eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
čebéla čebéle samostalnik ženskega spola [čebéla] in [čəbéla] žuželka s sivim in rjavim ali rumenim progastim zadkom, ki daje med in vosek; primerjaj lat. Apidae
STALNE ZVEZE: afriška čebela, čebela ubijalka, italijanska čebela, kranjska čebela, medonosna čebela, samotarska čebela, zimska čebela FRAZEOLOGIJA: kot bi koga pičila čebela, lepiti se na koga, na kaj kot čebele na med, priden kot čebela ETIMOLOGIJA: = stcslov. bъčela, bьčela, hrv., srb. pčèla, rus. pčelá, češ. včela < pslov. *bъčela ali *bьčela; morda sorodno z ↑bučati ali iz ide. korena *bhei̯- ‛čebela’ - več ...
čebelár1 čebelárja samostalnik moškega spola [čebelár] in [čəbelár] kdor se ukvarja z gojenjem čebel
ETIMOLOGIJA: ↑čebela
plodíšče plodíšča samostalnik srednjega spola [plodíšče] 1. prostor, območje, kjer se živali plodijo
2. ekspresivno kjer kaj nastaja, se začne razvijati
3. iz biologije del glive nad zemeljsko ali organsko podlago, v katerem nastajajo trosi in je namenjen razmnoževanju; SINONIMI: iz biologije trosnjak
4. iz čebelarstva spodnji del panja s satjem, v katerem čebele gojijo zalego
ETIMOLOGIJA: ↑plod
Število zadetkov: 3