat) prihaja kaj na določeno mesto: bolnik je s težavo nosil hrano v usta / publ. v času, ko nosi plavalec roko mimo glave, pridejo usta že iz vode premika
- 6. knjiž. povzročati, da je kdo deležen česa; prinašati: trdili so, da jim nosijo kulturo; tako življenje nosi ljudem mir, srečo; to nosi vsemu smrt / taka burja nosi ladjam brodolome
- 7. publ. bistveno, odločilno vplivati na kako dejanje, dejavnost: naše akcije ne sme nositi naključje; te sile nosijo zgodovinski razvoj / čeprav ni imel glavne vloge, je nosil vso predstavo; revijo nosi mlajši rod vodi, usmerja
- 8. z oslabljenim pomenom izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: nositi nove čevlje, hlače; nositi lasuljo; že dve leti nosi isto obleko; nositi odlikovanje, prstan; nositi orožje, revolver / nositi očala, slušni aparat / ta konj še ni nosil sedla ga še niso jahali
- 9. z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: nositi denar pri sebi; nositi ključe s seboj / osebno izkaznico je treba nositi s seboj
- 10. z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo; imeti: nositi brado, brke, dolge lase / steklenica nosi tujo etiketo; vejice nosijo dolge trne; pismo nosi njegov podpis; pošiljka nosi žig mariborske pošte / publ.: življenje v mestih nosi evropski pečat; podobno spoznanje nosi tudi njegova druga drama
- 11. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: tiho je nosila svojo bolečino, žalost; domovina je štiri leta nosila okupatorski jarem; v srcu nosi nemir; nositi v očeh obup, smeh / to bolezen je moral že dolgo nositi v sebi / situacija nosi v sebi številne nevarnosti / vsak nosi odgovornost za svoje delo je odgovoren; naredi tako, ampak posledice boš nosil sam čutil, trpel
- 12. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, pojavljanje česa v zavesti, duševnosti osebka: to že dolgo nosim v glavi; že tedaj je nosil v sebi idejo romana; v spominu sem jo nosil lepšo, kot je bila v resnici; to misel je že dolgo nosil s seboj
- 13. ohranjati kaj v določenem položaju kljub delovanju nasprotne sile: steblo nosi bujen cvet; snega je toliko, da ga strehe težko nosijo / oporniki nosijo most
// s prislovnim določilom ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: nositi klobuk postrani; roke nosi navadno v žepu; ta pes nosi uhlje spuščene ob glavi / hermelin nosi telo tik ob tleh hodi, se premika s telesom tik ob tleh - 14. imeti plod v telesu: koliko časa nosi medvedka, ženska; ko samice nosijo, je lov nanje prepovedan / knjiž. povedala je možu, da nosi tretjega otroka; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča
● ekspr. tedaj so jih začeli dogodki nositi niso več obvladovali, usmerjali dogodkov; redko kmetija slabo nosi daje, prinaša majhno korist; redko kokoši spet nosijo nesejo; poljud. luna ga nosi je mesečnik; ekspr. že spet jo luna nosi je zmedena, neuravnovešena; ali pri vas Miklavž nosi v krščanskem okolju ali na večer pred 6. decembrom obdarujete otroke; ekspr. noge ga več ne nosijo ne more več hoditi; ekspr. šel je, kamor so ga noge nosile brez naprej določenega cilja; redko tako daleč ne nosi nobena puška ne nese; ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; ekspr. revež je, odkar ga zemlja nosi odkar živi; pog. nositi blato v hišo prihajati z blatnimi čevlji; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; pog., ekspr. nositi glavo, kožo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; ekspr. vse, kar nosi hlače, mora pod orožje vsi (odrasli) moški; iron. v tej družini pa žena hlače nosi odloča, ukazuje; fantek nosi očetovo ime ima ime, se imenuje po očetu; pog., ekspr. na hrbtu nosim že sedmi križ star sem že sedemdeset let; publ. geni nosijo dedne lastnosti imajo in prenašajo; žarg., lingv. naglas nosi drugi zlog naglas je na drugem zlogu; ekspr. visoko nosi nos je domišljav, ošaben; ekspr. že dva meseca nosi puško, vojaško suknjo je pri vojakih; knjiž., redko griček nosi razvaline na vrhu grička so razvaline; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; publ. stroške selitve nosi podjetje plača, poravna; ekspr. glavno težo dela nosita kolegici največ dela, najtežje delo opravljata; star. vodo v Savo nositi opravljati nepotrebno, nekoristno delo; ekspr. nositi zastavo, zvonec biti prvi, zlasti v slabem; ekspr. vse mu nosi na nos, na ušesa pripoveduje, kar ne bi smel; star. saj ne nosi na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva; pog., ekspr. nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače; ekspr. srca ni ravno na jeziku nosil svojih čustev ni hitro zaupal; ekspr. zmeraj so ga na rokah nosili zelo negovali, razvajali; zelo obzirni, pozorni so bili do njega; pog., ekspr. nositi koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. to dekle je že eno leto nosil v srcu je bil vanjo zaljubljen; tekel je, kolikor so ga noge nosile kolikor hitro je mogel; lažje bi ga nosil kot poslušal zelo neprijeten, nadležen je; ekspr. nosi vas vrag, kako ste sitni izraža močno jezo, nejevoljo; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno
nosíti se s prislovnim določilom - 1. ekspr. ponosno, samozavestno hoditi, stopati: poglej jo, kako se nosi; dekle se je nosilo mimo gruče fantov; nosi se pokonci; nosi se kot pav, kot sveča / po pisarni se zdaj nosi njegov naslednik
- 2. knjiž. premikati se, gibati se: voda se je nosila čez kamenje; po dolini se še nosi megla; hlapi se nosijo kvišku / ptiči se nosijo po vejah skačejo
// širiti se, razširjati se: skozi mrak se nosi pesem flavte - 3. ekspr. vesti se, obnašati se: čudno, domače, ošabno se nosi; nosi se po gosposko, čeprav ima zakrpano obleko / ob takem bogastvu bi se lahko nosila, pa se ne bila ponosna, domišljava
- 4. biti oblečen, oblačiti se: hotela se je nositi po najnovejši modi, po starem
- 5. biti trpežen in se ne mečkati: to blago se je zelo dobro nosilo / kako se nosi tak pulover
● star. dejal je, da se nad revežem lahko vsak nosi znaša
nosèč -éča -e - 1. knjiž. deležnik od nositi: noseč težko breme, se je zgrudil; lepo vreme noseči veter
- 2. navadno v ženskem spolu ki ima v telesu plod: noseča ženska; žena je že štiri mesece noseča / bila je noseča s poročenim moškim; sam.: prehrana nosečih
nóšen -a -o: knjiž. dež, nošen od vetra
♦ šport. nošena žoga pri igrah z žogo odbitje, met žoge, pri katerem se ta zadržuje v roki dalj, kot je dovoljeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
gláva -e stil. -é ž, rod. mn. gláv (á) - 1. del človeškega ali živalskega telesa, v katerem so osrednji živčni centri in nekatera čutila: glava ga boli; glava mu je klonila, omahnila na prsi; dvigne glavo in ga bistro pogleda; z dlanmi podpreti glavo; sneti klobuk z glave; čez glavo se odeti; dati ruto na glavo; poln jerbas je zadela na glavo; pod glavo si je položil blazino; udariti koga po glavi; debela, plešasta glava; človek z dolgo, ozko glavo; deli, kosti glave; oblika glave; poškodba glave; bolečina v glavi / ptica s črno glavo / kupiti svinjsko, telečjo glavo / risati glavo; glava iz mavca / obrniti glavo nazaj ozreti se; skočiti v vodo na glavo z glavo naprej; kri ji je silila v glavo; zavrtelo, zvrtelo se mu je v glavi začutil je omotico
// njegova siva glava je vzbujala spoštovanje njegovi sivi lasje kot znamenje starosti; umivati glavo lase; del glave, ki ga pokrivajo lasje
// bil je za glavo višji od drugih za višino glave
// kot klic za dajanje poguma glavo pokonci / pri izražanju - a) žalosti, zadrege: nagniti glavo; povesiti, skloniti glavo
- b) nesoglasja, zanikanja: odmajati z glavo
- c) neprijetnega začudenja, dvoma: presenečeno je majal z glavo; zmajati z glavo
- č) strahu: potegniti, stisniti glavo med ramena
- d) nestrpnosti, odpora: stresti, stresati z glavo; pren. dohodek na glavo (prebivalca); koliko glav (živine) imaš v hlevu?
// ta del človeškega telesa, katerega izguba ali hujša poškodba pomeni izgubo življenja: ni se bal za svojo glavo, za otroka ga je skrbelo / kot podkrepitev: glavo dam, stavim, da je tako; glavo stran, če lažem / pog., ekspr. odnesti celo glavo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; vzeti komu glavo obglaviti ga; na njegovo glavo je razpisana nagrada kdor bo omogočil, da bo iskani aretiran, bo dobil nagrado; star. deli so ga ob glavo obglavili so ga; ekspr. pognal si je kroglo v glavo naredil je samomor z ustrelitvijo; pog. med vojno ji je šlo za glavo bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo; ekspr. svojo neprevidnost je plačal z glavo zaradi svoje neprevidnosti je umrl
- 2. nav. ekspr. ta del pri človeku kot središče njegovega razumskega in zavestnega življenja: imeti glavo polno domislekov; to mi že dolgo blodi, hodi, roji po glavi; obdržati, nositi v glavi / glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; pog. zmešati glavo dekletu vzbuditi ljubezen; vedno bolj je brez glave zmeden, raztresen; to žensko si moraš kar iz glave izbiti pozabiti jo; novica mu ni hotela, ni šla v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; kaj neki ti je stopilo, šinilo, udarilo v glavo; pog. stvar si je vtepla v glavo; misel se ji je zapičila v glavo; delati po svoji glavi ne oziraje se na mnenje, nasvete drugih; učencu se je posvetilo v glavi doumel, razumel je; delati z glavo opravljati umsko delo; biti pri delu zbran; misliti s svojo glavo imeti samostojno mišljenje; fant je bistre, dobre, pog. odprte glave; pog. bolj počasne glave je; ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; pog. preveč je svoje glave trmast, svojeglaven
// s prilastkom človek, zlasti glede na svoje značilnosti, umske sposobnosti: bil je bistra glava; izrazita filozofska glava; modra, prebrisana, učena glava / kronana glava vladar; navzoče so bile vse visoke glave / domačija je brez moške, ženske glave - 3. z rodilnikom najpomembnejši, vodilni človek v kaki organizaciji, skupini, gibanju: bil je glava opozicijskega gibanja, stranke / glava družine
- 4. rabi se samostojno ali s prilastkom glavi podoben del česa
- a) po mestu: ladja se je potopila z glavo naprej; skalne glave gor; glava lesenega pomola / glava kolone
- b) po obliki: glave žebljev; vijaki brez glav; ponvica za glavo stegnenice
- c) po pomembnosti: plužna glava; glava šivalnega stroja
// okroglast in glede na uporabnost najpomembnejši del nekaterih rastlin: solata ima velike glave; zelnata glava / zelje dela glave, gre v glave med rastjo se oblikuje v glave
// daj mi glavo čebule (eno) čebulo
// knjiž. roža je nagnila glavo cvet
- 5. naslovni del knjige, revije, časopisa ali sestavka: podlistek nima glave; glava Ljubljanskega zvona
// kar je napisano na zgornjem, uvodnem delu listine, pisma: glava zgodovinske listine / pismo je imelo v glavi naslov
● ekspr. zaradi tega jih bo še zelo glava bolela bodo imeli velike skrbi; občutili bodo neprijetne posledice; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. s tem si ni ubijal glave delal skrbi; strokovnjaki si že dolgo belijo glavo s tem vprašanjem veliko razmišljajo o vprašanju; ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog., ekspr. nositi glavo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati; ekspr. ves večer so stikali glave si šepetali; ekspr. tišči glavo v pesek (kot noj) noče videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo; pog. vedeti, znati iz glave na pamet; pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; ekspr. imel sem dela čez glavo zelo veliko; pog. vreči skrbi čez glavo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. čez glavo se je zadolžil zelo; pog. dekleti sta ji čez glavo zrasli se je ne bojita več, se ne zmenita za njene opomine; pog., ekspr. nakopati si kaj na glavo prevzeti nase neprijetno skrb za kaj; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili, postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; pog., ekspr. saj nisem na glavo padel, da bi hodil tja nikakor ne bom šel tja, ker bi bilo to zame slabo; ekspr. postaviti resnico, ugotovitev na glavo prikazati jo v nasprotnem smislu; ekspr. ne grem, pa če se vsi na glavo postavite nikakor ne, sploh ne; ekspr. zadeti žebelj na glavo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; pog. pohvala mu je stopila v glavo postal je domišljav, prevzeten; šalj. pijača mu je zlezla v glavo opil se je; ekspr. za glavo se je prijel, ko je zvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; pog. tudi on ima maslo na glavi tudi on je napravil prekrške, prestopke; pog., ekspr. vso organizacijo izleta sem imel na glavi za vso organizacijo sem moral skrbeti; ekspr. ne bom dovolil, da bi mi po glavi hodili da bi samovoljno, brezobzirno ravnali z menoj; ekspr. na trgu je bila glava pri glavi veliko ljudi skupaj; zgrabiva zadevo pri glavi začniva z bistvom stvari; iron. v njegovi glavi je nekaj narobe njegove misli in dejanja so nekoliko čudaške; iron. ta ima pa slamo v glavi nič ne ve, ne zna; pog., ekspr. malo ga je imel v glavi bil je nekoliko vinjen; pog., šalj. manjka mu eno kolesce v glavi je nekoliko čudaški; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; ekspr. nima niti strehe nad glavo doma, stanovanja; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. glavo za glavo če je kdo zakrivil človekovo smrt, naj se kaznuje s smrtjo; ekspr. več ima v mezincu kot ti v glavi neprimerno več ve kot ti; tvoja glava, tvoj svet stori, odloči se po svojem preudarku; več glav več ve; preg. po slabi družbi rada glava boli; preg. riba pri glavi smrdi če je kaka skupnost, družba slaba, je treba krivdo iskati med vodilnimi, odgovornimi ljudmi; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti
♦ adm. glava začetni del uradnega dopisa, ki vsebuje podatke o pošiljatelju, številko dopisa, datum, ali ti podatki na ovojnici; alp. jeklena glava cepina scela skovan zgornji del; anat. mišična glava trupu bližji ali zgornji del mišice; elektr. magnetna zvočna glava priprava, ki spreminja električne signale v magnetni zapis na trak in narobe; magnetofonska glava magnetna zvočna glava pri magnetofonu; etn. lov na glave pri primitivnih ljudstvih zbiranje človeških glav pri napadu na sovražna plemena, da bi bile za trofeje; film. filmska glava začetni del filmskega traku s podatki o filmu; gozd. glava sekire debelejši del sekire; grad. glava pilota topi zgornji konec pilota; les. glava del orodja ali strojne naprave, na katerega se namestijo noži ali drugačna rezila; strojn. cilindrska glava ali glava motorja del motorja, ki zapira cilinder na nasprotni strani kakor bat; frezalna glava; vrtalna glava del vrtalnega stroja, v katerega se vpne sveder ali kako drugo vrtalno orodje; teh. ojnična glava ali glava ojnice večji konec ojnice; sklepna glava kovice razširjeni konec, ki nastane, ko se kovica zakuje; glava risbe najvažnejši podatki o tehnični risbi na risbi sami; žel. tirnična glava zgornji, odebeljeni del tirnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
téža -e ž (ẹ́) - 1. lastnost česa, ki se kaže s pritiskanjem na podlago, z odporom pri dvigu: snov ima prostornino in težo; teža stvari se z oddaljenostjo od zemlje spreminja; počutila se je kakor brez teže
// velikost te lastnosti: določiti, ugotoviti težo pošiljke s tehtanjem; kontrolirati težo živali med pitanjem; otrok ima za svojo starost pravo, preveliko, ustrezno težo; podatki o velikosti in teži / zelo pazi na svojo težo da ima ustrezno težo; živina izgublja težo, neprav. na teži hujša, postaja lažja
// kovčka zaradi teže ni mogel premakniti / bruto teža skupna teža blaga in embalaže; čista ali neto teža v katero ni všteta teža embalaže
// pritisk na kaj zaradi te lastnosti: junca sta začutila težo jarma; veje so se pripogibale pod težo plodov; prenesti težo telesa na eno nogo / z vso težo se je naslonil nanj
// kar zaradi te lastnosti pritiska na kaj: drevo ni moglo nositi teže, in se je zlomilo; pazil je, da je bilo največ teže na zadnjem delu čolna; pren. ni zmogel teže, ki mu jo je naložilo življenje - 2. neprijeten telesni ali duševni občutek kot ob veliki obremenitvi: noge mu je hromila čudna teža / v želodcu je čutil težo / ni se mogel znebiti teže zaradi zločina občutka krivde, odgovornosti
- 3. težavnost: na dohodek vpliva teža dela; teža vzpona na goro / močno občuti težo učiteljskega poklica / lajšati komu težo življenja / teža molka, samote neprijetnost, mučnost
// z oslabljenim pomenom, s prilastkom poudarja pomen, kot ga izraža prilastek: teža skrbi mu drsi z ramen; nositi vso težo odgovornosti za negativne posledice vso odgovornost - 4. velikost, stopnja zlasti glede na posledice: ugotoviti težo poškodbe / teža postopka, žalitve / opozoriti na težo problema pomembnost, velikost; ekspr. rada ga ima z vso težo svoje ljubezni močjo, silovitostjo
- 5. največji, najpomembnejši del dela, odgovornosti, skrbi pri čem: na četo je padla teža napada; glavni igralec nosi vso težo uprizoritve / teža festivala je na klasični glasbi težišče; prevzeti nase vso težo zgodovinske odločitve odgovornost zanjo
- 6. publ. vrednost, tehtnost: njegove ugotovitve nimajo teže; ti podatki dajejo publikaciji težo; taki dokazi so brez teže / pripisovati, prisojati čemu preveliko težo pomen; prizadevajo si, da bi dobili primerno težo v mednarodni politiki ugled, veljavo; njegov zagovor ni vzdržal teže dokazov prepričljivosti, trdnosti
- 7. zastar. težava: pozabiti na reve in teže / s težo je skočil čez plot
● ekspr. ne čuti več teže telesa telesne težave ga ne obremenjujejo več; publ. politik v njem je dobival vse večjo težo vedno več se je ukvarjal s politiko; nositi glavno težo dela opravljati največji, najtežji del dela; nesreča ji z vso težo leži na duši jo močno prizadeva; z vso težo je padel na tla z močnim udarcem, sunkom; evfem. rešil se je zemeljske teže umrl je; ekspr. nase je vzel težo njegovega dejanja prevzel je odgovornost, krivdo zanj; ekspr. vreči težo dneva z ramen prenehati misliti na težave v preteklem dnevu; publ. pod težo razmer je moral zapustiti domovino zaradi razmer; bibl. dovolj je dnevu lastna teža vsak dan prinaša toliko skrbi, težav, da se človek ne sme obremenjevati še s skrbmi za prihodnost
♦ agr. hektolitrska teža žita teža stotih litrov žita; klavna teža teža zaklane živali; živa teža teža žive živali; fiz. teža sila, s katero zemlja privlači telo; specifična teža teža 1 m3 snovi; grad. koristna teža ki jo nosilni gradbeni element lahko nosi poleg stalne teže; jur. teža kaznivega dejanja; kem. atomska teža atomska masa; num. surova teža skupna teža jedra in primesi novca; teh. lastna teža vozila teža praznega vozila; dopustna skupna teža vozila teža, ki jo tehnično zmore vozilo; žel. adhezijska teža sila, s katero pogonske osi vozila pritiskajo na tir
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
za predl., v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka v tožilniku zá- (ȃ) - I. z rodilnikom za izražanje časa, v katerem se dejanje dogaja: za časa Marije Terezije; domov je prišla še za dne podnevi; že za mladosti je težko živel v mladosti; od svoje iznajdbe ni imel za življenja prav nič
- II. s tožilnikom
- 1. za izražanje premikanja, usmerjenosti k drugi, zadnji strani česa, ne da bi nastal neposreden dotik, ali dosege takega položaja: skriti se za drevo, plot; sonce je zašlo za goro, oblake / sesti za mizo
// za izražanje položaja na notranji strani česa: zatakniti revolver za pas; osa mu je zlezla za srajco / dati pero za klobuk - 2. za izražanje smeri, cilja prevoznega sredstva: ladja za Dubrovnik bo odplula zjutraj; avtobus za Maribor je pravkar odpeljal / neprav. odpotoval je za Pariz v Pariz
- 3. za izražanje predmeta, na katerega se nanaša dejanje: ni se menil za njene besede; pes ga je zgrabil, ekspr. popadel za hlačnico; bati se za koga; vleči za lase; privezati konja za ograjo; izvedeti za novico, resnico; glasovati za predlog; stresla ga je za ramo; prijeti se za rob mize; potegniti, pog. pocukati za rokav; držati se za roke; zavzeti se za stvar / prizadevanje za kaj; zanimanje za koga
// za izražanje predmeta, ki je cilj dejanja: igrati za denar; prositi za miloščino, podporo; bojevati se za oblast, svobodo; poskrbeti za red / prošnja za podporo - 4. za izražanje funkcije, položaja: biti za botra, pričo; izvoliti, razglasiti za predsednika; hoteti, imeti koga za prijatelja; določiti, postaviti za razsodnika, varuha / izreči se, šteti se za Slovenca
- 5. za izražanje omejevanja dejanja na predmet: nobenih težav niso imeli za denar; za ta letni čas je razmeroma mrzlo; zelo razvajeni so za naše pojme / zame to ni vseeno; s tem zanj še ni konec težav
// za izražanje omejevanja glede na lastnost, značilnost: biti slep za barve; len za hojo, pisanje; dovzeten za kaj; biti trden za svoja leta; občutljiv za mraz, svetlobo / sprejemljivost za vse novo - 6. za izražanje omejitve lastnosti na stališče osebka: imeti koga za bogatega, neumnega; veljati za poštenjaka; izdaja se za zdravnika / tako ravnanje imam, štejem za napačno; razglasiti listino za neveljavno
- 7. za izražanje namena: imeti konja za jahanje; pripraviti meso za pečenje / iskati skladišče za blago; dobiti za darilo; klop ima tudi za ležišče; boj za obstanek; telica bo za pleme; krompir za seme; za večerjo speči kokoš / elipt. peso imamo za krave za krmljenje krav
// komite za kulturo; svet za zdravstvo / iščemo delavca za k stroju; tak nisi za med ljudi za javnost, za v družbo; pripravljati se za na pot; knjige za na razstavo; ekspr. dobiti kaj za pod zob za hrano; zbuditi otroka za v šolo - 8. za izražanje odnosa: ima jo za ljubico; vzeti koga za moža; najeti za pomočnico / žarg., šol. koga imate za slovenščino kdo vas poučuje slovenščino
- 9. za izražanje obstajanja česa pri osebku, kar omogoča dejanje, kot ga določa samostalnik ali nedoločnik: imate kaj za popravilo; imaš kaj za žejo imaš kaj, s čimer bi se mogel odžejati; pog. imeti kaj za nabrusiti, za obleči
- 10. za izražanje količine časa: dela ima za tri dni; odpotovali so za ves teden; najeti hišo za vse poletje / ekspr. to si bo zapomnil za vse večne čase, za vse življenje / ekspr. za čas nam je izginil izpred oči za kratek čas, za trenutek; za hip je izgubil razsodnost / to velja za danes, za dolgo, za naprej, za vselej, za zdaj; proračun za letos je večji kot lani / v osmrtnicah za vedno nas je zapustil naš ljubi mož, oče in ded / pridi za čez poletje k nam
// za izražanje datumsko ali kako drugače določenega časa: obišče nas za novo leto; to vino pijejo za največje praznike / naročiti za osmo uro; zmenili smo se za zvečer / dogovoriti se za v soboto
// star. za izražanje časa, po katerem se kaj zgodi; čez: solata bo za nekaj dni zunaj; za nekaj minut bom nazaj / za četrt ure bova tam - 11. za izražanje lastnosti, vrste: občutek za čas, hitrost, mero; honorar za članek; zaboj za drva; prostor za kadilce; spored za nedeljo; kupiti lak za nohte; ukrepi za omejevanje uvoza; učbenik za osmi razred; rok za prijave je potekel / to je poglavje zase posebno poglavje
- 12. za izražanje načina, kako dejanje poteka: prodati za gotovino; bežati, teči kakor za stavo; nekaj je govoril sam zase potiho
// ekspr. za silo razume nemško / krstili so ga za Janeza; star. piše se za Štefana Kovača / za gotovo vedeti zagotovo; naseliti se za stalno; za trdno skleniti zatrdno
// za dobro vzeti - 13. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: za tiste besede ti bo žal; nimaš se za kaj bati; jokati, razjeziti se za vsako malenkost, ekspr. za prazen nič; biti kaznovan za krajo; za to me je hotela tožiti; zaprli so ga za veleizdajo / za kazen je moral klečati
- 14. za izražanje mere: umakniti se za korak; biti za ped manjši; hiši sta oddaljeni za streljaj / ekspr. za las so ušli nesreči / do vrha je za dobro uro hoda; goriva, hrane imajo za mesec dni / poceniti za deset odstotkov; biti močen za dva; reka je narasla za dvajset centimetrov; zaostajati za pet točk / za koliko je zavarovan; imeti denar za sproti; povečati za štirikrat; ustavi vsaj za toliko, da nekaj spijemo
- 15. za izražanje zamenjave: bom jaz plačal za brata; prodajati šmarnico za cviček; zamenjati travnik za njivo; prodati kaj za vrednostne papirje / predsednika ni bilo. Zanj je podpisal tajnik
♦ zal. za založbo Peter Novak - 16. za izražanje vrednosti česa: angleščino je znal za odlično; bankovec za sto dinarjev / ekspr. hiše ne proda za noben denar, za nič, za vse na svetu nikakor ne proda
- 17. za izražanje podkrepitve trditve: za božjo voljo, pazi na svoje besede; pog., ekspr. tega si za hudiča ni dal dopovedati nikakor; pog. zvečer bom za primoj prišel zagotovo; pog., ekspr. kaj, za vraga, naj vam še dam
- III. z orodnikom
- 1. za izražanje položaja
- a) na drugi, zadnji strani česa, ne da bi obstajal neposreden dotik: za hišo imajo lep vrt; postaviti se, teči za kom; otroci so stali v vrsti za materjo; riba se je pognala za mušico; izginiti za ovinkom; prisluškovati za vrati / dokumenti so bili zadaj za knjigami; zadaj za vasjo je igrišče
- b) na notranji strani česa: za srajco je imel skrit zvezek / nositi pištolo za pasom
- c) ob strani ali v neposredni bližini česa: za cesto je jarek; sedeti za mizo; za reko raste jelševje
- 2. za izražanje stvari, ki povzroča, da kaj ni neposredno razvidno: za cinizmom se skriva nežnost; za frazami je čutil obup / ekspr. kdo tiči za to spletko
- 3. za izražanje sledenja v času: za dnevom pride noč; za torkom je sreda / za pionirji so nastopili mladinci / najhujše je že za nami; za seboj je imel dolgo pot; zapreti vrata za seboj
- 4. nav. ekspr. za izražanje ponavljanja sledenja: tako je šlo dan za dnem, leto za letom, uro za uro; v boju je padel mož za možem; pila je počasi, požirek za požirkom; voz za vozom se je izgubljal v temi
- 5. za izražanje, da kdo ni prvi lastnik česa: podedovati za očetom; nositi obleko za sestro
- 6. za izražanje usmerjenosti duševne dejavnosti k predmetu
- a) ki naj se spozna, zazna; po: poizvedovati, povpraševati za kom; pogledati za vremenom kakšno je vreme
- b) ki je cilj čustvovanja, volje: obšla ga je želja za potovanjem / ekspr. koprni za njim
- c) ki je vir, izhodišče čustvovanja: žalovati za mladostjo, za sinom; hudo mu je za materjo
- 7. za izražanje namena ali cilja glagolskega dejanja: berač je stikal po smeteh za hrano / težiti za popolnostjo; ekspr. gnati se za zaslužkom / stopi ven in poglej za otrokom / ekspr. lov za bogastvom, srečo
- 8. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: zboleti za gripo; umreti za rakom, steklino / bolehati za mrzlico / živina je poginjala za lakoto
● neprav. ne vem, kaj za ena ženska je bila katera, kakšna; bil je pametnejši in se je za časa umaknil začasa, pravočasno; ekspr. loviti se za vsako bilko prizadevati si najti kakršnokoli možnost za rešitev; ekspr. tega ne bo naredil za nobeno ceno pod nobenim pogojem, nikakor ne; ekspr. ne boš me imel za cunjo ne boš grdo, samovoljno ravnal z menoj; hudo je za denar težko ga je zaslužiti; denarja ni (dovolj); ekspr. za glavo se je prijel, ko je izvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; ekspr. dala mu je samo toliko, da je bilo za ime zelo malo; pog. delal bom, dokler bom še za kaj krepek, zmožen za delo; biti za nadlego s prisotnostjo, z zahtevami povzročati, da kdo ne more opravljati svojih nalog ali da jih opravlja težje, počasneje; ekspr. tu ne gre za nesrečo, ampak za malomarnost to ni nesreča, ampak malomarnost; ekspr. vedno se prepira za prazen nič brez vzroka; ekspr. za nohte nam gre znašli smo se v težkem položaju; ekspr. vleči, voditi koga za nos varati ga; ekspr. on je že zrel za odstrel ni več sposoben opravljati svoje funkcije; takrat je veljalo: oko za oko, zob za zob če je bila komu storjena krivica, naj se zanjo maščuje; ekspr. za pavliho ni hotel biti nikomur ni pustil, da bi se kdo norčeval iz njega; zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. jesti za tri zelo veliko; ekspr. spraviti koga za zapahe doseči, da ga zaprejo; moderna glasba zanj sploh ne obstaja ne prizna ji vrednosti; je ne pozna; ekspr. šlo je za življenje in smrt naroda narod je bil v nevarnosti, da bi bil popolnoma uničen; pog. imate kaj za jesti hrane, jedi (zame); pog. veliko dela je še za opraviti je treba, se mora; pog. imaš za posoditi tisoč dinarjev lahko posodiš; prepovedati komu enkrat za vselej dokončno, nepreklicno; slabš. ti si za v muzej tvoje ravnanje, govorjenje ne ustreza okoliščinam, času; pog. ima nekaj za bregom, plotom nekaj skriva, taji; nekaj skrivaj pripravlja, namerava storiti; ekspr. za fantom se je izgubila vsaka sled nihče ne ve, kje je; pog., ekspr. saj nisem tako za luno neumen, naiven; ekspr. vino prihaja za njim zaradi popitega vina postaja pijan; ekspr. ne boš dobil niti toliko, kolikor je za nohtom črnega prav nič; pog., ekspr. imeti jih za ušesi biti navihan, poreden, zvit; ekspr. držati jezik za zobmi ne povedati česa, molčati; ekspr. letati za ženskami prizadevati si pridobiti njihovo naklonjenost; preg. kdor za smolo prime, se osmoli; prim. začasa, zagotovo, zamlada, zatrdno ipd.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
verížica -e ž (í) - 1. manjšalnica od veriga 1: privezati z verižico / pritrditi na vrata varnostno verižico; verižica za pse / nositi uro na verižici
// okrasni predmet iz sklenjenih členastih elementov za okrog vratu: nositi verižico; odpeti si verižico; zlata verižica z obeskom / ovratna verižica - 2. obrt., pri kvačkanju kar nastane, če se vsaka naslednja petlja potegne skozi prejšnjo: skvačkati verižico / osnovna verižica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
brême -éna s (é ẹ́) - 1. težek predmet, ki se nosi navadno na ramenih: naložiti si breme; nositi breme na plečih; odložiti, odvreči breme z ramen; opotekati se pod težo bremena / maksimalno dovoljeno breme za vozilo tovor
// nar. breme dračja butara, sveženj - 2. težava, skrb, nadloga: težko breme mu je padlo od srca; vsak mora nositi svoje breme / breme let, starosti
- 3. s prilastkom dolžnost, obveznost: odvzeti ženam gospodinjska bremena; država je prevzela nase breme plačevanja stroškov za vzdrževanje onemoglih
// nav. mn. dajatev, davščina: pritiskala so ga velika bremena; oprostili so kmeta tlake, desetine in drugih bremen; davčna bremena
● bila je v breme sosedom sosedje so skrbeli zanjo, so jo preživljali; pasti občini v breme živeti na stroške občine
♦ ekon. prispevki gredo v breme proračuna se plačujejo iz proračuna; fin. v breme leva stran, kolona v knjigovodskih kontih, kamor se vpisujejo obremenitve; knjižiti v breme; jur. dokazno breme
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
žálost -i ž (á) - 1. čustvo, ki ga povzroča doživljanje česa duševno bolečega, smrt, izguba koga: obšla, prevzela ga je žalost; čutiti, izražati žalost; nositi v sebi žalost; ekspr. pregnati komu žalost iz srca; od žalosti se razjokati; novica ga je navdala z žalostjo; z žalostjo se spominjati koga; ekspr. brezupna, grenka, nepopisna žalost; žalost za minulimi časi; žalost in veselje / te žalosti mi menda ne boš naredil; včasih pije na žalost, včasih na veselje
// duševno stanje, ki je posledica tega čustva: premagati žalost; ekspr. prebuditi se iz žalosti; dobiti, najti koga v globoki žalosti / v družini, državi je zavladala žalost / v osmrtnicah v neizmerni žalosti sporočamo
// kar izraža, kaže to čustvo, stanje: opaziti žalost v glasu koga; ekspr. čez obraz se mu razlije žalost / pogledati koga z žalostjo - 2. lastnost, značilnost žalostnega: žalost slovesa / žalost nasmeha, pogleda / ekspr.: žalost jeseni neprijetnost, sivina; žalost pokrajine enoličnost, pustost; žalost političnega življenja se je še povečala neuspešnost
- 3. žalovanje: nositi črno v času žalosti / zaradi žalosti vse javne prireditve odpadejo / dan žalosti
- 4. ekspr. žalosten dogodek: doživela sta veliko žalost, umrl jima je sin / ne spodobi se peti, ko imajo žalost v hiši smrt, nesrečo
- 5. ekspr. nedejaven, nezabaven človek: pusti to žalost in pojdiva sama / sedeti kot živa žalost
// slaba, nekakovostna stvar: kaj si pa kupil to žalost; ta izdelek, odgovor je žalost; vse skupaj je ena sama žalost - 6. v prislovni rabi, v zvezi na žalost izraža prizadetost, nezadovoljstvo ob povedanem: na žalost je to nemogoče; na žalost misli še dosti ljudi tako / ali je vrnil? Na žalost ne
// ekspr., v medmetni rabi izraža pritrditev z obžalovanjem: ali ste ga izgubili? Na žalost
● v osmrtnicah pogreb bo izpred hiše žalosti izpred hiše, v kateri je umrli živel; ekspr. kratko veselje — dolga žalost kratkotrajni prijetni stvari navadno sledi dolgotrajna žalostna, neprijetna
♦ um. podoba Marije Sedem žalosti Marije s sedmimi meči, zabodenimi v srce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
cijáziti -im nedov. (á ȃ) ekspr. - 1. težko nositi: na hrbtu je imel vrečo, v kateri je cijazil krompir; naložil si ga je na ramo in ga cijazil po stopnicah
// nositi, prenašati: kamor gre, cijazi s seboj tranzistor - 2. počasi se premikati: tovorni vlak cijazi po polževo / ves dan smo se cijazili do morja počasi vozili
cijáziti se slabš. klatiti se, vlačiti se: cijazi se s pijanci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
vléči vléčem nedov., vléci vlécite in vlecíte; vlékel vlékla (ẹ́) - 1. s silo, usmerjeno proti sebi
- a) povzročati premikanje česa za seboj, k sebi: ena lokomotiva vleče, druga potiska; vol vleče plug; konj dobro vleče / z avtomobilom vleči prikolico / vleči plezalca navzgor
- b) z določenim namenom delovati na kaj: otrok vleče mater za krilo; vleči vrv zvonca
- 2. s silo, usmerjeno proti sebi, premikati kaj tako, da se stalno dotika podlage: lažje zavoje je nosil, težje pa vlekel / za seboj je vlekel dolgo ogrinjalo
- 3. premikati kaj po površini: vleči čopič po platnu / vlekel je s prstom po mizi in pisal črko t
- 4. s črtanjem delati: vleči črto od pike do pike
- 5. spravljati kaj iz česa, s česa, navadno s silo: vleči trsko iz prsta; vleči zamašek iz steklenice; vleči prt z mize / ekspr. vlekel je stvari iz torbe jemal
- 6. s prislovnim določilom s sunkovitimi gibi spravljati kaj na drugo mesto, v drug položaj: vleči zavese narazen; vlekel si je kapuco na glavo / ekspr. vleči obleko nase hitro se oblačiti
// kot opozorilo na vratih vleci - 7. z delovanjem sil v nasprotnih smereh povzročati, da kaj doseže
- a) večjo, največjo dolžino: vleči gumijasto cev
- b) večjo, največjo površino: vleči tkanino / vleči testo
- 8. ekspr. s težavo nositi: prijela je kovček in ostalo prtljago in vse skupaj vlekla v sobo
// z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga; nositi: kaj vse vleče na počitnice: medveda, punčko, pajaca - 9. navadno z močnimi vdihi zajemati in spravljati vase: vleči dim iz cigarete / vleči cigareto, cigaro, pipo / ekspr. vleči sapo vase globoko vdihavati
- 10. ekspr. sesati: mladič je zadovoljen vlekel / vleči dudo
- 11. ekspr. piti (alkoholne pijače): steklenica je šla iz rok v roke in vsak je dolgo vlekel / pog. rad ga vleče
- 12. nav. 3. os. gibati, premikati se z enega področja na drugo zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi; pihati: hladno vleče; zunaj precej vleče / ves dan je vlekel veter / zapri vrata, pod noge mi vleče čutim hlad, premikanje hladnega zraka okrog nog
- 13. odvajati dim: ko so prvič zakurili, dimnik ni vlekel; peč je le začela vleči
- 14. nav. ekspr. povzročati, da traja kaj dalj časa: poročanje o dogodku je zelo vlekel / godbeniki so nekoliko vlekli prepočasi igrali
- 15. ekspr., s prislovnim določilom spravljati koga kam, navadno brez njegove privolitve: vlekel je otroka z igrišča v hišo / navezanost na dom ga vleče stran; nekaj me je vleklo k potoku / brezoseb. zelo ga vleče v planine / ni postal pravnik, srce ga je vleklo h glasbi
- 16. ekspr. zavajati v zmoto, varati: zdaj me boš še ti vlekel; pošteno ga je vlekel
- 17. ekspr. vzbujati pri kom zanimanje: grad vleče turiste; morsko dno ga najbolj vleče
// vzbujati pri kom pozitiven, naklonjen odnos: tako branje me vleče - 18. pog. dobivati, prejemati: za to delo vleče lepo plačo / pri sodelovanju vleče dobiček
- 19. ekspr., v zvezi z na imeti zelo majhno mero lastnosti, ki jo izraža dopolnilo: papir vleče na rumeno; vino vleče na kislo
- 20. ekspr. težko živeti, prebijati se: kako živite? Vlečemo; nekako še vlečemo
- 21. metal. s spravljanjem skozi votlico zmanjševati presek: vleči palico, žico / vleči aluminij, jeklo
● ekspr. z njegovim prihodom je začel vleči drug veter razmere so se spremenile; ekspr. vsako besedo so morali vleči iz njega ker je bil molčeč, so ga morali vsako stvar posebej vprašati; ekspr. spet vleče nekdanje doživljaje na dan se jih spominja, pripoveduje o njih; ekspr. dreto vleči smrčati; ekspr. vleči harmoniko igrati na harmoniko; star. vleči koga skozi zobe, po zobeh opravljati, obrekovati; ekspr. vleči koga za nos varati ga; pog. ker se ne moremo dogovoriti, kdo naj gre, bomo vlekli listke žrebali z listki; ekspr. komaj vleče noge za seboj od utrujenosti, slabosti zelo težko hodi; ekspr. nihče te ne bo za lase vlekel tja te spravljal proti tvoji volji, zelo silil; star. nezrelo sadje vleče usta skupaj povzroča trpek okus; ekspr. vleči vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist; ekspr. od jutra do noči je vlekel žago žagal; ekspr. vleči na uho, ušesa prisluškovati; ekspr. eni vlečejo za tri, drugi postopajo brez dela zelo delajo, se trudijo; ekspr. v teh krajih vlečejo po dolenjsko govorijo, izgovarjajo; žarg. motor dobro vleče deluje; preg. besede mičejo, zgledi vlečejo
♦ etn. vleči ploh šega, da mora tisti, zlasti dekle, ki se je nameraval poročiti, a se ni, na pepelnično sredo vleči ploh skozi vas; obrt. šiv vleče povzroča gubanje tkanine
vléči se - 1. zaradi gostosti, lepljivosti pri vlivanju, raztegovanju oblikovati se v nitasto, trakasto plast: med, sirup se vleče; stopljen sir se vleče; vleči se kot testo
- 2. s prislovnim določilom premikati se, stalno dotikaje se podlage: obleka se je vlekla za njo; vajeti so se vlekle po tleh
- 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom počasi se premikati, navadno v daljši vrsti: po cesti so se vlekli vozovi / od juga se vlečejo oblaki
- 4. ekspr., navadno s prislovnim določilom s težavo hoditi: konj se je klecaje vlekel čez potok / počasi se je vlekel v svojo sobo
- 5. ekspr. biti, obstajati, navadno v obliki črte: razpoka se vleče čez vso steno; pot se vleče navkreber
- 6. ekspr. po dolgem se razprostirati: vas se vleče ob vznožju gorovja
- 7. ekspr. trajati, potekati, navadno dalj časa: bolezen se je vlekla; priprave za izdajo časopisa so se vlekle pol leta / dan se je zelo vlekel je počasi mineval
- 8. ekspr. zavzemati se, posredovati: na sestankih se vedno vleče za delavce / vleče se za denar, kot da mu gre za življenje
● kaj se vlečeš kot megla počasi, leno hodiš; ta misel se kot rdeča nit vleče skozi vse pesnikovo delo se pojavlja kot bistveni sestavni del
vlekóč -a -e: otrok uhaja naprej, vlekoč mamo za roko
vléčen -a -o: vlečeno vozilo / vlečena žica; vlečeno jeklo; vlečeno testo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
čez predl., s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka čéz- (ẹ̑) - 1. za izražanje gibanja ali smeri na drugo stran
- a) nad čim: skočiti čez jarek; oblaki se pode čez gore; sklonil se je čezenj; potaknil je sadike in čeznje nametal zemljo; pren. pomagati začetniku čez prve težave
- b) povprek po čem: steči čez cesto; odpraviti se čez morje; iti čez most; dal je levo nogo čez desno; iti z roko čez oči / reka se vali čez jez; pomesti čez prag / obesiti puško čez ramo; potegniti krilo čez koleno
- c) po površini: smeh se razlije čez obraz
- č) skozi kaj: voz pelje čez vas; potovati v Zagreb čez Novo mesto; pog.: dihati čez nos; gledati čez okno skozi
// čez pol preklati; čez sredo prerezati - d) okoli česa: tanka čez pas; koliko meri čez prsi?
// za izražanje stanja: nositi srajco čez hlače; veja visi čez potok; most čez reko / stanuje tam čez cesto
- 2. za izražanje časa
- a) po katerem se kaj godi: čez nekaj časa ga boš spet videl; vrnem se čez deset minut / ura je dve čez polnoč
- b) v katerem se kaj godi: sova se čez dan skriva; prihaja samo ob nedeljah, čez teden ga ni / jabolk bo dovolj za čez vso zimo
- 3. za izražanje presežene mere: meri čez dva metra; nekaj čez sto dinarjev; delo čez uro / čez mero vesel; voda mu sega čez pas; ne piši čez rob; čez vse drag
// star. za izražanje nadrejenosti: imeti oblast čez deželo; postavljen čez vse druge - 4. za izražanje nejevolje, nasprotovanja: pritoževati se čez draginjo; zabavljati čez vino / ali si mu rekel kaj čez čast; pog. vsi so čezme proti meni
● ekspr. drug čez drugega vpijejo vsevprek; eden bolj kot drug; pog. fant je očetu čez glavo zrasel se ga ne boji več, se ne zmeni za njegove opomine; ekspr. ima dela čez glavo zelo veliko; pog. dobiti jih čez hrbet biti tepen; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; pog. dati otroka čez koleno natepsti; pog., ekspr. biti čez les čudaški, neumen; star. čez leto in dan približno čez eno leto; pog. čez mejo jo je popihal odšel je ilegalno v tujino; pog. imeti koga čez noč prenočiti; ekspr. čez noč je zaslovel naenkrat, nepričakovano; publ. drama je šla čez oder je bila uprizorjena; čez ramo gledati z nazaj obrnjeno glavo; žarg., šol. izprašati čez vso snov iz vse snovi, vso snov; vino se toči čez ulico za pitje zunaj lokala; pog., ekspr. čez to vino ga ni ni boljšega vina; star. čez zobe vleči opravljati, obrekovati; zastar. usmilite se čezme usmilite se me; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje
♦ šport. tek čez drn in strn
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
prek predl., z rodilnikom - 1. za izražanje gibanja ali smeri na drugo stran
- a) nad čim; čez: gledati prek glav; skočiti prek ograje
- b) povprek po čem: prek ceste so zavalili hlod; mesec se pomika prek neba / pomesti prek praga / obesiti puško prek rame
- c) po površini: reka se je razlila prek ravnine
- č) skozi kaj: potovati v Zagreb prek Zidanega mosta
// za izražanje stanja: nositi srajco prek hlač; most prek potoka / stanuje prek ceste
- 2. za izražanje časa, v katerem se kaj godi: kavarna je prek nedelje zaprta
- 3. za izražanje presežene mere: voda sega prek glave; piši prek roba / z nesklonljivim izrazom količine: pot je dolga prek pet kilometrov; plačal je prek sto dinarjev
- 4. publ. za izražanje vmesnega, prehodnega člena: raziskovati zgodovino od kamene dobe prek antike do današnjih časov
♦ rad. oddajati spored prek Nanosa - 5. neustalj. za izražanje sredstva, posrednika; po: pismo so poslali prek kurirja; prek radia vplivati na javno mnenje
● publ. ne moremo kar tako prek tega dejstva treba ga je upoštevati; nar. belokranjsko do prek jutri do pojutrišnjem; star. prek volje proti volji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
preko predl., z rodilnikom - 1. za izražanje gibanja ali smeri na drugo stran
- a) nad čim: gledala je preko glav; veter žene oblake preko gor; skočiti preko ograje
- b) povprek po čem: preko ceste so zavalili hlod; zvezde se pomikajo preko neba / pomesti preko praga / obesiti torbo preko rame
- c) po površini: potegniti tančico preko obraza; voda se razlije preko travnikov
- č) skozi kaj: korakati preko gozda; potovati v Zagreb preko Novega mesta / prerezati preko srede
// za izražanje stanja: nositi srajco preko hlač; most preko potoka / stanuje preko ceste
- 2. za izražanje časa, v katerem se kaj godi: kavarna je preko dneva zaprta; preko zime se zemlja spočije
- 3. za izražanje presežene mere: piti preko mere; ne piši preko roba / z nesklonljivim izrazom količine: pot je dolga preko pet kilometrov; ima preko šestdeset let / publ. razprava je šla preko začrtanega okvira; njegovo znanje ne sega preko osemletke
- 4. publ. za izražanje vmesnega, prehodnega člena: opazovati življenje rastlin od cvetja preko oploditve do zorenja / tovarna dobiva kadre preko strokovnih šol iz
♦ rad. prenos oddaje preko Krvavca; šport. dati gol preko krila - 5. neustalj. za izražanje sredstva, posrednika; po: vplivati na javno mnenje preko časopisja; poslati sporočilo preko kurirja
● iti molče preko česa ne reagirati na kaj, zlasti z besedami; publ. ne moremo kar tako preko tega dejstva treba ga je upoštevati; ekspr. preganjati koga še preko groba po smrti; pog. pri napredovanju so šli preko mene me niso upoštevali, so me prezrli; pog. pri razpravi so šli preko njega niso upoštevali njegovega mnenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
sposóben -bna -o prid., sposóbnejši (ọ́ ọ̄) - 1. ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za dobro opravljanje kake dejavnosti: sposoben človek, strokovnjak; ni sposoben opravljati svoje funkcije; za to delo bi moral biti sposobnejši; kot ravnatelj ni sposoben
// ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za opravljanje kake dejavnosti sploh: za vojaško službo sposobni fantje; za življenje sposobna bitja / zaradi razburjenja ni sposoben normalno presojati / ti bombniki so sposobni nositi atomske bombe; snovi, sposobne vpijati vlago / kreditno sposoben ki glede na svoje dohodke, premoženje lahko najame kredit - 2. ki si lahko hitro, brez večjega napora pridobi potrebno znanje, spretnost za dobro opravljanje kake dejavnosti: sposoben delavec, učenec / čutil se je sposobnega za študij filozofije / biti sposoben prilagoditi se novemu okolju
- 3. ki ima določene značajske lastnosti, navadno za opravljanje slabih, nesprejemljivih dejanj: ta človek je vsega sposoben; sposoben je narediti kakršnokoli hudobijo
♦ jur. poslovno sposoben ki lahko samostojno sklepa pravne posle; pravdno, oporočno sposoben; sam.: sposobni uspejo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
cesárski -a -o prid. (á) - 1. nanašajoč se na cesarje: cesarski dvor; cesarski namestnik
- 2. nanašajoč se na (avstroogrsko) cesarstvo: cesarski uradnik; cesarska blagajna, služba; cesarske postave; cesarsko-kraljevi [c. kr.] profesor / zastar. cesarska cesta glavna
● star. cesarski orel avstroogrski državni grb; star. nositi cesarsko suknjo biti pri vojakih; zastar. na njem ni našel nobene cesarske napake velike, bistvene; zastar. redko ima cesarsko podobo v žepu denar; star. cesarsko mesto Dunaj
♦ friz. cesarska brada dvodelna brada; med. cesarski rez operacija, pri kateri otroka izrežejo iz maternice; vrtn. cesarski tulipan vrtna rastlina z visečimi cveti, ki so podobni tulipanovim
cesársko prisl.: cesarsko živeti; sam.: star. cesarski niso kos Benečanom avstrijska vojska
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
délež -a m (ẹ̑) - 1. kar ob delitvi česa odpade na posameznika: vsak bo dobil svoj delež; zahteval je svoj delež; delež od dobička / imeti delež po očetu; izplačal je bratu njegov delež del dediščine
// publ.: glavni delež celotnega uvoza odpade na naše podjetje; nositi delež odgovornosti del - 2. s čimer kdo sodeluje, pomaga pri skupnem prizadevanju: ugotoviti delež slovenske industrije v skupnem izvozu / list ima važen delež pri oblikovanju politične zavesti; tudi on je prispeval svoj delež k temu, da smo zmagali
● ekspr. pri dobičku je pograbil levji delež vzel si je največji del dobička; publ. levji delež k uspehu komedije je prispeval nosilec glavne vloge ima največ zaslug za uspeh; star. nesreča je bila njegov življenjski delež v življenju je bil vedno nesrečen
♦ ekon. delež znesek, s katerim je kdo udeležen pri glavnici kake gospodarske organizacije ali podjetja; jur. dedni delež ki pripada posameznemu dediču; nujni delež ki ga zakoniti dedič mora dobiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
dlán -í ž (ȃ) - 1. notranja stran roke od zapestja do prstov: črte na dlani; mesto pozna kakor svojo dlan zelo dobro; to je kakor na dlani očitno, jasno; pokrajina pred nami je kot na dlani dobro, razločno vidna
// ekspr.: miza je bila tako obložena, da ni bilo niti za dlan prostora skoraj nič; okoli hiše je komaj za dlan zemlje zelo malo
// notranja stran roke od zapestja do konca prstov: razpreti dlan; skrčiti dlan v pest; nasloniti glavo v dlani; na dlaneh se mu pozna, da težko dela; podprl si je glavo z dlanmi; raskava, žuljava dlan / pesn. božja dlan nebo, nebesni obok - 2. knjiž. del zgornje človeške okončine od zapestja do konca prstov; roka: moja dlan nima več take moči; položila mu je dlan na ramo
● pog. pazi se, me že srbijo dlani imam željo, čutim potrebo, da bi te udaril; ekspr. uspeh je bil na dlani očiten, jasen, zagotovljen; ekspr. na dlani imamo vse tvoje dosedanje delo dobro, natančno vemo, kaj si delal; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
hotéti hóčem nedov., hôti hotíte; hôtel hotéla; stil. čèm [tudi čəm] čèš [tudi čəš] čè čêmo čête čêjo, tudi čmò čtè čjò; nikalno nóčem stil. nêčem (ẹ́ ọ́ nọ́čem néčem) - 1. izraža voljo, željo osebka
- a) z nedoločnikom da sam uresniči dejanje: dokler živim, hočem biti gospodar v hiši; z njim noče imeti nobenega opravka; oče mu noče izročiti posestva; ni me hotel spoznati; on hoče storiti to; otrok se noče učiti / s poskusom so hoteli dognati, če je teorija pravilna; ravnokar vam je hotel telefonirati / že večkrat smo vam hoteli kaj dati; spet bi hotel biti srečen želel
// elipt., v glavnem stavku človek marsikaj hoče, a ne more vsega uresničiti; saj veš, zakaj hočem (iti) v tujino; v odvisnem stavku: lahko daš, kar sam hočeš (dati); ne gre, da bi hodil, kadar in kamor bi hotel; ni se mogel upijaniti, četudi je hotel / pa pojdi, če hočeš; udaril sem te, ne da bi hotel; pren. odprl sem knjigo, kjer se je sama hotela; pesn. srce, kam hočeš - b) z odvisnim stavkom da kdo drug uresniči dejanje: hočejo, da bi bil jaz gospodar; po vsej sili so hoteli, da bi jim izdal tovariše; tako bo, kot jaz hočem / ali hočeš, da ga pokličem / elipt.: če hočeš, ti preberem kako pesem; pomagala jim je, dokler so hoteli; ubogati jo boš moral, kadar bo hotela
// ekspr. izraža možnost uresničitve česa, navadno nezaželenega: glej ga, vse mi hoče pojesti; ali res hočeš, da plačava kazen zaradi tvoje lahkomiselnosti
// ekspr., v zvezi z bi izraža omiljeno zapoved, prošnjo: bi mi hotel dati vode; ali bi se hotel malo lepše obnašati
- 2. imeti voljo, željo, zahtevo po čem: hoče več prostega časa; otrok hoče kruha; hoče novo obleko; ali hočeš večerjati, večerjo / v vljudnostnem vprašanju »hočete še malo vina?« »Prosim.« / hočejo ga za predsednika; njo hoče za ženo / za to delo hoče preveliko plačilo zahteva; pog. koliko hočeš za hišo koliko jo ceniš; pren. vojna hoče žrtev
// ekspr., z dajalnikom, navadno v zvezi s kaj, nič delati, prizadejati, navadno kaj slabega: kaj se jeziš, kdo ti pa kaj hoče; pustite človeka, če vam nič noče / hoče mu samo dobro prizadeva si za njegovo korist - 3. nav. ekspr., navadno v nikalni obliki, z nedoločnikom izraža, da dejanje kljub zaželenosti (razmeroma dolgo časa) ne nastopi: dežja noče biti; te noči noče in noče biti konec; jed se noče ohladiti; otroci se niso in niso hoteli prebuditi; ko bi sonce že hotelo zaiti; brezoseb. noče se zdaniti / mokra drva nočejo goreti; otrok noče rasti
- 4. ekspr., z nedoločnikom izraža nastopanje dejanja: prestregel sem ga, ko se je hotel zrušiti s konja; elipt. odpravili smo se, ko je sonce že hotelo za goro / obleka se hoče že trgati; čeprav se mu je že hotelo dremati, je pogovor slišal; brezoseb., pog. slabo mi če biti / hoteli so popokati od smeha; od strahu ji je hotela zastati kri v žilah
- 5. pog., v vprašalnem stavku, z nedoločnikom izraža možnost, negotovost, nujnost: kaj č(e)mo mu pa dati kaj (naj) mu pa damo, kaj bi mu pa dali; ali č(e)mo iti; kako ti čem pomagati; ne vem, če jim čem sporočiti / elipt. molčal sem, kaj sem pa hotel
// ekspr., z vprašalnim prislovom izraža nemožnost, nepotrebnost: kako čem iti, saj nimam čevljev kako naj grem; kaj mi češ denar pošiljati, ko ga še sam nimaš kaj bi mi denar pošiljal; kako ti čem pomagati, če sam nič nimam - 6. pog., ekspr., z dajalnikom, v zvezi s kaj pomagati, koristiti: kaj mi če zdaj denar, prej bi ga potreboval; kaj mi (ho)če hiša, če ne morem stanovati v njej; kaj ti če to
- 7. v zvezi z reči uvaja
- a) povzetek bistvene vsebine povedanega: hočem reči, da to ni res; ti torej hočeš reči, da nič ne delamo / kaj hočeš reči s temi besedami
- b) natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: bilo je dobro, hočem reči, zelo dobro; ljudje, hočem reči, nekaj znancev, mi pravi Anton
- 8. v medmetni rabi, v zvezi s kaj izraža sprijaznjenje z danim dejstvom: ukaz je, kaj hočemo; res je, kaj pa hočem, ko je res; kaj se hoče, star sem že; to je žalostno, a kaj se hoče
- 9. v prislovni rabi, v tretji osebi, z oziralnim zaimkom ali prislovom izraža nedoločnost, poljubnost, posplošenost: kakor pač hoče, naj bo, meni je vseeno; naj stori, kakor hoče kakorkoli; naj se zgodi, kar se hoče; naj stane, kolikor hoče kolikorkoli
// piše se tudi brez vejice naj stane kar hoče
● ekspr. nesreča je hotela drugače po nesreči se je zgodilo drugače; ekspr. usoda je hotela, da je tisto noč umrl moralo se je zgoditi; zgodilo se je; ta človek ve, kaj hoče načrtno deluje, da bi dosegel svoj cilj; pog., ekspr. »vzemi njega za pomoč.« »Kaj če on!« v tej zadevi mi ne more nič pomagati, koristiti; pog., ekspr. spodletelo nam je, kaj č(e)mo zdaj kaj naj ukrenemo, kako naj si pomagamo; ekspr. o tem noče nič slišati o tem noče z nikomer razpravljati; tega ne dopusti, ne dovoli; ekspr. noge ga niso hotele nositi ni mogel hoditi; star. nekateri sosedje so hoteli vedeti, da ni bil vojak so pravili, pripovedovali; ekspr. novica mu ni hotela v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ima denarja, kolikor (ga) hoče zelo veliko; pog., ekspr. če tu nismo varni, pa nič nočem prepričan sem; živim, kot drugi hočejo ne morem uveljavljati svojih želj, svoje volje; zastar. bog hotel, da bi tako ne bilo bog daj; star. še to bi se hotelo, da zapade sneg, pa nam res ni pomoči še tega bi se manjkalo, še tega bi bilo treba; največji slepec je tisti, ki noče videti; čim več človek ima, več hoče človek ni z doseženim nikdar zadovoljen; kdor noče zlepa, mora zgrda na vsak način mora (narediti); če hočete, če hočeš ekspr. to je moj sorodnik ali, če hočete, moj nečak natančneje povedano; ekspr. da, na te stvari gledamo, če hočete, predvsem praktično uvaja dodatno trditev, ki popušča sobesedniku; hočeš nočeš to moraš napraviti hočeš nočeš izraža podkrepitev nujnosti; hočeš nočeš moraš; hotel ne hotel knjiž. hotel (ali) ne hotel, moral se je umakniti
hotéti se s smiselnim osebkom v dajalniku izraža voljo, željo osebka, da sam uresniči kako dejanje: videl sem, da se ji noče govoriti; ni se nam še hotelo iti dalo, ljubilo
// hotelo se ji je plesa in petja / z njim so ravnali, kakor se jim je hotelo
hoté star.: pospravljala je svoje reči, hote oditi
hotèč -éča -e: pograbila je torbico, hoteč oditi; knjiž. dežela, hoteča se osvoboditi
hotèn -êna -o: stavek je kljub hoteni jasnosti meglen; govoril je s hoteno počasnostjo; hoteno dejanje
♦ med. hoteni splav splav, ki ga nosečnica želi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
irhovína in írhovina -e ž (í; í) - 1. mehko usnje iz kož divjadi, drobnice, navadno kosmateno na obeh straneh: z irhovino si je obrisal očala; hlače, rokavice, suknjič iz irhovine / nositi irhovino; oblečen v irhovino
- 2. slabš. neroden, navadno surov človek: od te irhovine ne moreš kaj drugega pričakovati / kot psovka zdaj pokaži, kaj znaš, irhovina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
jêzik -íka m (é í) - 1. gibljiv mišičnat organ v ustni votlini: jezik je volu molel iz gobca; dvigniti, premikati jezik; položiti tableto na jezik, pod jezik; ugrizniti se v jezik; ima rdeče pike na jeziku; tleskati z jezikom; otekel, raskav, razcepljen, rdeč, vlažen jezik; zgornji del jezika / konica jezika / česen peče na jeziku; na jeziku pozna, koliko alkohola ima vino / goveji, svinjski jezik / prekajeni jezik; jezik v omaki
// kar je po obliki podobno jeziku: med obuvanjem je poravnal jezik pri čevlju; usnjen jezik pri denarnici / v morje se zajeda jezik kopnega / ekspr.: iz topov so švigali krvavi jeziki; jeziki gorečih sveč; ognjeni jeziki so lizali streho plameni - 2. ta organ pri človeku glede na pomembnost pri govorjenju: od strahu ji je jezik otrpnil; ekspr.: kaj nimaš jezika; si izgubil, slabš. požrl jezik; imaš primrznjen, prirasel, zavezan jezik, da ne odgovoriš; ne utihne, pa če bi mu na jezik stopil; raje se v jezik ugrizni, kot da o tem komu kaj poveš / kot podkrepitev: naj se mi jezik posuši, če sem to rekel; raje bi si dal jezik odrezati, kot da bi kaj izdal / knjiž., ekspr. videti je bilo, da to, kar govori jezik, čuti tudi srce / ekspr. govoriti s predrznim predrzno, težkim jezikom težko
// pooseb., slabš. vprašal je, pa noben jezik ni nič zinil
// ekspr. kar kdo govori, pove: jezik ga razodeva; malo bolj pazi na svoj jezik; soditi koga po jeziku / bojevati se za kaj z jezikom s (spretnim) govorjenjem; pregovorila ga je s svojim sladkim jezikom govorjenjem
// kot nasprotje dejanju: sam jezik ga je; on bo to naredil, seveda, z jezikom / ne more krotiti njenega jezika klepetavosti, opravljivosti
// nav. mn., pog. klepetulja, opravljivec: ob tem dogodku so imeli jeziki dosti dela; boji se jezikov; se bo že našel kak jezik, ki bo povedal / kot psovka tiho bodi, jezik (grdi); kot nagovor no jeziki, zdaj pa govorite / on je pa jezik je zelo odrezav - 3. sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje: jezik se razvija, spreminja; bogatiti jezik z novimi izrazi; govoriti, naučiti se, obvladati, opisati, razumeti, znati kak jezik; prevajati iz slovanskih jezikov; predavati v tujem jeziku; italijanščina je blagoglasen jezik; klasični, moderni jeziki; skrbeti za enotnost jezika; uporabniki jezika; besedni zaklad kakega jezika; zgodovina jezika; zvrsti jezika; ljubezen do jezika / pog.: jeziki učencem ne delajo težav ti kot učni predmet; uči se, zna jezike tuje jezike; knjiž. zbrali so se ljudje najrazličnejših jezikov jezikovnih pripadnosti
// angleški, češki, slovenski jezik; domači jezik jezik lastne jezikovne skupnosti; kulturni jezik ki ima izrazne možnosti tako razvite, da se v njem lahko izrazijo tudi najbolj zapletena doživetja, zaznave, spoznanja; materni jezik ki se ga otrok nauči od svojega okolja, zlasti od matere; mednarodni jezik ki ga za medsebojno sporazumevanje uporablja več narodov; narodni jezik; svetovni jezik ki je zelo razširjen
// navadno s prilastkom uporaba tega sistema na določenem področju človekovega udejstvovanja: pisatelj ima barvit, bogat, čist, gladek, jasen, lep, slikovit jezik; knjiga, pisana v težkem jeziku / časopisni, govorniški, odrski, pesniški, poslovni, tehniški, umetniški, znanstveni jezik; jezik ekspresionistov; jezik protestantskih piscev / otroški jezik; jezik izobražencev, kmetov / sodobni jezik / preštudirati jezik in vsebino romana; Cankarjev jezik stil - 4. s prilastkom kar omogoča sporazumevanje sploh: človeški jezik; čebelji, ptičji jezik; pogovarjati se z opicami v njihovem jeziku / z oslabljenim pomenom: jezik formul formule; jezik grbov grbi
// knjiž. kar omogoča nebesedno izražanje: preliti zgodbo v filmski jezik; povedati v slikarskem jeziku / ekspr. jezik ljubezni - 5. knjiž., navadno s prilastkom način izražanja, vezan na določeno pojmovanje, razumevanje česa: v kulinaričnem jeziku bi se reklo, da televizija skrbi za kulturno hrano; povedati kaj v marksističnem jeziku; pri govorjenju o električnem polju je uporabljal matematični jezik / njegovega jezika ne bodo razumeli misli, pojmovanja, stališča; publ.: organizacija ne najde vselej adekvatnega jezika načina, metode; govoriti v jeziku reforme
● ekspr. jezik mu ni dal miru, da ne bi rekel ni se mogel premagati; ekspr. od žeje se ji jezik kar lepi na nebo zelo je žejna; ekspr. jezik ga je srbel, vendar ni rekel čutil je veliko željo, da bi kaj rekel, povedal; ekspr. jezik ji (gladko) teče, ji teče kot namazan izraža se spretno, z lahkoto; pog., ekspr. tekal je po opravkih, da mu je jezik visel iz ust da se je zelo upehal; tekal je zelo hitro; jezik se mu zapleta, zatika ne izgovarja, ne govori gladko; ekspr. ljudje si že brusijo jezike veliko govorijo o tem, opravljajo; ekspr. toliko časa bo brusila jezik, da ji bo dovolil iti govorila, si z govorjenjem prizadevala doseči; ekspr. brzdaj jezik pazi, kaj, kako govoriš; ne govori mnogo; pog., slabš. jezik za zobe, star. za zobmi molči, ne ugovarjaj; ekspr. držati jezik (za zobmi) ne povedati česa, molčati; slabš. ona ima jezik je opravljiva, predrzno govori; pog., ekspr. ta pa ima jezik spretno, z lahkoto se izraža; pog., ekspr. zdaj ste tiho, potem boste imeli pa jezike boste kritizirali, opravljali; ekspr. vsemu svetu kaže jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ekspr. lomi si jezik s slovenščino s težavo jo govori, izgovarja; slabš. brez potrebe obračaš jezik govoriš, si prizadevaš z govorjenjem doseči; ekspr. pijača jim je odtajala, odvezala, razmajala jezike je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti; pog., slabš. jezik otresati kritizirati, ugovarjati; pokazati komu jezik pomoliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; ekspr. pristriči komu jezik zmanjšati njegovo odrezavost, pikrost; nizko pazi, da ne iztegneš jezika ne izdaš, ne poveš česa; nizko takrat bi iztegnil jezik, ko je bil čas za to povedal, rekel; nizko ko se bo razvedelo, bodo ljudje spet iztegovali jezike opravljali, obrekovali; pog., ekspr. kar naprej suka, vrti jezik govori; ekspr. zna sukati jezik spretno govoriti; pog., ekspr. zavezati komu jezik z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da preneha kritizirati, opravljati; pog., ekspr. v tej zadevi imam zavezan jezik o njej ne smem dajati izjav; ničesar ni mogel spraviti z jezika reči, povedati; te besede so mu šle težko z jezika nerad, težko je to povedal; ekspr. beseda mu je kar ušla, zdrknila z jezika nehote jo je izrekel; ekspr. besede mu kar vro z jezika veliko in z lahkoto govori; besedo mi je vzel z jezika rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; pog., ekspr. niti kapljice ga ni dal na jezik ni popil niti malo alkoholne pijače; knjiž. te misli polaga avtor na jezik glavnemu junaku jih izraža, posreduje po glavnem junaku; položiti komu besedo na jezik pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se pričakuje; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; zapiše besedo, kakor mu na jezik pride se je slučajno spomni; kletev mu je nehote prišla na jezik nehote jo je izgovoril; vprašanje mu sili na jezik rad bi ga postavil, izgovoril; pog., ekspr. stopiti komu na jezik ukreniti kaj, da preneha negativno govoriti o čem; star. priti v jezike postati predmet opravljanja, obrekovanja; pog., ekspr. zadnji hip se je ugriznil v jezik ni povedal, rekel, kar je hotel; pog., ekspr. že večkrat se je v jezik ugriznil se mu je zgodilo to, kar je prej obsojal pri drugih; pog., ekspr. prijeti koga za jezik zahtevati, da izrečeno mnenje dokaže ali prekliče; molčal je, čeprav je imel besedo že na jeziku je hotel že spregovoriti; pog., ekspr. na jeziku imam, pa ne morem povedati poznam stvar, vem zanjo, vendar se trenutno ne morem spomniti njenega imena; ekspr. ta nima dlake na jeziku v vsakem položaju si upa odkrito povedati, kar misli, da je prav; ekspr. ima že dušo na jeziku je tako slab, da bo kmalu umrl; odgovor je imel ob vsaki priložnosti na jeziku nikoli ni bil v zadregi, kaj bo odgovoril; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; pog. to imam že dolgo na jeziku že zdavnaj sem hotel povedati; pog. imeti kaj neprestano na jeziku omenjati, izgovarjati; sklicevati se na kaj; pog., ekspr. imeti, nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače; beseda mu je ostala na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; publ. samo na jeziku priznavajo njihovo samostojnost samo v izjavah, ne pa v dejanjih, odnosih; pog., ekspr. pazi, da jih ne boš dobila po jeziku da ne boš zaradi odrezavosti, pikrosti kaznovana; ekspr. kar naprej miga z jezikom govori; slabš. opletati z jezikom opravljati, obrekovati; nar. jezik v zvonu se maje kembelj; pog. imeti dober jezik spretno govoriti; pog., slabš. imeti dolg jezik biti opravljiv, odrezav; veliko govoriti; ekspr. s palico po njem, saj ne razume drugega jezika dopovedati mu je mogoče le na oster način; pog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori; govoriti, najti isti, skupni jezik imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; pog., ekspr. imeti nabrušen jezik biti odrezav; pog., ekspr. imeti namazan jezik biti spreten v izražanju; ekspr. biti ostrega biti odrezav, napadalen, strupenega jezika biti zelo opravljiv, obrekljiv; ekspr. ta pa nima priraščenega jezika spretno in veliko govori; ima jezik kot kača, kot krava rep je zelo odrezav, piker; preg. kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš znanje več jezikov zelo poveča človekovo pomembnost
♦ anat. podraščen jezik; koren jezika skrajni zadnji del jezika; bot. jelenov jezik praprot s celorobimi, do pol metra dolgimi listi, Phyllitis scolopendrium; kačji jezik praprot vlažnih travnikov s samo enim listom, Ophioglossum; pasji jezik dlakava rastlina z rjavo rdečimi ali rožnatimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Cynoglossum; navadni volovski jezik dlakava rastlina s škrlatnimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Anchusa officinalis; elektr. programski jezik umetni jezik za izražanje računalniških pragramov; programski jezik fortran; etn. jezik premični del trlice; geogr. ledeniški jezik spodnji del ledenika; geol. jezik del kamnin, ki se klinasto zajeda v druge; jur. občevalni jezik ki ga uporabljajo ljudje pri medsebojnih stikih; uradni jezik ki je z zakonom določen za uradno poslovanje; lingv. fleksijski jeziki; govorjeni jezik kot je zvočno uresničen z govorilnimi organi; govorni jezik ki ni uresničitev vnaprej pripravljenega besedila; kentumski jeziki; knjižni jezik kodificirani jezik jezikovne, narodnostne skupnosti; ljudski jezik jezik socialno in izobrazbeno navadno preprostejših slojev prebivalstva; mrtvi jezik ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori; naravni jezik ki se razvije v človeških skupnostih sam od sebe; pogovorni jezik prostejša, navadno govorna varianta knjižnega jezika; umetni jezik; živi jezik ki ga kak narod, ljudstvo še govori; družina jezikov več po izvoru sorodnih jezikov; med. obložen jezik z belkasto plastjo na površini; šol. učni jezik v katerem poteka pouk; vet. leseni jezik bolezensko otrdel jezik pri govedu; zool. morski jezik ploščata morska riba z nesimetrično razporejenimi očmi in usti, ki leži na morskem dnu; morski list
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
kál -í [kal in kau̯] ž (ȃ) - 1. mlada, iz kalčka razvijajoča se rastlinica: kali so se posušile; seme poganja, žene kal; zelene kali / v fižolih se lepo vidijo kali kalčki; pren. slovstvo ni moglo pognati kali, ker ga je dušila cenzura
- 2. ekspr., navadno z rodilnikom prvi pojav tega, kar se začenja razvijati ali ima možnosti za razvoj: kal ljubezni, razdora; kali zla / z oslabljenim pomenom nositi v sebi kal smrti
- 3. nav. mn. mikroorganizem, ki povzroča kako bolezen; klica: uničiti kali; škodljive kali / bolezenske kali
● ekspr. kaj v kali zadušiti, zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti
♦ metal. kristalizacijska kal majhen, trden delec v talini, okrog katerega se začne strjevati kovina ali zlitina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
lésti lézem nedov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. premikati se, dotikajoč se podlage s telesom: kača, polž leze; gosenica leze po listu; po poti lezejo deževniki; pren., ekspr. temen oblak leze čez sonce
// premikati se tako, da je telo zelo blizu podlage: mravlja leze; čebele lezejo po satu; muha leze po šipi / tiger leze proti svoji žrtvi se plazi
// navadno s prislovnim določilom premikati se, pomagajoč si z nogami in rokami: lesti izpod postelje, s skale; lesti skozi okno; previdno je lezel v vodo / gledati otroka, kako hitro leze / lesti čez ograjo, na drevo plezati - 2. ekspr., navadno s prislovnim določilom počasi, navadno tudi s težavo premikati se: veslali so proti toku, zato je čoln samo lezel; vlak leze po strmini / prihuljene postave so lezle iz teme; bolnik leze od postelje k mizi; skupina planincev leze proti vrhu; upognjen pod težkim bremenom leze navkreber / ko je začutil nevarnost, je njegova roka previdno lezla proti orožju / kazalec leze proti dvanajsti; sonce leze višje in višje; pren. njegov pogled je lezel po obrazih prisotnih
// počasi teči, polzeti: znojne kaplje mu lezejo po čelu; solza leze po licu / reka leze po ravnini - 3. ekspr. hoditi, iti: kadar je mogel, je lezel v mesto; kaj pa lezeš tja, če si bolan; lezeš kot polž zelo počasi
// lesti po vseh štirih - 4. nav. ekspr., s prislovnim določilom prodirati, riniti iz česa ali v kaj: žebelj leze iz deske; kol pod težkimi udarci počasi leze v tla / prva travica že leze iz zemlje
// počasi v majhni količini, stopnji prihajati: iz vseh razpok je lezla voda / ekspr. jutranja svetloba leze skozi nizka okna / mraz leze v sobo, v telo - 5. navadno s prislovnim določilom počasi se premikati s prvotnega, navadnega mesta: naramnica ji leze z rame; nahrbtnik mu leze na stran; hlače lezejo dol / ne maram nositi te rute, ker leze
- 6. s prislovnim določilom večati področje svojega delovanja, vplivanja: mraz mu leze po hrbtu; prijetna toplota leze po telesu; utrujenost leze po žilah; bolečina v nogi leze višje in višje
// rastoč pokrivati vedno večjo površino: slak leze čez plot; bršljan leze po razvalinah - 7. ekspr., navadno v zvezi z v počasi se bližati čemu (slabemu): poletje že leze v jesen; mož že leze proti sedemdesetemu letu / ali ne vidiš, da lezeš v nesrečo / lesti v dolgove; bolj in bolj so lezli v revščino
- 8. ekspr. počasi minevati: ure lezejo; čas leze po polževo
● ekspr. prišlo je vse, kar leze in gre veliko ljudi; ekspr. od presenečenja so mu oči lezle iz jamic gledal je z vedno bolj izbuljenimi očmi; ekspr. gledali so, kako na obzorju vedno bolj leze iz morja gorata obala so najprej vidni vrhovi obale, nato pa vsa; ekspr. sonce leze izza hriba vzhaja, za hrib zahaja; ekspr. zelenje že leze proti vrhu hriba tudi drevje, ki raste bolj blizu vrha, že zeleni; ekspr. hiša že leze na kup se podira, razpada; ekspr. tak je, da pred težavami leze na kup postaja malodušen; ekspr. molčal je in kar lezel na kup, vase iz zadrege, žalosti, ponižnosti se je držal sključeno; ekspr. spanec mu leze na oči postaja zaspan; ekspr. glava mu že leze na prsi zaradi zaspanosti, dremanja sklanja glavo; zaradi starosti se ne more več držati zravnano; šalj. pijača mu že leze v glavo opijanja se, postaja pijan; oče že leze v dve gubé dobiva sključeno držo; ekspr. cesta se vijuga po dolini in leze v hrib se vzpenja; ekspr. strah mu leze v kosti začenja se bati; šalj. to vino je tako, da leze v lase je močno; ekspr. mož leze v leta počasi se stara; pog., ekspr. lesti komu v zadnjico, nekam, vulg. v rit izkazovati komu pretirano vdanost, prijaznost z namenom pridobiti si naklonjenost; žarg. učenec komaj leze težko izdeluje v šoli; pog. blago leze narazen postaja vedno tanjše, se na več mestih trga; ekspr. lica mu lezejo narazen od zadovoljstva poteze obraza kažejo, da je zadovoljen; ekspr. posestvo, premoženje leze narazen se manjša, propada; pog. oči mu že lezejo skupaj postaja zelo zaspan; pog. lesti vkup od lakote biti zelo lačen; postajati slaboten, brez moči od lakote
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
mórje -a stil. morjé -á s (ọ̑; ẹ̑) - 1. slana voda, ki napolnjuje vdolbine med celinami: odpluti na morje; reka se izliva v morje; vreči kaj v morje; vojskovati se tudi na morju; jadrati po morju; globoko, plitvo morje; potopljen na dno morja; gladina, globina morja; vihar na morju; prevoz po morju; življenje v morju; globok, velik kot morje / veter z morja / tisoč metrov pod morjem pod morsko gladino
// ekspr.: včeraj so potisnili v morje novo ladjo splavili; potovati po suhem in po morju
// tudi mn. del te vode, navadno v večjih zalivih ali ob obrežju: morje je bilo sivo; morje se leskeče; morje narašča, pljuska ob obalo, valovi; pozna vsa morja; mirno, modro, razburkano, valovito, viharno morje; vinogradi ob morju / južna morja / odšli so spet k morju / Baltiško, Črno, Jadransko, Sredozemsko morje
// ta voda kot prometna pot: morje je postalo odprto / država nima izhoda na morje / pesn. Morja široka cesta peljala me je v mesta (F. Prešeren) - 2. morje z obalo kot prostor za oddih: iti, odpotovati na morje; bili smo na morju; izlet na morje; vikend na morju / prihajamo z morja
// pog. letovanje ob morju: sit sem morja; dva tedna morja imam zadosti - 3. pog. morska voda: morje razjeda železo; napil se je morja / slano morje
- 4. ekspr., s prilastkom velika količina, množina: morje cvetov; tam za morjem hiš; govori morju ljudi / morje zastav je krasilo ulice / porabiti morje črnila; preliti morje solz zelo veliko
// stal je v morju sončne svetlobe / morje bridkosti, trpljenja, veselja; potapljati se v morju greha
// kar se pojavlja v veliki količini, množini: ajdovo morje; megleno morje; iz nepreglednega morja so kipela slemena hribovja; okrog in okrog je snežno morje; žitno morje valovi / vsemirsko morje - 5. ekspr., v prislovni rabi, z rodilnikom izraža veliko količino: morje jih je; morje besed; prišlo je morje ljudi; izdelanih je bilo morje osnutkov / ne vidi nobene poti v morju možnosti
● ekspr. ribiča je vzelo morje utonil je v morju; pog. iti čez morje oditi v čezmorsko deželo, navadno kot izseljenec na delo; ekspr. vodo v morje nositi delati kaj odvečnega, nesmiselnega; ekspr. v morje vreči proč vreči; ekspr. v morju je našel svoj grob utonil je v morju; ekspr. utoniti v nemškem, tujem morju postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda; publ. prosto ali svobodno morje z istimi pravicami dostopno vsem državam; ekspr. široko morje ki je stran od obale, zalivov in otokov; ekspr. kraljica morja Benetke; pomoč je zalegla toliko kot kaplja v morje nič; zelo malo; preg. hvali morje, a drži se brega ne izpostavljaj se brez potrebe nevarnostim
♦ geogr. obrežno ali litoralno morje stransko morje, ki se vleče vzdolž obrežja celine in ki ga proti odprtemu morju omejujejo otoki ali polotoki; odprto morje ki je stran od obale, zalivov in otokov; sredozemsko morje ki je zajedeno globoko v celino in povezano z oceanom z ozkimi prelivi; stransko morje ki se z odprtega morja zajeda v celino; kipenje morja udarjanje valov ob morsko obalo; geol. brakično morje v katerem se mešata morska in sladka voda; jur. notranje morje zelo velik morski zaliv, ki je pod oblastjo države, kateri pripada obala; obalno morje del morja, ki je pod izključno oblastjo države, kateri pripada obala; odprto morje ki je z istimi pravicami dostopno vsem državam; teritorialno morje zunanji del obalnega morja; navt. mrtvo morje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
múlec -lca m (ȗ) - 1. pog. razposajen, objesten nedorasel fant, deček: mulci so mu poškodovali nov avto; bodo že ukrotili mulca, samo da jim pride v roke / kot nagovor kod si se potepal, mulec
// ekspr. nedorasel fant, deček sploh: bil je še mulec, pa je že moral nositi puško; nagnal ga je kot mulca / moža ni nikoli doma, pa mora sama krotiti mulce otroke; ima hčer in dva mulca sinova - 2. redko mulji samec: mulci in mule
- 3. slabš., redko neprijazen, nepriljuden moški: tak mulec je, da mu nobena družba ni po volji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
nebó -á s (ọ̑) - 1. navidezno usločena ploskev nad obzorjem: nebo je jasno; nebo žari; ekspr. nebo visi nizko nad hišami; oblaki pokrivajo nebo; zvezda je padla z neba; dim se dviga proti nebu; gledal je v nebo, kakšno bo vreme; sonce je že visoko na nebu; modro, sinje, visoko nebo; nočno, zvezdno nebo / opazovati nebo s teleskopom; južno, polarno nebo; strani neba / obok neba
// publ. zračni prostor nad določenim ozemljem: lovci so očistili nebo sovražnih letal; jugoslovansko nebo - 2. v krščanstvu kraj, kjer prebivajo Bog, zveličani; nebesa: pekel in nebo / priti v nebo / ekspr. prositi nebo za milost Boga
- 3. publ., s prilastkom področje kake dejavnosti: politično nebo te države se je zvedrilo / z oslabljenim pomenom uveljaviti se na filmskem nebu pri filmu
- 4. streha iz dragocene tkanine: postelja, prestol z nebom / nositi nebo (pri procesiji)
- 5. pregrada med ustno in nosno votlino iz mehkega tkiva in kosti: pritisniti jezik na nebo; gnojno, vneto nebo
- 6. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do neba, v nebo zelo visoko: gore se dvigajo, kipijo do neba, v nebo / prešerni vriski so se razlegali do neba
// izraža, da se pojavlja kaj v zelo visoki stopnji, v močni obliki: gorje kipi do neba / ta zločin kriči v nebo; to je v nebo vpijoča krivica / hvaliti, povzdigovati koga do neba
● vznes. nebo je blagoslovilo njun zakon imela sta dosti otrok; njun zakon je bil srečen; ekspr. kovati koga v (tretje, sedmo) nebo zelo ga hvaliti, povzdigovati; ekspr. spati pod milim nebom na prostem; ekspr. gre, kamor se mu pod milim nebom zahoče kamor hoče; ekspr. umreti pod tujim nebom v tujini; pojavil se je, kakor bi padel z neba nepričakovano, nenadoma; nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom
♦ anat. mehko, trdo nebo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
odložíti -ím dov., odlóžil (ī í) - 1. narediti, da osebek kaj preneha imeti v roki, na sebi: prenehal je brati in odložil knjigo; odložil je palico in torbo / odložiti prtljago; odložil je vrečo in se vzravnal / žerjav je odložil tovor in se vrnil po novega / odložiti nakit sneti; odložiti plašč sleči
// kot vljudnostna fraza odložite, prosim; pren. odložiti skrbi - 2. narediti, da kaj pride z vozila, živali: ustavil je avtomobil in odložil nekaj zabojev / pog. avtobus je odložil potnike potniki so izstopili iz njega; odložili so ga pred gostilno ustavili so, da je izstopil
// pohištvo so mu odložili kar pred vrati pustili
// narediti, da kaj delno pride z vozila, živali: pod klancem so morali odložiti, da so konji speljali; če boš preveč naložil, boš moral odložiti - 3. narediti, da kaj pride z določenega mesta drugam: poseben stroj je odložil vsako napolnjeno steklenico; odložiti knjige na polico
// z nošenjem, vožnjo delati, da kaj kam pride: odložiti odpadke na določeno mesto / voda je odložila pesek na travnik nanesla - 4. prenehati vztrajati v položaju, kot ga določa samostalnik: zaradi bolezni je odložil vse funkcije; odložiti mandat; odložil je predsedniško mesto
- 5. navadno z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi ob določenem času: odložiti obisk, potovanje; poroko so zaradi očetove smrti morali odložiti
- 6. s širokim pomenskim obsegom izraža prenehanje dejanja, dela, kot ga določa sobesedilo: odložil je časopis in jo poslušal; nazadnje je le odložila telefonsko slušalko prenehala telefonirati; odložila je šivanje in začela pripravljati večerjo prenehala je šivati; odložiti žlico prenehati jesti; ekspr.: komaj čaka, da bo odložil vojaško suknjo končal kadrovski rok; odložil je šolsko torbo ne hodi več v šolo
- 7. v zvezi z jajčece, jajce izločiti zaradi razmnoževanja: samica odloži jajčeca v prst; žabe odložijo jajca navadno v vodo / odložiti ikre
● ekspr. odložila je črnino prenehala je nositi žalno obleko; stanovanjsko vprašanje so odložili z dnevnega reda ga niso obravnavali
♦ lov. odložiti psa ukazati mu, da ostane, počaka na določenem mestu
odložèn -êna -o: vsepovsod odloženi odpadki; odložena obleka je bila razmetana po vsej sobi; skrb je za nekaj časa odložena; obravnavanje tega vprašanja je odloženo za nedoločen čas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
odróčen tudi odrôčen -čna -o prid. (ọ̄; ō) - 1. ki je, se nahaja daleč od prometnih poti: to so odročni kraji; živeti na odročni kmetiji; biti premeščen v odročno vas; prometno odročen predel dežele / odročna ulica; njegove njive so odročne
- 2. pri vpreženi živini desni: odročni konj, vol
odróčno tudi odrôčno - 1. prislov od odročen: odročno ležeči deli ozemlja
- 2. v povedni rabi izraža neudobnost, nepripravnost dejanja: odročno je nositi vodo iz grape; s smiselnim osebkom v dajalniku odročno mi je hoditi iz Ljubljane tja; sam.: pognati odročnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
omíšljati se -am si nedov. (í) - 1. ekspr. kupovati si, priskrbovati si: vedno si omišlja obleke po zadnji modi; omišljal si je čedalje več parcel / za njo so si začele omišljati klobučke tudi njene vrstnice začele nositi
- 2. knjiž., redko raziskovati, proučevati: objavil je vrsto podatkov, gradiva pa ni omišljal in razlagal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
pajác -a m (ȃ) - 1. ekspr. klovn, burkež: nastop pajaca; poskakoval je kot pajac / cirkuški pajaci
// šaljivec: to ti je pravi pajac - 2. igrača, ki predstavlja klovna: izrezati, narisati pajaca; gumijast pajac
// zlasti smešno oblečena figura, ki predstavlja moškega: nositi po cesti pajaca; s slamo nagačen pajac - 3. slabš. kdor se pretirano podreja zahtevam drugega: mož je njen pajac
● ekspr. ne bom ti za pajaca ne bom se podrejal vsem tvojim samovoljnim zahtevam - 4. enodelno oblačilo iz hlač in bluze z rokavi ali brez njih: obleči pajaca; delavci v modrih pajacih / delovni pajaci; otroški pajaci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
péza -e ž (ẹ́) star. - 1. teža: kolo je lahko, skoraj brez peze; šele zdaj je začutil vso pezo bremena
// težek predmet, ki se nosi navadno na ramenih; breme: nositi pezo; odložiti pezo z ramen; težko je hropel pod veliko pezo - 2. težava, skrb, nadloga: vsak nosi svojo pezo / peza let, starosti
- 3. s prilastkom dolžnost, obveznost: odvzeti pezo gospodinjstva; peza stroškov / davčna peza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
podlóžek -žka m (ọ̑) - 1. navadno manjša priprava za podlaganje: izdelovati podložke; podložiti omaro s podložki; gumijast, papirnat podložek / podložki za kozarce / nositi jerbas na podložku vrh glave na svitku
// kar se podloži sploh: dati pod vročo skledo podložek / uporabiti kos lesa, revijo za podložek
// knjiž., redko pladenj: strežnik je prinesel pijačo na srebrnem podložku - 2. jajce ali jajcu podoben predmet, ki se položi kokoši v gnezdo, da tam (še) nese: kokoš je strla podložek; uporabiti pokvarjeno jajce za podložek
- 3. nar. primorsko otrok, nezrel človek: ta podložek nas pa ne bo učil, kaj je prav
♦ obrt. blazinica iz vate, kosov tkanine, ki se prišije na notranjo stran ramen oblačila; tisk. železna ali svinčena plošča, na katero se pritrdi kliše; žel. priprava iz dveh z drogom povezanih cokli podobnih delov za preprečevanje premikanja vagona v določeno smer
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
pokônci prisl. (ó) - 1. izraža položaj ali smer pravokotno na gladino mirujoče vode glede na daljšo stran ali os telesa: maček drži rep pokonci; mlaj postavljajo pokonci / drži se bolj pokonci, ne tako krivo; stati čisto pokonci
// nav. ekspr. izraža stoječ položaj, v katerega kdo preide iz ležečega, sedečega: planiti, skočiti pokonci; vpitje nas je vrglo pokonci / če bolnik le zastoka, že je bolničarka pokonci / medved se postavi pokonci na zadnje noge; spraviti padlega konja pokonci na vse štiri noge
// v medmetni rabi: otroci, pokonci; le pokonci, zaspanec vstani; kot klic za dajanje poguma glavo pokonci - 2. ekspr. izraža prehod iz bolnega stanja v zdravo: bolnik je danes že pokonci; zdravila so ga kmalu spravila pokonci / slab je, komaj se drži pokonci
- 3. pog., navadno v zvezi biti pokonci izraža budno, nespeče stanje: do polnoči bomo pokonci; danes si že zgodaj pokonci si zgodaj vstal; zakaj ste ostali tako dolgo pokonci bili budni, bedeli
- 4. ekspr. izraža vznemirjenost, razburjenost: po tem zločinu je bilo vse mesto pokonci; pes je z lajanjem spravil vse domače pokonci; pog. zaradi te šale so šla vsa dekleta pokonci so bila ogorčena
// izraža močno dejavnost: pri iskanju zločinca je bila pokonci vsa policija
● ekspr. trdi, da ga samo pijača še drži pokonci mu pomaga prenašati nesrečo, težave; le upanje ga še drži pokonci ohranja zdravega, živega; pog. revijo samo on drži pokonci največ prispevkov v njej je njegovih; jo finančno vzdržuje; ekspr. deček je imel ušesa pokonci zelo pozorno je poslušal; pog. lasje so mi šli pokonci, ko sem to poslušal občutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; ekspr. kmetje so se postavili pokonci so se uprli; pog. pet otrok je spravila pokonci vzredila, vzgojila; ekspr. lasje so mu stopili pokonci zelo se je ustrašil; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro; neskl. pril.: tudi v nesreči je ostal pokonci mož
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
prepròst -ôsta -o prid., preprôstejši (ȍ ó) - 1. ki ne zahteva višjih miselnih postopkov, posebnega znanja: križanka je preprosta; ta naloga je preprostejša kot prejšnja / rešitev je preprosta, vendar se je ni nihče spomnil / postopek pridobivanja te snovi je preprost; preprosto, vendar utrujajoče delo / on zna povedati tudi najbolj zapletene stvari na preprost način preprosto
// ki je iz navadnih, pogostih sestavin, tako da za razumevanje ne zahteva višjih miselnih postopkov: že zna delati preproste stavke; pesem, zgodba je preprosta, pa lepa - 2. s širokim pomenskim obsegom ki ima v odnosu do stvari svoje vrste samo osnovne, splošne lastnosti, značilnosti: že preprost računalnik nadomešča nekaj ljudi / opazovati kaj s preprosto lečo navadno; ta priprava je preprosta / njegov grob je preprost, vendar skrbno negovan; nositi preproste obleke; preprosta večerja; meniško, vojaško preprosta soba zelo preprosta
// poslati komu samo preprosto dopisnico / opazovati preprosto kmečko življenje - 3. splošno znan, razumljiv: opisuje preproste stvari: rožo, piščalko, vrč / treba je preprostih besed, kakor so kruh, ljubezen
- 4. ekspr. ki zaradi skladnosti z zakoni logike ne potrebuje razlage, utemeljitve: tega nisem naredil iz preprostega razloga: ker nisem vedel; to dejstvo je preprosta posledica onega
- 5. ki se vede, govori naravno, neizumetničeno in s svojimi potrebami, zahtevami ne povzroča skrbi, težav: ta zdravnik je preprost, domač človek; biti prijazen in preprost / uživati lepoto s preprosto, čisto dušo
- 6. ki je brez višje izobrazbe, višje kulture: preprosti bralci bodo knjigo radi brali; preprosto, pa zelo bistro kmečko dekle / revija ni bila namenjena preprostemu ljudstvu, ampak izobražencem
- 7. zastar. lahkoveren, naiven: bil je tako preprost, da je vse verjel
// neroden, neuglajen: zdel se ji je preprost in dolgočasen, zato ga je zapustila / posmehovati se preprostemu vedenju koga
● v tem delu mesta so živeli preprosti ljudje ljudje brez pomembnega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. bodi jedrnat in preprost govori, razlagaj preprosto; ekspr. to nam pove že preprosta pamet tega ni težko razumeti, spoznati; star. še zmeraj je preproste vere lahkoveren, naiven; zastar. preprosta ženska, premisli, kaj govoriš nespametna, neumna; ekspr. ta domneva je preveč preprosta nekritična, naivna; ekspr. preprost na duhu nedomiseln, naiven
preprôsto - 1. prislov od preprost: govoriti, pisati, razložiti preprosto, vsakomur razumljivo; to si pa zelo preprosto predstavljate; preprosto, domače se vesti; živeti preprosto; biti preprosto oblečen; preprosto povedano: umrl je; iron. čemu preprosto, če lahko zapleteno
● njega pregovoriti ne bo preprosto lahko - 2. ekspr. poudarja trditev: o tem preprosto ni govorila; to preprosto pozabi kar; tega preprosto ne morem verjeti nikakor
// kdor tega ne vidi, je preprosto bedak
// poudarja, da izraženega glagolskega dejanja ne spremlja nobeno drugo dejanje: karkoli slišiš, pojdi preprosto naprej; tega ni mogoče uresničiti preprosto s tem, da se govori, govori
preprôsti -a -o sam.: to bodo razumeli tudi najbolj preprosti; brati kaj preprostega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
raztegljív -a -o prid. (ī í) - 1. ki se da raztegniti: raztegljivi del fotoaparata; žrelo je pri teh živalih zelo raztegljivo / raztegljiva lestev, miza
● ekspr. kmalu je zelo raztegljiv pojem se lahko razume zelo različno - 2. ki se razteguje podobno kot gumi: raztegljiva vrvica; hlače iz raztegljivega blaga / nositi raztegljive nogavice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
rób1 -a m, mn. robóvi stil. róbi; mest. mn. stil. robéh; im., tož. dv. stil. robá (ọ̑) - 1. skrajni zunanji del česa: rob tkanine se cefra; obrezati, utrditi, zgladiti rob; zakriti rob obloge z letvico; pola papirja z nazobčanim robom; robovi deske / označiti desni in levi rob cestišča; robovi travnika / ostro začrtani robovi oblaka; poudariti robove ustnic / postaviti kozarec preblizu roba mize; razdalja od središča do roba; ob robu hiše ob koncu, kraju; zasaditi drevesa ob robu parcele
// površina, prostor ob tem delu: sesti na rob klopi; zapeljati na desni rob cestišča; zapisovati pripombe na rob lista; nositi plevel na rob njive; ustaviti se na robu planote; iti po robu pločnika; z gozdom porasli robovi doline / vas na robu gozda blizu, zraven; živeti na robu mesta v predmestju; pren., knjiž. rob družbe, zavesti
// skrajni zgornji del ob odprtini: okrušiti rob skodelice; naliti kozarec do roba; vaza z brušenim robom / nagniti se čez rob vodnjaka; voda je pljuskala čez rob čolna / stati na robu brezna; rob jame, kotanje; jarek je do roba poln vode / rob krožnika kjer se konča globoki del krožnika - 2. ozek pas ob skrajnem zunanjem delu ploskve, površine: slike brez roba; pismo s črnim robom kot znamenje žalovanja
// narediti na gredici rob iz cvetja / oblaki so imeli zlat rob / puščati rob na začetku lista nepopisani del
// hlače brez roba zaviha; plašč s krznenim robom obrobo
// zavihani, upognjeni, odebeljeni del, ki skrajni zunanji del zaključuje, utrjuje: rob se odrobi; pustiti v robu dovolj blaga; širok rob pri krilu; lonci brez roba; lončena skleda z robom - 3. kar nastane na zunanji strani ob stiku dveh ploskev: posneti robove z obličem; udariti se ob rob; zaobljeni robovi pohištva; robovi opeke, škatle, trama; ogli in robovi
// temu podobna vzboklina, vzboklinica: robovi na kamnu se v vodi obrusijo; robovi v čevljih ga žulijo; žlebičaste vdolbine in robovi / hlače z robom z zalikanim pregibom po vsej dolžini hlačnice spredaj in zadaj; pren. življenje mu je obrusilo robove - 4. mesto, kjer se spremeni nagib nagnjenega sveta: razgledovati se z roba; steza vodi čez rob; povzpeti se po strmini na rob; vas leži na robu; svet sten in robov / spustiti se po robu strmini
// nav. mn., nar. razčlenjen strm svet: robovi in stene so zapirali globeli; pašniki po sončnih robovih; lisica se skriva v robovih - 5. s prilastkom velika bližina, možnost nastopa ali prenehanja zlasti določenega stanja: pripeljati podjetje na rob krize; priti na rob propada; biti na robu živčnega zloma / poslovati na robu rentabilnosti komaj še rentabilno; dežela živi na robu lakote v velikem pomanjkanju
● ekspr. mera njegovega potrpljenja je polna do roba ne more več ostati neprizadet; publ. traktor je konja izrinil na rob poljedelstva namesto konj se vse bolj uporabljajo traktorji; pripeljati kaj na rob prepada spraviti v veliko nevarnost za obstoj; ekspr. biti, stati na robu obupa biti zelo obupan, potrt; biti na robu prepada v veliki nevarnosti za obstoj; publ. živeti na robu zgodovinskega dogajanja ne udeleževati se ga; publ. ob robu se bo razprava dotaknila še nekaterih novosti mimogrede; publ. opombe ob robu dogodkov manj pomembne, obrobne; ekspr. postaviti se komu po robu upreti se mu
♦ bot. listni rob; fiz. lomni rob rob optične prizme, od katerega se pri prehodu skozi njo lomi svetloba; geom. rob črta, v kateri se stikata dve ploskvi telesa; lingv. jezični rob sprednji in obstranski del jezika; šah. rob šahovnice vsaka od štirih končnih vrst polj na šahovnici; teh. centrirni rob ki omogoča natančno prileganje enega okroglega dela k drugemu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
solíden -dna -o prid., solídnejši (í ī) - 1. ki izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: soliden poslovni človek; soliden delavec; ta mojster ni soliden / bil je soliden pisec kmečkih povesti dober
// soliden družinski oče - 2. ki ima pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: soliden človek, moški; to sta solidna zakonca; solidno dekle / solidna družina
// ki vsebuje, izraža take lastnosti: solidno vedenje; solidno govorjenje dostojno - 3. ki ima zaželeno lastnost, kakovost zlasti glede materiala, izdelave v precejšnji meri: solidni čevlji; temelji hiše so solidni trdni; to je solidna stavba; solidno pohištvo; pren. solidni temelji za zakon, življenje; postaviti pouk na solidno osnovo
// ki po kvaliteti ustreza zahtevam, potrebam: prenočiti v solidnem hotelu; solidna trgovina / solidna pesniška zbirka / solidna igra moštva; solidna izdelava čevljev; solidna postrežba; ločiti solidno delo od površnega
// ki glede na možni razpon dosega precejšnjo pozitivno stopnjo: solidni dohodki; solidna plača / imeti solidno strokovno izobrazbo; pridobiti si solidno znanje
● publ. solidne cene zmerne, primerne; pog. ta fant je solidna firma nanj se lahko zaneseš; šalj. na avtobusu je navadno solidna gneča precejšnja; imeti solidne možnosti za razvoj precej ugodne; nositi solidne obleke obleke nevsiljive, neopazne barve, kroja
solídno prisl.: solidno se oblačiti; delo je solidno opravil; v tej gostilni smo bili solidno postreženi; solidno zidana hiša
solídni -a -o sam.: najsolidnejši so odšli z zabave že ob desetih; rad bi kupil kaj solidnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
srcé -á s, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi sŕce; kot nagovor tudi sŕce (ẹ̑; ȓ) - 1. votel mišičast organ v prsni votlini, ki poganja kri po žilah: srce bije, utripa; med boleznijo mu je opešalo srce; srce udari približno 70-krat na minuto; imeti močno, zdravo srce; krogla jo je zadela v srce; brezoseb. stiska, zbada ga pri srcu; bolezni srca in ožilja; operacija srca / biti bolan na srcu / ekspr. srce ji razbija, tolče od strahu; v osmrtnicah prenehalo je biti srce naše mame umrla je; vznes. nosi otroka pod srcem je noseča
// kupiti goveje srce / srce v omaki
// ekspr. predel prsnega koša pred tem organom: prijeti se za srce / pritisnil jo je na srce objel jo je
// ekspr. ta organ pri človeku kot središče čustvovanja, zavesti: njegovo srce je na strani zatiranih; srce ga boli zaradi sinove neposlušnosti; srce ji ledeni, ko to posluša; srce ne uboga razuma; srce me vleče v domovino; pesn. ganiti srce; taka pesem pretrese srce; lahko, težko mu je pri srcu; v njegovem srcu se je naselil mir; človeško srce je nerazumljivo; moje srce je prazno; knjiž. poslušati glas srca; skrivnosti srca; vznes. bil mu je brat po srcu; govoril je z grenkobo v srcu / srce mu igra od veselja zelo je vesel; knjiž. od groze se ji je krčilo srce groza jo je bila; srce se ji je paralo, ko je odhajal bilo ji je zelo hudo; srce mu je poskočilo od sreče bil je zelo srečen
// ekspr. ta organ pri človeku kot središče ljubezenskega čustva, naklonjenosti: njegovo srce hrepeni po njej; priljubil se je njenemu srcu; osvojil si je njeno srce; izrinil jo je iz očetovega srca; star. izvoljenka njegovega srca - 2. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz srca se nasmejati; ljubi jo iz vsega srca; od srca mu to privoščim; z vsem srcem sem na vaši strani; nanj se je navezala z vsem srcem zelo ga ljubi
// iz dna srca sem ti hvaležen; užaljen je do dna srca; v dno srca ga je sram - 3. nav. ekspr., s prilastkom skupek človekovih značajskih, čustvenih značilnosti: imeti čisto, plemenito srce; biti odkritega srca; materino zlato srce; knjiž. mož blagega srca; fant z junaškim srcem / pričakal jih je s sovražnim srcem
- 4. ekspr., navadno s prilastkom človek glede na njegove značajske, čustvene značilnosti: v mladih srcih gojiti ljubezen do domovine; v tej družini sem spoznal samo plemenita srca / beseda je šla od srca do srca; znala je omrežiti moška srca; osvajalec ženskih src / kot nagovor: srce moje, samo še en poljub; srce mamino, pridi sem
- 5. ekspr., z rodilnikom najpomembnejši, osrednji človek v kaki skupini, gibanju: mati je srce družine; bil je srce upora
// najpomembnejši, osrednji del česa: strojnica je srce ladje
// središče: industrijsko srce države; vojaki so prodrli v srce mesta / biti v srcu življenja - 6. srednji, najmlajši listi solate, zelja: solati je zgnilo srce; odstraniti liste do srca; srce artičoke
- 7. kar je po obliki podobno temu organu: v drevo je vrezal srce, prebodeno s puščico; zibelka, okrašena z rdečimi srci / kupiti lectovo srce; radenska tri srca
- 8. igralna karta z enim ali več znaki v obliki srca: imel je dva križa in nekaj src
● star. srce mu za drugo bije ljubi drugo; ekspr. srce mu gori zanjo zelo jo ima rad; ekspr. morda se mu bo kdaj le oglasilo srce bo postal usmiljen, dober; pog., ekspr. ti je srce v hlače padlo si se zbal, izgubil pogum; ekspr. od žalosti ji je počilo srce je umrla; ekspr. ob misli na to mu je pokalo srce mu je bilo zelo hudo; ekspr. jedel je, kolikor mu je srce poželelo kolikor je hotel, mogel; ekspr. srce mu pravi, da se ne bodo več videli čuti, zdi se mu; ekspr. ta človek nima srca je brezsrčen, neusmiljen; ekspr. namesto srca ima kamen je neusmiljen, nesočuten; ekspr. dati, knjiž. podariti komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; ekspr. izgubiti srce zaljubiti se; lajšati si srce z govorjenjem, z jokom s pogovarjanjem, z jokanjem si manjšati duševno bolečino; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva; ekspr. glasba jim je odpirala srca jih je delala dovzetne za čustva; ekspr. odpreti, razkriti, razodeti komu svoje srce izpovedati mu svoja čustva, misli; slovo od doma mu je otežilo srce mu povzročilo žalost, duševno bolečino; vznes. položiti svoje srce k nogam koga postati čustveno popolnoma vdan komu; ekspr. tvoje besede mi prebadajo srce povzročajo žalost; ekspr. njegove prošnje so jim šle do srca so jih ganile; ekspr. njene besede so mu segale do srca, v srce so ga prizadevale; ekspr. izbrisati koga iz srca ga pozabiti; ekspr. ne more je iztrgati iz srca pozabiti nanjo; jo prenehati ljubiti; ekspr. pogovorila sta se iz srca iskreno, odkritosrčno; ekspr. težek kamen se mu je odvalil od srca rešil se je velike skrbi, nadloge; preveč si ženeš k srcu preveč se žalostiš, vznemirjaš; ekspr. fant jim je kmalu prirastel k srcu vzljubili so ga; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; pog., ekspr. pihati dekletu na srce vneto ji prigovarjati, dvoriti; ekspr. položiti komu kaj na srce priporočiti komu kaj, prositi ga za kaj; položite roko na srce in priznajte bodite odkritosrčni; ekspr. potrkati na srce koga skušati mu vzbuditi čustva; ekspr. pogledati komu v srce spoznati, kakšen v resnici je, kaj v resnici čuti; ekspr. gojiti gada na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen; ekspr. povej, kar ti leži na srcu kar (že dolgo) želiš povedati; ta stvar mi ni pri srcu mi ne ugaja, mi ni všeč; zdaj mu je lažje pri srcu duševno se bolje počuti; ekspr. milo se mu je storilo (pri srcu) postal je otožen, ganjen; ekspr. v srcu je sklenil, da se jim maščuje sam pri sebi; misli bolj s srcem kakor z glavo je bolj čustven človek kakor razumski; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten; ekspr. z lahkim srcem se bom ločila od njih ne da bi čutila žalost, skrb; mati je mehkega srca, ima mehko srce je usmiljena; je hitro ganjena; knjiž., ekspr. človek z mrtvim srcem čustveno otopel; ekspr. ravnati se po logiki srca, ne po logiki razuma glede na čustva, ne glede na razum; pesn. sok srca kri; ekspr. te besede so bile zanj (kakor) nož v srce so ga zelo prizadele; šalj. mrzle roke, vroče srce mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. daleč od oči, daleč od srca
♦ anat. enoprekatno srce; les. srce temnejši les v sredini debla; med. srce dilatira, hipertrofira; masirati srce; uspešno presaditi srce; umetno srce naprava, ki opravlja funkcijo srca zunaj telesa; aritmija neenakomerno, nepravilno utripanje, evritmija srca enakomerno, pravilno utripanje srca; žel. srce kretnice del kretnice, na katerem se križajo notranje tirnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
umazaníja -e ž (ȋ) - 1. zelo drobni delci navadno prijete, sprijete snovi na čem, kjer ni potrebno, zaželeno: na tleh, po kotih se nabira umazanija; izmiti, odstraniti, počistiti umazanijo; biti pokrit z umazanijo; posode se drži debela plast umazanije / s čevlji nositi umazanijo v hišo / ekspr. živeti v umazaniji v umazanem okolju, prostoru
- 2. ekspr. grdo, neprimerno dejanje ali ravnanje: odkrili so njegovo umazanijo; počenjati umazanije / govoriti umazanije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
véren2 -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) - 1. knjiž. popolnoma podoben, točen: narediti veren posnetek lokomotive; portret je tako veren, da osebo vsak prepozna
// resničen, prepričljiv: to slikarstvo je veren odraz dobe; zgodovinsko veren okvir predstave / opravljati poskuse v kar najbolj vernih okoliščinah podobnih naravnim - 2. zastar., navadno v povedni rabi zvest, vdan: biti komu veren prijatelj / ostati veren zemlji / nositi v srcu verno ljubezen
vérno prisl.: verno ga je čakala; verno upodobiti življenje
● zastar. verno ga je poslušal pazljivo, zaupno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
vôda -e tudi -é ž, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi vódo (ó) - 1. naravna prozorna tekočina brez barve, vonja in okusa: voda hlapi, kaplja, teče, zmrzne; snov, ki vpija vodo; bistra, čista, kalna, motna voda; mrzla, topla voda; gladina vode; za vodo neprepustna plast; v vodi topna snov / jezerska, morska, rečna voda; ob izlivu reke v morje se mešata sladka in slana voda
// ta tekočina, ki se uporablja v industriji, gospodinjstvu: voda vre; čistiti, črpati, greti, natakati vodo; piti vodo; sladkati, soliti vodo; zajemati vodo iz vodnjaka; kuhati na vodi, v vodi; potešiti žejo z vodo; razredčiti mleko z vodo; postana, sveža voda; voda za hlajenje motorja; voda za kuhanje, napajanje, pranje; kozarec, vedro vode; poraba vode; zbiralnik vode / odpadna voda iz gospodinjstev, industrijske dejavnosti, pomešana z odpadnimi snovmi; pitna voda; sanitarna, tehnološka voda / hruškova voda v kateri so se kuhale (suhe) hruške - 2. tudi mn. ta tekočina kot reka, jezero, morje: voda dere, klokota, šumlja; voda izvira pod hribom; vode naraščajo, upadajo; vode s tega ozemlja odtekajo v isto morje; regulirati vode v nižini; zajeziti vodo; iti v vodo; bresti po vodi; globoka, plitva voda; žuborenje vode; mlin na vodo; ob vodi živeča ptica; prevoz, promet po vodi / podzemeljske, površinske vode; ribolovna voda v kateri je dovoljen ribolov; stoječe vode naravne vode v kotanjah, vdolbinah, zlasti velikih; tekoče vode naravne vode, ki tečejo zaradi višinske razlike; zdravilne vode / smučanje na vodi drsenje po vodni gladini, pri katerem se smučar drži za vrv, ki jo vleče motorni čoln
- 3. ta tekočina kot osnovna sestavina sadežev, plodov: iztisniti vodo iz kumar; nekateri sadeži imajo veliko vode
- 4. poljud. tekočina, ki jo izločajo ledvice; seč: otrok ni mogel zadržati vode; pregledati vodo / bolniku se voda zapira ima težave z odvajanjem seča
// vodi podobna telesna tekočina sploh: voda mu je zalila pljuča; v kolenu ima vodo - 5. navadno s prilastkom vodna ali vodi podobna raztopina, ki se uporablja kot sredstvo za nego, razkuževanje zlasti kože: dišeča, lasna voda; kolonjska voda raztopina eteričnih olj v razredčenem alkoholu za odišavljanje; ustna voda; voda za britje
● pog. voda ima danes majhen pritisk zaradi nizkega tlaka vode v vodovodni cevi slabo teče iz pipe, cevi; ekspr. s svojimi nauki jim kali vodo povzroča zmedo, nejasnost; ekspr. napeljevati vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist; ekspr. vodo v morje nositi delati kaj odvečnega, nesmiselnega; evfem. tišči ga na vodo opraviti mora malo potrebo; ekspr. načrt je padel v vodo se ni uresničil; ekspr. mnogo vasi je pod vodo je poplavljenih; ekspr. živeti ob kruhu in vodi zelo slabo, v pomanjkanju; publ. stranka plava v desničarskih vodah je desničarsko usmerjena; ekspr. pa smo spet prijadrali v mirnejše vode položaj, pogovor se je spet pomiril; publ. teritorialne vode teritorialno morje; ekspr. ta človek je tiha voda ne kaže negativnih lastnosti; ekspr. članek je povzročil vihar v kozarcu vode veliko neupravičeno razburjenje; iti čez devet gorá in devet vodá v pravljicah zelo daleč; ekspr. še dosti vode bo preteklo, preden boš ti zrastel še veliko časa bo minilo; knjiž. sta olje in voda se ne razumeta dobro; se sovražita; počutiti se kot riba v vodi ugodno, prijetno; te besede so bile, kot bi ga kdo polil z mrzlo vodo zelo so ga prizadele, razočarale; ekspr. ne, vode pa ne bom pil, voda še za v čevlje ni dobra voda mi kot pijača ne prija; ekspr. ne hiti, saj ne gori (voda) ne mudi se tako zelo; ekspr. voda se učisti, ko tri kamne preteče tekoča voda se zelo hitro učisti; ekspr. kri ni voda s človekovim temperamentom, z njegovimi sorodstvenimi vezmi je treba računati; ekspr. ta človek ni ne krop ne voda nima izrazitih lastnosti, značilnosti; knjiž. vrč hodi toliko časa po vodo, dokler se ne razbije človek toliko časa počne kaj slabega, nevarnega, dokler mu kaka nezgoda tega ne prepreči; star. raca na vodi, ta pa zna izraža začudenje, občudovanje; preg. tiha voda bregove dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega
♦ fiz. destilirana voda; anomalija vode lastnost vode, da ima pri štirih stopinjah največjo gostoto; gastr. sladkorna voda prekuhana sladkana voda z dodatkom začimb; geogr. arteška voda ki se nabira pod neprepustnimi plastmi pod zemeljskim površjem; danja, izdanja voda; mrtva voda stoječa voda v strugi ali rokavu; podtalna ali talna voda ki se nabira nad neprepustnimi plastmi pod zemeljskim površjem; geol. juvenilna voda ki nastane iz magme in pride prvič v obtok; gozd. kapaciteta tal za vodo sposobnost tal, da sprejmejo in zadržijo vodo; jur. notranje morske vode del obalnega morja v pristaniščih, ozkih zalivih ter med obalo in sklenjenimi bližnjimi otočji; nevtralne vode; kem. voda spojina vodika in kisika; klorirana voda; kristalna voda ki je v kristalu vezana na molekule; mehka voda ki ne vsebuje kalcijevih in magnezijevih soli; težka voda v kateri je težki vodik; trda voda ki vsebuje raztopljene kalcijeve in magnezijeve soli; kozm. brezova, koprivna voda; med. bolnika žene na vodo prepogosto si mora izpraznjevati mehur; burova voda ki se uporablja zlasti za odpravljanje otekline; med., vet. plodova voda ki obdaja plod v maternici; meteor. meteorna voda; min. mineralna voda ki vsebuje večjo količino raztopljenih mineralnih snovi; petr. termalna voda naravna topla ali vroča voda; strojn. napajalna voda ki jo črpalka potiska v parni kotel; šport. tekmovanje na divjih vodah tekmovanje v kajaku ali kanuju na deroči reki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
vóljen in volján vóljna -o tudi -ó prid., vóljnejši (ọ́ ȃ ọ̄) - 1. ki se zaradi mehkosti da upogibati, pregibati: pregnesti kit, da postane voljen; voljna šiba; kože dolgo namakajo, da postanejo voljne / spekla je voljen kruh kruh, ki se pri ugrizu takoj odlomi od kosa in se pri tem ne drobi
// ki daje pri dotiku, prijemu občutek ugodja: voljni lasje; voljno blago; po takem pranju je perilo voljno / mehek in voljen otip - 2. v povedni rabi, z nedoločnikom ki ima voljo, je pripravljen za kaj: biti voljen delati, pomagati; niso voljni spreminjati kaj; elipt.: če si voljen, pa začniva; naj bo, je rekel voljen
- 3. nar. pripraven, sposoben: iskati pridne in voljne delavce; biti voljen za vse
- 4. nar. mil, blag: imeti voljen glas / voljna zima; voljno vreme
● zastar. biti na vsem voljnem svetu sam popolnoma sam; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; zastar. biti voljen svojih križev voljno, vdano jih nositi; ekspr. jezik je postal pesniku voljno orodje lahko je z njim izražal, kar je hotel, želel; nar. žganje je voljno (za piti) uležano, ne ostro
vóljno tudi voljnó prisl.: voljno izpolnjevati ukaze; voljno trpeti / kot povelje voljno izraža dovoljenje zapustiti vojaško urejeno vrsto; na mestu voljno izraža dovoljenje, da se v vojaško urejeni vrsti sme stati po lastni volji, sproščeno
● žarg. zadeva je zame končana in voljno poudarja dokončnost dejstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
vôzel -zla [əu̯] m (ó) - 1. kar nastane s prepletom in zategnitvijo koncev, delov niti, vrvi, traku: vozel drži, popusti; delati vozle na vrvi; naredila je vozel in začela šivati; razvezati, zadrgniti, zategniti, zrahljati vozel; okrasni vozli; trden vozel / vozel na robcu ga je spomnil na dano obljubo / ambulantni vozel ploščat vozel pri zasilnem obvezovanju; dvojni vozel; mrtvi vozel pri katerem je vrv v enojni zanki ovita okrog predmeta; skrajševalni vozel s katerim se skrajša vrv
- 2. nav. ekspr. kar je vozlu podobno: veje so pokrite z vozli; njegovo gibčno telo je polno mišičnih vozlov
// lasje ali kita, zviti na tilniku ali temenu: nositi vozel / v grški vozel zaviti lasje v visoko, vozlu podobno pričesko
// vozel črnih las - 3. ekspr., s prilastkom zapletena zadeva, težko rešljivo vprašanje: ni odnehal, dokler ni razrešil težkega, zadnjega vozla; jezikovni, prevajalski vozel; drama s psihološkimi vozli
- 4. s prilastkom kraj, prostor, kjer se prepleta, stika več prometnih poti: cestni, železniški vozel / to je eden najpomembnejših prometnih vozlov
// publ. kraj, prostor, kjer se prepleta, stika kaj sploh: z njegovo aretacijo so prenehali delati pomembni obveščevalni vozli / ob neurju je bil poškodovan telefonski vozel telefonska centrala - 5. ekspr., s prilastkom središče: na svoji poti se je ustavil v tem velikem vozlu evropske kulture / ta kraj je bil vozel upora / vozel dramskega dogajanja / vozel problema bistvo, težišče
- 6. aer., navt. dolžinska mera, 1.852 m: ladja je plula s hitrostjo dvajset vozlov
● ekspr. prerezal je družinske vozle vezi, stike; knjiž. gordijski vozel zapletena, težko rešljiva zadeva ali vprašanje; ekspr. v njej se nabira vozel grenkobe grenkoba; ekspr. imel je, naredil se mu je vozel na jeziku ni si upal povedati, kar je mislil; ekspr. vozel v grlu, želodcu neprijeten občutek zaradi strahu
♦ alp. varovalni vozel ki se uporablja kot dodatni varnostni ukrep na preostalem delu vrvi; anat. živčni vozel skupek živčnih celic v možganih ali v obrobnem živčevju; ganglij; astr. vozel presečišče tira nebesnega telesa z ekliptično ravnino; etn. živi vozel po ljudskem verovanju ki se razveže z enim potegom in obvaruje človeka urokov; fiz. valovni vozel točka v stoječem valovanju, ki ne niha; geom. vozel prebodišče dane ravnine z osjo uporabljanega koordinatnega sistema; navt. ladijski vozli ki se uporabljajo pri delu na ladji; obrt. mrežni vozel ki se uporablja za izdelavo mrež; tkalski vozel s katerim se priključi nova nit h koncu porabljene niti; rib. ribiški vozli ki se uporabljajo pri vezavah vrvice; teh. sanitarni inštalacijski vozel celotna inštalacija na enem mestu v stavbi, vezana na sanitarije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
vrh predl., z rodilnikom - 1. za izražanje mesta, položaja na vrhu česa: grad vrh hriba; peljati se na vozu vrh sena; odgrnila je tančico do vrh glave; pogled z vrh gore / nositi vrh obleke plašč; ležati vrh postelje na postelji, ki ni odgrnjena; klobuki, zloženi drug vrh drugega; zvezde vrh neba; pene vrh vode na površini; star. najljubši kraj vrh zemlje na zemlji
● ekspr. do vrh glave sem jih sit zelo
// za izražanje premikanja na vrh, z vrha: ptica sede na vrh šotora; spustiti se z vrh stolpa - 2. za izražanje položaja nad čim: blato mu je seglo vrh čevljev / obrvi vrh oči
- 3. za izražanje dodajanja, stopnjevanja: ker je vozil pijan, so mu vrh drugega vzeli vozniško dovoljenje; vrh vse nesreče so jih še okradli / v vezniški rabi bila je lepa, vrh tega pa tudi bogata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
zapéstnik -a m (ẹ̑) nav. mn. - 1. spodnji del rokava pri moški srajci, ženski srajčni obleki in bluzi: natančno zlikati ovratnik in zapestnike; obrabljeni robovi zapestnikov; srajca s trdimi zapestniki / desni zapestnik
// posebno oblikovan spodnji del rokava sploh: usnjen suknjič s pletenim ovratnikom in zapestniki; plašč s širokimi zapestniki
// nekdaj modni dodatek k boljši moški obleki, ki se nosi na zapestju: izdelovati zapestnike; nositi zapestnike - 2. knjiž. rokavica, ki je brez prstov; brezpalčna rokavica: splesti zapestnike za zimo
● knjiž. natakniti jetniku zapestnike lisice; redko zlati zapestniki zapestni gumbi; redko rokavice s podaljšanimi zapestniki zavihi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
zób -á tudi zóba m, mn. zobjé (ọ̑) - 1. trd, bel izrastek v spodnji in zgornji čeljusti za grizenje, žvečenje hrane: zob ga boli; zob se mu maje; otroku že rastejo zobje; zobje so mu šklepetali od mraza; izdreti, izpuliti zob; odlomiti si zob; stisniti zobe; umivati si zobe; iztisniti slino skozi zobe; tiščati pipo med zobmi; žival se brani z zobmi; škrtati z zobmi; beli, gnili, zdravi zobje; od tobaka porjaveli zobje; močni, veliki zobje; ščetka za zobe / umetni zob; pog. zlat(i) zob ki ima zlato krono
- 2. temu podoben del česa: zabiti grabljam nove zobe; zlomiti zob na glavniku; zobje brane, pogonskega kolesa
● ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. zet je kmalu pokazal zobe se uprl, postal odločnejši, samozavestnejši; publ. zima je spet pokazala zobe je postala bolj mrzla, ostra; ekspr. sovražnik si bo v tem boju polomil zobe ne bo uspel; bo premagan; ekspr. v tem položaju ne kaže drugega kot stisniti zobe se obvladati, potrpeti; ekspr. oborožiti se do zob zelo dobro; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. leno cediti besede skozi zobe zelo počasi govoriti; pog. sosedom se v zobe daje povzroča, omogoča, da ga opravljajo, obrekujejo; ekspr. to mu kar naprej mečejo v zobe to mu kar naprej očitajo; pog., ekspr. nositi, star. vlačiti koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. bil je tiho, sam pri sebi pa je škripal z zobmi se je zelo jezil; ekspr. držati jezik za zobmi ne povedati česa, molčati; ekspr. stavbo je že načel zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pog., slabš. jezik za zobe molči, ne ugovarjaj; pog., ekspr. rad bi dobil kaj za pod zob rad bi kaj pojedel; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake; oko za oko, zob za zob če je bila komu storjena krivica, naj se zanjo maščuje
♦ alp. zob manjša kamnita tvorba, ki pokončno moli iz stene; anat. mlečni zob vsak od dvajsetih zob, ki zraste v zgodnji mladosti in po šestem letu starosti izpade; modrostni zob vsak od dveh zadnjih kočnikov; stalni zob vsak od dvaintridesetih zob, ki zraste po šestem letu starosti; strupni zob strupnik; vrat zoba del zoba med krono in koreninami; bot. pasji zob rastlina s suličastimi, temno pegastimi listi in rdečimi, nazaj zavihanimi cvetnimi listi, Erythronium dens-canis; gozd., les. pazduha zoba dno zareze med zobema pri žagi; les. volčji zobje na žagi zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno; med. mrtvi zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; strojn. cikloidni zobje kolesa; evolventni zobje; teh. koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
zvônec -nca m (ó) - 1. zvočna signalna priprava, ki z dajanjem navadno močnih, prodornih glasov opozarja na kaj: zvonec brni, cinglja, zvoni; pritisniti na zvonec pri vratih; glas zvonca / zaradi hrupa ni slišal zvonca zvonjenja zvonca
// alarmni, signalni zvonec; električni zvonec; hišni, telefonski zvonec; šolski zvonec ki naznanja začetek ali konec učne ure - 2. manjši predmet, podoben obrnjenemu kozarcu z obešeno pripravo za udarjanje v sredi: živali so obesili zvonec okoli vratu; pozvoniti z zvoncem; majhen medeninast zvonec / kravji zvonec; zvonec na poteg / hlače na zvonec ki imajo hlačnice spodaj razširjene
● ekspr. nositi zvonec biti prvi, zlasti v slabem
♦ zool. raca s širokimi belimi pasovi na perutih, Bucephala clangula
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
barón -a m (ọ̑) - 1. v nekaterih deželah plemič, za stopnjo nižji od grofa: grofje in baroni; nositi se, živeti kakor baron bahaško, imenitno
// baron Žiga Zois - 2. redko gospodarski mogotec: industrijski baroni
- 3. iron. kdor se dela imenitnega: poglejte ga, barona baronastega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
bráda -e stil. -é ž, rod. mn. brád (á) - 1. spodnji del obraza: podpirati si brado; zapet do brade; z brado pridržati šal; gola, koščena, okrogla brada; jamica na bradi
- 2. dlakava rast na obrazu: brada mu raste, sega do pasa; briti, gladiti, nositi brado; pustiti rasti brado; častitljiva, črna, dolga, močna, gosta, trda, kratko pristrižena, siva brada; gospod s kozjo brado / Matjaževa brada brada pravljičnega kralja Matjaža
// kot vzklik pri prerokovi bradi - 3. kar je podobno bradi: z vej visijo brade lišaja / brada pri govedu, konju mahedrava koža pod vratom; brada pri divjem petelinu šop peres na grlu
// žarg. gamsova brada gamsov čop
● pog. ta dovtip ima že brado je star; ima dve bradi brado s podbradkom; star. dajati na brado na upanje; smehljati se v brado sam pri sebi; zastar. viseti za brado biti odvisen; pog. problem z brado star; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase
♦ agr. brada na koruznem storžu lasje, laski; bot. travniška kozja brada travniška rastlina z bledo rumenim koškom in ozkimi listi, Tragopogon pratensis; čeb. brada deščica pred žrelom panja; friz. cesarska brada dvodelna; francoska brada z dolgimi, v spodnjem delu v tri pramene razdeljenimi kocinami; mornarska brada navzgor počesana; les. brada zatrgani del pri štoru, pri tramu; metal. brada odvečni material pri odlitkih, ki ostane na stikih kalupov, modelov; teh. brada del ključa, ki prijemlje v ključavnico; vrtn. judovska brada lončna rastlina z okroglimi listi in visečimi živicami, Saxifraga sarmentosa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
cilínder -dra m (í) - 1. glavni sestavni del batnega stroja, valj: motor s štirimi cilindri; parni cilinder; cilinder črpalke
- 2. steklen ščitnik za svetilko: zakajen cilinder na petrolejki
- 3. visoko, trdo moško pokrivalo: nositi cilinder; zložljivi cilinder; gospodje v črnih cilindrih
♦ geom. cilinder valj; kem. merilni cilinder steklen valj z merilno lestvico za merjenje prostornine tekočin ali plinov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
čévelj -vlja m (ẹ̑) - 1. nav. mn. obuvalo s trdnejšimi podplati, segajoče največ čez gleženj: čevlji žulijo; čevlji škripljejo; nositi, obuti, sezuti, zavezati čevlje; čistiti, potempljati čevlje; desni čevelj ga tišči; pošvedrani, razhojeni, težki čevlji; čevlji na zaponko, z visoko peto, z gumijastimi podplati / krema za čevlje; trgovina s čevlji / boksasti, lakasti čevlji; delovni, ortopedski, otroški, smučarski čevlji / nizki čevlji ki ne segajo do gležnja; visoki čevlji ki segajo do gležnja ali malo čez
● ekspr. vem, kje ga čevelj žuli poznam njegove težave ali napake; ekspr. ne bo mu treba čevljev trgati po hribih živeti v hribih; ekspr. nisem vreden, da mu čevelj zavežem on je veliko boljši, več vreden od mene; ekspr. ne, vode pa ne bom pil, voda še za v čevlje ni dobra voda mi kot pijača ne prija; preg. brez muje se še čevelj ne obuje brez truda, prizadevanja ni pričakovati uspeha
// nar. škorenj: nosi čevlje z mehkimi golenicami - 2. teh. kar se natakne, pritrdi na konec predmetov: da so pilote lažje zabili, so jih na konicah okovali s čevlji
- 3. angleška ali ameriška dolžinska mera, približno 30 cm: zid je dolg deset jardov in dva čevlja
// nekdaj dolžinska mera, 31,6 cm: Pet čevljev merim, palcev pet (F. Prešeren)
♦ elektr. polov čevelj posebno oblikovan zaključni del magnetnega pola; med. mavčni čevelj mavčna obveza za nogo; zgod. španski čevelj srednjeveška mučilna priprava za stiskanje noge
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
črnína -e ž (í) - 1. lastnost črnega, črna barva: črnina debel in belina sten; črnina dima; motna črnina oblek; pren. črnina misli
- 2. črna, žalna obleka: nositi črnino; obleči se v črnino; ni še odložila vdovske črnine
- 3. črno, temno vino: piti gosto črnino / metliška črnina
// trta s temnim grozdjem: vinogradi so zasajeni s črnino / črnina se že barva - 4. redko kar je črno sploh: črnina za nohtom; pren. imel je občutek, da blodi po črnini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
dokolénka -e ž (ẹ̑) - 1. nav. mn. nogavica, ki sega do kolen: nositi zelene dokolenke; obuti dokolenke; spletla mu je lepe volnene dokolenke
- 2. rabi se samostojno ali kot prilastek oblačilo, ki sega do kolen: irhaste dokolenke; hlače dokolenke; suknja dokolenka
- 3. nav. mn., redko gamaša, golenica: obul si je čevlje in nataknil dokolenke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
hrbtíšče -a s (í) - 1. nav. ekspr. hrbet: upogniti hrbtišče; nositi koš na hrbtišču; gladiti konja po hrbtišču / hrbtišče roke; hrbtišče sekire / hrbtišče stola naslonjalo, naslonilo
// gorsko hrbtišče - 2. nar. hrbtenica prašiča z nekaj mesa: za koline so skuhali hrbtišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
jéšča -e ž (ẹ́) - 1. med., vet. napol prebavljena hrana v želodcu ali v črevesju: bruhati ješčo; črevesna, želodčna ješča
- 2. nar. hrana, jed: nositi ješčo oračem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
kolájna -e ž (ȃ) - 1. ploščat kovinski predmet z reliefno podobo, napisom; medalja: izdelovati kolajne in plakete; srebrna, zlata kolajna; težka kolajna; trgovina s kolajnami
- 2. tak predmet, ki se uporablja kot odlikovanje, priznanje: nositi kolajno; pripeti si kolajno / odlikovati koga s kolajno za hrabrost, zasluge
// tak predmet, ki se uporablja kot odlikovanje za vsakega izmed treh najboljših tekmovalcev pri (pomembnejših) športnih tekmovanjih: razglasiti rezultate in podeliti kolajne / bronasta kolajna ki se podeli za tretje mesto v posameznih športnih disciplinah; olimpijske kolajne / žarg., šport. favorit je zlata kolajna z olimpijskih iger dobitnik te kolajne
● ekspr. dobiti kolajno biti eden izmed treh najboljših tekmovalcev pri (pomembnejšem) športnem tekmovanju - 3. nav. ekspr. odlikovanje, priznanje v obliki takega predmeta: dobil je že veliko kolajn / ostal je brez kolajne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
kosílo -a s (í) - 1. obrok hrane, ki se jé opoldne ali zgodaj popoldne: kuhati, razdeliti, servirati kosilo; nositi kosilo iz menze; pripraviti kosilo za dvajset oseb; dobro, obilno kosilo; ostanki kosila / še nekaj mesa imam za kosilo / sestaviti jedilni list za kosilo / jesti kosilo kositi
// brezmesno kosilo
● ekspr. pajek si je ujel muho za kosilo za hrano, jed
// uživanje tega obroka: kosilo je dolgo trajalo; biti brez kosila / kosilo bo ob enih / kosilo ima v gostilni kosi
// povabiti, priti na kosilo; ostati pri kosilu / delati do kosila; iti na sprehod po kosilu; ravno med kosilom je vstopil / prirediti gostu poslovilno, slavnostno kosilo; kosilo na čast predsedniku - 2. nar. dolenjsko zajtrk: nesti kosilo koscem / kosilo bo ob osmih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
kòš kôša m, mest. ed. tudi kóšu (ȍ ó) - 1. visoka, spodaj zožena pletena posoda za prenašanje (česa) na hrbtu: nesti, oprtati si koš; pozimi plete koše; zadeti koš na pleča; nositi gnoj v košu; star. reven kot Lahov koš zelo
// koš stelje / oprtni koš; koš za listje
// v zvezi gnojni koš voz s košu podobno napravo: gnojni koš sta vlekla dva vola - 2. manjša, navadno pletena posoda, zlasti za odpadni papir: raztrgal je pismo in ga vrgel v koš / koš za papir, smeti
- 3. pletena posteljica za dojenčka: otrok je v košu lepo zaspal
- 4. navadno v zvezi prsni koš del telesnega ogrodja, ki ga sestavljajo rebra, prsna vretenca in prsnica: izbočiti prsni koš / preiskovati prsni koš s poslušanjem
- 5. šport., pri košarki naprava z obročem in mrežo, ki nima dna, v katero se meče žoga: žoga je padla v koš / metati, streljati na koš / skoki pod domačim in tujim košem
// dejstvo, da pride žoga v to napravo: dati koš; tekmovalci so dosegli sto košev - 6. navt., navadno v zvezi jamborni koš majhna zavarovana ploščad na jamboru: ladja z jambornim košem; izvidnik v košu
- 7. žarg., mont. košu podobna kabina dvigala pri rudniku; kletka: v jamo se spuščajo v ozkem košu / dvigalni koš
- 8. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: prinesla je cel koš novic; pošilja mu koš poljubčkov / poznal je na koše dovtipov zelo veliko
● ekspr. ta nas dene v koš premaga nas, boljši je kot mi; ekspr. prošnja je romala v koš bila je odbita, neugodno rešena; niso je upoštevali; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči; ekspr. problema ne sodita v isti koš nista enaka; ekspr. meče vse v en, isti koš ne upošteva razlik med stvarmi, problemi
♦ agr. koš del stiskalnice, v katerega se da drozga; čeb. koš pleten čebelni panj, navadno kopaste oblike; gozd. (drevesni) koš drevo z gostimi, bujno razraščenimi vejami, katerega spodnje segajo do tal; teh. sesalni koš mreža, ki zapira trdnim primesem dostop v sesalno cev črpalke; zool. koš zunanje ogrodje glavoprsja rakov deseteronožcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
kôžuh -úha m (ó ú) - 1. koža živali z gostejšo, daljšo dlako: žival je imela črn kožuh; kožuh medveda / pozimi ima lisica gost kožuh gosto dlako
// ta koža za predelovanje v krzno: prodajati, zbirati kožuhe / predelovanje kožuhov - 2. vrhnje oblačilo iz kože, navadno ovčje: nositi kožuh in kučmo; pastir se je pokril s kožuhom in zaspal / kratek ovčji kožuh / plašč, podložen s kožuhom s krznom
// ekspr. vedno ima kak kožuh na sebi zelo debelo obleko
// krznen plašč: kupila si je nov kožuh; lisičji, zajčji kožuh; kožuh iz bobrovine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
kratkovíden -dna -o prid., kratkovídnejši (í ī) - 1. ki dobro vidi samo bližnje predmete: bil je zelo kratkoviden in je moral nositi očala / kratkovidne oči
- 2. nav. ekspr. ki ne vidi vnaprej poteka česa: kratkoviden politik / napovedi so se izkazale za zelo kratkovidne
kratkovídno prisl.: v tem primeru je ravnal zelo kratkovidno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
kratkovídnost -i ž (í) - 1. očesna napaka, zaradi katere je mogoče dobro videti le bližnje predmete: zaradi kratkovidnosti je moral nositi očala
- 2. nav. ekspr. nesposobnost človeka, da bi vnaprej videl potek česa: njegova kratkovidnost je bila glavni vzrok neuspeha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
króna -e ž (ọ̑) - 1. okrogel okrasni predmet za na glavo kot znamenje vladarske oblasti: nositi krono; položiti krono na glavo; zlata krona; krona, obložena z dragimi kamni / cesarska, kraljevska krona / žezlo in krona / na ščitu je bila upodobljena krona
// navadno s prilastkom kar je po obliki podobno temu predmetu: na glavi je imela krono iz cvetja; plesti kostanjevo krono / ekspr. krona bogatih las zelo veliko las, počesanih navzgor - 2. ekspr. vladar, dvor: v državi so izvedli vojaški udar ob pomoči krone; moč cesarske krone; svetovalci krone
// vladarski naslov: senat mu hoče podeliti krono; prevzeti krono - 3. ekspr. monarhija, kraljevina: ozemlje angleške krone / zavladala jim je krona
- 4. ekspr., v povedni rabi, navadno s prilastkom izraža najvišjo stopnjo česa: to je krona njegovih prizadevanj; dogodek je bil krona vsega
- 5. krošnja: košata krona; krona cvetoče lipe
- 6. denarna enota nekaterih držav: šteti krone; preračunati vrednost blaga v krone / češka, danska, švedska krona
● pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; vznes. krona stvarstva človek
♦ lov. krona najmanj trije parožki na vrhu jelenjega rogovja; med. krona del zoba nad dlesnijo; snov v obliki kapice za zavarovanje poškodovanega vidnega dela zoba; num. krona denarna enota v stari Avstriji z vrednostjo pol goldinarja; rel. trnova krona
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
lornjón -a m (ọ̑) - 1. nekdaj očala z držajem za eno oko ali obe očesi: dvignila je lornjon k očem; gledati skozi lornjon
- 2. knjiž., redko ščipalnik, nanosnik: nositi lornjon
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
máska -e ž (ȃ) - 1. predmet za zakritje obraza, glave, ki navadno nekaj predstavlja: natakniti (si), nositi, sneti (si) masko; režeča se maska; lice je negibno kot maska / obredne maske afriških plemen; pustne maske; ples v maskah ples, pri katerem nosijo plesalci maske
// redko za maškarado se je oblekel v masko huzarja v obleko, ki predstavlja huzarja
// kdor ima obraz zakrit s takim predmetom ali po celotni opravi nekaj predstavlja: najlepše maske bodo nagrajene; v dvorani se je nabralo veliko mask - 2. knjiž. kar prikriva, zakriva pravi videz, podobo česa; krinka: zunanji blišč je le maska za strahotno notranjo revščino / z oslabljenim pomenom nadevati si masko brezskrbnosti, poguma
- 3. s šminko in drugimi pripomočki vlogi primerno urejen igralčev obraz: imel je zelo dobro masko / delati igralcem maske
- 4. predmet, ki se da na obraz ali del obraza, zlasti za zaščito: nadeti si, sneti si masko / plinska maska ki varuje dihalne organe pred strupenimi plini in parami; podvodna ali potapljaška maska ki omogoča gledanje pod vodo
// zaščitna maska - 5. navadno v zvezi posmrtna maska mavčni odlitek pokojnikovega obraza: njena posmrtna maska je ohranjena / posneti, vzeti komu posmrtno masko
- 6. kozm. na obraz nanesena sredstva za nego kože na obrazu: izmiti masko; sestav maske / čistilna, hranilna, oljna maska / maska za obraz
● ekspr. strgati komu masko z obraza pokazati njegovo pravo, resnično bistvo
♦ avt. maska prednji del karoserije, navadno mreža pred hladilnikom; fot. maska okvir, ki pri kopiranju ali povečevanju omogoča spreminjanje izreza slike; gled. maska kovinska ploščica z izrezanim krogom za uravnavanje velikosti svetlobnega polja v reflektorju; med. kisikova maska za vdihavanje kisika; zaščitna maska priprava iz tkanine, ki si jo da zdravstvena oseba čez nos in usta; maska za narkozo priprava, ki se povezne bolniku na obraz in nanjo kaplja narkotik; metal. maska forma z zelo tanko steno za natančne ulitke; šport. sabljaška maska za zaščito obraza pri sabljanju; um. maska konzola v obliki fantazijsko preoblikovane živalske ali človeške glave, zlasti v grški arhitekturi; vet. maska s temnejšo dlako porasel del pasje glave okoli oči in gobca; voj. maska kar dela kaj podobno okolici in s tem neopazno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
mèč mêča m (ȅ é) - 1. orožje z držajem in dolgim ravnim rezilom za sekanje in vbadanje: meč se sveti; izdreti, izvleči meč; nositi meč; vitez si je opasal meč; potegniti meč iz nožnice; prijeti za meč; zamahniti z golim mečem; krvav meč; oster meč; ročaj meča; slišalo se je žvenketanje mečev; boj, udarec z mečem; star. vihteti bridke meče ostre; svetli meč; zvezda repatica je bila kakor ognjen meč / dvorezen meč ki ima rezilo na obeh straneh; pren., ekspr. ostri meč mitraljezov je sekal skozi noč
// šport. sablja z rokobranom, topim rezilom in zaščitno kroglico na koncu za športno sabljanje: učiti se držati meč; tekmovalec z mečem - 2. knjiž., z oslabljenim pomenom, z rodilnikom kar se pojavlja z veliko močjo, silo: verjeti v meč pravice; žareči meči usode / pretresel nas je meč tujega gorja
- 3. nar. zahodno gladiola: na vrtu so visoko pognali meči
● star. meči se bliskajo boj je; star. potegniti, prijeti, zgrabiti za meč začeti se bojevati, pripraviti se na boj; star. končati pod mečem biti obglavljen; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; nad glavo mu visi Damoklejev meč je v nenehno preteči nevarnosti; ekspr. kdo bi si mislil, da je ta človek tak dvorezen meč človek, ki se kaže drugačnega, kot je; ekspr. križanje mečev boj, navadno z meči; nasprotovanje mnenj, nazorov; požiralec mečev artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo rezilo meča; star. uma svetli meč razum, pamet
♦ etn. ples z meči pri nekaterih ljudstvih moški ples, pri katerem plesalci delajo figure z meči; igr. meč pri briškoli igralna karta s podobo meča; zgod. dva meča v fevdalizmu državna in cerkvena oblast
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
medálja -e ž (á) - 1. ploščat kovinski predmet z reliefno podobo, napisom: izdelovati medalje in plakete; srebrna, zlata medalja; težka medalja
- 2. tak predmet, ki se uporablja kot odlikovanje, priznanje: nositi medaljo; pripeti si medaljo / odlikovati koga z medaljo za hrabrost, zasluge
// tak predmet, ki se uporablja kot odlikovanje za vsakega izmed treh najboljših tekmovalcev pri (pomembnejših) športnih tekmovanjih: razglasiti rezultate in podeliti medalje / bronasta, srebrna, zlata medalja ki se podeli za tretje, drugo, prvo mesto v posameznih športnih disciplinah; olimpijske medalje / žarg., šport. favorit je zlata medalja z olimpijskih iger dobitnik te medalje - 3. nav. ekspr. odlikovanje, priznanje v obliki takega predmeta: dobil je veliko medalj / ostal je brez medalje
● ekspr. zaslužil bi medaljo pri kakem delu, dejanju je bil zelo požrtvovalen; pog. to je druga plat, stran medalje takšna je stvar z drugega, nasprotnega vidika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
mošnjíček -čka m (ȋ) - 1. vrečki podobna priprava za nošenje denarja, zlasti kovancev: nositi mošnjiček za pasom; odpreti, zadrgniti mošnjiček; prazen mošnjiček; smokve so visele navzdol kakor polni mošnjički
- 2. nekdaj manjšalnica od mošnja 2: mošnjiček za dišave, tobak
- 3. nabreklina spodnje veke zaradi nabiranja tekočine; mešiček: pod očmi ima nabrekle mošnjičke
● ekspr. prvi dobiček ne gre v mošnjiček začetni (materialni) uspeh navadno ni zanesljiv, trajen
♦ čeb. semenski mošnjiček semenska mošnjica; vrtn. mošnjiček trajnica s plodovi v napihnjenih rdečkastih ovojih, Physalis alkekengi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
nalíčnica -e ž (ȋ) - 1. knjiž. maska, krinka: nadeti (si), nositi naličnico / prekriti jezo z naličnico ravnodušja
// del plinske maske, respiratorja, ki pokriva obraz, del obraza: naličnica se mora dobro pritisniti k obrazu; gumijasta naličnica / naličnica in filter maske - 2. redko naličnik: šlem z naličnico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
naóčnica -e ž (ọ̑) nav. mn. - 1. redko plašnica: konj z naočnicami
- 2. zastar. očala: nositi, obrisati si naočnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
opánka -e ž (ȃ) nav. mn. - 1. zlasti v srbskem okolju mehko obuvalo iz živalske kože brez pete, ki se navadno z jermeni zaveže okoli gležnja: delati opanke; nositi opanke; hoditi v opankah / opanke z zavihano konico
- 2. pog. sandala, zlasti iz jermenov, pasov z nizko peto ali brez nje: poleti je kupila nove opanke / gladiatorske opanke z jermeni do kolen
// na izlet je šla kar v opankah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
opéšati -am dov. (ẹ̑) - 1. zaradi utrujenosti, velikih naporov ne moči več (hitro) hoditi, se premikati: ranjenec je opešal in so ga morali nositi; opešati od lakote; v strmem klancu so konji opešali
- 2. postati slab, onemogel: ni še tako star, pa je že opešal; v zadnjem letu je opešal / ekspr.: rastlina v taki zemlji opeša; nekatere sorte krompirja so opešale so se izrodile
- 3. nav. ekspr. izgubiti popolnost svojih značilnosti: sluh, spomin, vid mu je opešal / telesne moči so ji opešale
// nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: oči so mu opešale; med boleznijo mu je opešalo srce - 4. ekspr. postati manj močen, intenziven: njena ljubezen je opešala
opéšan -a -o: opešan človek; duševno opešan; opešana živina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
opŕtnik -a m (ȓ) - 1. nahrbtnik: odložiti, zavezati oprtnik; zložiti v oprtnik; težek oprtnik
- 2. nar. (oprtni) koš: plesti oprtnik; nositi gnoj v oprtniku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
ornát -a m (ȃ) - 1. rel. slavnostno liturgično oblačilo: bogato vezen, dragocen ornat / duhovniški, mašniški, škofovski ornat; pren., ekspr. škof je prišel v cerkev v vsem svojem ornatu
- 2. srednjeveško slavnostno vladarsko oblačilo: nositi ornat / kraljevski, vladarski ornat
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
oznáka -e ž (ȃ) - 1. kar kaj označuje: nositi na pokrivalih posebne oznake; mejne oznake; upoštevati oznake na cestah / beseda je oznaka za pojem / ponudbe pošljite pod oznako »nujno« / veliko oznak na hotelih in gostiščih je v tujih jezikih napisov, imen
// navedene karakteristične lastnosti, značilnosti: uvod prinaša izčrpno oznako avtorja; stilna oznaka dobe - 2. kar izraža karakteristično lastnost, značilnost: ta oznaka je za njegovo dejanje preostra; oznaka povest za to delo ni upravičena
- 3. knjiž. opis, oris: podrobna oznaka kraja; oznaka scene je bila pomanjkljiva
● knjiž. črne oči so oznaka za to ljudstvo njegova značilnost
♦ elektr. ena ali več številk ali črk za označevanje programskega stavka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
pelerína -e ž (ȋ) - 1. vrhnje oblačilo brez rokavov, ki pokriva zgornji in spodnji del telesa: nositi pelerino; ogrniti se s pelerino; pelerina s kapuco; plašč in pelerina
// temu podobno oblačilo za zaščito pred dežjem: kupiti otroku pelerino; brez dežnika ali pelerine ne moreš ven - 2. obl. širokemu ovratniku podoben del oblačila, navadno plašča: plašč s pelerino in širokimi rokavi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
podvéza -e ž (ẹ̑) - 1. trak, navadno gumijast, za pritrjanje nogavic, hlačnic: nositi podveze; črne nogavice s podvezami
● red hlačne podveze visoko angleško viteško odlikovanje
♦ navt. vrv, s katero se rob skrajšanega dela jadra pričvrsti na križ ali deblo - 2. glagolnik od podvezati: podveza popkovnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
prápor -a tudi -ja m (á) - 1. zastava društva, organizacije s simboli, navadno izvezena: taborniški odred je dobil svoj prapor; nositi prapor; društveni, gasilski prapor / udeležiti se razvitja prapora slovesnega prevzema prapora
// star. zastava: razobesiti prapore / bojni prapori
● vznes. vzdignil je prapor svobode in napredka začel je boj za svobodo in napredek; ekspr. delavci so na svoj prapor zapisali zahtevo po osemurnem delavniku začeli so se boriti za osemurni delavnik - 2. nekdaj manjša vojaška enota: za konjenico je korakalo osem praporov lokostrelcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
procésija -e ž (ẹ̑) - 1. rel. verski sprevod, pri katerem se navadno nosi kak verski predmet, kip: pred mašo bo procesija; nositi križ pri procesiji / velikonočna procesija; procesija za dež
// skupina ljudi ob takem dogodku: procesija gre med njivami; dolga procesija / iti za procesijo, v procesiji - 2. ekspr., navadno s prilastkom v daljšo vrsto razvrščena, premikajoča se skupina sploh: proti vrhu se pomika procesija planincev / procesija mravljincev, voz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
redíti1 -ím nedov., tudi rédi (ī í) - 1. načrtno se ukvarjati z živalmi, zlasti v gospodarske namene: rediti govedo, konje, prašiče; v hribovitih krajih redijo ovce; rediti piščance za zakol / redili so nekaj krav in konja; telička bodo redili in ne prodali
- 2. načrtno krmiti žival, da bi se zredila; pitati: mesec dni pred zakolom so prašiča začeli rediti
- 3. delati (bolj) debelo: breje živali ne smemo preveč rediti / kruh, sladkor redi
- 4. raba peša preživljati, vzdrževati: s temi dohodki lahko redi ženo in otroke; ekspr. dela naj, dovolj dolgo so ga drugi redili / ekspr. ta kmetija brez hudega dela redi družino
- 5. zastar. hraniti, krmiti: rediti rake z mesom; sebe sta slabo redila, a še slabše konja
● star. pravijo, da vino redi kri ugodno vpliva na kri; ekspr. rediti gada na prsih, na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen; ekspr. nima drugega dela, kot da si redi trebušček veliko, z užitkom jé; ekspr. sedel je v zaporu in redil uši imel
redíti se - 1. postajati (bolj) debel: zaradi dobre hrane in sedenja se redi; preveč, zelo se redi / nar. če bo deževalo, se bo krompir redil debelil
- 2. star. rasti, razvijati se: postrvi se najbolje redijo v čisti vodi; telička sta ostala živa in se dobro redila
● ekspr. ne boš se redil od dela drugih bogatel
rejèn -êna -o: v voz je bil vprežen par rejenih konj; majhen rejen moški; s koruzo rejeni prašiči
● ekspr. nositi rejene nahrbtnike zelo polne; ekspr. imeti rejeno denarnico imeti veliko denarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
róbača tudi robáča -e ž (ọ̄; á) - 1. nar. široka srajca iz domačega platna: nositi robačo
// srajca sploh: kupiti robačo - 2. nar. belokranjsko žensko oblačilo, ki pokriva spodnji del telesa; krilo: dolga, široka robača
- 3. knjiž. rubaška: znan je bil po tem, da je nosil robačo / ruska robača
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
samopál in samopàl -ála m (ȃ; ȁ á) - 1. zastar. pištola, revolver: streljali so iz samopalov; nositi samopal za pasom
- 2. nekdaj puška, podobna kremenjači: možje so bili oboroženi s sabljami in samopali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
sovražíti in sovrážiti -im, in sovrážiti -im nedov. (ī á ȃ; ā ȃ) čutiti veliko nenaklonjenost, odpor do koga, navadno združen z željo škodovati mu: sovražiti brata, soseda;
ekspr. divje, smrtno sovražiti;
ekspr. iz dna duše, srca sovražiti;
ljubiti in sovražiti;
sovražiti koga kot kugo, psa;
sovražita se kot pes in mačka zelo // čutiti odpor, veliko nenaklonjenost sploh: svoje delo je sovražil; dejal je, da sovraži lenuhe / sovražim to obleko nočem je nositi; ne nosim je radsovražèč -éča -e: še bolj sovražeč ga, so se razšli; sovražeči se ljudje
sovrážen -a -o zastar.: misel na sovraženega človeka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
stiskálnica -e ž (ȃ) - 1. stroj ali naprava za stiskanje: pripraviti stiskalnico in sode za stiskanje / stiskalnica za grozdje, sadje; stiskalnica za olje / obdelovati kovino v stiskalnici / ročna stiskalnica
♦ agr. pobiralna stiskalnica priprava za pobiranje in stiskanje sena, slame v bale, ki se priključi traktorju; stiskalnica na sleme; stiskalnica z vretenom; obrt. ekscentrska stiskalnica katere bistveni sestavni del so ekscentri; strojn. frikcijska stiskalnica z vretenom, na katerega se navor prenaša s trenjem; hidravlična stiskalnica; teh. mehanična stiskalnica; pnevmatična stiskalnica - 2. prostor, oddelek, v katerem se kaj stiska: nositi grozdje v stiskalnico / delavec v stiskalnici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
škàf škáfa m (ȁ á) - 1. manjša, nizka, navadno lesena posoda z dvema ušesoma: škaf se je razsušil; stresti, zliti kaj iz škafa; nositi vodo v škafu / škaf za pomije
// s prilastkom količina kake tekočine, snovi, ustrezna taki posodi: nekaj škafov vode je še v vodnjaku / nabrati deset škafov hmelja
// pog. vsebina škafa: vol je izpil dva škafa - 2. nar. prostorninska mera, navadno za žito, od 30 do 60 litrov: pridelati dvajset škafov pšenice
● ekspr. prelili so cele škafe črnila, preden se je stvar uresničila veliko so pisali; lije kakor iz škafa zelo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
štóla -e ž (ọ̑) - 1. dolgemu, širokemu šalu podobno ogrinjalo, navadno iz krzna, tkanine: ogrnjena je bila s krzneno štolo; štola iz hermelina
- 2. rel. liturgično oblačilo v obliki širokega traku za okoli vratu kot znamenje duhovništva pri opravljanju bogoslužja: dati štolo okrog vratu; nositi štolo
- 3. pri starih Rimljanih dolgo, nagubano vrhnje oblačilo matron, navadno z rokavi: obleči štolo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
toaléta -e ž (ẹ̑) - 1. boljša ženska obleka za posebne priložnosti: zna nositi toaleto; elegantna, preprosta toaleta; modra toaleta iz tila / dolga plesna toaleta; večerna toaleta
- 2. oblačenje, urejanje svoje zunanjosti: končati toaleto; med toaleto je ne sme nihče motiti; jutranja toaleta; soba za toaleto
// knjiž. toaletne potrebščine: pospraviti toaleto v torbico - 3. prostor s straniščem in navadno umivalnico, zlasti v javnih lokalih: toaleta je na koncu hodnika; šla je v toaleto, da si popravi pričesko / toaleta za dame; toaleta v letalu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
tovóriti -im tudi tovoríti -ím nedov. (ọ̄ ọ̑; ī í) - 1. spravljati kaj kam na hrbtih živali: zaradi slabe poti tu drva le tovorijo; tovoriti les v dolino; tovoriti na oslu
// ekspr. nositi zlasti kaj težkega: tovoril je velik kovček, nahrbtnik; na hrbtu je tovoril vrečo moke; s seboj je tovoril pisalni stroj - 2. nekdaj ukvarjati se s prenašanjem, prevažanjem blaga s tovorno živaljo, tovorno živino: tovoriti sol, vino; tovoriti po vsej deželi / vse življenje je tovoril
● redko tovoriti volno na ladjo natovarjati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
udárec -rca m (ȃ) - 1. sunkovit dotik, navadno z namenom prizadeti bolečino: udarec ga je zadel v tilnik; ekspr. udarci so padali z vseh strani; odbijati, prestrezati udarce; stisniti pest za udarec; umikati se pred udarci; z enim udarcem ga je pobil na tla; boleč udarec; močen, rahel, silovit udarec; udarec po glavi je bil smrten; udarec pri boksu / dajati, dobivati udarce
// sunkovit dotik predmeta z drugim predmetom: udarec kose ob kamen; poškodba tkiva zaradi udarca
// glas ob takem dotiku: slišati udarce; enakomerni udarci ure; kratek, zamolkel udarec / prisluškovati udarcem srca bitju, utripom
// ob napovedi časa ob udarcu na gong bo ura pet - 2. glagolnik od udariti: udarec kemblja, kladiva, sekire; udarec ptičjih peruti; povratni udarec napete vrvi; udarci kopit ob tla; udarci po kovini, lesu; udarec s palico, z roko / udarec strele
- 3. hiter, silovit vojaški napad: vzdržati sovražnikove udarce; udarec v bok je nasprotnika presenetil
- 4. navadno s prilastkom nenadno močno povečanje pritiska na kakem mestu zaradi pojavitve velike količine česa; udar: vodni, zračni udarec
// nenaden silovit nastop tega, kar izraža določilo: udarec mraza, vročine - 5. ekspr., navadno s prilastkom kar koga nenadoma zelo prizadene: doživeti hud, težek udarec; moralni, politični udarec; vdano nositi udarce usode, življenja / duševni udarec / pretil jim je finančni udarec; zadati dogmatizmu odločilni udarec
● očetova smrt je bila zanj hud udarec ga je zelo prizadela; publ. za dosego cilja se je posluževal tudi nizkih udarcev nepoštenih sredstev; ekspr. to je udarec s kolom po glavi brezobzirna zavrnitev; ekspr. ves njegov napor je bil udarec v prazno zaman; publ. pasti, priti pod udarec zakona morati podrediti svoje delovanje zakonu
♦ šport. delfinski udarec sočasni udarec z nogami pri plavanju delfina; direktni pri boksu z izprožitvijo roke naravnost naprej, nizki udarec prepovedani udarec nižje od pasu; začetni udarec pri nekaterih igrah z žogo udarec, podaja žoge, s katerim se začne igra ali del igre; servis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
vêdro -a s, mn. tudi védra (é) - 1. navadno kovinska posoda z ročajem: spustiti vedro v vodnjak; nositi, zajemati vodo z vedrom / vedro za premog; vedro za smeti
● lije kakor iz vedra zelo, močno dežuje
♦ teh. vsaka od posod na brezkončni verigi bagra, elevatorja za zajemanje (sipkega) materiala
// s prilastkom količina kake tekočine, snovi, ustrezna taki posodi: porabili so več veder barve; v peč je zmetal pet veder premoga - 2. nekdaj prostorninska mera, navadno za tekočine, od 30 do 60 l: kupiti vedro vina; sod drži deset veder
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
vlóžek -žka m (ọ̑) navadno s prilastkom - 1. kar je v kaj vloženo: prstan s smaragdnim vložkom; zapolniti špranjo z vložkom iz penaste gume / grafitni vložek za svinčnik; higienski vložek vpojna blazinica, ki jo uporabljajo ženske v času (mesečnega) perila; lasni vložek na tanko tkanino pritrjeni tuji naravni ali umetni lasje, ki se vpnejo med naravne lase; posteljni vložek podloga za ležanje, ki se vloži v posteljno ogrodje; (zidni) vložek element, ki se vloži v vijačno izvrtino zaradi trdne namestitve vijaka; vložek za električno žepno svetilko
- 2. nav. mn. priprava iz usnja, blaga, lepenke v obliki stopala, ki se vloži v obuvalo: vložki zmanjšujejo prostornost čevljev; nositi vložke / ortopedski vložki / vložki za čevlje
- 3. krajše umetniško delo, vstavljeno v kako obsežnejše, zlasti gledališko delo: dogajanje v komediji prekinjajo pevski in baletni vložki / pesemski vložek pesem, del pesmi, ki se vstavi v kako dramsko, operno delo
- 4. obl. v osnovno tkanino za okras vložen kos druge tkanine: čipkast vložek za blazino; tančičen vložek pri obleki
- 5. igr. znesek, ki se vloži pri igri na srečo: podvojiti vložek; igrati za velike vložke / hazardni vložek
- 6. jur. skupina listov v vpisniku z glavnimi podatki o vpisanem subjektu: vložki sestavljajo register / zemljiškoknjižni vložek
- 7. geol. tanjša plast druge kamnine v kamninski plasti: vložki apnenca v flišu
● redko ima precejšen vložek v banki precejšnjo vlogo
♦ elektr. varovalni vložek vložek varovalke, v katerem je taljivi element varovalke z izolirnim plaščem; gastr. jušni vložek kar se že pripravljeno da v juho; metal. vložek količina materiala, ki se da ob enem polnjenju v plavž; rib. vložek v tekočo ali stoječo vodo spuščene ribe, raki, zlasti mladi, za povečanje količine teh živali v njej
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
vrtínčiti -im nedov. (í ȋ) - 1. povzročati, da se kaj premika v spiralastih zavojih: burja vrtinči dim; veter dviga in vrtinči suho listje na dvorišču; brezoseb. sneg je vrtinčilo; pren., ekspr. ljudje, ki jih vrtinčijo strasti
// s prislovnim določilom premikajoč kaj na tak način nositi: vihar vrtinči snežinke v sobo; vrtinčiti smeti po ulici / plaz vrtinči s seboj tudi smučarje - 2. povzročati vrtince v čem: izstrelki vrtinčijo gladino / močen veter vrtinči morje; pren., ekspr. dogodki vrtinčijo vaško okolje
- 3. vrteti, sukati: moški je vrtinčil oči / vrtinčiti z glavo
vrtínčiti se - 1. premikati se v spiralastih zavojih: listi se vrtinčijo v zraku; megle se vrtinčijo nad vrhovi; za avtomobilom se vrtinči prah; zavesa se vrtinči zaradi prepiha; pren., ekspr. številke so se mu brez reda in smisla vrtinčile v glavi
// s prislovnim določilom premikajoč se na tak način prihajati: iz odprtin se je vrtinčila para; dim se vrtinči pod strop - 2. delati vrtince: potok se vrtinči ob skalovju; vrgli so ga v vodo, kjer se reka najbolj vrtinči; vrtinčiti se in peniti
- 3. vrteti se, sukati se: otroka sta se vrtinčila po ledu / pogovor se je vrtinčil okoli zadnjih dogodkov / njegove misli se vrtinčijo okrog deklet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
zapéstnica -e ž (ẹ̑) - 1. okrasni predmet za okrog zapestja: nositi, podariti zapestnico; zlata zapestnica; zapestnica iz granatov; zapestnica in uhani
- 2. anat. vsaka od osmih kosti v zapestju: prstnice, dlančnice in zapestnice
- 3. mn., ekspr. priprava za vklepanje aretirancev, zapornikov; lisice: policist mu je nadel zapestnice; sledovi zapestnic na rokah
- 4. nav. mn., knjiž. zapestnik, manšeta: s čipkami obrobljene zapestnice / srajca s poškrobljenimi, trdimi zapestnicami
● knjiž. uporabljati pri delu v mrazu zapestnice brezpalčne rokavice; knjiž. pogledala je na svojo zapestnico, koliko je ura na zapestnico z uro
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
zavijáča -e ž (á) - 1. etn. žensko pokrivalo zlasti gorenjske ljudske noše s širšim vezenim ali brokatnim robom nad čelom: nositi belo zavijačo na glavi; zavezala si je zavijačo; zavijača in avba
- 2. zastar. vijuga, zavoj: njegove črke so polne zavijač
● zastar. ni razumel, kaj hoče reči s to čudno zavijačo nejasno, zapleteno izraženo mislijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
zláhka prisl. (ȃ) - 1. izraža opravljanje, izvrševanje česa brez truda, napora; z lahkoto: zlahka dvigovati, nositi kaj; zlahka premagati nasprotnike / zlahka vse doseže / ne daj se tako zlahka pregovoriti / vozilo se zlahka premika po kopnem in v vodi
● tega ni tako zlahka razumela to je težko razumela - 2. izraža, da se v ravnanju, odločitvah premalo misli na mogoče posledice: vse jemlje preveč zlahka; zlahka obljublja, a se ne drži obljub
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
žèp žêpa m, mest. ed. žêpu in žépu (ȅ é) - 1. majhni vreči podoben del na oblačilu za spravljanje manjših predmetov: žep se mu je strgal; napolniti žep z bonboni; vzeti ključe iz žepa; dati robček v žep; nositi denarnico v žepu; predpasnik z velikim žepom; dno žepa / obrnil je vse žepe, da bi našel denar; iskati ključe po žepih; hoditi z rokami v žepih / hlačni žep; našiti, všiti žep; notranji, prsni žep suknjiča; žep na zadrgo; žep za uro; podloga za žepe / napolniti žepe nahrbtnika; viseči žepi za krtače; šotor z našitimi žepi
- 2. kar je po obliki temu podobno: narediti med mesom in rebri žep za polnjenje; očistiti rano in vse žepe v njej; ozek žep med skalami
- 3. na čelu razširjen del površine, ki sega v kaj: žepi ravnega sveta se zajedajo v hribovje; rečni žepi
// voj. na strnjeno nasprotnikovo ozemlje segajoče manjše, z ozkim pasom z zaledjem povezano območje z vojaškimi silami, ki se branijo: umakniti čete iz žepa; delati obkolitveni obroč okoli žepa - 4. ekspr. kupna sposobnost: kupi, če ti žep dopušča, dovoljuje; izdelek ustreza okusu in žepu kupcev / hiša ni dosegljiva za moj žep
● ekspr. avtomobil mu je precej olajšal žep zanj je potrošil precej denarja; ekspr. ta izdelek polni trgovcem žepe jim prinaša velik zaslužek; pog. tu in tam mu kaj kane (v žep) dobi, zasluži majhno vsoto denarja; ekspr. globoko poseči, seči v žep veliko plačati; ekspr. vtakniti medaljo v žep dobiti jo; pog. obljubil mu je, v žepu pa je držal figo obljube ni nameraval izpolniti; pog. če le more, drži roke v žepu lenari, ne dela; žarg. ima diplomo v žepu je uspešno končal šolanje; ekspr. imeti kačo, luknjo, sušo v žepu biti brez denarja; ekspr. iti z levo roko v desni žep lotiti se stvari napačno, neustrezno; ekspr. vsi nimajo enako globokih žepov nimajo enako veliko denarja; plitev žep ekspr. imeti plitev žep malo denarja; publ. počitnice za plitev žep poceni; ekspr. imeti prazen žep biti brez denarja; ekspr. plačati iz svojega žepa s svojim denarjem; ekspr. ta stvar ni za vsak žep ni dostopna vsakomur; ni poceni; ekspr. obrnili so mu vse žepe natančno so ga preiskali; žarg., aer. letalo je zašlo v zračni žep v območje spuščajočega se zraka; poznam ga kot svoj žep zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih
♦ mont. žep jalovine manjša gmota prvotne kamnine, ki je niso nadomestile rudne raztopine; obrt. vrezani žep pri katerem se odprtina vreže v oblačilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
žêpek -pka in žepèk -pkà m (ē; ə̏ ȁ) - 1. manjšalnica od žep: prišiti žepek na jopico; nositi robček v žepku / prsni žepek na telovniku / hrček spravi hrano v žepek pod ušesi / zložiti palačinko na žepek
- 2. nav. mn. jed, pecivo zlasti iz trikotno prepognjenega kvašenega testa z različnimi nadevi: skuhati žepke; žepki s sladkim nadevom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
donášati -am nedov. (ȃ) raba peša - 1. dajati, prinašati korist: gostilna mu veliko donaša; služba mu ne donaša dovolj / glavnica mu donaša lepe obresti; trgovina donaša največ dobička
- 2. prinašati, nositi: čebele donašajo cvetni prah; donašati hrano, vodo; iz mesta mu donaša knjige; pren. življenje mu donaša skrbi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
drálon -a m (ȃ) tekst. poliakrilnitrilno vlakno ameriške proizvodnje: proizvodnja dralona // tkanina iz teh vlaken: bluza iz dralona; neskl. pril.: nositi dralon perilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
fána -e ž (ȃ) nižje pog. zastava: sprevod s fanami in gasilsko godbo
● pog. biti izmučen, zbit kot turška fana zelo; pog., ekspr. nositi fano biti prvi, zlasti v slabem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
gárden -dna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na gardo: gardni oficir;
gardne enote / nositi gardno uniformo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
gospôski -a -o prid. (ó) - 1. nanašajoč se na gospode ali gospodo:
- a) biti gosposkega rodu, stanu; rad zahaja v gosposko družbo
- b) to je gosposki človek; precej gosposki je; ima gosposke navade; gosposka obleka; dali so ji gosposko ime; gosposko vedenje / dela se gosposkega tudi gosposki
● star. prijazen je, čeprav nosi gosposko suknjo čeprav je gosposki človek - c) preskrbel si je gosposko službo; gosposko življenje ima udobno, lahko
- 2. nav. ekspr. dragocen, razkošen: zelo gosposko stanovanje imajo / pripravila jim je gosposko večerjo
gospôsko prisl.: nositi se, živeti (po) gosposko; (po) gosposko oblečen; gosposko ga je pogostil
gospôski -a -o sam.: poročil je gosposko; v njem je nekaj gosposkega; na gosposkem raste veliko topolov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
iznosíti -nósim dov. (ī ọ́) - 1. z nošenjem spraviti iz česa: iznositi zemljo iz rova
- 2. star. nositi plod v telesu do popolne zrelosti; donositi: zaradi bolezni ni mogla iznositi
- 3. redko ponositi, izrabiti: škornje je že čisto iznosil
iznóšen -a -o: iznošen otrok; iznošena obleka; prim. znositi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
jájček -čka m, mn. jájčka s tudi jájčki m (á) manjšalnica od jajce: samica skrbno vali jajčka;
prepeličja jajčka / nav., ekspr.: po čem so jajčka; nositi na trg jajčka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
jeans -a [džíns] m (ȋ) trpežna, groba bombažna tkanina v keprovi vezavi za delovne obleke in hlače: hlače, suknjič iz jeansa;
dva metra modrega jeansa // hlače, oblačilo iz take tkanine: nositi, obleči jeans; neskl. pril.: jeans moda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
košàt -áta -o prid. (ȁ ā) - 1. ki ima dosti bujno razraščenih vej: košat hrast; na dvorišču je stala košata lipa; košato drevo / košate veje
// gost, bujno razraščen: košati lasje; dvignil je košate obrvi / košat rep; košata glava s košatimi lasmi - 2. ekspr. zelo in lepo razvit: košata ženska / ima košata ramena široka
// v tej obleki je videti zelo košata debela - 3. ekspr. mogočen, imeniten: ne daleč je stala košata domačija / nosi košate obleke
// oblasten, prevzeten: košat pa ni bil / košato govorjenje
košáto prisl.: košato hoditi, se nositi; košato je sedel za mizo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
krošnjáriti -im nedov. (á ȃ) - 1. nekdaj v krošnji nositi in prodajati drobne predmete: v mladosti je krošnjaril; odločil se je, da bo šel krošnjarit v tuje dežele
- 2. slabš., redko kupčevati, prekupčevati: krošnjariti s slikami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
máksi -ja m (ȃ) pog. moda zelo dolgih oblačil, zlasti kril: maksi je zamenjal mini / nositi maksi zelo dolga krila, obleke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
mávec -vca m (ā) z žganjem sadre pridobljen bel prah, ki se, pomešan z vodo, hitro strdi: kupiti mavec;
zgladiti stene z mavcem;
kip iz mavca / štukaturni, zobni mavec // pog. mavčna obveza: nositi mavec; sneli so mu mavec / dati roko v mavec // žarg. izdelek iz te snovi: razstavljenih je nekaj olj in pet mavcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
mefístovski -a -o prid. (ȋ) tak kot pri Goethejevem Mefistu: mefistovski pogled, smeh / nositi mefistovsko bradico koničasto, črno, navadno kratkomefístovsko prisl.: mefistovsko se smejati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
mêsti mêtem tudi mêdem nedov., mêtel in métel mêtla tudi mêdel in médel mêdla, stil. mèl mêla (é) - 1. brezoseb. zelo, močno snežiti: tri dni že mete, da je snega čez kolena / začelo je mesti v kosmih / v osebni rabi z nizkega neba je kar naprej metel sneg
- 2. v zvezi s sneg nositi, prenašati: burja mete sneg / veter mete s snegom
- 3. redko brisati, odstranjevati: mesti drobtine z mize / ekspr. veter mete cvetje z vej
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
míni -ja m (ȋ) pog. moda zelo kratkih oblačil, zlasti kril: mini je kmalu zamenjal maksi / nositi mini zelo kratka krila, obleke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
míza -e ž (í) kos pohištva iz ravne plošče in navadno štirih nog: narediti, postaviti, premakniti mizo;
hrastova, javorova miza;
kamnita, kovinska, lesena miza / delovne mize v laboratoriju; spraviti listine v pisalno mizo; raztegljiva, zložljiva miza / pogrniti mizo s prtom // tak kos pohištva, namenjen za serviranje hrane: pripraviti mizo za kosilo; nositi jedi, pijače na mizo; postaviti jed in pijačo na mizo / sesti k pogrnjeni mizi pripravljeni za serviranje hrane; obloženi s hrano // vse mize so že zasedene; streže pri prvi mizi / za mizo, pri mizi se nedostojno vede pri jedi, uživanju hrane; povabiti koga k mizi, za mizo jest, pit; v družbo, ki je pri mizi // s prilastkom temu podobna priprava za različne namene: v točilnici postavljajo novo biljardno mizo; operacijska, prodajna, točilna miza
● ekspr. v tistih časih pogosto ni bilo kaj dati na mizo niso imeli živeža ne denarja za hrano; star. poklicati vino na mizo naročiti ga; pog. meso je prišlo na mizo le ob največjih praznikih meso so jedli le ob največjih praznikih; ekspr. karte na mizo! povej, izdaj svoje namene; pog. vsak dan imajo meso na mizi jedo meso; ekspr. (s pestjo) udariti ob mizo, po mizi odločno, ostro nastopiti, zahtevati; ekspr. pijača ga je spravila pod mizo tako se je napil, da ni mogel več sedeti, stati; publ. sesti za konferenčno mizo začeti reševati nerešena vprašanja s pogajanji, pogovori; publ. pogovor za okroglo mizo odkrit, sproščen pogovor o določenem vprašanju, problemu; publ. državniki so ponovno sedli za zeleno mizo so se začeli pogajati; publ. predsednikovo delo ni samo za zeleno mizo ni samo pisarniško, administrativno
♦ alp. ledeniška miza skalni kladi, ki ju je pustil ledenik drugo na drugi; jur. ločitev (od mize in postelje) v cerkvenem pravu pri kateri zakonca pretrgata zakonsko skupnost, ostaneta pa v zakonski zvezi; šport. (odskočna) miza del smuške skakalnice, s katerega se skakalec odrine in preide v let; teh. komandna miza z vgrajenimi instrumenti za upravljanje in nadzorovanje strojnih naprav ali tehnoloških procesov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
nabiralíšče -a s (í) kraj, prostor, kjer se kaj nabira: pod plazom je nabirališče grušča, snega / star. nositi rabljen papir v nabirališče zbirališče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
napródaj in na pródaj prisl. (ọ̑) navadno v povedni rabi izraža, da je kaj namenjeno za prodajo: hiša je naprodaj;
imeti posestvo naprodaj / gnati kravo naprodaj prodat; prinesti pridelke naprodaj / star. nabirati gobe, sekati drva za naprodaj za prodajo
● pog., ekspr. nositi glavo, kožo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
nôšnja in nóšnja -e ž (ó; ọ́) - 1. glagolnik od nositi: nošnja ranjencev / za nošnjo so najeli nekaj domačinov / nošnja klobuka, očal; tkanina je praktična za pranje in za nošnjo
- 2. star., navadno s prilastkom oblačila, oprava, značilna za prebivalce kakega področja, dobe, pripadnike kakega sloja; noša: nekdanja kmečka, študentovska nošnja; nošnje Indijcev, Kitajcev / za pusta je imel norčevsko nošnjo
- 3. knjiž. nosečnost, brejost: doba nošnje
● nar. vzhodno njegova žena je v nošnji je noseča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
odlágati -am nedov. (ȃ) - 1. delati, da osebek kaj preneha imeti v roki, na sebi: delavci so odlagali orodje in se preoblačili / vstopil je, ko je odlagal nahrbtnik / počasi je odlagal plašč slačil
// ekspr. gozdovi odlagajo pisano obleko - 2. delati, da kaj pride z vozila, živali: ustavil je pred hišo in začel odlagati; odlagati naročeno blago
// delati, da kaj delno pride z vozila, živali: tovor so pred velikimi klanci odlagali; odlagati in dolagati - 3. delati, da kaj pride z določenega mesta drugam: sproti odlagati izdelke; naprava, ki odlaga bale
// z nošenjem, vožnjo delati, da kaj kam pride: odlagati pesek za posipanje na določena mesta ob cesti; tukaj ni dovoljeno odlagati smeti / voda odlaga na breg pesek in prod nanaša - 4. s svojim delovanjem prenehavati premikati, nositi dalje: voda odlaga najprej debelejše kamenje in nato še pesek
- 5. prenehavati vztrajati v položaju, kot ga določa samostalnik: odlagati funkcije; glede na svoje zdravstveno stanje odlaga odborniško mesto
- 6. z glagolskim samostalnikom delati, da se kaj ne opravi ob določenem času: odlagati obisk, poroko; odlagati študij, knjiž. s študijem
- 7. v zvezi z jajčece, jajce izločati zaradi razmnoževanja: samica odlaga jajčeca poleg nakopičene hrane; želve odlagajo jajca v pesek na obali / odlagati ikre
odlagáje: odlagaje plašč, je brundala popevko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
odnášati -am nedov. (ȃ) - 1. z nošenjem spravljati z določenega mesta: odnašati prtljago; odnašati kamenje z njive / skrivaj odnašati devize v tujino / evfem. ugotoviti, kdo odnaša blago iz skladišča krade
- 2. z delovanjem odstranjevati: hudournik odnaša jezove; voda odnaša breg; veter odnaša listje z vrta
// z delovanjem povzročati, da se kaj oddaljuje: vodni tok ga je odnašal od brega / brezoseb. opazili so, da odnaša čoln na odprto morje - 3. dvigati zadnji del zlasti voza in ga postavljati stran od prejšnjega mesta: na ovinkih je bilo treba voz odnašati
- 4. nar. dolenjsko pomagati nositi: ponudil se je, da mu bo v hrib odnašal; odnašal ji je jerbas
odnášati se zastar. nanašati se: dogodki se odnašajo na ta kraj; povabilo se je odnašalo nanj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
okrásje -a s (ȃ) okrasni predmeti: obesiti okrasje;
izkopana posoda ni okrasje / redko nositi okrasje iz dragih kamnov nakit // celota likovnih elementov, namenjenih olepšavi: kovano železno okrasje portalov; okrasje na baročnih oltarjih
● ekspr. le ruta je okrasje njene glave okras
♦ lit. pesniško okrasje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
okrepčílo -a s (í) kar daje moč, krepkost: biti potreben okrepčila;
dajati komu okrepčilo / gostilne so nudile popotnikom počitek in okrepčilo; ekspr. nositi košare z okrepčili z jedmi, prigrizki, pijačo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
počastíti -ím dov., počástil (ī í) - 1. izkazati komu čast, spoštovanje: počastiti pesnika; počastiti slavljence s kratko slovesnostjo; vsakogar je počastil z nagovorom / počastiti obletnico vstaje; počastiti spomin na padle
// ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža odnos, kot ga določa samostalnik: počastiti koga s hvaležnostjo, naklonjenostjo, zaupanjem / počastili so ga z obiskom obiskali so ga - 2. rel. izkazati čast z molitvami, obredi: počastiti Marijo
počaščèn -êna -o: bil je počaščen s tem, da je smel nositi zastavo v sprevodu; čutiti se počaščenega / kot vljudnostna fraza zelo smo počaščeni, ker ste nas obiskali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
pólvojáški -a -o [u̯v] prid. (ọ̑-á) knjiž. napol vojaški: polvojaška organizacija / nositi polvojaško čepico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
poslúšek -ška m (ȗ) star. poslušanje: pripraviti se na potrpežljiv poslušek / zahajal je tja, a ne na posluške praznih marenj
● star. nositi komu posluške na ušesa pripovedovati, kar se izve s prisluškovanjem, poslušanjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
potláčiti -im, in potlačíti in potláčiti -im dov. (á ȃ; ī á ȃ) - 1. povzročiti, da kaj zaradi pritiska spremeni prvotno obliko, položaj: sneg je potlačil rastline; sedel je na škatlo in jo potlačil / potlačiti repo v sodu; potlačiti seno / otroci so potlačili travo pohodili
- 2. s prislovnim določilom s sunkom, tlačenjem spraviti kam: potlačiti v odprtino šop slame / ekspr.: potlačiti knjigo v torbo, zavitek v žep; v usta si je potlačil velik kos kruha / potlačiti klobuk na glavo; pren. potlačiti kaj v podzavest
- 3. ekspr. v začetku preprečiti razvoj česa: potlačiti bolečino, dvom, jezo, strah / potlačiti solze / potlačiti upor / zadevo so potlačili prikrili
- 4. pog., v zvezi z v spraviti koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove vednosti, privolitve; potisniti: še njega so potlačili v komisijo; potlačili so me v neprijetno situacijo / drugi so ga potlačili v to
● ekspr. neuspeh ga je potlačil potrl, pobil
potláčen -a -o: pes s potlačenim gobcem; nositi potlačen klobuk; potlačen nos širok, z malo izstopajočo nosno kostjo; domov je prišel ves potlačen; potlačena jeza; potlačena trava; prisl.: potlačeno govoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
preširòk -ôka -o prid. (ȍ ó) preveč širok: preširok prehod / preširok obraz / nositi preširoko krilo / to je preširok pojempreširôko prisl.: preširoko se razkoračiti; preširoko kaj razložiti, razumeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
tančíca -e ž (í) zelo tanka in redka tkanina: kupiti tri metre tančice;
rokavi iz tančice / ekspr. obleči se v tančice oblačila iz tančice // kos take tkanine, ki se uporablja zlasti za zakrivanje obraza: nositi tančico; spustiti tančico čez obraz; klobuk s tančico / poročna, žalna tančica // ekspr., s prilastkom kar je po prozornosti podobno tančici: tančica dima, megle; škrlatne tančice večerne zarje / pokrajino je prekrivala tančica snega tanka plast; pren. vse je bilo zavito v tančico skrivnosti
● ekspr. odgrinjati tančico s česa razkrivati kaj; knjiž. ugotavljati stilne tančice besedila odtenke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
tlačílnica -e ž (ȋ) knjiž. stiskalnica: tlačilnica za sadje / nositi grozdje v tlačilnico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
tórba -e ž (ọ̑) priprava z ročajem, ročajema za prenašanje v roki: odložiti, odpreti torbo;
vzeti kaj iz torbe;
zložiti stvari v torbo;
platnena, usnjena torba;
polna, težka torba;
torba za malico / hladilna torba torbi podobna prenosna hladilna priprava za prenašanje pokvarljivega blaga, zlasti živil; kopalna, lovska, potovalna, šolska torba
● pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; ekspr. imeti zmeraj polno torbo novic dosti, veliko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
vlačíti in vláčiti -im nedov. (ī á) - 1. večkrat vleči: vlačil je vrvico gor in dol / vlačiti ladje v pristanišče / ekspr. za seboj vlači dolgo ogrinjalo vleče
- 2. spravljati les v gozdu do poti tako, da drsi po tleh: vlačiti s konji / vlačiti hlode
- 3. ekspr., s prislovnim določilom spravljati kaj na drugo mesto, v drug položaj: vlačiti pohištvo iz ene sobe v drugo / ni hotel vlačiti košare s police nad njegovo glavo jemati; vlačil je žemljo po rokah jo preprijemal, prestavljal
- 4. ekspr. nositi, zlasti kaj težkega: težko vlači s seboj vso opremo / zmeraj vlači s seboj ves denar ima, nosi
- 5. ekspr., s prislovnim določilom spravljati koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove privolitve: dolgo so jih vlačili po zaporih / vlači jo na različne prireditve, čeprav je ne zanimajo vodi
- 6. nar. branati: orati in vlačiti
● ekspr. spet vlači na dan nekdanje doživljaje se jih spominja, pripoveduje o njih; star. vlačiti koga po zobeh opravljati, obrekovati
vlačíti se in vláčiti se - 1. s prislovnim določilom premikati se, stalno dotikaje se podlage: krilo se vlači za njo po tleh
- 2. ekspr. s težavo hoditi: z opotekavimi koraki se vlači za plugom; vlačiti se kot megla, senca
- 3. ekspr. potepati se, pohajkovati: doma je toliko dela, ti pa se vlačiš kdo ve kod / štiri leta se je vlačil po frontah je bil
- 4. ekspr. pojavljati se na večji površini: megle, oblaki se vlačijo po dolini
- 5. ekspr. opravljati spolne odnose za plačilo: preživlja se tako, da se vlači
- 6. slabš. imeti s stališča določene ljubezenske zveze nedovoljene spolne odnose: vlači se z ničvrednimi ženskami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
vznášati -am nedov. (ȃ) - 1. star. nositi navzgor, dvigati: veter vznaša listje / ustvarjalnost mu vznaša duha, misli
- 2. knjiž. spravljati v višje, od stvarnega sveta odmaknjeno duševno, duhovno stanje: hrepenenje, poezija ga vznaša / heroizem vznaša prvi del skladbe
vznašajóč -a -e: vznašajoče besede
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
žalovánje -a s (ȃ) glagolnik od žalovati: žalovanje sorodnikov, prijateljev;
žalovanje za očetom / žalovanje za minulimi časi / ko je čas žalovanja minil, je spet začela nositi svetlejše obleke // stanje, ko se zaradi smrti koga ali zaradi velike nesreče ne prirejajo zabavne prireditve, se izobesijo žalne zastave: oblast je razglasila žalovanje / javno žalovanje; narodno žalovanje; dan žalovanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
žalováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. čutiti, izražati žalost zaradi smrti, izgube koga: ne žalujte, saj se vrnemo; žalovati za očetom; ekspr. vsa dežela je žalovala za njim; bridko, dolgo, naglas žalovati / žalovati po domovini, za nekdanjimi časi / v osmrtnicah za pokojnikom žalujejo žena in otroci / slavec ne žaluje več, ampak veselo poje; krava žaluje za teletom
// knjiž. biti žalosten, žalostiti se: žalovati zaradi zamujene priložnosti; žaluje, ker ni več svoboden - 2. v spomin na umrlega nositi oblačilo žalne barve in se ne udeleževati zabavnih prireditev: eno leto je žalovala po možu, za možem
● ekspr. tudi potok žaluje teče počasi, nerazgibano; ekspr. zapuščeni sadovnjak žaluje je prazen, pust
žalováje: žalovaje koprneti po izgubljenem
žalujóč -a -e: žalujoč za prijateljem, je napisal pesem; žalujoč glas; žalujoči sorodniki / v osmrtnicah žalujoči ostali pokojnikovi sorodniki; sam.: jok žalujočih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
amulét -a m (ẹ̑) predmet, navadno obesek, ki se mu pripisuje čarovna moč: nositi amulet okrog vratu;
dragocen amulet;
amulet zoper bolezni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
bóčen -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na bok: nositi bočni nož;
bočna lega telesa / bočna deska, ploskev; bočna stran ladje / bočno parkiranje, pristajanje // prihajajoč s strani, z boka: bočni napad je uspel; bočni veter / poskrbeti za bočno kritje pehote
♦ kor. bočni korak plesni korak v levo ali v desno; navt. bočna luč zelena in rdeča navigacijska luč na ladjah; voj. bočni ogenj ogenj iz orožja, postavljenega bočno na smer obrambe ali napadabóčno prisl.: sovražnika so napadli bočno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
ból -i ž (ọ̑) knjiž. občutek duševnega trpljenja; bolečina: nositi, potožiti bol;
duševna, globoka bol;
bol srca // zastar. neugoden telesni občutek zaradi bolezni, udarca: v nogah ne čuti več boli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
bregéše -géš ž mn. (ẹ̄ ẹ̑) nar. široke hlače iz domačega platna: nositi bregeše;
oblečen je v robačo in bregeše;
bele, široke bregeše
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
bréntica -e ž (ẹ̑) manjšalnica od brenta: nositi v brentici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
bŕkica -e ž (ȓ) nav. mn. brčica: nositi brkice;
goste črne brkice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
cóklica -e ž (ọ̑) manjšalnica od cokla: nositi coklice;
klopotal je za očetom z okovanimi coklicami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
cólen1 -lna -o prid. (ọ̑) zastar. mitninski, carinski: skrivaj nositi kaj čez colno mejo / colne uredbe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
cúlica -e ž (ú) manjšalnica od cula: v culici nositi;
povezal je culico in šel v svet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
cvíker tudi cvíkar -ja m (í) nav. mn., pog. naočniki, ki se pritrdijo na nos; ščipalnik: natakniti si, nositi cvikerje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
čépec -pca m (ẹ̑) zlasti v ruskem okolju, nekdaj glavi se prilegajoče žensko pokrivalo: nositi čepec iz čipk;
nočni čepec;
sobarica v naškrobljenem čepcu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
čépica -e ž (ẹ̄) pokrivalo brez krajevcev, navadno mehko: nositi, sneti čepico;
nočna čepica;
operacijska, slaščičarska, športna, vojaška čepica;
norčevska čepica s kraguljčki;
čepica s ščitkom / baskovska čepica
♦ bot. koreninska čepica varovalno tkivo iz rahlo povezanih celic, ki obdaja vršičke korenin; med. Hipokratova čepica obveza za glavo, pri kateri je glava povita od čela do konca lasišča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
egída -e ž (ȋ) v grški mitologiji ščit bogov, zlasti Zeusa in Atene: nositi, vihteti egido;
pren. vera v napredek človeštva pod egido znanosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
frák -a m (ȃ) slavnostni moški suknjič, ki ima zadnji del močno podaljšan in visoko preklan: nositi frak;
na večerjo so prišli v smokingih in frakih / natakarji v frakih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
hálja -e ž (á) plašču podobno ohlapno, navadno zaščitno vrhnje oblačilo: nositi, zapeti haljo;
ogrniti si haljo;
oblečen v haljo / bolniška, delovna, šolska halja; domača halja za nošenje doma, v stanovanju; jutranja halja / meniška, samostanska halja kuta; pren., ekspr. planine so zavite v meglene halje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
hávelok -a m (ȃ) nekdaj moški plašč brez rokavov in s kratko pelerino: nositi, obleči si havelok;
moški v haveloku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
hláče hláč ž mn. (á ȃ) oblačilo, zlasti moško, ki obdaja spodnji del telesa in vsako nogo posebej: nositi, obleči, sleči, strgati hlače;
irhaste, platnene hlače;
hlače do kolen / delovne, jahalne, smučarske hlače; ženske hlače; dolge hlače katerih hlačnice segajo približno do gležnjev; kratke hlače katerih hlačnice segajo najdlje do kolen; hlače na zvonec ki imajo hlačnice spodaj razširjene // spodnje hlače del moškega spodnjega perila v obliki hlač
● pog., ekspr. hlače se mu tresejo boji se, strah ga je; pog. guliti, trgati hlače po šolskih klopeh hoditi v šolo; šalj. izprašiti, pomeriti komu hlače natepsti ga; iron. v tej družini pa žena hlače nosi odloča, ukazuje; šalj. pes mu je pomeril hlače mu je raztrgal hlače; pog., ekspr. ti je srce v hlače padlo? si se zbal, izgubil pogum; nizko ta bi se v podobni situaciji že zdavnaj v hlače (podelal) bi se zbal, izgubil pogum in zato popustil, odnehal; pog., ekspr. skočiti v hlače zelo hitro jih obleči; ekspr. koliko pa te je v hlačah spoprimi se z menoj, če si upaš
♦ lov. zelo dolge in goste dlake ali perje po nogah nekaterih sesalcev ali ptičev; teh. črki Y podoben kos cevovoda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
hulahúp in holahóp neskl. pril. (ȗ; ọ̑) v zvezi hulahup nogavice ženske nogavice in hlačke, izdelane v enem kosu: nositi hulahup nogavice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
írhovice -vic ž mn. (í ȋ) nar. irhaste hlače: nositi, obleči irhovice;
fantje v kratkih irhovicah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
írhovke -hovk ž mn. (í ȋ) irhaste hlače: nositi, obleči irhovke;
kratke irhovke;
ima nove irhovke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
jatagán -a m (ȃ) v orientalskem okolju zakrivljen enorezen bojni nož: nositi jatagan za pasom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
karabínka -e ž (ȋ) manjša puška, navadno repetirka: nositi karabinko čez ramo / ameriška, italijanska karabinka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
kášča -e ž (á) prostor ali stavba za shranjevanje žita: nositi žito v kaščo;
lesena, zidana kašča
♦ zgod. kašča v fevdalizmu shramba za naturalne dajatve podložnikov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
kontrabánt in kontrabànt prisl. (ā; ȁ) star. s tihotapljenjem, tihotapsko: kontrabant nositi tobak (čez mejo)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
krinolína -e ž (ȋ) ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja dolgo krilo, podprto in razširjeno z obroči: nositi krinolino;
dame v čipkastih krinolinah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
kúta -e ž (ú) dolgo, široko vrhnje oblačilo menihov in redovnikov, navadno s kapuco in močnim pasom: nositi, obleči kuto;
črna, rjava kuta / frančiškanska, meniška kuta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
lasúlja -e ž (ú) tuji naravni ali umetni lasje, pritrjeni na tanko tkanino tako, da delajo vtis pravih las: nositi lasuljo;
moderne dnevne, večerne lasulje;
izdelovalnica lasulj;
sodnik v talarju in z lasuljo / baročne lasulje; gledališke lasulje
♦ zool. bledorumen morski ožigalkar z valjastim telesom in številnimi lovkami, Anemonia sulcata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
lénta -e ž (ẹ̑) širok trak, ki se nosi poševno čez prsi kot del ali znak visokega odlikovanja: nositi lento;
minister z lento in odlikovanji / red jugoslovanske zastave z lento visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za zasluge pri utrjevanju prijateljskih odnosov med Jugoslavijo in drugimi državami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
lílast -a -o prid. (ȋ) (bledo) vijoličast: lilasti cveti;
nositi lilasto obleko;
lilasto pisemce;
pesn. lilast somrak / rad ima lilasto barvolílasto prisl.: lilasto moder; lilasto siv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
medaljón -a m (ọ̑) obesek za na vrat v obliki ploščate škatlice, v kateri je portret ali kak drug spominski predmet: nositi medaljon;
medaljon z očetovo sliko;
verižica z zlatim medaljonom
♦ gastr. okrogla rezina navadno telečjega mesa; um. okrogla, ovalna slika ali relief na steni, spomeniku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
monókel -kla m (ọ́) steklo za eno oko, ki se uporablja namesto očal: nositi monokel;
popraviti si monokel;
z monoklom opazovati koga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
muškéta -e ž (ẹ̑) nekdaj puška z gladko cevjo, ki se polni spredaj s palico za nabijanje: nositi mušketo na rami;
okorne muškete;
muškete in arkebuze
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
nakít -a m (ȋ) okrasni predmeti za nošenje na telesu: imeti, nositi nakit;
bahati se z nakitom;
modni nakit;
skrinjica za nakit / pravi nakit iz dragih kovin in dragih kamnov // nadeli so si bojni nakit; pren., ekspr. retorični nakit
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
naóčniki -ov m mn. (ọ̑) knjiž. očala: imeti, nositi naočnike / brez naočnikov ne vidi brati / varovalni, zaščitni naočniki / ekspr. na umetnost gleda skozi moralistične, politične naočnike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
nèmodêren -rna -o prid. (ȅ-é ȅ-ē) ki ni moderen: nemoderni čevlji;
nositi nemoderen klobuk / to je nemoderen človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
obéróč prisl. (ẹ̑-ọ̑) knjiž. z obema rokama: oberoč nositi na mizo;
oberoč se prijeti za glavo;
oberoč vihteti meč
● knjiž. oberoč dajati biti radodaren, velikodušen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
očála očál s mn. (ȃ) priprava za na oči z lečami, stekli za odpravljanje očesnih napak ali za zaščito oči: nadeti, natakniti, nositi, sneti očala;
očala za gledanje od blizu;
očala za kratkovidnost;
fant z očali / očala so se mu orosila leče, stekla očal // črna očala s temno obarvanimi stekli; sončna očala; zaščitna očala; etui za očala; okvir za očala; pren. življenje gleda skozi rožnata očala; svet vidi skozi svoja očala
● bere še brez očal dobro vidi
♦ teh. varilska očala za zaščito oči pri (plamenskem) varjenju; vet. očala dlake okrog oči, ki se po barvi razlikujejo od barve živali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
odòr -ôra m, mest. ed. odôru in odóru (ȍ ó) nar. zadnja brazda na zgornjem delu njive na pobočju, strmini: nositi zemljo v koših na odor // prostor, s katerega se je zemlja z oranjem odstranila: na zgornjem delu njiv so nastajali kamniti odori
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
ogŕlica -e ž (ȓ) ovratni nakit, navadno iz na vrvici nanizanih drobnih dragocenih predmetov: nositi ogrlico;
biserna, briljantna ogrlica;
ogrlica iz opalov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
oprtávnica -e ž (ȃ) nav. mn., nar. oprtnica, oprta: nositi tovor na oprtavnicah / koš z oprtavnicami z naramnicami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
ortopédski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na ortopedijo: nositi ortopedske čevlje, vložke;
ortopedski voziček / ortopedska delavnica / ortopedski oddelek; predstojnik ortopedske klinike / ortopedska telovadba; ortopedsko plavanje, zdravljenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
ôsla -e ž (ó) podolgovat kos kamna za brušenje zlasti kose: osla dobro, slabo brusi;
nositi oslo v oselniku;
brusiti z oslo / ekspr. kose so pele pod oslami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
pajčolán -a m (ȃ) zelo tanka in redka tkanina: nositi pajčolan;
spustiti pajčolan čez obraz;
bel nevestin pajčolan;
klobuk s pajčolanom / poročni, žalni pajčolan // knjiž., ekspr., s prilastkom kar je po prozornosti podobno pajčolanu: pajčolan megle, pen; mesec s srebrnim pajčolanom; pren. lik je ovit v pajčolan intimnosti
● knjiž. prej ves vesel, si nenadoma nadene pajčolan in umolkne postane zadržan, skrivnosten; knjiž., ekspr. odrekla se je pajčolanu redovniškemu poklicu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
paletó -ja m (ọ̑) navadno ohlapen sedemosminski ženski plašč: nositi paleto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
pandemónij -a m (ọ́) knjiž. veliko trpljenje, bolečina, grozota; pekel: v srcu nositi pandemonij / pandemonij strasti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
péča1 -e ž (ẹ́) etn. žensko pokrivalo ljudske noše iz belega blaga z vezenino: nositi, zavezati pečo;
ženske v avbah in pečah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
péstovalica in pestoválica -e ž (ẹ́; ȃ) knjiž. okoli vratu zavezana ruta za oporo poškodovane ali obolele roke; oporna ruta: nositi roko na pestovalici, v pestovalici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
plašníca -e ž (í) nav. mn. priprava, ki zlasti konjem od strani zaslanja oči, da se ne plašijo: natakniti konju plašnice;
nositi plašnice;
roki je nastavila kakor plašnice na oči
● knjiž., ekspr. imeti plašnice na očeh pri presojanju, vrednotenju upoštevati samo določene kriterije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
plávnik -a m (ȃ) nar. zahodno velika kad, v kateri se mečka grozdje: nositi grozdje v plavnik;
brente, barigle in plavniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
pólcilínder -dra [u̯c] m (ọ̑-í) trdo, zgoraj izbočeno moško pokrivalo: nositi polcilinder
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
pólčévelj -vlja [u̯č] m (ọ̑-ẹ̑) nav. mn., zastar. nizki čevelj: nositi polčevlje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
ponášati se -am se nedov. (ȃ) - 1. navadno v zvezi s s, z z govorjenjem ali vedenjem izražati zadovoljstvo zaradi svojih pozitivnih lastnosti, uspehov, ugodnega stanja: ponašati se z bogastvom, junaštvom, lepoto, znanjem; rad se ponaša s svojimi otroki; ponašati se z uspehom na olimpiadi; ponaša se, da je prišla prva na Triglav / s takim pesnikom se narod lahko ponaša
- 2. z oslabljenim pomenom, v zvezi s s, z izraža, da kdo ima to, kar nakazuje določilo: naša ekipa se ponaša z drugim mestom na svetu; ponašal se je s pristno francoskim naglasom / ta reforma se ne more ponašati z doslednostjo / ekspr. hribi se ponašajo s starimi gradovi in razvalinami
- 3. zastar. vesti se, obnašati se: ne zna se ponašati; nespodobno, prijazno se ponašati
- 4. zastar. uspevati: nekatere vrste sadja se pri nas dobro ponašajo
ponášati nar. gorenjsko pomagati nositi: ponašal ji je jerbas; spremljala je moža in mu ponašala prtljago
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
potoválka -e ž (ȃ) torba za potovanje, navadno iz impregniranega platna, z zadrgo: vzeti obleko iz potovalke;
nositi stvari v potovalki;
usnjena potovalka / pripraviti potovalko dati, zložiti vanjo osebne stvari za potovanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
povŕšnik -a m (ȓ) krajši moški plašč iz lažjega, navadno volnenega blaga: nositi, obleči površnik;
dolg, kratek površnik;
površnik iz hubertusa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
prteníce prteníc ž mn. (í ȋ) star. platnene hlače: nositi prtenice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
prúštof -a m (ú) zastar. suknjič, jopič: nositi pruštof;
fantje s pruštofi čez ramo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
pútrih -a m (ȗ) nar. lesen ročni sodček: nositi vodo v putrihu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
raglán -a m (ȃ) obl. plašč z rokavi, ki imajo poševen šiv od vratnega izreza do podpazduhe na sprednjem in zadnjem delu: nositi, sleči raglan;
neskl. pril.: raglan izrez;
raglan rokavi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
rášev -a -o prid. (á) redko raševinast: nositi raševo obleko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
redingót -a m (ọ̑) obl. v pasu zožen, prerezan plašč brez pasu: nositi, obleči redingot;
črn redingot;
neskl. pril.: redingot plašč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
rubáška -e ž (ȃ) v ruskem okolju široka srajca z ozkim stoječim ovratnikom: nositi rubaško;
temno modra rubaška;
platnena rubaška / ruska rubaška
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
slámnik -a m (ȃ) klobuk iz slame: nositi slamnik;
širokokrajen slamnik;
tovarna slamnikov / moški, ženski slamnik / florentinski slamnik širokokrajen ženski slamnik; panama slamnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
smóking -a m (ọ̑) slavnostni moški suknjič, navadno črne barve, s šal ovratnikom: nositi, obleči smoking;
diplomati v smokingih in frakih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
sombrêro -a m (ȇ) zlasti v latinskoameriškem okolju klobuk z zelo širokimi krajevci: nositi sombrero;
jezdec s sombrerom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
starovídnost -i ž (í) starostna daljnovidnost: zaradi starovidnosti mora nositi očala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
steljnják -a m (á) prostor, stavba za steljo: nositi steljo iz steljnjaka v hlev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
stéznik -a m (ẹ̑) tesno oprijet del ženskega spodnjega perila, ki stiska in oblikuje telo: nositi steznik;
zapeti, zavezati steznik / elastični steznik; pren., ekspr. dušil ga je steznik družbenih norm
♦ bot. zdravilna rastlina z rumenimi cveti; srčna moč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
súrka -e ž (ȗ) v 19. stoletju suknjič, navadno sive barve, ki se zapenja z vrvicami, kot znamenje pripadnosti ilirizmu, slovanstvu: nositi surko;
oblečen v surko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
svetínjica -e ž (í) v krščanskem okolju manjša kovinska ploščica z reliefno podobo svete osebe ali s krščanskim simbolom: dobiti, nositi svetinjico;
srebrna svetinjica
● nar. (pasja) svetinjica (pasja) znamka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
svŕšnica -e ž (ȓ) zastar. pelerina: nositi široko črno svršnico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
šápelj -plja m (á) etn. okrasni trak za okoli glave zlasti gorenjske ljudske noše deklet: nositi šapelj;
z zlatom vezen šapelj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
škáfoma prisl. (ā) redko v škafu, s škafom: škafoma nositi vodo / dež je škafoma lil zelo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
škórenj -rnja m (ọ̑) nav. mn. obuvalo, ki sega do kolena ali čez: nositi, obuti, sezuti škornje;
pološčiti škornje;
gumijasti, usnjeni škornji;
škornji z nagubanimi, trdimi, visokimi golenicami / delovni škornji; jahalni škornji s trdo golenico in visokim opetnikom za ostrogo; otroški, ženski škornji; ribiški škornji nepremočljivi škornji, ki segajo čez koleno, do pasu; vojaški škornji
● ekspr. italijanski škorenj Apeninski polotok; ekspr. okupiral jih je nemški škorenj vojska nacistične Nemčije; ekspr. ljudstvo je trpelo pod tujim škornjem pod tujo vojaško oblastjo
♦ med. mavčni škorenj mavčna obveza za nogo; zgod. španski škorenj srednjeveška mučilna priprava za stiskanje noge
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
špégli -ov m mn. (ẹ̑) nižje pog. očala: nositi špegle;
brez špeglov slabo vidi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
tomahávk -a m (ȃ) pri severnoameriških Indijancih bojna sekira: nositi tomahavk
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
tóples tudi tôples in tópless tudi tôpless -a [-les] m (ọ̑; ȏ) žensko oblačilo, zlasti kopalke, ki ne zakriva prsi: nositi toples;
kopalka v toplesu;
neskl. pril.: toples kopalke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
uhánček -čka m (ȃ) manjšalnica od uhan: nositi uhančke;
zlati uhančki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
unifórma -e ž (ọ̑) oblačilo, po blagu, kroju in barvi enotno za vse pripadnike določene vojske, člane določenega društva, delavce določenega poklica: vsak član dobi novo uniformo;
nositi, obleči uniformo;
modra, siva, zelena uniforma;
ponošena, zlikana uniforma;
uniforma z zlatimi našitki / gasilska, lovska, miličniška, vojaška, železničarska uniforma; sprejeli so jih v paradnih uniformah
● ekspr. srečeval je same uniforme vojake v uniformah; ekspr. sleči uniformo nehati biti vojak; publ. možje v uniformah so jo obvestili o nesreči miličniki, policisti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
víle víl ž mn. (í ȋ) orodje z roglji in dolgim držajem za zajemanje, premetavanje trave, gnoja: nabosti na vile;
nositi gnoj na vilah iz hleva;
nalagati seno z vilami;
lesene, železne vile;
kupiti dvoje vil in grablje / nasaditi vile; vile s tremi roglji / dodati za vile gnoja / gnojne vile s štirimi roglji; senene vile lesene vile s tremi roglji, pri katerih srednji ne leži v isti ravnini; vile za lopatenje z močnimi, ploščatimi roglji; vile za krompir z devetimi do dvanajstimi roglji z odebeljenimi konicami
● grablje ima, vil pa ne samo jemlje, daje pa ne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
višinomér -a m (ẹ̑) teh. priprava za merjenje višinskih razlik ali nadmorske višine: višinomer je kazal dva tisoč metrov;
nositi s seboj kompas in višinomer
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
vlasúlja -e ž (ú) zastar. lasulja: nositi vlasuljo
♦ zool. voščena vlasulja bledorumen morski ožigalkar z valjastim telesom in številnimi lovkami; voščena vetrnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
vrabìč -íča tudi vrábič -a m (ȉ í; á) redko vrabček: nositi hrano vrabičem v gnezdu;
vrabec in vrabiči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
zavijáčka -e ž (ā) etn. žensko pokrivalo zlasti gorenjske ljudske noše s širšim vezenim ali brokatnim robom nad čelom: nositi zavijačko;
vezenina zavijačke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
žirárdi -ja m (ȃ) obl. slamnik s trdimi okroglimi krajevci in zgoraj ravnim oglavjem: nositi žirardi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
afnáti se -ám se nedov. (á ȃ) nižje pog. nenaravno, izumetničeno se nositi ali vesti: očital ji je, da se afna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
donosíti -nósim dov. (ī ọ́) nositi plod v telesu do popolne zrelosti: žena je donosila;
donositi zdravega otroka / krava donosi; pren., knjiž. misel še ni dozorela, treba jo bo donositidonóšen -a -o: donošen otrok, plod / redko obleka je donošena ponošena, obrabljena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
nosljív -a -o prid. (ī í) redko ki se da nositi: tovor je lahko nosljiv / obleka je poceni in nosljiva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
nóšenje -a s (ọ́) glagolnik od nositi: nošenje brente, nahrbtnika;
nošenje ranjencev / nošenje očal, rokavic; imeti dovoljenje za nošenje orožja
● nar. vzhodno bila je v nošenju bila je noseča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
transvestít -a m (ȋ) psih. kdor ima potrebo nositi oblačila in se vesti, govoriti kot osebe drugega spola: transvestiti in ekshibicionisti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
travestít -a m (ȋ) psih. kdor ima potrebo nositi oblačila in se vesti, govoriti kot osebe drugega spola; transvestit: travestiti in homoseksualci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
tróskati -am nedov. (ọ̑) nižje pog. nositi: vsak dan troska zelenjavo na trg
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.