ôsel ôsla [osəu̯] m (ó)
1. konju podobna domača žival z dolgimi uhlji, zlasti za prenašanje tovorov in ježo: osel riga; naložiti oslu vreče; jahati na oslu; natovorjen sem kot osel; trmast, uporen kot osel zelo
// samec te živali: osel in oslica
2. slabš. omejen, neumen človek: pusti ga, to je osel; kakšen osel sem bil, da sem jim verjel; kje bodo pa še dobili takega osla, ki bi jim zastonj garal / kot psovka: molči, osel; ti osel neumni, stari
● ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. vsa vas mu je kazala osle zaradi tega se je norčevala iz njega; kjer osel leži, dlako pusti nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered; preg. osel gre samo enkrat na led celo ne preveč pameten človek je po slabi izkušnji previden
bíčevnik -a m (í)
držaj pri biču: udaril je z bičevnikom po oslu; brinov bičevnik; urezati si palico za bičevnik
dŕkelj -klja m (ŕ) zastar. palica, krepelec: otroci so z drklji udrihali po oslu
jáhanje -a s (ā)
1. glagolnik od jahati: večurno jahanje; jahanje na oslu; konj za jahanje / malenkostno jahanje na predpisih
2. šport, pri katerem se ukvarja z jahanjem na konju: tekmovanje v jahanju / dresurno jahanje
jáhati -am tudi jášem nedov. (ā) 1. premikati se s pomočjo živali, na kateri se sedi: jahati konja;
jahati na konju, na oslu;
jahati proti vasi, čez travnike, po cesti;
vsak dan več ur jaha;
jahati brez sedla, v lahnem diru;
zna dobro jahati / že več let jaha goji jahanje, se ukvarja z jahanjem; pren., ekspr. čarovnice so jahale na metlah na Klek 2. sedeti na čem tako, da je vsaka noga na drugi strani tega: jahati na veji, na zidu;
deček mu je jahal na vratu / rad je očetu jahal na kolenih sedeč na njegovih kolenih posnemal jahanje; pren., ekspr. ščipalnik mu je jahal na nosu 3. pog., slabš. mučiti, trpinčiti, zlasti s pretiravanjem v zahtevah, s samovoljnostjo: prišel mu je v roke, zdaj ga pa jaha;
zmeraj koga jaha;
jahali bodo na njem, da bo kri znojil / lakota, revščina jih jaha / kot vzklik vrag naj ga jaha 4. pog., ekspr., v zvezi z na pretirano poudarjati, vztrajno zahtevati: jaha na disciplini, na poštevanki;
ne bo mogoče stvari prikriti, oficir jaha na preiskavi
● pog., ekspr. jaha na vsaki besedi zahteva, da se uporabijo neke določene besede; rad išče v govorjenju, pripovedovanju drugačen smisel, kot v njem jejaháje :
lovili so živali, jahaje na hitrih konjih
jahajóč -a -e:
bližala se jim je počasi jahajoča patrulja
tôvor -óra in -ôra m (ó ọ́, ó)
1. kar se kam prevaža z vozilom: nakladati tovor na ladjo; preložiti, razložiti tovor; odpraviti, prevzeti tovor; plačati pristojbino od teže tovora; zavarovanje tovora / ladijski tovor
♦ navt. generalni tovor kosovno blago večje vrednosti; teh. razsuti tovor iz nepakiranega drobnega, sipkega blaga; žel. koristni tovor brez embalaže
// kar je naloženo na vozilu: povečati tovor v raketi / žerjavi so škripali pod tovori / ekspr. avtobus je odložil svoj tovor potnike
2. kar nese zlasti žival na hrbtu: konj je imel na hrbtu tovor; naložiti oslu tovor / sedlo za tovor / nadeti si tovor na rame
// nav. ekspr. težja stvar, ki se nese sploh: mravlja je komaj nesla težek tovor / veja se je otresla snežnega tovora snega; pren. tovor skrbi
3. star. kar se enkrat nese na hrbtu ali pelje na vozu: izdelati tovor platna
● ekspr. nevihta je stresla svoj tovor v hribih padavine ob nevihti so bile v hribih; star. odnašati na tovore zlata zelo veliko
tovóriti -im tudi tovoríti -ím nedov. (ọ̄ ọ̑; ī í)
1. spravljati kaj kam na hrbtih živali: zaradi slabe poti tu drva le tovorijo; tovoriti les v dolino; tovoriti na oslu
// ekspr. nositi zlasti kaj težkega: tovoril je velik kovček, nahrbtnik; na hrbtu je tovoril vrečo moke; s seboj je tovoril pisalni stroj
2. nekdaj ukvarjati se s prenašanjem, prevažanjem blaga s tovorno živaljo, tovorno živino: tovoriti sol, vino; tovoriti po vsej deželi / vse življenje je tovoril
● tovoriti volno na ladjo natovarjati
gêri medm. (ȇ) nar. zahodno, klic oslu naprej!
kulán -a m (ȃ)
zool. oslu podobna žival, ki živi v centralni Aziji, Equus hemionus hemionus:
onáger in ónager -gra m (á; ọ̑)
1. pri starih Rimljanih katapult, pri katerem ročica s pračo ob izstrelitvi močno udari ob vrh ogrodja: vitel onagra; streljanje z onagrom
2. zool. oslu podobna žival, ki živi v srednji in zahodni Aziji, Equus onager: konj, osel in onager
pôlôsel -ôsla [pou̯osəu̯] m (ȏ-ó)
zool. oslu podobna žival s krajšimi uhlji, od bledo rumene do rdečkasto rjave barve in s črno črto na hrbtu, Equus hemionus: loviti polosle