pólka -e ž (ọ̑)
hiter ljudski ples v dvočetrtinskem taktu: plesati polko
♦ etn. potrkana polka pri kateri plesalec udarja z nogami ob tla; šuštarska polka pri kateri se v prvem delu posnema delo čevljarja; kor. dvokoračna polka pri kateri se plesni par zavrti v dveh korakih za cel obrat
// glasba za ta ples: poslušati polke in valčke
šúštarski -a -o prid. (ȗ) nižje pog. čevljarski: šuštarski stolček
♦ etn. šuštarska polka polka, pri kateri se v prvem delu posnema delo čevljarja; tur. šuštarski dan tradicionalna zabavna prireditev s čevljarskim sejmom v Tržiču
dvókoráčen -čna -o prid. (ọ̑-ȃ)
kor., v zvezi dvokoračna polka polka, pri kateri se plesni par zavrti v dveh korakih za cel obrat:
adjutánt -a m (ā á)
v nekaterih državah oficir, dodeljen višjim vojaškim osebnostim, pribočnik: generalov adjutant / adjutant polka
decimírati -am dov. in nedov. (ȋ) za kazen usmrtiti vsakega desetega (vojaka): ker niso našli krivca, je poveljnik ukazal decimirati četo // knjiž. prizadejati občutno številčno izgubo; zdesetkati: nalezljive bolezni so decimirale prebivalstvo decimíran -a -o:
ostanki decimiranega polka
dvódôben -bna -o prid. (ọ̑-ó ọ̑-ō)
glasb. ki obsega dve dobi: dvodobni takt / polka je dvodoben ples
potŕkati -am dov. (r̄ ȓ) 1. navadno s skrčenim kazalcem večkrat zapovrstjo udariti po vratih kot prošnja za vstop: preden vstopiš, potrkaj;
močno, tiho potrkati;
brezoseb. sredi noči je potrkalo / potrkati na okno, vrata / s pestjo potrkati po vratih 2. večkrat zapovrstjo na rahlo udariti po čem, navadno z določenim namenom: potrkati s peto ob tla;
potrkati po sodu, če je poln / žolna potrka s kljunom po deblu; prijel ju je za lase in potrkal z glavama skupaj / prijateljsko ga je potrkal po rami potrepljal3. ekspr., z oslabljenim pomenom pojaviti se, nastopiti: v njem je potrkala topa bolečina / bolezen, zima je potrkala na vrata se je začela; sočutje je potrkalo na njeno srce začutila je sočutje
● za zdaj je še kar zdrav, moram potrkati upam, da bo še naprej; po ljudskem verovanju potrkati po čem, da ne bi imela ta izjava negativnih posledic; kozel, oven ga je potrkal napadel z glavo, rogovi; ekspr. potrkati na srce, vest koga skušati mu vzbuditi čustva, čut za pravičnost; ekspr. potrkaj znova na vrata založbe, pri založbi, če imajo kaj dela zate vprašaj pri založbi; ekspr. drugje potrkaj, tu ne bo nič vprašaj, prosipotŕkati se v zvezi z na, po
s trkanjem, rahlim udarjanjem po določeni stvari izraziti to, kar določa sobesedilo: pameti jim manjka, se je potrkal po čelu; to za nas ni nič, se je potrkal po denarnici; to smo pa mi, se je potrkal po prsih / ekspr. skesano se potrkati na prsi priznati krivdo
potŕkan -a -o etn.
pri katerem plesalec udarja z nogami ob tla: potrkani ples; potrkana polka
sanitéta -e ž (ẹ̑)
zdravstvena služba, zlasti v vojski: ženske so opravile veliko delo v saniteti; zgodovina slovenske sanitete / partizanska saniteta
// enota te službe: razporejen je bil v saniteto; saniteta polka
částništvo -a s (ȃ) 1. častniški poklic: odločiti se za častništvo / moral je odložiti častništvo 2. častniki: zbralo se je vse častništvo polka
furír -ja m (í)
voj., nekdaj podčastnik, ki skrbi za nastanitev in prehrano vojakov: furir polka
kornét -a m (ẹ̑)
1. trobenti podobno glasbilo: igrati na kornet / altovski kornet
2. obrnjenemu stožcu podobna posodica, navadno iz nekvašenega testa ali tršega papirja: sladoled v kornetih / pog. prosim kornet kornet z vsebino
3. nekdaj najnižji častnik eskadrona: bil je kornet znanega polka
4. rel., nekdaj belo, v ostrih robovih nazaj štrleče pokrivalo nekaterih redovnic, zlasti usmiljenk: na glavi je imela kornet
maskóta -e ž (ọ̑)
zlasti pri nekaterih poklicih žival, predmet, ki se mu pripisuje, da prinaša srečo: šoferji obešajo v avtomobile maskote; pes je maskota polka
pólk -a m (ọ̑)
1. vojaška enota, večja od bataljona: poveljnik, štab polka / pehotni polk
2. ekspr., z rodilnikom velika množina: polja je napadel cel polk kobilic
válček1 -čka m (á)
ples v tričetrtinskem taktu: plesati valček; valček in polka / angleški, dunajski valček
// skladba za ta ples: igrati, poslušati valček
brigáda -e ž (ȃ)
1. vojaška enota, večja od polka: konjeniška brigada
// med narodnoosvobodilnim bojem osnovna vojaška enota: partizanska, udarna brigada / prva proletarska brigada; borci Cankarjeve brigade
2. nekdaj večja delovna skupina, ki prostovoljno in brezplačno sodeluje pri pomembnih javnih delih: iti v brigado; delati v brigadi / delovna, mladinska brigada
// skupina s posebno delovno nalogo: brigada za živinorejo
3. v zvezi gasilska brigada poklicna gasilska enota v Sloveniji: obisk gasilske brigade / Gasilska brigada Ljubljana