podóben -bna -o prid., podóbnejši (ọ́ ọ̄)
1. ki se ujema med seboj po
a) nekaterih (bistvenih) lastnostih: imava podobne čevlje; kupil sem si podobno obleko kot ti / stanujem v podobni hiši, kot je tvoja / ljudje s podobnimi nazori / kljub takim in podobnim dejstvom ti ne verjamem
b) kaki lastnosti: obleki sta podobne barve; hiše s podobnimi strehami / videz imata zelo podoben
2. z dajalnikom ki se po nekaterih telesnih, duševnih lastnostih ujema s kom: sin je podoben očetu, hči pa materi; zelo sta si podobna; podobna sta si kakor jajce jajcu, krajcar krajcarju / v obraz je podobna materi / po značaju sta si podobna / ekspr. tako je shujšala, da ni več podobna sama sebi / družil se je z berači, vagabundi in (njim) podobnimi postopači
// ki ima take lastnosti, da vzbujajo predstavo česa drugega: krempljem podobni prsti; soncu podobna zvezda / lahkotnost dela pesem podobnejšo romanci kot baladi
● ekspr. ti čevlji niso ničemur, nobeni reči, stvari podobni so slabi, neprimerni; ekspr. to ni ničemur, nobeni reči podobno izraža nejevoljo; ekspr. tako dejanje je čisto njemu podobno je zanj značilno, ga je bilo od njega pričakovati
♦ geom. podoben ki označuje odvisnost med geometrijskimi tvorbami, pri kateri se ohranjajo koti in razmerja dolžin daljic; zool. človeku podobne opice opice, ki so po drži, po obsegu možganov človeku najbolj podobne, Pongidae

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

žêna -e tudi -é ž, rod. mn. žên in žená (é)
1. poročena ženska v odnosu do svojega moža: ima ženo in dva otroka; izgubiti, zapustiti ženo; skrbeti za ženo; prišel je z ženo; bila mu je dobra žena / postala sta mož in žena poročila sta se; dati komu hčer za ženo privoliti v njeno poroko s kom; za ženo ima Korošico njegova žena je Korošica; vzel jo je za ženo oženil, poročil se je z njo
2. dorasla oseba ženskega spola, zlasti starejša: ta žena je njena mati; plemenita kmečka žena; usmiljene žene so poskrbele zanje / publ.: upoštevati iniciativo žená žensk; osvajalec žená
// dorasla oseba ženskega spola kot nosilec kake dolžnosti, kakega poklica: popisal je več znamenitih žen / skrb za žene matere; moralna podoba žene zdravnice
● šalj. biti blažen med ženami biti edini moški med ženskami; nar. koroško bela žena lepi, mladi ženski podobno bitje, ki živi v gozdu ali v vodi; vila; pesn. bela žena smrt; nar. leva žena ženska, ki ima spolno razmerje z moškim, poročenim z drugo žensko; zastar. porodna žena porodnica; dan žená praznik mednarodnega ženskega gibanja 8. marca; bila sta kakor mož in žena živela sta skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze; vznes. dobra žena je božji dar srečen je, kdor ima dobro ženo; preg. žena podpira tri vogale hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena
♦ etn. bela žena po ljudskem verovanju mladi, lepi ženski podobno bitje, ki pomaga ženam pri porodu in varuje njihove otroke pred zlim; žalik žena po ljudskem verovanju mladi ženski podobno bitje s čarovno močjo, ki pomaga ubogljivim radodarnim ljudem in muči vanj zaljubljene moške; rel. svetopisemske žene

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

móž -á m, mn. možjé (ọ̑)
1. poročen moški v odnosu do svoje žene: to je moj mož; želi si dobrega moža; dober, hud, nezvest, rajni mož / zakonski mož / čas je, da začneš iskati moža / vzela ga je za moža poročila se je z njim
2. dorasel človek moškega spola: si že mož; ta mož ni moj oče; skoraj neopazno se je iz dečka razvil mož; eleganten, lep, mlad, velik mož; izkušen mož; značajen mož; mož petdesetih let, sivih las
// nav. ekspr., s prilastkom dorasel človek moškega spola kot nosilec kake dolžnosti, kakega poklica: sestanek vodilnih mož; volilni možje / veliki, znameniti možje / črni možje pogrebniki; občinski mož občinski odbornik; uslužbenec na občini; mož postave policist; možje v modrem policisti
3. ekspr., navadno v povedni rabi moški kot nosilec odločnosti, poguma: bodi mož in ne cmera; ali smo možje ali nismo; bil je mož, da malo takih; si kaj moža; ali je kaj moža v njem; moža se je izkazal; to je bil pravi mož / on je figa mož figamož
4. vsak izmed organiziranih ljudi, navadno vojak brez čina: skupina je štela petnajst mož; v boju so izgubili dva moža / bataljon se je boril do zadnjega moža
5. pog., pri žrebanju s kovancem obrnitev kovanca s podobo navzgor: če bo cifra, greva v kino, če bo mož, bova pa študirala / meni je padel mož
6. nar. (poročna) priča: biti komu za moža
● star. moža objeti omožiti se; star. sonce je še za moža visoko videti je, kot bi bilo nad obzorjem za dolžino človekove postave; ledeni možje čas zadnjih pomladanskih ohladitev od 12. do 14. maja, ko so na koledarju Pankracij, Servacij, Bonifacij; ekspr. slamnati mož strašilo na njivah, ki ponazarja človeka, narejeno iz slame; sneženi mož iz snega narejena igrača, ki ponazarja človeško postavo; ekspr. biti mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; on je mož dejanj ne govori veliko, ampak hitro, odločno ukrepa; ekspr. stali so mož pri možu tesno skupaj; vsi kot en mož enotno, složno
♦ etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; povodni mož po ljudskem verovanju moškemu podobno bitje, ki prebiva v vodi; gastr. (krompirjev) mož pretlačen krompir in fižol z ocvirki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

nikámor prisl. (ȃ) v nikalnih stavkih
1. izraža, da dejanje ni usmerjeno v noben kraj: nikamor ne moreš pobegniti; zaradi megle nikamor ne vidiš; elipt. otroci, nikamor z doma; ekspr. nikdar in nikamor je ne bom hodil iskat / kot vljudnostna fraza posedite no malo, saj se vam nikamor ne mudi
2. ekspr., v zvezi za nikamor izraža negativnost, neprimernost: ta odgovor ni za nikamor; pri nas je tako, da ni za nikamor; v taki obleki nisem za nikamor
● star. to ni nikamor podobno to ni ničemur podobno; ekspr. njemu se pri delu nikamor ne mudi dela počasi; ekspr. če bomo njega poslušali, ne pridemo nikamor bomo zelo malo napravili; ekspr. pogajanja o ustavitvi bojev niso pripeljala nikamor niso bila uspešna; ekspr. take je govoril, da ni bilo za nikamor govoril je nespametno, nespodobno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

žémlja -e ž (ẹ̑)
ovalno oblikovano pecivo iz kvašenega testa z globoko zarezo po dolžini: pojesti za malico žemljo in jogurt; diši po svežih žemljah; zmleti suhe žemlje v drobtine; polovica žemlje / cesarska žemlja hlebčku podobno pecivo, ki ima zgoraj več iz sredine potekajočih polkrožnih zarez; kajzerica; koroška žemlja hlebčku podobno pecivo iz kvašenega testa, ki ima na sredini krogec in iz njega potekajoče zareze; primorska žemlja večja žemlja, pri kateri je vsaka polovica oblikovana iz zvitega testa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

vôzel -zla [vozəu̯] m (ó)
1. kar nastane s prepletom in zategnitvijo koncev, delov niti, vrvi, traku: vozel drži, popusti; delati vozle na vrvi; naredila je vozel in začela šivati; razvezati, zadrgniti, zategniti, zrahljati vozel; okrasni vozli; trden vozel / vozel na robcu ga je spomnil na dano obljubo / ambulantni vozel ploščat vozel pri zasilnem obvezovanju; dvojni vozel; mrtvi vozel pri katerem je vrv v enojni zanki ovita okrog predmeta; skrajševalni vozel s katerim se skrajša vrv
2. nav. ekspr. kar je vozlu podobno: veje so pokrite z vozli; njegovo gibčno telo je polno mišičnih vozlov
// lasje ali kita, zviti na tilniku ali temenu: nositi vozel / v grški vozel zaviti lasje v visoko, vozlu podobno pričesko / vozel črnih las
3. ekspr., s prilastkom zapletena zadeva, težko rešljivo vprašanje: ni odnehal, dokler ni razrešil težkega, zadnjega vozla; jezikovni, prevajalski vozel; drama s psihološkimi vozli
4. s prilastkom kraj, prostor, kjer se prepleta, stika več prometnih poti: cestni, železniški vozel / to je eden najpomembnejših prometnih vozlov
// publ. kraj, prostor, kjer se prepleta, stika kaj sploh: z njegovo aretacijo so prenehali delati pomembni obveščevalni vozli / ob neurju je bil poškodovan telefonski vozel telefonska centrala
5. ekspr., s prilastkom središče: na svoji poti se je ustavil v tem velikem vozlu evropske kulture / ta kraj je bil vozel upora / vozel dramskega dogajanja / vozel problema bistvo, težišče
6. aer., navt. dolžinska mera, 1.852 m: ladja je plula s hitrostjo dvajset vozlov
● ekspr. prerezal je družinske vozle vezi, stike; knjiž. gordijski vozel zapletena, težko rešljiva zadeva ali vprašanje; ekspr. v njej se nabira vozel grenkobe grenkoba; ekspr. imel je, naredil se mu je vozel na jeziku ni si upal povedati, kar je mislil; ekspr. vozel v grlu, želodcu neprijeten občutek zaradi strahu
♦ alp. varovalni vozel ki se uporablja kot dodatni varnostni ukrep na preostalem delu vrvi; anat. živčni vozel skupek živčnih celic v možganih ali v obrobnem živčevju; ganglij; astron. vozel presečišče tira nebesnega telesa z ekliptično ravnino; etn. živi vozel po ljudskem verovanju ki se razveže z enim potegom in obvaruje človeka urokov; fiz. valovni vozel točka v stoječem valovanju, ki ne niha; geom. vozel prebodišče dane ravnine z osjo uporabljanega koordinatnega sistema; navt. ladijski vozli ki se uporabljajo pri delu na ladji; obrt. mrežni vozel ki se uporablja za izdelavo mrež; tkalski vozel s katerim se priključi nova nit h koncu porabljene niti; rib. ribiški vozli ki se uporabljajo pri vezavah vrvice; teh. sanitarni inštalacijski vozel celotna inštalacija na enem mestu v stavbi, vezana na sanitarije

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

môrski1 -a -o prid. (ó)
nanašajoč se na morje: morski breg, zaliv; morska obala; morsko dno / morski valovi; morska voda / morski plankton; morske rastline, ribe; ekspr. morska pošast / morski promet, ribolov / morska ladja; morsko letovišče / morski veter / morski sadeži užitni morski organizmi, razen rib; morska sol / morski ježek majhna morska žival z bodicami, podobna kepi
● ekspr. morski volk morski pes, ki je človeku nevaren; ekspr. morska deklica ženski podobno bajeslovno bitje, ki je od pasu navzdol riba
♦ aer., navt. morska milja dolžinska mera, 1.852 m; bot. dvolistna morska čebulica; morska gorjuša enoletna obmorska rastlina z mesnatimi listi in vijoličastimi ali rožnatimi cveti, Cakile maritima; morska solata zelena alga listaste oblike, Ulva lactuca; morske trave morske rastline s črtalastimi listi, Zostera; geogr. morski preliv ali morska vrata ozek vodni pas, ki veže dve obsežnejši morski kotlini; morski rokav ozek, podolgovat morski zaliv ali preliv; morski tok premikanje površinske morske vode v določeni smeri; morska gladina; geol. morska usedlina v morju odložena kamnina; med. morska bolezen; meteor. morski dim; morski veter veter, ki piha z morja na kopno; pravn. zunanji morski pas del odprtega morja, ki je tik obalnega morja in na katerem imajo obalne države posebne pravice; morski razbojnik, ropar kdor izvršuje nasilje na odprtem morju v svojo korist; notranje morske vode del obalnega morja v pristaniščih, ozkih zalivih ter med obalo in sklenjenimi bližnjimi otočji; zool. morski golob; morski konjiček majhna riba s cevastim gobcem in konju podobno glavo, Hippocampus; morski lev velik morski sesalec, podoben tjulnju, Otaria flavescens; morski list; morski medved sesalec z gostim kožuhom in nogami, ki so spremenjene v plavuti, Arctocephalus; morski pajek največja jadranska rakovica, Maja squinado; morski psi velike morske ribe hrustančnice z vretenčasto obliko telesa, Selachoidei; morski petelin na morskem dnu živeča riba z velikimi prsnimi plavutmi in veliko koščeno glavo, Dactylopterus volitans; morski prašiček majhen brezrepi glodavec s čokatim telesom, ki prebiva v stanovanju, hiši, zlasti za družbo, Cavia porcellus; morske kače ob obalah tropskih morij živeče strupene kače s telesom, sploščenim proti repu, Hydrophiidae; morske krave; morska lastovica; morske lilije na morskem dnu pritrjeni iglokožci čašastega telesa, Crinoidea; morska lisica morski pes z mečasto podaljšano repno plavutjo, Alopias vulpes; morska mačka do enega metra dolga morska riba z ogrodjem iz hrustanca in pegami, Scyliorhinus; morska mačka dolgorepa opica, ki živi v Afriki; zamorska mačka; morske vetrnice na morskem dnu živeče živali, ki imajo lovke, pokrite z ožigalkami, Actiniaria; morska vidra; morske zvezde na morskem dnu živeči iglokožci s petimi ploščatimi, širokimi kraki, Asteroidea; morsko grozdje; morsko uho polž, ki je brez zavojev, ima obliko latvice in živi v morju, prilepljen na skalnato podlago, Haliotis tuberculata

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

okvír -a m, v prvem pomenu tudi okvírja (ȋ)
1. priprava iz lesa ali drugega materiala, ki obdaja sliko ali druge predmete: sneti, vzeti iz okvira; dati, vstaviti v okvir; slike so v bogatih okvirih; baročni okvir zrcala; napraviti okvir za sliko
// tej podobno ogrodje, na katero se kaj pritrjuje ali vanj vpenja: okvir harfe; okvir obliča, žage; okviri za očala
// kar je po obliki tej podobno: osmrtnica v črnem okviru; kamnit okvir na grobu / okvir sita; okvir okrog znamk rob; v okviru vrat se je prikazala gospodinja v vratni odprtini / vratni okvir (vratni) podboj
2. knjiž. kar kaj obdaja, obkroža: panorama, zajeta v okvir s snegom pokritih koč; obraz v okviru črnih las / vključiti stavbo v pokrajinski okvir v pokrajino; scenski okvir drame scena
3. s prilastkom kar kaj opredeljuje, omejuje: idejni okvir delovanja; zakoni so pravni okvir za družbena gibanja; raziskati socialni okvir življenja na vasi; spoštovati z zakonom določene okvire / z oslabljenim pomenom: to ne sodi v okvir šole; reforme v okviru fevdalne družbe v fevdalni družbi; poskrbeti za kaj v okviru možnosti kolikor je mogoče; delovati v okviru predpisov, zakonov po predpisih, zakonih
4. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža prostorsko omejenost, kot jo določa prilastek: zapirati se v ozke nacionalne okvire; veljavnost predpisov v občinskem, državnem okviru
● publ. poiskati nove organizacijske okvire oblike; publ. sklepni prizori so padli iz okvira niso bili v skladu s celoto; publ. zadržati cene v pametnih okvirih preprečiti čezmerno zvišanje cen; ekspr. vsakdanjost brez zlatega okvira neolepšana
♦ grad. okenski okvir ki se vzida v okensko odprtino za nameščanje okenskih kril; lit. okvir novele, romana del besedila, navadno začetni in končni, ki uvaja, pojasnjuje osrednjo zgodbo; pravn. kazenski okvir najvišja in najnižja v zakonu določena kazen za posamezno kaznivo dejanje; teh. okvir vozila del nekaterih vozil, navadno iz dveh vzdolžnih in več prečnih nosilcev, ki nosi druge dele vozila; tisk. kopirni okvir; um. slepi okvir na katerega se napne platno pri slikanju; voj. okvir priprava, navadno v obliki škatlice, za vlaganje nabojev v strelno orožje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

zvézda -e ž (ẹ́)
1. na videz majhno svetlo nebesno telo, vidno na jasnem nočnem nebu: zvezde se bleščijo, svetijo, žarijo; zasijale so prve zvezde; ekspr. nebo je posuto z zvezdami na nebu je veliko zvezd; ekspr. oblak, roj zvezd; soj zvezd; pesn. srebrnina zvezd / prerokovati iz zvezd; orientirati se po zvezdah / zvezda danica planet Venera na jutranjem nebu; zvezda repatica; zvezda severnica najsvetlejša zvezda v ozvezdju Malega medveda blizu severnega nebesnega tečaja / vznes., v krščanskem okolju, ob smrti nasvidenje nad zvezdami
// astron. Soncu podobno nebesno telo, ki seva lastno svetlobo: proučevati zvezde; zvezde Rimske ceste; zvezde v ozvezdju Lire; gibanje, oddaljenost zvezd; svetloba zvezde / dvojna zvezda skupina dveh zvezd; medičejske zvezde štirje najsvetlejši Jupitrovi sateliti; pulzirajoča zvezda ki se periodično širi in krči / planeti in zvezde stalnice
2. lik z več koničastimi podaljški, kraki, enakomerno izhajajočimi iz središča: narisati, pobarvati zvezdo; krak zvezde / peterokraka, šesterokraka zvezda
// kar je po obliki podobno takemu liku: obesiti srebrne in zlate zvezde na novoletno jelko / kolesna zvezda skupek žarkasto razvrščenih špic kolesa / ulice se stekajo v zvezdo
3. navadno s prilastkom simbol, znak v obliki peterokrake zvezde: zastava z zvezdo na sredi; partizan z rdečo zvezdo na kapi / red zaslug za narod z zlato zvezdo v socializmu visoko jugoslovansko odlikovanje za družbenopolitične in vojaške zasluge
// tak simbol, znak na našitku uniforme kot oznaka za določen častniški, generalski čin: našitek s tremi zvezdami / ekspr.: s svojim junaštvom si je pridobil še eno zvezdo je napredoval za eno stopnjo; čakajo ga oficirske, generalske zvezde postal bo oficir, general
4. vet. belo znamenje različnih oblik na čelu živali: konj ima veliko zvezdo; klinasta, polmesečna, srčasta zvezda
5. navadno s prilastkom zelo slavna igralka ali pevka: postala je filmska zvezda; nastop priljubljene gledališke zvezde; publ. nove zvezde in zvezdice na popevkarskem nebu
// publ. zelo slavna, znana oseba, ki deluje v kaki skupini, na kakem področju: postal je nogometna zvezda; on je zvezda košarkarskega moštva; bil je zvezda med raketnimi strokovnjaki / mladi pesnik je zvezda na nebu evropskega pesništva
6. nebesno telo kot poosebitev tega, kar bistveno določa, usodno vpliva na potek človekovega življenja: slediti svoji zvezdi; vsak ima svojo zvezdo / verjeti v zvezde
7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: zvezda njegove sreče je utonila; utrnila se je zlata zvezda srečnih dni
● elektr. žarg. zvezda zvezdna vezava; vznes. svetijo naj ti prijazne zvezde v življenju naj ti bo lepo, dobro; ekspr. zanjo bi sklatil zvezdo z neba zanjo bi storil vse; ekspr. udaril se je, da je videl vse zvezde zelo se je udaril; ekspr. kovati koga v zvezde zelo hvaliti, povzdigovati; ekspr. tako je bilo zapisano v zvezdah usojeno; ekspr. rodil se je pod nesrečno zvezdo v življenju nima sreče; ekspr. segati za zvezdami želeti doseči nemogoče, težko uresničljivo; judovska zvezda šesterokraka zvezda iz dveh enakostraničnih trikotnikov kot simbol judovstva
♦ obrt. zvezda zvezdi podobna prvina zlasti pri kvačkanju; vrtn. božična zvezda zvezdnica; vitezova zvezda lončna rastlina s trobentastimi, navadno rdečimi cveti, Hippeastrum; zool. morske zvezde na morskem dnu živeči iglokožci s petimi ploščatimi, širokimi kraki, Asteroidea

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

hléb tudi hlèb hléba m (ẹ̑; ȅ ẹ́)
1. knjiž. večjemu krogelnemu odseku podobno oblikovan kruh; hlebec: načeti hleb; vsajati hlebe v peč; na dan je dobil pol hleba / hleb kruha
// kar je temu podobno: oblikoval je glino v hlebe; hleb sira
2. zastar. kruh sploh: velikokrat so stradali hleba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

hlébec -bca m (ẹ̑)
1. večjemu krogelnemu odseku podobno oblikovan kruh: peči hlebce; prerezati hlebec čez pol / hlebec kruha
// kar je temu podobno: hlebec sira; ekspr. opazovala je njegove mišične hlebce
2. nar. posamičen prozoren oblak v velikih višinah; cirus: nebo je bilo prekrito s hlebci

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

in vez.
I. med členi v stavku
1. za vezanje dveh istovrstnih členov: oče in sin sta zdoma; prinesi kruha in sira; pospravi krožnike in kar je še na mizi; ves moker in premražen; ravnaj počasi in previdno; duh po mesu in (po) žganju / elipt. ne ve, ali in kdaj naj pride; neprav., med predlogoma, ki se vežeta z različnima sklonoma pred in po uporabi pred uporabo in po njej / ekspr. ti si spletkar in nič drugega
// pri naštevanju za vezanje predzadnjega in zadnjega člena: rdeče, modre in zelene barve
// ekspr., v mnogovezju za stopnjevano poudarjanje členov: takrat smo bili še mladi in razposajeni in zaljubljeni
// ekspr., v zvezi in – in tako – kakor: ni čudno, če sem po takem delu in utrujena in razdražena
2. nav. ekspr. za vezanje dveh sorodnih pojmov v pomensko enoto: čast in slava mu; strah in trepet vse okolice; hrušč in trušč; zna brati in pisati; hiša brez oken in vrat / nikdar in nikoli ne bo boljši
3. nav. ekspr., pri ponavljanju iste besede za izražanje velike količine, visoke stopnje: tisoči in tisoči slavijo zmago; trajalo bo leta in leta; dnevi so daljši in daljši; vrača se spet in spet / ti si kruha sit in presit; tam je dolgčas in sam dolgčas / čez in čez; krog in krog
4. za seštevanje, prištevanje: ena in tri je štiri [1 + 3 = 4] / stara je šestnajst let in pol / ekspr. tisoč in več
// navadno okrepljen za dodajanje: lačna je in žejna tudi; pozabil ni nikogar in tudi tebe ne / čisti posodo, ploščice in podobno [ipd.] / prodaja fige, rožiče in tako dalje [itd.]; in tako naprej [itn.]
5. ekspr., navadno okrepljen za stopnjevanje: ta bolezen se pojavlja na rastlinah in celo na živalih; to ne briga nikogar in vas najmanj; pozdrav vsem in posebno tebi
6. navadno v zvezi ta in ta, tak in tak ki je znan, a se noče, ne more imenovati: pride ta in ta dan; človek s tako in tako preteklostjo; treba bo še toliko in toliko denarja / gospod ta in ta
7. ekspr., z vejico ali pomišljajem za izražanje nepričakovanega nasprotja: mlad, in tako pokvarjen; jaz – in v pokoj, kaj še / tako blizu mi je, in (vendar) tako daleč
8. z vejico, v zvezi in sicer, in to za dopolnjevanje, pojasnjevanje prej povedanega: njegov poklic zahteva znanje, in sicer resnično znanje; večkrat se razjezi, in to ne brez vzroka
● ekspr. noč in dan dela kar naprej, neprenehoma; ekspr. leto in dan je čakal zelo dolgo; približno eno leto; ekspr. prigovarjajo mu, on pa ne in ne trdovratno se upira, noče; ekspr. padel je, kakor je dolg in širok tako, da je bil ves na tleh
II. v vezalnem priredju, navadno z izpuščanjem pomožnih besed v drugem stavku
1. za vezanje dveh stavkov, ki izražata sočasnost ali zaporednost: otroci se tiščijo peči in se grejejo; zvonovi zvonijo in sirene tulijo / vrglo ga je v jarek in tam je obležal; prišel je, da bi prevzel blago in organiziral prevoz; popil je in vstal; obrnila je obraz v blazino in (je) zaspala / sin je šel z doma in hči se je omožila v sosednjo vas / vprašal je, kdo je župan in če je doma / s podrednim veznikom vrinjenega stavka se pred in piše vejica nič mu ni odgovorila, in ker je vprašanje ponovil, je samo vzdihnila
// pri naštevanju za vezanje predzadnjega in zadnjega stavka: stopil je k vratom, prisluhnil in potrkal
// nav. ekspr., v mnogovezju za stopnjevano poudarjanje stavkov: fant hodi samo v kino in gleda televizijo in bere stripe
2. nav. ekspr. za vezanje dveh sorodnih povedkov v pomensko enoto: to ga grize in peče; pomagaj si, kakor veš in znaš
3. nav. ekspr., pri ponavljanju istega povedka, navadno okrepljen za izražanje intenzivnosti dejanja: on samo čaka in spet čaka; trkam in trkam, pa se ne odpre; ni in ni hotel odnehati; pog. otroci zapravljajo, ti pa kar daj, daj in daj kar naprej denarno podpiraj, plačuj; star. po taki družbi se ji bo tožilo in se ji bo
4. za izražanje namena: pojdi in zapri vrata; takoj se vrnem in bova doigrala tisto partijo
5. ekspr., z vejico, navadno okrepljen za izražanje nasprotja s prej povedanim; pa2: samo tri dni je časa, in jaz sem čisto nepripravljen; ti odhajaš, in jaz ostanem sam
// za izražanje nepričakovanega: obljubil je vse, in potem ni dal nič; ni minilo pol ure, in že se je mračilo
// elipt. za omejevanje: to more ugotoviti samo zdravnik, in še ta težko
6. navadno z vejico za izražanje
a) vzročno-posledičnega razmerja: lani se je ponesrečila in še zdaj ne hodi; žoga je padla v potok in voda jo je odnesla; ni plačal, in so ga rubili
b) vzročno-sklepalnega razmerja: sonce zahaja in otroci morajo domov; to je zanimiv primer, in prav je, da si ga ogledamo
c) nav. ekspr. pogojno-posledičnega razmerja: naj uprizorijo kaj domačega, in gledališče bo polno; odmakni opornik, in vse zgrmi na tla
7. ekspr., navadno okrepljen čeprav, četudi: trden ostani, in naj se svet podre; ne bo ti obveljala, in če se na glavo postaviš; takoj ga je spoznal, in videl ga je samo enkrat
III. za piko ali podpičjem
1. z oslabljenim pomenom za izražanje pomenov kakor pod II, zlasti 4–7
a) ekspr.: bodite mirni. In nobenega šepetanja; vsakdo mora delati. In to velja tudi zate / v ljudski pripovedi In sirota je zbežala v gozd in je srečala zajčka in ga je pobožala / bibl. In rekel je: Hodi za menoj
b) navadno okrepljen: rad se vozi s kolesom. In vendar mu ne dovolijo
c) policist ga je ustavil. In je moral plačati kazen
2. nav. elipt. za navezovanje na prej povedano: jaz sem končal. In ti; In kako bo letos s tvojim dopustom? / No – in? je vprašal in zazehal
3. za opozoritev na prehod k drugi misli: In še to. Ali ne pogrešate sonca?
4. v členkovni rabi za izražanje začudenja, presenečenja, nejevolje: In da se mi kaj takega ne ponovi več; In temu naj bi se reklo vestno delo; ozrl se je. In glej, tudi ona se je obrnila; izgovarja se, da nima denarja. In ti si mu to verjel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

klobása -e ž (á)
1. drobnejši valjast izdelek z navadno med seboj povezanima koncema, z nadevom iz mesa, drobovine ali drugih živil: delati, kuhati, peči klobase; cela klobasa; prekajene, sveže klobase; nekoliko premastna klobasa; odrezati kolobarček, košček klobase; pol klobase; špiljenje klobas / nadevati klobase / za malico ima klobaso in sir / krvave klobase krvavice; mesene klobase z nadevom iz mesa
// kar je po obliki podobno klobasi: nadeti zeljne liste in jih zviti v klobaso / ekspr. otroku se na stegnih od debelosti delajo klobase
2. ekspr. navadno modrikasta oteklina od udarca z bičem, s palico: od udarcev so se mu delale klobase; na hrbtu ima klobase
3. tobačni listi, zviti v klobasi podobno obliko, namenjeni za žvečenje: odrezati od klobase čik / dobil je pol litra petroleja in klobaso tobaka
● slabš. kdo bo poslušal njegove klobase razvlečeno, nezanimivo pripovedovanje; ekspr. zašpiliti klobaso vrniti se na izhodiščno mesto po drugi poti
♦ aer. klobasa vreči podobna priprava za približno ocenjevanje smeri vetra; gastr. bela klobasa; jetrna klobasa; kranjska klobasa; lovska klobasa; suha klobasa zelo posušena kranjska klobasa; zool. morska klobasa na morskem dnu živeči, klobasi podoben iglokožec, Holothuria

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

maskíren -rna -o prid. (ȋ)
voj. s katerim se dela kaj podobno okolici in s tem neopazno: maskirna obleka / maskirna mreža mreža, na katero se pritrdi maskirno gradivo
// ki dela kaj podobno okolici in s tem neopazno: maskirne vojaške enote / maskirna disciplina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

púh1 -a m (ȗ)
mehki dlaki podobno perje pri ptičjih mladičih: v gnezdu so čivkali s puhom pokriti mladiči; lahek, rahel kot puh / gosji puh / blazina, pernica, napolnjena s puhom
// nav. ekspr. mlade, mehke dlake, iz katerih se razvijejo brada, brki: pod nosom mu poganja prvi puh; obriti si puh
// kar je podobno perju, mehki dlaki sploh: deblo in listi so porasli s puhom
● ekspr. vse je le pih in puh brez vrednosti, cene

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

túrban -a m (ȗ)
1. v muslimanskem okolju moško pokrivalo iz dolgega platnenega traku, ki se ovije okoli glave: Turek s pisanim turbanom na glavi; turban in fes
2. temu podobno žensko pokrivalo: na glavi je imela svilen turban
// ekspr. kar je temu pokrivalu podobno sploh: kite ima spletene v nekak turban

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

krožíti in króžiti -im nedov. (ī ọ́)
1. gibati se po kakem ustaljenem, sklenjenem, krogu ali elipsi podobnem tiru: zemlja kroži; sateliti krožijo okrog zemlje / v vesolju krožijo zvezde / točka kroži po obodu kroga
// krožno se gibati: zrak kroži; voda kroži skozi dno akvarija / kri kroži
2. nav. ekspr. delati pri premikanju krogu podobno pot: črni krokarji so krožili po zraku; jata ptic kroži nad njim / nad mestom krožijo letala
3. preh. povzročati, da je kaj podobno krogu: smeh ji kroži ustnice / veter kroži dim nad grmado / krožiti desko zaokrožati
4. ekspr. hoditi brez cilja, brez orientacije: ves dan je krožil po gozdu; s prijateljem sta krožila po mestu / avtomobili krožijo po cestah se gibljejo, premikajo
5. ekspr. prehajati od ene osebe k drugi: v skupini je krožila cigareta / kovanec je krožil okrog mize / nekaj izvodov časopisa še kroži / pogled mu je krožil po zbrani družbi
// pripovedovati se, širiti se: razne govorice krožijo; takšne vesti krožijo med ljudmi, po svetu / o njem kroži nešteto anekdot
6. star. peti2, prepevati: začeli so krožiti / krožil je vesele pesmice / slavec kroži
● ekspr. venomer kroži okrog nje je pri njej; ekspr. kri mu je začela veselo krožiti (po žilah) postal je vesel, razigran
♦ fin. denar kroži menjuje lastništvo; šport. krožiti (z rokami) delati gibe (z rokami) v obliki kroga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

nìč4 ničésar zaim., ničémur, nìč, ničémer, ničímer [ničemər, ničimər] (ȉ ẹ̑)
v nikalnih stavkih izraža nebivanje stvari, pojava v situaciji, kot jo nakazuje sobesedilo
a) kot osebek: nič ga ne spravi v zadrego; morda je kaj, morda ni nič; elipt.: potrkal je. Nič; kaj te skrbi? Nič / v zvezi z biti stoji navadno v rodilniku: tu ni ničesar; neprav. ničesar se ni spremenilo nič / s samostalniško rabljenim pridevnikom: nič dobrega se nam ne obeta; ekspr. doma ni nič drugega kakor prepir / s pridevniškim povedkovim določilom: nič ni tako nujno ali nujnega, da ne bi moglo počakati
b) nav. ekspr., v povedni rabi: zanj to ni nič / ta misel ni nič novega; njegov roman ni nič posebnega
c) kot predmet: zdaj nima ničesar več; ničesar nisem našel / junak se ničesar ne boji / navadno nesklonljivo, s samostalniško rabljenim pridevnikom: nič novega mi nisi povedal; danes nisem popil še nič toplega / ekspr.: prav ničesar ne razumeš; tudi dinarja mu ne dam, ničesar / ničemur več se ne čudim; te slike si niso v ničemer podobne; izguba se ne da z ničimer nadomestiti / o ničemer drugem ne govori
č) v členkovni rabi: nič, najbolje bo, da grem sam
● ekspr. ali bo kaj ali ne bo nič izraža nestrpnost; ekspr. nič mu ni, samo dela se bolnega zdrav je; ekspr. več potnikov je bilo ranjenih, vozniku pa ni bilo nič ni bil poškodovan; ekspr. nič ne bo z izletom izleta ne bo; ekspr. to ni ničemur podobno izraža nejevoljo; ekspr. za nič mu ni za nobeno stvar ne kaže zanimanja, se ne meni; ekspr. nič lažjega kot to to je zelo lahko narediti, opraviti; ekspr. nič kako smo se zabavali zelo; ekspr. denarja ima nič koliko zelo veliko; ekspr. nič kolikokrat je že bil pri nas ničkolikokrat; ekspr. nič zato, če je revna izraža nepomembnost povedanega; ekspr. tako govorjenje je dvakrat nič nesmiselno, prazno; ekspr. iz njega ne bo nikoli nič ne bo postal koristen, pomemben član družbe; ekspr. če nočeš z nami, pa nič izraža nejevoljno sprijaznjenje s čim; ekspr. hodil je tja, kot da ni nič izraža (navidezno) neprizadetost; ekspr. govori resnico, nič kot resnico samo resnico; kakor, kot nič ekspr. vzdigne vrečo kakor nič z lahkoto; pog., ekspr. za tako dejanje dobiš pet let kot nič boš obsojen na najmanj pet let (zapora); ekspr. vrže ga kot nič z lahkoto; pog. opomin je zalegel toliko kot nič prav nič; ekspr. meni nič, tebi nič so mu odpovedali brez utemeljitve, nepričakovano; preg. kjer nič ni, tudi vojska ne vzame kjer nič ni, ni kaj vzeti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

túnika -e ž (ú)
1. pri starih Rimljanih dolgo, srajci podobno oblačilo: obleči tuniko; toga in tunika
2. obrt. daljše žensko vrhnje oblačilo brez pasu za k dolgim hlačam ali h krilu: oblečena je bila v tuniko / tunika za na plažo
3. rel. srajci podobno liturgično oblačilo: tunika in dalmatika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

betìč -íča [bətič] m (ȉ í)
manjšalnica od bet: tolči z betičem
♦ bot. klasu podobno socvetje na debeli mesnati osi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

ciprésa -e ž (ẹ̑)
sredozemsko iglasto drevo stožčaste ali piramidaste oblike: cipresa ob grobu; gaj cipres in pinij
♦ vrtn. neprava cipresa cipresi podobno drevo, po izvoru iz Severne Amerike in vzhodne Azije, Chamaecyparis Lawsoniana

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

déklica -e ž (ẹ́)
1. oseba ženskega spola do pubertete: v razredu so same deklice; zgubila se je štiriletna deklica; drobna deklica s črnimi kitkami; prostori, telovadba za deklice / ima dve lepi deklici majhni hčeri / včeraj se je rodilo pet deklic in trije dečki
2. ekspr. dekle: rad je dvoril prikupnim deklicam; odrasla je v lepo deklico / izbral si je že svojo deklico / morska deklica ženski podobno bajeslovno bitje, ki je od pasu navzdol riba
♦ etn. ajdovska deklica po ljudskem verovanju dekle, ki je bilo tako veliko, da je stalo z vsako nogo na drugem hribu in pralo v reki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

dívji -a -e prid. (í)
1. ki živi, raste svobodno v naravi: divji golob, zajec; v starem štoru je našel divje čebele; cepiti divjo češnjo; jata divjih rac; divje in gojene rastline; divje in domače živali
2. ki še ni kultiviran, civiliziran: ti kraji so še zelo divji / divja dolina, pokrajina; divja, nedotaknjena narava / divji predeli celine; film o Divjem zahodu o življenju v zahodnem delu Združenih držav Amerike, ko ta še ni bil popolnoma civiliziran / divja plemena ki živijo na zelo primitivni stopnji družbenega razvoja
3. ki se ne da ukrotiti: konja je prodal, ker je bil divji / pri sosedu imajo zelo divjega psa / bik je ves divji razgrajal po vasi razdražen
4. nav. ekspr. ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: tega divjega človeka se vsi izogibajo; bal se je divje drhali, ki je pustošila po deželi / imel je divje navade / otroci so tako divji, da jih komaj krotim neugnani, razposajeni
// ekspr., v povedni rabi zelo jezen: kmalu se vrni, sicer bo oče divji; divji ko ris / na koga je tako divji? ves divji je nanj
// ki izraža, kaže divjost, veliko jezo: divji obraz; ustrašil se je njegovega divjega pogleda / opazil je divji blesk v njegovih očeh / zaslišal se je divji lajež psov
5. ekspr., navadno v povedni rabi ki se boji tujih ljudi: ne bodi tako divji in pridi bližje
6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: prijela ga je divja jeza; ljubil jo je z divjo strastjo / zaslišal se je divji krik, smeh / vnel se je divji boj / mraz je sicer divji, a snega ni; začutil je divjo lakoto
// ki ima veliko hitrost, silovitost: pognal je konja v divji dir; od divje vožnje z avtomobilom ga boli glava / utrujen od divjega plesa
7. ekspr., s širokim pomenskim obsegom čuden, nenavaden: to je napravilo nanj prav divji vtis; imel je divje sanje / vedno nosi obleke divjih barv
8. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: divji lov; divja gradnja črna gradnja; divje odlagališče nezakonito odlagališče odpadkov v naravi / divji zakon skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze / divji lovec, ribič
● pog., ekspr. ves divji je na meso zelo rad ga je; pog., ekspr. divji je na ženske ima veliko slo po ženskah
♦ bot. divji bezeg; divji kostanj okrasno drevo z belimi, rumeno ali rdeče lisastimi cveti v piramidastih socvetjih, Aesculus hippocastanum; divja roža šipek; etn. divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; divja jaga po ljudskem verovanju truma duhov prednikov, ki se podi v božičnem času po zraku; med. divje meso nepravilno razraslo tkivo v rani, ki se slabo celi; šport. tekmovanje na divjih vodah tekmovanje v kajaku ali kanuju na deroči reki; vrtn. divja mladika mladika, ki zraste iz starega tkiva; zool. divji petelin velika gozdna ptica temne, na prsih zelenkasto modre barve, Tetrao urogallus; divja koza gams

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

gŕški -a -o prid. (ȓ)
nanašajoč se na (stare) Grke ali Grčijo: grški jezik; grški narod; stara grška kultura; grško-rimska civilizacija / ima grški nos nos v isti črti s čelom; lasje so ji bili zaviti v grški vozel v visoko, vozlu podobno pričesko
♦ bot. grško seno kulturna ali divja rastlina z rumenimi cveti, Trigonella foenum-graecum; rel. grški križ križ, ki ima vse krake enake; grška cerkev pravoslavna cerkev Grkov; vrtn. grška jelka parkovno iglasto drevo z vodoravnimi vejami, Abies cephalonica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

himalájski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na Himalajo: himalajski vrhovi / himalajska odprava
♦ bot. himalajska cedra vedno zeleno, macesnu podobno drevo s trpežnim lesom, po izvoru iz Azije, Cedrus deodara

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

jezíčast -a -o prid. (í)
po obliki podoben jeziku: jezičasta deščica / jezičasta oblika
♦ bot. jezičasti cvet cvet v košku, ki ima venčne liste zraščene v enotno, jeziku podobno ploskev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

káj1 čésa zaim., čému, káj, čém, čím (ā ẹ̄)
1. izraža vprašanje po neznani stvari, pojavu: kaj leži na mizi? kaj se je zgodilo? iz česa je to narejeno? čemu se smeješ? kaj vidiš? na kaj misliš? po kaj si prišla? o čem govoriš? s čim se igraš? / nav. ekspr., s samostalniško rabljenim pridevnikom: kaj lepega si prinesel? kaj takega si mu povedal, da je ves prebledel? ; kaj bo dobrega? kot nagovor kakšne novice prinašate; kaj želite / elipt.: kaj boš pa zdaj; kaj pa, če ga ne bo? E, kaj, nič ne bo; kaj pa dežnik, ali ga imaš; denar ima, ali kaj, ko pa ne ve kam z njim; pog. Kaj? kot vprašanje po nerazumljeni trditvi prosim / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih vseeno mi je, kaj ljudje govorijo; elipt. s tovariši se pogovori, kako in kaj
// v neosebni rabi izraža vprašanje po neznanem sploh: kaj je švignilo čez cesto, maček ali senca? kaj je zaropotalo po stopnicah?
2. v povedni rabi izraža vprašanje po opredelitvi, stanju osebka: kaj je ta človek (po poklicu)? kaj je to? / elipt. menda je pijan ali kaj
● kaj (pa) je kaj se dogaja; ekspr. kaj je spet izraža nestrpnost, nejevoljo; kaj ti je, ali si bolna izraža vprašanje po stanju, razpoloženju; ekspr. le kaj je na njej, da je tako privlačna izraža začudenje nad ugodnim mnenjem o njej; ekspr. kaj bo iz tega izraža skrb, strah pred prihodnostjo; ekspr. misli, da je bogve kaj zelo pomemben, imeniten; pog. kaj, če bi šla v kino izraža željo, predlog; ekspr. kaj revež, da je le pošten izraža pomembnost prve, predhodne trditve; ekspr. kaj za to, če ni mlada izraža nepomembnost povedanega; ekspr. to so res velike reči, kaj meniš izraža močno podkrepitev trditve; ekspr. kaj se da tu napraviti izraža zelo slab, brezupen položaj; ekspr. oh, kaj sem dočakal kako velika nesreča me je zadela; ekspr. kaj hočemo, stari smo izraža sprijaznjenje z danimi dejstvi; pog. kaj si imel v matematiki katero oceno; ekspr. kaj ne poveste, da je res ušel izraža začudenje, presenečenje; ekspr. kaj se to pravi, nimam časa izraža zavrnitev, odklonitev; pog., ekspr. nad naju se je spravilo osem, kaj pravim, deset pobalinov izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. kaj vse ti (ne) pride na misel izraža začudenje, zavrnitev; ekspr. odšel je kaj vem kam ne ve se kam; pog., ekspr. bilo jih je kaj jaz vem koliko zelo veliko; ekspr. toliko piješ, le čemu je to podobno izraža nejevoljo; po čem je vino izraža vprašanje po ceni; ne vem, pri čem sem kakšen je moj položaj; ne ve, s čim naj plača s katerim plačilnim sredstvom; izraža nezmožnost plačila; ne vem, kaj za ena ženska je bila katera, kakšna; sam.: ne sme se ocenjevati samo kaj, ampak tudi kako

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

koló3 -ésa s (ọ̑ ẹ̑)
1. ploščata priprava okrogle oblike, ki omogoča premikanje vozila: kolo se vrti; sneti, zamenjati kolo; gumijasto, leseno kolo; kolo avtomobila / voziček na dveh kolesih / rezervno kolo; plašč kolesa / sprednje, zadnje kolo
// taka priprava kot del naprave, stroja, ki omogoča prenos gibanja: zob kolesa; jermen na kolesu drsi / kolesa transmisije / mlinsko kolo priprava v obliki kolesa s korci ali lopatami, ki izkorišča vodno energijo za pogon mlina
2. vozilo z dvema kolesoma na nožni pogon: sedel je na kolo in se odpeljal; voziti se s kolesom / stojalo za kolesa / dirkalno kolo; gorsko kolo z močnim okvirjem, širokimi platišči in veliko prestavami za vožnjo po manj urejenih poteh; mestno kolo za vožnjo po urejenih poteh; žensko kolo; kolo na prestave; kolo s pomožnim motorjem / ergometrično kolo kolesu podobna rekreacijska naprava za krepitev mišic, zlasti nožnih, opremljena z ergometrom; sobno kolo kolesu podobna rekreacijska naprava za krepitev mišic, zlasti nožnih / snežno kolo kolesu podobno vozilo za vožnjo po snegu
// v zvezi motorno kolo osebno cestno vozilo z dvema kolesoma, ki ga žene motor z notranjim zgorevanjem: peljati se z motornim kolesom; najnovejši tip motornega kolesa / mehanik za motorna kolesa
3. ekspr., z rodilnikom, z oslabljenim pomenom kar izraža tek, premikanje tega, kar določa prilastek: kolesa časa so se vrtela; kolesa priprav so se zavrtela z veliko naglico / poganjati kolesa napredka; nihče ni mogel zaustaviti kolesa razvoja; kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj
4. zgod. srednjeveška mučilna priprava v obliki kolesa: bilo mu je kakor zločincu, ki ga vežejo na kolo / mučilno kolo
5. nar. primorsko, v zvezi kolo sira hlebec sira: kupiti kolo sira
● ekspr. biti (za) peto kolo nepotreben, odveč; ekspr. otrok je prišel pod kolesa avtomobil ga je povozil; kolo sreče se obrača ugodnim, prijetnim dogodkom sledijo manj prijetni, neugodni
♦ etn. lončarsko kolo, vreteno priprava z vrtečo se ploščo, na kateri se oblikuje glinasta posoda; strojn. gonilno kolo ki žene drugo kolo; krmilno kolo del krmilnega mehanizma ladje, ki posredno deluje na krmilo tako, da se ladja premika v želeni smeri; napenjalno kolo za napenjanje jermena, ki teče čez jermenice; tekalno kolo zlasti pri žerjavih prirejeno tako, da teče po tirnicah ali vodilih; vijačno ali polžasto kolo z izrezom na obodu, ki se prilega vijaku, polžu; zobato kolo z zobmi na obodu; šport. kolo bočna zakotalitev telesa po iztegnjenih in nekoliko razmaknjenih rokah in nogah; teh. gnano kolo ki ga kdo ali kaj žene; pogonska kolesa ki ženejo vozilo; zavorno kolo na katerega obod pritisne zavorni element

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

konjíček -čka m (ȋ)
1. nav. ekspr. manjšalnica od konj: osedlati, vpreči konjička; gledala je za dirkajočim konjičkom / gugalni konjiček
● ekspr. potovati z jeklenim konjičkom z avtomobilom, motornim kolesom
2. najljubše delo v prostem času: zbiranje starin je njegov konjiček / skoraj vsak človek ima svojega konjička
♦ zool. morski konjiček majhna riba s cevastim gobcem in konju podobno glavo, Hippocampus

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

kónjski tudi kônjski -a -o prid. (ọ́; ó)
1. nanašajoč se na konje: konjski hrbet, rep; konjska griva, koža; peketanje konjskih kopit; juha iz konjskega mesa / konjski gnoj; konjska figa okrogel iztrebek konja; konjska žima žima iz repa ali grive konja / konjska salama; konjsko usnje / konjski hlev; konjska odeja, oprava; konjsko čohalo / konjski hlapec; bil je konjski prekupčevalec / goji konjski šport; kasaške in konjske dirke; konjska vprega voz z vpreženimi konji; konjsko dirkališče prostor za konjske dirke
2. slabš. podoben konju: ima konjski obraz; plavolaska s konjskimi zobmi
● pog. zmeraj je na cesti kot konjska figa vedno hodi okrog, nikoli ga ni doma; slabš. tak je kot konjska smrt zelo suh, slaboten; zelo grd, neprikupen
♦ bot. konjska kumina rastlina s pernato deljenimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti v kobulih, Seseli; fiz. konjska moč enota za merjenje moči, približno 740 W; šah. konjska končnica končnica, v kateri se igra le s kmeti in skakači; zool. konjski zolj žuželka, katere ličinka zajeda konja, Gastrophilus equi; konjska muha muha s šilastim sesalom, ki pika, Hippobosca equina; konjska pijavka pijavka, ki sesa kri goveda in konj, Haemopis sanguisuga; konjsko morsko kopito školjka z lupino, znotraj podobno konjskemu kopitu, Spondylus gaederopus

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

kopíto -a s (í)
1. rožena kožna tvorba na koncu prstov nekaterih sesalcev: konj je grizel in bíl s kopiti ob tla; drobljivo kopito / konjsko kopito / kopita udarjajo po tlaku podkve na kopitih; klopotanje, peketanje kopit
♦ vet. obrezati kopito z nožem odstraniti odvečno kopitno roževino; zool. konjsko morsko kopito školjka z lupino, znotraj podobno konjskemu kopitu, Spondylus gaederopus
2. spodnjemu delu noge podobna, navadno lesena priprava za izdelovanje, oblikovanje obuval: kopita za veliko stopalo ni imel / dati čevlje na kopito v čevlje dati kopito, da bi se razširili / čevljarsko kopito
// ekspr., v prislovni rabi v zvezi s po izraža, da ima kaj ustaljeno ali pogosto se ponavljajočo obliko: predava po enem kopitu; vse gre po istem, starem kopitu
3. leseni, navadno razširjeni del strelnega orožja: udaril ga je s kopitom / puškino kopito
● ekspr. naš oče je človek starega kopita v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ekspr. odkar se je vrnil, ni več prijel za kopito ni več čevljaril; ekspr. poberi šila in kopita in pojdi vzemi vse svoje stvari in odidi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

króglast -a -o prid. (ọ̑)
podoben krogli ali delu krogle: kroglasti biseri; kroglasta izboklina; kroglasta kamnita tvorba / ekspr. kroglaste rjave oči / kroglasta oblika svetilke
♦ anat. kroglasti sklep sklep s polkrogli podobno sklepno glavico in ustrezno ponvico

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

lážen -žna -o prid. (á)
1. ki vsebuje laž, neresnico: lažna trditev; širiti lažne vesti
2. ki le po videzu, na zunaj ustreza določenim normam, zahtevam: njegov humanizem je lažen; to je lažna dobrota; njegova lažna morala; lažno prijateljstvo
// ki v resnici ni tak, kot se kaže: lažni demokrat; lažni prijatelji; lažni zdravnik
// ki je po videzu, na zunaj tak kot pravi: lažni vojaški objekti / predložiti lažne dokumente / lažna žalost / predstaviti se z lažnim imenom / star. lažni denar ponarejen
♦ arhit. lažno okno okno, ki je narejeno le zaradi zunanje podobe stavbe in ne služi svojemu namenu; niša v fasadi, ki ponazoruje okno; jezikosl. lažni prijatelj beseda ali besedna zveza, ki ima v drugem jeziku enako ali podobno izrazno podobo, a drugačen pomen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

ljubézen -zni ž (ẹ̑)
1. močno čustvo naklonjenosti do druge osebe: vezala ju je velika ljubezen; ekspr. ljubezen gori, ugasne, se vname; izpovedati, odkriti, priznati komu ljubezen; ekspr. prisegal ji je večno ljubezen; vračati komu ljubezen; čista, globoka, goreča, prva, skrita, strastna, zvesta ljubezen; čutna in duhovna ljubezen; ekspr. sladka, vroča ljubezen; srečna ki jo ljubljena oseba vrača, nesrečna ljubezen ki je ljubljena oseba ne vrača; ljubezen do dekleta; ljubezen med možem in ženo; zakon brez ljubezni; biti prevzet od ljubezni / njuna dolga ljubezen je končana; tekmec v ljubezni / nav. ekspr.: petošolska ljubezen; platonična ljubezen brez želje po čutnih, telesnih odnosih; ljubezen na prvi pogled / poročil se je z njo iz ljubezni; storiti kaj iz ljubezni
// evfem. spolno razmerje, spolni odnosi: njen mož ima ljubezen z drugo žensko; pog. začela je z njim ljubezen; njegove neštevilne ljubezni / lezbična ljubezen; svobodna ljubezen skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze / spolna ljubezen
// ekspr. oseba, na katero se nanaša to čustvo: po dolgih letih je srečal svojo nekdanjo, prvo ljubezen; oženil se je s svojo mladostno ljubeznijo / kot nagovor kmalu se vrni, ljubezen moja
2. s prilastkom močno čustvo naklonjenosti do koga, združeno s skrbjo za njegovo korist, dobro: čutiti ljubezen do staršev; bratovska, materinska, otroška ljubezen; hčerina ljubezen do očeta; ekspr. opičja, slepa ljubezen do otrok / domovinska ljubezen; ljubezen do domovine; ljubezen do mladine / ljubezen do živali / to je storila iz ljubezni do otrok; z veliko ljubeznijo je govoril o svoji materi; vzgajal je svojega učenca z očetovsko ljubeznijo kot bi bil njegov oče
3. knjiž., ekspr. kar je posledica teh čustev: obdajala jo je ljubezen moža in otrok; izkazovati staršem ljubezen in spoštovanje
4. navadno v zvezi z do močen pozitiven odnos do česa: cenila je njegovo ljubezen do glasbe, gledališča, knjig; velika ljubezen do narave; ljubezen do poklica; ljubezen do svobode / njena ljubezen do dela je znana znano je, da rada dela; evfem. vsi poznajo njegovo ljubezen do denarja veliko željo, da bi ga pridobil, imel / ekspr.: glasba je njegova ljubezen; pipa je bila njegova največja ljubezen zelo rad je kadil pipo / z ljubeznijo obdelovati zemljo; jed je bila skromna, a pripravljena z ljubeznijo
5. ekspr. dobri, prijateljski odnosi: med ljudmi ni vladala ljubezen, ampak sila; ljubezen do bližnjega, za trpeče ljudi / sosedje so živeli med seboj v ljubezni in prijateljstvu
● ekspr. kar pojedel bi jo od ljubezni ima jo zelo rad; iron. ne vem, če bosta lahko samo od ljubezni živela za življenje jima bo potrebna materialna osnova; star. vnela se je v ljubezni do njega, zanj zaljubila se je vanj; knjiž. kupljena ljubezen pri kateri je treba partnerja plačati; vznes. čas ljubezni pomlad; evfem. služabnice ljubezni vlačuge, prostitutke; ekspr. biti slep od ljubezni biti nekritičen do ljubljene osebe; šalj. ljubezen gre skozi želodec če ženska moškemu dobro kuha, je tudi njegova ljubezen trdna; za ohranitev ljubezni je potrebna materialna podlaga; ljubezen je bolezen ljubezen, zaljubljenost povzroča podobno stanje kot bolezen; ljubezen je slepa; stara ljubezen ne zarjavi; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni
♦ rel. ljubezen do Boga; vera, upanje, ljubezen; vrtn. goreča ljubezen dlakava vrtna rastlina z rdečimi cveti; kalcedonijska lučca

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

lokálen -lna -o prid. (ȃ)
1. nanašajoč se na kraj 1, 2, krajeven: poznati lokalne razmere / raziskovati lokalno zgodovino / časopis prinaša le lokalne novice / knjiž.: lokalni kolorit; dati romanu lokalno barvo / lokalni vremenski pojavi; lokalni potresi; lokalna vojna / lokalni časopis časopis, ki prinaša zlasti novice z določenega manjšega območja; lokalni promet promet med določenim središčem in sosednjimi, manjšimi kraji; lokalni vlak vlak, ki vozi iz središča v določeni manjši kraj; ekspr. lokalni patriotizem veliko občudovanje, ljubezen do domačega kraja, pokrajine; lokalna radijska postaja postaja, katere oddaje so namenjene le manjšemu območju; lokalna proga proga, ki povezuje središče z določenim manjšim krajem; lokalno ogrevanje, gretje ogrevanje, gretje s pečjo ali podobno samostojno grelno pripravo
2. med. ki je le na posameznem delu telesa: lokalna anestezija; lokalno vnetje
♦ astron. lokalni čas po krajevnem poldnevniku merjeno trajanje, krajevni čas; soc. lokalne skupnosti skupnosti, ki se oblikujejo kot tvorbe dolgotrajnih družbenih procesov na določenem zemljepisnem področju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

máska -e ž (ȃ)
1. predmet za zakritje obraza, glave, ki navadno nekaj predstavlja: natakniti (si), nositi, sneti (si) masko; režeča se maska; lice je negibno kot maska / obredne maske afriških plemen; pustne maske; ples v maskah ples, pri katerem nosijo plesalci maske / za maškarado se je oblekel v masko huzarja v obleko, ki predstavlja huzarja
// kdor ima obraz zakrit s takim predmetom ali po celotni opravi nekaj predstavlja: najlepše maske bodo nagrajene; v dvorani se je nabralo veliko mask
2. knjiž. kar prikriva, zakriva pravi videz, podobo česa; krinka: zunanji blišč je le maska za strahotno notranjo revščino / z oslabljenim pomenom nadevati si masko brezskrbnosti, poguma
3. s šminko in drugimi pripomočki vlogi primerno urejen igralčev obraz: imel je zelo dobro masko / delati igralcem maske
4. predmet, ki se da na obraz ali del obraza, zlasti za zaščito: nadeti si, sneti si masko / plinska maska ki varuje dihalne organe pred strupenimi plini in parami; podvodna ali potapljaška maska ki omogoča gledanje pod vodo / zaščitna maska
5. navadno v zvezi posmrtna maska mavčni odlitek pokojnikovega obraza: njena posmrtna maska je ohranjena / posneti, vzeti komu posmrtno masko
6. kozm. na obraz nanesena sredstva za nego kože na obrazu: izmiti masko; sestav maske / čistilna, hranilna, oljna maska / maska za obraz
● ekspr. strgati komu masko z obraza pokazati njegovo pravo, resnično bistvo
♦ avt. maska prednji del karoserije, navadno mreža pred hladilnikom; fot. maska okvir, ki pri kopiranju ali povečevanju omogoča spreminjanje izreza slike; gled. maska kovinska ploščica z izrezanim krogom za uravnavanje velikosti svetlobnega polja v reflektorju; med. kisikova maska za vdihavanje kisika; zaščitna maska priprava iz tkanine, ki si jo da zdravstvena oseba čez nos in usta; maska za narkozo priprava, ki se povezne bolniku na obraz in nanjo kaplja narkotik; metal. maska forma z zelo tanko steno za natančne ulitke; šport. sabljaška maska za zaščito obraza pri sabljanju; um. maska konzola v obliki fantazijsko preoblikovane živalske ali človeške glave, zlasti v grški arhitekturi; vet. maska s temnejšo dlako porasel del pasje glave okoli oči in gobca; voj. maska kar dela kaj podobno okolici in s tem neopazno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

nosíti nósim nedov. (ī ọ́)
1. držati kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža na osebek, in (večkrat) hoditi: nositi kovček; nositi opeko, vreče; nositi ranjenca; nositi na glavi, v rokah; nositi v košari, s škafom; težko nositi / konj ga je nosil v galop
// tako držati kaj in (večkrat) hoditi kam z določenim namenom: nositi kamenje v jarek; nositi očetu malico; nosil mu je šivat; nositi prodajat; natakar mu nosi zajtrk v sobo; nositi (solato) na trg, naprodaj / nositi denar v banko / pog. kdo vam nosi kruh kupuje in prinaša; nositi mleko po hišah raznašati
2. navadno s prislovnim določilom povzročati:
a) da se kaj premika zlasti po vodi, zraku: tok je nosil čoln na odprto morje; brezoseb. dim je nosilo proti zahodu; veter nosi pesek, prah, smrad; ekspr. dva voza sta jih nosila v mesto na dveh vozovih so se peljali
b) da kaj prihaja kam: veter jim nosi dež v obraz, prah v oči / ekspr. vozila je na ovinku nosilo s ceste zanašalo
3. nav. ekspr. iti h komu z namenom povedati mu kaj: nosim vam vesele novice / nositi novice po vasi pripovedovati, razširjati
4. ekspr., s prislovnim določilom povzročati, da kdo kod hodi, se premika: nemir ga je nosil od vrat do okna in spet nazaj; radovednost je nosila množico po trgu; pren. domišljija ga je nosila od prizora do prizora
// povzročati bivanje, zadrževanje koga kje: vojna jih je nosila po raznih bojiščih / kakšen hudič ga nosi ob tej uri tod okoli; kaj pa tebe nosi po naših krajih
5. s prislovnim določilom delati, da (večkrat) prihaja kaj na določeno mesto: bolnik je s težavo nosil hrano v usta / publ. v času, ko nosi plavalec roko mimo glave, pridejo usta že iz vode premika
6. knjiž. povzročati, da je kdo deležen česa; prinašati: trdili so, da jim nosijo kulturo; tako življenje nosi ljudem mir, srečo; to nosi vsemu smrt / taka burja nosi ladjam brodolome
7. publ. bistveno, odločilno vplivati na kako dejanje, dejavnost: naše akcije ne sme nositi naključje; te sile nosijo zgodovinski razvoj / čeprav ni imel glavne vloge, je nosil vso predstavo; revijo nosi mlajši rod vodi, usmerja
8. z oslabljenim pomenom izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: nositi nove čevlje, hlače; nositi lasuljo; že dve leti nosi isto obleko; nositi odlikovanje, prstan; nositi orožje, revolver / nositi očala, slušni aparat / ta konj še ni nosil sedla ga še niso jahali
9. z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: nositi denar pri sebi; nositi ključe s seboj / osebno izkaznico je treba nositi s seboj
10. z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo; imeti: nositi brado, brke, dolge lase / steklenica nosi tujo etiketo; vejice nosijo dolge trne; pismo nosi njegov podpis; pošiljka nosi žig mariborske pošte / publ.: življenje v mestih nosi evropski pečat; podobno spoznanje nosi tudi njegova druga drama
11. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: tiho je nosila svojo bolečino, žalost; v srcu nosi nemir; nositi v očeh obup, smeh / to bolezen je moral že dolgo nositi v sebi / situacija nosi v sebi številne nevarnosti / vsak nosi odgovornost za svoje delo je odgovoren; naredi tako, ampak posledice boš nosil sam čutil, trpel
12. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, pojavljanje česa v zavesti, duševnosti osebka: to že dolgo nosim v glavi; že tedaj je nosil v sebi idejo romana; v spominu sem jo nosil lepšo, kot je bila v resnici; to misel je že dolgo nosil s seboj
13. ohranjati kaj v določenem položaju kljub delovanju nasprotne sile: steblo nosi bujen cvet; snega je toliko, da ga strehe težko nosijo / oporniki nosijo most
// s prislovnim določilom ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: nositi klobuk postrani; roke nosi navadno v žepu; ta pes nosi uhlje spuščene ob glavi / hermelin nosi telo tik ob tleh hodi, se premika s telesom tik ob tleh
14. imeti plod v telesu: koliko časa nosi medvedka, ženska; ko samice nosijo, je lov nanje prepovedan / knjiž. povedala je možu, da nosi tretjega otroka; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča
● ekspr. tedaj so jih začeli dogodki nositi niso več obvladovali, usmerjali dogodkov; ekspr. kmetija slabo nosi daje, prinaša majhno korist; kokoši spet nosijo nesejo; luna ga nosi je mesečnik; ekspr. že spet jo luna nosi je zmedena, neuravnovešena; ali pri vas Miklavž nosi v krščanskem okolju ali na večer pred 6. decembrom obdarujete otroke; ekspr. noge ga več ne nosijo ne more več hoditi; ekspr. šel je, kamor so ga noge nosile brez naprej določenega cilja; zastar. tako daleč ne nosi nobena puška ne nese; ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; ekspr. revež je, odkar ga zemlja nosi odkar živi; pog. nositi blato v hišo prihajati z blatnimi čevlji; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; pog., ekspr. nositi glavo, kožo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; ekspr. vse, kar nosi hlače, mora pod orožje vsi (odrasli) moški; iron. v tej družini pa žena hlače nosi odloča, ukazuje; fantek nosi očetovo ime ima ime, se imenuje po očetu; jezikosl. žarg. naglas nosi drugi zlog naglas je na drugem zlogu; pog., ekspr. na hrbtu nosim že sedmi križ star sem že sedemdeset let; publ. geni nosijo dedne lastnosti imajo in prenašajo; ekspr. visoko nosi nos je domišljav, ošaben; ekspr. že dva meseca nosi puško, vojaško suknjo je pri vojakih; knjiž. griček nosi razvaline na vrhu grička so razvaline; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolna razmerja, spolne odnose z drugimi moškimi; publ. stroške selitve nosi podjetje plača, poravna; ekspr. glavno težo dela nosita kolegici največ dela, najtežje delo opravljata; star. vodo v Savo nositi opravljati nepotrebno, nekoristno delo; ekspr. nositi zastavo, zvonec biti prvi, zlasti v slabem; ekspr. vse mu nosi na nos, na ušesa pripoveduje, kar ne bi smel; star. saj ne nosi na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva; pog., ekspr. nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače; ekspr. srca ni ravno na jeziku nosil svojih čustev ni hitro zaupal; ekspr. zmeraj so ga na rokah nosili zelo negovali, razvajali; zelo obzirni, pozorni so bili do njega; pog., ekspr. nositi koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. to dekle je že eno leto nosil v srcu je bil vanjo zaljubljen; tekel je, kolikor so ga noge nosile kolikor hitro je mogel; lažje bi ga nosil kot poslušal zelo neprijeten, nadležen je; ekspr. nosi vas vrag, kako ste sitni izraža močno jezo, nejevoljo; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

peníca tudi pénica -e ž (í; ẹ́)
ptica pevka s šilastim, nekoliko ukrivljenim kljunom: v grmovju se oglaša penica; gnezdo penic
♦ zool. pisana penica s pisanim perjem in močnim rjavkasto rumenim kljunom, Sylvia nisoria; siva penica rdečkasto rjavkaste barve s sivo kapico na glavi, Sylvia communis; sivoglava penica katere petje je podobno klopotanju mlinskih koles, Sylvia curruca

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

povôden -dna -o prid. (ó)
ki je, se nahaja na vodi ali ob vodi: različne povodne trave / povodne živali
♦ etn. povodni mož po ljudskem verovanju moškemu podobno bitje, ki prebiva v vodi; zool. povodni konj v vodi živeči sesalec z vretenastim trupom in zelo velikim gobcem, Hippopotamus amphibius; povodni kos ptica pevka, ki se potaplja in gnezdi v bližini vode, Cinclus cinclus; povodna bolha droben rakec, ki živi v stoječih vodah, Daphnia pulex

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

prijátelj -a m (ȃ)
1. kdor je s kom v iskrenem, zaupnem odnosu, temelječem na sorodnosti mišljenja, čustvovanja: biti komu prijatelj; imeti prijatelje; dober, velik, zaupen prijatelj; prijatelj mojega sina; prijatelj iz otroških let / že v šoli so postali prijatelji / iron. ti si pa lep prijatelj / družinski, mladostni, osebni prijatelj / kot nagovor dragi prijatelj
// kdor ima do koga naklonjen, prijazen odnos: Slovenija ima v svetu veliko prijateljev; biti prijatelj otrok, revežev / pes je človekov prijatelj / Društvo prijateljev mladine
// s prilastkom kdor s kom dobro sodeluje, zlasti v gospodarstvu: poslovni, trgovski prijatelj
2. ekspr., s prilastkom kar je komu ljubo, drago: gozd je njegov prijatelj; otroku so se živali smilile, zato je pridno krmil svoje prijatelje / krilati prijatelji ptiči
3. ekspr., navadno s prilastkom kdor ima zanimanje, nagnjenje za kaj: oddaja za prijatelje dobre glasbe; biti prijatelj narave, pog. dobre kapljice; nisem prijatelj dolgih sprehodov / to vino ima veliko prijateljev mnogo ljudi ga kupuje, pije; publ. prijatelji smučanja so bili s počitnicami zadovoljni smučarji
4. ekspr. fant, zaročenec: že dolgo ima prijatelja; prišla je na ples s svojim prijateljem
● ekspr. stroji so človekovi prijatelji mu koristijo, olajšujejo delo; iron. v stanovanju je našel domačega, hišnega prijatelja ženinega ljubimca; ekspr. to je prijatelj v narekovajih to ni prijatelj; ekspr. prijatelj gor, prijatelj dol ne morem ti ustreči, čeprav sva prijatelja; prijatelja spoznaš v nesreči; čisti računi, dobri prijatelji poravnane medsebojne obveznosti omogočajo prijateljske odnose
♦ gastr. domači prijatelj trdo, na rezine razrezano pecivo z orehi in rozinami; jezikosl. lažni prijatelj beseda ali besedna zveza, ki ima v drugem jeziku enako ali podobno izrazno podobo, a drugačen pomen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

prikólica -e ž (ọ̑)
vozilo brez lastnega pogona, ki se pripne, priključi k vlečnemu vozilu, zlasti za prevažanje tovora: pripeti prikolico; naložiti na prikolico; tritonska prikolica / avtomobilska, traktorska prikolica
♦ agr. nakladalna prikolica; teh. enoosna prikolica; tur. počitniška ali stanovanjska prikolica hiši podobno vozilo brez lastnega pogona za prebivanje, prenočevanje, zlasti na počitnicah
// vozilo brez lastnega pogona, ki se pritrdi ob motorno kolo, za spremljevalca: sesti v prikolico; dirke motorjev s prikolicami
● ekspr. ni hotel biti samo prikolica, zato je družbo zapustil biti odvečen, neenakopraven član; pog., šalj. njegova prikolica se je nekaj razburjala, pa jo je hitro utišal njegova žena, spremljevalka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

rôka -e in -é ž, tož. ed. in mn. v prislovni predložni zvezi tudi róko róke (ó)
1. okončina človeka, ki se uporablja za prijemanje, delo: dvigniti, skrčiti roko; iztegovati roke proti materi; prekrižati roke na prsih; zlomiti si obe roki; dolge, mišičaste roke; roka v komolcu, zapestju; čez roko obešena torbica; roke in noge / peljati dekle pod roko spremljati, voditi jo, držeč svojo roko pod njeno, navadno v višini komolca; desna, leva roka; braniti se z golimi rokami brez pripomočkov; človek s suho roko; imeti umetno roko protezo, ki nadomešča to okončino; glasovati z dviganjem rok / kot poziv oborožene osebe k neupiranju, vdaji roke kvišku / klesati roko / roka opice
// del te okončine od zapestja do konca prstov: držati, imeti roke v žepu; stisniti roko v pest; pred jedjo si umiti roke; zebe me v roke; držati se za roke; mehke, negovane, tople roke; hrbet roke / na roki nosi prstan na prstu, navadno prstancu; jesti z rokami z rokami prijemati jed in jo dajati v usta; risati s prosto roko / pri pozdravu dati, stisniti, stresti komu roko; seči komu v roko / kot podkrepitev trditve, obljube ná roko, da bom držal besedo / z oslabljenim pomenom ponuditi, sprejeti roko sprave spravo
// notranja stran tega dela: imeti raskave, žuljave roke / od presenečenja ji je padlo pismo iz rok; nastaviti dlan in piti iz roke; podajati si kaj iz rok v roke; pljunil je v roke in prijel za lopato; držati, imeti kaj v rokah / ekspr. tak je, da bi iz roke jedel zelo je krotek, ubogljiv / kot označba na pošiljki v roke XY
2. nav. ekspr. ta okončina glede na dejanje, delo, ki ga opravlja: prepustiti se rokam bolničarja / pazi se, ker me že srbijo roke ker bi te najraje udaril; dvigniti roko proti komu, nad koga udariti, (pre)tepsti ga; nisem še položil roke nanj nisem ga še udaril; umreti od sovražne roke / denar mu gre nerad iz rok skop je; delo mu gre od rok hitro dela; gledati komu pod roke nezaupljivo nadzorovati koga pri kakem delu, opravku; to sem prislužil z rokami s fizičnim delom
// nav. ed., s prilastkom ta okončina glede na način opravljanja dejanja: imeti lahko, mirno, zanesljivo roko; voditi vse niti dogajanja z izkušeno, spretno roko / ta pa ima roko je zelo spreten; radi jo imajo zaradi njenih pridnih, spretnih rok zaradi pridnosti, spretnosti; narediti na hitro roko na hitro
3. ekspr., s prilastkom človek, kot ga določa prilastek: potrebovati delavne, pridne roke / pri njih manjka odločna, ženska roka / po tem ozemlju je segala pohlepna tuja roka tujci
4. v prislovni rabi, v zvezi na roko, na roke izraža, da se delo opravlja z rokami ali z določenim orodjem, ki se drži v rokah, ne pa s strojem: delati čevlje na roko; okopavati, žeti na roke; na roko tkani prti ročno
5. ekspr., s predlogom, v zvezi z dati, imeti, vzeti izraža ročno opravljanje določenega dela ali konec, začetek takega opravljanja: cel dan ima kramp, metlo v rokah; rada vzame pletenje v roke / daj že enkrat knjigo iz rok nehaj brati; dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo; umreti s puško v roki v boju
6. ekspr., s predlogom, v zvezi z biti, dobiti, imeti izraža, da kdo ima, razpolaga s čim, kar se prime, drži v rokah: zdaj imam vsa potrdila v rokah / te besede so ji izbile orožje iz rok povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti; dobiti dober dokaz v roke
// izraža osebo, ki razpolaga s čim, ima kaj v lasti: posestvo je v drugih, tujih rokah; gostilne so v zasebnih rokah / zemlje ni dal iz rok do smrti je ni prepustil, izročil; hiša prehaja iz rok v roke lastniki se pogosto menjajo; premogovniki so prešli v roke tujega kapitala / pog. blago ima iz druge roke od preprodajalca, prvega uporabnika; novica je iz prve roke iz neposrednega vira
7. ekspr., s predlogom, v zvezi z biti, imeti, vzeti izraža, da kdo vodi kaj, odloča o čem: izlet ima v rokah tajnik; vzgoja je v njihovih rokah; oblast je v rokah ljudstva / predsednik je sam vzel stvar v roke; vzeti usodo v svoje roke / odločitev je v vaših rokah; zadeva je že v rokah sodišča; imeti škarje in platno v rokah imeti moč, oblast odločati o čem
// v zvezi z določenimi glagoli izraža vpliv, nadzorstvo, oblast koga nad kom ali čim: komaj se je rešil iz njihovih rok; prevzeti oblast iz rok ljudstva; mesto je v rokah vojske / iztrgati koga iz rok smrti rešiti ga smrti; ne dam se jim v roke ne pustim, da bi me ujeli, da bi o meni odločali; otrok je v dobrih rokah
8. ekspr., s prilastkom moč koga ali česa, ki se uveljavlja po kom drugem: roka oblasti, pravice, sodišča ga ni dosegla / njegova roka je dolga njegova moč, oblast sega daleč; publ. biti podaljšana roka organizacije pomagati pri uresničevanju njenih namenov, nalog
9. ekspr., v zvezi biti, imeti pri roki izraža, da je komu kaj glede na dejanje, pri katerem se uporablja tudi roka, blizu, na primernem mestu: orodje ima urejeno, da je takoj pri roki; nobenega zemljevida ni pri roki / izgovor ima zmeraj pri roki / jest hodi v gostilno, ki je najbolj pri roki
10. pog., v zvezi biti od rok izraža, da je komu kaj glede na določeno dejanje daleč, na neprimernem mestu: trgovina je precej od rok
● ekspr. s tem si ne bom mazal rok ne bom storil tega nečastnega, negativnega dejanja; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben; pog. če le more, drži roke v žepu, križem lenari, ne dela; ekspr. držati, imeti roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; že po prvih težavah so mnogi dvignili roke izgubili upanje na uspeh; opustili delo; ekspr. trgovci so si meli roke so bili zadovoljni, veseli; ekspr. poletje podaja roko jeseni prehaja v jesen; ekspr. zadnji čas je, da si podasta roke se pobotata; ekspr. lahko si kar roko podasta oba sta enaka, slaba; knjiž. sodišče je položilo roko na knjigo je prepovedalo razširjanje, prodajo te knjige; pog. položiti roko nase narediti samomor; ekspr. (položi) roko na srce in priznaj bodi odkritosrčen; ekspr. ponuditi komu roko biti pripravljen, želeti komu pomagati; izraziti željo se s kom poročiti; umiti si roke (kot Pilat) ne sprejeti odgovornosti za negativno dejanje, ki ga je kdo storil ne popolnoma prostovoljno; ekspr. izpustiti zmago iz rok ne zmagati kljub ugodnemu položaju; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; pog. biti si na roke, na roko pomagati drug drugemu; biti v prijateljskih, dobrih odnosih; pog. na roke, na roko jim gre dela zanje tako, kot želijo; pomaga jim; pog. denar na roko ali pa nič plačati takoj in v gotovini; ekspr. ukrade, kar mu pride pod roko kar more; ekspr. skozi njegove roke je šlo že dosti učencev poučeval je že dosti učencev; dati komu posestvo v roke prepustiti mu ga v upravljanje; ekspr. padel je policiji v roke policija ga je odkrila, ujela; ekspr. treba bo pljuniti v roke treba bo z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati; ekspr. po dolgem pogajanju sta si udarila v roke sta sklenila dogovor, kupčijo; ekspr. oče ga je vzel v roke ostro opomnil, oštel; ekspr. (vzemi) pamet v roke izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; ekspr. (za)prosil je za njeno roko zasnubil jo je; ekspr. zmeraj so ga na rokah nosili zelo negovali, razvajali; zelo obzirni, pozorni so bili do njega; star. izid bolezni je še v božjih rokah neznan, nejasen; pog. kupiti, prodati pod roko nezakonito, skrivaj; ekspr. to podpišem z obema rokama s tem se v celoti strinjam; grad. žarg. z roko podprt tram z ročico; evfem. nima čistih rok je kriv; črna roka teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte; ekspr. on je njegova desna roka nepogrešljiv, najožji sodelavec; pog. biti dobrih rok radodaren; leva roka star. kmetija leži na levo roko od ceste na levi strani; pog. to bo naredil z levo roko z lahkoto, brez težav; ne temeljito, površno; ekspr. imeti dve levi (roki) biti len, neroden pri delu; publ. v državi se je uveljavila politika močne roke zahteva po doslednem izpolnjevanju predpisov, zakonov; goste so sprejeli z odprtimi rokami gostoljubno, z veseljem; ekspr. imeti polne roke dela biti zelo zaposlen; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; ekspr. odtegniti komu prijateljsko roko prijateljstvo, pomoč; dati komu proste roke dovoliti mu, da ravna po svojem preudarku; ekspr. delati na svojo roko brez upoštevanja soglasja, vednosti, mnenja drugih; pog. začeti (obrt) na svojo roko postati samostojen obrtnik; knjiž. živi od dela svojih rok sam se preživlja; ekspr. imeti zvezane roke ne moči storiti kaj odločilnega; ekspr. vladati z železno roko odločno, s silo, nasiljem; ekspr. zdi se mu, da je dolina na dosegu roke zelo blizu; ekspr. ima prijateljev, da jih na prste ene roke prešteješ zelo malo; ekspr. saj nimam deset rok ne morem opraviti toliko dela, kot se pričakuje, zahteva od mene; roka roko umije človek povrne zlasti v neprijetnem, nedovoljenem položaju dobljeno pomoč s podobno pomočjo; če mu prst ponudiš, pa roko z(a)grabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko; preg. boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi koristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pričakovati, a ne dobiti
♦ elektr. pravilo desne roke s katerim se določa smer inducirane napetosti; film., fot. fotografirati, snemati iz roke tako, da se drži kamera, fotografski aparat v roki; igr. igrati iz roke brez talona; rel. polaganje rok bistveni del obreda pri birmi, mašniškem posvečenju; teh. mehanična roka priprava, ki opravlja podobna dela kot roka; robotska roka naprava z vgrajenim robotom, ki samostojno prilagaja svoje gibe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

rožíček -čka m (ȋ)
1. manjšalnica od rog: srnjak izgubi rožičke; rožički kozlička / lunini rožički / napolniti rožiček s tobakom; rožiček s smodnikom
2. nav. mn., med., nekdaj hruškasta, navadno steklena priprava za puščanje krvi: staviti rožičke
● ekspr. že spet kaže rožičke se upira; se napihuje, postavlja; na fotografiji je stal za njo in ji naredil rožičke iz hudomušnosti ji je prislonil nad glavo kazalec in sredinec v obliki črke V; ekspr. žena mu je nasadila rožičke imela je spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; ekspr. on nosi rožičke njegova žena ima spolna razmerja, spolne odnose z drugimi moškimi; ekspr. polž pokaže rožičke tipalnice; rožiček na modrasovi glavi kožni izrastek
♦ bot. rženi rožiček glivica zajedavka na rži in nekaterih travah; temna tvorba te glivice na klasih rži; zool. navadni rožiček morski polž z rožičku podobno hišico, Gourmya vulgata

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

rubínski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na rubin: rubinsko nahajališče / rubinski nakit
♦ teh. rubinsko steklo steklo, ki je zaradi dodatka kovine po barvi podobno rubinu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

serózen -zna -o prid. (ọ̑)
med. podoben krvnemu serumu: serozna tekočina
♦ anat. serozna mrena ovojnica prsnih in trebušnih organov, ki izloča krvnemu serumu podobno tekočino

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

sklèp sklépa m (ȅ ẹ́)
1. gibljiv stik dveh ali več kosti: sklep mu je otekel, otrdel; boli, ekspr. trga ga v sklepih; poškodba sklepa; bolečine v sklepih; ekspr. biti trd v sklepih / ekspr. roka je skočila iz sklepa / čeljustni, kolčni, kolenski sklep
2. mesto, kjer se kaki členi, deli navadno gibljivo sklepajo, spajajo: okrepiti sklep; sklepi lesenega zložljivega metra / poskakovanje vagonov na sklepih tračnic
3. element, ki sklepa kake člene, dele: speti, zvezati s sklepi; aluminijasti, železni sklepi
4. navadno s prilastkom končna misel, ugotovitev kakega sklepanja, razmišljanja: sklep, da je govoril neresnico, je bil potrjen; priti do nenavadnega, zmotnega sklepa / iz uradnih izjav delati presenetljive sklepe; publ. potegniti iz razprave nekaj sklepov
// trditev, izjava, izpeljana iz dveh ali več trditev, izjav po pravilih logike: iz premis, trditev izpeljati sklep / knjiž. dedukcijski, indukcijski sklep
5. kar se sklene, določi
a) po premisleku: držati se svojega sklepa; pozabiti na vse dobre sklepe; ostati pri svojem sklepu / narediti trden sklep trdno skleniti
b) po končani obravnavi, razpravi: izglasovati, sprejeti sklep z večino glasov; prebrati sklepe seje, zborovanja; sklep o omejitvi uvoza / zapisnik sklepov
// pravn. pravni akt o posamezni zadevi pravne narave, izdan zlasti v postopku: izdati, podpisati sklep; sklep o dedovanju, priporu
6. konec1, zaključek: za sklep sezone uprizoriti komedijo / smrt je sklep življenja
7. sklenitev: doseči sklep pogodbe
♦ alp. sklep doline konec doline, kot; anat. kopitni sklep; kroglasti sklep s polkrogli podobno sklepno glavico in ustrezno ponvico; skočni sklep med golenico, mečnico in skočnico; filoz. logični sklep ki upošteva zakon logike; sklep silogizma; gozd. sklenjen gozdni sklep gozd, v katerem se krošnje prekrivajo ali vsaj medsebojno dotikajo; lit. sklep del literarnega dela, v katerem se dogajanje sklene, konča; med. vstaviti umetni sklep; otrdelost sklepa; vnetje sklepov; ptt pisemski sklep več v vrečo zloženih pisemskih pošiljk, ki se pošiljajo določeni pošti za nadaljnjo odpravo; žel. sklep vlaka konec vlaka, opremljen s sklepnim signalom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

sôben -bna -o prid. (ō)
nanašajoč se na sobo: sobna vrata / sobni starešina v taborišču; to je bil v dijaškem domu moj sobni tovariš; sobni zdravnik zdravnik, ki zdravi in skrbi za bolnike v bolniški sobi / sobna antena; sobna lipa lesnata rastlina z velikimi mehkimi srčastimi listi; gojiti sobne ptice; sobne in vrtne rastline; hraniti kaj pri sobni temperaturi; kupiti za bolnika sobno stranišče stolu podobno pripravo za opravljanje male, velike potrebe v bivalnem prostoru
♦ zool. sobna striga striga, ki ima zadnji par nog daljši od telesa in neparne dihalnice po sredi hrbtne strani, Scutigera coleoptrata

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

sójin -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na sojo: sojin grm / sojino zrno / sojina moka; sojino olje; sojino mleko / sojin sir siru podobno živilo iz sesirjenega sojinega mleka, ki se uporablja zlasti v vzhodnoazijski in vegetarijanski kuhinji / sojina omaka omaka iz sojinih zrn, soli, vode, ki se uporablja kot začimba, zlasti v vzhodnoazijski kuhinji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

sôlza -e tudi -é [sou̯za] ž (ó)
1. kapljica slane, prozorne tekočine, ki se izloča v očesni votlini v večji količini zlasti
a) ob veliki čustveni prizadetosti, žalosti, telesni bolečini: iz očesa ji je kanila solza; solze tečejo, ekspr. se usujejo po licih; ekspr. solze privrejo, se ulijejo iz oči; solze silijo, ekspr. stopijo v oči; brisati si solze; ko se je poslavljal, je imel solze v očeh; knjiž., ekspr. sočutje ji je izvabilo solze; jokati brez solz; ekspr. potoki solz; kot lešnik debele solze / ekspr. pekoče, vroče solze / knjiž. veliko solz je že prejokal / ekspr.: nasmejati se do solz; biti ganjen do solz zelo, močno
b) ob draženju očesa: ob rezanju čebule so ji tekle solze iz oči
// knjiž., ekspr. kar je podobno taki kapljici: kraljica je imela oblačilo posuto z briljantnimi solzami / s sveče so se začele cediti solze
// mn., ekspr. jok: težko prenašam solze; ni res, je trdila med solzami; to so bile solze jeze, sreče jok zaradi jeze, sreče; smeh in solze / spraviti koga v solze; našel sem jo vso v solzah jokajočo, objokano / nasmehniti se skozi solze jokati in se obenem nasmehniti
2. knjiž., ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina tekočine: kaniti v čaj solzo žganja / niti za solzo zdravila ni več
● ekspr. oblile, posilile so jo solze začela je jokati; ekspr. od žalosti so se ji posušile solze ne more več jokati; ekspr. še bodo tekle solze še bodo ljudje jokali, trpeli; ekspr. to ni vredno solz za to ni vredno jokati; ekspr. obrisati, otreti komu solze potolažiti ga; pomagati mu v nesreči; ekspr. kaj bi prelivali solze jokali, žalovali; ekspr. pretakati bridke, grenke solze zelo jokati; ekspr. njene oči plavajo v solzah so zelo solzne; ekspr. topiti se v solzah zelo jokati; ekspr. grob je močila z grenkimi solzami jokala je za umrlim; knjiž., ekspr. njihova zgodovina je pisana s solzami v njihovi zgodovini je bilo mnogo trpljenja, žalostnih dogodkov; ekspr. pretakati krokodilje ali krokodilove solze z jokom kazati nepristno, lažno žalost, sočutje; ekspr. to niso mačje solze to ni majhna, nepomembna stvar; ekspr. ta svet je dolina solz kraj trpljenja, težav; ekspr. zapustiti dolino solz umreti; studenec, čist kot solza zelo čist
♦ etn. solze svetega Lovrenca (zvezdni) utrinki, vidni okrog 10. avgusta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

stanovánjski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na stanovanje: stanovanjski prag; izmeriti stanovanjsko površino / stanovanjski prostori / stanovanjski lastnik, najemnik / stanovanjska oprema; oblikovalec stanovanjskega pohištva / stanovanjski blok; stanovanjska etaža; stanovanjska hiša / stanovanjska četrt, soseska / stanovanjsko-poslovni objekt; stanovanjsko-poslovna soseska ki ima stanovanjske in poslovne prostore / stanovanjski sklad; stanovanjska komisija; podpisati stanovanjsko pogodbo; stanovanjsko varčevanje / stanovanjska kultura; slabe stanovanjske razmere; stanovanjska stiska je velika / stanovanjska skupnost do 1965 skupnost, ki skrbi za komunalno in socialno politiko občine in za napredek naselja
♦ tur. stanovanjska prikolica hiši podobno vozilo brez lastnega pogona za prebivanje, prenočevanje, zlasti na počitnicah; urb. stanovanjska struktura razmerje med različnimi velikostmi stanovanj v stanovanjskem objektu, stanovanjski soseski

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

škóljčen -čna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na školjko: školjčne lupine / portret v školjčnem okviru / školjčni apnenec; školjčni biseri / školjčna juha, omaka
♦ obrt. školjčni vbod vbod pri kvačkanju skupine šibičnih petelj, ki tvorijo obliko, podobno školjki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

škóljkast -a -o prid. (ọ̑)
podoben školjki: školjkasti gumbi; vodnjak s školjkastim koritom / školjkasta oblika
♦ min. školjkasti prelom; obrt. školjkasti vbod vbod pri kvačkanju skupine šibičnih petelj, ki tvorijo obliko, podobno školjki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

uglasíti -ím dov., uglásil (ī í)
1. naravnati glasbilo na določeno tonsko višino: uglasiti klavir, orgle; uglasiti za pol tona višje; uglasiti kitaro po klavirju; uglasiti citre s ključem
2. ekspr. narediti, da je kaj skladno, ubrano: uglasiti barve; uglasiti glasove pevcev / arhitekt je uglasil velikost oken s pročeljem
// narediti, da je kaj skladno, enotno: uglasiti medsebojna stališča
3. elektr. naravnati napravo na določeno frekvenco: uglasiti oddajnik, sprejemnik; uglasiti anteno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

uhó ušésa s (ọ̑ ẹ́)
1. čutilo za sluh in ravnotežje: primerjati človeško uho z živalskim; oko in uho / ušesa ga bolijo; zamašiti si, zatisniti si ušesa; iz ušes mu teče gnoj; trga ga po ušesu
// to čutilo glede na svojo sposobnost: levo uho mu peša; na eno uho slabo sliši; gluh, naglušen na obe ušesi / ekspr. čeprav je napel ušesa, ni nič slišal; ekspr. ustavila se je in nastavila uho prisluhnila; šepetati, vpiti na uho, v uho / ekspr. škripanje jim je paralo ušesa povzročalo velik občutek neugodja, bolečino; ekspr. to piskanje mi gre skozi ušesa neprijetno deluje name; šumelo ji je v ušesih imela je neprijeten, šumenju podoben občutek v njih zaradi motenj v delovanju organizma; zvoni mu v ušesih ima občutek zvenenja nepretrganega visokega tona / ekspr.: zdaj pa odpri ušesa poslušaj, prisluhni; za uho ta glasba ni privlačna za poslušanje; to je prijetno za oko in uho / ekspr. vleči na ušesa prisluškovati / ekspr.: na lastna, svoja ušesa sem to slišal sam, osebno; ni mogla verjeti lastnim, svojim ušesom da je res / ekspr.: poslušal jo je samo z enim ušesom, s pol ušesa nepazljivo; vpijejo, da gre skozi ušesa zelo; otroci so zgodbo poslušali na vsa ušesa, z očmi in ušesi zelo pozorno
// nav. ekspr. izraža dejavnost tega čutila, kot jo določa glagol: njegovo uho je poslušalo domačo govorico; uho je komaj zaznalo glasove / tak ropot ušesa težko prenašajo
2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s prilastkom oseba, zlasti glede na sposobnost poslušanja: marsikatero uho je to slišalo / take besede niso za ženska ušesa za ženske; uho glasbenika, strokovnjaka glasbenik, strokovnjak / to je prišlo tudi do njegovih ušes, na njegova ušesa o tem je slišal tudi on / govoriti gluhim ušesom prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; naleteti na gluha ušesa na ljudi, ki se ne dajo prepričati; ni mogel verjeti, da je našel odprta ušesa da so ga poslušali, uslišali
3. zunanji del tega čutila: ušesa mu štrlijo; striči z ušesi; kosmata ušesa; majhna, velika ušesa; oslovska, zajčja ušesa; pokončna, viseča ušesa / zardeti do ušes; potegniti kapo čez ušesa; dati si svinčnik za uho; prijeti, vleči koga za ušesa; popraskati se za ušesom; ščitniki za ušesa / umiti si ušesa ta del s sluhovodom; dati vato v uho v sluhovod
4. s prilastkom temu delu podoben del kake priprave z luknjo za držanje, nameščanje česa: prijeti škaf za ušesa; šivankino uho se odlomi; uho klina, motike, škarij
// luknja v takem delu: vrtati ušesa v kamnite sekire; vdeti nit v uho
5. mn., ekspr. zavihani, zmečkani ogli: njegove knjige so zdelane, vse imajo ušesa; poravnati oslovska ušesa pri zvezkih
● ekspr. sama ušesa so ga bila pazljivo je poslušal; ekspr. tukaj imajo stene ušesa tukaj se prisluškuje; ekspr. ušesa si maši, zatiska pred resnico noče spoznati resnice; ekspr. naviti komu ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja; ekspr. s čudnimi teorijami jim polnijo ušesa čudne teorije jim pripovedujejo, vsiljujejo; ekspr. ta prevod žali moja ušesa je slab; do ušes odpreti usta zelo, na široko; ekspr. vanjo je bil do ušes zaljubljen zelo; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes, za uho udari ga; ekspr. vse mu nosi na ušesa pripoveduje, česar ne bi smel; ekspr. povedati kaj na uho zaupno; ekspr. pazil je, da to ne bi prišlo komu na uho, ušesa da tega ne bi kdo izvedel; ekspr. to si zapiši za uho, ušesa dobro si zapomni; pog. sosed je na to uho gluh ta stvar ga ne zanima, noče ničesar slišati o njej; ekspr. iti skozi šivankino uho narediti kaj težko uresničljivega; ekspr. melodija gre v uho je prijetna; lahka za zapomnjenje; ekspr. piši me v uho izraža veliko omalovaževanje, brezbrižnost; ekspr. treba ga bo prijeti za ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj; kaznovati ga sploh; ekspr. sedeti na ušesih ne poslušati (pazljivo); ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni; pog. popevka mu je ostala v ušesih zapomnil si je njeno melodijo; pog. ima jih polno za ušesi je zelo navihan; pog. je še moker, zelen za ušesi je še zelo mlad, neizkušen, otročji; ekspr. fant ima kosmata ušesa noče slišati, upoštevati stvari, ki mu niso všeč, zlasti ukazov; nar. medvedje uho zimzeleni gornik; ekspr. tega imam že polna ušesa nočem več poslušati tega
♦ anat. notranje uho del ušesa s slušnimi in ravnotežnimi čutnicami; srednje uho del ušesa med bobničem in notranjim ušesom; zunanje uho del ušesa z uhljem, sluhovodom in bobničem; bot. mačje uho kukavica, katere cvet ima žametasto dlakavo medeno ustno, Ophrys; zajčje uho rastlina s celorobimi, črtalastimi ali jajčastimi listi in rumenimi ali rdečkastimi cveti v socvetjih; prerast; lov. ušesa daljše, uhljem podobno perje na glavi sov uharic; med. izpirati ušesa s tekočino, navadno z vodo, odstranjevati iz sluhovoda ušesno maslo; vnetje srednjega ušesa; zool. morsko uho polž, ki je brez zavojev, ima obliko latvice in živi v morju, prilepljen na skalnato podlago, Haliotis tuberculata

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

umíti umíjem dov., umìl (í ȋ)
1. očistiti telo, del telesa navadno z vodo in milom: umiti glavo, noge, roke; umiti bolniku obraz; umiti otroka; umiti koga po hrbtu; temeljito se umiti; lase si umije enkrat na teden; umiti si zobe / umiti se z milom; umiti se z mrzlo, toplo vodo; umiti se kakor mačka z zelo malo vode, po majhni površini; površno; pren., ekspr. pomladanski dež je umil nebo
2. pomiti: umiti posodo, tla / umiti avtomobil oprati
● ekspr. oče mu je umil glavo zelo ga je oštel; roka roko umije človek povrne zlasti v neprijetnem, nedovoljenem položaju dobljeno pomoč s podobno pomočjo; umiti si roke (kot Pilat) ne sprejeti odgovornosti za negativno dejanje, ki ga je kdo storil ne popolnoma prostovoljno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

umívati -am nedov., tudi umivála (í)
1. čistiti telo, del telesa navadno z vodo in milom: umivati bolnika; umivati otroku glavo, roke; umivati se z milom; navadno se umiva z mrzlo vodo; pogosto, temeljito se umivati; lase si umiva enkrat na teden; noče si umivati zob / ekspr.: droben dež mu umiva obraz mu pada po obrazu; roža se umiva v rosi jo pokriva rosa; umivati se s solzami jokati; žalovati
● roka roko umiva človek vrača zlasti v neprijetnem, nedovoljenem položaju dobljeno pomoč s podobno pomočjo; umivati si roke (kot Pilat) ne sprejemati odgovornosti za negativno dejanje, ki ga je kdo storil ne popolnoma prostovoljno
2. pomivati: umivati okna in vrata / umivati sadje prati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

uspávati -am nedov. in dov. (ā)
1. delovati, vplivati na koga tako, da postane zaspan, zaspi: uspavati otroka s pesmico, z zibanjem; enakomerno tresenje vagona ga je uspavalo / hipnotizer jo je zlahka uspaval spravil v spanju podobno stanje; nežni zvoki so jih uspavali omamljali
// dov. in nedov. začasno omamiti, omrtvičiti, povzročiti nezavest: uspavati pacienta z etrom, pomirjevali / uspavati medveda, slona z uspavalnim nabojem
2. dov. in nedov. povzročiti smrt pri navadno bolni, stari živali na neboleč način: uspavati psa z injekcijo; nesti mačka uspavat k veterinarju / uspavati obsojenca s plinom, smrtonosno injekcijo usmrtiti
3. ekspr. povzročati, da je kdo nedejaven, nedelaven: zmage in uspehi tekmovalcev niso uspavali; obljube so jih preveč uspavale; marsikdo se je s tem uspaval / propaganda je hotela uspavati javno mnenje / s tem so uspavali pazljivost ljudi zmanjševali; ekspr. take besede so mu uspavale vest povzročale, da se je manj zavedal svoje krivde

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

verížen -žna -o prid. (ȋ)
1. nanašajoč se na veriga 1: verižni člen / verižni pasji ovratnik; verižna zapestnica
2. pri katerem vsak dogodek, pojav povzroči nov dogodek, pojav iste vrste: verižna eksplozija; verižno trčenje; verižno zvišanje cen / verižna tatvina
● verižna trgovina trgovina, pri kateri sodeluje več posredovalcev, kar blago zelo podraži
♦ agr. verižni izkopalnik izkopalnik z brezkončno verigo; ekon. verižni indeks časovni indeks, pri katerem je izhodišče podatek iz prejšnjega obdobja; fiz. verižna jedrska reakcija jedrska reakcija, ki se po začetku sama vzdržuje; gozd., les. verižna motorna žaga žaga v obliki brezkončne verige, katere členi so oblikovani kot žagini zobje; grad. verižna hiša vsaka od tipsko podobnih, različno visokih hiš, ki se držijo druga druge; kem. verižna reakcija zaporedje reakcij, pri katerih vmesni produkti reagirajo z izhodno snovjo; verižna molekula verigasta molekula; lit. verižna rima rima, pri kateri se prvi in tretji verz trivrstične kitice rimata s srednjim verzom predhodne enake kitice; mat. verižni račun niz računov, pri katerem se upoštevajo različne mere in valute; obrt. verižna petlja prvina (pri kvačkanju), pri kateri se nit potegne skozi prej narejeno petljo; strojn. verižni zobnik zobnik z zobmi, prilagojenimi za členasto gonilno verigo; verižno kolo kolo, na katero se namesti (gonilna) veriga; teh. verižni boben boben za navijanje verige; verižno gonilo gonilo iz verižnih koles in brezkončne verige; zgod. verižna srajca srajci podobno vojaško oblačilo iz železnih krožcev ali žice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

vóz -á m, daj., mest. ed. vôzu in vózu; im. mn. vozôvi stil. vozjé; rod. mn. vozôv tudi vóz (ọ̑)
1. vozilo z navadno štirimi kolesi za prevoz ljudi in tovora, ki ga vleče vprežna žival: voz pelje, ekspr. drdra, škriplje po cesti; naložiti voz; napreči, zapreči voz; ustaviti voz; zmetati z voza; vpreči konja v voz; peljati se, sedeti na vozu; lahek, težek voz; lestve, zavora pri vozu / nagrabili so šest voz listja; voz sena / gnojni voz; kmečki voz; lojtrski voz z lestvi podobno pripravo na straneh; mrliški voz voz, vozilo za prevoz mrličev; seneni voz; vprežni voz; voz na volovsko vprego; pren. voz časa je obtičal
2. knjiž. vagon: voz je iztiril / jedilni, poštni, živinski voz
3. pog. avtomobil: kupil je nov voz / rešilni voz
4. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom kar izraža potek, spreminjanje tega, kar določa prilastek: usmeriti gospodarski, znanstveni voz; potegniti voz razvoja naprej razvoj
● publ. ob tem vprašanju se je razbil vladni voz je vlada morala odstopiti; star. tako govori, da ni ne za na ramo ne za na voz nesmiselno, neumno; ekspr. vpregla ga je v svoj voz naredila, da dela za njene koristi; ekspr. vpreči se v politični voz začeti se ukvarjati s politiko; bojni voz pri starih narodih dvokolesni vprežni voz, ki se uporablja v boju; mali voz ozvezdje v obliki voza, katerega najsvetlejša zvezda je Severnica; poštni voz nekdaj za prevoz pošte in potnikov; veliki voz ozvezdje, katerega sedem najsvetlejših zvezd ima obliko voza; ekspr. že dolgo je, kar sta začela vleči zakonski voz sklenila zakonsko zvezo
♦ adm. voz v levo in desno premikajoči se del mehanskega pisalnega stroja z valjem in drugimi pripravami; agr. pod voza; ročica pri vozu; voj. municijski voz nekdaj vprežno vozilo za prevažanje streliva; žel. motorni voz železniški vagon, ki ima pogonski motor in prostor za potnike

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

vzéti vzámem dov., vzêmi vzemíte; vzél; nam. vzét in vzèt (ẹ́ á)
1. narediti, da pride kaj k osebku zlasti s prijemom z roko: vzel je košaro in odšel po sadje; vzemi (si) žlico in jej; vzeti komu prtljago iz rok; vzela je denar od kupca in ga preštela / vzeti bolniku kri z brizgalko; vzeti vzorce kamnin / vzeti kamen v roko; vzeti otroka v naročje / kot povabilo vzemite, prosim, še kakšen piškot
// narediti, da je kdo, kaj kje skupaj z osebkom, pri osebku: vzeti na pot najnujnejše stvari / vzemite s seboj dovolj denarja; vzeti koga s seboj na potovanje / vzel je starše k sebi naredil, da živijo pri njem
// prevzeti, dvigniti: plačano blago lahko vzamete pri prodajalcu; ker je bil bolan, je njegovo plačo vzela žena / vzeti dopust poleti
2. narediti, da pride kaj k osebku navadno v posest
a) kar se mu da, ponudi: vzeti darilo, podkupnino; nerad je vzel denar od staršev; vzemi, če ti je kaj všeč; z veseljem, hvaležno vzeti kaj
b) kar je na razpolago: vzel je obleko, ki je bila pripravljena / pog.: vzeti kruh pri peku kupiti; za tako ceno bo avtomobil vzel; vzeti kuhinjo na kredit / ekspr. kje naj vzamem toliko denarja dobim
c) kar se ne da: vlomilec je vzel samo denar; s silo vzeti / kot grožnja otrokom če ne boš priden, te bo vzel bavbav / evfem. v gneči je vzel denarnico ukradel / star. vzeti mesto, trdnjavo z obleganjem zavzeti, osvojiti
č) zaradi pravil igre: vzeti z višjo karto
// najeti: če bo že pozno, vzemi taksi; vzeti sobo za en mesec / vzeti posojilo / vzeti odvetnika, zagovornika; morala bo vzeti koga za pomoč
3. navadno z dajalnikom narediti, da kdo česa nima več proti svoji volji: vse so mu vzeli, kar je imel; ker je prepisoval, mu je učiteljica vzela zvezek / vzeti komu vozniško dovoljenje / vzeti komu čin, naslov / vzeti komu pravico do uporabe česa / vzeti komu delo, prostost, svobodo / vzeti komu čast, ugled / neuspeh mu je vzel veselje do risanja; vzeti komu voljo do dela; ekspr. vzeti dekletu nedolžnost / ekspr.: priprave so jim vzele dosti časa za priprave so porabili; prehlad mu je vzel glas zaradi prehlada ni mogel glasno govoriti; vzeti komu življenje ubiti ga
4. povzročiti, narediti, da je česa manj ali ni več: vzel je še eno pest in mera je bila točna; vzeti od celote / vzeti gnilo sadje proč odstraniti / narasla voda je vzela most odnesla; otr. ni, ni, muca je vzela / suša je vzela ves pridelek uničila; sonce je vzelo sneg stalilo; ekspr. griža je vzela dosti otrok zaradi griže je umrlo / kot vzklik: vrag te vzemi; hudič naj vzame vse skupaj
// ekspr. narediti, povzročiti, da kdo postane bolj suh, manj krepek: bolezen ga je vzela; brezoseb. od lani jo je precej vzelo
5. s prislovnim določilom narediti, da kdo, kaj kam pride z določenim namenom: vzeti jed na krožnik / vzeti koga v avtomobil / koklja je vzela piščanca pod perut / spomladi so vzeli šiviljo na dom / vzel je pesem v revijo jo v njej objavil
6. narediti, da kdo, kaj kam pride, se kje vključi z določenim namenom; sprejeti:
a) navadno s prislovnim določilom: v podjetju so vzeli več novih delavcev; v šolo so vzeli le učence z odličnim uspehom / zaradi bolezni ga niso vzeli k vojakom; vzeli so jo med redovnice / vzeti koga v svojo družbo / vzeti koga na stanovanje; vzeti začetnika v službo / elipt. glede na vaše izkušnje vas bomo vzeli sprejeli v službo
b) z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom: vzeti bolnika v oskrbo; vzeti obleko v popravilo; vzeti otroka v rejo / vzeti v obravnavo začeti obravnavati; vzeti okoliščine v poštev upoštevati jih, računati z njimi
// v zvezi z za narediti, da pride kdo z osebkom v kak odnos: vzeti za botro; vzeti koga za družabnika, hlapca / vzeti koga za svojega posvojiti ga; vzeti za moža omožiti se, poročiti se s kom
// poročiti se s kom: vzel je lepo vdovo; vzela ga je, čeprav je precej starejši od nje; pred pustom se bosta vzela / knjiž. vzeti v zakon
7. s prislovnim določilom narediti, da pride kaj z določenega mesta: vzeti denar iz denarnice, knjigo s police / vzeti roke iz žepa / vzeti dol, ven; pog. vzeti potico ven iz pečice
// narediti, da pride kaj od kod, kjer je bilo z določenim namenom: vzeti repo iz zasipnice; vzeti denar iz banke / vzeti avtomobil iz popravila; vzeti obleko iz čiščenja / vzeti film s programa prenehati ga predvajati; vzeti revijo iz prodaje prenehati jo prodajati
// narediti, da kdo ni več kje vključen: zaradi slabega uspeha so ga vzeli iz šole; zaradi bolezni vzeti otroka iz vrtca
8. s prislovnim določilom oskrbeti se s čim iz kakega vira: obleke so vzeli iz vojaških skladišč / pog. v knjižnici bom vzel nove knjige si jih izposodil / pisatelj je vzel izraze iz kmečkega govora; vzeti primere iz vsakdanjega življenja / ekspr. le od kod vzame toliko moči za življenje dobi
9. pog. narediti kaj za predmet dela: pri čiščenju je vzela dve stopnici naenkrat
// v zvezi z za uporabiti: za pripravo jedi vzeti uležano meso / za merilo je zmeraj vzel ceno kruha
// predelati (pri pouku): pri zgodovini so vzeli preseljevanje narodov; v šoli tega še nismo vzeli / šol. žarg. vzeti naprej seznaniti učence z novo snovjo
10. narediti, da pride kaj v telo: vzeti sirup proti kašlju; zjutraj in zvečer vzeti tableto / vzeti kapljice za oči nakapati si jih v oči
11. s prislovnim določilom načina pokazati, občutiti določen odnos do česa: vse vzame s smešne strani; ne vzemi navodila preveč dobesedno; vzeti ponudbo resno / če vzamemo v celoti, se je stanje izboljšalo / če tako vzamem, mi je kar dobro izraža pridržek, omejitev trditve; življenje je, če se tako vzame, podobno loteriji; ga dobro poznate? Kakor se vzame
// z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: vzeti kaj za resnico; vzeti trditev za sporno; vzeti stvari take, kot so; to ravnanje je vzel kot nehvaležnost
12. sprejeti mnenje, trditev v danem primeru za izhodišče ne glede na resničnost: če vzamemo, da je hitrost avtomobila sto kilometrov na uro, je potrebna tolikšna zavorna razdalja / vzemimo, da bodo prišli vsi / no, vzemimo, da imaš prav izraža omejitev prepričanosti o čem
// v velelniku, v členkovni rabi izraža, da je kaka stvar, enota navedena z namenom ponazoriti kak širši, splošnejši pojem: vse panoge so v težkem položaju, vzemite gradbeništvo / zakaj se ne ukvarja s športom, vzemimo na primer s kolesarjenjem
13. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vzel je zalet in skočil; star. vzeti slovo (od koga, česa) posloviti se
14. v zvezi z nase narediti kaj za svoje z vsemi posledicami: vzeti nase krivdo, sramoto
// narediti, da je osebek deležen česa: vzeti nase tudi bridkost in trpljenje / vzeti nase odgovornost za dober potek del
15. ekspr., v zvezi vzeti v roke izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo: pri tej hiši bi bilo dobro, da bi kdaj vzeli metlo v roke; rada vzame pletenje v roke / čevlje je takoj vzel v roke jih začel popravljati; šele zvečer je lahko vzel knjige v roke začel brati, se učiti / preden ga je vzel v roke inštruktor, ni znal voziti ga je začel učiti
// izraža, da kdo vodi kaj, odloča o čem: predsednik je zadevo sam vzel v roke / vzeti usodo v svoje roke
● nizko če bo še dolgo tako pil, ga bo kmalu hudič vzel bo umrl; pog., ekspr. podjetje je vzel hudič podjetje je propadlo; ekspr. ribiča je vzelo morje utonil je v morju; pog., ekspr. noč ga je vzela ponoči je skrivaj odšel; evfem. kdor se je upiral, ga je vzela noč so ga ponoči skrivaj odpeljali, zaprli, ubili; ekspr. vzeti koga iz naftalina narediti, da kdo spet nastopa, se omenja v javnosti; pokvarjeno blago so vzeli iz prometa so nehali prodajati; on je tak, kot bi ga vzel iz škatlice brezhibno, lepo oblečen, urejen; besedo mi je vzel iz ust, z jezika rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; vznes. Bog ga je vzel k sebi v krščanskem okolju umrl je; star. vzeti otroka k prsim podojiti ga; ekspr. strah mu je vzel besedo od strahu ni mogel govoriti; ekspr. nenavadna lepota jim je vzela dih, sapo zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; vzeti komu glavo obglaviti ga; pog., ekspr. vzeti konec umreti, poginiti, ubiti se; pog. vzeti mero ugotoviti, določiti razsežnost delov telesa, predmeta za izdelavo česa; pog. močna svetloba mu je vzela oči, vid ga je oslepila; evfem. vzel jo je imel je z njo spolni odnos (brez njene privolitve); ekspr. vzeti koga na muho, piko imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal, zanimanja; lov. žarg. to žival moramo čim prej vzeti na muho odstreliti; pog. vzeti petsto evrov na račun vzeti del plačila vnaprej; pog. v trgovini vzeti na račun tako, da se dolžni znesek zapiše ter plača pozneje; ekspr. vzeti na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava; ekspr. vzeti problem pod drobnogled natančno in vsestransko ga proučiti; ekspr. vzeti pot pod noge začeti iti, hoditi; vzeti koga pod roko in se sprehajati dati svojo roko pod njegovo, navadno v višini komolca; vzeti koga pod streho dati mu prenočišče, hrano; publ. pri tej stvari je treba vzeti v obzir vse okoliščine upoštevati; ekspr. vzeti koga v precep spraviti ga v položaj, ko samostojno ukrepanje, odločanje ni mogoče; pog. vzeti staro pohištvo v račun upoštevati ga kot del plačila; vzeti v roke ekspr. oče ga je vzel v roke ostro opomnil, oštel; ekspr. ne ve, kako naj se stvari loti, ker nima česa vzeti v roke nima na razpolago ustreznih pripomočkov, sredstev; ekspr. vzeti pamet v roke začeti premišljeno ravnati; ekspr. (vzemi) pamet v roke izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; star. od takrat sina ni vzela več v spomin ga ni več omenjala, ni govorila o njem; star. vzeti koga v strah zagroziti komu s kaznijo, kaznovati ga, da ne bi delal več česa nezaželenega, negativnega; vzeti koga v svojo šolo učiti ga; dajati, sporočati mu svoje izkušnje, navade; pog. on vse za dobro vzame ne pripisuje slabega namena ravnanju, dejanjem ljudi, čeprav so zanj neugodna; ekspr. včasih besed ne more vzeti za (čisto, suho) zlato ne verjame jim popolnoma; pog. tega mi ne smete vzeti za zlo zameriti; knjiž. te podatke je treba vzeti z rezervo ne upoštevati jih, ne zaupati jim popolnoma; pog. vzeti besedo nazaj preklicati obljubo, sklep, izjavo; vzeti naposodo izposoditi si; pog. vzeti obleko noter zožiti; Bog je dal, Bog je tudi vzel v krščanskem okolju izraža sprijaznjenje z izgubo; preg. kjer nič ni, tudi vojska ne vzame kjer nič ni, ni kaj vzeti
♦ ekon. vzeti bankovec iz obtoka; igr. vzeti z mondom; mat. vzeti popravo zvišati zadnjo pridržano decimalko za eno; med. vzeti bris; pravn. vzeti prstni odtis; šah. vzeti figuro izločiti jo iz igre

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

zákon2 -óna tudi -a m (á ọ́; á)
1. splošno veljaven pravni predpis z najvišjo pravno močjo, podrejen ustavi: tako določa, predpisuje zakon; zakon velja; izglasovati, podpisati, razglasiti zakon; izvajati, kršiti zakon; to je po zakonu prepovedano; predvideti v zakonu, z zakonom; z zakonom zajamčene pravice; strog, ekspr. ohlapen zakon; členi zakona; osnutek, predlog zakona / publ. pasti pod zakon morati podrediti svoje delovanje zakonu; dedovati po zakonu; ekspr. najti, poiskati luknjo v zakonu; pog. skregati se z zakoni; knjiž. držati se črke zakona; ekspr.: varuh zakona sodnik, policist; zastopnik zakona pravobranilec, tožilec / cerkveni zakoni; dohodninski, zaščitni zakon; zakon o kazenskem postopku; zakon o varstvu okolja / pravni zakon
// ed. celota takih in iz njih izvirajočih pravnih predpisov: sodišča sodijo po zakonu; enakost ljudi pred zakonom / nekdaj v imenu zakona: aretirani ste
// splošno veljavno pravno pravilo, ki določa pravice in dolžnosti članov skupnosti: proučevati zakone primitivnih družb; nenapisani zakoni plemenske skupnosti / tega ne zapovedujejo ne božji ne človeški zakoni
2. navadno s prilastkom pravilo ravnanja, vedenja, kot ga določa to, kar izraža prilastek: tako zahtevajo zakoni gostoljubja, ekspr. srca; prilagoditi se zakonom okolja / ravnati po zakonu divjine; ekspr. zakon džungle ki temelji na grobem nasilju; zakon močnejšega
3. navadno v povedni rabi kar po volji, odločitvi koga določa njegovo ravnanje, mišljenje: njegova beseda, zapoved je zame zakon; za zdravnika je najvišji zakon zdravje bolnika
// kar s splošno in neizogibno veljavo določa kak proces: zakon narave je tak, da iz malega raste veliko; smrt je zakon življenja
4. stalna, nujna zveza med določenimi stvarmi, pojavi v naravi ali kaki dejavnosti: odkrivati zakone; biološki, fizikalni zakoni; zakoni narave, življenja / upoštevati ekonomske, tržne zakone; psihološki, statistični zakon; ekspr. to je železen zakon in ga moramo upoštevati
// ugotovitev o taki zvezi, do katere se pride z izkušnjami pri opazovanju pojavov ali z merjenji pri poskusih: formulirati, ovreči, preveriti zakon / zakoni gibanja planetov; zakon o ohranjanju energije / fizikalni zakon
5. pravilo, načelo, ki je pogoj pravilnosti, vrednosti kake lastnosti, dejavnosti: literarni teoretik je postavil več zakonov; zakoni lepote; zakoni logike, mišljenja / zakon enotnosti, jasnosti
● ekspr. zakon je zakon izraža odločnost koga držati se zakona; ekspr. biti sam sebi zakon vesti se neodvisno, ne upoštevajoč splošno veljavne predpise, pravila; ekspr. vzeti zakon v lastne roke ravnati samovoljno, zlasti kaznovati koga v skladu z lastnimi predstavami o pravici; star. novi, stari zakon Nova, Stara zaveza
♦ biol. biogenetski zakon po katerem je razvoj osebka kratka ponovitev razvoja vrste; Mendlovi zakoni o dedovanju pri spolnem razmnoževanju; zakon dednosti; ekon. zakon ponudbe in povpraševanja pravilo, kako se cena oblikuje pod vplivom ponudbe in povpraševanja; zakon vrednosti po katerem se vrednost blaga določa po količini družbeno potrebnega dela za njegovo reprodukcijo; fiz. Arhimedov zakon po katerem je hidrostatični vzgon enak teži izpodrinjene tekočine; gravitacijski zakon po katerem je privlačna sila med telesoma sorazmerna s produktom njunih mas in obratno sorazmerna s kvadratom razdalje; prvi Newtonov zakon zakon o vztrajnosti; tretji Newtonov zakon zakon vzajemnega učinka; zakon vzajemnega učinka po katerem deluje drugo telo na prvo z enako veliko silo v nasprotni smeri, kot deluje prvo telo na drugo; zakon o vztrajnosti po katerem telo miruje ali se giblje premo enakomerno, če nanj ne deluje nobena sila; pravn. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; ustavni zakon ki ureja družbena razmerja ustavnega pomena; mat. zakon komutativnosti po katerem vsota ali zmnožek nista odvisna od vrstnega reda seštevancev ali množiteljev; zakon velikih števil verjetnostni zakon, po katerem je pri velikem številu meritev istega pojava aritmetična sredina rezultatov dobra ocena prave vrednosti; psih. zakon asimilacije po katerem bitja v podobnem položaju podobno reagirajo; zakon frekvence po katerem se reakcije utrjujejo s ponavljanjem; zakon kontrasta po katerem kaka duševna vsebina prikliče sebi nasprotno vsebino; um. zakon perspektive

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

zgradíti -ím dov., zgrádil (ī í)
1. narediti z (gradbenim) materialom, da kaj nastane: zgraditi cesto, most, predor, stopnišče, zid; zgraditi iz lesa, opeke; hišo si je zgradil po svojem načrtu / mesto so zgradili na bregu reke; utrdbo so zgradili pred šeststo leti; hitro, trdno zgraditi / lastovke so si zgradile gnezdo v hlevu; ta greben so zgradile korale / telo zgradi nove celice iz beljakovin; pren. zgraditi lepšo prihodnost; zgraditi temelje gospodarstva
2. sestaviti, izdelati celoto iz delov: zgraditi atomsko bombo, elektronski mikroskop; zgraditi ladjo / pregledno in smiselno zgraditi stavek
3. publ., v zvezi z na narediti, ustvariti kaj z upoštevanjem določenih izhodišč: zgraditi družbo na demokratičnih načelih; svojo filozofijo je zgradil na materialistični osnovi / zgraditi zakon na ljubezni
♦ lit. zgraditi zaplet in razplet drame, romana; meteor. nad srednjo Evropo se je zgradil greben visokega zračnega pritiska je nastal, se razvilprim. izgraditi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

zlát2 -a -o prid. (ȃ á; četrti pomen ȃ)
1. nanašajoč se na zlato: najti v pesku zlata zrna; zlata žila / zlati rudnik; zlata ruda / zlate zaloge / zlati pesek zlatonosni pesek
// ki je iz zlata: zlat nakit, prstan; napisati ime na spomenik z zlatimi črkami; zlata krona / zlati okviri slik pozlačeni; zlate kupole / pog. zlat(i) zob ki ima zlato krono / zlata kolajna, medalja kolajna, medalja, ki se podeli za prvo mesto v posameznih športnih disciplinah; zlata obreza obreza, na katero se nanese tanka plast zlata
2. take barve kot zlato: zlati čevlji; pletenine z zlatimi nitkami / ekspr. zlati sončni žarki / zlata bronsa bakrova bronsa / zlata barva
// ekspr. rjavkasto, rdečkasto rumen: dekle z zlatimi lasmi; piti zlato kapljico; zlata pšenica / zlati oktober
3. ki predstavlja petdeseto obletnico česa: zlati jubilej organizacije / praznovati zlato poroko petdesetletnico poroke
4. ekspr. zelo dober, dobrosrčen: bil je zlat človek, iskren prijatelj; ima zlate starše; bil bi zlat, če ne bi pil / tisti dan je bila vsa zlata in je vsem stregla ustrežljiva, pozorna / v nagovoru moj zlati otrok, varuj se
// ki vzbuja zelo pozitiven čustveni odnos: bili so zlat razred; ta otrok je zlat / v nagovoru sinek moj zlati, hitro se vrni
5. ekspr. zelo dragocen, koristen: ni poslušal zlatega nauka; to so zlate besede; zlato spoznanje / posnemati zlat zgled koga; zlato pravilo pravilo, ki ga je v kaki zadevi zelo koristno upoštevati
// zelo ugoden: ponuja se mu zlata priložnost / bili so zlati časi za špekulante
6. ekspr. poln uspehov, pomembnih del: minili so zlati časi reprezentance; zlati vek italijanskega slikarstva; zlata doba znanosti
// poln zadovoljstva, sreče: zlati trenutki življenja; zlata mladost, prihodnost / sanjati zlate sanje
7. ekspr. zvonek, svetel: ima zlat glas; zlat smeh
8. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se nanaša: izgubil je svoj zlati mir; zlata resnica, sreča; hrepeni po zlati svobodi; zlato upanje
● ekspr. imaš zlat čas, da to narediš veliko prostega časa; ekspr. to je zlatega denarja vreden delavec zelo dober, marljiv; ekspr. obljubljal ji je zlate gradove srečo, bogastvo; zlati prinašalec srednje velik lovski pes z mehko, dolgo, rahlo valovito dlako smetanove do zlate barve; ekspr. to dejanje bo zapisano v zgodovini z zlatimi črkami dobilo bo pomembno mesto, ohranilo se bo v častnem spominu; ekspr. ta obrt je zanj zlata jama prinaša mu zelo velik dobiček; ekspr. njegovo ime je zapisano v zlati knjigi zgodovine on je zelo zaslužen; učenca so vpisali v zlato knjigo nekdaj v knjigo z imeni odličnjakov; ekspr. to zbirko poezij so označili za zlato knjigo izredno dobro knjigo; iron. zlata mladina razvajeni mladi ljudje, zlasti iz bogatejših družin; zlata malina nagrada za najslabše filmske dosežke, ki se vsako leto podeljuje v Hollywoodu; ekspr. zlata mrzlica povečano iskanje zlata; zlata parmena jesensko jabolko rumene barve z rdečimi progami, lisami; otr. ti si pa danes zlata ptička kot pohvala pri jedi si prvi pojedel; zlate ribice akvarijske ribe zlasti zlato rumene barve; ekspr. ta fant ima zlate roke zna dosti stvari spretno narediti, izdelati; ekspr. bila je dobrega srca in zlatih rok zelo radodarna; ekspr. držati se zlate sredine biti zmeren, v ničemer ne pretiravati; ekspr. vkovati koga v zlate verige dati mu dober gmotni položaj, a odvzeti mu samostojnost; zlato jabolko kaki; zlato runo v grški mitologiji runo zlatega ovna s čudežnimi lastnostmi; red zlatega runa nekdaj visoko avstrijsko in špansko viteško odlikovanje za plemiče in državne voditelje; ekspr. ima zlato srce je zelo dobrosrčen; zlato tele po bibliji zlat kip živali, ki so ga častili Izraelci med Mojzesovim bivanjem na gori Sinaj; ekspr. častiti zlato tele bogastvo, denar; preg. zlat ključ vsaka vrata odpre z denarjem se vse doseže; preg. srednja pot – zlata pot najbolj priporočljiva je zmernost, umerjenost v vsem; preg. dokler prosi, zlata usta nosi, kadar vrača, hrbet obrača dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno, ko pa bi bilo treba dobljeno vrniti, je neprijazen, nehvaležen; preg. rana ura – zlata ura če se začne zgodaj delati, se veliko naredi
♦ agr. zlati delišes sladko rumeno zimsko jabolko, po izvoru iz Amerike; astron. zlato število število, ki določa zapovrstnost leta v Luninem krogu; bot. zlati grmiček zdravilna rastlina z drobnimi rožnatimi cveti; tavžentroža; zlati klobuk rastlina z velikimi temno rožnatimi cveti z nazaj zavihanimi listi, Lilium martagon; zlato jabolko gorska rastlina s pokončnim steblom in oranžnim rjavo lisastim cvetom z nazaj zavihanimi listi; kranjska lilija; ekon. zlate palice zlato v obliki kvadrov; zlate rezerve zlato, ki ga ima centralna banka; zlata valuta denarni sistem, v katerem je vrednost denarne enote določena z vrednostjo zlata; etn. zlati očenaš molitev v obliki dvogovora med Jezusom Kristusom in Marijo, nastala med ljudstvom; film. zlati lev priznanje za najboljši film mednarodnega festivala v Benetkah; velika zlata arena priznanje za najboljši film puljskega festivala; filoz. zlato pravilo (moralnega vedenja) po Kantu pravilo, po katerem naj človek ne stori drugim, česar ne želi, da drugi storijo njemu; geom. zlati rez daljice točka na daljici, ki deli daljico na dva dela tako, da je razmerje med daljico in večjim delom enako razmerju med večjim in manjšim delom; glasb. zlata plošča plošči podobno priznanje, ki se podeli izvajalcu za 50.000 prodanih plošč; med. zlata žila bolezenska razširitev vene ob zadnjični odprtini; obl. zlata košuta najvišje priznanje na mednarodnem sejmu mode v Beogradu; šport. zlata lisica priznanje, ki se podeli najboljši tekmovalki na tradicionalnem ženskem tekmovanju v slalomu in veleslalomu na Pohorju; um. zlati oltar rezljan in bogato pozlačen leseni oltar, značilen za 17. stoletje; zlati rez sorazmerje med dvema količinama, pri katerem je razmerje med večjo in manjšo količino enako razmerju med večjo količino in celoto; vrtn. zlati šeboj grmičasta vrtna ali lončna rastlina z dišečimi rumenimi ali rjavimi cveti, Cheiranthus cheiri; zool. zlata minica hrošč bleščeče rumenkasto zelene barve, ki se hrani s cvetnim prahom, Cetonia aurata

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

žága -e ž (ȃ)
1. orodje ali stroj z nazobčanim listom za žaganje: pognati, vleči žago; list, ročaj žage / slišati žago glas žage pri žaganju; kakor žaga rezek glas / drvarska žaga; dvoročna žaga; električna, motorna, ročna, strojna žaga; mizarska žaga ročna žaga z vrvico, napeto z zatikalom; žaga na vodni pogon; žaga za kovino, marmor
// list tega orodja: vpeti žago v okvir; zobje žage / žaga se skrha; brusiti žago
2. obrat za žaganje hlodov, lesa: žaga dela tudi ob sobotah; vodja žage / imeti mlin in žago stavbo z napravami za žaganje; postaviti ob potoku žago / pripeljati na žago; delavci na žagi
● ekspr. zapele so žage začeli so žagati; nar. vodnjak na žago vodnjak z ročno črpalko
♦ etn. vžigalna žaga pri nekaterih prvotnih ljudstvih priprava za delanje ognja, pri kateri se ostroroba palica vleče sem in tja po zarezi; glasb. pojoča žaga veliki žagi brez zob podobno glasbilo, na katero se igra z lokom ali tolkalcem; gozd., les. verižna motorna žaga v obliki brezkončne verige, katere členi so oblikovani kot žagini zobje; les. krožna žaga stroj z nazobčano okroglo rezilno ploščo; tračna žaga strojna žaga v obliki brezkončnega traku; (žaga) samica venecijanka; teh. razperiti žago; kamnoseška žaga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

bálzam -a m (ȃ)
1. smola balzamovcev: iz dreves se cedi balzam; peruanski balzam
♦ kem. izcedek iz iglavcev
// zdravilo iz te smole: zdraviti z balzamom; balzam za rane
// gelu podobno sredstvo z dišečim izvlečkom iz te smole ali iz drugih (podobnih) rastlin: nanesti, uporabiti balzam; balzam za kožo, ustnice; balzam za noge, roke, telo; šampon in balzam / negovalni, vlažilni balzam; balzam za nego las
2. knjiž. tolažba, uteha: njene besede so bile zanj pravi balzam / balzam za dušo / balzam za oči, ušesa kar je prijetno, sproščujoče gledati, poslušati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

bár3 -a m (ȃ)
bot. kulturna ali divja trava z debelim klasom, Setaria italica: papiga obira bar; nekdaj so bar uporabljali podobno kot proseno kašo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

bláznost -i ž (á)
duševna bolezen: neozdravljiva blaznost; napad blaznosti / verska, zasledovalna blaznost
// ekspr. kar je podobno duševni bolezni: saj to je blaznost, kar počneš
● do blaznosti razdražen zelo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

cepín -a m (ȋ)
gozdarsko orodje za premikanje hlodov: zasaditi cepin v hlod
// krampu podobno alpinistično orodje za rabo v snegu in ledu: s cepinom si je v ledu izsekal stopinjo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

cév -í ž, daj. mest. ed. cévi (ẹ̑)
podolgovat, votel, navadno valjast predmet: cev pušča, se zamaši; napeljati vodovodne cevi; položiti odtočno cev; dolga, ravna cev; aluminijasta, cementna, gumijasta, steklena cev; brizgalna, dimna, grelna, plinska, svetilna cev; puškina, topovska cev; cev iz plastične mase; cev za zalivanje; pipa s kratko cevjo; premer cevi / dihalna cev za dihanje s poklopcem pri potapljaški maski
// kar je po obliki ali funkciji podobno cevi: cvetni listi so zrasli v cev; cev požiralnika
♦ anat. evstahijeva cev ki povezuje srednje uho z žrelom; ušesna troblja; prebavna cev cevasti del prebavil, po katerem se premika, prebavlja hrana; elektr. bergmanska cev za električno napeljavo iz katraniziranega kartona; elektronska cev elektronka; fluorescenčna cev žarnica cevaste oblike, katere obloga sveti zaradi prevajanja električnega toka v razredčenem plinu; katodna cev elektronka, v kateri elektronski žarek pada na zaslon, kjer povzroča vidno sliko; Braunova elektronka; neonska cev z neonom napolnjena svetilna cev, ki se uporablja zlasti za reklamne namene; fiz. rentgenska cev priprava za pridobivanje rentgenskih žarkov; metal. brezšivna cev ki ni varjena, ki je iz celega; strojn. izpušna cev po kateri se odvajajo plini pri motorju z notranjim zgorevanjem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

čépnik -a m (ẹ̑)
obrt. sveder za vrtanje čepnih lukenj: navrtati dogo s čepnikom
// svedru podobno orodje za izdiranje čepov iz sodov:

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

družíti in drúžiti -im, tudi drúžiti -im nedov. (ī ú ū; ū ȗ)
1. notranje, čustveno povezovati: skupni napori jih trdno družijo; druži jih iskreno prijateljstvo
// povzročati, da si je kaj kakorkoli podobno, sorodno: vse te obraze družijo neke skupne poteze
2. sestavljati, združevati: sestavine otrokove prehrane družimo po zdravnikovem navodilu / oba vidika se organsko družita v eno; cesarska krona je družila mnoge samostojne pokrajine povezovala v celoto
3. knjiž. imeti, vsebovati obenem; združevati: kritika mora družiti pravičnost in ostrino; to dekle druži dobroto z izobraženostjo; v njegovem značaju se je družila nežnost z resnobo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

elástičen -čna -o prid., elástičnejši (á)
1. ki začasno, dokler deluje sila, spremeni svojo obliko; prožen: elastičen les; elastične stene balona; tla v telovadnici morajo biti elastična
♦ strojn. elastična pritrditev pritrditev, ki omogoča rahlo premikanje glede na podlago
// ki se razteguje podobno kot gumi, raztegljiv: elastično blago / elastične smučarske hlače; elastične nogavice
2. lahkoten, gibčen: pri vajah je elastičen in uren; elastični koraki; elastična postava
3. sposoben prilagajati se času, razmeram: elastičen sistem izobraževanja; elastična politika; elastično stališče / elastičen človek ki se v vsaki situaciji znajde, se prilagodi; tudi naša trgovina je premalo elastična se ne prilagaja potrebam trga
● ekspr. on ima elastično hrbtenico menja prepričanje v skladu z razmerami

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

góng -a m (ọ̑)
viseča kovinska plošča, ki daje ob udarcu dolgotrajen, prodoren zvok: gong je zazvenel, zavesa se je dvignila; udarec na gong / gong za napoved časa
// glasb. temu podobno glasbilo: glasovi flavt in gongov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

grádnja -e ž (ā)
1. glagolnik od graditi:
a) gradnjo so ustavili, ker je zmanjkalo sredstev; publ. hotel je v gradnji se gradi; privatna gradnja; gradnja hiš, novih stanovanj; gradnja cest, mostov, vodovoda; gradnje brez dovoljenja; gradnja v lesu se je razvila šele, ko je človek obvladal kovinsko orodje; industrijski način gradnje; hiša solidne gradnje solidno zgrajena hiša / črna gradnja gradnja, ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi / gradnja lastne osebnosti
b) gradnja motorjev, strojev; gradnja parnikov; gradnja atomskega reaktorja
2. kar je zgrajeno, sezidano: tla v predsobi so pri novih gradnjah prekrita s parketom
3. ustroj, sestava, kompozicija: podobno gradnjo imajo Shakespearove drame; dramaturška, glasbena gradnja; neslovenska gradnja stavkov; roman je v gradnji ohlapen / poznati gradnjo telesa
♦ grad. individualna gradnja gradnja enodružinskih hiš; klasična gradnja pri kateri se zidovi gradijo iz zidakov, kamenja, cementa; montažna gradnja z večjimi, že prej industrijsko izdelanimi deli; nizka gradnja katere glavni deli so v zemlji ali na zemeljski površini; visoka gradnja katere glavni deli so nad zemljo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

jelénji -a -e prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na jelene: jelenji mladiči; jelenje meso, rogovje / pog. brisati z jelenjo kožo s krpo iz jelenovine
♦ tekst. jelenje usnje močna bombažna, gosto tkana tkanina, ki je na narobni strani kosmatena; vet. jelenji vrat vrat, ki je podobno usločen kot pri jelenu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

jézero1 stil. jezéro stil. jezêro -a s (ẹ̑; ẹ̑; ȇ)
večja kotanja, napolnjena z vodo, zlasti s sladko: jezero presahne; napraviti jezero z umetno pregrado; reka se izliva v jezero; cesta je speljana ob jezeru; voziti se po jezeru; kopati se v jezeru; čisto, globoko jezero; breg, dno, gladina jezera / akumulacijsko, naravno, umetno jezero; ekspr. dežela tisočerih jezer Finska / Bohinjsko jezero / na tej strani jezero odteka jezerska voda
♦ geogr. ledeniško jezero nastalo na svetu, ki ga je pokrival ledenik; podzemeljsko jezero v kraškem podzemlju; presihajoče jezero; grad. zajezitveno jezero
// ekspr., s prilastkom kar je podobno jezeru: iz meglenega jezera so se dvigali vrhovi gora; jezera trave / pesn. Kot ptičje krilo nad temnečim jezerom spomina visi pobočje bele gore sanj (G. Strniša)
// knjiž., ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: potočila je jezero solz; jezero nadlog

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

jêzik -íka m (é í)
1. gibljiv mišičnat organ v ustni votlini: jezik je volu molel iz gobca; dvigniti, premikati jezik; položiti tableto na jezik, pod jezik; ugrizniti se v jezik; ima rdeče pike na jeziku; tleskati z jezikom; otekel, raskav, razcepljen, rdeč, vlažen jezik; zgornji del jezika / konica jezika / česen peče na jeziku; na jeziku pozna, koliko alkohola ima vino / goveji, svinjski jezik / prekajeni jezik; jezik v omaki
// kar je po obliki podobno jeziku: med obuvanjem je poravnal jezik pri čevlju; usnjen jezik pri denarnici / v morje se zajeda jezik kopnega / ekspr.: iz topov so švigali krvavi jeziki; jeziki gorečih sveč; ognjeni jeziki so lizali streho plameni
2. ta organ pri človeku glede na pomembnost pri govorjenju: od strahu ji je jezik otrpnil; ekspr.: kaj nimaš jezika; si izgubil, slabš. požrl jezik; imaš primrznjen, prirasel, zavezan jezik, da ne odgovoriš; ne utihne, pa če bi mu na jezik stopil; raje se v jezik ugrizni, kot da o tem komu kaj poveš / kot podkrepitev: naj se mi jezik posuši, če sem to rekel; raje bi si dal jezik odrezati, kot da bi kaj izdal / knjiž., ekspr. videti je bilo, da to, kar govori jezik, čuti tudi srce / ekspr. govoriti s predrznim predrzno, težkim jezikom težko / pooseb., slabš. vprašal je, pa noben jezik ni nič zinil
// ekspr. kar kdo govori, pove: jezik ga razodeva; malo bolj pazi na svoj jezik; soditi koga po jeziku / bojevati se za kaj z jezikom s (spretnim) govorjenjem; pregovorila ga je s svojim sladkim jezikom govorjenjem / kot nasprotje dejanju: sam jezik ga je; on bo to naredil, seveda, z jezikom / ne more krotiti njenega jezika klepetavosti, opravljivosti
// nav. mn., pog. klepetulja, opravljivec: ob tem dogodku so imeli jeziki dosti dela; boji se jezikov; se bo že našel kak jezik, ki bo povedal / kot psovka tiho bodi, jezik (grdi); kot nagovor no jeziki, zdaj pa govorite / on je pa jezik je zelo odrezav
3. sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje: jezik se razvija, spreminja; bogatiti jezik z novimi izrazi; govoriti, naučiti se, obvladati, opisati, razumeti, znati kak jezik; prevajati iz slovanskih jezikov; predavati v tujem jeziku; italijanščina je blagoglasen jezik; klasični, moderni jeziki; skrbeti za enotnost jezika; uporabniki jezika; besedni zaklad kakega jezika; zgodovina jezika; zvrsti jezika; ljubezen do jezika / pog.: jeziki učencem ne delajo težav ti kot učni predmet; uči se, zna jezike tuje jezike; knjiž. zbrali so se ljudje najrazličnejših jezikov jezikovnih pripadnosti / angleški, češki, slovenski jezik; domači jezik jezik lastne jezikovne skupnosti; kulturni jezik ki ima izrazne možnosti tako razvite, da se v njem lahko izrazijo tudi najbolj zapletena doživetja, zaznave, spoznanja; materni jezik ki se ga otrok nauči od svojega okolja, zlasti od matere; mednarodni jezik ki ga za medsebojno sporazumevanje uporablja več narodov; narodni jezik; svetovni jezik ki je zelo razširjen
// navadno s prilastkom uporaba tega sistema na določenem področju človekovega udejstvovanja: pisatelj ima barvit, bogat, čist, gladek, jasen, lep, slikovit jezik; knjiga, pisana v težkem jeziku / časopisni, govorniški, odrski, pesniški, poslovni, tehniški, umetniški, znanstveni jezik; jezik ekspresionistov; jezik protestantskih piscev / otroški jezik; jezik izobražencev, kmetov / sodobni jezik / preštudirati jezik in vsebino romana; Cankarjev jezik stil
4. s prilastkom kar omogoča sporazumevanje sploh: človeški jezik; čebelji, ptičji jezik; pogovarjati se z opicami v njihovem jeziku / z oslabljenim pomenom: jezik formul formule; jezik grbov grbi
// knjiž. kar omogoča nebesedno izražanje: preliti zgodbo v filmski jezik; povedati v slikarskem jeziku / ekspr. jezik ljubezni
5. knjiž., navadno s prilastkom način izražanja, vezan na določeno pojmovanje, razumevanje česa: v kulinaričnem jeziku bi se reklo, da televizija skrbi za kulturno hrano; povedati kaj v filozofskem jeziku; pri govorjenju o električnem polju je uporabljal matematični jezik / njegovega jezika ne bodo razumeli misli, pojmovanja, stališča; publ.: organizacija ne najde vselej adekvatnega jezika načina, metode; govoriti v jeziku reforme
● ekspr. jezik mu ni dal miru, da ne bi rekel ni se mogel premagati; ekspr. od žeje se ji jezik kar lepi na nebo zelo je žejna; ekspr. jezik ga je srbel, vendar ni rekel čutil je veliko željo, da bi kaj rekel, povedal; ekspr. jezik ji (gladko) teče, ji teče kot namazan izraža se spretno, z lahkoto; pog., ekspr. tekal je po opravkih, da mu je jezik visel iz ust da se je zelo upehal; tekal je zelo hitro; jezik se mu zapleta, zatika ne izgovarja, ne govori gladko; ekspr. ljudje si že brusijo jezike veliko govorijo o tem, opravljajo; ekspr. toliko časa bo brusila jezik, da ji bo dovolil iti govorila, si z govorjenjem prizadevala doseči; ekspr. brzdaj jezik pazi, kaj, kako govoriš; ne govori mnogo; pog., slabš. jezik za zobe, star. za zobmi molči, ne ugovarjaj; ekspr. držati jezik (za zobmi) ne povedati česa, molčati; slabš. ona ima jezik je opravljiva, predrzno govori; pog., ekspr. ta pa ima jezik spretno, z lahkoto se izraža; pog., ekspr. zdaj ste tiho, potem boste imeli pa jezike boste kritizirali, opravljali; ekspr. vsemu svetu kaže jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ekspr. lomi si jezik s slovenščino s težavo jo govori, izgovarja; slabš. brez potrebe obračaš jezik govoriš, si prizadevaš z govorjenjem doseči; ekspr. pijača jim je odtajala, odvezala, razmajala jezike je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti; pog., slabš. jezik otresati kritizirati, ugovarjati; pokazati komu jezik pomoliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; ekspr. pristriči komu jezik zmanjšati njegovo odrezavost, pikrost; nizko pazi, da ne iztegneš jezika ne izdaš, ne poveš česa; nizko takrat bi iztegnil jezik, ko je bil čas za to povedal, rekel; nizko ko se bo razvedelo, bodo ljudje spet iztegovali jezike opravljali, obrekovali; pog., ekspr. kar naprej suka, vrti jezik govori; ekspr. zna sukati jezik spretno govoriti; pog., ekspr. zavezati komu jezik z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da preneha kritizirati, opravljati; pog., ekspr. v tej zadevi imam zavezan jezik o njej ne smem dajati izjav; ničesar ni mogel spraviti z jezika reči, povedati; te besede so mu šle težko z jezika nerad, težko je to povedal; ekspr. beseda mu je kar ušla, zdrknila z jezika nehote jo je izrekel; ekspr. besede mu kar vro z jezika veliko in z lahkoto govori; besedo mi je vzel z jezika rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; pog., ekspr. niti kapljice ga ni dal na jezik ni popil niti malo alkoholne pijače; knjiž. te misli polaga avtor na jezik glavnemu junaku jih izraža, posreduje po glavnem junaku; položiti komu besedo na jezik pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se pričakuje; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; zapiše besedo, kakor mu na jezik pride se je slučajno spomni; kletev mu je nehote prišla na jezik nehote jo je izgovoril; vprašanje mu sili na jezik rad bi ga postavil, izgovoril; pog., ekspr. stopiti komu na jezik ukreniti kaj, da preneha negativno govoriti o čem; star. priti v jezike postati predmet opravljanja, obrekovanja; pog., ekspr. zadnji hip se je ugriznil v jezik ni povedal, rekel, kar je hotel; pog., ekspr. že večkrat se je v jezik ugriznil se mu je zgodilo to, kar je prej obsojal pri drugih; pog., ekspr. prijeti koga za jezik zahtevati, da izrečeno mnenje dokaže ali prekliče; molčal je, čeprav je imel besedo že na jeziku je hotel že spregovoriti; pog., ekspr. na jeziku imam, pa ne morem povedati poznam stvar, vem zanjo, vendar se trenutno ne morem spomniti njenega imena; ekspr. ta nima dlake na jeziku v vsakem položaju si upa odkrito povedati, kar misli, da je prav; ekspr. ima že dušo na jeziku je tako slab, da bo kmalu umrl; odgovor je imel ob vsaki priložnosti na jeziku nikoli ni bil v zadregi, kaj bo odgovoril; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; pog. to imam že dolgo na jeziku že zdavnaj sem hotel povedati; pog. imeti kaj neprestano na jeziku omenjati, izgovarjati; sklicevati se na kaj; pog., ekspr. imeti, nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače; beseda mu je ostala na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; publ. samo na jeziku priznavajo njihovo samostojnost samo v izjavah, ne pa v dejanjih, odnosih; pog., ekspr. pazi, da jih ne boš dobila po jeziku da ne boš zaradi odrezavosti, pikrosti kaznovana; ekspr. kar naprej miga z jezikom govori; slabš. opletati z jezikom opravljati, obrekovati; nar. jezik v zvonu se maje kembelj; pog. imeti dober jezik spretno govoriti; pog., slabš. imeti dolg jezik biti opravljiv, odrezav; veliko govoriti; ekspr. s palico po njem, saj ne razume drugega jezika dopovedati mu je mogoče le na oster način; pog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori; govoriti, najti isti, skupni jezik imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; pog., ekspr. imeti nabrušen jezik biti odrezav; pog., ekspr. imeti namazan jezik biti spreten v izražanju; ekspr. biti ostrega biti odrezav, napadalen, strupenega jezika biti zelo opravljiv, obrekljiv; ekspr. ta pa nima priraščenega jezika spretno in veliko govori; ima jezik kot kača, kot krava rep je zelo odrezav, piker; preg. kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš znanje več jezikov zelo poveča človekovo pomembnost
♦ anat. podraščen jezik; koren jezika skrajni zadnji del jezika; bot. jelenov jezik praprot s celorobimi, do pol metra dolgimi listi, Phyllitis scolopendrium; kačji jezik praprot vlažnih travnikov s samo enim listom, Ophioglossum; pasji jezik dlakava rastlina z rjavo rdečimi ali rožnatimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Cynoglossum; navadni volovski jezik dlakava rastlina s škrlatnimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Anchusa officinalis; etn. jezik premični del trlice; geogr. ledeniški jezik spodnji del ledenika; geol. jezik del kamnin, ki se klinasto zajeda v druge; jezikosl. fleksijski jeziki; govorjeni jezik kot je zvočno uresničen z govorilnimi organi; govorni jezik ki ni uresničitev vnaprej pripravljenega besedila; kentumski jeziki; knjižni jezik kodificirani jezik jezikovne, narodnostne skupnosti; ljudski jezik jezik socialno in izobrazbeno navadno preprostejših slojev prebivalstva; mrtvi jezik ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori; naravni jezik ki se razvije v človeških skupnostih sam od sebe; pogovorni jezik prostejša, navadno govorna varianta knjižnega jezika; umetni jezik; živi jezik ki ga kak narod, ljudstvo še govori; družina jezikov več po izvoru sorodnih jezikov; med. obložen jezik z belkasto plastjo na površini; pravn. občevalni jezik ki ga uporabljajo ljudje pri medsebojnih stikih; uradni jezik ki je z zakonom določen za uradno poslovanje; rač. programski jezik umetni jezik za pisanje računalniških programov; programski jezik fortran; šol. učni jezik v katerem poteka pouk; vet. leseni jezik bolezensko otrdel jezik pri govedu; zool. morski jezik ploščata morska riba z nesimetrično razporejenimi očmi in usti, ki leži na morskem dnu; morski list

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

káča -e ž (á)
1. breznog plazilec z dolgim, valjastim telesom: kača piči, sika; kača se je plazila med šopi trave; dolga, marogasta kača; odskočil je, kakor (da) bi ga kača pičila; denar skriva kot kača noge; viti, zvijati se kot kača / kača se levi / nestrupena, strupena kača
// ekspr., navadno s prilastkom kar je po obliki podobno kači: žareče železne kače so se zvijale z valja na valj; dolge papirnate kače in baloni / železna kača železnica, vlak
● ekspr. gojiti, greti, rediti kačo na prsih, srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen; ekspr. imeti kačo v žepu biti brez denarja; star. povest o jari kači in steklem polžu povest, ki je ni; ima jezik kot kača je zelo odrezav, piker; ekspr. ta zadeva je kot povest o jari kači že dolgo traja in kaže, da se še dolgo ne bo končala; preg. kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi
2. ekspr., navadno z rodilnikom vrsta, navadno zelo dolga: pred blagajno je bila kača ljudi / po cesti se vije neskončna kača vozil
3. slabš. hudoben, zahrbten človek, zlasti ženska: prava kača je / kot psovka ti kača izdajalska
♦ etn. kačo viti otroška igra, pri kateri udeleženci, držeč se za roke, tekajo v vijugah; strojn. hladilna kača kačasto zavita cev, po kateri se pretaka hladilna tekočina; zool. morske kače ob obalah tropskih morij živeče strupene kače s telesom, sploščenim proti repu, Hydrophiidae

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

kíta -e ž (í)
1. iz treh ali več pramenov spleteni lasje: ima lepe kite; odstriči kite; vlekel jo je za kite / lase spleta v kite / kita črnih las
// kar je temu podobno: kita iz rafije, slame / zunaj so se sušile debele kite čebule
● star. dala mu je kito cvetja šopek (cvetja)
2. star., navadno z rodilnikom skupina, vrsta: iz šole se je usula kita otrok; dolge kite potnikov
3. anat. močno tkivo, ki veže mišice na kost: pretrgati si kite; kite in mišice
4. lov. večja skupina letečih živali istega gnezda: kita divjih rac, jerebic / letati v kitah

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

konstrúkcija -e ž (ú)
1. kar nosi, podpira, povezuje stavbo, objekt: postaviti konstrukcijo; betonska, lesena konstrukcija; lita, varjena konstrukcija; konstrukcija iz aluminija / namestitev nove strešne konstrukcije; ob potresu je bila poškodovana tudi stropna konstrukcija / z oslabljenim pomenom mostna konstrukcija most
2. stavba, objekt: lesene konstrukcije ob cesti
3. uresničitev svojih (izvirnih) zamisli, zlasti na področju tehnike: konstrukcija letala, stroja mu je uspela / gred se je zvila zaradi napake v konstrukciji
// s prilastkom način, tehnična izvedba take uresničitve: letalo nove konstrukcije / narejen je v solidni konstrukciji
4. knjiž. zgradba, ustroj, kompozicija: podobno konstrukcijo imajo tudi Shakespearove drame; neslovenska konstrukcija stavkov / poznati konstrukcijo telesa / njegovi junaki so zgolj abstraktne, umetne konstrukcije tvorbe
♦ aer. lupinasta konstrukcija letala po tankosti, ukrivljenosti zunanjih nosilnih sten podobna (jajčni) lupini; grad. lahka konstrukcija iz lahkega materiala ali iz votlih, izvotljenih elementov; masivna konstrukcija iz opeke, kamna, litega betona; mrežasta konstrukcija iz tankih zlasti jeklenih palic ali cevi; skeletna konstrukcija iz stebrov in vodoravnih plošč; jezikosl. ablativna konstrukcija v nekaterih jezikih zveza prilastka in odnosnice v ablativu kot prislovno določilo v stavku; infinitivna konstrukcija nedoločniška konstrukcija

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

kóretelj in korételj in korêtelj -tlja m (ọ̑; ẹ́; é)
kratko belo liturgično oblačilo katoliških duhovnikov: obleči si koretelj; duhovniki v belih koretljih
// knjiž. temu podobno oblačilo sploh: spokorniki so v črnih koretljih drug za drugim stopali iz cerkve

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

kòš kôša m, mest. ed. tudi kóšu (ȍ ó)
1. visoka, spodaj zožena pletena posoda za prenašanje (česa) na hrbtu: nesti, oprtati si koš; pozimi plete koše; zadeti koš na pleča; nositi gnoj v košu; star. reven kot Lahov koš zelo / koš stelje / oprtni koš; koš za listje
// v zvezi gnojni koš voz s košu podobno napravo: gnojni koš sta vlekla dva vola
2. manjša, navadno pletena posoda, zlasti za odpadni papir: raztrgal je pismo in ga vrgel v koš / koš za papir, smeti
3. pletena posteljica za dojenčka: otrok je v košu lepo zaspal
4. navadno v zvezi prsni koš del telesnega ogrodja, ki ga sestavljajo rebra, prsna vretenca in prsnica: izbočiti prsni koš / preiskovati prsni koš s poslušanjem
5. šport., pri košarki naprava z obročem in mrežo, ki nima dna, v katero se meče žoga: žoga je padla v koš / metati, streljati na koš / skoki pod domačim in tujim košem
// dejstvo, da pride žoga v to napravo: dati koš; tekmovalci so dosegli sto košev
6. navt., navadno v zvezi jamborni koš majhna zavarovana ploščad na jamboru: ladja z jambornim košem; izvidnik v košu
7. mont. žarg. košu podobna kabina dvigala pri rudniku; kletka: v jamo se spuščajo v ozkem košu / dvigalni koš
8. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: prinesla je cel koš novic; pošilja mu koš poljubčkov / poznal je na koše dovtipov zelo veliko
● ekspr. ta nas dene v koš premaga nas, boljši je kot mi; ekspr. prošnja je romala v koš bila je odbita, neugodno rešena; niso je upoštevali; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči; ekspr. problema ne sodita v isti koš nista enaka; ekspr. meče vse v en, isti koš ne upošteva razlik med stvarmi, problemi
♦ agr. koš del stiskalnice, v katerega se da drozga; čeb. koš pleten čebelni panj, navadno kopaste oblike; gozd. (drevesni) koš drevo z gostimi, bujno razraščenimi vejami, katerega spodnje segajo do tal; teh. sesalni koš mreža, ki zapira trdnim primesem dostop v sesalno cev črpalke; zool. koš zunanje ogrodje glavoprsja rakov deseteronožcev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

kristál -a m (ȃ)
1. min. telo s pravilno notranjo zgradbo in ravnimi mejnimi ploskvami: kremenov, silicijev kristal; ledeni kristal; kristali različnih kamnin, rudnin; rast in oblika kristalov / brezbarvni kristali / naravni, umetni kristali
// ekspr., s prilastkom kar je zlasti po lesku podobno kristalu: snežni kristali so se lesketali v soncu / kristali solz
2. izdelek iz kristalnega stekla: kristali za lestenec / dragocen beneški kristal
// kristalno steklo: kozarci iz kristala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

króna -e ž (ọ̑)
1. okrogel okrasni predmet za na glavo kot znamenje vladarske oblasti: nositi krono; položiti krono na glavo; zlata krona; krona, obložena z dragimi kamni / cesarska, kraljevska krona / žezlo in krona / na ščitu je bila upodobljena krona
// navadno s prilastkom kar je po obliki podobno temu predmetu: na glavi je imela krono iz cvetja; plesti kostanjevo krono / ekspr. krona bogatih las zelo veliko las, počesanih navzgor
2. ekspr. vladar, dvor: v državi so izvedli vojaški udar ob pomoči krone; moč cesarske krone; svetovalci krone
// vladarski naslov: senat mu hoče podeliti krono; prevzeti krono
3. ekspr. monarhija, kraljevina: ozemlje angleške krone / zavladala jim je krona
4. ekspr., v povedni rabi, navadno s prilastkom izraža najvišjo stopnjo česa: to je krona njegovih prizadevanj; dogodek je bil krona vsega
5. krošnja: košata krona; krona cvetoče lipe
6. denarna enota Češke, Danske, Švedske in nekaterih drugih držav: šteti krone; preračunati vrednost blaga v krone / češka, danska, švedska krona
● pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; vznes. krona stvarstva človek
♦ lov. krona najmanj trije parožki na vrhu jelenjega rogovja; med. krona del zoba nad dlesnijo; snov v obliki kapice za zavarovanje poškodovanega vidnega dela zoba; num. krona denarna enota v stari Avstriji z vrednostjo pol goldinarja; rel. trnova krona

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

kúpola -e ž (ȗ)
1. streha, ki pokriva okrogel, kvadraten prostor in ima obliko polkrogle: bela, pozlačena kupola; mogočna kupola cerkve; stolpi in kupole mesta; ogrodje, vrh kupole / bivališče ima obliko kupole
// strop, ki pokriva okrogel, kvadraten prostor in ima obliko polkrogle: nad oltarjem je bila visoka kupola / akrobat v kupoli nad manežo
2. kar kaj pokriva kot taka streha: kip je bil pod stekleno kupolo / v kupoli so bili različni razstavni predmeti
// ekspr., navadno z rodilnikom kar je po obliki podobno taki strehi: zelene kupole dreves; kupola neba
♦ arhit. čebulasta kupola kupola z izrazito razširjenim srednjim delom, značilna zlasti za rusko arhitekturo; voj. kupola tanka zgornji vrtljivi del tanka s topovsko cevjo in včasih z mitraljezom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

kváder -dra m (á)
1. geom. telo, ki ga omejuje šest pravokotnikov: izračunati prostornino kvadra / narisati kvader
2. kos kakega materiala take ali podobne oblike: veliki kamniti kvadri; težki kvadri marmorja; zidovje iz kvadrov / slama, stisnjena v kvadre
// ekspr., navadno s prilastkom kar je po obliki podobno kvadru: v daljavi so se videli kvadri hiš; sivi kvadri tovarn

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

liják -a m (á)
1. priprava za zlivanje tekočine v posodo skozi majhno odprtino: z lijakom doliti vina v steklenico; pločevinast, steklen lijak; grlo lijaka
● ekspr. ti bi rad, da bi ti vlivali znanje z lijakom da bi ga pridobil brez prizadevanja, truda; šalj. nürnberškega lijaka ni ni načina, ki bi omogočal pridobivanje znanja brez prizadevanja, truda
// kar je po obliki ali funkciji podobno lijaku: v globino se spušča strm lijak in kmalu preide v navpične stene; granate so izkopale globoke lijake; napravil je z dlanmi lijak, jih nastavil na usta in zaklical / prah se v lijaku vrtinči kvišku
2. na zid pritrjena posoda za odtok odvečne, umazane vode: zliti pomije v lijak; umiti si roke pri lijaku / kuhinjski lijak; vodovodni lijak / lijak dobro požira, je zamašen odvodna cev pri tej posodi
♦ agr. lijak za seno jašek, po katerem se spušča seno v hlev; jašek za seno; meteor. lijak tornada osrednji del tornada, v katerem je zračni pritisk izredno znižan; teh. polnilni lijak del priprave, naprave, skozi katerega se stresa, daje material vanjo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

línija -e ž (í)
1. nepretrgana vrsta točk; črta: potegniti linijo; ravna linija / knjiž. njegove risbe označuje nemirna, včasih pretrgana linija
// kar je temu podobno: dolga linija letečih ptic / tekli so v vijugasti liniji in streljali; pren., publ. izgradnja nove družbe se ne razvija po ravni liniji
2. kar ločuje, razmejuje; črta: prekoračiti linijo; mejna linija
3. navadno s prilastkom redna prometna povezava med določenimi kraji, proga: otvoritev nove linije / avtobusna linija Črnuče–Vič; ladijska linija; letalska linija Ljubljana–Zagreb; mednarodne linije; redne in občasne linije; linija v Južno Ameriko
4. sistem vodov skupaj z opremo za prenos informacij s pomočjo električne energije: graditi novo linijo; vzdrževati linije / kabelska ali podzemna linija; nadzemna linija; telefonska, telegrafska linija
// kar ta omogoča: motnje na liniji / medkrajevne, mednarodne linije / pog.: linija je prekinjena, zasedena zveza; za poročanje s svetovnega prvenstva bo na voljo osemdeset linij zvez; ostanite na liniji ne prekinite zveze, ostanite pri telefonskem aparatu / vroča linija telefonska povezava z ustanovo, ki daje ali zbira posebne informacije; telefonska povezava, po kateri je mogoče poslušati erotične zgodbe ali sodelovati v erotičnem pogovoru; vroča telefonska linija vroča linija
5. teh. sistem naprav, strojev, ki omogoča popolnoma avtomatiziran delovni postopek: montirati linijo za polnjenje in zapiranje steklenic; proizvodnja pekovskih linij / proizvodna linija
6. voj. prvi, najbolj izpostavljeni del položaja: napasti nasprotnikovo linijo / obrambna linija / boriti se v prvi liniji; pren. v takratnem položaju je bil vsakdo bojevnik v prvi liniji
7. navadno s prilastkom oblika, podoba, videz: aerodinamične linije letala; elegantna linija avtomobila; moderna linija frizure; klasične linije kostima / pog. linija oblek je oprijeta obleke so oprijete / to je najbolj značilna linija v fiziognomiji njegove duševnosti poteza, črta
// obris, kontura: linija profila, nosu
// pog. vitko telo, postava: ima linijo; v teh letih ženske navadno že izgubijo linijo / zelo pazi na linijo trudi se, da se ne zredi / vitka linija
8. publ. smer, usmeritev, zlasti kake dejavnosti, politike: linija se je zdaj spremenila; določiti politično linijo; idejna, partijska, uradna linija; kreatorji nakažejo samo linijo mode za novo sezono; boj med dvema linijama v kulturnem gibanju / z oslabljenim pomenom: programska linija založbe se ne spreminja program / žarg., polit. biti na liniji v skladu z veljavno politično smerjo
9. knjiž., navadno s prilastkom tok1, potek: linija dejanja v drami; razstava kaže linijo slikarjevega razvoja / kompozicijska linija romana
10. potomstvo v zaporednih generacijah: španska linija rodu / moška linija moški potomci; potomci moškega; ravna linija osebe, ki po rojstvu neposredno ali posredno izhajajo drug od drugega; stranska linija osebe, ki po rojstvu izhajajo od skupnega prednika / po materini liniji je Slovenec njegova mati je Slovenka
● pog. iti na linijo odločnega odpravljanja napak začeti odločno odpravljati napake; ekspr. podpreti, premagati koga na vsej liniji popolnoma, v celoti; pog. vztrajati na liniji oportunizma v oportunizmu; publ. znajti se na isti liniji imeti skupni cilj; po liniji pog. naloge po partijski liniji partijske; pog. delati po politični liniji politično, v politiki; pog. iti na potovanje po privatni liniji privatno, ne službeno; pog. dobiti vstopnice po sindikalni liniji s posredovanjem sindikata; publ. ta boj v skrajni liniji koristi tudi mednarodnemu delavskemu gibanju nazadnje, končno; pog. narediti kaj po liniji najmanjšega odpora tako, da se porabi čim manjši trud ali vzbuja čim manjši odpor pri drugih
♦ glasb. melodična, pevska linija potek melodije, petja; navt. tovorna linija črta na boku ladje, ki kaže, koliko natovorjena ladja sme biti ugreznjena; obl. takrat je bila moderna A linija so bile moderne obleke, katerih zunanji obris je podoben črki A; H linija v modi vrečaste obleke; pravn. demarkacijska linija začasna meja med državami ali armadami, navadno po sklenitvi premirja; šah. linija vsaka od navpičnih vrst polj na šahovnici; kmet na b-liniji; šport. igra na liniji pri tenisu in badmintonu igra, pri kateri odbija igralec žogo z osnovne črte; vet. linija skupina živali določene vrste, ki ima moškega ali ženskega prednika izbranih genskih lastnosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

líst -a m (ȋ)
1. navadno zelen, ploščat del rastline, ki raste iz veje, stebla: list odpade, požene; listi rumenijo, se sušijo, venejo; drevo, rastlina poganja, razvija liste; mesnati listi; suhi, uveli, zeleni listi; list lipe; zajedavci na listih; drgeta, trese se kot list v vetru; sonce je žgalo in noben list se ni ganil bilo je popolnoma mirno, brez vetra / bukovi, hrastovi, tobačni listi; krompirjevi listi; dodati jedi lovorov list / list za listom odpada
// kar je temu podobno: stresti liste krompirja v ponev / na liste zrezana jabolka
2. pravokoten kos papirja, zlasti za pisanje: na mizi leži list; popisati, preganiti, pretrgati list; prepisati na čist list nepopisan / črtani list ki ima črte; grafični list odtis v kaki grafični tehniki
// tak kos
a) spet z drugimi v knjigo, zvezek: v knjigi manjka list; iztrgati iz beležnice list; počasi obrača liste in šepetaje bere; zvezek ima šestdeset listov; knjiga z zamazanimi, zavihanimi listi / naslovni list
b) s prilastkom prirejen za različne namene: izpolniti anketni list; notni, risalni list / jedilni list seznam jedi, ki se v določenem gostinskem lokalu lahko dobijo
// s prilastkom temu podobna tanka plast česa: namazati liste testa z nadevom; list furnirja
3. s prilastkom dokument, (javna) listina: orožni list; izdati, podaljšati potni list; mrliški list izpisek iz mrliške matične knjige; imeti obrtni list dovoljenje za opravljanje obrtne dejavnosti; poročni list izpisek iz poročne matične knjige; predložiti rojstni list izpisek iz rojstne matične knjige
4. časopis, revija: tuji listi pišejo o borzni krizi; list poziva vlado, naj začne pogajanja; izdajati, ustanoviti list / dijaški list Lipica; družinski list; gledališki list periodično strokovno glasilo gledališča, ki je vsebinsko vezano zlasti na uprizarjana dela; urednik literarnega lista / Uradni list Republike Slovenije
5. star. pismo: brati list; sin ji je poslal list; materin list
6. ploščat kovinski del orodja, orožja, priostren v rezilo: zlomiti list; list kopja; list kose, lopate, sekire, žage; konica lista
● ekspr. dovolj je, obrni list začni govoriti o čem drugem; knjiž., ekspr. otrok je še nepopisan list je še brez globljih spoznanj, izkušenj; knjiž. tako se je obrnil še en list zgodovine je minilo še eno obdobje zgodovine; ekspr. on je naše gore list je našega rodu, naše narodnosti
♦ agr. gnojiti pod list med rastjo; bot. čašni listi zunanji listi dvojnega cvetnega odevala; črtalasti list dolg in ozek; deljeni list z zarezami, ki segajo bolj ali manj globoko v listno ploskev; pernati list; plodni listi; sestavljeni list iz lističev; venčni listi notranji listi dvojnega cvetnega odevala; igr. list karte, ki jih ima igralec razporejene v roki; min. list najtanjša plast rudnine, ki se da odklati; navt. list širši del vesla; vpisni list dokument ladij s prostornino nad deset brutoregistrskih ton, ki vsebuje podatke o ladji; rel. list neevangeljski odlomek iz Svetega pisma, ki se bere pri maši; krstni list dokument s podatki o krstu kake osebe; strojn. list del propelerja v obliki podolgovate vijačne ploskve; šol. matični list interni dokument, v katerega se v osnovni šoli vpisujejo podatki o učencu, njegovem šolanju in uspehu; tekst. list del brda, v katerem so vpete nitnice; trg. list format pol papirja z mero 210 × 297 mm; garancijski list; zool. morski list ploščata morska riba z nesimetrično razporejenimi očmi in usti, ki leži na morskem dnu, Solea; suhi list v Indiji in Avstraliji živeči metulj, z zloženimi krili podoben suhemu drevesnemu listu, Kallima; živi list v južni Aziji živeča žuželka z velikimi krili, podobna rastlinskemu listu, Phyllium; žel. potni list dokument z določenimi podatki o vlaku in o vsem, kar se dogaja med vožnjo; tovorni list potrdilo o prevzemu in predaji blaga pri prevozu in o plačani voznini

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

lôcen -cna m (ó)
1. držaj iz lokasto ukrivljene palice: oplesti, vstaviti locen; obesiti košarico za locen; zlomljen locen; locen pri škropilnici, žagi / locen pri krpljah; ovca ima zvonec na locen
// kar je temu podobno: locen pri ključavnici / ukriviti vrbove veje v locen
2. agr. po obrezovanju preostali del mladike, navadno s pet do deset očesi, ki se priveže: locen na trsu / obrezati trto na locen; cepljenje na locen
3. zanka, zlasti za lovljenje ptičev: nastaviti locen
♦ agr. locen ukrivljena palica, žica na kosi, ki preprečuje padanje odkošenega žita; les. žaga na locen ločna žaga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

lók1 -a m (ọ̑)
1. priprava iz ukrivljene palice in tetive za proženje, metanje puščic: na plečih je imel lok in tul; napeti lok; streljati z lokom; mišice so napete kot lok; pren., knjiž. avtor je zelo napel lok zgodbe
// kar je po obliki temu podobno: lok pri žagi / past na lok
2. priprava, s katero se poteguje po strunah: lok drsi po strunah; mazati lok s kolofonijo; vleči lok po strunah / violinski lok
3. usločen nosilni gradbeni element z dvema opornima mestoma: lok pri mostu se je podrl; polkrožni loki; zidanje lokov in obokov / okenski lok
4. delu krožnice podobna linija: narisati lok / lok mavrice, ovinka / žoga je opisala, zarisala (velik) lok je letela v (velikem) loku / v loku reka teče v širokem loku; v loku zamahniti; kamen je v velikem loku zletel v vodo; pren., pesn. zvezde se pnejo v svetlem loku
5. knjiž., navadno s prilastkom potek česa, prikazan navadno kot vzpon in upadanje: v predstavi ni čutiti dinamičnega loka; pretrgan lok dejanja v romanu; publ., z oslabljenim pomenom: lok igralčeve kariere se je bleščeče vzpel; razvojni lok umetnosti
6. knjiž., navadno s prilastkom obseg, razpon: časovni lok prve knjige zgodovine sega čez več tisočletij / pisani lok motivov; lok spoznanj
● knjiž., ekspr. nič več ni mogoče napenjati loka dolgoletnega trpljenja še naprej dopuščati, povzročati trpljenje; knjiž., ekspr. doslej v svojih zahtevah še nisem napel loka čez mero nisem preveč zahteval; ekspr. teh tem so se vsi ogibali v velikem loku niso jih hoteli obravnavati; ekspr. ognil se ga je v velikem loku nikakor ga ni hotel srečati; pesn. sinji lok (neba) nebo, nebesni obok
♦ anat. aortni lok usločeni del aorte tik po izstopu iz srca; kostni lok nad očesom; rebrni lok spodnja, med seboj zraščena rebra; refleksni lok; zobni lok položaj in razvrstitev zob v čeljusti; arheol. sveder na lok preprosta vrtalna priprava, ki se vrti s pomočjo loka; arhit. košarasti lok; šilasti lok; geom. lok krivulje, krožnice del krivulje, krožnice med dvema njenima točkama; glasb. lok ukrivljena črta za označbo vezave not iste višine, za označbo legata in fraziranja; grad. nosilni lok; oporni lok; les. lok polkrožen okvir pri ročni žagi; šol. lok element pisane črke v obliki (navzgor ali navzdol) odprte elipse; šport. lok element umetnostnega drsanja, pri katerem vozi drsalec po notranjem ali zunanjem robu drsalke naprej ali nazaj v obliki kroga; plužni lok lik, pri katerem smučar med poševnim smukom s pluženjem zavije od brega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

lopár -ja m (á)
1. lopati podobna priprava za dajanje kruha v peč: jemati z loparjem hlebce iz peči; ropotala je po peči z burklami in loparjem; lopar in omelo
// kar je temu podobno: policist ustavi promet s službenim loparjem; čistiti sneg s pločnikov z lopatami in loparji za sneg
2. priprava iz ovalne plošče ali mreže v okviru in držaja za udarjanje žoge pri nekaterih športnih igrah: zamahniti z loparjem; prihajal je na igrišče z loparjem pod pazduho / teniški lopar; lopar za namizni tenis
♦ zool. nižje razviti morski rak, ki živi pritrjen vznak na kožnatem peclju, Lepas

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

maskírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. s prenarejanjem videza delati, da se resnica, prava podoba česa ne opazi, ne vidi; prikrivati, skrivati: maskirati jamo; vse delo je bilo treba maskirati pred agenti; ekspr. žalost maskirati s smehom / ekspr. reklama je maskirala pomanjkljivost izdelka
// voj. delati kaj podobno okolici in s tem neopazno: spretno je maskiral svojo strojnico; vojak se zna dobro maskirati / maskirati priprave za napad
2. s šminko in drugimi pripomočki vlogi primerno urejati igralčev obraz: navadil se je hitro in dobro maskirati
♦ šah. s figuro preprečiti napad na drugo lastno figuro

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

mlínarček -čka m (ȋ)
nav. ekspr. manjšalnica od mlinar: ko boš velik, boš mlinarček
♦ zool. ptica, katere petje je podobno klopotanju mlinskih koles, Sylvia curruca

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

móst -ú in -a m, daj., mest. ed. môstu in móstu; mn. mostôvi stil. mósti (ọ̑)
1. objekt, po katerem vodi pot čez globinske ovire: čez reko, nad potokom je most; pod tako težo bi se most podrl; graditi most z modernimi pripomočki; minirati most; voda je podrla most; iti, peljati se čez most; trden, velik most / cestni, železniški most; dravski, savski most; dvižni most; kamniti, leseni, železobetonski most; zasilni most; most za pešce / zeleni most most za varno gibanje predvsem divjih živali prek avtoceste
// teh. temu objektu podobna naprava za pretok vode, nafte: za dovod tlačne cevi k centrali bo treba napraviti tudi most
// knjiž. kar je podobno temu objektu: Kikladi in Sporadi so naraven otočni most med Evropo in Azijo
2. ekspr. kar povzroča sodelovanje med različnima stranema: graditi most do bližnjega; najti most med narodoma; zgraditi most med življenjem in znanostjo; duhovni most med njimi in nami / gospodarski most med vzhodom in zahodom / most pomoči
● ekspr. podreti vse mostove med seboj, za seboj onemogočiti si zbližanje, vrnitev; publ. po zračnem mostu prepeljati potnike prepeljati jih z letali in helikopterji; ekspr. oslovski most prikaz ali pripomoček za ljudi, ki si pri učenju kaj težko zapomnijo ali težko razumejo; šol. žarg. oslovski most Pitagorov izrek; star. tehtnica na most mostna tehtnica; preg. mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most
♦ adm. knjigovodski most črta, s katero se izpolni nepopisani prostor pri zaključevanju poslovnih knjig; alp. ledeniški most plast snega ali ledu, ki sega čez ledeniško razpoko; avt. zadnji most del avtomobila, ki nosi gnani zadnji kolesi in ima v okviru vgrajen diferencial; etn. most naprava za dovoz na skedenj; (trden) most otroška igra, pri kateri prehaja vrsta pod dvignjenimi sklenjenimi rokami enega ali več parov sodelujočih; geogr. naravni most ob podoru preostali strop nad votlino; grad. ločni most katerega glavni nosilni element je lok; viseči most; nosilnost mostu; razpetina mostu razdalja med opornikoma; kor. most vzvratni upogib telesa, pri katerem so prsti rok oprti na tla; med. most spoj, s katerim je umetni zob pritrjen na sosednja zdrava zoba; mostiček; navt. most vodoravna naprava za prehod ljudi in prenos tovora med obalo in ladjo; poveljniški most; obrt. most del očal, ki povezuje okularja; šport. most (odskočna) miza; voj. pontonski most most, ki sloni na pontonih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

mozaík -a m (ȋ)
slika iz raznobarvnih kamnitih, steklenih kock, ploščic, ki so vložene v malto ali kit tesno druga ob drugo: izdelovati, sestavljati mozaike; ogledovati mozaike / tla so iz lepega mozaika / keramični mozaik
// knjiž. kar je po sestavi podobno temu: njegovo delo je pisan mozaik; pisatelj ni znal organizirati mozaika v celoto; država je pravi mozaik narodnosti; mozaik zgodovinskih podatkov / filmski, glasbeni mozaik
♦ alp. drobno v vse smeri razpokana in krušljiva površina skalovja; gozd. bolezen rastlin, pri kateri se na listih pojavijo rumene ali bledo zelene pege; um. slikarska tehnika, pri kateri se v sliko vstavljajo raznobarvne kamnite, steklene kocke, ploščice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

mréna1 -e ž (ẹ́)
1. strjena plast, navadno na površini tekočin, redkejših snovi: na mleku se je naredila mrena; pod nogami so hrstale ledene mrene; mrena na barvi; zdelo se mu je, kot bi imel mreno pred očmi; gledal je kakor skozi mreno
// kar je temu podobno: pobočje je pokrivala meglena mrena / mrena dežja; pren. na oči mu je legla mrena utrujenosti
2. tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, povezuje: mrena okrog mišic / od napora mu je počila mrena v trebuhu je dobil kilo
3. posamičen prozoren oblak v velikih višinah, meteor. cirus: opazovati mrene na nebu
4. v zvezi zelena mrena očesna bolezen, za katero je značilen povečan pritisk v zrklu, med., vet. glavkom: opazovati mrene na nebu
● ekspr. šele takrat mu je padla mrena z oči šele takrat je zagledal, spoznal stvar, kakršna je dejansko bila; ekspr. potegniti komu mreno z oči omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je
♦ anat. možganska mrena možganska ovojnica; pljučna mrena ki obdaja pljuča; rebrna mrena ki obdaja prsni koš od znotraj; trebušna mrena ki obdaja trebušno votlino in organe v njej; mrena ob srcu; fot. mrena svetlobna ali kemična okvara, napaka na fotografski emulziji; osen; med. črna mrena slepota zaradi obolenja mrežnice ali vidnega živca; med., vet. siva mrena očesna bolezen, pri kateri postane leča motna; zool. letalna mrena mrena ob trupu živali, ki ji omogoča letanje; plavalna mrena plavalna koža

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

muškáten -tna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na muškat: muškatni nasadi / muškatni vonj
♦ agr. muškatni silvanec muškat z zelenkasto rumenimi grozdi; gastr. muškatni cvet posušeni cveti muškata, ki se uporabljajo kot začimba; muškatni orešček drobnemu orehu podobno seme muškata, ki se uporablja kot začimba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

navídezen -zna -o prid. (ȋ)
ki je po videzu, na zunaj tak kot pravi, resničen: navidezen mir, poraz; navidezna gotovost, harmonija / navidezna prijaznost nepristna / navidezen napad; navidezna smrt
// ki v resnici ni tak, kot se kaže: navidezna velikost predmeta; njegova moč je samo navidezna
// ki v resnici ne obstaja: navidezna pot sonca okoli zemlje
♦ bot. navidezni cvet enemu samemu cvetu podobno socvetje; navidezni list listu podoben ploščat poganjek; fiz. navidezna slika slika, ki nastane v presečišču podaljškov žarkov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

nìt níti ž (ȉ ȋ)
1. dolg, tanek skupek vlaken, sesukan okoli svoje osi: nit se je pretrgala; navijati, odstriči nit; presti, sukati nit; nabrati na nit; bombažna, svilena nit; debela, močna nit; dvojna nit; šop niti / nit za krpanje / vdeti nit v šivanko sukanec; pren. na domači kraj ga vežejo nevidne niti; svoje niti so napeljali po vsej državi
// navadno s prilastkom kar je temu podobno: gumijasta nit; vtkati zlate niti; pog. fižol brez niti brez žil / mišične niti mišična vlakna
2. ekspr., z rodilnikom kar tvori (strnjeno) zaporedje dogajanj, dogodkov: neskončna nit njenih vprašanj / nadaljevati nit razpravljanja
3. ekspr., s prilastkom kar je v celotnem pojavu bistven sestavni del: ti odnosi so idejna nit romana; govornik se je zmedel, nato pa znova našel nit zgodbe / to je rdeča nit vseh pogovorov
● ekspr. v lase se ji vpletajo srebrne niti začenja siveti; ekspr. vse niti propagande ima v svojih rokah odloča o njej; knjiž. iskal je Ariadnino nit, s katero bi si pomagal iz labirinta problemov rešilno, odrešilno sredstvo; ekspr. presti niti človekove usode določati človekovo usodo; ekspr. prestriči, pretrgati nit življenja povzročiti smrt; ekspr. zmešal mu je vse niti preprečil njegove načrte; ekspr. njegovo življenje visi na niti je zelo ogroženo; je zelo bolan; ekspr. biti moker do zadnje niti popolnoma, čisto; preg. zdravje po niti gor, po curku dol zdravje se pridobi počasi, izgubi pa hitro
♦ bot. prašnična nit spodnji, navadno nitasti del prašnika; gastr. skuhati sladkor do niti do take stopnje, da se za kapljo, ki pade z žlice, naredi zelo tanek curek; med. kirurška nit; tekst. efektna nit namenoma neenakomerno izdelana; osnovne niti podolžne niti v tkanini; votkovne niti prečne niti v tkanini; zool. živa nit zelo tanka glista, ki živi v sladki vodi, Gordius aquaticus

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

nôrec -rca m (ó)
1. ekspr. nespameten, neumen človek: saj nisem norec, da bi šel / takega norca ne bo več dobila, da bi ji vse naredil / kot psovka zakaj se pa smeješ, norec
2. ekspr. kdor v svojih zahtevah, ravnanju zelo pretirava: ta norec dela ves dan; kateri norec bi se pa upal spustiti po taki strmini; če to zahteva, je pravi norec; si videl tega norca, kako je prehiteval
3. zastar. duševno bolan človek, duševni bolnik: zdraviti norca; gleda kot norec / bolnišnica za norce
4. metal. težko mehanizirano kladivo za grobo obdelavo kovine: norec je tolkel po železu
// grad. batu podobno leseno ali kovinsko orodje za zabijanje pilotov: z norcem udarjati po kolu
5. nar. zatič, zatikalo (pri verigi): zapeti verigo z norcem
● norce brije iz nas, z nami norčuje se, šali se; pog. dela se norca iz njega ne upošteva, ne obravnava ga resno; se norčuje, šali; star. uganjati norce norčevati se, šaliti se; ekspr. imeti koga za norca norčevati se iz koga; šaliti se s kom; varati ga; dvorni norec človek, ki z norčijami zabava vladarja in njegovo spremstvo; drvi kot norec zelo; šalj. bog daj norcem pamet, meni pa denar

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

noróst -i ž (ọ̑)
1. ekspr. nespametno, neumno dejanje ali ravnanje: napravil je veliko norost; počenjati, uganjati norosti; mladostne norosti / modna norost nenavadna, neprimerna, pozornost vzbujajoča modna novost
// kar je podobno duševni bolezni: ljudi je obsedla nerazumljiva norost
2. zastar. duševna bolezen: njegove norosti zdravniki niso mogli ozdraviti
● ekspr. sramota ga je grizla do norosti zelo; preg. mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

obòk tudi obók -óka m (ȍ ọ́; ọ̑)
izbočena nosilna konstrukcija nad prostorom, odprtino v zidu: delati obok; zidati oboke; stati pod obokom; sajast, zakajen obok; obok cerkve, hodnika; obok nad vrati; prečni lok v oboku; oboki in kupole / baročni obok; opečni obok; polkrožni, šilasti obok
// prostor pod tako konstrukcijo: visoki obok je bil poln mesa
// navadno s prilastkom kar je po obliki temu podobno: veje dreves delajo zelen obok nad potjo; obok lobanje; pred dežjem se je zatekel pod obok skale / nadočesni obok; nebesni obok nebo; pesn. osvajalec zvezdnega oboka neba, vsemirja
♦ anat. nožni obok srednji vbočeni del stopala; arhit. banjasti obok polkrožni obok nad četverokotno talno ploskvijo; križni obok ki ga tvorita pravokotno ležeča banjasta oboka na svojem sečišču; kupolasti obok v obliki kupole; mrežasti obok rebrasti obok v obliki križa; rebrasti obok s kamnitimi rebri; zvezdasti obok rebrasti obok v obliki zvezde; um. gotski obok

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

oréšček -čka m (ẹ̑)
nav. ekspr. manjšalnica od oreh: nabrala je nekaj oreščkov; natresla mu je precej oreščkov
♦ bot. vodni orešček vodni orešek; gastr. muškatni orešček drobnemu orehu podobno seme muškata, ki se uporablja kot začimba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

oréšek -ška m (ẹ̑)
nav. ekspr. manjšalnica od oreh: veverica je glodala oreške; natresel ji je polno torbo oreškov / daj mi orešek masla
♦ bot. orešek enosemenski zaprti plod, ki odpade kot celota; oreh; vodni orešek vodna rastlina z rombastimi listi, belimi cveti in rogljatimi plodovi, Trapa natans; gastr. muškatni orešek drobnemu orehu podobno seme muškata, ki se uporablja kot začimba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

osmíca -e ž (í)
1. pog. številka osem: napisati osmico / na tej progi vozi osmica tramvaj, avtobus številka osem / pog. izpuliti osmico modrostni zob
// kar je temu podobno: gibi plesalke v obliki osmice / vrteti goreče bakle v krogih in osmicah
2. igralna karta z osmimi znaki: igralec ima karovo osmico
3. nar. zahodno začasni vinotoč, v katerem se prodaja domače vino: včeraj so pri sosedu odprli osmico; osmica bo odprta ves teden
♦ agr. privezati drevesce h kolu na osmico tako, da ima trak obliko številke osem; lov. osmica šibra s premerom 3,5 mm; naboj, napolnjen s šibrami osmicami; šport. osmica element umetnostnega drsanja, pri katerem opravi drsalec na eni nogi dva dotikajoča se kroga; voziti osmico

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

ovrátnik -a m (ȃ)
1. del obleke, srajce ob vratu, navadno za okras: prišiti, privihati, zapeti ovratnik; čipkast, krznen ovratnik; okrogel, širok, štrleč ovratnik; ovratnik suknjiča; bluza brez ovratnika / bubi ovratnik majhen okrogel ovratnik
// kar je temu po obliki podobno: račji samec ima okrog vratu bel ovratnik
2. ovratni pas, navadno za pse; ovratnica: natakniti psu ovratnik; bodičast, usnjen ovratnik
● publ. beli ovratnik pripadnik visokega družbenega sloja, zlasti predstavnik politike, gospodarstva
♦ med. mavčni ovratnik mavčna obveza za vrat; obl. ležeči ovratnik položen po ramah; srajčni ovratnik; šal ovratnik navadno podolgovat ovratnik brez reverjev, katerega konca se spredaj križata

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

pajčolán -a m (ȃ)
zelo tanka in redka tkanina: nositi pajčolan; spustiti pajčolan čez obraz; bel nevestin pajčolan; klobuk s pajčolanom / poročni, žalni pajčolan
// knjiž., ekspr., s prilastkom kar je po prozornosti podobno pajčolanu: pajčolan megle, pen; mesec s srebrnim pajčolanom; pren. lik je ovit v pajčolan intimnosti
● knjiž. prej ves vesel, si nenadoma nadene pajčolan in umolkne postane zadržan, skrivnosten; knjiž., ekspr. odrekla se je pajčolanu redovniškemu poklicu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

pájek -jka m (ȃ)
1. žival s štirimi pari dolgih, tankih nog in bradavicami, ki izločajo lepljivo snov za pajčevino: pajek prede, ekspr. razpenja mrežo; po kotih je bilo precej pajkov; suh kot pajek; pren., ekspr. med vojno so krvoločni pajki lovili žrtve v svoje mreže
// nav. ekspr. kar je po obliki podobno pajku: okrog vratu je imela šal z zlatim pajkom pod brado
2. vozilo z žerjavom za odvažanje nepravilno parkiranih avtomobilov: njegov avtomobil je odpeljal pajek
3. teh. lunarni modul: pajek pri vesoljski ladji Apolo
● ekspr. tako sem lačen, da mi pajki predejo po želodcu zelo
♦ agr. rdeči pajek zajedavec, ki sesa sok na spodnji strani listov; pršica; zool. dolgonogi pajek z dolgimi nogami, ki živi v hišah, Pholcus phalangoides; hišni pajek ki prede lijakaste mreže po kotih, Tegenaria domestica; morski pajek največja jadranska rakovica, Maja squinado; osasti pajek z rumenim, črno progastim zadkom, Argiope bruennichi; vodni pajek pajek, ki živi v zvonasti mreži pod vodo, Argyroneta aquatica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

pálica -e ž (á)
1. dolg, tanjši, v prerezu navadno okrogel lesen predmet: odrezati (si), urezati (si), zlomiti palico; opirati se na palico; tepsti, udariti s palico; bambusova drenova, leskova palica; dolga, grčava, kljukasta, votla palica; palica z odebeljenim koncem, kovinsko konico; boji se ga kot pes palice / hoditi ob palici, s palico
// navadno s prilastkom kar je po obliki temu podobno: gumijasta, kovinska palica / biljardna, dirigentska palica; čarovna palica po ljudskem verovanju ki ima nenavadno, skrivnostno moč; hokejska palica z ukrivljenim spodnjim delom; igralna palica naprava v obliki pokončne palice s podstavkom za igranje nekaterih računalniških igric; iskati vodo z iskalno palico bajanico; maršalska palica znamenje maršalskega čina; nabijati smodnik z nabijalno palico; pastirska, ribiška palica; popotna palica; skakalna palica; smučarska palica s krpljico in ročajem z usnjeno zanko; ima črno sprehajalno palico; škofovska palica umetniško okrašena palica z ukrivljenim zgornjim delom; štafetna palica umetniško izdelana votla palica s pismom, poslanico komu
// ekspr. udarci (s palico): palice so padale po hrbtu; dobil je dvajset palic po podplatih / umrl je pod palicami; poznali so se mu sledovi palice
2. nekdaj dolžinska mera, 138 cm: dolg je le pet palic
● ekspr. kadar je nagajal, je pela palica je bil tepen s palico; je bil tepen sploh; ekspr. pri njem ne pomagata ne palica ne jok ne huda kazen ne žalost, prizadetost drugih; ekspr. morali bi ga s palico moral bi biti tepen, kaznovan; ekspr. čaka ga beraška palica beračenje, prosjačenje; priti na beraško palico popolnoma obubožati; spravil jih je na beraško palico povzročil je, da so izgubili vse premoženje; star. živeti pod krivo palico imeti škofa za fevdalnega gospoda; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori
♦ aer. krmilna palica del krmilne naprave v obliki palice, s katerim se uravnava položaj višinskega krmila, krilc; ekon. valuta zlata v palicah zlata valuta, pri kateri je zlato v palicah plačilno sredstvo za mednarodna plačila; zlato v palicah v obliki kvadrov; fiz. kontrolna palica priprava, s katero se uravnava delovanje jedrskega reaktorja; grad. palica sestavni del paličja, obremenjen s pritiskom ali nategom; natezna, tlačna palica; pravn. prelomiti palico nad obsojencem nekdaj odrediti izvršitev sodbe; gorska palica nekdaj sodna palica gorskega gospoda; sodna palica nekdaj znamenje oblasti sodnika, sodnega gospoda; šport. štafetna palica palica določene velikosti, ki jo udeleženci štafete izročajo drug drugemu; predati štafetno palico izročiti jo na določenem prostoru drugemu udeležencu štafete; skok ob palici atletska disciplina, pri kateri se skače čez letvico s pomočjo palice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

pelerína -e ž (ȋ)
1. vrhnje oblačilo brez rokavov, ki pokriva zgornji in spodnji del telesa: nositi pelerino; ogrniti se s pelerino; pelerina s kapuco; plašč in pelerina
// temu podobno oblačilo za zaščito pred dežjem: kupiti otroku pelerino; brez dežnika ali pelerine ne moreš ven
2. obl. širokemu ovratniku podoben del oblačila, navadno plašča: plašč s pelerino in širokimi rokavi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

piramída -e ž (ȋ)
1. geom. telo, ki ga omejujeta mnogokotnik in plašč: izračunati površino piramide; višina piramide / dopolnilna piramida ki dopolnjuje prisekano piramido do popolne piramide; dvojna piramida; prisekana piramida
2. predmet take ali podobne oblike: marmorne piramide na grobovih / egiptovske piramide; pren., knjiž. spadal je v vrh hierarhične piramide
// ekspr., navadno s prilastkom kar je po obliki podobno piramidi: pred vojaki je stala piramida pušk / zlagati deske v piramido / piramide jabolk na trgu
● ekspr. dežela piramid Egipt
♦ agr. vretenasta piramida drevesna krošnja piramidaste oblike; sušilna piramida kozolec brez strehe za sušenje detelje in trave; koza; anat. piramida del ledvice s sečnimi izvodili; odebelina na sprednji strani podaljšane hrbtenjače; elektr., ptt piramida v obliki piramide povezani drogovi za nadzemne vode

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

plášč -a m (á)
1. vrhnje oblačilo, ki sega navadno do kolen in se spredaj zapenja: obleči, sleči plašč; podaljšati plašč; raztrgati plašč; krznen, volnen plašč; moder, siv plašč; podložen plašč; plašč iz balonske svile; plašč s kapuco; razprodaja plaščev; blago za plašče / dežni plašč iz lahke, goste tkanine, navadno impregnirane; moški, ženski plašč; poletni, zimski plašč; tričetrtinski plašč / delovni, zdravniški plašč delovna, zdravniška halja; kopalni plašč ki se uporablja zlasti za na plažo, navadno iz frotirja
// knjiž., ekspr. kar je po funkciji podobno temu: siv plašč je prekril nebo / z oslabljenim pomenom: zaviti v plašč megle so šli naprej; zemlja leži pod plaščem snega; varuje ga plašč teme; pren. skril se je pod plašč laži; ogrniti se v plašč nedostopnosti; razgrniti čez kaj plašč pozabe
2. obroč iz gume za na kolo vozila: plašč se je zaradi številnih voženj že izrabil; zamenjati plašč / avtomobilski plašč; plašč za kolo
3. zunanji, varovalni del kakega predmeta, naprave: obdati rov z železobetonskim plaščem; emajlirani plašč štedilnika; plašč vesoljske kabine
● ekspr. obračati plašč po vetru zaradi koristi prilagajati svoje ravnanje, prepričanje trenutnim razmeram
♦ agr. semenski plašč tkivo, ki navadno obdaja semensko zasnovo ali tudi seme; elektr. kabelski plašč cevast sloj kabelske izolacije; etn. kozolec s plaščem stegnjeni kozolec, ki ima na enem izmed koncev podaljšan del strehe; fin. plašč del obveznice, na katerem so napisane najvažnejše določbe o posojilu; geol. zemeljski plašč plast zemeljske oble, ki leži pod zemeljsko skorjo; geom. plašč ploskev, ki pri prizmi, piramidi, stožcu, valju razen osnovnih ploskev omejuje telo; rel. mašni plašč; teh. elektrodni plašč mineralna obloga elektrode; parni, vodni plašč prostor med dvema stenama, napolnjen s paro, vodo, za gretje, hlajenje; zool. plašč mehka kožna guba na hrbtu mehkužcev, ki izloča snov za lupino

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

plazílski -a -o [plazilski in plaziu̯ski] prid. (ȋ)
nanašajoč se na plazilce: plazilski rep; to okostje je podobno plazilskemu / ostanki bogate plazilske favne

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

poameričániti -im dov. (á ȃ)
prilagoditi ameriškemu načinu življenja in mišljenja: poameričaniti priseljence; otroci so se že poameričanili / poameričaniti ime
// narediti kaj ameriškemu podobno po načinu življenja in mišljenja: uspeh so dosegli predvsem zato, ker so povsem poameričanili svojo predvolilno kampanjo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

pôdkev -kve ž (ó)
polkrožno ukrivljen kovinski predmet, ki se pribije na kopito ali parkelj: konj je izgubil podkev; pribiti podkev; udarci podkev / konjska podkev; volovska podkev / postaviti mize v obliki podkve
// ekspr. kar je po obliki temu podobno: zviti se v podkev; pri nasmehu je pokazal podkev zob
♦ vet. dirkalna podkev lahka in gladka, za dirkalne konje; gladka podkev brez oprimnice in ozobcev; kljunasta podkev s kljunastim podaljškom na sprednjem delu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

pokrôvček -čka m (ō)
manjšalnica od pokrov: pokrovček dobro drži; odviti pokrovček; pipa, ura s pokrovčkom
// ekspr. kar je temu podobno: papriki odrezati pokrovček in jo očistiti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

políca1 -e ž (í)
1. vodoravna deska za odlaganje, shranjevanje predmetov, pritrjena na steni ali v omari: montirati polico; postaviti vazo na polico; ozka, visoka polica / knjižna polica; omara s policami
● ekspr. v shrambi se šibijo police shramba je dobro založena; knjiga bo kmalu prišla na knjižne police bo izšla; bo v prodaji
// kar je po obliki temu podobno: police in strešice na fasadi; polica nad kaminom / okenska polica
2. vodoravni ali rahlo nagnjeni del med strmimi ploskvami pri terasastem svetu: prečkati polico; travnata polica; hiše na polici; polica in brežina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

pôlkróžec -žca [pou̯krožəc] m (ȏ-ọ̑)
manjšalnica od polkrog: temni kvadrati so obdani z belimi polkrožci
// jezikosl. temu podobno grafično znamenje za označevanje izgovarjave: visoki ton je označen s polkrožcem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

pôlóbla -e [pou̯obla tudi polobla] ž (ȏ-ọ̑)
1. vsak od dveh enakih delov oble, razdeljene z ravnino skozi središče: sestaviti obe polobli / predmet z obliko poloble
// ekspr., s prilastkom kar je po obliki temu podobno: gola polobla starčkove glave / nad njimi se je bočila modra nebesna polobla
2. geogr. polovica zemeljske oble: južna, zahodna polobla
● publ. države na vzhodni polobli v Evropi, Aziji, Afriki, Avstraliji; publ. politični položaj na zahodni polobli v Južni, Severni Ameriki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

ponaredíti -ím dov., ponarédil (ī í)
1. natančno posneti kaj z namenom goljufanja: zaprli so ga, ker je ponaredil več bankovcev; ponarediti opravičilo, spričevalo
// narediti kaj čemu tako podobno, da vzbuja vtis pravega: zelo dobro je znal ponarediti razne cvetove; ponarediti ključ; ker je trta slabo rodila, je to leto vino ponaredil / hotel je ponarediti veselje, da domači ne bi bili v skrbeh
2. narediti drugačno: za pusta si je ponaredil nos; ponaredil se je, da ga ne bi spoznali
// prikazati kaj drugače, kakor je: ponaredili so volilne rezultate; ni hotel ponarediti dejstev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

ponarêjati -am nedov. (é)
1. natančno posnemati kaj z namenom goljufanja: več let je ponarejal denar, dokumente; v šoli ponareja očetove podpise
// delati kaj čemu tako podobno, da vzbuja vtis pravega: znal je spretno ponarejati kipe; ponarejati vino
2. prikazovati kaj drugače, kakor je: ponarejati rezultate tekmovanja / ponarejati resnico; ima bujno domišljijo, zato kar naprej ponareja dejstva

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

portálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na portal: portalni stebri; portalna avtopralnica
♦ anat. portalni krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi jetra; teh. portalni žerjav žerjav z nosilno konstrukcijo, podobno okviru vrat, ki se premika po dveh tirih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

posrebríti -ím dov., posrébril (ī í)
prekriti s tanko plastjo srebra: posrebriti kovinsko ploščo, verižico
// ekspr. narediti kaj po barvi podobno srebru: čez noč je slana posrebrila dolino; lunini žarki posrebrijo reko; lasje so se mu že posrebrili so mu posiveli

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

postópati -am nedov. (ọ̄)
1. hoditi brez cilja, namena: ves dan sem samo postopal; veselo postopa po mestu / postopati gor in dol
// nav. ekspr. lenariti: pri nas ne sme nihče postopati; celo ob košnji postopa
2. publ., s prislovnim določilom ravnati, delati: grdo, krivično postopati; podobno so postopali tudi drugje; z menoj je postopal kot enak z enakim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

potíčka -e ž (í)
manjšalnica od potica: potice in potičke / ekspr. za praznike bom spekla dobro potičko
// kar je temu podobno: deklice so na dvorišču pekle potičke iz blata

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

pozlačeváti -újem nedov. (á ȗ)
prekrivati s tanko plastjo zlata: zlatar pozlačuje verižico; pozlačevati kipe
// ekspr. delati kaj po barvi podobno zlatu: sonce je pozlačevalo morsko gladino

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

pozláta -e ž (ȃ)
tanka prevleka iz zlata: pozlata se že lušči; obnoviti pozlato; bleščeča, potemnela, pristna pozlata / s pozlato okrašen strop; pren., ekspr. klasicistična pozlata uprizoritve
// ekspr. kar je temu podobno: nebo se je prevleklo s pozlato; pozlata na listju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

pozlatíti -ím dov., pozlátil (ī í)
prekriti s tanko plastjo zlata: pozlatiti bronast kipec; pozlatiti uro
// ekspr. narediti kaj po barvi podobno zlatu: jesen pozlati gozd, vinograd; sonce je pozlatilo vrhove gor; žita so se že pozlatila
● ekspr. s svojim smehom vse pozlati naredi lepo, prijetno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

práh -ú in -a m (ȃ)
1. zelo drobni suhi delci snovi v zraku, na predmetih, stvareh: prah se nabira na pohištvu; prah se poleže, useda; brisati prah z omare; vozila dvigajo prah; iztepsti prah iz odeje; debela plast prahu / ekspr. požirati prah vdihavati zrak, poln prahu / cestni prah ki nastaja na netlakovanih cestah; krpa za prah
// kar je temu podobno: zdrobiti kamenje v prah; ekspr. oblak snežnega prahu / cvetni prah več pelodnih zrn, pelodna zrna
2. navadno s prilastkom izdelek iz določene snovi v obliki zelo drobnih suhih delcev: arzenikov, grafitni prah; predelovati premogov prah; jajca v prahu posušena in drobno zmleta; mleko v prahu
● ekspr. to delo je že prekril prah je že pozabljeno; ekspr. to je dvignilo mnogo prahu povzročilo je razburjanje, govorice; ekspr. njegovi načrti so se sesuli v prah niso uspeli; ekspr. spremeniti v prah in pepel popolnoma uničiti, razrušiti; vznes. naši sovražniki bodo ležali v prahu bodo premagani, ponižani; ekspr. zdrobiti koga v sončni prah uničiti ga, onemogočiti ga; star. strelni prah smodnik; ekspr. jezen sem nanj, da bi ga zmlel v sončni prah zelo; bibl. prah si in v prah se povrneš človeško življenje je minljivo; bibl. otresti prah s čevljev in zapustiti kak kraj pretrgati vse zveze z njim
♦ agr. gnojilo v prahu; geol. kozmični prah delci, ki padajo iz medplanetarnega prostora na zemljo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

prámen -éna m (á ẹ́)
daljši, tanjši skupek las, niti, vlaken: spletati pramene v kito; razdeliti lase v več pramenov; volneni pramen / pramen sivih las
♦ tekst. dolg, valjasto oblikovan skupek neurejenih vlaken s premerom od 1 do 2,5 cm
// kar je temu podobno: korobač, spleten iz treh pramenov / trgati časopis v pramene / ekspr. sončni prameni; pramen megle, svetlobe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

prédeno in predêno -a s (ẹ̑; é)
knjiž. preja, zvita v več enako dolgih navojev: sušiti predena na drogu; kite so se ji razpustile in visele kakor predeno / predeno previti v klobčič / volno zviti v predeno; pren. misli so se mu zapletle v neurejeno predeno
// ekspr. kar je temu podobno: okrog prsta ovija predeno brade / lasje so mu viseli v predenih
● knjiž. meša mu predeno preprečuje, ovira njegove načrte; prim. štrena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

présta -e ž (ẹ̄)
1. pecivo iz kuhanega ali vzhajanega testa v obliki številke osem: jesti presto; testo za preste / sladke pred pečenjem posute s sladkorjem, slane preste pred pečenjem posute s soljo / iz testa oblikovati preste; peči preste
// ekspr. kar je temu podobno: sledovi reaktivnih letal so se prepletali v sestavljene preste; ograja iz železnih prest
2. nar. koroško, v krščanskem okolju snop šibja in zelenja za cvetno nedeljo; butara: nesti presto v cerkev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

próga -e ž (ọ́)
1. ozko, podolgovato mesto, ki ima drugačno barvo ali videz kot ostala površina: delati proge; navpične, poševne proge; svetle, temne proge; blago z belimi in rdečimi progami; ptič s progama na krilih / od udarcev je imel po rokah črne proge
// navadno s prilastkom kar je takemu mestu podobno: proga gozda, reke / modre proge dima
2. načrtno speljana pot s tirnicami za promet s tirničnimi vozili: graditi, modernizirati, popravljati progo; prečkati progo; iti čez progo; stati ob progi; voziti se po progi; proga Ljubljana–Zagreb; nagib, vzpon proge / dela na progi pri gradnji ali vzdrževanju proge / dvotirna, enotirna proga; mladinska proga ki jo gradijo, zgradijo mladinci / tramvajska, železniška proga
3. navadno s prilastkom redna prometna povezava med določenimi kraji: odpreti novo progo; število avtobusov na progi Ljubljana–Maribor so zmanjšali / avtobusna, ladijska, letalska proga; mednarodne proge; občasna, redna, stalna proga
4. šport. pot, določena, urejena za športno tekmovanje: proga je blatna; označiti, pripraviti progo; težka proga; šport. žarg. hitra proga / dirkalna, plavalna, smučarska, tekaška proga; proga za bob / tekmovalna proga
// za enega tekmovalca določen pas take poti: plavati, teči na prvi, zunanji progi; atletska steza s sedmimi progami
// razdalja od starta do cilja: preplavati, prevoziti progo v rekordnem času; proga za kolesarje je dolga sto kilometrov; tek na dolge, na kratke proge na razdaljo, večjo od 1.500 m, na razdaljo do 400 m
5. metal., navadno s prilastkom skupina strojev za valjanje pločevine, profilov, vlečenje žice: valjalna proga / žična proga
♦ anat. živčna proga skupek živčnih vlaken v osrednjem živčevju; med. nosečnostne proge modrikaste in bele proge na trebuhu, dojkah in stegnih noseče ženske; mont. proga ozek, dolg prostor v rudniku, navadno s tirnicami, po katerem se prevaža izkopana ruda; odkopna proga v kateri se začne odkopavanje; žel. normalnotirna, ozkotirna proga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

razrást2 -í in -i ž (ȃ)
1. glagolnik od razrasti se: dobra razrast trave, žita / z nepravilno uporabo antibiotikov prispevamo k razrasti odpornih bakterij
2. način, kako je kaj razraščeno: po razrasti si je to drevje podobno / pahljačasta, vilasta razrast drevesa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

razrástek -tka m (ȃ)
kar zraste, požene iz istega mesta na steblu, korenini: bujni razrastki na deblu / metličasti, pahljačasti razrastki
// ekspr., navadno s prilastkom kar je temu podobno: mesto stoji na enem od razrastkov gore

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

résa1 -e ž (ẹ́) nav. mn.
1. okrasna nit ali pramen iz niti na robu kakega tekstilnega izdelka: brezrokavnik je olepšala z resami; ruta z dolgimi resami / stoli, okrašeni z resami
// kar je temu podobno: omelo z bombažnimi, sintetičnimi resami / lase na čelu si je počesala v rese
2. kratek, oster podaljšek pleve pri klasu: ta trava ima rese; trde ječmenove rese / moka je bila polna bodečih res
3. trša, daljša dlaka: rese v kožuhu kunca
♦ nav. mn., biol. migetalna resa majhen nitast izrastek na celici, ki omogoča gibanje njej sami ali povzroča gibanje tekočine okoli nje; migetalka; nav. mn., bot. resa zelo zoženi zgornji del pleve

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

ríbica -e ž (í)
manjšalnica od riba: hraniti ribice; hitre, živahne ribice / akvarijske ribice; okrasne ribice; zlate ribice akvarijske ribe zlasti zlato rumene barve / ekspr. kupiti pol kilograma goveje ribice
♦ obrt. ribice klekljana čipka, katere vzorec ima ribam podobno obliko; zool. človeška ribica repata dvoživka, ki živi v podzemeljskih jamah Krasa, Proteus anguinus; srebrna ribica z lesketajočimi se luskinicami pokrita žuželka, ki živi v stanovanjih, Lepisma saccharina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

rísba -e ž (ȋ)
1. upodobitev česa s črtami: končati risbo; proučevati otroške risbe; zbrisati risbo na tabli; stene so pokrite z risbami; barvna, črno-bela, vrezana risba; prostoročna risba / shematična risba; risba v določenem merilu; pog. rad ima risbe tega slikarja slike, podobe
// kar je temu podobno: zaradi vlage so na stropu nastajale čudne risbe / po golitvi se risba pri mačkah spremeni oblika in razporeditev različno obarvanih mest
// list, na katerem je kaj narisano: oddati risbo učitelju; raztrgati risbo; rob risbe
2. um. likovna tehnika, pri kateri se upodablja zlasti z enobarvnimi črtami: uspešen je v risbi in akvarelu
// delo, izdelek v tej tehniki: razstavljene risbe in bakrorezi; risba s svinčnikom, ogljem; risba v kredi / črtna risba ki je iz črt brez vmesnih tonov; lavirana risba; tonska risba ki je iz črt z vmesnimi toni
♦ strojn. delavniška risba ki prikazuje potek izdelave predmeta v delavnici; teh. tehnična risba grafični prikaz tehničnega objekta po dogovorjenih pravilih; glava risbe najvažnejši podatki o tehnični risbi na risbi sami

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

rjúha -e ž (ú)
1. del posteljnega perila pravokotne oblike za pokrivanje ležišča, odevanje: podvihati rjuho; pogrniti posteljo s svežo rjuho; bele rjuhe; flanelaste, platnene rjuhe; rjuha in prevleka; ekspr. imel je tolikšen vrt, da bi ga lahko z rjuho pokril zelo majhen / napenjalna rjuha rjuha z elastiko ob robovih, ki se napne, razpne čez vzmetnico
// ekspr., navadno s prilastkom kar je temu podobno: bele rjuhe snega
2. ekspr., z rodilnikom manjši kos česa: tožiti se za vsako rjuho zemlje
3. nar. večji kos platnenega, vrečevinastega blaga za nošenje sena, stelje: naložiti seno na rjuho / rjuha listja / nosilna rjuha; rjuha nosilnica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

róg -a stil. -á m, daj., mest. ed. rôgu in rógu; mn. rogôvi stil. rógi, tož. mn. rogôve stil. rogé stil. róge, mest. mn. tudi rogéh, or. mn. tudi rogmí; im., tož. dv. rogôva tudi rogá stil. róga; tož. mn. v prislovni predložni zvezi tudi róge (ọ̑)
1. roževinast ali koščen izrastek na glavi nekaterih živali: žival ima, odvrže rogove; kozel je nastavljal rogove in se pripravljal na trk; krava ga je sunila z rogom; gamsov, volovski rog; poln, votel rog; raven, zavit rog; konica roga; čevlji so trdi kakor rog; bila je tema kakor v rogu zelo; fant je zvit kot kozji, ovnov rog zelo / bik ga je nabodel, nasadil na rogove
// ta izrastek ali temu podobna priprava kot posoda: napolniti rog z medico / pivski rog; rog za smodnik; kip boginje z rogom izobilja s sadjem in cvetjem napolnjenim rogom kot simbolom izobilja, bogastva
// temu podobna zvočna signalna priprava: rog doni, ekspr. poje; trobiti na rog, v rog; zamolkel glas roga / pastir si je naredil rog iz lubja / slišati rog glas roga / bojni rog; lovski rog; poštni rog nekdaj priprava, s katero voznik poštne kočije naznani prihod pošte
// kar je temu podobno sploh: rogova polmeseca / zastar. peči rogove rogljiče; ekspr. himalajski rogovi zelo koničasti vrhovi; ekspr. peljati kolo za rogove za balanco
2. glasb. trobilo s srednje ležečim tonskim obsegom: igrati rog / angleški rog; krilni rog krilovka; lovski rog nekdaj kovinski glasbeni instrument s krožno zavito cevjo brez ventilov
● ekspr. na čelu ima rog od udarca buško; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; ekspr. žena mu je nasadila, nataknila roge imela je spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolna razmerja, spolne odnose z drugimi moškimi; slabš. odbiti roge komu doseči, da je bolj miren, manj zahteven; ekspr. polž pokaže roge tipalnice; ekspr. v isti rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati; ekspr. ugnal ga je v kozji rog premagal, bil boljši kot on; zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; publ. afriški rog Somalija in del Etiopije; nar. koruzni rogi storži; rog kopita roževina
♦ anat. rog sivine vsak od štirih podaljšanih delov sivine; navt. rog za meglo priprava, s katero daje jadrnica v megli zvočne signale

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

rogovíla -e ž (í)
1. v dva ali več krakov razraslo deblo, veja: odžagati rogovilo; hrastova rogovila / sedeti v rogovili bukve / podpreti z rogovilo / debelna rogovila v dva ali več krakov razraslo drevo
// nav. ekspr. kar je temu podobno: kost se razcepi v rogovilo / delal je čirečare in rogovile po papirju / rogovila ceste razcep
2. nar. mesto med nogami; korak: stati do rogovile v snegu
3. ekspr. zelo velik in okoren človek: kaj ste mi poslali to rogovilo / kot psovka umakni se, rogovila rogovilasta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

rúno -a s (ū)
1. vsa volna ene ovce skupaj, dobljena pri striženju: sortirati runa po barvi; kup run / ovčje runo
● zlato runo v grški mitologiji runo zlatega ovna s čudežnimi lastnostmi; red zlatega runa nekdaj visoko avstrijsko in špansko viteško odlikovanje za plemiče in državne voditelje
// volna, dobljena pri striženju ovc sploh: nastriči veliko runa
2. volna, dlaka na živali, zlasti na ovci: prijeti ovco za runo; dolgo runo; jagenjčki z mehkim runom / mamut je bil poraščen z gostim runom
// knjiž., ekspr. kar je temu podobno: počivati na zelenem runu / runo oblakov se je pretrgalo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

rúta1 -e ž (ú)
1. žensko pokrivalo, navadno kvadratne oblike: dati ruto na glavo; njena mati nosi ruto; potegniti si ruto na oči; zavezati ruto na tilniku, pod brado; zavezati komu oči z ruto; pisana, velika ruta; svilena ruta; ogel rute; to ga draži kot rdeča ruta bika zelo / naglavna ruta
// kar je temu podobno: razgrnil je ruto in naložil nanjo jabolka / zaviti se v ogrinjalno ruto; oporna ruta okoli vratu zavezana ruta za oporo poškodovane ali obolele roke; ovratna ruta; pionirska ruta v socializmu rdeča ruta kot znak članstva v Zvezi pionirjev; taborniška ruta
2. star. robec: potegniti ruto iz žepa / žepna ruta
● star. povezati obleko v ruto v culo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

sátje -a stil. satjè -à s (á; ȅ ȁ)
več satov, sati: čebele gradijo satje; obnavljati satje v panjih; satje, polno medu
♦ čeb. iztočiti med iz satja; deviško satje ki še ni zaleženo; premično satje pri katerem je sate mogoče poljubno premeščati
// kar je temu podobno: zračni tok je speljan preko kovinskega satja; satje hladilnika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

satôvje -a s (ȏ)
več satov, sati: iz satovja se cedi med; mrgolenje čebel po satovju
♦ čeb. premično satovje pri katerem je sate mogoče poljubno premeščati
// kar je temu podobno: razstavni predmeti so nameščeni v papirnatem satovju; satovje geometričnih konstrukcij

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

sekvénca -e ž (ẹ̑)
film. zaporedje več kadrov, povezanih v zaključeno celoto: uvodne sekvence kažejo, da bo film zanimiv; ogledati si nekaj sekvenc filma; dobro izdelana sekvenca plesa / filmska sekvenca
// knjiž. temu podobno zaporedje česa v kaki celoti: sklepne sekvence besedila; sekvence gibov, znakov / v igri je več tragičnih sekvenc prizorov
♦ glasb. ponavljanje motiva na različnih stopnjah tonske lestvice; rel. pesem pri maši med berilom in evangelijem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

sêstra -e stil. -é ž (é)
1. ženska v odnosu do drugih otrok svojih staršev: sestra je že zaposlena; sta brat in sestra; ima dve sestri; mlajša, starejša sestra / popol sestra polsestra; prava sestra
2. zdravstvena delavka, ki neguje bolnike: sestra mu je izmerila temperaturo / sprejela ga je glavna sestra; patronažna sestra ki skrbi za otroke, bolnike na domu / (višja) medicinska sestra
3. vznes. kdor je komu soroden po mišljenju ali usodi: bila ji je sestra v nesreči
// kar je čemu enako, podobno: na nebu je zasvetila prva zvezda, za njo so zažarele tudi njene sestre
4. redovnica1: tam poučuje verouk sestra / kot pristavek k imenu sestra [s.] Egidija
♦ rel. sestra nekdaj naslov za redovnico brez slovesnih zaobljub; usmiljene sestre samostanski red, ki se ukvarja s strežbo bolnikov; sestra prednica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

simptomátika -e ž (á)
knjiž. simptomi v celoti: ta bolezen ima podobno simptomatiko kot meningitis / gospodarska simptomatika / prav v tem je moderna simptomatika besedila skupek značilnosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

sivoglàv in sivogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ)
ki ima sivo glavo: sivoglava mačka / sivoglav starček sivolas
♦ zool. sivoglava penica penica, katere petje je podobno klopotanju mlinskih koles, Sylvia curruca

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

skrínja -e ž (í)
zaboj s pokrovom, navadno lepo izdelan, za shranjevanje česa: skrinja je zaklenjena; odpreti, zapreti skrinjo; spraviti kaj v skrinjo; lesena, železna skrinja; pokrov skrinje
// s prilastkom temu podobna priprava za različne namene: v kotu je stala pletena skrinja / glasbena skrinja džuboks, glasbeni avtomat; zamrzovalna skrinja skrinji podobna naprava za daljše shranjevanje pokvarljivega blaga, zlasti živil, pri primerno nizki temperaturi
♦ etn. kmečka skrinja preprosto izdelana, lesena, navadno poslikana; žitna skrinja navadno tesana, za shranjevanje zlasti žita; glasb. glasbena skrinja skrinja, omara z vgrajenim mehanskim igralnim aparatom, sestavljenim iz različno dolgih jezičkov, ki zazvenijo ob dotiku s konicami na vrtečem se valju; šport. (švedska) skrinja skrinji podobno telovadno orodje, zlasti za preskoke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

smétje -a tudi smetjè -à s (ẹ̄; ȅ ȁ)
1. več smeti, smeti: njena obleka in lasje so polni smetja / za hišo se kopiči smetje
2. slabš. nepomembni, malovredni ljudje: lenuhi, pijanci in podobno smetje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

snòp snôpa m (ȍ ó)
1. večji šop povezanega požetega žita, slame: snopi se sušijo na njivi; otepati, zlagati snope; vezati snope s poveslom; padel je kot snop z iztegnjenim telesom / snop slame, žita
// več skupaj povezanih istovrstnih predmetov: snop cevi, šibja / izgubil je cel snop ključev šop; snop pisem je vrgla v peč sveženj
// nav. ekspr., z rodilnikom kar je temu podobno: snopi isker so padali na streho / snop svetlobe je osvetlil prostor / temo prebadajo snopi žarometov / mesečina lije v snopih
2. nar., v krščanskem okolju snop šibja in zelenja za cvetno nedeljo; butara: narediti snop
♦ fiz. elektronski snop skupina elektronov, ki se gibljejo v isti smeri; laserski snop; snop žarkov skupina žarkov, ki gredo skozi dani presek ali dano točko; zgod. pasji snop del desetine, ki so ga podložniki dajali zemljiškemu gospodu za vzdrževanje njegovih psov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

sódec1 -dca m (ọ̑)
star. sodček: kupiti sodec piva, vina; sodec z rumom; zelje v sodcih; valiti se kot sodec
♦ zool. morski polž s sodčku podobno hišico, Tonna galea

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

srájca -e ž (á)
moško oblačilo za k hlačam, navadno iz tanjšega blaga: likati, prati, šivati srajce; vsak dan obleče čisto srajco; zatlačil si je srajco za hlače; bombažasta, platnena srajca; športna srajca; srajca z dolgimi, s kratkimi rokavi; vulg. vedno sta bila (skupaj) kot rit in srajca / ruska srajca široka srajca z ozkim stoječim ovratnikom
// temu podoben del moškega ali ženskega spodnjega perila: v sami srajci je hodila po sobi / spalna srajca
● slabš. črne srajce italijanski fašisti; šalj. on je ljubljanska srajca po rodu Ljubljančan; slabš. rjave srajce nacionalsocialisti; preg. stara navada železna srajca navade človek zelo težko spreminja
♦ obl. safari srajca športna srajca z našitimi žepi in dvojnimi šivi; zgod. verižna srajca srajci podobno vojaško zaščitno oblačilo iz železnih krožcev ali žice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

sránje -a s (ā)
1. glagolnik od srati: prostor za sranje in scanje
2. vulg. blato, govno, iztrebki: krvavo sranje; smrad po sranju
3. nizko kar je malo vredno, nepomembno: rada kupuje kičaste spominke in podobno sranje; kakšno sranje pa si spet naslikal / v povedni rabi: ta film je pravo sranje; vse skupaj je veliko sranje
4. vulg., v členkovni rabi izraža jezo, nejevoljo: sranje, pa tako vreme; sranje, da še ponoči ni miru

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

srebríti -ím nedov., srebrèn (ī í)
prekrivati s tanko plastjo srebra: srebriti kovinsko ploščo, verižico
// ekspr. delati kaj po barvi podobno srebru: slana je srebrila travnik; lasje mu srebrijo sivijo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

stebèr -brà in stèber -bra [stəbər] m (ə̏ ȁ; ə̀)
1. podolgovat, pokončen, navadno večji gradbeni element, ki kaj nosi: postaviti, sezidati steber; streho so naslonili na stebre; betonski, lesen, železen steber; okrogel, štirioglat steber; vitki stebri iz marmorja so krasili dvorano; nosilnost stebra / stebri in late pri kozolcu / nosilni, okrasni, podporni steber; pren., ekspr. stebri starega družbenega reda so se majali
// prosto stoječ, v prerezu navadno okrogel predmet, ki se rabi kot nosilec, opornik: postaviti stebre za ograjo; ladjo so privezali za stebre na obali / električni, telegrafski steber; poškodovati steber prometnega znaka
// navadno s prilastkom kar je po obliki temu podobno: po eksploziji so se od tal dvignili dimni stebri; steber plamena se je nagnil; veter je vrtinčil bele stebre prahu; sonce je odsevalo v jezeru v dolgem, gorečem stebru / kapniški steber ki nastane, ko se zrasteta stoječi in viseči kapnik
● zmagovitim vojskovodjem so postavljali spominske stebre stebrom podobne spomenike
2. ekspr., s prilastkom najpomembnejši, najvažnejši član ali del: mati je steber družine; biti steber društva, organizacije; mladina je bila steber revolucije
3. v zvezi pokojninski steber sklad, namenjen za zagotavljanje sredstev za pokojnine: zaposlenim so obljubili oblikovanje dodatnega pokojninskega stebra; drugi pokojninski steber obvezno dodatno zavarovanje za poklicno upokojitev, ki ga plačuje delodajalec; prvi pokojninski steber obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje; tretji pokojninski steber prostovoljno individualno pokojninsko zavarovanje
♦ alp. steber okroglasta navpična skalna tvorba v steni; arhit. gobast steber razširjen ob vrhu; elektr. steber kovinski ali betonski opornik za električne vode; steber transformatorja pokončni del magnetnega jedra pri velikih transformatorjih; um. dorski steber brez baze in s preprostim kapitelom; jonski steber z bazo in kapitelom z volutami na oglih; snopasti steber v gotski arhitekturi s polstebri okrog pravokotnega jedra; baza stebra podstavek, podnožje; trup stebra srednji del stebra med bazo in kapitelom; vet. roženi steber valjasta odebelitev notranje strani kopitne stene; zgod. sramotilni steber nekdaj h kateremu postavljajo, privezujejo ljudi za kazen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

stopníca -e ž (í)
1. vsaka od vodoravnih med seboj odmaknjenih ploskev v različnih višinah za lažjo hojo navzgor, navzdol: počasi je stopal s stopnice na stopnico; prestopal je po dve stopnici; ozka, visoka stopnica; stati na prvi stopnici vagona; stopnica pri vozu
// mn. skupek takih ploskev: stopnice vodijo na podstrešje, v klet; srečala sta se na stopnicah; iti po stopnicah; pasti po stopnicah; kamnite, kovinske, lesene, marmorne stopnice; položne, strme stopnice; kletne stopnice / polžaste stopnice / iti po obokanih stopnicah po stopnišču
// kar je temu podobno: voda je izlizala v skalo stopnice / med vežo in sobo je stopnica / ravnina se končuje z visoko stopnico / knjiž. zaradi lažje obdelave so na pobočju naredili stopnice terase
2. knjiž. stopnja, etapa: to je samo ena stopnica k višjemu cilju; to je bila prva stopnica do uresničitve njegovih sanj / doseči najvišjo stopnico razvoja
● knjiž. narediti komu roparske stopnice nastaviti komu sklenjene roke, ramena, da nanje stopi in se tako povzpne; publ. stopiti na najvišjo stopnico zmagovalnega odra zmagati
♦ arhit. dvoramne stopnice s podestom, ki vežejo dve etaži ali nadstropji, navadno v neravni črti; enoramne stopnice brez podesta, ki vežejo dve etaži ali nadstropji v ravni črti; samonosne stopnice; teh. premične ali tekoče stopnice ki delujejo na principu tekočega traku

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

sváljek -jka m (ȃ)
podolgovata, vretenasta tvorba, ki nastane s svaljkanjem: delati svaljke iz gline; oblikovati testo v svaljke; svaljek sesekljanega mesa / krompirjevi svaljki kuhana jed svaljkaste oblike iz krompirjevega testa
// kar je temu podobno: pismo je zmečkal, svaljek pa vrgel na tla / koža se mu lušči v svaljkih / svaljek las, listja / puhal je svaljke dima

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

svéča -e ž (ẹ́)
svetilo iz voska ali vosku podobne snovi s stenjem v sredi: sveča gori, ugasne; delati sveče; prižgati, upihniti svečo; debela, dolga, tanka sveča; lojena, parafinska, voščena sveča; plamen, soj sveče; biti raven kot sveča / delati pri sveči
// kar je po obliki temu podobno: s streh so visele ledene sveče; ekspr. na kostanjih so cvetele sveče / ekspr. sveče pod nosom sta si brisala kar z rokavom sluz, smrkelj
● evfem. ne bo dolgo, ko mu bodo svečo držali umrl bo; pog. narediti svečo stojo na lopaticah
♦ bot. papeževa sveča zdravilna rastlina z nazobčanimi listi in rumenimi cveti v grozdih; velecvetni lučnik; fiz. sveča enota za merjenje svetilnosti; kandela; rel. velikonočna sveča slovesno blagoslovljena okrašena sveča kot simbol vstalega Kristusa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

ščetína -e ž (í)
trša dlaka, zlasti pri prašiču: odstranjevati, strgati ščetine; poraščen z gostimi ščetinami; njegovi lasje so trdi kot ščetine / ekspr. teh nekaj ščetin še ni brada kocin / krtača, zobna ščetka iz naravnih ščetin
// kar je tej dlaki podobno: perlonske ščetine omela; čopič iz umetnih ščetin
♦ gozd. ščetina zatrgani del pri štoru, pri tramu; zool. tipalne ščetine trše, resaste dlake nekaterih živali, s katerimi tipajo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

škrbína -e ž (í)
1. zelo poškodovan, okrušen zob, navadno ostrih robov: škrbina me boli; zadaj ima samo še škrbine; izpuliti škrbino; rjava škrbina / ekspr. čeprav hodim k zobozdravniku, me škrbine še kar naprej bolijo zobje / pri smehu je kazala škrbine zob
● pog., ekspr. dati ga na škrbino piti alkoholno pijačo
// takemu zobu podobna skala, vzpetina: splezati na škrbino; na škrbinah nad seboj so zagledali gamse / skalna škrbina
// ekspr. kar je temu podobno sploh: od nekdaj mogočnega gradu je ostala samo škrbina
2. vrzel v zobovju: težko govori, ker mu jezik uhaja skozi škrbino
// ekspr. vrzel sploh: hišo so podrli, ostala je nezazidana škrbina
♦ alp. oster, globoko zasekan presledek v grebenu
3. poškodba, zlasti na ostrih robovih česa: kosa, sekira ima škrbine
4. prazen ali zelo kratek geselski članek, zlasti v prostih spletnih enciklopedijah, ki čaka na izdelavo, dodelavo, dopolnitev: nekateri članki v znani spletni enciklopediji so zaenkrat še škrbine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

šôtor -óra in -ôra m (ó ọ́, ó)
1. hiši podobna zložljiva priprava za začasno prebivanje, prenočevanje, navadno iz nepremočljivega platna: podreti, postaviti, zložiti šotor; spati v šotoru; šotor za dve osebi; šotor z gumijastim dnom; streha šotora; noč se je kot šotor razprostirala nad njim / cirkuški šotor; hišni šotor s streho in navpičnimi stranicami; piramidni šotor s streho v obliki piramide; strešni šotor s streho do tal in trikotno vhodno in zadnjo stranico
● ekspr. če mi bo to mesto všeč, bom v njem postavil šotor se bom v njem naselil; zastar. šotori na sejmu stojnice
// temu podobno zavetje: noč so prebili v šotoru iz smrekovih vej
2. nar. vzhodno strešica nad vhodom v hišo, navadno na stebrih: šotor in priklet

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

štrúkelj -klja m (ú)
1. pecivo iz kvašenega razvaljanega in zvitega testa z različnimi nadevi: speči štruklje in potico; na pot mu je dala tri štruklje / medeni, pehtranovi štruklji / nar. dolenjsko iti po štruklje na obisk na dan žegnanja, ko se obdaruje s tem pecivom
// kar je po obliki temu podobno: iz zmletega mesa narediti štrukelj; zviti razvaljano testo v štrukelj; dati v pekač dva štruklja
2. nav. mn. kuhana jed, zlasti iz vlečenega testa z različnimi nadevi: skuhati, zrezati štruklje / vzeti največji štrukelj iz sklede kos te jedi / ajdovi štruklji; orehovi, sirovi štruklji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

švédski -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na Švede ali Švedsko: švedski jezik / švedski film / švedska kuhinja funkcionalno oblikovani in razporejeni kuhinjski elementi
♦ agr. švedski jahači kozolcu podobna naprava za sušenje krme; žični kozolec; šport. švedska gimnastika telesne vaje za oblikovanje pravilne drže telesa in skladno krepitev mišic; (švedska) skrinja skrinji podobno telovadno orodje, zlasti za preskoke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

tábla -e ž (ȃ)
1. plošča, na kateri je kaj napisano, označeno: tabla visi nad vrati trgovine; obesiti, pritrditi, sneti tablo; tabla z napisom / dopolnilna tabla ki dopolnjuje sporočilo na prometnem znaku; oglasna tabla oglasna deska; opozorilna, orientacijska, reklamna tabla; ulične table z imeni ulic
// kar je po obliki temu podobno: tabla čokolade
// navadno s prilastkom plošča: mizna tabla; odkriti spominsko tablo
2. navadno temna plošča, na katero se piše s kredo: pobrisati tablo; priti k tabli; pisati na tablo / biti vprašan pred tablo / tridelna tabla; zidna tabla za na steno / šolska tabla
3. nar. slika: table z nabožno vsebino
4. plošča, ki zapolnjuje odprtino v osnovnem okviru vrat, oblog: izbiti tablo iz vrat; vrata na tri table
♦ šol. listna tabla pri kateri se pisalne ploskve obračajo kakor listi knjige; šport. tabla pri košarki plošča, na katero je pritrjen koš

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

tabléta1 -e ž (ẹ̑)
zdravilo navadno v obliki okrogle ploščice: uživati, pog. jesti tablete; vzeti tableto aspirina; predpisati zdravilo v tabletah; tablete in pilule / kontracepcijske, pomirjevalne, uspavalne tablete; tableta za želodec / podjezična tableta ki jo bolnik raztopi pod jezikom, da se zdravilna učinkovina vnese v telo prek sluznice v ustih; šumeča tableta ki se zaužije raztopljena v tekočini, zlasti v vodi, in pri raztapljanju šumi
♦ farm. sulfonamidna tableta; tableta amidopirina
// kar je po obliki temu podobno: stisniti snov v tableto / tableta za razkužitev pitne vode

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

tančíca -e ž (í)
zelo tanka in redka tkanina: kupiti tri metre tančice; rokavi iz tančice / ekspr. obleči se v tančice oblačila iz tančice
// kos take tkanine, ki se uporablja zlasti za zakrivanje obraza: nositi tančico; spustiti tančico čez obraz; klobuk s tančico / poročna, žalna tančica
// ekspr., s prilastkom kar je po prozornosti podobno tančici: tančica dima, megle; škrlatne tančice večerne zarje / pokrajino je prekrivala tančica snega tanka plast; pren. vse je bilo zavito v tančico skrivnosti
● ekspr. odgrinjati tančico s česa razkrivati kaj; knjiž. ugotavljati stilne tančice besedila odtenke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

trikó -ja m (ọ̑)
strojno pletena prožna, raztegljiva pletenina: triko za trenirke; perilo iz trikoja
// tesno prilegajoče se oblačilo, ki pokriva telo, iz take pletenine: črn triko; telovadke v trikojih
// kor. tesno prilegajoče se, hlačnim nogavicam podobno oblačilo iz take pletenine: akrobati, baletke v trikojih; v prid. rabi: triko majica trikojasta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

tróba -e ž (ọ́)
preprosto glasbilo v obliki na koncu lijakasto razširjene cevi, v katero se piha: narediti si trobo iz lubja; otroške trobe; trobi podoben cvet
// kar je po obliki temu podobno: z rokami je napravil trobo pred usti / troba starega gramofona; vodna troba vodni vrtinec / knjiž. dati signal s trobo s hupo
● nar. držati, narediti trobo kazati, pokazati jezo, nejevoljo z naprej potisnjenimi ustnicami
♦ vrtn. jasminova troba okrasna vzpenjavka s pernatimi listi in velikimi zvončastimi oranžnimi ali rdečkastimi cveti v socvetjih, Campsis radicans

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

trobénta -e ž (ẹ̑)
glasbilo z višje ležečim tonskim obsegom v obliki spredaj razširjene kovinske cevi: trobente trobijo in bobni ropotajo; igrati (na) trobento; glas trobente / vojaška trobenta
// kar je temu podobno: naredil si je trobento iz lubja; trobenta cveta
● jerihonske trobente po bibliji ki so imele tako močen glas, da se je zrušilo obzidje Jerihe; pog. biti prva trobenta v orkestru prvi, vodilni trobentač
♦ bot. črna trobenta užitna lijakasta goba temno sive ali črne barve, Craterellus cornucopioides; glasb. bachovska trobenta manjša trobenta z visoko ležečim tonskim obsegom za izvajanje zlasti baročnih skladb; jazz trobenta dolga, ozka trobenta, ki daje svetel in oster zvok

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

tróblja -e ž (ọ̑)
1. preprosto glasbilo v obliki na koncu lijakasto razširjene cevi, v katero se piha: trobiti na trobljo; glas troblje; troblje in piščali / otroška troblja
// kar je po obliki temu podobno: z dlanmi je napravil trobljo pred usti; zviti časopis v trobljo / starinski gramofon s trobljo
2. knjiž. zvočna signalna naprava pri motornih vozilih; hupa: dati znak s trobljo; avtomobilska troblja
♦ med. ušesna troblja cev, ki povezuje srednje uho z žrelom; zool. troblja velik morski polž z močno, stožčasto hišico, Charonia lampas

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

trómba -e ž (ọ̑)
1. preprosto glasbilo v obliki na koncu lijakasto razširjene cevi, v katero se piha: narediti trombo iz ovnovega roga; zatrobiti na trombo
// kar je po obliki temu podobno: cvet z veliko trombo
♦ meteor. lijakast viharni vrtinec pod nevihtnim oblakom nad morjem, navadno s pokončno osjo
2. star. trobenta: igrati na trombo / vojaška tromba je zatrobila budnico
// trobljenje: zaslišal se je žvižg sprevodnika in tromba vlakovodje; tromba ob budnici, za budnico

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

túl1 -a m (ȗ)
cevasta priprava za hranjenje, nošenje puščic: napolniti tul s puščicami; obesiti si tul čez rame; lesen, usnjen tul / vtakniti nož v tul v nožnico
// kar je po obliki temu podobno: zatakniti baklo v tul / zviti papir v tul v cev, tulec
♦ etn. pastir trobi na tul, v tul na rog, v rog iz lubja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

túlec -lca m (ȗ)
1. cevasta priprava
a) za hranjenje, nošenje puščic: obesiti si tulec čez rame; potegniti puščico iz tulca
b) za hranjenje, nošenje česa sploh: spraviti šivanke v tulec; izročiti komu diplomo v tulcu; kovinski, plastičen tulec / tulec za kvačko; tulec za zobno ščetko
c) kot del naboja, ki ostane po izstrelitvi krogle: vojaki so pobirali tulce; stresti smodnik iz tulca; medeninast tulec
// cevast predmet, element, v katerega se kaj da, vstavi: svinčnik, podaljšan s tulcem; vtakniti svečo v tulec svečnika / nekdaj tulec za cigarete papirnata cevka, ki se napolni s tobakom, da nastane cigareta
// kar ima cevasto obliko sploh: zviti papir v tulec / model (za potico) s tulcem
2. tuljava: naviti sukanec na tulec / tekstilni tulec
3. knjiž. tok2: tulec za očala / tulec za pištolo
4. knjiž. kornet: kepica sladoleda v tulcu / testeni tulec
5. teh. kos cevi, odrezan pravokotno na vzdolžno os: povezati, stisniti s tulcem / spojni tulec; tulci vezalk za čevlje
6. obrt. polizdelek iz klobučevine, iz katerega se oblikuje klobuk: valjati tulce; klobučevinasti tulci / moški, ženski tulec
// temu polizdelku podobno pokrivalo: pokriti si glavo s tulcem
♦ bot. večji ovršni list, ki obdaja socvetje; igr. beseda, ki je navadno somerni notranji del kake druge daljše besede; lov. past iz votlega debla in težkega ošiljenega kola, ki usmrti žival; zool. trden, na spodnjem koncu cevast osrednji del ptičjega peresa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

tunél -a m (ẹ̑)
1. pog. cevast prostor pod zemljo, urejen za železniški, cestni promet; predor: vlak prihaja iz tunela; peljati se skozi tunel / graditi, prebijati tunel / cestni, železniški tunel
// navadno s prilastkom kar je podobno temu prostoru: pot je bila speljana skozi tunel iz vinskih trt
2. cevasta naprava med dvema objektoma, namenjena za prehod: tunel med vesoljskima ladjama
♦ agr. tunel naprava iz lahkega ogrodja, preko katerega je napeta folija, za uravnavanje, pospeševanje rasti; navt. tunel polkrožni prostor, skozi katerega vodi vijačna gred iz stroja do krme, predor; teh. aerodinamični tunel veliki cevi podobna naprava, v kateri se ustvarjajo zračni tokovi za določanje aerodinamičnih lastnosti letal, avtomobilov s pomočjo meritev na modelih; vetrovnik

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

uháč -a m (á)
ekspr. žival z velikimi, dolgimi ušesi, uhlji, navadno zajec: pes je stekel za uhačem; knjiž. glasno riganje uhača osla
♦ navt. vijak z glavo, podobno šivankinemu ušesu, za vezavo, vodenje ali napenjanje vrvi na plovilu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

vijáčiti -im nedov. (á ȃ)
rib. loviti ribe tako, da se vržena vaba vleče k sebi z navijanjem vrvice na (ribiško) kolesce: muhariti in vijačiti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

vijúga -e ž (ú)
neenakomerno kriva črta: narisati vijugo; okrasne vijuge; vijuga in cikcak
// ekspr. kar je po obliki podobno taki črti: reka dela vijuge; vijuga dima / teči v vijugah; pot se v ostrih vijugah vzpenja čez prelaz
♦ anat. možganska vijuga guba možganovine med dvema brazdama; jezikosl. vijuga grafično znamenje v obliki ležeče vijuge za označevanje neizpisane besede, enote, obravnavane v slovarju; tilda; šport. vijuga obvezni lik umetnostnega drsanja, pri katerem naredi drsalec z vsako nogo en krog in pol

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

vléčka -e ž (ẹ̑)
del svečanega oblačila, navadno ženskega, ki se zadaj vleče po tleh: pridržala je vlečko z levico; poročna obleka z vlečko
// ekspr., navadno s prilastkom kar je temu podobno: letala so puščala za seboj vlečko dima

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

vodílka -e ž (ȋ)
knjiž. kar vodi človekovo ravnanje: častihlepje je bilo njegova vodilka
♦ geom. črta na ploskvi, ki jo sekajo vse tvorilke ploskve; jezikosl. beseda, znak, ki opozarja na podobno, sorodno besedo, obliko v slovarju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

vodíti1 vódim nedov. (ī ọ́)
1. iti pred kom ali s kom z namenom, da pride na določeno mesto: strežniki vodijo bolnike na preglede; voditi goste v hotelske sobe; voditi kaznjence na zaslišanje; učitelj je otroke previdno vodil proti vrhu / voditi živino na pašo, v hlev goniti
// iti s kom z namenom, da se mu kaj pokaže, razkaže: voditi obiskovalce po razstavi; voditi turiste po mestu
2. držeč koga delati, da se giblje v določeni smeri: voditi slepega človeka / voditi koga za roko, pod roko / voditi konja za uzdo
// držeč koga delati, da pride na določeno mesto: voditi koga čez trg; voditi otroka na drugo stran ceste / bolnika pogosto vodijo na sprehod
3. delati, povzročati, da kdo kam pride: otroci so pogosto vodili domov svoje prijatelje / ekspr.: radovednost ga je vodila k njim iz radovednosti je prihajal; poštarja vodi služba v vse hiše poštar ima tako službo, da prihaja v vse hiše / otroka ne vodijo več v vrtec nimajo ga več v vrtcu
4. iti v premikajoči se skupini pred drugimi: sprevod je vodil zastavonoša / kolono je vodil gasilski avtomobil
5. delati, da se kaj premika, giblje v določeno smer, ima določen položaj: kapitan je sam vodil ladjo; voditi čoln mimo čeri; voditi raketo z zemlje / dobro voditi koso, žago; spretno voditi smuči / z magnetom voditi opilke
// delati, da kaj deluje, poteka na določen način: voditi napravo; daljinsko voditi / voditi proizvodnjo z računalnikom; strokovno voditi delo
6. biti na najvišjem mestu pri usmerjanju dejavnosti
a) kake skupine, skupnosti, organizacije: voditi stranko; umetniško voditi zbor / voditi državo / delegacijo vodi znan politik / samec vodi čredo
b) kake delovne enote: voditi podjetje, šolo, tovarno / voditi prodajni oddelek
// biti na najvišjem mestu pri odločanju o poteku česa: predsednik vodi delo, priprave / sodnik vodi preiskavo / žena vodi gospodinjstvo / voditi sejo, tečaj / voditi televizijsko oddajo / voditi izlet
7. z zgledom, nasveti delati, povzročati, da kdo ravna na določen način: voditi mladino; voditi otroke tako, da se razvijejo njihove sposobnosti; duhovno, moralno voditi
8. delati, da kdo ravna v skladu z določenim ciljem: vodila ga je skrb za otroka
9. biti v določenem prostoru in imeti določeno smer: cesta vodi mimo šole; steza vodi na hrib, po slemenu; stopnice vodijo navzdol / vrata vodijo v spalnico / čez reko vodi most je; pot nas je vodila mimo starega gradu šli smo
// omogočati, da kdo
a) kam pride: cesta vodi do hribovskih kmetij; pren., ekspr. pot, ki vodi v lepše življenje
b) kaj spozna, se s čim seznani: pisec vodi bralca skozi zgodovino teh krajev / sledovi vodijo daleč nazaj
10. s prislovnim določilom delati, povzročati, da se doseže to, kar izraža določilo: vztrajno delo vodi do uspeha; pravičen boj vodi k zmagi
// delati, povzročati, da pride do tega, kar izraža določilo: žalitve vodijo v prepir / tako gospodarjenje vodi v propad
11. opravljati kako dejavnost, s katero se spremljajo določeni dogodki, spreminjanje stanja: voditi evidenco o prebivalstvu / voditi poslovne knjige
12. publ. teči, voziti pred drugimi tekmovalci: vodi mlajši kolesar; tekač je nekaj časa vodil, potem ga je nekdo prehitel
// biti glede na rezultat, točke pred drugimi tekmovalci: naši skakalci vodijo; vodi Francija pred Ukrajino; voditi z dvema točkama
// biti glede na kaj sploh pred drugimi: vodi kandidat nasprotne stranke / voditi z večino glasov
13. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: voditi s kom pogajanja; pisec je že vodil podobno polemiko sodeloval v njej; voditi zapisnik pisati
● pisar. ne vodijo dovolj računa o družbeni pomembnosti teh pojavov ne upoštevajo jih dovolj; ekspr. voditi koga za nos varati ga; publ. v modi vodita Francija in Italija sta najpomembnejši, najboljši; ekspr. tako ravnanje, to nikamor ne vodi izraža odklonilen odnos; preg. če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta iskanje nasveta, opore pri enako neizkušenem človeku je pogubno; preg. vse poti vodijo v Rim isti cilj, namen se lahko doseže na različne načine
♦ aer. kontrola letenja vodi letalo daje z zemlje pilotu navodila za krmarjenje; alp. voditi navezo; gled. voditi lutko premikati jo in s tem ustvarjati videz, da je živa; kor. pri plesu vodi moški določa držo in ritem ter usmerja korake, obrate; rad. voditi oddajo neposredno sodelovati pri realizaciji radijske, televizijske oddaje; skrbeti, da oddaja poteka po določenem načrtu; najavljati in komentirati program na prireditvi; šport. voditi žogo premikati jo v določeni smeri z metanjem ob tla ali rahlimi sunki z nogami

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

vodnár -ja m (á)
1. prodajalec vode: kupiti vodo pri vodnarju; poulični vodnarji; vodnarji v Trstu
2. kdor je rojen v astrološkem znamenju vodnarja: samski, vezani vodnar
● rojen v znamenju vodnarja v času od 20. januarja do 18. februarja
♦ astron. Vodnar enajsto ozvezdje živalskega kroga; etn. vodnar po ljudskem verovanju moškemu podobno bitje, ki prebiva v vodi; povodni mož

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

vzporédnost -i ž (ẹ̄)
lastnost, značilnost vzporednega: vzporednost črt, ploskev / vzporednost temelji na podobnosti ali nasprotju / vzporednost duševnih in telesnih pojavov
// kar je kje enako, podobno s čim drugim kje drugje: ugotoviti vzporednosti med dogodkoma

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

zamaskírati -am dov. (ȋ)
s prenarejanjem videza narediti, da se resnica, prava podoba česa ne opazi, ne vidi; prikriti, skriti: izkopali so jamo in jo zamaskirali; zamaskirati jezo z navidezno ravnodušnostjo
// voj. narediti kaj podobno okolici in s tem neopazno: zamaskirati bunker, letališče; vojaki so se zamaskirali z vejami in travo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

zamášek -ška m (ȃ)
1. okrogel, navadno na zgornjem koncu nekoliko širši predmet za mašenje odprtin, posod: izvleči, potegniti zamašek iz buteljke; zamašiti, zapreti z zamaškom; gumijast, plutovinast zamašek; kovinski, steklen zamašek; zamašek za sod / pok zamaška pok, ki nastane pri izvleku zamaška / kronski ali kronasti zamašek zamašek v obliki kovinske kapice, zlasti za steklenice
// kar je temu podobno: iz vate si je naredil zamaške za ušesa
2. kar se nabere, nakopiči na določenem mestu in onemogoča prehod, pretok: v cevi je nastal zamašek iz blata in peska / prometni zamašek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

zánka -e ž (ȃ)
1. navadno z vozlom sklenjen del, kos vrvi, traku: narediti zanko; natakniti, zadrgniti, zategniti zanko okrog ročaja; spustiti zanko okoli debla; usnjena zanka; zanka iz vrvi, žice; okrasni vozel z dvema zankama
// temu podobna priprava za lovljenje živali: nastavljati zanke; ujeti srno, zajca z zanko / lov na zanko, z zanko / knjiž. metna zanka laso
// kar je temu podobno sploh: zanka na ovratniku suknjiča; ranjeno roko je nosil v zanki; mreža z gostimi zankami / pot je bila speljana v obliki zanke / libanonska zanka zloraba plačilne kartice, ki jo tat izvede s pomočjo naprave, vstavljene v režo bankomata, ki plačilno kartico zadrži in pod pretvezo pomoči uporabniku od njega pridobi še kodo PIN
2. osnovna prvina pri pletenju, kvačkanju, ki nastane s potegovanjem niti skozi prej narejeno enako prvino; petlja: delati zanke; snemati zanke pri pletenju
3. ekspr. kar omogoča, da kdo koga zvijačno ujame, dobi in mu ne more več uiti, se mu izmakniti: nasprotniku je nastavil zanko; izmuzniti se iz zanke; ujeti koga v zanko; zanke in pasti velemestnega življenja
● ekspr. z begom se je rešil iz zanke usmrtitve z obešenjem; ekspr. zadrgniti komu zanko (okrog vratu) spraviti ga v brezizhoden položaj; ekspr. padel je policiji v zanke policija ga je odkrila, ujela; ekspr. ujeti koga v zanko prevarati, ukaniti ga; ekspr. ujel se je v lastno zanko nesreča, ki jo je pripravljal drugim, je zadela njega samega
♦ alp. stopna zanka ki se daje na klin, za oporo nog pri plezanju; elektr. histerezna zanka sklenjena krivulja, ki ponazarja zvezo med gostoto magnetnega pretoka in jakostjo magnetnega polja pri feromagnetnih snoveh; obrt. pobirati zanke na nogavicah popravljati sparane petlje; rač. zanka niz ukazov, ki se ponavljajo, dokler ni dosežen določen pogoj; šol. zanka element pisane črke, pri katerem se črta elipsasto prekriža sama s seboj; šport. zanka element umetnostnega drsanja, pri katerem opravi drsalec na eni nogi polni obrat, ne da bi spremenil smer gibanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

zaprédek -dka m (ẹ̑)
iz niti, vlaken narejen ovoj bube nekaterih metuljev: gosenica si naredi zapredek; iz zapredka zleze metulj; zapredki sviloprejk / pajek ovije jajčeca v zapredek
// kar je temu podobno: zapredek temnih kodrov / zapredek pajčevine v kotu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

zaréza -e ž (ẹ̑)
1. ozka, podolgovata odprtina, vdolbina, nastala s potegom, pritiskom z ostrim predmetom: pri rezanju kruha delati zareze na deski; narediti zarezo na poganjku in vstaviti vanjo cepič; označiti kaj z zarezami; globoka, ostra zareza; zareze in jamice
// kar je po obliki tej podobno: vtakniti izvijač v zarezo na glavi vijaka; s kitom zapolniti zareze pri oknu špranje; zareza na dogi utor / ostre zareze ob ustih, na čelu gube, črte
2. knjiž. bistvena sprememba, preusmeritev v kakem delovanju, na kakem področju: v njunem dopisovanju je nastala zareza / objava te knjige je prinesla zarezo v njegovo življenje; novi nazori so povzročili zarezo v umetniškem ustvarjanju
// kar povzroči tako spremembo, preusmeritev: ta dogodek štejemo za pomembno zarezo pri uveljavljanju novih pogledov
// čas, ko pride do take spremembe, preusmeritve: leto 1963 pomeni zarezo v povojni liriki
3. glagolnik od zarezati; zarez: hitra zareza v kožo
4. lit. odmor v verzu sredi stopice: vrstica z zarezo v sredini; zareza za trohejem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

zastáva3 -e ž (ȃ)
1. kos tkanine določene barve ali več barv, ki predstavlja simbol kake države, naroda, organizacije: zastava plahuta, plapola, vihra v vetru; s stolpa se vije zastava; dvigniti zastavo na drog pred taborom; izobesiti, sneti zastavo; razviti, zviti zastavo; okrasiti hiše z zastavami in cvetjem; belo-modro-rdeča zastava; tribarvna zastava / brigadna zastava; društvena zastava prapor; državna, evropska, slovenska zastava; olimpijska zastava; zastava Rdečega križa / bela zastava kos bele tkanine na drogu kot znamenje vdaje, pripravljenosti na pogajanje; črna ali žalna zastava kos črne tkanine na drogu kot znamenje žalovanja; red jugoslovanske zastave z lento nekdaj visoko jugoslovansko odlikovanje za zasluge pri utrjevanju prijateljskih odnosov med Jugoslavijo in drugimi državami; red dela z rdečo zastavo nekdaj visoko jugoslovansko odlikovanje za posebne zasluge na področju gospodarstva, družbenih dejavnosti / kot znamenje počastitve, slovesa nagniti, pripogniti zastavo nad grob
♦ navt. krmna zastava zastava države, v kateri je ladja vpisana v ladijski register
// ekspr., s prilastkom kar je po obliki temu podobno: ogenj plapola v širokih zastavah; veter raznaša zastave dima; sive zastave megle
// ekspr., s prilastkom država, katere simbol ta je: ladja slovenske zastave / ozemlje je bilo pod britansko zastavo britansko oblastjo; film so prikazovali pod francosko zastavo kot francoski film; igrati pod slovensko zastavo kot predstavnik Slovenije
2. ekspr., s prilastkom nazor, program, gibanje: zapustil je narodno zastavo; prisega na zastavo stranke
● ekspr. pri konjskih dirkah, v plavanju nosi zastavo je prvi, najboljši; ekspr. ta vrsta jabolk nosi zastavo v ceni je najdražja; na odkritem otoku so razvili, zasadili svojo zastavo v znamenje svoje navzočnosti, oblasti na otoku so izobesili, namestili svojo zastavo; spustiti zastavo na pol droga obesiti jo na sredino droga v znamenje žalovanja; publ. pod zastavo imajo sto divizij njihova vojska šteje; publ. poklicali so pod zastavo vse za vojsko sposobne moške poklicali so v vojsko, mobilizirali; vznes. dvignil je zastavo boja za osvoboditev začel je boj; vznes. visoko dvigajo zastavo napredka z vsemi silami si prizadevajo za napredek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

zbórnica -e ž (ọ̑)
1. prostor v šoli, namenjen učiteljskemu zboru: konferenca bo v zbornici; profesor je v zbornici / profesorska, učiteljska zbornica; šolska zbornica
2. navadno s prilastkom javnoupravna skupnost ljudi istega poklica, ustanovljena z namenom, da ščiti interese svojih članov: odvetniška zbornica; nekdaj notarska zbornica; do 1946 zdravniška zbornica
// do 1962 javnoupravna skupnost ustanov, organizacij s podobno, sorodno dejavnostjo, ustanovljena z namenom, da ščiti strokovne in poslovne interese svojih članic: ustanoviti zbornico; predsednik, tajnik zbornice / kmetijska zbornica; zbornica za obrt in trgovino
♦ ekon. gospodarska zbornica javnoupravni organ, ki zastopa interese gospodarskih dejavnosti
3. posvetovalno ali zakonodajno telo, ki zastopa določen sloj ali ima določeno funkcijo; dom, zbor: seja obeh zbornic / gosposka v stari Avstriji, lordska v Angliji, senatska zbornica v Italiji zgornji dom parlamenta; poslanska zbornica v Angliji spodnji dom parlamenta
4. knjiž. zborovalnica, konferenčna soba: kongresniki se zbirajo v zbornici

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

zlatíti -ím nedov. (ī í)
prekrivati s tanko plastjo zlata: zlatiti okvire; zlatiti bogoslužno posodo
// ekspr. delati kaj po barvi podobno zlatu: jesen zlati gozdove; zahajajoče sonce zlati valove; zarja je zlatila nebo
● ekspr. ta dejanja zlatijo življenje ga delajo lepega, prijetnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

zvítek -tka m (ȋ)
1. kar je zvito v obliki valja: odviti, razviti zvitek; tapetni zvitek; zvitek blaga, linoleja; zvitek toaletnega papirja / zviti odejo, plakat v zvitek; v zvitek počesani lasje; ta papir se prodaja v zvitkih
// kar je zvito sploh: zvitek traku, žice / izpod rute so viseli zvitki črnih las / zviti vrv v zvitek kolobar / zvitek bankovcev, perila sveženj; zvitek zobotrebcev butarica
2. pri starih narodih v obliki valja zvit daljši kos papirusa z rokopisnim besedilom: našli so zbirko zvitkov; papirusov, pergamentni zvitek / brati, napisati zvitek / rokopisni zvitek
3. pecivo iz zvitega maslenega, vlečenega testa z različnimi nadevi: češnjev, jabolčni zvitek; penasti zvitek / skutni zvitek sirov zavitek
// pecivo iz zvitega biskvitnega testa z različnimi nadevi; rulada: kremni, marmeladni zvitek
// kar je po obliki temu podobno: zaliti zvitke z juho; oblikovati meso v zvitke / mesni zvitek
♦ film. zvitek filmski trak, dolg navadno 300 m, za enkratno vložitev v projektor; teh. žična elektroda v zvitku

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

žêlod -óda m (é ọ́)
plod hrasta: obmetavati se z želodi; povedati uganko o želodu
♦ bot. enosemenski zaprti plod, ki ga pri dnu obdaja skledičast ovoj
// ed. več želodov, želodi: drobiti želod; nabirati želod; krmiti prašiče z želodom
// kar je po obliki temu podobno: zvezde, želodi, storži in drugo novoletno okrasje / ekspr. zadeli so ga svinčeni želodi iz brzostrelke krogle

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

žléb -a tudi -á tudi -ú m, mn. žlebôvi tudi žlébi (ẹ̑)
1. podolgovata naprava, navadno polkrožne oblike, za prestrezanje deževnice na strehi: žleb pušča; pritrditi žlebove; žleb iz pločevine, plastične snovi / strešni žleb
// strešna odtočna cev: deževnica lije iz žlebov; splezati po žlebu do drugega nadstropja / odtočni žleb
// podolgovata naprava, navadno polkrožne oblike, po kateri priteka, odteka tekočina: speljati studenčnico po žlebu do kmetije / mlinski žleb; odtočni žleb iz svinjaka
// podolgovata naprava z dvignjenimi robovi za spuščanje, sipanje česa: spuščati opeko po lesenem žlebu / koleščka tečeta po visečem žlebu; zbiralni žleb pri mlatilnici
// kar je temu podobno sploh: upognil je papir tako, da je nastal žleb / zviti jezik v žleb
2. nar. jasli: privezati živino k žlebu; položiti seno v žleb / kamnit, lesen žleb
3. podolgovata vdolbina v pobočju, nastala zaradi toka vode, plazov: plezati po žlebu; žleb v gorski steni
// večja, podolgovata vdolbina v zemeljskem površju: pot pelje po žlebu; pasti živino v žlebu; gozd, vas v žlebu / žleb potoka, reke
4. podolgovata vdolbina, širša zareza v površini česa sploh: dolbsti, vrezati žleb; krožen, prečen, spiralast žleb; žlebovi na stebru, v puškini cevi; žleb pri dogi; kolut z žlebom na obodu / kadunjast, klinast, trapezast žleb / žamet z ozkimi žlebovi rebri / žlebovi kolesnic
♦ agr. cepljenje v žleb cepljenje, pri katerem se zarezan cepič spoji z zarezanim žlebom podlage; anat. žleb podolgovata vdolbina na kosti, organu, površju telesa; med. strelni žleb površinska rana zaradi oplaznega strela; metal. žleb za žlindro del plavža, po katerem se izpušča žlindra; teh. žleb del pisalnega stroja z gumijastimi valjčki na robovih, ki držijo vloženi papir

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

ábelstvo -a s (ā)
knjiž. lastnost ali ravnanje, podobno Abelovemu: abelstvo in kajnovstvo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

ámbrovec -vca m (ā)
vrtn. platani podobno okrasno drevo, Liquidambar: listje ambrovca je jeseni škrlatno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

analóg -a m (ọ̑)
1. analogen, podoben pojav ali predmet: knjiga naj bi bila analog jubilejnemu zborniku; marljiva kranjska čebelica je še najbližji živalski analog pridnega Kranjca
2. kem. spojina, ki ima podobno strukturo in navadno tudi funkcijo kot kaka druga, a se od nje razlikuje po kaki sestavini: inzulinski analog; analog beljakovinske spojine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

antikizírati -am nedov. in dov. (ȋ)
knjiž. delati kaj antičnemu podobno: antikizirati imena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

arhaizírati -am nedov. in dov. (ȋ)
delati kaj arhaičnemu podobno: arhaizirati jezik

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

asteroíd -a m (ȋ)
nav. mn., astron. večjemu meteoritu ali majhnemu planetu podobno nebesno telo, ki kroži okoli Sonca v prostoru med Marsom in Jupitrom: pas asteroidov; površje asteroida
// tako telo, ki občasno zadene ob planete, kjerkoli v notranjem delu sončnega sistema do Jupitra: majhen, ogromen, velikanski asteroid; odkrivanje potencialno nevarnih asteroidov; padec, trk, udarec asteroida; kometi in asteroidi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

átrij -a m (á)
1. nepokrit osrednji prostor starorimske hiše: kipi bogov v atriju
// preddverje starokrščanske bazilike: pokopan je v atriju cerkve
2. starorimskemu atriju podobno dvorišče današnjih hiš: atrij za pouk na prostem
♦ anat. vsaka od dveh zgornjih srčnih votlin, preddvor

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

banána -e ž (ȃ)
1. podolgovat, rumen tropski sadež: jesti banane; veliki šopi dišečih, zrelih banan / narezane, olupljene, pretlačene banane; ocvrte, pečene banane; palačinke z bananami / nasad banan bananovcev; plantaža banan
2. kar je podobno banani: jesti banano iz sladkorja / vožnja z (napihljivo) banano z napihljivo blazino v obliki banane za vožnjo po vodi / na izbiro je več vrst banan in drugih torbic torbic za dokumente, denar, ki se nosijo okrog pasu
3. priprava, ki se vtakne v vtičnico za povezavo porabnika z električnim omrežjem, elektr. enopolni vtič: vtakniti banano v radijski sprejemnik
4. šport. žarg. blokada žoge pri metu na koš: že v prvi akciji je dal, dobil banano

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

banjo in béndžo -a [béndžo] m (ẹ̑)
ameriško glasbilo, podobno kitari: zvoki banja, mandoline in kitare

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

bàt in bát báta m (ȁ á; ȃ)
1. leseno orodje, podobno velikemu kladivu ali kiju: tolkel je z batom po sekiri, dokler se grča ni razklala; zabijati kole z batom
♦ šport. palica za igranje biljarda
2. strojn. strojni del, ki se giblje v valju: bat se hitro premika / dvostranski bat ki je na obeh straneh v stiku z delovno snovjo; enostranski bat ki je samo na eni strani v stiku z delovno snovjo; gib bata

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

bazilísk -a m (ȋ)
1. v orientalski mitologiji kači podobno bitje, ki ubija s pogledom: glava z očmi baziliska; gleda kot bazilisk
2. zool. tropski kuščar, ki živi v Srednji Ameriki, Basiliscus: bal se je gadov, baziliskov in druge golazni
3. v srednjem veku velik top: za napad niso imeli niti dovolj vojaštva niti baziliskov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

bedánec -nca m (á)
nar. gorenjsko, po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; divji mož: strašen bedanec

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

bèt -à in -a [bət] m (ə̏ ȁ, ə̀)
1. leseno orodje, podobno velikemu kladivu ali kiju: drvar je vzel s seboj sekiro in bet / uporniki so se oborožili z beti; neumen ko bet
2. peclju podoben del gobe: jurčki imajo bet in klobuk
● enkrat z betom, drugič s psom živeti zdaj razsipno, zdaj revno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

blazína -e ž (í)
1. s perjem, žimo, volno napolnjena podloga za ležanje ali sedenje: pretresti, prezračiti blazine; posedati po blazinah; mehka blazina; gumijasta, pernata blazina; prevleke za blazine; kavč z zložljivo blazino / grelna blazina z električnim gretjem; napihniti ležalno blazino; vzglavna blazina za pod glavo; ležati na zračni blazini napolnjeni z zrakom
● mn., star. spati na mehkih blazinah na postelji, udobno
2. kar je podobno blazini: podkožna blazina maščobe; cele blazine vresja
3. v zvezi varnostna ali zračna blazina napihljiva vreča, vgrajena v avtomobil, ki se pri trku avtomatsko napolni z zrakom in tako potniku ublaži udarec:
♦ grad. fundamentna blazina širok temelj pri neenakomerno nosilnih tleh; šport. telovadna blazina; teh. vozilo drsi na zračni blazini po zraku, ki ga vozilo z veliko silo potiska podse

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

bodálo -a s (á)
nožu podobno orožje z rezilom na obeh straneh: nastaviti bodalo na prsi; vtakniti bodalo v nožnico; sunek z ostrim bodalom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

bráda -e stil. -é ž, rod. mn. brád (á)
1. spodnji del obraza: podpirati si brado; zapet do brade; z brado pridržati šal; gola, koščena, okrogla brada; jamica na bradi
2. dlakava rast na obrazu: brada mu raste, sega do pasa; briti, gladiti, nositi brado; pustiti rasti brado; častitljiva, črna, dolga, močna, gosta, trda, kratko pristrižena, siva brada; gospod s kozjo brado / Matjaževa brada brada pravljičnega kralja Matjaža / kot vzklik pri prerokovi bradi
3. kar je podobno bradi: z vej visijo brade lišaja / brada pri govedu, konju mahedrava koža pod vratom; brada pri divjem petelinu šop peres na grlu / lov. žarg. gamsova brada gamsov čop
● pog. ta dovtip ima že brado je star; ima dve bradi brado s podbradkom; star. dajati na brado na upanje; smehljati se v brado sam pri sebi; zastar. viseti za brado biti odvisen; pog. problem z brado star; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase
♦ agr. brada na koruznem storžu lasje, laski; bot. travniška kozja brada travniška rastlina z bledo rumenim koškom in ozkimi listi, Tragopogon pratensis; čeb. brada deščica pred žrelom panja; friz. cesarska brada dvodelna; francoska brada z dolgimi, v spodnjem delu v tri pramene razdeljenimi kocinami; mornarska brada navzgor počesana; les. brada zatrgani del pri štoru, pri tramu; metal. brada odvečni material pri odlitkih, ki ostane na stikih kalupov, modelov; teh. brada del ključa, ki prijemlje v ključavnico; vrtn. judovska brada lončna rastlina z okroglimi listi in visečimi živicami, Saxifraga sarmentosa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

brandy tudi brêndi tudi bréndi -ja [prva oblika brêndi tudi bréndi] m (ȇ; ẹ̑)
gost. žganje iz vina in sadnih sokov, po okusu podobno konjaku: piti brandy; brandy s sodo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

búzdovan -a m (ȗ)
zlasti v turškem okolju, nekdaj kiju podobno leseno ali kovinsko orožje: vihteti buzdovan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

cédra -e ž (ẹ̑)
vedno zeleno, macesnu podobno drevo s trpežnim lesom: šelestenje ceder
♦ bot. himalajska, libanonska cedra

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

celesta tudi čelésta -e [čelésta] ž (ẹ̑)
glasb. klavirju podobno glasbilo z jeklenimi ploščicami namesto strun: koncert za flavto, godala, harfo in celesto

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

céličast -a -o prid. (ẹ̑)
sestavljen podobno kot celice organizmov: celičasta zgradba rudnin / celičasta struktura podjetja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

čélo1 -a m (ẹ̑)
glasb. večje, violini podobno glasbilo z nižje ležečim tonskim obsegom; violončelo: v orkestru igra čelo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

čerkéska -e ž (ẹ̑)
v kavkaškem okolju suknji podobno moško oblačilo: oborožena jezdeca v čerkeskah

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

dalmátika -e ž (á)
1. rel. plašču podobno liturgično oblačilo diakonov in subdiakonov: bogato vezena dalmatika
2. v starem in srednjem veku dolga halja, podobna tuniki: v dalmatiko oblečena patricijka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

dételjica -e ž (ẹ́)
1. nav. ekspr. manjšalnica od detelja: zajčke je krmil s sočno deteljico / iskal je štiriperesno deteljico, da bi mu prinesla srečo
2. kar je po obliki podobno deteljici, trojni ali četverni pentlji: avtocestni priključek je zasnovan kot polovična deteljica
● ekspr. onadva in jaz smo bili v mladih letih triperesna deteljica trije nerazdružni prijatelji
♦ bot. zajčja deteljica detelji podobna rastlina z belimi zvezdastimi cveti, ki raste po senčnatih gozdovih, Oxalis acetosella

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

donkihótstvo -a s (ọ̑)
ekspr. ravnanje ali vedenje, podobno don Kihotovemu: vaše dejanje je donkihotstvo / politično donkihotstvo; uvidel je nesmiselnost svojega donkihotstva

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

dúra -e ž (ū)
prosu podobno tropsko žito: kaša iz dure

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

erlíhija -e ž (ȋ) biol.
spiralasta bakterija, ki jo med gostitelji prenašajo klopi in povzroča lymski boreliozi podobno bolezen z motnjami v imunskem sistemu, Erlichia: erlihije napadejo celice v človekovi krvi / borelija in erlihija

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

fáncelj -clja m (á)
nar. zahodno manjše, krofu podobno pecivo brez nadeva: včeraj smo jedli fanclje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

frúla -e ž (ū)
pri nekaterih južnoslovanskih narodih leseno ljudsko glasbilo, podobno flavti: igrati na frulo; pastirska frula; godec s frulo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

gámba -e ž (ȃ)
glasb., nekdaj čelu podobno glasbilo, navadno s šestimi strunami: lutnja in gamba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

generácija -e ž (á) navadno s prilastkom
1. ljudje približno iste starosti, ki živijo v istem času in imajo podobne interese ali nazore, rod: naša generacija tega ni mogla razumeti; nova generacija; pesniška generacija; mlajša generacija pisateljev; vzgojiti več generacij učencev; igralec starejše generacije / tri generacije zdravnikov v družini / generacija, ki je doživela vojno vsi ljudje tistega časa; generacija X generacija, rojena približno med letoma 1960 in 1980, ki se ne počuti vpeta v sodobno družbo, je brez perspektive in nezadovoljna, zavrača sprejete družbene norme; generacija Y generacija, rojena približno med letoma 1980 in 2000, zrasla ob novih, digitalnih tehnologijah in za katero so značilne prilagodljivost, podjetnost, samozavest
// čas, doba približno tridesetih let: eno generacijo kasneje so se razmere spremenile
♦ biol. generacija otroci enih staršev; filialna generacija vsaka od generacij potomcev roditeljske generacije
2. razvojna stopnja enakovrstnih izdelkov, zlasti tehničnih, ki so bili narejeni ob približno istem času in dosegajo podobno tehnološko, kakovostno raven: nova generacija računalnikov; tretja generacija mobilnikov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

gibíca -e ž (í)
nav. mn., nar. prekmursko mlincem podobno pecivo iz nekvašenega testa: peči gibice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

gigánt -a m (ā)
1. v grški mitologiji nenavadno veliko in močno, človeku podobno bitje: spopad gigantov z bogovi
// um. kip močnega moškega, ki podpira razne stavbne elemente: portal nosita dva giganta
2. knjiž., ekspr. nenavadno velik in močen človek; velikan, orjak: po telesu je gigant
// s prilastkom kdor ima nadpovprečne uspehe pri svojem delu: on je pravi gigant umetnosti, znanja
3. publ., ekspr. zelo velik, gospodarsko pomemben objekt: zgradili so hidroenergetski gigant; obratovati je začelo več novih industrijskih gigantov; tehnični gigant

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

globigerína -e ž (ȋ)
nav. mn., zool. praživali, katerih lupinice tvorijo blatu podobno snov na morskem dnu, Globigerinidae: skeleti školjk, diatomej in globigerin

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

gnú -ja m (ȗ)
zool. antilopa z govedu podobno glavo, Connochaetes: belorepi gnu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

góba -e ž (ọ́)
1. rastlina brez listnega zelenila, navadno s klobukom in betom: nabirati gobe; zastrupiti se z gobami; hiše so rastle kakor gobe po dežju / strupene, užitne gobe / dušene gobe; gobe v smetani / pog. nore gobe halucinogeno mamilo iz posebne vrste gob, zlasti rodu Psilocybe
♦ bot. betičaste gobe ki imajo kijasto ali grmičasto obliko nadzemnega dela, Clavariaceae; cevaste gobe ki imajo na spodnji strani klobuka plast s cevkami, kjer nastajajo trosi; cevarke; lističaste gobe ki imajo na spodnji strani klobuka lističe, na katerih nastajajo trosi, Agaricaceae
// v zvezi kresilna goba rastlina zajedavka, zlasti na bukvah ali brezah: brusi in kresilne gobe; tleča kresilna goba
// navadno v zvezi hišna goba rastlina zajedavka, ki uničuje vlažen vgrajen les: v stanovanju se je pojavila hišna goba
// mn., star. gobavost: zboleti za gobami
2. kar je po obliki podobno gobi: goba za krpanje nogavic / atomska goba velik oblak dima po eksploziji atomske bombe
3. prožen, luknjičast predmet, ki vpija vodo: ožeti gobo; pomočiti gobo v vodo; brisati tablo z gobo; pije ko goba / šolska goba / morska, plastična goba
4. ekspr. kdor popije veliko alkoholnih pijač: pij, saj vem, da si goba / kot psovka molči, goba pijana
● ekspr. gobo ima v želodcu zelo dosti pije; nižje pog., ekspr. šel je po gobe umrl je; ekspr. premoženje je šlo po gobe je propadlo; ekspr. govori, ko da se je norih gob najedel zelo zmedeno, neumno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

góbica -e ž (ọ́)
1. manjšalnica od goba: v gozdu je rastlo vse polno gobic / vložene gobice / kupil mu je barvne krede in gobico za brisanje
2. nav. mn., pog. halucinogeno mamilo iz posebne vrste gob, zlasti rodu Psilocybe: zaradi predoziranja z gobicami se je v nekaj mesecih zgodilo več hudih nesreč
3. krajša pričeska, pri kateri so lasje enako dolgi in oblikovani podobno kot klobuk pri gobi: postriči na gobico; pričeska na gobico; gobica že nekaj let ni moderna
♦ med. gobica zvitek gaze za brisanje krvi ali gnoja; ustne gobice glivična bolezen zlasti pri dojenčkih, pri kateri se pojavijo bele pike v ustih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

golílnik -a [tudi goliu̯nik] m (ȋ)
elektr. kleščam podobno orodje za odstranjevanje izolirne prevleke z žice:

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

hálja -e ž (á)
1. plašču podobno ohlapno, navadno zaščitno vrhnje oblačilo: nositi, zapeti haljo; ogrniti si haljo; oblečen v haljo / bolniška, delovna, šolska halja; domača halja za nošenje doma, v stanovanju; jutranja halja / meniška, samostanska halja kuta; pren., ekspr. planine so zavite v meglene halje
2. nav. mn., v zvezi bela halja oseba v beli delovni halji, navadno zdravnik: avtoriteta bele halje; strah pred belimi haljami

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

harmónij -a m (ọ́)
orglam podobno glasbilo s kovinskimi jezički namesto piščali: igrati (na) harmonij

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

hipnóza -e ž (ọ̑)
spanju podobno stanje, v katerem se umetno uspavani vdaja vplivom uspavajočega: buditi iz hipnoze; spraviti v hipnozo; narediti kaj v hipnozi; hoditi kakor v hipnozi
// hipnotiziranje: hipnoza se je posrečila / ekspr. podleči hipnozi igralke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

hóbit -a m (ọ̑)
majhno, človeku podobno, zelo iznajdljivo bitje iz Tolkienovih literarnih del: film o hobitih; vilinci, orki in hobiti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

hrúška -e ž (ȗ)
1. sadno drevo ali njegov pečkati sad stožčaste oblike: hruške so zrele; hruške padajo z drevesa; na vrtu rastejo hruške in jablane; obirati hruške; pojesti, utrgati hruško; posekati staro hruško; sočna hruška; suhe hruške / divja hruška drobnica; hruška moštarica
2. kar je po obliki podobno temu sadu: gumijasta hruška za izpihavanje / hruška toplomera / voj. žarg. vojaka sta se dobro oborožila tudi s hruškami z ročnimi bombami / ekspr. električna hruška žarnica / nar. medvedove hruške plod gloga
3. mn., nar. koroško krompir: kopati hruške
● pog., ekspr. vem, po čem so hruške vem, kakšna je stvar v resnici; pog., ekspr. tega mi ne pravi, saj nisem s hruške padel saj nisem tako neizkušen, naiven; star. otrok je pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko; pog. zna več kot hruške peč(i) ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj
♦ zgod. davilna hruška srednjeveška mučilna priprava, ki se da obsojencu v usta, da mu ovira dihanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

imitátor -ja m (ȃ)
1. kdor ravna, govori tako, kot ravna, govori kdo drug; posnemovalec, oponašalec: imitator svojega vzornika / imitator živalskih glasov / slabš. epigoni in literarni imitatorji
2. kdor dela kaj čemu (dragocenejšemu) tako podobno, da vzbuja vtis pravega; posnemovalec, ponarejevalec: imitator znanih umetnin

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

imitírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. delati kaj čemu (dragocenejšemu) tako podobno, da vzbuja vtis pravega; posnemati, ponarejati: imitirati mahagoni / obnavljal je kipe in imitiral stare slike / to blago imitira irhovino
2. knjiž. ravnati, govoriti tako, kot ravna, govori kdo drug; posnemati, oponašati: imitirati koga v vedenju / imitiral je ptičje petje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

irokéza -e ž (ẹ̑)
pričeska, pri kateri so lasje ob straneh glave pobriti, na sredi dolgi in oblikovani podobno petelinjemu grebenu: ostriči se na irokezo; panker z irokezo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

izbiseríti -ím in zbiseríti -ím dov. (ī í)
knjiž. narediti kaj podobno biseru: sončni žarki so izbiserili roso na vrtnicah / pomagala mu je, da se je njegov sen izbiseril v resničnost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

jága bába jáge bábe ž (á, á)
mitol. hudobno, ženski podobno bitje s čarovniško močjo: jaga baba in povodni mož

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

jájce -a s (á)
1. z lupino obdana spolna celica z dosti hranilnih snovi, iz katere se razvije nov organizem, zlasti pri pticah in plazilcih: leči, odlagati jajca; mladiči se izležejo iz jajc; aligatorjeva, golobja, želvina jajca / kobilica izleže med travo več jajc jajčec; mravljinčja jajca mravljinčje bube; žabja jajca žabja jajčeca, obdana s sluzjo
// taka celica pri domači perutnini, zlasti kokoši: jajce se stre, ubije; kuhati, lupiti, vložiti jajca; nasaditi jajca koklji; nesti, valiti jajca; pobirati jajca iz gnezd; koklja sedi na jajcih; gnilo, pokvarjeno, staro, sveže jajce; kokošja, račja jajca; jajce z dvema rumenjakoma; embalaža za jajca; hodi kakor po jajcih s previdnim, mehkim stopanjem; z njim ravnajo kakor z jajcem zelo obzirno; sedi kot koklja na jajcih zelo vztrajno; podobna sta si kot jajce jajcu / jajce zakrkne; izpihati, izpiti jajce; jajce ocvreti, raztepsti, razžvrkljati, stepsti / (v) mehko kuhano z nezakrknjenim rumenjakom, (v) trdo kuhano jajce z zakrknjenim rumenjakom; na (volovsko) oko ocvrto jajce s celim, nezakrknjenim rumenjakom; jajca v prahu posušena in drobno zmleta
2. nav. mn., pog. moška spolna žleza, modo: odstraniti jajca mladim samčkom; bikova jajca / nizko suni ga v jajca
3. kar je po obliki podobno jajcu: jajce iz sladkorja
● vulg. zberi vsa ta jajca in jih prodaj nepomembne, malo vredne stvari; ekspr. iskati dlako v jajcu pretiravati v zahtevah po natančnosti; ekspr. Kolumbovo jajce na videz nerešljiv problem, enostavno in domiselno rešen; ekspr. kukavičje jajce problem, stvar, s katero kdo zvijačno obremeni drugega; iron. jajce več kot puta ve otroci si domišljajo, da vedo več kot odrasli; preg. boljše prihranjeno jajce kot sneden vol
♦ agr. prehladiti jajca med valjenjem predolgo pustiti jajca brez ogrevanja; čajna ali pitna jajca zelo sveža jajca, ki se morejo uživati surova; konzumna jajca namenjena prehrani; valilna jajca sveža, oplojena jajca, primerna za valjenje; etn. gnilo jajce otroška igra, pri kateri čepi kaznovani igralec v sredini kroga drugih čepečih igralcev; gastr. nadevano jajce razpolovljeno kuhano jajce, nadevano s pretlačenim rumenjakom in dodatki; med. jajce nastajajoči organizem v prvih mesecih nosečnosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

jéžek -žka m (ẹ̄)
1. manjšalnica od jež 1: mladi ježki
2. navadno v zvezi morski ježek majhna morska žival z bodicami, podobna kepi: odstraniti s kopališča morske ježke; stopiti na ježka; lupine morskih ježkov
3. kar je po bodicah podobno ježu: navijati si lase na ježke; nabodla je cvetlična stebla na ježka v široki vazi
// slaščica v obliki kroglice, posute s čokoladnimi mrvicami: naročiti ježka in kremno rezino
// priprava za zapenjanje oblačil in obutve, sestavljena iz dveh sprijemalnih trakov: čevelj se zapenja na ježka, z ježkom
♦ bot. ježek vodna ali močvirska rastlina z enospolnimi rumenkasto zelenimi cveti v glavicah, Sparganium; rjavi ježek užitna goba rjave barve z bodicami na spodnji strani klobuka in na betu, Sarcodon imbricatum; rumeni ježek užitna goba rumene barve z bodicami na spodnji strani klobuka, Hydnum repandum; zool. kljunati ježek ježu podobna žival, ki živi v Avstraliji, Echidna aculeata

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

jéži bába jéži bábe ž (ẹ̑, á)
mitol. hudobno, ženski podobno bitje s čarovniško močjo: prepoditi ježi babo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

júrček1 -čka m (ȗ)
1. užitna goba s svetlo rjavim ali s temno rjavim klobukom: nabirati, rezati, sušiti jurčke / jurčki s smetano
♦ bot. jesenski jurček s temno rjavim klobukom, Boletus edulis; poletni jurček s svetlo rjavim klobukom, Boletus reticulatus
2. kar je po obliki podobno jurčku: napraviti jurčke iz sladkorja in čokolade; jurček za krpanje nogavic goba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

kaftán -a m (ȃ)
v orientalskem okolju plašču podobno ohlapno vrhnje oblačilo: dolg, črn kaftan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

kájnovstvo -a s (ȃ)
knjiž. lastnost ali ravnanje, podobno Kajnovemu: bratomorilsko kajnovstvo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

kájzerica -e ž (á)
hlebčku podobno krušno pecivo, ki ima zgoraj več, iz sredine potekajočih polkrožnih zarez: dunajske kajzerice; ponujati še tople kajzerice / žemlje in kajzerice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

kalamít -a m (ȋ)
pal. izumrlo, preslici podobno drevo iz karbona: fosili kalamitov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

kámnica tudi kámenica -e ž (ȃ)
1. zool. sivkasta ptica z rdečim kljunom, ki živi v skalnatih gorskih predelih; kotorna: v rušju je gnezdila kamnica
2. bot. užitna goba, ki z micelijem poveže apnenčasto zemljo v debelo, lehnjaku podobno kepo, Polyporellus tuberaster:prim. kamenica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

kápičar -ja m (ā)
bot., v zvezi lasasti kapičar mah, ki ima na vrhnjem delu pokrivalu podobno, spodaj nacefrano tvorbo, Polytrichum:

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

kélih -a m (ẹ́)
1. rel. dragocena obredna posoda, zožena proti podstavku: zlat kelih; pren., pesn. kelih trpljenja
2. boljši kozarec s tankim, navadno visokim podstavkom: kristalni kelihi; kelihi in navadni kozarci / kelih vina
3. knjiž. kar je po obliki podobno kelihu: rože so dvigale svoje težke kelihe proti soncu / cvetni kelih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

kíj -a m (ȋ)
1. kratka palica z odebeljenim koncem: težek kij; sekira in kij
♦ šport. telovadno orodje za vaje z rokami
2. leseno orodje, podobno velikemu kladivu ali kiju; bat: slišali so se udarci sekire in kija

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

kládvenica -e ž (ā)
zool. morski pes s kladivu podobno glavo, Sphryna: jata kladvenic; hrbtna plavut kladvenice / mala, velika kladvenica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

kolobár -ja m (á)
1. geom. lik, ki ga omejujeta različno veliki istosrediščni krožnici: izračunati ploščino kolobarja; središče kolobarja / narisati kolobar
2. kar je po obliki podobno temu liku: risal je kroge in kolobarje / na vodni površini so nastajali kolobarji; luči so delale na stropu velike kolobarje / kolobar dima se je dvigal v zrak
// s prilastkom kos, košček snovi, živila v taki obliki: kolobar klobase, limone / velik kolobar sira / pojedel je pet kolobarjev salame
// v prislovni rabi izraža obstajanje, pojavljanje v taki obliki: vrv, zvita v kolobar / korenje, narezano na kolobarje / v gostih kolobarjih je puhal dim
3. agr. ustaljeno zaporedje, po katerem se menjujejo kmetijske rastline na določenem zemljišču: držati se kolobarja / glavni kolobar pri katerem so zajete za določeno pokrajino najpomembnejše, tipične kmetijske rastline; štiriletni, triletni kolobar pri katerem se zvrstijo določene kmetijske rastline v štirih, treh letih
● ekspr. pred očmi se mu delajo kolobarji zaradi slabosti, bolezni se mu zdi, da vidi pred očmi kolobarje; imela je kolobarje pod očmi modrikaste polkrožne lise zaradi utrujenosti, slabokrvnosti; ekspr. otroci so sklenili kolobar okrog njega so ga obkrožili; ekspr. hiše se je ognil v velikem kolobarju zelo, na daleč; pred hišo je stal kolobar ljudi skupina
♦ agr. drevesni kolobar zrahljana zemlja okrog drevesa; astron. Saturnov kolobar telesa brez lastne svetlobe, razporejena v obliki kolobarja, ki krožijo okoli Saturna; mat. kolobar množica elementov z natančno določenimi lastnostmi; zool. kolobar člen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

kolobáriti -im nedov. (á ȃ)
1. ekspr. delati pri premikanju krogu podobno pot; krožiti: v zraku je kolobaril orel; mušice so kolobarile nad jezerom / deček je kolobaril z rokami krilil
2. ekspr. hoditi brez cilja, orientacije: kolobariti po gozdu; ure in ure je kolobaril v temi
3. nespretno, opotekaje se hoditi; kolovratiti: pijanec je kolobaril po cesti
4. agr. sistematično, v določenem zaporedju menjavati kmetijske rastline na določenem zemljišču: kmetje so le počasi začeli kolobariti / kolobariti z lucerno, peso
● ekspr. kolobaril je in kolobaril, dokler ni prišel s pravo besedo na dan veliko je govoril, preden je povedal to, kar je nameraval

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

kopáča -e ž (á)
večji motiki podobno orodje za rahljanje, prekopavanje zemlje: kopačo nabrusiti; kopati s kopačo; železna kopača
// nar. orodje, navadno s tremi, nekoliko zakrivljenimi roglji: s kopačo je zmetal gnoj z voza

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

kópija -e ž (ọ́)
1. izdelek, ki nastane pri kopiranju: narediti dve kopiji načrta; predložil je kopijo spričevala / dvajset kopij filma / arhivska kopija najboljša kopija posameznega filma, stalno shranjena v arhivu / varnostna kopija kopija podatkov na ločenem pomnilniškem mediju
2. besedilo, napisano ali natipkano hkrati z originalom z uporabo papirja za kopiranje: kopija ni bila čista / delati kopije / tipkal je v petih kopijah izvodih / papir za kopije papir, na katerega se kopira
3. z rodilnikom kar je narejeno čemu tako podobno, da vzbuja vtis pravega, originalnega: kopija slike se mu je posrečila; dobre, slabe kopije fresk / vozilo je kopija fiata
● ekspr. hči je prava kopija svojega očeta zelo mu je podobna
♦ film. delovna kopija filma prva, še neozvočena kopija; fot. kontaktna kopija neposredni odtis negativa; geod. kopija katastrskega načrta preris mejnih črt kake parcele ali skupine parcel s pripadajočimi številkami iz katastrskega načrta; teh. galvanoplastična kopija

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

kopírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. povzročati, da se besedilo, slika s fotokemičnim, elektrostatičnim postopkom prenese na kaj: kopirati dokumente, načrte; kopirati in razmnoževati
♦ fot. delati neposreden odtis negativa v pozitiv ali pozitiva v negativ; tisk. s fotokemičnim postopkom neposredno prenašati negativ ali pozitiv na kovinsko ploščo
2. pog. prenašati z originala, predloge, navadno skozi prozoren papir, prerisovati: učenec je risbo kopiral
3. delati kaj čemu tako podobno, da vzbuja vtis pravega, originalnega: kopirati srednjeveške freske / odlično kopira naravo
4. pog. posnemati, oponašati: kopira njegovo hojo, navade; kopirati koga v vedenju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

koríto -a s (í)
1. podolgovata, navadno lesena posoda za krmljenje, napajanje živine: v koritu je še dosti krme; leseno korito / svinjsko korito
// večja podolgovata, navadno zidana posoda na prostem za vodo: zajeti vodo iz korita / šla je h koritu po vodo; pere pri koritu
2. kar je po obliki podobno koritu: po koritu je spuščal opeko s strehe / cvetlična korita; mlinsko korito; pomivalno, umivalno korito / navt. žarg. korito čolna, ladje trup
3. podolgovata naravna ali umetna vdolbina na zemeljski površini, po kateri teče voda; struga: v koritu pod hišo teče potok; izsušeno, razrito korito; korito hudournika / rečno, vodno korito
● slabš. še korita si ne pospravi sam postelje, ležišča; slabš. hitro je prišel do korita do donosne službe, uglednega položaja; slabš. se vidi, da je pri koritu da ima donosno službo, ugleden položaj
♦ alp. korito globoka vdolbina v skalovju, nastala zaradi delovanja tekoče vode, plazov; čeb. korito (čebelji) panj, izdolben iz kosa debla; fot. korito naprava, v kateri se kemično obdeluje fotografski material; gled. svetlobno korito pločevinasta naprava z žarnicami različnih barv za osvetljevanje scene

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

kornét -a m (ẹ̑)
1. trobenti podobno glasbilo: igrati na kornet / altovski kornet
2. obrnjenemu stožcu podobna posodica, navadno iz nekvašenega testa ali tršega papirja: sladoled v kornetih / pog. prosim kornet kornet z vsebino
3. nekdaj najnižji častnik eskadrona: bil je kornet znanega polka
4. rel., nekdaj belo, v ostrih robovih nazaj štrleče pokrivalo nekaterih redovnic, zlasti usmiljenk: na glavi je imela kornet

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

krák1 -a m (ȃ)
1. nav. mn. zadnja okončina pri žabi: skrčiti, iztegniti krake / ocvrti žabji kraki
// slabš. noga, navadno dolga: komaj je stlačil svoje krake pod mizo
2. del kakega razvejenega objekta, navadno stranski: ta cesta ima več krakov; zgradili so še zadnji krak naftovoda; krak železnice
3. navadno s prilastkom kar je podobno kraku: krak sidra, šestila; krak vetrnice / žerjav s premičnimi kraki / krak križa / krak gradu krilo
♦ geom. krak kota eden od dveh poltrakov, ki oblikujeta kot; krak trikotnika vsaka od stranic, ki ležita nasproti enakima kotoma v trikotniku; vet. krak kostna izrastlina na notranji strani skočnega sklepa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

kríž -a m (í)
1. naprava iz dveh tramov, lat, položenih pravokotno drug čez drugega: narediti, postaviti križ / pribiti koga na križ; viseti na križu / obsoditi koga na smrt na križu
2. rel. ta naprava, s podobo Kristusa ali brez nje, kot simbol krščanstva: na steni je visel križ; pogrebni sprevod s križem na čelu; lesen, železen križ (na grobu) / križ s podobo Kristusa / na verižici okrog vratu ji je visel zlat križ / enakoramni križ; jeruzalemski križ; latinski križ; malteški križ; pren. molče je prenašal svoj križ
// gib z roko ali s predmetom v obliki te naprave: delati križe; boji se ga kot hudič križa zelo / blagosloviti s križem / narediti znamenje križa / latinski križ pri katerem se prsti dotaknejo čela, prsi, leve in desne rame
3. kar je po obliki podobno tej napravi: v oknu so bili križi / čez vso stran je naredil križ potegnil črti v obliki križa / trama sta položena tako, da tvorita križ / cestni križ križišče, stikališče pomembnejših, navadno mednarodnih cest / dati kaj na križ navzkriž, križem
4. ekspr. trpljenje, težava, skrb: z otroki je križ; križ imam z njo / velik križ si je nakopal na glavo / križi in težave; pren., knjiž. vzeti križ na svoje rame
// ekspr., v povedni rabi izraža neprijetnost, težavnost česa: križ je vsem ustreči; križ je gledati, kako trpi / pri nas je sedaj križ
5. ekspr., v zvezi z izrazi količine, za določanje starosti deset let, desetletje: dopolnil je šest križev / že osem križev ima na plečih
6. igralna karta z enim ali več znaki v obliki križa: imel je nekaj križev in dva pika
7. predel ob spodnjem delu hrbtenice: križ ga je zelo bolel; trga ga v križu / bolečine v križu
8. nar. vzhodno snopi, ki se sušijo na njivi, položeni s klasjem drug proti drugemu v obliki križa: snope so hitro skladali v križe / križi pšenice / v križ položeni snopi
● star. če mu boš ugovarjal, bodo spet vsi križi dol se bo zelo razjezil; ekspr. vsak ima svoj križ trajno večjo skrb, težavo; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; ekspr. sedeti za križi biti v zaporu; ekspr. križ božji, je to mogoče izraža začudenje, presenečenje; kljukasti križ v nacistični Nemčiji enakoramni križ z na koncu v isto smer zalomljenimi kraki kot simbol nacizma; Rdeči križ mednarodna zdravstvena organizacija; pog. rdeči križ rešilni avtomobil; ekspr. polmesec v boju s križem muslimanstvo v boju, nasprotju s krščanstvom
♦ alp. grebenski križ stikališče dveh ali več grebenov; arheol. kljukasti križ enakoramni križ z na koncu v isto smer zalomljenimi kraki zlasti kot simbol sonca; svastika; arhit. nitni križ; vizirni križ; astron. Južni križ; Severni križ ozvezdje severne nebesne polute, katerega najsvetlejše zvezde tvorijo križ; film. malteški križ vrtljiva zaslonka v kinoprojektorju ali snemalni kameri; geom. osni križ; navt. križ drog, ki stoji prečno na zgornjem delu jambora in vleče jadro navzgor; poševni križ; vodoravni križ

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

króg1 -a m (ọ̑)
1. geom. lik, ki ga omejuje krožnica: izračunati obseg, ploščino kroga; polmer kroga; središče kroga / točka na obodu kroga / istosrediščni krogi
// sklenjena krivulja, katere točke so enako oddaljene od središča: narisati krog s šestilom / tloris ima obliko kroga
2. kar je po obliki podobno temu liku, tej krivulji: krogi in križci / jastreb je pri letu delal kroge / na juhi so bili krogi maščobe / v zidu so tičali železni krogi obroči / v krogu je blodil po gozdu / žitni krog geometrijski lik, navadno krog, ki se oblikuje na žitnem polju, ko se žito iz nepojasnjenih razlogov poleže v eno smer
3. navadno s prilastkom kar koga, kaj zlasti količinsko opredeljuje: krog vprašanj se zožuje; skušal je prodreti v zaprti krog strokovnjakov / razbil je njihov ozki krog / knjiga je namenjena za širok krog bralcev
4. z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom kar tvori enoto, celoto: razmere v domačem krogu; ni se mogel vključiti v njegov miselni krog; pesniška zbirka je razdeljena na več tematskih krogov enot / krog raziskovalcev se je razšel / publ. rojstni dan je praznoval v krogu družine
// mn. osebe, ljudje glede na poklicno, socialno povezanost: cerkveni krogi; obisk so pripravili diplomatski krogi; finančni, gospodarski, poslovni krogi; mariborski kulturni krogi; uradni krogi / ekspr.: je iz boljših krogov; za to so zainteresirani široki krogi / publ. izvedeti kaj iz dobro obveščenih, poučenih krogov
5. z oslabljenim pomenom, s svojilnim zaimkom področje, območje, sfera: razširil je svoj krog delovanja, raziskovanja; njegov krog delovnih operacij je ozek / pritegnil ga je v svoj krog
6. mn., šport. telovadno orodje iz dveh prosto visečih obročev: vaje na krogih / viseti na krogih
7. ekspr., v zvezi začarani krog proces, pojav, pri katerem posledice rodijo nove vzroke: ne more iz začaranega kroga; ujet v začarani krog; vrteti se v začaranem krogu; brezupen začarani krog / začarani krog misli
● ekspr. pred očmi se mu delajo krogi zaradi slabosti, bolezni se mu zdi, da vidi pred očmi kroge; spet ima kroge pod očmi kolobarje; otroci so sklenili krog okoli njega so ga obkrožili; posesti v krog sesti tako, da iz navzočih nastane krog; šport. žarg. prehitel ga je za (en) krog za čas, v katerem se prevozi, prehodi določena krožna pot; ekspr. ognil se ga je v velikem krogu zelo, na daleč
♦ astron. živalski krog dvanajst ozvezdij ob ekliptiki, katerih večina ima imena živali; elektr. električni krog sklenjena pot, po kateri teče električni tok; (električni) nihajni krog električni krog, v katerem se periodično spreminja električna energija v magnetno in obratno; magnetni krog; šport. krog krožni prostor, iz katerega se meče kladivo, disk, krogla; olimpijski krogi znak olimpijskih iger, ki v obliki petih povezanih krogov simbolizira pet celin; tisk. barvni krog krog barv, razvrščenih tako, da sta si sosednji barvi komplementarni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

króžnik -a m (ọ̑)
1. nekoliko poglobljena, navadno okrogla posoda za serviranje hrane: postaviti krožnike na mizo; naliti juho na krožnik; emajliran, porcelanast krožnik; krožnik juhe, kaše / desertni, globoki, plitvi krožnik
// pog. vsebina krožnika: pojesti dva krožnika krompirja
2. navadno s prilastkom kar je po obliki podobno krožniku: velik krožnik zvočnika / publ. leteči krožnik občasen kratkotrajen pojav, stvar visoko v atmosferi z neznanim vzrokom nastanka
● ekspr. prinesti vse na krožniku omogočiti, da kdo brez truda kaj doseže

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

krožnína -e ž (ī)
knjiž., navadno z rodilnikom kar je podobno krogu: krožnina temnega obzorja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

kŕpa -e ž (ŕ)
1. kos blaga, navadno manjši: položiti na čelo mokro krpo; pokriti kozarec s čisto krpo; platnena krpa / likati z vlažno krpo / na podstrešju je polno krp cunj / kožna krpa
// kos blaga za brisanje ali čiščenje: obrisati prah s krpo; kuhinjska krpa; krpa za pomivanje posode
2. manjši kos blaga, ki ostane pri krojenju: krojač je vrnil vse krpe; iz raznobarvnih krp narejena oblekica / od plašča je ostalo veliko krp
// tak kos za prekrivanje, nadomeščanje raztrganega, izrabljenega dela: prišiti krpo na rokav / prilepiti krpo na zračnico kos gume / ekspr. na obleki je bila krpa pri krpi obleka je bila zelo zakrpana
3. nav. ekspr. kar je po obliki podobno krpi: list je imel več krp / megla se je raztrgala na krpe; po njivah leži sneg v krpah
4. ekspr., z rodilnikom manjši kos česa: imeli so samo dve krpi zemlje; videla se je krpa neba / niti krpe svojega sveta nima prav nič; pren., knjiž. meglene krpe spominov
♦ bot. krpa del deljenega cvetnega ali zelenega lista; gozd. sejati na krpe sejati na manjše, med seboj ločene površine; med. pljučna krpa pljučni reženj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

kvadrát -a m (ȃ)
1. geom. četverokotnik z enakimi stranicami in enakimi koti: narisati kvadrat; tloris ima obliko kvadrata; izračunati obseg, ploščino kvadrata
2. kar je po obliki podobno temu liku: vpisati v prvi kvadrat; kvadrati in krogi / na listu so bili različni kvadrati / v kvadrat pristrižena brada
3. mat. druga potenca števila: izračunati kvadrat / vzgon raste s kvadratom hitrosti / x na kvadrat [x2]
● pog., ekspr. ta človek je sumljiv na kvadrat zelo, izredno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

lástovka -e ž (á)
1. ptica selivka s škarjastim repom in vitkimi krili: v hlevu gnezdijo lastovke; lastovke letijo na jug, se vračajo, se zbirajo; čiri čiri, poje lastovka; cvrkutanje, čebljanje, ščebetanje lastovk
● ekspr. ta pesniška zbirka je bila ena prvih lastovk novega časa je med prvimi naznanjala novi čas; preg. ena lastovka ne naredi pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi
2. kar je po obliki podobno lastovki: otroci delajo papirnate lastovke in jih spuščajo skozi okno / ekspr. smučar je izgubil ravnotežje in presmučal vratca v lastovki
♦ šport. lastovka lik umetnostnega drsanja, pri katerem ima drsalec eno nogo na ledu, drugo pa visoko zanoženo; skakati v vodo v lastovki naprej na glavo z uleknjenim telesom in z razprostrtimi rokami; zool. kmečka lastovka z izrazito izrezanim repom, po hrbtu kovinsko modra, po trebuhu rdečkasto bela, Hirundo rustica; mestna lastovka z neizrazito izrezanim repom, po hrbtu črno modra, po trebuhu bela, Delichon urbica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

líbanonski -a -o prid. (ȋ)
bot., v zvezi libanonska cedra vedno zeleno, macesnu podobno drevo, po izvoru iz Prednje Azije, Cedrus libani:

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

lípec -pca m (ȋ)
nar. lipi podobno drevo z nekoliko manjšimi listi; lipovec: Vse bom posekal, kar mi bo prišlo pod sekiro, bodi si lipa ali pa lipec (F. Levstik)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

lípovec -vca m (í)
1. lipi podobno drevo z nekoliko manjšimi listi: lipa in lipovec
2. pog. lipov čaj: vroč lipovec
// nar. lipovo cvetje: nabirati lipovec
♦ čeb. lipov med

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

livrêja -e ž (ȇ)
1. uniformi podobno oblačilo nekaterih uslužbencev, zlasti v hotelu, cirkusu: livreja hotelskega vratarja
2. posebno oblačilo služabnikov za osebno strežbo: rumena livreja; kočijaž v livreji; pri kosilu so stregli služabniki v livrejah

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

lójtrnik -a m (ọ̑)
voz z lestvi podobno pripravo na straneh: naložiti seno, snope na lojtrnik; peljati se na lojtrniku

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

lójtrski -a -o prid. (ọ̑)
navadno v zvezi lojtrski voz voz z lestvi podobno pripravo na straneh: zapreči lojtrski voz; naložiti seno, snope na lojtrske vozove; peljati se z lojtrskim vozom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

máh1 -ú in -a m, mn. mahôvi (ȃ)
1. rastlina brez pravih cvetov in korenin, ki raste na vlažnih, senčnih krajih: mah pokriva tla okrog hrasta; z drevja ostrgati mah in lišaj; sesti na mah; z mahom obraslo, poraslo drevo; debel, mehek mah; pren. spomine na ta dogodek je že prerasel mah
2. nar. barje: njive na mahu; loviti ptice na mahu
3. mehki dlaki podobno perje pri ptičjih mladičih; puh1: iz gnezda je padel komaj z mahom pokrit ptič
// ekspr. mlade, mehke dlake kot zarodek brade in brkov: mah mu že poganja na licih; obril si je mah pod nosom
4. v zvezi planinski mah zdravilen grmičast lišaj olivno zelene barve, bot. islandski lišaj: čaj iz planinskega mahu lahko pripravimo na dva načina
♦ bot. šotni mah ki raste na vlažnih tleh in barjih in katerega spodnji del odmira; geogr. mah visoko barje; lov. mah koža s kratko, mehko dlako na rastočem rogovju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

mandóla -e ž (ọ̑)
glasb., nekdaj mandolini podobno glasbilo z nižjim tonskim obsegom: igrati na mandolo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

marímba -e ž (ȋ)
glasb. ksilofonu podobno afriško glasbilo: igrati na marimbo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

marmorírati -am nedov. in dov. (ȋ)
z barvanjem delati kaj podobno marmorju: marmorirati ploskev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

mársovec -vca m (ȃ)
1. domnevno človeku podobno bitje, ki živi na Marsu: zgodba o marsovcih
2. obl. kratek plašč s kapuco in navadno s podolgovatimi gumbi, okrašen z vrvico: obleči marsovca

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

medenják -a m (á)
1. nav. mn. drobno pecivo z dodatkom medu in dišav: peči medenjake; kupiti kilogram medenjakov
2. biskvitu podobno pecivo z dodatkom medu in dišav: razrezati medenjak

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

mešíček -čka m (ȋ)
1. manjšalnica od meh: polšji mešiček / mešiček soli, vina
2. kar je po obliki temu podobno: v notranjem ušesu sta dva kožnata mešička; jajčeca so skrita v belkastih mešičkih / uničevanje mešičkov borovega prelca zapredkov, kokonov
♦ anat. dlačni, lasni mešiček v povrhnjici, v katerem je dlačni, lasni koren; jajčni mešiček del jajčnika z jajčecem v notranjosti; solzni mešiček razširjeni del solznega izvodila ob nosu; bot. mešiček iz enega plodnega lista nastali mnogosemenski suhi plod; pelodni mešiček dolg, ozek mešiček, ki po oprašitvi požene iz pelodnega zrna do semenske zasnove; zarodkov mešiček del semenske zasnove, iz katerega se po oploditvi razvije kalček in hranilno tkivo; čeb. semenski mešiček organ matice, v katerem so po združitvi s samcem shranjene semenčice
// nabreklina spodnje veke zaradi nabiranja tekočine: pod očmi je imela mlahave mešičke
3. zastar. vrečki podobna priprava za nošenje denarja, zlasti kovancev; mošnjiček: razvezal je mešiček s cekini
4. navadno v zvezi ušesni mešiček mehki spodnji del uhlja; (ušesna) mečica: uhani v ušesnih mešičkih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

mréža -e ž (ẹ́)
1. izdelek iz prekrižanih niti, vrvi, žice, med katerimi so okenca, luknjice: delati, plesti mrežo; ograditi z mrežo; gosta, redka, tanka mreža; kovinska, žična mreža; mreža iz viter, vrvi; okenca, zanke mreže / pajek prede, razpreda mrežo pajčevino
// priprava iz tega izdelka, ki se uporablja za lov, zlasti rib: izdelovati, krpati, sušiti mreže; nastaviti, razpeti, vleči mreže; vreči mrežo v vodo; ujeti v mrežo; zajeti ribe z mrežami; najlonske mreže / ribiška mreža
// navadno s prilastkom priprava iz tega izdelka sploh: zamenjati mreže v čistilniku; presejati pesek skozi mrežo; postelja s kovinsko mrežo z mrežasto kovinsko podlago za žimnico, blazino; nesla je kovček in mrežo torbo iz mreže / napeti gugalno mrežo; lasna, ležalna mreža; kovana okenska mreža; mreža za listje; mreža zoper komarje
2. navadno s prilastkom kar je po obliki podobno mreži: narediti mrežo iz testa; papir s črtno mrežo / pod seboj je videl mrežo cest in velike stavbe; mreža gubic ob očeh; pajčevinasta mreža oblakov; modrikasta mreža žil / pesn.: mreža dežja; gledati skozi mrežo solz
3. s prilastkom poti, kanali, napeljave s pripadajočimi objekti na določenem območju; omrežje: daljnovodna, električna, kanalska mreža; razdelilna mreža za plin; železniška mreža / publ., z oslabljenim pomenom izboljšati cestno mrežo ceste
4. s prilastkom objekti, stvari za kako dejavnost, načrtno razporejeni na določenem območju: izpopolniti gostinsko mrežo; organizirati knjigotrško mrežo; gosta meteorološka mreža; preskrbovalna, trgovska mreža / mreža poštnih nabiralnikov, semaforjev, osnovnih šol / računalniška mreža povezava vozliščnih in osebnih računalnikov / publ. odkriti v družbeni stvarnosti celo mrežo zakonitosti cel sistem
// med seboj povezane, načrtno razporejene osebe, organi, ki opravljajo kako dejavnost: vzpostaviti obveščevalno, poverjeniško mrežo; odkriti, zajeti tihotapsko, vohunsko mrežo / mreža agentov, dopisnikov / razširjati letake po svoji mreži
5. nav. mn., ekspr., navadno v zvezi z dobiti, nastavljati, ujeti kar omogoča, da kdo koga zvijačno privabi, pridobi: nastavlja mu mreže; izmotal se je iz njenih mrež; dobil ga je v svoje mreže; ujel se je v ljubezenske mreže
● publ. domačini so večkrat potresli, zatresli mrežo dali gol; ekspr. policija je razpenjala mrežo čez vso deželo povsod je imela svoje zaupnike, vse je nadzirala; ekspr. povsod je imel razpredene svoje mreže povsod si je pripravil ugodne okoliščine, razmere za dosego določenega cilja; publ. vratar je rešil mrežo preprečil gol; ekspr. padel je policiji v mrežo policija ga je odkrila, ujela; ekspr. biti za mrežo biti zaprt (v ječi)
♦ agr. koreninska mreža vse korenine ene rastline; čeb. matična mreža pregrada, ki loči plodišče od medišča; matična rešetka; elektr. mreža elektroda med anodo in katodo elektronke; mrežica; svinčena mreža v svinčevem akumulatorju z aktivno snovjo; fiz. uklonska mreža množica ozkih, vzporednih in med seboj enako razmaknjenih rež za merjenje valovne dolžine in opazovanje spektra valovanja; geogr. stopinjska mreža iz poldnevnikov in vzporednikov na zemeljski obli; geom. mreža telesa v ravno ploskev razgrnjena mejna ploskev telesa; mat. mreža sistem črt ali točk v ravnini ali prostoru; množica z določeno urejenostjo; funkcijska mreža sistem črt, ki ponazarja dva tipa funkcij; logaritemska mreža funkcijska mreža, ki temelji na dveh logaritemskih skalah; min. ploskovna mreža ponavljajoča se razporeditev atomov, ionov ali molekul v trdni snovi v kaki ravnini ali njen grafični prikaz; prostorska mreža ponavljajoča se razporeditev atomov, ionov ali molekul v trdni snovi ali njen grafični prikaz; papir. milimetrska mreža iz vodoravnih in navpičnih črt, med katerimi so milimetrske razdalje; rib. globinska mreža ki je postavljena v globino; stoječa mreža ki se postavi na določenem območju; viseča mreža stoječa mreža, ki ne leži na dnu; vlačilna mreža ki se razpeta vleče po morskem dnu; šport. mreža del gola ali koša iz prepletenih vrvi; priprava iz prepletenih vrvi, ki pri odbojki, tenisu in badmintonu loči obe polovici igrišča; igra na mreži pri tenisu, odbojki igra, pri kateri igralec odbija ali udarja žogo v bližini mreže ali nad njo; tekst. mreža tkanina z večjimi ali manjšimi luknjicami med nitmi; voj. zaporna mreža žična ovira v vodi pred vhodi v pristanišča

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

nèpremíčnica -e ž (ȅ-ȋ)
astron. Soncu podobno nebesno telo, ki seva lastno svetlobo; zvezda: premičnice in nepremičnice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

nímfa -e ž (ȋ)
1. v grški mitologiji lepi, mladi ženski podobno bitje, ki živi v gozdu ali v vodi: v teh gozdovih so živeli satiri in nimfe / gozdne, vodne nimfe
2. knjiž., ekspr. lepo, mlado dekle: ni mogel pozabiti nimfe z Bleda
♦ zool. ličinka, ki se brez zabubljenja spremeni v razvito žuželko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

obróč -a m (ọ̑)
1. ozka ploščata priprava v obliki kroga, s katero se
a) stiskajo, povezujejo posode: obroč je počil; izdelati obroč; nabijati obroče na sode; leseni, železni obroči; velik obroč; žalost ji stiska srce kot obroč
b) obdajajo kolesa: natakniti, pribiti obroč (na kolo)
c) utrjujejo, krepijo predmeti: dati obroč na ročaj; steber z obroči
2. kar je temu podobno: v stropu sta dva velika železna obroča; okrasni obroči / plavalni obroč; obroči pri telovadnih napravah / ekspr. okrog oči ima črne obroče kolobarje
3. zunanji del kolesa, v katerega so vpete špice: obroč se zlomi, zvije / kolesni obroč / avtomobil ima že izrabljene obroče platišča
4. razvrstitev, razporeditev vojaštva v obliki kroga: vojaške enote so začele ožiti obroč okrog postojanke; prebiti (sovražni) obroč / obkolitveni obroč
// navadno s prilastkom kar kaj obdaja, obkroža: gasilci so naredili obroč okrog gorečih hiš; obroč sovražnikovih postojank okrog mesta
5. ekspr., s prilastkom kar utesnjuje, teži: obroč, ki ga je ves čas oklepal, je začel popuščati; obroč skrbi mu stiska srce
♦ agr. obroč za bika ki se vtakne biku skozi nosnico ali vanjo in služi za krotenje; anat. medenični obroč del telesnega ogrodja iz križnice in dveh kolčnic; ramenski obroč del telesnega ogrodja iz dveh ključnic in dveh lopatic, ki veže zgornje okončine s trupom; astron. Saturnov obroč Saturnov kolobar; elektr. drsni obroč kovinski obroč, po katerem teče električni tok v rotor ali iz njega; etn. poganjati obroč otroška igra, pri kateri se poganja obroč; kem. obroč geometrična oblika medsebojne povezave ogljikovih atomov v molekuli; benzenov obroč; navt. rešilni obroč priprava za reševanje v morju, reki; strojn. batni obroči tesnilni obroči v utorih na obodu bata; teh. centrirni obroč ki omogoča natančno naravnati strojne dele; zgod. obroč srednjeveška mučilna naprava za natezanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

ogrebáča -e ž (á)
agr. motiki podobno orodje z ravnim rezilom za osipanje trt: ogrebače in lopate

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

ómnibus -a m (ọ̑)
1. nekdaj kočiji podobno vozilo za prevoz večjega števila oseb v javnem prometu: peljati se z omnibusom; dvonadstropni omnibus / omnibus na tračnicah; omnibus s konjsko vprego
2. knjiž., ekspr., navadno v povedni rabi kar je iz različnih sestavin, za različne namene: njihova revija je pravi omnibus / ta izraz je terminološki omnibus
// z rodilnikom skupek raznovrstnih stvari: ta igra je omnibus žanrskih prizorov
♦ film. filmski omnibus film, sestavljen iz dveh ali več krajših filmov; gled. dramski omnibus dramska predstava, sestavljena iz več krajših dramskih del; v prid. rabi: omnibus film, revija

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

omréžje -a s (ẹ̑)
1. s prilastkom poti, kanali, napeljave s pripadajočimi objekti na določenem območju: električno, vodovodno omrežje; železniško omrežje je gosto / omrežje prekopov / okvara na telefonskem omrežju / z oslabljenim pomenom izboljšati cestno omrežje ceste / mobilno omrežje brezžično omrežje radijskega signala, prek katerega deluje mobilni telefon
♦ elektr. razdelilno omrežje za razdelitev električne energije odjemalcem; ptt krajevno telefonsko omrežje ki povezuje s centralo telefonske priključke v določenem kraju; medkrajevno telefonsko in telegrafsko omrežje
2. s prilastkom objekti, stvari za kako dejavnost, načrtno razporejeni na določenem območju: trgovsko, zdravstveno omrežje / računalniško omrežje sistemi, naprave, ki so med seboj povezani zaradi izmenjavanja podatkov, informacij; družabno omrežje spletna storitev, kjer se uporabniki povezujejo med seboj in si delijo različne vsebine; družbeno ali socialno omrežje družabno / omrežje šol
// med seboj povezane, načrtno razporejene osebe, organi, ki opravljajo kako dejavnost; mreža: organizirati obveščevalno omrežje / omrežje sodelavcev
3. knjiž. (kovana okenska) mreža: omrežje na oknih banke, zapora / okensko omrežje
4. knjiž., navadno s prilastkom kar je po obliki podobno mreži; mreža: omrežje žilic na roki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

ovnáč -a m (á)
vet. kunec s širokimi visečimi uhlji in ovnu podobno glavo: beli, sivi ovnač

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

páciprésa -e ž (ȃ-ẹ̑)
vrtn. cipresi podobno parkovno drevo z gostimi vejami, Chamaecyparis: gojiti paciprese

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

pahljáča -e ž (á)
1. ročna priprava za hlajenje zlasti obraza: razprla, zaprla je pahljačo; hladiti si obraz s pahljačo; živo pisana pahljača
2. ekspr., navadno s prilastkom kar je po obliki, razvrstitvi podobno razprti pahljači: držati v roki pahljačo kart; pahljače palm; deklica povesi dolge pahljače trepalnic
● zložiti narezane kumarice v pahljačo tako, da so podolžne rezine na enem koncu skupaj, na drugem pa se le delno pokrivajo; ladjevje se je v pahljači širilo proti obzorju pri plutju je bilo razporejeno v obliki krogovega izseka
3. publ., z rodilnikom velika količina, množina: ti učinki izvirajo iz cele pahljače vzročnih dejavnikov; široka pahljača ukrepov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

pálček1 -čka m (ȃ)
1. v pravljicah zelo majhnemu moškemu podobno bradato bitje: začaran je bil v palčka; sedem palčkov; palček krojaček
2. kip ali podoba, ki tega predstavlja: kupiti palčka / vrtni palčki
3. ekspr. zelo majhen človek: proti meni je on palček
♦ zool. zelo majhna ptica pevka z rjavkastim kratkim repom, Troglodytes troglodytes

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

pálčica2 -e ž (ȃ)
v pravljicah zelo majhni deklici podobno bitje: prišli so palčki in palčice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

paraléla -e ž (ẹ̑)
1. geom. premica, vzporedna dani premici ali dani ravnini, vzporednica: paralela in normala
2. knjiž. kar je kje enako, podobno s čim drugim kje drugje: vse paralele so zelo zanimive; iskati paralelo med slikarstvom in poezijo / potegnil je več paralel med njim in njegovim predstojnikom
3. publ. primerjanje, enačenje: nobene paralele ni dovolil / vsiljuje se paralela s prejšnjo afero

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

pás -ú tudi -a m, mn. pasôvi stil. pási; im., tož. dv. pasôva tudi pása (ȃ)
1. podolgovat kos blaga, usnja, ki se nosi zapet, zavezan okrog telesa: zapeti, zategniti si pas; pretepal jih je s pasom; kovinski, usnjen pas / pas za hlače / trebuh mu visi čez pas; za pasom je nosil nož, pištolo
● ekspr. za več let si je moral zategniti pas se odreči določenim dobrinam, ugodju
// tak kos blaga, usnja kot del obleke, plašča: narediti mora še pas in žepe; letos so moderni barvasti, usnjeni pasovi; dolg, ozek pas; pas ima zadaj prišit; obleka brez pasu, s pasom / hlače, krilo na pas
2. del trupa tik pod prsnim košem: imela je vitek pas; obseg pasu in bokov / v pasu čuti hude bolečine / to vnetje se pojavlja okrog pasu in na prsih; prime ga čez pas in ga vzdigne / sleči se do pasu; od pasu navzdol je hrom / objel jo je okrog pasu
// del obleke, plašča, ki pokriva ta del trupa: šivilja je morala pri obleki zožiti pas in razširiti prsni del / v pasu oprijet plašč; obleka je v pasu preozka / plašč je v pasu prerezan krojen iz dveh delov, zgornjega in spodnjega
3. navadno s prilastkom priprava za določene namene, ki se daje, namešča navadno okrog trupa: plavalni pasovi; delavec mora pri tem delu uporabljati varnostni pas / pas z naboji / pes ima nov ovratni pas / trebušni pas; pas za nogavice
4. navadno s prilastkom kar je podobno pasu: medved z belim pasom dlake okrog vratu; hiša z modrim pasom; ozek pas neba / ekspr., z oslabljenim pomenom: beli pasovi cest; na obzorju se blešči pas široke reke široka reka
// kar se pojavlja, nastopa v ozki, podolgovati obliki: žlebasto upognjen betonski pas; voda je na obeh straneh struge odložila široka pasova proda; pas bodeče žice okrog mesta / ekspr. gora s pasom luči ob vznožju
5. navadno s prilastkom ozko in dolgo, podolgovato območje česa: v širokem pasu naokoli ni bilo najti zavetja; med ladijskimi boki so bili ozki vodni pasovi; obrambni, utrdbeni pas; ob robu njiv, gozdov je širok varovalni, zaščitni pas; pas drevja; pas kopnega ob morju
// ozemlje z določenimi značilnostmi: potresni pas ob Tihem oceanu; ustavili so se na meji snežnega pasu; vegetacijski pas / prebivalci obalnega pasu / nevtralni pas med vojskujočima se državama; gibanje v obmejnem pasu je omejeno na ozkem ozemlju ob državni meji
6. del ceste, cestišča, po katerem poteka promet v eno smer: cesta ima tri pasove / odstavni pas vozni pas za počasi vozeča vozila; pospeševalni pas vozni pas za vozila, ki se vključujejo na avtocesto ali cesto, rezervirano za motorna vozila; prehitevalni pas; (vozni) pas del ceste, cestišča, po katerem poteka promet v eno smer; razmejiti vozne pasove; zaviralni pas vozni pas za vozila, ki zapuščajo avtocesto ali cesto, rezervirano za motorna vozila
♦ aer., avt. varnostni pas za pripenjanje potnikov na sedeže med vožnjo, letenjem; agr. lepljivi pas z lepilom namazan pas, trak, ki se ovije okoli debla, da se žuželkam prepreči dostop v krošnjo; etn. sramni pas pri nekaterih prvotnih ljudstvih oblačilo, navadno obredno, ki pokriva spodnji del trupa; fiz. sevalni pas območje ob nebesnem telesu, iz katerega izhaja posebno elektromagnetno sevanje; geogr. hladni pas območje s stalno hladnim podnebjem, ki leži severno od severnega tečajnika in južno od južnega tečajnika; gozd. požarni pas del zemljišča vzdolž česa, navadno železniške proge, za zavarovanje pred požarom, širjenjem požara; med. kilni pas preveza, ki preprečuje izstop kile; navt. rešilni pas priprava za reševanje v morju, reki; pravn. zunanji morski pas del odprtega morja, ki je tik obalnega morja in na katerem imajo obalne države posebne pravice; rad. pas del radijskega ali televizijskega programa v določenem času, v katerem so navadno daljše oddaje, ki so si vsebinsko sorodne, podobne; šport. pas pas določene barve, ki označuje stopnjo znanja juda; črni mojstrski pas; urb. zeleni pas s travo, drevjem poraslo zemljišče med dvema cestiščema, okrog mesta; vet. pas jermen, navadno pri konjski opremi, ki povezuje, spenja zaprežnice; voj. (vojaški) pas usnjen pas kot del uniforme

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

pêntlja -e ž (é)
1. trak, zavezan v okrasni vozel z dvema zankama: v laseh ima pisano pentljo; razvezati pentljo; svilena pentlja / mlad umetnik z veliko pentljo okrog vratu / zavezati v pentljo
2. kar je po obliki podobno pentlji, zanki: ceste se prepletajo v pentlje; nadvozi, podvozi in pentlje / cesta se v pentljah spušča v dolino v serpentinah
3. petlja: sneti pentljo
♦ šol. element pisane črke, pri katerem se črta elipsasto prekriža sama s seboj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

perjánica -e ž (ȃ)
1. okrasna peresa na pokrivalu: na klobuku je imela košato perjanico; čelada s perjanico
// šop večjega, navadno živobarvnega perja na glavi nekaterih ptic: papiga s čudovito perjanico
2. ekspr., navadno s prilastkom kar je po obliki podobno šopu perja: v nebo se je dvigala perjanica umazanega dima; perjanica ognja
3. športna igra z loparji in kroglico s perjem: igrati perjanico
// pripomoček za to igro v obliki kroglice s perjem: iskati perjanico

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

perút -i ž (ȗ)
1. nav. mn. organ za letanje na trupu ptičev: razprostreti peruti; zlomiti si perut; koklja je skrila piščeta pod peruti; mahati, udarjati s perutmi / ekspr. prepeljati se na perutih čez dolino / pesn., z oslabljenim pomenom prepuščati se perutim domišljije
// takemu organu podoben del telesa na upodobljenih bajeslovnih bitjih: motiv bika, konja s perutmi / perut angela se je pri prevozu poškodovala
2. ekspr., navadno s prilastkom kar je podobno takemu organu: peruti klopotca, vetrnice / peruti fraka škrici; peruti pokrivala
3. nar. zahodno slamnat napušč, nadstrešek: perut je molela daleč čez zid / strešna perut
4. star. del ključa, ki prijemlje v ključavnico; brada: hotel je odkleniti vrata, pa je zlomil perut
5. etn. ukrivljena deščica, skozi katero teče nit, ko se navija na vreteno kolovrata: perut se je enakomerno vrtela
● ekspr. jezdijo, kot bi jih nosile peruti zelo hitro; ekspr. spet so jim zrasle peruti spet so postali (preveč) samozavestni, aktivni; ekspr. to mu je dalo peruti to ga je spodbudilo, navdušilo, opogumilo, navadno pri kakem delu; ekspr. strah nam je dal peruti zaradi strahu smo začeli hitro hoditi, se premikati; knjiž., ekspr. njegov ustvarjalni genij je dobil, razprostrl peruti postal je zelo delaven, ustvarjalen; pog. pristriči komu peruti omejiti, onemogočiti mu dejavnost, svobodo; pesn. noč je razprostrla peruti znočilo se je; knjiž., ekspr. vzeti koga pod peruti začeti ga varovati, ščititi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

perutníca -e ž (í)
1. nav. mn. organ za letanje na trupu ptičev: golob je zamahnil s perutnicami in odletel; ta ptič spi z glavo pod perutnico; perutnice in rep; giblje se, kot bi imela perutnice lahkotno, urno
// takemu organu podoben del telesa na upodobljenih bajeslovnih bitjih: perutnice amorja, zmaja
2. nav. ekspr., navadno s prilastkom kar je podobno takemu organu: perutnice pokrivala redovnic / perutnice fraka škrici
● evfem. tu vse dobi perutnice tu se vse izgubi, je ukradeno
♦ etn. ukrivljena deščica, skozi katero teče nit, ko se navija na vreteno kolovrata

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

pínca -e ž (ī)
gastr. hlebčku podobno primorsko pecivo iz boljšega kvašenega testa: peči pince

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

pížmarica -e ž (ȋ)
zool., navadno v zvezi podgana pižmarica vodni glodavec, ki izloča iz žleze ob zadnjični odprtini mošusu podobno tekočino, Ondatra zibethica:

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

pížmovka -e ž (ī)
zool. vodni glodavec, ki izloča iz žleze ob zadnjični odprtini mošusu podobno tekočino, Ondatra zibethica: loviti pižmovke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

pláhta -e ž (ȃ)
1. velik kos blaga iz nepremočljivega platna, posebej pripravljen za pokrivanje: vreči plahto čez tovor; pokriti s plahto; plahta tovornjaka; nebo je bilo kakor umazana plahta
// pog. (volnena) odeja: ležišče je bilo pregrnjeno s pisano plahto / konjska plahta konjska odeja
2. ekspr., navadno s prilastkom kar je podobno plahti: po polju ležijo plahte snega / popisal je cele plahte papirja zelo veliko / barva se lušči v plahtah
3. ekspr., z rodilnikom manjši kos česa: kupiti plahto zemlje / želi si vsaj za plahto vinograda
● nar. posteljo je pregrnila s svežo plahto rjuho; žlahta je strgana plahta od sorodstva človek ne more pričakovati pomoči, koristi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

pleteníca -e ž (í)
1. iz več pramenov spleten trak: s srebrnimi pletenicami okrašena suknja; bombažne pletenice / pletenice iz slame
2. gastr. kiti podobno pecivo navadno iz kvašenega testa; pletenka: peči pletenice; žemlje in pletenice
3. nar. košara, jerbas: pletenica jajc, zrnja
● knjiž. tlak pokriva rjava pletenica pletena preproga; zastar. lase ima spletene v debelo pletenico kito

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

pletênka tudi pleténka -e ž (é; ẹ́)
1. velika opletena trebušasta steklenica: natakali so jim iz pletenk; desetlitrska pletenka / pletenka žganja / izpili so dve pletenki vsebino steklenic
2. gastr. kiti podobno pecivo navadno iz kvašenega testa: peči pletenke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

plevélnica -e [pleveu̯nica in plevelnica] ž (ẹ̑)
nar. manjšemu srpu podobno orodje za odstranjevanje plevela; pralica: pri delu je zlomila plevelnico

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

plévka -e ž (ẹ̄)
nar. manjšemu srpu podobno orodje za odstranjevanje plevela; pralica: na vrtu je delala tudi s plevko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

pluviál -a m (ȃ)
rel. plašču podobno liturgično oblačilo katoliških duhovnikov: obleči pluvial

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

podčrtáj -a m (ȃ)
grafično znamenje, podobno pomišljaju, ki se piše pod nivojem črk in povezuje dve besedi ali dva znaka: če je v imenu več besed, jih ločujemo s podčrtajem; vezaj in podčrtaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

podomačevánje -a s (ȃ)
delanje, da je kaj po značilnostih, lastnostih podobno domačemu: vsesplošno kulturno podomačevanje; podomačevanje besed; proces podomačevanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

pôlbràt -bráta [pou̯brat] m, im. mn. pôlbrátje stil. pôlbráti (ȏ-ȁ ȏ-á)
1. moški v odnosu do otrok, s katerimi ima skupnega enega od staršev: ima enega brata in dva polbrata
2. ekspr. kar je čemu po določenih lastnostih, značilnostih zelo sorodno, podobno: apnenec in njegov polbrat dolomit

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

pôlkònj -kônja [pou̯konj] m, mest. ed. pôlkônju in pôlkónju, rod. mn. pôlkónj tudi pôlkônjev, mest. mn. tudi pôlkónjih (ȏ-ȍ ȏ-ó)
človeku podobno bajeslovno bitje, ki je od pasu navzdol konj: psoglavci in polkonji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

pôlkróg -a [pou̯krog-] m (ȏ-ọ̑)
1. geom. vsak od dveh delov kroga, razdeljenega s premerom: ploščina polkroga / izbrisati polkrog polkrožnico
2. kar je po obliki temu podobno: polkrogi v cestnem tlaku / z roko opisati polkrog / občudovali so polkrog gorskih vrhov / v polkrogu izkopati zemljo; stati v polkrogu
♦ voj. polkrog v levo kot povelje obrat za 180° v levo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

ponjáva -e ž (ȃ)
1. velik kos blaga iz nepremočljivega platna, posebej pripravljen za pokrivanje: čez seneno kopico so položili ponjavo; pokriti tovor s ponjavo; nebo je bilo kot velika, siva ponjava / šotor si je naredil iz dveh ponjav / nepremočljiva ponjava
// star. rjuha: platnena ponjava
2. ekspr., navadno s prilastkom kar je podobno ponjavi: sonce topi zadnje ponjave snega; dolge, zlate ponjave žita / megla je bila v širokih, prosojnih ponjavah razprostrta nad reko / z oslabljenim pomenom: bleščeča ponjava morja morje; bil je zavit v črno ponjavo noči
♦ navt. vdorna ponjava četverokotno platno, ki se razpne čez nastalo luknjo v trupu ladje, da se zmanjša vdor vode; šport. prožna ponjava telovadno orodje, na katerem se poskakuje po močni tkanini, napeti na okvir

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

posnémati -am nedov. (ẹ̑)
1. odstranjevati kaj s površine česa, zlasti tekočine: posnemati maščobo, pene z juhe; z žlico posnemati smetano / posnemati kislo mleko
// z drsajočim dotikom, gibom odstranjevati: kamenje ji je posnemalo kožo na podplatih
// odstranjevati sploh: posnemati plast barve s stene; z obličem posnemati robove
2. ravnati, govoriti tako, kot ravna, govori kdo drug: posnemati govorjenje, kretnje drugih; otrok rad posnema starejše; v oblačenju posnema odrasle; nekritično so ga posnemali / posnemati živalske glasove / posnemati dober zgled
// prevzemati način umetniškega ustvarjanja: v dramatiki posnema Cankarja; posnemati ljudske pesmi / ta umetnostna smer posnema staro grško umetnost
3. delati kaj čemu (dragocenejšemu) tako podobno, da vzbuja vtis pravega: slikar posnema marmor / to blago posnema irhovino
4. knjiž., v zvezi z iz spoznavati, ugotavljati: iz njenih besed je posnemal, da ga ne mara; iz tega bi lahko posnemali, da dobro živi / iz pogovora posnemamo naslednje odgovore povzemamo
5. prenašati:
a) s fotografskim aparatom na filmski trak ali fotografsko ploščo; fotografirati: posnemati motive iz narave / posnemati na filmski trak
b) s filmsko kamero na filmski trak; snemati: ta prizor so dolgo posnemali
6. rad. zapisovati zvok ali sliko na magnetni trak, ploščo: posnemati koncerte, opere
♦ agr. posnemati mleko po posebnem postopku odvzemati mu maščobo; obrt. posnemati kroj prenašati ga s krojne pole na prozoren papir ali neposredno na tkanino

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

posnemoválec -lca [posnemovau̯ca tudi posnemovalca] m (ȃ)
1. kdor ravna, govori tako, kot ravna, govori kdo drug: nekritičen posnemovalec; posnemovalec svojega vzornika; imel je veliko posnemovalcev / posnemovalec ptičjega petja
// kdor prevzema način umetniškega ustvarjanja: bil je le posnemovalec, ne pa izviren ustvarjalec; posnemovalec Jurčiča
2. kdor dela kaj čemu (dragocenejšemu) tako podobno, da vzbuja vtis pravega: posnemovalec znane slike

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

posnétek -tka m (ẹ̑)
1. z rodilnikom kar je narejeno čemu (dragocenejšemu) tako podobno, da vzbuja vtis pravega: to je le posnetek marmorja; ima posnetek starega kovanca; dober posnetek krzna, usnja / ekspr. sin je veren posnetek svojega očeta
2. kar nastane pri prenosu s filmsko kamero, fotografskim aparatom na filmski trak ali fotografsko ploščo: narediti posnetek; format posnetka / posnetki iz zraka
// fotografija, slika: razstaviti najboljše posnetke; pokrajinski posnetki; skupinski posnetki; umetniški posnetki / barvni, črno-beli posnetek / fotografski posnetek rokopisa
// film. del prizora, posnet v času, ko se kamera sproži, do takrat, ko se ustavi: lepiti, montirati, rezati posnetke; dolžina posnetkov / dolgi, statični posnetki / notranji, zunanji posnetki narejeni v ateljeju, zunaj ateljeja / bližnji posnetek ki pokaže igralca od glave do pasu
3. rad. zvok ali slika, zapisana na magnetni trak, ploščo: gledati, poslušati, predvajati posnetek; posnetki opere, simfonije / slikovni, zvočni posnetek; tonski posnetek radijske igre / posnetek na magnetoskopskem traku / radijski, televizijski posnetek
♦ fot. bližinski posnetek od blizu; daljinski posnetek napravljen s teleobjektivom; neostri posnetek pri katerem posneti predmet, pojav ni jasno, razločno viden; ostri posnetek pri katerem je posneti predmet, pojav jasno, razločno viden; premaknjeni posnetek nastal zaradi premaknitve kamere med snemanjem; protisvetlobni posnetek pri katerem pada svetloba naravnost proti smeri snemanja; med. rentgenski posnetek; obrt. narediti posnetek pri krojenju odrezati odvečno blago na ramah, v pasu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

posnéti -snámem dov., posnêmi posnemíte; posnél; nam. posnét in posnèt (ẹ́ á)
1. odstraniti kaj s površine česa, zlasti tekočine: posneti maščobo, pene z juhe; posneti smetano z mleka / posneti mleko
// z drsajočim dotikom, gibom odstraniti: žleb je posnel seno z voza; posneti si kožo pri padcu
// odstraniti sploh: posneti plast ometa z zidu; posneti rob z obličem / z robcem ji je posnel pot s čela obrisal; ekspr.: reka je posnela del brega odnesla, odplavila; burja mu je posnela streho odnesla, odpihala / vrata se težko odpirajo, treba jih bo posneti pooblati
2. narediti, reči tako, kot naredi, reče kdo drug: tako čudno je govoril, da ga ni bilo mogoče posneti; posneti kaj po kom / posneti dober zgled
// prevzeti način umetniškega ustvarjanja: v svoji pesmi je posnel Ketteja; posneti našo ljudsko pesem; barvne tone je posnel po impresionistih
3. narediti kaj čemu (dragocenejšemu) tako podobno, da vzbuja vtis pravega: slikar je posnel marmor / posneti krzno, usnje / odlično je posnel očetov podpis ponaredil
4. knjiž., v zvezi z iz spoznati, ugotoviti: iz njenih besed je posnel, da ne živi slabo; iz njihovega pogovora je posnel, kaj ga čaka
5. prenesti:
a) s fotografskim aparatom na filmski trak ali fotografsko ploščo; fotografirati: posneti pokrajinski motiv / posneti na barvni filmski trak
b) s filmsko kamero na filmski trak: ta prizor so morali večkrat posneti; posneti film po noveli, romanu; zadnji del filma so posneli v naravi / posneti s kamero
6. rad. zapisati zvok ali sliko na magnetni trak, ploščo: posneti glasove, glasbo; posneti popevko, simfonijo / posneti nastop folklorne skupine / nogometno tekmo so posneli na magnetoskopski trak / ta pevka je posnela že precej plošč
● ekspr. hoteli so mu posneti ves dohodek vzeti, pobrati; ekspr. malo je manjkalo, da mu niso posneli glave da ga niso ubili, usmrtili; zastar. posnel si je lase s čela pogladil; ekspr. pri tem je hotel vso smetano sam posneti imeti vso korist, vse ugodnosti; zastar. z očmi je posnel okoli sebe pogledal
♦ agr. posneti mleko po posebnem postopku odvzeti mu maščobo; fot. posneti na diafilm; obrt. posneti kroj prenesti kroj s krojne pole na prozoren papir ali neposredno na tkanino

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

prálica -e ž (á)
agr. manjšemu srpu podobno orodje za odstranjevanje plevela: zapičiti pralico v zemljo / nasaditi pralico

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

pravokótnik -a m (ọ̑)
1. geom. četverokotnik z enakima nasprotnima stranicama in enakimi koti: narisati pravokotnik; izračunati obseg, ploščino pravokotnika
2. kar je po obliki podobno temu liku: razrezati testo na pravokotnike; vzorec v obliki pravokotnikov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

prekopírati -am dov. (ȋ)
1. povzročiti, da se besedilo, slika s fotokemičnim, elektrostatičnim postopkom prenese na kaj: prekopirati pismo, sliko
2. pog. prenesti z originala, predloge, navadno skozi prozoren papir, prerisati: učenec je risbo prekopiral
3. narediti kaj čemu tako podobno, da vzbuja vtis pravega, originalnega: prekopirati srednjeveške freske

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

psaltêrij -a m (é)
1. glasb. antično in srednjeveško glasbilo, podobno citram: peti psalme ob spremljavi psalterija
2. rel. knjiga psalmov: samostan hrani star psalterij in antifonarij

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

púščica1 in puščíca -e ž (ȗ; í)
1. tanka, lahka palica, z navadno v obliki strešice okrepljeno konico na eni strani, za streljanje z lokom: puščica prileti, švigne, švistne; izstreliti puščico; prožiti puščice; zadeti s puščico; zastrupljena puščica; ekspr. oblak puščic; lok in puščice; švigniti kot puščica
2. taki palici podobno znamenje za označevanje smeri, mesta: puščice kažejo pot proti vrhu; puščice na sliki / smerne puščice / puščica v slovarju opozarja na boljšo, pogostejšo besedo
3. lit. kratka pesem, ki na oster in duhovit način govori o kaki osebi, stvari ali dogodku; epigram: Prešernove puščice
● ekspr. te puščice letijo na vodstvo ostri, zbadljivi očitki; knjiž., ekspr. zadela ga je Amorjeva puščica zaljubil se je; ekspr. jezne puščice iz oči ostri pogledi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

raztegljív -a -o prid. (ī í)
1. ki se da raztegniti: raztegljivi del fotoaparata; žrelo je pri teh živalih zelo raztegljivo / raztegljiva lestev, miza
● ekspr. kmalu je zelo raztegljiv pojem se lahko razume zelo različno
2. ki se razteguje podobno kot gumi: raztegljiva vrvica; hlače iz raztegljivega blaga / nositi raztegljive nogavice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

repoštèv in repoštév -éva m (ȅ ẹ́; ẹ̑)
v pravljicah staremu moškemu podobno bitje z dolgo sivo brado, ki živi v goratih predelih: pravljica o repoštevu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

ričóta -e ž (ọ̑)
jed iz dušenega ješprenja, pripravljena podobno kot rižota: na koncu je v ričoto zamešal maslo in peteršilj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

róler -ja m (ọ́)
1. motorno kolo z majhnimi kolesi: vespa in drugi rolerji
2. obuvalo z nizom koleščkov na podplatih za rolanje: obuti rolerje; vožnja z rolerji; kolo, kotalke, rolka in rolerji / moški, otroški rolerji / hokej na rolerjih
3. masažni aparat, sestavljen iz majhnih valjčkov: uporaba balzamičnega rolerja pri vnetjih dihal; masažne kroglice, blazinice in rolerji
4. kroglično pisalo s tekočim črnilom, podobno kemičnemu svinčniku: bila je brez pisala, zato ji je kolegica ponudila svoj roler

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

rómb -a m (ọ̑)
1. geom. četverokotnik z enakimi stranicami in enakima nasprotnima kotoma: narisati romb; ploskev ima obliko romba
2. kar je po obliki podobno temu liku: stekleni rombi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

romboíd -a m (ȋ)
1. geom. četverokotnik z enakima nasprotnima stranicama in enakima nasprotnima kotoma: izračunati ploščino romboida
2. kar je po obliki podobno temu liku: na romboide prešita odeja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

rozéta -e ž (ẹ̑)
1. um. okras v obliki stiliziranega cveta: sklepnik je okrašen z rozeto; izrezljana, pozlačena rozeta / peterolistna rozeta z reliefno podobo cveta s petimi cvetnimi listi; stropna rozeta reliefna podoba stiliziranega cveta na stropu
// okroglo okno s krogovičjem v gotski arhitekturi: rozeta nad portalom; fasada z rozeto / gotska rozeta
2. kar je temu podobno: stekleni drobci v kalejdoskopu se zbirajo v rozete; rozete iz zastav; kamni v prstanu so razvrščeni v obliki rozete
3. znak, trak v obliki rožice kot okras, znamenje pripadnosti, odlikovanja: rdeča rozeta častne legije; v gumbnici je imel rozeto z zlatimi resicami
♦ bot. (listna) rozeta pritlični listi na zelo skrajšanih stebelnih členkih, (listna) rožica; teh. rozeta pokrov, navadno okrogel, za prekrivanje stika med cevjo in zidom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

rudíst -a m (ȋ)
pal. v kredi izumrla morska školjka, prirasla na podlago, z rogu podobno lupino: rudisti v plitvem morju / v plasteh so našli ostanke rudistov lupin te školjke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

rusálka -e ž (ȃ)
mitol. lepi, mladi ženski podobno bitje, ki živi v vodi: povodni mož in rusalke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

saksofón -a m (ọ̑)
pihalni instrument s pipi podobno zavito cevjo: igra saksofon

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

samostrél tudi samóstrel -a [druga oblika tudi samostreu̯] m (ẹ̑; ọ̑)
1. nekdaj orožje iz loka in močne napenjalne priprave: streljati s samostrelom; borili so se z meči, sulicami in samostreli
2. knjiž. past za polhe z loku podobno vzmetjo: nastaviti samostrel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

samóstrina -e ž (ọ̑)
nar. past za polhe z loku podobno vzmetjo: nastaviti samostrino

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

sárong -a m (ȃ)
v nekaterih azijskih deželah krilu podobno oblačilo, ki se ovije okrog bokov: na sebi je imel samo sarong; plesalke v živobarvnih sarongih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

sénca -e ž (ẹ̑)
1. razmeroma temna ploskev za osvetljenim neprosojnim telesom: senca nastane, se premika; njegova senca je padala na steno; luč povzroča, ekspr. meče sence; izrazita, ostra senca; temna senca oblaka; sence tovarniških dimnikov, hiš / ekspr. igra svetlobe in sence
// ed. del, predel, kamor svetloba prihaja samo posredno: sence je ob cesti dovolj; stopiti iz sence; postaviti mizo v senco; delati, ležati v senci; dobrodejna hladna senca; gosta senca dreves / temperatura zraka v senci / drevesa dajejo dovolj sence
2. temnejše mesto na fotografiji, sliki: na posnetku so sence preveč ostre; razporeditev svetlobe in senc na sliki
3. ekspr. nejasno, v obrisih vidna postava: za šipo se je prikazala senca; črne sence so se potikale okrog; videla je senco za seboj, zato je še pospešila korak
4. rad. območje, v katerem je zaradi ovire sprejem elektromagnetnih valov, zlasti televizijskih, oslabljen: sprejemnik je v elektromagnetni senci; novi pretvornik posreduje signal v televizijsko senco / radarska senca
5. knjiž. kar kaže, izraža neprijetno, neugodno čustvo, duševno stanje: v njegovem pogledu je bila senca; obraz ji je spreletela senca; ni opazil sence v njenih očeh / z oslabljenim pomenom senca otožnosti mu je ležala na obrazu
6. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina, množina: to je vzbudilo v njej senco dvoma; pokazal ni niti sence strahu; šalo mu je vrnil brez sence zlobe / ne prenese niti sence kritike
7. ekspr., v povedni rabi kar je po kvaliteti zelo malo podobno primerjanemu: njegova prva dela so le senca poznejših; reprodukcija je le senca originala
● knjiž. na družino je legla senca postala je zaskrbljena, žalostna; knjiž. na njeni vesti ni ležala nobena senca ni storila nobenega slabega, ničvrednega dejanja; bati se lastne sence bati se vsega brez razlogov, biti plašljiv; pog. ne delaj mi sence umakni se, ker mi s svojim telesom zaslanjaš svetlobo; ekspr. ti dogodki mečejo senco nanj ga kažejo slabšega, kot je; ekspr. razpršila sta sence, ki so ležale med njima pojasnila nesporazume, razrešila spore; ekspr. stopil je iz sence postal je opažen, pomemben; ekspr. biti, ostati, živeti v senci biti neopažen, nepomemben; ekspr. živeti v senci smrti biti v nenehni smrtni nevarnosti; imela je črne sence pod očmi modrikaste polkrožne lise zaradi utrujenosti, slabokrvnosti; ekspr. grozeča senca vojne nevarnost; ekspr. prepirati se za oslovo senco za nepomembne, nevažne stvari; srebrne sence na vekah oči polepšajo na veke naneseno ličilo srebrne barve; ekspr. zdaj je le še senca samega sebe zelo se je (telesno, duševno) spremenil; vznes. oditi v kraljestvo senc umreti; vlada v senci vlada, ki jo vnaprej imenuje opozicijska stranka, ker pričakuje zmago na volitvah; nesreča se ga drži kot senca pogosto je nesrečen; hodi, plazi se kot senca počasi, brezvoljno; postal je tak kot senca zelo shujšan, bled; spremlja ga kot senca je vedno v njegovi družbi; neopazno, tiho hodi za njim
♦ geom. nasebna na ploskvi, skozi katero naj bi svetlobni žarki izstopali, odsebna senca na tvorbi, ki jo povzroča del te tvorbe ali druga tvorba; med. senca bolezenska sprememba na pljučih, vidna na rentgenskem posnetku kot svetla lisa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

sílf -a m (ȋ)
knjiž. lepemu mlademu moškemu podobno bajeslovno bitje, ki živi v zraku: silfi in silfide; silf Oberon

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

silfída -e ž (ȋ)
knjiž. lepi mladi ženski podobno bajeslovno bitje, ki živi v zraku: silfide in silfi; lepa kot silfida

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

skating tudi skêjting -a [skêjting-] m (ȇ)
tehnika teka na smučeh, pri kateri je gibanje podobno drsanju: napredovati v skatingu; smuči za skating; deskanje in skating

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

spàk spáka m (ȁ á)
1. v pravljicah majhnemu moškemu podobno bitje spačenega, nenaravnega videza: pripovedovali so mu o spakih in vilah; gleda grdo kot spak; graščak je bil hudoben kot sam spak / vodni spak
2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa sobesedilo: najrajši bi ga našeškal, a je spak tako priliznjen, da tega ne moreš; pipa mi nagaja, ne morem prižgati tega spaka
3. ekspr. neprijetnosti, težave: s kolenom je spak, ne morem ga upogniti
4. ekspr., v medmetni rabi izraža
a) začudenje, presenečenje: ti spak, saj ste res vi; glej ga spaka, zdaj je pa še slabše
b) prepričanost o čem: ni spak, da ga ne bi našli
c) jezo, nejevoljo nad kom: da bi ga spak; ti spak ti
● zebe me kot spak(a) zelo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

spánje -a s (á)
1. stanje telesnega in duševnega počitka s popolnim ali delnim zmanjšanjem zavesti: spanje ga je okrepilo; zbudili so ga iz globokega, ekspr. sladkega spanja; ekspr. pogrezniti se, potoniti, utoniti v spanje zaspati; nemirno, rahlo, trdno spanje; nočno, popoldansko spanje; spanje brez sanj; noči brez spanja; prostor za spanje; potreba po spanju; meja med budnostjo in spanjem / govoriti, jokati v spanju / imeti dobro, mirno, slabo spanje / hipnotično spanje / šalj., kot vljudnostna fraza sedite, da nam ne odnesete spanja; pren. gozd se je prebudil iz spanja
● ekspr. ropot ga je vrgel iz spanja zaradi ropota se je prebudil; ekspr. čas je, da se zbudite iz spanja da nehate biti nedejavni, nedelavni; knjiž., ekspr. spati nevzdramno, smrtno, večno spanje biti mrtev; ekspr. spati spanje pravičnega mirno, trdno spati
♦ med. letargično spanje
2. zool., v zvezi zimsko spanje dolgotrajno spanju podobno stanje nekaterih toplokrvnih živali pozimi, v katerem je presnavljanje zelo zmanjšano: zimsko spanje medveda, polha / spati zimsko spanje; pren. narava se je že zbudila iz zimskega spanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

spirála tudi špirála -e ž (ȃ)
1. geom. krivulja, ki se vrti okrog določenega mesta tako, da se stalno oddaljuje od njega ali se mu približuje: narisati spiralo / vrteti se v spirali / dvojna spirala; ravninska, sferična spirala
2. nav. ekspr. kar je po obliki podobno tej krivulji: spirala cigaretnega dima / listi so na steblu razvrščeni v spirali; pot se je vila v spirali; pren. spirala pesnikovega duševnega razvoja
3. predmet take oblike: betonska, žična spirala; spirala za električni kuhalnik / grelna spirala / pog. namazati trepalnice s spiralo s ščetko v obliki spirale
// preprosta knjižna vezava take oblike: knjižica, zvezana s spiralo / zvezek na spiralo, s spiralo
♦ aer. spirala letalska figura v obliki spirale v navpični ravnini, začeta navzdol; šport. spirala smrti lik umetnostnega drsanja v parih, pri katerem drsalka, zelo nagnjena nazaj, drsa v velikem loku na eni nogi okoli drsalca, ki jo drži za roko; smrtni zavoj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

srcé1 -á s, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi sŕce; kot nagovor tudi sŕce (ẹ̑; ȓ)
1. votel mišičast organ v prsni votlini, ki poganja kri po žilah: srce bije, utripa; med boleznijo mu je opešalo srce; srce udari približno 70-krat na minuto; imeti močno, zdravo srce; krogla jo je zadela v srce; brezoseb. stiska, zbada ga pri srcu; bolezni srca in ožilja; operacija srca / biti bolan na srcu / ekspr. srce ji razbija, tolče od strahu; prenehalo je biti srce naše mame v osmrtnicah umrla je; vznes. nosi otroka pod srcem je noseča / kupiti goveje srce / srce v omaki
// ekspr. predel prsnega koša pred tem organom: prijeti se za srce / pritisnil jo je na srce objel jo je
// ekspr. ta organ pri človeku kot središče čustvovanja, zavesti: njegovo srce je na strani zatiranih; srce ga boli zaradi sinove neposlušnosti; srce ji ledeni, ko to posluša; srce ne uboga razuma; srce me vleče v domovino; pesn. ganiti srce; taka pesem pretrese srce; lahko, težko mu je pri srcu; v njegovem srcu se je naselil mir; človeško srce je nerazumljivo; moje srce je prazno; knjiž. poslušati glas srca; skrivnosti srca; vznes. bil mu je brat po srcu; govoril je z grenkobo v srcu / srce mu igra od veselja zelo je vesel; knjiž. od groze se ji je krčilo srce groza jo je bila; srce se ji je paralo, ko je odhajal bilo ji je zelo hudo; srce mu je poskočilo od sreče bil je zelo srečen
// ekspr. ta organ pri človeku kot središče ljubezenskega čustva, naklonjenosti: njegovo srce hrepeni po njej; priljubil se je njenemu srcu; osvojil si je njeno srce; izrinil jo je iz očetovega srca; star. izvoljenka njegovega srca
2. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz srca se nasmejati; ljubi jo iz vsega srca; od srca mu to privoščim; z vsem srcem sem na vaši strani; nanj se je navezala z vsem srcem zelo ga ljubi / iz dna srca sem ti hvaležen; užaljen je do dna srca; v dno srca ga je sram
3. nav. ekspr., s prilastkom skupek človekovih značajskih, čustvenih značilnosti: imeti čisto, plemenito srce; biti odkritega srca; materino zlato srce; knjiž. mož blagega srca; fant z junaškim srcem / pričakal jih je s sovražnim srcem
4. ekspr., navadno s prilastkom človek glede na njegove značajske, čustvene značilnosti: v mladih srcih gojiti ljubezen do domovine; v tej družini sem spoznal samo plemenita srca / beseda je šla od srca do srca; znala je omrežiti moška srca; osvajalec ženskih src / kot nagovor: srce moje, samo še en poljub; srce mamino, pridi sem
5. ekspr., z rodilnikom najpomembnejši, osrednji človek v kaki skupini, gibanju: mati je srce družine; bil je srce upora
// najpomembnejši, osrednji del česa: strojnica je srce ladje
// središče: industrijsko srce države; vojaki so prodrli v srce mesta / biti v srcu življenja
6. srednji, najmlajši listi solate, zelja: solati je zgnilo srce; odstraniti liste do srca; srce artičoke
7. kar je po obliki podobno temu organu: v drevo je vrezal srce, prebodeno s puščico; zibelka, okrašena z rdečimi srci / kupiti lectovo srce; radenska tri srca
8. igralna karta z enim ali več znaki v obliki srca: imel je dva križa in nekaj src
● star. srce mu za drugo bije ljubi drugo; ekspr. srce mu gori zanjo zelo jo ima rad; ekspr. morda se mu bo kdaj le oglasilo srce bo postal usmiljen, dober; pog., ekspr. ti je srce v hlače padlo si se zbal, izgubil pogum; ekspr. od žalosti ji je počilo srce je umrla; ekspr. ob misli na to mu je pokalo srce mu je bilo zelo hudo; ekspr. jedel je, kolikor mu je srce poželelo kolikor je hotel, mogel; ekspr. srce mu pravi, da se ne bodo več videli čuti, zdi se mu; ekspr. ta človek nima srca je brezsrčen, neusmiljen; ekspr. namesto srca ima kamen je neusmiljen, nesočuten; ekspr. dati, knjiž. podariti komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; ekspr. izgubiti srce zaljubiti se; lajšati si srce z govorjenjem, z jokom s pogovarjanjem, z jokanjem si manjšati duševno bolečino; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva; ekspr. glasba jim je odpirala srca jih je delala dovzetne za čustva; ekspr. odpreti, razkriti, razodeti komu svoje srce izpovedati mu svoja čustva, misli; slovo od doma mu je otežilo srce mu povzročilo žalost, duševno bolečino; vznes. položiti svoje srce k nogam koga postati čustveno popolnoma vdan komu; ekspr. tvoje besede mi prebadajo srce povzročajo žalost; ekspr. njegove prošnje so jim šle do srca so jih ganile; ekspr. njene besede so mu segale do srca, v srce so ga prizadevale; ekspr. izbrisati koga iz srca ga pozabiti; ekspr. ne more je iztrgati iz srca pozabiti nanjo; jo prenehati ljubiti; ekspr. pogovorila sta se iz srca iskreno, odkritosrčno; ekspr. težek kamen se mu je odvalil od srca rešil se je velike skrbi, nadloge; preveč si ženeš k srcu preveč se žalostiš, vznemirjaš; ekspr. fant jim je kmalu prirastel k srcu vzljubili so ga; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; pog., ekspr. pihati dekletu na srce vneto ji prigovarjati, dvoriti; ekspr. položiti komu kaj na srce priporočiti komu kaj, prositi ga za kaj; položite roko na srce in priznajte bodite odkritosrčni; ekspr. potrkati na srce koga skušati mu vzbuditi čustva; ekspr. pogledati komu v srce spoznati, kakšen v resnici je, kaj v resnici čuti; ekspr. gojiti gada na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen; ekspr. povej, kar ti leži na srcu kar (že dolgo) želiš povedati; ta stvar mi ni pri srcu mi ne ugaja, mi ni všeč; zdaj mu je lažje pri srcu duševno se bolje počuti; ekspr. milo se mu je storilo (pri srcu) postal je otožen, ganjen; ekspr. v srcu je sklenil, da se jim maščuje sam pri sebi; misli bolj s srcem kakor z glavo je bolj čustven človek kakor razumski; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten; ekspr. z lahkim srcem se bom ločila od njih ne da bi čutila žalost, skrb; mati je mehkega srca, ima mehko srce je usmiljena; je hitro ganjena; knjiž., ekspr. človek z mrtvim srcem čustveno otopel; ekspr. ravnati se po logiki srca, ne po logiki razuma glede na čustva, ne glede na razum; pesn. sok srca kri; ekspr. te besede so bile zanj (kakor) nož v srce so ga zelo prizadele; šalj. mrzle roke, vroče srce mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. daleč od oči, daleč od srca
♦ anat. enoprekatno srce; les. srce temnejši les v sredini debla; med. srce dilatira, hipertrofira; masirati srce; uspešno presaditi srce; umetno srce naprava, ki opravlja funkcijo srca zunaj telesa; aritmija neenakomerno, nepravilno utripanje, evritmija srca enakomerno, pravilno utripanje srca; žel. srce kretnice del kretnice, na katerem se križajo notranje tirnice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

srcé2 -ta s (ẹ̑ ẹ́)
star. kar je po obliki podobno srcu: izrezovati papirnata srceta / prodajati lectova srceta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

srebró -á s, daj., mest. ed. srêbru in srébru (ọ̑)
1. težka žlahtna kovina bele barve, ki dobro prevaja toploto in elektriko: pridobivati srebro; zlitine srebra in drugih kovin; okrasje, posoda iz srebra; bleščati se kot srebro / s srebrom pretkana obleka s srebrnimi nitmi
// pog. izdelki iz srebra: čistiti srebro; na mizi je porcelan, kristal, srebro
// ekspr. srebrn denar: preštevati srebro; plačati v srebru, s srebrom
2. ekspr. kar je po barvi, sijaju podobno srebru: srebro zvezd / srebro v njenih laseh sivi lasje
3. v zvezi živo srebro tekoča žlahtna kovina srebrno bele barve: hlapi živega srebra; rudnik živega srebra
● publ. olimpijsko srebro olimpijska srebrna medalja; pog. v teh dneh se je živo srebro močno dvignilo je temperatura zelo narasla; ekspr. otrok je kot živo srebro živahen, nemiren; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove
♦ metal. novo srebro zlitina bakra, cinka in niklja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

srpíca -e ž (í)
nar. manjšemu srpu podobno orodje za odstranjevanje plevela; pralica: pleti s srpico / nasaditi srpico

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

stálnica -e ž (ȃ)
1. fiz., mat. količina, ki ne spreminja svoje vrednosti; konstanta: določiti, izmeriti stalnico
2. astron. Soncu podobno nebesno telo, ki seva lastno svetlobo; zvezda: opazovati stalnice in premičnice / stalnica Vega / zvezda stalnica
3. knjiž., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom kar je stalen, nespremenljiv del česa: simbolizem je slogovna stalnica pisatelja; to je njegova značajska stalnica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

stôžec tudi stóžec -žca m (ó; ọ́)
1. geom. telo, ki ga omejujeta krog in plašč: narisati stožec; izračunati prostornino stožca / dopolnilni stožec ki dopolnjuje prisekani stožec do popolnega stožca; dvojni stožec telo, sestavljeno iz dveh stožcev; krožni stožec katerega vodilka je krožnica; pokončni ali rotacijski stožec telo, ki nastane, če se pravokotni trikotnik zavrti okrog katete; prisekani stožec telo, ki ga omejujeta dva vzporedna, različno velika kroga in plašč; vodilka stožca krivulja, po kateri drsi skozi neko stalno točko potekajoča premica in pri tem opiše stožčasto ploskev
2. ekspr., navadno s prilastkom kar je po obliki temu podobno: v daljavi se je dvigal goli stožec vrha; stožec močne svetlobe / zviti papir v stožec
3. teh. navadno prisekanemu stožcu podoben (samostojen) del orodja, priprave: zasukati stožec pipe; zaklopka na stožec

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

svéder -dra m (ẹ́)
1. orodje z navoji za delanje lukenj, vrtin: nabrusiti sveder; vpeti sveder; vrtati s svedrom; jeklen, kovinski sveder; konica svedra se je zlomila; neroden je kot sveder v žepu zelo / diamantni sveder z diamantno konico; dletasti, koničasti sveder; lesni sveder; navojni sveder za vrtanje navojev; ročni, strojni sveder; rudarski, zobozdravniški sveder
2. nav. ekspr. kar je temu podobno: izpod rute so ji silili svetli svedri / koruzni listi se zaradi suše zvijajo v svedre
● kravo s svedrom dreti lotiti se česa z neprave strani in z nepravimi pripomočki
♦ aer. sveder letalska figura v obliki strnjene krivulje vijaka navpično okrog vzdolžne osi letala; gozd. prirastni sveder za ugotavljanje debelinskega prirastka drevesa; les. kačasti sveder za vrtanje globokih lukenj v les; mont. razširjevalni sveder; obrt. kamnolomski sveder; zool. živi sveder morska školjka, ki vrta v lesene konstrukcije, Teredo navalis

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

svítek -tka m (ī)
1. obročasta, spletena ali iz blaga narejena priprava za lažje prenašanje bremen na glavi: dati svitek na glavo; popravila si je svitek pod škafom
2. navadno s prilastkom kar je po obliki podobno tej pripravi: filmski svitek; svitek vrvi, bakrene žice / svitki dima so se dvigali v zrak
// knjiž., navadno z rodilnikom sveženj, zvitek: prinesel je svitek knjig, papirjev / v čistilnico je nesla svitek oblek
3. v zvezi z v izraža obstajanje, pojavljanje v prepleteni, obročasti obliki: kača leži zvita v svitek / povezati, speti v svitek
♦ arhit. svitek obročasto izbočeni del podnožja jonskih in korintskih stebrov; vet. (kopitni) svitek ozek pas kože na prehodu v kopito ali parkelj; zool. roženi svitek v stoječih vodah živeči polž s ploščato hišico, Planorbarius corneus

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

škóljka -e ž (ọ̑)
1. morska ali sladkovodna žival z mehkim telesom, pokritim z dvema, navadno plitvo izbočenima lupinama: gojiti školjke / školjka se odpre, zapre / jezerske, morske školjke; školjka bisernica / jesti školjke
// lupina te živali: otroci se igrajo s školjkami; zbirati pisane školjke; s školjkami okrašen okvir; nebo je bilo kot ogromna modra školjka / polna školjka v kateri je žival
2. navadno s prilastkom kar je podobno tej lupini: kamnita školjka vodometa; porcelanasta školjka za milo; školjka umivalnika / zamenjati telefonsko celico z govorilno školjko; straniščna školjka; pren., ekspr. školjka tišine
● pog. zamenjati školjko kombija (samonosno) koroserijo
♦ anat. nosna školjka s sluznico pokrita parna koščena izboklina v steni nosne votline, podobna školjki; obrt. školjka školjki podobna prvina pri kvačkanju; ptt školjka školjki podoben del telefonskega aparata, ki pokriva vsakega od koncev slušalke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

škópnik -a m (ọ̑)
1. snop urejene slame za pokrivanje streh: delati, pripraviti škopnike / prekriti streho s škopniki / za ležišče je imel škopnik slame
2. etn., po ljudskem verovanju šopu goreče slame, goreči ptici podobno bitje, ki leta ponoči: škopnik naznanja nesrečo; videti škopnika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

škràt škráta m, im. mn. tudi škrátje (ȁ á)
1. v pravljicah zelo majhnemu moškemu podobno bradato bitje, navadno nagajivo: škrat je živel v votlem drevesu; poreden škrat; zgodbe o škratih; bila je nagajiva kot škrat / gorski, gozdni škrat; dežela škratov
2. kip ali podoba, ki to bitje predstavlja: škrata bom postavil zraven gredice z vrtnicami / vrtni škrat
3. ekspr. zelo majhen človek: proti meni je pravi škrat
4. ekspr. poreden, neugnan otrok: pri hiši ni več miru, odkar imamo tega škrata
5. evfem. hudič: menda mu pomaga sam škrat / kot vzklik o ti škrat ti
● šalj. v zadnji številki nam je ponagajal tiskarski škrat je tiskarska napaka, so tiskarske napake

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

škratíca tudi škrática -e ž (í; á)
v pravljicah zelo majhni deklici podobno bitje, navadno nagajivo: škrati in škratice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

škrátovka -e ž (á)
v pravljicah zelo majhni deklici podobno bitje, navadno nagajivo: škratje in škratovke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

štóla -e ž (ọ̑)
1. dolgemu, širokemu šalu podobno ogrinjalo, navadno iz krzna, tkanine: ogrnjena je bila s krzneno štolo; štola iz hermelina
2. rel. liturgično oblačilo v obliki širokega traku za okoli vratu kot znamenje duhovništva pri opravljanju bogoslužja: dati štolo okrog vratu; nositi štolo
3. pri starih Rimljanih dolgo, nagubano vrhnje oblačilo matron, navadno z rokavi: obleči štolo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

švêjkovstvo -a s (ȇ)
ekspr. ravnanje ali vedenje, podobno Švejkovemu: njegovo švejkovstvo jih je spravilo v smeh

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

tamagóči -ja m (ọ̑)
elektronska igrača, ki na zaslonu prikazuje digitalne podobe bitja, za katerega otrok skrbi podobno kot za hišnega ljubljenčka: igrati se s tamagočijem; ljubljenček tamagoči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

tárbuš in tarbúš -a m (ȃ; ȗ)
v arabskem okolju fesu podobno pokrivalo: pokriti se s tarbušem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

titán1 -a m (ȃ)
1. v grški mitologiji nenavadno veliko in močno, človeku podobno bitje: spopad titanov z bogovi
// um. kip močnega moškega, ki podpira razne stavbne elemente: vrče nad fontano držijo titani
2. knjiž., ekspr. nenavadno velik in močen človek; velikan, orjak: po telesu je titan
// s prilastkom kdor ima nadpovprečne uspehe pri svojem delu: on je pravi titan znanja; povzpel se je do titana v industriji
♦ astron. Titan največji in najsvetlejši Saturnov satelit

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

tofú -ja m (ȗ)
gastr. siru podobno živilo iz sesirjenega sojinega mleka, ki se uporablja zlasti v vzhodnoazijski in vegetarijanski kuhinji, sojin sir: narezati tofu; dimljen tofu; popečen tofu; rezina tofuja; kruhki, solata s tofujem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

tóga1 -e ž (ọ́)
1. pri starih Rimljanih dolgo moško vrhnje oblačilo, ki se ovije okoli telesa: zaviti se v togo; senatorji v belih togah
2. halji podobno uradno oblačilo sodnikov, pravnikov in univerzitetnih profesorjev: tožilec je bil oblečen v črno togo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

tolkáč -a [tou̯kač] m (á)
1. batu ali kiju podobno orodje, s katerim se kaj s tolčenjem mečka, drobi: mečkati krompir, peso s tolkačem; lesen tolkač; tolkač za poper
2. priprava na vhodnih vratih iz gibljivo pritrjenega obroča in kovinske plošče za trkanje; tolkalo: potrkati s tolkačem; medeninast tolkač
3. glasb. krajša lesena ali kovinska palica z glavico na koncu, s katero se tolče na tolkalo:

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

tolkálo -a [tou̯kalo] s (á)
1. priprava na vhodnih vratih iz gibljivo pritrjenega obroča in kovinske plošče za trkanje: potrkati s tolkalom; bronasto tolkalo / tolkalo na vratih
2. batu ali kiju podobno orodje, s katerim se kaj s tolčenjem mečka, drobi; tolkač: treti poper s tolkalom; kovinsko, leseno tolkalo
3. glasbilo, na katero se igra s tolčenjem na napeto opno, ploščo: boben, činele in druga tolkala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

trák -ú in -a m, mn. trakôvi stil. tráki (ȃ)
1. dolg, ozek in tanek kos blaga, gume, kovine: odvijati trak; prišiti trak; razrezati trak na več delov; navezati na trak; prevezati s trakom; gumiran, papirnat, svilen trak; okrasni, pisani trakovi; trak in vrvica / čez oko nosi črn trak; lepilni, samolepilni trak; merilni trak; nosilni trak za nošenje, prenašanje česa; reditelji z rdečim, rumenim trakom na rokavu; ščitni trak ki ščiti robove hlač, kril; klobuk s širokim (zunanjim) trakom na zunanjem stiku krajcev in štule; tesnilni trak; žalni trak ki se nosi na rokavu, reverju kot znamenje žalovanja / posneti na filmski, magnetofonski trak; trak za pisalni stroj / trgati v trakovih v dolgih in tankih kosih
2. tak kos, napeljan okrog valjev, za strojno prenašanje česa: pognati, ustaviti trak / brezkončni ali neskončni trak s spojenima koncema
// navadno s prilastkom transportna naprava z brezkončnim trakom: premestiti nakladalni, transportni trak
// v zvezi tekoči trak naprava, ki pomika predmet od enega delovnega mesta do drugega, vmes pa mora vsak delavec opraviti svoj del delovnih opravil: s tekočega traku bo prišlo vsak dan deset avtomobilov; delati pri tekočem traku; izdelki s tekočega traku / avtomatski tekoči trak pri katerem delajo avtomati
3. navadno v zvezi tekoči trak delovni postopek, pri katerem se predmet pomika od enega delovnega mesta do drugega, vmes pa mora vsak delavec opraviti svoj del delovnih opravil: organizirati, uvesti tekoči trak
4. nav. ekspr. kar je podobno traku: srebrni trak v dolini je reka / z oslabljenim pomenom beli trak ceste / rumeni trakovi tigrove kože proge, pasovi; slepeča trakova avtomobilskih žarometov žarka; snopa
● publ. po slavnostnem govoru je župan prerezal trak s tem dejanjem je simbolično odprl kaj; ekspr. težave so si sledile kar na tekočem traku, po tekočem traku hitro druga za drugo; ekspr. v glavi se mu je začel odvijati trak spominov vrsta med seboj povezanih spominov
♦ agr. žveplov trak iz v ognju obstojnega materiala, na katerega je naneseno žveplo za suho žveplanje lesene vinske posode; elektr. izolirni trak za izoliranje zlasti spojev (električnih) vodnikov; (magnetni) trak z magnetnim prahom obložen trak za zapis zvoka, slik; les. strženovi trakovi ki potekajo radialno od stržena debla k skorji; mat. številski trak številska premica; med. drenažni trak; metal. trak zelo dolg, ploščat valjan izdelek; navt. ladja si je pridobila modri trak priznanje za najhitrejšo vožnjo čez Atlantski ocean; obrt. kapitalni trak okrasni trak iz barvnega blaga na obeh koncih hrbta pri vezani knjigi; trak za hladno, vroče spajanje umetnih mas; ptt telegrafski trak na katerega telegrafski aparat zapisuje sprejete znake; rad. uvodni trak začetni del magnetofonskega traku brez magnetne plasti in zapisa za namestitev traku v magnetofonu; šport. ciljni trak razpet na cilju prečno na tekmovalno stezo; um. napisni trak z besedilom na srednjeveških slikah ali kipih; zal. bralni trak uvezan trak za zaznamovanje strani; zool. plavutni trak hrustančasti ali koščeni oporni del plavuti; žel. tirni trak druga za drugo položene in na prage pritrjene tirnice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

trikót -a m (ọ̄)
1. trikotna ploskev: pokositi trikot na koncu njive; trikot zelenice / graditi v trikotu med cestami; trikot Ljubljana–Kranj–Kamnik; pren. trikot državnih, narodnih in gospodarskih vprašanj
2. kar je po obliki podobno trikotniku: pojesti trikot sira; postaviti se v trikot / zložiti prtiček v obliki trikota
● elektr. žarg. trikot trikotna vezava; star. ljubezenski trikot ljubezenski trikotnik
♦ glasb. glasbilo v obliki jeklenega, v enem kotu odprtega, na vrvici visečega trikotnika, na katerega se udarja s paličico; triangel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

trikótnik -a m (ọ̑)
1. geom. lik, ki ima tri kote: načrtati trikotnik; stranica trikotnika / enakostranični trikotnik; ostrokotni, pravokotni, topokotni trikotnik; sferični ali sferni trikotnik del površja krogle, omejen s tremi loki velikih krogov krogle
2. priprava za delanje, risanje ravnih črt v obliki pravokotnega trikotnika: vleči črte s trikotnikom; lesen, plastičen trikotnik; ravnilo, šestilo in trikotnik / izmeriti s trikotnikom
3. kar je po obliki podobno takemu liku: otroci se učijo s pomočjo krogcev, kvadratov in trikotnikov / pojesti trikotnik sira / znamenje v obliki trikotnika
// trikotna ploskev: travnat trikotnik med cestami; zadrževati se v trikotniku Ribnica–Kočevje–Žužemberk
● bermudski trikotnik območje Atlantskega oceana med Bermudi, Portorikom in Florido; ekspr. ljubezenski trikotnik mož, žena, moževa ljubica; mož, žena, ženin ljubimec
♦ astron. Trikotnik ozvezdje na severnem nebu s tremi svetlimi zvezdami; Južni trikotnik ozvezdje na južnem nebu s tremi svetlimi zvezdami; poletni trikotnik lik, ki ga sestavljajo tri zelo svetle zvezde poletnega neba: Atair, Vega in Deneb; avt. varnostni trikotnik prometno znamenje v obliki trikotnika, ki se postavi na cesto ob zadrževanju vozila na njej, navadno zaradi okvare, ali s katerim se označita vozili med vleko; fiz. trikotnik sil s katerim se sestavljajo sile ali se razstavlja sila; glasb. trikotnik triangel; jezikosl. samoglasniški trikotnik sestav samoglasnikov v obliki trikotnika; navt. kurzni trikotnik pravokotni enakokraki trikotnik iz prozorne snovi z vtisnjeno stopinjsko lestvico za določanje položaja ladje; navigacijski (sferni) trikotnik s podatki opazovanja, meritev in časa sestavljen trikotnik za določanje položaja ladje po astronomski navigaciji; ped. didaktični trikotnik učenec, učna vsebina in učitelj; šah. pravilo trikotnika pravilo, po katerem se premika kralj po trikotniku treh polj, kadar se hoče v končnici prepustiti poteza nasprotnemu kralju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

tról -a m (ọ̑)
1. v germanski mitologiji škratu ali velikanu podobno bitje: jamski trol; lovci na zlobne trole; palčki, škratje in troli
2. rač. žarg. kdor v spletnih klepetalnicah, na forumih, blogih in v podobnih skupinah postavlja izzivalna ali zastranitvena vprašanja, sporočila z namenom doseči čustven odziv pri drugih članih take skupine ali jih odvrniti od osnovne teme pogovora: v klepetalnici je bilo veliko trolov; polpismeni forumski troli

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

trólejbus -a m (ọ̑)
avtobusu podobno električno vozilo za mestni promet: peljati se s trolejbusom; voznik trolejbusa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

undína -e ž (ȋ)
mitol. ženski podobno bitje, ki živi v vodi in s svojo lepoto in petjem vabi, mami ribiče in mornarje: rusalke in undine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

velikán -a m (ȃ)
1. v pravljicah nenavadno veliko in močno, človeku podobno bitje: stooki velikan; velikani in palčki
2. ekspr. nenavadno velik in močen človek: zrasel je v pravega velikana
// s prilastkom kdor ima nadpovprečne uspehe pri svojem delu: duhovni, znanstveni velikan; športni velikani; velikani slovenske kulture
3. ekspr., s prilastkom zelo velik, gospodarsko pomemben objekt: gradnja novih hotelskih velikanov / vodstvo tekstilnega velikana velike tekstilne tovarne, trgovine
// kar je veliko sploh: s snegom pokriti gorski velikani / pristanek zračnega velikana

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

veríga -e ž (í)
1. več med seboj zaporedno sklenjenih obročkastih elementov: delati, sestavljati verigo; dolga, železna veriga; veriga iz lesenih obročkov, regratovih stebel; člen verige
// kovinska priprava iz več med seboj sklenjenih zlasti obročkastih elementov za privezovanje, povezovanje: veriga rožlja, žvenketa; povezati, privezati, speti kaj z verigo / spustiti psa z verige; pog. dati žival na verigo / pasja, vprežna veriga; sidrna veriga; varnostna veriga za vrata; zaviralna ali zavorna veriga; veriga za dvigala
// mn. taka priprava, s katero se omejuje gibanje, svoboda koga: nadeti komu verige; strgati, zdrobiti verige; vkovati, ekspr. vtakniti koga v verige
// priprava iz kovinskih elementov s sklenjenima koncema, ki prenaša vrtenje: namazati, očistiti verigo; natakniti verigo na kolo
// večji okrasni predmet iz sklenjenih členastih elementov za okrog vratu: kralj z bleščečo verigo / zlata rektorska veriga
2. kar je po obliki podobno tako sklenjenim elementom: modras ima verigo na hrbtu; ekspr. veriga dima
3. mn., ekspr., navadno s prilastkom kar omejuje svobodo, prostost koga: trgati družbene, politične verige; vezale so ga verige tradicije
4. kar sestavlja več med seboj na določen način povezanih oseb, razvrščenih druga za drugo ali druga ob drugi: ljudje so sklenili verigo in si začeli podajati opeko / sporočiti po verigi tako, da vsak sporoči naslednjemu; podajati si vedra v verigi tako, da vsak poda vedro naslednjemu
// ekspr., z rodilnikom večja skupina tako razvrščenih oseb, stvari: dolga veriga ljudi je še čakala pred njim / postaviti okoli postojanke verigo straž
5. s prilastkom vrsta med seboj povezanih oseb, stvari, ki opravlja kako dejavnost: odkriti prekupčevalsko, tihotapsko verigo / hotelska veriga; veriga oddajnikov
// vrsta med seboj nepretrgano na določen način povezanih ljudi: sorodstvena veriga; veriga prednikov, rodu
6. s prilastkom med seboj zaporedno povezani členi, enote kake dejavnosti: položaj mlinarstva v agrikulturni verigi; izobraževalna veriga / prodajna veriga pri kateri vse enote v prodaji uporabljajo isto ime in sodelujejo pri promociji, čeprav so lastniki in poslovodje enot samostojni / človek je le člen v verigi vesoljnega življenja
7. ekspr., s prilastkom večja skupina sledečih si stvari, pojavov: miselna veriga; veriga dogodkov; veriga spominov / veriga strelov
● ekspr. držati občutke na verigi obvladovati jih; ekspr. imeti ljudi na verigi popolnoma v oblasti; ekspr. počuti se kot pes na verigi omejevanega
♦ anat. veriga ganglijev; avt. snežne verige splet verig za na avtomobilske gume za vožnjo po snegu; biol. prehranjevalna veriga prehranjevalna povezava med organizmi v življenjski združbi; ekon. reprodukcijska veriga; elektr. izolatorska veriga iz več enakih členov sestavljen izolator za visoko napetost; geogr. gorska veriga skupina gor, katerih vrhovi so razvrščeni v črti; jezikosl. govorna veriga zaporedje besed z določenim medsebojnim odnosom pri govornem sporočanju; kem. veriga atomov vrsta v molekuli med seboj zaporedno povezanih atomov; rad. kamerna veriga kamera, kamerni kabel, kontrola kamere in monitor; strojn. kalibrirana veriga ki ima enake člene; lamelna veriga pri kateri sestavljajo člene lamele in sorniki; teh. veriga iz členov sestavljen gonilni ali vlečni element; brezkončna veriga pri kateri sta konca speta; gonilna veriga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

vijáčnica -e ž (ȃ)
1. geom. črta, ki jo dela točka, enakomerno se vrteča okrog določene premice in enakomerno se gibajoča v smeri te premice: narisati vijačnico / gibanje po vijačnici / desna, leva vijačnica
2. kar je po obliki podobno tej krivulji: zviti žico v vijačnico / grelna vijačnica
♦ glasb. del glave z izvrtinami za vijake pri godalih in nekaterih brenkalih; rib. ribiška palica za lov z vijačenjem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

víla2 -e ž (ȋ)
mitol. lepi, mladi ženski podobno bitje, ki živi v gozdu ali v vodi: vile so plesale v mesečini; dobra, prijazna, zla vila; bila je lepa kot vila / gorska, vodna vila

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

vilínec -nca m (ȋ)
1. lepemu, mlademu moškemu podobno bitje, ki živi zlasti v gozdu in ob vodi: zmaji, vile in vilinci
2. nav. mn., pri J. R. R. Tolkienu tako bitje, ki kot prvorojeno izmed vseh zemeljskih bitij varuje tisočletno modrost in je načeloma neumrljivo: v Srednjem svetu vilinci (prvorojeni) že od samega začetka bijejo boj z zlom; hobiti, orki in vilici

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

vilínka -e ž (ȋ)
1. lepi, mladi ženski podobno bitje, ki živi zlasti v gozdu in ob vodi; vila2: naša mlada vodička je spominjala na vilinko; nakit gozdnih palčkov in vilink
2. pri J. R. R. Tolkienu prvorojeno zemeljsko bitje, ki varuje tisočletno modrost in je načeloma neumrljivo: vilinki Arwen in Galadriel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

vióla d'amóre vióle d'amóre ž (ọ̑, ọ̑)
glasb., nekdaj violi podobno glasbilo s štirimi strunami, na katere se igra, in štirimi sozvenečimi strunami: igrati violo d'amore

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

vióla da gámba vióle da gámba ž (ọ̑, ȃ)
glasb., nekdaj čelu podobno glasbilo, navadno s šestimi strunami: igrati violo da gamba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

violončélo -a m (ẹ̑)
glasb. večje, violini podobno glasbilo z nižje ležečim tonskim obsegom: igrati (na) violončelo; zvoki violončela; skladba za violončelo / učiti, vaditi violončelo igranje tega glasbila

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

vlèk vléka m (ȅ ẹ́)
1. glagolnik od vleči: vlek mreže po rečnem dnu
2. gibanje, premikanje zraka po kanalih, vodih zaradi razlik v temperaturi, tlaku: uravnavati vlek; dober, slab vlek; vlek v dimniku, jašku / zračni vlek
3. navt. manjši ladji ali splavu podobno vozilo brez lastnega pogona za prevoz tovora po reki: vlačilec vleče dva vleka / rečni vlek
♦ teh. naravni vlek pokončni vlek zaradi razlik v temperaturi; umetni vlek povzročen s kako pripravo, ventilatorjem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

vôlnat -a -o [vou̯nat] prid. (ȏ)
1. porasel z volni podobno dlako, izrastki: imel je rjav, volnat tilnik / volnati listi, plodovi
♦ bot. volnata medena trava trava z navadno belkastimi in puhastimi klaski in z mehkimi dlakami po steblu, listih, Holcus lanatus
2. volnast: volnati lasje / volnati oblaki
3. star. volnen: volnate nogavice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

vprašáj -a m (ȃ)
1. jezikosl. ločilo, ki označuje samostojne, neodvisne vprašalne stavke, zvezo stavkov z glavnim vprašalnim stavkom, vprašalni stavek premega govora: na koncu stavka stoji vprašaj; napisati vprašaj; vprašaj in klicaj
2. znamenje, podobno narobe obrnjenemu S s piko spodaj, ki izraža vprašanje, dvom o čem: ob robu besedila napisati vprašaj
3. ekspr. vprašanje: videti v očeh sogovornika vprašaj / v tej zadevi je še veliko vprašajev / v povedni rabi njun zakon je čedalje večji vprašaj
● publ. nad gradnjo tovarne visi vprašaj gradnja je dvomljiva, negotova; publ. s tem dejanjem bi postavili svojo doslednost pod vprašaj bi povzročili dvom, pomisleke o njej

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

vréča -e ž (ẹ́)
1. priprava iz kosa tkanine, papirja, sešitega, zlepljenega na treh straneh, za shranjevanje, prenašanje česa drobnega, sipkega: napolniti, zavezati vrečo; stresti krompir iz vreče; metati, sipati v vrečo; papirnata, platnena, polivinilna vreča; polna, raztrgana vreča; vreča iz jute; padel je na tla kot vreča z iztegnjenim telesom / cementna vreča; poštna vreča / s težavo dvigniti vrečo; petdeset kilogramov težka vreča
// vsebina vreče: porabiti deset vreč cementa; kupiti vrečo krompirja, moke
2. kar je po obliki podobno taki pripravi: v vrečo zašito truplo vreči v morje / obleči odejo v vrečo iz pralnega blaga v prevleko / spalna vreča priprava v obliki vreče za spanje zlasti na prostem / kožna vreča organa, žleze
● evfem. držati vrečo biti soudeležen pri kraji, ropu; meče vse v eno, isto vrečo meče vse v en, isti koš; knjiž. kupiti mačka v vreči kupiti mačka v žaklju; ekspr. to stane vreče denarja zelo veliko; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro
♦ alp. bivak vreča spalna vreča za bivakiranje; meteor. vetrovna vreča vreči podobna priprava za približno ocenjevanje smeri vetra; zool. trebušna vreča vreči podobna kožna guba na trebuhu nekaterih sesalcev, v kateri nosi samica mladiče

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

vzporédnica -e ž (ẹ̑)
1. geom. premica, vzporedna dani premici ali dani ravnini: narisati, potegniti vzporednico; vzporednica in pravokotnica
2. vzporedna pot, cesta: asfaltirati vzporednico; vzporednica glavne ceste, h glavni cesti
3. oddelek na večji šoli, nastal zaradi prevelikega števila učencev, ki spadajo v isti razred; paralelka: odpreti novo vzporednico; učiti v vzporednicah / slovenske vzporednice na italijanski šoli oddelki
4. knjiž. kar je kje enako, podobno s čim drugim kje drugje: odkriti več vzporednic med slikama; idejna, stilna vzporednica / ta nagrada je nekakšna vzporednica Nobelove nagrade
♦ jezikosl. domače besede in njihove tuje vzporednice
5. publ. primerjanje, enačenje: te vzporednice ne sprejemam / potegniti vzporednico čemu, s čim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

zakipéti -ím dov., zakípel (ẹ́ í)
1. zaradi močnega vretja se dvigniti: juha, mleko zakipi; brezoseb. v loncu je zakipelo
2. ekspr. zaradi določene sile se strmo dvigniti, pri čemer nastane vretju podobno gibanje: ob eksploziji voda zakipi / valovi zakipijo
// strmo se dvigniti, vzpeti: v daljavi zakipijo v nebo stolpnice / gozdovi zakipijo do zasneženih grebenov
3. ekspr. na hitro pojaviti se v veliki meri: na travnikih je zakipela pomlad / v njem je zakipelo divje sovraštvo
// doseči zelo visoko stopnjo določenega duševnega stanja: od razburjenja je zakipel / v meni je zakipela kri / srce ji zakipi v močni ljubezni
4. ekspr. razjeziti se, razburiti se: ni zakipel, le užaljeno je molčal / tako ne gre, je zakipel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

zakolobáriti -im dov. (á ȃ) ekspr.
1. narediti pri premiku krogu podobno pot; zakrožiti: pes zakolobari okrog dreves / zakolobariti v krogu / zakolobariti z dežnikom
2. začeti hoditi v kolobarjih, krogih: moral se je držati steze, sicer bi zakolobaril
// začeti se premikati v kolobarjih, krogih: plamen zakolobari proti nebu / na strehi reševalnega avtomobila zakolobari rdeča luč se zavrti
3. nespretno, opotekaje se iti, stopiti; zakolovratiti: zakolobariti na drugo stran ceste; zakolobariti po pivnici

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

zakrožíti in zakróžiti -im dov. (ī ọ́)
1. začeti krožiti: okrog zemlje bo zakrožil nov satelit / zrak spet zakroži
2. nav. ekspr. narediti pri premiku krogu podobno pot: nad njimi zakroži orel / plesalca zakrožita nekajkrat po dvorani / zakrožiti s klobukom, z roko po zraku narediti gib v obliki kroga
3. ekspr. začeti prehajati od ene osebe k drugi: kozarec zakroži iz rok v roke / zakrožiti s pogledom po pokrajini
4. ekspr. dati čemu obliko kroga, dela kroga: artist zakroži telo / zakrožiti roke v skodelico
● ekspr. živahno mu zakroži kri (po žilah) postane živahen, sproščen; ekspr. okrog ustnic mu zakroži vesel nasmeh zaigra; star. pevci so zakrožili veselo pesem zapeli; z nakupom parcel zakrožiti zemljišče zaokrožiti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

zamerikanizírati -am dov. (ȋ)
narediti kaj ameriškemu podobno po načinu življenja in mišljenja: zamerikanizirati film; zamerikanizirati vse praznike

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

zapláta in záplata -e ž (ȃ; á)
1. manjši kos blaga, usnja za prekrivanje, nadomeščanje raztrganega, izrabljenega dela: pribiti zaplato na preluknjan podplat; prišiti usnjeno zaplato na rokav / ekspr. obleka z zaplato na zaplato zelo zakrpana obleka
2. ekspr., navadno s prilastkom kar je podobno zaplati: na njivi se kažejo rjave zaplate; po hribih so ležale zaplate snega; zaplate trave med skalami
3. ekspr., z rodilnikom manjši kos česa: skozi drevje so videli zaplato neba / kupil si je hišo in zaplato njive

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

zaslíniti -im dov. (í ȋ)
1. s slino
a) zmočiti: zasliniti prtiček, slinček
b) zamašiti: zasliniti piščal
c) zalepiti: zvil si je cigareto, zaslinil papirček in si prižgal
2. ekspr. obdati, pokriti kaj s slini podobno tekočino: mesojeda rastlina plen najprej zaslini
● ekspr. polž se jeseni zaslini se zaliže

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

zblížati -am dov. (ȋ)
1. povzročiti, da nastane prijazno razmerje, duhovna sorodnost: težki časi ljudi zbližajo; skupno delo, zanimanje za šport ju je zbližalo; na izletu se je zbližal z dekletom; učitelj se je zbližal z učenci; preveč sta si različna, da bi se lahko zbližala / duhovno, kulturno se zbližati
2. povzročiti, da postane kaj vedno bolj podobno: zbližati misli, poglede na kaj; nekateri so se navduševali nad idejo, da bi se Slovani jezikovno zbližali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

zbliževáti -újem nedov. (á ȗ)
1. povzročati, da nastane prijazno razmerje, duhovna sorodnost: poklic zbližuje ljudi; skupna ideja je zbliževala delavce in kmete; na srečanjih se mladi zbližujejo / duhovno, kulturno se zbliževati
2. povzročati, da postaja kaj vedno bolj podobno: zbliževati mnenja; jezikovno se zbliževati / skrajnosti se počasi zbližujejo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

zlató -á s (ọ̑)
1. mehka, težka žlahtna kovina rumene barve: zlato se sveti; pridobivati zlato; uporabljati zlato za plačilno sredstvo; prekriti kaj z zlatom; čisto zlato; barva starega zlata; cena, tržišče zlata; meriti čistoto zlata s karati; iskalci zlata; zrnca zlata; svetiti se kot zlato / kovano zlato zlat kovanec, zlatnik
// pog. izdelki iz zlata: prodajajo zlato in srebrnino; z zlatom izvezeni okraski z zlato nitjo; roke je imela polne zlata zlatega nakita / bili so oblečeni v zlato z zlatom okrašena oblačila; dvorana je bila vsa v zlatu polna zlatih okraskov
// ekspr. zlat denar: plačati v zlatu, z zlatom; prešteval je rumeno zlato zlatnike; za to bi dal cel kup zlata
2. ekspr. kar je po barvi, sijaju podobno zlatu: sonce je razsipalo svoje zlato; zlato dekliških las, zorečih plodov zlata barva
3. ekspr. kar je dobro, kvalitetno: ni vse zlato, kar je napisal; tudi nepomembno skladbo je s svojim igranjem spremenil v zlato / njegova žena je zlato je zelo delovna, skrbna
● publ. braniti zlato s svetovnega prvenstva prvo mesto; ekspr. česar se prime, se spremeni v zlato v vsaki stvari je zelo uspešen; ekspr. takega pomočnika ne moreš z zlatom odtehtati je zelo dober, marljiv; ekspr. vaših besed ne morem vzeti za (čisto, suho) zlato ne verjamem vam popolnoma; ekspr. prodajati laž za čisto zlato prikazovati jo, kot da je resnica; publ. črno zlato premog; publ. olimpijsko zlato olimpijska zlata medalja; star. skrinja je polna suhega zlata zlatnikov, cekinov; ekspr. rogovje te živali prodajajo za suho zlato zelo drago; ekspr. ta človek je vreden (suhega) zlata je zelo dober, pošten; je zelo sposoben; publ. tekoče zlato nafta; ekspr. dal mi je zlata vreden nasvet zelo dober, koristen; publ. obirati zeleno zlato hmelj; preg. čas je zlato razpoložljivi čas je treba dobro izkoristiti; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove; preg. ni vse zlato, kar se sveti videz stvari ne pove, kakšna je stvar v resnici
♦ med. zobno zlato ki se uporablja za prevleke zob in mostičke; metal. nordijsko zlato zlitina bakra, aluminija, cinka in kositra, ki se uporablja za izdelavo kovancev; min. mačje zlato sljuda živih barv, tako spremenjena zaradi preperevanja; samorodno zlato; mont. izpirati zlato; obrt. lomljeno zlato kosi zlatih predmetov, rabljeni zlati predmeti, namenjeni za pretalitev; teh. belo zlato zlitina zlata, ki ima platinasto srebrno barvo; rumeno zlato zlitina zlata zlato rumene barve

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

žálik žêna žálik žêne ž (á, é)
etn., po ljudskem verovanju mladi ženski podobno bitje s čarovno močjo, ki pomaga ubogljivim radodarnim ljudem in muči vanj zaljubljene moške: v nedostopnem skalovju so živele žalik žene; zaljubiti se v žalik ženo / bele žalik žene

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

žèp žêpa m, mest. ed. žêpu in žépu (ȅ é)
1. majhni vreči podoben del na oblačilu za spravljanje manjših predmetov: žep se mu je strgal; napolniti žep z bonboni; vzeti ključe iz žepa; dati robček v žep; nositi denarnico v žepu; predpasnik z velikim žepom; dno žepa / obrnil je vse žepe, da bi našel denar; iskati ključe po žepih; hoditi z rokami v žepih / hlačni žep; našiti, všiti žep; notranji, prsni žep suknjiča; žep na zadrgo; žep za uro; podloga za žepe / napolniti žepe nahrbtnika; viseči žepi za krtače; šotor z našitimi žepi
2. kar je po obliki temu podobno: narediti med mesom in rebri žep za polnjenje; očistiti rano in vse žepe v njej; ozek žep med skalami
3. na čelu razširjen del površine, ki sega v kaj: žepi ravnega sveta se zajedajo v hribovje; rečni žepi
// voj. na strnjeno nasprotnikovo ozemlje segajoče manjše, z ozkim pasom z zaledjem povezano območje z vojaškimi silami, ki se branijo: umakniti čete iz žepa; delati obkolitveni obroč okoli žepa
4. ekspr. kupna sposobnost: kupi, če ti žep dopušča, dovoljuje; izdelek ustreza okusu in žepu kupcev / hiša ni dosegljiva za moj žep
● ekspr. avtomobil mu je precej olajšal žep zanj je potrošil precej denarja; ekspr. ta izdelek polni trgovcem žepe jim prinaša velik zaslužek; pog. tu in tam mu kaj kane (v žep) dobi, zasluži majhno vsoto denarja; ekspr. globoko poseči, seči v žep veliko plačati; ekspr. vtakniti medaljo v žep dobiti jo; pog. obljubil mu je, v žepu pa je držal figo obljube ni nameraval izpolniti; pog. če le more, drži roke v žepu lenari, ne dela; ekspr. ima diplomo v žepu je uspešno končal šolanje; ekspr. imeti kačo, luknjo, sušo v žepu biti brez denarja; ekspr. iti z levo roko v desni žep lotiti se stvari napačno, neustrezno; ekspr. vsi nimajo enako globokih žepov nimajo enako veliko denarja; plitev žep ekspr. imeti plitev žep malo denarja; publ. počitnice za plitev žep poceni; ekspr. imeti prazen žep biti brez denarja; ekspr. plačati iz svojega žepa s svojim denarjem; ekspr. ta stvar ni za vsak žep ni dostopna vsakomur; ni poceni; ekspr. obrnili so mu vse žepe natančno so ga preiskali; let. žarg. letalo je zašlo v zračni žep v območje spuščajočega se zraka; poznam ga kot svoj žep zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih
♦ mont. žep jalovine manjša gmota prvotne kamnine, ki je niso nadomestile rudne raztopine; obrt. vrezani žep pri katerem se odprtina vreže v oblačilo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

župàn2 -ána m (ȁ á)
v nekaterih slovanskih deželah, nekdaj plašču podobno moško vrhnje oblačilo s stoječim ovratnikom in z gubami na hrbtu: volnen, žametast župan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

žvégla -e ž (ẹ̑)
1. etn. ljudsko glasbilo iz slivovega lesa, podobno flavti: izdelovati žvegle; ljudski godec z žveglo
2. nar. piščal: igrati na žveglo; pastirska žvegla

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

Število zadetkov: 403