polnílnik -a [pou̯nilnik] m (ȋ)
teh. stroj za polnjenje: polnilnik je pokvarjen; mešalnik in polnilnik
♦ elektr. naprava, ki proizvaja električno energijo v taki obliki ali jo pretvarja v tako obliko, da se z njo lahko polni akumulator

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.

polnílec -lca [pou̯niu̯ca in pou̯nilca] m (ȋ)
1. kdor se poklicno ukvarja s polnjenjem: plača polnilca / ročni, strojni polnilec; polnilec cistern, pločevink
♦ voj. polnilec topa topničar, ki polni top (z izstrelki)
2. teh. polnilnik: ustaviti polnilec
3. pog. polnilo: zadelati luknjice s polnilcem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.

polnílnica -e [pou̯nilnica] ž (ȋ)
1. prostor, obrat za polnjenje: delati v polnilnici; vodja polnilnice / akumulatorska polnilnica; polnilnica jeklenk; polnilnica mleka
2. teh. polnilnik: polnilnica se je pokvarila

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.