Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.

pánj -a m (ȃ) 
  1. 1. zaboju podobna priprava za bivanje čebel: čebele letajo iz panja; v panju brenčijo, šumijo čebele; panj čebel; v dvorani šumi kakor v panju; v pristanišču je bilo živo kot v panju / čebelni panj
    // čeb. biološka celota, ki sestoji iz delavk, matice in trotov; čebelja družina: panj roji; dodajati panjem matice
  2. 2. nerazsekan večji kos debla: na ognjišču so goreli panji; daj še dva panja na ogenj
    ●     iron. če se star panj vname, dolgo gori če se zaljubi človek v zrelih letih, je to čustvo močno in dolgotrajno
    // po podiranju drevja preostali del debla; štor: izkopati, ruvati panje; stal je kakor panj
    ♦     čeb. eksportni panj s premičnimi sati, ki ima samo plodišče; nakladni panj iz naklad; les. prodati les na panju gozdna drevesa, ki še niso posekana
bráda -e stil. -é ž, rod. mn. brád (á) 
  1. 1. spodnji del obraza: podpirati si brado; zapet do brade; z brado pridržati šal; gola, koščena, okrogla brada; jamica na bradi
  2. 2. dlakava rast na obrazu: brada mu raste, sega do pasa; briti, gladiti, nositi brado; pustiti rasti brado; častitljiva, črna, dolga, močna, gosta, trda, kratko pristrižena, siva brada; gospod s kozjo brado / Matjaževa brada brada pravljičnega kralja Matjaža
    // kot vzklik pri prerokovi bradi
  3. 3. kar je podobno bradi: z vej visijo brade lišaja / brada pri govedu, konju mahedrava koža pod vratom; brada pri divjem petelinu šop peres na grlu
    // žarg. gamsova brada gamsov čop
    ●     pog. ta dovtip ima že brado je star; ima dve bradi brado s podbradkom; star. dajati na brado na upanje; smehljati se v brado sam pri sebi; zastar. viseti za brado biti odvisen; pog. problem z brado star; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase
    ♦     agr. brada na koruznem storžu lasje, laski; bot. travniška kozja brada travniška rastlina z bledo rumenim koškom in ozkimi listi, Tragopogon pratensis; čeb. brada deščica pred žrelom panja; friz. cesarska brada dvodelna; francoska brada z dolgimi, v spodnjem delu v tri pramene razdeljenimi kocinami; mornarska brada navzgor počesana; les. brada zatrgani del pri štoru, pri tramu; metal. brada odvečni material pri odlitkih, ki ostane na stikih kalupov, modelov; teh. brada del ključa, ki prijemlje v ključavnico; vrtn. judovska brada lončna rastlina z okroglimi listi in visečimi živicami, Saxifraga sarmentosa
dnò -à s, rod. mn. dnòv in dnóv stil. dán, mest. mn. dnìh in dnéh (ȍ ȁ) 
  1. 1. spodnji, osnovni del posode ali posodi podobne priprave: izbiti sodu dno; napraviti, očistiti dno; vstaviti sodu dno; gošča se zbira na dnu lonca; kovček z dvojnim dnom; ravno dno; skleda brez dna / dno ladje, panja; posteljno dno iz žične mreže / izpiti kozarec do dna do konca, popolnoma
    // kot poziv pri pitju do dna! / pesn. izpiti kupo bridkosti do dna
    // spodnji, najnižji del poglobitve v zemeljski površini: voda je tako globoka, da ne dosežeš dna; ladja je zadela ob dno; morsko, rečno dno; peščeno dno; plitvo dno; kamenje na dnu potoka / v dno se je prišlo po skalnati in grmičasti strmini; pren. dno neba
  2. 2. navadno s prilastkom del prostora ali plast, ki je tik nad spodnjo ploskvijo: zajeti vodo z dna; potopiti kaj na dno morja; pog. kaj delate s čolnom, bi radi šli na dno? bi se radi potopili; na dnu brezna, jame je temno; globoko v dnu je ležalo mesto; pren. s pogledom je hotel prodreti na dno njegove duše; na dnu sta si prav blizu, saj sta že dolgo prijatelja; če natančneje presodimo, ni na dnu nič resnega
    // spodnji del česa: tam je dno stene; brezno je segalo nekako do dna hriba; sedel je na dnu stopnic
    // najbolj oddaljeni del česa: z dna ulice so prihajali neprijetni zvoki / v dnu oči je smeh; pren., vznes. njegov glas prihaja k nam iz dna stoletij
  3. 3. knjiž., navadno s prilastkom najnižji, najrevnejši družbeni sloj: dno družbe; v drami je prikazano dno takratnega življenja; ljudje z malomeščanskega dna / bil je pometač, živel je prav na dnu
  4. 4. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi dno duše, srca izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz dna duše je prepričan; iz dna srca sem ti hvaležen; ljubiti, sovražiti iz dna srca; v dno duše, srca ga je bilo sram / v dnu svoje duše se je čutil ponižanega
    // v zvezi do dna popolnoma, čisto: dojeti do dna; dogodek ga je do dna pretresel; spoznal ga je do dna
    ●     pog., ekspr. ta človek nima dna ni mu nikoli dovolj jedi in pijače; tej stvari ne vidim dna konca; publ. to sporočilo je izbilo sodu dno je sprožilo proces, ki se je dolgo pripravljal; ekspr. ta prepad je brez dna zelo globok; pogledati, seči stvari do dna spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše; priti vprašanju do dna razrešiti vprašanje; dihniti iz dna globoko iz pljuč; iz dna spremeniti življenje popolnoma, v celoti; publ. naše moštvo je na dnu tabele na enem izmed zadnjih mest; na zadnjem mestu; ekspr. polniti sode brez dna opravljati nekoristno delo; opravljati delo, ki ni nikoli končano
    ♦     anat. lobanjsko dno sestavljena ploščata kost, ki deli lobanjsko votlino od ustne in nosne votline; medenično dno mišična obloga spodnjega dela medenice; bot. listno dno del lista, kjer vstopa iz stebla osrednja listna žila; geogr. dno doline; muz. resonančno dno spodnja plošča resonančnega trupa pri klavirju, godalih in nekaterih brenkalih
lákotnik -a m (á) 
  1. 1. ekspr. lakomen človek: vsi vedo, da je oderuh in lakotnik / kot psovka: zemlje si lačen, lakotnik; ali bi rad vse sam pograbil, ti lakotnik
  2. 2. ekspr. sestradan človek: s slastjo lakotnika je pojedel kruh / ti lakotniki so vse pojedli
  3. 3. nar., navadno v zvezi zajčji lakotnik grmičasta rastlina z rumenimi metuljastimi cveti; navadna metla: na poseki se razrašča zajčji lakotnik
    ●     ekspr. živina je čutila, da se okoli staje potika lakotnik volk
    ♦     čeb. roj lakotnik čebelja družina, ki se zlasti zaradi pomanjkanja hrane izseli iz panja
pádec -dca m (ȃ) 
  1. 1. glagolnik od pasti:
    1. a) preprečiti padec; poškodovati se pri padcu
    2. b) padec bombe, meteorita
    3. c) padec hitrosti / padec cen na tržišču / padec življenjskega standarda
    4. č) padec fašizma, vlade
  2. 2. ekspr. prestopek, prekršek: niso mu zamerili padca / dekletov padec
  3. 3. razmerje med višinsko razliko in vodoravno oddaljenostjo dveh točk: izmeriti, ugotoviti padec; padec doline, terena
  4. 4. razlika med izhodiščno večjo vrednostjo in doseženo manjšo vrednostjo: velik padec temperature
    ♦     geom. padec tangens naklonskega kota premice ali ravnine; grad. vodni padec višinska razlika med gladino vode pred vodno napravo in za njo; les. padec premera manjšanje premera debla od panja proti vrhu; med. padec temperature znižanje temperature na normalno temperaturo; šport. skok s padcem
prestréči -stréžem dov., prestrézi prestrézite in prestrezíte; prestrégel prestrégla (ẹ́) 
  1. 1. narediti, da se kaj tekočega, premikajočega se kje zbere: prestreči prve curke mleka; prestreči odtekajočo kri / prestreči drobtinice v pest; prestreči pepel v pepelnik; z lečo prestreči sončne žarke / ta priprava bo prestregla vso vodo
  2. 2. narediti, da kaj gibajočega, premikajočega se ne nadaljuje gibanja, premikanja: z napravo prestreči dim, vodni tok / dobili so nalogo, da prestrežejo sovražnikovo četo; stala je na pragu, da bi ga prestregla; pojdi jim naproti in jih prestrezi
    // narediti, da kaj, kar se približuje, ne doseže cilja: s stolom je prestregel nož, ki je letel proti njemu; prestregel je žogo, da ni razbila okna / prestreči udarec / prestregli so sovražnikov napad
  3. 3. narediti, da kdo ne pade na tla: padla bi, če je ne bi prestregli; prestreči koga v roke / hotela je poklekniti pred njim, pa jo je prestregel
  4. 4. (skrivaj, neopazno) priti do sporočila, ki je namenjeno komu drugemu: prestregli so vsa njegova pisma; prestregel je njun telefonski pogovor; prestreči zaupno poročilo / prestregli so nevarne dokumente
  5. 5. zaznati z ustrezno pripravo: prestreči zvočne signale / naprave so prestregle potresne sunke
    // zaznati zlasti s sluhom: prestregla je čudne šume, ki so prihajali iz sobe / prestregel je, da sta si namignila opazil
    ●     knjiž. prestreči komu besedo, besede seči mu v besedo; ekspr. prestregel je njen pogled spogledala sta se; spretno je prestregel vrženo pomarančo ujel; prestreči komu pot onemogočiti prehod
    ♦     čeb. prestreči roj preprečiti roju prost vzlet iz panja; šport. prestreči žogo odvzeti jo nasprotniku med podajo; voj. prestreči sovražno letalo s prestrezalnim letalom onemogočiti njegovo delovanje, gibanje
strán -í ž (ȃ) 
  1. 1. s prilastkom vsak od obeh delov z umišljeno črto, ravnino razdeljenega predmeta, prostora: desna, prazna stran ceste; leva stran dvorane; ena stran hiše je bila ob bombardiranju porušena / leva stran vrat je zastekljena levo krilo
    // vsak od obeh delov vzdolžno, somerno razdeljenega telesa: desno stran ima hromo; boli ga na levi, srčni strani
    // del česa glede na lego, določeno s smerjo, usmerjenostjo česa drugega: jugovzhodna stran dežele je gorata
  2. 2. navadno v zvezi stran neba del neba glede na smer, določeno z navidezno potjo sonca: ugotoviti strani neba / glavne strani neba
  3. 3. navadno s prilastkom vsaka od obeh površin, ki omejuje telo, predmet v smeri, prečni na njegovo gibanje, usmerjenost: obrniti se s hrbta na stran / obtesati eno stran debla / nož z rezilom na obeh straneh obeh robovih
    // vsaka od površin, ki ne omejuje telesa, predmeta v vodoravni smeri: prebeliti bočno, zadnjo stran hiše; hrbtna stran telesa; vse štiri strani kvadra so gladke
    // vsaka od površin, ki omejuje telo, predmet v poljubni smeri: očistiti spodnjo stran avtomobila; čelna, zgornja stran panja
  4. 4. navadno s prilastkom vsaka od obeh ploskev ploščatega, tankega predmeta: spodnja stran deske, smuči; pege na zgornji strani listov trte; notranja, zunanja stran vrat / narobna, prava stran blaga; prednja, zadnja stran bankovca, medalje / ploska stran sablje
    // ploskev vsakega od listov (v tiskanem, rokopisnem delu): končati pismo na sredini tretje strani / že prva stran bralce vznemiri; vsak dan napiše deset strani; knjiga ima dvesto strani / kulturna, oglasna stran časopisa; slika na naslovni strani; pri navajanju vira Računalništvo, 1983, stran [str. ali s.] 10
  5. 5. s predlogom, s prilastkom izraža položaj, lego česa glede na določeno smer, usmerjenost česa drugega: na desni, zadnji strani hiše je vrt / na obeh straneh ceste se širi gozd; videti ljudi na drugi strani reke / usesti se na levo stran koga
  6. 6. s predlogom izraža smer lege izhodišča, ki določeni smeri česa ni enaka ali nasprotna: od strani opazovati; pripeljati s strani / cesta zavije na stran proč od določene smeri
    // s prilastkom izraža smer lege izhodišča, ki je glede na določeno smer česa taka, kot jo izraža prilastek: napasti z bočne, sprednje strani; na katero stran si namenjen / od treh strani zaprt prostor; ogledovati si novi avtomobil od vseh strani, z vseh strani; veter piha z zahodne strani z zahoda
  7. 7. navadno s prilastkom lastnost koga ali česa glede na izhodišče opazovanja, presojanja, kot ga določa prilastek: čustvena, pravna stran zadeve; finančna stran je urejena / lotiti se česa z neprave strani; oceniti prevod z jezikovne strani; po tehnični strani dober izdelek / dobre in slabe strani česa / vse jemlje z lahke, smešne strani
  8. 8. v prislovni rabi, v zvezi na eni strani — na drugi strani, po eni strani — po drugi strani poudarja dvojnost ali različnost nasprotja: na eni strani zdravilo pomaga, na drugi strani škoduje / po eni strani bo delo lažje, po drugi (strani) pa nevarnejše
  9. 9. s prilastkom, v zvezi s po izraža sorodstveno razmerje glede na merilo, kot ga določa prilastek: starega očeta po materini strani ni poznal; po očetovi strani je Hrvat
  10. 10. s prilastkom oseba, skupina glede na osebo, skupino z nasprotnim, drugačnim ciljem: nobena stran noče prva popustiti; tako bo prav za obe, vse strani; publ. pobudo za sestanek je dala sovjetska stran / sprte, vojskujoče se strani; dokazi nasprotne strani / na obeh straneh so bili mrtvi in ranjeni
    // v prislovni rabi, v zvezi z na izraža položaj koga glede na sodelovanje, soglasnost z eno od oseb, skupin z nasprotnim, različnim ciljem: glede tega je na moji strani; prestopiti na partizansko stran, na stran partizanov / zmaga se nagiba na nasprotnikovo stran nasprotnik zmaguje; sreča je bila na naši strani imeli smo srečo
    ●     pog. to je druga stran medalje takšna je stvar z drugega, nasprotnega vidika; knjiž. obrniti novo stran zgodovine začeti novo obdobje zgodovine; ekspr. od strani kaj izvedeti posredno, indirektno; pisar. dobiti odobritev s strani pristojnega organa odobritev (od) pristojnega organa; publ. s strani univerze se bo posvetovanja udeležil rektor kot predstavnik, v imenu univerze; pog. dati na stran odložiti; prihraniti, shraniti; pog. denimo šale na stran začnimo govoriti resno; evfem. iti na stran nastran; ekspr. tehtnica se še ni nagnila na nobeno stran ni še jasno, odločeno; knjiž. jeziček na tehtnici se je prevesil na njihovo stran oni so imeli možnost za zmago; oni so zmagali; stopiva malo na stran, da se v miru pomeniva proč od drugih, na samo; star. zadolžila se je na vse strani povsod, pri vseh; ekspr. nikogar ni, ki bi ga lahko postavili njemu ob stran ki bi mu bil enakovreden; ekspr. ta dogodek je potisnil ob stran vse druge probleme je povzročil, da so jih nehali reševati, obravnavati; ekspr. stopili smo ob stran drugim kulturnim narodom pridružili smo se jim; na strani biti, držati se ne skupaj z drugimi; izogibati se odgovornosti, sodelovanja; skupščina je pustila to vprašanje ob strani ga ni obravnavala; ekspr. vse življenje mu je stala ob strani mu pomagala, ga podpirala; star. mahniti jo na dolenjsko stran na Dolenjsko; evfem. starec je že pogledal na ono stran umrl; star. bil je dober človek, toda malo na posebno stran zasukan čudaški, nenavaden; obrniti kaj na smešno stran narediti, da je kaj smešno; star. tudi na to stran je bil pravi meščan tudi po tem, v tem pogledu
    ♦     mat. leva, desna stran enačbe; prim. nastran, postrani
žrêlo -a s (é) 
  1. 1. del prebavne in dihalne cevi od nosne votline do grla in požiralnika: hrana prehaja skozi usta in žrelo v požiralnik; vnetje žrela; imeti bolečine v žrelu; žrelo in grlo / kitovo, levje, volčje žrelo
  2. 2. ekspr. velika ustna odprtina zlasti pri zvereh: zver je odprla, razprla žrelo; dreser je segel tigru globoko v žrelo / pes je odpiral žrelo gobec
    // usta: smejal se je, da je široko odpiral žrelo; nastaviti steklenico na žrelo / nasititi lačna žrela lačne živali
  3. 3. ekspr. zevajoča cevasta odprtina česa: topovsko žrelo; žrelo cevi, dimnika / žrelo brezna / žrelo doline, soteske; žrelo ozke ulice
    // široka zevajoča odprtina, v katero se kaj daje: dajati snope v žrelo mlatilnice; peč z velikim žrelom
  4. 4. odprtina v zemeljski skorji, skozi katero prihaja na površje lava: lava bruha iz žrela; razpoke v zemlji okrog velikih žrel / ognjeniško žrelo; žrelo vulkana
  5. 5. čeb. izletna odprtina v panju: odpreti, zapreti čebelam žrelo / namestiti ozko zimsko žrelo / žrelo panja
  6. 6. navt. odprtina v krovu ladje nad skladiščem za pretovarjanje tovora: spuščati tovor skozi žrelo; žrelo ladijskega skladišča / sidrno žrelo cevasta odprtina na boku sprednjega dela ladje, v kateri leži del sidra
    ●     ekspr. iti volku v žrelo bližati se veliki nevarnosti; ekspr. kozlički so izginili volku v žrelu jih je požrl; ekspr. pasti zmaju v žrelo priti v veliko nevarnost; ekspr. nikar ne sili v levje žrelo ne imej opravka z nevarnim človekom; ekspr. vtakniti glavo v levje žrelo izpostaviti se veliki nevarnosti; ekspr. peklensko žrelo pekel; volčje žrelo prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom; knjiž., ekspr. žrelo oceana velika globina
    ♦     alp. žrelo globoka kotlasta globel s strmimi stenami; astr. Lunino žrelo Lunin krater; metal. žrelo zgornji del plavža, kjer se peč polni
čístiti -im nedov., číščen (í ȋ) 
  1. 1. odstranjevati umazanijo, prah: ves dan čisti in pospravlja; čistiti čevlje, okna; čistiti pribor; čistiti z bencinom; kemično čistiti obleko; čistiti si nohte, zobe
  2. 2. odstranjevati primesi: čistiti rudo; čistiti žito za seme / čaj iz teh rož čisti kri
    // odstranjevati odvečno iz česa; trebiti: čistiti mlad gozd; čistiti senožeti / čistiti jarke / čistiti ribe, solato
    ♦     med. čistiti (črevo) pospeševati iztrebljanje z odvajalnim sredstvom; voj. čistiti teren uničevati ostanke nasprotnikovih enot
izkadíti -ím dov., izkádil; izkajèn (ī í) 
  1. 1. z dimom spraviti iz česa: izkaditi čebele iz panja; pren., ekspr. te bodo že izkadili iz tvoje luknje
    ♦     lov. jazbeca izkaditi
  2. 2. redko z dimom razkužiti: sobo so prezračili in izkadili
izselíti -sélim dov. (ī ẹ́) povzročiti, da kdo zapusti svoje bivališče: izseliti stranke iz stanovanj; izseliti prebivalce z ogroženega področja / Nemci so prisilno izselili naše ljudi
létati -am nedov., tudi letájte; tudi letála (ẹ́) 
  1. 1. premikati se (sem in tja ali večkrat) po zraku z letalnimi organi, zlasti s perutmi, krili: čebele letajo iz panja; metulj leta od cveta do cveta; mušice letajo nad vodo; lastovke danes visoko letajo / jadralna letala letajo nad mestom; pren., ekspr. njegove misli letajo domov
  2. 2. ekspr. večkrat opraviti kako pot; hoditi: kar naprej leta v mesto / vedno leta okoli zdravnikov
    // z oslabljenim pomenom izraža, da se osebek ukvarja z delom, dejavnostjo, ki jo nakazuje določilo: direktor je letal s seje na sejo; letati na sestanke, po veselicah; on rad leta po hribih; letati za zaslužkom / leta gledat vse filme
  3. 3. pog. tekati: otroci letajo po travniku in lovijo metulje; letati ven in noter
  4. 4. ekspr., v zvezi z za prizadevati si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: ali še vedno leta za njim; njen mož leta za drugimi ženskami / že leta za dekleti
  5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, s predložnim povedkovim določilom izraža, da je osebek oblečen, obut, kot nakazuje določilo: hladno je, on pa leta brez suknjiča; vedno leta v kratkih hlačah / ne letaj bos, se boš prehladil; kupi mi obleko, ali misliš, da bom naga letala okrog
    ●     star. to je bilo takrat, ko sem še bos okoli letal ko sem bil še otrok; ekspr. ona previsoko leta ima prevelike zahteve; je preveč domišljava; pog. celo noč sem letal sem moral hoditi na veliko potrebo; preg. kdor visoko leta, nizko pade kdor ima pretirano dobro mnenje o svoji družbeni pomembnosti in pretirane zahteve po družabnem uspehu, ugledu, doživi pogosto neuspeh
ljúdstvo -a s (ȗ) 
  1. 1. skupnost pripadnikov določene države: organizirati ljudstvo za boj proti okupatorju; slovensko ljudstvo; predstavniki ljudstva; uživati zaupanje ljudstva; dolžnosti do ljudstva / delovno ljudstvo Jugoslavije vsi ljudje, ki so ali so bili udeleženi pri družbenem delu
    // soditi v imenu ljudstva / Socialistična zveza delovnega ljudstva [SZDL]
  2. 2. preprosti, manj izobraženi sloji prebivalstva: ljudstvo se prebuja; izobraževati ljudstvo; zbirati pesmi med ljudstvom; ta navada še živi med ljudstvom; ljudstvo in izobraženci / to je človek iz ljudstva / kmečko ljudstvo; knjige za preprosto ljudstvo
    // v nekaterih družbenih ureditvah večinski, zlasti socialno nižji družbeni sloji: ljudstvo je govorilo slovensko; izžemati ljudstvo; ta šola je bila ljudem iz ljudstva nedostopna
  3. 3. nav. mn. skupnost ljudi, ki jih druži skupen izvor, skupna preteklost, podoben jezik, običaji: Feničani in druga ljudstva okoli Sredozemskega morja; zgodovina ljudstev; razvoj iz ljudstva v narod / državna ljudstva s svojo državo; izvoljeno ljudstvo po bibliji Judje; lovska, pastirska ljudstva
  4. 4. velika strnjena skupina ljudi: po zborovanju se je ljudstvo razšlo; ljudstvo je ob tem prizoru zahrumelo; med ljudstvom se je slišalo odobravanje
    // nav. ekspr. več ljudi, ljudje: vprašaj, če ljudstvo soglaša; na trgu je bilo mnogo ljudstva; bilo je ljudstva kot mravelj / star. tam se je zbralo precej mladega ljudstva mladine; zastar. žensko ljudstvo ženske
  5. 5. zastar., s prilastkom (organizirana) skupina živali: opičje ljudstvo; ljudstvo iz istega panja
    ●     glas ljudstva izraženo mnenje, mišljenje skupine, množice
očístiti -im dov. (í ȋ) 
  1. 1. odstraniti umazanijo, prah: očistiti čevlje, obleko; očistiti s krpo, vodo; temeljito očistiti stanovanje / očistiti brano prsti / ekspr. ceste po nesreči še niso očistili niso še odstranili razbitin z nje; pren. očistiti srce hudobije
    // odstraniti sploh: zdravnik mu je očistil zobni kamen; očistiti sneg z avtomobila / očistiti madeže
  2. 2. odstraniti primesi: očistiti rudo; očistiti žito za seme; pren. očistiti jezik tujih besed
    // odstraniti odvečno iz česa; otrebiti: očistiti mladi gozd; očistiti ledino kamna, redko od kamna / očistiti ribe, solato
  3. 3. knjiž. povzročiti, da postane kaj bolj jasno, izoblikovano: očistiti svoje nazore
  4. 4. knjiž. povzročiti moralno sprostitev zaradi obvladanja negativnih, slabih nagnjenj, čustev: nesreča ga je očistila; v trpljenju se je očistila / duševno, moralno očistiti
    ●     star. očistiti se grehov spovedati se grehov
    ♦     med. očistiti rano odstraniti gnoj, tujke; voj. očistiti minsko polje odstraniti, uničiti neeksplodirane mine; očistiti teren uničiti ostanke nasprotnikovih enot
odcépljati -am nedov. (ẹ́) 
  1. 1. s cepljenjem odstranjevati: odcepljati od panja velike kose lesa / odcepljati od debla vejo za vejo
  2. 2. delati, da od česa glavnega, pomembnejšega gre v drugo smer: odcepljati vode; od ploščadi se odcepljata dva dolga hodnika
    ♦     kem. atom vodika se v vodni raztopini odceplja kot ion
otrebíti in otrébiti -im, tudi otrébiti -im dov. (ī ẹ́; ẹ́) odstraniti odvečno iz česa: otrebiti mlad gozd; otrebiti ledino kamna / otrebiti ribe odstraniti drobovje
// otrebiti solato / otrebiti drevje mahu, vej odstraniti mah, veje; otrebiti pot očistiti
straníca -e ž (í) 
  1. 1. vsaka od stranskih ploskev oglatega predmeta, stvari: odpreti stranice tovornega avtomobila; predal z nižjo sprednjo stranico; stranica panja
  2. 2. stranska deska navadno postelje: ležal je na postelji in roka mu je visela čez stranico; sedeti na stranici; stranica in končnica / posteljna stranica / stranica čolna bok
  3. 3. geom. vsaka od daljic, premic, ki omejujejo, tvorijo mnogokotnik: stranici oklepata kot 90°; stranica kvadrata, trikotnika / nasprotni, priležni stranici
    ●     zastar. podatek je na deseti stranici knjige strani
    ♦     usnj. stranice odrezani trebušni del kože s prednje in zadnje noge ali usnje iz take kože; okrajci
čebéla -e [čeb in čəb] ž (ẹ̑) žuželka, ki daje med in vosek: čebele brenčijo, letajo, nabirajo med, rojijo, šumijo; čebela se izleže, piči, umre; gojiti, krmiti čebele; divje čebele; roj čebel; pridna kot čebela; bilo jih je kot čebel v panju
♦ čeb. čebele se čistijo se iztrebljajo, ko prvič spomladi izletijo iz panja; pašna čebela odrasla čebela, ki leta na pašo; čebele roparice čebele, ki odnašajo med iz tujih panjev; zool. italijanska čebela z zadkom rumenkaste barve, Apis mellifica ligustica; kranjska čebela sivkaste barve, Apis mellifica carnica; čebela delavka
čêlen -lna -o prid. (ȇ) nanašajoč se na čelo: čelne gube; čelna kost; vnetje čelne votline / čelni vodja je dal povelje za umik / čelna deska postelje; čelna stran panja, hiše
♦ aer. čelni veter veter, ki piha pravokotno na čelo vozila; geogr. čelna morena nasutina ledenika ob njegovem spodnjem koncu; teh. čelna ploskev ploskev, ki je pravokotna na vzdolžno os predmeta; urb. čelna postaja postaja, ki stoji pravokotno na smer tirov
čêlnica -e ž (ȇ) 
  1. 1. anat. čelna kost: prebil si je čelnico
  2. 2. nar., navadno v zvezi s panjski čelna, prednja stran panja, zlasti kranjiča; (panjska) končnica: poslikane panjske čelnice
  3. 3. nar. čelna deska postelje; končnica: rjuha je segala čez čelnico
končníca -e ž (í) 
  1. 1. navadno v zvezi panjska končnica čelna, prednja stran panja, zlasti kranjiča: slikati panjske končnice / originalne, ponarejene panjske končnice; ima bogato zbirko panjskih končnic
  2. 2. čelna deska postelje: zadel se je ob končnico; izrezljana končnica zibelke / prednja, zadnja končnica / posteljna končnica
  3. 3. končni, zadnji del besede ali večmestne številke: na spomeniku je od napisa ostala le še končnica imena; izžrebane so bile številke s končnico pet
    // lingv. končni, pri pregibanju ali izpeljavi spremenljivi del besede: besede delimo na osnove in končnice
    // lingv. del besede, ki izraža sklon, število, spol ali glagolsko osebo: dajalniška končnica; ničta končnica
  4. 4. šah. zadnja faza igre, ko sta na šahovnici poleg kraljev in kmetov samo še po ena ali dve figuri: poučna, zanimiva končnica / trdnjavska končnica v kateri so na šahovnici poleg kraljev in kmetov samo še trdnjave
    // v končnici je igral slabo in izgubil
nakláda -e ž (ȃ) 
  1. 1. navadno s prilastkom celotno število izvodov ene izdaje kakega tiskanega dela, publikacije: knjiga je bila kljub visoki nakladi hitro razprodana; naklada revije pada, raste / ponatisniti knjigo v omejeni nakladi / naklada pet tisoč izvodov / vsa naklada je razprodana vsi izvodi ene izdaje kake tiskane knjige, publikacije
    // naklada znamk
  2. 2. čeb. leseni okvir, obod, s katerim se poveča, spremeni prostornina panja: dati sate v naklado / panj z nakladami
  3. 3. nekdaj dodatni, povečani davek: naložiti, zvišati naklade / deželne, vojaške naklade
    ♦     arhit. kamnita plošča, člen med kapitelom stebra in lokom, steno nad njim
vŕša -e ž (ŕ) iz vrbovih vej ali žice pletena košu podobna priprava za lovljenje rib, rakov: nastavljati, plesti vrše; loviti rake v vrše, z vršami
♦ čeb. vreči podobna priprava za prestrezanje čebel pri rojenju ob žrelu panja
zráčenje -a s (á) glagolnik od zračiti: naravno, umetno zračenje; zračenje prostorov; naprava za zračenje / zračenje posteljnine
♦ agr. zračenje vina pretakanje vina navadno skozi cedilo ali razpršilnik, da izgubi vonj in okus po žveplovodiku; čeb. zračenje panja uravnavanje vlažnosti, temperature v panju z zračenjem
pánjski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na panj: panjsko ogrodje / čebele nabiralke in panjske čebele
// navadno v zvezi panjska končnica čelna, prednja stran panja, zlasti kranjiča: zbirka panjskih končnic
porédkoma prisl. (ẹ̑) izraža pojavljanje v velikih časovnih presledkih: dopisujeta si le poredkoma; čebele le še poredkoma letajo iz panja / vidiva se bolj poredkoma
sát -a tudi -ú m (ȃ) skupek voščenih celic, v katere odlagajo čebele med, cvetni prah, zalego: čebele gradijo sat; vzeti sat iz panja; celica sata
♦ čeb. obnožni sat v katerem je obnožina; premični sat ki ga je mogoče poljubno premeščati
satovnják -a m (á) redko satnik: vzeti satovnjake iz panja
zbrenčáti -ím dov., zbrénči in zbrênči; zbrénčal in zbrênčal (á í) brenčeč zleteti: čebele so zbrenčale iz panja
● pog. fant je zbrenčal postal ljubezensko vznemirjen, se zaljubil
begálnica -e ž (ȃ) čeb. priprava, ki omogoča čebelam odlet iz panja, vrnitve pa ne
izletálnik -a [u̯n in ln] m (ȃ) nar. gorenjsko deščica pred žrelom panja; brada
plemenílnik -a m (ȋ) čeb. manjši panj ali ograjen del večjega panja za vzrejo matice: izdelovati plemenilnike
prašílček -čka [tudi u̯č] m (ȋ) čeb. manjši panj ali ograjen del večjega panja za vzrejo matice; plemenilnik: dati nekaj čebel in mlado matico v prašilček
// manjša čebelja družina v tem panju: krmiti prašilčke
prašílec -lca [tudi u̯c] m (ȋ) čeb. manjši panj ali ograjen del večjega panja za vzrejo matice; plemenilnik: vrste prašilcev
// manjša čebelja družina v tem panju: krmiti prašilce
Število zadetkov: 34