čévelj čévlja samostalnik moškega spola [čévəl] 1. navadno v množini nizko ali srednje visoko obuvalo s čvrstim podplatom
2. navadno v množini obuvalo sploh, zlasti za določen namen; SINONIMI: copat, copata, navadno ekspresivno copatek, navadno ekspresivno copatka
3. zlasti v angloameriškem okolju nestandardna merska enota za izražanje dolžine, 30,48 cm; simbol: ft
FRAZEOLOGIJA: čevelj žuli koga kje, dati na čevelj koga, stopiti v (čigave) čevlje (koga), stopiti v prevelike čevlje, stopiti v velike čevlje, Brez muje se še čevelj ne obuje., Le čevlje sodi naj kopitar., Voda še za v čevelj ni dobra. ETIMOLOGIJA: = stcslov. črěvii, strus. čerevii, češ. třeví < pslov. *červi iz *červo v pomenu ‛koža (z živalskega trebuha), usnje’ - več ...
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.
góba góbe samostalnik ženskega spola [góba] 1. nadzemni, vidni del organizma brez sposobnosti fotosinteze, zlasti s klobukom in betom; SINONIMI: gliva 1.1. ta del organizma kot hrana, jed
1.2. kar po obliki spominja na ta del organizma
2. organizem brez sposobnosti fotosinteze, sestavljen iz podgobja in navadno klobuka, beta; primerjaj lat. Fungi; SINONIMI: gliva
3. prožen, zelo vpojen pripomoček, zlasti za brisanje
4. ekspresivno kar ima veliko sposobnost sprejemanja, shranjevanja velike količine stvari, podatkov
STALNE ZVEZE: atomska goba, cvetličarska goba, čajna goba, hišna goba, kresilna goba, lesna goba, lističasta goba, morska goba, nora goba FRAZEOLOGIJA: iti po gobe, jesti nore gobe, piti kot goba, rasti kot gobe po dežju, vpijati kaj kot goba ETIMOLOGIJA: = stcslov. gǫba, hrv., srb. gȕba, nar. rus. gúba, češ. houba < pslov. *gǫba, tako kot nar. latv. gum̃ba ‛oteklina’ verjetno iz ide. korena *g(h)eu̯bh- ‛kriviti, bočiti, dvigovati nad površje’ - več ...
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.
korénček Frazemi s sestavino korénček:
stŕgati kómu korénček
KEBER, Janez, Slovar slovenskih frazemov, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.
pomočíti -móčim dov. (ī ọ́) 1. dati kaj v tekočino z namenom, da se ta prime nanj: pomočiti kruh v omako / gosje pero pomočiti v črnilnik / noge je do gležnjev pomočil v toplo vodo 2. (nekoliko) zmočiti: ko je nalival vino, je pomočil prt / pomočiti tla z vodo 3. knjiž. zmočiti s sečem: otrok je pomočil posteljo;
pes je večkrat pomočil sobo
● ekspr. svoj nož je nekajkrat pomočil v tujo kri nekaj ljudi je zabodel, ubil; ekspr. le pomočila je ustnice v vino vino je le pokusilapomočíti se knjiž.
opraviti malo potrebo: pijanec se je pomočil kar pred vrata
// izprazniti sečni mehur: otrok se je pomočil
pomóčen -a -o:
v smolo pomočen les; pomočena tla; pomočen s krvjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.
StiksPodatki v ePravopisu do potrditve Pravopisa 8.0 nimajo normativne veljave.
PredlogPRAVOPISNA OZNAKA: zemljepisno ime
IZGOVOR: [stíks], rodilnik [stíksa]
ePravopis: Slovenski pravopis 2014?2017: Slovar, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.
ústnica -e ž (ȗ) 1. vsak od dveh mesnatih robov ustne odprtinea) pri človeku: ustnice so mu drhtele od vznemirjenja;
barvati, ličiti ustnice;
v zadregi si je grizel ustnico;
oblizovati si ustnice;
stisniti ustnice;
zmočiti bolniku ustnice;
okrog ustnic so se ji naredili izpuščaji;
poljubiti na ustnice;
blede, brezkrvne, rdeče ustnice;
čutne, debele, mesnate, naprej potisnjene, štrleče, velike ustnice;
od mraza pomodrele, razpokane ustnice;
spodnja, zgornja ustnica;
robovi ustnic;
črtalo, rdečilo za ustnice / skriviti ustnice v posmeh; odhajali so s pesmijo na ustnicah pojoč / zajčja ustnica prirojena preklana zgornja ustnica
● ekspr. le pomočila je ustnice v vino vino je le pokusila; ekspr. v takem položaju ne kaže drugega kot stisniti ustnice se obvladati, potrpeti; ekspr. beseda, prošnja mu je zamrla na ustnicah ni je (do konca) izrekel, povedalb) pri nekaterih sesalcih in ribah: konjska, pasja ustnica 2. glasb. posebno oblikovana odprtina cevi, kjer se pod vplivom zračnega toka tvori zvok: ustnice pri orgelskih piščalih
♦ anat. sramna ustnica parna kožna guba zunanjega ženskega spolovila; male, velike sramne ustnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.