čéz1 prisl. (ẹ̑)
1. izraža
a) gibanje od enega kraja do drugega, na drugo stran: čez priti; tam je most, čez vozi vlak; stoji pred zidom in gleda čez / oblaki se valijo od planin sem čez
b) stanje na drugi strani, onkraj: smo že čez; tam čez leži vas
2. izraža preseženo mero: snega je do kolen in čez; ura je poldne ali malo čez; možu je šestdeset let in še čez / tram gleda na eni strani pet centimetrov čez / voda je čez in čez preplavila bregove
● pog. sinu posestvo čez dati izročiti, prepisati; pog. čez dati, vreči izbruhati, izbruhniti; pog. asistent ima statiste čez na skrbi; pog. mleko gre čez kipi in gre čez rob; pog. iti, spraviti čez ilegalno v tujino; pog. čez peti z višjim glasom spremljati melodijo; pog. prevzeti delo na čez načez
sín -a stil. -ú m, mn. sinôvi stil. síni; dv. sína in sinôva (ȋ) moški v odnosu do svojih staršev: sin se je oženil;
imata tri sinove;
roditi sina;
to je najmlajši sin;
sin edinec;
sin in hči / bratov sin nečak; nezakonski, prvorojeni sin; ekspr. še rodni sin ga ni več spoznal; sinov sin vnuk// knjiž., s prilastkom moški1:a) glede na svoj izvor, družbeno pripadnost: bil je zvest sin svojega naroda;
tujina je zastrupila tisoče naših sinov in hčera b) glede na značilno povezanost s tem, kar izraža prilastek: bil je pravi sin svoje dobe / je vnet sin planin rad hodi v planine
● tudi on je Adamov sin navaden človek z vsemi slabostmi; slabš. izgini, pasji sin hudobnež, zlobnež; pog. on je pravi sin svojega očeta ima določene, zlasti slabe lastnosti očeta v enaki ali še večji meri; preg. kakršen oče, takšen sin; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje
♦ rel. Sin božji, človekov Kristussíne ekspr.:
kako je, sine; sine, tako pa ne bo šlo;
prim. sine
bál1 -a m (ȃ) pog. družabna prireditev, na kateri se pleše; ples: iti na bal;
bal na prostem
♦ tur. kravji bal tradicionalna prireditev v Bohinju ob prigonu živine s planin
podnóžje -a s (ọ̑) 1. navadno s prilastkom svet, kjer prehaja gora, hrib v nižino: na podnožju gore stoji vas;
podnožje Pohorja / v podnožju planin so lepi gozdovi / reka se zajeda globoko v podnožje hriba 2. podlaga, temelj: od spomenika je ostalo le podnožje;
kamnito podnožje ograje;
podnožje stebra // ekspr. spodnji del: brstiči poganjajo iz podnožja
● knjiž. na sliki je upodobljeno dekle z rožo v podnožju pri nogah
simfóničen -čna -o prid. (ọ́)
nanašajoč se na simfonijo: simfonični koncert; simfonična glasba / simfonični orkester orkester, sestavljen zlasti iz skupin godal, pihal, trobil in tolkal / simfonična dvorana / Arničeva simfonična pesnitev Pesem planin
♦ glasb. simfonična pesnitev programska, oblikovno svobodna enostavčna skladba za orkester
brísavica -e ž (ī) zastar. veter, sapa: hladna brisavica pihlja od planin
dogodljáj -a m (ȃ)
dogodek, navadno manjši, manj pomemben: na poti se mu je pripetil neprijeten dogodljaj; družbi pripoveduje drobne dogodljaje s planin; nenavaden, resničen dogodljaj
gorôvje -a s (ȏ) v zaključeno celoto povezane gore: ravnino obdaja visoko gorovje;
proti severu se razprostira gorovje Kamniških planin;
lahko prehodno gozdnato gorovje // gore, hribi: sneg je pokrival gorovje, nižine pa so bile kopne
♦ geogr. grudasto gorovje; nagubano gorovje gorovje, katerega oblika in višina sta odvisna od gubanja
hčí hčére ž, tož. ed. hčér, or. ed. hčérjo; rod. mn. hčerá tudi hčér, daj. mn. tudi hčeràm, mest. mn. tudi hčeràh, or. mn. tudi hčerámi; daj., or. dv. tudi hčeráma (ȋ ẹ̑)
1. ženska v odnosu do svojih staršev: hči se mu moži; sprejela nas je domača hči; ima dve majhni, odrasli hčeri; najmlajša hči / ekspr. rodna hči me ne spozna
// knjiž., s prilastkom ženska glede na svoj izvor, družbeno pripadnost: poročil se je s kmečko hčerjo; tujina je zastrupila tisoče naših hčera in sinov
● dal je sosedu hčer (v zakon, za ženo) privolil je, da se hči poroči s sosedom; ekspr. tudi ona je Evina hči navadna ženska z vsemi slabostmi; ekspr. Evine hčere ženske; pesn. hči gora, planin reka, ki izvira v gorskem svetu; evfem. hčere noči vlačuge, prostitutke; preg. kakršna mati, takšna hči
2. vsaka od finančnih, gospodarskih enot, ki nastane iz osnovne, prvotne, a ostane z njo povezana še naprej: stečaj hčere je matično podjetje dodatno obremenil / podjetje hči hčerinsko podjetje
krávji -a -e prid. (ȃ)
nanašajoč se na krave: kravja koža; kravje mleko / konjski in kravji hlev; kravji zvonci / šel je za kravjega hlapca, pastirja / počasna kravja vprega
● nizko napravil je kravji požirek zelo velik, hlasten
♦ tur. kravji bal tradicionalna prireditev v Bohinju ob prigonu živine s planin; vet. kravje koze virusna bolezen, ki se pojavlja navadno na kravjem vimenu v obliki izpuščajev; kravja stoja konj stoja z navznoter ukrivljenimi nogami; prisl.: piti po kravje
naravnáti -ám dov. (á ȃ) 1. narediti, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: naravnati merilno vrvico;
pred ogledalom si je naravnal kravato;
vstala je in si naravnala ruto / naravnati izpahnjeno nogo 2. narediti, da kaj pravilno, ustrezno deluje: naravnal je fotografski aparat in začel slikati;
naravnati tehtnico / naravnati klimatske naprave na toplo; naravnati ostrino slike; prižgal je tranzistor in naravnal postajo 3. narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer: naravnati daljnogled na vrhove planin / naravnati vodni curek proti gorečemu poslopju / z močnim zamahom vesel je naravnal čoln k bregu / dvignil je puško in jo naravnal na cilj nameril / z oslabljenim pomenom naravnal je pogled k njej // napraviti, da dobi kaka dejavnost določeno vsebino: naravnati misli, pogovor na to vprašanje; naravnati pozornost na kaj / naravnati politiko v drugačno smer
● naravnala je svoj korak z njegovim uravnala, uskladila; ekspr. naravnal je oči k njej pogledal jo je; opoldne je naravnala uro naredila, da je kazala točno poldnenaravnáti se nar. gorenjsko
nameniti se, oditi: naravnal se je spat; naravnali so se k njemu, proti domu
naravnán -a -o
1. deležnik od naravnati: natančno naravnana ostrina; ura je bila navita in naravnana
2. ki vsebuje, izraža prizadevanje po določeni vsebini; usmerjen: duhovno naravnan človek; kaznovanje naj bo pozitivno naravnano / k cilju naravnano obnašanje
planína -e ž (í)
1. s travo porasel svet, navadno v gorah, namenjen za pašo: na planini so postavili nov stan; gnati živino v planino / skupna, zadružna planina
// tak svet z bivališči za pastirje in stajami za živino: življenje na planini mu ugaja; pren., ekspr. planina je v jeseni onemela
2. nav. mn. visoki hribi, zlasti skalnati: pred seboj je zagledal s soncem obsijane planine; rad hodi na, v planine; strme planine; pobočja planin / Kamniške planine Kamniške Alpe
prigòn -ôna m (ȍ ó)
glagolnik od prignati 1: prigon živine s planin / prigon je bil majhen
snežén2 -a -o prid. (ẹ̑)
1. ki je iz snega: zavetišče so si naredili iz sneženih kvadrov; sneženi zameti snežni zameti; snežene kepe
2. za katerega je značilno veliko snega: lani je bila zima zelo snežena / snežen dan
3. ki je pokrit s snegom: sneženi vrhovi planin; snežena pokrajina / ekspr. glavo je imela že čisto sneženo
● sneženi mož iz snega narejena igrača, ki ponazarja človeško postavo; snežene kepe okrasni grm z belimi cveti v kroglastih socvetjih