okvára -e ž (ȃ) - 1. kar nastane pri napravi, stroju, aparatu in onemogoča normalno delovanje: na daljnovodih so nastale okvare; popraviti okvaro; huda, majhna okvara; okvare v motorju / okvare na mostu
● žarg. vozilo je v okvari ima okvaro, je pokvarjeno - 2. med. stanje, ki ni v skladu z normalnim delovanjem organizma, nastalo zaradi poškodbe, bolezni: nesreča je povzročila okvaro možganov; njegove bolezenske okvare so posledice padca; okvara sluha; okvara zaradi uživanja mamil / roditi se s telesno okvaro napako
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
mréna1 -e ž (ẹ́) - 1. strjena plast, navadno na površini tekočin, redkejših snovi: na mleku se je naredila mrena; pod nogami so hrstale ledene mrene; mrena na barvi; zdelo se mu je, kot bi imel mreno pred očmi; gledal je kakor skozi mreno
// kar je temu podobno: pobočje je pokrivala meglena mrena / mrena dežja; pren. na oči mu je legla mrena utrujenosti - 2. tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, povezuje: mrena okrog mišic / redko od napora mu je počila mrena v trebuhu je dobil kilo
- 3. poljud. posamičen prozoren oblak v velikih višinah, strok. cirus: opazovati mrene na nebu
● ekspr. šele takrat mu je padla mrena z oči šele takrat je zagledal, spoznal stvar, kakršna je dejansko bila; ekspr. potegniti komu mreno z oči omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je; poljud. zelena mrena očesna bolezen, za katero je značilen povečan pritisk v zrklu, strok. glavkom
♦ anat. možganska mrena možganska ovojnica; pljučna mrena ki obdaja pljuča; rebrna mrena ki obdaja prsni koš od znotraj; trebušna mrena ki obdaja trebušno votlino in organe v njej; mrena ob srcu; fot. mrena svetlobna ali kemična okvara, napaka na fotografski emulziji; osen; med. črna mrena slepota zaradi obolenja mrežnice ali vidnega živca; med., vet. siva mrena očesna bolezen, pri kateri postane leča motna; zool. letalna mrena mrena ob trupu živali, ki ji omogoča letanje; plavalna mrena plavalna koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
omréžje -a s (ẹ̑) - 1. s prilastkom poti, kanali, napeljave s pripadajočimi objekti na določenem področju: električno, vodovodno omrežje; železniško omrežje je gosto / omrežje prekopov / okvara na telefonskem omrežju / z oslabljenim pomenom izboljšati cestno omrežje ceste
♦ elektr. razdelilno omrežje za razdelitev električne energije odjemalcem; ptt krajevno telefonsko omrežje ki povezuje s centralo telefonske priključke v določenem kraju; medkrajevno telefonsko in telegrafsko omrežje - 2. s prilastkom objekti, stvari za kako dejavnost, načrtno razporejeni na določenem področju: računalniško, trgovsko, zdravstveno omrežje / omrežje šol
// redko med seboj povezane, načrtno razporejene osebe, organi, ki opravljajo kako dejavnost; mreža: organizirati obveščevalno omrežje / omrežje sodelavcev - 3. knjiž. (kovana okenska) mreža: omrežje na oknih banke, zapora / okensko omrežje
- 4. knjiž., redko, navadno s prilastkom kar je po obliki podobno mreži; mreža: omrežje žilic na roki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
žívčen -čna -o prid. (ȋ) - 1. nanašajoč se na živec, živce: živčna debelina, dolžina / živčni sistem / živčna bolezen, okvara; živčna izčrpanost, preobčutljivost / živčni napad; živčna napetost
- 2. ki je v stanju velike napetosti, ki se izraža kot nemir, strah, zlasti pred pomembnejšimi dogodki: živčen človek; ne bodi živčen / živčen obraz; živčne roke / ekspr.: živčen gib, korak; živčen glas, smeh
● živčni zlom stanje nenadne popolne duševne izčrpanosti zaradi duševnih naporov, čustvenega pretresa; publ. živčna vojna prizadevanje, pri katerem skušata nasprotni strani z grožnjami, dezinformacijami doseči, da katera od obeh popusti, se ni sposobna več obvladati
♦ anat. živčni center ali živčno središče del možganske skorje ali hrbtenjače, ki ima določeno funkcijo; živčni končič razcepljeni konec živčnega vlakna; živčni pleksus skupek prepletajočih se živcev; centralni živčni sistem možgani in hrbtenjača; periferni živčni sistem živčevje, ki povezuje možgane in hrbtenjačo z organi, deli telesa; živčni vozel skupek živčnih celic v možganih ali v obrobnem živčevju; ganglij; živčna celica celica, ki prevaja dražljaje; živčna proga skupek živčnih vlaken v osrednjem živčevju; bela, siva živčna snov; živčno tkivo; živčno vlakno daljši izrastek živčne celice; biol. (živčni) impulz vzburjenje, ki se širi iz osrednjega živčevja; farm. živčni strup bojni strup, ki že v zelo majhni količini ohromi živčni sistem; med. živčni šok šok, katerega glavna motnja je v delovanju osrednjega živčevja; živčna slabost bolezen, ki nastane zaradi izčrpanosti živčevja; nevrastenija
žívčno prisl.: živčno govoriti, hoditi, mežikati; živčno bolan, oslabel; živčno napet, občutljiv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
gonílo -a s (í) - 1. teh. skupek strojnih delov za prenos in spremembo gibanja: zamenjati gonilo; okvara gonila / jermensko, zobniško gonilo
- 2. kar povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje; gibalo: strah je postal glavno gonilo vsega njegovega početja; objektivno gonilo umetnikovega ustvarjanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
izbirálnik -a m (ȃ) - 1. ptt priprava v avtomatski telefonski centrali, s katero se vzpostavi zveza med dvema aparatoma: okvara izbiralnika / linijski, vrtilni izbiralnik
- 2. agr. stroj za izbiranje semena: z izbiralnikom ločiti grašico od pšenice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
kvár -a m (ȃ) - 1. kvarjenje: v tem prostoru so živila izpostavljena kvaru; prišlo je do hitrega kvara moke / obvarovati mladino pred kvarom
- 2. star. škoda: kvar mora poravnati / drug drugemu delata kvar
// okvara: na električnem daljnovodu je nastal kvar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
ójnica -e ž (ọ̄) - 1. nav. mn. vsako od dveh ojes, med katera se vprega žival: naravnati vola v ojnice
// ekspr., navadno s prilastlkom kar kaj omejuje: ojnice oblasti; ostal je v ojnicah vaškega življenja / zakonske ojnice
● ekspr. skakati čez ojnice biti nezvest v zakonu; ne ubogati, delati, kar je nedovoljeno - 2. strojn. drog, ki veže bat ali križnik z ročico ali kolenom na gredi: okvara na ojnici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
péč1 -í ž (ẹ̑) - 1. naprava za ogrevanje: peč je že vroča; izdelovati peči; obzidati, preložiti peč; zakuriti peč, v peči; kurišče, obok, odprtina peči / peč kurijo z drvmi / lončena, železna peč; trajno žareča peč
- 2. velika naprava, ki se kuri zunaj prostora, katerega ogreva: v kotu stoji peč; greti se na peči; klop ob peči; sedeti pri peči, za pečjo / kmečka peč
// notranjost te naprave, namenjena zlasti za peko: razbeliti, zasloniti peč; jemati kruh iz peči; postaviti lonce v peč / krušna peč - 3. navadno v zvezi električna peč naprava za ogrevanje z električno energijo: izključiti, vklopiti peč / ogenj je povzročila električna peč
- 4. naprava ali del naprave, v kateri nastaja toplotna energija, potrebna za kako delo: peč centralne kurjave, lokomotive; obratovanje, okvara peči
- 5. s prilastkom naprava za pridobivanje, izdelovanje česa, navadno pri visoki temperaturi: cementna peč; lončarska peč za žganje glinaste posode; pekovska peč; sušilna peč; peč za taljenje rude / upepeljevalna peč
● ekspr. pri sosedovih se je peč podrla rodil se jim je otrok; šalj. poglej, kakšno široko peč ima zadnjico; za vikend je kupil staro peč pečnice za kmečko peč; ekspr. cele dneve sedi za pečjo lenari, počiva; knjiž. visoka peč plavž
♦ elektr. električna akumulacijska peč z maso, ki akumulira toploto, da jo potem oddaja; etn. kahlasta peč lončena peč z vbočenimi pečnicami; metal. jeklarska, komorna, plamenska peč; obrt. etažna peč pekovska peč, ki ima več etaž; teh. infra peč ki deluje na osnovi infrardeče svetlobe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
podvrníti in podvŕniti -em dov. (ī ŕ) knjiž., redko podviti: sedel je in podvrnil nogepodvŕnjen -a -o: sedela je s podvrnjenimi nogami
♦ med. podvrnjena noga okvara, zaradi katere stopa bolnik na zunanji rob stopala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
travmátičen -čna -o prid. (á) - 1. nanašajoč se na travmo; travmatski: travmatična okvara organa / travmatična nevroza
- 2. knjiž. zelo hud, zelo težek: travmatičen dogodek / travmatična doživetja / travmatične posledice
● knjiž. zgodovinarji imajo do nekaterih dogodkov travmatičen odnos poln predsodkov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
odpravljív -a -o prid. (ī í) ki se da odpraviti, odstraniti: odpravljive nepravilnosti / ta okvara je lahko odpravljiva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
pohába -e ž (ȃ) - 1. glagolnik od pohabiti: pohaba ujetnikov
- 2. nav. ekspr. trajna telesna okvara: njena pohaba ga ne moti
// pohabljen človek: po nesreči je ostal pohaba / kot psovka daj mi že mir, ti pohaba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
pokvára -e ž (ȃ) - 1. glagolnik od pokvariti: mleko je na takem kraju izpostavljeno pokvari / pokvara organa poškodba
- 2. redko okvara: pokvaro so opazili in takoj popravili
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
hardver tudi hardware -a [hárdvêr] m (ȃ-ȇ) elektr. strojne naprave in elementi, ki sestavljajo računalnik, strojna oprema: prodajati hardver;
okvara hardvera;
hardver in softver
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
línk -a m (ȋ) rad. naprava za prenos zvočnih in televizijskih signalov z usmerjenimi mikrovalovi: poslati sliko po linku;
okvara linka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
prenôsnik -a m (ȏ) teh. stroj med pogonskim in delovnim strojem za spreminjanje vrtilne hitrosti: okvara prenosnika / zobniški prenosnik
♦ strojn. prenosnik toplote naprava, v kateri prehaja toplota od enega toka snovi skozi tanko kovinsko steno k drugemu toku snovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
strelovòd -óda m (ȍ ọ́) ozemljena kovinska priprava navadno na strehi za varovanje pred delovanjem strele: hiša ima strelovod;
okvara na strelovodu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
travmátski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na travmo: travmatska okvara pljuč / travmatski šok šok kot posledica hujše telesne poškodbe
● knjiž. travmatsko doživetje zelo hudo, zelo težko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
túrbogenerátor -ja m (ȗ-ȃ) strojn. generator električnega toka, ki ga žene toplotna turbina: okvara na turbogeneratorju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
upoštéven -vna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. ki se da upoštevati: pravno upošteven dogovor;
za invalidsko zavarovanje upoštevna okvara / upoštevna osebnost pomembna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
vkljúčenost -i ž (ȗ) stanje vključenega: okvara zaradi predolge vključenosti aparata / pisateljeva vključenost v kulturno življenje / vključenost podjetij v mednarodno trgovino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
zaganjálnik -a m (ȃ) avt. elektromotor na tok iz baterije, ki požene glavni motor avtomobila: okvara zaganjalnika / avtomobilski zaganjalnik
♦ strojn. stroj, ki spravi v delovanje drug pogonski stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
defékt -a m (ẹ̑) okvara, poškodba, zlasti na vozilu: imeti, popraviti defekt;
defekt na pnevmatiki;
na cilj je pripeljal brez defekta / pog. gumi defekt // pomanjkljivost, motnja, napaka: duševni, etični, telesni defekt
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
osèn in osén -éna m (ȅ ẹ́; ẹ̑) fot. svetlobna ali kemična okvara, napaka na fotografski emulziji: preprečiti nastajanje osenov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.