ôsel ôsla [əu̯(ó) 
  1. 1. domača žival z dolgimi uhlji, ki se goji zlasti zaradi prenašanja tovorov in ježe: osel riga; naložiti oslu vreče; jahati na oslu; natovorjen sem kot osel; trmast, uporen kot osel zelo
    // samec te živali: osel in oslica
  2. 2. slabš. omejen, neumen človek: pusti ga, to je osel; kakšen osel sem bil, da sem jim verjel; kje bodo pa še dobili takega osla, ki bi jim zastonj garal / kot psovka: molči, osel; ti osel neumni, stari
    ● 
    ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. vsa vas mu je kazala osle zaradi tega se je norčevala iz njega; kjer osel leži, dlako pusti nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered; preg. osel gre samo enkrat na led celo ne preveč pameten človek je po slabi skušnji previden

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.

jáhanje -a (ā) 
  1. 1. glagolnik od jahati: večurno jahanje; jahanje na oslu; konj za jahanje / malenkostno jahanje na predpisih
  2. 2. šport, pri katerem se goji jahanje na konju: tekmovanje v jahanju / dresurno jahanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.

jáhati -am tudi jášem nedov. (ā) 
  1. 1. premikati se s pomočjo živali, na kateri se sedi: jahati konja; jahati na konju, na oslu; jahati proti vasi, čez travnike, po cesti; vsak dan več ur jaha; jahati brez sedla, v lahnem diru; zna dobro jahati / že več let jaha goji jahanje, se ukvarja z jahanjem; pren., ekspr. čarovnice so jahale na metlah na Klek
  2. 2. sedeti na čem tako, da je vsaka noga na drugi strani tega: jahati na veji, na zidu; deček mu je jahal na vratu / rad je očetu jahal na kolenih sedeč na njegovih kolenih posnemal jahanje; pren., ekspr. ščipalnik mu je jahal na nosu
  3. 3. pog., slabš. mučiti, trpinčiti, zlasti s pretiravanjem v zahtevah, s samovoljnostjo: prišel mu je v roke, zdaj ga pa jaha; zmeraj koga jaha; jahali bodo na njem, da bo kri znojil / lakota, revščina jih jaha / kot kletvica vrag naj ga jaha
  4. 4. pog., ekspr., v zvezi z na pretirano poudarjati, vztrajno zahtevati: jaha na disciplini, na poštevanki; ne bo mogoče stvari prikriti, oficir jaha na preiskavi
     
    pog., ekspr. jaha na vsaki besedi zahteva, da se uporabijo neke določene besede; rad išče v govorjenju, pripovedovanju drugačen smisel, kot v njem je

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.

tôvor -óra in -ôra (ó ọ́, ó) 
  1. 1. kar se kam prevaža z vozilom: nakladati tovor na ladjo; preložiti, razložiti tovor; odpraviti, prevzeti tovor; plačati pristojbino od teže tovora; zavarovanje tovora / ladijski tovor
     
    navt. generalni tovor kosovno blago večje vrednosti; teh. razsuti tovor iz nepakiranega drobnega, sipkega blaga; žel. koristni tovor brez embalaže
    // kar je naloženo na vozilu: povečati tovor v raketi / žerjavi so škripali pod tovori / ekspr. avtobus je odložil svoj tovor potnike
  2. 2. kar nese zlasti žival na hrbtu: konj je imel na hrbtu tovor; naložiti oslu tovor / sedlo za tovor / nadeti si tovor na rame
    // nav. ekspr. težja stvar, ki se nese sploh: mravlja je komaj nesla težek tovor / veja se je otresla snežnega tovora snega; pren. tovor skrbi
  3. 3. star. kar se enkrat nese na hrbtu ali pelje na vozu: izdelati tovor platna
    ● 
    ekspr. nevihta je stresla svoj tovor v hribih padavine ob nevihti so bile v hribih; star. odnašati na tovore zlata zelo veliko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.

tovóriti -im tudi tovoríti -ím nedov. (ọ̄ ọ̑; ī í) 
  1. 1. spravljati kaj kam na hrbtih živali: zaradi slabe poti tu drva le tovorijo; tovoriti les v dolino; tovoriti na oslu
    // ekspr. nositi zlasti kaj težkega: tovoril je velik kovček, nahrbtnik; na hrbtu je tovoril vrečo moke; s seboj je tovoril pisalni stroj
  2. 2. nekdaj ukvarjati se s prenašanjem, prevažanjem blaga s tovorno živaljo, tovorno živino: tovoriti sol, vino; tovoriti po vsej deželi / vse življenje je tovoril
    ● 
    redko tovoriti volno na ladjo natovarjati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.

bíčevnik -a (í) držaj pri biču: udaril je z bičevnikom po oslu; brinov bičevnik; urezati si palico za bičevnik

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.

dŕkelj -klja (ŕ) zastar. palica, krepelec: otroci so z drklji udrihali po oslu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.

gêri medm. (ȇ) nar. zahodno, klic oslu naprej!

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.

kulán -a (ȃ) zool. oslu podobna žival, ki živi v centralni Aziji, Equus hemionus hemionus

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.

onáger in ónager -gra (á; ọ̑) zool. oslu podobna žival, ki živi v srednji in zahodni Aziji, Equus onager

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.

pólôsel -ôsla [ou̯-əu̯(ọ̑-ó) zool. oslu podobna žival s krajšimi uhlji, od bledo rumene do rdečkasto rjave barve in s črno črto na hrbtu, Equus hemionus: loviti polosle

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.

Število zadetkov: 11