otǫ́žən, -žna, adj. 1) betrübt, missmuthig, niedergeschlagen, traurig; — wehmüthig; otožno petje; — 2) saumselig, Mur.; — kraftlos: o. mraz, Dict.
tǫ́žən, -žna, adj. 1) Klage-; tǫ̑žno pismo; tožni dan, der Amtstag vor dem Gerichte; — 2) = otožen, traurig, Rez.-C.; melancholisch, Cig., nk.; (prim. tužen).
hipohondrȋja, f. neka živčna bolezen, v kateri si bolnik razne bolezni domišljuje in je otožen, die Hypochondrie.
raztǫ́žen, -žna, adj. = otožen, wehmüthig, C.