polóžen -žna -o prid., polóžnejši (ọ́ ọ̄) ki se polagoma vzpenja: položen breg, klanec;
pot je položna;
položno pobočje / položen hrib // glede na določeno ravnino malo nagnjen: strme in položne strehe; krivulja je položna
● zastar. pihal je položen veter lahen; ekspr. njegova življenjska pot je bila položna njegovo življenje je bilo mirno, brez težav; v življenju, službi je napredoval počasi
♦ teh. položna karakteristika; vet. položna stoja psa stoja, pri kateri se šape dotikajo tal s celo površinopolóžno prisl.: pot se položno dviguje; sam.: tudi hoja po položnem ga utrudi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
grbína -e ž (í) rahla izboklina, vzpetina na ravnem ali položnem svetu: smučali so se po grbinah;
biti skrit za grbino zemlje
♦ geol. hrib z zaobljenim pobočjem, ki ga je obrusil ledenik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
húla -e ž (ú) zastar. rahla izboklina, vzpetina na ravnem ali položnem svetu; grbina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.