Tiskanje

gàd gáda samostalnik moškega spola [gàt gáda]

strupena kača sive barve z verigi podobnim vzorcem po hrbtu; primerjaj lat. Vipera berus; SINONIMI: iz zoologije navadni gad

2.

iz zoologije živorodna strupena kača s trikotno glavo, dolgimi gibljivimi strupniki in grebenastimi luskami; primerjaj lat. Viperidae

3.

ekspresivno kdor je v čem izkušen, spreten; SINONIMI: ekspresivno maček

4.

slabšalno hudoben, nesramen človek

STALNE ZVEZE: gabonski gad, laški gad, navadni gad
FRAZEOLOGIJA: rediti gada na prsih
ETIMOLOGIJA: = cslov. gadъ ‛plazilec’, nar. hrv., srb. gȁd ‛kača’, rus. gád ‛plazilec, dvoživka’, češ. had ‛kača’ < pslov. *gadъ, prvotneje *‛nekaj nagnusnega’, iz ide. korena *gu̯oHu- ali *gu̯ou̯H- ‛govno, gnoj, gnusoba’, tako kot nem. Kot ‛govno’ - več ...

pútka pútke samostalnik ženskega spola [pútka]

ekspresivno kokoš

FRAZEOLOGIJA: putka tutka
ETIMOLOGIJA: ↑puta

bìk bíka samostalnik moškega spola [bìk]

1.

odrasel samec goveda

2.

znamenje horoskopa med ovnom in dvojčkom

2.1.

3.

ekspresivno zelo velik in močen moški

4.

slabšalno kdor je neumen, omejen ali se mu to pripisuje; SINONIMI: slabšalno osel

STALNE ZVEZE: morski bik
FRAZEOLOGIJA: močan kot bik, trenirati kot bik, trmast kot bik, zgrabiti bika za roge, Kamor je šel bik, naj gre še štrik.
ETIMOLOGIJA: = cslov. bykъ, hrv., srb. bȋk, rus., češ. býk < pslov. *bykъ, verjetno kot litov. bū̃kas ‛bukač, ptica Botaurus stellaris’ iz ↑bučati; prvotno torej ‛bučeč, hrumeč’ - več ...

búhtelj búhtlja in búhteljna samostalnik moškega spola [búhtəl]

1.

navadno v množini pecivo iz kvašenega testa v obliki hlebčka, navadno z marmeladnim nadevom

2.

ekspresivno debel, neroden človek

3.

ekspresivno neumen, omejen človek; SINONIMI: slabšalno trot

ETIMOLOGIJA: prevzeto prek avstr. nem. Buchtel iz češ. buchta, prvotno ‛bunka, kepa’ < ‛nekaj nabuhlega’, glej ↑buhniti - več ...

hríbovec hríbovca samostalnik moškega spola [hríbovəc]

1.

kdor živi v hribovitem kraju ali je zlasti v otroštvu živel v takem kraju

2.

kdor hodi v gore, hribe; SINONIMI: gornik, hribolazec

3.

slabšalno neuglajen, neroden, omejen človek

ETIMOLOGIJA: ↑hrib

kmèt kméta samostalnik moškega spola [kmèt]

1.

kdor se ukvarja s kmetovanjem

2.

v množini podeželje

3.

slabšalno kdor se vede prostaško, je neumen, omejen ali se mu to pripisuje; SINONIMI: slabšalno kmetavz, slabšalno kmetavzar

4.

šahovska figura, ki se premika za eno polje naravnost naprej; SINONIMI: manj formalno pešak

STALNE ZVEZE: prosti kmet
FRAZEOLOGIJA: kmet na (čigavi, kakšni) šahovnici (česa), Kmet je kmet., Neumen kmet ima debel krompir.
ETIMOLOGIJA: = hrv., srb. kmȅt ‛tlačan, kmet, vaški župan’, bolg. kmét ‛župan’, strus. kъmetъ ‛izkušen vojak, vitez’, češ. kmet ‛starešina, kmet, podanik’ < pslov. ali slovan. *kъmetь, prevzeto iz lat. comes ‛spremljevalec, družabnik’ iz comīre ‛spremljati’ iz com- ‛skupaj, z’ + īre ‛iti’ - več ...

kmetávz kmetávza samostalnik moškega spola [kmetáu̯s kmetáu̯za]

slabšalno kdor se vede prostaško, je neumen, omejen ali se mu to pripisuje; SINONIMI: slabšalno kmet, slabšalno kmetavzar

ETIMOLOGIJA: ↑kmet

kmetávzar kmetávzarja samostalnik moškega spola [kmetáu̯zar]

slabšalno kdor se vede prostaško, je neumen, omejen ali se mu to pripisuje; SINONIMI: slabšalno kmet, slabšalno kmetavz

ETIMOLOGIJA: ↑kmetavz

kmetávzarski kmetávzarska kmetávzarsko pridevnik [kmetáu̯zarski]

1.

slabšalno ki se vede prostaško, je neumen, omejen ali se mu to pripisuje

1.1.

slabšalno

ETIMOLOGIJA: ↑kmetavzar

nèenakoprávnost nèenakoprávnosti samostalnik moškega spola [nèenakopráu̯nost]

stanje, ko nimajo vsi enakih pravic in dolžnosti

ETIMOLOGIJA: ↑neenakopraven

ópica ópice samostalnik ženskega spola [ópica]

1.

umsko zelo razvit sesalec z oprijemalnimi sprednjimi in zadnjimi okončinami; primerjaj lat. Primates

2.

igrača, ki predstavlja umsko zelo razvitega sesalca z oprijemalnimi sprednjimi in zadnjimi okončinami

3.

slabšalno omejen, neinteligenten človek, po vedenju podoben opici

4.

znamenje kitajskega horoskopa med kozo in petelinom

4.1.

STALNE ZVEZE: človeku podobna opica, človeška opica, ozkonosa opica, prava opica, širokonosa opica
FRAZEOLOGIJA: gola opica, obnašati se kot opica, pijan kot opica, skakati kot opica, zadet kot opica
ETIMOLOGIJA: = cslov. opica, nar. in star. hrv. ȍpica, strus. opica, češ. opice < slovan. *opica iz *opъ, kar je prevzeto iz germ., sorodno s stvnem. affo, nem. Affe, angl. ape < pgerm. *apōn-, verjetno prek arab. prevzeto iz stind. kapí- ‛opica’ - več ...

opičják opičjáka tudi ópičjak ópičjaka samostalnik moškega spola [opičják] tudi [ópičjak]

1.

samec opice; SINONIMI: opičnjak

2.

slabšalno omejen, predrzen človek, po vedenju ali telesni konstituciji podoben opici; SINONIMI: slabšalno opičnjak

3.

opici podoben človekov prednik ali njegov izumrli najožji sorodnik; SINONIMI: človeška opica, opičji človek, opičnjak

4.

veliki opici ali predniku človeka podobno domnevno bitje v odročnih predelih Azije, Severne Amerike; SINONIMI: opičji človek

ETIMOLOGIJA: ↑opica

opičnják opičnjáka samostalnik moškega spola [opičnják]

1.

zaprt prostor, kletka za opice

2.

samec opice; SINONIMI: opičjak

3.

slabšalno omejen, predrzen človek, po vedenju ali telesni konstituciji podoben opici; SINONIMI: slabšalno opičjak

4.

opici podoben človekov prednik ali njegov izumrli najožji sorodnik; SINONIMI: človeška opica, opičjak, opičji človek

ETIMOLOGIJA: ↑opica

ôsel ôsla samostalnik moškega spola [ôsəu̯ ôsla]

1.

konju podobna domača žival z dolgimi uhlji; primerjaj lat. Equus africanus asinus

1.1.

2.

iz zoologije konju podoben kopitar z dolgimi uhlji; primerjaj lat. Asinus

3.

podoba, predmet, ki predstavlja konju podobno domačo žival z dolgimi uhlji

4.

slabšalno kdor je neumen, omejen ali se mu to pripisuje; SINONIMI: slabšalno bik

FRAZEOLOGIJA: delati osla iz koga, imeti koga za osla, kazati osle (komu), kronan osel, presedlati s konja na osla, star osel, trmast kot osel, Osel gre samo enkrat na led.
ETIMOLOGIJA: = stcslov. osьlъ, hrv. ȍsao, rus. osël, češ. osel < pslov. ali slovan. *osьlъ, prevzeto prek germ., prim. got. asilus, iz lat. asellus ‛osliček’, iz asinus ‛osel’ - več ...

tòp3 tôpa tôpo pridevnik

1.

ki slabo reže, seka

2.

ki nima ostre konice, je zaobljen

2.1.

3.

ki ga ni mogoče natančno določiti, prostorsko opredeliti

4.

ki povzroča nizek, zamolkel, neizrazit zvok

4.1.

5.

ki je neobčutljiv za zunanje dražljaje, ne kaže volje, zavzetosti za kaj; SINONIMI: otopel

5.1.

;

SINONIMI:

otopel

6.

ekspresivno ki ni sposoben dojemati, poglobljeno razmišljati in se odzivati, delovati preudarno ali daje tak vtis; SINONIMI: slabšalno debilen

STALNE ZVEZE: topi kot
ETIMOLOGIJA: = cslov. tǫpъ ‛skrhan, ne oster’, hrv., srb. tȗp ‛ne oster, neumen, omejen’, rus. tupój, češ. tupý < pslov. *tǫpъ ‛ne oster, skrhan’, verjetno iz ide. baze *ste(m)p- oz. *ste(m)b- ‛postaviti, stopiti, utrditi, podpreti’ - več ...

trót tróta samostalnik moškega spola [trót]

1.

samec čebele

2.

slabšalno neumen, omejen človek; SINONIMI: ekspresivno buhtelj

ETIMOLOGIJA: = hrv., srb. trȗt, nar. češ. trout < pslov. *trǫtъ, sorodno z litov. trãnas, latv. trans iz ide. baze *tren- k *dren- ‛brenčati, šumeti, zamolklo se oglašati’, tako kot stvnem. treno, nem. Drohne ‛trot’ - več ...

eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika