pohôta -e ž (ó)
velika želja po zadovoljevanju spolne ljubezni, sle: ustreči, zadostiti pohoti; njegove oči so izražale pohoto / dejanje, storjeno iz pohote
// ekspr. pohoten človek: prav mu je, pohoti stari, da jo je izkupil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

hotljívost -i ž (í)
knjiž. pohotnost, pohota: gledal jo je s hotljivostjo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

hôtnost -i ž (ó)
knjiž. pohotnost, pohota: njegova hotnost jo je žalila

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

pohót -i ž (ọ̑)
star. pohota: pohot ga navdaja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.