bahljáti -ám nedov. (á ȃ) redko plapolati, plameneti, plamteti: ogenj bahlja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
balírka -e ž (í) stroj za baliranje: Zagorelo je v mehanskem delu balirke, potem se je ogenj hitro širil, tako da so bili vsi traktoristovi napori, da bi požar pogasil, zaman E ↑balírati
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
barážen -žna -o (ȃ) pridevnik od baraža, zaporen: baražni balon;
baražni ogenj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
bateríja -e ž (ȋ) - 1. osnovna vojaška enota v topništvu: sem pride protiletalska baterija, dvajset mož
// skupina topov: baterija bruha, molči; zdaj strelja naša baterija; protiletalska baterija; ogenj obalnih baterij - 2. elektr. zaporedno ali vzporedno vezani akumulatorski ali galvanski členi: polniti baterijo; prazna baterija; magnetofon, radio na baterije / akumulatorska, galvanska, suha baterija
// poljud. električna žepna svetilka: svetiti si z baterijo; žepna baterija; vložek za baterijo - 3. teh. več naprav skupaj, ki tvorijo funkcionalno celoto: kuhinjska, mešalna baterija; sanitarna baterija celotna vodna in odtočna instalacija v stanovanju
- 4. ekspr., z rodilnikom velika množina: na polici stoji cela baterija steklenic
♦ ped. testna baterija skupina psiholoških ali pedagoških testov, ki tvorijo celoto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
bateríjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na baterijo:- a) baterijski častnik; baterijski ogenj; baterijska enota
- b) baterijski magnetofon, radijski sprejemnik; baterijska svetilka; baterijsko vžiganje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
bengáličen -čna -o prid. (á) v zvezi bengalični ogenj ognjemet v različnih, pisanih barvah: na stolpu je zagorel bengalični ogenj / bengalična luč je osvetlila sobo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
bengálski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Bengalijo: bengalski pisatelj / bengalski ogenj bengalični ogenj
♦ zool. bengalski tiger tiger, ki živi v Aziji, Panthera tigris
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
besnéti -ím nedov., bêsni in bésni (ẹ́ í) - 1. v dejanju kazati svoj bes: pijanec besni; besni od jeze; besni kakor zver / okupatorji so besneli po naših krajih
- 2. nastopati z veliko silo: boj, nevihta, požar besni; pren. v srcu mu besni vihar
besnèč -éča -e: besneč ocean, ogenj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
bóbnati -am nedov. (ọ̑) - 1. udarjati, igrati (na) boben: bobnar bobna; preh. bobnati koračnico
// z enakomernim udarjanjem povzročati votle glasove: dež bobna na šipe, po pločevinasti strehi; bobnati s prsti po mizi - 2. preh., star. ob bobnanju naznanjati: birič je bobnal, da bo popoldne dražba
// slabš. vsepovsod razglašati: bobnala je novico po vsej vasi
bobnajóč -a -e: bobnajoči bobnarji; knjiž. bobnajoči (topniški) ogenj bobneči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
bobnéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. dajati močne, zamolkle glasove: sod bobni; zemlja bobni pod koraki; brezoseb. v zemlji je votlo bobnelo
// bobneč se hitro premikati: reka bobni čez jez; skale bobnijo v dolino / prst je bobnela po krsti bobneče udarjala - 2. slabš., redko vzneseno, a vsebinsko prazno govoriti: govornik bobni z odra
bobnèč -éča -e: vlak je bobneč zdrvel čez most; bobneč slap; bobneče besede, fraze
♦ voj. bobneči ogenj močno streljanje iz vseh vrst artilerijskega orožja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
bóčen -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na bok: nositi bočni nož;
bočna lega telesa / bočna deska, ploskev; bočna stran ladje / bočno parkiranje, pristajanje // prihajajoč s strani, z boka: bočni napad je uspel; bočni veter / poskrbeti za bočno kritje pehote
♦ kor. bočni korak plesni korak v levo ali v desno; navt. bočna luč zelena in rdeča navigacijska luč na ladjah; voj. bočni ogenj ogenj iz orožja, postavljenega bočno na smer obrambe ali napadabóčno prisl.: sovražnika so napadli bočno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
brízgati -am nedov. (ȋ) - 1. teči, iztekati v močnem curku: kri brizga iz žile / mleko je v glasnih curkih brizgalo v posodo; voda brizga iz cevi
- 2. hitro se razprševati: iskre brizgajo na vse strani; slap pada in kapljice brizgajo; pren., ekspr. domislice kar brizgajo iz njega
- 3. preh. v močnem curku izpuščati kaj tekočega: brizgati belež na steno; brizgati vodo v ogenj, sodavico v kozarec
// z brizganjem močiti, vlažiti: brizgati goreče ostrešje
♦ teh. brizgati plastične mase pod pritiskom spravljati plastično maso v kalup za določen izdelek
brizgajóč -a -e: na vse strani brizgajoča brozga; brizgajoče pene
brízgan -a -o: brizgan omet
♦ gastr. brizgani krofi krofi iz testa, ki se brizga na pekač
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
bŕstje -a s (r̄) - 1. več brstov, brsti: v bukovih gozdovih se že odpira brstje; vse brstje je pozeblo; cvetno brstje; pren., knjiž. vzklilo je prvo brstje ljubezni
- 2. zastar. suhljad, dračje: vrgel je na ogenj suhega brstja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
brúhati -am nedov. (ū ȗ) - 1. izmetavati iz želodca: ponesrečenec bruha; bruhati žolč
// s kašljanjem izmetavati kri iz pljuč: spet je bruhal kri; pren., ekspr. bruhati kletve, psovke - 2. s silo izmetavati v velikih količinah: ognjenik bruha; dimniki bruhajo saje / ob dveh bruha tovarna množice delavcev; pren., ekspr. topovi bruhajo smrt na mesto
● ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami - 3. nepreh. s silo udarjati na dan: voda bruha izpod skale; pren. besede ji bruhajo iz ust
bruhajóč -a -e: bruhajoč vulkan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
bržé prisl. (ẹ̑) nar. z večjo verjetnostjo, prej: Vera je bila vsa žareča od razigranosti;
a ogenj v njenih očeh je bil bržé hudičkov nego angelčkov (L. Kraigher)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
búhati -am nedov. (ū ȗ) - 1. s silo in z zamolklim glasom udarjati na dan: iz dimnika buhajo oblaki isker; ogenj buha skozi odprtino
// ekspr. s silo se zadevati ob kaj: veter buha v okna - 2. preh., zastar. suvati, dregati: mimogrede so ga buhali v rebra
● ekspr. topovi buhajo zamolklo streljajo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
buhtéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. goreti z močnim plamenom: ogenj buhti; pren. v pesnitvi buhti sovraštvo do okupatorja
- 2. redko oddajati vročino in vonj: iz peči vzeti hlebci buhtijo
buhtèč -éča -e: buhteča bakla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
búrkle -kel ž mn. (ȗ) orodje za premikanje loncev v kmečki peči: z burklami popravljati ogenj v peči;
ropotala je po peči z burklami in lonci
♦ metal. priprava za prenos in nagibanje livarskih loncev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
cvrčáti -ím nedov. (á í) - 1. oglašati se z ostrimi, odsekanimi glasovi: črički, kobilice, lastovke cvrčijo
// dajati cvrčanju podobne glasove: mast cvrči v ponvi; sveča dogoreva in cvrči - 2. ekspr. živahno in brezskrbno govoriti; čebljati: dekletce kar naprej cvrči
cvrčèč -éča -e: kaplje cvrčeč padajo v ogenj; cvrčeča pečenka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
dajáti dájem, tudi dájati in dajáti -em, stil. dajáti -èm nedov., dajàj dajájte tudi dájaj dájajte; dajál tudi dájal (á á; á á á; á ȅ) - 1. delati, da prehaja kaj k drugemu: denar za kino mu je dajal oče / dajati jesti, piti / dekla je dajala svinjam krmila svinje
// dajal mu je nove in nove naloge / dajati na kredit, star. na kredo prodajati; dajati na upanje; hišo dajejo v najem / pog. zakaj mi to daješ nazaj vračaš
// podarjati, poklanjati: dajati za spomin / dajati darove, miloščino
// delati, da prehaja kaj drugemu v uporabo: ne dajaj knjig, peresa drugim
// delati, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: dajejo jim na izbiro / otrokom dajejo čudna imena - 2. delati, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: vse življenje moram samo dajati; krvodajalci dajejo kri
- 3. delati, ustvarjati čemu kako lastnost: obleka ji daje gosposkost / delo daje zadovoljstvo
- 4. s širokim pomenskim obsegom delati, da prihaja kaj kam z določenim namenom
- a) s prislovnim določilom: otroke so dajali v šole / založba daje na trg cenene knjige / ker so bili revni, so dajali otroke za pastirje in dekle
- b) z namenilnikom: obleke je dajala delat boljšim šiviljam; otroke so dajali študirat pošiljali
// z nedoločnikom delati, povzročati, da se s čim kaj dogaja: to mi daje misliti / na nastopih se je dajal slaviti
- 5. pog. plačevati: dajal je za pijačo, za vino / koliko ti je kupec dajal za avto? je bil pripravljen plačati, je ponujal
- 6. ustvarjati kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: krave mu dajejo malo mleka; plantažni nasad bo dajal sto vagonov jabolk; ovca daje volno / drevo daje vrtu senco; zvezde so dajale bledo svetlobo / pog. kinematograf daje štiri predstave na dan; kaj dajejo danes v gledališču / pog. preživlja se s tem, da daje ure iz matematike poučuje izven šole, inštruira
// pohištvo daje sobi poseben pečat, ton; dajati povod, upanje, videz, vtis, zgled
// povzročati, da kdo kaj dobi, ima: dajati potuho, pravico, priložnost; šola daje izobrazbo izobražuje - 7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dajati bolnikom injekcije; dajati nauke, odgovore; dajati pohujšanje pohujševati; dajati pomoč pomagati; dajati ukaze ukazovati; star. dajati hvalo
- 8. delati, da prihaja kaj na določeno mesto: dajati obleke v omaro; ves čas je dajal drva na ogenj
- 9. navadno z nikalnico delati, da se kaj more goditi: skrbi mu ne dajejo spati; tega mi duša, srce, vest ne daje
- 10. ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti: vsak, kdor kaj daje nase, bo prišel
- 11. nav. 3. os., pog., ekspr. povzročati bolečine; boleti: želodec ga daje / mrzlica, naduha, revmatizem jo daje; hoja v hrib me je dajala / brezoseb.: v križu me daje; spet me daje, je zastokal / bolečine so ga dajale / lakota jih daje
● ekspr. v pesmih daje duška svoji žalosti sproščeno izraža svojo žalost; daje se samo tistemu, ki ji je všeč ima ljubezenske, spolne odnose z njim; daje prednost udobni obleki pred lepo obleko raje se odloča za udobno obleko kot za lepo obleko; to nerad dajem iz rok prepuščam v last drugemu, v vodstvo drugemu; pog. delavci dajejo vse od sebe, da bi delo končali do skrajnosti se trudijo; pog. v nič dajati omalovaževati, podcenjevati; pog. sosedom se v zobe daje povzroča, omogoča, da ga opravljajo; ekspr. z obema rokama daje je radodaren, velikodušen; ekspr. dajati si opraviti, opravka z vrtom ukvarjati se
dajáti se tudi dájati se ekspr. bojevati se, tepsti se: onstran meje se že dajejo; partizani se dajejo z Nemci; z noži sta se dajala
● šalj. dajal se je s pečenko in jo pridno zalival z vinom jo jedel
// v zvezi s s, z s težavo upirati se čemu: neusmiljeno se je dajal z zaspanostjo
// prepirati se: sinova se dajeta za dediščino
dajajóč -a -e: pel je, dajajoč si z roko takt pri vsaki besedi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
dáti dám dov., 2. mn. dáste, 3. mn. stil. dadó, dadé; dál (á) - 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: dati komu knjigo, kos kruha, rožo; dati sinu denar za kino; daj sem tisto knjigo / dati komu kosilo, jesti, piti / dati posestvo sinu / dati komu kaj na posodo, v dar, v last, v najem, v zakup; dati za doto; zastonj dati / višji organi so dali nižjim navodila za delo / pog.: za koliko daš fotografski aparat? dajte mi tri kile fižola prodajte
// pog. nazaj dati vrniti
// podariti, pokloniti: tega ni treba plačati, ampak ti kar dam; dati za rojstni dan, za spomin; ekspr. dela se revnega, da bi mu človek dinar dal dela se zelo revnega
// narava mu je dala telesno moč / dati vbogajme
// napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo: dati komu stanovanje za nekaj mesecev; dati popotniku zavetje / daj svinčnik, da se podpišem
// napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: predsednik je dal besedo diskutantu; dati komu čas za premislek / dati na izbiro, na razpolago; dati na vpogled / dati komu časten naslov; dati otroku ime / pog. dajte mi potrdilo, da sem vam plačal izdajte, sestavite
// kakšno zdravilo ti je dal zdravnik? predpisal - 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: kar smo imeli, smo dali; dati svoj delež za kaj; mnogo krvodajalcev je dalo kri / ekspr. dati glavo, življenje / kot podkrepitev glavo dam, da je tako / krava ne da mleka zadržuje mleko pri molži
- 3. narediti, ustvariti čemu kako lastnost: dati besedi nov pomen; dati čemu dokončno, ustaljeno obliko, ustrezne razsežnosti / uspeh mu je dal novega poguma
- 4. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom
- a) s prislovnim določilom: dati predlog na glasovanje; dati čevlje v popravilo; dati kaj v promet; dati osnutek zakona v javno razpravo; dati otroka v rejo; dal je sina v šolo / dati pismo na pošto; tovarna je dala na trg nov izdelek; dati denar v banko, pog. na knjižico; dati oglas v časopis; malo pšenice je dal v mlin / pog. na sodnijo ga bom dal vložil bom tožbo proti njemu
- b) z namenilnikom: dati delat obleko; dati meso prekajevat; dati sina učit poslati
// z nedoločnikom napraviti, povzročiti, da se s kom kaj zgodi: dati otroka ostriči; dati si napraviti obleko / dati se fotografirati, operirati, ostriči
- 5. pog. plačati: koliko si dal za avto? dati za mašo; dati na račun / dati komu denar na roko neposredno izplačati
// kot klic pri dražbi kdo da več? - 6. ustvariti kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: nekatere rude dajo velik odstotek železa; polje je dalo obilen pridelek; konferenca je dala važne rezultate; mastna hrana da veliko kalorij / pog. gledališče je dalo dobro predstavo / dati odsekan, tleskajoč, zamolkel glas / dati dober, slab zgled; dati povod
// povzročiti, da kdo kaj dobi, ima: boljšega zaslužka mi ne dajo / dati možnost, pravico, priliko, priložnost / ekspr. letos je bog dal dobro letino / knjiž. usoda ne daj, da bi tako zgodaj umrl
// z združitvijo postati nova celota: ti podatki dajo visoko številko; račun da rezultat; pog. koliko dá to? znese
// zadnje vrstice posameznih kitic glose dajo zaključno misel - 7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dati brco, klofuto; dati garancijo, kazen, pobudo, pomoč, poudarek, prisego, priznanje, slabo oceno, slovo, soglasje, zagotovilo; dati svoj glas za odbornika; dati bolniku injekcijo; dati izjavo izjaviti; dati obljubo obljubiti; dati odgovor odgovoriti; dati odpoved odpovedati službo; dati komu poljub; dati transfuzijo krvi; dati znak, znamenje; dati komu dobro vzgojo; dati na posodo posoditi
// dati gol / ta vas je dala mnogo žrtev; publ. v delo so dali mnogo truda vložili
// ekspr. dati častno besedo zagotoviti, da je rečeno res; obljubiti, da bo obljubljeno storjeno - 8. napraviti, da pride kaj na določeno mesto: dati knjigo na mizo, obleko v omaro, robček na usta, roko okrog vratu; grižljaj se da naenkrat v usta / daj to proč / dati na seznam, v zapisnik; dati v oklepaj / pog. dati psa na verigo prikleniti
// pog. dati stroj narazen razstaviti ga (na dele)
// pog. prosim, dajte mi tovariša XY (k telefonu) pokličite ga k telefonu; uredite, omogočite, da bom telefonično govoril z njim - 9. navadno z nikalnico napraviti, da se kaj more goditi: ozke razmere mu ne dajo delovati; delo mu ne da počitka; skrbi mu ne dajo spati; zvedavost ji ni dala, da ne bi vprašala; tega si ne dam reči; ne da si dopovedati
- 10. nedov., ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti: sosed da veliko name, nase / veliko da na poštenost, prijateljstvo; jezi ga, da ne dajo na njegovo besedo / na to nič ne dam
- 11. z nedoločnikom ukazati, naročiti: dal je poklicati k sebi služabnike, prinesti jedi na mizo; župan je dal zapreti pretepače
// pog., v medmetni rabi, z nedoločnikom izraža omiljen ukaz, željo, spodbujanje: dajva kupiti liter vina; dajmo si ogledati še to oglejmo si; pog. dajte se pomakniti naprej pomaknite se
// kot poziv pri pitju dajmo ga! - 12. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi z bog izraža
- a) nejevoljo, nestrpnost: zakaj molčiš, bog te je dal
- b) upanje: če bog da, se bomo kmalu videli
- c) svarilo, prepoved: bog ne daj, da bi storil kaj takega
- č) najboljšo željo: bog daj srečo, zdravje; bog daj, da bi bilo res
- d) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober dan, dober večer bog daj
● beseda je dala besedo razvil se je pogovor; nikomur ne da blizu je nedostopen; nikomur ne da dobre, lepe, prijazne besede je osoren; z nikomer ne govori; ekspr. dati duška svoji jezi, veselju sproščeno izraziti svojo jezo, veselje; ekspr. zanj ne dam roke v ogenj nisem prepričan, da je pošten, sposoben; knjiž. dala je življenje otroku rodila ga je; pog., ekspr. dali smo jim (jih) po grbi natepli smo jih; premagali smo jih; ekspr. ne dam se jim v roke ne pustim, da bi me ujeli, da bi o meni odločali; pog. dal se je ljudem v zobe povzročil, omogočil, da ga opravljajo; pog. dal mi je čutiti, razumeti, vedeti, da me ne mara očitno, v neprimerni obliki mi je to pokazal; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes, za uho, po nosu udari ga; ekspr. ne da si dvakrat reči napravi brez obotavljanja; pog., ekspr. ženske so si dale opraviti okoli dojenčka so se ukvarjale z njim; ekspr. ti bom že dal! kaznoval te bom; tepen boš; ekspr. (jaz) ti bom dal popra, vetra nabil te bom; napravil ti bom kaj neprijetnega; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; dal je sosedu hčer (v zakon, za ženo) privolil je v poroko z njim; žarg., šport. dati glavico odbiti, zbiti žogo z glavo; pog. dati komu košarico zavrniti njegovo ponudbo za ples; zavrniti ponudbo; ekspr. daj mi mir ne moti me, ne nadleguj me; dal je prednost karieri pred znanstvenim delom raje se je odločil za kariero kot za znanstveno delo; knjiž. dal ji je prstan zaročil se je z njo; dal mi je proste roke dovolil mi je, da ravnam po svojem preudarku; dati komu roko prijeti koga za dlan desnice, zlasti v znamenje pozdrava, prijateljskega odnosa; ekspr. dati komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga; pog. dajte, da si vas ogledam dovolite; pog. dati čez izbruhati, izbruhniti; pog. sinu posestvo čez dati izročiti, prepisati; ni mi dal do besede ni mi pustil govoriti; ekspr. dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo; pog. dati vse iz sebe, od sebe do skrajnosti se potruditi; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. ni dal glasu od sebe ni spregovoril; se ni javil, ni pisal; pog. ta pa ne da do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; ekspr. veliko da na obleko posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pripisuje veliko pomembnost oblačenju; pog. dal je nov sod na pipo začel je točiti pijačo iz novega soda; pog. od plače lahko še kaj na stran da prihrani; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; dati na znanje sporočiti, pojasniti; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. tatove so dali pod ključ zaprli so jih v ječo; pog., ekspr. dati (jih) komu pod nos zavrniti koga, spraviti ga v zadrego zaradi njegove napake; pog. dali so ga v časopis pisali so o njem v časopisu; ekspr. v koš te dam, kadar hočem premagam te, boljši sem kot ti; pog. dati komu posestvo v roke prepustiti mu ga v upravljanje; ekspr. nima kaj v usta dati reven je; strada; pog. dati za liter, za pijačo plačati pijačo v kaki druščini; pog. gledala ga je, a ni vedela, kam bi ga dala ni se mogla spomniti, kdo je; ekspr. ne ve, kam bi se dal od dolgega časa kaj bi počel; ne vem, koliko (let) bi ti dal po tvojem videzu ne morem sklepati, koliko si star; pog. prav ti dam soglašam s teboj; nižje pog. med vojno je veliko skozi dal pretrpel; pel je, kar mu je duša dala z vsemi močmi; teci, kar ti noge dajo kolikor hitro moreš; obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje; preg. čič ne da nič, stalo pa malo počivanje, brezdelje ne prinaša koristi, premoženja; preg. dvakrat da, kdor hitro da hitra pomoč je največ vredna
♦ rel. dati odvezo; šah. dati mat
dáti se - 1. z nedoločnikom izraža
- a) osebkovo dopustitev, dovolitev, da se z njim kaj zgodi: dati se motiti, odpraviti, potolažiti, pregovoriti, preprositi; daj se prepričati / pog. daj se kaj videti pridi (na obisk)
// ekspr. ni se jim dal kar tako; ekspr. ne dajte se - b) možnost, da se z osebkom kaj zgodi: to se ne da brati; snov se da cediti; stvar bi se dala bolje urediti, s pridom uporabiti; vrata se ne dajo zapreti / brezoseb.: ne da se povedati z besedami; nič se ne da opraviti, spremeniti; z njo se ne da živeti; ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako; ne da se mu pomagati ni mu mogoče
- 2. s smiselnim osebkom v dajalniku izraža pripravljenost koga za kako dejanje: ne da se mu delati; pridi, če se ti da / elipt. ne da se mi v kino
- 3. v prislovni rabi, v zvezi kar se da izraža zelo visoko stopnjo: kar se da srečni smo; kar se le da natančno poglej; teci, kar se le (najbolj) da kolikor moreš; kar se da hitro, lep karseda
dán -a -o: ne jemlji nazaj dane stvari; to ni bilo dano iz prijaznosti; to je bilo dano vam v varstvo; na dano znamenje so začeli teči / knjiž.: tolikšna sreča mi ni bila dana; ni mi bilo dano, da bi ga spoznal; ni mi bilo dano tako lepo peti ne morem, ne znam; vsakomur je dano na voljo, kam pojde / star., pri datiranju dano v Ljubljani, dne 23. novembra 1866; prim. daj, dan prid.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
dogoréti -ím dov., dogôrel (ẹ́ í) - 1. prenehati goreti: ogenj je dogorel; sveča je dogorela / polena so dogorela popolnoma zgorela; pren. ljubezen dogori; sveča njegovega življenja je dogorela
- 2. goreti do določene meje: cigareta mu je dogorela do polovice
dogôrel -éla -o: dogoreli tramovi; dogorela cigara
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
dogorévati -am nedov. (ẹ́) približevati se koncu gorenja: med prsti mu dogoreva cigareta;
sveče dogorevajo;
svetilka počasi dogoreva;
pren. v njem je dogorevala vera v dobroto;
njeno življenje dogoreva // pesn. izgubljati močen sijaj, svetlobo: dan dogoreva; zvezde dogorevajodogorevajóč -a -e: dogorevajoč ogenj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
dokládati -am nedov. (ȃ) dajati, polagati zraven: dokladati drva na ogenj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
doložíti -ím dov., dolóžil (ī í) dati, položiti zraven: doložiti drva v peč;
k svojim vrečam je doložil še naše;
doloži na ogenj, da ne ugasne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
dotakníti se in dotákniti se -em se dov. (ī á) - 1. približati se tako, da pride do dotika, stika: v pozdrav se je dotaknil čepice; dotaknila se me je in me pobožala; dotakniti se rane; skakalec se je pri doskoku dotaknil tal z rokami; dotakniti se s prsti; nalahko se dotakniti / konici sabelj sta se dotaknili; vrv se je dotaknila tal; pren. nikoli se ga ni dotaknila ljubezen; misel se ga je rahlo dotaknila
// ekspr., z nikalnico izraža, da dejanje, ki izhaja iz osebka, (še) ni nastopilo: skedenj je že gorel, hiše se pa ogenj še ni dotaknil; gozd je čudovit, sekira se ga še ni dotaknila / jedi se ni niti dotaknil; pren. novi čas se ga ni niti dotaknil
● ekspr. noben moški se je še ni dotaknil ni imel z njo spolnih odnosov; ekspr. fant je pošten, nikoli se ne dotakne česa tujega ne vzame, ne ukrade - 2. publ. na kratko, nekoliko spregovoriti o čem: govornik se je mimogrede dotaknil še tega vprašanja; z nekaj besedami se je dotaknil tudi položaja v svetu / v svoji razpravi se je dotaknil problema izseljencev
- 3. ekspr. rahlo udariti: če se me le dotakneš, ti bom vrnil; niti s prstom se te ne smejo dotakniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
drégniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. s koncem česa narahlo suniti: dregniti v ogenj; dregnil ga je s komolcem; imela je občutek, kot bi jo kdo dregnil z nožem / ekspr. dregni ga pod rebra, naj molči; pren. s svojo pripombo je dregnil v bistvo spora
● ekspr. dregniti v osje, sršenovo gnezdo dati povod za hudo, množično razburjenje - 2. ekspr. prizadeti, vznemiriti: novica ga je neprijetno dregnila; z očitkom jo je hotel dregniti / poraz ga je dregnil v živo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
dŕvce -a s (r̄) manjšalnica od drvo: deni še kakšno drvce na ogenj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
elemènt -ênta m (ȅ é) - 1. sorazmerno samostojen del celote, prvina: razstaviti pripravo na elemente; gradbeni, konstrukcijski, montažni element
// sestavni del, sestavina: točka, premica in ravnina so elementi geometrije; to so bistveni elementi obravnavanega problema / smučarskih skokov ni mogoče trenirati po elementih / nasprotujoči si elementi njegovega značaja
// s prilastkom po čem značilen sestavni del česa: združil je različne stilne elemente; baladni, lirski, realistični element literarnega dela; dekorativni element stavbe; vnašati folklorne elemente / luč je pomemben element Župančičeve poezije / v njegovem govoru je bilo čutiti elemente italijanščine; slovenski etnični element v Avstriji prebivalci slovenske narodnosti - 2. mn. bistveni, osnovni del: spoznati elemente fizike; dobiti najvažnejše elemente znanja iz slovnice / porajajo se elementi nečesa novega
- 3. faktor, činitelj, dejavnik: kooperacija je zelo pomemben element v blagovni proizvodnji; elementi, ki vplivajo na razvoj odnosov med sosednima državama; vpliv gospodarskih, kulturnih elementov na oblikovanje zavesti
- 4. slabš., s prilastkom človek kot član družbe: razkrinkati špekulantske elemente; obvarovati kaj pred nezdravimi, tujimi elementi; asocialni, neodgovorni, nevarni, protidržavni elementi
- 5. kem. snov, ki se ne da kemično razstaviti na enostavnejše snovi: odkrili so nov element; halogeni, radioaktivni element; atomska masa elementa; valenca elementa
- 6. star. zemlja, voda, zrak ali ogenj kot naravna sila: voda je strašen element, kadar se razlije; v boju z elementi je moral prenesti nečloveške napore; divjanje naravnih elementov / riba lahko živi samo v svojem elementu v vodi
● pog. biti v (svojem) elementu biti razvnet, navdušen ob opravljanju priljubljenega dela; biti zelo dobro razpoložen
♦ bot. florni element rastline, značilne za določeno področje; elektr. kontaktni element osnovni del stikalnega aparata; strojn. strojni elementi deli, ki se v enaki ali podobni obliki rabijo pri izdelavi različnih strojev, naprav; voj. elementi streljanja podatki, po katerih se naravna orožje pri streljanju na cilj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
Elíjev -a -o prid. (ȋ) elektr., v zvezi Elijev ogenj in elijev ogenj svetlikanje na strelovodu zaradi razelektrenja ob nevihti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
fafljáti -ám nedov. (á ȃ) ekspr. - 1. goreti z zaganjajočim se plamenom: na ognjišču faflja ogenj
- 2. nerazločno govoriti s prizvokom, ki je podoben glasu f: slabo smo ga razumeli, ker je fafljal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
gásniti -em nedov. (á ȃ) knjiž. ugašati: ogenj v peči je začel gasniti;
svetilka že gasne / dan počasi gasne; zvezda za zvezdo je gasnila / dekle od dne do dne bolj gasne / ljudje so gasnili v plinskih celicahgasnóč -a -e tudi gasnèč -éča -e: gasnoč dan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
goréti -ím nedov., gôrel (ẹ́ í) - 1. izginjati, uničevati se v ognju, plamenu in ga s tem vzdrževati: začelo je goreti; suha drva dobro, hitro gorijo; papir je gorel z močnim plamenom; po hribih gorijo kresovi; senik je gorel kot bakla; brezoseb. v štedilniku ves dan gori / ogenj v peči slabo gori / kot klic pri požaru gori
- 2. s tem izginjanjem, uničevanjem dajati svetlobo: luč je gorela vso noč; ob postelji so gorele sveče / žarnica ne gori več
// ekspr. dajati močen sij, žar: nebo je gorelo v večerni zarji; pesn. zvezde gorijo / njene oči so kar gorele - 3. ekspr. biti razgret od bolezni, napora: otrok je bolan, saj ves gori; glava, čelo mu gori; telo ji je pričelo goreti / lica so ji gorela od zadrege
- 4. ekspr. biti, obstajati v veliki meri: v njem je gorela ljubezen, strast; v srcu je gorelo sovraštvo / še vedno je gorelo upanje v njej; ta želja že dolgo gori v njem
// kazati se v veliki meri: z obraza mu je gorela jeza; v očeh ji gori radost; zaničevanje je gorelo v njegovih pogledih
// v zvezi z od biti zelo čustveno vznemirjen: goreti od hrepenenja, ljubezni; ves je gorel od jeze, nestrpnosti, razburjenja, sovraštva / gori od želje, da bi jo videl - 5. ekspr., v zvezi z za izražati, kazati veliko prizadevnost, navdušenje: gorel je za domovino; goreti za resnico, svobodo / ves gori za šport
● ekspr. ne hiti, saj ne gori (voda) ne mudi se tako zelo; ekspr. to dejanje mu bo gorelo na duši zmeraj si ga bo očital, trpel bo zaradi tega; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; pesn. na oknih gorijo nageljni cvetejo z rdečimi cveti; ekspr. srce mu gori zanjo zelo jo ima rad; ekspr. gori mu pod nogami, petami je v veliki stiski, nevarnosti; beži, kot da bi mu tla gorela pod nogami zelo hitro, kolikor more; preg. če bi nevoščljivost gorela, ne bi bilo treba drv
♦ etn. gori vzklik pri otroških igrah zdaj se bližaš skritemu predmetu
gorèč -éča -e: goreč s svetlim plamenom, je bakla osvetljevala prostor; goreč od želje po maščevanju, je naredil ta usodni korak; prim. goreč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
gorívo -a s (í) gorljiva snov za pridobivanje toplote ali za pogon strojev: gorivo bo kmalu pošlo;
gorivo je zgorelo do konca;
nalagati gorivo na ogenj;
oskrbeti se z gorivom;
poraba goriva v motorjih;
vnelo se je skladišče goriva;
natočiti poln tank goriva / plinasto, tekoče, trdno gorivo v plinastem, tekočem, trdnem agregatnem stanju; pogonsko, raketno gorivo
♦ fiz. jedrsko ali nuklearno gorivo snov, katere atomska jedra se cepijo, pri čemer se sprošča energija; člen na gorivo naprava, v kateri se notranja energija goriva izkorišča neposredno za proizvajanje električne energije; geol. fosilno gorivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
gréblja -e ž (ẹ̑) - 1. priprava za razgrebanje žerjavice, pepela: z grebljo je drezala v ogenj, v žerjavico; železna greblja
// priprava za strganje pepela iz peči: lopar in greblja - 2. agr. motika s širokim, spodaj ravnim rezilom: z lopatami in grebljami so šli proti njivi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
grébljica -e ž (ẹ̑) priprava za razgrebanje žerjavice, pepela: z grebljico dregati v ogenj;
grebljica za peč // priprava za čiščenje, strganje: grebljica za blato / krupje je z grebljico potegnil denar k sebi
♦ teh. preprosta priprava v obliki trikotnika s pritrjenim grezilom za določanje vodoravne lege
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
gréti gréjem nedov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. oddajati, dajati toploto: peč dobro greje; sonce že greje / kožuh, odeja greje varuje, ščiti pred mrazom
// brezoseb. zunaj zelo greje je toplo, vroče
// preh. povzročati občutek toplote: ogenj nas je prijetno grel; sonce ga greje v hrbet / vino ga je grelo; pren. greje nas zavest, da smo prav storili - 2. preh. delati kaj toplo, segrevati: greti večerjo, vodo; z rokami greje kozarec; greti si roke / greti prostore z električno energijo ogrevati
● ekspr. greti gada na prsih izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen; star. nenehno namigovanje ga je hudo grelo jezilo, dražilo
gréti se dobivati toploto: greti se pri ognju, za pečjo; ves dan se greje na soncu / stroj se preveč greje prehitro postaja vroč; pren., ekspr. greje se v njegovi slavi in moči
grét -a -o: bazen z greto vodo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
grmáden -dna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na grmado: že od daleč se je videl grmadni ogenj / opazoval je grmadne kope oblakov grmadaste // ekspr., redko na mizo je položil grmaden kup bankovcev velik, ogromen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
izgoréti -ím dov., izgôrel (ẹ́ í) - 1. prenehati goreti: sveča je izgorela; pren., ekspr. bes v njem je izgorel
● ekspr. izgoreti od hrepenenja izčrpati se, oslabeti; ekspr. kar izgorela bi od sramu zelo me je sram
// pesn. prenehati žareti: zarja je izgorela / sonce je izgorelo za gorami - 2. ekspr., v zvezi z v, za izčrpati se zaradi velike prizadevnosti, vneme: izgorela je za svoje otroke; izgorel je za revolucijo; izgorel je v dobroti
izgôrel tudi izgorèl in izgorél -éla -o: izgorel ogenj; izgorele oči; prim. zgoreti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
izgrísti -grízem dov. (í) z grizenjem odstraniti: miši so izgrizle sredico iz kruha / ekspr. srce bi ti izgrizla; pren. ogenj je izgrizel polena
● knjiž., ekspr. bolezen jo je izgrizla izčrpala, uničila; ekspr. izgrizli so ga iz službe s prikritim, zahrbtnim delovanjem so dosegli, da je bil odpuščen // z grizenjem narediti, izoblikovati: ose so izgrizle luknjo v hruško; prim. zgristi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
izkresáti -kréšem dov., izkrêši izkrešíte; izkrêsal (á ẹ́) v zvezi z ogenj, iskra z močnim tolčenjem, udarjanjem ob kaj trdega povzročiti nastanek ognja, iskre: izkresati iskro;
s kresilom je izkresal ogenj;
pren., ekspr. izkresati iskrico ljubezni v kom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
izžgáti -žgèm dov., izžgál (á ȅ) - 1. z ognjem poškodovati, uničiti: ogenj mu je izžgal oči
// knjiž. z vročino uničiti: sonce je izžgalo travo - 2. narediti, izoblikovati z žarečim predmetom: izžgati drevak; s cigareto izžgati luknjo v papir
- 3. med. uničiti tkivo z razžarjeno, segreto iglo: izžgati divje meso, rano
izžgán -a -o: izžgan čoln; izžgane oči; polja so izžgana od sonca / ekspr. od mrzlice je ves izčrpan, izžgan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
jezljáti -ám nedov. (á ȃ) - 1. nar. neumestno, gostobesedno izražati nejevoljo, nesoglasje; jezikati: jezlja zoper nove postave
// slabš. predrzno ugovarjati, odgovarjati: pred vsemi ljudmi je jezljal materi - 2. nar., slabš. opravljati, obrekovati: ljudje bodo zaradi njegove ženitve nekaj časa jezljali, potem bo pa bolje
- 3. ekspr. plapolati, švigati: plamenčki jezljajo; ogenj mu jezlja iz gobca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
kláda -e ž (á) - 1. velik, debel, neobdelan kos debla: voziti klade iz gozda; klop iz hrastove klade; je len, pijan kot klada zelo; spi kot klada trdno
// stesati tram iz klade hloda
// redko poleno, panj: grčavo klado je dal na ogenj / sekati drva na kladi tnalu - 2. ekspr. velik kos kakega materiala; blok: kamnita klada; klade iz granita
- 3. slabš. neroden, okoren človek: take klade ne mara; ta lesena, pijana klada / kot psovka klada, kje imaš glavo
♦ metal. klada podolgovat kos (ulite) kovine za nadaljnjo obdelavo; kovaška klada debela kvadratna plošča z različno oblikovanimi luknjami in z žlebovi na robovih; zgod. klada srednjeveška mučilna priprava za uklenitev nog in rok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
krés -a m, mest. ed. stil. o krési; mn. kresóvi (ẹ̑) - 1. dan, ko se praznuje začetek poletja, 24. junij: čakati do kresa; prišel je dva dni pred kresom / zgodilo se je okoli kresa / star. zunaj je kres, ti se pa tiščiš k peči poletje
- 2. velik ogenj, ki se prižge zvečer pred praznikom, navadno na vzpetini: po hribih so goreli, zagoreli kresovi; kuriti, zakuriti kres; svetel, velik kres; gori kot kres / šentjanževski kres na kresni večer
// ekspr. ogenj, navadno z visokim in močnim plamenom: vas se je spremenila v en sam kres; v peči je gorelo kot kres - 3. knjiž., ekspr., z rodilnikom visoka stopnja in intenzivnost pojavljanja česa: svetli kres sonca; kres zarje / zanetiti kres upora
● ob prihodu Turkov so prižigali kresove s kurjenjem kresov so opozarjali, da se približujejo Turki; preg. o kresi se dan obesi po 24. juniju se začnejo dnevi krajšati
♦ etn. skakati čez kres
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
kresáti kréšem nedov., krêši krešíte; krêsal (á ẹ́) - 1. tolči, udarjati s čim ob kaj trdega, tako da pride do trenja in nastanejo iskre: dolgo je kresal, ognja pa ni mogel narediti; kresal je kremen ob kremen; kresati s kamnom; tekel je, da se je vse kresalo / ekspr. kresati žveplenke prižigati
// v zvezi z ogenj, iskre s takim tolčenjem, udarjanjem delati ogenj, iskre: začel je kresati ogenj / ekspr. konjska kopita krešejo iskre - 2. ekspr. počasi, težko hoditi: za njim je kresal starec; kresali so v hrib / pog. kresal jo je kar po sredi ceste
- 3. redko delati, ustvarjati kaj z živahnim, domiselnim pripovedovanjem: začel je kresati burke; kresati dovtipe, ideje
♦ lov. pes kreše laja po sledi, ki navadno ne vodi do divjadi
kresáti se - 1. večkrat močno zasvetiti (se): iskre, strele so se kresale; pren., ekspr. iz črnih oči so se kresali ognji
// ekspr. nastajati, pojavljati se: ves večer so se kresale predrzne misli / mnenja se krešejo - 2. z nogo tolči ob svojo drugo nogo: konj se kreše
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
krésen -sna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na krés: kresni ogenj;
kresne pesmi / nabirati kresne rože / kresni večer večer pred 24.junijem; kresna noč noč med 23. in 24. junijem // kresni dan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
kresováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. praznovati kresni dan zvečer pred tem dnem: fantje in dekleta kresujejo
- 2. ekspr., redko kuriti ogenj na prostem: skupaj sta kresovala in pastirovala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
krížen -žna -o prid. (ȋ) ki ima obliko križa: križni ročaj meča;
miza na križnih nogah / križno poslopje / križni prerez / križno okno okno s križi // ekspr. nasprotujoč si, neskladen: zmedeni in križni ukazi; križna prizadevanja
♦ agr. križna setev setev po dolžini in po širini njive; anat. križna kost križnica; križno vretence; arhit. križni hodnik hodnik, ki obkroža zaprto kvadratno dvorišče srednjeveških palač ali samostanov; križni obok obok, ki ga tvorita pravokotno ležeča banjasta oboka na svojem sečišču; jur. križno zasliševanje; kor. križni korak plesni korak z eno nogo čez drugo; navt. križno jadro trapezasto jadro, privezano na vodoravni križ; obrt. križni vbod vbod, pri katerem se niti prekrižata; križno dleto dleto, s katerim se delajo luknje za vstavljanje nasadil pri oknih in vratih; tekst. križni navitek navitek, navit na cevko tako, da posamezne plasti navojev ležijo pod kotom druga na drugi; um. križna roža okras gotske arhitekture v obliki stiliziranega štiridelnega rastlinskega motiva; voj. križni ogenj navzkrižni ogenjkrížno prisl.: križno razporejeni hodniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
krotíti -ím nedov. (ī í) delovati na žival tako, da se obnaša mirno, ubogljivo: z vajetmi je krotil iskre konje;
krotiti psa / krotiti nemirno čredo / krotiti leve, tigre / ekspr. otrok ni mogla več krotiti // nav. ekspr. delovati na kaj tako, da se zmanjša stopnja, silovitost pojavljanja: gasilci so le s težavo krotili ogenj; krotiti divjanje vode / reko krotijo z nasipi; pren. krotiti upornike // nav. ekspr. obvladovati, zadrževati: krotiti jezo, strast; težko je krotil svoje želje; ni se mogel več krotiti / le s težavo je krotila smeh
● ekspr. kroti jezik zelo rad bi kaj povedal, pa molči; ne govori mnogokrotèč -éča -e: kroteč jezo je delal dalje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
krvavéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. biti v stanju, ko se izliva, izteka kri iz žile: že zelo dolgo krvavi; močno krvavi iz nosa; še malo krvavi na roki / prsti mu krvavijo; rana je začela spet krvaveti / ekspr. hodil je tako dolgo, da so mu noge krvavele
● knjiž. srce ji je krvavelo od bridkosti, trpljenja zelo je trpela
// knjiž., ekspr. bojevati se: naši očetje so krvaveli na mnogih bojiščih; krvaveti za domovino, svobodo / ta narod že dolgo krvavi - 2. knjiž. oddajati rdečo svetlobo: večerno nebo je krvavelo; ogenj na ognjišču krvavi
krvavèč -éča -e: tiščal je krvavečo arterijo; krvaveča glava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
kuríti in kúriti -im nedov. (ī ú) - 1. delati in vzdrževati ogenj: kuriti z drvmi, s premogom; kuriti na ognjišču, v peči / pastirji so kurili na travniku / kuriti kres, ogenj
// pog. ogrevati, segrevati: sobo bodo kurili; stanovanje kurijo tudi poleti; dobro, slabo kuriti / kuriti parne kotle; v kabinetu si kuri - 2. ekspr. hujskati, ščuvati: kar naprej ga je kuril; kuril jih je proti vodstvu
● brezoseb., ekspr. kuri ga v čelo ima zelo vroče, razgreto čelo; pog., ekspr. kuril jo je proti domu tekel
kúrjen -a -o: vsi prostori so kurjeni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
lés -á stil. -a m (ẹ̑) - 1. snov, iz katere so deblo, veje, korenine dreves in grmov: pridelek, prirastek lesa / les gori, se napne, vpija vlago; les poka, strohni, se suši; impregnirati les; sekati, skobljati, žagati les; škodljivci uničujejo les; uporabljati les za izdelavo orodja; vrezati črke v les; črviv, preperel, suh, trhel, žilav les; les je grčav, mehek, trd; kos lesa; lastnosti, struktura lesa; obdelava, predelava lesa; vrste lesa; kip je iz lesa; palice iz različnega lesa iz različnih vrst lesa; grče, razpoke v lesu; ne stoj, kakor bi bil iz lesa / bukov, hrastov, lipov, smrekov les / les pod linolejem ne more dihati ne pride v stik z zrakom; rezbariti v lesu iz lesa
// mn.: eksotični lesovi vrste eksotičnega lesa; lesovi svetle barve - 2. kosi iz te snovi, navadno za določeno uporabo: izvažati les; spravljati les iz gozda; spuščati les po drči; delavci zlagajo les; kubični meter lesa; skladovnice lesa na žagi; trgovina z lesom / gradbeni les za gradnje ali za pomožne konstrukcije; stavbni les za lesene konstrukcije v stavbi; tesani, žagani les; les za kurjavo
- 3. redko gozdna drevesa, gozdno drevje: posekati les in ga pripraviti za žago; pridelovanje drobnega lesa; sečnja lesa / tak les raste povsod tako drevo, tak grm; goji topolov les topolovo drevje
- 4. nav. mn., knjiž. gozd: les šumi; veter je bučal skozi lesove; iti po drva v les; mračni lesi / les zarašča pašnike
● žarg., um. umetnik tokrat razstavlja samo les umetniške izdelke iz lesa; on je iz drugačnega lesa kot jaz (po naravi) drugačen; pog., ekspr. biti (malo) čez les čudaški, neumen; vznes. Kristus visi razpet na lesu v krščanskem okolju na križu; gostinska soba je vsa v lesu stene so obložene z lesenimi deskami, ploščami; dati na ogenj nekaj blagoslovljenega lesa v krščanskem okolju vejic iz snopa šibja in zelenja za cvetno nedeljo; nar. gadov les grm s celorobimi listi in črnimi plodovi; krhlika; nar. kačji les grm z belimi cveti v socvetju in rdečimi jagodami; brogovita; nar. pasji ali volčji les grm s po dvema cvetoma v socvetju in rdečimi strupenimi jagodami; puhastolistno kosteličevje; star. popotni les popotna palica
♦ agr. rastni, rodni les; bot. božji les zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium; dišeči les prijetno dišeč okrasni grm, Calycanthus floridus; gozd. črni les les iglastega drevja; okrogli les ki se uporablja v svoji naravni obliki zlasti za gradbene namene; pozni les gostejša plast lesa v letnici; prodati stoječi les ali les na panju gozdna drevesa, ki še niso posekana; kem. suha destilacija lesa; les. les dela se krči in širi zaradi sušenja ali vpijanja vlage; jamski les okrogli les, ki se uporablja za utrjevanje rovov v rudnikih; mehki, trdi les; tehnični les ves les razen drv; pohištvo iz upognjenega lesa omehčanega s parjenjem ali kuhanjem, da se lahko krivi; vezani les vezane in panelne plošče; papir. brusiti les z brusilnikom pridobivati iz lesa lesovino; teh. celulozni les za pridobivanje celuloze
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
lízati tudi lizáti lížem nedov. (í á í) - 1. premikati jezik po čem: krava liže telička po glavi; mačka liže mladiče; pes liže roko gospodarju; vol se liže; žival si liže dlako; lizati si suhe ustnice / pes si liže rano z lizanjem si jo zdravi; pren., ekspr. lizati s pogledi
// ližoč jesti: žival liže kri; lizati sladoled / otroci radi ližejo bonbone, med / žival liže kri z dlake; lizati maščobo s prstov - 2. pog., slabš. poljubljati: mene že ne boš lizal, grdoba; kar na ulici se ližeta
- 3. ekspr. večkrat pokriti, obdati kaj s seboj: ogenj že liže streho; plameni ližejo kotel, polena; valovi ližejo kamenje / bliski ližejo nebo
- 4. nepreh., knjiž., redko švigati, plapolati: plamen liže iz špranj, do stropa, ob steni / bič je lizal po golih telesih
● ekspr. sonce liže še zadnje krpe snega taja; slabš. lizati pete, roke komu ponižujoče si prizadevati za njegovo naklonjenost; pog., ekspr. pošteno jih je dobil in zdaj se doma liže zdravi; boj se tistega, ki spredaj liže, zadaj praska zahrbtnega, hinavskega človeka
lízati se tudi lizáti se slabš. dobrikati se, prilizovati se: kaj se vedno ližeš; liže se šefu, samo da bi napredoval / fant se liže okoli dekleta; pes se liže okoli gospodarja
● pog., ekspr. vsak naj se liže ven, kakor se more si pomaga, se rešuje
ližóč -a -e: zver, ližoča si rane
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
ložíti lóžim tudi ložíti -ím dov. (ī ọ̑; ī í) nar. zahodno položiti, dati: ložiti obleko v skrinjo / loži še malo na ogenj naloži
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
luščína -e ž (í) zunanji del stroka: spravljati zrna fižola, graha iz luščin / pospraviti, sežgati suhe fižolove luščine // ovoj semena, sadov, ki ni popolnoma zrasel z vsebino: luščine bučnega, sončničnega semena / orehova jedrca je zmlel, luščine pa vrgel v ogenj / jajčne luščine lupine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
metáti méčem nedov., mêči mečíte; mêtal (á ẹ́) - 1. s silo, navadno ročno, povzročati, da prehaja kaj po zraku na drugo mesto: otroci radi mečejo kamne; metati polena na kup, ogenj; metati z desno, levo roko / metati kepe v mimoidoče; metati kozarce ob tla; metati žogo visoko v zrak / žrebali so tako, da so metali kovance so se odločali na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca
// ekspr. vojaki so začeli metati orožje iz rok so se začeli razoroževati; niso se hoteli več bojevati; ekspr. metati denar v hranilnik dajati, spuščati
// pog. koliko časa boste še metali karte, kocke kvartali, kockali
// nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom s silo povzročati, da prehaja kaj v velikih količinah na drugo mesto: vulkan je metal skale daleč od otoka; lokomotiva meče iz dimnika roje isker spušča, bruha
// razburkano morje je metalo valove na obalo; vodomet meče vodo pet metrov visoko / letala mečejo bombe spuščajo
// metati mostove, zgradbe v zrak razstreljevati jih
// ta stroj kar meče podatke iz sebe - 2. navadno s prislovnim določilom s silo povzročati, da kaj hitro, sunkovito spreminja položaj v prostoru: valovi so metali čoln sem in tja; brezoseb. metalo ga je po dirjajočem vozu; ekspr. moreče sanje so ga metale kvišku zaradi njih se je prebujal, sedal; metati se po ležišču sem in tja / ekspr. bežeči vojak se je spretno metal od grma do grma / meče ga božjast božjasten je; ima napad božjasti; pren. vplivi so ga metali sem in tja
// ekspr. hitro, sunkovito premikati kak del telesa: glavo je metal ponosno nazaj; pri hoji meče desno nogo navznoter; konj je metal prednji nogi visoko v zrak / metati si lase s čela s hitrim, sunkovitim premikom glave povzročati, da padajo lasje po temenu nazaj - 3. ekspr., s prislovnim določilom pošiljati, premeščati: metali so jih iz boja v boj; divizijo so metali z bojišča na bojišče / usoda ga je metala med dobre in slabe ljudi
- 4. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno pisati, risati: metal je skice na platno; opombe si je metal v beležnico / na rob kompozicije meče same temne barve
- 5. ekspr., s prislovnim določilom, v zvezi metati oči, pogled pogledovati, ogledovati: rad meče oči po ženskah; fantje so metali za njo dolge poglede / metati stroge poglede izpod čela / že dolgo mečejo oči na sosedovo njivo si jo želijo, bi jo radi imeli
- 6. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: metal je očitke, vprašanja na vse strani; metati kletvice, psovke iz sebe / sonce je metalo žarke skozi okna; žarometi so metali luč po cesti / zvon je metal otožne glasove po dolini / jezno je metal bliske iz oči; njene oči so metale čudno svetlobo so se čudno svetile
// besede, stavke je kar metal iz ust hitro, veliko je govoril; v pogovor rad meče tuje izraze v pogovoru jih nepričakovano, večkrat uporablja
// metati nasmeške, poklone na levo in desno
// v zvezi z v povzročati, da kdo prehaja v stanje, kot ga nakazuje določilo: nasprotovanje ga meče v bes, obup; to ga meče v omamo / tedaj so začeli metati ljudi v ječe začeli so jih zapirati - 7. navadno s prislovnim določilom povzročati, delati, da kaj kje je: ogenj je metal odsev na njegov obraz; drevesa so metala gosto senco na cesto; petrolejka je metala čudne sence po prostoru
// publ., v zvezi z na povzročati, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje določilo: njegova izjava meče čudno luč na podjetje; to meče senco negotovosti na sporazum / to meče sum nanj
● bibl. metati bisere svinjam dajati, dati komu duhovno ali materialno dobrino, ki je ne zna ceniti; ekspr. kritiki so metali blato nanj sramotili, obrekovali so ga; ko da bi metal bob ob steno vse je zaman; ekspr. ne mečite denarja na cesto, skozi okno, stran ne dajajte, izdajajte denarja za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. s svojih miz jim mečejo samo drobtine dajejo jim samo malo pomembne, malo vredne stvari; pog., ekspr. metati hrano vase hitro, hlastno jesti, goltati; ekspr. v obraz se mu prilizujejo, sicer pa mečejo kamne za njim sicer pa grdo, slabo govorijo o njem; ekspr. metati obleko nase, s sebe hitro se oblačiti, slačiti; ekspr. metati komu pesek v oči prizadevati si prikriti, zamegliti komu resnico; pog. metati poker, tarok igrati poker, tarok; ekspr. metati komu polena pod noge ovirati ga pri delu, pri njegovih prizadevanjih; ekspr. metala je poljubčke poljubljala prste svoje roke in jo obračala, iztegovala proti komu; ekspr. že dve uri meče trnek lovi ribe s trnkom; ekspr. metati iz besedišča tuje besede prikazovati jih kot nepravilne, neprimerne; pog., ekspr. iz te gostilne zelo zgodaj mečejo (ven) zahtevajo, delajo, da jo gostje zapustijo; pog., ekspr. le kdo me meče že navsezgodaj iz postelje kdo zahteva, povzroča, da moram vstati; ekspr. delavce so metali iz službe odpuščali so jih, odpovedovali so jim delovno razmerje; ekspr. tudi iz tega stanovanja ga mečejo zahtevajo, da se tudi iz njega izseli; ekspr. ta misel ga meče iz tira ga vznemirja, razburja; ekspr. metati koga na cesto prizadevati si dati koga iz službe ali stanovanja; žarg., šport. ta skakalnica meče na nos povzroča, da se pri skoku leti z glavo naprej, navzdol; ekspr. tovarna meče na trg vedno več proizvodov množično proizvaja zanj; ekspr. to mu kar naprej mečejo pod nos, v zobe to mu kar naprej očitajo; ekspr. metati vse v en, isti koš ne upoštevati razlik med stvarmi, problemi; ekspr. tega mi ne boš metal v obraz tega mi ne boš brez obzirov pravil, očital; pog. ta profesor je pri izpitih rad metal negativno ocenjeval; pog. naprej metati očitati;
♦ šport. metati pri kegljanju povzročati, da se krogla kotali proti kegljem; metati avt z rokami dati žogo iz avta v igro; metati disk, kopje; metati na koš
metáti se - 1. prizadevati si s silo spraviti koga na tla, v ležeč položaj: ko je bil mlad, se je rad metal in pretepal / v cirkusu se je metal z medvedom
- 2. nav. ekspr., s prislovnim določilom hitro, sunkovito ulegati se: ob eksplozijah so se vojaki metali na tla
- 3. ekspr. hitro, sunkovito se gibati, teči, udarjati ob kaj: potok se meče čez skale / slap se meče trideset metrov globoko
- 4. ekspr. dajati udarce, povzročati poškodbe komu: napadalci so se srdito metali na brezmočne žrtve; z nasajenimi bajoneti so se vojaki metali drug na drugega
● slabš. metati se na kolena pred kom poklekati pred kom; ekspr. metati se komu pod noge predajati se, podrejati se; ekspr. metati se komu v naročje naglo, živahno objemati koga; zelo si prizadevati, pridobiti ljubezensko naklonjenost koga; pog., ekspr. ta fant se meče za vsako (žensko) zelo vsiljivo si prizadeva pridobiti ljubezensko naklonjenost žensk; ekspr. ljudje so se mu metali okoli vratu objemali so ga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
minometálski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na minometalce: minometalska četa hud minometalski ogenj minometni ogenj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
minométen -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na minomet: minometna cev / minometni ogenj; minometna baterija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
mitraljéški -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na mitraljez: napadajoče je varoval močen mitralješki ogenj
♦ voj. mitralješko gnezdo utrjen in maskiran položaj za mitraljez in vojake
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
mrmráti -ám nedov. (á ȃ) - 1. nerazločno, tiho govoriti: zdihoval je in mrmral sam vase; mrmrati nerazumljive besede / to je neumno, je mrmral (predse)
// ekspr. dajati nizke, nerazločne glasove: ogenj je mrmral v peči; vrhovi jelš mrmrajo v vetru - 2. peti tako, da se namesto besedila poje glas m: mrmrati pesem / mrmrati melodijo
- 3. z ne preveč glasnim govorjenjem izražati nejevoljo, nesoglasje; godrnjati: ljudje so ob tem mrmrali in zmajevali z glavami; mrmrali so zoper njegov sklep; mrmra nad vsako stvarjo
mrmráje: mrmraje brati; zbor je mrmraje spremljal solista; odšel je, nejevoljno mrmraje
mrmrajóč -a -e: pospravljala je, mrmrajoč pesem; mrmrajoči glasovi; mrmrajoči valovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
nágel -gla -o [əu̯] prid., náglejši (á) - 1. ki lahko opravi kako pot ali delo v kratkem času; hiter: ta konj je nagel; nagel kot blisk, kot misel
// ki ima veliko hitrost: nagla hoja, ježa / star. iti naglih korakov mimo; z naglim korakom vstopiti / biti nagel v kretnjah / industrijski razvoj ni dovolj nagel / nagel tempo; publ. nagla pot k splošnemu napredku je odprta / nagla jetika hitra jetika - 2. opravljen v krajšem času, kot je običajen za določeno delo, opravilo; hiter: nagla peka
- 3. nav. ekspr. ki nastopi v razmeroma kratkem času; hiter: želi si nagle obogatitve; nagla zaostritev spora / potrebna je nagla odločitev, rešitev / nagla odjuga je povzročila poplavo / njegov nagli odhod je vse presenetil nepričakovani, nenadni
// nagla smrt - 4. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki reagira hitro in navadno nepremišljeno: potrpi z njim, saj veš, kako nagel človek je; trmast in nagel / nagel v sodbi / ne zamerite vsake nagle besede nepremišljene, izrečene v razburjenju
● pog. je nagle jeze se hitro razjezi, razburi; ekspr. samo nagle pete so ga rešile s hitrim tekom, begom se je rešil
♦ jur. naglo sodišče izredno sodišče v času vojne, nemirov, ki navadno izreka smrtno kazen ali oprostitev
náglo - 1. prislov od nagel: čas naglo beži; naglo govoriti, stopati; izvoz naglo narašča; naglo se razvijati, spreminjati / pobočja se naglo spuščajo v dolino strmo, na kratki razdalji
- 2. izraža, da se dejanje zgodi brez odlašanja; hitro: odgovarjati morate naglo, toda točno; naglo pokličite zdravnika, sicer bo umrl; naglo, naglo, da ne bo prepozno
// izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: ko se vrne oče, bo tega naglo konec; ogenj so naglo pogasili; ne misli se še tako naglo umakniti v pokoj; njemu ne zmanjka tako naglo besed / naglo odskočiti, ustaviti, se zgoditi; sam.: umreti na naglem nahitro; prim. nanaglo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
nakládati -am nedov. (ȃ) - 1. delati, da pride kaj na kako vozilo, žival z namenom, da se prepelje, prenese: nakladati hlode, živino; preveč si nakladaš, ne boš prinesel daleč / nakladati ladjo, vagon
// delati, da pride na ognjišče kako trdno gorivo z namenom, da se vzdrži ogenj: samo drva sem nakladal; premalo naklada, ogenj bo ugasnil
// redko, navadno s prislovnim določilom zlagati, dajati: nakladati drva v skladovnico / nakladati knjige drugo na drugo / ekspr. kar naprej si je nakladal na krožnik - 2. delati, da je kdo dolžen opraviti kaj: nakladali so mu veliko dolžnosti; preveč mu nakladaš, saj ne bo utegnil vsega opraviti / nakladati dajatve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
nalágati -am nedov. (ȃ) - 1. delati, da pride kaj na kako vozilo, žival z namenom, da se prepelje, prenese: nalagati deske, živino; nalagati na mulo, nosila, voz; nalagati si drv v naročje / nalagati ladjo, vagon
● slabš. družba se je ravno nalagala v avto vstopala
// delati, da pride kaj kam z določenim namenom sploh: knjige nalaga kar na mizo in na tla / nalagati hrano na krožnik / ekspr. slikar je temperamentno nalagal barve drugo poleg druge / nalagati drva v skladovnico zlagati
// delati, da pride na ognjišče kako trdno gorivo z namenom, da se vzdrži ogenj: premalo premoga nalaga, zato je hladno / nalagati na ogenj; nalagati v peč; ne nalagaj več - 2. uporabljati denar za povečanje premoženja: nalagati denar v vrednostne papirje; varno nalagati kapital / nalagati denar v banko, na sinovo ime
// ekon. uporabljati del nanovo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog: nalagati denar v industrijo, trgovino - 3. nav. ekspr. delati, da je kdo dolžen opraviti kaj: nalagati komu delo, dolžnosti; to jim nalaga veliko odgovornost / nalagati podjetjem težka bremena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
naložíti -ím dov., nalóžil (ī í) - 1. napraviti, da pride kaj na kako vozilo, žival z namenom, da se prepelje, prenese: naložiti les, tovor, živino; naložiti na mulo, nosila, voz; naložiti si drv v naročje / naložiti ladjo, vagon
// napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom sploh: knjige je naložil kar na mizo / preveč krompirja si si naložil na krožnik / naložiti perilo v omaro zložiti
// napraviti, da pride na ognjišče kako trdno gorivo z namenom, da se vzdrži ogenj: naloži še kako poleno / naložiti na ogenj; naložiti v peč; naloži, da bo topleje / redko naložiti ogenj podkuriti, zakuriti - 2. uporabiti denar za povečanje premoženja: naložiti denar v obveznice; naložiti denar v hišo, zemljo / naložiti denar na hranilno knjižico, v banko vložiti
// ekon. uporabiti del nanovo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog: naložiti denar v industrijo, turizem; naložiti sredstva v razširjeno reprodukcijo / naložiti denar v vojsko - 3. nav. ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: naložili so mu veliko dela, dolžnosti; preveč skrbi si je naložil / naložiti davke, globo / naložiti kazen / star. naložil je tlačanom, da se morajo klanjati ukazal jim je, zahteval od njih
// pog. še ta umor so mu naložili prisodili, pripisali
● slabš. hitro so se naložili v avto in odpeljali so vstopili; pog. oče mu jih je naložil ga je natepel, pretepel; ekspr. naložila si je osmi križ osemdeset let je (bila) stara; pog. naložili so mu pet let obsodili so ga na pet let zapora; pog., ekspr. preveč si ga je naložil se je napil
naložèn -êna -o: tovornjak, naložen z zaboji; odslužiti naloženo kazen; odboru je naložena skrb za proslavo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
napériti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. obrniti orožje proti komu z namenom zagroziti, zapretiti: naperiti bajonete proti demonstrantom; naperil je puško vanj / ekspr. naperiti ogenj na sovražnikovo patruljo začeti streljati; pren., ekspr. puščico svoje satire je naperil proti lizunstvu in podkupljivosti
- 2. knjiž. naravnati, usmeriti: daljnogled je naperil proti hribom / ekspr.: govor je naperil proti svojim nasprotnikom; svojo kritično misel je naperil proti individualističnim težnjam posameznikov / ekspr., z oslabljenim pomenom: naperil je korak proti njemu; pogled je naperila naravnost vanj; naperiti očitke, tožbo proti komu
napérjen -a -o: napad v časopisu je bil naperjen nanj; vstopil je z naperjeno brzostrelko; proti frazarjenju naperjena komedija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
napráviti -im dov. (á ȃ) - 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: napraviti cesto; čevljar je napravil čevlje; napraviti načrt, program; za to pecivo napravite krhko testo; pog.: napraviti kosilo skuhati, pripraviti; napraviti si hišo zgraditi, sezidati
// napraviti posteljo postlati, urediti; napraviti tabor postaviti
// iz jabolk napraviti marmelado pridobiti
// napraviti steljo za zimo nagrabiti, pripraviti; nar. napravili bomo stroje, pa bo delo lažje kupili, priskrbeli
// napraviti balkonu streho
// z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: napraviti globoke brazde v les; napraviti črto potegniti; napraviti si kodre / napraviti ogenj zanetiti; napraviti red v stanovanju / močna burja je napravila zamete
// dati čemu kako lastnost, značilnost: napraviti goro dostopno; ta frizura jo napravi mlajšo; napraviti koga nesposobnega za delo; vino ga je napravilo zaspanega / napraviti komu veselje, žalost - 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega
- a) opravila, dela; narediti: to bom že sama napravila, mi boste pa kdaj drugič pomagali; oče še marsikaj napravi pri hiši, čeprav je že star; uspešno, temeljito napraviti kaj
- b) dejanja; storiti: kaj si pa napravil, da je vse umazano; zamudil je, to je napravil že večkrat; napraviti kaj iz lahkomiselnosti / napravi, kot misliš, da je prav; napravil je po vesti / napraviti napako, prestopek
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: napraviti gib, korak; napraviti izlet; napraviti dober vtis; na tem mestu je napravil preoster zavoj, zato je padel
- 3. redko dokončati, končati: omaro imam že v delu, vendar ne vem, kdaj jo bom napravil
- 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je napravil, da jokaš; kaj si si pa napravil, da si ves krvav
// navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si napravil s knjigo / tako ne smeš napraviti z njo - 5. napraviti, da ima kdo na telesu obleko, obutev, dodatke; obleči: napraviti otroka; počakaj, moram se še napraviti; hitro, lepo se napraviti
- 6. zastar. pregovoriti, prepričati: napravil ga je, da je povedal skrivnost; napravili so ga, da je šel domov
● ekspr. napraviti kariero uspeti; ekspr. napraviti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. napraviti kozla za vrtnarja dati, zaupati komu mesto, ki je zanj glede na njegove napake popolnoma neprimerno; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; ekspr. napraviti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; ekspr. napraviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; napraviti komu prostor umakniti se mu; v svoji hiši bom že sam napravil red stvari, ki se tičejo mene ali moje družine, bom uredil sam; pog. s tem avtom je napravil že sto tisoč kilometrov prevozil; ekspr. bolezen in zgaranost sta napravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; pog. vso pot je napravil peš prehodil; ekspr. ne vem, kaj se da tu napraviti izraža zelo slab, brezupen položaj
♦ lov. napraviti dvojec izstreliti dva zaporedna strela, od katerih vsak zadene drugo žival; rel. napraviti križ; voj. napraviti izpad
napráviti se - 1. nastati, pojaviti se: bula se mu je napravila na vratu; na vodi se je napravil led; od dolge hoje so se mu napravili žulji / napravila se je huda zima / napravil se je dan zdanilo se je
// nav. ekspr. postati zelo dober, lep, močen: fant se je napravil; v teh nekaj letih se je zares napravila - 2. pokazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: napraviti se bolnega, redko bolan; napraviti se gluhega; napravil se je, da spi; napravil se je, kot da je ni videl
- 3. star. odpraviti se, nameniti se: napraviti se proti gozdu, na pot, v mesto; napraviti se domov; hitro so se napravili za ubežniki
● pog. vreme se bo napravilo izboljšalo, ustalilo; pog. počakaj, se bo že kako napravilo uredilo; zastar. napravilo se je, da nisem mogel dva dni nikamor zgodilo, primerilo
naprávljen -a -o: kres je že napravljen; napravljen iz brona, lesa; športno napravljen moški; napravljen v črno, za gledališče; ocena, napravljena na podlagi gradiva; lepo napravljena ženska; vse je v redu napravljeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
naredíti -ím dov., narédil (ī í) - 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: narediti avtomobilsko cesto, nov stroj; narediti čevlje, obleko; narediti načrt; narediti nalogo napisati; narediti potico speči; pog. narediti kosilo skuhati, pripraviti; narediti kaj z brušenjem, dolbenjem; narediti si hišo zgraditi, sezidati
// narediti šotor postaviti
// iz smetane naredijo maslo, iz mleka pa sir pridobijo
// narediti stopnicam ograjo
// z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: narediti globoke brazde; narediti črto potegniti; narediti dekletu kodre / narediti ogenj zanetiti; narediti red; star. narediti luč prižgati
// deroča voda je naredila globoke jame; krogla je naredila vdolbino v zid; narediti vrtince / rože so že naredile popke pognale
// toča je naredila dosti škode
// dati čemu kako lastnost, značilnost: narediti deželo neodvisno; narediti rezilo ostro; narediti gradivo za bralce zanimivo / bogastvo je naredilo moža ošabnega; ta misel me je naredila sentimentalnega; življenje me je naredilo takega / narediti komu skrbi, veselje, žalost
// pog., v zvezi z za izbrati, nameniti za kaj: naredil ga je za dediča / naredili so ga za direktorja izvolili - 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega
- a) opravila, dela: narediti izpit, agrarno reformo; pospravila je, pripravila kosilo in naredila še marsikaj drugega; naredil je vse, kar so mu naložili, zato je lahko prost; ne more vsega sama narediti; narediti kaj dobro, uspešno, temeljito; narediti brez ugovarjanja, z veseljem
- b) dejanja: zamudil je, to je naredil že večkrat; narediti kaj javno, nalašč, naskrivaj; ne zameri mu, saj je naredil iz nepremišljenosti, v jezi / narobe si naredil, da jih nisi povabil / le kaj bi naredil, da voda ne bi več tekla v klet ukrenil; zanima me, kaj bi ti naredil v taki situaciji / v življenju je naredil dosti dobrega; v njegovi odsotnosti so naredili marsikaj nepremišljenega
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: narediti gib, korak, kretnjo; narediti izlet v hribe; narediti malo potrebo; narediti požirek / narediti dolg ne plačati denarnih obveznosti
- 3. dokončati, končati: kip je delal celo poletje, vendar ga še ni naredil; stvar sem že začel, upam, da jo bom naredil; plačali boste, ko bom naredil
- 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je naredila, da se jeziš nanjo; fant mu je gotovo nekaj naredil; pazi, da si kaj ne narediš / mati se je bala, da se mu ne bi kaj naredilo zgodilo, pripetilo
// navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si naredil s knjigami
● nar. nevesta ni spila vina iz strahu, da ji mati ne bi naredila je ne začarala; ekspr. narediti kariero uspeti; ekspr. narediti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. narediti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; pog., ekspr. kje bi že bil, če seštejem vse metre, ki sem jih danes naredil če pomislim, kako dolgo pot, razdaljo sem prehodil; ekspr. narediti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. iz fanta je naredil dobrega pevca vzgojil; ekspr. narediti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; pog. narediti iz muhe slona močno pretirati; pog. ta zna iz nič narediti je zelo spreten, sposoben, domiseln; pog. že spet je naredil v hlače opravil veliko, malo potrebo v hlače; pog., ekspr. prav, pa narediva na pol plačajva vsak polovico (zneska); obleka naredi človeka kdor se lepo, izbrano oblači, dobi večji ugled, naredi boljši vtis; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni; preg. ena lastovka ne naredi pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi
♦ gastr. narediti marinado; kozm. narediti masko; rel. narediti križ; voj. narediti kamuflažo
naredíti se - 1. nastati, pojaviti se: bula se mu je naredila na vratu; led se je naredil na ribniku / naredil se je dan zdanilo se je; naredila se je noč, tema / lepo vreme se je naredilo
// nav. ekspr. postati zelo dober, lep, močen: fant se je naredil; le poglej, kako se je v tem letu naredila - 2. pokazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: narediti se bolnega, redko bolan; narediti se gluhega, nevidnega, veselega; naredil se je, kakor da spi; naredil se je, kot da misli oditi
● črno se mi je naredilo pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi je zazdelo, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. fant se je naredil po očetu postal je tak kot oče; pog. iz vina se je naredil kis vino se je skisalo; pog. vesel sem, da se je tako naredilo končalo, zgodilo; ekspr. le kaj se bo iz tega naredilo nastalo, se razvilo
narejèn -êna -o - 1. deležnik od narediti: grad je bil narejen v srednjem veku; narejen iz kamna, lesa; na roke narejen; narejen po predlogi; narejen v romanskem slogu; malomarno, natančno, umetno narejen
- 2. ki kaže določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: narejen nasmeh; narejena dobrodušnost; odgovoril je z narejeno strogostjo / narejeno vedenje; prisl.: narejeno se nasmehniti; narejeno mirno govoriti; sam.: v njegovem vedenju ni nič narejenega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
naréjati -am nedov. (ẹ́) star. delati, napravljati: narejati ogenj;
takrat so narejali zelo majhna okna;
znal je narejati pisma pisati, sestavljati // črne oči jo narejajo mikavno / golazen nareja škodo; sonce nareja sencenaréjati se delati se: žulji se mu narejajo / nareja se veselega; no, kaj bi se narejal / vreme se nareja se izboljšuje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
navréči -vŕžem dov., navŕzi navŕzite in navrzíte; navŕgel navŕgla (ẹ́ ȓ) - 1. dati kaj k določeni količini, vsoti: navreči mernik pšenice; k plačilu navrže desetak
- 2. nav. ekspr. dodatno, mimogrede omeniti: v pogovoru je navrgel nekaj zanimivih misli; navrgel je, da ga nihče ne zadržuje / publ. govornik je navrgel nekaj problemov
- 3. s prislovnim določilom dati, prinesti denar, dobiček: vstopnina je navrgla toliko, da so bili kriti vsi stroški / celoletne obresti so mu dosti navrgle / ekspr. kupčija mu je navrgla lepe denarce
// ekspr. prinesti, povzročiti: ta tradicija je navrgla kraju svetovno slavo / posvetovanje je navrglo vrsto problemov - 4. redko naložiti: navreči drva na ogenj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
navzkrížen -žna -o prid. (ī) - 1. položen v obliki križa: navzkrižna trama / navzkrižne naramnice / narediti navzkrižni črti / navzkrižno navijanje preje
- 2. ki poteka v različnih, križajočih se smereh: izogniti se navzkrižnim prevozom enakega blaga; navzkrižna ventilacija / navzkrižna kontrola; navzkrižno zasliševanje / navzkrižno pošiljanje darov je bilo pri njih v navadi medsebojno
// voj., v zvezi navzkrižni ogenj obstreljevanje istega cilja z več strani, zlasti iz zasede: začel se je navzkrižni ogenj / biti ubit v navzkrižnem ognju / priti v navzkrižni ogenj; pren., ekspr. pisatelj je bil vse življenje v navzkrižnem ognju kritike - 3. nasprotujoč si, neskladen: navzkrižni interesi, ukazi; navzkrižno mnenje; navzkrižna vprašanja
// star. različen, neenak: v letih sta si precej navzkrižna; navzkrižna starost
♦ bot. navzkrižni listi navzkriž stoječi pari listov
navzkrížno prisl.: navzkrižno delovati, spraševati; navzkrižno postaviti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
nèpogasljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) ki se ne da pogasiti: nepogasljiv ogenj, požar / ekspr. nepogasljiva žeja zelo velika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
netílec -lca [lc in u̯c] m (ȋ) knjiž. kdor neti ogenj: bil je dober netilec ognja / to so zavestni netilci vojne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
netílka -e [lk in u̯k] ž (ȋ) - 1. knjiž. ženska, ki neti ogenj: netilka ognja v svetišču / bila je neutrudna netilka prepirov
- 2. star. vžigalnik, detonator: vžgala se je netilka na mini in nastala je eksplozija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
nétiti -im, tudi netíti in nétiti -im nedov. (ẹ́ ẹ̄; ī ẹ́) - 1. delati, povzročati, da nastane ogenj: s kresilom netiti ogenj / ekspr. neznan požigalec je pridno netil (požare) požigal, povzročal požare
// knjiž. kuriti: ker je bil mraz, je moral netiti v peči - 2. knjiž. razvnemati, vzpodbujati: učitelj je netil ljubezen do domovine; rad je netil prepire med prijatelji
netèč -éča -e: neteče besede
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
nèugásel -sla -o [əu̯] prid. (ȅ-á) ki ni ugasel, ni ugasnjen: neugasel ognjenik / požar so povzročili neugasli cigaretni ogorki; neugasla luč, sveča; pren., ekspr. neugasel ogenj v očeh; neugasla ljubezen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
nèugásen -sna -o prid. (ȅ-á ȅ-ā) knjiž. neugasljiv: neugasen ogenj;
neugasna svetloba
● ekspr. neugasna žeja zelo velika, huda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
nèugasljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) ki se ne da ugasiti: neugasljiv ogenj, plamen;
pren., ekspr. neugasljiva ljubezen
● ekspr. neugasljiva žeja zelo velika, huda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
obèt -éta m (ȅ ẹ́) - 1. obljuba: verjeti obetom; izpolniti obete; ponavljati obete predhodnikov / ostalo je le pri obetih
- 2. nav. ekspr. kar ima take lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se pričakuje kaj pozitivnega, ugodnega: mladi skakalec je največji obet jugoslovanskega skakalnega športa; o pesniku so pisali kot o velikem obetu za prihodnost lirike / na koncertu je izpolnil vse obete pričakovanja
- 3. publ., s prilastkom možnost, upanje: imajo najboljše obete za uspešen zaključek sezone; obeti za ozdravitev so minimalni
- 4. zastar. dar, zlasti žgalni: darovati bogovom obete; podajali so mu obete, da bi jih položil na ogenj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
objémati -am stil. -ljem nedov. (ẹ̑) - 1. (večkrat) imeti roke položene okrog koga v znamenje ljubezni, prijateljstva: mati ga je objemala in poljubljala; dolgo jo je objemal; objemal ga je kot brata; vsi so se objemali / objemal jo je okrog pasu, vratu; pren., ekspr. iztegovala je roke predse in objemala temo
// imeti roke položene okrog česa: stal je vzravnano in objemal steber; ves čas si je objemala kolena - 2. ekspr. biti, nahajati se okrog česa; obdajati: kozolci in skedenj objemajo dvorišče; čudovit vrt objema stavbo / gosta megla nas je objemala / večerna zarja objema hribovje
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: objemal ga je čuden občutek; sen, spanec jih objema / mehki spomini jo objemajo / prijetna toplota ji objema telo
● ekspr. ogenj objema celo poslopje celo poslopje gori; ekspr. vztrajno je objemal kozarec držal; pil; ekspr. z očmi je objemal vso dolino gledal, ogledoval
objemajóč -a -e: objemajoč se okrog ramen, so stali v krogu; objemajoče roke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
objéti -jámem dov., objêmi objemíte; objél; nam. objét in objèt (ẹ́ á) - 1. položiti roke okrog koga v znamenje ljubezni, prijateljstva: objeti dekle, mater, očeta; prisrčno ga je objela; objel ga je kot sina; objela sta se in poljubila / objel jo je čez rame, okrog pasu, z obema rokama
// položiti roke okrog česa: skušal je objeti steber; sedla je in si objela kolena / drevo sta dva moža komaj objela - 2. ekspr. pojaviti se okrog koga: objel ga je nepregleden gozd; objelo jih je grajsko zidovje / objela jih je noč, tema
// z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: objel jo je hlad; mehka toplota je objela ude / objela ga je bridkost; groza, žalost ji je objela srce / molk je objel vse tri
● ekspr. ogenj je objel že celo poslopje celo poslopje že gori; star. moža objeti omožiti se; ekspr. s pogledom je objel vse navzoče pogledal
objét -a -o: objet par je stal na cesti; odšla sta objeta; kolena je držala objeta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
oblíca -e ž (í) - 1. v zvezi krompir v oblicah kuhan neolupljen krompir: jesti krompir v oblicah
// nar. zahodno, v zvezi repa v oblicah kuhana neolupljena repa: v kotlu se je kuhala repa v oblicah
// zastar. krompirjev olupek: med oblicami je našel še nekaj krompirjev - 2. geol. v tekoči vodi obrušen, okrogel kamen: z oblicami tlakovana tla / rečne oblice
- 3. les. na eni strani raven, na drugi neobdelan kos lesa iz podolžno razžaganega debla: smrekove oblice; plot iz oblic in navpičnih kolov
// okroglo, nerazcepljeno poleno; okroglica: naložil je še nekaj oblic, da ogenj ne bi ugasnil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
obsvetlíti -ím dov., obsvétli in obsvêtli; obsvétlil (ī í) narediti, da postane kaj svetlo, vidno: ogenj je obsvetlil obraze;
blisk mu je za hip obsvetlil pot / sonce je obsvetlilo vrhove smrek obsijalo; pren. obsvetlilo ga je spoznanjeobsvetljèn -êna -o: kipi so obsvetljeni z reflektorji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
od predl., z rodilnikom - 1. za izražanje premikanja iz položaja
- a) v neposrednem dotiku, stiku s kom ali čim: odbiti se od kamna; pahniti od sebe
- b) v bližini, okolici česa: čoln odrine od brega; vstati od mize; prihajam od očeta / vrača se od Lenarta / iti od doma; od hiše poditi / svatje gredo od poroke / doma je nekje od Kočevja; pren. govornik se je večkrat oddaljil od teme
// za izražanje usmerjenosti iz takega položaja: oblaki se valijo od juga; ta gozd se razteza od Karavank; od sosedov se sliši petje; ekspr. stal je vse od Maribora / gledati od blizu; prihajajo od bogve kod; od drugod; od spodaj navzgor; od tam doli; od vsepovsod; pren. od te strani ga do danes še nisem poznala
// za izražanje oddaljenosti: hiša je sto metrov, streljaj od ceste; drevesa stojijo deset metrov drugo od drugega; nedaleč od studenca; uro hoda od vasi
- 2. za izražanje časovne meje, ki je začetek dogajanja: od tistega časa me ne pogleda; nisva se videla od mladosti; od nesreče je minilo deset let / že od začetka mu nisem zaupal / od kdaj stanuješ v Ljubljani; od prej; od takrat; poznam ga že od zdavnaj; od pred kratkim / od nekdaj od zdavnaj, zelo dolgo
// vino od letos; jed od včeraj / noč od petka na soboto / publ. dopis, uredba od 1. marca 1965 pri datiranju z dne 1. marca 1965 - 3. pri izrazih količine za izražanje začetne mere: desetice od dvajset naprej; dražiti od sto dinarjev navzgor
// v zvezi z do za izražanje približne vmesne mere: takrat je imelo mesto od osem do deset tisoč prebivalcev - 4. v zvezi z do za izražanje začetne in končne meje
- a) v prostoru: hoditi od enega do drugega; od Kranja do Ljubljane je petindvajset kilometrov; vlak vozi od Nove Gorice do Jesenic
- b) v času: vstopnice prodajajo od 11. do 13. ure; druga svetovna vojna je trajala od 1939 do 1945 / ekspr.: od konca do kraja; od zore do mraka
- c) pri količini: šteti od ene do deset; vrednosti od nič do neskončno; dnevne temperature bodo od pet do deset stopinj nad ničlo / ekspr.: sestanka so se udeležili zastopniki vseh kategorij, od kurirja in snažilk pa tja do direktorja; v trgovini imajo v zalogi vse od žebljev do pohištva
- 5. za izražanje ločevanja, odstranjevanja: ločiti rudo od jalovine, meso od kosti; s težavo so ga odtrgali od otrok / odvrniti nesrečo od hiše / izjema od pravila / redko očistiti njivo od kamna kamna
// publ.: distancirati se od politike sile; odpraviti odtujenost od produkcijskih sredstev
// za izražanje odvzemanja: od plače so mu odtegovali dva tisoč; vzeti od prihrankov / od honorarja mu ni ostalo nič / davek od osebnih dohodkov; včasih so pobirali desetino od žita
// publ. za izražanje oprostitve, razveljavitve obveznosti: oprostitev od šolnine; oproščen od davkov oproščen davkov; razrešitev (od) dolžnosti - 6. za izražanje izbora, odbiranja: eden od dijakov; kdo od vas bo to opravil / od perutnine najbolj ceni gos; ima deset hektarov zemlje, od tega pet gozda / najlepša od deklet; najboljši od sošolcev; ekspr. najslavnejši od vseh
- 7. za izražanje izhodišča, vira: prišlo je sporočilo od prijatelja; tako piše v tvojem pismu od strica / v pismih prejmite najlepše pozdrave od mene in moje družine; publ., kot podnaslov od našega rimskega dopisnika / otroci od prve žene; vznes. on je kri od naše krvi / obresti od glavnice; denar od prodane živine / pog. rad bi sliko od Jakopiča ki jo je naslikal Jakopič
// za izražanje vira, izvora pridobljenega: dobiti, terjati kaj od koga; kaj hočeš od mene; od tujca ne vzemi ničesar / kupiti, prevzeti kaj od koga / izvedeti, pričakovati, slišati kaj od koga; od njega se marsikaj naučiš
// star. za izražanje snovi, iz katere je kaj; iz: kučma od polhovih kožic; čaša od čistega zlata - 8. za izražanje pripadnosti
- a) k funkcijski celoti: ključ od omare, od hišnih vrat; ročaj od kladiva; kolo od voza; škatlica od vžigalic
- b) k družbeni skupini, okolju: to mi je povedal nekdo od naših; pog.: tako mi je svetoval nekdo od radia; tovariši od vodstva tovarne; govoril je eden od upravnega odbora član, predstavnik
// pog. za izražanje svojine, lastnine: čigava je zemlja, če ne od nas kmetov; vse je sinovo, samo njiva je od starega; torbica je od sestre sestrina
// vzel je vdovo od brata po bratu
- 9. navadno s primernikom za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti: ni slabši od drugih; desno nogo ima krajšo od leve; moj brat je večji od tebe / letos je bolj vroče od lani kakor lani
// to mesto se razlikuje od drugih po lepi legi; ta fant je drugačen od vrstnikov - 10. za izražanje povzročitelja: rana od noža; ogenj od strele; dim od tobaka / opikan od čebel; zadet od kapi; od koz razjeden obraz; umrl je od nas vseh zapuščen; publ. vrh je bil v naskoku zavzet od naših so naši zavzeli
// od njega imam samo škodo - 11. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: umirati od lakote, od utrujenosti; drevo se šibi od sadja; od strahu je omedlela; bliska se od vročine; ekspr.: vse je črno od mravelj; ves iz sebe od razburjenja; kar skakal je od veselja
- 12. za izražanje načina, kako se kaj dogaja: plačevati od kosa; sam od sebe narediti / živeti od dela, od trgovine
// nav. ekspr. za izražanje visoke stopnje, intenzivnosti: od sile lačen; ima od sile opravkov; od srca se nasmejati; od hudiča je vroče zelo - 13. star. za izražanje vsebine, predmeta govornega, miselnega, pisnega obravnavanja; o: govori samo od svoje nesreče; menili so se od letine / povest od zlate ptičke
● publ. ozdraveti od bolezni ozdraveti; star. vstati od bolezni po ozdravljenju zapustiti bolniško posteljo; nižje pog. kaj si je izmislila ta trapa od Janeza ta neumni Janez; pog. najrajši imam kaj od mesa kakšno mesno jed; ekspr. to ni od muh je pomembno, dobro; pog. ta ni od nas ni iz naših krajev; pog. trgovina je od rok precej oddaljena, na neprikladnem mestu; pog. delo gre od rok se opravlja hitro, uspešno; ekspr. kamen se mu odvali od srca človek se reši velike skrbi, nadloge; ekspr. nisem od danes sem izkušen; od a do ž od začetka do konca, vse; obišče nas od časa do časa v manjših časovnih presledkih; ekspr. lepota je od danes do jutri minljiva; ekspr. od leta do leta je manj pridelka vedno manj; vsako leto manj; ekspr. novica gre od ust do ust se širi (hitro) med ljudmi
♦ lingv. glagolnik od brati; mat. odšteti tri od pet; navt. obrniti jadro od vetra obrniti ga tako, da se veter le malo upira vanj; prim. oddaleč, oddavna(j), odkod, odspodaj, odtistihdob, odtod, odzdaj ipd.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
odpréti -prèm dov., odpŕl (ẹ́ ȅ) - 1. dati kaj v tak položaj
- a) da je mogoč prehod, vstop ali izstop: odpreti okno, vrata; odpreti zapornice; odpreti za ped; hrupno, tiho odpreti; odpreti nastežaj; vrata so se nenadoma sama odprla
- b) da postane notranjost dostopna: odpreti omaro, sobo / odprla je klavir in začela igrati; odpreti predal
// navadno z dajalnikom z odprtjem vrat omogočiti komu vstop ali izstop: odprl jim je sam gospodar; kdo nam pride odpret; dolgo ji ni nihče odprl / odpreti ovcam stajo / odpreti kokoši izpustiti jih iz kurnika
// kot nagovor ljudje, odprite
- 2. z odstranitvijo določenega dela na čem narediti dostopno notranjost, vsebino: odpreti kozarec, škatlo; odpreti steklenico / odpreti pismo; oporoko so odprli na sodišču
// s prerezom narediti notranjost dostopno: odpreti pacientu glavo, prsni koš / odpreti gnojno bulo, veno na vratu / odpreti divjad odstraniti ji drobovje
// pog. bolnico so samo odprli in takoj zašili - 3. narediti, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: odpreti školjko; na široko je odprl veke; zrel strok se je odprl / odpreti oči, usta / roža odpre cvet / pri potresu se je zemlja odprla je nastala razpoka, jama v njej
// narediti, da kaj ni sklenjeno: odpreti člen na verigi; odpreti obroček / odpreti krog pri plesu
// narediti, da kaj pride v položaj, značilen pri uporabljanju: odpreti dežnik, pahljačo; padalo se ni hotelo odpreti / odpreti knjigo; odprla je note, kakor da bi igrala / odpreti žepni nož izvleči rezilo - 4. dati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: odpreti pipo, ventil / pog.: odpreti radio, televizor vključiti; sedel je k radiu in odprl Ljubljano poiskal zvezo z radijsko oddajno postajo Ljubljana
// na tak način omogočiti izhod česa: odpreti paro, plin / odpreti vodo v kopalnici - 5. začeti delati, poslovati: lokal, trgovino odprejo ob sedmih; blagajna se odpre čez pol ure
- 6. narediti, da se kje začne kaka (poklicna) dejavnost: odpreti nov obrat; banka je odprla dve podružnici; odpreti veleposlaništvo v kaki državi / odpreti novo linijo v avtobusnem prometu / pog. odprl je obrt postal je samostojen obrtnik
// pog. sovražnik je odprl novo bojišče začel napad drugje, na drugem ozemlju
// odpreti novo delovno mesto - 7. izročiti, dati v javno, splošno uporabo, navadno slovesno, po predpisih: odpreti dom, most; cesto bodo odprli za republiški praznik / odprli so novo smučarsko središče uredili, zgradili
// dati v uporabo: predor so po dolgotrajnem popravljanju le odprli / odpreti prekop za mednarodno plovbo / miličnik je odprl cesto, križišče
// narediti kaj dostopno za javnost, obiskovalce: odpreti grad, park / odpreti kaj za javnost / odpreti dom številnim obiskovalcem / odpreti revijo mlajšim sodelavcem - 8. narediti, da kaj začne potekati, navadno slovesno, po predpisih: kongres je odprl predsednik mednarodnega združenja; odpreti prireditev / odpreti sejo, zasedanje
// začeti kaj sploh: s tem delom so odprli letošnjo gledališko sezono / odpreti debato; publ. odpreti polemiko / publ. odpreti problem, vprašanje začeti govoriti, razpravljati o njem - 9. v zvezi odpreti pot, vrata omogočiti komu, da lahko kam gre, pride: ta poraz je odprl sovražniku pot v zaledje; s prekopom se je ladjam odprla direktna pot na morje / nova iznajdba mu je odprla pot, vrata v svet
// publ. omogočiti nastop, uveljavljanje česa: odpreti vrata tržnemu gospodarjenju; odpreti vrata novim težnjam v umetnosti / odpreti vrata mirovni konferenci; gledališče je že v prvi sezoni odprlo pot, vrata klasiki je začelo uprizarjati klasična dela - 10. voj., v zvezi z ogenj začeti močno obstreljevati določen cilj: četa je odprla strojnični, topovski ogenj; odpreti ogenj iz pušk; odpreti ogenj na sovražno postojanko
● ekspr. starši so bili pripravljeni odpreti denarnico dati denar za kaj; ekspr. odpreti komu svojo dušo, svoje srce izpovedati mu svoja čustva, misli; dijak sploh ni odprl knjige se ni učil, bral; ekspr. svojim učencem je odprl lepote domačih pesnikov pokazal, razkril; odpreti mejo dovoliti prihod, uvoz v državo, na ozemlje ali odhod, izvoz iz države, z ozemlja; publ. odpreti možnosti za kaj dati; ekspr. odpreti komu oči omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je; ekspr. odprla je vse svoje registre zelo glasno je govorila, pela; odpreti usta od začudenja zelo se začuditi; ekspr. ne odpre ust nič ne (spre)govori, reče; ekspr. dobro odpri ušesa poslušaj, prisluhni; ekspr. hoteli so si odpreti vrata za morebitno vrnitev zagotoviti si možnost vrnitve; ekspr. odpreti je moral veliko vrat, da je preskrbel potrebna potrdila moral je iti v veliko uradov; ekspr. zaradi graje se učenčku glava ni odprla ni postal bolj bister, razumen; ekspr. vsak dan se odpre nov grob kdo umre; ekspr. nad vasjo se je odprlo nebo se je močno zabliskalo; ekspr. ob njej se mu je odprlo nebo zelo ga je osrečila; ekspr. prepozno so se jim odprle oči so spoznali stvari, kakršne dejansko so; preg. zlat ključ vsaka vrata odpre z denarjem se vse doseže
♦ fin. odpreti akreditiv prevzeti obveznost plačati akreditiv; odpreti konto narediti prvo vknjižbo; odpreti tekoči račun; grad. odpreti gradbišče začeti z gradnjo
odpréti se - 1. pojaviti se razprostrt v širino: na koncu doline se svet odpre / na desno se odpre Bistriška dolina / ekspr. nebo se je odprlo zjasnilo
// z vrha se odpre lep razgled je; pren. pred njim se je odprla najlepša slika prihodnosti - 2. publ. nastopiti, nastati: pri tako visoki temperaturi se odpro novi problemi / odprlo se je vprašanje tiskarne
- 3. ekspr. postati zaupljiv, zgovoren: ob kozarcu vina so se ogreli in odprli / odprl se je pred prijateljem izpovedal mu je svoja čustva, misli
// srce se srcu odpre
// knjiž. začeti se zanimati za kaj, sprejemati kaj: odprl se je estetskim idejam romantike; odpreti se modernim tokovom / knjižni jezik se je odprl tujim, zlasti slovanskim besedam začel jih je sprejemati
● pog. poleti so se posli spet odprli začeli dobro uspevati; jih je bilo veliko; pog. ni se mu odprlo, v čem bi bila tu nesreča ni dojel, spoznal
odpŕt -a -o - 1. deležnik od odpreti: ptiči so stegovali odprte kljune proti njemu; v roki je držal odprt nož; sejem je bil odprt v začetku meseca; dežnik je imela odprt, čeprav ni deževalo; odprte zapornice; cesta je odprta za ves promet; trgovina je odprta do sedmih zvečer; spati pri odprtem oknu; pusti vrata odprta; odprto imajo samo dopoldne
- 2. ki je od več ali vseh strani razmeroma lahko dostopen: na odprtih mestih je zelo pihalo / prostor za naselje so si izbrali na odprti terasi
// sorazmerno raven, neporasel: prehodili so odprt svet ob progi / spopad vojsk na odprtem polju
// ki je brez ograje, nezavarovan: odprt sejemski prostor; odprto odlagališče smeti / odprti ogenj - 3. ki je brez strehe: vozi se v odprtem avtomobilu; odprt tovorni voz; odprto kopališče
// ki ima razmeroma velik izrez, odprtino: ti čevlji so preveč odprti / za te knjige so police dovolj odprte razmaknjene
// odprta obleka; odprta posoda - 4. publ. nerešen, nedognan: odprti problemi; lotiti se reševanja odprtih zadev; vprašanje je ostalo odprto / odgovori so tu še odprti / konec novele je odprt dopušča različno razumevanje
- 5. ki mu lahko prisostvujejo, se ga lahko udeležijo tudi nečlani: odprt partijski sestanek / odprto prvenstvo v smučarskih skokih / lokal odprtega tipa
- 6. v povedni rabi ki ima do ljudi in pojavov razumevajoč, strpen odnos: je odprt in iskren človek; kot človek je odprt za vsakogar
// dovzeten, sprejemljiv: mladi ljudje so zelo odprti do sveta okrog sebe; odprt je za vse lepo, novo / organizacija mora biti odprta za nove pobude - 7. publ. iskren, odkritosrčen: z njim je imel več odprtih pogovorov; polemika med njimi je bila zelo odprta / odprta ljubezenska izpoved
// javen, očiten: odprt spopad med njima traja že dolgo / ta intervencija je dobila oblike odprte in namerne agresije / poslati komu odprto pismo; postaviti odprto vprašanje
● ekspr. ves svet ima odprt pred seboj lahko gre kamorkoli; pog. fant je odprte glave bister, nadarjen; ekspr. igrati z odprtimi kartami jasno, odkrito kazati svoje namene; knjiž. ta človek je odprta knjiga očitno kaže svoja čustva, namene; goste so sprejeli z odprtimi rokami gostoljubno, z veseljem; po svetu hoditi z odprtimi očmi dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe; sanjal je z odprtimi očmi bede; odprto pivo, vino pivo, vino, ki se prodaja sproti natočeno iz soda; ekspr. gledati, poslušati z odprtimi usti zelo pazljivo; zelo začudeno; ekspr. ni mogel verjeti, da je našel odprta ušesa da so ga poslušali, uslišali; pesn. odprta noč in dan so groba vrata človek lahko vsak trenutek umre; pustite mi odprto nezaklenjeno
♦ agr. odprti hlev hlev brez ene ali dveh sten; anat. odprti prelom kosti prelom, pri katerem kost predre kožo; avt. odprta cesta cesta, na kateri ni omejitve hitrosti; odprta karoserija karoserija s premično ali zložljivo streho; ekon. odprti trg trg, ki je dostopen vsem proizvajalcem; etn. odprto ognjišče od tal dvignjen prostor za kurjenje in pripravo hrane; geogr. odprto morje morje, ki je stran od obale, zalivov in otokov; gozd. odprti gozd gozd, katerega izkoriščanje je zaradi ustreznih prometnih povezav mogoče, ekonomično; jur. odprti oddelek kazenskega poboljševalnega zavoda oddelek zavoda brez posebnega nadzorstva in brez zavarovanja; politika odprtih vrat ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja politika velesil, temelječa na dogovoru o enakih pogojih gospodarskega udejstvovanja na Kitajskem in v nekaterih afriških deželah; kem. odprta veriga atomov razporeditev atomov v spojini v črti; kor. odprta plesna drža plesna drža, pri kateri se plesalca držita samo z eno roko; lov. lov na divjega petelina, srnjaka je odprt začel se je čas, ko je dovoljen lov na divjega petelina, srnjaka; mat. odprti interval interval, v katerem meji intervala nista vključeni; med. odprta telesna poškodba poškodba z rano; odprta rana rana, ki je v neposredni zvezi z zunanjim svetom; odprta tuberkuloza tuberkuloza, pri kateri so v izpljunku bacili; odprto zdravljenje opeklin, ran zdravljenje opeklin, ran brez povoja; navt. odprta luka luka, v katero je dostop mogoč ob vsakem času; soc. odprt družbeni sistem družbeni sistem, v katerem ni ovir za spreminjanje poklicnega, družbenega, razrednega položaja človeka; šport. odprta igra igra, pri kateri igrata obe moštvi predvsem napadalno; voj. odprto mesto mesto, ki ga vojskujoče se strani po sporazumu ne uničujejo, bombardirajo; prisl.: odprto gledati, opazovati; živeti odprto do vsega; sam.: zaveslal je daleč na odprto na odprto morje; na odprtem je hladno velo; hoditi po odprtem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
ôgenj ôgnja m (ó) - 1. pojav, pri katerem oddaja snov ob spajanju s kisikom svetlobo in toploto: ogenj gori, plapola, tli, ugaša, žari; ogenj greje; ogenj v peči prasketa; ogenj je zagorel in razsvetlil okolico; ekspr. ogenj požira seno; kuriti, zanetiti ogenj; gasilcem je uspelo ogenj pogasiti; razpihovati ogenj; nalagati (drva) na ogenj; ekspr. hiša je bila vsa v ognju je gorela; rana peče kot ogenj; zardela je kot živi ogenj / kuriti stražne ognje; sedeti ob tabornem ognju / proti ognju odporna snov; pren. v očeh ji je žarel ogenj
// pog. požar: v tej vasi je bil lani ogenj / kot klic pri požaru ogenj - 2. pog. vir toplote za kuhanje, pripravljanje hrane: zmanjšati ogenj; vzeti posodo z ognja; kuhati, peči na močnem, slabem ognju / kuhati na odprtem ognju neposredno nad plameni
- 3. knjiž., ekspr. velika življenjska moč, sila: ogenj se mu preliva po telesu; imeti ogenj v srcu / konj je poln ognja
// visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: žarel je od notranjega, ustvarjalnega ognja; biti ves v ognju; o tem je govoril z vsem mladostnim ognjem; prepevali so z velikim ognjem / to je dajalo ognja dejanjem in besedam / z ognjem se je lotil stvari
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: gorel je v ognju ljubezni; ogenj navdušenja; iti skozi ogenj terorja; ogenj vstaje se je hitro širil / biti v ognju debate - 4. knjiž. rdeča svetloba, žarenje: nebo je bilo v ognju zahajajočega sonca; ogenj večerne zarje / ko je vstopila, so bila njena lica v ognju
- 5. voj. močnejše obstreljevanje določenega cilja: ogenj z vseh strani jih je prisilil k umiku; odpreti, ustaviti ogenj iz pušk; sovražnik je odgovoril z ognjem; strojnični in topovski ogenj; znajti se v območju sovražnikovega ognja; ustavitev ognja / bočni ogenj iz orožja, postavljenega bočno na smer obrambe ali napada; navzkrižni ogenj obstreljevanje istega cilja z več strani, zlasti iz zasede
// kot ukaz ogenj - 6. voj. oborožen spopad, boj: borci so šli v ogenj; poslati vojake v ogenj; dozdaj še ni bil v ognju; pren. kadar je kaj važnega, pošlje ženo v ogenj
● ekspr. komaj odpre usta, že je ogenj v strehi nastane prepir, spor; ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami; pog. imaš ogenj vžigalice, vžigalnik, da si prižgem cigareto; ekspr. s tem je prilil olja na ogenj je koga še bolj razburil, razdražil; je še poslabšal položaj, odnose; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben; ekspr. šla bi v ogenj zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. prekaliti se v ognju veliko pretrpeti, prestati; je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; ekspr. igrati se z ognjem lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; bengalični ogenj ognjemet v različnih, pisanih barvah; grški ogenj nekdaj vnetljiva snov za zažiganje zlasti sovražnih ladij; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; požiralec ognja artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo gorečo palico; star. puška na dva ognja dvocevka; boji se ga kakor živega ognja zelo; novica je šla kakor ogenj po deželi se je zelo hitro širila; preg. ni dima brez ognja ni posledice brez vzroka
♦ elektr. Elijev ogenj in elijev ogenj svetlikanje na strelovodu zaradi razelektrenja ob nevihti; rel. večni ogenj pekel; šport. olimpijski ogenj ki se prinese iz kraja Olimpija in gori med olimpijskimi igrami; med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo; teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti; voj. metalec ognja orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
ôgenjček -čka [gən] m (ō) nav. ekspr. manjšalnica od ogenj: na ognjišču je gorel le še ogenjček;
zanetiti ogenjček / v njenih očeh je zagorel ogenjček / ogenjček upanja še tli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
ognje... prvi del zloženk nanašajoč se na ogenj: ognjegasen, ognjemet, ognjestalen, ognjevzdržen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
ognjén -a -o prid. (ẹ̄) - 1. ki je iz ognja: ognjene iskre / ognjena notranjost zemlje žareča; ekspr. goreči gozd se je spremenil v veliko ognjeno morje
- 2. nav. ekspr. po barvi podoben ognju: njeni ognjeni lasje; ognjeni soj zahajajočega sonca / krilo kričeče, ognjene barve
- 3. ekspr. nanašajoč se na močnejše obstreljevanje: prebijati se skozi ognjen obroč / na borce se je usula ognjena toča
- 4. ekspr. ki ima veliko življenjsko moč, silo: fant je ognjen / isker, ognjen konj
// ki vsebuje, izraža to moč, silo: njene ognjene oči žarijo / prisluhnili so njegovim ognjenim besedam; oglasila se je ognjena pesem - 5. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: nastal je ognjen prepir / prevzela ga je ognjena strast / popil je še kozarec tega ognjenega terana zelo močnega
● ekspr. ognjeni jeziki so švigali kvišku plameni; ekspr. prestati ognjeni krst prestati prvo bitko; ekspr. ognjeni petelin na strehi ogenj, požar; ekspr. po nebu so švigale ognjene kače bliskalo se je; ekspr. ognjena krogla sonce
♦ vrtn. ognjeni trn zimzeleni okrasni grm z belimi cveti in živo rdečimi plodovi v kobulih, Pyracantha
ognjéno prisl.: ognjeno mu gleda v oči; ognjeno ga je zagovarjal; ognjeno rdeč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
ognjenósec -sca m (ọ̑) nekdaj kdor nosi ogenj: ognjenosci so zažgali trdnjavo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
ôgnjevka -e ž (ȏ) bakterijska bolezen nekaterih vrst sadnega drevja in okrasnih grmovnic, pri kateri se poganjki zvijejo in posušijo; hrušev ožig: izbruh ognjevke; zatiranje ognjevke; okužba dreves z ognjevko; Nekateri sadjarji iz držav, ki so se z ognjevko srečale že pred desetletji, menijo, da okužena drevesa, ki ne propadejo, postanejo odporna na bolezen in se pozneje le redko ponovno okužijo E (↑)ôgenj
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
ogórek -rka m (ọ̑) majhen, droben del goreče snovi, navadno lesa: veter je nosil ogorke po bližnjih strehah;
seči po ogorek v ogenj;
z ogorkom prižgati dračje // ostanek dogorele cigarete ali cigare: pohoditi ogorek; pepelnik je poln ogorkov / cigaretni ogorek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
okróglica -e ž (ọ̑) - 1. okroglo, nerazcepljeno poleno: naložiti na ogenj nekaj okroglic; okroglice in cepanice
- 2. knjiž. posekano tanjše deblo brez vej: pod čoln so polagali okroglice, da so ga zvlekli do morja; okroglice in hlodi
- 3. zastar. okrogla senčnica, uta: rad poseda v okroglici
● zastar. pred hišo je opazil okroglico ljudi gručo; zastar. pevci so stopili v okroglico in zapeli v krog; zastar. sovražnik je izstrelil na nas veliko okroglic krogel, granat
♦ etn. okrogla kopica pokonci postavljenih snopov, ki jih pokriva vrhnji snop, postavljen s klasjem navzdol; metal. valjasta klada za stiskanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
olímpijski -a -o prid. (ī) - 1. nanašajoč se na olimpiado: olimpijski tekmovalec, zmagovalec / olimpijski odbor, stadion / olimpijski rekord; olimpijske medalje; olimpijska vas naselje, v katerem stanujejo tekmovalci, udeleženci olimpijskih iger; olimpijsko leto; publ. olimpijsko srebro olimpijska srebrna medalja
♦ šport. olimpijski bazen bazen, dolg 50 metrov; olimpijski krogi znak olimpijskih iger, ki v obliki petih povezanih krogov simbolizira pet celin; olimpijski match; olimpijski ogenj ogenj, ki se prenese iz kraja Olimpija in gori med olimpijskimi igrami; olimpijski športi; olimpijske igre; letne olimpijske igre, ki obsegajo vse olimpijske športe razen zimskih, zimske olimpijske igre ki obsegajo zimske olimpijske športe; olimpijska norma; zgod. olimpijske igre pri starih Grkih športne prireditve v kraju Olimpija vsaka štiri leta - 2. nanašajoč se na kraj Olimpija: olimpijsko svetišče / olimpijski bogovi olimpski
● knjiž. olimpijski mir, molk vzvišen, veličasten
olímpijsko prisl.: olimpijsko odmaknjen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
ólje -a s (ọ́) - 1. mastna, v vodi netopna tekočina, ki se pridobiva iz rastlin, živalskih maščob, nafte: rafinirati olje; stiskati olje iz semen; morje je mirno kakor olje / kuhati, peči na olju; mazati se z oljem / bučno, olivno, rastlinsko olje; jedilno olje; kurilno olje tekoče gorivo za kurjavo, ki se pridobiva navadno iz nafte; laneno olje iz lanenih semen za izdelavo firneža, oljnatih barv, lakov; ribje olje iz svežih jeter ribe trske; zemeljsko olje nafta; olje za sončenje; peč, svetilka na olje
- 2. um. slikarska tehnika, pri kateri se slika z oljnatimi barvami: slikati v olju
// slika v tej tehniki: razstava olj; olja in akvareli
● mehanik je menjal olje v avtomobilu motorno olje; knjiž., ekspr. priliti upom olja povečati, okrepiti upe; ekspr. s tem je prilil olja na ogenj je koga še bolj razburil, razdražil; je še bolj poslabšal položaj, odnose; ekspr. namazati otroka z brezovim, leskovim oljem natepsti z brezovo, leskovo šibo; natepsti sploh; star. hudičevo olje žveplena kislina; knjiž. sta kot olje in voda se ne razumeta dobro; se sovražita; redko vse gre kakor po olju po maslu
♦ avt. detergentno olje; kem. eterično olje; katransko olje pridobljeno z destilacijo katrana za izdelavo motornih goriv; rel. sveto olje blagoslovljeno olivno olje, ki se uporablja za maziljenje, zlasti bolnikov; strojn. lahko olje redko tekoče za mazanje strojev; letno olje motorno olje za avtomobile, po viskoznosti primerno za poletni čas; motorno olje za mazanje motorjev z notranjim zgorevanjem; odpadno olje ki je za prvotni namen že izrabljeno; teh. legirano olje mineralno olje s kemičnimi dodatki; mineralno olje iz nafte pridobljeno olje, ki se uporablja kot gorivo, mazivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
opalíti in opáliti -im, in opáliti -im dov. (ī á; á) star. - 1. ožgati, osmoditi: ogenj je opalil drva; opalil se boš, če boš stal tako blizu ognja; ob svetilki si je opalil lase / sonce ga je opalilo / premočno škropivo lahko opali liste / slana je opalila vinograde
- 2. udariti: molči, če ne te opalim; opalil ga je z jermenom po hrbtu / kot kletvica bes te opali
opáljen -a -o: opaljen obraz; opaljen od sonca; od slane opaljena ajda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
ostréšnik -a m (ẹ̑) ostrešni tram: ogenj je uničeval še zadnje ostrešnike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
palíti in páliti -im, in páliti -im nedov. (ī á; á) star. žgati: sonce pali vedno močneje / njen pogled ga pali / paliti vejevje sežigati // vso noč so palili luč
● star. paliti toporišče nad plamenom obžigati; star. z mušketo je palil na razbojnike streljalpalíti se in páliti se, in páliti se žgati se, smoditi se: meso se že pali
palèč -éča -e: paleč ogenj; paleč pogled
páljen -a -o: paljen les
♦ gastr. paljeno testo testo iz moke, masla, jajc, umešano v vreli vodi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
pánj -a m (ȃ) - 1. zaboju podobna priprava za bivanje čebel: čebele letajo iz panja; v panju brenčijo, šumijo čebele; panj čebel; v dvorani šumi kakor v panju; v pristanišču je bilo živo kot v panju / čebelni panj
// čeb. biološka celota, ki sestoji iz delavk, matice in trotov; čebelja družina: panj roji; dodajati panjem matice - 2. nerazsekan večji kos debla: na ognjišču so goreli panji; daj še dva panja na ogenj
● iron. če se star panj vname, dolgo gori če se zaljubi človek v zrelih letih, je to čustvo močno in dolgotrajno
// po podiranju drevja preostali del debla; štor: izkopati, ruvati panje; stal je kakor panj
♦ čeb. eksportni panj s premičnimi sati, ki ima samo plodišče; nakladni panj iz naklad; les. prodati les na panju gozdna drevesa, ki še niso posekana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
panjáč -a m (á) nar. večje poleno, panj: dati panjač na ogenj, v peč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
panjíček -čka m (ȋ) manjšalnica od panj: dati čebele v panjiček / vreči panjiček na ogenj / les so narezali na osem centimetrov dolge panjičke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
páraolímpijski -a -o prid. (ȃ-ī) ki se nanaša na paraolimpijado: paraolimpijske igre; slovenska paraolimpijska reprezentanca; Paraolimpijski ogenj je zaplapolal E (↑)para... + (↑)olímpijski
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
péč1 -í ž (ẹ̑) - 1. naprava za ogrevanje: peč je že vroča; izdelovati peči; obzidati, preložiti peč; zakuriti peč, v peči; kurišče, obok, odprtina peči / peč kurijo z drvmi / lončena, železna peč; trajno žareča peč
- 2. velika naprava, ki se kuri zunaj prostora, katerega ogreva: v kotu stoji peč; greti se na peči; klop ob peči; sedeti pri peči, za pečjo / kmečka peč
// notranjost te naprave, namenjena zlasti za peko: razbeliti, zasloniti peč; jemati kruh iz peči; postaviti lonce v peč / krušna peč - 3. navadno v zvezi električna peč naprava za ogrevanje z električno energijo: izključiti, vklopiti peč / ogenj je povzročila električna peč
- 4. naprava ali del naprave, v kateri nastaja toplotna energija, potrebna za kako delo: peč centralne kurjave, lokomotive; obratovanje, okvara peči
- 5. s prilastkom naprava za pridobivanje, izdelovanje česa, navadno pri visoki temperaturi: cementna peč; lončarska peč za žganje glinaste posode; pekovska peč; sušilna peč; peč za taljenje rude / upepeljevalna peč
● ekspr. pri sosedovih se je peč podrla rodil se jim je otrok; šalj. poglej, kakšno široko peč ima zadnjico; za vikend je kupil staro peč pečnice za kmečko peč; ekspr. cele dneve sedi za pečjo lenari, počiva; knjiž. visoka peč plavž
♦ elektr. električna akumulacijska peč z maso, ki akumulira toploto, da jo potem oddaja; etn. kahlasta peč lončena peč z vbočenimi pečnicami; metal. jeklarska, komorna, plamenska peč; obrt. etažna peč pekovska peč, ki ima več etaž; teh. infra peč ki deluje na osnovi infrardeče svetlobe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
péčka -e ž (ẹ̑) - 1. manjšalnica od peč: pečka dobro greje; sedel je k pečki; ogenj prasketa v pečki / električna, plinska pečka
- 2. redko prostor z vratci za pečenje, zlasti kot del štedilnika; pečica: odpreti pečko; jed je v pečki / dati drva sušit pod pečko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
peklén -a -o [pək] prid. (ẹ̄) knjiž. peklenski: pekleni ogenj / pekleno veselje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
peklénski -a -o [pək] prid. (ẹ́) - 1. nanašajoč se na pekel: peklenska kazen / peklenski ogenj; peklensko žrelo / peklenski duh hudič
- 2. ekspr. hudoben, zloben: peklenski človek / peklenski načrt
- 3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: peklenski mraz je zunaj; peklenski trušč; prestajati peklenske muke; peklenska vročina
● star. peklenski kamen kamenček iz srebrovega nitrata za izžiganje ran ali divjega mesa; lapis; peklenski stroj z razstrelivom napolnjen predmet, ki eksplodira ob določenem času; star. peklensko brezno pekel
peklénsko prisl.: peklensko jo je bolelo; podrtija je peklensko gorela; peklensko hudoben človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
pepelíti -ím nedov. (ī í) - 1. knjiž. spreminjati v pepel: ogenj je vse pepelil; pren. v njenih očeh je ogenj, ki pepeli
- 2. agr. gnojiti s pepelom: pepeliti travnike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
petêlin -ína m (é í) - 1. kokošji samec: petelin kikirika, poje; zaklati petelina; hodil je po vasi kakor petelin ponosno, bahavo; drži se kot petelin na gnoju / lov na petelina na divjega petelina
// šalj., kot podkrepitev res je, tristo petelinov - 2. petelinu podoben predmet, ki kaže smer vetra: veter je premaknil, zavrtel petelina na strehi; pločevinast, pozlačen petelin
- 3. ekspr. kdor se hitro razburi, stepe: prijatelji so komaj pomirili bojevita petelina; družba mladih, vročekrvnih petelinov / kot nagovor ti petelin ti, še tepel bi se rad
// kdor domišljavo, oblastno govori, se vede: za oba mlada petelina se niso dosti menili; poznam te štabne peteline / ne bodi tak petelin - 4. ekspr., navadno s prilastkom ogenj, požar: na strehi se je pokazal ognjeni, rdeči petelin / goreči petelin se je preselil še na sosednjo hišo
- 5. vzvod mehanizma za sprožitev udarne igle pri ročnem strelnem orožju: napel je petelin(a) in sprožil / držati prst na petelinu imeti orožje pripravljeno na strel; pritisniti na petelina sprožiti, ustreliti
- 6. obrt. ploščati del plinske, vodovodne pipe, s katerim se suka stožec za odpiranje ali zapiranje dotočne cevi: obrniti petelin(a) / odpreti petelin(a)
● nar. petelin ga je izpel po ljudskem verovanju napovedal njegovo smrt; petelini so že odpeli, ko je vstal v kmečkem okolju zdanilo se je že; ekspr. posaditi, spustiti komu (rdečega) petelina na streho zažgati komu hišo; star. pomenkovati se do drugih petelinov do zgodnjega jutra; ekspr. vstajati s petelini v kmečkem okolju zelo zgodaj; bojni petelini v nekaterih deželah petelini, ki se gojijo, dresirajo za medsebojne boje; galski petelin podoba petelina kot simbol Francije
♦ lov. petelin zunanja napenjalna priprava pri lovski puški, navadno ob strani, ki pritisne na udarno iglo; (divji) petelin brusi, kleplje; zool. divji petelin velika gozdna ptica temne, na prsih zelenkasto modre barve, Tetrao urogallus; mali petelin ruševec; morski petelin na morskem dnu živeča riba z velikimi prsnimi plavutmi in veliko koščeno glavo, Dactylopterus volitans
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
píhati -am nedov., tudi pihájte; tudi pihála (í) - 1. nav. 3. os. gibati, premikati se z enega področja na drugo zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi: zunaj piha; imeli smo sončno vreme, vendar je precej pihalo; pihati v sunkih / zapri vrata, pod noge mi piha čutim hlad, premikanje hladnega zraka okrog nog
// veter piha; v obraz ji je pihala topla večerna sapa - 2. iztiskati zrak skozi priprta, našobljena usta, navadno z določenim namenom: pihati v ogenj, žerjavico; močno pihati; pihati in puhati / pihati cigaretni dim v zrak; pihati si toplo sapo v premrle roke / pihati skozi nos; ekspr. to je pihal, ko je šel v hrib hitro dihal, sopihal
// s pihanjem- a) odstranjevati: pihati prah, smeti z mize
- b) hladiti, ohlajati: pihati vročo juho; pihaj, da se ne opečeš
- c) lajšati bolečine: pihala mu je krvaveči prstek
- 3. dajati, oddajati enakomeren tok zraka: kalorifer piha topel zrak
- 4. s pihanjem izražati navadno strah, občutek ogroženosti: mačka je začela pihati; jezno pihati
// ekspr. izražati jezo, nejevoljo, sovražnost: žena že ves dan piha proti njemu / pihati od jeze, togote, zavisti / jezen je, da kar piha zelo je jezen - 5. igrati (na) pihalni instrument: godci so začeli pihati in piskati / piha na orglice, redko v trobento
- 6. obrt., v zvezi pihati steklo s steklarsko pipo oblikovati kroglico steklene mase v steklarski izdelek: že več let piha steklo
● ekspr. vem, od kod veter piha kakšen je skriti namen takega govorjenja, ravnanja; ekspr. vlak je pihal proti goram peljal; ekspr. zdaj piha za nas ugoden veter razmere, okoliščine so za nas ugodne; žarg., avt. voznik je moral pihati opraviti poskus z alkotestom; ekspr. z nastopom novega šefa je začel pihati drug veter razmere so se spremenile; ekspr. ne boš (nam) kaše pihal delal težav v kaki stvari, se vmešaval; pog., ekspr. pihati dekletu na dušo, srce vneto ji prigovarjati, dvoriti; pog., ekspr. dolgo mu je pihal na dušo, pa zaman mu prigovarjal, ga prepričeval; ekspr. po gadje je pihala zelo je bila jezna
pihajóč -a -e: močno pihajoč veter
píši -te: ekspr. piši me v uho, vulg. v rit izraža veliko omalovaževanje, brezbrižnost; nizko pišite me nekam s svojim tožarjenjem ne maram vas več poslušati; prim. vritmepiši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
piro... ali píro... prvi del zloženk (ȋ) nanašajoč se na ogenj: piroforen, pirohidroliza, pirometer, pirotehnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
plámen -éna m (á ẹ́) - 1. tok zelo segretega in svetečega plina, ki nastaja pri gorenju: iz kupa drv se je pokazal plamen; plamen je razsvetljeval okolico; plamen švigne proti nebu, ugasne, zagori; ekspr. plameni ližejo, objemajo, obliznejo streho; veter je pogasil plamene; naravnati, uravnati plamen; ogenj ni le tlel, ampak je gorel s plamenom; nizek, visok plamen; rumeni, škrlatni plameni; plamen bencinskega, plinskega gorilnika; plamen sveče; lica, oči ji gorijo kot plamen; pren., ekspr. plamen oči
// ekspr. ogenj: plamen je zajel hišo; nenadoma je bila vsa soba v plamenu, plamenih je gorela - 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: v njenem srcu gori plamen hrepenenja, ljubezni; zanetili so plamen revolucije, upora
● ekspr. prižgala mu je plamen v srcu vzbudila ljubezen, naklonjenost; ekspr. bil je ves v plamenu zanesen, navdušen, razvnet; ekspr. iz oči ji švigajo plameni jeze je zelo jezna, razburjena
♦ teh. nevtralni, oksidativni plamen; jedro plamena ostro obrobljen del plamena ob šobi gorilnika; voj. metalec plamenov orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
plamenéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. goreti s plamenom: ogenj plameni / po hribih plamenijo kresovi; brezoseb. v peči plameni; senik je plamenel kot bakla / ob postelji so plamenele sveče
- 2. knjiž. dajati močen sij, žar; goreti: nebo je plamenelo v večerni zarji / pesn. njene oči so plamenele
- 3. knjiž. biti, obstajati v veliki meri; goreti: v njem je plamenela ljubezen, strast; v srcu je plamenelo sovraštvo / v očeh ji plameni radost
// v zvezi z od biti zelo čustveno vznemirjen: ves je plamenel od jeze, nestrpnosti, razburjenja, sovraštva - 4. knjiž., v zvezi z za izražati, kazati veliko prizadevnost, navdušenje; goreti: plamenel je za resnico
● knjiž., ekspr. na polju plameni mak cvete z rdečim cvetom; knjiž., ekspr. lica ji plamenijo od zadrege zelo je zardela
plamenèč -éča -e: plameneč pogled; plameneča ljubezen; s plamenečo trsko je prižgal grmado; šopek plamenečih vrtnic; hladila si je plameneča lica; prisl.: plameneče ljubiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
plaméti -ím nedov. (ẹ́ í) zastar. plameneti, plamteti: ogenj plami v peči / iz njegovih oči je plamela ljubezenplamèč -éča -e: plameče oči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
plamtéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. goreti s plamenom: ogenj ni ugasnil, a plamtel ni več / po hribih so plamteli kresovi
- 2. knjiž. dajati močen sij, žar; goreti: nebo plamti / pesn. njene oči so plamtele
- 3. knjiž. biti, obstajati v veliki meri; goreti: v njej je plamtelo navdušenje; v srcu je plamtel ogenj sovraštva / v očeh mu plamti veselje
// v zvezi z od biti zelo čustveno vznemirjen: plamteti od ljubezni; ves je plamtel od jeze, razburjenja, sovraštva - 4. knjiž., v zvezi z za izražati, kazati veliko prizadevnost, navdušenje; goreti: plamtel je za svobodo
● knjiž., ekspr. na vrtu plamtijo vrtnice cvetejo z rdečimi cveti; knjiž., ekspr. lica ji kar plamtijo od sramu zelo je zardela
plamtèč -éča -e: plamteče bakle; plamteče domoljubje; hladila si je plamteča lica; gleda ga s plamtečimi očmi; prisl.: plamteče je utiral pot novim spoznanjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
planíti in plániti -em, tudi plániti -em dov. (ī á ȃ; á ȃ) - 1. nenadoma, zelo hitro
- a) priti, oditi: planiti iz hiše; planiti skozi vrata, v sobo / otroci so planili v vodo / v jurišu planiti med hiše / ekspr.: solze so ji planile iz oči, v oči zajokala je; vlak je planil v predor zelo hitro zapeljal
// planiti v beg, tek začeti bežati, teči; pren. v sobo so planili glasovi; odprl je vrata in iz kuhinje je planila luč - b) se približati: planila je k očetu; planiti k oknu; planila sta drug proti drugemu
- c) vstati: planiti iz postelje; planili so pokonci in zbežali / planiti na noge
- 2. ekspr., navadno v zvezi planiti v jok, smeh nenadoma glasno zajokati ali zasmejati se: ko ga je zagledala, je planila v jok; planil je v krohot, smeh
- 3. ekspr., s predlogom napasti: ko se je prikazal izza hiše, so planili po njem; planil je nanj kot lev, ris
// ostro, grobo, žaljivo nastopiti proti komu: kritiki so planili po njem - 4. ekspr. nenadoma močno zagoreti: ko je zapihal veter, je ogenj planil; brezoseb. iz tleče žerjavice je planilo
- 5. ekspr. s silo se zadeti ob kaj: nenadoma je planil vanj veter / stopil je iz teme in vanj je planila močna sončna svetloba / v nosnice mu je planil vonj po trohnobi
- 6. ekspr., v zvezi s po začeti hlastno jemati, si prisvajati: planiti po plenu, zlatu / po očetovi smrti so otroci planili po posestvu / planiti po jedi in pijači začeti hlastno, obilno jesti, piti
// bralci so kar planili po znanstveni fantastiki zelo so jo brali
● ekspr. tega nisem jaz naredil, je planil hitro rekel; ekspr. kri, rdečica ji je planila v obraz zelo je zardela; ekspr. med ljudi je planila novica med ljudmi se je razvedelo; ekspr. kar planilo je iz njega silovito, brez pridržkov je izrazil svoja čustva, svoje razpoloženje; ekspr. planila mu je okrog vratu navdušeno ga je objela; ekspr. planil je ob žalitvi razburil, razjezil se je
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
plapoláti -ám nedov. (á ȃ) - 1. viseti in se valujoče gibati zaradi premikanja zraka: perilo plapola; zastave plapolajo / jadro plapola v vetru; peljala se je na kolesu in dolgi lasje so ji plapolali
- 2. goreti z močnim, sem in tja premikajočim se plamenom: ogenj plapola na ognjišču; plameni kresa so visoko plapolali / na mizi je plapolala sveča
- 3. knjiž. biti, obstajati v veliki meri; goreti: groza, ljubezen ji plapola v očeh; v njenem srcu je plapolala ena želja
● knjiž., ekspr. glasovi zvonov plapolajo v mraku se razlegajo; knjiž., ekspr. otrok je plapolal z ročicami mahal; črne lise so mu plapolale pred očmi plesale
plapoláje: izza dreves se je plapolaje svetlikal ogenj
plapolajóč -a -e: plapolajoči lasje; plapolajoč ogenj, plamen; plapolajoča luč; že oddaleč so videli plapolajoče zastave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
pobezáti -ám [bəz] dov. (á ȃ) - 1. narahlo dregniti v kaj: s palico pobezati v ogenj
// pobrskati: pobezati po žerjavici; pren. pobezati po spominu - 2. ekspr. vprašati, povprašati, navadno z določenim namenom: pobezati za gradbeno dovoljenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
pobríniti se -em se dov. (í ȋ) zastar. - 1. poskrbeti za kaj: pobriniti se za ogenj in zajtrk / pobrinil se je za siroto
- 2. pozanimati se, zmeniti se za kaj: nihče se ni pobrinil za objokani obraz neveste; pobrinil se je tudi za dobre lastnosti obtoženca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
podgrêbsti -grêbem dov., podgrébel podgrêbla; tudi podgrêben (é) spraviti na kup in pokriti s pepelom: podgrebsti žerjavico / podgrebla je ogenj in odšla spat
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
podkuríti in podkúriti -im dov. (ī ú) - 1. narediti, povzročiti, da nastane ogenj: počakajte, da podkuri; podkuriti s papirjem, trskami; spretno podkuriti / podkuriti peč, v peči / ekspr. lopova sta hišo podkurila z več strani zažgala
// podkuriti ogenj narediti
// obdati z ognjem zlasti z namenom, da se kaj odstrani: podkuriti jazbecu v brlogu; bežali so, kot bi jim podkuril - 2. ekspr. nahujskati, naščuvati: podkuril jih je, naj oba zaprejo; namesto da bi ga pomiril, ga je še podkuril / to ga je le podkurilo, da je še bolj nagajal spodbodlo, spodbudilo; mojo radovednost je s tem samo podkuril povečal
- 3. ekspr., z dajalnikom narediti komu kaj neprijetnega: sovražniku so podkurili; v drugi tekmi so nasprotniku dobro podkurili so jih premagali; če ne boš priden, ti bo že podkuril te bo kaznoval
● ekspr. velik plaz jima je podkuril podplate je povzročil, da sta hitreje šla, tekla; ekspr. z lažjo ga je podkurila razjezila, razdražila
podkúrjen -a -o: dobro podkurjena peč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
podnétati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) - 1. delati, povzročati, da nastane ogenj: stala je pred ognjiščem in podnetala / podnetati ogenj
- 2. knjiž. razvnemati, spodbujati: podnetati sovraštvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
podnétiti -im, tudi podnetíti in podnétiti -im dov. (ẹ́ ẹ̄; ī ẹ́) - 1. narediti, povzročiti, da nastane ogenj; zanetiti: prižgala je vžigalico, da bi podnetila / podnetiti ogenj / ekspr. na vasi je nekdo na več krajih podnetil zažgal, povzročil požar
- 2. knjiž. razvneti, spodbuditi: podnetil je prepir, sovraštvo med njimi / to je podnetilo njegovo domišljijo
podnéten -a -o: domišljija, podnetena z novimi doživetji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
podpíhati -am dov., tudi podpihájte; tudi podpihála (í) s pihanjem povzročiti, da kaj močneje zagori, zažari: podpihati ogenj, žerjavico;
pren., ekspr. s tem boš samo podpihal njeno jezo, strast
● knjiž., redko nekdo ga je podpihal proti meni nahujskal, naščuval // redko zapihati: veter je podpihal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
podpihováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. s pihanjem povzročati, da kaj močneje zagori, zažari: podpihovati ogenj, žerjavico / gozdni požar je podpihoval še veter razvnemal, širil
// ekspr. z govorjenjem, ravnanjem povzročati, da postaja kaj slabega, negativnega močnejše, večje: podpihovati nezadovoljstvo, sovraštvo / njeno obnašanje je še podpihovalo njegovo jezo - 2. spodbujati k dejanjem, navadno slabim, negativnim: s svojimi govori samo podpihuje ljudstvo proti vladi / sina podpihuje proti očetu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
podtíkati -am nedov. (ȋ) nav. ekspr. - 1. skrivaj dajati, polagati kaj na določeno mesto z namenom
- a) znebiti se česa: podtikati igralne karte; ukradeno blago podtika različnim ljudem
- b) škodovati: podtika mu denar / tudi dokaze skuša podtikati / povsod so podtikali svoje agente
// skrivaj dajati: vedno mu je podtikala kake dobrote
- 2. povzročati, da kdo nevede govori, ravna tako, kot želi kdo drug: podtika mu svoje misli / postalo mu je jasno, kaj mu ves čas podtika
// pripisovati, prisojati kaj neresničnega: prav hudobno mu podtika; podtika mu grde namene - 3. namenoma, skrivaj povzročati požar: niso mogli ugotoviti, kdo podtika / podtikati ogenj
● ekspr. stala je pri ognjišču in podtikala netila, kurila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
podžgáti -žgèm dov., podžgál (á ȅ) - 1. narediti, povzročiti, da nastane ogenj: vse je pripravljeno v peči, samo podžgati je treba; podžgati s trskami / podžgati grmado, slamo / podžgati ogenj narediti
- 2. ekspr. spodbuditi, navdušiti: govornikove besede so jih podžgale; uspeh ga je podžgal k še intenzivnejšemu delu / podžgati koga proti komu nahujskati, naščuvati
- 3. ekspr. povzročiti, vzbuditi: njegove besede so podžgale odpor do stvari; želja po maščevanju mu je podžgala pogum; to ga je podžgalo, da je rekel več, kot bi bil smel
// v zvezi s še povečati stopnjo, intenzivnost česa: dogodek je še podžgal jezo nanj; dekletovo vedenje je še podžgalo njegovo ljubezen; tisto malo, kar je izvedela, je še podžgalo njeno radovednost
● ekspr. vino je družbo močno podžgalo razvnelo, razgibalo; vulg. temu človeku bi bilo treba pod ritjo podžgati, da bi kaj ukrenil v svojem ravnanju je zelo ravnodušen, neprizadet
podžgán -a -o: podžgani od njegove vneme, so še sami začeli hiteti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
podžígati -am nedov. (ī ȋ) - 1. delati, povzročati, da nastane ogenj: podžigati s trskami / podžigati slamo / podžigati ogenj delati; pren., ekspr. podžigati ogenj sovraštva
- 2. ekspr. spodbujati, navduševati: partizanske pesmi so podžigale brigade v boju; bratovo navdušenje je podžigalo tudi njega; podžigati koga k delu; z besedami podžigati; obotavljal se je in se obenem podžigal
● ekspr. upor mu podžiga kri ga razvnema - 3. ekspr. povzročati, vzbujati: njegove besede so podžigale odpor, sovraštvo; skrb za vsakdanji kruh ga je podžigala, da je delal podnevi in ponoči
// v zvezi s še povečevati stopnjo, intenzivnost česa: ta dogodek je jezo nanj še podžigal; spori še podžigajo napetost med njimi; sestrini namigi so njeno radovednost še podžigali
podžigajóč -a -e: podžigajoči klici, kriki; podžigajoč ritem; podžigajoče besede
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
pogasíti -ím dov., pogásil; pogašèn (ī í) onemogočiti, preprečiti gorenje: pogasiti ogenj / pogasil je vse luči ugasnil // pogasiti apno živo apno politi z vodo; pren., ekspr. ognja v srcu ni mogel pogasiti; z vinom (si) je pogasil žejo
● ekspr. v gostilni (si) je pogasil jezo s pitjem alkoholne pijače je dosegel, da ni bil več jezen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
pogásniti -em dov. (á ȃ) knjiž. ugasniti: ogenj v peči je pogasnil / temnilo se je in barve so počasi pogasnile / ogenj v njenih očeh je pogasnil; preh. pogasniti luči v stanovanju drugo za drugo ugasniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
pogoréti -ím dov., pogôrel (ẹ́ í) - 1. biti v požaru, ognju uničen: velik del gozda je pogorel; hiša je pogorela, hlev je pa ostal; ekspr. pogoreti do tal popolnoma
// pog., ekspr. sosed je pogorel pogorela mu je hiša, gospodarsko poslopje; brezoseb. pogorelo jim je
● ekspr. trikrat seliti, preseliti se je enkrat pogoreti ob selitvah se pohištvo zelo poškoduje, uniči - 2. zgoreti do konca: vsa drva so pogorela; sveča je pogorela / ogenj v peči je pogorel ugasnil
- 3. ekspr. doživeti neuspeh: režiser je s svojo predstavo pogorel; pri volitvah so pogoreli; klavrno pogoreti; pogoreti na celi črti popolnoma, v celoti
// načrt je pogorel ni bil uresničen, izpeljan; pri partiji šaha je spet pogorel bil premagan - 4. star. prenehati žareti: zarja nad gorami je pogorela
pogôrel tudi pogorèl in pogorél -éla -o: pogorel les; pogorela domačija; sam.: zbirati prispevke za pogorele
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
pogrêbsti -grêbem dov., pogrébel pogrêbla; tudi pogrêben (é) - 1. krajši čas grebsti: vranca sta pogrebla s kopiti / s prsti je pogrebla po odeji
- 2. spraviti na kup: pogrebsti pepel, žerjavico / pogrebla je ogenj iz peči in odšla spat
- 3. ekspr. vznemiriti: misel na razpravo ga je pogrebla
- 4. zastar. pokopati: prehladil se je in šesti dan so ga že pogrebli / bukev ga je pogrebla pod seboj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
pogubonôsen -sna -o prid. (ó ō) knjiž. poguben: pogubonosne besede;
nekatere bolezni so pogubonosne / pogubonosni meč, ogenj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
pohléven -vna -o prid., pohlévnejši (ẹ́ ẹ̄) - 1. ki je v odnosu do ljudi nezahteven, poslušen, skromen: pohleven človek; pohleven kot jagnje / doma je zelo pohleven
// ki vsebuje, izraža nezahtevnost, poslušnost, skromnost: govorila je s pohlevnim glasom; pohleven pogled - 2. ki človeka ne napada, mu ne povzroča težav; krotek: pohleven konj, pes / pohlevna čreda
● ekspr. pohlevnih ovčic gre veliko v en hlev več mirnih, nezahtevnih ljudi lahko živi skupaj tudi v majhnem prostoru - 3. ekspr. ki se pojavlja v neizraziti obliki: padati je začel pohleven dež; pohleven ogenj
- 4. ekspr. majhen, skromen: pohlevne hiše na koncu vasi / bil je pohlevne postave majhne, drobne
pohlévno prisl.: pohlevno ga gleda; pohlevno vprašati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
poíti -ídem dov., pošèl pošlà pošlò tudi pošló (í) ne biti več na razpolago: prihranjeni denar mu je hitro pošel;
knjiga je že pošla;
zaloge hrane so kmalu pošle / starčku so počasi pošle moči; pogum mu je pošel; nekaj časa ga je poslušal, potem pa mu je pošla potrpežljivost
● star. ogenj mu je spet pošel ugasnil; ekspr. vpil je, dokler mu ni pošla sapa dokler je mogel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
pojémati -am stil. -ljem nedov. (ẹ̑) izraža približevanje koncu- a) obstajanja: dež je že pojemal; hrup na cesti pojema; vročina bo vsak čas začela pojemati / bolečina proti jutru pojema / epidemija gripe že pojema / ogenj, sveča pojema ugaša
- b) stanja, razpoloženja: bojevitost je že pojemala; njegova jeza še ne pojema
// biti v vedno manjši - a) količini: premoženje pojema; pojemala so živila in denar / množina blaga pojema / dnevi so začeli pojemati se krajšati
- b) stopnji: moči so mu pojemale / glas ji pojema / hitrost pojema enakomerno
● ekspr. kar pojema od žalosti hira
pojemajóč -a -e: s pojemajočimi močmi se je dvignil; govoril je s pojemajočo sapo; pojemajoče zanimanje; prisl.: vedno bolj pojemajoče je govoril
♦ muz. pojemajoče označba za spremembo hitrosti in jakosti izvajanja diminuendo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
pojenjeváti -újem nedov. (á ȗ) raba peša ponehavati, nehavati: vihar pojenjuje / ogenj v peči že pojenjuje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
pokončáti -ám dov. (á ȃ) - 1. namerno narediti, da kdo več ne živi: taboriščnike so pokončali v krematoriju; pokončati okužene živali; razdejali so mesto in vse živo pokončali; pokončal ga je z udarci / ekspr.: bolezen ga je pokončala bila je tako huda, da je umrl; tako dela, da se bo pokončala zelo dela
- 2. narediti, da je kaj zelo poškodovano, da ne obstaja več: ogenj je pokončal hišo; v jezi je pokončal vse, kar mu je prišlo v roke / koze so pokončale rastlinje
● šalj. pa ga pokončajva še en liter popijva
pokončán -a -o: pokončane naprave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
polénce -a s (ẹ̄) manjšalnica od poleno: cepil je polenca;
naložiti polenca na ogenj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
pomálem in po málem prisl. (ā) - 1. izraža ponavljanje dejanja v majhnih količinah, stopnjah: hrane mu daje pomalem; pomalem dežuje že ves teden; zmeraj se pomalem jezi; pomalem nalagati na ogenj / ves čas me pomalem zebe
// malo, nekoliko: pomalem mu je podoben; steza je pomalem uhojena / v mladosti sem bil tudi jaz pomalem tak - 2. počasi: pritisk pomalem popušča; pomalem se te začenjam bati; pomalem se je nebo zmračilo
● ekspr. pohištvo je pomalem vredno milijon dinarjev najmanj milijon dinarjev; star. kako vam gre? Hvala, bo že pomalem bo že (kako), še kar
málo pomálem in málo po málem ekspr.: malo pomalem srka kavo; malo pomalem je začelo deževati / malo pomalem se je le dal omečiti; prim. mali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
pomálo in po málo prisl. (á) redko pomalem: pomalo nalagati na ogenj / to je bila drznost, kakršna pomalo tiči v vsakem mladem človeku malo, nekoliko // pomalo je le izvedel vse počasimálo pomálo in málo po málo malo pomalem: malo po malo je naletaval sneg
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
pomendráti -ám [mən] dov. (á ȃ) - 1. s hojo, stopanjem pritisniti k tlom, navzdol in pri tem poškodovati ali uničiti: pomendrati sadike; konji so pomendrali travo, žito / pomendrati gredo, polje / pomendrati na tleh ležeči klobuk / pomendrati s kopiti, nogami / pomendrati klasje v zemljo / ekspr. vrgel je sliko na tla in jo pomendral
// ekspr. s hojo, stopanjem po kom povzročiti (hude) telesne poškodbe, smrt: pomendrali so ga konji / bežeča množica je pomendrala več ljudi / tank, tovornjak jih je pomendral povozil - 2. ekspr. s hojo, udarci nog pogasiti: pomendrati ogenj
- 3. ekspr. brezobzirno pokoriti, uničiti: sam si in če jim boš ugovarjal, te bodo pomendrali / sovražnik je hotel pomendrati našo domovino / pomendrati svobodo
- 4. ekspr. povzročiti, da kaj za koga nima več prejšnje vrednosti, veljave: pomendral je njeno ljubezen / pomendrati svoje ideale
● ekspr. pomendrati komu srce brezobzirno, hudo ga (čustveno) prizadeti
pomendrán -a -o: kdor je ugovarjal, je bil pomendran; pomendrana greda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
pominíti -mínem dov., pominíl stil. pomínil pominíla (ī ī) knjiž. miniti, ponehati: popoldne je hitro pominilo / bali so se, da bo ogenj pominil; veter je pominil / bolečina je nekoliko pominila / kako hitro pomine veselje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
poprávljati -am nedov., stil. popravljájte; stil. popravljála (á) - 1. odpravljati okvaro, poškodbo česa: popravljati čevlje, dežnike; ali zna popravljati šivalne stroje / kje popravljajo igrače
// delati kaj (bolj) uporabno, navadno z zadelavanjem lukenj: popravljati cesto, streho
// dajati ustreznejšo, primernejšo obliko: popravljati staro hišo / popravljati verze mlajšim pesnikom - 2. povzročati, da kaj postane boljše; izboljševati: popravljati načrt; pog. dobro naredi, da ne bo treba popravljati za teboj / ti ukrepi popravljajo stanje; položaj se popravlja / vreme se popravlja
- 3. ugotavljati in odpravljati jezikovne, stilistične napake v tekstu: popravljati besedilo; profesor popravlja naloge / učitelj ga je poslušal in včasih popravljal / popravljati matematične naloge
- 4. delati, da kaj slabega ne obstaja več: popravljati krivice
- 5. delati, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: popravljati bolniku blazino; popravljala je otroku kapico; ko je bilo vse naloženo, je bilo treba tu in tam še kaj popravljati in preložiti; presedal se je in se popravljal na stolu; popravljati si nogavice / popravljati si lase s čela / popravljati z grebljico ogenj, žerjavico
- 6. dopolnjevati, deloma spreminjati prej povedano: brž je začel popravljati svojo izjavo / saj nisem Janez, Tone sem, ga je popravljal / dov., navadno pri radijskem, televizijskem napovedovanju predstava se začne ob sedmih. Popravljam: ob osmih
● ekspr. pisatelj v noveli popravlja življenje olepšuje
♦ agr. popravljati vino izboljševati kakovost vina z dodajanjem sladkorja moštu ali z uravnavanjem kislosti vina
poprávljati se nav. ekspr. postajati (bolj) zdrav, krepek: bolnik se že popravlja / po dežju se je rastlina začela hitro popravljati
popravljáje: stal je pred ogledalom, popravljaje si kravato
popravljajóč -a -e: ozrla se je, leno popravljajoč si lase
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
poteptáti -ám [tudi təp] dov. (á ȃ) - 1. s teptanjem poškodovati ali uničiti: konji so poteptali travo; s čevlji poteptati rože / poteptati črva
// s teptanjem povzročiti komu (hude) telesne poškodbe, smrt: konji so poteptali človeka; na tleh ležečega človeka so poteptali brez usmiljenja - 2. ekspr. s hojo, udarci nog pogasiti: poteptati ogenj
- 3. ekspr. povzročiti, da kaj za koga nima več prejšnje vrednosti, veljave: poteptal je njuno ljubezen; vse, kar je bilo med nama, je poteptala v blato / poteptal je svojo čast
// prekršiti, prelomiti: poteptati prisego; s tem je poteptal zakon - 4. s teptanjem narediti kaj trdo, sprijeto: poteptati sneg / s smučmi poteptati skakalnico
● ekspr. morala je poteptati take misli, upe nehati tako misliti, upati; ekspr. sovražnika so poteptali v prah premagali
poteptán -a -o: poteptana čast; poteptana trava; poteptana smučišča
● ekspr. zdi se mi zelo poteptan potrt, pobit
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
pozòj tudi pozój -ója m (ȍ ọ́; ọ̑) star. zmaj: ogenj bljuvajoči pozoj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
požár -a m (ȃ) - 1. ogenj, ki povzroča škodo, uničuje: požar nastane, se širi, ekspr. izbruhne; požar je uničil, zajel hišo in gospodarsko poslopje; gasiti, omejiti požar; požar je povzročila strela; nasilje se je širilo kot požar / gozdni požar / kot opozorilo nevarnost požara
● ekspr. zanetiti svetovni, vojni požar svetovno vojno, vojno - 2. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: požar ljubezni, strasti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
prasketáti -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) dajati kratke, rezke glasove: ogenj prasketa;
polena v peči prasketajo / dračje je prasketalo pod nogami pokalo; ekspr. puške prasketajoprasketáje: drva so prasketaje gorela; granata se je prasketaje razletela
prasketajóč -a -e: prasketajoč ogenj; prisl.: prasketajoče goreti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
práščiti -im dov. (á ȃ) nar. - 1. steči, švigniti: fant je praščil iz hiše; zajec je praščil v gozd / mačka mu prašči za vrat skoči
- 2. v zvezi praščiti v smeh nenadoma glasno zasmejati se: vsi so praščili v smeh
● nar. praščil je papir v ogenj vrgel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
predréti -drèm tudi -dêrem dov., stil. prederó; predríte tudi prederíte; predŕl (ẹ́ ȅ, é) - 1. navadno s koničastim predmetom narediti luknjo
- a) skozi kaj: s svinčnikom predreti papir; okroglo predreti tkanino; gleda, kot bi ga hotel z očmi predreti / predreti zamašeno cev odmašiti; pren., knjiž. bridkosti meč je predrl srce
- b) skozi ovoj, steno česa: predreti bulo; predreti gnojni mehur; žulj se mu je predrl / predreti kolo; pren., ekspr. predreti mejo znanega; hotel je predreti krog danih možnosti
- 2. priti skozi kaj ovirajočega: lava je predrla zemeljsko skorjo; kal je predrla zemljo; mladi so kot hudournik, ki predre vsako oviro / sonce ni moglo predreti goste megle; blisk je predrl oblake / ekspr. bila je tema, da je pogled ni predrl / ogenj je predrl skozi špranjo
// ekspr. priti iz česa, razširiti se: njegov sloves ni mogel predreti krajevnega okvira; pren. skozi temo človeški um ne more predreti - 3. nav. ekspr. z bojem priti skozi nasprotnikove položaje v njegovo zaledje: naše sile so predrle nemške obrambne čete; predreti levo krilo fronte / ženske so predrle kordon
- 4. knjiž., s prislovnim določilom prodreti: v diru je predrl do poveljnikovega šotora / do tu so predrli predniki današnjih Slovencev
● ekspr. nasprotja so predrla preveč v globino so postala zelo velika
♦ petr. pojaviti se na zemeljski površini
predŕt -a -o - 1. deležnik od predreti: predrta zračnica; fronta je bila predrta na več mestih
- 2. nar. presnet, preklet: predrte trske, kako nerade gorijo / predrta reč! se je hudoval
● nar. ne dam mu niti predrte pare popolnoma nič denarja; prisl.: predrto previden in navihan človek; predrto res je to
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
premálo prisl. (á) - 1. izraža količino ali mero, ki je manjša, kot ustreza
- a) s samostalnikom: premalo denarja je vzel s seboj; premalo zemlje imajo / na tem področju je premalo storjenega; imajo vsega premalo; elipt. premalo si naložil, ogenj bo ugasnil
- b) z glagolom: premalo se giblje, zato je bolan; preveč govori, pa premalo dela / časa je premalo; sama volja je premalo za uspeh / ekspr.: ali ne bo to malo premalo; še premalo sem ga oštel
- 2. izraža stopnjo, ki je nižja, kot ustreza: dijak je premalo resen; premalo zapečen kruh / ravnaš premalo previdno; v sobi je premalo svetlo, da bi mogel brati / ekspr.: premalo je ženska; premalo mož ali moža je, da bi se upal upreti / premalo spoštuješ starše; ekspr. vse premalo skrbi za otroka
- 3. ekspr., navadno okrepljen izraža zelo majhno mero, stopnjo: denarja je malo, kar premalo; čisto je izčrpan, vse premalo počiva
● pog., ekspr. premalo sem bil zanjo ni se hotela poročiti z menoj, ker sem reven; ekspr. premalo te je v hlačah spoprimi se z menoj, če si upaš; pog., šalj. ta ima (eno) kolesce premalo je nekoliko čudaški
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
premêdel -dla -o, in premèdel tudi premedèl -dla -o tudi -ó, stil. premedèl -dlà -ò [əu̯; druga in tretja oblika məd] prid. (é; ə̀ ə̏ ə̀; ə̏ ȁ) preveč medel: premedli vtisi z razstave / liki v drami so premedli / premedle barvepremêdlo in premèdlo in premedló prisl.: ogenj premedlo gori
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
preskočíti -skóčim dov. (ī ọ̑) - 1. s skokom priti čez kaj: preskočiti jarek, lužo, ograjo, več stopnic / konj je preskočil oje / ali boš preskočil to daljavo, višino; pren. umetnik je preskočil svoj čas
- 2. s skokom priti na drugo mesto: preskočiti s čolna na breg / preskočiti z noge na nogo / iskra je preskočila na zaveso; ogenj je preskočil na sosednjo streho; pren. bolezen je iz Azije preskočila v Evropo; misli so ji preskočile od moža na otroke
- 3. nav. ekspr., s predlogom spremeniti, menjati predmet dela, delovanja: opazil je njeno zadrego in preskočil na manj kočljiv problem; ker ni hotela govoriti o tem, je brž preskočila na druge reči / pil je vino, kasneje pa preskočil na žganje je začel piti žganje
- 4. nav. ekspr. ne upoštevati koga, ki bi glede na vrstni red moral biti upoštevan: omenila je vse, nikogar ni preskočila; pri branju seznama me je preskočil / pri nagrajevanju so ga preskočili / preskočil je dve strani in bral naprej; v pripovedovanju je znane stvari preskočil; uvod bralec lahko preskoči
● skakalec je preskočil druge za nekaj metrov skočil nekaj metrov dalj kot drugi; ekspr. pri napredovanju ga je preskočil mlajši tovariš je napredoval prej kot on; ekspr. ta država je iz 19. stoletja preskočila v novi čas se je zelo hitro razvila; ekspr. preskočil je v nasprotni politični tabor prestopil; ekspr. preskočil je z očmi na drugega učenca pogledal je drugega učenca
♦ šah. skakač je preskočil figuro; šol. preskočiti razred napredovati v šoli naenkrat za dva razreda; šport. preskočiti konja, kozo
preskočíti se knjiž. s skokom se premakniti: v suhi travi se je preskočila kobilica
preskočívši zastar.: planil je iz hiše, preskočivši tri stopnice
preskóčen -a -o: preskočene strani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
priblížati -am dov. (ȋ) - 1. spraviti v večjo bližino česa, zraven česa: previdno je približal svojo roko njeni; vozilo je preveč približal robu cestišča / približal je njen stol k mizi primaknil, pomaknil; približala si je svetilko, da bi bolje videla
- 2. narediti, povzročiti, da postane kaj komu bolj dostopno, razumljivo: s slikami jim je hotel približati neznane kraje; v predavanju jim je približal razmere v svoji deželi; približati ljudem moderno umetnost / približati kulturne dobrine delovnim ljudem omogočiti jim uživati jih
- 3. narediti, da je kaj bolj ustrezno čemu: približati šolo življenju, vsebino pouka praktičnim potrebam
priblížati se - 1. priti bližje čemu v prostoru: četa se je približala prvim hišam; vsak dan se je približal cilju za dvajset kilometrov; boječe se mu je približal in ga ogovoril / približati se na doseg roke, na dva metra, na streljaj / gozd se širi in se vsako leto nekoliko približa dolini; zdelo se mu je, kot da so se zvezde približale zemlji
- 2. priti časovno bližje: večer se je približal; hitro se je približal čas odhoda
- 3. vzpostaviti prijazno razmerje s kom: rad bi se približal tej deklici; znal se je približati mladim ljudem; nikoli jima ni uspelo, da bi se približala drug drugemu
- 4. postati kakorkoli podoben, soroden: približal se je svojemu idealu / stališča držav so se na konferenci nekoliko približala
- 5. priti do tega, da se kaj skoraj doseže: v storilnosti se približati evropskemu povprečju / publ. Olimpija se je s to tekmo približala favoritu / približati se resnici skoraj jo spoznati, dojeti
● publ. temu delu se je približal nestrokovno se ga je lotil; igralka se je zelo približala dramatikovi zamisli glavne junakinje njena igra, interpretacija je ustrezala
približávši zastar.: približavši se vasi, je opazil ogenj
priblížan -a -o: predmeti na sliki so videti približani; kultura mora biti približana delavcem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
prigoréti -ím dov., prigôrel (ẹ́ í) goreč se pojaviti: ogenj je prigorel do gozda / vžigalica mu je prigorela do prstov zgorela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
prijémati -am tudi -ljem nedov. (ẹ̑) - 1. delati, da je kaj tesno obdano s prsti, dlanjo: v zadregi je prijemal gumbe na obleki; močno, sunkovito prijemati / prijemati koga za roko; od bolečin se je prijemala za glavo / s prsti, z rokami prijemati
- 2. delati, da je kaj tesno obdano z deli česa: prijemati s kleščami; prijemati znamke s pinceto / čeljusti stroja so prijemale in drobile kamenje
// prihajati v tesen stik z deli česa: spodnji del ključa prijema v ključavnico / gume dobro prijemajo na suhem cestišču - 3. s pritiskanjem na kaj onemogočati (enakomerno) gibanje česa: kolesa nekaj prijema, zato se ne vrtijo
- 4. trdno se nameščati v podlago: skala je krušljiva, zato klini slabo prijemajo; v trhli deski vijaki ne prijemajo
- 5. jemati komu prostost: kmalu so začeli prijemati napredne ljudi
- 6. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: spet me prijema kašelj; večkrat ga prijemajo krči; otroka je prijemala zaspanost
// izraža nastop razpoloženja, kot ga določa sobesedilo: kaj te prijema; brezoseb. prijema me, da bi se razjokal / brezoseb. prijema jih, da bi povedali resnico radi bi - 7. ekspr. odločno, z grožnjami izražati nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja: prijemal je učence zaradi izostankov; prijemajo ga, ker je zapravil toliko denarja
// zahtevati od koga, da kaj pove, naredi: prijemati dolžnike, naj vrnejo denar; prijemali so jih, kdo je sodeloval pri kraji / čeprav ga bodo ostro, trdo prijemali, ne bo nič izdal - 8. žarg. učinkovati, delovati: ta zdravila pri njej ne prijemajo več / preizkusiti bo treba, kako prijemajo zavore
- 9. rib. jemati vabe: v takem vremenu ribe ne prijemajo; pren. ženske na njegovo govorjenje ne prijemajo
● ekspr. prijemati koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. postajal je močnejši in prijemal je tudi za nekatera dela jih opravljal; ekspr. za glavo se je prijemal, ko je izvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; ekspr. ne prijemajte za orožje ne začenjajte se bojevati, pripravljati se na boj; ekspr. smejal se je, da se je za trebuh prijemal zelo se je smejal
♦ čeb. smreka že prijema začenja mediti
prijémati se - 1. podpirati se, opirati se s prijemanjem česa: prijemal se ga je, da ne bi padel; tako mu je bilo slabo, da se je pri hoji prijemal za ograjo
- 2. pojavljati se tesno okrog česa: bluza se preveč prijema telesa
- 3. ob dotiku s kako stvarjo ostajati na njej: lasje se prijemajo potnega čela; testo se prijema rok; žvečilni gumi se prijema na zobe / zdrob se pri kuhanju rad prijema
- 4. začenjati rasti, poganjati korenine: na novo posajeno drevje se že prijema; hitro se prijemati
- 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: prijema se ga nervoza; počasi se je vseh prijemala dobra volja / prijema se me strah, da se je zgodila nesreča / prijema se ga gripa obolel bo za gripo
● ekspr. ogenj se prijema tudi hiše tudi hiša začenja goreti; ekspr. vino se ga že prijema postaja pijan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
prilágati -am nedov. (ȃ) - 1. dajati, polagati k čemu še kaj: prilagati na kup novo kamenje / igralec sme prilagati domine, karte samo, kadar je na vrsti / pismom je redno prilagal denar / dov. prošnji prilagam spričevalo / ekspr. v mislih je melodiji prilagal besedilo dodajal
// gastr. dajati k drugi jedi: krompir prilagajo k različnim jedem - 2. dajati prispevek k določeni vsoti: ob velikih izdatkih so nama prilagali tudi starši
- 3. dodatno, zraven nalagati: na voz prilagajo nove in nove zaboje / ker je bilo mrzlo, je prilagal polena na ogenj
● ekspr. upiral se je taki odločitvi in tovariši so mu prilagali pritrjevali; redko pel je in vsi so prilagali peli zraven
prilágati se zastar. prilegati se, ujemati se s čim: pesem se je prilagala njihovemu razpoloženju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
prilíti -líjem dov. (í) z zlivanjem dodati: priliti čaju ruma;
priliti testu nekoliko mleka / v posodo je prilil še kozarec kisa // knjiž., ekspr. dodati sploh: pripovedi je prilil veliko svojega / s tem dejanjem mu je hotel priliti moralne moči
● knjiž., ekspr. priliti upom olja povečati, okrepiti upe; ekspr. s tem je prilil olja na ogenj je koga še bolj razburil, razdražil; je še poslabšal položaj, odnoseprilít -a -o: prilita tekočina
♦ teh. priliti deli s hkratnim ulivanjem pritrjeni deli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
prilívati -am nedov., tudi prilivájte; tudi prilivála (í) - 1. z zlivanjem dodajati: prilivati vinu vodo
// knjiž., ekspr. dodajati sploh: mladost je njenemu obrazu prilivala poseben čar / njihovi začudeni pogledi so mu prilivali moč in zadovoljstvo - 2. star. zalivati kaj (z vodo): zvečer je navadno prilival rožam na vrtu
● star. dež je začel močno prilivati liti; ekspr. prilivati olje na ogenj koga še bolj razburjati, dražiti; še poslabševati položaj, odnose
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
priložíti -ím dov., prilóžil (ī í) - 1. dati, položiti k čemu še kaj: priložil je še nekaj jabolk, da je bila košara polna / priložiti domino, igralno karto / pismu priložiti denar, znamko / prošnji priložiti potrdilo
// gastr. dati k drugi jedi: k pečenki priložimo pečen krompir - 2. ekspr. dati prispevek k določeni vsoti: tudi brat je priložil nekaj tisočakov / priložiti nekaj za pijačo
- 3. ekspr. dodatno, zraven povedati; dodati: vsakemu stavku priloži kletvico / in bom tudi ostal, je še priložil
- 4. dodatno, zraven naložiti: priložili so mu še nekaj zabojev in pognal je konje / ogenj je ugašal, vendar ni nihče priložil
● ekspr. priložiti komu brco, klofuto dati; pog., ekspr. priloži mu eno okrog ušes udari ga
priložèn -êna -o: priložena karta / kot opozorilo navodilo je priloženo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
prižgáti -žgèm dov., prižgál (á ȅ) - 1. narediti, da kaj začne goreti: prižgati petrolejko, stenj, svečo; prižgati s tlečim ogljem, z vžigalico / prižgati komu cigareto; po kosilu si rad prižge pipo rad kadi pipo
// prižgati ogenj / ekspr. noč je prižgala tisoč zvezd
// narediti, da kaj začne svetiti: vstopil je v sobo in prižgal vse lestence; prižgati reflektorje; žarg. prižgati dolge luči; po vasi so se prižgale prve luči
♦ avt. prižgati meglenke - 2. pog. vključiti, vklopiti: prižgati radijski, televizijski sprejemnik / prižgati motor
- 3. pri kuhanju, pečenju narediti, povzročiti, da se zaradi vročine kaj močno prime podlage in poškoduje: prižgati jed; meso se je v ponvi prižgalo
● publ. prižgati zeleno luč za kaj omogočiti, dati dovoljenje; ekspr. prižgala mu je plamen v srcu vzbudila ljubezen, naklonjenost; ekspr. ko se je prižgala zarja, so bili že na vrhu ob zarji
prižgán -a -o: pustila je prižgan električni kuhalnik; prižgana cigareta; prižgana jed
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
prometéjski tudi prométejski -a -o prid. (ẹ̑; ẹ̑) knjiž. tak kot pri Prometeju: prometejski upor;
prometejska ljubezen do človeštva;
to dejanje je prometejsko / prometejski ogenj / ima prometejsko voljo močno, veliko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
púdlovka -e ž (ȗ) nekdaj peč za pudlanje: ogenj v pudlovki je ugasnil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
razgoréti se -ím se dov., razgôrel se (ẹ́ í) - 1. začeti močneje goreti: suha drva so se hitro razgorela; grmada, kres se razgori; preveč, zelo se razgoreti / ko se je ogenj razgorel, je postalo toplo / ekspr. iskra se je razgorela v močen plamen; brezoseb. pusti, saj se bo samo razgorelo; pren., ekspr. plamen upora se je razgorel
// začeti dajati močno svetlobo: sveča se bo kmalu razgorela
// knjiž. začeti močneje žareti: na nebu se je razgorela večerna zarja - 2. ekspr. pojaviti se v veliki meri: med njima se je razgorela stara ljubezen; v njem so se razgorele strasti / v njihovih srcih se je razgorelo novo upanje
● knjiž., ekspr. od napetosti se ji je razgorel obraz zelo je zardela; knjiž., ekspr. po vrtovih so se spet razgorele vrtnice razcveteli so se njihovi rdeči cveti
razgôrel tudi razgorèl in razgorél -éla -o: razgorel ogenj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
razgorévati se -am se nedov. (ẹ́) - 1. začenjati močneje goreti: polena se razgorevajo; hitro se razgorevati / opazoval je, kako se ogenj razgoreva
// začenjati dajati močno svetlobo: petrolejka se je razgorevala in kmalu smo dobro videli
// knjiž. začenjati močneje žareti: na nebu se že razgorevajo zvezde / njene oči so se razgorevale od pričakovanja - 2. ekspr. pojavljati se v veliki meri: strasti se razgorevajo / boji za svobodo so se vedno bolj razgorevali
razgorevajóč se -a -e: počasi se razgorevajoč ogenj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
razgrébati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) - 1. z grebenjem delati, da kaj ni več skupaj, na kupu: razgrebati žerjavico; razgrebati s prsti / večkrat je razgrebal ogenj in nalagal drva
- 2. z grebenjem delati, da kaj zavzame večjo površino: razgrebati žerjavico po peči
- 3. z grebenjem povzročati, da je kaj poškodovano, uničeno: pazil je, da kokoši ne razgrebajo gred
// ekspr. povzročati, da je kaj poškodovano, uničeno sploh: ljudje s čevlji razgrebajo parket; pren. trpljenje ji je razgrebalo obraz - 4. nar. (močno) praskati: rane ne smemo razgrebati; razgrebati z nohti
● knjiž. zakaj razgrebaš stare rane znova povzročaš bolečine; knjiž. razgrebati po pesku grebsti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
raznétiti -im, tudi raznetíti in raznétiti -im dov. (ẹ́ ẹ̄; ī ẹ́) narediti, povzročiti, da kaj začne močneje goreti: raznetiti ogenj;
pren. skušal je raznetiti njeno ljubezen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
razpalíti in razpáliti -im, in razpáliti -im dov. (ī á; á) star. - 1. raznetiti: razpalil je ogenj, da se je prikazal visok plamen
- 2. razvneti, podžgati: skušal je razpaliti njihovo ljubezen do domovine / to je razpalilo njegovo domišljijo
// zelo razburiti, razjeziti: ta krivica ga je razpalila; ko je to slišal, se je razpalil - 3. spodbuditi, navdušiti: razpaliti ljudi k uporu
razpáljen -a -o - 1. deležnik od razpaliti: kaj si tako razpaljen; razpaljena domišljija
- 2. razbeljen, močno razgret: hladiti si razpaljeni obraz z vodo; od sonca razpaljena zemlja; razpaljeno ozračje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
razpíhati -am dov., tudi razpihájte; tudi razpihála (í) - 1. s pihanjem povzročiti, da kaj močneje zagori, zažari: razpihati ogenj, žerjavico
// ekspr. z govorjenjem, ravnanjem povzročiti, da postane kaj slabega, negativnega močnejše, večje: to je samo razpihalo njegovo jezo, strast - 2. s pihanjem povzročiti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: veter je razpihal oblake; razpihati kosme vate po prostoru
razpíhan -a -o: razpihana žerjavica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
razpihávati -am nedov. (ȃ) razpihovati: razpihavati ogenj, žerjavico / veter je razpihaval požar razvnemal, širil // razpihavati sovraštvo / veter je razpihaval prah po cesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
razpíhniti -em dov. (í ȋ) - 1. s pihom povzročiti, da kaj močneje zagori, zažari: razpihniti ogenj, žerjavico; pren., ekspr. razpihnil je sovraštvo med njima
- 2. s pihom povzročiti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: veter je razpihnil oblake
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
razpihováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. s pihanjem povzročati, da kaj močneje zagori, zažari: razpihovati ogenj, žerjavico
// ekspr. z govorjenjem, ravnanjem povzročati, da postane kaj slabega, negativnega močnejše, večje: razpihovati sovraštvo - 2. s pihanjem povzročati, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: veter je razpihoval seme
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
razplamenéti -ím dov. (ẹ́ í) narediti, povzročiti, da kaj začne močno plameneti: razplameneti ogenj;
bakle so se razplamenele;
pren. njegove strasti so se razplamenelerazplamenèl in razplamenél -éla -o: razplamenela ljubezen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
razplamenévati -am nedov. (ẹ́) delati, povzročati, da kaj začne močno plameneti: veter je razplameneval kresove;
ogenj se razplameneva;
pren. zbirali so somišljenike in razplamenevali boj na tem ozemlju;
upor se je čedalje bolj razplameneval
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
razplameníti -ím dov., razplaménil (ī í) narediti, povzročiti, da kaj začne močno plameneti: razplameniti ogenj;
drva so se razplamenila;
pren. te besede so razplamenile njegovo ljubezen do domovine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
razplamtévati -am nedov. (ẹ́) delati, povzročati, da kaj začne močno plamteti: veter je razplamteval ogenj;
po hribu so se razplamtevali kresovi;
pren. s tem so razplamtevali sovraštvo med narodi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
razprasketáti se -ám se tudi -éčem se dov. (á ȃ, ẹ́) začeti močno prasketati: s kolom je dregnil v ogenj, da se je razprasketal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
razpúhniti -em dov. (ú ȗ) redko razpihniti, razplamteti: veter je razpuhnil ogenj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
razšíriti -im dov. (ī ȋ) - 1. narediti kaj (bolj) široko: razširiti cesto, pot; razširiti odprtino; ulica se proti središču razširi / razširiti krilo, obleko / predsobo bodo razširili / vdih razširi pljuča
// narediti, povzročiti, da je kaj videti širše: svetle barve razširijo prostor; tak vzorec postavo razširi - 2. narediti, da prilegajoči se deli česa pridejo v položaj, ko so (najbolj) oddaljeni drug od drugega: razširiti noge, roke; razširiti peruti / razširiti nosnice / razširiti roke v objem; od strahu so se mu razširile oči
- 3. narediti, da pride kaj na večjo površino: razširiti naselje; mesto se je razširilo proti jugu / razširiti kulturno rastlino; ta plevel se hitro razširi / padavine se bodo razširile na vso Slovenijo / razširiti meje države; razširiti oblast na sosednje pokrajine
- 4. narediti, da se s čim seznani, da kaj spozna veliko ljudi: razširiti napredne ideje; razširiti novice, lažne vesti; ta nauk se je hitro razširil / razširiti dobra umetniška dela
- 5. narediti, povzročiti, da postane kaj večje glede na obseg, količino: razširiti izbiro blaga z novimi izdelki; razširiti dnevni red seje; razširiti gledališki repertoar / razširiti črtico v novelo / podjetje je razširilo svojo dejavnost; razširiti gospodarsko sodelovanje / razširiti odbor povečati število njegovih članov; krog sodelavcev se je razširil / razširiti in poglobiti znanje; s študijskimi potovanji se mu je obzorje razširilo / ta beseda, navada se je zelo razširila / zaradi vlage se les razširi
- 6. biti izvor tega, kar prehaja v okolico: peč je razširila prijetno toploto po sobi; iz gozda se je razširil hlad / svoj nemir je razširil na druge; borbenost se je razširila na vse moštvo / pesmi so razširile njegovo slavo po svetu / kugo so razširile podgane
● ekspr. kdaj pa kdaj mu je smeh razširil lica se je nasmejal; ulica se razširi v trg preide; njegova slava se je razširila po vsem svetu postal je zelo slaven
♦ ekon. razširiti proizvodnjo z dodatno zaposlenimi delavci in dodatnimi delovnimi sredstvi povečati obseg proizvodnje; jur. razširiti obtožbo, zahtevo po uvedbi kazenskega postopka; mat. razširiti ulomek pomnožiti števec in imenovalec z istim številom
razšíriti se pojaviti se, nastopiti- a) na razmeroma veliki površini: ogenj se je hitro razširil; vstaja se je razširila kot požar / bobnenje se je razširilo po vsej dolini; grmeč se razširiti / po sobi se je razširil prijeten vonj / izpuščaj se je razširil po vsem telesu; rakave celice so se že razširile
- b) v večjem številu: ta tip ladje se je razširil v srednjem veku / knjige so se razširile z iznajdbo tiska
- c) pri večjem številu osebkov: bolezen se je razširila hitro, po vsej deželi
razšírjen -a -o: stopničasto razširjen temelj; ta bolezen je zelo razširjena; po vsem svetu razširjena rastlina / razširjeni plenum odbora; knjiga bo izšla v popravljeni in razširjeni izdaji
♦ ekon. razširjena reprodukcija obnavljanje produkcije v povečanem obsegu; med. bolezensko razširjena žila; razširjeno srce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
razšírjati -am nedov. (í) - 1. delati kaj (bolj) široko: razširjati ceste, poti; razširjati prehod / vdih razširja pljuča
// delati, povzročati, da je kaj videti širše: svetle barve prostor razširjajo - 2. delati, da prilegajoči se deli česa pridejo v položaj, ko so (najbolj) oddaljeni drug od drugega: razširjati noge, roke / razširjati nosnice / razširjati roke v objem
- 3. delati, da pride kaj na večjo površino: razširjati kulturne rastline; ta semena se razširjajo sama / razširjati vojaške operacije na večje ozemlje
- 4. delati, da se s čim seznani, da kaj spozna veliko ljudi: razširjati ideje, nauke; razširjati lažne vesti / razširjati dobre knjige med ljudi
- 5. delati, povzročati, da postane kaj večje glede na obseg, količino: razširjati izbiro blaga za široko porabo; razširjati gledališki repertoar s tujimi deli / društvo razširja svoje delovanje; razširjati sodelovanje med narodi / razširjati in poglabljati znanje; z branjem si človek razširja obzorje
- 6. biti izvor tega, kar prehaja v okolico: močvirja razširjajo smrad; lilije razširjajo močen vonj; peč je razširjala prijetno toploto; iz gozda se razširja hlad / okuženi razširjajo bolezen / svoj nemir razširja na druge
♦ ekon. razširjati proizvodnjo; lingv. razširjati glagolsko podstavo s priponami
razšírjati se pojavljati se, nastopati na razmeroma veliki površini: ogenj se je hitro razširjal; vstaja se je razširjala kot požar / ob povodnji se voda razširja; zvonjenje se razširja čez vso dolino
razširjajóč -a -e: občudoval je vrtnice, razširjajoče prijeten vonj; razširjajoča se izobrazba; razširjajoče se vnetje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
razvnémati -am nedov. (ẹ̑) - 1. povzročati, da kaj močneje gori: veter je razvnemal ogenj; požar se razvnema / razvnemati žerjavico
- 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da se kaj pojavi z veliko silo, intenzivnostjo: razvnemati prepir; boji se na novo razvnemajo / razvnemati ljubezen, maščevalnost, radovednost; njen ples mu je razvnemal strast / razvnemati domišljijo
- 3. ekspr. vzbujati močen, navadno pozitiven čustveni odziv: igralci so razvnemali občinstvo; pesem ga je začela razvnemati; poslušalci so se vedno bolj razvnemali / ne razvnemaj se po nepotrebnem ne razburjaj se
- 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža obstajanje stanja, kot ga določa samostalnik: razvnema ga ljubezen, maščevalnost
● ekspr. vino jih razvnema zaradi popitega vina postajajo bolj živahni, zgovorni
razvnemajóč -a -e: prisluhniti razvnemajoči se debati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
razvnéti -vnámem dov., razvnêmi razvnemíte; razvnél; nam. razvnét in razvnèt (ẹ́ á) - 1. povzročiti, da kaj močneje gori: veter je ogenj znova razvnel; požar so pogasili, preden se je razvnel / razvneti žerjavico
- 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj pojavi z veliko silo, intenzivnostjo: razvneti prepir; boji so se znova razvneli / razvneti hrepenenje, ljubezen; medved je razvnel njegovo lovsko strast; med njimi se je razvnelo sovraštvo / razvneti domišljijo
- 3. ekspr. vzbuditi močen, navadno pozitiven čustveni odziv: govornik je razvnel občinstvo; pesem jih je razvnela; ob tej novici se je zelo razvnel / hitro se razvname razburi
// razvneti materino srce
● ekspr. vino ga je že malo razvnelo zaradi popitega vina je postal bolj živahen, zgovoren; ekspr. razvnela je vse njegove čute zelo ga je čutno vznemirila; ekspr. razvneti dekletu srce vzbuditi v njem naklonjenost, ljubezen
razvnét -a -o: razvneti glasovi so kričali; pripovedoval je ves razvnet; prisl.: razvneto govoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
razžígati -am nedov. (ī ȋ) nav. ekspr. - 1. z vročino uničevati: ogenj razžiga opeko / pijača mu je razžigala grlo
- 2. povzročati, da kaj nastopi z veliko silo, intenzivnostjo: razžigati ljubezen, strast
// vzbujati močen čustveni odziv: njena lepota ga je razžigala
● ekspr. to ji znova razžiga stare rane povzroča velike (duševne) bolečine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
rdečíti -ím nedov., rdéči in rdêči (ī í) delati kaj rdeče: veter ji je rdečil lica;
rdečiti si ustnice / ogenj jim je rdečil obraze; večerno sonce že rdeči gore / kri mu je rdečila srajcordečíti se - 1. postajati rdeč: vzhod se je vse bolj rdečil
- 2. knjiž. rdeče se odražati, kazati: sonce se je rdečilo skozi meglo; na tleh se je rdečila kri; po vejah se rdečijo jabolka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
rôka -e in -é ž, tož. ed. in mn. v prislovni predložni zvezi tudi róko róke (ó) - 1. okončina človeka, ki se uporablja za prijemanje, delo: dvigniti, skrčiti roko; iztegovati roke proti materi; prekrižati roke na prsih; zlomiti si obe roki; dolge, mišičaste roke; roka v komolcu, zapestju; čez roko obešena torbica; roke in noge / peljati dekle pod roko spremljati, voditi jo, držeč svojo roko pod njeno, navadno v višini komolca; desna, leva roka; braniti se z golimi rokami brez pripomočkov; človek s suho roko; imeti umetno roko protezo, ki nadomešča to okončino; glasovati z dviganjem rok / kot poziv oborožene osebe k neupiranju, vdaji roke kvišku / klesati roko / roka opice
// del te okončine od zapestja do konca prstov: držati, imeti roke v žepu; stisniti roko v pest; pred jedjo si umiti roke; zebe me v roke; držati se za roke; mehke, negovane, tople roke; hrbet roke / na roki nosi prstan na prstu, navadno prstancu; jesti z rokami z rokami prijemati jed in jo dajati v usta; risati s prosto roko / pri pozdravu dati, stisniti, stresti komu roko; seči komu v roko / kot podkrepitev trditve, obljube ná roko, da bom držal besedo / z oslabljenim pomenom ponuditi, sprejeti roko sprave spravo
// notranja stran tega dela: imeti raskave, žuljave roke / od presenečenja ji je padlo pismo iz rok; nastaviti dlan in piti iz roke; podajati si kaj iz rok v roke; pljunil je v roke in prijel za lopato; držati, imeti kaj v rokah / ekspr. tak je, da bi iz roke jedel zelo je krotek, ubogljiv
// kot označba na pošiljki v roke XY - 2. nav. ekspr. ta okončina glede na dejanje, delo, ki ga opravlja: prepustiti se rokam bolničarja / pazi se, ker me že srbijo roke ker bi te najraje udaril; dvigniti roko proti komu, nad koga udariti, (pre)tepsti ga; nisem še položil roke nanj nisem ga še udaril; umreti od sovražne roke / denar mu gre nerad iz rok skop je; delo mu gre od rok hitro dela; gledati komu pod roke nezaupljivo nadzorovati koga pri kakem delu, opravku; to sem prislužil z rokami s fizičnim delom
// nav. ed., s prilastkom ta okončina glede na način opravljanja dejanja: imeti lahko, mirno, zanesljivo roko; voditi vse niti dogajanja z izkušeno, spretno roko / ta pa ima roko je zelo spreten; radi jo imajo zaradi njenih pridnih, spretnih rok zaradi pridnosti, spretnosti; narediti na hitro roko nahitro - 3. ekspr., s prilastkom človek, kot ga določa prilastek: potrebovati delavne, pridne roke / pri njih manjka odločna, ženska roka / po tem ozemlju je segala pohlepna tuja roka tujci
- 4. v prislovni rabi, v zvezi na roko, na roke izraža, da se delo opravlja z rokami ali z določenim orodjem, ki se drži v rokah, ne pa s strojem: delati čevlje na roko; okopavati, žeti na roke; na roko tkani prti ročno
- 5. ekspr., s predlogom, v zvezi z dati, imeti, vzeti izraža ročno opravljanje določenega dela ali konec, začetek takega opravljanja: cel dan ima kramp, metlo v rokah; rada vzame pletenje v roke / daj že enkrat knjigo iz rok nehaj brati; dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo; umreti s puško v roki v boju
- 6. ekspr., s predlogom, v zvezi z biti, dobiti, imeti izraža, da kdo ima, razpolaga s čim, kar se prime, drži v rokah: zdaj imam vsa potrdila v rokah / te besede so ji izbile orožje iz rok povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti; dobiti dober dokaz v roke
// izraža osebo, ki razpolaga s čim, ima kaj v lasti: posestvo je v drugih, tujih rokah; gostilne so v zasebnih rokah / zemlje ni dal iz rok do smrti je ni prepustil, izročil; hiša prehaja iz rok v roke lastniki se pogosto menjajo; premogovniki so prešli v roke tujega kapitala / pog. blago ima iz druge roke od preprodajalca, prvega uporabnika; novica je iz prve roke iz neposrednega vira - 7. ekspr., s predlogom, v zvezi z biti, imeti, vzeti izraža, da kdo vodi kaj, odloča o čem: izlet ima v rokah tajnik; vzgoja je v njihovih rokah; oblast je v rokah ljudstva / predsednik je sam vzel stvar v roke; vzeti usodo v svoje roke / odločitev je v vaših rokah; zadeva je že v rokah sodišča; imeti škarje in platno v rokah imeti moč, oblast odločati o čem
// v zvezi z določenimi glagoli izraža vpliv, nadzorstvo, oblast koga nad kom ali čim: komaj se je rešil iz njihovih rok; iztrgati oblast iz rok buržoazije; mesto je v rokah partizanov / iztrgati koga iz rok smrti rešiti ga smrti; ne dam se jim v roke ne pustim, da bi me ujeli, da bi o meni odločali; otrok je v dobrih rokah - 8. ekspr., s prilastkom moč koga ali česa, ki se uveljavlja po kom drugem: roka oblasti, pravice, sodišča ga ni dosegla / njegova roka je dolga njegova moč, oblast sega daleč; publ. biti podaljšana roka organizacije pomagati pri uresničevanju njenih namenov, nalog
- 9. ekspr., v zvezi biti, imeti pri roki izraža, da je komu kaj glede na dejanje, pri katerem se uporablja tudi roka, blizu, na primernem mestu: orodje ima urejeno, da je takoj pri roki; nobenega zemljevida ni pri roki / izgovor ima zmeraj pri roki / jest hodi v gostilno, ki je najbolj pri roki
- 10. pog., v zvezi biti od rok izraža, da je komu kaj glede na določeno dejanje daleč, na neprimernem mestu: trgovina je precej od rok
● ekspr. s tem si ne bom mazal rok ne bom storil tega nečastnega, negativnega dejanja; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben; pog. če le more, drži roke v žepu, križem lenari, ne dela; ekspr. držati, imeti roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; že po prvih težavah so mnogi dvignili roke izgubili upanje na uspeh; opustili delo; ekspr. trgovci so si meli roke so bili zadovoljni, veseli; ekspr. poletje podaja roko jeseni prehaja v jesen; ekspr. zadnji čas je, da si podasta roke se pobotata; ekspr. lahko si kar roko podasta oba sta enaka, slaba; knjiž. sodišče je položilo roko na knjigo je prepovedalo razširjanje, prodajo te knjige; pog. položiti roko nase narediti samomor; ekspr. (položi) roko na srce in priznaj bodi odkritosrčen; ekspr. ponuditi komu roko biti pripravljen, želeti komu pomagati; izraziti željo se s kom poročiti; umiti si roke (kot Pilat) ne sprejeti odgovornosti za negativno dejanje, ki ga je kdo storil ne popolnoma prostovoljno; ekspr. izpustiti zmago iz rok ne zmagati kljub ugodnemu položaju; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; pog. biti si na roke, na roko pomagati drug drugemu; biti v prijateljskih, dobrih odnosih; pog. na roke, na roko jim gre dela zanje tako, kot želijo; pomaga jim; pog. denar na roko ali pa nič plačati takoj in v gotovini; ekspr. ukrade, kar mu pride pod roko kar more; ekspr. skozi njegove roke je šlo že dosti učencev poučeval je že dosti učencev; dati komu posestvo v roke prepustiti mu ga v upravljanje; ekspr. padel je policiji v roke policija ga je odkrila, ujela; ekspr. treba bo pljuniti v roke treba bo z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati; ekspr. po dolgem pogajanju sta si udarila v roke sta sklenila dogovor, kupčijo; ekspr. oče ga je vzel v roke ostro opomnil, oštel; ekspr. (vzemi) pamet v roke izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; ekspr. (za)prosil je za njeno roko zasnubil jo je; ekspr. zmeraj so ga na rokah nosili zelo negovali, razvajali; zelo obzirni, pozorni so bili do njega; star. izid bolezni je še v božjih rokah neznan, nejasen; pog. kupiti, prodati pod roko nezakonito, skrivaj; ekspr. to podpišem z obema rokama s tem se v celoti strinjam; žarg., grad. z roko podprt tram z ročico; evfem. nima čistih rok je kriv; črna roka teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte; ekspr. on je njegova desna roka nepogrešljiv, najožji sodelavec; pog. biti dobrih rok radodaren; leva roka star. kmetija leži na levo roko od ceste na levi strani; pog. to bo naredil z levo roko z lahkoto, brez težav; ne temeljito, površno; ekspr. imeti dve levi (roki) biti len, neroden pri delu; publ. v državi se je uveljavila politika močne roke zahteva po doslednem izpolnjevanju predpisov, zakonov; goste so sprejeli z odprtimi rokami gostoljubno, z veseljem; ekspr. imeti polne roke dela biti zelo zaposlen; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; ekspr. odtegniti komu prijateljsko roko prijateljstvo, pomoč; dati komu proste roke dovoliti mu, da ravna po svojem preudarku; ekspr. delati na svojo roko brez upoštevanja soglasja, vednosti, mnenja drugih; pog. začeti (obrt) na svojo roko postati samostojen obrtnik; knjiž. živi od dela svojih rok sam se preživlja; ekspr. imeti zvezane roke ne moči storiti kaj odločilnega; ekspr. vladati z železno roko odločno, s silo, nasiljem; ekspr. zdi se mu, da je dolina na dosegu roke zelo blizu; ekspr. ima prijateljev, da jih na prste ene roke prešteješ zelo malo; ekspr. saj nimam deset rok ne morem opraviti toliko dela, kot se pričakuje, zahteva od mene; roka roko umije človek povrne zlasti v neprijetnem, nedovoljenem položaju dobljeno pomoč s podobno pomočjo; če mu prst ponudiš, pa roko z(a)grabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko; preg. boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi koristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pričakovati, a ne dobiti
♦ elektr. pravilo desne roke s katerim se določa smer inducirane napetosti; film., fot. fotografirati, snemati iz roke tako, da se drži kamera, fotografski aparat v roki; igr. igrati iz roke brez talona; rel. polaganje rok bistveni del obreda pri birmi, mašniškem posvečenju; teh. mehanična roka priprava, ki opravlja podobna dela kot roka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
rómati -am nedov. in dov. (ọ̑) - 1. rel. iti k romarski cerkvi, v sveti kraj: romati na Brezje, v Sveto deželo; romati z avtobusom, peš; pren., ekspr. ljudje še vedno množično romajo na pesnikov grob
- 2. ekspr. potovati, hoditi: romati po svetu / vsa vas je romala na semenj šla
// njegov pogled je romal po domači dolini / pismo je romalo več tednov / pripovedka je romala po vsej deželi se je širila
● publ. druga nagrada za režijo je romala v Ljubljano je bila podeljena režiserju iz Ljubljane; ekspr. knjiga je romala iz rok v roke menjavala uporabnike, lastnike; ekspr. na mizo so romale steklenice izvrstnega vina so drugo za drugo prinašali; ekspr. prošnja je romala v koš bila je odbita, neugodno rešena; niso je upoštevali; ekspr. marsikatera knjiga je romala v ogenj je bila sežgana; evfem. marsikaj je že romalo z njim je ukradel
romajóč -a -e: romajoč iz kraja v kraj, je videl marsikaj zanimivega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
sípati -am tudi -ljem nedov. (ī ȋ) - 1. spravljati kam kaj sipkega, drobnega: sipati moko v skledo; sipati žito v vrečo / sipati čokolado v mleko / sipati zrnje kokošim trositi
- 2. delati kaj prekrito s čim sipkim, drobnim; posipati: sipati cesto s peskom / sipati sladkor po potici / sipati prašek na rano
- 3. ekspr., s širokim pomenskim obsegom povzročati, da prehaja kaj kam v velikih količinah: veter je sipal porumenelo listje na zemljo; vodomet sipa vodo v zrak / strojnice sipajo ogenj na vse strani; na hišo so se sipale bombe / žareče železo sipa iskre; sonce je sipalo žarke skozi okna / jezno je sipal bliske iz oči
// z glagolskim samostalnikom dajati kaj v večji količini: jesen je sipala svoje sadove / njene dlani so sipale dobroto
// veliko, hitro govoriti, kar izraža samostalnik: sipal je očitke, vprašanja na vse strani / besede je kar sipala iz ust / brezoseb. to ni res, se je sipalo iz njega - 4. ekspr. gosto in na drobno padati: začel je sipati dež; sneg se sipa iz oblakov / brezoseb. začelo je sipati (sneg) snežiti
● knjiž. blisk sipa ogenj v gozdove povzroča gozdne požare; sipati komu pesek v oči metati komu pesek v oči; ekspr. spet sipa denar razsipava, zapravlja; sipati odgovore iz rokava stresati odgovore iz rokava
sípati se - 1. zaradi sipkosti, drobnosti ločevati se od nagnjene ali navpične površine: pesek se sipa; ob vrtanju rova se je zemlja sproti sipala
- 2. ekspr. drug za drugim hitro prihajati: delavci so se sipali na dvorišče / slabe novice so se kar sipale
● knjiž. listi se že sipajo odpadajo, se usipajo; knjiž. sipati se s pepelom posipati se s pepelom
sipajóč -a -e: sipajoč kletvice, je odšel; nenehno sipajoča se vprašanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
skálje -a s (ȃ) - 1. star. skalovje: sivo skalje je bilo razklano
- 2. nar. prekmursko trske: zanetiti ogenj s skaljem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
skočíti skóčim dov. (ī ọ̑) - 1. z odrivom, zlasti z nogami, se oddaljiti od podlage: skočil je, da bi dosegel veje; skočil je dovolj visoko, da ga vrv ni zadela / skočiti iz jame, z drevesa; skočiti čez ograjo; skočiti na premikajoči se vlak / skočiti v vodo / kopalec je skočil na glavo, na noge / skočiti s padalom / obupal je in skočil skozi okno s skokom skozi okno naredil samomor
// s takim odrivom opraviti določeno pot po zraku: vsak smučar, tekmovalec skoči trikrat / skočiti pet metrov - 2. nav. ekspr., s prislovnim določilom z odrivom se hitro pojaviti: ob letalskem napadu so vsi skočili s ceste v gozd; skočiti k ranjencu / skočil je na kolo in se odpeljal s takim odrivom se usedel nanj; daj, skoči za njim hitro steci
- 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom z odrivom zelo hitro vstati: ob trkanju je skočil iz postelje, izza mize; skočiti kot ris / skočiti na noge; skočiti kvišku, pokonci / ko je to slišal, je kar skočil
- 4. nav. ekspr. z odrivom, z določenim namenom se premakniti v položaj, kot ga izraža določilo: dva moška sta skočila nanj; vsa vesela mu je skočila okrog vratu / pes je skočil v tujca / sovražnik jim je skočil v hrbet
- 5. ekspr., s prislovnim določilom za kratek čas hitro se oddaljiti, oditi kam z namenom, kot ga izraža določilo: samo po kruh, v trgovino skočim; kar počakaj, telefonirat je skočil / skočiti na kratek obisk; za dva dni je skočil v Celovec
- 6. ekspr. hitro, nenadoma se po zraku oddaljiti od podlage: spet je skočila iskra / plamen je skočil na sosednjo hišo
- 7. ekspr. zaradi zunanje sile, sunka se premakniti iz določenega položaja in se vanj več ne vrniti: ob eksploziji so vrata skočila s tečajev / roka mu je skočila iz sklepa; vlak je skočil s tira je iztiril; ročica je skočila nazaj
- 8. ekspr. povečati se, narasti: cene prevoza so spet zelo skočile
● ekspr. od presenečenja so mu hotele oči skočiti iz jamic zelo je izbuljil oči; ekspr. od jeze, veselja bi iz kože skočil zelo sem jezen, vesel; ekspr. ne boš dobil tega, pa če iz kože skočiš če se še bolj jeziš; če si še tako prizadevaš; ekspr. mislil sem, da je svet skočil s tečajev da se je zgodilo kaj zelo hudega; ekspr. skočiti komu v besedo prekiniti ga pri govorjenju; ekspr. srce mu je skočilo v hlače zbal se je, izgubil pogum; ekspr. skočiti v hlače, v obleko hitro se obleči; ekspr. skočiti v zakonski jarem poročiti se; ekspr. kako je bilo? so nestrpno skočili vanjo so jo nestrpno vprašali; ekspr. skočila bi v ogenj zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; ekspr. iz zime smo kar skočili v pomlad zelo hitro prešli; ekspr. po neumnosti sem skočil v to nehote prišel, se zapletel; ekspr. skočiti si v lase spreti se; stepsti se
♦ šport. skočiti v daljino, v višino
skočívši star.: zavpil je, skočivši na tla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
sódomski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na mesto Sodoma: sodomski prebivalci
● ekspr. sodomski ogenj velik, uničujoč ogenj
♦ rel. sodomski greh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
spét prisl. (ẹ̑) - 1. izraža, da kaj nastopi, se zgodi še enkrat po čem drugem iste vrste: spet sem tukaj; upamo, da bo spet zdrava; kdaj spet prideš; za hip se je ustavila in spet šla dalje; vrni se spet / okna so spet prepleskali na novo
// spet si ti na vrsti / okrepljen: želim si, da bi spet kdaj lahko v miru delal; vedel je, da jo bo kmalu spet videl
● podajal je opeko sosedu, ta spet svojemu in tako naprej izraža ponavljanje istovrstnih dejanj
// ekspr. izraža začudenje, nejevoljo zaradi ponovitve česa nezaželenega: kaj je že spet, še ne bo miru; spet je minil teden, pa nič / kdo ti je spet to povedal - 2. ekspr., v zvezi spet in spet izraža, da se dejanje neprenehoma ponavlja: v življenju se to dogaja spet in spet; govornika so spet in spet prekinjali / spet in spet jo je poklical
- 3. nav. ekspr., pri ponavljanju iste besede, v zvezi z in, pa izraža intenzivnost dejanja: on pa samo čaka in spet čaka; te občutljive rastline je treba negovati in spet negovati / tega ne bom storil, ne, pa spet ne
// izraža veliko količino, visoko stopnjo: potrebuje denar in spet denar; tam je sam pesek pa spet pesek - 4. nav. ekspr., navadno okrepljen poudarja nasprotje: nekateri so bili navdušeni za to, drugi pa spet niso hoteli tvegati; on se pogosto hvali, drugi so spet preskromni / pridelek ni velik, pa spet ne slab; ne ravno debel, pa vendar spet ne suh / v njenih očeh si lahko videl ogenj, pa spet mrak in temo, pa spet smeh / v vezniški rabi eni pridelujejo hrano, spet drugi izdelujejo orodje, spet tretji gradijo
- 5. ekspr., okrepljen poudarja zanikano trditev, ugotovitev: no, tako hudo pa spet ni; tako udobno pa to bivališče spet ni; samo poučnih knjig pa spet ne moremo brati
// izraža neodločnost, omahljivost: rad bi pri tem sodeloval, in spet ne; rada bi šla, pa spet ne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
splamenéti -ím dov. (ẹ́ í) redko vzplameneti: ogenj splameni / po hribih so splameneli kresovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
splapoláti -ám dov. (á ȃ) redko vzplapolati: ugašajoči ogenj je spet splapolal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
splapolávati -am nedov. (ȃ) redko vzplapolavati: ogenj je pogosto splapolaval / plamen ljubezni splapolava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
srepéti -ím nedov., srêpi in srépi (ẹ́ í) knjiž. srepo gledati: stal je sredi sobe in srepel vanjo;
nepremično sedi in srepi v ogenj / njegove oči so srepele v praznosrepèč -éča -e: sedel je na postelji, sovražno srepeč predse; srepeč pogled; srepeče oči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
stréha -e ž (ẹ́) - 1. del, ki pokriva in ščiti stavbo pred padavinami: streha se podira, pušča; popraviti, na novo prekriti streho; vihar je razkril streho; opečnata, pločevinasta, slamnata streha; poševna, ravna, strma streha; streha, krita s salonitnimi ploščami, skodlami; sleme strehe; okno v strehi / kupolasta, piramidasta, stožčasta streha / hiša je že pod streho ima že narejeno streho
// sobo ima pod streho na podstrešju
♦ arhit. dvokapna z dvema nagnjenima ploskvama za odtok vode, enokapna streha z eno nagnjeno ploskvijo za odtok vode; grad. mansardna streha katere ploskev je zlomljena v topem kotu navzdol
// kar ščiti pred padavinami sploh: poiskati si streho; stopiti pod streho; za streho jim je bila smreka - 2. kar kaj pokriva in ščiti pred padavinami, soncem: narediti streho nad balkonom; platnena streha; čoln s streho
// zgornji del vozila: dati prtljažnik na streho avtomobila; streha vagona / avtomobil s premično streho - 3. ekspr. stanovanje, dom: ostati brez strehe; iskati si streho nad glavo / rad bi se vrnil pod domačo, rodno streho domov; živijo pod skupno streho skupaj
● ekspr. posaditi, spustiti komu (rdečega) petelina na streho zažgati komu hišo; ekspr. o tem čivkajo že vrabci na strehah to je že zdavnaj splošno znano; začel je zidati hišo pri strehi lotil se je stvari z neprave strani; ekspr. komaj odpre usta, že je ogenj v strehi nastane prepir, spor; pod streho ekspr. ves pridelek je pod streho spravljen s polj in uskladiščen; žarg. študija bo kmalu pod streho končana; pog., ekspr. ta ga ima pod streho je vinjen; ekspr. otroke je že spravil pod streho preskrbel jim je stanovanje, zaposlitev; vzeti koga pod streho dati mu prenočišče, hrano; star. bil je rojen pod nizko, slamnato streho izhaja iz revne družine; ekspr. streha sveta Mont Everest; preg. boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi koristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pričakovati, a ne dobiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
strésati -am nedov. (ẹ́) - 1. delati, povzročati, da se kaj sunkovito, hitro premika, navadno sem in tja: konj stresa grivo; stresati hruško, jablano; šipe so se stresale od grmenja; vihar se zaganja v kočo, da se kar stresa / stresal ga je, da bi ga prebudil; stresati koga za ramo / pri pozdravu stresati komu roko / jok, smeh mu stresa telo; brezoseb. stresa ga ob misli na prizore, ki jih je videl; stresati se od groze, strahu
// delati hitre, sunkovite gibe: stresati z glavo
// ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: groza jo stresa / mraz ga stresa (po hrbtu) - 2. ekspr. pojavljati se kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: grom stresa dolino; kriki so stresali ozračje
- 3. s tresenjem spravljati kam kaj sipkega, drobnega: stresati grozdje v čeber, krompir na kup; stresati orehe; ekspr. oblaki stresajo dež in točo na polje
// redko raztresati: stresati papirčke po tleh; košara je prepolna, zato se jabolka stresajo - 4. s tresenjem odstranjevati: stresati drobtine s prta; veter stresa liste, sadeže z drevesa / stresati pepel s cigarete otresati
// s tresenjem delati, da na čem ni več določene stvari: stresati prt; ne stresajte rjuh skozi okno
● ekspr. stresati dovtipe, šale praviti, pripovedovati; ekspr. stresati jezo, nejevoljo na koga, nad kom zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; ekspr. letnice, podatke je kar iz rokava stresal znal jih je povedati, našteti zelo hitro, brez premišljanja; ekspr. stresati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami; pog. že spet stresa sitnost sitnari; ekspr. stresati smeh zelo se smejati; smejal se je, kot bi orehe stresal glasno, hrupno
strésati se ekspr. izražati svojo jezo, nejevoljo v govorjenju, ravnanju: spet se stresa nad njo; v službi ima težave, doma se pa stresa
stresáje: stresaje z glavo, mu je segel v besedo
stresajóč -a -e: jokal je, stresajoč glavo; nebo in zemljo stresajoč grom; telo stresajoč smeh; prim. iztresati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
strôjničen in strójničen -čna -o prid. (ȏ; ọ̑) nanašajoč se na strojnica 1: strojnični naboj;
strojnična cev / strojnični rafal; od daleč je bilo slišati strojnično streljanje
♦ voj. strojnični ogenj; strojnično gnezdo utrjen in maskiran položaj za strojnico in vojake
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
súh -a -o tudi -ó prid. (ȗ ú) - 1. ki ni polit ali prepojen z vodo ali drugo tekočino, ant. moker: obrisati kaj s suho krpo; preobleči se v suho obleko; ceste so že suhe; suha drva rada gorijo; perilo je že suho; prst je suha kot poper / domov je prišel premražen, vendar suh / evfem. razvila je dojenčka in videla, da je suh da ni opravil male potrebe
// ki je brez vode: vodnjak je suh; suha struga
// ekspr. ki ni solzen: kljub bolečinam so bile njegove oči suhe / suho ihtenje brez solz - 2. ki ima malo vlage, mokrote: zidati hišo na suhem terenu; biti potreben pijače kot suha zemlja dežja zelo
// suh mraz; pihati je začel suh veter; zrak je zelo suh; suha vročina / zapadlo je nekaj suhega snega / oči so se ji bleščale v suhem lesku
// ki nima, ne vsebuje vlage, mokrote: poiskali so suho mesto za prenočevanje; imeti suho stanovanje / skorja suhega kruha; imeti suha usta
// v katerem so zaradi izgube vlage, vode prenehali življenjski procesi: posekati suhe veje; odstranjevati rastlinam suho in orumenelo listje; drevo je že suho / človek s suho roko z roko, katere mišičje je upadlo, usahlo zaradi zmanjšanja celic; pren. biti suha veja na narodnem drevesu - 3. iz katerega je odstranjena vlaga, voda zaradi konzerviranja: pripraviti zalogo suhih gob; zelena in suha krma; suho sadje celo ali narezano posušeno sadje
// ker ni imela svežega kvasa, je zamesila s suhim
// ki je bil izpostavljen delovanju zraka ali tudi hladnega dima zaradi konzerviranja: suhe ribe; pršut in druge vrste suhega mesa
// ki je bil izpostavljen delovanju vročega dima zaradi konzerviranja: suha krača; kuhati skupaj z ričetom tudi suha svinjska rebra - 4. nav. ekspr. v katerem ni (veliko) padavin: marec je navadno suh; lepa in suha jesen / Avstralija je zelo suha; suho podnebje / suho vreme se bo nadaljevalo
- 5. pri katerem se ne uporablja tekočina: suhi proizvodni postopki / suho brisanje, umivanje / suhi šampon; suho britje britje, pri katerem se ne uporablja milnica, navadno z električnim brivskim aparatom; suho stranišče stranišče brez izplakovanja s tekočo vodo
- 6. ki ima na telesu razmeroma malo tolšče, mesa, ant. debel: zelo suh človek; bil je velik in suh; suha krava; suh kot kost, prekla, trska / suhe noge / postati suh v obraz
- 7. ki ima, vsebuje zelo malo maščobe, masti: suha krema za obraz / ima zelo suhe lase / pečenka je bila zažgana in suha premalo sočna; to meso je preveč suho pusto
- 8. v zvezi suha južina pajku podobna žival z zelo dolgimi nogami in majhnim telesom: po zidu je plezala suha južina; noge ima kot suha južina
- 9. ekspr. ki se ne da vplivati čustvom: postati suh pravnik / suhi prakticizem
// ki ne izraža čustev: s suhim glasom zavrniti koga; v nekaj suhih stavkih mu je sporočila svojo odločitev / to je rekel s suhim humorjem brez čustvene prizadetosti; suhi smeh; stil te knjige je zelo suh brezoseben
// njegovo pripovedovanje se zdi nemogoče, vendar je suha resnica čista, gola resnica
● suhi kašelj kašelj brez izmečka; pog. že sredi meseca je (čisto) suh brez denarja; ekspr. moj kozarec je že suh v njem ni več vina; suhe barve, barvice barve, barvice v obliki svinčnika ali paličice, pri katerih se ne uporablja voda; suha hrana nekuhane, ohlajene ali konzervirane preprostejše jedi, navadno kot hrana za na pot; suha juha juha iz vode, v kateri se je kuhalo prekajeno meso; suha roba leseni izdelki domače obrti; suha tinta barvilo v obliki goste mase za polnjenje kemičnih svičnikov; kemično črnilo; knjiž. v daljavi so zagledali suho zemljo kopno; ekspr. imeti suho grlo biti žejen; ekspr. to je bilo sedem suhih let čas brez uspehov pri delu, v kaki dejavnosti; čas revščine, pomanjkanja; suho zlato ekspr. tvojih besed ne morem vzeti za suho zlato ne verjamem ti popolnoma; star. skrinja, polna suhega zlata zlatnikov, cekinov; ekspr. ta človek je vreden suhega zlata je zelo dober, pošten; suh je kot poper nima denarja
♦ adm. suhi žig reliefno oblikovan, brezbarven žig, pri katerem se znak odtisne s stisnjenjem kovinskega pozitiva in negativa; agr. suha gniloba bolezen sira, pri kateri postane skorja zelo suha, razjedena; suha snov snov, ki ostane po (umetnem) odstranjevanju vode, vlage iz rastlin, živil; suho vino vino, ki ima zaradi zelo majhne količine sladkorja, ki ni povrel, kiselkast ali trpek okus; alp. suhi plaz plaz suhega snega, ki se v gostem oblaku razprši po zraku; pršni plaz; elektr. suhi člen galvanski člen, v katerem je elektrolit zgoščen v želatinasto snov; fiz. suha para para s temperaturo vrelišča, v kateri je v plinastem stanju že vsa tekočina; gastr. suha klobasa zelo posušena kranjska klobasa; suha kvaša kvaša brez kisa ali vina in prekuhane vode; geogr. suha jama kraška jama, v kateri ne teče voda; grad. suhi zid kamnit zid, pri katerem fuge niso zapolnjene z malto; kem. suha destilacija razkroj organskih snovi pri višji temperaturi brez dostopa zraka; kozm. suha koža koža, ki izloča malo maščobe; les. zračno suhi les les, ki zaradi doseženega higroskopskega ravnotežja z zunanjo vlažnostjo nima več možnosti nadaljnjega naravnega sušenja; mont. suha separacija separacija brez vode, ročno, po teži; navt. suhi dok dok na kopnem; šport. suhi trening pripravljalna vadba za plavanje, smučanje, ki ne poteka v vodi, na snegu; teh. suhi led ogljikov dioksid v trdnem stanju; (suha) pena zelo obstojna pena za suho čiščenje tekstilnih talnih oblog; um. suha igla grafična tehnika, pri kateri praskanje v bakreno ploščo omogoča neostro risbo; odtis v tej tehniki; vrtn. suha roža cvetlica z nevenljivimi cveti, socvetji; zool. suhe južine pajkovci s členastim zadkom in dolgimi nogami, Opiliones
súho tudi suhó prisl.: suho odgovoriti, reči, vprašati; ves čas je suho pokašljeval; ogenj v peči je suho prasketal / v povedni rabi na sončni strani je že suho
♦ grad. suho vstavljeni robniki brez malte ali cementa
súhi -a -o sam.: tekma med suhimi in debelimi; zbrisati kaj do suhega; likati na suho; biti na gorkem in suhem biti varen pred mrazom in dežjem, vlago; pog. konec meseca sem vedno na suhem brez denarja; hraniti seme na hladnem in suhem; priti domov v suhem ko ne dežuje, sneži; prim. suho
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
svečeníca -e ž (í) ženska oblika od svečenik: svečenice so varovale sveti ogenj
● evfem. svečenica ljubezni vlačuga, prostitutka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
svínjkati -am in svínjkati se -am se nedov. (ȋ) etn. igrati svinjko: otroci so kurili ogenj in svinjkali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
šíbek stil. šibák šíbka -o stil. -ó prid., šibkéjši (í ȃ í) - 1. ki ima majhno telesno moč, odpornost: šibek, onemogel človek; šibek otrok, starec; ozdravel je, toda bil je zelo šibek / v noge, v nogah je še šibek
// ki ima majhno sposobnost prenašati duševne napore: moralno šibek človek; v sebi je dvomeč in šibek / šibek značaj - 2. ki po splošni (telesni) razvitosti ne dosega navadne stopnje: šibek prsni koš; sesalec s šibkim zobovjem / biti šibke postave, rasti / šibke veje
- 3. ki dosega nizko stopnjo
- a) glede na delovanje ali dejavnost: šibek grelec, motor; šibka žarnica
- b) glede na učinek, posledico: šibek ogenj; šibek veter; sonce je še šibko
- c) glede na čutno zaznavnost: šibek glas; šibka svetloba
- č) glede na intenzivnost: šibka narodna zavest; šibko upanje / šibke možnosti za uspeh majhne; šibka volja
- d) glede na izrazne sposobnosti: šibek roman; šibek talent / izpovedno šibek
- 4. ki ne dosega zadovoljive stopnje
- a) glede na določen razpon: številčno šibek zbor; biti šibkega zdravja; šibko znanje / šibka vidljivost majhna; šibka zasedenost dvorane slaba
- b) glede na kak kriterij, normo, zahtevo: socialno šibki sloji; biti šibek v angleščini, matematiki
- 5. ki ima majhno mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: šibka država; šibka vojska / šibek vladar; šibka industrija
- 6. v katerem osnovna sestavina nastopa v majhni meri: rad pije šibek čaj; šibka kava; šibko vino
- 7. elektr., v zvezi šibki tok uporaba električne energije za prenos informacij in izdelava naprav, elementov, ki to omogočajo: tehnika šibkega toka / strokovnjak za šibki tok
● ekspr. šibki spol ženske; ekspr. vsa stvar stoji na šibkih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena; ekspr. to je njegova šibka točka slabost, napaka, ki jo nasprotnik lahko izkoristi; redko do vasi je šibko uro hodá slabo
♦ lit. šibka cezura cezura za nepoudarjenim zlogom
šíbko stil. šibkó prisl.: žarnica šibko sveti; kričal je vedno šibkeje; sam.: izkoriščali so vdove, sirote in šibke; skrb za socialno šibke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
škóden2 -dna -o prid. (ọ̄) star. ki povzroča, dela škodo; škodljiv: škodna žival / zanetiti ogenj tako, da ni nikomur škoden
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
škrlatíti -ím tudi škrlátiti -im nedov. (ī í; ā ȃ) knjiž. delati kaj temno rdeče: ogenj jim je škrlatil obrazeškrlatíti se, tudi škrlátiti se knjiž. temno rdeče se odražati, kazati: nebo nad mestom se je škrlatilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
táborski -a -o prid. (á) nanašajoč se na tabor:- a) taborska oprema / taborski ogenj taborni ogenj
- b) taborsko obzidje / taborska cerkev
- c) taborski govornik / taborsko gibanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
tekáč -a m (á) - 1. športnik, ki goji tek: trenirati tekače / smučarski tekači
- 2. kdor je sposoben teči: fant je dober, slab tekač / konj tekač
- 3. kdor teče, opravljajoč kako nalogo, delo: tekači prenesejo z baklami ogenj / v nekaterih azijskih deželah tekač z rikšo
// nekdaj sel, kurir, ki teče, opravljajoč svojo nalogo: poslati tekača; sporočiti novico o zmagi po tekaču / poštni, štafetni tekač / tekač pri odvetniku, v hotelu sel, kurir - 4. dolga, ozka preproga, zlasti za pokrivanje hodnikov, stopnišč: razgrniti tekač; stopati po tekaču; rdeč tekač; tekač iz slame
- 5. žarg., šah. šahovska figura, ki se giblje v diagonalnih smereh; lovec: poteza s tekačem
♦ šport. tekač čez ovire; tekač na dolge proge; tekač v štafeti; teh. tekač priprava za obešanje zaves, ki lahko teče, drsi po vodilu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
tínjati -am nedov. (ī) zastar. tleti: ogenj komaj še tinja / v srcu ji tinja sovraštvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
topóvski -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na top: topovska cev / topovsko obstreljevanje / topovski izstrelek; topovska krogla granata
● publ. ljudstvo so uporabili kot topovsko hrano v boju za tuje interese ljudstvo se je moralo izpostavljati smrtni nevarnosti v vojnah za tuje koristi
♦ voj. topovski ogenj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
trúd -a m (ȗ) velika telesna, duševna aktivnost za dosego, uresničitev kakega cilja: trud je bil poplačan;
doseči kaj brez truda, z velikim trudom;
publ. vložiti veliko truda v kaj;
zahvaliti se komu za trud;
brezuspešen, dolgotrajen trud / trud za naklonjenost koga / trud za otroke
● ogenj je uničil ves njihov trud vse, kar so s trudom zgradili, pridobili; star. znanstveni trudi znanstvena prizadevanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
udušíti -ím dov., udúšil (ī í) - 1. zadušiti: samica je udušila mladiča / skoraj se je udušil v dimu / tesnoba ga je hotela udušiti; udušiti svojo vest
- 2. ekspr. s silo zavreti, preprečiti: udušiti vstajo / razum je udušil nagon; udušiti otrokovo samostojnost / udušiti jok, smeh; udušila je solze, ki so ji silile v oči / udušiti bolečino, strah
- 3. zmanjšati jakost zvoka: ropotanje strojev je udušilo besede; preproga uduši korake
- 4. redko pogasiti: ogenj so s težavo udušili / udušiti cigareto v pepelniku ugasniti
- 5. ekspr. popiti, izpiti: udušili so veliko vina / steklenico je hitro udušil
udušèn -êna -o: udušen glas; prisl.: udušeno krikniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
ugasíti -ím dov., ugásil (ī í) - 1. narediti, da kaj preneha goreti: ugasiti vžigalico / ugasiti svečo / ugasiti ogenj
// nepreh., redko prenehati goreti; ugasniti: plamen je ugasil / zadnja iskrica upanja je ugasila - 2. narediti, da kaj preneha svetiti; ugasniti: legla je in ugasila luč
- 3. pog. izključiti, izklopiti: ugasiti radijski sprejemnik
● ugasiti apno živo apno politi z vodo; ekspr. z vinom (si) je ugasil žejo s pitjem vina je dosegel, da ni bil več žejen
♦ metal. ugasiti jeklo razbeljeno jeklo hitro ohladiti v vodi ali olju; zakaliti
ugašèn -êna -o: ugašena sveča; žeja je bila kmalu ugašena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
ugásniti -em dov. (á ȃ) - 1. narediti, da kaj preneha goreti: ugasniti vžigalico / ugasniti petrolejko
// nepreh. prenehati goreti: sveča je ugasnila; nenadoma ugasniti / cigareta je hitro ugasnila / ogenj je ugasnil; pren., ekspr. njegova ljubezen do nje je ugasnila - 2. narediti, da kaj preneha svetiti: ugasniti luč, svetilko
// nepreh. prenehati svetiti: ulične luči so ugasnile / ekspr.: na jutranjem nebu je ugasnil mesec; nad dolino je ugasnila zarja - 3. knjiž. prenehati biti, obstajati: z njim je ugasnila njegova rodbina / z leti tudi spomin na koga ugasne / njuno prijateljstvo je kmalu ugasnilo / zadnje upanje, veselje mu je ugasnilo v srcu / njen nasmeh je ugasnil / v nesreči so ugasnila tri mlada življenja so umrli trije mladi ljudje
- 4. knjiž., s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati
- a) neviden; izgubiti se: čoln je ugasnil v megli
- b) neslišen: njegov klic je ugasnil v daljavi / koraki so ugasnili v noč
- 5. knjiž. nehati veljati, prenehati: po tem roku ugasne pravica do pritožbe; z aprilom ugasne veljavnost začasnih ukrepov
- 6. pog. izključiti, izklopiti: ugasniti radijski, televizijski sprejemnik / ugasniti motor
ugásnjen -a -o: ugasnjen motor; vonj po ugasnjenih svečah; prim. ugasel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
ugášati -am nedov. (á) - 1. delati, da kaj preneha goreti: ugašati sveče; ugašati in prižigati / ugašati cigareto
// nepreh. prenehavati goreti: stenj je ugašal / sveča ugaša / ogenj v kaminu že ugaša - 2. delati, da kaj preneha svetiti: ugašati luči, svetilke
// nepreh. prenehavati svetiti: reklamne luči so se prižigale in ugašale / ekspr. zvezde že ugašajo - 3. knjiž. prenehavati biti, obstajati: pomembne družine druga za drugo ugašajo / ugaša mu občutek za čas; upanje jim ugaša / smehljaj na obrazu je začel ugašati / zunaj je ugašal dan se je nočilo
// ugašala je v velikih bolečinah umirala; v naročju ji ugaša življenje sina ji umira sin - 4. knjiž., s prislovnim določilom z oddaljevanjem postajati
- a) manj viden; izgubljati se: letalo je ugašalo v megli; sonce že ugaša za gorami
- b) manj slišen: njegovi koraki ugašajo v daljavi
- 5. pog. izključevati, izklapljati: otrok prižiga in ugaša radijski sprejemnik
● ugašati apno živo apno polivati z vodo; gasiti
ugašajóč -a -e: ugašajoča svetilka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
ugaševáti -újem nedov. (á ȗ) ugašati: veter je ugaševal sveče na grobu / ogenj že ugašuje / prižigati in ugaševati luči / njena lepota počasi ugašujeugašujóč -a -e: ugašujoč plamen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
ukázati tudi ukazáti ukážem dov. (á á á) - 1. izraziti voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje: ukazati hlapcu napreči konja; ukazati psu: lezi; naredi, kar sem ukazal; ukazal je, da morate takoj na pot; z roko je ukazal, naj utihnejo; pismeno, ustno ukazati; ukazati in prepovedati / ukazati napad, umik / elipt.: ukazati alarm; papir in pero! je ukazal
♦ voj. poveljnik je ukazal ogenj izrekel, izrazil povelje
// star., v medmetni rabi izraža voljo govorečega, da uresniči ukaz, željo nadrejenega, gosta: prosim, kaj ukažete; ostani tu. Kakor ukažete - 2. dati računalniku, programirani napravi zahtevo, da opravi določeno operacijo: ukazati računalniku, naj poišče potrebne podatke
- 3. ekspr. z določenim dejanjem vplivati na kaj z namenom, da se po volji osebka uresniči kako dejanje, stanje: srcu ne moreš ukazati, naj ljubi / ukazati viharjem mir
- 4. zastar. naročiti: gost je ukazal pečenko in vina
ukázan -a -o: končati ukazano delo; tako je ukazano; sam.: narediti ukazano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
ukončáti -ám dov. (á ȃ) zastar. pokončati, uničiti: ukončati sovražnike / ogenj je ukončal hišo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
ukresáti ukréšem dov., ukrêši ukrešíte; ukrêsal (á ẹ́) v zvezi z ogenj, iskra s tolčenjem, udarjanjem s čim ob kaj trdega povzročiti nastanek ognja, iskre: ukresati iskro;
ukresati ogenj s kresilom in kresalom;
pod kopitom se je ukresala iskra / ekspr. ukresati vžigalico s potegom prižgati // konj se je spustil v dir, da so se ukresale iskre; pren. ukresati iskro upanja, vere v kom
● ekspr. te besede so ukresale ogenj v njem ga čustveno zelo vznemirile, razgibale; ekspr. ukresati dovtip, šalo reči, povedati; ekspr. pazi nanj, ta bo ukresal še kako neumnost naredil; pog., ekspr. ukresal jo je za njim kar po bližnjici odšelukresáti se močno se zasvetiti: iz oblakov so se ukresale strele / ekspr. sredi žitnega polja so se ukresali plameni rdečega maka
● ekspr. v njenih očeh se je ukresal plamen jeze je bilo videti, da se je razjezila
// ekspr. nenadoma nastati, pojaviti se: v njegovi glavi so se ukresale nove misli, zamisli; v srcih se jim je ukresalo upanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
ukrêsniti -em, tudi ukresníti in ukrésniti -em dov. (é ȇ; ī ẹ́ ẹ̑) redko ukresati: ukresniti iskro, ogenj / ukresnila se mu je odlična zamisel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
ukrotíti -ím dov., ukrótil (ī í) - 1. s svojim ravnanjem doseči, da se žival vede mirno, ubogljivo: ukrotiti podivjanega žrebca; psa je lahko ukrotil le s palico / ukrotiti leva, tigra / ekspr. ukrotiti otroka, nagajivca
// nav. ekspr. s svojim ravnanjem doseči, da se zmanjša- a) stopnja, silovitost pojavljanja: ukrotiti divjanje vode; ogenj, požar se jim je posrečilo ukrotiti šele proti jutru / reko, ki je večkrat poplavljala, so ukrotili z nasipi / ukrotiti inflacijo zaustaviti
- b) nasprotovanje koga: ukrotiti nasprotnika; z grožnjami, s tepežem, z zaporom ukrotiti / ukrotiti industrijske mogotce
- 2. nav. ekspr. obvladati, zadržati: ukrotiti jezo, nemir, strast; ukrotiti svoje želje / ukrotiti srce; tokrat se ni mogel ukrotiti / komaj je ukrotila smeh / ukrotiti položaj
● žarg. plezalec je ukrotil nevarno steno v nekaj urah preplezal; ekspr. ta učenec bo enačbo hitro ukrotil rešil
ukrotívši star.: ukrotivši razburjenost, je nadaljeval svoj govor
ukročèn -êna -o: ukročen lev, žrebec; ukročena strast; z nasipi ukročena reka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
úliti úlim nedov. (ú) nav. 3. os., nar. tuliti, zavijati: v peči je ulil ogenj;
veter uli okrog oglov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
úlj -a m (ȗ) star. - 1. (čebelji) panj: vsi ulji so polni medu; čebelnjak s pisanimi ulji; v sobi je šumelo kakor v ulju / sedeti pred uljem čebelnjakom
- 2. votel panj: cepiti hrastove ulje; dati ulj na ogenj, v peč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
umételen tudi umetélen -lna -o prid. (ẹ̑; ẹ̑) - 1. narejen z veliko oblikovalno spretnostjo, sposobnostjo in občutkom za lepoto: umetelne rezbarije, vezenine / umetelna oblika pesnitve; zgradba stavka je umetelna
- 2. ustvarjalno, oblikovalno spreten, sposoben: umetelen steklar; ta urar je zelo umetelen / človek umetelnih rok
- 3. zastar. izveden, izkušen: ženska je umetelna, ozdravila ga bo
- 4. zastar. umeten, nenaraven: narediti umetelni ogenj / umetelno oko
umételno tudi umetélno prisl.: umetelno izrezljati, okrasiti; umetelno izveden
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
umírati -am nedov. (ī ȋ) - 1. približevati se prenehanju življenja, življenjskih procesov: pri tej hiši so umirali mladi; umirati od lakote, zastar. lakote; ljudstvo je množično umiralo od žeje in vročine; umiral je v velikih bolečinah; umirati za rakom, tuberkulozo; umirati za ranami za posledicami ran
// umirati za domovino / ljudje se rojevajo in umirajo
// ekspr. prenehavati obstajati: njuna ljubezen umira; prijateljstvo je počasi umiralo / dan že umira se že mrači; poletje umira se končuje
// sonce je umiralo za gorami zahajalo; glasovi so umirali v daljavi se izgubljali
// ekspr. propadati: gozdovi umirajo zaradi onesnaženja; vas je po odhodu mladih v mesto začela umirati - 2. ekspr., v zvezi s po, za zelo hrepeneti: umirati po gorah, lepoti; vsa dekleta so umirala za njim
- 3. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo tega, kar izraža dopolnilo: umiral je od ljubezni do dekleta; umirati od radovednosti, skrbi, sramu; umirati od smeha
umiráje: umiraje jim je še govoril
umirajóč -a -e: umirajoč bolnik; umirajoč dan, ogenj; umirajoče jezero; sam.: želje umirajočih po življenju; zbrali so se ob postelji umirajočega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
unêsti se unêsem se dov., unésel se unêsla se (é) ekspr. - 1. izgubiti prvotno moč, vnemo: končno se je le unesel; v novem okolju se je popolnoma unesel; na stara leta se je unesel / naj se jezi in razburja, se bo že unesel
// postati krotek, miren: junec je bil divji, pa se je unesel - 2. postati manj intenziven, manj izrazit: dež, veter se je unesel; ogenj se je počasi unesel; počakaj, da se vreme unese ustali, izboljša
// sovražnikov napad se ni hotel unesti; cene so se unesle ustalile
// bolezen, lakota se je unesla; njen nemir se je nekoliko unesel; prvo veselje se je že uneslo
unêsti - 1. star. vzeti brez plačila: unesti kožuh / unesti zapitek ne plačati ga
- 2. pog., ekspr., v zvezi z jo uiti: unesel jo je čez ograjo / mogoče jo pa le unesem brez kazni
// ostati živ, rešiti se: srečno sva jo unesla pred nevihto; če hočeš, da jo živ uneseš, govori resnico
● zastar. povodenj je unesla most odnesla; nar. mislil sem, da bom delo končal, pa me je, mi je uneslo sem se uštel
unesèn tudi unešèn -êna -o: mirni, uneseni ljudje; unesena ljubezen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
uničeválec -lca [u̯c] m (ȃ) kdor uničuje: uničevalec škodljivcev / ogenj je velik uničevalec gozdov / ekspr. ti si pravi uničevalec vsega lepega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
uničeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. delati, povzročati, da kaj preneha obstajati: uničevati plevel, škodljivce; toplota uničuje vitamine / pisma sproti uničuje / ogenj je uničeval hiše
- 2. škoditi čemu tako, da propade: mraz uničuje drevje; plesen uničuje povrtnino; les se na dežju uničuje / z nepravilno nego si uničevati kožo, lase
- 3. delati, povzročati, da kaj postane neuporabno
- a) z nepravilnim, malomarnim ravnanjem: z vožnjo po slabih cestah se avtomobil uničuje
- b) s svojim delovanjem, učinkovanjem na to: molji uničujejo volnene izdelke; pogosti nalivi uničujejo cesto; vlaga uničuje pohištvo
- c) s strelnim orožjem, razstrelivom: uničevati mostove in proge; uničevati nasprotnikove tanke
- 4. delati, povzročati, da pride kaj v zelo slabo stanje: neprimerna svetloba uničuje oči; hrup uničuje živce / slabe delovne razmere jim uničujejo zdravje / bolezen, skrb ga uničuje; s pijačo se vse bolj uničuje
- 5. z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročati, da ne more več opravljati svojega dela, dejavnosti: uničevati nasprotnike; s takimi ukrepi so kmete počasi uničevali / konkurenca uničuje podjetja
// povzročati, da kdo več ne obstaja, živi: epidemije in naravne katastrofe uničujejo ljudi; plemena se še vedno uničujejo med seboj - 6. s prislovnim določilom delati, povzročati, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede tega, kar izraža določilo: finančno uničevati koga; moralno se uničevati
// delati, povzročati, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh: s pijančevanjem uničuje sebe in svojo družino - 7. navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročati
- a) da kdo česa ne doseže, ne izpolni: uničevati komu kariero / uničevati otrokom mladost; uničevati si življenje
- b) da kaj pri kom preneha obstajati, trajati: uničevati komu upanje, veselje; ne uničuj nam dobre volje
uničujóč -a -e - 1. deležnik od uničevati: uničujoč sledove za seboj, je upal, da ga ne bodo odkrili; živce uničujoč hrup; uničujoče delovanje vlage
- 2. ki povzroči veliko razdejanje, škodo: uničujoč potres; uničujoča vojna
// ekspr. zelo hud, velik: doživeti uničujoč poraz / uničujoča kritika zelo negativna, odklonilna
● ekspr. pogledati z uničujočim pogledom s pogledom, ki izraža zelo odklonilen, sovražen odnos; prisl.: uničujoče gledati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
uníčiti -im dov. (í ȋ) - 1. narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati: uničiti mrčes, plevel; uničiti škodljivce s kemičnimi sredstvi; toplota uniči vitamine; z razkuževanjem se bacili uničijo / uničiti dokumente; v jezi je uničila njegova pisma / ogenj je uničil gospodarsko poslopje; mesto je uničil potres / uničiti zalogo orožja
- 2. poškodovati kaj tako, da propade: plesen je uničila krompir, trte; slana je uničila ajdo; suša, toča je uničila ves pridelek; voluhar je uničil sadno drevje; z nepravilnim zalivanjem je uničila rože / s preparati si je uničila lase
- 3. narediti, povzročiti, da kaj postane neuporabno
- a) z nepravilnim, malomarnim ravnanjem: kolo, stroj je kmalu uničil; delno, popolnoma uničiti; s prenašanjem sem in tja so se knjige uničile / ekspr. kar prime v roko, uniči / čevlje uniči v eni sezoni ponosi, izrabi
- b) s svojim delovanjem, učinkovanjem na to: kislina mu je uničila obleko; molji so ji uničili plašč; neurje je uničilo del ceste; vlaga je v nekaj letih uničila pohištvo
- c) s strelnim orožjem, razstrelivom: sovražnik je uničil most; uničiti nasprotnikove tanke; sovražno letalo so uničili sestrelili, razstrelili
// narediti, povzročiti, da postane kaj neveljavno, navadno zaradi napake: uničil je že dva čeka
- 4. narediti, povzročiti, da pride kaj v zelo slabo stanje: branje ob slabi svetlobi mu je uničilo oči; hrup ji je uničil živce / prenaporno delo ji je uničilo zdravje / bolezen, skrb ga je zelo uničila
- 5. z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročiti, da ne more več opravljati svojega dela, dejavnosti: uničiti ilegalce; kmeta so s temi ukrepi uničili; tako bo uničil samega sebe / davki jih bodo uničili; uničiti organizacijo; konkurenca je uničila podjetje / uničiti sovražni bataljon
// povzročiti, da kdo več ne obstaja, živi: to pleme je uničila epidemija; človeštvo se bo uničilo samo - 6. s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede tega, kar izraža določilo: finančno, gospodarsko uničiti koga; to ga bo uničilo telesno in duševno; moralno se je popolnoma uničil
// narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh: s pijančevanjem je uničil svojo družino - 7. navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti
- a) da kdo česa ne doseže, ne izpolni: uničiti komu kariero; uničil ji je mladost / ekspr. ne uniči ji življenja
- b) da kaj pri kom preneha obstajati, trajati: uničiti komu upanje, veselje; uničiti dobro voljo; uničiti si delovne zmožnosti
● ekspr. ti trije dnevi so ga uničili zelo izčrpali, utrudili; ekspr. življenje jo je uničilo ni bila kos življenjskim težavam, problemom; šalj. uničila sta že dva litra vina popila, spila; šalj. uničil je osem omlet pojedel
uníčen -a -o: zaradi prometne nesreče je avtomobil uničen; čevlji so že uničeni; vsi njegovi upi so uničeni; stal je ves bled in uničen; živce ima popolnoma uničene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
upíhati -am dov., tudi upihájte; tudi upihála (í) s pihanjem narediti, da zagori: razgrebel je žerjavico in upihal ogenj / upihati trsko na žerjavici
● star. srečno jo je upihal odšel, zbežal; star. upihati komu kašo ukaniti koga; povzročiti, da kdo pride v neprijeten, zapleten položaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
upihávati -am nedov. (ȃ) - 1. s pihom, pihanjem ugašati; upihovati: upihavati sveče
- 2. s pihanjem delati, da zagori: upihavati ogenj iz žerjavice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
uporábljati -am nedov. (á) - 1. delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje potrebe koga: starega avtomobila že dolgo ne uporabljajo, zato je zarjavel; kopalnico uporabljajo gostje in domači; razkužiti predmete, ki so jih uporabljali bolniki; orodje, ki se dosti uporablja, se obrabi; imeti pravico uporabljati kaj / te čevlje uporablja le v dežju nosi; prosil ga je, če sme uporabljati njegovo kolo se voziti z njim; to pot uporabljajo vsi vsi hodijo, se vozijo po njej; ti predpisi se redko uporabljajo po njih se redko ravna; če ne boš roke uporabljal, bo oslabela delal, gibal z njo; napisati navodila, kako se stroj uporablja se ravna z njim
// delati, da kaj prinaša koristi, daje rezultate: uporabljati naravna bogastva; uporabljati zbrani denar / uporabljati izkušnje, znanje - 2. delati, da je kaj pripomoček pri kakem opravilu, dejavnosti: pri pomivanju uporablja krtače in krpe; uporabljati pri jedi pribor; pri prevajanju uporablja slovar; navedel je vire, ki jih je uporabljal pri pisanju knjige / v stanovanju uporabljajo copate hodijo v njih
// pri zasliševanju so uporabljali različne metode / v kmetijstvu uporabljajo umetna gnojila; taki vagončki se uporabljajo v rudniku jih imajo za prevoz
// tedaj so uporabljali samo orodje iz kamna imeli, poznali
// ličil ne uporablja; uporablja le preizkušena zdravila
// delati, da je kaj sredstvo za dosego česa: uporabljal je tudi silo, da bi ga prepričal / uporabljati izjave v svojo korist; uporabljati dokaze proti nasprotniku / uporabljati kaj za kak namen - 3. delati, da kaj nastopa v sporočilu: uporabljati v govoru narečne besede; uporabljati uveljavljene strokovne izraze / uporabljati materni jezik sporazumevati se v njem
- 4. v zvezi z za delati, da je kaj sredstvo za izdelavo, pridobivanje česa: uporabljati kuhano govedino za polpete; uporabljati pšenico za krušno moko; debelejše blago se uporablja za plašče
// z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: uporabljati kamenje za nasipanje; uporabljati plin za kuhanje; ta snov se uporablja za razkuževanje s to snovjo se razkužuje
// to posodo uporabljajo za vodo za hranjenje vode
// uporabljati zakon za varstvo zakonitosti
// z oslabljenim pomenom, v zvezi z za, kot izraža, da je kaj namenjeno za to, kar določa samostalnik: uporabljati denar kot menjalno sredstvo; bil mu je spremljevalec, uporabljal pa ga je tudi za tajnika; uporabljati hrastov panj kot tnalo; to olje se uporablja kot topilo
● ekspr. spretno uporablja jezik govori; ekspr. še ne zna uporabljati pameti samostojno misliti; ekspr. pogosto je uporabljal palico jih je tepel
uporabljajóč -a -e: uporabljajoč različne metode, sta dobila isti rezultat; dolbsti deblo, uporabljajoč ogenj
uporábljan -a -o: pogosto uporabljan izraz; dosti uporabljana bližnjica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
ustáviti -im dov. (á ȃ) - 1. narediti, povzročiti, da se kaj preneha gibati, premikati: ustaviti avtomobil, ladjo; ustaviti konja / miličnik je ustavil avtobus; z roko, znakom ustaviti vozilo; elipt. voznik je ustavil pred hišo / avtostoparju je ustavil že prvi avtomobil / ustavil je prvega človeka na cesti in ga vprašal
// narediti, povzročiti, da kaj preneha teči: ustaviti ranjencu kri / ekspr. ustaviti solze - 2. narediti, povzročiti, da kaj preneha delati, delovati: predica je ustavila kolovrat; ustaviti motor, stroj / ustaviti obrat, tovarno
- 3. narediti, povzročiti, da kdo preneha delati, kar določa sobesedilo: komaj je začel delati, pripovedovati, so ga že ustavili; če se ona kaj nameni, je nihče ne ustavi ji nihče ne prepreči
// ustaviti govornika / ustaviti vprašanja vsiljivih novinarjev - 4. narediti, povzročiti, da dejanje, dogajanje, kot ga izraža dopolnilo, preneha: zaradi pomanjkanja surovin ustaviti delo; ustaviti dobavo, pomoč, prodajo; ustaviti poskuse / ustaviti izpadanje las; ustaviti krvavitev / ustaviti promet; razvoja ni mogoče ustaviti / elipt.: ustaviti časopis prenehati ga izdajati; ustaviti kredit, pokojnino prenehati dajati, izplačevati; ustaviti ogenj preprečiti njegovo širjenje; pogasiti ga
// ekspr. ustaviti korak ustaviti se
♦ avt. znak ustavi znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti; jur. ustaviti kazenski, sodni postopek; ustaviti preiskavo; voj. ustaviti ogenj, oborožen spopad
ustáviti se - 1. prenehati se gibati, premikati: avtomobil, dvigalo se ustavi; vlak se na tej postaji ne ustavi; ustaviti se sredi ceste, pred hišo; hodi težko, zato se večkrat ustavi; nepričakovano, sunkovito se ustaviti / ko se avtobus ustavi, izstopijo / kazalec tehtnice se je ustavil pri osemdesetih kilogramih / ekspr. koraki se ustavijo pred vrati
// prenehati teči: kri se mu ni hotela ustaviti / ekspr. solze so se ji ustavile - 2. prenehati delati, delovati: motor, stroj se nenadoma ustavi; ura se mi je ustavila, naviti jo je treba / če ne bo surovin, se bo tovarna ustavila bo prenehala obratovati
// ekspr. sredi stavka se mu pero ustavi neha pisati
// prenehati delati kaj sploh: ustaviti se sredi dela - 3. prenehati potekati, se razvijati: delo, napredovanje se je ustavilo; z modernizacijo vasi se je odseljevanje ustavilo / na tej stopnji se je razvoj ustavil / dolžina kril se je ustavila pod kolenom se ni naprej krajšala
- 4. s prislovnim določilom prekiniti pot in se določen čas zadržati kje: mimogrede se ustavi pri stricu; za en teden se je ustavil pri prijatelju / v tem hotelu se večkrat ustavim
- 5. s širokim pomenskim obsegom zaradi podrobnejše obravnave, obdelave ostati daljši čas ob čem, pri čem: ustaviti se ob odgovoru, pri bistvenih vprašanjih; ta znanstvenik se ni ustavil samo pri atomu / razprava se je ustavila tudi ob tem vprašanju je zajela tudi to vprašanje; misel se mu je ustavila pri očetu spomnil se je očeta; začel je razmišljati o očetu
- 6. nav. 3. os. povzročiti stanje, ko kdo česa ne more, ne želi več uživati: meso se mu je ustavilo; že po nekaj žlicah se mi je ustavilo / najedel se je štrukljev, da se mu je ustavilo
- 7. star. upreti se: ustaviti se obsodbi, predlogu / ustaviti se komu v obraz
● ekspr. zdelo se ji je, da se je čas ustavil da mineva zelo počasi; ekspr. v tej deželi se je čas ustavil ni nikakršnega napredka; ekspr. kadar se mu delo ustavi, odide na sprehod kadar ne more, ne zna več delati naprej; ekspr. pogled se mu ustavi na neznancu začne gledati neznanca; ekspr. srce se ji je ustavilo, ko jih je zagledala zelo se je prestrašila
ustavívši zastar.: ustavivši kolovrat, reče
ustávljen -a -o: ustavljen promet; preiskava je ustavljena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
ustávljati -am nedov. (á) - 1. delati, povzročati, da se kaj preneha gibati, premikati: ustavljati avtomobil, konja / miličniki so ustavljali vsa vozila; z roko ustavljati; elipt. ustavljam, ustavljam, pa noben voznik ne ustavi / ustavljati mimoidoče
// delati, povzročati, da kaj preneha teči: ustavljati ranjencu kri / ekspr. s šalami ustavljati solze - 2. delati, povzročati, da kaj preneha delati, delovati: ustavljati motor, stroj / zaradi pomanjkanja surovin ustavljati tovarne
- 3. delati, povzročati, da kdo preneha delati, kar določa sobesedilo: ni mogel brati, pripovedovati, ker so ga ves čas ustavljali / ljudje so govornika pogosto ustavljali / ekspr. ponos mu je ustavljal korak
- 4. delati, povzročati, da postaja dejanje, dogajanje, kot ga izraža dopolnilo, počasnejše ali da preneha: tovarne ustavljajo delo, proizvodnjo / ustavljati krvavitev / miličniki so ustavljali promet / elipt.: ustavljati kredite, pokojnine prenehavati jih dajati, izplačevati; ustavljati ogenj preprečevati njegovo širjenje; gasiti ga
ustávljati se - 1. prenehavati se gibati, premikati: na vrhu klanca so se težko naloženi vozovi ustavljali / na tej postaji se ustavljajo vsi avtobusi, vlaki / ustavljati se s pogledom na kom
// prenehavati teči: kri se ranjencu že ustavlja - 2. prenehavati delati, delovati: kolovrat, stroj se ustavlja / ura se pogosto ustavlja, nesi jo k urarju / mlini, žage se ustavljajo prenehavajo obratovati
// prenehavati delati kaj sploh: pripovedovalec se je večkrat ustavljal; ne ustavljajte se na pol poti, ampak uresničite svoj načrt / taki ljudje se ne ustavljajo niti pred zločinom - 3. prenehavati potekati, se razvijati: bolezen se že ustavlja; napredovanje, odseljevanje se ustavlja
- 4. s prislovnim določilom prekinjati pot in se določen čas zadrževati kje: turisti se v mestu ob jezeru radi ustavljajo / v tej gostilni se redko ustavljam
- 5. s širokim pomenskim obsegom zaradi obravnave, obdelave ostajati daljši čas ob čem, pri čem: razpravljavci se ustavljajo pri različnih vprašanjih / misel se mu ustavlja tudi pri znancih
- 6. povzročati stanje, ko kdo česa ne more, ne želi več uživati: enolična hrana se človeku začne kmalu ustavljati; pijača, žganje se mu ustavlja
- 7. star. upirati se: ustavljati se napadalcu, oblasti; ustavljati se nasprotniku z besedami, orožjem; odločno, uspešno se ustavljati komu / hrast se ustavlja vsem neurjem kljubuje
● ekspr. televizijska kamera se ustavlja na obrazih, rokah snema obraze, roke; ekspr. ob teh dogodkih, podatkih se človeku ustavlja pamet teh dogodkov, podatkov človek ne more razumeti; ekspr. kadar se ti delo začne ustavljati, prenehaj in se odpočij kadar ne moreš, ne znaš več delati naprej
ustavljáje: ustavljaje voz se spotakniti; ustavljaje se na vsakem koraku, priti na vrh
ustavljajóč -a -e: stati ob robu ceste, ustavljajoč avtomobile
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
vardévati -am nedov. (ẹ́) nar. - 1. oskrbovati, skrbeti za: vardevati konje, živino / odšel je v hlev vardevat / vardevati ovce po travnikih pasti
// vardevati bolnika streči, negovati
// vardevati ogenj na ognjišču - 2. paziti, varovati: vardevati otroka / v hiši je mrlič in sosedje ga vardevajo bedijo pri njem
vardévan -a -o: lepo vardevana živina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
vdréti vdrèm tudi vdêrem dov., stil. vderó; vdríte tudi vderíte; vdŕl (ẹ́ ȅ, é) - 1. deroč priti v kaj, premagujoč ovire: v ladijske prostore, rudnik je vdrla voda; v cevko je vdrl zrak
- 2. z vojaško silo, bojem hitro priti na nasprotnikovo ozemlje: tuje čete so vdrle v mesto; vdreti v sosednjo državo / vdreti med sovražne enote
- 3. na silo, s silo priti kam, navadno z namenom krasti, ropati: tatovi so vdrli v avtomobil; vdreti v hišo skozi okno / volk je vdrl v ovčjak
// na silo, s silo priti kam sploh: vdreti v blagajno, skrinjo; ker se v stanovanju ni nihče oglasil, so morali vdreti / vdreti vrata na silo, s silo odpreti jih - 4. ekspr. nenapovedano, proti volji koga priti kam: v veselo družbo je vdrla skupina razgrajačev; oprostite, da smo tako vdrli k vam, v hišo / vdrla je v njegovo življenje
- 5. ekspr. silovito pojaviti se kje, premagujoč ovire: v organizem so vdrle bolezenske klice / ogenj je vdrl v gozd; v sobo je vdrla bleščeča svetloba / v njegovo razpoloženje je vdrla žalost / v roman so vdrle nove sestavine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
véčen -čna -o prid. (ẹ̄) - 1. ki obstaja brez začetka in brez konca: materija, njena oblika je tudi energija, je večna; večno vesolje / v krščanstvu večna ljubezen, modrost ljubezen, modrost kot božja lastnost, ki nima ne začetka ne konca
- 2. ki obstaja brez konca: nobena stvar na svetu ni večna / v krščanstvu: posmrtno večno trpljenje, veselje; duša ima večno življenje / v krščanskem okolju, ob spominu na umrle: Bog mu daj večni mir; večna luč naj mu sveti
- 3. katerega obstajanje traja časovno neomejeno in brez prekinitve: večno spreminjanje vsega, kar je / v pravljicah tam je večna pomlad / večni led, sneg led, sneg, ki stalno pokriva površje zemlje
// ekspr.: živeti v večnem strahu; biti v večnih denarnih težavah - 4. veljaven in isti v vseh časih: večni zakoni narave; večna resnica; večna načela
- 5. nav. ekspr. ki traja do konca življenja, obstajanja koga: spominjati se koga z večno hvaležnostjo; obljubiti si večno ljubezen, zvestobo / sporazum o večnem prijateljstvu med državama / v osmrtnicah ohranili ga bomo v večnem spominu / ostati komu večni dolžnik
- 6. ekspr. ki se večkrat pojavlja in je neprijeten, zoprn: večni opomini, prepiri; večno čakanje
- 7. ekspr. ki dolgo, trajno ohranja svojo lastnost, dejavnost: on je večni nemirnež, nezadovoljnež; postal je njen večni spremljevalec / večni mladenič moški, ki je videti mlajši, kot je v resnici; večni popotnik kdor pogosto potuje; človek, ki ga nemir žene po svetu; večni študent kdor dolgo časa študira; večni ženin fant, ki se kljub večkratnim nameram še ni poročil; knjiž. večni žid človek, ki ga nemir žene po svetu
// v povedni rabi: ti čevlji so večni nepričakovano dolgo ohranjajo svoje lastnosti, uporabnost; gore so večne
● ekspr. za (vse) večne čase se mu je zameril za zmeraj; vznes. leči k večnemu počitku umreti; vznes. položiti koga k večnemu počitku pokopati ga; vznes. spati večni sen biti mrtev; star. zvoniti večno luč avemarijo; šalj. lovec se je preselil v večna lovišča umrl; ekspr. večno mesto Rim; vznes. oditi po večno plačilo v krščanskem okolju umreti
♦ geogr. ločnica večnega snega; rel. večni ogenj pekel; večni sodnik Bog kot sodnik; Bog je večen Bog obstaja izven časa in je v vseh časih isti; večna kazen ali večno pogubljenje večno trpljenje človeka po smrti; večna luč luč, ki neprestano gori pred tabernakljem; narediti večne zaobljube zaobljube za vse življenje; šah. večni šah šah, ki ga igralec povzroča pri vsaki naslednji potezi
véčno prisl.: večno dela, se jezi; biti večno nezadovoljen; večno zelena dolina; sam.: v življenju ni nič večnega; na večno se ne bo mogel skrivati večno; za večno oditi v tujino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
vestálka -e ž (ȃ) pri starih Rimljanih vsaka od deviških svečenic, ki varujejo sveti ogenj v templju boginje Veste, zaščitnice družine: v bele tunike in škrlatne plašče oblečene vestalke
● knjiž. vestalka družinskega ognjišča mati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
vír1 -a m (ȋ) - 1. voda, ki prihaja, priteka iz zemlje na površje; izvir: zaradi suše je vir presahnil; bister, hladen vir; piti vodo iz vira / zajeti vodo pri viru / živi vir
// star. studenec, studenček: mimo teče vir; šumljanje vira - 2. navadno s prilastkom stvar, od katere, iz katere kaj prihaja, se dobiva: sonce, ogenj in drugi svetlobni, toplotni viri / nafta je pomemben vir energije / publ. gospodarsko zaostala področja so viri delovne sile / najti nove denarne vire; šola, knjige in drugi viri znanja
// kar omogoča, povzroča nastanek, nastajanje česa: močvirje je vir okužb; tovarne, odpadne vode in drugi viri onesnaževanja / otrok je vir sreče; delo je vir zadovoljstva
// publ. denar, denarna sredstva, ki jih kdo dalj časa daje: v sklad se stekajo različni viri / vzdrževati šolo iz krajevnih virov - 3. stvar, besedilo, oseba, ki daje obvestilo, podatek o čem: viri o tem poročajo, ekspr. molčijo; v opombah navesti vire in literaturo; proučevati vire; materialni, pisni, slikovni viri; ustni viri; vir informacij / primarni viri za zgodovino besedila, predmeti, dejstva, ki dokumentirajo preteklost
● nar. vir tolmun; publ. spoznati francosko umetnost pri viru na kraju, področju, kjer nastaja; ekspr. on je naš najzanesljivejši vir daje najzanesljivejša obvestila, podatke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
vlívati -am nedov. (í) - 1. spravljati kaj tekočega v kaj: vlivati rum v čaj; vlivati sok, vino v steklenico; vlivati staljen svinec, vosek v kalup; pren. znanja se ne da vlivati v glavo
- 2. ekspr. povzročati, da kdo občuti stanje, kot ga določa samostalnik: s svojim ravnanjem je vlival optimizem; vlivati komu zaupanje v samega sebe / take izkušnje vlivajo razočaranje
● ekspr. pijačo je kar vlival vase pil je hitro, v velikih požirkih; ekspr. ne bi rad vlival pelina v njegovo veselje z neprijetnostmi kvaril njegovega veselja; knjiž., ekspr. znala je vlivati olja na ogenj koga (še bolj) razburjati, dražiti; (še) poslabševati položaj, odnose
vlivajóč -a -e: ves čas je bil z njimi, vlivajoč jim pogum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
vréči vŕžem dov., vŕzi vŕzite in vrzíte; vŕgel vŕgla (ẹ́ ȓ) - 1. s silo, navadno ročno, povzročiti, da preide kaj po zraku na drugo mesto: pobral je kamen in ga vrgel; vreči poleno na ogenj; vreči kaj skozi okno; vreči z desno roko; hitro, silovito vreči / vrgel (si) je torbo čez ramo in odšel / vreči mrežo, trnek v vodo; vreči sidro / vreči kepo v koga; vreči puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino; vreči žogo visoko v zrak / vrgel je lopato iz rok in stekel; vreči proč pokvarjeno hrano zavreči; vreči stran prazno steklenico odvreči
// dogovorili so se, da bodo vrgli kovanec se bodo odločili na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca po metu; vrgla sta kocko za zadnjo cigareto žrebala sta s kocko
// ekspr. vojaki so vrgli orožje iz rok so se razorožili; niso se hoteli več bojevati; ekspr. vreči kovanec v avtomat dati, spustiti
♦ šport. vreči kopje
// nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom s silo povzročiti, da preide kaj na drugo mesto: konj je jezdeca vrgel s sebe / reka ga je vrgla na obalo; vihar je brodolomce vrgel na otok / brezoseb.: utopljenca je vrglo na breg; čoln je vrglo na sredo reke / bombniki so vrgli bombe spustili
// vreči oporišče v zrak razstreliti ga - 2. navadno s prislovnim določilom s silo povzročiti, da kaj hitro, sunkovito spremeni položaj v prostoru: sunek ga je vrgel nazaj; brezoseb. med zaviranjem je potnike vrglo naprej; ekspr. sanje so ga vrgle kvišku zaradi njih se je prebudil, sedel
// vrgla ga je božjast dobil je napad božjasti
// ekspr. hitro, sunkovito premakniti kak del telesa: vrgla je glavo nazaj in se zasmejala; sedel je in vrgel noge od sebe; vreči roke kvišku - 3. s silo spraviti koga na tla, v ležeči položaj: zgrabil je nasprotnika in ga vrgel / pes je vrgel otroka v sneg / vreči koga na tla, po tleh; pren., ekspr. že najmanjši neuspeh ga vrže
// nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen, skrb ga je vrgla na posteljo; brezoseb. nekaj dni je še hodil okoli, potem pa ga je vrglo - 4. ekspr., s prislovnim določilom s silo spraviti koga od kod: vreči koga iz gostilne, stanovanja, urada / vreči koga čez prag / pog. vreči koga ven
- 5. ekspr. dati živini (živinsko) krmo: stopil je v hlev, da bi vrgel kravam / vreči konju ovsa / vreči kokošim
- 6. ekspr., s prislovnim določilom poslati, premestiti: sovražnik je svoje glavne sile vrgel na jug; četo so vrgli v boj / usoda ga je vrgla v ta kraj
- 7. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno napisati, narisati: na papir je vrgel nekaj verzov; na platno je vrgel prijateljevo podobo
- 8. ekspr., s prislovnim določilom, v zvezi vreči oči, pogled pogledati: vrgel je oči na razglas, sliko; vreči neprijazen pogled po kom, za kom / že zdavnaj je vrgel oči nanjo je vzbudila njegovo zanimanje; kritik je skušal vreči pogled na njegovo celotno delo ga (na kratko) oceniti, ovrednotiti
- 9. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vreči opazko, vprašanje; vrgel mu je psovko; za njim je vrgel jezno kletev / sonce je vrglo zadnji žarek skozi okno / lažeš, je vrgel iz sebe hitro, silovito rekel
// v zvezi z v povzročiti, da kdo preide v stanje, kot ga nakazuje določilo: ta dogodek ga je vrgel v bes, obup - 10. navadno s prislovnim določilom povzročiti, narediti, da kaj kje je: gora je vrgla svojo dolgo senco na melišča; smreke so vrgle sence po pobočju / brezoseb. čez noč je vrglo nekaj snega padlo
// publ., v zvezi z na povzročiti, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje določilo: tako ravnanje je vrglo čudno luč nanj; to je vrglo senco na vse sodelavce / vreči na koga sum - 11. pog., s prislovnim določilom dati, prinesti denar, dobiček: kupčija mu je precej vrgla; prodaja mu je vrgla toliko, da je lahko poplačal vse dolgove / les mu je vrgel lepe denarce
// prinesti, dati: glasovanje mu je vrglo malo glasov / koliko metrov drv bo vrglo drevo
● ekspr. liter vina ga vrže od litra vina je zelo pijan; nar. svinja je vrgla sedem prašičkov povrgla; ekspr. vreči karte na mizo razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; vreči jasno luč na kaj popolnoma razkriti kaj; pog. vreči partijo taroka zaigrati; ekspr. vrgla mu je poljubček poljubila prste svoje roke in jo obrnila, iztegnila proti njemu; ekspr. kmalu je vrgel puško v koruzo ni več vztrajal, je obupal; nar. repo vržemo naredko posejemo, vsejemo; vreči komu rokavico nekdaj pozvati ga na dvoboj; ekspr. vreči komu trnek z zvijačo poskušati pridobiti koga za svoj namen; pog. varovalko je ven vrglo varovalka je pregorela; publ. vreči vlado povzročiti, da mora odstopiti; ekspr. vreči koga iz društva, stranke, šole izločiti, izključiti; pog., ekspr. že navsezgodaj so ga vrgli iz postelje so zahtevali, povzročili, da je moral vstati; ekspr. vrgli so ga iz službe odpustili so ga, odpovedali so mu delovno razmerje; ekspr. ropot ga je vrgel iz spanja zaradi ropota se je prebudil; ekspr. ta misel ga je vrgla iz tira ga je vznemirila, razburila; ekspr. vreči koga s prestola vzeti mu oblast; star. vreči koga s prižnice oklicati; pog. vreči skrbi čez ramo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. vrgla je to novico med zbrane prijatelje nenadoma, nepričakovano jim jo je sporočila; ekspr. vreči denar na cesto, skozi okno, stran dati, izdati denar za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. vreči koga na cesto odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti; ekspr. vreči obleko nase, s sebe hitro se obleči, sleči; nižje pog. vreči koga na šajbo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. vrgli so ga v ječo zaprli so ga; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči; ekspr. knjige je vrgel v kot trajno ali začasno je nehal študirati; ekspr. to mu je vrgel v obraz to mu je brez obzirov rekel, očital; ekspr. vreči hrano vase hitro, hlastno pojesti; ekspr. vreči kozarček žganja vase izpiti na dušek; pog. profesor ga je vrgel pri izpitu negativno ocenil; pog. čez vreči izbruhati, izbruhniti; pog. komu kaj naprej vreči očitati; pog. kar nazaj ga je vrglo, ko je to slišal zelo je bil presenečen; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak
vréči se nav. ekspr. - 1. s prislovnim določilom s sunkovitim odrivom se premakniti kam: ranjenec se je vrgel kvišku, a je spet padel; ko je opazil nevarnost, se je vrgel nazaj
// s sunkovitim odrivom se premakniti z določenim namenom z enega mesta na drugo: vratar se je vrgel za žogo in jo ujel / iz obupa se je vrgel v prepad s skokom v prepad naredil samomor; vreči se v vodo skočiti - 2. v zvezi z na hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: vrgel se je nanj in ga začel tepsti; vreči se na koga kot ris / kragulj se vrže na svoj plen / z veliko vojsko se je vrgel na nasprotnika
- 3. s prislovnim določilom hitro, sunkovito uleči se: ob zvoku sirene se je vrgel na tla; oblečen se je vrgel na posteljo
- 4. navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z na, v izraža nastop intenzivne dejavnosti, kot jo določa samostalnik: z vso vnemo se je vrgel na delo, v študij; vreči se v boj; vrgel se je v branje / vrgel se je v beg začel bežati
// s širokim pomenskim obsegom intenzivno začeti določeno dejavnost, katere predmet izraža dopolnilo: zgodaj spomladi se je vrgel na vrt / vrgli so se na jedačo začeli hlastno, obilno jesti; z navdušenjem se je vrgel na knjigo jo je začel brati, študirati; vrgel se je na politiko začel politično delovati
● ekspr. vrgla se mu je okrog vratu navdušeno ga je objela; slabš. vreči se na kolena pred kom poklekniti pred kom; ekspr. sin se je vrgel po očetu ima njegove lastnosti
vŕžen -a -o: v vodo vržen kamen; plašč, vržen čez ramo; četa, vržena v boj
♦ filoz. človek je vržen v svet po eksistencialistični filozofiji človek biva brez vnaprejšnje določenosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
vŕšen -šna -o prid. (ȓ) - 1. nanašajoč se na vrh: vršne skale / vršna planjava / vršne veje
- 2. redko vrhnji: vršna plast vode
♦ alp. vršni greben zgornji del grebena, ki se konča na vrhu; vršna piramida piramidasto oblikovan vrh gore, hriba; gozd. vršni požar požar, pri katerem ogenj zajame veje, vrhove dreves; navt. vršno jadro križno jadro, nameščeno nad košnim jadrom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
vrvráti -ám nedov. (á ȃ) knjiž. dajati glasove kot voda pri vretju: izvir vrvra;
brezoseb. pod pokrovko vrvra / ogenj vrvra; v drevju vrvra veter // s prislovnim določilom dajajoč take glasove premikati se, teči: rečica vrvra med jelševjem / po cestah vrvra množica; pren. iz njega je vrvrala jezavrvrajóč -a -e: potok, vrvrajoč iz globine; vrvrajoč studenec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
vsèuničujóč tudi vsèuničujòč -óča -e prid. (ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́) ki vse uničuje: vseuničujoč mraz, ogenj;
obsoditi vseuničujočo vojno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
vtakníti in vtákniti -em dov. (ī á) - 1. dati kaj v odprtino, notranjost česa razmeroma ozkega: vtakniti bankovec v žep; s težavo vtakniti ključ v ključavnico; vtakniti meč v nožnico; vtakniti roko v rokav; vtakniti si rožo v gumbnico / vtakniti nogo med špice kolesa; vtakniti prst skozi mrežo / ekspr.: vtakniti nit v šivanko vdeti; vtakniti opico v frak obleči; vtaknila je papir v pisalni stroj in začela pisati vložila, vstavila; pero je vtaknil za trak na klobuku zataknil
♦ agr. vtakniti jarmnik v jarem
// dati kaj ozkega, podolgovatega v kako snov: otrok je vtaknil prst v smetano / vtakniti roko v ogenj / vtaknil je v dračje ogorek, da je zagorelo
// ekspr. dati kaj kam sploh: vtakniti toplomer pod pazduho; v kovček je vtaknil še topel pulover; ne vem, kam sem vtaknil očala - 2. ekspr. nadeti komu kaj, kar mu omejuje gibanje: vtakniti bolnika v prisilni jopič; vtakniti ujetnika v lisice, verige
- 3. ekspr. spraviti, dati koga kam, da tam prebiva: vtakniti koga v internat; vtaknili so jo v samostan / vtakniti koga v ječo, zapor zapreti ga
// vključiti koga v kako skupnost, navadno proti njegovi volji: vtakniti koga med mornarje; vtaknili so ga v upravni odbor - 4. ekspr. porabiti za kaj, vložiti v kaj: v posestvo je vtaknil veliko denarja; vse vtakne v obleke / ves kupljeni material je vtaknil v garažo porabil pri zidanju garaže
● pog. vse premoženje so njemu vtaknili dali, zapustili; ekspr. vtakniti glavo v levje žrelo izpostaviti se veliki nevarnosti; ekspr. v vsak kot je vtaknil svoj nos povsod je pogledal, vse je pregledal; ekspr. v vsako reč vtakne svoj nos se vmeša; ekspr. povsod vtakne svoje prste vmes vmeša se v stvari, ki se ga ne tičejo; ekspr. vtakniti rep med noge umakniti se, zbežati; vdati se, odnehati; ekspr. vtakniti koga pod nadzorstvo narediti, da je nadzorovan; ekspr. pri večjih naročilih vtakne v žep več milijonov zasluži; si prisvoji; dobi kot podkupnino; pog. ne vem, kam naj vtaknem to žensko ne morem se spomniti, kdo je
vtakníti se in vtákniti se ekspr. - 1. vmešati se: vtakniti se v pogovor, prepir; nihče ne sme vedeti, da se je vtaknil v to zadevo / ali veš, kaj je to, se je vtaknil vmes / mogoče bo fantek, se je vtaknila sestra je pripomnila
- 2. vsiljivo ogovoriti koga, približati se komu: če se je kdo vtaknil vanj, mu je neprijazno odgovoril; v vsako mlado žensko se vtakne
● nar. gorenjsko njegova odločnost se ji je vtaknila ji ni bila všeč; pog. ne vem, kam se je vtaknil kam je šel, kje je
vtaknívši star.: ugasnil je svečo, vtaknivši jo v vodo
vtáknjen -a -o: s sekiro, vtaknjeno za pas, je šel v gozd
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
vtíkati -am nedov. (ȋ) - 1. dajati kaj v odprtino, notranjost česa razmeroma ozkega: otroci radi vtikajo v nos drobne predmete; ne vtikaj rok v slamoreznico; vtikati si vrtnico v gumbnico / vtikati prst skozi mrežo / ekspr. vtikati nit v šivanko vdevati
// dajati kaj ozkega, podolgovatega v kako snov: otrok je vtikal prst v marmelado in jo pokušal / vtikati roko v ogenj / vtikati rože v lase
// ekspr. dajati kaj kam sploh: vtikati toplomer pod pazduho / ključ vtikamo pod predpražnik spravljamo - 2. ekspr. nadevati komu kaj, kar mu omejuje gibanje: vtikati ujetnike v lisice, verige
- 3. ekspr. spravljati, dajati koga kam, da tam prebiva: vtikati duševne bolnike v umobolnico / vtikati nasprotnike v zapore zapirati jih
// vključevati koga v kako skupnost, navadno proti njegovi volji: mlade fante so vtikali v vojsko - 4. ekspr. porabljati za kaj, vlagati v kaj: vtikati plačo v domačijo; vtikati dohodek v propadajoče podjetje
● ekspr. povsod vtika svoj nos vmešava se v stvari, ki se ga ne tičejo
vtíkati se ekspr. - 1. vmešavati se: otroci so se radi vtikali v pogovor; tašča se vtika v vzgojo / brez potrebe se vtikaš vmes
● ekspr. ne vtikaj se v druge ne izražaj svojega mnenja o njih in njihovem delu; ne poskušaj usmerjati njihovega življenja, ravnanja - 2. vsiljivo ogovarjati koga, približevati se komu: pusti ga pri miru, ne vtikaj se vanj; v vsako žensko se vtika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
vzbuhávati -am nedov. (ȃ) ekspr. drug za drugim z zamolklim glasom eksplodirati: granate padajo v ogenj in vzbuhavajo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
vzdržáti -ím dov. (á í) - 1. biti, ostati kljub obremenitvam cel, nepoškodovan: led je vzdržal, čeprav ni bil debel; nasip je vzdržal pritisk vode / most vzdrži pet ton; taka vrv veliko vzdrži
// biti, ostati kljub čemu težkemu, hudemu brez večjih negativnih telesnih ali duševnih posledic: človek vzdrži več, kot misli; vzdržati preizkušnje / vzdržati mučenje; takega trpljenja ne bo vzdržal / vzdržati mraz; vzdržati hude napore / bali so se, da srce ne bo vzdržalo; njeni živci ne vzdržijo veliko / duševno, telesno vzdržati - 2. v zvezi z brez biti, ostati živ, nepoškodovan kljub odsotnosti, pomanjkanju česa, potrebnega za življenje: ponesrečenci so vzdržali brez hrane cel teden; boš že vzdržal kak dan brez kosila
// biti tak, da nima (večjih) negativnih posledic zaradi odsotnosti, pomanjkanja česa, potrebnega za življenje: kamela dolgo vzdrži brez vode / to cvetje vzdrži brez vode samo nekaj ur - 3. biti, ostati v kakem stanju, dejavnosti kljub negativnim silam, težavnosti: podjetje je vzdržalo konkurenco; polk je vzdržal napad sovražne vojske; finančno vzdržati podražitve
- 4. ostati kje kljub za življenje, počutje neugodnim okoliščinam: plavalec je dolgo vzdržal pod vodo; vojaki so vzdržali na položajih kljub močnemu obstreljevanju; zaradi hrupa ni vzdržal pri stroju; vzdržal je zunaj, čeprav je bilo zelo mrzlo / pri tej hiši ne vzdrži nobena gospodinjska pomočnica; v taki službi bo težko vzdržal / rastlina vzdrži na prostem le v toplih krajih / star., s smiselnim osebkom v rodilniku ni ga vzdržalo doma, pri učenju
- 5. biti, ostati dalj časa v kakem položaju, stanju, zlasti težjem, neprijetnem: zbrala je vse moči, da bi vzdržala; vzdržati morajo do noči / pri njem, z njim ne vzdrži nobena ženska
- 6. biti sposoben premagati željo, potrebo po čem: brez cigaret je vzdržal samo en dan; ne vzdrži brez mamil / ali bo vzdržal, ne da bi jo ves teden videl
- 7. biti, ostati uporaben, dober: ta kruh dolgo vzdrži; v hladni kleti sadje vzdrži do poletja / stroj bo vzdržal še nekaj let
- 8. preh. narediti, da se kaj ohrani v enakem stanju: vzdržati ogenj na ognjišču
● stara oblika je ob novi še dolgo vzdržala se je še dolgo uporabljala; publ. tako pisanje ne vzdrži kritike, trezne presoje kritika, trezna presoja pokaže, da ni dobro, ustrezno; zastar. sodišče je pogodbo vzdržalo v veljavi obdržalo; publ. te umetnine vzdržijo primerjavo z najbolj znanimi so enako dobre; ekspr. njenega pogleda ni mogel vzdržati povesil je oči; ni ji mogel gledati v oči; ekspr. v zakonu ni dolgo vzdržala kmalu se je ločila
vzdržáti se - 1. zavestno, hote ne zadovoljiti svojih spolnih potreb: zaradi bolezni se vzdržati; popolnoma se vzdržati / spolno se vzdržati
- 2. zavestno, hote ne narediti, kar osebek hoče, želi: vzdržati se kajenja / alkoholnih pijač se mora vzdržati
// zavestno, hote ne narediti česa sploh: hotela je nekaj reči, pa se je vzdržala / vzdržati se smeha, solz; niso se mogli vzdržati začudenja
● večina je glasovala za predlog, nekaj jih je bilo proti, nekaj pa se jih je vzdržalo se jih ni opredelilo - 3. knjiž. obdržati se: brez gospodarskega napredka se narod ne bo vzdržal / s težavo se je vzdržal na vodi, v strmini
vzdržán -a -o: število vzdržanih glasov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
vzdrževáti -újem nedov. (á ȗ) - 1. delati, da se kaj ohranja v dobrem stanju: vzdrževati cesto; sam vzdržuje hišo; vzdrževati na predpisan način; vzdrževati po navodilih; vzdrževati in obnavljati / vzdrževati v dobrem stanju
// delati, da se kaj ohranja v enakem stanju: vzdrževati v kotlu stalno temperaturo / vzdrževati ogenj
// delati, da se kaj ohranja sploh: vzdrževati diplomatske, prijateljske odnose; z letali vzdrževati zvezo s poplavljenimi področji / vzdrževati redni promet / ladja vzdržuje progo med Dubrovnikom in Koprom / vzdrževati ravnotežje; s silo vzdrževati red / vzdrževati koga pri življenju / publ. vzdrževati zanimanje za različna področja zanimati se
// delati, da je kaj komu na razpolago: v Ljubljani vzdržujejo stanovanje za sina / vzdržuje si ljubico - 2. dajati komu, kar potrebuje za življenje: vzdrževati družino, otroka; med študijem ga je vzdrževal stric / s plačevanjem šolnine vzdrževati učitelja; vzdrževal se je z inštruiranjem
// dajati, kar je potrebno za obstoj, delovanje česa: muzej vzdržuje mestna uprava / vzdrževati vojsko z davki; društvo se vzdržuje s prirejanjem veselic
● knjiž. vzdrževalo jo je upanje, da se sin vrne ji je dajalo moči za nadaljnje življenje; publ. vzdrževati korak s spreminjajočimi se potrebami družbe prilagajati se jim; knjiž. naprava vzdržuje ladjo v vodoravnem položaju drži, ohranja; knjiž. vzdrževati se ostrih besed ne izrekati, ne uporabljati jih; knjiž. pri glasovanju se je skupina poslancev vzdrževala se ni opredeljevala
vzdržujóč -a -e: hodil je po vrvi, težko vzdržujoč ravnotežje
vzdrževán -a -o: dobro vzdrževana cesta; vzdrževana oseba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
vzóči predl. (ọ̑) zastar., z rodilnikom pred očmi, vpričo: vzoči množice ljudi je skočil v ogenj
● zastar. postaviti se vzoči vladarju proti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
vzplamenéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. zagoreti s plamenom: ogenj vzplameni / po hribih so vzplameneli kresovi; senik vzplameni kakor bakla
// začeti goreti z višjim, močnejšim plamenom: petrolejka, sveča še nekajkrat vzplameni in končno ugasne - 2. knjiž. zasijati, zažareti v močni svetlobi: nebo vzplameni / ob blisku pokrajina vzplameni / oči so mu vzplamenele
- 3. knjiž. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: ljubezen, upanje spet vzplameni; v srcu mu vzplameni sovraštvo / boj, polemika znova vzplameni
// postati zelo čustveno vznemirjen: vzplameneti od jeze / srce mu vzplameni
● knjiž., ekspr. znova vzplameni dan nastane močno sijoč, žareč; knjiž., ekspr. kmalu po okupaciji je vsa dežela vzplamenela je vso deželo zajel boj, upor
vzplamenèl in vzplamenél -éla -o: vzplamenela jeza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
vzplamenévati -am nedov. (ẹ́) - 1. drug za drugim zagoreti s plamenom: po hribih so vzplamenevali kresovi / v uličnih svetilkah vzplameneva plin gori z izmenoma naraščajočim in pojemajočim plamenom
// v presledkih začenjati goreti z višjim, močnejšim plamenom: ogenj vzplameneva in pojenjuje - 2. knjiž. v presledkih začenjati sijati, žareti v močni svetlobi: na obzorju vstaja sonce in pokrajina vzplameneva / oči so mu vzplamenevale od sreče
- 3. knjiž. v presledkih pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri: jeza, strast vzplameneva / boji, upori vzplamenevajo
// v presledkih postajati zelo čustveno vznemirjen: vzplamenevati od ogorčenja / po tem dogovoru ni več vzplameneval niti kričal se jezil, se razburjal
vzplamenevajóč -a -e: vzplamenevajoč blesk oči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
vzplamtéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. zagoreti s plamenom: ogenj vzplamti / suho dračje takoj vzplamti
// začeti goreti z višjim, močnejšim plamenom: petrolejka, sveča nekajkrat vzplamti in končno ugasne - 2. knjiž. zasijati, zažareti v močni svetlobi: nebo vzplamti / oko mu vzplamti v pritajenem ognju
- 3. knjiž. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: jeza, strast znova vzplamti; med njima vzplamti ljubezen / v očeh mu vzplamti upanje / boj spet vzplamti
// postati zelo čustveno vznemirjen: vzplamteti od ljubezni, sovraštva / ne bodi nesramen, je vzplamtel
vzplamtèl in vzplamtél -éla -o: vzplamtela jeza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
vzplamtévati -am nedov. (ẹ́) - 1. drug za drugim zagoreti s plamenom: po hribih so vzplamtevali kresovi / vžigalice vzplamtevajo
// v presledkih začenjati goreti z višjim, močnejšim plamenom: ogenj, petrolejka ugaša in spet vzplamteva - 2. knjiž. v presledkih začenjati sijati, žareti v močni svetlobi: nebo vzplamteva / oči so mu vzplamtevale v strasti
- 3. knjiž. v presledkih pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri: jeza, strast vzplamteva / upor spet vzplamteva
// v presledkih postajati zelo čustveno vznemirjen: vzplamtevati od navdušenja / srce mu vzplamteva v ljubezni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
vzplapoláti -ám dov. (á ȃ) - 1. viseč valujoče se premakniti zaradi premikanja zraka: zapihal je veter in zastave so vzplapolale / lasje so ji vzplapolali v vetru
- 2. višje, močno zagoreti, premikajoč se sem in tja: plamen vzplapola in ugasne
// zagoreti z močnim, sem in tja premikajočim se plamenom: ogenj vzplapola / suho dračje je visoko vzplapolalo; kozolec je vzplapolal kakor plamenica / ob vsakem pihu sveča vzplapola - 3. knjiž. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: v očeh mu vzplapola jeza, strast / nasilje je spet vzplapolalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
vzplapolávati -am nedov. (ȃ) - 1. viseč v presledkih valujoče se gibati zaradi premikanja zraka: zastave vzplapolavajo / dolgi lasje so ji vzplapolavali v vetru
- 2. večkrat višje, močno zagoreti, premikajoč se sem in tja: plamen vzplapolava
// večkrat zagoreti z močnim, sem in tja premikajočim se plamenom: ogenj vzplapolava in ugaša / po gričih vzplapolavajo kresovi - 3. knjiž. pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri: v očeh mu vzplapolava blesk, strast
vzplapolavajóč -a -e: vzplapolavajoč ogenj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
vzprasketáti -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) knjiž. zaprasketati: na ognjišču je vzprasketal ogenj / vzprasketali so streli iz pušk
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
vžgáti1 vžgèm dov., vžgál (á ȅ) - 1. narediti, povzročiti, da kaj začne goreti: strela, visoka temperatura vžge snov; vžgati z vžigalicami / vžgati ogenj; pren. strast mu vžge plamen v očeh
- 2. star. prižgati: vžgati petrolejko, svetilko; luč se vžge in spet ugasne / na nebu so se vžgale zvezde
- 3. s povzročitvijo zgorevanja goriva spraviti v delovanje: vžgati motor / vžgati avtomobil
// nepreh. zaradi zgorevanja goriva začeti delovati: motor vžge / avtomobil noče vžgati - 4. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vžgati v kom jezo, ljubezen; te besede so vžgale v njem strast
- 5. nepreh., ekspr. vzbuditi pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: knjiga, akrobatska točka je vžgala; kot govornik zna vžgati
● ekspr. muzikanti spet vžgejo ognjevito, glasno zaigrajo; ekspr. take zvijače pri meni ne vžgejo ne dosežejo zaželenega učinka
vžgáti se - 1. začeti goreti: vžgala se je še sosedova hiša; suha slama se hitro vžge
// zaradi bioloških, fizikalnih, kemičnih vzrokov segreti se in začeti goreti: na kup zmetano napol suho seno se lahko vžge - 2. ekspr. pojaviti se z intenzivno svetlobo: na vzhodu se vžge zarja / blisk se spet vžge / v očeh se vžge iskra
// postati zelo svetel, žareč: obzorje se vžge v rdeči svetlobi / oči se vžgejo v strasti - 3. ekspr. pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: v njem se vžge hrepenenje, ljubezen; v srcu se vžge sovraštvo
● ekspr. vžgati se za koga, kaj zelo se navdušiti
vžgán -a -o: vžgan motor; biti vžgan za koga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
vžígati1 -am nedov. (ī ȋ) - 1. delati, povzročati, da kaj začne goreti: vžigati drva, slamo / vžigati ogenj v peči; pren. strast mu vžiga plamen v očeh
- 2. star. prižigati: vžigati svetilko; luči se vžigajo in ugašajo / na nebu se vžigajo zvezde
- 3. s povzročanjem zgorevanja goriva spravljati v delovanje: vžigati motor; voznik je dolgo vžigal / vžigati vozilo
// nepreh. zaradi zgorevanja goriva začenjati delovati: motor rad, težko vžiga / avtomobil slabo vžiga - 4. ekspr. delati, povzročati, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vžigati jezo, sovraštvo; vžigati v kom pohlep / vžigati domišljijo, samozavest
- 5. nepreh., ekspr. vzbujati pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: popevka, akrobatska točka vžiga; vžigati z nastopom
● ekspr. godci vžigajo koračnice ognjevito, glasno igrajo; ekspr. lepotica mu vžiga kri, srce ga spolno zelo vznemirja, privlači; ekspr. njegovi govori vžigajo množice zelo navdušujejo
vžígati se - 1. začenjati goreti: hiše so se vžigale druga za drugo; suha trava se rada vžiga
- 2. ekspr. pojavljati se z intenzivno svetlobo: jutranja zarja se vžiga / blisk za bliskom se vžiga / iskrice se mu vžigajo v očeh
● ekspr. v pogledih se jim vžiga veselje pogledi izražajo veliko veselje
// postajati zelo svetel, žareč: obzorje se vžiga - 3. ekspr. pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: v njem se vžiga ljubezen, strast / v glavi se mu vžigajo nove ideje
vžigajóč -a -e: vžigajoče besede; vžigajoča se zarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
z predl., pred nezvenečimi soglasniki s, v zvezi z osebnim zaimkom za 3. os. stil. ž - I. z rodilnikom
- 1. za izražanje usmerjenosti stran
- a) z zgornje strani, z zgornjega dela česa: veter mu je odnesel klobuk z glave; val je vse odplavil s krova; pasti z mize, s strehe; vzeti knjigo s police; skočiti z voza / sklatiti jabolko z drevesa; zlesti s konja; sneti puško z rame; zbrcati odejo s sebe
- b) od površine: umakniti se s ceste, poti; vstati z ležišča; letalo je poletelo z letališča / pot kaplja, teče s čela; vse je teklo z njega
- c) od kod sploh: oditi z doma; prišli so z vseh koncev, strani; s severa je pihala burja; ogenj se je širil s strehe na streho; goste so preselili z vrta v dvorano / pripotovati z Dunaja, s Koroške / z lova je prinesel zajca; poročati z razstave; vračati se s sprehoda; pren. odstaviti koga s položaja; odstraniti sporno točko z dnevnega reda
- 2. za izražanje izhodiščne časovne meje: zgodilo se je v noči s četrtka na petek / pismo, poročilo z dne 5. septembra
- 3. za izražanje ozira, omejitve: z večje časovne oddaljenosti ocenjevati stvari objektivneje / presojati kaj s stališča tehnike; gledati na kaj z ekonomskega stališča; z vidika stabilnosti gospodarstva so ti ukrepi koristni
- 4. za izražanje izvora: bolezen se prenaša z živali na človeka / obračati se z boka na bok
- II. z orodnikom
- 1. za izražanje sredstva, orodja, pripomočka, s katerim se dejanje opravlja: kopati s krampom; pokriti streho z opeko; pisati s svinčnikom; umiti se z mrzlo vodo; igrati se z žogo / okužiti se z bacili / kraj je obkrožen s hribi / kot vljudnostna fraza s čim vam lahko postrežem / vodnjak z v zemljo zabito cevjo
- 2. za izražanje načina poteka dejanja: brati, govoriti s hripavim glasom; voziti s preveliko hitrostjo; prodajati z izgubo; premagati nasprotnike z lahkoto; poslušati predavanje z veliko pozornostjo zelo pozorno; jesti s tekom / ogovarjati koga z gospodom, s tovarišem; poklicati koga z imenom / v pismih s spoštovanjem; kot vljudnostna fraza na koncu pisma z odličnim spoštovanjem
- 3. za izražanje medsebojnega odnosa, razmerja: dogovoriti se, prepirati se, primerjati se, strinjati se s kom; lepo so ravnali z njim; imeti potrpljenje z učenci; igrati se z vrstniki / bahati se z avtomobili; sprijazniti se z mislijo, da je vsega konec / pohiteti z nakupom; publ. končati, začeti z delom končati, začeti delati
// spoznanje ga je navdalo z grozo / redko Slovenija meji z Avstrijo, s Hrvatsko na Avstrijo, Hrvatsko
// imeti dobre odnose z mnogimi državami; živahna trgovina z Italijo - 4. za izražanje druženja, spremstva: na obisk je prišel sin z družino; plesala je s fantom; peljati se s kom v dvigalu; šel je na sprehod z otroki / svinja s prašički; prodati kravo s teletom
- 5. za izražanje prisotnosti
- a) kakovosti, lastnosti: konj z dolgo grivo; deklica s črnimi kitami; fant s kuštravimi lasmi / ležati z angino; s slabim znanjem jezikov ne boš napredoval / trgovina z igračami / težave s stanovanjem
- b) vsebine: vreča z apnom; revija z ilustracijami; košarica s kruhom; rezervirati sobo z dvema posteljama; skleda z žganci
- c) dodatka: jesti hrenovko z gorčico; piti čaj z limono, rumom / stresti pšenico s plevami v vrečo / volk je požrl jagnje s kožo in dlako vred
- 6. za izražanje časa, v katerem se dejanje začenja ali poteka: z današnjim dnem veljajo novi predpisi; z nočjo se jih je spet lotil strah; brati se je naučila s petimi leti; delati bo začel s prvim marcem / s časom se je vse uredilo sčasoma; z leti, s starostjo je postajal prijaznejši
- 7. v brezosebnih stavkih za izražanje slovničnega osebka: zanimalo jih je, kako je z materjo; ne ve, kaj se bo zgodilo z mladino; s stricem je zelo hudo
● ekspr. priti z dežja pod kap iz ene neprijetnosti v drugo, še hujšo; novica je prišla kot strela z jasnega popolnoma nepričakovano; te besede so mu šle težko z jezika nerad, težko je povedal; star. z mesta je odgovoril takoj, brez pomišljanja; vede se, kot bi padel z oblakov kot da ne bi prav ničesar vedel o tem; evfem. spraviti koga s sveta povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; ekspr. spustiti koga z vajeti ne imeti ga več popolnoma v oblasti; ekspr. spreti se z (belim) kruhom zavrniti donosen položaj, službo; ekspr. nasprotniki ga obmetavajo z blatom sramotijo, obrekujejo; ekspr. največkrat me je za večerjo odpravila samo s čajem mi dala samo čaj; ekspr. hoditi, iti v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil; ekspr. za to sem z dušo in telesom popolnoma, brez pridržka; slabš. opletati z jezikom opravljati, obrekovati; ekspr. igrati z odprtimi kartami jasno, odkrito kazati svoje namene; ekspr. hoditi s kokošmi, kurami spat zelo zgodaj; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; ekspr. to je gospodar, da ga je treba z lučjo (pri belem dnevu) iskati je zelo dober, izreden; knjiž. boriti se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; publ. pomagal bom v skladu s svojimi možnostmi kolikor bo mogoče; te besede so bile, kot bi ga kdo polil z mrzlo vodo zelo so ga prizadele, razočarale; evfem. vse gre z njim ukrade, kar se da; ekspr. poslušati z očmi in ušesi zelo pazljivo; ekspr. igrati se z ognjem lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; ekspr. delati s polno, z vso paro zelo hitro; ekspr. obraz ji je pokril s poljubi večkrat zapovrstjo jo je poljubil; publ. boriti se z ramo ob rami skupaj, složno; ekspr. treba se bo soočiti z resnico sprejeti, priznati jo tako, kot je; ekspr. z vsemi štirimi se je branil iti domov zelo, močno; ekspr. na gostiji se je jedlo z veliko žlico dobro in obilno; kar je preveč, še s kruhom ni dobro če je v čem presežena prava mera, ni koristno; preg. enako se z enakim druži ljudje podobnih ali enakih lastnosti, nazorov so radi skupaj, se dobro razumejo
♦ biol. razmnoževanje z delitvijo; šah. igrati z belimi, črnimi figurami; šport. skok z mesta skok, narejen tako, da vsaj z eno nogo pred tem ni bil narejen korak; premagati nasprotnika z dvema goloma razlike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zadímiti -im dov. (ī ȋ) narediti, da je kje polno dima: kadilci so prostor zadimilizadímiti se knjiž. zakaditi se: ogenj se je ob nalivu zadimil / jed na mizici se je zadimila
zadímljen -a -o - 1. deležnik od zadimiti: zadimljen zrak; zadimljena soba
- 2. črn, umazan od dima; zakajen: zadimljen predor; zadimljeno steklo; prisl., v povedni rabi: v votlini je zaradi ognja zadimljeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zadušíti -ím dov., zadúšil (ī í) - 1. z dušenjem usmrtiti: past je zadušila žrtev; manjša žival je zadušila jelena / naduha ga je zadušila; brezoseb., ekspr. odpri okno, sicer me bo zadušilo; pren. čustva so ga skoraj zadušila
- 2. ekspr. s silo zavreti, preprečiti: zadušiti osvobodilno gibanje, revolucijo, vstajo / kaj v kali zadušiti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti; zadušiti upor v krvi / zadušiti svobodno misel, upanje / plevel je zadušil skoraj vso setev
- 3. ekspr. zadržati, premagati: zadušiti bolečino, smeh, solze
- 4. zmanjšati jakost zvoka: ropot je zadušil govorjenje / ekspr. bojazen mu je zadušila glas
- 5. pogasiti z odvzemom zraka: zadušiti ogenj, požar / zadušiti plamen
zadušíti se zaradi dušenja umreti: rudarji so se v jami zadušili s plinom; nezavestni se lahko zaduši
zadušèn -êna -o: upor je zadušen; zadušena želja; zadušena žival; prisl.: zadušeno krikniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zagoréti -ím dov., zagôrel (ẹ́ í) - 1. začeti goreti: suho dračje je hitro zagorelo; za skednjem je zagorel tudi hlev; po hribih so zagoreli kresovi / brezoseb. ob suši je zaporedoma zagorelo na več krajih
- 2. z gorenjem začeti dajati svetlobo: sveča je zagorela z visokim plamenom / luči, žarnice so zagorele in spet ugasnile / na semaforju je zagorela zelena luč / ekspr. pod oknom je zagorela kresnica
- 3. ekspr. močno zasijati, zažareti: lunin krajec je že zagorel na nebu; nebo je zagorelo v zarji; oblaki so zagoreli v rdeči barvi / ko bo zagorel dan, bodo že na drugi strani ko se bo zdanilo
- 4. ekspr. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: v njej zagori hrepenenje, strast; v srcu mu je zagorelo sovraštvo / v deželi je zagorel velik upor
// pokazati se v veliki meri: v očeh mu zagori ogenj, posmeh; kar zagorela je v radovednosti, zmagoslavju
// v zvezi z od čustveno se zelo vznemiriti: zagorel je od presenečenja, upornosti - 5. ekspr., v zvezi z za izraziti, pokazati veliko prizadevnost, navdušenje: v hipu je zagorel za nov načrt, za pravično stvar / zagorel je za sosedovo hčerko
- 6. dobiti rjavo barvo kože: na počitnicah je lepo zagorel; zagoreti v obraz, po hrbtu
- 7. ekspr. postati rdeč, zardeti: ustnice so ji zagorele in zadrhtele; obraz ji je vroče zagorel / zagoreti od jeze, sramu
zagôrel tudi zagorèl in zagorél -éla -o: od sonca zagorela koža; po zagorelem polenu skačejo plamenčki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zagorévati -am nedov. (ẹ́) - 1. drug za drugim zagoreti: na kresni večer so po gričih zagorevali kresovi / požari zagorevajo in ugašajo
- 2. drug za drugim z gorenjem začenjati dajati svetlobo: po grobovih so zagorevale sveče / v parku so zagorevale redke luči; nad zabaviščem so vso noč zagorevale bele in zelene rakete / ekspr. kresnice so ugašale in spet zagorevale
- 3. ekspr. začenjati močno sijati, žareti: nebo se temni, zvezde zagorevajo / na obzorju vstaja sonce in pokrajina zagoreva
- 4. ekspr. pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri: v njej zagoreva ljubezen, strast / v očeh mu zagoreva ogenj, srd / boji, upori zagorevajo
- 5. dobivati rjavo barvo kože: kopalci so vse bolj zagorevali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zaigráti -ám dov. (á ȃ) - 1. poustvariti, navadno z umetniškim hotenjem
- a) dramski tekst: otroci so zaigrali lutkovno igrico / odlično je zaigral ljubimca; zaigrati glavno vlogo / v nadaljevanki so zaigrali skoraj vsi znani igralci
- b) glasbeno delo: zaigrati koračnico, skladbo
- 2. z igranjem uresničiti: zadnjo tekmo so zaigrali brez napake / igralec je zaigral dobro in se visoko uvrstil / zaigrati na prvenstvu, turnirju; že desetič je zaigral v državni reprezentanci nastopil
- 3. začeti igrati: ravno ko so zaigrali zadnje dejanje, je izbruhnil ogenj / opolnoči naj zaigra godba / proti koncu tekme so zaigrali še bolj borbeno
- 4. povzročiti glasbo z glasbilom: zaigrati (na) harmoniko, klavir / zaigrati po notah; zaigrati štiriročno
- 5. z igranjem, igro zapraviti: zaigrati denar, posestvo / zaigrati v igralnici, na stavah
// ekspr. z nepremišljenim vedenjem ali ravnanjem zapraviti: zaigrati možnost za uspeh; zaigrati ugled, zaupanje; zaigrati svojo prihodnost, srečo - 6. ekspr. s svojim vedenjem, govorjenjem namerno ustvariti videz koga ali česa: zaigrati damo, zmagovalca; nataknil si je očala in zaigral slepca / zaigrati slabost, zadrego
- 7. ekspr., z dajalnikom povzročiti težave z neprimernim vedenjem ali ravnanjem: oni bi ti utegnili marsikatero zaigrati / pog. pazite, nekega dne vam jo bo pošteno zaigral
- 8. ekspr., z dajalnikom narediti nehotene majhne gibe, premike za izražanje, kazanje
- a) močnega razburjenja: mišice na licih so ji zaigrale; od napora so mu zaigrale žile na sencih
- b) prijetnega vznemirjenja, veselosti: ob novici je ostala mirna, le obraz ji je zaigral / srce mu zaigra, ko to sliši
- 9. ekspr., s prislovnim določilom spreminjajoč se postati viden, opazen: na licih mu je zaigral čuden nasmeh; v očeh ji je zaigrala jeza / pred menoj so zaigrale žive barve
zaigráti se z igranjem, igro se zadržati kje predolgo: otroci so se zaigrali in zamudili kosilo / pri šahu sta se zaigrala pozno v noč
zaigrán -a -o: zaigran denar; zaigrana skladba; njen smeh je narejen, solze zaigrane; prisl.: zaigrano veder; sam.: v njenem življenju ni bilo nič zaigranega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zajéti -jámem dov., zajêmi zajemíte; zajél; nam. zajét in zajèt (ẹ́ á) - 1. s potisnjenjem posode, priprave v kaj tekočega, sipkega narediti, da pride snov v njeno notranjost, vdolbino: zajeti juho, kašo, pesek; zajeti z vedrom, zajemalko, žlico / zajeti moko, vodo v dlan / zajeti cmok v juhi; z mrežo zajeti ribe / bager je zajel material in ga stresel na kup / s čevlji zajeti blato / čoln se je nagnil in zajel vodo zaradi potisnjenosti, nagnjenosti jo je dobil v svojo notranjost
// navadno s prislovnim določilom na tak način vzeti kaj tekočega, sipkega: šla je k studencu, da bi zajela vodo; zajeti jed iz sklede; zajeti moko iz vreče; zajeti vodo iz vodnjaka / ekspr.: vzel je žlico in zajel začel jesti; zajemi, gotovo si lačen; pren., ekspr. zajeti resnico iz prvega vira - 2. publ. z določenim namenom narediti, da pride kaj v kako posodo, kak prostor: zajeti odpadno vodo
- 3. navadno v zvezi z zrak narediti, da pride zrak v notranjost dihalnih organov: zajel je zrak in se potopil; globoko, počasi zajeti zrak / zajeti dim v pljuča / ekspr. zajeti sapo vdihniti
- 4. narediti, da pride kaj v območje dejavnosti kakega predmeta: s koso zajeti ozek pas trave; s srpom zajeti šop žita / v daljnogled zajeti mesto v daljavi / kamera je zajela ves prizor; ta objektiv zajame velik prostor
// narediti, da pride kaj v območje kake dejavnosti sploh: z mislijo je zajel obdobje zadnjih desetih let; z očmi zajeti ves prostor - 5. narediti, da je kdo deležen kake dejavnosti: v preventivno zdravstveno zaščito zajeti vse prebivalce; z anketo zajeti večino poslušalcev / akcija je zajela vse srednješolce; stavka je zajela več tisoč delavcev / zajeti koga v društvo vključiti
- 6. narediti, da pride kaj v kako celoto kot njena sestavina: zajeti v knjigo vse pomembnejše članke; zajeti v zbirko pesmi iz zadnjega obdobja ustvarjanja / slovar ni mogel zajeti vsega besednega gradiva
// ekspr. narediti, da je kaj izraženo v čem: v noveli je zajel miselni in čustveni svet intelektualca; slikar je zajel na platno vzdušje pričakovanja; tega ni mogoče zajeti v besede, z besedami / umetnost skuša zajeti življenje v vsej njegovi globini in širini - 7. z zastavitvijo poti, obkolitvijo dobiti, prijeti koga: zajeti sovražno četo; zajeti tihotapce; zajeti koga pri raciji / zajeti velik vojaški plen
- 8. s prislovnim določilom oskrbeti se iz kakega vira: zajeti podatke iz enciklopedij / pisatelj je zajel snov za roman iz starejše zgodovine / ekspr. odkod je zajel pogum za to dejanje dobil
- 9. dobiti kaj v območje svojega delovanja: čoln so zajeli vrtinci; plavalca je zajel tok / hišo je zajel ogenj / izletnike je zajela nevihta; pren., ekspr. zajel ga je vrtinec velemestnega življenja
// ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: sobo je zajela tema, tišina / zajelo ga je malodušje, navdušenje; ljudi je zajel preplah / zajel ga je spanec / delo ga je tako zajelo, da je pozabil na vse drugo
● star. preproga zajame preveliko površino zavzame; star. zajeti trdnjavo zavzeti, osvojiti; ekspr. ob tej novici je globoko zajel sapo zelo je bil presenečen; star. zajeti dekle okrog pasu objeti; star. zajeti koga za roko prijeti, zgrabiti; publ. pisatelj je v svoj objektiv zajel več pomembnih zgodovinskih dogodkov je opisal, prikazal
♦ grad. zajeti izvir, potok umetno ga zajeziti zaradi izkoriščanja; obrt. zajeti nit s kvačko in jo potegniti skozi petljo
zajét -a -o: zajet vojak; zajet vrelec; izrazi, zajeti iz narečij; v zbirko so zajeta vsa pisateljeva pomembnejša dela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zakuríti in zakúriti -im dov. (ī ú) - 1. narediti, povzročiti, da nastane ogenj: zakuriti na ognjišču, pod kotlom; zakuriti v peči, nar. v peč / zjutraj najprej zakuri / zakuriti kres; zakuriti si ogenj
// narediti, povzročiti kje ogenj zaradi gretja, segrevanja česa: zakuriti peč, štedilnik / zakuriti si v sobi / zakuriti parne kotle ladje - 2. ekspr. zažgati: zakuriti stare cunje / zakuriti hišo
- 3. zastar. prižgati: zakuriti cigareto; zakuriti si pipo
- 4. ekspr., z dajalnikom narediti, povzročiti komu kaj neprijetnega: zakuril mu je s tem, da se je stvar razvedela / vojaki so zakurili obkoljenemu sovražniku
zakúrjen -a -o: toplo zakurjen prostor; zakurjena peč; prisl., v povedni rabi: v sobi je zakurjeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zalízati tudi zalizáti -lížem dov. (í á í) - 1. z lizanjem narediti, da kaj pride v določen položaj in tam ostane: zalizati zatrgano obnohtno kožico
// ekspr. z gladenjem, česanjem narediti, da kaj pride v določen položaj in tam ostane: zmočila je glavnik in zalizala lase ob stran; zalizati si štrleč koder las - 2. z lizanjem pozdraviti: mačka (si) rane zaliže / pes je nekaj dni šepal, pa se je kmalu zalizal
- 3. ekspr. s svojim učinkovanjem, prisotnostjo povzročiti, da postane kaj gladko, ravno, enako z okolico: dež in sneg zaližeta steze; veter je zalizal stopinje v snegu
- 4. nepreh., ekspr. švigniti, zaplapolati: plamen je zalizal do stropa; ogenj se je zalizal že do prvih hiš / biči so zalizali po golih telesih
zalízati se - 1. v zvezi s polž potegniti telo v hišico in zapreti ustje z apnenčastim pokrovom: pred zimo se polži zaližejo
- 2. ekspr., s prislovnim določilom postati zadržan, nezaupljiv: vsakdo se je zalizal sam vase / zalizati se v molk postati molčeč
zalízan -a -o: zalizani polži; biti zagrenjen in zalizan sam vase; zalizana rana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zanétiti -im, tudi zanetíti in zanétiti -im dov. (ẹ́ ẹ̄; ī ẹ́) - 1. narediti, povzročiti, da nastane ogenj: prižgal je vžigalico in zanetil / zanetiti ogenj / ekspr. nekdo je zanetil zažgal, povzročil požar
// knjiž. zakuriti: zanetiti v peči - 2. knjiž. razvneti, spodbuditi: zanetiti spor med znanci; zanetiti upor, vstajo / zanetiti med mladimi ljubezen do domačega jezika
zanétiti se, tudi zanetíti se in zanétiti se knjiž. vneti se, nastati: med narodoma se je zanetila vojna
zanéten -a -o: ogenj je že zaneten
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zapalíti in zapáliti -im, in zapáliti -im dov. (ī á; á) star. - 1. zažgati: zapalili so mu hišo; zapaliti slamo / zapalil je knjigo sežgal
- 2. prižgati: zapaliti komu cigareto / zapaliti ogenj / zapaliti luč
zapalívši zastar.: zapalivši pipo, je stopil iz hiše
zapáljen -a -o: vas je bila med vojno zapaljena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zapásti -pádem dov., stil. zapàl zapála (á ā) - 1. v zvezi s sneg padajoč prekriti zemeljsko površino: ponoči je zapadel sneg; že sredi novembra je zapadel prvi sneg / brezoseb. zapadlo je več kot pol metra snega
// v večjih količinah padajoč- a) zakriti, prikriti: sneg je zapadel hiše in vrtove
- b) narediti, da kaj ni dostopno, prehodno: sneg je zapadel vse poti / pozimi jih je zapadel sneg, da niso mogli nikamor
- 2. zastar. nehote, po naključju priti: ne vem, kako sem zapadel sem / zapasti v križni ogenj
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zapasti črnogledosti, obupu; zapasti malodušnosti
// izraža začetek dejavnosti, kot jo določa samostalnik: zapadel je alkoholizmu / zapasti v brezdelje, sanjarjenje / zapadel je v napake začel je delati napake - 4. ekon., fin. priti do dneva, termina, ko je treba plačati: dolg, menica zapade; terjatve so zapadle / obveznosti zapadejo v plačilo prvega januarja
- 5. publ. zaradi določenega dejstva izgubiti vrednost, veljavnost; propasti: viza mu je zapadla
- 6. star. postati last koga; pripasti: po očetovi smrti je kmetija zapadla bratu / zapuščina brez dedičev zapade državi
● star. če zastavljenega predmeta ne odkupimo, zapade preide v last upnika; zastar. sonce je že zapadlo zašlo; zastar. po naših zakonih zapadeta smrti bosta obsojena na smrt; bosta usmrčena
zapádel -dla -o: plačati zapadle obroke; zapadla menica; zapadle obveznosti
zapáden -a -o: zapaden sneg / v povedno-prislovni rabi vse naokrog je bilo zapadeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zaplamenéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. zagoreti s plamenom: ogenj zaplameni / kres je zaplamenel / plamen zaplameni; pren. ogenj upora zaplameni
- 2. ekspr. zasvetiti, zasijati: luč, žarnica zaplameni; sonce zaplameni / nebo je zaplamenelo v večerni zarji zažarelo; vrh gore zaplameni v soncu / pesn. oči so mu zaplamenele
- 3. knjiž. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: med njima je zaplamenela ljubezen; strast, želja zaplameni v njem / svetovna vojna je zaplamenela
● knjiž., ekspr. obraz mu je zaplamenel od sramu zardel je
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zaplamtéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. zagoreti s plamenom: ogenj zaplamti
- 2. ekspr. zažareti: nebo zaplamti / pesn. njene temne oči so zaplamtele
- 3. knjiž. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: življenjska sila v njej je znova zaplamtela; med njima je zaplamtelo sovraštvo
● ekspr. ko jo je zagledal, je ves zaplamtel se zelo čustveno vznemiril
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zaplapoláti -ám dov. (á ȃ) - 1. viseč se valujoče večkrat premakniti zaradi premikanja zraka: ob vsakem sunku vetra so zastave zaplapolale / popustili so vezi, da so jadra zaplapolala v vetru začela plapolati
// plapolajoč se pojaviti: na hišah so zaplapolale zastave - 2. zagoreti z močnim, sem in tja premikajočim se plamenom: ogenj v peči zaplapola / plameni so zaplapolali
- 3. knjiž. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: v očeh mu je zaplapolal strah; upanje je zaplapolalo v njem
● ekspr. petelin zaplapola s perutmi zamahne; ekspr. srce mu je zaplapolalo začelo močno biti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zapóren -rna -o prid. (ọ̄) - 1. nanašajoč se na zapor: zaporni paznik / zaporni razlog; zaporno povelje / zaporna kazen kazen odvzema prostosti, zapor
- 2. ki kaj zapira: zaporni drogovi; pregrade in druge zaporne naprave
♦ avt. zaporna igla igla, ki uravnava dotok goriva v uplinjač; grad. zaporni sloj sloj na vozišču, ki preprečuje pronicanje vode; teh. zaporni ventil
// voj. namenjen preprečevanju prodora: prebiti zaporni obroč; zaporna zaseda / zaporni pas; zaporno področje / zaporni baloni baloni za oviro nizko napadajočim letalom; zaporni ogenj ogenj, s katerim se pri obrambi prepreči napad, prodor nasprotnikovih enot, pri napadu pa zavaruje krila, boke vojaških enot
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zaposlíti -ím dov., zapóslil (ī í) - 1. sprejeti koga v delovno razmerje: zaposliti več delavcev; zaposliti koga za polovico delovnega časa; honorarno, začasno zaposliti koga
- 2. narediti, da kdo kaj dela: zaposliti otroka, da se ne potepa; sinove je zaposlil z gospodarskimi deli; zaposliti se z drobnimi opravki; zaposliti se sam s seboj ukvarjati se
// ekspr.: pobezal je v ogenj, da bi zaposlil roke kaj počel z njimi; zaposliti misli s pripravami začeti misliti na priprave
// ekspr. popolnoma zaposliti stroje izkoristiti - 3. postati predmet dejavnosti, aktivnosti koga: vsakdanji opravki so ga tako zaposlili, da je pozabil na prijatelje / za nekaj mesecev ga je zaposlila politika
zaposlíti se stopiti, vključiti se v delovno razmerje: ker je bil brez staršev, se je moral zaposliti; zaposliti se na sodišču, v tovarni; zaposlil se je kot učitelj / redno se zaposliti za nedoločen čas in s polnim delovnim časom
zaposlèn -êna -o: zaposleni delavci; zaposlen je bil kot mizar; pomoč zaposlenim ženskam; sam.: odstotek zaposlenih; dohodek na zaposlenega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zaprasketáti -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) začeti prasketati: kmalu je zaprasketal ogenj / ekspr. okoli njih so zaprasketali streli iz pušk // dati kratke, rezke glasove: goreča veja je kdaj pa kdaj zaprasketala / pod podplatom je včasih zaprasketala suhljad
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zaséči -séžem dov., zasézi zasézite; zaségel zaségla; nam. zaséč in zasèč (ẹ́) - 1. navadno z dajalnikom odvzeti premoženje ali del premoženja: zaseči komu denar, hišo, živino / na carini so zasegli morfij zaplenili
- 2. jur. začasno odvzeti predmete med kazenskim postopkom: sodišče je predmete zaseglo
- 3. jur. odvzeti pravico razpečavanja določenih tiskanih stvari; konfiscirati, prepovedati razširjanje: zaseči časopis
- 4. star. zajeti: ogenj je zasegel streho / s pogledom je zasegel travnike
- 5. zastar. prijeti: zasegla je moža pod roko
- 6. zastar. seči, doseči: skoraj do stropa je zasegel z rokami / dolge sence so kmalu zasegle gozd
zaséžen -a -o: vrniti zasežene predmete
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zaségati -am nedov. (ẹ̄) - 1. navadno z dajalnikom odvzemati premoženje ali del premoženja: zasegati aretiranim hiše, osebne predmete; zasegati sovražnikov vojaški material
- 2. jur. začasno odvzemati predmete med kazenskim postopkom: v takih primerih sodišča dokazne predmete navadno zasegajo
- 3. jur. odvzemati pravico razpečavanja določenih tiskanih stvari; konfiscirati, prepovedovati razširjanje: oblast pogosto zasega posamezne številke tega časopisa
- 4. star. zajemati: ogenj zasega streho
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zastáva1 -e ž (ȃ) - 1. kos tkanine določene barve ali več barv, ki predstavlja simbol kake države, naroda, organizacije: zastava plahuta, plapola, vihra v vetru; s stolpa se vije zastava; dvigniti zastavo na drog pred taborom; izobesiti, sneti zastavo; razviti, zviti zastavo; okrasiti hiše z zastavami in cvetjem; belo-modro-rdeča zastava; tribarvna zastava / brigadna zastava; društvena zastava prapor; državna, jugoslovanska, slovenska zastava; olimpijska zastava; zastava Rdečega križa / bela zastava kos bele tkanine na drogu kot znamenje vdaje, pripravljenosti na pogajanje; črna ali žalna zastava kos črne tkanine na drogu kot znamenje žalovanja; red jugoslovanske zastave z lento visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za zasluge pri utrjevanju prijateljskih odnosov med Jugoslavijo in drugimi državami; red dela z rdečo zastavo visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za posebne zasluge na področju gospodarstva, družbenih dejavnosti
// kot znamenje počastitve, slovesa nagniti, pripogniti zastavo nad grob
♦ navt. krmna zastava zastava države, v kateri je ladja vpisana v ladijski register
// ekspr., s prilastkom kar je po obliki temu podobno: ogenj plapola v širokih zastavah; veter raznaša zastave dima; sive zastave megle
// ekspr., s prilastkom država, katere simbol ta je: ladja jugoslovanske zastave / ozemlje je bilo pod britansko zastavo britansko oblastjo; film so prikazovali pod francosko zastavo kot francoski film; igrati pod jugoslovansko zastavo kot predstavnik Jugoslavije - 2. ekspr., s prilastkom nazor, program, gibanje: zapustil je narodno zastavo; prisega na zastavo stranke
● ekspr. pri konjskih dirkah, v plavanju nosi zastavo je prvi, najboljši; ekspr. ta vrsta jabolk nosi zastavo v ceni je najdražja; na odkritem otoku so razvili, zasadili svojo zastavo v znamenje svoje navzočnosti, oblasti na otoku so izobesili, namestili svojo zastavo; spustiti zastavo na pol droga obesiti jo na sredino droga v znamenje žalovanja; publ. pod zastavo imajo sto divizij njihova vojska šteje; publ. poklicali so pod zastavo vse za vojsko sposobne moške poklicali so v vojsko, mobilizirali; vznes. dvignil je zastavo boja za osvoboditev začel je boj; vznes. visoko dvigajo zastavo napredka z vsemi silami si prizadevajo za napredek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zaščíten -tna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na zaščito: zaščitni pas drevja;
izoliranje in drugi zaščitni ukrepi / zaščitna krema za roke; zaščitna očala / zaščitni bataljon / zaščitno cepljenje
♦ ekon. zaščitna carina carina, predpisana zaradi zaščite domačih proizvodov; jur. zaščitni znak znak, s katerim proizvajalec opremi svoje proizvode za razločevanje od istovrstnih ali podobnih izdelkov; med. zaščitna maska priprava iz tkanine, ki si jo da zdravstvena oseba čez nos in usta; voj. zaščitni ogenjzaščítno prisl.: zaščitno cepiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zatrosíti in zatrósiti -im dov. (ī ọ́) star. - 1. raztrositi: po travniku zatrositi gnoj, pepel
- 2. zanesti: zatrositi razdor / okužene živali so zatrosile bolezen / zatrositi ogenj v seno povzročiti, da začne goreti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zažgáti -žgèm dov., zažgál (á ȅ) - 1. narediti, povzročiti, da kaj zagori: strela je zažgala hišo; zažgati trske; z baklo, s cigareto zažgati skedenj / zažgati ogenj / zažgati kopo / star. zažgati si pipo prižgati si; pren., ekspr. zažgati v srcu ljubosumje
// dati kaj na ogenj, žerjavico, da tli in oddaja dim, vonj: zažgati brinove jagode, kadilo / v krščanskem okolju zažgati oljkove vejice, da ne bi udarila strela v hišo - 2. z ognjem, plamenom uničiti: zažgati hišo, kozolec; namenoma zažgati / pri peči si je zažgala obleko
// poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: sonce je zažgalo travo / premočno gnojilo zažge rastline - 3. pri pečenju narediti, povzročiti, da se zaradi prevelike vročine kaj poškoduje, uniči: zažgati kruh, meso; potica se je zažgala
● ekspr. to žganje je tako močno, da kar zažge po grlu povzroči pekoč, žgoč občutek
zažgáti se narediti samomor z zažigom samega sebe: iz protesta se zažgati
zažgán -a -o: zažgan kruh; zažgana hiša; zažgana trava; sam.: duh po zažganem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zažígati -am nedov. (ī ȋ) - 1. delati, povzročati, da kaj zagori: zažigati drva, slamo / zažigati ogenj / zažigati možnarje / star. zažigati cigareto, pipo prižigati; pren., ekspr. zažigati v srcih ljubezen
● ob prihodu Turkov so zažigali kresove s kurjenjem kresov so opozarjali, da se približujejo Turki
// dajati kaj na ogenj, žerjavico, da tli in oddaja dim, vonj: zažigati brinove jagode, kadilo / v krščanskem okolju zažigati oljkove vejice ob grmenju - 2. z ognjem, plamenom uničevati: zažigati dračje, vejevje; zažigati hiše, knjige
- 3. knjiž. razvnemati, spodbujati: zažigati upor / njegove besede zažigajo smeh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zdávnaj prisl. (á) - 1. izraža zelo veliko časovno odmaknjenost dejanja (v preteklost): njihovi uspehi so zdavnaj minili; to je opazil že zdavnaj; ogenj v peči je že zdavnaj ugasnil; že zdavnaj rešena vprašanja / nekoč zdavnaj sva se že srečala
- 2. zelo dolgo časa: drugi že zdavnaj spijo, ti pa še delaš; s tako pomembno zadevo se že zdavnaj ni ukvarjal / od zdavnaj mu je všeč; to je znano že od zdavnaj
● ekspr. ogledali so si veliko stvari, čeprav še zdavnaj ne vseh nikakor ne, sploh ne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zgásniti -em dov. (á ȃ) knjiž. ugasniti: ogenj bo kmalu zgasnil / luč je zgasnila / na pomlad je zgasnil umrl
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zgrníti in zgŕniti -em dov. (ī ŕ) - 1. strnjeno razprostreti: drevesa so zgrnila krošnje; nad lopo so se zgrnile veje
- 2. spraviti skupaj, na kup: zgrniti raztreseno seme / ekspr. vse to bogastvo so zgrnili starši in stari starši nakopičili
// vzroke za stanje je zgrnil v nekaj stavkov strnil - 3. star. zložiti: jezno je zgrnil svojo obleko in šel
● knjiž. nesreča je zgrnila nadenj zaničevanje zaradi nesreče so ga začeli zaničevati
zgrníti se in zgŕniti se s prislovnim določilom - 1. pojaviti se kje strnjeno v veliki količini: ogenj se je zgrnil od vseh strani; okrog njiju so se zgrnile sence; na nebo se zgrnejo oblaki / ekspr. nad mesto se je zgrnila tema stemnilo se je
// na družino se je zgrnilo gorje - 2. priti skupaj v velikem številu: otroci so se zgrnili okrog matere; k mizam so se zgrnili novi gostje; meščani so se zgrnili na ulice, pred magistrat
zgŕnjen -a -o: razpeti zgrnjeno platneno streho; na kup zgrnjeno žito
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zlatén -a -o prid. (ẹ̄) knjiž. zlat: zlatene verige / zlatena naplavina zlatonosna // ogenj zlatene barve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zmáj in zmàj zmája m (ā; ȁ á) - 1. v pravljicah hudobna krilata žival z eno ali več glavami, levjimi kremplji in kačjim repom, ki navadno bruha ogenj: zmaj čuva grad; odsekati zmaju glavo; pastir je premagal zmaja; strašen, velik zmaj; rjove kot zmaj / dvoglavi zmaj
- 2. kip ali podoba, ki predstavlja tako žival: na mostni ograji so zmaji; slika svetega Jurija z zmajem
- 3. igrača iz lesenega okvira, na katerega je napet papir, za spuščanje po zraku: zmaj dobro leti; delati, spuščati zmaje; igrati se z zmajem; pisan, velik zmaj / papirnati zmaj
- 4. ekspr. človek, zlasti ženska, ki silovito napada, navadno z besedami: njegova žena je zmaj; kako si se mogel poročiti s tem zmajem / kdaj bo stari zmaj sklical sestanek šef
- 5. ekspr. neugnan, zelo živahen otrok: naš mali zmaj je šel spat; kdo bo krotil tega zmaja
- 6. šport. naprava s krili za letenje, spuščanje po zraku, navadno s hriba v dolino: nad mestom kroži zmaj; leteti z zmajem / letalni zmaj
● ekspr. stanovanjska stiska je stoglavi zmaj zelo huda, neprijetna stvar; publ. njihova vojska je papirnat zmaj nestvarna, navidezna nevarnost; knjiž. peklenski zmaj hudič
♦ obl. ljubljanski zmaj najvišje priznanje na jugoslovanskem sejmu mode v Ljubljani; zool. leteči zmaj kuščar, ki živi v jugovzhodni Aziji, Indiji in Avstraliji in ima med sprednjimi in zadnjimi nogami kožno gubo za letenje, Draco volans; morski zmaji majhne morske ribe s strupenimi žlezami ob bodicah prve hrbtne plavuti, Trachinidae
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zóper [pər] predl. (ọ̑) s tožilnikom - 1. za izražanje odpora, sovražnosti; proti: nahujskali so jih zoper nas; ljudstvo se je dvignilo zoper voditelje; nastopiti zoper rasno razlikovanje / boriti se zoper sovražnika s sovražnikom
- 2. za izražanje nasprotovanja, nesoglašanja: izreči se zoper deklaracijo; zoper predlaganega kandidata je bilo samo nekaj prisotnih; protestirati zoper nove zakone
- 3. za izražanje česa negativnega, čemur se je treba izogibati, česar delovanje, vpliv je treba preprečiti, odvrniti: cepiti otroke zoper davico; posebnega zdravila zoper gripo ni / ukrepati zoper draginjo; rakete zoper točo
- 4. za izražanje neujemanja z merilom, vodilom: to je zoper običaje; delati zoper pravila, predpise; to se je zgodilo zoper njegovo voljo / pregrešila se je zoper vsa pravila vljudnosti
- 5. za izražanje odnosa do česa: biti neodporen zoper okužbo; ta snov je odporna zoper ogenj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zvrtínčiti -im dov. (í ȋ) - 1. povzročiti, da se kaj premakne v spiralastih zavojih: veter zvrtinči listje, prah na cesti / ekspr. vihar zvrtinči gozd
// s prislovnim določilom premikajoč kaj na tak način spraviti kam: sunek vetra zvrtinči uvelo listje v jezero / valovi zvrtinčijo blato z dna - 2. povzročiti vrtince v čem: zvrtinčiti vodno gladino, zrak; pren. zvrtinčiti čustva, misli
zvrtínčiti se - 1. premakniti se v spiralastih zavojih: od časa do časa se snežinke zvrtinčijo / za ladjo se voda zvrtinči
// s prislovnim določilom premikajoč se na tak način priti: ogenj se zvrtinči proti ostrešju; dim se zvrtinči nad polje - 2. narediti vrtince: potok se ob skalah zvrtinči; voda se je nenadoma zvrtinčila in potegnila čoln vase; pren. misli se mu zvrtinčijo
- 3. ekspr. silovito se premakniti v obliki vrtinca, vrtincev: množica se vznemiri in zvrtinči; ob kriku se vse zvrtinči
● ekspr. zvrtinčiti se v glavi silovito se zvrteti
zvrtínčen -a -o: zvrtinčena voda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
žaríšče -a s (í) - 1. kraj, prostor, kjer je gorenje med požarom najmočnejše: ogenj se je iz žarišča razširil na sosednje prostore; usmeriti curek vode v žarišče požara
- 2. med. mesto v telesu, od koder se bolezen lahko širi: ugotoviti bolezensko, gnojno žarišče; žarišče vnetja / prvotno žarišče bolezni
- 3. s prilastkom kraj, kjer se kaj pojavlja v veliki meri in od koder se širi: nastala so nova kulturna žarišča; vojno žarišče; žarišča nesoglasij, sporov; žarišče upora / miselno žarišče / publ.: biti v žarišču dogajanja; problem je v žarišču zanimanja
// kraj, prostor, kjer je svetloba, osvetljenost najmočnejša: stopiti v žarišče odrskih reflektorjev
♦ geol. žarišče potresa točka pod zemeljsko površino, od koder izvirajo potresni valovi; geom. žarišče gorišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
žgáti žgèm nedov., žgál (á ȅ) - 1. delati, povzročati, da kaj gori: žgati drva, veje / žgati ogenj kuriti
// imeti kaj na ognju, žerjavici, da tli in oddaja dim, vonj: žgati brinove jagode, kadilo - 2. delovati na kaj z veliko vročino: žgati apnenec, les; žgati kavo pražiti
// sonce je žgalo platneno streho močno segrevalo
♦ metal. žgati rudo segrevati jo, da se odstrani iz spojin kemično vezana voda, razpadejo karbonati
// s tem pridobivati: v teh gozdovih so žgali oglje / žgati kope / žgati apno - 3. z močnim segrevanjem delati odpornejše, trdnejše: žgati konice kolov; žgati opeko, posodo iz gline
- 4. povzročati bolečino z zelo vročimi, žarečimi predmeti: žgali so ga z iglami, cigaretnimi ogorki / med zasliševanjem so ji žgali podplate
- 5. povzročati občutek, podoben bolečini ob dotiku zelo vročih, žarečih predmetov: to mazilo žge; žganje žge v grlu / svetloba je žgala v oči / rana jo je začela žgati / ekspr. žeja jih žge
// ekspr. povzročati hude duševne bolečine: krivica, ljubosumje žge; njegov pogled mi je žgal dušo; žaljive besede so ga žgale v srcu; brezoseb. v prsih me žge; ta sramota ga je žgala kot žerjavica / žge ga želja, da bi videl čim več sveta; pohlep jo je žgal - 6. nepreh. zelo pripekati: sonce žge že ves teden / ekspr. že dalj časa žge huda vročina je zelo vroče
- 7. sežigati: žgati drva, bukove trske; žgati stara pisma
- 8. star. imeti prižgano: pri njih cele noči žgejo luč; sedela sta na peči in žgala svečo
● star. žgati tobak kaditi; star. žgati žganje kuhati; pog. žgati po sovražniku streljati
žgáti se - 1. zaradi prevelike vročine se uničevati: potica se žge / na vroči peči se obleka žge
- 2. ekspr. biti, zadrževati se na soncu, v vročini: poleti se je rad žgal
žgóč -a -e - 1. deležnik od žgati: žgoč pogled; žgoč udarec; žgoča bolečina; žgoča žeja; žgoča želja; žgoče sonce
- 2. publ. nujen, pereč: obravnavati žgoče probleme; reševanje žgočih vprašanj
- 3. ekspr. oster, nepopustljiv: žgoča družbena kritika; to je predmet žgočih razprav; prisl.: žgoče gledati; žgoče sijati
žgán -a -o: žgana glina; žgana opeka
● žgano apno negašeno apno; zastar. žgano vino žganje
♦ arheol. žgani grob grob s sežganimi ostanki mrliča; gastr. žgani sladkor rjava snov, ki nastane s praženjem sladkorja; žgana pijača alkoholna pijača, zlasti iz sadja, grozdja, dobljena navadno z destilacijo po končanem vrenju; um. žgana siena rdečkasto rjav pigment; sam.: stopimo na kozarček žganega žgane pijače, žganja; rad bi spil nekaj žganega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
žív -a -o stil. -ó prid. (ȋ í) - 1. sposoben rasti, razmnoževati se: vsaka živa stvar umre / enovitost živega sveta; človek in druga živa bitja / živa narava živali, rastline, človek
- 2. ki je v stanju, v katerem potekajo življenjski procesi: z bojišča so odnašali žive in mrtve tovariše; ranjenec je še živ; vrnil se je živ in zdrav; ekspr.: biti napol živ; pol mrtev, pol živ se je zatekel v vas / ustvariti videz, da je lutka živa / ta žival se hrani z živim plenom; živi in mrtvi organizmi v zemlji / žive in suhe veje; dajanje živega tkiva drugi osebi; ekspr.: kavelj mu je trgal živo meso; sežgali so ga pri živem telesu
- 3. ki je iz živih bitij, zlasti ljudi: voziti živi tovor / ekspr.: postaviti živi zid; živa veriga se je pretrgala / risati po živem modelu
// v katerem so zanj značilne živali, rastline: reka v spodnjem toku ni več živa / živa zgornja plast zemlje - 4. ki še deluje: živ izvir; živi in ugasli vulkani / ekspr. v dolini je živ samo še en mlin / ekspr. biti strokovno še živ dejaven
// živo oglje še tleče
// živa rana ki se še ne celi
// pazi, če je ogenj kje še živ - 5. ki vpliva, vzbuja zanimanje: še vedno živ avtor; žive ideje / njegovo ime je tam še zmeraj živo še znano, uveljavljeno
// ki se uporablja: učiti se žive jezike; ti običaji so ponekod še živi; žive besede - 6. ki obstaja (v resničnosti): živa družbena stvarnost; opisovati živo življenje
// ki izhaja iz življenja, temelji na njem: živa izobrazba; to je globoka, živa psihologija
// ki obstaja, je: vojna je pustila žive sledi; v vseh je živa ista misel / publ. sovražnosti so še žive vojaške operacije, oboroženi spopadi še trajajo
// aktualen, pereč: živa problematika našega časa; potreba po društvu je zelo živa - 7. ki ima izrazite poteze, značilnosti, podobne kot v resničnosti: živi umetniški liki / žive podobe trpljenja
// ki zaradi svoje prepričljivosti, verjetnosti zelo prevzame: knjiga je živ dokaz tistih dni; opisovati z živo in iskreno besedo / predstava je bila zelo živa - 8. za katerega je značilna življenjska sila, veselje, volja do udejstvovanja: sproščen, živ fant; biti živ kot živo srebro
// nav. ekspr. ki izraža, kaže življenjsko silo, veselje, zanimanje za kaj: živ pogled; pogledati z živimi očmi / v živem pogovoru so prišli domov; živa razprava o kakem vprašanju
// ekspr., v povedni rabi ki kaže veliko nagnjenje do spolnosti: premalo je živ zanjo; ne bo ga čakala, preveč je živa - 9. živahen: otroci so bili na izletu zelo živi; bodi malo bolj živ / med najbolj živimi žuželkami je kobilica / živi koraki / živ tok reke; živa ulica / živ promet med prazniki / kopališče je bilo ves dan živo
- 10. ekspr., navadno v povedni rabi ki se zaradi velike prožnosti težko oblikuje, uredi: po umivanju so lasje zelo živi; živo blago; suho seno je živo
- 11. ekspr. intenziven, močen: jutro, polno živega sonca / žive barve svetle in intenzivne
// živi in temni pasovi na obleki z živimi barvami; živa pisanost oblačil - 12. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: spomin se je spremenil v živo bolečino; iz oči mu je brati živo prošnjo; molil je z živo vero / starost je živo nasprotje mladosti / v živem spominu so mu ostali tisti dnevi
- 13. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: priseči pri živem bogu; tisti je živ norec / tam se je začel živ pekel; domišljija je postala živa resnica
● ekspr. živ človek ga ni več videl nihče; ekspr. tega še svoj živ(i) dan nisem videl še nikoli; ekspr. za vse svoje žive dni si bom zapomnil za vse življenje; ekspr. tukaj te živ hudič ne stakne nihče; ekspr. živega krsta nisem videl nikogar; ekspr. on je živ(i) leksikon je zelo razgledan, načitan; ekspr. bolnik je živ mrlič zelo bled, shujšan; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; knjiž. z živo in pisano besedo je opozarjal na nevarnosti vojne govorjeno; ekspr. živi duši tega ne povej nikomur; ekspr. tega ne smem povedati za živo glavo pod nobenim pogojem, nikakor ne; ekspr. podiranje stropov nad živimi jamami nad jamami, v katerih (še) teče voda; ekspr. ta človek je živa kronika se dobro spominja dogodkov; knjiž. narediti komu živo lestvico nastaviti komu sklenjene roke, ramena, da nanje stopi in se tako povzpne; živa meja vrsta strnjeno nasajenega nizkega grmičevja, navadno za ograditev, razmejitev; knjiž., ekspr. sin je živa podoba očeta je zelo podoben očetu; ekspr. priti pri kopanju do žive skale do skale, ki je na prvotnem mestu, trdno zraščena z zemljo; ekspr. pred hišo ima živo vodo tekočo vodo, navadno studenec; živo apno negašeno apno; ni udarjal konja po hrbtu, ampak je izbiral sama živa mesta najbolj občutljiva, boleča; živo opazovanje pri pouku pozorno, skoncentrirano; živo srebro tekoča žlahtna kovina srebrno bele barve; pog. v teh dneh se je živo srebro močno dvignilo je temperatura zelo narasla; ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ pokopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora; ekspr. najraje bi jo živo požrli zelo so jezni nanjo; ekspr. živega ga ne morejo (videti) zelo ga sovražijo; boji se ga kot živega vraga zelo; bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; ekspr. vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan; živemu človeku se vse pripeti, mrtvemu pa samo jama dokler je človek živ, lahko doživi zelo različne stvari; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari
♦ agr. živa teža teža žive živali; cepljenje na živo oko cepljenje, pri katerem odžene oko cepiča še isto leto; biol. živo svetlikanje sevanje za živali in rastline značilne svetlobe zaradi življenjskih pojavov v organizmu; ekon. živo delo tekoče delo, ki ustvarja dobrine; geogr. živi pesek peščeni delci, navadno v večji količini, ki se zaradi delovanja vetra, vode premikajo z enega mesta na drugo; gled. živa slika prizor, v katerem se igralci ne gibljejo in ne govorijo; les. živa grča grča, ki je vrasla v les; lingv. živi jezik jezik, ki ga kak narod, ljudstvo še govori; med. živo cepivo cepivo, ki vsebuje žive mikroorganizme; mont. živi pesek z vodo prepojen pesek v zemeljski skorji, ki pod pritiskom zasipava rove, jaške; tisk. živa pagina podatek o avtorju, naslovu dela ali o abecednem obsegu strani, naveden na strani nad besedilom; voj. živa sila za boj usposobljeni ljudje; zool. živi fosil žival, ki se je nespremenjena ohranila iz geološke preteklosti; živa nit zelo tanka glista, ki živi v sladki vodi, Gordius aquaticus
žívo tudi živó prisl.: živo goreti, se lesketati; živo pripovedovati; živo poslikana skrinja / piše se narazen ali skupaj: živo rdeča ali živordeča barva; živo modro nebo / v povedni rabi: pred kratkim je bilo tam še vse živo; v pristanišču je bilo živo kot v panju
● ekspr. živo ga je pogrešala zelo; ekspr. tam je bilo vse živo otrok zelo veliko
♦ muz. živo označba za hitrost izvajanja vivace
žívi -a -o sam.: nar. kositi do živega, v živo do tal; ekspr. suša koruzi ni mogla do živega je ni ovirala v rasti; ekspr. ni mu mogel priti do živega izraža nesposobnost osebka, da bi koga bistveno prizadel; ekspr. priti resnici, stvari do živega popolnoma jo spoznati; knjiž. rad bi jo videl, kakšna je bila za živega za življenja; ekspr. kričati, piti, tepsti na žive in mrtve zelo; ekspr. opravljati koga na žive in mrtve zelo; ekspr. to problematiko so preiskali bolj v živo natančno, temeljito; ekspr. jermeni so ga rezali v živo v golo kožo; pog., ekspr. rezali so jo v živo, pri živem operirali brez omrtvičenja; ekspr. misel na to jo je v živo zabolela zelo; ekspr. te besede so jo zadele v živo so jo zelo prizadele; ekspr. vsaka krogla je zadela v živo smrtno; ekspr. s tem vprašanjem je zadel v živo je pravilno nakazal problem, bistvo stvari; ekspr. njega ni več med živimi je že umrl; star. učitelji bi se morali na živem seznaniti s tem delom na kraju samem; praktično; žarg. vse živo ga preganja vsi ga preganjajo; nevihta je prinesla uničenje vsemu živemu; razvoj živega; ekspr. oddaja v živo oddaja, pri kateri sodelujoči nastopajo neposredno
♦ gozd. smolarjenje na živo pridobivanje smole, zaradi katerega drevo ne odmre
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
žréc -a m (ẹ̑) knjiž. svečenik: žrec polaga darove na žrtvenik;
za ogenj v svetišču so skrbeli žreci / veliki žrec / poganski žreci // vrač, vedež: žreci so z zagovori odganjali bolezni in duhove; žrec prerokuje iz drobovine ubite živali; pren. žreci znanosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
žréti žrèm nedov., žŕl (ẹ́ ȅ) - 1. ekspr. hlastno jesti: krave žrejo deteljo; eden od mladičev je zbolel in nehal žreti; pujski radi žrejo
// nizko jesti sploh, zlasti pretirano: kar sam to žri; žreti na tuj račun; žre kot volk / žreti tablete proti glavobolu jemati, uživati
// pog., v zvezi z ga veliko piti (alkoholne pijače): kadar je slabe volje, ga žre; cel teden smo ga žrli - 2. ekspr. z grizenjem uničevati: gosenice žrejo zelje / bolhe, uši so ga žrle pikale
// uničevati: rak žre njegov organizem / jetika ga žre zaradi jetike vse bolj hujša
// ogenj žre že streho / vojna žre ljudi - 3. ekspr. s kemičnim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano; razjedati: rja žre železo / ličilo žre kožo
// s svojim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano: valovi žrejo skale; voda žre strugo - 4. ekspr. vznemirjati, mučiti: skrb, žalost ga žre; kaj te tako žre; nikar se tako ne žri, vse se bo uredilo
- 5. pog. s pretiranimi zahtevami povzročati komu neprijetnosti, slabo voljo: žena ga neprestano žre; nehaj me še ti žreti
- 6. ekspr. pri svojem delovanju porabljati velike količine česa: ta avtomobil žre veliko bencina; gradnja žre na tone cementa; lokomotiva žre veliko premoga
// zmanjševati količino česa: obresti žrejo njegovo premoženje / tožarjenje žre grunt
● ekspr. žreti knjige hitro, površno brati; veliko brati; ekspr. žreti komu živce duševno koga uničevati; velike ribe male žro močnejši zatirajo slabotnejše
žréti se pog. prepirati se, prerekati se: sosedje se žrejo zaradi meje; še včeraj so se žrli, danes so pa že prijatelji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
žrtveníški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na žrtvenik: žrtveniški ogenj / žrtveniški svečeniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
žvêplo -a s (é) krhka nekovina živo rumene barve, ki gori z modrim plamenom: pridobivanje žvepla;
vonj po gorečem žveplu / žveplo v prahu
● ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami
♦ min. amorfno, kristalno žveplo; samorodno žveplo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.