bábica bábice samostalnik ženskega spola [bábica] 1. mamina ali očetova mama v razmerju do njunih otrok; SINONIMI: ljubkovalno babi, neformalno, koroško bica, neformalno, primorsko nona, neformalno, štajersko oma 1.1. ekspresivno starejša ženska
1.2. ekspresivno skrbna, sočutna ženska
1.3. ekspresivno ženska, ki na kakem področju deluje dlje od drugih ali je od njih starejša
1.4. navadno v množini, ekspresivno izkušena, modra ženska, ki na določenem področju, zlasti v kulinariki, gospodinjstvu, soustvarja, sooblikuje tradicijo; SINONIMI: neformalno, primorsko, ekspresivno nona
2. ženska, ki se poklicno ukvarja z vodenjem porodov
3. manjša morska riba brez lusk, z močnimi čeljustmi in plosko glavo; primerjaj lat. Blennioidei
FRAZEOLOGIJA: Veliko babic, kilavo dete. ETIMOLOGIJA: ↑baba
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
cmôkniti -em dov. (ó ȏ) 1. z ustnicami in z jezikom dati nizek, nezveneč glas: izpil je in cmoknil 2. dati mlaskajoč glas: voda se je prelivala med čermi in včasih glasno cmoknila;
brezoseb. poljubil ji je roko, da je kar cmoknilo 3. preh., pog., šalj. slišno poljubiti: naglo ga je cmoknila na usta / cmoknil ji je poljub na lice 4. ekspr. slišno, plosko pasti: cmokniti v vodo 5. preh., pog., ekspr. slišno, plosko udariti: cmokniti vsiljivca po obrazu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
cmôkniti -em dov. cmôknjen -a (ó ȏ)
1. Izpil je in cmoknil; poud. ~ v vodo |pasti|; brezos. Poljubil jo je, da je glasno cmoknilo
2. šalj. cmokniti koga na kaj Cmoknila ga je na usta |poljubila|cmôkniti se -em se (ó ȏ) šalj. |poljubiti se|
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
dahníti in dáhniti -em dov. (ī á) 1. z odprtimi usti rahlo iztisniti zrak: dahnil je v očala in jih obrisal;
dahni vame! pren., pesn. smrt ji je dahnila v lice;
pomlad je dahnila čez polja // preh., ekspr. zelo tiho izgovoriti: komaj slišno dahne pozdrav; to je bolj dahnila, kot rekla // preh., ekspr. dati, vdihniti, vnesti: pisatelj je gradivu dahnil življenje
● pesn. dahniti poljub na čelo rahlo poljubiti2. ekspr. rahlo zapihati, zapihljati: prijeten hlad je dahnil iz gozda;
veter dahne z gora / vame je dahnil duh po listju // knjiž. zadišati: cvetoče akacije so dahnile v sobo; brezoseb. dahnilo je po pomladi // nedov., nar. zaudarjati: meso že dahne dáhnjen -a -o:
podoba, lahno dahnjena na steno; v sneg dahnjene stopinje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
kušati2 [poljubiti/poljubljati] glag. dvovid. ♦ P: 14 (TT 1557, TAr 1562, *P 1563, TO 1564, KPo 1567, DPa 1576, JPo 1578, DB 1578, DPr 1580, TT 1581-82, DB 1584, TPo 1595, TfC 1595, MTh 1603)
Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
kuševati [kuševáti kušȗjem]
nedovršni glagolpoljubljati
PRIMERJAJ: kušniti, okuševati
Slovar Pohlinovega jezika, spletna izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
kúšniti -em dov. (ú ȗ) nižje pog. poljubiti: kušnil jo je na lice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
kúšniti -em dov. kúšnjen -a (ú ȗ) neknj. ljud. poljubiti: koga Kušnil jo je na licekúšniti se -em se (ú ȗ) neknj. ljud. poljubiti se
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
kúšniti kȗšnem dov.
SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
kúšniti, kȗšnem, vb. pf. = poljubiti, küssen; — iz nem.
PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
kušniti [kúšniti kȗšnem]
dovršni glagolpoljubiti
PRIMERJAJ: kuševati
Slovar Pohlinovega jezika, spletna izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
kušniti -nem dov. poljubiti:
ter imate roko Boshjo kushniti nedol. ǀ Sveta Maria Ogniacenſis ſe nej sa uredno dershala, roko eniga Mashnika kushenti nedol. ǀ ſam Syn Boshy s' Nebeſs pride naſhiga S. Sebaſtiana kushnit namen. ǀ roko Boshjo pohleunu kushnem 1. ed. ǀ s'kojna doli stopi ga kushne 3. ed., mu odpusti ǀ kushnite vel. 2. mn., inu obijemite s' uſtmi ǀ je bil S. Sebaſtiana objel, inu kushnil del. ed. m ǀ na ſvoj narozhaj ga je vſela, kushnila del. ed. ž, posdravila → kušati
SNOJ, Marko, Slovar jezika Janeza Svetokriškega, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
kušniti ► ˈküːšėnt -šnen dov.
GREGORIČ, Jože, Kostelski slovar, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
kǜšnoti -em dov. poljubiti: ſteroga küsnem, té je KŠ 1771, 90; i küsno ga je KŠ 1771, 223; i küsno ga je erkoucsi KM 1796, 53; I na moji liczaj bi mené küsnola SIZ 1807, 46
NOVAK, Vilko, Slovar stare knjižne prekmurščine, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
ledína Frazemi s sestavino ledína:
oráti ledíno [čésa/v čém]
KEBER, Janez, Slovar slovenskih frazemov, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
líce -a s (ī) 1. nav. mn. del obraza ob strani nosu in ust: napihniti lica;
poljubiti na obe lici;
uščipniti v lice;
pobožati otroka po licu;
po licih tečejo solze;
bleda, napeta, rdeča, povešena, vroča lica;
eno lice je že obrito;
jamica na licu;
imeti znamenje na desnem licu;
lica kakor mleko in kri bela in rdeča / ekspr. lica ji gorijo od zadrege / v lica ga zebe; biti rdeč v lica 2. star. prednja stran glave; obraz: opazovati v ogledalu svoje lice;
gledal ga je naravnost v lice;
v lice mu je zapihal oster veter;
nagubano, okroglo, upadlo, zagorelo lice;
izraz na licu se ni spremenil / na licu se ji bere skrb 3. stran tkanine, pletenine, usnja, ki ima bolj izdelan, lepši videz kot druga stran: lice blaga je obledelo;
prišiti krpo kar na licu / tkanina z dvojnim licem / obračati blago na lice in narobe; na lice plesti same desne petlje // prednja, prava stran, zlasti kovanca, bankovca ali medalje: položiti igralno karto z licem navzgor; lice bankovca, čeka, kovanca 4. knjiž. pročelje, fasada: pred vhodnimi vrati so stopnice, lice je lepo pobeljeno 5. knjiž., s prilastkom podoba, videz, zunanjost: lice pokrajine se je zdaj popolnoma spremenilo;
dati okolici kulturnejše lice;
soba je dobila bolj prijazno lice;
mesto izgublja starinsko lice;
prizadevanje za lepše lice mesta / njegova navzočnost je dala prireditvi slovesno lice / ekspr., z oslabljenim pomenom: izbrisati kaj z lica zemlje; te ideje bodo spremenile lice družbe in sveta 6. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na licu mesta tam, kjer se kaj zgodi, je; na kraju samem1:
storilca so prijeli na licu mesta;
skupina je gradivo zbirala na licu mesta // brez odlašanja, takoj: ukrepal je na licu mesta
● star. ko je to slišal, se mu je lice razjasnilo obraz; star. oblaki so se razgrnili in mesec je pokazal svoje lice je postal viden; star. šele zdaj je pokazal svoje pravo lice obraz; ekspr. kri mu je zalila lica zardel je; ekspr. vsa kri mu je izginila iz lic prebledel je; star. v lice kaj povedati komu v obraz, v brk; knjiž. na licih ji cvetejo rože je mlada in lepega obraza; star. poznam ga po licu, po imenu ne na videz
♦ lov. izboklina na levi strani kopita lovske puške, kamor se nasloni lovčevo lice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
ljȗb ljūba prid.
SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
ljubiti se [ljubīti se ljúbi se]
nedovršni glagolizraža pripravljenost koga za kako dejanje; ljubiti se; hoteti
PRIMERJAJ: poljubiti se
Slovar Pohlinovega jezika, spletna izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
ljúbniti, ljȗbnem, vb. pf. = poljubiti, Mur.
PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
mrlíčka -e ž (ȋ) 1. nav. ekspr. mrtva deklica: dati mrlički rože na krsto 2. nar. mrtva ženska: Veje so se nagibale tik nad obraz mrličke, kot bi jo hotele poljubiti (F. Bevk)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
múla Frazemi s sestavino múla:
držáti múlo,
kúhati múlo,
nosíti múlo,
pásti múlo,
tŕmast kàkor múla,
tŕmasto kot múla
KEBER, Janez, Slovar slovenskih frazemov, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
naráhlo in na ráhlo prisl., piše se narazen (ȃ) 1. izraža stanje brez tesne in trdne zveze: kamenje leži na strmini zelo na rahlo / na rahlo zvezane roke 2. izraža, da se dejanje dogaja brez sile, trdote: na rahlo odpreti, potrkati;
na rahlo objeti, poljubiti / na rahlo zarisan vzorec 3. izraža, da se dejanje dogaja v majhni stopnji, meri: na rahlo prši;
na rahlo zardeti / na rahlo se pokloniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
obkǜšnoti -em dov. poljubiti: i be'zo je k-szvojim, zrédom vszákoga obküsno AIP 1876, br. 1, 7
NOVAK, Vilko, Slovar stare knjižne prekmurščine, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
oblízati tudi oblizáti -lížem dov. (í á í) 1. z lizanjem preiti (vso) površino česa: pes mu je oblizal roko;
oblizati si ustnice;
pren., ekspr. oblizati koga s pogledi // ližoč odstraniti s površine: oblizati s smetano namazano žlico 2. ekspr. pokriti, obdati kaj s seboj: dim je oblizal vso steno, preden je našel odprtino / mesec je spet oblizal tla
● pog., slabš. oblizati dekle večkrat na različnih mestih poljubiti; ekspr. voda je že precej oblizala kamenje zgladila, obrusila; ekspr. pete bi mu oblizali, samo da bi jim dal denar pripravljeni so se kakorkoli ponižati; ekspr. če to dobiš, si lahko vse prste obližeš si lahko zelo zadovoljenoblízan -a -o:
oblizan teliček
● star. oblizan človek človek, ki se pretirano skrbno oblači in pretirano vljudno vede; polizan; star. njegova govorica je preveč oblizana slovnično, stilno pretirano pravilna, čista; polizana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
oblízati tudi oblizáti -lížem dov. oblízanje in oblizánje; drugo gl. lizati (í/á í) koga/kaj ~ žlico; slabš. ~ dekle |večkrat poljubiti|; poud. Voda je oblizala kamenje |zgladila, obrusila|
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
obljubīti -úbim dov.
SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
ocmokáti -ám dov. (á ȃ) pog., šalj. večkrat glasno poljubiti: objame jo in ocmoka po obeh licih / vsega je ocmokala s poljubi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
ocmokáti -ám dov. ocmokánje; drugo gl. cmokati (á ȃ) šalj. |večkrat poljubiti|: koga po čem Ocmokal jo je po obeh licih; ocmokati koga z/s čim Vsega je ocmokala s poljubi
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
odpoljubíti in odpoljúbiti -im dov.; drugo gl. poljubiti (í/ȋ/ú ú; í/ȋ/ȗ ȗ) neobč. komu kaj ~ dekletu solze iz oči s poljubom odstraniti
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
odtegníti in odtégniti -em dov. (ī ẹ́) 1. s hitrim gibom narediti, da kdo česa ne more prijeti, se česa ne more dotakniti: odtegnil je pismo, po katerem je segla;
hotel ji je poljubiti roko, pa jo je odtegnila 2. narediti, povzročiti, da kdoa) ni več skupaj s kom: služba ga je za dolgo odtegnila od družine;
odtegnil se je ljudem b) česa ne dela več: bolezen me je odtegnila od dela, učenja;
odtegniti se literarnemu ustvarjanju c) preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: hoteli so jo odtegniti od fanta;
odtegniti se družini, prijatelju č) ni več pod vplivom koga: odtegniti otroka slabi družbi / odtegniti koga tujemu vplivu 3. zmanjšati izplačilo za določen znesek: vsak mesec mu odtegnejo tristo evrov;
odtegniti od plače;
odtegniti na račun posojila / odtegniti obresti 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža prenehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: odtegniti komu pomoč;
odtegnil mu je svoje zaupanje ni mu več zaupal// med. ukiniti uživanje zdravila, alkohola, tobaka, mamila pri zasvojencu: odtegniti pacientu metadon odtegníti se in odtégniti se
1. knjiž. izogniti se, izmakniti se: odtegniti se kazni, sodbi / odtegnil se je volitvam / ni se mogel odtegniti boju za pravico
2. star. oditi: po teh besedah se je počasi odtegnil / odtegnil se je v samoto / če se le malo odtegnem, me že iščejo
// umakniti se: napadalci so se odtegnili; premalo nas je bilo za boj, zato smo se morali odtegniti
● knjiž. to se je odtegnilo našemu spoznanju tega nismo spoznali
odtégnjen -a -o:
biti odtegnjen slabemu vplivu; odtegnjena vsota
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
okuševati [okuševáti okušȗjem]
dovršni glagolpoljubljati
PRIMERJAJ: kuševati
Slovar Pohlinovega jezika, spletna izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
pokljúnčkati -am dov. (ȗ) 1. s kljunom se dotakniti kljuna zaradi dobrikanja, ljubkovanja: golob je pokljunčkal golobico // šalj. poljubiti: najraje bi jo pokljunčkal; zapeljivo sta se pogledala in se pokljunčkala 2. ekspr. pokljuvati: kokoši so pokljunčkale solato
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
pokljúnčkati -am dov. -an -ana (ȗ) manjš. koga/kaj ljubk. Golob je pokljunčkal golobico; šalj. |poljubiti|; poud. Kokoši so pokljunčkale solato |pokljuvale|
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
poljúb -a m (ȗ) dotik z ustnicami v znamenje ljubezni, vdanosti: ubraniti se poljuba;
dati, vrniti poljub;
pripraviti ustnice v poljub;
dolg, nežen, očetovski poljub / kot pozdrav ob koncu pisma poljub od tvoje Ane; pren., knjiž. sneg je ob poljubih južnega vetra hitro kopnel
● ekspr. (z roko) poslati komu poljub poljubiti prste svoje roke in jo obrniti, iztegniti proti komu; ekspr. s poljubi piti komu solze z lic s poljubljanjem odstranjevati
♦ zgod. biti obsojen na poljub železne device na kazen z dotikom, stiskom z železno devico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
poljȗb -a m
SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
poljúbčkati -am dov. (ȗ) ekspr. 1. poljubiti: pred odhodom v šolo je navadno poljubčkal mamo 2. poljubkovati: hotela je potolažiti svojega medvedka, zato ga je malo poljubčkala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
poljúbčkati -am dov. -an -ana (ȗ) manjš.; poud. |poljubiti|
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
poljúben -ūbna prid.
SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
poljubíti in poljúbiti -im dov. (ī ū) dotakniti se z ustnicami v znamenje ljubezni, vdanosti: poljubiti roko;
poljubiti na čelo, lice, star. v lice;
nežno, očetovsko poljubiti / poljubiti dekle, otroka; poljubiti koga za lahko noč; ob slovesu sta se poljubila / ekspr. udaril je napadalca, da je ta z nosom poljubil steno udaril obnjo; pren., ekspr. prvi sončni žarki so poljubili vas
● evfem. giljotina ga je poljubila obglavljen je bil z giljotino; evfem. smrt ga je poljubila umrl je; ekspr. spanec mu je poljubil oči zaspal je; ekspr. z očmi je še zadnjič poljubil domače še zadnjič jih je pogledalpoljubívši zastar.:
poljubivši otroka na lice, ga odvede v hišo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
poljubíti in poljúbiti -im dov.; drugo gl. ljubiti (í/ȋ/ú ú; í/ȋ/ȗ ȗ) koga/kaj ~ dekle, otroka; poljubiti komu kaj ~ gostiteljici rokopoljubíti se in poljúbiti se -im se (í/ȋ/ú ú; í/ȋ/ȗ ȗ) z/s kom večkrat se poljubiti z dekletom; ~ ~ s kom za slovo
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
poljubíti in poljúbiti -im
dov.koga dotakniti se z ustnicami v znamenje ljubezni, vdanosti SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024
poljúbiti Frazemi s sestavino poljúbiti:
poljúbiti matíldo
KEBER, Janez, Slovar slovenskih frazemov, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
poljubīti – glej ljȗb, poljȗb
SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
poljúbiti, -im, vb. pf. 1) zu lieben anfangen, C.; ne da bi mi bili Boga ljubili, samuč da je on nas poljubil, Krelj; — 2) abstreicheln, liebkosen, Rez.-C.; — 3) einen Kuss geben, küssen, Mur., Cig., Jan., Kast., Kor.-Kres (V. 312.), nk.; p. koga v lice, p. komu roko, Cig., nk.; Al' boš me poljubil? Poljubi me prav! Npes.-Schein.; — 4) p. se (tudi: vb. impf.) belieben; (po nem.); prim. ljubiti 4).
PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
poljubiti glagol
Slovensko-nemško-latinski slovar po rokopisnem slovarju Hipolita Novomeškega (1711–1712): z listkovnim gradivom Jožeta Stabeja, prva izdaja 2022, www.fran.si.
poljubiti -im dov. poljubiti:
de vekshi perloshnoſt, inu zhaſs bi imel ſam S. Antona polubit nedol. (III, 309) ǀ Pojdimo tedaj ieſuſa obyskati s' Paſtery njega moliti, s' Mario Divizo, inu s' iosepham njega polubiti namen. (II, 104) ǀ Polubimo vel. 1. mn. tedaj Jeſuſika, na naſhe ſerze pololshimoga (III, 10)
SNOJ, Marko, Slovar jezika Janeza Svetokriškega, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
poljubiti glag. dov. ♦ P: 1 (JPo 1578)
Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
poljubiti gl. bušniti, obušniti, obuševati
IVANČIČ KUTIN, Barbara, Slovar bovškega govora, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
poljubiti gl.
kušniti
GREGORIČ, Jože, Kostelski slovar, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
poljubíti se in poljúbiti se -im se dov. (ī ū) s smiselnim osebkom v dajalniku izraža pripravljenost koga za kako dejanje: niti odgovoriti se mu ni poljubilo / kadar se mu je poljubilo, je lahko prišel zahotelo; nedov. to bom delal, dokler se mi bo poljubilo ljubilo, hotelo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
poljubíti se in poljúbiti se -im se dov. poljubíla se (í/ȋ/ú ú; í/ȋ/ȗ ȗ) komu Niti odgovoriti se mu ni poljubilo; nedov., redk. To bom delal, dokler se mi bo poljubilo ljubilo, hotelo
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
poljubíti se in poljúbiti se -im se
dov. drug drugega se dotakniti z ustnicami v znamenje ljubezni, vdanosti SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024
poljubiti se [poljubīti se poljúbi se]
nedovršni glagolbiti pripravljen kaj storiti; ljubiti se; hoteti
PRIMERJAJ: ljubiti se
Slovar Pohlinovega jezika, spletna izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
poljúbljati, -am, vb. impf. ad poljubiti; 1) liebkosen, Jarn.; streicheln, Rez.-C.; — 2) küssen, C., Let.
PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
pȗšati, -am, vb. pf. = poljubiti, küssen, Trub.
PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
pušati [poljubiti] glag. dov. ♦ P: 4 (TE 1555, TT 1557, TC 1575, TT 1581-82)
Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
pȗškati, -am, vb. pf. = poljubiti, Notr.; — prim. pušniti.
PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
púšniti, pȗšnem, vb. pf. = poljubiti, küssen, Cig., Notr.; — prim. bav. bussen, Mik. (Et.).
PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
svét3 -a -o prid., svetêjši (ẹ̑ ẹ́) 1. rel. zaradi popolnosti vreden češčenja: Bog je svet / sveti [sv.] Duh tretja božja oseba; sveta družina Jezus, Marija in sv. Jožef / sveta brata Ciril in Metod // ki je v zvezi z Bogom, svetniki, verskimi obredi: sveti kraji; sveti ostanki relikvije; sveta pesem, podoba; poljubiti sveta tla / (sveti) krst prvi od sedmih zakramentov Katoliške cerkve; sveti oče papež; (sveti) sinod v Pravoslavni cerkvi najvišji kolektivni upravni, izvršni organ; (sveta) maša; sveto leto navadno vsako petindvajseto leto, namenjeno verski prenovi, poglobitvi; sveto olje blagoslovljeno olivno olje, ki se uporablja za maziljenje, zlasti bolnikov; sveto rešnje telo tretji od sedmih zakramentov Katoliške cerkve2. v zvezi Sveto pismo temeljna knjiga krščanske vere in delno judovske vere: brati, razlagati Sveto pismo / Sveto pismo Nove, Stare zaveze 3. ki se časti kot božansko bitje, bog: sveti bik, hrošč;
sveti hrast;
indijske svete krave // ki je v zvezi z bogovi, kultom, verskimi obredi: sveti kamen; jezik svetih knjig / sveta gora Olimp; romati v sveto mesto v Meko / sveto število 4. ekspr. ki v najvišji meri obvladuje negativna nagnjenja in si prizadeva delati dobro: bil je svet in pobožen mož / njegovo življenje je bilo sveto / delati se svetega 5. ekspr., v povedni rabi ki ima za koga zelo veliko vrednost zaradi svoje povezanosti s čim zelo cenjenim, ljubljenim: ta kraj je zanj svet;
zakon jim je bil svet in nedotakljiv;
izgubil je vse, kar mu je bilo sveto 6. ekspr. ki se pojavlja v veliki stopnji: sveti mir;
bližal se je s svetim strahom zelo spoštljivo;
obšla ga je sveta groza;
sveto spoštovanje // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: to je naša sveta dolžnost, pravica; sveta resnica / sveta vojna proti fašizmu upravičena / kot vzklik o sveta preproščina
● ekspr. vidita se na (vsake) svete čase malokdaj, poredkoma; v krščanskem okolju (sveti) križ božji, pa začnimo izraža prošnjo za uspeh pri delu; šalj. dolg ti bo plačal o svetem nikoli nikoli; ekspr. ob taki surovosti ga je popadla sveta jeza pokazal je upravičeno ogorčenje, odpor; sveta noč v krščanstvu noč pred božičem; ekspr. sveta nebesa, kako je lepo izraža začudenje, navdušenje; ekspr. nič mu ni sveto pri svojem ravnanju nima pomislekov
♦ med. svetega Vida ples živčna bolezen z nehotenimi sunkovitimi gibi, podobnimi gibom pri plesu; zgod. sveta aliansa ali sveta zveza zveza Rusije, Prusije in Avstrije leta 1815 proti revolucionarnim gibanjem; zool. sveti ibis tropska ali subtropska močvirska ptica z belim perjem, Threskiornis aethiopicasvéto stil. svetó prisl.:
sveto obljubiti, trditi, verjeti; sveto živeti; biti sveto prepričan
● ekspr. za sveto ne bi mogel tega reči z vso gotovostjo
svéti -a -o sam.:
vsi svêti in vsi svéti v krščanskem okolju praznik vseh svetnikov 1. novembra; družina je zanjo nekaj svetega
♦ rel. Najsvetejše posvečena hostija, sveto rešnje telo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
ústa úst s mn. (ú ū) 1. odprtina na spodnjem delu obraza za sprejemanje hrane in za govorjenje: odpreti, zapreti usta;
vzeti cigareto iz ust;
obrisati se okrog ust;
nesti kozarec k ustom;
dati robček, roko na usta;
nastaviti steklenico, trobento na usta;
nesti žlico v usta;
od začudenja imeti odprta usta;
usta s tankimi ustnicami;
gube okrog ust // odprtina na glavi živali za sprejemanje hrane: krokodil lahko zelo odpre usta; usta polža, ribe 2. del obraza okrog te odprtine: kremžiti, šobiti usta;
smeh mu je izginil z ust / usta so se mu nabrala v nasmešek / kisli, trpki sadeži vlečejo usta skupaj // ustnice: poljubiti na usta; bleda, rdeča usta / položiti prst na usta dati kazalec prečno na ustnice kot znamenje, naj se molči; udariti koga po ustih 3. votlina za to odprtino: moleti jezik iz ust;
iz ust mu zaudarja;
imeti grižljaj v ustih / ne govori s polnimi usti / iz ust mu prihajajo nerazločni glasovi / imeti grenka, suha usta 4. ekspr. ta odprtina, votlina kot govorilni organ: slavčka z usti ni mogoče oponašati;
z usti se smeje, v srcu pa joka / to sem slišal iz dedovih ust od deda, to je rekel ded; vznes. njihova usta govorijo bahavo oni; vznes. beseda njegovih ust ima veliko veljavo beseda, ki jo izreče on; to so besede iz njegovih ust to so njegove besede, te besede je izrekel on5. ekspr., s prilastkom človek glede na potrebo po hrani: lačna usta bodo to že jedla;
pri hiši je veliko ust 6. ekspr., navadno s prilastkom odprtina, v katero kaj gre ali iz katere kaj prihaja: usta blagajne, gašperčka;
čebele so se gnetle na ozkih ustih panjev žrelih / usta podzemne železnice vhod, izhod / okrogla usta kitare zvočnica
● ekspr. kar usta so se jim odpirala, ko so to slišali zelo so se čudili; ekspr. ves večer ni odprl ust ni nič (spre)govoril, rekel; ekspr. ali boš tudi pred sodnikom tako široko odpiral usta toliko (slabega) govoril (o nasprotniku); ekspr. veselo je raztegnil usta se zasmejal; pog., ekspr. zamašiti komu usta z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da kdo preneha kritizirati, opravljati; ekspr. zapri že enkrat usta nehaj govoriti, molči; ekspr. učiti se jezika iz ust kmeta iz govorice, govorjenja; te besede so mu šle, jih je spravil težko iz ust nerad, težko je to povedal; ekspr. besede mu kar vrejo iz ust veliko in z lahkoto govori; ekspr. besedo mi je vzel iz ust rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; ekspr. trobentač ni dal trobente od ust ni nehal trobentati; ekspr. novica gre od ust do ust se širi (hitro) med ljudmi; ekspr. steklenica je šla od ust do ust drug za drugim so pili iz nje; ekspr. od ust si pritrgovati prihranjevati kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin; ekspr. polagati komu odgovore na usta, v usta spraševati koga, govoriti komu tako, da bi spraševani odgovarjal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; knjiž. pisatelj govori skozi usta glavnega junaka izraža lastne misli tako, da jih izreka, govori glavni junak; ekspr. nima kaj v usta dati reven je; strada; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; pog. kje bi dobil kaj za v usta kaj hrane; ekspr. ne valjaj, vlači njegovega imena po ustih ne govori o njem, ne omenjaj ga, zlasti slabo; ekspr. ime rešitelja je bilo v ustih vseh vaščanov vsi so govorili o njem; pog. danes še nisem imel nič v ustih še nisem nič jedel, zaužil; ekspr. to meso se vam bo v ustih kar raztopilo je zelo mehko in okusno; ekspr. v ljudskih ustih se je pesem spremenila v ljudskem pripovedovanju, petju; ekspr. imeti medena, nesramna usta pretirano prijazno, nesramno govoriti; ekspr. gledati, poslušati z odprtimi usti zelo pazljivo; zelo začudeno; ekspr. njega so polna usta junaštva, v resnici pa je bojazljivec veliko govori o svojem junaštvu; ekspr. ljudje imajo tega polna usta veliko govorijo o tem; ekspr. vsa usta so polna njene lepote vsi veliko govorijo o njeni lepoti; ekspr. imeti široka usta (rad) se hvaliti, bahati; ekspr. na vsa usta hvaliti zelo, navdušeno; ekspr. na vsa usta se smejati zelo glasno; ekspr. imeti zavezana usta ne moči, smeti govoriti o čem; ekspr. sama usta so ga zelo veliko govori; zelo veliko jé; ekspr. misliš, da ti bodo tam pečena piščeta v usta letela da se ti bo brez truda zelo dobro godilo; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno
♦ les. usta odprtina za rezilo na spodnjem delu skobljiča; med. umetno dihanje usta na usta umetno dihanje, pri katerem se ponesrečencu skozi ustni nastavek, masko vdihuje v usta svoj izdihani zrak
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
ústa úst s mn. z ústi, °ústmi (ú; ú ȗ) nesti žlico v ~; poljubiti na ~; moleti jezik iz ust; dihanje ~ na ~; poud.: Pri hiši je veliko lačnih ust |ljudi|; ~ blagajne |odprtina|; Novica gre od ust do ust |se hitro širi|; ne imeti kaj dati v ~ |biti reven, stradati|; na vsa ~ hvaliti |zelo, navdušeno|; Sama ~ so ga |Zelo veliko govori; Zelo veliko jé|
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
ústnica -e ž (ȗ) 1. vsak od dveh mesnatih robov ustne odprtinea) pri človeku: ustnice so mu drhtele od vznemirjenja;
barvati, ličiti ustnice;
v zadregi si je grizel ustnico;
oblizovati si ustnice;
stisniti ustnice;
zmočiti bolniku ustnice;
okrog ustnic so se ji naredili izpuščaji;
poljubiti na ustnice;
blede, brezkrvne, rdeče ustnice;
čutne, debele, mesnate, naprej potisnjene, štrleče, velike ustnice;
od mraza pomodrele, razpokane ustnice;
spodnja, zgornja ustnica;
robovi ustnic;
črtalo, rdečilo za ustnice / skriviti ustnice v posmeh; odhajali so s pesmijo na ustnicah pojoč / zajčja ustnica prirojena preklana zgornja ustnica
● ekspr. le pomočila je ustnice v vino vino je le pokusila; ekspr. v takem položaju ne kaže drugega kot stisniti ustnice se obvladati, potrpeti; ekspr. beseda, prošnja mu je zamrla na ustnicah ni je (do konca) izrekel, povedalb) pri nekaterih sesalcih in ribah: konjska, pasja ustnica 2. glasb. posebno oblikovana odprtina cevi, kjer se pod vplivom zračnega toka tvori zvok: ustnice pri orgelskih piščalih
♦ anat. sramna ustnica parna kožna guba zunanjega ženskega spolovila; male, velike sramne ustnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
ústnica -e ž (ȗ) oblizovati si ~e; poljubiti na ~e; spodnja ~; ~e pri glasbenih piščalih; poud. stisniti ~e |obvladati se, potrpeti|
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
v, I.
praep. A) c. acc. 1) kaže na vprašanje: kam? pri glagolih, ki pomenjajo premikanje, in drugih, kam je dejanje namerjeno: in (nach, gegen); iti v cerkev; pasti v jamo; nima kaj va-se, er hat nichts zu essen, Dol., Gor.; gledati v knjigo; v tarčo streljati; kamen v koga vreči; v cesarja (= proti cesarju) se puntati, Burg.; iti v stran, seitwärts gehen; v kraj iti, spraviti, weggehen, wegschaffen; omahovati v dve plati, nach zwei Seiten hin schwanken, Ravn.; v leta iti, alt werden; v misel vzeti, erwähnen; — (kraj je izražen po dejanju): iti v mlat, v prejo, dreschen, spinnen gehen; — v gobe hoditi = hoditi gob brat, LjZv.; — (kraj je izražen po osebah): v svate iti, vabiti, zur Hochzeit gehen, laden; v kmete iti, aufs Land gehen, C.; v Lahe iti, in die Furlanei gehen, Goriš.; v Nemce iti, nach Deutschland gehen, C., nk.; — dati koga v krojače, jemanden das Schneiderhandwerk lernen lassen, Glas.; — na vprašanje: kje? biti v katero faro, zu einer Pfarre gehören, Cig., Dol.; v nekatere kraje, v nekatera, ena mesta, in einigen Gegenden, an einigen Stellen, Kr.; — 2) kaže dele, v katere se deli kaka reč: in; v štiri dele razdeliti; Zreže v koscev jo (popotnico) deset, Npes.-K.; — 3) kaže obleko, v katero se kdo oblači: in; oblačiti se v svilo, v volno; v škrlat oblečen; — 4) kaže pri glagolih: zadeti, udariti, raniti itd. prizadeti del: in, an; v nogo, v obraz udariti, raniti; v lice poljubiti; — 5) stoji v časnem pomenu na vprašanje: kedaj? an; v nedeljo, v ponedeljek, v petek in svetek; v praznike; v 5. dan avgusta meseca, nk.; ti boš mutast do tega dne, v kateri le-to storjeno bode, Krelj; v večer ali v jutro, Krelj; v stare čase je bilo dovoljeno, LjZv.; v prvo, v drugo, zum erstenmal, zweitenmal; v tretjič, zum drittenmal; v novič, neuerdings; — v jesen, im Herbste; v bratvo, zur Zeit der Weinlese, Danj. (Posv. p.); v prijazni čas popoludne, Levst. (Zb. sp.); — 6) kaže namen, nasledek: zu; v ta namen, zu diesem Zwecke; v dar dati, schenken, v dar dobiti, zum Geschenke bekommen; v dokaz biti, zum Beweise dienen, Cig., nk.; v to opravilo odločen, zu diesem Geschäfte bestimmt, Burg.; v strah prijeti koga, jemanden scharf zur Rede stellen; v zakon vzeti, zur Ehe nehmen; v najem, v zakup dati, vzeti, in Miethe, Pacht geben, nehmen; v posest vzeti, in Besitz nehmen, Cig., Levst. (Nauk), nk.; v last imeti, zueigen haben, Cig., nk.; = v svoje imeti, Cig.; v smeh obrniti, lächerlich machen; v hudo obrniti, missdeuten; v rop jim bodo naše žene (zum Raube), Ravn.-Mik.; — biti v kaj, zu etwas gereichen: v korist, v dobiček, v škodo, v nesrečo, v čast, v sramoto, v veselje, v žalost biti komu; v čast si šteti; v zlo, v greh šteti (anrechnen) komu kaj; v posmeh biti, zum Gelächter sein; v denar spraviti, zu Geld machen; v nič devati, herabwürdigen, mit Verachtung behandeln; v navado priti, zur Gewohnheit werden; — 7) kaže to, v kar se kaj izpremeni: in, zu; kačo izpremeniti v človeka; izpremeniti se v kačo; — kronati koga v cesarja, Vrtov.-Jan. (Slovn.); v kralja izbrati, Levst. (Rok.); v tajnika postaviti, Levst. (LjZv.); — 8) kaže, v kar kdo veruje: an; v Boga verovati, an Gott glauben; — 9) kaže način: v dober kup, billig, wohlfeil, Jan., nk.; = v ceno, Cig., Gor.; v noben kup, um keinen Preis, auf keine Weise, durchaus nicht, Jan.; V dir (= dirjaje) je Ravbar tekel, Npes.-Mik.; V šatorje dirja v skok (im Galopp), Npes.-K.; jesti v slast (mit Appetit); v mehko, v trdo kuhana jajca, weich, hart gekochte Eier, Ravn. (Abc.); v dve nadstropji zidano poslopje, ein zweistöckig gebautes Haus, LjZv.; v dva cepa, nach zwei Seiten: zweideutig, Cig.; v tri pramene spletena kita; v živo opomniti, dringend mahnen, Burg.; v živo čutiti, lebhaft fühlen, Ravn., Mik.; v čisto (rein) pomesti; v čisto popiti, ganz austrinken, Gor.; — 10) kaže natančnejše določilo: in (an, von); v čelo tri pedi širok; v obraz je lepa, sie ist schön von Angesicht; v obče, im allgemeinen, Jan., nk.; — 11) nam. stsl. vъzъ: v hrib iti, bergauf gehen; v dol, bergab, Dict., C.; (nav. navdol); — B) c. loc. 1) kaže na vprašanje kje? prostor, v katerem kaj je ali se godi: in; v cerkvi biti; v vasi stanovati; v Lahih, in der Furlanei, Goriš.; v Nemcih, in Deutschland, bei den Deutschen, C., Rec., Levst. (Nauk); v kmetih, auf dem Lande, C.; — v svilnati opravi, in seidenem Gewande; — molil je sam v sebi (bei sich selbst) le-tako, Krelj; sami v sebi so govorili, Krelj; v sanjah, im Traume; v strahu biti, živeti; v nesreči, v nadlogah in težavah; — v resnici, in der That, wirklich; — 2) v časnem pomenu: in; v pretekli noči; v starosti, v mladosti; v sili, in der Noth; v deževju, zur Regenzeit, v košnji, zur Zeit der Mahd, Levst. (Zb. sp.); — in, binnen; v dveh dneh, tednih, mesecih, letih; v tem, indessen; — 3) kaže način: in; v podobi belega goloba; v podobi kruha; govoriti v podobah, in Bildern sprechen; gredo v trumah (scharenweise); — v gotovem denarju izplačati; — 4) kaže to, glede na kar se o kom ali čem kaj pove: in; učen biti v čem; imeniten biti v čem; — II. praef. ein-, hinein-; vtekniti, hineinstecken, vrezati, einschneiden.
PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
zamotovíliti -im dov. (í ȋ) ekspr. 1. počasi, nerodno iti, stopiti: zamotovilil je proti postelji;
zamotoviliti po sobi 2. narediti nekaj nerodnih, neurejenih gibov: zamotovilil je, kakor da jo hoče poljubiti / zamotoviliti z rokami po zraku zamotovíliti se
1. zaplesti se: zamotoviliti se v trnje / zamotoviliti se v protislovja
2. počasi, nerodno priti kam: zamotovilil se je na sedež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.