postáti -stánem dov. (á ȃ) z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da lastnost ali stanje osebka nastopi- a) s pregibno besedo: postati domišljav, grd, lačen, nemiren, pijan, razigran, žalosten; postati polnoleten, popularen, slaven; nenadoma je postal bled, jezen je prebledel, se ujezil
// gneča postane hujša; država je postala neodvisna, samostojna; podjetje je postalo nerentabilno; problem postane zelo pereč; stvar je postala vprašljiva; po gnojenju je listje postalo temno zeleno / postal je bogataš, poštenjak, samotar; iz dečka je postal lep fant; postal je dober strelec / postala sta prijatelja, zaveznika; po tem pogovoru sta si postala bližja, domača; postali so pozorni nanj / posestvo je postalo last drugega; tako ravnanje je postalo njegova navada; postati ovira za kaj - b) z nepregibno besedo: čutil je, da je postal odveč; obleka ji je postala prav; postala mu je všeč / s smiselnim osebkom: postalo mu je dolgčas; postalo ji je neprijetno, slabo; postalo ga je groza, strah; postalo ju je sram; žal mu ga je postalo; brezoseb.: zvečer postane hladno; postalo je jasno, očitno, kako je z njo; postalo je mraz; zunaj je postalo temno kot v rogu
● bibl. beseda je meso postala kar je bilo govorjeno, se je uresničilo; zamisel je postala dejstvo se je uresničila; že tretjič je postal oče dobil je tretjega otroka; knjiž., ekspr. postala je lahek plen spretnega goljufa brez težav, hitro jo je ogoljufal; ekspr. postal je tarča njihovih napadov začeli so ga zelo napadati; zastar. spet je postal strašen molk nastal
// izraža dosego - a) določenega poklica: postal je krojač; rada bi postala zdravnica / sam ne ve, kaj bi hotel postati
- b) določenega položaja, funkcije: postal je general, ravnatelj / postal je član društva; postal je tabornik član taborniške organizacije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
postáti -stojím dov., postój postójte; postál; nam. postàt in postát (á í) krajši čas stati: postal je in se naslonil na zid;
toliko časa je postal, da so šli drugi mimo;
postati na pragu, pred vrati, v temi;
malo, nekaj trenutkov postati / mimogrede je postal pri njej se ustavil; po dveurni hoji so nekoliko postali počivali; prim. postan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zrásti zrástem in zrásem dov., zrásel in zrástel (á) - 1. postati večji, višji zaradi naravnega, življenjskega razvoja: v tem letu je otrok zelo zrasel; zrasla je za pet centimetrov višje kot mati; zrasti v dolžino, višino / star. velik je zrasel postal je velik
// v zvezi z v zaradi takega razvoja se razviti v to, kar izraža dopolnilo: zrasla je v lepo dekle; zrasel je iz otroka v moža / otroci so zrasli v delovne ljudi
// z rastjo dobiti dokončno podobo: ta drevesa hitro zrastejo; mladič zraste v enem letu / kaj bi bil rad, ko zrasteš ko boš odrasel; šalj. bom kar stal, bom prej zrasel / setev je zrasla in šla v klasje; jedo to, kar zraste na njivi - 2. zaradi naravnega, življenjskega razvoja nastati, pokazati se: fantu so že zrasle brčice; zrasli so novi listi; zrasel mu je prvi zob; iz groba je zrasla vrtnica; po dežju je zraslo veliko gob / treba je počakati, da zraste nova generacija
- 3. s prislovnim določilom preživeti čas rasti, zorenja: zrasel je na vasi, pri starih starših / zrasli so v izobilju, revščini
- 4. nav. ekspr. postati večji
- a) po obsegu: trebuh mu je zrasel; oteklina je čez noč zrasla; mesto je zelo zraslo
- b) po številu: na vsakih sto metrov globine zraste temperatura za tri stopinje / število zaposlenih je zraslo
- 5. doseči višjo stopnjo
- a) glede na intenzivnost, jakost: hrup je še zrasel; pritisk je zelo zrasel narasel
// od jeze, razburjenja mu je glas zrasel / brundanje je zraslo v glasno petje / pogum, ponos mu je zrasel; ugled ustanove je zelo zrasel - b) glede na količino: dohodki so malo zrasli; potrebe po energiji so zrasle za dvajset odstotkov; promet je v tem obdobju zelo zrasel
- c) glede na možni razpon: cene so zrasle; kvaliteta je zrasla
// razviti se, postati boljši, kvalitetnejši: igralec je v zadnjem obdobju zelo zrasel; moralno, umetniško zrasti / zrasti v dobro pevko
- 6. ekspr. nastati, pokazati se kot posledica dela: pod njenimi prsti je hitro zrasel papirnat okrasek / tu bodo zrasli stanovanjski bloki; zrasla so nova naselja / vsak dan zraste kako novo podjetje se ustanovi
- 7. nav. ekspr. postati viden, opazen: po dolgi hoji zraste pred nami koča; iz teme je zrasla postava / na nebu je zrasla luna vzšla
- 8. ekspr. nastati, razviti se kot posledica česa: čuden upor je zrasel v njem; med njima je kmalu zraslo zaupanje / ta spoznanja so zrasla iz pisateljevega notranjega življenja / ta glasba je zrasla iz ljudskega izročila
- 9. postati s čim skladna celota: nova cesta je zrasla z okolico / sosednji naselji sta že zrasli v celoto
- 10. ekspr. z naraščanjem glasu, odločnejšim vedenjem pokazati jezo, razburjenje: oče je ukazovalno zrasel / zrasti v jezi / tako ne boš govoril z menoj, je zrasel
// navadno s prislovnim določilom postati bolj samozavesten, ponosen: od sreče je zrasel do neba; ob taki pohvali je kar zrasel
● ekspr. pri tem delu ti bo zrasla brada zelo dolgo boš to delal; ekspr. greben mu je zrasel postal je domišljav, prevzeten; ekspr. spet so jim zrasle peruti spet so postali (preveč) samozavestni, aktivni; ekspr. to ni zraslo na njegovem zelniku tega ni sam dognal; to ni njegov domislek; pog. čez glavo mu je zrasel se ga ne boji več, se ne zmeni za njegove opomine; ekspr. s tem dejanjem je zrasel v njenih očeh ga je začela bolj ceniti, spoštovati; ekspr. prodaj mu tisti les, saj ti ni na srcu zrasel saj ni potrebno, da si tako navezan nanj
zrásti se - 1. rastoč se združiti, povezati: drevesi, veji sta se zrasli; cepič se je zrasel s podlago; rebra so se nepravilno zrasla
// ekspr. združiti, povezati se sploh: umsko in ročno delo se bosta sčasoma zrasli / sorodne panoge so se zrasle med seboj - 2. ekspr. začeti skladno obstajati, živeti s kom: stara in mlada družina sta se zrasli / mož in žena se morata zrasti v eno / mesto se je zraslo z zaledjem tesno povezalo
zrásel -sla -o: rodil se je z zraslimi prsti; zrasle kosti
♦ bot. cevasto zraslo cvetno odevalo
zráščen -a -o: zraščena dvojčka; zraščeni veji; ima zraščene obrvi
● ekspr. zelo je zraščen z zemljo navezan nanjo
♦ med. zraščeni pljučna in rebrna mrena; prim. izrasti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zaostríti -ím dov., zaóstril (ī í) - 1. knjiž. narediti kaj ostrejše, bolj koničasto; priostriti: zaostriti konico
- 2. ekspr. narediti kaj strožje: zaostriti kazni, predpise; zaostriti nadzor nad čim / zaostriti merila / zaostriti glas
- 3. knjiž. narediti kaj bolj sposobno za sprejemanje dražljajev: življenje v naravi mu je zaostrilo čute / delo z mladimi mu je zaostrilo posluh za njihove probleme
- 4. ekspr. narediti kaj večje, intenzivnejše: zaostriti disciplino / zaostriti spor / zaostriti boj proti preprodajalcem mamil
- 5. ekspr. narediti kaj bolj napeto, težavno: to je še bolj zaostrilo odnose med njimi; pomanjkanje denarja je zaostrilo razmere v družini
zaostríti se - 1. ekspr. postati ožji, bolj koničast: brada se mu je zaostrila / zaradi bolezni se mu je obraz zaostril
- 2. ekspr. postati strožji: z leti so se mu poteze zaostrile
- 3. knjiž. postati bolj sposoben za sprejemanje dražljajev: vid se mu je zaostril
- 4. ekspr. postati hujši, večji: gospodarska kriza se je zaostrila; nesoglasja so se zaostrila; spor se je zaostril
- 5. ekspr. postati bolj napet, težaven: mednarodni položaj se je zaostril
zaostrèn -êna -o: zaostreni odnosi med narodi; zaostrene razmere v deželi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
stopíti in stópiti -im dov. (ī ọ́ ọ̑) - 1. narediti korak: stopil je enkrat, dvakrat, pa se je ustavil; kadar stopi, ga zaboli noga; previdno stopi, da ne padeš / na to nogo ne sme stopiti prenesti teže pri hoji, stanju; stopiti na celo stopalo pri hoji, stanju se s celim stopalom dotakniti podlage
// dati, položiti nogo na kaj, kam zlasti pri hoji: stopiti na gredico; stopiti na kačo, žebelj; stopil je na vsako stopnico posebej; pazi, kam stopiš
// z dajalnikom dati, položiti nogo na kaj z vso težo s slabim namenom: stopiti kači na glavo; stopil je premagancu na prsi - 2. s korakom, koraki začeti biti kje: stopiti iz hiše na cesto; stopiti s stopnice; stopiti na hodnik; stopil je predenj in ga prosil; stopite bližje, malo naprej; stopiti vstran / ekspr. deževalo bo, stopi po dežnik pojdi
// s premikom prenehati ali začeti biti v kakem položaju: zaradi sunka je jermen stopil iz vdolbine / ekspr. oči so mu stopile iz jamic izbuljil je oči - 3. pojaviti se zlasti na površju: pot mu je stopil na čelo / pri teh besedah so ji stopile solze v oči
- 4. z oslabljenim pomenom začeti biti v kakem obdobju: stopiti v novo leto; stopil je v devetnajsto leto pred kratkim je bil star osemnajst let
// izraža začetek stanja, kot ga določa samostalnik: zakon bo stopil v veljavo prihodnje leto začel veljati; stopiti v pokoj upokojiti se; s tem dnem so stopili v vojno; stopiti v zakon poročiti se
// publ. stopiti v akcijo začeti akcijo
// stopiti v učiteljski poklic postati učitelj - 5. postati član česa: stopiti v društvo, stranko / stopiti v samostan postati redovnik, redovnica
- 6. ekspr. začeti delovati na kakem področju: v književnost je stopila nova generacija; stopiti v svet politike / stopiti pred javnost, v javnost
● ekspr. kri mu je stopila v glavo, lica zardel je; ekspr. utrujenost jim je stopila v noge od utrujenosti so začeli težko hoditi; ekspr. stopiti je treba z oblakov postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. zelo mlada je stopila na deske začela igrati v gledališču; pog., ekspr. stopiti komu na jezik ukreniti kaj, da preneha negativno govoriti o čem; publ. stroji so stopili na mesto človeka so nadomestili človeka; knjiž. stopiti na Parnas začeti pesniti; knjiž. zdaj naj mladi stopijo na plan naj se izkažejo, se uveljavijo; ekspr. končno so mu le stopili na prste onemogočili, preprečili mu njegove slabe namene; publ. stopiti pred matičarja, star. pred oltar poročiti se; ekspr. v zadnjih dveh letih je stopil že tretjič pred sodnika je bil že tretjič obtoženec, obdolženec; šalj. ričet je boljši, če je prašič vanj stopil če se je v njem kuhalo svinjsko meso; pog. pohvala mu je stopila v glavo postal je domišljav, prevzeten; pog. vino mu je stopilo v glavo ga je (nekoliko) upijanilo; publ. ti problemi so stopili v ospredje postali pomembni, pereči; publ. v takih razmerah so osebne težave stopile v ozadje izgubile pomembnost, vrednost; ekspr. lasje so mu stopili pokonci zelo se je ustrašil; pog. stopili so skupaj in se dogovorili sestali, zbrali so se; pog. če boste še vi stopili zraven, bodo lažje delali če se boste pridružili; ekspr. če mački na rep stopiš, zacvili človek se oglasi, razburi, če kdo prizadene njegove koristi, interese
stopívši zastar.: stopivši iz hiše, se je napotil proti vrtu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zakŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) - 1. postati trden, želatinast: kuhati jajce, da beljak zakrkne / zastar. mleko zakrkne se sesiri
// povzročiti, da postane kaj trdno, želatinasto: bakterije iz mleka izločeno snov zakrknejo - 2. zaradi krajšega delovanja vrele, zelo vroče tekočine postati v zunanji plasti trši, v notranjosti pa ostati mehek: pražiti jetra na olju, da zakrknejo
// dati kaj za krajši čas v vrelo, zelo vročo tekočino, da postane zunanja plast trša, notranjost pa ostane mehka: zakrkniti pečenko, ribe; zakrkniti kaj v vreli masti, vodi - 3. ekspr. postati strog, nedovzeten za prošnje, zahteve koga in vztrajati v tem odnosu, kažoč nenaklonjenost: nekateri so se omehčali, on pa je še bolj zakrknil; ker so ga zmerjali, se je zakrknil in ne govori več / srce mu zakrkne in nobena reč ga ne gane / zakrkniti v hudobiji, molku
// narediti, povzročiti, da postane kdo tak: storjena krivica ga je zakrknila / to doživetje mu je zakrknilo srce, značaj - 4. ekspr. postati tog, vztrajno se ohranjajoč v določenem stanju: mišljenje mu zakrkne; njegove slabosti so se na starost še bolj zakrknile; sovraštvo v njem se zakrkne
● knjiž., redko rad zatisne oko in zakrkne uho noče videti, opaziti in slišati česa; ekspr. zakrkniti srce postati nedovzeten za čustva; ekspr. obraz mu je zakrknil v hudoben izraz dobil je hudoben izraz
zakŕkniti se v zvezi zakrkniti se vase zapreti se vase: zakrkniti se vase in molčati; užaljen se zakrkne vase
zakŕknjen -a -o - 1. deležnik od zakrkniti: zakrknjen človek; zakrknjen v zlu; zakrknjena jeza
- 2. ekspr. ki vztraja pri čem, navadno slabem, nezaželenem: zakrknjen grešnik, lažnivec / zakrknjen samec, skopuh / zakrknjeno vedenje
● zastar. v rasti zakrknjeno drevo zakrnelo; prisl.: zakrknjeno molčati, tajiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
postát -i ž (ȃ) nar. - 1. vrsta (delavcev na polju, v vinogradu): široka postat plevic / rezači so se razvrstili v postati
// del njive, vinograda, kolikor ga obdela en delavec od enega konca do drugega: dolga, široka postat pšenice / dobila je postat vinograda; njiva je široka le nekaj postati - 2. del njive med dvema razoroma; ogon: vzdolž postati je zasajeno grmičje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
otrdéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. postati trd, trši: po gnetenju je snov otrdela / nekaterim žuželkam so krila popolnoma otrdela
- 2. postati manj gibljiv, manj prožen: prsti, udje so mu z leti otrdeli / otrdeti od mraza, od dolge vožnje
// ekspr. postati negiben, tog: od strahu smo otrdeli / obraz mu je v trenutku otrdel - 3. ekspr. postati trd, brezčuten: v tem poklicu je čisto otrdel / srce ji je otrdelo
♦ lingv. otrdeti izgubiti palatalni element; med. mišica otrdi postane napeta in manj prožna
otrdèl in otrdél -éla -o: otrdela koža; otrdela plast zemlje; otrdelo koleno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zarjavéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. postati rjav, rjast: žeblji so zaradi vlage zarjaveli; ključavnica v vratih je zarjavela
● stara ljubezen ne zarjavi (če ne gori, pa tli) ljubezen nikoli čisto ne mine - 2. postati rjav; porjaveti: otroci so se na soncu okrepili in zarjaveli
- 3. ekspr. postati manj gibljiv, manj prožen; otrdeti: moram se razgibati, da mi ne bodo sklepi zarjaveli
// postati duševno otopel, nedejaven: zarjavel je v poklicu / možgani so mu zarjaveli
zarjavèl in zarjavél -éla -o - 1. deležnik od zarjaveti: zarjaveli stroji; od sonca zarjavela dekleta
- 2. ekspr. postaran, ostarel: zarjaveli starci / zarjaveli nazori zastareli
● ekspr. zarjavela devica neporočena ženska
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
íti grém in grèm nedov. in dov., grémo in grêmo stil. gremò, gréste in grêste stil. grestè, gredó in gredò in gréjo stil. grejò; bom šèl in pójdem itd.; pójdi pójdite tudi pojdíte, stil. ídi ídite; šèl šlà šlò tudi šló (ī ẹ́, ȅ pọ̑jdem pọ̄jdi) - 1. premikati se s korakanjem zlasti v določeno smer: ko je šel po prehodu za pešce, ga je zadel avto; žival je šla vsa razdražena proti lovcu; stražar je šel pred njim; šel je mimo, ne da bi nas pogledal; molče sta šla po cesti / za hip se je ustavil, nato pa šel dalje; gosi so šle druga za drugo; šel bi hitreje, če bi mogel / po strmini smo šli po vseh štirih / pog.: ko smo šli v klanec, je avto nenadoma obstal ko smo se peljali; ob predsednikovem avtomobilu sta šla dva motorista sta se peljala
// premikati se zlasti v določeno smer sploh: ko gre vlak skozi tunel, je treba zapreti okna; letalo je šlo hitro in visoko je letelo; pog. avto je šel osemdeset kilometrov na uro, ko se je zaletel vozil s hitrostjo; žarg. koliko gre ta avto kakšno največjo hitrost ima
// oblaki gredo čez nebo; pog. opazoval je, kako delci snovi počasi gredo na dno se usedajo; sonce že gre za goro zahaja
// tolkli so po zagozdi, da je šla globlje in globlje / kri gre od srca po vsem telesu - 2. opraviti kako pot: vsak dan gre na pokopališče; zjutraj je šel v mesto; seznanili smo se, ko smo šli v planine / vsako leto gre v kako drugo deželo potuje; tja bomo šli z letalom, vračali se bomo pa z vlakom / si že šel na Triglav si že bil na Triglavu
// pog. ta vlak gre na Jesenice bo peljal
// opraviti kako pot z določenim namenom: iti k sorodnikom na obisk; iti v bolnico na pregled; iti v gostilno h kosilu; iti v gozd po drva; iti v mesto nakupovat / iti k frizerju, zdravniku; iti k izpitu, na delo, kopanje; iti po zdravnika; v službo, šolo sta šla skupaj; iti čakat brata, pozdravit goste / iti na predavanje, prireditev; nihče ni šel na sestanek ni bil na sestanku, se ga ni udeležil
// z oslabljenim pomenom izraža dejavnost, dejanje, kot ga nakazuje dopolnilo: ni še šel k izpitu; po kosilu grem pol ure na sprehod se pol ure sprehajam; pog.: si že šel na operacijo si se že dal operirati; celo popoldne se je šel z nami igrat se je z nami igral; zjutraj bomo šli kosit, popoldne bomo pa pospravljali seno zjutraj bomo kosili; z njim je šla večkrat plesat je večkrat plesala - 3. izraža, da osebek s hojo, premikanjem napravi, da ni več ali da je na določenem mestu: čas je, da gremo od tod; ob štirih je šel z doma; živali gredo pozimi v večjo globino; šel je v sobo in se zaprl; ptice v jeseni gredo, spomladi se pa vrnejo / kot vljudnostna fraza lahko greste / pog.: žebelj ne gre iz deske se ne da izvleči; meso gre rado od kosti se rado loči; jermen je šel z jermenika padel, zdrsnil; kdaj gre vlak odpelje; zamudili ste, vlak je že šel odpeljal
// pog. šel bi k vam, če me marate priselil bi se k vam; zaposlil bi se pri vas; iz teh krajev je šlo dosti ljudi v Ameriko se je odselilo
// pog., ekspr. bolezen je zelo huda, bojimo se, da bo šel da bo umrl - 4. pog. premikajoč se pojavljati iz česa ali kje: iz dimnika gre dim; iz rane gre kri teče, se cedi; moka gre iz vreče se raztresa, se usipa
// mokrota mu je šla v čevlje prodirala, pronicala
// ajda gre iz zemlje klije
// od pečenke je šel prijeten vonj
// premikajoč se pojavljati sploh: že tri dni gre dež dežuje; po nekaterih krajih je šla toča padala
// širiti se: slab zrak gre tudi v sosednje prostore / mraz mu je šel po celem telesu; novica je šla od vasi do vasi - 5. pog. potegniti, seči: iti z roko čez čelo; šel je s pinceto globoko v rano, da bi izvlekel drobec; po tem mestu boste morali še nekajkrat iti s cunjo / iti s svedrom v notranjost zemlje vrtati; na ovinku je šel nekoliko preveč desno zavil; pri skoku je šel s telesom preveč naprej se je nagnil; pren. v svojih raziskavah ni šel tako daleč
- 6. pog. teči, delovati: mlin stoji, stope pa gredo; posluša, če ura gre; stroj je šel zelo tiho / ta avtomobil sploh ne gre je pokvarjen; ura gre točno; njegova ura gre naprej prehiteva, nazaj zaostaja
// ob praznikih pošta ne gre / ekspr. gotovo bi ji jezik šel do jutra, ko bi jo hoteli poslušati bi govorila, pripovedovala - 7. pog. biti speljan, voditi: železnica gre mimo tistega kraja; cesta gre čez hrib; daljnovod gre po dolini; na tem mestu gre reka nekoliko na desno zavije
// vrata gredo na dvorišče; stopnice gredo v klet / del kolesa, skozi katerega gre os / žile gredo od srca po vsem telesu
// segati, razprostirati se: tukaj gre kopno daleč v morje / tu je znamenje, do kod je šla voda ob poplavi - 8. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža
- a) usmerjenost v stanje, kot ga nakazuje določilo: iti v lepšo prihodnost; publ.: iti v socializem; vse je kazalo, da gre država v vojno
- b) brezoseb. bližnji nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: šlo je na jesen in se je že nekoliko ohladilo; na poldne je šlo in vsi smo bili lačni / ura gre na enajsto kmalu bo enajst; otrok gre v deveto leto bo star devet let
// z glagolskim samostalnikom izraža - a) udeleženost pri nastopu stanja, dejanja: iti na dopust; tudi najmlajši je šel že v službo; ekspr. iti v smrt za domovino umreti; star. iti v zakon s kom poročiti se
// publ.: razložili so, zakaj so šli v revolucijo so začeli revolucijo; za to stvar država ne bo šla v vojno ne bo začela vojne
// iti v spopad s kom spopasti se
// ekspr. za to dejanje boš šel gotovo pred sodnika boš obtožen, te bodo zaprli - b) publ. da se z osebkom dogaja, kot določa samostalnik: s prevajanjem so šle lepote izvirnika v izgubo; predlog bo šel na glasovanje o njem se bo glasovalo, v obravnavo se bo obravnaval; veliko izdelkov gre v izvoz se izvaža
// postati član, pridružiti se: iti k partizanom, tabornikom; iti v partijo / pog.: iti k dimnikarjem postati dimnikar; šla je k filmu postala je filmska igralka; šel je med postopače postal je postopač; iti za poroka komu biti komu porok; šel bo za šoferja postal bo šofer
- 9. s prislovnim določilom izraža obstajanje dejanja, dogajanja, kot ga nakazuje določilo: gibanje gre v krogu; zdravljenje gre počasi; pog. vsako delo gre sprva počasi se opravlja, dela
// pog., ekspr. tiskanje knjige nikamor ne gre zelo počasi napreduje / pog.: trgovina gre dobro dobro uspeva; ekspr. ta knjiga gre se dobro prodaja
// tisti dan je šlo vse narobe / brezoseb. tako v podjetju ne bo moglo iti več dolgo v takih razmerah ne bo moglo dolgo obstajati
// s smiselnim osebkom v dajalniku ali orodniku biti, živeti v določenih gmotnih, zdravstvenih razmerah: gre mu dobro, slabo / s trgovino sedaj ne gre najbolje - 10. pog., z dajalnikom biti dostopen, razumljiv: matematika mu ne gre / otroku pisanje že gre ga že obvlada
// to delo mu ne gre ga ne mara opravljati; ga ne opravlja uspešno
// biti všeč, tekniti: meso mu gre; polenta mu ne gre - 11. izraža, da je kaj glede na obseg, količino lahko na kakem prostoru, v kaki posodi: v sobo gresta le miza in kavč; vse bo šlo v nahrbtnik, samo treba je prav zložiti; jabolka ne bodo šla v košaro / pog. v ta avto gre pet oseb avto je registriran za pet oseb
// izraža, da je kaj ustrezno- a) glede na velikost, obliko: ta ključ ne gre v ključavnico; te rokavice ne bodo šle na mojo roko / pog. os ni šla v luknjo se ni dala namestiti
- b) glede na estetske lastnosti: k tej obleki ne gredo visoki čevlji / ti barvi gresta lepo skupaj
- c) glede na kvaliteto: to gre po kakovosti v tretji razred
- 12. pog., z dajalnikom biti določen komu, pripadati: kakšen delež gre podjetju / ekspr. tebi gre hvala; za zvestobo ti gre plačilo / ekspr. slišal je, kar mu gre ošteli so ga, kot je bilo glede na njegovo vedenje, lastnosti potrebno
- 13. pog. miniti, minevati: čas mu gre počasi; tako je šel dan za dnem; leto je šlo ko blisk
- 14. pog. porabiti se, potrošiti se: denar je šel za hrano in elektriko; papir gre za knjige, za časopise pa ga primanjkuje; za kosilo je šlo več kilogramov mesa / na sto kilometrov gre deset litrov bencina / to blago je že zdavnaj šlo pošlo; sladke stvari pri hiši hitro gredo se hitro pojedo
// žarg. uničiti se, pokvariti se: na taki cesti bo guma šla; žarnica je šla je pregorela - 15. brezoseb., v zvezi z za izraža, da je kaj predmet dela, prizadevanja: kadar gre za človeka, se je treba bolj potruditi, kot pa če gre za stvari; moramo iti na sejo, ker gre za nas / za kaj je šlo v predavanju kaj se je obravnavalo
// gre za to, da bo vsak človek čimbolj svoboden / ekspr. šlo je za življenje in smrt naroda narod je bil v nevarnosti, da bi bil čisto uničen
// pog., s smiselnim osebkom v dajalniku prizadevati se, truditi se: gre mu za čast; njemu gre za človeka; nižje pog. gre se mu za to, da bi bilo vse prav gre
// izraža istost, opredelitev: tu ne gre za nesrečo, pač pa za prekršek; v tem primeru gre za zanemarjanje službene dolžnosti - 16. brezoseb., z nedoločnikom ali odvisnim stavkom izraža nedopustnost česa: (to) ne gre, da bi jaz samo delal, ti pa užival; po mojem ne gre dvomiti o tem; tega ne gre podcenjevati
// z glavnim stavkom moči, zmoči: naloga je sicer težka, vendar upamo, da bo kako šlo; poskušal je vstati, pa ni šlo / (to) ne bo šlo, pa če si še tako prizadevate tega ne boste mogli napraviti
// pog., z nedoločnikom poudarja dejanje, ki ga izraža nedoločnik: vse stori zate, kar more, ti mu greš pa nagajati; kaj si se šel tako neumno zlagati / s teboj se ne grem prepirati se nočem
// no, ona pa gre in se poroči
● pog., ekspr. opazil je, da je denarnica šla da je ukradena; ekspr. prišlo je vse, kar leze in gre veliko ljudi; pog. kako že gre tista pesem se glasi; ekspr. stvari gredo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno, mirno; ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti; pog. staviti grem, da bo spet zamudil stavim; knjiž. iti stvarem do jedra popolnoma jih spoznati; pog. plašč mi gre do kolen sega; ekspr. iti do zadnjih mej storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice; jok jim ni šel več tako do živega jih ni več motil, spravljal v nejevoljo; ekspr. molče so šli mimo dogodka niso mu posvetili nobene pozornosti; iti brez dote od hiše ne dobiti dote pri odhodu od doma za stalno; ekspr. delo mu gre hitro od rok hitro dela; iti molče preko česa ne reagirati na kaj, zlasti z besedami; iti komu s poti umakniti se mu; pog. pojdi mi z luči umakni se, ker mi s svojim telesom zaslanjaš svetlobo; ekspr. z njim gre h koncu, kraju umrl bo; pog., ekspr. vse je šlo k hudiču je propadlo; pog. šel je čez to tega ni upošteval; gre mu na bolje zdravstveno stanje se mu izboljšuje; pog. ladja je šla na dno se je potopila; pog. kozarec je šel na drobno se je zdrobil; klada je šla na dvoje se je razklala; pog., ekspr. iti na jetra, živce dražiti, povzročati nejevoljo; ekspr. na jok mi gre, ko vidim tako nesrečo zelo sem prizadet; ekspr. iti (komu) na led dati se prevarati, ukaniti; ekspr. iti (komu) na limanice dati se prevarati, ukaniti; ekspr. iti na magistrat v Ljubljani poročiti se; žarg., rib. ribe gredo najbolj na muho ribe najrajši zgrabijo za trnek z umetno muho; ekspr. zdaj bo šlo na nož stvar se bo obravnavala nepopustljivo ostro; ekspr. gre mu na otročje postaja otročji; pog. na roke jim gre dela zanje tako, kot želijo; pomaga jim; evfem. iti na stran nastran; evfem. šel je na drugi svet umrl je; publ. mladina je šla na ulice je javno manifestirala, demonstrirala; ekspr. iti na matični urad poročiti se; nižje pog., ekspr. šel je po gobe umrl je; ekspr. tat je šel pod ključ zaprli so ga v ječo; evfem. zelo je bolan, vse gre podenj malo in veliko potrebo opravlja v posteljo; ekspr. iti pod nož dati se operirati; star. iti pred oltar poročiti se; pog. ne vem, če bo šel ta spis skozi cenzuro če ga bo cenzura odobrila; ekspr. to piskanje mi gre skozi ušesa neprijetno deluje name; solata gre v cvet poganja steblo s cveti; pog. knjiga gre v denar proda se dosti izvodov knjige; ekspr. iti v krtovo deželo umreti; iti v ekstrem zelo pretiravati v kaki stvari; novica mu ni šla v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; ekspr. kupčija mu gre v klasje mu uspeva, se uspešno končuje; pšenica gre v klasje poganja klasje; ekspr. šli so v korak, v koraku premikali so se s hitrostjo navadne hoje; ekspr. iti v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; evfem. mož gre že v leta se stara; ekspr. škoda gre že v milijone je zelo velika; šalj. pijača mu je šla v noge tako je vinjen, da zelo težko hodi; ekspr. to mu je šlo v nos peklo ga je v nosu; čutil se je užaljenega, prizadetega; nižje pog. v kateri razred greš kateri razred obiskuješ; ekspr. iti v Rim roditi; ekspr. stvar gre iz rok v roke hitro menja uporabnika, lastnika; ekspr. iti vase razmišljati o svojih duševnih stvareh, značaju, morali, etiki; ekspr. to gre v mojo škodo pri tem imam škodo jaz; iti v vas h komu v kmečkem okolju obiskati koga, iti na obisk h komu; ekspr. gremo v zimo zima se približuje; ekspr. tovarna je šla v zrak tovarno je uničila eksplozija; zastar. njegova hči je šla za nekega generala se je poročila z nekim generalom; pog. med vojno ji je šlo za glavo bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo; ekspr. vse je šlo za med zelo lahko, zelo dobro se je prodalo; ekspr. za nohte nam gre znašli smo se v težkem položaju; žarg., šol. samostalnik roka gre po tipu gora se sklanja; iti s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; iti z modo oblačiti se po najnovejši modi; evfem. šla je z njim (spat) spolno je občevala z njim; evfem. vse gre z njim ukrade, kar se da; pog. z očmi je šel po vseh zbranih pogledal je vse zbrane; ekspr. iti za delom iskati delo; šalj. kam pa greš? Za nosom izraža izogibanje odgovoru, zavrnitev; pog. šla je za njegovim očesom pogledala je v isto smer kot on; iti za pogrebom udeležiti se pogrebnega sprevoda, obreda; pog. mleko gre čez kipi in gre čez rob; pog. spet gre nekaj dol rosi, malo dežuje, malo sneži; pog. noht je šel dol je odpadel; pog. sonce gre dol zahaja, gor vzhaja; pa pojdi, če (že) ne gre drugače če misliš, da moraš oditi; star. po božiču gre dan gor postaja daljši; nižje pog. sladkor bo šel gor se bo podražil; žarg., šol. iti naprej obravnavati novo snov; izdelati razred in biti sposoben za prestop v višji razred; evfem. šlo je naprej imela je spontani splav; pog. šla bosta narazen razvezala se bosta; ekspr. pri hiši je takrat začelo iti navzdol družina, rodbina je začela gospodarsko, moralno, zdravstveno propadati; pog. s fantom gre navzdol moralno, zdravstveno postaja čedalje slabši; pog. iti z glasom navzdol začeti govoriti, peti z nižjim, navzgor začeti govoriti, peti z višjim glasom; pog. ko smo šli nazaj, smo ga spet srečali ko smo se vračali; star. mrzla jesen noter gre se približuje; star. po bliskovo mu gre sablja zamahuje s sabljo; iron. v tovarni je šlo vse preveč po domače ni bilo prave delovne discipline in odgovornosti; pog. lasje so mi šli pokonci, ko sem to poslušal občutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; ekspr. s svojimi zahtevami gre predaleč preveč zahteva; star. glava mu bo šla proč obglavljen bo; pog. kolo rado gre se rado vrti, teče; pog. blago je šlo skupaj se je skrčilo, uskočilo; iron. ej, dragec, tako pa ne bo šlo izraža opozorilo, svarilo; ekspr. tesno mi gre za čas, s časom imam zelo malo časa (za kaj); ekspr. trda mi gre za denar primanjkuje mi denarja; žarg., igr. igralec je šel ven z adutom, s kraljem dal, položil adut, kralja, ko je bil na vrsti; ekspr. prvi dobiček ne gre v mošnjiček začetni (materialni) uspeh navadno ni zanesljiv, trajen; v tretje gre rado
♦ ekon. prispevki gredo v breme proračuna se plačujejo iz proračuna; voj. iti v strelcih premikati se drug ob drugem korakoma ali v teku z ročnim orožjem, pripravljenim za streljanje
íti se opravljati kako igro- a) z namenilnikom: iti se igrat, kartat / iti se kosat, metat
- b) s tožilnikom: iti se slepe miši, ravbarje in žandarje, šah, ti loviš / šli so se različne igre
// ekspr. izraža negativno stališče do dejavnosti, kot jo nakazuje določilo: gredo se umetnost / iti se znanstvenika / kaj se pa greste kaj delate, počenjate
// pri nas se kar naprej nekaj gremo
● ekspr. iti se mance ne govoriti, ne ravnati odkrito; ekspr. zdaj se ne bova šla slepih miši govorila, ravnala bova odkrito; pog. ne gre se mi še domov ne da se mi še iti domov
gredé: domov grede je prepeval; tvoje rože sem mimo grede občudoval; nazaj grede smo gazili po debelem snegu; knjiž. grede po gozdu, je zagledal srno
gredóč -a -e: gredoč po cesti je žvižgal; ogovarjali so mimo gredoče ljudi; sam.: zavpil je za gredočim
idóč -a -e: star. idoč skozi gozd, je premišljeval o vsem mogočem; dobro idoča obrt; sam.: na idoče se ni ozirala; prim. grede, gredoč, mimogrede, mimoidoči, pojdi, pojdoč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
izgubíti -ím tudi zgubíti -ím dov., izgúbil tudi zgúbil (ī í) - 1. nehote, nepričakovano priti v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: izgubiti denarnico, dokumente, uro; rokopis se je izgubil / ekspr. pri tebi se vse izgubi / izgubiti sled v snegu; pren., ekspr. izgubil sem ključ do njenega srca
- 2. priti v položaj, ko kdo koga nima več, navadno zaradi njegove smrti: izgubiti brata, svojce v vojni; že v mladosti je izgubil starše so mu umrli
// v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav
// knjiž. z njegovo smrtjo smo izgubili najboljšega prijatelja / v osmrtnicah izgubili smo našo dobro mamo - 3. s širokim pomenskim obsegom postati revnejši, siromašnejši
- a) za kako stvar: izgubiti dlako, lase; izgubiti imetje; država je izgubila z vojno precej ozemlja / četa je izgubila v napadu pet borcev; krave so izgubile mleko; studenec izgubi poleti vodo presahne
// zaradi objave tega članka je list izgubil precej naročnikov - b) za kako lastnost: izgubiti barvo, lesk, vonj; izgubiti ceno, čast, ugled, vrednost; jed je zaradi dolgotrajnega kuhanja izgubila okus; igra je izgubila privlačnost, neprav. na privlačnosti / izgubiti pogum, veselje do dela; sčasoma je izgubil strah pred javnim nastopanjem; izgubili so upanje, da bi ponesrečence še rešili / beseda je izgubila izvirni pomen; sonce je že izgubilo moč
- c) za kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubiti nogo, roko; izgubiti spomin / bolnik je izgubil veliko krvi / izgubil je ravnotežje in padel; izgubiti sposobnost orientacije / publ.: izgubiti oči, vid oslepeti; izgubiti sluh oglušeti; izgubiti zavest omedleti; izgubiti življenje v prometni nesreči umreti
- č) za kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubiti čas s čakanjem; s tem delom sem izgubil celo leto / zaradi prestopka je izgubil vozniško dovoljenje / izgubiti državljanstvo, volilno pravico; izgubiti oblast / izgubiti čin
// s prislovom postati manj vreden, manj popoln: nova izdaja knjige je zaradi izpuščenih skic in slik precej izgubila
// ne biti več deležen kakega stanja: izgubiti mir, prostost, svobodo
- 4. z oslabljenim pomenom z neuspehom končati določen proces, v katerem nastopata navadno dve nasprotni strani: izgubiti bitko, igro, stavo, vojno / elipt. izgubil si! Pet litrov boš plačal izgubil si stavo
- 5. redko imeti izgubo, škodo: pri prodaji je izgubil dva milijona dinarjev
● ekspr. za fantom se je izgubila vsaka sled nihče ne ve, kje je; ekspr. glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; ekspr. kaj si jezik izgubil, da ne odgovoriš zakaj ne odgovoriš; žarg. učenec je izgubil leto ni izdelal (v šoli); ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. zaboga, ali si pamet izgubil zakaj govoriš, ravnaš tako neumno; ekspr. izgubiti srce zaljubiti se; ekspr. izgubiti tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; ekspr. niti trenutka ne smemo izgubiti takoj moramo ukrepati; žarg. letalo je izgubilo višino leteč se je hitro približalo zemlji; ekspr. izgubiti živce razburiti se; ekspr. drug drugega smo izgubili iz oči se nismo videli; ekspr. popolnoma ga je izgubil iz spomina se ga ne more spomniti; publ. vzgoje ne smemo izgubiti iz vida prezreti, zanemariti; publ. izgubiti skrb za delavce izpred oči ne skrbeti zanje, pozabiti nanje; ekspr. v mojih očeh si vse izgubil ne cenim, ne spoštujem te več; preg. kjer nič ni, še cesar pravico izgubi
♦ šport. izgubiti plošček, žogo dopustiti, da pride plošček, žoga k nasprotnemu moštvu
izgubíti se tudi zgubíti se - 1. priti v položaj, v katerem osebek ne ve, kje natančno je in kam mora iti: izgubiti se v gozdu, temi; sam bi se v neznanem mestu izgubil / izgubil se je otrok, star pet let; pren. nekaj časa je sledil misli, potem se je pa izgubil
// nav. ekspr., s prislovnim določilom ne moči priti do ustrezne rešitve zaradi čezmernega, pretiranega ukvarjanja s čim: avtor se je izgubil v obsežnem gradivu; izgubiti se v malenkostih, podrobnostih - 2. ekspr. začeti živeti v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: sin se je čisto izgubil; zdaj je že tako trden in značajen, da se ne bo izgubil / za fanta se ni treba bati, da bi se izgubil v življenju
- 3. s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati
- a) neviden: avtomobil se je izgubil za ovinkom; možje so se izgubili med drevjem; pren. osnovna misel referata se je v množici podatkov izgubila
- b) neslišen: njegov klic se je izgubil v daljavi / koraki so se izgubili v noč
// knjiž. preiti v kaj drugega: breg se je polagoma izgubil v ravnino; govorjenje se je izgubilo v banalnost
- 4. ekspr. počasi, skoraj neopazno oditi: gostje so se drug za drugim izgubili; kmalu po vojni se je izgubil iz naših krajev; izgubil se je pri zadnjih vratih; izgubil se je brez sledu / kot ukaz: izgubi se; da se mi pri priči izgubiš
- 5. prenehati biti, obstajati: spomin nanj se je kmalu izgubil
// z zmanjšanjem rabe, uporabe prenehati biti, obstajati: stari običaji so se izgubili - 6. redko izgubiti zavest, omedleti: bolnik se je za kratek čas zavedel, potem se je pa spet izgubil
● ekspr. le malokdo se izgubi v naše kraje pride; ekspr. v očetovi obleki se je kar izgubil bila mu je preširoka, prevelika; ekspr. izgubiti se v spominih intenzivno premišljati o njih
izgubívši tudi zgubívši zastar.: izgubivši bitko, so se umaknili
izgubljèn tudi zgubljèn -êna -o - 1. deležnik od izgubiti: izgubljen čas; izgubljen denar; kakor izgubljen je taval po mestu / zadela ga je izgubljena krogla krogla, za katero se ne ve, od kod, zakaj je bila izstreljena
// izgubljena vera
● ekspr. če nas zanese v tok, smo izgubljeni se ne bomo rešili; preg. kakor dobljeno, tako izgubljeno
♦ rel. izgubljeni raj; izgubljeni sin - 2. ekspr. ki ne ve, kako (se) ravnati: brez nje je (čisto) izgubljen / gledal je za njo z izgubljenim pogledom; prisl.: izgubljeno se smejati; sam.: po prijateljevi smrti se čuti izgubljenega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
príti prídem dov., prišèl prišlà prišlò tudi prišló, stil. príšel príšla (í) - 1. premikajoč se v določeno smer začeti biti
- a) na določeni točki poti: ko je prišel do mostu, je počil strel; komaj je prišel skozi vrata, so ga že klicali nazaj / čoln je prišel v vrtinec in se potopil / prišel je mimo hiš, ne da bi vzbudil pozornost; ko je prišel z njim vštric, ga je pozdravil / prvi dan sta prišla do Beograda / s Kredarice na Triglav je prišel v eni uri pot od Kredarice na Triglav je prehodil
- b) na cilju poti: le dva člana odprave sta prišla na vrh; iz Ljubljane so odšli ob osmih, v Zagreb pa so prišli ob desetih / vlak je kljub okvari prišel pravočasno / po tej poti pridemo, se pride na Šmarno goro ta pot vodi, je speljana
- c) na drugi strani česa: težko so prišli čez ovire; priti čez reko, skozi predor
// premikajoč se v določeno smer začeti biti bližje komu: pridi k meni; pridite k tabli / pridite bližje, naprej, sem / ekspr. prišel je na doseg roke približal se je
- 2. s premikanjem začeti biti na določenem mestu: vprašal ga je, kdo je prišel; počakali so, da pride še predsednik; iz hiše je prišla gospodinja; na oder je prišel pevski zbor; večkrat je prišel pod njeno okno; pridi ven, če si upaš; priti z zamudo; priti peš / prišel mu je odpret; priti h komu na obisk; priti na ples; prišel mu je na pomoč; priti po slovo / priti k vaji udeležiti se je
// piščanec je prišel iz jajca se je izvalil; rastlina je že prišla iz zemlje priklila; na okno je prišla sinička priletela; v pristanišče je prišlo več ladij priplulo
// ekspr. na mizo je prišla skleda žgancev so prinesli skledo žgancev; v čevelj mu je prišel kamen; v vodo so prišle smeti / kot vljudnostna fraza lepo, da ste prišli; kot povabilo pa še kaj pridite
// po opravljeni poti začeti biti v prvotnem kraju: mati je že prišla iz mesta; priti iz tujine domov; priti pozno z dela; zjutraj gre, zvečer pride / priti od vojakov / priti nazaj vrniti se
// s preselitvijo začeti prebivati, živeti kje: če ne boste mogli biti pri njih, pridite k nam; pred nekaj leti je prišel v našo vas / po vojni je prišlo v Ameriko mnogo Evropejcev / fant je prišel iz mesta in se tukaj še ne znajde je prej živel v mestu; ta rastlina je prišla k nam od drugod je bila prinesena - 3. postati član kake skupnosti: k pevskemu zboru je prišlo več dobrih pevcev / v tovarno je prišlo več mladih strokovnjakov; pog. rad bi prišel k železnici dobil zaposlitev pri železniškem podjetju
// zakaj ne pridete med nas, v našo družbo se nam ne pridružite; kadar je prišel med vrstnike, so ga bili veseli se je srečal z njimi - 4. s prevozom, prenosom začeti biti pri naslovljencu, v naslovnem kraju: od doma je prišla brzojavka, pošiljka; pismo še ni prišlo / na njen naslov je prišel paket; pog. honorar je že prišel na žiro račun je že na žiro računu
// prišlo je sporočilo, da so vsi zdravi - 5. v zvezi z do pri širjenju, napredovanju začeti nahajati se kje, do kod: nevihta ni prišla do nas; smrad iz tovarne ne pride do naselja / priti s kleščami do zoba; pog. z roko ne pride do tja ne doseže
// pog. biti, nahajati se v prostoru do kod; segati: gozd pride ponekod do doline; lasje ji pridejo do srede hrbta; obleka ji pride do kolen / cesta pride le do žičnice je speljana - 6. začeti biti na kaki stopnji: napetost je prišla do viška / proizvodnja je prišla do stopnje, ko je ni več mogoče povečati / priprave so prišle v novo fazo / pri izkopu premoga so prišli na milijon ton letno
// pri kakem ravnanju, opravilu začeti biti kje: ko je pri deklamiranju prišla do zadnje kitice, se je zmedla; s pletenjem je prišla skoraj do konca; prišel je le do prvih poskusov naredil je le prve poskuse - 7. nav. 3. os. izraža začetek obstajanja, bivanja česa pri kom, kje: na obraz ji je prišel čuden izraz; solze so ji prišle v oči / prišla je odjuga, povodenj, vročina nastopila je; prišla je toča / prišla je kriza, revolucija, vojna / prišel je čas setve, za setev; prišla je pomlad / prišla je pomoč; prišel bo poraz, uspeh; prišla bo starost in z njo bolezen / brezoseb.: v mednarodnih odnosih je prišlo do napetosti; prišlo je do odpoklica čet; bali so se, da bi prišlo do prepira; pazi, da ne pride do nesreče se ne zgodi nesreča
// pog. jecljanje je prišlo od strahu je povzročil strah; ekspr. če kaj pride, me pokličite se zgodi; pog. ne vem, kaj bo prišlo iz tega nastalo, se razvilo
// brezoseb. izraža obstoj določenih okoliščin, zaradi katerih nastopi dejanje, stanje: prišlo je, da je bil sam doma; spi na postelji ali na tleh, kakor pride; ekspr. če je ravno tako prišlo, je šel spat - 8. izraža, da je kaj navadno na določenem mestu: kazalo pride na konec knjige; na podlago pride debela plast peska; slika pride nad posteljo bo obešena
// pog. med koruzo naj pride fižol naj se sadi
// izraža, da je kaj kje upoštevano: ti avtorji bi lahko prišli v berilo / priti na seznam; vaša izjava bo prišla v zapisnik
// začeti biti kam uvrščen pri razvrstitvi: pevska točka pride za recitacijo; to pride pod točko dve / prvi maj pride letos na nedeljo bo - 9. v zvezi z do postati uspešen v prizadevanju, da se lahko s čim razpolaga: nihče ni vedel, kako so ujetniki prišli do orožja; s tožbo je prišel do parcele / niso prišli do svojih pravic niso si jih pridobili
// z računanjem priti do pravilnega rezultata; priti do sklepov po dolgi razpravi / z oslabljenim pomenom: prišel je do prepričanja, da ne more pomagati prepričal se je; priti do spoznanja, ugotovitve
// pog., z glagolskim samostalnikom ali odvisnim stavkom izraža nastop opravljanja dela, kot ga določa samostalnik: odkar imajo televizijo, redko pridejo do branja; ne pride do pospravljanja / ne pride do tega, da bi se oženil - 10. pog., v zvezi z ob izgubiti: pazi, da ne prideš ob čevlje; v vojni je prišel ob nogo / blago je prišlo ob barvo; krave so prišle ob mleko / žita so sejali samo toliko, da niso prišli ob seme le za seme
- 11. pog., v zvezi z na izraža, da je kdo deležen česa pri razdelitvi: na eno vzgojiteljico je prišlo dvajset otrok / koliko ti pride na uro dobiš, zaslužiš
// izraža, da kaj začne biti obveznost za koga: vsa hlevska dela so prišla nanj; stroški so prišli nanjo morala jih je povrniti, plačati - 12. pog., v zvezi s pod začeti biti v območju česa: ta kraj je prišel pod občino Grosuplje / velik del slovenskega ozemlja je po prvi svetovni vojni prišel pod Italijo bil priključen Italiji
- 13. pog. začeti obravnavati kaj: radi bi se zabavali, ti pa prideš s takimi resnimi stvarmi; spet je prišel s to temo / treba je priti s stvarnejšimi dokazi navesti stvarnejše dokaze
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: ravno pravi čas ste prišli s sporočilom; kar čakal je, kdaj bo prišel s tem vprašanjem bo to vprašal - 14. pog., z izrazom količine stati, veljati: zidar te pride tristo dinarjev na uro; koliko ti pride hrana / z oslabljenim pomenom to ga pride še enkrat toliko stati, kot če kupi ga stane
// znesti: če sto delimo s pet, pride dvajset; ne pride mi toliko kot vam - 15. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka
- a) s predložno zvezo: obleka je prišla iz mode; vozilo je prišlo iz ravnotežja; priti v nesrečo, nevarnost; priti v težaven položaj / publ. priti do izraza postati bolj opazen, viden, jasen; ekspr. sčasoma bo že prišel k pameti bo začel bolj premišljeno, razsodno ravnati; pog. ponesrečenec je prišel k zavesti se je zavedel; priti na oblast dobiti pravico odločati, ukazovati v organizirani družbeni skupnosti
// priti iz rabe prenehati se rabiti; domačija je prišla na dražbo; prišel je pod njegov vpliv on je začel nanj vplivati; kot dediči pridejo v poštev vsi otroci kot dediče je treba upoštevati
// pog. rad bi prišel do profesorja postal profesor; pitje kave je prišlo v navado postalo navada - b) s smiselnim osebkom v dajalniku, s prislovno rabljenim izrazom: pog. prišlo mu je slabo postalo; star. kar vroče mu je prišlo, ko je to slišal
- c) nedov., pog., s pridevnikom: koruza pride predraga za krmljenje je; ta stvar pride pretežka, če je iz železa
● pog. ko pridejo leta, boš težje delal ko se boš postaral; ekspr. kadar ni ubogal, je prišla palica na pomoč kadar je bilo opominjanje brez uspeha, je bil tepen; pog. skozi luknjo pride vtaknjena železna palica je; se vtakne; ekspr. tako mi je prišlo, pa sem ga udaril izraža nastop določenega stanja, zaradi katerega pride do dejanja; pog. vse je naredil zate, ti pa prideš in mu očitaš malomarnost poudarja dejanje v sledečem stavku; ekspr. zdaj je prišla njegova ura uresničile so se mu želje; zdaj lahko uresniči svoje namere; evfem. prišla je njegova zadnja ura umira; tudi nanj pride vrsta tudi on bo moral to pretrpeti; tudi on bo moral umreti; ko so drugi utihnili, je on prišel do besede začel govoriti; ekspr. priti stvarem do dna, knjiž. do jedra popolnoma jih spoznati; publ. na posvetovanju niso prišli do skupnega jezika niso dosegli enakega mnenja o kaki stvari; ekspr. nikdar mu ne prideš do konca ne da se prepričati; ekspr. otroci so že prišli do (svojega) kruha se sami preživljajo, vzdržujejo; priti do sape ustavil se je, da bi prišel do sape začel lažje dihati; publ. gospodarstvo ne pride do sape v gospodarstvu ne morejo začeti normalno delati, poslovati; ekspr. ni prišla do sape od presenečenja zelo je bila presenečena; ekspr. ko je nevarnost minila, so spet prišli do sape so se sprostili; pog. sam ne bi prišel do tega, na to, kar ste mi povedali ne bi spoznal, odkril, ugotovil tega; pog. kako pa pridete do tega, da si kar sami jemljete niste upravičeni; pog. nista prišla do ti nista se začela tikati; ekspr. ni mu mogel priti do živega izraža nesposobnost osebka, da bi koga bistveno prizadel; ekspr. to mu je prišlo prav iz srca je rekel zelo iskreno, prizadeto; veliko izobražencev je prišlo iz njihove šole je vzgojila, dala njihova šola; ekspr. iz njegovih ust je prišla obsodba on je izrekel obsodbo; ekspr. ni vse za natis, kar pride izpod peresa kar kdo napiše; ekspr. poskrbi, da mi pride izpred oči da bo odšel; da ga ne bom več videl; pog. slabost je prišla od slabega zraka povzročil jo je slab zrak; ekspr. ni še prišel dosti od tal ni še dosti zrasel; pog. bil je še začetnik, komaj je prišel z univerze jo je končal; pog. k hiši je prišla nova gospodinja dobili so novo gospodinjo; priti k sebi pog. čelo so mu zmočili z mrzlo vodo, da bi prišel k sebi se zavedel; pog. ko so ji dali jesti, je prišla k sebi si je opomogla; pog. odkar ga ni videla, je prišel precej k sebi si je izboljšal gospodarski položaj; se je precej zredil; priti med ljudi star. slovnica je prišla med ljudi leta 1584 je izšla; stvar je že prišla med ljudi se je razvedela, postala splošno znana; priti na čisto v tej stvari sta prišla na čisto sta poravnala vse medsebojne obveznosti; prišel je na čisto sam s seboj spoznal je, kakšen je; priti na dan ekspr. knjiga je že prišla na dan je izšla; ti predmeti so prišli na dan pri izkopavanju so bili odkriti; vse pride na dan vse se izve, pojasni; ekspr. pridi z besedo na dan povej, kaj misliš; ekspr. po večletnem skrivanju je prišel na dan se je pokazal, se nehal skrivati; star. prišel je njemu na rame on mora skrbeti zanj; star. nadloge so prišle nadenj, nanj so ga prizadele; ekspr. prišla je na grmado sežgali so jo na grmadi; ekspr. prišel je na čudovito idejo, misel spomnil se je nečesa čudovitega; predlagal je nekaj čudovitega; glede njega, z njim je hotel priti na jasno izvedeti, spoznati, kakšen je v resnici, kaj namerava; priti na jezik govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; zapiše besedo, kakor mu na jezik pride se je slučajno spomni; kletev mu je nehote prišla na jezik nehote jo je izgovoril; pog. priti na kant, na nič obubožati, gospodarsko propasti; ekspr. priti na konja uspeti, doseči cilj; ekspr. tudi vi boste prišli na tapeto tudi o vas bodo kritično govorili; ekspr. še na misel, na pamet mi ne pride, da bi to storil izraža močno zanikanje; ekspr. to mi ne pride nikoli na misel, na pamet tega se nikoli ne spomnim; nikoli ne pomislim na to; pog. meso je prišlo na mizo le ob največjih praznikih meso so jedli le ob največjih praznikih; pog. tudi ti boš prišel na moje boš v takih razmerah, stanju, kot sem jaz; pog. torej je prišlo na moje je tako, kot sem jaz trdil; ekspr. drama ne bo nikoli prišla na oder ne bo nikoli uprizorjena; ekspr. priti na okus pri kaki stvari začutiti zadovoljstvo ob njej; priti na beraško palico popolnoma obubožati; priti na pot ekspr. pazi, da mu ne prideš na pot da ga ne začneš ovirati pri njegovi dejavnosti, delu; da te ne dobi, odkrije; ekspr. upala je, da bo prišel na pravo pot da bo začel živeti pošteno; priti na površje na površje so prišle napredne družbene sile so se uveljavile; na površje so prišle nekatere doslej neznane stvari so postale znane, javne; priti na svoj račun ekspr. misli, da bo prišel na svoj račun bo imel korist; ekspr. smučarji so prišli na svoj račun so se lahko dosti smučali; vprašanje je prišlo na dnevni red se je začelo obravnavati; po njegovi smrti je posestvo prišlo na sina postalo sinova last; pazi, da ne prideš na slabše da se ti ne bo godilo slabše; ekspr. v tem kraju je prišel na svet se je rodil; na uho mu je prišlo rahlo brnenje zaslišal je; ekspr. pazil je, da to ne bi prišlo komu na uho, ušesa da tega ne bi kdo izvedel; ekspr. priti na zeleno vejo gmotno si opomoči; priti na vrsto ta stvar še ni prišla na vrsto se še ne more obravnavati, uresničiti, opraviti; zdaj pridete vi na vrsto za plačilo boste morali vi plačati; ekspr. pazi, da ne prideš ob glavo da te ne ubijejo; ekspr. zaradi te nesreče je prišel čisto ob pamet ni sposoben premišljeno, razsodno ravnati; ekspr. ukrade, kar mu pride pod roko kar more; priti pred koga ekspr. zaradi laži se mu ne upa priti pred oči čuti se krivega, boji se ga; ekspr. razbil je vse, kar mu je prišlo pred oči kar je videl, dosegel; stvar bo prišla pred sodišče bo obravnavana na sodišču; stvar je prišla v javnost se je razvedela, postala splošno znana; ekspr. priti v konflikt s kom ne soglašati s kom, nasprotovati mu; ekspr. priti v konflikt s predpisi ravnati v nasprotju z njimi; evfem. prišel je že v leta postaral se je; ekspr. tako ravnanje mu je prišlo v meso in kri je postalo njegova navada; prišel je popolnoma v njeno oblast popolnoma se je podredil njeni volji, njenim zahtevam; publ. problem manjšin je spet prišel v ospredje postal pomemben, pereč; knjiž. njegov pogum je prišel v pregovor je postal splošno znan; te znamke so že prišle v promet se že prodajajo, uporabljajo; priti v roke prebere vsako knjigo, ki mu pride v roke jo dobi, najde; pog. če mu bo prišel v roke, bo tepen če ga bo dobil, ujel; ekspr. ne bi rad njemu prišel v roke bil njemu podrejen; posestvo je prišlo v tuje roke je prenehalo biti last določene družine; priti v stik z drugimi deželami videti, spoznati jih; to mu še ni prišlo v zavest tega se še ne zaveda; pog. prišel je ljudem v zobe opravljajo ga; priti za kom ekspr. vino je prišlo za njim ga je upijanilo šele nekaj časa po pitju; ekspr. prišlo je za njim, kaj je hotela šele kasneje je doumel; ekspr. vse to stradanje bo prišlo za teboj kasneje boš čutil posledice stradanja; evfem. kmalu bom prišel za teboj bom umrl; priti blizu sprl se je z nami, pa ne pride več blizu ne prihaja več k nam; ekspr. z ničimer mu ne prideš blizu zelo je nedostopen; ni ga mogoče prizadeti; priti daleč iron. daleč si prišel moralno, gospodarsko si zelo propadel; brez znanja ne prideš daleč ne boš imel uspehov; nar. testo je že prišlo gor je vzhajano; priti kam ekspr. kam pa pridemo, če bo vsak delal po svoje izraža odklonitev; ekspr. kam smo prišli, zmeraj slabše je izraža nezadovoljstvo s stanjem; ekspr. vidite, kam je prišel s pijančevanjem kako zelo je moralno in gmotno propadel zaradi njega; priti naokrog pog. leto hitro pride naokrog mine; pog. novica je prišla naokrog se je razvedela; pog. prišla sem malo naokrog na obisk; priti naprej nar. dostikrat mi naprej pride, kako smo živeli včasih se spomnim, pomislim; pog. prišel je naprej od njegovih pojmovanj njegova pojmovanja je razvil, dopolnil; pog. v kmetijstvu niso prišli dosti naprej niso dosti napredovali, se razvili; pog. v službi je prišel naprej dobil boljši položaj; pog. z zidanjem so prišli le malo naprej le malo so sezidali; pog. počasi je le prišel naprej si je gmotno opomogel; priti naproti knjiž. rad pride vsakemu naproti mu skuša ustreči; ekspr. pobotal bi se z njim, če bi mu le prišel malo naproti če bi mu pri tem malo pomagal; ne priti nikamor ekspr. pogajanja o ustavitvi bojev niso prišla nikamor niso bila uspešna; pog. s svojo trmo ne boš nikamor prišel ne boš nič dosegel; odtod pride tudi ime kraja izvira; priti prav pog. če nisem prav prišel, lahko grem če nisem dobrodošel; pog. vsaka beseda mu prav pride vsako besedo zna spretno porabiti v šali, pogovoru; pog. to bi mi prav prišlo bi mi koristilo, pomagalo; priti proč nižje pog. prašiči so mu proč prišli poginili; nižje pog. pri nas nobena reč proč ne pride se ne pokvari, uniči; priti skozi nižje pog. avto zaradi okvar pri kontroli ni prišel skozi so ga izvrgli, zavrnili; nižje pog. s tem denarjem ne pridemo skozi ne moremo shajati; nižje pog. poceni je prišel skozi ni bil huje poškodovan, kaznovan; ni imel dosti stroškov; priti skupaj pog. glede otrokovega imena nista prišla skupaj se nista zedinila; pog. tu prideta cesti skupaj se združita; pog. ta dva ne bosta prišla skupaj se ne bosta poročila; se ne bosta sporazumela; pog. kadar prideta skupaj, se prepirata se srečata; pog. mladina bo zvečer prišla skupaj se bo zbrala; pog. prišel bo, če ne bo prišlo kaj vmes če ne bo tega kaj preprečilo; priti zraven pog. preveč ima oboževalcev, on ne pride zraven nima možnosti, da bi si pridobil njeno naklonjenost; pog. imamo prijetno družbo, še ti pridi zraven se pridruži; pog. zaradi prehude konkurence ne boš prišel zraven uspel v potegovanju za kaj; pog. stvar se je razvijala, kakor je prišlo nenačrtno; pride pa mine nobena stvar ne traja neskončno dolgo; nič ne pride samo od sebe za vsako stvar se je treba truditi; ekspr. vse pride, vse mine izraža pomirjenje s čim; preg. kdor prej pride, prej melje prvi ima prednost; preg. nesreča ne pride nikoli sama slabi, neprijetni dogodki se pogosto vrstijo drug za drugim; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti
♦ rel. priti v nebesa doseči posmrtno osrečujoče stanje zveličanih; šport. naše moštvo je prišlo v finale
prišédši -a -e star.: prišedši v mesto, je poiskal prijatelja; vsi so se ozrli na prišedšo žensko; sam.: prišedšega so burno pozdravili
príšel -šla -o: prišli fantje, vojaki; vsi so pogledali prišla dekleta; sam.: govorili so o prišlih in domačih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
dobíti -ím dov., tudi dóbil; stil. dobóm (ī í, ọ̑) - 1. postati imetnik česa neposredno danega ali poslanega: povsod kaj dobi; dobiti kos kruha, kozarec vina; si že dobil plačo za ta mesec; dobiti brzojavko, pismo / dokumente je dobil nazaj / dobiti vznemirljive novice s fronte; dosti so dobili za domačo nalogo / v kateri trgovini si to dobil kupil; pren. dobiti možnost, priložnost za kaj
- 2. s širokim pomenskim obsegom postati bogatejši
- a) za kako stvar: kmetje so dobili zemljo v dar; dobiti svoj delež; za rojstni dan ni dobil ničesar; dobiti na pósodo, za doto; dobiti za denar, za gotovino, zastonj / dobiti otroka, sina / mačka je dobila mlade povrgla, skotila; po starših je dobil kmetijo podedoval
- b) za kako lastnost: jed je dobila zaradi dodatkov prijeten okus; njegov obraz je spet dobil barvo; stvar je dobila visoko ceno; zbiralna akcija je dobila širok obseg / dobiti veselje do dela / dobiti sive lase osiveti; dobiti pogum opogumiti se
// postati deležen - a) kakega stanja, navadno neprijetnega: dobiti bolezen, jetiko, vročino; dobiti kašelj, živčni napad; ob eksploziji je dobil hude opekline; pri padcu je dobil pretres možganov; dobiti prehlad prehladiti se
- b) kakega pojava, navadno vremenskega: dobili smo dež, sneg; po dolgem času smo dobili lepo vreme
- 3. sprejeti denar kot nadomestilo za kaj prodanega ali storjenega: koliko si dobil za avto, delo, garanje; za hišo je dobil premalo / za to nisem dobil ničesar / samo posmeh je dobil za zvestobo
- 4. s širokim pomenskim obsegom biti uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa: nikjer nisem mogla dobiti solate; delo zaostaja, ker ne dobimo delavcev; dobiti delo v tovarni; še ob pravem času so dobili dokumente; dobiti kredit za zidanje šole, lokacijo za gradnjo hiše; dobiti konju par; dobiti prostor v avtobusu / v zakon je dobil zdravo kmečko dekle; dobila je bogatega moža / dobiti neodvisnost, samostojnost, svobodo / žensko so dobili otrokom za varuha najeli
// najti koga, naleteti na koga: gospodarja ni dobil doma; dobila ga je mrtvega; dobil jih je v živahnem pogovoru / gob je bilo malo, vendar jih je nekaj le dobila / če pohitite, boste vlak še dobili
// z uspehom končati določen proces, v katerem nastopata navadno dve nasprotni strani: dobiti bitko, igro, pravdo, stavo, vojno - 5. s širokim pomenskim obsegom priti do koga, biti uspešen v iskanju koga, ki se tega izogiba: kurirja je dobila sovražnikova patrulja; če te dobijo, te bodo zaprli; vlomilca so kmalu dobili; ko te dobim, boš tepen / pog.: dež me je dobil; nevihta ga je dobila v gorah; brezoseb. dobilo jih je sredi polja bili so tam, ko je začelo deževati, snežiti
- 6. napraviti, da kdo kam pride: trudili so se, da bi ga dobili iz ječe; dobiti smet iz očesa; ekspr. komaj so ga dobili iz postelje / dobiti koga na svojo stran; niso ga mogli dobiti v svojo družbo
// knjiž. napraviti, da pride kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: če delimo dvajset s štiri, dobimo pet; žveplo, ki ga dobimo iz spojin; podatki, ki jih dobimo v analizi - 7. izraža, da je kaj kje na razpolago: delavcev ni mogoče dobiti; vstopnice dobite pri blagajni; v trgovini se dobi tudi tobak / dobiš me lahko vsako popoldne
- 8. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: dobiti odgovor, odlikovanje, opomin, plačilo, pohvalo, pomoč, priznanje, soglasje; dobiti nagrado biti nagrajen; dobiti oceno biti ocenjen
// dobiti gol; dobiti obisk / dobiti ime Peter / dobiti dobro, prijazno besedo / dobiti klofuto, udarec; dobiti jih s palico; pog. dobil je eno okrog ušes / dobiti vtis, da so otroci nedisciplinirani; dobiti vpogled v stvar
● žarg., trg. prosim, že dobite? vam že strežejo; pog. med njimi se dobijo tudi pošteni ljudje med njimi je tudi nekaj poštenih ljudi; pog. dobiti košarico biti zavrnjen ob ponudbi za ples; biti zavrnjen sploh; ekspr. dobiti kroglo v glavo biti ustreljen; biti ranjen v glavo; pog., ekspr. tu dobi vsaka stvar noge vsaka stvar se tu izgubi, izgine; pog. dobiti pet let, mesecev (zapora) biti obsojen na pet let, mesecev (zapora); pog. končno je nesramnež dobil svoje bil je ostro zavrnjen, kaznovan; pog. prosim, bi lahko dobil tajnika bi lahko govoril z njim; ekspr. pošteno jih je dobil pod nos zavrnili so ga, spravili so ga v zadrego zaradi njegove napake; ekspr. pazi se, če te dobim pred oči če prideš v bližino; pog. precej ga je dobil v glavo precej je vinjen; ta ženska ga je popolnoma dobila v svojo oblast popolnoma se podreja njeni volji, njenim zahtevam; pog. dobiti koga v pest, v roke ujeti in kaznovati ga; pog. v vas smo dobili vojake v našo vas so prišli vojaki; pog. dobiti kaj toplega v želodec pojesti kako toplo jed; pog., ekspr. rad bi dobil kaj za pod zob rad bi kaj pojedel; ekspr. če še toliko govoriš, ga ne boš dobil za stvar ga ne boš pregovoril, pridobil; pog. dobiti koga na laži ugotoviti, da se je kdo zlagal; pog., ekspr. dobiti jih po glavi biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan; pog., ekspr. dobiti jih po grbi biti tepen; biti premagan; ekspr. dobiti po nosu biti deležen zbadljivega, odklonilnega ravnanja; brezoseb., pog. v rudniku ga je dobilo se je ponesrečil; kar je iskal, to je dobil zaradi nepremišljenega, neprevidnega ravnanja je doživel kaj neprijetnega; preg. kdor dolgo izbira, izbirek dobi
♦ navt. dobiti veter v jadra; rel. dobiti odvezo; šport. dobiti točko zmagati
dobíti se pog. sestati se, sniti se: dobimo se pred odhodom vlaka, ob desetih; dobiti se s kom
dobívši zastar.: dobivši pismo od prijatelja, je takoj odpotoval
dobljèn -êna -o: pripraviti načrt na osnovi dobljenih podatkov; preveriti dobljene rezultate; ta denar ni po pravici dobljen; z destilacijo dobljena snov; zmaga je dobljena
● preg. kakor dobljeno, tako izgubljeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pridobíti -ím dov., pridóbil (ī í) - 1. z delom, prizadevanjem priti do česa: zapravil je vse, kar so starši pridobili; pridobil (si) je veliko premoženje; dovolj je pridobil, da bodo preskrbljeni on in družina / s kupčijo je pridobil dosti denarja / pridobiti izkušnje z delom, znanje z učenjem / slovenščini je pridobil velik ugled; pridobiti si oblast; pridobil si je pravico sodelovati na prvenstvu / pridobiti si odpornost
- 2. narediti, da pride kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: pridobiti maslo iz mleka; pridobiti srebro iz rude; pridobiti s kemičnim postopkom, s sušenjem
♦ fiz. pridobiti z destilacijo
// narediti, da kaj postane na razpolago kot rezultat določenega dela: pridobiti obdelovalno zemljo z izsuševanjem močvirij / pridobili so dovolj premoga nakopali - 3. vzbuditi pozitiven, naklonjen odnos: če bi se potrudil, bi jo lahko spet pridobil; z obljubami jih je hotel pridobiti; že po prvi skladbi so pridobili občinstvo / pridobil si je njegovo zaupanje
// narediti, da kdo pride s kom, čim v določen odnos: pridobiti nove člane, naročnike; pridobiti (si) pristaše
// vzbuditi pri kom pripravljenost za kaj: skušal je pridobiti dijake, da bi zapisovali narodno blago; pridobiti ljudi za sodelovanje - 4. postati boljši, kvalitetnejši, bogatejši: če bi knjigo pregledal lektor, bi veliko pridobila; učbenik je s tem pregledom samo pridobil / če sliko pogledaš od daleč, še pridobi je videti lepša
// postati v večji meri deležen kake lastnosti, značilnosti: pridobiti hitrost, publ. na hitrosti, pri hitrosti; pridobiti težo, višino
● publ. pridobiti na času storiti kaj prej kot v določenem času; imeti časovno prednost pred kom; ekspr. v očeh vaščanov je pridobil vaščani ga bolj cenijo, spoštujejo; knjiž. pridobiti si literarno ime postati znan kot dober pisatelj, pesnik
pridobljèn -êna -o: pridobljen ugled; pridobljene pravice; nepošteno pridobljeno blago; iz nafte pridobljeno gorivo; znanje, pridobljeno s študijem
♦ biol. pridobljena lastnost nededna lastnost, pridobljena v življenju zaradi vplivov okolja; med. pridobljena imunost imunost, nastala s prestano okužbo ali s cepljenjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zasítiti -im dov. (í ȋ) - 1. narediti, povzročiti, da postane kdo tako sit, da mu je hrana odveč, nezaželena: tečna jed človeka hitro zasiti
- 2. ekspr. narediti, povzročiti, da postane komu kaj odveč, nezaželeno zaradi prevelike količine, stopnje: zasititi koga z obljubami / zasititi jezik z narečnimi izrazi / zasititi svojo strast; zasititi željo koga po potovanjih
- 3. fiz. narediti, povzročiti, da kaka snov sprejme vase največjo mogočo količino česa: zasititi zrak s paro
- 4. publ. z veliko količino blaga narediti, povzročiti, da je ponudba večja od povpraševanja: zasititi trg / zasititi potrošnjo
zasítiti se - 1. postati tako sit, da je hrana odveč, nezaželena: pri jedi se takoj zasiti / zasititi se s sladkarijami
- 2. ekspr. postati komu kaj odveč, nezaželeno zaradi prevelike količine, stopnje: zasititi se ljubezni / zasititi se sonca in morja / zasititi se družbe koga
- 3. fiz. sprejeti vase največjo mogočo količino česa: zrak se je zasitil s paro / les se je zasitil z vlago
- 4. publ. postati tako poln blaga, da je ponudba večja od povpraševanja: trg se je zasitil
zasíčen -a -o: z vlago zasičen zrak; trg je zasičen
● zasičen vonj vonj, katerega izrazitost, polnost ne more biti še večja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
podivjáti -ám dov. (á ȃ) - 1. začeti živeti svobodno v naravi: pes mu je ušel in podivjal / kulturne rastline lahko podivjajo
- 2. postati nekultiviran, neciviliziran: zaradi življenja v samoti je popolnoma podivjal
// postati neobdelan, nenegovan: ni zmogel dela in vinograd mu je podivjal; vrt hitro podivja
// ekspr. začeti bujno, nepravilno rasti, se razvijati: trte ni obrezal, zato je podivjala / živa meja je podivjala / nekatere vrtnice preveč podivjajo, če niso dovolj obrezane se preveč bujno razrastejo; pren. gospodarstvo je po vojni podivjalo - 3. začeti divje, razposajeno tekati sem ter tja: otroci so ob pogledu na žogo podivjali; ko je psa izpustil z vrvice, je podivjal; splašena žival je podivjala
// ekspr. začeti se zelo hitro premikati: avtomobil je na ravni cesti podivjal - 4. priti v stanje, ko se ne obvladujejo negativne lastnosti: namesto da bi se poboljšal, je še bolj podivjal; med vojno so nekateri ljudje popolnoma podivjali / slaba družba ga je podivjala
// začeti v dejanju kazati svojo jezo, togoto: ni se mogel več premagovati in je podivjal; pri kartah je naravnost podivjal / podivjati od jeze
// postati neukrotljiv, nediscipliniran: otroci so med počitnicami podivjali; pes mu je v naravi podivjal / letalo je zaradi nevihte podivjalo
podivján -a -o: ukrotiti podivjanega konja; podivjani vojaki; zaraščen, podivjan vrt; raste kot kulturna rastlina ali pa podivjana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
prêdmet -éta m (é ẹ́) - 1. kar obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja in je zaznavno s čuti, umom, zlasti kot celota kakih lastnosti: opazovati, otipati predmet; poimenovati predmete; zaznavati predmete; dolg, ozek predmet; kovinski, topi predmeti; oblika, velikost predmeta; položaj predmeta; videz predmeta; določiti razdaljo do predmeta, med predmeti; svoboda ni predmet, ampak pojem / neznani leteči predmet občasen kratkotrajen pojav, stvar visoko v atmosferi z neznanim vzrokom nastanka
- 2. kar je izdelano, narejeno za zadovoljevanje določenih potreb, opravljanje določene dejavnosti: izdelovati predmete; obdelovati predmet s pilo; razstaviti predmete v muzeju / lončarski predmeti izdelki; muzejski predmeti; okrasni predmet; potrošni predmeti; tehnični predmeti; trgovski predmeti; uporabni predmeti; predmeti za osebno higieno; predmet za široko potrošnjo; urad za najdene predmete
- 3. navadno s prilastkom pojem, stvar, na katerega se nanaša, je usmerjeno kako dejanje: pesem je predmet estetskega doživljanja; predmet spoznavanja / predmet poslovanja delovne organizacije dejavnost, dejavnosti
// oddaljiti se od predmeta razprave; pisati predmetu ustrezno; zamenjati predmet pogovora / publ. postati predmet izkoriščanja in zatiranja; biti, postati predmet pozornosti vzbuditi pozornost
// pojem, stvar, na katerega se nanaša, je usmerjeno človekovo znanstveno delovanje, ustvarjanje: predmet estetike je lepo in človekov odnos do lepega; določiti predmet in cilje etnografije / raziskovalni predmet - 4. šol. učno področje, predpisano in vsebinsko določeno s predmetnikom in učnim načrtom: poučevati biologijo, matematiko in druge predmete; biti ocenjen iz vseh predmetov; pouk je razdeljen po predmetih / izbirni učni predmet obvezen učni predmet, osebno izbran iz dane skupine predmetov; neobvezni učni predmet učni predmet, prepuščen osebni izbiri; učni predmet
// znanje, vedenje s področja določene stroke, vede ali več strok, ved, ki se daje ali pridobiva v izobraževalnem procesu: opraviti izpit iz več predmetov; naravoslovni predmeti; strokovni predmet / študijski predmet - 5. lingv. stavčni člen, sklonsko odvisen od povedka, ki izraža, koga ali kaj prizadeva glagolsko dejanje: glagolsko dejanje prehaja na predmet; dajalniški predmet; glagol s predmetom v tožilniku / neposredni predmet predmet v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku; notranji predmet predmet, ki označuje z dejanjem nastajajočo stvar; posredni predmet predmet v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku
♦ ekon. delovni predmet kar človek s svojim delom v proizvodnji preoblikuje; filoz. predmet kar obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja; pojem, stvar, na katerega je usmerjena zavest, mišljenje; jur. dokazni predmet predmet, s katerim se dokazuje; predmet obtožbe dejanje, za katerega tožilec zahteva, da se obtoženec obsodi; predmet spora predmet, o katerem je med strankama spor in o katerem mora sodišče odločiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
odrásti -rástem in -rásem dov. (á) - 1. postati telesno in duševno zrel: sin je že odrastel; ko je odrastel, je odšel na delo v tovarno / komaj je malo odrastel, so ga dali za pastirja postal nekoliko večji, starejši
// s prislovnim določilom preživeti čas rasti, zorenja: odrasti brez staršev, na kmetih, v mestu
// ekspr., z dajalnikom postati prevelik, neprimeren za kaj: otroškim igram je že odrastel; odrasti šoli - 2. dobiti dokončno podobo, razviti se: odrastla je v lepo dekle
odráščen -a -o: odraščen človek; postati odraščen; čutiti se odraščenega; sam.: v družini so bili samo odraščeni odrasli; prim. odrasel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
oživéti -ím dov., ožível (ẹ́ í) - 1. postati (ponovno) živ: princeska v pravljici oživi / mrtvo oko spet oživi / spomladi narava oživi
// začeti se gibati, premikati, kot da bi bil živ: lutke v njegovih rokah so oživele; sence na steni so oživele - 2. postati živahen, dejaven: ob novici je vsa oživela; oživeti v pričakovanju dogodka / njen obraz je oživel
// s pojavitvijo navadno večjega števila premikajočih se ljudi postati razgiban, živahen: zvečer so ulice oživele; brezoseb. zunaj je naenkrat oživelo - 3. ponovno se pojaviti, vzbuditi: v njem so oživeli spomini; sum je oživel v njegovi duši
oživèl in oživél -éla -o: oživela narava
ožívljen -a -o: v pričakovanju oživljen obraz; prisl.: fant je oživljeno nadaljeval
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zatemnéti -ím [təm] dov., zatemnì in zatèmni (ẹ́ í) - 1. postati (bolj) temen: papir na svetlobi zatemni; voda je zaradi močnega dežja zatemnela / oči so mu zatemnele od jeze / knjiž. ko je dan zatemnel, so se prižgale luči ko se je stemnilo
- 2. knjiž. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zaradi oblakov je sonce nenadoma zatemnelo
// postati manj izrazit: njegova slava je hitro zatemnela - 3. knjiž. postati mrk, neprijazen: ob teh besedah je njegov obraz zatemnel
zatemnèl in zatemnél -éla -o: od starosti zatemnele slike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zaživéti -ím dov., zažível (ẹ́ í) - 1. s prislovnim določilom začeti živeti tako, kot izraža določilo: ko so otroci zrasli, je družina bolje zaživela; zaživeti sproščeno, veselo; na starost bi rad zaživel umirjeno / ekspr. umrla je, preden je polno zaživela
- 2. vzbuditi občutek, kot da bi bil živ: ob obujanju spominov jima je prijatelj zaživel pred očmi / ekspr. pokrajina na sliki je zaživela
- 3. ekspr. začeti delovati: brez njegove zavzetosti društvo ne bi zaživelo; v tistem času je zaživelo več smučarskih klubov
// začeti potekati v večjem obsegu, bolj intenzivno: delo na kulturnem področju je zaživelo; vse načrtovane dejavnosti na šoli niso zaživele - 4. ekspr. postati živahen, dejaven: ob glasbi so zaživeli; v veseli družbi je še sam zaživel; s pomladjo je spet zaživel / njen obraz zaživi ob misli na domače / ob njegovem nastopu je dvorana zaživela / pogovor ni mogel zaživeti
// s pojavitvijo navadno večjega števila premikajočih se ljudi postati razgiban, živahen: ob sobotah trg zaživi; zjutraj ulice zaživijo - 5. redko postati (ponovno) živ; oživeti: spomladi narava spet zaživi
● knjiž. on zna zaživeti s sočlovekom se zna vživeti vanj; ekspr. grmovje je v temi zaživelo v njem se je začelo nekaj gibati, premikati; knjiž. slovenski jezik je v Prešernovi poeziji zaživel z vso samoniklo močjo v Prešernovi poeziji se je pokazala vsa izrazna moč slovenskega jezika; ekspr. glavni liki romana ne zaživijo niso prepričljivi; redko veliko let je že minilo, odkar so na svetu zaživeli ljudje začeli živeti; zastar. z lahkomiselnim življenjem je zaživel dober glas zapravil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
ogréti ogréjem dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. narediti kaj toplo: ogreti sobo; ogreti vodo do sto stopinj; ogreti si roke pri ognju
- 2. povzročiti občutek toplote: sonce jih je ogrelo / čaj nas je ogrel; pot v hrib jih je ogrela; pren. prijazna beseda človeka ogreje; taka pesem ogreje srce
- 3. ekspr. navdušiti: sodelavce je ogrel za svoj načrt; ogreti se za šport, študij / govornik ni mogel ogreti občinstva; predstava je gledalce ogrela
ogréti se - 1. postati topel: kamenje se na soncu ogreje; voda se je že ogrela; brezoseb. počakali so, da se je zunaj nekoliko ogrelo / stroj se je preveč ogrel preveč segrel, pregrel
- 2. dobiti občutek toplote: stopi v hišo, da se ogreješ; na soncu se je dobro ogrel; ogreti se ob ognju, pri peči; ogreti se s hojo
● ekspr. družba pri mizi se je kmalu ogrela razživela; ekspr. pogovor se nikakor ni hotel ogreti postati sproščen; ekspr. ogreti se za dekle začutiti naklonjenost, ljubezen do nje
ogrét -a -o: ogret krožnik; za šport ogreti ljudje; ogreta telovadnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
otemnéti -ím [təm] dov., otemnì in otèmni (ẹ́ í) - 1. postati nekoliko temen: nebo je otemnelo
// izgubiti močen sijaj, svetlobo: ob mrku sonce otemni; zjutraj zvezde otemnijo niso več vidne - 2. knjiž. postati manj izrazit: njegova slava je otemnela
- 3. knjiž. postati mrk, neprijazen: obraz mu je otemnel
● knjiž. vsa okna v vasi so otemnela v nobeni hiši več ne gori luč; knjiž. um mu je otemnel postal je duševno bolan
otemnèl in otemnél -éla -o: srebro, otemnelo od starosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
póln -a -o [u̯n] prid., pólnejši (ọ̑ ọ́) - 1. v katerem je toliko česa
- a) kolikor drži: sod je poln, nehaj vlivati; polna košara, vreča; do polovice poln; skoraj poln; zvrhano poln / v vrsti so stali kozarci, polni medu napolnjeni z medom
- b) kolikor lahko sprejme: polni avtobusi niso ustavljali na postajah; hoteli so v počitnicah polni; polna skladišča; ekspr. nastopili so pred nabito polno dvorano / zvezek bo kmalu poln
- 2. s širokim pomenskim obsegom v katerem je določena stvar
- a) v velikem številu, v veliki količini: hlevi so spet polni; ob praznikih so gostilne polne / poln klas, strok v katerem je dosti semen; češnje so letos polne imajo dosti sadov
// nav., ekspr.: trg je bil poln ljudi na trgu je bilo dosti ljudi; biti poln načrtov, vtisov imeti dosti načrtov, vtisov; ceste, polne blata zelo blatne; knjiž.: leto, polno dogodkov; zvezd polno nebo - b) sploh: vse vaze so polne, kam naj da rože; obe roki ima polni; ima polna usta / polna puška nabita; polna školjka v kateri je žival
// ki ima določene lastnosti, značilnosti v veliki meri: poln glas; poln okus izrazit; polna, črna brada gosta
// izrazno poln jezik; vsebinsko in zvočno poln verz / publ. ta starec je edina polna oseba romana prepričljiva, živa
// ekspr., z rodilnikom ki ima kako lastnost v veliki meri: odšel je poln upanja; biti poln veselja, zdravja zelo vesel, zdrav; knjiž.: glas, poln hrepenenja; ljubezni poln pogled
- 3. ki predstavlja najvišjo stopnjo
- a) glede na določeno mero: popiti poln lonec mleka; dodati polno veliko žlico olja / publ.: plačati je moral polno vsoto celo; delati polno uro / polna pokojnina pokojnina, za katero so izpolnjeni vsi pogoji za največji dosegljivi znesek
- b) publ. glede na določene možnosti, sposobnosti: zaleteti se ob polni hitrosti; nasad je v polni rodovitnosti največji; stroj je dosegel polno število obratov največje mogoče
// čas polnega razcveta baročne umetnosti
- 4. publ. ki obsega vse sestavne dele celote, enote; popoln: vojak v polni bojni opremi; književnost, ki ima razvito le poezijo, še ni polna književnost / zbora so se udeležili v polnem številu vsi
// napiši njegov polni naslov ime, priimek in bivališče; podpisati se s polnim imenom z imenom in priimkom
// ki ni z ničimer omejen, zmanjšan: biti pri polni zavesti / bojevati se za polno neodvisnost; prevzeti polno odgovornost za akcijo vso; to zahtevate s polno pravico popolnoma upravičeno
// to je junaštvo v polnem pomenu besede pravo, resnično junaštvo
// v prislovni rabi, v zvezi v polni meri, v polnem obsegu v celoti, popolnoma: prikazati stvar v polnem obsegu; tak odgovor ne zadovoljuje v polni meri / to nas v polni meri sili k smotrnejšemu gospodarjenju zelo, močno - 5. ekspr. ki ima na telesu razmeroma precej tolšče, mesa: bila je polna, a ne debela / polne prsi, roke, ustnice / postati poln v obraz
- 6. ki ni votel, je iz celega: poln rog; polna in votla telesa / kolo s polnimi gumami brez zračnic; polna opeka opeka, ki nima votlin, votlinic
// ki je cel pobarvan, izvezen: polni krožci; listi naj bodo polni, cveti pa le obrobljeni / polna luna luna, ko je vidna vsa njena površina - 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: predenj je stresla poln predpasnik jabolk; polna stran opomb; prinesti polno naročje drv
● ekspr. ona je v polnem cvetu zelo lepa, mlada; pog., ekspr. obljub imam že poln kovček ne maram, da mi še naprej samo obljubljate; nižje pog. zdaj te imam pa poln kufer naveličan sem te, odveč si mi; knjiž. skrinja iz polnega lesa iz masivnega lesa; ekspr. živeti ob, pri polnih loncih v izobilju; star. ni se ga upala pogledati s polnim pogledom naravnost; odkrito; pog. ne zanima ga drugo, kot da ima poln trebuh da je sit; ekspr. časopisi so polni hvale o njem zelo ga hvalijo; ekspr. on je poln muh, vseh muh poln je zelo zvit, prebrisan; ekspr. samega sebe poln človek samoljuben, domišljav; zastar. oba moža sta bila polna vina sta bila (od vina) pijana; ekspr. imeti polno denarnico veliko denarja; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; nizko on ima takoj polne hlače takoj se ustraši, izgubi pogum in zato popusti, odneha; ekspr. stoji pri polnih jaslih ima v obilju vse gmotne dobrine; pri polni mizi menda ne boš lačen pri mizi, obloženi s hrano; ekspr. delati s polno paro zelo hitro; ekspr. imeti polne roke dela biti zelo zaposlen; ekspr. imeti zmeraj polno torbo novic dosti, veliko; ne govori, kadar imaš polna usta kadar imaš v ustih hrano; ekspr. zdaj je mera polna ni mogoče, ne sme se več ostati neprizadet, pasiven; ekspr. da je bila mera polna, se je še urezal poleg, povrhu vseh nevšečnosti, težav; obe roki imam polni, primi ti v obeh rokah imam, držim nekaj; ekspr. vse misli so mu polne dekleta veliko misli nanjo; ekspr. vsa cesta ga je bila polna pijan se je opotekal po njej; ekspr. imeti hišo polno gostov imeti veliko gostov; ekspr. vsa hiša je polna tega otroka po celi hiši skače; ekspr. zakričati iz polnega grla, polnih pljuč zelo; ekspr. pluti s polnimi jadri k cilju hitro, brez obotavljanja se mu bližati; ekspr. zadihati s polnimi pljuči postati prost, svoboden; ekspr. tega imam že polna ušesa nočem več poslušati tega; ekspr. iz mesta se je vrnil s polnimi ušesi čenč v mestu je izvedel veliko čenč; ekspr. vsa usta so polna njene lepote vsi veliko govorijo o njeni lepoti; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; včeraj je bil sosed po polnem trezen popolnem
♦ agr. polna zrelost semena zrelost semena, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; polno mleko mleko, ki ima vso maščobo; polno seme seme, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; avt. voziti s polnim plinom z največjim možnim dotokom goriva; geom. polni kot kot, ki meri 360°; polna črta črta, narisana brez vmesnih presledkov; gled. polna kulisa kulisa, ki je brez odprtin za okna, vrata; jur. polni delovni čas delovni čas, ki traja 42 ur na teden; les. polni meter kubični meter; lingv. polna prevojna stopnja prevojna stopnja s korenskim samoglasnikom o, e ali u; lit. polni stik rima; muz. polni ton ton, ki je izrazit, čist in ima dosti sozvenečih tonov; obrt. čevlji s polno peto s peto, ki se od sredine stopala postopoma veča; polno kitanje kitanje vse površine; tur. polni penzion s tremi obroki hrane; vrtn. polni cvet cvet, ki ima povečano število cvetnih listov v cvetu ali cvetov v socvetju
pólno - 1. prislov od poln: glas je zvenel polno; polno razvita osebnost
- 2. veliko, mnogo: na cestah je polno ljudi / v njem je polno življenja / gozd nudi vse polno koristi
● ekspr. povsod ga je polno povsod ga lahko srečaš; pog. ima jih polno za ušesi je zelo navihan; sam.: ekspr. dajati iz polnega veliko, radodarno; ekspr. kot umetnik se je iz polnega izživljal v poeziji najbolj celovito, popolno; ekspr. izobraženstvo hoče zajemati iz polnega hoče biti dobro obveščeno, seznanjeno; ekspr. njegove sodbe navadno zadenejo v polno so točne, pravilne; so učinkovite
♦ lov. zadeti žival v polno smrtno; šport. metati na polno pri kegljanju metati, ko stojijo vsi keglji; metati določeno število lučajev, pri čemer se podrti keglji po vsakem lučaju postavijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
ponoréti -ím dov., ponôrel (ẹ́ í) - 1. ekspr. postati nespameten, nerazsoden: kadar se napije, ponori; ženska je čisto ponorela; v tej samoti bi človek ponorel / vse mesto je ponorelo ob njegovem prihodu
- 2. ekspr., v zvezi z od postati zelo vznemirjen zaradi močnega čustva: ponoreti od ljubezni, navdušenja, razburjenja, sreče, veselja
- 3. pog. postati duševno bolan: jetnik je v samici ponorel; zaradi mučenja je ponorel
- 4. ekspr. začeti zelo hitro, nepravilno delovati, se premikati: avtomobil je ponorel; kazalci so ponoreli; raketa je ponorela in začela švigati sem in tja
● ekspr. ali si ponorel zakaj govoriš, ravnaš tako nespametno, nerazsodno; ekspr. otroci so na travniku kar ponoreli so začeli divje, razposajeno tekati sem ter tja; ekspr. ponorel je za tisto lepotico zaljubil se je vanjo; ekspr. rekel je, da je včasih dobro malo ponoreti se (hrupno) pozabavati
ponôrel tudi ponorèl in ponorél -éla -o: ponorel človek; tekali so po stanovanju kot ponoreli; vpila je kot ponorela
● ekspr. v ponorelem strahu se je oklenila moževe roke v zelo velikem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
potemnéti -ím [təm] dov., potemnì in potèmni (ẹ́ í) - 1. postati nekoliko temen: koža na soncu potemni; svetli lasje kasneje potemnijo; nebo je hitro potemnelo; v dimu stene potemnijo / oči so ji potemnele od žalosti
// izgubiti močen sijaj, svetlobo: ob mrku sonce potemni; zjutraj zvezde potemnijo niso več vidne
// svetloba potemni; pren. njena lepa skrivnost bi potemnela, če bi zanjo vedeli drugi - 2. knjiž. postati manj izrazit: slava, sloves sčasoma potemni
- 3. knjiž. postati mrk, neprijazen: od jeze je potemnel / potemneti v obraz / obraz mu je potemnel, ko je to slišal
potemnèl in potemnél -éla -o: pod potemnelim stropom visi svetilka; stol iz potemnele hrastovine; potemnela vera v uspeh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zalízati tudi zalizáti -lížem dov. (í á í) - 1. z lizanjem narediti, da kaj pride v določen položaj in tam ostane: zalizati zatrgano obnohtno kožico
// ekspr. z gladenjem, česanjem narediti, da kaj pride v določen položaj in tam ostane: zmočila je glavnik in zalizala lase ob stran; zalizati si štrleč koder las - 2. z lizanjem pozdraviti: mačka (si) rane zaliže / pes je nekaj dni šepal, pa se je kmalu zalizal
- 3. ekspr. s svojim učinkovanjem, prisotnostjo povzročiti, da postane kaj gladko, ravno, enako z okolico: dež in sneg zaližeta steze; veter je zalizal stopinje v snegu
- 4. nepreh., ekspr. švigniti, zaplapolati: plamen je zalizal do stropa; ogenj se je zalizal že do prvih hiš / biči so zalizali po golih telesih
zalízati se - 1. v zvezi s polž potegniti telo v hišico in zapreti ustje z apnenčastim pokrovom: pred zimo se polži zaližejo
- 2. ekspr., s prislovnim določilom postati zadržan, nezaupljiv: vsakdo se je zalizal sam vase / zalizati se v molk postati molčeč
zalízan -a -o: zalizani polži; biti zagrenjen in zalizan sam vase; zalizana rana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zazvenéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. dati višji glas, glasove pri udarcu po čem, zlasti kovinskem, ali trku ob kaj trdega: jeklo, kovina zazveni / kraguljčki, strune zazvenijo; kosa zazveni / ekspr.: gong zazveni; zvonec zazveni zazvoni
// ekspr. tišina zazveni - 2. navadno s prislovnim določilom postati jasno slišen: njegove besede so zazvenele po hiši; koraki so zazveneli na ulici; glasen smeh je zazvenel po prostoru
- 3. postati zvočno bogat, ubran: toliko časa je popravljal radio, da je njegov glas zazvenel / že kar dobro igra, vendar mu glasbilo še ne zazveni ne da polnega, lepega zvoka
// s prislovnim določilom dobiti tako zvočno barvo, podobo, kot izraža določilo: glas mu je zazvenel globoko, ubrano, zamolklo
// ekspr., s prislovnim določilom pokazati se, zazdeti se tak, kot izraža določilo: njegove besede so zazvenele očitajoče, porogljivo; odgovor je zazvenel prepričljivo - 4. ekspr. postati zaznaven, opazen: v njegovem glasu je zazvenel posmeh; iz njegovih besed je zazvenela žalost
- 5. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku dobiti občutek kot pri zvočni zaznavi: znan glas mu zazveni v uho / od udarca mu je zazvenelo v glavi / tišina mu zazveni v ušesih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
položíti -ím dov., polóžil (ī í) - 1. narediti, da pride kaj
- a) z daljšo, širšo stranjo na podlago: položiti knjigo na mizo; položiti ranjenca na nosila / položiti eno škatlo navrh druge
- b) na podlago sploh: položiti denar na mizo, žogo na tla / položil je glavo na mah in zaspal; položiti roko na volan dati
// udrlo se mu je, kamor je položil nogo kamor je stopil
// ko je položil prst na usta, so vsi umolknili / kot svarilo, grožnja samo prst položi name, pa boš videl
// narediti, da pride kaj iz pokončnega položaja na tla: puško položi, da ne bo padla / ekspr. nekaj so se prerivali in mimogrede ga je položil vrgel, podrl; žarg., lov.: položil je že marsikaterega zajca ustrelil; položiti žival na dlako ustreliti jo
- 2. na določen način pritrditi na podlago: položiti linolej, parket, tapete
// dati kaj na določeno mesto v ustrezen položaj: položiti cevi, kabel / položiti kanalizacijo / položiti mine ob obali - 3. dati živini (živinsko) krmo: položiti kravam seno / položiti svinjam
- 4. nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen ga je položila; pljučnica ga je položila za tri tedne; brezoseb. pozimi me je za dva meseca položilo
- 5. dati, plačati: položiti kavcijo, odkupnino; položiti predpisani znesek na sodišču
- 6. knjiž., v zvezi z v narediti, da kaj vsebuje, izraža značilnost, kot jo nakazuje določilo: položiti grožnjo v glas, začudenje v pogled
- 7. s širokim pomenskim obsegom izraža prenehanje dejanja, dela, kot ga določa sobesedilo: ob teh besedah je položil slušalko; položiti orožje vdati se; ded je navadno prvi položil žlico na mizo; ekspr. upamo, da pisatelj ne bo še tako kmalu položil peresa iz rok nehal pisati
● ekspr. položiti cesto v pobočje gore speljati jo; vznes. položiti koga k večnemu, zadnjemu počitku pokopati ga; vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati; publ. položiti izpit narediti, opraviti; ekspr. položiti temeljni kamen za kaj opraviti začetno, za nadaljnji potek najvažnejše delo; ekspr. položiti vse karte razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; knjiž. položiti svoje misli na papir napisati jih; ekspr. tudi on bo še moral položiti račun se zagovarjati (zaradi svojih dejanj); položiti roko knjiž. sodišče je položilo roko na knjigo je prepovedalo razširjanje, prodajo te knjige; ekspr. nisem še položil roke nanj nisem ga še udaril; pog. položiti roko nase narediti samomor; položite roko na srce in priznajte bodite odkritosrčni; ekspr. policija je že položila roko na tatove jih je že prijela, ujela; vznes. položiti svoje srce k nogam koga postati čustveno popolnoma vdan komu; publ. položiti temelje čemu opraviti začetna, za nadaljnji potek najvažnejša dela; ekspr. položiti svojo usodo v tuje roke prepustiti drugemu, drugim, da odločajo o njej; pog. on je položil že marsikatero žensko imel spolni odnos z njo; pog. položiti koga čez koleno natepsti ga; vznes. položiti življenje na oltar domovine umreti za domovino; pog. položiti koga na izpitu negativno ga oceniti; položiti komu besedo na jezik, v usta pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; ekspr. položiti komu kaj na srce priporočiti mu kaj, prositi ga za kaj; pog. koliko si ta mesec položil na stran prihranil; ekspr. s tem dejanjem je položil na tehtnico vse tvegal, da izgubi vse; knjiž. položiti pripoved v pero, v usta sodobnemu kronistu narediti, da jo pripoveduje, piše sodobni kronist; katera se omoži, se v križe položi si povzroči težave, skrbi
♦ lov. položiti krvni sled narediti sled s krvjo divjadi, domače živali, da se pes uči sledenja
položíti se - 1. ekspr., navadno s prislovnim določilom uleči se: položiti se v mehko posteljo; položil se je po klopi in zaspal / položiti se v naslanjač sesti
// redko s hrbtom se je položil na steno naslonil - 2. nav. 3. os., nar. postati položen: svet se tam spet položi
položívši -a -e zastar.: položivši denar na mizo, je vstal in odšel
položèn -êna -o: čez zaboje položena deska
● ekspr. polje je položeno med goro in reko leži
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
razčepériti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) nav. ekspr. - 1. postaviti v pokončen, štrleč položaj: razčeperiti dlako, perje
// s postavljanjem perja v pokončen, štrleč položaj narediti kaj bujno, košato: pav je razčeperil rep - 2. razširiti, razmakniti: žaba je razčeperila krake
razčepériti se - 1. dobiti pokončno, štrleče perje: papiga se razčeperi
- 2. oblastno, prevzetno se postaviti, namestiti: razčeperil se je pri vratih, da ni mogel nihče vstopiti / v kupeju se je razčeperil, kot da je sam udobno se namestil, neglede na druge
// postati oblasten, prevzeten: odkar je direktorjeva žena, se je zelo razčeperila - 3. postati jezen, užaljen: čemu si se zaradi nekaj besed tako razčeperil / sosed se je razčeperil, da je zemlja njegova je jezno, užaljeno rekel
razčepérjen -a -o: razčeperjeno perje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
raztegníti in raztégniti -em dov. (ī ẹ́) - 1. z vlečenjem povzročiti, da doseže kaj
- a) večjo, največjo dolžino: raztegniti elastiko, vzmet; vrv je raztegnil, kolikor je mogel; raztegniti se kot gumi / raztegniti anteno, merski trak; mizo so morali raztegniti, da je bilo dovolj prostora za vse / raztegniti ustnice; ekspr. obraz se mu je raztegnil v nasmeh nasmehnil se je
// ekspr. raztegnil je korak, da bi pravočasno prišel začel je delati daljše korake - b) večjo, največjo površino: raztegniti kožo, usnje / raztegniti preozke čevlje
- 2. spraviti v položaj, ko sosednji deli tvorijo med seboj določen kot: raztegniti krake šestila / raztegniti roke v objem razširiti
- 3. ekspr. povzročiti, da traja kaj dalj časa: raztegniti debato, pripovedovanje; govor je raztegnil za celo uro; počitnice bodo malo raztegnili podaljšali
● ekspr. raztegniti harmoniko zaigrati nanjo; ekspr. raztegniti meje kake države povečati, razširiti; star. raztegniti mošnjico dobro plačati, dati veliko denarja; ekspr. raztegniti oblast na sosednje dežele podrediti si jih; ekspr. raztegniti trditev, ugotovitev na celoto posplošiti; ekspr. veselo je raztegnil usta se zasmejal
♦ šport. raztegniti mišice s posebnimi vajami sprostiti mišice in vezno tkivo
raztegníti se in raztégniti se - 1. postati večji po dolžini, širini: čevlji so se raztegnili; majica se je pri pranju raztegnila; to blago se rado raztegne
// postati daljši: kolona se je raztegnila / skozi vas se je sprevod zelo raztegnil - 2. nav. ekspr. doseči daljšo časovno razsežnost: pogovor se je raztegnil / parjenje se pri teh živalih lahko raztegne v pozno pomlad
- 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom pojaviti se na razmeroma veliki površini: po nebu so se raztegnili temni oblaki
● ekspr. dan se je raztegnil in noči skoraj ni bilo podaljšal; ekspr. to se mu bo raztegnil obraz, ko bo to slišal bo razočaran, neprijetno presenečen
raztégnjen -a -o: raztegnjen pas; obraz je imel grdo raztegnjen; raztegnjena antena; raztegnjena elastika; dolga, raztegnjena kolona vojakov; raztegnjena zgodba; ob obali raztegnjeno mesto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
razvléči -vléčem dov., razvléci razvlécite in razvlecíte; razvlékel razvlékla (ẹ́) - 1. z vlečenjem povzročiti, da doseže kaj
- a) večjo površino: razvleči testo; usnje je moral malo razvleči / razvleči kapljico na steklu / razvleči obraz, usta raztegniti
- b) večjo, največjo dolžino: razvleči elastično vrvico; razvleči žico s kolobarja
- 2. narediti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: razvleči veje / z grabljami je razvlekel pesek po dvorišču
// ekspr. spraviti v nered: otroci so razvlekli igrače; pospravi za seboj, kar si razvlekel - 3. ekspr. z dodajanjem novih, navadno manj pomembnih elementov, podrobnosti narediti
- a) da traja kaj dalj časa: razvleči govor; diskusija se je razvlekla
- b) da je preveč obširno: na nekaterih mestih je avtor zgodbo zelo razvlekel
● ekspr. teden se je razvlekel v neskončnost zdel se je zelo dolg; ekspr. ustnice so se mu razvlekle v zloben nasmeh zlobno se je nasmehnil
razvléči se - 1. postati večji po obsegu, navadno neenakomerno: pri pranju se je jopica razvlekla / to blago se rado razvleče / elastika se je zelo razvlekla raztegnila
// ekspr. postati daljši: sprevod se je razvlekel / skupina se je razvlekla v dolgo kolono - 2. ekspr., s prislovnim določilom pojaviti se na večji površini: čez nebo so se razvlekli temni oblaki; po sobi se razvleče dim
- 3. prenehati biti, obstajati: oblaki so se polagoma razvlekli in pokazalo se je modro nebo
razvléčen -a -o: pisec se izgublja v razvlečenih opisih; plašč z razvlečenimi žepi; film je preveč razvlečen; razvlečeno testo; prisl.: peli so neubrano in razvlečeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
skríti skríjem dov., skrìl tudi skríl (í ȋ) dati kaj na tako mesto, da se ne opazi, ne vidi: brat mu je skril čevlje;
skriti dokumente, dragocenosti, pisma;
skriti orožje;
skriti na podstrešje, pod plašč, v bunker;
ubežnika so skrili pred zasledovalci;
dobro skriti;
skriti na varno / koklja skrije piščance pod peruti / skriti obraz v dlani; ekspr. tako je bilo mrzlo, da so skrili nosove v kožuhe; skriti roke v žepe dati, vtakniti // žepe lahko skrijemo v šivih // narediti, da kdo česa ne more opaziti: skriti svoja čustva, negotovost, zadrego, žalost; skriti jok, smeh, solze; znal je skriti, da ga skrbi / niti brezhibna obleka ni skrila njegove debelosti // narediti, da kdo česa ne more izvedeti, odkriti: skriti svoje poreklo; skriti resnico; skriti svoje sodelovanje s partizani
● ekspr. skriti glavo v pesek ne hoteti videti neprijetne resnice, ne se sprijazniti z njoskríti se - 1. narediti se neopaznega, nevidnega: fant se je skril; skrij se, ker te iščejo; demonstranti so se skrili med ljudi; skriti se pod mizo, za vrata; ranjena zver se skrije v goščavo; skriti se v gozdu; skriti se med drevjem; vaščani so se skrili pred sovražnimi vojaki / sonce se je skrilo za oblake / avtor se je skril za psevdonim
- 2. nav. ekspr., navadno s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati neviden: avtomobil se je skril za ovinkom; gledala je za njim, dokler se ni skril v gozdu
// postati neviden sploh: mesto se je skrilo v megli; vrh gore se je skril v oblakih
● ekspr. sonce se je že skrilo je zašlo; ekspr. ko bi moral priznati svoje dejanje, se rad skrije za druge se izgovarja na druge; ekspr. otroci se igrajo, ko pa vstopi mati, se skrijejo za knjige se delajo, da berejo, se učijo; ekspr. v lepoti, znanju se lahko skrije pred svojim prijateljem njegov prijatelj je veliko lepši, več zna kot on
skrívši zastar.: zajokala je, skrivši obraz v dlani
skrít -a -o - 1. deležnik od skriti: skrit denar, zaklad; biti, ostati skrit; skrit v grmovju, pod snegom; skrit za krinko prijateljstva; skrita bolečina; skrite misli; za drevjem skrita vas; njegovo ime naj ostane skrito; bistvo je skrito med vrsticami
- 2. ki je tak, da se ne opazi, ne vidi: skrit predal; skriti žepi; skrita vrata
// ki obstaja, a se na zunaj (še) ne opazi, ne vidi: skrite napake; sprostile so se vse skrite sile
● ekspr. skriti kotiček kraj, prostor, kjer se kdo lahko skrije, nemoteno živi; ekspr. v mestu ima skrito ljubezen žensko, ki jo skrivaj ljubi; v pregovorih je skrita ljudska modrost je; skrita pisava tajna pisava; publ. poiskati skrite rezerve še neizkoriščene, neizrabljene možnosti, sredstva; ta dolina je zelo skrita se težko najde, vidi; preg. nič ni tako skrito, da bi ne bilo očito
♦ ekon. skrite rezerve v naslednje obdobje zavestno prenesen dobiček, nastal zaradi previsoko izkazanih stroškov ali prenizko izkazanih prihodkov; film. prizor so posneli s skrito kamero; prisl.: skrito živeti; sam.: odkriti skritega; prim. skrivši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
súh -a -o tudi -ó prid. (ȗ ú) - 1. ki ni polit ali prepojen z vodo ali drugo tekočino, ant. moker: obrisati kaj s suho krpo; preobleči se v suho obleko; ceste so že suhe; suha drva rada gorijo; perilo je že suho; prst je suha kot poper / domov je prišel premražen, vendar suh / evfem. razvila je dojenčka in videla, da je suh da ni opravil male potrebe
// ki je brez vode: vodnjak je suh; suha struga
// ekspr. ki ni solzen: kljub bolečinam so bile njegove oči suhe / suho ihtenje brez solz - 2. ki ima malo vlage, mokrote: zidati hišo na suhem terenu; biti potreben pijače kot suha zemlja dežja zelo
// suh mraz; pihati je začel suh veter; zrak je zelo suh; suha vročina / zapadlo je nekaj suhega snega / oči so se ji bleščale v suhem lesku
// ki nima, ne vsebuje vlage, mokrote: poiskali so suho mesto za prenočevanje; imeti suho stanovanje / skorja suhega kruha; imeti suha usta
// v katerem so zaradi izgube vlage, vode prenehali življenjski procesi: posekati suhe veje; odstranjevati rastlinam suho in orumenelo listje; drevo je že suho / človek s suho roko z roko, katere mišičje je upadlo, usahlo zaradi zmanjšanja celic; pren. biti suha veja na narodnem drevesu - 3. iz katerega je odstranjena vlaga, voda zaradi konzerviranja: pripraviti zalogo suhih gob; zelena in suha krma; suho sadje celo ali narezano posušeno sadje
// ker ni imela svežega kvasa, je zamesila s suhim
// ki je bil izpostavljen delovanju zraka ali tudi hladnega dima zaradi konzerviranja: suhe ribe; pršut in druge vrste suhega mesa
// ki je bil izpostavljen delovanju vročega dima zaradi konzerviranja: suha krača; kuhati skupaj z ričetom tudi suha svinjska rebra - 4. nav. ekspr. v katerem ni (veliko) padavin: marec je navadno suh; lepa in suha jesen / Avstralija je zelo suha; suho podnebje / suho vreme se bo nadaljevalo
- 5. pri katerem se ne uporablja tekočina: suhi proizvodni postopki / suho brisanje, umivanje / suhi šampon; suho britje britje, pri katerem se ne uporablja milnica, navadno z električnim brivskim aparatom; suho stranišče stranišče brez izplakovanja s tekočo vodo
- 6. ki ima na telesu razmeroma malo tolšče, mesa, ant. debel: zelo suh človek; bil je velik in suh; suha krava; suh kot kost, prekla, trska / suhe noge / postati suh v obraz
- 7. ki ima, vsebuje zelo malo maščobe, masti: suha krema za obraz / ima zelo suhe lase / pečenka je bila zažgana in suha premalo sočna; to meso je preveč suho pusto
- 8. v zvezi suha južina pajku podobna žival z zelo dolgimi nogami in majhnim telesom: po zidu je plezala suha južina; noge ima kot suha južina
- 9. ekspr. ki se ne da vplivati čustvom: postati suh pravnik / suhi prakticizem
// ki ne izraža čustev: s suhim glasom zavrniti koga; v nekaj suhih stavkih mu je sporočila svojo odločitev / to je rekel s suhim humorjem brez čustvene prizadetosti; suhi smeh; stil te knjige je zelo suh brezoseben
// njegovo pripovedovanje se zdi nemogoče, vendar je suha resnica čista, gola resnica
● suhi kašelj kašelj brez izmečka; pog. že sredi meseca je (čisto) suh brez denarja; ekspr. moj kozarec je že suh v njem ni več vina; suhe barve, barvice barve, barvice v obliki svinčnika ali paličice, pri katerih se ne uporablja voda; suha hrana nekuhane, ohlajene ali konzervirane preprostejše jedi, navadno kot hrana za na pot; suha juha juha iz vode, v kateri se je kuhalo prekajeno meso; suha roba leseni izdelki domače obrti; suha tinta barvilo v obliki goste mase za polnjenje kemičnih svičnikov; kemično črnilo; knjiž. v daljavi so zagledali suho zemljo kopno; ekspr. imeti suho grlo biti žejen; ekspr. to je bilo sedem suhih let čas brez uspehov pri delu, v kaki dejavnosti; čas revščine, pomanjkanja; suho zlato ekspr. tvojih besed ne morem vzeti za suho zlato ne verjamem ti popolnoma; star. skrinja, polna suhega zlata zlatnikov, cekinov; ekspr. ta človek je vreden suhega zlata je zelo dober, pošten; suh je kot poper nima denarja
♦ adm. suhi žig reliefno oblikovan, brezbarven žig, pri katerem se znak odtisne s stisnjenjem kovinskega pozitiva in negativa; agr. suha gniloba bolezen sira, pri kateri postane skorja zelo suha, razjedena; suha snov snov, ki ostane po (umetnem) odstranjevanju vode, vlage iz rastlin, živil; suho vino vino, ki ima zaradi zelo majhne količine sladkorja, ki ni povrel, kiselkast ali trpek okus; alp. suhi plaz plaz suhega snega, ki se v gostem oblaku razprši po zraku; pršni plaz; elektr. suhi člen galvanski člen, v katerem je elektrolit zgoščen v želatinasto snov; fiz. suha para para s temperaturo vrelišča, v kateri je v plinastem stanju že vsa tekočina; gastr. suha klobasa zelo posušena kranjska klobasa; suha kvaša kvaša brez kisa ali vina in prekuhane vode; geogr. suha jama kraška jama, v kateri ne teče voda; grad. suhi zid kamnit zid, pri katerem fuge niso zapolnjene z malto; kem. suha destilacija razkroj organskih snovi pri višji temperaturi brez dostopa zraka; kozm. suha koža koža, ki izloča malo maščobe; les. zračno suhi les les, ki zaradi doseženega higroskopskega ravnotežja z zunanjo vlažnostjo nima več možnosti nadaljnjega naravnega sušenja; mont. suha separacija separacija brez vode, ročno, po teži; navt. suhi dok dok na kopnem; šport. suhi trening pripravljalna vadba za plavanje, smučanje, ki ne poteka v vodi, na snegu; teh. suhi led ogljikov dioksid v trdnem stanju; (suha) pena zelo obstojna pena za suho čiščenje tekstilnih talnih oblog; um. suha igla grafična tehnika, pri kateri praskanje v bakreno ploščo omogoča neostro risbo; odtis v tej tehniki; vrtn. suha roža cvetlica z nevenljivimi cveti, socvetji; zool. suhe južine pajkovci s členastim zadkom in dolgimi nogami, Opiliones
súho tudi suhó prisl.: suho odgovoriti, reči, vprašati; ves čas je suho pokašljeval; ogenj v peči je suho prasketal / v povedni rabi na sončni strani je že suho
♦ grad. suho vstavljeni robniki brez malte ali cementa
súhi -a -o sam.: tekma med suhimi in debelimi; zbrisati kaj do suhega; likati na suho; biti na gorkem in suhem biti varen pred mrazom in dežjem, vlago; pog. konec meseca sem vedno na suhem brez denarja; hraniti seme na hladnem in suhem; priti domov v suhem ko ne dežuje, sneži; prim. suho
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
ujéti ujámem dov., ujêmi ujemíte; ujél; nam. ujét in ujèt (ẹ́ á) - 1. tekoč za kom, ki se hitro oddaljuje, prijeti ga, priti do njega: ujeti bežečega; tekel je za tatom, pa ga ni ujel; ujeti psa; otroka bi povozilo, če ga ne bi mati pravočasno ujela / ujeti konja za povodec
- 2. prijeti, zgrabiti kaj
- a) kar se odmika: komaj je ujel klobuk, ki ga je odnesel veter; krožnik bi padel na tla, če ga ne bi ujel / ujeti utapljajočega se in ga potegniti iz vode
- b) kar se približuje: ujel je ključ, ki so mu ga vrgli skozi okno; zagnal je palico v zrak in jo spet ujel; ujeti žogo / pes je z gobcem spretno ujel kos mesa / z drogom ujeti plavajoče deblo / ujele so ga veje, sicer bi padel
// narediti, da se kaj premikajočega se kje zbere: ujeti kri v nastavljeno posodo / ujeti curek v dlan / megla ujame strupene pline zadrži; priprava ujame večino dima in saj prestreže, zaustavi
- 3. prijeti, zgrabiti kaj, kar se premika, giblje: dojenček je ujel obešeno ropotuljico; ujeti nihajočo vrv / ujel je njeno roko in jo poljubil / otrok je ujel mater za krilo
// ekspr. zajeti (kak predmet v tekočini): ujeti fižol, košček mesa v juhi; z žlico ujeti cmok - 4. z iskanjem, zasledovanjem priti do živali z določenim namenom: lovci so ujeli pet zajcev in dva fazana; ujeti bolho, metulja; ujeti divjo žival in jo udomačiti; ujeti polha, raka, ribo; ujeti leva za živalski vrt / ujeti na limanice; ujeti na past, v past; ujeti v mrežo, z mrežo / mačka ujame miš
// z iskanjem, zasledovanjem priti do koga in mu odvzeti svobodo: ujeti pobeglega kaznjenca; ujeti sovražnega vojaka / ujeti divjega lovca; ujeti tihotapca, vohuna - 5. s prislovnim določilom dobiti koga pri opravljanju dejanja, ki ga želi prikriti: ujeti tatu pri dejanju / ujeti učenca pri prepisovanju; ujel se je pri razmišljanju o dekletu
- 6. ekspr. z zvijačo, premeteno dobiti koga v položaj, ko ne more več zanikati, da dela, kar izraža dopolnilo: ujel sem ga, da laže / ujeti koga na laži / zasliševalec ga je na različne načine skušal ujeti; ujeti koga v protislovje / ujeti goljufa, lažnivca
- 7. ekspr. navadno z zvijačo dobiti, pridobiti koga za določeno odločitev, kar omeji njegovo svobodno voljo: ujeti koga na prazne obljube; ujeti koga s svojo lepoto, zgovornostjo
- 8. biti uspešen v prizadevanju dohiteti koga
- a) ki se oddaljuje: avtomobilist, tekač je pred ciljem še ujel prvega; s kolesom je kmalu ujel soseda, ki je šel peš / ujeti rep kolone
- b) ki je glede na kakovost, uspeh spredaj: ujeti predzadnje, vodilno moštvo; ujeti koga po številu zmag, po točkah
// narediti to, kar bi se že moralo narediti: ujeti zamujeno
- 9. biti uspešen v prizadevanju ne zamuditi
- a) prometnega sredstva: če hitro stopite, boste avtobus še ujeli; kljub zamudi ujeti ladjo, letalo
- b) kakega dogodka: ujeti zadnjo filmsko predstavo / ujeti del filma, radijske oddaje
- c) česa sploh: ujeti pravi čas za setev; ujeti rok
- 10. ekspr. biti uspešen v prizadevanju priti v stik, sestati se s kom, ki se težko dobi: ujeti koga na samem in ga kaj prositi; ujeti obrtnika, zdravnika doma / novinar je ujel nekaj žrtev / ujeti koga po telefonu
- 11. ekspr. biti uspešen v prizadevanju dobiti kaj, kar se težko, redko dobi: ujeti dobro službo, štipendijo; ujeti direktorski stolček / vsak dan ujame kak dinar zasluži
// biti uspešen v prizadevanju pridobiti koga za moža, fanta: tako dolgo ga je lovila, da ga je ujela / ujeti fanta, moža - 12. s prislovnim določilom biti uspešen v prizadevanju dobiti kaj premikajočega se v položaj, ustrezen za uresničitev določenega dejanja: ujeti letalo v daljnogled; žarg. ujeti zajca na muho / ujeti sončni žarek v ogledalo
- 13. ekspr. hitro, v kratkem času zaznati kaj težko zaznavnega, kratkotrajnega: ujeti sumljiv gib, posmehljiv pogled; ujeti premik koga v zrcalu / ko sem šel mimo, sem ujel nekaj besed / ujeti na uho, v uho; ujeti z očmi
// zaznati kaj sploh: ujeti vonj po zemlji / če je nagnil glavo, je ujel nekaj neba videl
// naprava ujame najmanjšo spremembo glasnosti, svetlobe
// spoznati, razumeti: pravočasno ujeti namero koga / ujeti smisel besedila - 14. naravnati ustrezno pripravo, da se kaj sliši: vrtel je gumb radijskega sprejemnika, da bi ujel glasbo, poročila / radiotelegrafist je ujel klic na pomoč / ujeti tujo radijsko postajo
- 15. biti uspešen v prizadevanju doseči skladnost s tem, kar izraža dopolnilo: ujeti korak, ritem ostalih / ekspr. pri drugi kitici je kitara že ujela našo pesem / ujeti ravnotežje
// biti uspešen v prizadevanju narediti, izraziti kaj tako, da se dobi, kar izraža dopolnilo: ujeti pravo mero, pravi zven - 16. ekspr. biti uspešen v prizadevanju dobiti, izkoristiti kaj kratek čas trajajočega za uresničitev določenega namena: ujeti kak dan za lastne potrebe; ujeti ugodno priliko, da se kaj vpraša / ujeti urico spanja / bilo je že jeseni, toda ujeli smo lep dan, lepo vreme
- 17. ekspr. s svojim nastopom, pojavitvijo povzročiti, da pride kdo v položaj, ki se mu s hitenjem želi izogniti: glejte, da vas ne ujame dež, noč
● ekspr. ta šaljivec dobro ujame govorjenje, vedenje vsakega človeka posname; ekspr. ujeti korak s časom prilagoditi se razmeram; postati napreden; publ. ujeti misel v ustrezno formulacijo jo ustrezno formulirati; star. nekoliko ujeti obleko zožiti, skrajšati jo; ekspr. varuj se, da ne ujameš še drugega nezakonskega otroka da ne postaneš še drugič nezakonska mati; ekspr. kje si ujel te podatke dobil; ekspr. obleci se, da ne boš ujel prehlada da se ne boš prehladil; ekspr. ujeti strel v koleno nepričakovano, zaradi nepazljivosti ga dobiti; ujeti zanko na raztrgani nogavici narediti, da se ne more trgati, parati dalje; publ. ujeti misel na papir zapisati jo; publ. ujeti prizor na platno narisati ga; publ. ujeti kaj na filmski, magnetofonski trak posneti; ekspr. ujeti koga v ljubezenske mreže z zvijačo si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga; publ. ujeti v objektiv fotografirati, posneti; ekspr. ujeti koga v past prevarati, ukaniti ga; publ. ujeti v skicirko skicirati, narisati; skoraj še nikoli ni zajca ujel, komaj ga pa je poudarja, da kdo česa ne naredi, doseže, čeprav bi to skoraj naredil, dosegel, in da kdo kaj le naredi, doseže, čeprav komaj
♦ igr. ujeti kralja, pagata vzeti ga kljub nasprotnemu prizadevanju koga; navt. ujeti veter v jadra naravnati jadra tako, da se vanje upre veter
ujéti se - 1. leteč, hitro se premikajoč prijeti se za kaj in se obdržati: akrobat se je spretno ujel za drugi trapez; padajoč se je ujel za vejo in se rešil
// ob izgubi ravnotežja prijeti, zgrabiti kaj zaradi opore: zvrtelo se mu je, vendar se je ujel na stol, za ograjo / mačka se je ujela na vse štiri - 2. biti uspešen v prizadevanju ohraniti normalno lego, ne pasti: na ledu mu je spodrsnilo, vendar se je ujel; ujeti se na brvi / noga se v razmočenem snegu težko ujame
- 3. priti v položaj, ko kaj prepreči nadaljnje premikanje kljub delovanju kake sile: drevo se je pri podiranju ujelo; žoga se je ujela med veje; deblo se je ujelo za skale
- 4. priti v položaj, ko je zaradi kake priprave, snovi onemogočeno svobodno gibanje: lisica, miš se je ujela; preglej pasti, če se je kaj ujelo / ujeti se na trnek, v mrežo, past
- 5. zaradi lastne napake priti v položaj, ko se ne more več tajiti, zanikati česa: goljuf, lažnivec se je le ujel
- 6. ekspr. priti v položaj, ko kaj kje je, se kaže: sončni žarek se je ujel v kroglo, ogledalo
- 7. priti v položaj, ko se kaj prilega čemu drugemu: zobje so se ujeli z zobmi drugega kolesa
- 8. priti glede na svoje lastnosti v primeren, ustrezen odnos s čim drugim: če se korakanje ujame z nihanjem mostu, se most lahko podre / nova hiša se je lepo ujela z okoljem
- 9. priti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v tak odnos, da ni medsebojnega nasprotovanja, motenj: kosci so se takoj ujeli; ujela sta se pri delu, v mišljenju; novi konj se je hitro ujel s starim; dobro se ujeti s sodelavci / ujeti se z navadami, značajem koga; publ. ujeti se z novimi razmerami prilagoditi se jim
- 10. ekspr. postati po določenih lastnostih primeren, ustrezen za dosego določenega cilja: po večletni krizi se je umetnik spet ujel; po porazu se moštvo dolgo ni moglo ujeti; učenec se je v drugem letniku ujel in izdelal
- 11. ekspr. pojaviti se, biti v (približno) istem času s čim drugim: konec meseca se je ujel s polno luno
● ekspr. njune oči so se ujele spogledala sta se; ekspr. ujel se je na lepe besede, prazne obljube prišel je v nelagoden položaj, ker je verjel lepim obljubam, praznim besedam; ekspr. ujeti se na dekletove lepe oči čustveno se navezati na dekle zaradi lepih oči; ekspr. v dolini se je nekako ujel in se ni več vrnil v hribovsko vas se je znašel, si je uredil življenje; ekspr. veter se je ujel v drevesne krošnje zapihal tako, da ga je bilo zaznati v njih
ujét -a -o - 1. deležnik od ujeti: ujet ptič; ujeti vojaki; ujeta žoga; biti ujet; čutiti se ujetega; noga, ujeta med podrta debla
- 2. ekspr. ki je zaradi kakega položaja, stanja
- a) onemogočen, omejen v gibanju: vozila, ujeta v sneg
- b) onemogočen, omejen v možnostih: biti ujet v čas, predsodke, razmere
● nar. bruna, ujeta na ogel na oglu na križ vezana bruna, katerih konec sega iz stene stavbe; sam.: vse ujete so izpustili
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
utrudíti in utrúditi -im dov. (ī ú ū) - 1. povzročiti pri kom zmanjšanje telesnih, duševnih sil, zmožnosti za opravljanje česa: nobeno delo ga ne utrudi; obisk je bolnika utrudil; utruditi vojake z dolgim pohodom; ti trije dnevi so jo zelo, ekspr. do smrti utrudili; od prenapornega dela se je tako utrudil, da je zbolel
- 2. povzročiti, da kaj zaradi dalj časa trajajočega, čezmernega napora, obremenitve izgubi zmožnost opravljanja svoje funkcije v polni meri: delo ob slabi luči utrudi oči; s kričanjem utruditi grlo, pljuča; z napornimi vajami si utruditi mišice
- 3. povzročiti pri kom zmanjšanje volje, zmožnosti za doseganje kakega cilja, uresničevanje kakega prizadevanja: prerekanje z nasprotniki ga je z leti utrudilo / utruditi sovražnika s hitrimi napadi
// povzročiti pri kom zmanjšanje zanimanja za kaj, naveličanost: ta glasba ga hitro utrudi / utrudil jih je z naštevanjem nepomembnih dogodkov
utrudíti se in utrúditi se - 1. zaradi dalj časa trajajoče telesne, duševne dejavnosti priti v stanje zmanjšanja telesnih, duševnih sil, zmožnosti za opravljanje česa: ko so se utrudili, so posedli na travo; konj se je že po nekaj vožnjah utrudil; hitro, preveč se utruditi / duševno, telesno se utruditi
- 2. ekspr. postati manj močen, intenziven: njuna ljubezen se je utrudila; tovarištvo se ne utrudi
● ekspr. utrudil se je ponavljati vedno isto naveličal
♦ agr. zemlja se utrudi zaradi zaporednega gojenja iste kulture postane manj rodna ali slabo rodna; teh. material, kovina se utrudi zaradi dolgotrajnih, spreminjajočih se obremenitev izgubi trdnost
utrújen -a -o - 1. deležnik od utruditi: utrujen človek; postati utrujen; utrujene noge; utrujena zemlja; utrujen od hoje; do smrti, na smrt utrujen
- 2. ki izraža, kaže utrujenost: utrujen glas; utrujeni koraki; utrujen obraz; utrujen pogled
♦ kozm. utrujena koža koža sivkaste barve, ki je izgubila napetost; prisl.: utrujeno reči, pogledati; utrujeno se smehljati; utrujeno hladen pogled; sam.: pomagati utrujenim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
dorásti -rástem in -rásem dov. (á) - 1. doseči končno stopnjo rasti: zgodaj je dorastel, že pri sedemnajstih letih / ta vrsta trave hitro doraste; drevo je dorastlo v nekaj letih
// postati nekoliko večji, starejši: z otroki so skrbi, ko so majhni in ko dorastejo / mladiči so dorastli in zapustili gnezdo
// navadno v zvezi z za postati sposoben, primeren za kaj: ko so sinovi dorastli za delo, je bilo lažje; komaj je dorastel za pastirja, je moral z doma - 2. z rastjo doseči: sin je že dorastel očeta / drevo je dorastlo do strehe
// dobiti dokončno podobo, razviti se: dorastla je v lepo dekle / fant doraste v moža
● fant je dorastel med glasbeniki ves čas svojega doraščanja je živel med njimi; star. še ni vrha dorastel še ni dorastel, postal mož
doráščen -a -o: nisi še doraščena in ne več otrok; doraščeno drevje; prim. dorasel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
napíhniti -em dov. (í ȋ) - 1. napolniti kaj z zrakom, da postane po obsegu večje: napihniti balon, ležalno blazino; napihniti z usti
- 2. dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter ji je napihnil krilo; napihniti lica; zračnice so se na soncu napihnile / voda je napihnila truplo / pločevina konzerve se je napihnila izbočila
// pivo ga je napihnilo / sveža detelja je kravo napihnila napela - 3. ekspr. dati čemu večji pomen, obseg, kot ga ima v resnici: napihniti incident, problem; novico so pograbili in jo precej napihnili / ko je opisoval dogodek, ga je zelo napihnil
- 4. ekspr. povzročiti, da postane kdo domišljav, prevzeten: bogastvo jih je napihnilo; pohvala ga je napihnila
● ekspr. umetno napihniti cene zvišati
napíhniti se ekspr. - 1. postati domišljav, prevzeten: zaradi imenitnega življenja ob njem se je precej napihnila
- 2. postati jezen, užaljen: zakaj si se napihnil, saj nisem nič hudega rekel; ob njegovih besedah se je zelo napihnila
napíhnjen -a -o - 1. deležnik od napihniti: napihnjen balon; od pijače napihnjen obraz; rastlina z napihnjenimi stroki
- 2. ekspr. domišljav, prevzeten: zaradi doseženega uspeha je ves napihnjen; napihnjen kot puran
- 3. ekspr. vznesen, a vsebinsko prazen: rad je uporabljal napihnjene besede
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
odrevenéti -ím dov. (ẹ́ í) postati negiben, tog: roke so ji odrevenele;
odreveneti od mraza, sedenja;
ekspr.: odreveneti od strahu;
ob teh besedah je odrevenela;
pren. misli so mu odrevenele
♦ med. postati teže in počasneje gibljiv; postati manj občutljivodrevenèl in odrevenél -éla -o: odreveneli prsti; stal je kakor odrevenel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
okoréti -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. - 1. otrpniti, odreveneti: prsti so mu od mraza okoreli
♦ med. postati zaradi organskih sprememb manj in počasneje gibljiv - 2. postati nesposoben za sprejemanje novosti: duševno okoreti / vsaka organizacijska oblika počasi okori
okorèl in okorél -éla -o: okorel organizacijski aparat; okoreli sklepi
● publ. okorel zločinec nepoboljšljiv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
postárati -am dov. (ȃ) narediti, da dobi kdo star, starejši videz: bolezen ga je zelo postarala;
dolgi lasje žensko postarajo;
skrbi so ga postarale / umetno postarati lespostárati se - 1. postati po videzu starejši: nič se ni postarala v teh letih; hitro, zelo se postarati
- 2. postati star: ko se je postaral, je pogosto mislil na mladost
postáran -a -o: zgodaj postaran človek; postaran obraz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
prevzéti -vzámem dov., prevzêmi prevzemíte; prevzél; nam. prevzét in prevzèt (ẹ́ á) - 1. začeti imeti, kar je komu namenjeno: prevzeti blago, material; prevzeti pismo za soseda; zaboj je prevzel v skladišču / ladja prevzame tovor
// začeti imeti, kar ima tudi kdo drug: prevzeti besedo iz tujega jezika; priseljenci so kmalu prevzeli njihov jezik in kulturo; prevzeti mišljenje, navade koga
// začeti skrbeti za koga: po hčerini smrti je otroke prevzela njena mati; ponesrečenca je po prevozu v bolnico prevzel zdravnik / pritekel je služabnik in prevzel konja - 2. opraviti uradni postopek ob začetku opravljanja kake funkcije: bili smo navzoči, ko je prevzel posle
// začeti opravljati kako funkcijo, dejavnost: kdo bo prevzel to delo; prevzeti dolžnosti, gospodinjstvo, naloge; prevzel je novo funkcijo; prevzeti obveznosti po kom, za kom; prevzeti stražo / prevzeti pokroviteljstvo nad kongresom; prevzeti vlogo Jermana / prevzeti delavnico po očetu; prevzeti grunt postati njegov gospodar - 3. z dajalnikom povzročiti, da kdo česa ne dobi, nima več: prijateljica ji je prevzela fanta
- 4. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti
- a) sočutje, žalost: sinova bolečina jo je prevzela; njen jok ga je prevzel; brezoseb. zelo ga je prevzelo, ko je izvedel za nesrečo
- b) občudovanje: ta igra gledalce prevzame; njena ljubkost ga je prevzela; skalnati vrhovi so jih prevzeli
- c) vnemo: raziskovalno delo ga je prevzelo, da ni mislil na nič drugega
// zelo vplivati na počutje: vino jih je prevzelo; oster zrak ga je prevzel
- 5. z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: dvom, groza, strah, žalost prevzame koga; nenadoma ga je prevzelo kesanje; prevzela jih je omotica postali so omotični
● ekspr. dekle ga je vsega prevzelo začutil je veliko ljubezensko naklonjenost do nje; nar. ta dišava v jedi vse prevzame ima močnejši okus, vonj kot druge dišave v njej; ekspr. dozdaj mu nobena ženska ni prevzela srca nobene ženske ni ljubil; knjiž. zdaj je prevzel besedo oče začel govoriti za kom; ekspr. prevzeti krivdo, odgovornost biti pripravljen sprejeti (vse) posledice svoje ali tuje krivde; publ. oblast je prevzela vojska v državi je nastopila vojaška vlada; publ. za atentat je prevzela odgovornost neka teroristična organizacija izjavila je, da je organizirala, izvedla atentat; prevzeti (plesalko) med plesom prositi za ples plesalko, ki že s kom pleše; publ. na igrišču so zdaj prevzeli pobudo gostje so postali uspešnejši; ko je učitelj zbolel, je kolegica prevzela pouk začela poučevati razred, postala razredničarka
♦ igr. prevzeti soigralcu vzetek; šport. prevzeti štafetno palico sprejeti jo na določenem mestu od prejšnjega udeleženca štafete
prevzéti se postati prevzeten, ošaben: preveč so jo hvalili, pa se je prevzela; bil je najboljši dijak, vendar se ni prevzel; slaven človek se rad prevzame
prevzét -a -o: iz drugih jezikov prevzete besede; prevzete dolžnosti, funkcije; biti prevzet od dela, novih idej; prevzet od strahu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
razpéniti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) povzročiti nastanek pen na tekočini: vihar je razpenil morje;
razpeniti milnicorazpéniti se - 1. postati penast: voda se razpeni
- 2. postati slinast okrog ust, zlasti zaradi jeze, bolezni: bolnik se je razpenil / ustnice so se mu razpenile (od jeze) / konji so se razpenili
// pog., ekspr. razjeziti se, razburiti se: nihče ni pričakoval, da se bo tako razpenil; razpeniti se nad kom
razpénjen -a -o: konji so bili mokri in razpenjeni; razpenjena voda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
razrédčiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. narediti bolj redko: razredčiti kis, sadni sok; razredčiti z vodo / mah je razredčil travo; razredčiti grmovje, veje; razredčiti sadike
- 2. povzročiti, da se kaka skupnost, skupina številčno zmanjša: nalezljive bolezni so razredčile prebivalstvo
razrédčiti se - 1. postati bolj redek: proti vrhu se je gozd razredčil
- 2. postati številčno manjši: gostje v hotelu so se precej razredčili
razrédčen -a -o: razredčen alkohol; v teh višinah je zrak že razredčen; razredčene živalske vrste
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
rekordêr -ja m (ȇ) kdor je dosegel rekord- a) v kaki športni disciplini: postati rekorder / državni, svetovni rekorder
♦ šport. rekorder v skoku v višino - b) nav. ekspr. v čem sploh: rekorder med novorojenčki je tehtal skoraj pet tisoč gramov; postati rekorder v obiranju hmelja / biblija je svetovni rekorder med prevodi; to podjetje je rekorder glede števila bolniških dopustov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
skísati -am dov. (ȋ) - 1. povzročiti, da postane kaj kislo: mikrobi skisajo mleko; skisati repo, zelje
- 2. agr. konzervirati zeleno krmo s kisanjem v silosu; silirati: skisati travo / skisati krmo
skísati se - 1. zaradi vrenja postati kisel: na toplem se mleko skisa; vino se skisa
// ekspr. pokvariti se, poslabšati se: hrana se je skisala - 2. ekspr. postati nedejaven, nesposoben za kaj: moram delati, sicer se bom skisal; v taki samoti se bo skisal
● ekspr. možgani so se mu skisali, pamet se mu je skisala v svojem ravnanju, mišljenju je postal nepreudaren; ekspr. ob teh besedah se ji je obraz skisal postala je nerazpoložena, nejevoljna; ekspr. vreme se je skisalo postalo neprijetno, pusto
skísan -a -o: imeti skisan obraz; ta človek je že ves skisan; skisana juha
● ekspr. skisan zrak pokvarjen, slab
♦ agr. skisana zemlja zemlja, ki vsebuje veliko humusnih kislin; sam.: v prostoru zaudarja po skisanem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
spéniti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) povzročiti nastanek pen na tekočini: motorni čoln je spenil vodospéniti se - 1. postati penast: juha, voda se speni; maslo se pri segrevanju speni; maso je treba tako dolgo mešati, da se speni
- 2. postati slinast okrog ust, zlasti zaradi jeze, bolezni: bolnik se je spenil; speniti se od jeze / konji so se spenili
spénjen -a -o: spenjen konj; izdelek iz spenjene gume penaste gume; spenjeno pivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
stíšati -am dov. (ȋ) narediti, da postane kaj tiho, tišje: stišati glas, jok / stišati orkester; stišati razposajene otroke pomiriti, umiritistíšati se - 1. postati tih, tišji: pogovor se je stišal; brezoseb. v razredu se je stišalo / glasovi so se stišali v šepetanje
- 2. ekspr. postati manj intenziven, manj izrazit; poleči se: hrup, vihar se stiša / bes v njem se ni stišal; bolečina se je polagoma stišala
stíšan -a -o: vprašati s stišanim glasom; prisl.: stišano govoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
ugláditi -im dov., tudi ugladíla (á ȃ) - 1. narediti kaj gladko, ravno: ugladiti hrapavo površino; pren., ekspr. otrokom bi rad ugladil pot v življenje
// slovnično, stilno izboljšati: ugladiti članek / ugladiti slog - 2. nav. ekspr. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da prenehajo medsebojna nesoglasja, zahtevki: ugladil je prepir med njima
● ekspr. ugladiti komu pot v kako družbo omogočiti komu, da lažje pride, se vključi
ugláditi se - 1. postati gladek, raven: čelo se mu je ugladilo / gube na obrazu so se ugladile postale manj izrazite
- 2. knjiž. postati boljši, brez zapletov, napetosti: odnosi so se ugladili
uglájen -a -o tudi uglajèn -êna -o - 1. deležnik od ugladiti: uporabljati uglajen jezik; s tem mu je bila pot uglajena
- 2. ki se vede, ravna v skladu z družabnimi pravili in ne povzroča zapletov, napetosti: uglajen človek / uglajen nastop; uglajeno vedenje; prisl.: uglajeno se vesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
umiríti -ím dov., umíril (ī í) - 1. narediti, povzročiti, da se kaj (skoraj) ne giblje, premika: umiriti gugalnico, nihalo
// narediti, povzročiti, da kaj poteka brez motenj: umiriti tek kolesa / umiriti dihanje - 2. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo postane miren: znala ga je umiriti / umiriti splašeno žival / umiriti množico; umiriti razigrane otroke / umiriti svojo jezo; umiriti si vest
- 3. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga; pomiriti: umiriti sprte sosede / umiriti nasprotnike
- 4. povzročiti stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti: branje ga umiri; njen smeh ga je umiril; ekspr. pesem ji je umirila srce
// povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: zdravila, ki umirijo kašelj; krč se je umiril / po obkladku se je bolečina umirila
umiríti se - 1. prenehati se gibati, premikati: veja se zamaje in spet umiri; voda se je počasi umirila / razburkano morje se je umirilo; po nevihti se je ozračje umirilo / ekspr. mlinsko kolo se je umirilo je obstalo, se ustavilo; nekaj časa mu je srce močno razbijalo, nato pa se je umirilo začelo normalno biti
// ekspr. prenehati se hitro, zelo spreminjati: cene so se končno umirile - 2. postati miren: otrok se je umiril in zaspal; dolgo časa se ni mogel umiriti / z leti se je umiril / njihovo družinsko življenje se je umirilo / proti jutru se kavarna umiri / položaj na fronti se še ni umiril
- 3. postati manj intenziven, manj izrazit: hrup se je umiril / nagon se mu je že umiril / spori med njimi so se umirili prenehali
umírjen -a -o - 1. deležnik od umiriti: umirjeni koraki; umirjeno dihanje; umirjeno morje
- 2. ki svojih čustev ne izraža silovito: umirjen človek; bila je umirjena ženska
- 3. ki nima (dosti) raznovrstnih elementov: umirjena skladba / umirjene oblike
- 4. ki se ne pojavlja v izraziti obliki, z veliko intenzivnostjo: umirjene barve / umirjena lepota; prisl.: umirjeno hoditi; na starost je živel zelo umirjeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
usésti se usédem se dov., stil. usèl se uséla se; nam. usést se in usèst se (ẹ́ ẹ̑) - 1. zaradi lastne teže
- a) postati nižji, gostejši: sneg se je usedel; prekopana zemlja se je hitro usedla
- b) premakniti se v smeri navzdol: gošča se hitro usede / na pohištvo in stene se je usedel prah / pusti kavo, da se usede
- 2. namestiti se, spraviti se v tak položaj, da je teža telesa pretežno na zadnjici: usedi se in se odpočij; usesti se na stol, pod drevo; s težavo se usede
// namestiti se, spraviti se v mirujoč položaj, dotikaje se podlage z nogami, s spodnjim delom telesa: čebela se je usedla na cvet - 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža, da osebek začne delati to, kar nakazuje določilo: usesti se h klavirju, k večerji / usedel se je na prvi vlak odpeljal se je s prvim vlakom
- 4. postati nameščen tako, da se dobro, trdno prilega: os prečke se mora usesti v ležaj; vijak se je dobro usedel
● žarg. besedilo se je igralcu že usedlo ga že dobro obvlada, zna; ekspr. usesti se na mehko pridobiti si (zelo) ugoden položaj, navadno brez večjega truda; slabš. usesti se na posestvo prilastiti si ga, polastiti se ga; ekspr. usesti se komu na vrat, za vrat dobiti oblast nad kom, začeti mu delati nasilje; ekspr. to doživetje se ji je usedlo v spomin si ga je zapomnila; ekspr. fant se ji je usedel v srce vzljubila ga je
uséden -a -o: dvigniti usedeni prah; usedena zemlja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
uvrstíti -ím dov., uvŕstil (ī í) - 1. narediti, da pride kaj v kako vrsto, skupino: uvrstiti ovce med koze; uvrstiti v drugo skupino / uvrstiti koga v sprevod
- 2. narediti, da pride kaj v kak sestav, postane del kake celote: uvrstiti članek v knjigo, revijo / uvrstiti pogovor v oddajo; uvrstiti vprašanje na dnevni red; uvrstiti koga na seznam
// narediti, da pride kaj v kakem sestavu na mesto, kot ga izraža določilo: uvrstiti poglavje na konec knjige; uvrstiti prizor v drugi del filma / na seznamu so ga uvrstili na peto mesto - 3. narediti, da pride kdo v kako skupino, postane član kake skupine: uvrstiti koga v pehoto, reprezentanco / ta zmaga ga je uvrstila v prvo skupino
- 4. narediti, da pride kaj v kako vrsto, skupino glede na enake, podobne lastnosti: uvrstiti žival med zveri
// narediti, da pride kaj v kako vrsto, skupino glede na določene lastnosti sploh: uvrstiti sliko med avtorjeva najboljša dela / uvrstiti koga med lažnivce - 5. narediti, da postane kaj ena od enot, stvari, kot jih izraža določilo: uvrstiti kolesarstvo med olimpijske discipline; uvrstiti spolno vzgojo med šolske predmete
uvrstíti se - 1. priti v kako vrsto, skupino: vstala sta in se uvrstila med plesalce / v sprevodu se je uvrstil poleg mene
// postaviti se tako, da nastane, kar izraža dopolnilo: plesalci so se uvrstili v četvorko; uvrstiti se v sprevod
// priti v vrsti na kako mesto: za njima so se uvrstili gostje - 2. priti v kak sestav, postati del kake celote: uvrstiti se na seznam, spisek čakajočih
- 3. postati ena izmed enot, stvari, kot jih izraža določilo: uvrstiti se med razvite države; uvrstiti se med sodelavce časopisa
- 4. v vrednostnem, jakostnem zaporedju dobiti, doseči kako mesto: naša popevka se je uvrstila na drugo mesto; uvrstiti se za tujimi tekmovalci / uvrstiti se med deset najboljših dobiti, doseči eno od prvih desetih mest
// šport. z zadostitvijo predpisanim zahtevam priti v določen položaj: uvrstil se je na peto mesto; uvrstiti se v finale / od petdeset tekmovalcev se jih je uvrstilo le dvajset
uvrščèn -êna -o: biti uvrščen na drugo mesto; na spored uvrščene klasične drame; sam.: slabše uvrščeni niso navedeni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
vkljúčiti -im dov. (ú ȗ) - 1. vzpostaviti (s stikalom) električni tok in s tem omogočiti delovanje česa: vključiti gramofon, likalnik, televizijski sprejemnik; aparat se vključi s pritiskom na gumb, s stikalom; grelec se vključi avtomatsko / vključiti električni tok
♦ elektr. vzpostaviti električno zvezo, napajanje (za daljši čas) z vtaknitvijo vtiča v vtičnico - 2. narediti, da postane kaj sestavni del kake enote: v podjetje so vključili več novih obratov; v to občino so vključili še nekaj okoliških vasi / nove borce so vključili v drugo četo
// narediti, da kaj dobi svoje mesto v kaki celoti: vključiti pomivalni stroj med kuhinjske elemente / vključiti slovensko književnost v evropsko / vključiti rezultate analiz v raziskavo / vključiti v ceno prevoz všteti; vključiti v program nekaj pevskih točk vstaviti - 3. narediti, da postane kdo član kake organizacije, skupnosti: vključiti koga v športno društvo / vključiti otroke v vzgojno-varstvene ustanove / poskušali so ga vključiti v svojo družbo
- 4. narediti, da kdo začne sodelovati pri kaki dejavnosti: vključiti v preiskavo različne strokovnjake; vključiti v razpravo nove priče / vključiti koga v igro, pogovor
vkljúčiti se - 1. postati član kake organizacije, skupnosti: vključiti se v družbo okoliških otrok / vključiti se v stranko včlaniti se
- 2. postati dejavno, čustveno povezan s kako skupnostjo: ni se mogel vključiti v novo sosesko
- 3. začeti sodelovati pri kaki dejavnosti: vključiti se v akcijo; vključiti se v napredno gibanje, v sodobne politične tokove / vključiti se v delo / vključiti se v zabavo / vključiti se v pogovor
vključívši star.: pospešiti delo, vključivši nove sodelavce
vkljúčen -a -o: pustiti likalnik vključen; rešilni avtomobil z vključeno sireno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
vstopíti in vstópiti -im dov. (ī ọ́ ọ̑) - 1. stopiti v prevozno sredstvo: potniki vstopijo v avtobus, dvigalo; vstopil je na glavni postaji; vstopiti pri sprednjih vratih
// stopiti v kaj sploh: vstopil je prvi; vstopiti skozi vrata; vstopiti v sobo; hitro, nepričakovano, oblastno vstopiti; drug za drugim so vstopili v jamo / publ. v naš zračni prostor je vstopilo tuje letalo - 2. priti v kaj, v notranjost česa: mesto, kjer vstopijo v organ žile, živci / krogla je vstopila na sencih
- 3. postati član kake organizacije, društva: vstopiti v društvo, stranko / vstopiti v samostan postati redovnik, redovnica
// vstopiti v gimnazijo začeti se šolati na gimnaziji; na univerzo je vstopil z dvajsetimi leti / vstopiti v službo zaposliti se - 4. začeti peti, igrati v določenem trenutku med petjem, igranjem drugih: pevec je vstopil na dirigentov znak; na sredi skladbe vstopijo trobente
- 5. ekspr. začeti delovati na kakem področju: v književnost je vstopil s prvo generacijo povojnih pesnikov; vstopiti v svet politike
- 6. z oslabljenim pomenom začeti biti v kakem obdobju: vstopiti v novo leto / vstopiti v obdobje industrijske revolucije / vstopiti v novo življenje
// izraža začetek stanja, kot ga določa samostalnik: s tem dnem so vstopili v vojno / vstopiti v boj začeti se bojevati
● ekspr. tedaj je v njegovo življenje vstopila ona jo je spoznal in je začela vplivati na njegovo življenje
♦ alp. vstopiti v steno začeti plezalni vzpon
vstopívši zastar.: vstopivši v sobo, je pozdravil; vstopivša potnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zakadíti -ím dov., zakádil (ī í) - 1. s kajenjem povzročiti, da zrak v kakem prostoru ni čist: kadilci so zakadili sobo / peč je zakadila celo hišo / zakaditi z dimom
- 2. začeti kaditi: zakadil je cigareto; z užitkom zakaditi
- 3. knjiž. vdihniti in izdihniti dim kake tleče snovi, zlasti tobaka: zbrali smo se, da malo zakadimo / zakaditi hašiš
- 4. ekspr. s kajenjem zapraviti: precej denarja zakadi
- 5. star. z veliko silo zagnati: zakaditi knjige v kot
zakadíti se - 1. narediti, oddati dim: peč, sveča se zakadi
// narediti, oddati hlape: kislina se zakadi / v krožnikih se zakadi juha - 2. zaradi dima v zraku postati nečist: soba se je zelo zakadila
- 3. postati črn, umazan od dima: stene so se zakadile
- 4. pojaviti se, razširiti se v zraku: iz obleke se je zakadil prah; brezoseb. iz dimnika se je zakadilo / proti večeru so se v dolini zakadile meglice
- 5. ekspr. steči, zdirjati: vsi so se zakadili proti izhodu; jezdec se je zakadil za ubežnikom; zakaditi se navkreber
// z veliko silo, s hitrim premikanjem priti kam: zakadil se je napadalcu pod noge, da ga je podrl / veter se je zakadil v hišo
// v zvezi z v silovito napasti: zakaditi se v nasprotnika; kot ris se zakaditi v koga / kritiki so se zakadili v razstavo
zakajèn -êna -o: zakajen prostor; prisl., v povedni rabi: v gostilni je zakajeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zamajáti -májem tudi zamájati -em tudi -am dov., tudi zamájaj zamájajte tudi zamajájte; zamajál tudi zamájal (á á; á ā) - 1. povzročiti, narediti, da se kaj z enim delom pritrjenega premakne sem in tja: veter je zamajal vrhove dreves; močno, rahlo zamajati / zamaje z glavo in zapre oči
// povzročiti, da se kaj premakne sploh: valovi zamajejo čoln - 2. ekspr. povzročiti, da kaj ni več trdno: tako poslovanje lahko zamaje še tako dobro podjetje / v temeljih zamajati ustaljeni red / trpljenje ni zamajalo njihovega zaupanja
- 3. knjiž. povzročiti, da kdo v svojem mnenju, ravnanju ni več tako odločen, trden: ta dogodek jo je zamajal / zamajati koga v njegovem navdušenju
● publ. zvečer je mesto zamajal potres je bil v mestu potres
zamajáti se, tudi zamájati se - 1. z enim delom pritrjen premakniti se sem in tja: travne bilke so se zamajale / zamajal se je in padel; ekspr.: brada se mu je zamajala zatresla; zvon se je zamajal in oglasilo se je zvonjenje zazibal
// premakniti se sploh: stopnice so se ob vsakem koraku zamajale; udaril je po mizi, da se je vse zamajalo zelo močno - 2. postati majav: če se zamaje en steber, stavba ne bo več trdna
- 3. ekspr. postati netrden: zamajal se je celotni vrednostni sistem / njegovo upanje se je zamajalo
● knjiž. skoraj bi se bilo zgodilo, da bi se mi zamajalo moje delo da ne bi bil več prepričan o njegovi potrebnosti, smiselnosti; ekspr. zamajal se mu je stolček njegov (družbeni) položaj je postal ogrožen; ekspr. tla so se nam zamajala pod nogami naš (družbeni) položaj je postal ogrožen; ekspr. če pogledaš kvišku, se ti zamaje v glavi imaš občutek, kot da se ti nekaj premakne v glavi sem in tja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zameglíti -ím [məg] dov., zameglì in zamègli; zamèglil (ī í) - 1. narediti kaj nejasno, motno: dim je zameglil hiše; oblak prahu je zameglil ozračje / solze so ji zameglile oči
- 2. knjiž. narediti, da se o čem ne more dobiti jasne, določene podobe: zamegliti podatke o poslovanju; s praznim govorjenjem zamegliti položaj
● solze so ji zameglile pogled povzročile, da je videla nejasno, nerazločno; knjiž. strah ji je zameglil razsodnost povzročil, da ni mogla razsodno misliti
zameglíti se - 1. postati meglen: kotlina se je zameglila; brezoseb. v dolini se je zameglilo
- 2. postati nejasen, moten: šipe so se zameglile / oči so se ji zameglile
● ekspr. pred očmi se mi je zameglilo zaradi slabosti, bolezni se mi je zazdelo, da vidim pred očmi meglo
zamegljèn -êna -o: kotlina je zamegljena; zamegljeno ozračje; prisl., v povedni rabi: zjutraj bo po kotlinah zamegljeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zaokrožíti in zaokróžiti -im dov. (ī ọ́) - 1. narediti okroglo: zaokrožiti robove / zaokrožiti ploščo / pravilno zaokrožiti vratni izrez / zaokrožil je ustnice in zažvižgal
- 2. narediti, da sorazmerno manjše vrednosti, enote niso upoštevane: zaokrožiti število / pog. zaokrožiti cene, račun navzdol, navzgor
- 3. združiti zemljišča v enoten kompleks: zaokrožiti njive, travnike / z nakupom tega zemljišča je zaokrožil svojo posest
- 4. narediti, da kaj postane skladna celota: s tem prispevkom je pisec zaokrožil podobo obdobja / ta stališča zaokrožijo v celoto filozofove poglede na logiko / ekspr.: vsak pripovedovalec je po svoje zaokrožil to pravljico dokončal, končal; z ugotovitvijo zaokrožiti svoje razmišljanje skleniti, zaključiti
- 5. knjiž. zakrožiti: odprli so okno in hladen zrak je zaokrožil po sobi / metulj je zaokrožil nad cvetom
● star. pevci so zaokrožili veselo pesem zapeli
zaokrožíti se in zaokróžiti se - 1. postati okrogel: kamen se v strugi zaokroži / ekspr. z leti se mu je telo zaokrožilo
- 2. postati skladna celota: z novimi spoznanji se je njihovo vedenje o vesolju zaokrožilo
● ekspr. usta so se mu zaokrožila v nasmeh nasmehnil se je
zaokróžen -a -o: zaokrožen pregled slovenskega slovstva; lepo zaokrožen rob; tematsko zaokrožena poglavja zaključena; zaokroženo število
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zapéniti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) povzročiti nastanek pen na tekočini: ladja je zapenila vodozapéniti se - 1. postati penast: vino se pri odpiranju zapeni; stresel je steklenico, da se je žganje zapenilo
// ekspr. peneč se pljusniti, steči: morski valovi so se zapenili preko krova - 2. postati slinast okrog ust, zlasti zaradi jeze, bolezni: bolnik se je zapenil / omedlel je in usta so se mu zapenila / konj se je zapenil od napora
zapénjen -a -o: zapenjeni valovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zaplêsti -plêtem dov., zaplêtel in zaplétel zaplêtla, stil. zaplèl zaplêla (é) - 1. s pletenjem zadelati, zakrpati: zaplesti luknjo v košu / zaplesti stare košare; zaplesti preluknjano mrežo z žico / ekspr. bršljan je zapletel line v zidu (rastoč) zakril
// narediti zaključno vrsto, zaključek pri pletenju, kvačkanju: zaplesti nogavico - 2. narediti, da kaj pride v kaj prepletenega, ovirajočega: zaplesti lase v navijalke; zaplesti nogo v žico
● ekspr. zaplesti koga v svoje mreže zvijačno si pridobiti naklonjenost koga; zvijačno pridobiti koga za kaj - 3. narediti, da je kaj nepravilno, neurejeno prepleteno, zvito: zaplesti trakove, verigo; veter je zapletel vrvi
- 4. narediti kaj tako, da se težko uredi, razreši: ta dogodek je položaj še bolj zapletel; po nepotrebnem zaplesti zadevo; zaplesti komu življenje
// narediti, da postane kaj težko razumljivo, dojemljivo: zaplesti uganko; zaplesti odgovor
// narediti, da ima kaj številne, med seboj različno povezane elemente: svojo pripoved, zgodbo je zelo zapletel - 5. ekspr., v zvezi z v narediti, povzročiti, da postane kdo udeležen pri čem: zaplesti državo v vojno; zaplesti koga v kako zadevo, zaroto; zaplesti se v škandal
// narediti, povzročiti, da je kdo deležen česa: zaplesti koga v neprijetnosti, težave
// z glagolskim samostalnikom narediti, povzročiti, da kdo začne delati, kar izraža samostalnik: zaplesti otroka v igro; zaplesti koga v pogovor; zaplesti se v prepir - 6. lit. postopno začeti dogajanje: pisatelj je zapletel zgodbo v romanu; dejanje se zaplete in stopnjuje do vrha / zaplesti dramsko dogajanje
zaplêsti se - 1. postati nepravilno, neurejeno prepleten, zvit: vrvi so se tako zapletle, da jih ni bilo mogoče razvozlati / prsti obeh rok so se zapletli med seboj prepletli; smuči so se zapletle prekrižale
- 2. priti v kaj prepletenega, ovirajočega: pri hoji se je zapletel med trnje, žico / listje se ji je zapletlo v lase / muha se je zapletla v pajkovo mrežo ujela
- 3. postati tak, da se težko uredi, razreši: politična nasprotja so se zelo zapletla; položaj, problem se je popolnoma zapletel / njeno življenje se je zapletlo
- 4. ekspr. priti v ljubezensko razmerje s kom: zapletel se je s precej mlajšo žensko / zapletla se je v razmerje z njim začela imeti
- 5. priti v stanje, ko se ne more jasno, logično misliti, se izražati: pri opisovanju dogodka se je zapletel / brezoseb. v mislih se mu je zapletlo / pri odgovarjanju na vprašanja se je zapletel se je zmedel, je pomešal stvari
● ekspr. jezik se mu je zapletel ni mogel izgovoriti, povedati gladko; ekspr. zapletel se je s čudnimi ljudmi se začel družiti, sodelovati z njimi
zapletèn -êna -o - 1. deležnik od zaplesti: biti zapleten v zaroto; s protjem zapletena košara; zapletena nit, vrv
- 2. ekspr. ki se težko uredi, razreši: zapleten položaj, primer, problem; razreševati zapletena vprašanja
// ki se težko razume, dojame: zapletena naloga, uganka - 3. ki ima številne, med seboj različno povezane elemente: zapleten stroj; zapletena priprava / zapleten pojav, postopek, proces; zapletena zgradba organizma / to je zapletena zgodba; prisl.: zapleteno sestavljen, zgrajen; sam.: rešiti kaj zapletenega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zarásti -rástem in -rásem dov., zarásel in zarástel (á) rastoč prekriti, zapolniti: koprive so zarasle dvorišče;
stezo je zaraslo drevje / grmičevje je zaraslo travnik / brada mu je zarasla obraz v veliki meri pokrilazarásti se - 1. postati prekrit, zapolnjen z rastlinami: poseka se je zarasla / opuščena njiva se hitro zaraste
- 2. z rastjo tkiva postati cel, zaceljen: ranjena kost se ni hotela zarasti; zaradi komplikacij se koža še ni zarasla / rebra so se nepravilno zarasla zrasla
zaráščen stil. zarásten -a -o: z grmičevjem zaraščen kraški svet; komaj so hodili po zaraščenih poteh
● ekspr. biti zaraščen v obraz v veliki meri pokrit s kocinami, brado; neobrit; prim. zarasel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zatemníti -ím [təm] dov., zatemnì in zatèmni; zatèmnil (ī í) - 1. z zakritjem narediti, da kaj ne prepušča, ne oddaja svetlobe: zatemniti okna; zatemniti svetilko / ekspr. črn oblak je zatemnil sonce zakril
// na tak način narediti, da je kje temno: zatemniti dvorano; zatemniti sobo zaradi predvajanja filma; zatemniti z zavesami - 2. knjiž. narediti, da postane kaj neizrazito, nejasno: zatemniti osnovni problem / obup je zatemnil upanje
- 3. knjiž. narediti kaj mrko, neprijazno: skrbi so mu zatemnile obraz
- 4. knjiž. povzročiti, da je kaj deležno manjše pozornosti; zasenčiti: zatemnil je vse mestne veljake / skoraj bi zatemnil slavo največjega pesnika / s svojo lepoto je zatemnila vse druge
zatemníti se - 1. postati temen: nebo se zatemni / brezoseb. zaradi nizkih oblakov se je še pred nočjo zatemnilo stemnilo
- 2. knjiž. postati mrk, neprijazen: obraz se mu je ob novici zatemnil / prijazne oči so se ji zatemnile od žalosti
zatemnjèn -êna -o: zatemnjena luč, soba; okna so zatemnjena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zdolgočásiti -im [u̯g] dov. (á ȃ) povzročiti komu dolgčas: njegova zadržanost jo je zdolgočasila;
zdolgočasiti bralcezdolgočásiti se občutiti dolgčas: pri njih se vedno zdolgočasi
// s smiselnim osebkom v dajalniku postati dolgčas: kadar se mu zdolgočasi, gre k sosedu / zdolgočasilo se mu je po domu
zdolgočásen -a -o - 1. deležnik od zdolgočasiti: zdolgočaseni otroci; biti, postati zdolgočasen; zdolgočasena družba
- 2. ki izraža, kaže dolgčas: zdolgočasen glas; vanj so strmeli zdolgočaseni obrazi; zdolgočaseno govorjenje; prisl.: zdolgočaseno zehati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
združíti in zdrúžiti -im, tudi zdrúžiti -im dov. (ī ú ū; ū ȗ) - 1. narediti, da pride kaj skupaj, na eno mesto: združiti živali enake starosti; prostorsko združiti obrate v novi stavbi
// narediti, da pride kaj skupaj sploh: vlakna združi stroj; s šivanjem združiti več plasti tkanine / poseben mehanizem združi oba dela; združiti konca vrvi z vozlom
// narediti, povzročiti, da pride do stika med moškimi in ženskimi spolnimi organi: združiti samca in samico / spolno združiti - 2. narediti, da iz dveh ali več samostojnih enot nastane nova, večja enota: združiti dve občini / združiti države v konfederacijo / združiti več parcel / združiti besede v stavke / združiti pesmi v zbirko / združiti ovce v trop
// narediti, da kaj postane sestavni del večje enote: združiti samostojne obrate s tovarno / dogovor je združil države v gospodarsko skupnost - 3. narediti iz več delov, enot novo enoto, celoto: združiti posamezne člene, odstavke; scenarist je združil vrsto prizorov / kamera je v enem posnetku združila dva prostora
// narediti, da iz delov, manjših enot nastane celota: združiti razcepljeno ljudstvo; stranka je združila posamezne skupine; politično združiti narod - 4. notranje, čustveno povezati: ljubezen, nesreča ljudi združi; združila jih je zavest skupne usode
- 5. narediti, da kaj poteka, se dogaja skupaj s čim drugim: občni zbor so združili z zabavo / združiti prijetno s koristnim
● združiti dežele pod svojo oblastjo zavladati jim; ekspr. združiti filozofijo z življenjem živeti v skladu s svojim filozofskim prepričanjem; publ. združiti svoje sile začeti delovati skupno
♦ ekon. združiti obratna sredstva
združíti se in zdrúžiti se, tudi zdrúžiti se - 1. postati sestavni del večje enote: predmestne vasi so se združile z mestom / potok se združi z reko se izliva vanjo
// priti prostorsko v neposreden stik: na tem mestu se cevovoda združita / v daljavi se nebo združi z morjem - 2. iz dveh ali več samostojnih enot postati nova, večja enota: banki, podjetji sta se združili / potoki se združijo v reko / glasovi pevcev so se združili
- 3. začeti delati, delovati skupaj zaradi skupnih ciljev, koristi: delavci in kmetje so se združili; združiti se proti skupnemu sovražniku; gospodarsko, politično, strokovno se združiti / združiti se v stranko / Proletarci vseh dežel, združite se! geslo mednarodnega delavskega gibanja
- 4. imeti spolni odnos: samica in samec se združita / želel se je združiti z njo / telesno se združiti
● ekspr. očeta sta želela, da bi se njuna otroka združila se poročila
♦ biol. jajčece se združi s semenčico; fiz. valovanja enake frekvence se združijo
združívši star.: združivši živali z najboljšimi lastnostmi, so dobili dobro novo pasmo; združivši se so ustanovili novo državo
zdrúžen -a -o - 1. deležnik od združiti: v skladno celoto združeni deli; združeni pevski zbori; bila sta neločljivo združena; s šaljivim obredom združena zabava; države, združene v vojaški zvezi
● Organizacija združenih narodov [OZN] organizacija velike večine držav, katere cilj je krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu; ekspr. z združenimi močmi so ukrotili razgrajača (vsi) skupaj; združeno podjetje do 1973 gospodarsko enotno podjetje, nastalo z združitvijo več samostojnih podjetij
♦ ekon. združeno delo oblika produkcijskih odnosov, v katerih so delavci soudeleženi pri lastnini in upravljanju - 2. navadno v povedni rabi, v zvezi s s, z ki vključuje to, kar izraža dopolnilo: s tem je združen neprijeten občutek; potovanje je združeno z velikimi izdatki; smučanje je združeno z nevarnostmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zgostíti -ím dov., zgóstil (ī í) - 1. narediti (bolj) gosto: zgostiti belež, malto; zgostiti juho z jajcem / zgostiti mrežo, tkanje / redko zgostiti obiske pogosteje priti na obisk
- 2. ekspr. narediti, da pride na določeno mesto veliko elementov česa: znake je treba bolj zgostiti / zgostiti besedilo; poglavja bi se dala brez škode zgostiti / svoje izsledke je zgostil v tri točke
zgostíti se - 1. postati (bolj) gost: kuhati mezgo tako dolgo, da se zgosti; raztopina se je zgostila / para se zgosti v roso / megla se je zgostila; ekspr.: čakal je, da se mrak zgosti; tema se je zgostila, da niso videli ped pred seboj / gozd se je zgostil; čez zimo so se ji lasje zgostili / množica okrog njiju se je zgostila / kontrole so se zgostile postale bolj številne
// proti večeru se promet zgosti - 2. knjiž. postati bolj intenziven: občutek negotovosti se je zgostil / tišina se je nenavadno zgostila / strah se zgosti v bolečino
● knjiž. tovrstne dejavnosti so se zgostile v mestu jih je največ v mestu; knjiž. vse težave so se zgostile okrog tega problema ta problem je povzročil največ težav; knjiž. sredi popoldneva se je zrak zgostil v dušljivo soparo je postalo zelo soparno; knjiž. v kratkih zgodbah so se zgostile vse pisateljeve odlike so se izrazito pokazale, izrazile
zgoščèn -êna -o: zgoščeni vodni hlapi; zapis je zelo zgoščen; v zgoščeni obliki podana vsebina; v želatinasto snov zgoščena tekočina; prisl.: zgoščeno označiti stališča; zgoščeno izražena misel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zrédčiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. narediti (bolj) redko: zredčiti omako; zredčiti z vodo / zredčiti solato / mah je zredčil travo / gozd so zelo zredčili
- 2. povzročiti, da se kaka skupina, skupnost številčno zmanjša: bolezen je zredčila to živalsko vrsto
zrédčiti se - 1. postati (bolj) redek: nekdaj gosta trava se je zredčila / lasje so se mu zredčili in posiveli / megla se je zredčila / promet se proti večeru zredči
- 2. postati številčno manjši: zaradi spopadov so se vojaške enote zredčile / število gostov se je zredčilo
zrédčen -a -o: z vodo zredčeno mleko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
izgíniti -em in zgíniti -em dov. (í ȋ) - 1. z manjšanjem obsega, intenzivnosti postati neviden, neopazen: nekatere barve na sliki so izginile; madež še ni čisto izginil / voda s poplavljenega področja je izginila / znaki bolezni so izginili / pastirske koče so izginile pod snegom
// s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati neviden: letalo izgine v daljavi, za oblaki; izginiti v množici, med drevjem / ekspr. gledala je za njim, dokler ji ni izginil izpred oči / ekspr. izginila sta v vežo (hitro) vstopila; sonce je izginilo za goro je zašlo
// pot je izginila v grmovju - 2. prenehati biti, obstajati: napetost je kmalu izginila; nesoglasja med njimi so izginila / razlike v gledanju so izginile / ekspr. moramo zmagati, ali pa bomo izginili z zemeljskega površja
// z zmanjšanjem rabe, uporabe prenehati biti, obstajati: stari običaji bodo kmalu izginili / jadrnice so izginile iz pomorskega prometa - 3. nav. ekspr. zapustiti prostor, kraj, navadno naskrivaj: fant se je sprl in izginil; izginil je iz hiše, ne da bi ga kdo opazil; izginiti brez besede, sledu; izginiti kot duh, kot kafra; izginil je, kot bi se bil v zemljo udrl nenadoma, nepričakovano
// izginiti z doma / kot ukaz: izgini; da mi pri priči izgineš - 4. nav. 3. os., evfem. biti ukraden, vzet: iz trgovine je izginila velika količina blaga; v zadnjem času je izginilo več avtomobilov / kam je izginil moj svinčnik kdo ga je vzel; kam sem ga založil
- 5. zastar. miniti, preteči: medtem je izginilo nekaj dni
● ekspr. vsa kri mu je izginila z obraza prebledel je; ekspr. meso je kar izginilo v njihovih želodcih hlastno, v hipu so ga pojedli; ekspr. omagal je in izginil pod vodo se je potopil, utonil; prim. izginul
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
odstopíti in odstópiti -im dov. (ī ọ́ ọ̑) - 1. s korakom, koraki prenehati biti v neposredni bližini česa ali postati bolj oddaljen od česa: odstopil je in ga začel ogledovati; odstopili so od plota in posedli; odstopiti za korak; kar odstopil je od presenečenja
- 2. prenehati se prilegati podlagi, biti sprijet z njo: prilepljena krpa je odstopila; podplati na čevljih so odstopili; skorja pri hlebcu je odstopila; umazanija v loncu še ni odstopila
- 3. odpovedati se opravljanju pomembnejše javne funkcije ali službe: predsednik je odstopil; uredniški odbor je zaradi neutemeljene kritike odstopil; kolektivno odstopiti
// odpovedati udeležbo zlasti pri tekmovanju: tekmovalec je odstopil; odstopiti zaradi poškodbe - 4. navadno v zvezi z od prenehati vztrajati pri čem, upoštevati kaj: ni odstopil od svojih načel, navad; odstopiti od stališča o nevmešavanju; odstopiti v nekaterih bistvenih točkah
// prenehati vztrajati pri uresničitvi česa: odstopiti od zahteve, zamisli
♦ jur. odstopiti od tožbe izjaviti, da ne bo uveden sodni postopek
// publ. postati neenak v primerjavi s čim: osebni dohodki v tej tovarni so odstopili od osebnih dohodkov drugod; po kvaliteti je zelo odstopil od povprečja - 5. narediti, da dobi drugi, kar osebek ima, mu pripada: odstopiti komu dediščino; odstopiti stanovanje potrebnejšemu; odstopil mu je vrstni red pri nakupu avtomobila / odstopi mi knjigo za kak dan posodi mi; odstopiti posestvo sinu zapustiti; odstopil mu je sobo za en večer dal
odstópljen -a -o: odstopljen delež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pokázati tudi pokazáti -kážem dov. (á á á) - 1. narediti tako, da kdo lahko kaj vidi, pogleda: pokazati kupcu blago; pokaži, kaj si prinesel / pokazati pismo prijateljici / pokažite dokumente, potne liste / pokazati komu mesto, stanovanje razkazati
// ekspr. pokaži mi človeka, ki to zmore povej mi zanj - 2. navadno s prislovnim določilom usmeriti pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: izdajalec je pokazal zadnjega v vrsti; pokazati proti hiši, na spečega; pokazati kaj z očmi, z roko / kot ukaz psu pokaži
// usmeriti koga kam z določenim namenom, zahtevo, navadno z roko: pokazal mu je k naslanjaču; molče mu je pokazal naprej v drugo sobo / sédi, mi je prijazno pokazal stol / pokazati tujcu bližnjico, pot; pren., knjiž. pokazati narodu pot k svobodi - 3. dati podatek, informacijo o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je pokazal 180 km; tehtnica je pokazala več, kot je pričakoval
- 4. nav. ekspr. narediti, da postane kaj vidno, opazno: ko se je usedla, je pokazala kolena; kadar se zasmeje, pokaže svoje lepe zobe
- 5. z določenim dejanjem narediti, da kdo lahko kaj vidi, spozna: pokazati uporabnost česa; pokazal mi je, kako se to naredi, pa sem pozabil / s prsti jim je pokazal, da je ura tri; s tem dejanjem ste mi pokazali, kaj je moja naloga / črke mu je pokazal brat, drugo se je naučil sam / pokazati komu svojo moč, oblast / kolektiv že lahko pokaže prve uspehe / publ., z oslabljenim pomenom igralci so pokazali lepo igro so igrali lepo
// z določenimi sredstvi, na določen način narediti, da kdo lahko kaj spozna, izve: v članku, govoru je jasno pokazal, kdo je kriv / pisatelj je v romanu pokazal življenje kaznjenk opisal, prikazal; publ. tu želim samo na kratko pokazati na nekatere napake opozoriti, omeniti
// to dejstvo jim je pokazalo sled za ugrabljenim - 6. postati izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca je pokazala izgubo; poznejši dogodki so pokazali, da so bili pomisleki neupravičeni; se bo že pokazalo, kdo ima prav / ta teza se je pokazala za napačno
- 7. narediti vidno, opazno
- a) razpoloženje, stanje: pokazati jezo, naklonjenost; ni pokazal, da je presenečen / publ. zdaj moramo pokazati budnost biti budni, pazljivi
// svojih čustev na zunaj ni pokazal - b) lastnost, značilnost: pokazati hrabrost, strpnost / pokazati lastnosti dobre gospodinje / ekspr. ta igralec je pokazal največ je bil najboljši, je igral najboljše; pokazati se hvaležnega; pokazati se junaka, upornika
- c) razmerje, odnos: pokazati nadarjenost za glasbo; pokazati veliko vnemo, dobro voljo; ni pokazal želje, da bi odšel
● pog. mož mi že tri mesece ni dinarja pokazal ni dal nič denarja; ekspr. reka je na več mestih pokazala dno je suha, brez vode; pokazati figo, fige pog. če boš tak, ti bo dekle pokazalo figo, fige te bo dekle (za)pustilo; ne bo ustreglo tvoji želji, zahtevi; pog. ko me je prosil za denar, sem mu pokazal figo sem naredil figo kot znamenje zavrnitve; pog. tokrat mu je sreča pokazala figo ni imel sreče; pokazati hrbet pokazal jim je hrbet obrnil se je tako, da so videli njegovo hrbtno stran; pog. pokazati komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. po tem dogodku je vasi za zmeraj pokazal hrbet jo je za zmeraj zapustil, se odselil iz nje; pog., ekspr. ti bo že pokazal (hudiča) povzročil ti bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; pokazati komu jezik pomoliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. najprej sami kaj pokažite, potem bo tudi občina pomagala naredite, ustvarite; ekspr. pokazati (svoje) karte povedati, izdati svoje namene; ekspr. kmalu je pokazal svoje kremplje svojo predrznost, hudobnost; ekspr. bezeg je že pokazal liste pognal; ekspr. pokazati komu osla, osle razpreti prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust pomoliti jezik; ekspr. ob prvih strelih bo pokazal pete, podplate zbežal; ekspr. pokazati šefu roge upreti se mu; publ. gora je alpinistom pokazala roge, zobe (na gori) so nastale neugodne okoliščine, zlasti vremenske; elipt. jim bom že pokazal skopuha zaradi očitka, da sem skopuh, jim bom naredil, povzročil kaj zelo neprijetnega; ekspr. pokazati komu vrata narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da kdo zapusti določen kraj, prostor; pokazati zobe ekspr. molči, je spet pokazal zobe je jezno, grozeče rekel; ekspr. zet je kmalu pokazal zobe se uprl, postal odločnejši, samozavestnejši; publ. zima je spet pokazala zobe je postala bolj mrzla, ostra; ekspr. ti že pokažem žival mučiti ker mučiš žival, ti bom naredil, povzročil kaj zelo neprijetnega; publ. sodnik je pokazal na sredino igrišča priznal gol in odločil nadaljevanje igre s sredine igrišča, na belo točko dosodil enajstmetrovko, sedemmetrovko; namignil je proti njemu in pokazal s prstom na čelo si usmeril, dal prst na čelo kot znamenje njegove neumnosti, duševne omejenosti; ekspr. v članku je s prstom pokazal na krivce jasno, odkrito povedal, kdo so; ekspr. zvečer mu je oče pokazal, kaj se pravi materi odgovarjati ga je natepel, nabil; ekspr. jim bom že pokazal, kako trde so moje pesti napadel, pretepel jih bom; redko breskve so lepo pokazale, toda pozneje jim je škodila slana so od začetka lepo kazale; ekspr. to dekle ima kaj pokazati je bogata, premožna; je postavna, lepa
pokázati se tudi pokazáti se s prihodom na določeno mesto, v določen položaj- a) postati (za koga) viden, opazen: stisnil je rano, da se je pokazal gnoj; utopljenec se je še enkrat pokazal, potem je izginil v valovih / izza gore se je pokazalo sonce je vzšlo
// pokazali so se mu prvi zobje / pokazale so se prve vaške hiše / ekspr. čuden prizor se je pokazal njegovim očem zagledal je čuden prizor - b) omogočiti komu, da lahko kaj vidi: pokaži se teti, da bo videla, kako lepo obleko imaš / preden odideš na maškarado, se pridi pokazat / ekspr. v domači vasi se po tem dogodku ni več pokazal v domačo vas ni več prišel, ga ni več bilo; pog. včeraj sem se šel pokazat dekletovim staršem sem se šel predstavit
// pojaviti se, začeti obstajati kje (vidno, opazno): sredi neba so se pokazali oblaki / na licih se ji je pokazala rdečica zardela je
// publ. kmalu so se pokazale težave
● ekspr. če se pokaže ugodna priložnost, odpotujem nastane, bo; ekspr. kjerkoli se ta igralska skupina pokaže, povsod doživlja uspehe nastopi, ima predstavo; ekspr. kakor hitro se je pokazal izpod strehe, je bil moker je stopil; ekspr. hotel se je pokazati pred njo, zato je tako delal postaviti, pobahati; ekspr. v taki obleki se ne pokaži pred šefom ne pridi k šefu
pokazávši zastar.: pokazavši z roko nazaj, odgovori
pokázan -a -o: za pokazano dobro voljo sem vam hvaležen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
potíhniti -em dov. (í ȋ) - 1. drug za drugim utihniti: glasovi so potihnili
// postati tih, tišji: za trenutek potihniti - 2. postati manj intenziven, manj izrazit: hrup je potihnil; veter je potihnil; prim. potihel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
razživéti se -ím se dov., razžível se (ẹ́ í) - 1. postati (bolj) živahen, dejaven: po večerji so se gostje razživeli; razživeti se v veseli družbi / obraz se mu je razživel / pogovor se ni mogel razživeti; ekspr. prepir se je razživel v oster spor je prešel
// s pojavitvijo navadno večjega števila premikajočih se ljudi postati zelo razgiban, živahen: zvečer se mesto razživi / mravljišče se je v hipu razživelo - 2. redko ponovno se pojaviti, vzbuditi: v njem so se razživeli spomini
razživèl in razživél -éla -o: razživeli gostje; bil je ves razživel
razživét -a -o: razživeto upanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
sesíriti se -im se [səs in ses] dov. (í ȋ) - 1. navadno v zvezi z mleko zaradi delovanja (mlečnih) bakterij postati kašast, zdrizast: mleko se v vročini sesiri
// postati kašast, zdrizast sploh: majoneza se sesiri, če se ji prehitro doliva olje
● knjiž. možgani so se mu sesirili možgani so se mu skisali - 2. knjiž. strditi se: kri se sesiri
sesírjen -a -o: sesirjeno mleko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
sprostíti -ím dov., spróstil (ī í) - 1. narediti, da kaj preneha biti napeto, vpeto: sprostiti vrv, vzmet; ob odjugi so se veje sprostile izpod snega / knjiž. stražar je jetniku sprostil roke odvezal; snel lisice
- 2. narediti, povzročiti, da postane tkivo, organ manj napet, nategnjen: sprostiti mišice; sprostiti noge, prste, roke; v topli kopeli se telo sprosti / sprostiti obraz; njegova toga drža se je sprostila / ekspr. sprostiti korak začeti hoditi bolj lahkotno, živahno
- 3. narediti, povzročiti, da postane kdo čustveno, duševno manj napet, nenapet: delo, glasba ga sprosti; sprostiti se po izpitu; sprostiti se s hojo, z igro / v naravi se duševno in telesno sprosti / ko se je nekoliko sprostil, je vprašal, če sme kaditi / sprostiti notranjo napetost
- 4. narediti, povzročiti, da se kaj izraža, kaže brez omejitev, zadržkov: v igri je sprostil svoja čustva; sprostiti nagone, strasti / sprostiti bolečino v joku; sprostiti svojo domišljijo; ob pesmi so se mu sprostili žalostni spomini / ob pijači se je pogovor sprostil
- 5. povzročiti, da postane kaj prosto, razpoložljivo: kemični proces sprosti toploto; pri eksploziji se sprosti velika energija / novi proizvodni način bo sprostil precej delavcev; publ. z dozidavo so v hotelu sprostili nekaj prostorov / sprostiti rezervna sredstva; pren. ljubezen je v njem sprostila nove moči
// ekon. uradno odrediti prenehanje ustalitve na določeni višini: sprostiti prodajo, uvoz / sprostiti cene
● knjiž. proti večeru se je sprostila nevihta je bila, nastala; knjiž. ni se mogel sprostiti občutka, da ni zaželen znebiti
♦ biol. dozorelo jajčece se sprosti
sprostíti se postati sproščen: otrok se sprosti v šolski dobi; sprostiti se med prijatelji
sproščèn -êna -o - 1. deležnik od sprostiti: postati sproščen; predpisi glede tega so zelo sproščeni; sproščene cene; sproščena energija, toplota; sproščene naravne sile; mišice naj bodo sproščene; gradnja se bo nadaljevala, ko bodo sproščena denarna sredstva
- 2. ki se duševno in telesno dobro počuti, nima zadržkov v ravnanju, vedenju: sproščen človek; biti naraven in sproščen
// ki izraža, kaže tako počutje: spregovoril je s sproščenim glasom; imeti sproščen nastop; sproščen smeh; sproščeno govorjenje, vedenje / pisateljev jezik je sproščen; prisl.: sproščeno govoriti, se smejati; sproščeno se vesti; ležati popolnoma sproščeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
unêsti se unêsem se dov., unésel se unêsla se (é) ekspr. - 1. izgubiti prvotno moč, vnemo: končno se je le unesel; v novem okolju se je popolnoma unesel; na stara leta se je unesel / naj se jezi in razburja, se bo že unesel
// postati krotek, miren: junec je bil divji, pa se je unesel - 2. postati manj intenziven, manj izrazit: dež, veter se je unesel; ogenj se je počasi unesel; počakaj, da se vreme unese ustali, izboljša
// sovražnikov napad se ni hotel unesti; cene so se unesle ustalile
// bolezen, lakota se je unesla; njen nemir se je nekoliko unesel; prvo veselje se je že uneslo
unêsti - 1. star. vzeti brez plačila: unesti kožuh / unesti zapitek ne plačati ga
- 2. pog., ekspr., v zvezi z jo uiti: unesel jo je čez ograjo / mogoče jo pa le unesem brez kazni
// ostati živ, rešiti se: srečno sva jo unesla pred nevihto; če hočeš, da jo živ uneseš, govori resnico
● zastar. povodenj je unesla most odnesla; nar. mislil sem, da bom delo končal, pa me je, mi je uneslo sem se uštel
unesèn tudi unešèn -êna -o: mirni, uneseni ljudje; unesena ljubezen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
upásti upádem dov., stil. upàl upála (á ā) - 1. dobiti nižjo gladino: reka je upadla / po nevihti je voda kmalu upadla
// zaradi izgube zraka, vode postati nižji, gostejši: sneg je čez dan upadel; pazi, da testo ne upade se sesede; oteklina mu je nekoliko upadla uplahnila
// pri kuhanju jagodičje upade - 2. postati po obsegu manjši zaradi hujšanja, manjše čvrstosti: lica so mu upadla; trebuh mu je upadel / oči so jim upadle od lakote so se jim udrle
- 3. priti na nižjo stopnjo
- a) glede na intenzivnost, jakost: glas mu je upadel / fantu je upadel pogum; sla po jedi jim je upadla; začetna vnema je kmalu upadla
- b) glede na obseg dejavnosti, kvaliteto: trgovina je v takih razmerah upadla / umetnost v tem času upade
- c) glede na količino: izvoz je upadel / število prošenj je v primerjavi z lanskim letom upadlo / povpraševanje po leposlovju je upadlo
- č) glede na možni razpon: moč orkana je upadla
● ekspr. ob njegovem pogledu mu je beseda upadla ni imel več poguma govoriti; ekspr. srce vam ne sme upasti ostati morate pogumni
upádel -dla -o: bledi in upadli obrazi jetnikov; upadla reka; upadla lica
upáden -a -o zastar. upadel: bled in upaden mladenič
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
vrásti se vrástem se tudi vrásem se dov., vrásel se in vrástel se (á) - 1. rastoč priti, prodreti v kaj: noht se vraste v meso / korenine se vrastejo v razpoke
// rastoč priti, prodreti v podlago, okolje in se povezati: presajene rastline se še niso dobro vrasle; borci so vztrajali na položajih, kot da so se vrasli v zemljo - 2. postati obdan s tem, kar ga rastoč začne obdajati: obroč se je vrasel v drevo
- 3. ekspr. začeti skladno, organsko obstajati, živeti v čem: vrasti se v kolektiv, mesto / stavba se vraste v pokrajino
// postati trajna sestavina česa: te besede so se popolnoma vrasle v jezik / otrok se je vrasel v njeno srce ji je postal ljub
vráščen -a -o: biti vraščen v domačo pokrajino; vraščena rastlina; prim. vrasel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
začrnéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. postati črn, temen: olupljen krompir hitro začrni / obraz mu je na soncu začrnel
// ekspr. postati umazan: tla so že čisto začrnela - 2. knjiž. temno se pokazati: nad nami je začrnelo skalovje
začrnèl in začrnél -éla -o: začrnel dimnik, strop
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zakraljeváti -újem dov. (á ȗ) - 1. postati kralj, zavladati kot kralj: po smrti starega kralja je zakraljeval njegov sin / kdaj bo zakraljeval kralj Matjaž
// ekspr. postati kje neomejen gospodar: deželi so zakraljevali tujci; zakraljevati na kmetiji / zlo je zakraljevalo nad dobrim - 2. ekspr. pojaviti se z močno izraženimi značilnostmi: v naravi spet zakraljuje pomlad / tišina zakraljuje nad vasjo
- 3. ekspr. pojaviti se, dvigniti se nad čim: nad pokrajino so zakraljevali visoki tovarniški dimniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zamísliti se -im si dov. (í ȋ) - 1. v mislih izoblikovati, ustvariti: zamisliti si načrt za pobeg; za pogovor si je že vnaprej zamislil vprašanja; stvar poteka drugače, kot si jo je zamislil / storili so, kakor si je zamislil; ali si lahko zamisliš, kako bo potekal ta poskus
- 2. v mislih izoblikovati, ustvariti podobo, predstavo česa
- a) kar v resničnosti (še) ne obstaja: zamislite si črto med dvema točkama; risba je taka, kot si jo je zamislil; njegovo zunanjost sem si drugače zamislil / ni si mogoče zamisliti bolj različna značaja
- b) kot posledico obnovitve zaznav: trudil se je, da bi si zamislil njen obraz
zamísliti se postati intenzivno dejaven v zavesti: postal je in se zamislil; zamisliti se ob čem; globoko se je zamislila; tako so se zamislili, da niso ničesar slišali
// navadno v zvezi z v, nad izraža usmerjenost take dejavnosti: zamisliti se v preteklost; zamislili so se nad njihovimi trditvami; zamisliti se nad seboj / ekspr. nad tem dejstvom bi se morali zamisliti posvetiti bi mu morali vso pozornost; to dejstvo je zelo zaskrbljujoče
● knjiž. zamisliti se v položaj koga drugega vživeti se
zamíšljen -a -o - 1. deležnik od zamisliti si: vnaprej zamišljen načrt; biti zamišljen v preteklost; idealno zamišljena družba; knjižnica je zamišljena tudi kot raziskovalno središče
- 2. ki zaradi intenzivnega premišljanja, razmišljanja ne spremlja dogajanja okoli sebe: biti, postati zamišljen; slabe volje je in ves zamišljen; iti zamišljen proti domu; tiha in zamišljena ženska
// ekspr. ki izraža, kaže tako spremljanje dogajanja okoli sebe: zamišljen korak; zamišljen obraz; zamišljen pogled; prisl.: zamišljeno gledati, spregovoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zmŕzniti -em dov. (ŕ ȓ) - 1. spremeniti se v led: tekočina v posodi je zmrznila; voda zmrzne pri 0° C / vlaga na pločevini je zmrznila v ledeno skorjo
// ob spremembi vode v kaki snovi v led postati trd: meso je v shrambi zmrznilo; vezalke na čevljih so mu zmrznile; zemlja je že zmrznila
// preh. zamrzniti: zmrzniti živila / globoko, hitro zmrzniti kaj - 2. zaradi mraza se poškodovati, uničiti: korenine so zmrznile; ponoči so vse rože, sadike zmrznile
- 3. zaradi mraza umreti: obležal je v snegu in zmrznil; to zimo je zmrznilo mnogo ptičev
// zaradi mraza odmreti: alpinistu sta zmrznila dva prsta - 4. ekspr. postati zelo mrzel, otrpel: čisto sem zmrznil, ko sem čakal; lica so mi na vetru zmrznila
- 5. žarg. prenehati delovati, propasti zaradi neugodnih razmer, napak: podjetje je zmrznilo / novi časopis je po enem letu zmrznil / v zadnjem delu igre je nasprotnik zmrznil / že v drugem letniku šole je zmrznil je padel, je zaključil šolanje
- 6. ekspr. prenehati obstajati: njegovo nagnjenje do dekleta je zmrznilo; po tem pripetljaju je veselje na zabavi zmrznilo
zmŕznjen -a -o - 1. deležnik od zmrzniti: pojdi noter, saj si že čisto zmrznjen; meso je še zmrznjeno
- 2. ki ga rado zebe: biti zmrznjen; zmrznjena ženska; prisl.: držati se zmrznjeno; prim. zmrzel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
nagníti -gníjem dov. (í ī) navadno kot deležnik na -l - 1. postati nekoliko gnil: sadje je že nagnilo
- 2. ekspr. postati nekoliko pokvarjen, malovreden, slab: moralno si nagnil
nagnít -a -o: nagnit les; nagnite češnje; nagnita družba; nagnito življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
nalésti se -lézem se dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. dobiti (nalezljivo) bolezen: nalezel se je davice, ošpic / ekspr. pošteno sem se nalezel prehlada zelo sem se prehladil
- 2. ekspr. postati deležen česa, dobiti kaj: v gozdu se je nalezla klopov; mrčesa so se nalezli od vojakov
- 3. postati deležen stanja, lastnosti, kot ga določa samostalnik: nalesti se malodušnosti, panike; vsi so se nalezli njene dobre volje; drug od drugega so se nalezli sitnosti; sčasoma se je nalezla tudi njegovih slabosti / nalesti se tujih navad, tuje miselnosti
● ekspr. nalesti se dolgov (zelo) se zadolžiti; pog., ekspr. rada se ga naleze se opijani; ekspr. prepeva jim popevke, ki se jih je nalezel po svetu ki jih je slišal, se jih naučil
nalésti nalesti se: nalesti bolezen / redko nalesti klope
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
obnoréti -ím dov., obnôrel (ẹ́ í) - 1. postati nespameten, nerazsoden; ponoreti: dekle je čisto obnorelo / ob tem dogodku je vse mesto obnorelo
● ekspr. obnoreti od veselja zelo se razveseliti - 2. star. postati duševno bolan; znoreti: v ječi je obnorel; kričal je, kot bi čisto obnorel
- 3. publ. obnoriti: vsako žensko hoče obnoreti / mesto jo je obnorelo
obnôrel tudi obnorèl in obnorél -éla -o: obnoreli gostje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
oglušéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. postati gluh: na starost je oglušel; popolnoma oglušeti; nastal je tak hrup, da bi skoraj oglušel
- 2. redko postati neobčutljiv, brezčuten: prsti so mu oglušeli od mraza
oglušèl in oglušél -éla -o: oglušel otrok; oglušela ušesa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
okamnéti -ím in okamenéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. postati tak kot kamen: snov se je zgostila in okamnela; pren., ekspr. v hipu so mu pesti okamnele in udaril ga je z vso silo
- 2. ekspr. postati negiben, tog: okamnel je od groze, začudenja / obraz mu je počasi okamnel
okamnèl in okamnél in okamenèl in okamenél -éla -o: okamnele živali; pred poveljnikom je stal kot okamnel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
oledenéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. knjiž. spremeniti se v led; zmrzniti: voda je oledenela
// prekriti se z ledom; poledeneti: cesta je oledenela; površina jezera je že oledenela - 2. ekspr. postati zelo hladen, mrzel: koža na rokah mu je oledenela
- 3. ekspr. postati negiben, tog: oledeneti od groze, strahu; vztrepetal je in oledenel
// v zvezi s kri, srce začutiti velik strah, grozo: kadar me je pogledal, mi je oledenela kri; ob tem kriku mu je oledenelo srce
● ekspr. prej prijazni pogled mu je oledenel postal brezčuten, zelo hladen; ekspr. ob tej grozovitosti jim je smeh oledenel na licih izginil z lic
oledenèl in oledenél -éla -o: oledeneli pogled; oledeneli vrhovi gor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
omrzéti -ím dov. (ẹ́ í) star. - 1. z dajalnikom postati zoprn: celo petje ji je omrzelo; življenje mu je do skrajnosti omrzelo
- 2. postati nedostopen, hladen: po tem dogodku je omrzel / pogled mu je omrzel
omrzèl in omrzél -éla -o: omrzelo ime
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
oneméti -ím dov., tudi onémi (ẹ́ í) - 1. postati nem: po hudi bolezni je onemel in oglušel
- 2. nav. ekspr. nenadoma ne moči spregovoriti, govoriti: kadar bi morala kaj reči v svojo obrambo, je onemela; onemeti od bolečine, presenečenja, strahu; pren. moja vest ni nikoli onemela; začutila je, kako je vse onemelo v njej
- 3. ekspr. postati zelo presenečen, začuden: onemel je pred njeno lepoto; ob tem nastopu so poslušalci kar onemeli / onemeti od začudenja zelo se začuditi
- 4. knjiž. utihniti: ptice v vejah so onemele / godba je onemela / v jeseni planine onemijo v planinah postane mirno, tiho
♦ lingv. nenaglašeni samoglasnik včasih onemi se ne izgovarja več
onemèl in onemél -éla -o: onemel je obstal pred očetom; onemele gore; onemele ptice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
opéšati -am dov. (ẹ̑) - 1. zaradi utrujenosti, velikih naporov ne moči več (hitro) hoditi, se premikati: ranjenec je opešal in so ga morali nositi; opešati od lakote; v strmem klancu so konji opešali
- 2. postati slab, onemogel: ni še tako star, pa je že opešal; v zadnjem letu je opešal / ekspr.: rastlina v taki zemlji opeša; nekatere sorte krompirja so opešale so se izrodile
- 3. nav. ekspr. izgubiti popolnost svojih značilnosti: sluh, spomin, vid mu je opešal / telesne moči so ji opešale
// nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: oči so mu opešale; med boleznijo mu je opešalo srce - 4. ekspr. postati manj močen, intenziven: njena ljubezen je opešala
opéšan -a -o: opešan človek; duševno opešan; opešana živina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
osirotéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. postati sirota: s šestimi leti je osirotela; zgodaj osiroteti
- 2. star., v zvezi s hiša postati prazen, nenaseljen: hiša je osirotela in se bo začela podirati
// obubožati: sosed je osirotel in se z ostanki premoženja preselil
osirotèl in osirotél -éla -o: skrbeti za osirotele otroke; osirotela hiša
♦ čeb. osirotela čebelja družina čebelja družina, ki je brez matice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
oslepéti -ím dov., oslépi (ẹ́ í) - 1. postati slep: na starost je oslepel / kot podkrepitev naj oslepim, če lažem / oči so ji oslepele
- 2. ekspr. ne moči razsodno misliti, presojati: strast ga je tako prevzela, da je oslepel / kadar je prišla ona, je oslepel za vsa druga dekleta
- 3. knjiž. postati moten, neprozoren: če je steklo slabo, šipe oslepijo / ogledalo je oslepelo od vlage
● ekspr. ali ti je pamet oslepela zakaj govoriš, ravnaš tako neumno; ekspr. kar oslepel je od besa bil je zelo jezen
oslepèl in oslepél -éla -o: oslepele oči; napol oslepela in gluha ženska
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
ostebréti -ím [təb] dov., ostebrì in ostèbri (ẹ́ í) - 1. knjiž. postati podoben stebru: po teh predelavah je kip ostebrel
- 2. ekspr. postati negiben, tog: ob teh besedah je ostebrel
ostebrèl in ostebrél -éla -o: ostebrele figure
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
osteklenéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. postati podoben steklu: riž zalijemo, ko ostekleni
♦ metal. pesek ostekleni se spremeni v steklasto snov - 2. ekspr. postati negiben, tog: ostekleneli so od groze / ko je to videl, mu je obraz osteklenel
// v zvezi z oči na široko odpreti veke in ne premakniti zrkla: bolniku oči osteklenijo / ob pogledu na ta prizor so jim osteklenele oči
osteklenèl in osteklenél -éla -o: osteklenel pogled; gledal ga je z osteklenelimi očmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
otopéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. postati manj občutljiv za zunanje dražljaje: vsi čuti so mu otopeli; za bolečine je že otopel
- 2. izgubiti voljo, zanimanje za kaj: zaradi prestanega gorja je otopela; od neprestanega dela pri stroju je že skoraj otopel / duševno otopeti
// pojaviti se v manjši meri, v manj izraziti obliki: ni čudno, da so mu v takem okolju otopela čustva / čut dolžnosti, odgovornosti mu je otopel; vest jim je že čisto otopela - 3. redko postati top, manj oster: ostri robovi kamenja so hitro otopeli
otopèl in otopél -éla -o: ostali so neprizadeti, otopeli; čustveno otopel človek; otopel za lepoto; prisl.: otopelo strmeti predse
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pooblačíti se -ím se dov., poobláčil se (ī í) - 1. postati oblačen: nebo se je pooblačilo; brezoseb. spet se je pooblačilo, dež bo
- 2. ekspr. postati tak, da izraža neugodno, negativno razpoloženje: ob teh besedah se mu je obraz pooblačil
● ekspr. prijateljsko ozračje med njima se je pooblačilo je postalo manj prijateljsko, manj zaupljivo
pooblačèn -êna -o: pooblačeno nebo; s sodišča je odšel pooblačen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
porjavéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. postati rjav: listi so že porjaveli in odpadli / obraz mu je na soncu hitro porjavel
- 2. postati rjast; zarjaveti: ključavnica je porjavela
porjavèl in porjavél -éla -o: porjavela koža; trava je že porjavela; porjavelo železo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
razkošátiti se -im se dov. (á ȃ) nav. ekspr. - 1. košato, bujno se razrasti: hrast se je razkošatil / polja in travniki se spomladi razkošatijo / mladika se je razkošatila v drevo; pren. fantova samozavest se bo ob uspehih preveč razkošatila
- 2. postati debel, zrediti se: z leti se je razkošatila
- 3. oblastno, prevzetno se postaviti, namestiti: razkošatil se je vrh stopnic, da nihče ni mogel mimo / prižgal si je cigareto in se razkošatil v naslanjaču udobno, prijetno se namestil neglede na druge
- 4. postati oblasten, prevzeten: v zadnjem času se je zelo razkošatil
● ekspr. ne maram je, se je razkošatil je oblastno, prevzetno rekel
razkošáten -a -o: razkošatene veje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
skamnéti -ím in skamenéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. postati tak kot kamen: snov je skamnela
- 2. ekspr. postati negiben, tog: skamneti od groze, začudenja; za trenutek je skamnela
skamnèl in skamnél in skamenèl in skamenél -éla -o: skamnel obraz; ženske so stale kot skamnele
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
splesnéti -ím dov., splêsni in splésni (ẹ́ í) - 1. postati plesniv: kruh, sadje splesni
- 2. slabš. postati nedejaven, negiben: v tem kraju bo splesnel; duševno in telesno splesneti
splesnèl in splesnél -éla -o: splesnel kruh; splesnela moka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
spreglédati -am tudi izpreglédati -am dov., spregléj in spreglèj spregléjte tudi izpregléj in izpreglèj izpregléjte, stil. spreglédi spreglédite tudi izpreglédi izpreglédite (ẹ́ ẹ̑) - 1. postati sposoben gledati: mladiči so že spregledali; po operaciji je slepi spregledal
- 2. ugotoviti, spoznati stvar, kakršna dejansko je: laž so hitro spregledali; spregledal je njegov namen; položaj so v trenutku spregledali
// ugotoviti, spoznati pristnost, resničnost človekovega ravnanja: mati ga je takoj spregledala; sposoben je kritično opazovati, gotovo ga bo spregledal; ekspr. do dna sem ga spregledal / spregledati špekulanta - 3. ne videti, ne opaziti: voznik je spregledal prometni znak; v gneči spregledati koga; zaradi raztresenosti je spregledal precej napak; drobna stvar se spregleda / spregledati spremembo voznega reda
// hote ne videti, ne opaziti česa slabega, nedovoljenega: tisto, kar ga pri dekletu moti, spregleda; dobrohotno spregledati komu pomoto / če je hotel, da bodo učenci izdelali, jim je moral marsikaj spregledati biti popustljiv, prizanesljiv - 4. ne postati pozoren na koga, ne upoštevati ga, čeprav ima izredne uspehe, dobro dela: kritika je mladega igralca spregledala; pri sestavi reprezentance spregledati nekaj dobrih tekmovalcev / sošolci so priredili zabavo, njega pa so spregledali ga niso povabili
// ne upoštevati sploh: spregledal je nekaj pomembnih dejstev; razvoja tehnike ne smemo spregledati - 5. jur. oprostiti od zakonskih predpisov ali obveznosti: spregledati komu davek, dolg, plačilo šolnine; spregledati kazen
● star. tako je bil utrujen, da je komaj spregledal odprl oči; zastar. že ves teden se ni dal spregledati ni prišel na spregled
spreglédan tudi izpreglédan -a -o: pri izboru je bil spregledan; spregledana napaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
stemníti se -ím se [təm] dov., stemnì se in stèmni se; stèmnil se (ī í) - 1. postati temen: nebo se stemni / brezoseb. nenadoma se je stemnilo
● ekspr. pred očmi se mu je stemnilo zaradi slabosti, razburjenja se mu je zdelo, da nič ne vidi - 2. knjiž. postati mrk, neprijazen: obraz se mu stemni, ko ga zagleda; pogledi vseh so se ob tem prizoru stemnili
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
uléči se uléžem se dov., ulézi se ulézite se; ulégel se ulêgla se; nam. uléč se in ulèč se (ẹ́ ẹ̑) - 1. namestiti se, spraviti se v vodoraven položaj: razgrnil je odejo po tleh in se ulegel; zaspi takoj, ko se uleže; uleči se na posteljo, v travo; uleči se na bok, hrbet, trebuh / konj se je ulegel vznak
// namestiti se, spraviti se v tak položaj zaradi spanja, počitka: ulegel se je k popoldanskemu počitku; po kosilu se navadno uleže za kako uro; brez skrbi se ulezi, te bom že pravočasno zbudila - 2. redko, s prislovnim določilom namestiti se, razprostreti se na površini; leči: prah se je ulegel na pohištvo / gošča se je ulegla na dno usedla
// mrak se je zgodaj ulegel na polja / ta misel se mu je kot mora ulegla na dušo - 3. zaradi lastne teže postati nižji, gostejši: kupi listja, sena so se ulegli; sneg se je že toliko ulegel, da je primeren za smuko
- 4. postati nameščen tako, da se dobro, trdno prilega: matica, prečka se je lepo ulegla v vdolbino
● čevlji se uležejo po nogi po obliki, velikosti prilagodijo nogi; ekspr. starost se je ulegla nanj postaral se je, ostarel je; vznes. ulegel se je k večnemu počitku umrl je; ekspr. prijazen fant se mu je takoj ulegel v srce mu je postal všeč, se mu je priljubil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
upijániti -im dov. (á ȃ) - 1. z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročiti, da je kdo pijan: upijanil je sopotnika in ga oropal; upijaniti z vinom, žganjem; močno, popolnoma upijaniti koga
// povzročiti pijanost, omotico: vino ga je upijanilo / vonj šmarnic ga je upijanil - 2. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ne ravna več razsodno, preudarno: upijanila ga je s pogledom / čustvo svobode ga je upijanilo
upijániti se s pitjem alkoholne pijače postati pijan: pil je malo, da se ne bi upijanil / zaprl se je v zidanico in se upijanil opil
// ekspr. vse mesto se je upijanilo in plesalo po cestah
● ekspr. upijaniti se od lepote in barv postati popolnoma prevzet
upijánjen -a -o: upijanjeni stražarji; upijanjena množica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
váditi -im nedov. (á ȃ) - 1. s sistematičnim ponavljanjem gibov, dejanj prizadevati si postati sposoben čim hitreje, bolje opravljati kako dejanje, dejavnost: tekmovalci vadijo vsak dan; redno, vztrajno vaditi; vaditi na prostem; vaditi v majhnih skupinah / pevski zbor vadi v dvorani
- 2. preh. s sistematičnim ponavljanjem prizadevati si postati sposoben čim hitreje, bolje opravljati to, kar izraža določilo: vaditi gibe, skok; vaditi igranje na klavir / vaditi pesem, skladbo; vaditi poštevanko
- 3. preh. s sistematičnim ponavljanjem gibov, dejanj usposabljati, izpopolnjevati koga v opravljanju kakega dejanja, dejavnosti: učitelj vadi učence za nastop; vaditi pevski zbor; vaditi se nastopanja; vaditi se v pisanju / vaditi se v potrpežljivosti / vaditi si oči za razlikovanje drobnih znakov / vaditi papigo govoriti; psa vadi vsak dan / vaditi mišice; vaditi spomin uriti; prim. vajen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
vêlik -íka -o prid., véčji (é ȋ; sam. iz prislova ī) - 1. ki dosega visoko stopnjo
- a) glede na razsežnost, ant. majhen: velik človek; ima velik nos; velika ladja, soba; dvorišče zavzema veliko površino; srednje veliko stanovanje; velik kot gora / veliko mesto; vas ni velika; Amerika, njihova velika soseda
- b) glede na merljivo količino: velik del proizvodnje izvozijo; ekspr. dobiti kaj za velik denar; zelo velik dvig cen; velike količine hrane; priti z veliko zamudo / publ. to je v veliki meri njegova zasluga v glavnem, pretežno
- c) glede na število sestavnih enot: velik kolektiv; velika družba, skupina / bil je velik pogreb udeležilo se ga je veliko ljudi; veliko podjetje podjetje, ki ima večje število delavcev ali večjo vrednost sredstev
// število a je večje od b - č) glede na dolžino: dela velike korake / kamen v velikem loku zleti v vodo
- d) ekspr. glede na trajanje: velika časovna enota / dočakati veliko starost visoko
- e) glede na možni razpon: ima velike načrte; ima velik talent; jesti z velikim tekom; biti sprejet z velikimi častmi / pri delu je potrebna velika natančnost; med njimi so velike razlike / velike želje; možnosti niso velike / čutiti veliko olajšanje; imeti veliko zaupanje v koga
- f) glede na čas življenja: imata že velike otroke / kaj boš, ko boš velik
- g) glede na svojo glavno, bistveno značilnost: velik klanec; velika gneča / trgovina ima veliko izbiro / velik napor / ekspr.: je velik jedec; on je velik otrok otročji, naiven
- h) nav. ekspr. glede na intenzivnost, učinek: velik veter; velika rušilna moč / velika bolečina; velika vnema / veliki upi; njena ljubezen je velika; zgodila se ji je velika nesreča
- i) glede na razsežnost in delovanje ali dejavnost: velik rudnik; velika kmetija
- j) glede na pomembnost: velik dogodek; naredil je veliko napako; velika tatvina / ekspr. izreči velike besede / postati velik umetnik, znanstvenik
- 2. z izrazom količine ki izraža razsežnost: dva hektara velik travnik; za dlan velika površina
● star. bil je že velik dan bilo je že zelo svetlo; ekspr. politik velikega stila sposoben, znan; ekspr. zabava v velikem stilu imenitna, razkošna; velika noč v krščanstvu praznik Kristusovega vstajenja; iron. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; ekspr. za gledališče je bil ta igralec veliko odkritje proti pričakovanju zelo dober, uspešen; velike ribe male žro močnejši zatirajo slabotnejše; strah ima velike oči če se kdo česa boji, se mu zdi to še hujše, kot je v resnici; preg. velik v bahanju, majhen v dejanju
velíki -a -o sam., nar. véliki: zgodilo se je nekaj velikega; eni kradejo po malem, drugi po velikem; preg. iz malega raste veliko; preg. kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni; prim. več, večji, veliki, veliko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
vzvalovíti -ím dov., vzvalóvil (ī í) - 1. premakniti se v obliki vala, valov: gladina vzvalovi; voda se je vzvalovila / žito vzvalovi v vetru; zavesa vzvalovi / ekspr. ob teh besedah je množica vzvalovila
- 2. narediti, povzročiti, da je kaj valovito: plavalec, veter vzvalovi gladino
- 3. ekspr. postati valovit: onkraj reke ravnina rahlo vzvalovi / pred potniki vzvalovi zimska pokrajina se pojavi, se pokaže valovita zimska pokrajina
- 4. ekspr. pojaviti se zdaj z bolj zdaj z manj močnimi zvoki, glasovi: pesem je spet vzvalovila
// pojaviti se, pokazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: na obrazu ji vzvalovi rdečica / čustva so ji vzvalovila / v pogledih vzvalovi jeza / po deželi vzvalovi ogorčenje - 5. ekspr. vznemiriti, razvneti: njena bližina mu vzvalovi kri / slovo ga je vzvalovilo
- 6. ekspr. postati vznemirjen, razvnet: njena duša je vzvalovila / ob tej misli mi vzvalovi kri
● ekspr. dogodek je vzvalovil življenje v mestu ga razgibal; imel velik odmev; ekspr. pogled na domačo vas mu je vzvalovil srce povzročil, da mu je začelo močneje biti
vzvalovljèn -êna -o: črta, ravnina je rahlo vzvalovljena; vzvalovljeno jezero
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zamŕzniti -em dov. (ŕ ȓ) - 1. prekriti se z ledom: studenec zamrzne; gorska jezera pozimi zamrznejo / šipe so ponoči zamrznile / redko zemlja je globoko zamrznila postala trda zaradi zmrznjenja vode v njej
// preh., ekspr. hud mraz je zamrznil jezera in reke - 2. sprijeti se z zmrznjeno podlago: kapa je zamrznila v snegu; palica je v ledu zamrznila
- 3. ekspr. postati negiben, tog: njeno telo je kar zamrznilo od strahu
- 4. preh. narediti, da kaj zmrzne zaradi konzerviranja, hranjenja: zamrzniti meso, sadje; zamrzniti živila / zamrzniti ponesrečenčevo roko
♦ agr. globoko zamrzniti; biol. zamrzniti spermo - 5. ekon. zaradi določb postati za določen čas neizplačljiv: denar v bankah je zaradi gospodarske krize zamrznil; hranilne vloge so zamrznile
- 6. preh., ekon. uradno odrediti ustalitev na določeni višini: zamrzniti cene, stanarino
- 7. preh., publ. narediti, da se kaj začasno ne nadaljuje, ne teče: zamrzniti postopek; zamrzniti plačevanje; zamrzniti nadaljnje zaposlovanje / zamrzniti odnose med državama
● ekspr. jezik mu je zamrznil ničesar ni mogel, znal reči, povedati
zamŕznjen -a -o: zamrznjene cene; zamrznjena reka; (globoko) zamrznjena živila; prim. zamrzel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zaplávati -am dov. (ȃ) - 1. začeti plavati: šel je v vodo in zaplaval / zaplaval je v globoko vodo / ladja, splav zaplava po morju
// plavajoč se usmeriti, iti kam: labod je zaplaval proti bregu; ribe so zaplavale naravnost v mrežo / zeblo ga je in zaplaval je na obalo
// plavajoč se pojaviti: po nebu so zaplavali beli oblaki / nad travnikom je zaplavala rahla megla - 2. ekspr. lahkotno, mirno iti, oditi: prepevaje je zaplavala iz sobe / iz visoke trave je zaplaval fazan zletel; avtomobil je zaplaval na pločnik počasi zapeljal; plesalci so zaplavali po dvorani počasi, lahkotno zaplesali
- 3. krajši čas plavati: odrasli so se sončili, otroci pa so malo zaplavali / zapihalo je in listje je zaplavalo po zraku
- 4. nav. ekspr. začeti se širiti, razširjati: vonj po bezgu je zaplaval skozi okno / veseli glasovi so zaplavali po prostoru; ubrano zvonjenje je zaplavalo po dolini se je razleglo
- 5. ekspr., v zvezi z v postati deležen visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: zaplavati v navdušenje, sanjarjenje, srečo / zaplavati v težaven položaj
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: zaplavala sta v pogovor; zaplavati v reševanje problema - 6. žarg. postati negotov v kakem delu, kaki dejavnosti: prvo dejanje so odigrali uspešno, v drugem pa so igralci zaplavali
● ekspr. njegove misli so zaplavale v preteklost začel je premišljevati o preteklosti; knjiž., ekspr. njegove oči so zaplavale v daljavo zagledal, zastrmel se je; ekspr. njene oči so zaplavale v solzah postale solzne; ekspr. pogovor je zaplaval v mirnejše vode se je pomiril; ekspr. stvari so zaplavale v stare vode se niso nič spremenile; ekspr. zaplaval je z rokami po zraku zakrilil; ekspr. zaplavati s tokom začeti misliti, ravnati tako, kakor misli, ravna večina, vodilni ljudje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zledenéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. knjiž. spremeniti se v led; zmrzniti: voda v steklenici je zledenela
// prekriti se z ledom; poledeneti: v osojnih legah je cesta zledenela / jezero je zledenelo - 2. ekspr. postati zelo hladen, mrzel: roke so mu zledenele
- 3. ekspr. postati negiben, tog: ob tem prizoru so vsi zledeneli; zledeneti od groze
// v zvezi s kri, srce začutiti velik strah, grozo: ob kriku mu je zledenela kri v žilah; ko ga je zagledala, ji je srce zledenelo
● ekspr. njegov prijazni pogled je nenadoma zledenel postal brezčuten, zelo hladen; ekspr. ob pogledu na žrtev mu je zledenel nasmeh izginil
zledenèl in zledenél -éla -o: pasti na zledenelem snegu; zledenela cesta; zledenela reka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zmedléti -ím [med in məd] dov., tudi zmedlì (ẹ́ í) knjiž. - 1. izgubiti moč, oslabeti: v enem tednu je zmedlel; zmedleti od bolezni, zaradi slabe hrane / živina je čez zimo zmedlela / obraz mu je zmedlel postal bled, upadel
- 2. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zvezde so zmedlele / proti jutru je luč zmedlela
- 3. ekspr. postati malo slišen: glasovi so počasi zmedleli
zmedlèl in zmedlél -éla -o: zmedlel obraz; postati shujšan in zmedlel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
znoréti -ím dov., znôrel (ẹ́ í) - 1. ekspr. postati nespameten, nerazsoden: kadar se napije, znori; ob prihodu vlaka so vsi znoreli / znoreti zaradi ženske
- 2. ekspr. začeti zelo hitro, nepravilno delovati, se premikati: urna kazalca sta znorela; stroj je znorel in začel poskakovati
- 3. pog. postati duševno bolan: v ječi je znorel; znoreti od žalosti; zaradi mučenja je znorela; bilo je tako hudo, da bi skoraj znorel
- 4. publ. znoriti: čisto so ga znoreli / znoreti konja
● ekspr. ko je to slišal, je znorel se je zelo razjezil, razburil; ekspr. ali si znorel izraža začudenje, presenečenje ob nespametnem, nerazsodnem govorjenju, ravnanju koga; ekspr. ker se mlad ni nanorel, je star znorel ker je bil v mladosti resen, umirjen, je začel v starosti lahkomiselno, lahkoživo živeti; ekspr. na stara leta je znorel se je zaljubil
znôrel tudi znorèl in znorél -éla -o: živeti v znorelem času; znorel človek; znorela žival
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zoblačíti se -ím se dov., zobláčil se (ī í) nav. 3. os. - 1. postati oblačen: nebo se je zoblačilo; brezoseb. čez noč se je zoblačilo
- 2. ekspr. postati tak, da izraža negativno, neugodno razpoloženje: čelo se mu je zoblačilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
igrálec -lca [u̯c] m (ȃ) - 1. kdor se ukvarja, navadno poklicno
- a) z gledališko dejavnostjo: biti, postati igralec; dober, slab, znamenit igralec / dramski, filmski, gledališki igralec; igralec v lutkovnem gledališču / odlični amaterski igralci
- b) z določenim skupinskim športom: igralec v državni košarkarski, nogometni reprezentanci / že vrsto let je teniški igralec / amaterski, profesionalni igralci
- 2. kdor umetniško poustvarja dramske like: v tej predstavi so vsi igralci zelo dobro igrali; maskirati igralca; gledalci in igralci / glavni ki igra glavno, stranski igralec ki igra stransko vlogo
- 3. kdor je dejaven v določenem skupinskem športu, organiziranem po določenih pravilih: v finalni tekmi so domači igralci zmagali; zaradi grobe igre so igralca izključili / nasprotni igralci; rezervni igralci
- 4. kdor se udeležuje kake dejavnosti, navadno za razvedrilo, zabavo: vsi igralci so stopili v krog; eden od igralcev je moral počepniti; goljufiv igralec / hazardni igralec; igralec na srečo
// ekspr. kdor se pretvarja, hlini: znal je ostati igralec; bil je rojen igralec
♦ gled. karakterni igralec ki igra karakterne vloge; šport. krilni igralec ki igra na desni ali levi strani napadalne vrste, zlasti pri nogometu; vezni igralec ki povezuje obrambo in napad, zlasti pri nogometu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
izluščíti in izlúščiti -im tudi zluščíti in zlúščiti -im dov. (ī ú) - 1. spraviti zrno iz luščine: izluščiti fižol, grah; pren. izluščiti jedro problema; izluščiti resnico o umoru
// odstraniti luščino: izluščiti bučnice, lešnike / izluščiti raka - 2. odstraniti zrna s storža: izluščiti koruzo
// spraviti manjši predmet iz snovi, v kateri je, tiči: izluščiti kamenček iz zidu; izluščiti drobec granate iz očesa; pren. izluščiti bistvo iz celote
● publ. na izbirnih tekmah so izluščili udeležence olimpiade izbrali, določili
♦ med. izluščiti bezgavko odstraniti jo iz okolnega tkiva; med., vet. izluščiti posteljico odstraniti priraščeno posteljico
izluščíti se in izlúščiti se tudi zluščíti se in zlúščiti se knjiž. postati viden, se počasi prikazati: iz megle, mraka se je izluščila vas; izza stebrišča se je izluščila siva postava
// postati jasen, razločen: iz njenega značaja se je izluščila dotlej neznana poteza / iz razprave se je izluščilo več konkretnih predlogov
izlúščen tudi zlúščen -a -o: izluščen grah; izluščen kristal; izluščen strok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
lás -ú in -a m, mn. lasjé, tož., v prislovni predložni zvezi tudi láse (ȃ) - 1. nitast izrastek na človeški glavi: las izpade, osivi, raste; izpuliti si siv las; potisniti si lase s čela; pramen, šop las; tanek kot las; žal mi je, kolikor imam las na glavi zelo
// umetni in naravni lasje / odstraniti lase z obleke; pomesti lase
// mn. celota teh izrastkov: lasje mu hitro rastejo, se mu redčijo, sivijo; barvati, česati, navijati, spletati, striči, sušiti, umivati si lase; dobro prečesati lase; beliti lase z dvokisom jim odvzemati naravni pigment; seči z roko v lase; vleči koga za lase; ima bujne, goste, kodraste, razmršene lase; ljudje s črnimi, rdečimi lasmi; ekspr. srebrni, zlati lasje; mastni, suhi lasje; mehki, trdi lasje; ekspr. svileni, ščetinasti lasje; dekle svetlih las, s svetlimi lasmi / dobiti sive lase osiveti; pog. izgubiti lase postati plešast; pustiti si rasti lase ne striči si jih
// stopila je pred ogledalo in si popravila lase frizuro, pričesko; ima na kratko ostrižene lase; nosi nazaj počesane lase frizuro, pri kateri so lasje usmerjeni od čela proti tilniku; ima na stran počesane lase frizuro, pri kateri je večji del las usmerjen na eno stran glave
// krtača, lak za lase; sušilnik za lase električni aparat, iz katerega piha topel zrak za sušenje las
// star. dlaka, kocina: izpuliti si las iz brade, brk - 2. tekst. ščetkasta površina tkanin ali pletenin: dolg, gost las; las flanele, pliša, žameta; las preproge
- 3. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na las izraža odsotnost omejitve glede enakosti: njune izpovedi se na las ujemajo; na las sta si podobna; ali je res tako? Na las tako
- 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za las izraža
- a) zelo majhno stopnjo: njegova naloga je za las boljša / niti za las ne bom popustil prav nič
// za las je manjkalo, pa bi (bil) umrl - b) težavnost uresničitve: za las smo ušli nesreči / za las je šlo, je zastokal, ko je bil kamion mimo bili smo v zelo veliki nevarnosti, da bi se zadeli
● šalj. sinoči je toliko pil, da ga danes lasje bolijo se zelo slabo počuti, ima mačka; ekspr. lasje se mu ježijo od strahu zelo ga je strah; ekspr. lasje so mu stopili pokonci zelo se je ustrašil; lasje so mi vstajali, pog. so mi šli pokonci, ko sem to poslušal občutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; ekspr. nihče mu ne bo skrivil lasu mu ne bo storil nič hudega; ekspr. kar lase si je pulila, ko je to izvedela zelo je bila žalostna, obupana; ekspr. zardeti do las po vsem obrazu, zelo; iti z roko skozi lase potegniti z razkrečenimi prsti roke po lasišču, laseh; šalj. pijača mu že gre, leze v lase opijanja se, postaja pijan; ekspr. skočiti si v lase spreti se; stepsti se; ekspr. ti dokazi so za lase privlečeni neprepričljivi, neprimerni; za lase privlečena primera neustrezna, nerodna; ekspr. nihče te ne bo za lase vlekel tja te spravljal proti tvoji volji, zelo silil; ekspr. njegovo življenje visi na lasu je zelo ogroženo; je zelo bolan; v laseh ekspr. otroci so si hitro v laseh se sprejo; se stepejo; ekspr. ali sta si s sosedom v laseh v sovražnem, neprijaznem odnosu; ekspr. ta plemena so si večno v laseh se bojujejo; sivi lasje ekspr. zaradi tega si ne delaj sivih las ne bodi v skrbeh, ne skrbi; ekspr. otroci mu delajo sive lase mu povzročajo velike skrbi; ekspr. takrat boš ti imel že sive lase boš star; ekspr. dolgi lasje — kratka pamet ženske niso posebno pametne, razsodne
♦ agr. lasje na koruznem storžu zelo podaljšani vratovi pestičev; bot. žabji las vodna rastlina s tankim stebelcem in drobnimi cveti brez cvetnega odevala, Callitriche
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
nameníti in naméniti -im dov. (ī ẹ́) - 1. izraža namen osebka
- a) da kdo kaj dobi: darilo sem namenil prijatelju / oče je domačijo namenil najstarejšemu sinu / prav njega so ji namenili za moža
- b) navadno v zvezi z za da kdo kaj postane: doma so ga namenili za zdravnika / ekspr. prepričan je bil, da ga je usoda namenila za kaj večjega / star. oče ga je namenil vojaški karieri
- 2. skleniti, odločiti
- a) da se komu kaj da: založba je namenila domačim avtorjem pomemben delež; občina je namenila podjetju velike kredite / osnutek je namenil organizaciji drugačno vlogo
- b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za kaj: za rekreacijo so namenili tisoč dinarjev / poslopje so prvotno namenili za urad / jutrišnji dan smo namenili počitku
- c) da bo kdo česa deležen: upornikom je namenil izgon, smrt / zmagovalcu so namenili desetdnevni izlet / ekspr.: ne vem, koliko let mi je namenila usoda; usoda mu je namenila težko življenje
- 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresniči dejanje, kot ga določa samostalnik: namenil mu je nekaj spodbudnih besed in odšel; nameniti komu pomilovalen pogled / vse, za kar je namenil svoje življenje, je propadlo
● knjiž. nameni mi vsaj pol ure, da se pogovoriva pogovarjaj se z menoj vsaj pol ure
nameníti se in naméniti se navadno z nedoločnikom - 1. izraža namen osebka, da uresniči dejanje: namenil se je prodati hišo; trdno se je namenil vztrajati do konca; namenil se je, da ostane doma / namenil se je postati zdravnik / kakor se je namenil, tako je tudi storil; pojdiva, kamor sva se namenila
// elipt., s prislovnim določilom izraža namen osebka, da uresniči gibanje, kot ga nakazuje določilo: namenil sem se v kino, vendar zaradi dela ne morem iti - 2. elipt., s prislovnim določilom oditi, odpraviti se: po ozki stezi so se namenili proti vrhu hriba; še preden se je namenil na vlak, so doma že vedeli; hitro so se namenili za tovariši
naménjen -a -o - 1. deležnik od nameniti: njemu namenjeni strel je zgrešil; fant je bil namenjen mizarstvu; ravno k njemu sem namenjen; ladja, namenjena v Italijo, se je potopila; našla je možu namenjeno pismo; poročilo je namenjeno najožjemu krogu; to ni namenjeno javnosti
- 2. ekspr., v povedni rabi izraža nujnost, logičnost česa glede na določene nepredvidljive okoliščine: ta poklic mi je bil menda namenjen; namenjeno mu je bilo osemdeset let (življenja); tako mu je bilo pač namenjeno; če mi je namenjeno, se bom rešil
- 3. star. namemben, predviden: pripeljati tovor na namenjeno postajo / zavil sem v namenjeni kraj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
ogradíti -ím dov., ográdil (ī í) narediti, postaviti ograjo okrog česa: ograditi pašnik, vrt;
ograditi prostor za živino / ograditi vrt s kamnito ograjo / ograditi hudournike z nasipom obdati njegove bregove; otroci so ogradili luže z blatom; pren. ograditi svojo neodvisnostogradíti se navadno v zvezi z od - 1. knjiž. narediti se nedostopnega za kaj: ograditi se od zunanjega sveta; ograditi se od vplivov naturalistov; ogradil se je od vseh in postal zelo samosvoj
● knjiž. ograditi se je morala z brezčutnostjo, če je hotela vzdržati postati je morala brezčutna - 2. publ. pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: ograditi se od izjave, sklepa; ogradil se je od vseh, ki niso upoštevali sklepov
ograjèn -êna -o: ograjen prostor za molžo; s kamenjem ograjeno kraško polje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
organizírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. z uskladitvijo, sistemizacijo sestavnih delov narediti, da
- a) kaj kot celota dobro deluje, poteka: organizirati proizvodnjo, zdravstveno službo; tako delo je treba skrbno organizirati / organizira boj proti alkoholizmu / skušal je bolje organizirati posvetovanje / košarkarji so šele sredi polčasa organizirali svojo igro in dobro zaigrali / ekspr. organiziraj (si) življenje, kakor veš in znaš
- b) je kaj smiselna celota: pisatelj je nazadnje le organiziral svoj roman / svojih misli ni znal organizirati
- 2. povzročiti, doseči nastanek, delovanje česa: organizirati spopade; organizirati stavko, vstajo / organizirati alpinistično odpravo, atletsko tekmovanje / organizirali so mladinsko delovno brigado ustanovili
- 3. združiti z določenim ciljem, namenom: organizirati kmete za sodelovanje z zadrugo; organizirati ljudstvo v boju proti okupatorju; ljudje so se organizirali v krajevne skupnosti
- 4. pog. dobiti, priskrbeti: organiziral jim je prenočišče; organiziral si je družbo za v hribe
organizírati se pog. postati član kake organizacije; včlaniti se: organiziral se je k socialistom; organiziral se je v slavistično društvo
// postati član komunistične partije: letos se je organiziral tudi on
organizíran -a -o: organizirana pomoč v gorah; organizirana pripoved, snov; organizirane stavke; dobro organizirano delo; borci so bili organizirani v brigado; je organiziran v sindikat; prisl.: dela so se lotili organizirano; organizirano usmerjati proizvodnjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pásti pádem dov., stil. pàl pála (á ā) - 1. zaradi izgube ravnotežja, opore priti
- a) iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj: spotaknil se je in padel; pasti naprej, vznak, zviška; padel je kot pokošen / dobro prisloni lestev, da ne bo padla; drevo se mora prav zasekati, da pade v želeno smer / pasti po stopnicah / zadeta žival je padla se je zgrudila; konj je padel pod njim / ekspr.: zaradi dolgov je moral gozd pasti so ga morali posekati; pšenica je v dveh dneh padla bila požeta; od utrujenosti je kar padel na stol se brez moči usedel; padel je pred njim na obraz vrgel se je
- b) z višjega mesta: veja se je odlomila in je padel; pasti s konja; pasti z ladje v morje; knjiga je padla s police; pasti v brezno, za omaro / milo mu je padlo iz rok; otrok ji je padel iz naročja
// prenehati biti nameščen kje: kamenček je padel iz prstana; jermen je padel s kolesa se snel; petlje so padle s pletilke; ekspr. od presenečenja so mu oči skoraj padle iz jamic zelo je izbuljil oči
// listje je že padlo z drevja odpadlo
- 2. premikajoč se po zraku, zlasti v smeri navzdol, zaradi lastne teže priti kam: bomba je padla na hišo; jabolko mu je padlo na glavo / ogrizek je padel zraven koša; gošča je padla na dno se usedla; smet mu je padla v oko; žoga je padla v koš / ekspr.: race padejo na vodo zlasti zvečer priletijo, se spustijo; jed je kar padla vanj zelo hitro jo je pojedel; neka roka mu je trdo padla na ramo začutil je močen prijem na rami
// v zvezi z na pri premikanju po zraku, zlasti v smeri navzdol, zaradi lastne teže udariti, priti z določenim delom na podlago: skakalec se je v zraku obrnil in srečno padel na bok; lahko bi padel na glavo in se ubil; maček pade na noge - 3. s prislovnim določilom pojaviti se, nastopiti na površini: mesečina je padla v sobo; svetloba mu je padla na obraz / njena senca je padla na steno / megla je padla na polje; spraviti seno v kopice, preden pade rosa / padlo je le nekaj kapelj le malo je deževalo
// z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: zgodaj je padel mrak; padla je rosa; bojijo se, da bo padla slana; ekspr. noč je padla na zemljo znočilo se je - 4. pog. nepričakovano, nenapovedano priti: padel je k njemu ravno ob kosilu; ni pisal, kar padel je v hišo / v podjetje je padel inšpektor
// nehote, po naključju priti: iskal sem izhod, pa sem padel v stanovanje / padel je med veseljake; pasti v slabo družbo / padel je v to delo in ga mora končati nehote, po naključju ga je dobil; naložili so mu ga - 5. spremeniti položaj v smeri navzdol: ko je odpela lase, so ji padli po hrbtu / glava mu je padla na prsi se mu povesila
// navadno s prislovnim določilom biti tak, da se lepo prilega, ne dela počeznih gub: svilene tkanine lepo padejo - 6. zmanjšati se, znižati se, navadno v precejšnji meri: hitrost vožnje je v drugem krogu padla; pritisk in temperatura sta padla / cena nekaterih izdelkov je padla / število obiskovalcev je padlo pod lansko povprečje / disciplina je padla se je poslabšala; publ. njihova morala je padla
// priti na nižji ton, manjšo glasnost: pasti z glasom ob zaključku misli; ekspr. glas sirene je v žalostnem tonu padel in izzvenel
// s prislovnim določilom priti v moralnem pogledu na nižjo stopnjo: tako daleč je padla, da je začela vohuniti; globoko ste padli, odkar ste brez varstva; nižje je padel, kot smo mislili / glede okusa smo zelo padli - 7. biti osvojen, vdati se: okoliščine, v katerih je mesto padlo; po večdnevnem obleganju je trdnjava padla / publ. v tem času je padel najvišji vrh so prišli nanj
// publ. izgubiti vpliv, veljavo, položaj: realizem je padel, na njegovo mesto je stopila nova romantika / rekord bo padel bo presežen; vojaška vlada je padla morala odstopiti
// publ. biti odstranjen, izginiti: s tem je padla zadnja ovira za razvoj; pregraje med ljudmi so padle / padel je tudi ta dvom - 8. biti ubit v boju: padel je na fronti; pasti v napadu na sovražnikovo postojanko; padel je med vojno kot partizan / pasti za domovino, svobodo; pasti junaške smrti
- 9. ekspr., navadno v zvezi s po napasti: letala so padla po nas; padel je z veliko vojsko po njih / padli so po njih s palicami
// ostro, grobo, žaljivo nastopiti proti komu: ko je povedal svoje mnenje, so vsi padli po njem / padli so po njegovi knjigi
// začeti hlastno jemati, si prisvajati: pasti po plenu / tujci so padli po naši zemlji / pasti po jedi in pijači začeti hlastno, obilno jesti, piti; pren. kar padel je po knjigi - 10. nav. ekspr., v zvezi z na, s izraža, da kaj neprijetnega začne ali preneha
- a) biti obveznost za koga: dajatve so padle na ljudstvo; skrb za otroka je padla na stare starše / pog.: njeno delo je padlo nanj je moral opravljati on; odgovornost za nesrečo pade tudi na vas tudi vi ste odgovorni zanjo; sum bo padel na vse vsi bodo osumljeni; očetova jeza je padla tudi nanj tudi njega je oče kaznoval
- b) prizadevati koga: težko breme mu je padlo s pleč; hudo gorje mu je padlo na glavo / utrujenost je padla z njega; ko smo to izvedeli, je padla na nas težka mora
// pog. priti v posest koga, postati last koga: po materini smrti je hiša padla na sina / nanj je padlo premalo dediščine prišlo, je dobil
// nekaj njegove slave je padlo tudi na druge tudi drugi so je bili deležni
- 11. publ., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: odločitev o tem še ni padla; padlo je povelje za naskok; padlo je nekaj predlogov nekaj stvari je bilo predlaganih; padlo je vprašanje, kje dobiti sredstva vprašali so
// padlo je nekaj strelov; v prvem polčasu sta padla dva gola bila dosežena - 12. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: pasti v duševno krizo; padla je v apatijo, obup postala je apatična, obupana; pasti v dvome začeti dvomiti; pazi, da ne padeš v nesrečo ne boš nesrečen; pog. pasti v nezavest omedleti
- 13. ne izdelati v šoli, pri izpitu: v prvem letniku je padel in ponavljal / pasti iz matematike / pasti pri izpitu, maturi
- 14. ekspr. narediti moralno slabo, neprimerno dejanje: v takih okoliščinah marsikdo pade; vsak lahko pade
- 15. pog. priti na, biti na: državni praznik pade na nedeljo; novo leto je padlo na petek / ti dogodki padejo v zadnje leto vojne so se zgodili v zadnjem letu vojne
● pog. tu in tam pade kaka kletev je izrečena; ekspr. kocka je padla ob pomembni odločitvi z negotovim izidom odločeno je; ekspr. krinka je padla pokazalo se je pravo, resnično bistvo, podoba česa; ekspr. z njim stvar stoji in pade on je odločilnega pomena za stvar; pog. upal je, da bo tudi njemu kaj padlo (v žep) da bo tudi on kaj dobil; pog. vse letnice so mu padle iz glave je pozabil; publ. sklepni prizori so padli iz okvira niso bili v skladu s celoto; žarg., gled. pasti iz vloge prenehati igrati skladno z vlogo; pog. pasti komu okrog vratu objeti ga; pog., ekspr. tega mi ne pravi, saj nisem s hruške padel saj nisem tako neizkušen, naiven; pog. čakal je tisti, ki je s hruške padel ne bom te počakal; pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; pog., ekspr. mi tudi nismo z lune padli nismo nespametni, naivni; ekspr. ali si z lune padel slabo si obveščen o aktualnih dogodkih; nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom; pojavil se je, kakor bi padel z neba nepričakovano, nenadoma; ekspr. šele takrat mu je padla mrena z oči šele takrat je zagledal, spoznal stvar, kakršna je dejansko bila; pog., ekspr. saj nisem na glavo padel, da bi hodil tja nikakor ne bom šel tja, ker bi bilo to zame slabo; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha; ekspr. pasti na kolena poklekniti; biti premagan, vdati se; ekspr. pasti na kolena pred kom kleče ga prositi; ekspr. hiša je padla na kup se je podrla, je razpadla; ekspr. to mi ni padlo na misel, na pamet tega se nisem spomnil; na to nisem pomislil; star. nate je padla izbira ti si izbran; ekspr. oko mu je padlo nanjo pogledal jo je; vzbudila je njegovo zanimanje; je kot maček, vedno pade na noge v vsakem položaju, stanju se znajde; bibl. seme je padlo na rodovitna tla nauk, nasvet je imel zaželeni uspeh; publ. društvo je padlo pod zakon je moralo podrediti svoje delovanje zakonu; pog. pasti komu v besedo prekiniti ga pri govorjenju; pasti občini v breme živeti na stroške občine; pog. dela, kar mu v glavo pade kar se mu ljubi; pog. le kaj ti je spet padlo v glavo česa si se domislil; pog., ekspr. ti je srce v hlače padlo? si se zbal, izgubil pogum; pog. sovražnik jim je padel v hrbet napadel jih je od zadaj; zahrbtno napadel; ekspr. sekira mu je padla v med življenjske razmere so se mu nenadoma zelo izboljšale; ekspr. padel je policiji v mrežo, zanke policija ga je odkrila, ujela; ekspr. čakal je, da mu bo padla v naročje pristala na ljubezenski odnos z njim; to mu je padlo v naročje kot zrela hruška to je dobil brez prizadevanja, truda; pog., ekspr. padel sem v nemilost pri njem zameril sem se mu, ni mi več naklonjen, ne zaupa mi več; pog. to je tako, da pade v oči zelo opazno; pog. to mi je takoj padlo v oči udarilo; ekspr. v njenih očeh je padel začela ga je manj ceniti, spoštovati; vznes. pasti v prah pred kom zelo se ponižati; ekspr. načrt je padel v vodo se ni uresničil; žarg., lov. na lovu je padlo več srn bilo uplenjenih, ustreljenih; pog. tepel ga je, ne da bi pazil, kam pade po katerem delu; nižje pog. voz je bil ves zvezan, da ne bi padel narazen razpadel; nižje pog. pasti noter priti v neprijeten, kočljiv položaj; nižje pog. od slabosti okoli pasti omedleti; nižje pog. oči so mu padle skupaj zaspal je, zadremal je; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši; preg. če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta iskanje nasveta, opore pri enako neizkušenem človeku je pogubno; preg. kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega; preg. kdor visoko leta, nizko pade kdor ima pretirano dobro mnenje o svoji družbeni pomembnosti in pretirane zahteve po družabnem uspehu, ugledu, doživi pogosto neuspeh
♦ fin. tečaj dolarja je padel; šah. figura je padla nasprotnik jo je odstranil s svojo potezo iz igre; šport. pri doskoku je padel
pádel -dla -o: postaviti spomenik padlim borcem; nanovo padli sneg
● evfem. padla dekleta vlačuge, prostitutke
♦ rel. padli angel hudič; sam.: grobovi padlih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
plén -a m (ẹ̑) - 1. kar se pridobi s plenjenjem: razdeliti plen; vojaki so se vračali s pohodov z velikim plenom
♦ jur. vojni plen - 2. kar se ulovi, nalovi: proti večeru sta nastavila pasti, zjutraj sta šla pobirat plen; lovci so ostali brez plena; lovski plen / žival preži na plen; pes se je pognal za plenom / ekspr. plen carinskih organov je bil dober so veliko zaplenili
● postati plen knjiž., ekspr. postala je lahek plen spretnega goljufa brez težav, hitro jo je ogoljufal; knjiž., ekspr. dežela je postala plen okupatorja zasedel jo je okupator; knjiž., ekspr. hiša je, postaja plen razpadanja razpada
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
prekalíti -ím dov., prekálil (ī í) s kaljenjem doseči največjo možno trdoto jekla: več ton jekla so prekaliliprekalíti se ekspr. postati bolj utrjen, sposoben za kaj, navadno zaradi vplivanja težkih razmer: borci so se v številnih bojih prekalili; prekalil se je v trpljenju
● ekspr. prekaliti se v ognju veliko pretrpeti, prestati
// v zvezi z v postati izkušen, izurjen: prekalil se je v pravega znanstvenika / počasi se je prekalil v hudodelca
prekaljèn -êna -o: ta človek je že star prekaljen komunist, revolucionar; iz boja se je vrnil prekaljen; v trpljenju prekaljeno prijateljstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
prirásti -rástem in -rásem dov., prirásel in prirástel (á) - 1. z rastjo postati večji
- a) po obsegu, količini: to drevo je letos le malo priraslo / sekati v gozdovih več kot priraste
- b) po teži: v dveh mesecih biki niso skoraj nič prirasli
// povečati se, pomnožiti se z novimi osebki: čreda je čez poletje prirasla za nekaj telet / v zadnjem letu je prebivalstvo precej priraslo
// dodatno, zraven zrasti: posekal je drevesa, ki so prirasla / ekspr. v trgu so v teh letih prirasle nove hiše so jih postavili
- 2. rastoč seči kam: trta je prirasla do vrha strehe / ekspr. brada kralja Matjaža je že sedemkrat prirasla okoli mize se rastoč ovila
// rastoč priti, pojaviti se iz česa: iz zemlje je prirasla vrtnica / prvi zob mu je že prirasel iz čeljusti
prirásti se z rastjo postati povezan, združen s čim: mišica se priraste na kost; odrezani prst se je že prirasel / bršljan se je prirasel na drevo
● ekspr. fant jim je kmalu prirasel k srcu vzljubili so ga; ekspr. ti kraji so mu prirasli k srcu rad zahaja vanje, živi v njih; obstal je, kakor bi k tlom prirasel mirno, nepremično; šalj. duša se mu je prirasla kljub starosti še ne bo kmalu umrl
priráščen -a -o: bukev je trdno priraščena na skalo
● ekspr. ta pa nima priraščenega jezika spretno in veliko govori
♦ med. priraščeni jezik; priraščena pljuča; prim. prirasel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
razmnožíti -ím dov., razmnóžil (ī í) - 1. narediti, da nastanejo novi organizmi iz že obstoječih: razmnožiti rastlino; razmnožiti ribe v akvariju; razmnožiti s potaknjenci, semenom
- 2. izdelati več kopij besedila, slike: razmnožiti okrožnico, tiskovino; razmnožiti na pisalnem stroju
razmnožíti se postati številnejši z nastankom novih organizmov iz že obstoječih: v teh okoliščinah se bakterije hitro razmnožijo; te živali so se v zadnjem času zelo razmnožile
// ekspr. postati številnejši sploh: saloni so se takrat zelo razmnožili
razmnožèn -êna -o: ciklostilno razmnoženi letaki; okrožnice so že razmnožene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
samostán -a m (ȃ) - 1. verska ustanova, v kateri živijo redovniki ali redovnice: nekateri samostani so bili središče znanosti in kulture / bila je vzgojena v samostanu v samostanski šoli, samostanskem internatu
// moški, ženski samostan / iti, stopiti v samostan postati redovnik, redovnica
// poslopje te ustanove: obnavljati samostan / v bližini stoji frančiškanski samostan; od daleč se vidi kartuzijanski samostan Pleterje - 2. samostanska skupnost: samostan ima dvajset članov; razpustiti samostan; predstojnik samostana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
učíti -ím nedov. (ī í) - 1. s posredovanjem znanja usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti otroka brati, govoriti; učiti koga plesti, voziti kolo; učiti koga streljanja; naredil je, kot ga je učil oče / učiti psa; učiti vole orati
// s ponavljanjem, popravljanjem si prizadevati, da bi kdo kaj znal, si zapomnil: učiti koga pesem / prijatelj ga uči angleščino - 2. poklicno se ukvarjati s podajanjem učne snovi v šoli: uči že več let; učiti četrti razred; učiti na osnovni, srednji šoli; učiti v sedmem razredu / učiti slovenščino, zgodovino / učiti klavir, violino igranje klavirja, violine
// na tej šoli uči že deset let je zaposlen kot učitelj, profesor; ta predmet se uči v višjih razredih je v učnem programu višjih razredov - 3. pog., v zvezi dati, poslati učit narediti, da se kdo začne usposabljati za kak poklic, kako obrt: dati, poslati sina učit; dati koga učit mizarstva, za mizarja
- 4. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročati, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: učiti otroka prijaznosti, vljudnosti; oče me je učil biti odkrit, pošten / učiti koga lepega vedenja; učili so nas spoštovati starše / učiti mladino ljubezni do domovine; ekspr. učiti koga pameti / učiti z besedami, zgledom
- 5. razlagati, razglašati, kaj je resnično, pravo, z namenom, da kdo to sprejme, se po tem ravna: to je učil že Sokrat; učil je, da bomo vsi enaki, enakopravni / tega cerkev ne uči / laži nas niso učili; učiti novi nauk / slovnica uči drugače
- 6. delati, povzročati, da prihaja kdo do koristnega spoznanja, znanja: izkušnje, napake nas učijo; pamet, življenje me uči tako / dela najboljših umetnikov učijo, kako se piše, slika
učíti se - 1. s sprejemanjem znanja se usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti se kuhanja; učiti se plavati; učiti se iz knjig, po knjigah; učiti se od očeta / učiti se klavir igranja klavirja
// s spoznavanjem, ponavljanjem si pridobivati znanje, spretnost: učiti se za šolo, življenje; učiti se naglas, zjutraj; pog. kaj se imate za učiti imate za učenje
// učiti se fiziko, zgodovino / kletvice sem se učil kar tako, na cesti, od sošolcev
// prizadevati si znati, zapomniti kaj: že eno uro se uči pesem, pa je še ne zna / učiti se besedilo na pamet - 2. navadno s prislovnim določilom biti glede na šolske ocene pri sprejemanju, pridobivanju znanja uspešen, kot izraža določilo: uči se slabo, za silo / kako se kaj učiš v šoli
- 3. pog. usposabljati se za kak poklic, kako obrt: učiti se za kovača, šiviljo; učiti se v trgovini / učiti se obrti
- 4. zastar. študirati, šolati se: učiti se za pravnika
- 5. na osnovi izkušenj, opozoril pridobivati določeno pozitivno lastnost: učiti se natančnosti / učiti se uglajenega vedenja; učiti se spoštovati starejše
// prihajati do koristnega spoznanja, znanja na način, kot ga izraža določilo: učiti se iz izkušenj, na izkušnjah, ob izkušnjah; učiti se na napakah - 6. s spoznavanjem česa prihajati do kakega spoznanja, znanja: učiti se iz jezika ljudstva; učiti se od starih Grkov / učiti se pri Prešernovi poeziji, kaj je lepota
● ekspr. le kje si se učil manir(e) zelo si neolikan; ekspr. človek se do smrti uči človek pridobiva znanje, izkušnje vse življenje
♦ psih. izpopolnjevati, spreminjati dejavnost s sorazmerno trajnim učinkom
učèč -éča -e: učeč otroke, se je tudi sama izobraževala; pridno se učeči otroci; učeče osebje šole
♦ med. učeča klinika klinika, ki ima pravico, da zlasti praktično uči medicino; prisl.: učeče govoriti; sam.: ne motite učečih; pridno se učeči so bili nagrajeni
učívši zastar.: ne učivši se madžarščine, tujca niso razumeli
učèn -êna -o - 1. deležnik od učiti: tako sem bil učen že doma in tako delam
- 2. nav. ekspr. ki ima obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti: učen človek; biti zelo učen / postati član učene akademije, družbe akademije, družbe učenih ljudi, učenjakov
● nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom
// ki vsebuje tako znanje: brati, pisati učene knjige, razprave - 3. nav. ekspr. zaradi strokovnosti odmaknjen vsakdanjemu življenju in zato nestrokovnjaku težko razumljiv: učeni izrazi; razpravljati o učenih stvareh / ne bodi tako učen, kdo te bo pa razumel
- 4. star. izveden, izobražen: učeni in ljudski pesniki / učeni in laični sodniki / govoril je vse jezike učene Evrope izobražene, kulturne
- 5. star. nanašajoč se na visoko izobrazbo, veliko znanje: končati učene šole / odločiti se za učeni stan; učeni poklici intelektualni
- 6. zastar. vešč, sposoben (na osnovi učenja): biti učen branja, ročnih spretnosti / grščine najbolj učen profesor
- 7. zastar. ki se razume na kaj, pozna kaj: kmet, učen pravu; v sveto pismo učen človek; prisl.: učeno govoriti; to se sliši zelo učeno; sam.: rad pove kaj učenega; star. učeni o tem še razpravljajo učenjaki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
usodíti in usóditi -im dov. (ī ọ́) star. prisoditi: kaj pa je zakrivil, da so mu usodili tako kazen // nameniti, določiti: življenje mu je usodilo malo lepih trenutkovusodíti se in usóditi se upati si, drzniti si: usodil se jo je prijeti za roko; nisem se te usodil prositi, vprašati
usójen -a -o - 1. deležnik od usoditi: njemu usojena kazen
- 2. ekspr. ki ga komu določi usoda: taka smrt mu je bila usojena; usojeno mu je bilo kratko življenje
● ekspr. ni mu bilo usojeno videti vnuka umrl je, preden se mu je rodil vnuk; ekspr. nista si bila usojena nista mogla postati ljubimca, zakonca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
utopíti -ím dov., utópil (ī í) - 1. usmrtiti s potopitvijo pod (vodno) gladino, da v pljuča vdre voda: mlade mačke so utopili; žrtvi je zvezal roke in jo utopil; utopila se je v domačem vodnjaku; iz obupa se utopiti
- 2. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: utopiti skrbi, žalost v alkoholu
● ekspr. če bi mogel, bi ga v žlici vode utopil zelo ga sovraži
♦ les. vdelati v ploskev tako, da je zunanji vidni del v isti ravnini kot ploskev
utopíti se - 1. nehote priti pod (vodno) gladino in se zadušiti zaradi vdora vode v pljuča; utoniti: utopiti se v bazenu; vsako leto se utopi veliko kopalcev
- 2. ekspr., navadno s prislovnim določilom izginiti, izgubiti se: utopiti se v gozdu, temi / njegove besede so se utopile v splošnem trušču
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: preveč se je utopil v svojo žalost
● ekspr. sonce se je utopilo za goro je zašlo; ekspr. utopiti se v nemškem, tujem morju postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda; ekspr. jokala je, da bi se skoraj utopila v solzah močno, silovito
utopljèn -êna -o: utopljen človek; zjutraj so ga našli utopljenega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
vokalizírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. izgovoriti samoglasnike pri petju, govoru: razločno vokalizirativokalizírati se lingv. postati iz soglasnika, zlasti zvočnika, samoglasnik: l se vokalizira
// postati iz polglasnika sprednji ali zadnji samoglasnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
vrníti in vŕniti -em dov. (ī ŕ) - 1. dati komu kaj, kar je bilo od njega dobljeno ali mu je bilo odvzeto, spet v last: vrniti denar, knjigo; vrniti komu kaj izgubljenega, izposojenega; vrniti z obrestmi / vrniti dolg, posojilo / vrniti kupcu, stranki drobiž dati drobiž v višini razlike med ceno in dobljenim denarjem
- 2. narediti, da kdo spet dobi koga, ki mu pripada, a mu je bil vzet ali mu je ušel: vrniti ugrabljenega otroka staršem; vrniti ujetnike; vrniti pobeglega zločinca kaki državi
- 3. dati komu kaj, kar je bilo dobljeno od njega in se več ne more, noče imeti: zaradi prevelikih dajatev vrniti obrtno dovoljenje; vrniti mandat
- 4. zaradi določenega vzroka ali z določenim namenom narediti, da kdo spet dobi, kar je komu dal, oddal: vrniti dopis; vrniti pismo pošiljatelju; vrniti rokopis v popravek / vrniti pokvarjeno stvar prodajalcu, proizvajalcu / učitelj učencem dolgo ni vrnil nalog
- 5. narediti, povzročiti, da kdo spet dobi prejšnjo lastnost, se vrne v prejšnje stanje: zdravila so mu vrnila vid; vrniti komu moč, svobodo / ta dogodek mu je vrnil samozavest
- 6. narediti določeno dejanje zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: vrniti komu dobroto, obisk; vrniti komu pogled; vrniti pozdrav odzdraviti
// vrniti komu dobro s hudim - 7. s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride kdo na mesto, odkoder je prišel: vrniti ovce v čredo / vrniti vesoljsko plovilo na zemljo / vrniti ujeto žival v svobodo spustiti jo
// ekspr. vrniti sanjača v stvarnost - 8. star. odgovoriti: na te besede mu ni vedel vrniti nobene / tudi ti ne delaš prav, mu vrne
● knjiž. to doživetje ga je vrnilo dramatiki je povzročilo, da se je spet začel ukvarjati z dramatiko; ekspr. gora mu vrne klic povzroči odmev klica; ekspr. vrniti komu kaj z obrestmi vred zelo se mu maščevati; vrniti komu milo za drago za žalitev, krivico se mu maščevati tako ali še huje, kot je bila storjena njemu samemu; ekspr. vrniti komu zob za zob maščevati se mu z enako hudim dejanjem; ekspr. polje je letos desetkratno vrnilo je dalo glede na porabljeno seme desetkratni pridelek; je dobro obrodilo
vrníti se in vŕniti se - 1. spet priti na izhodiščno mesto: bila je že na koncu vasi, pa se je vrnila; vrniti se v sobo po ključ / oče se bo kmalu vrnil; vrniti se iz tujine; vrniti se po drugi poti; vrniti se domov / kazalec se vrne na ničlo; letalo se je vrnilo na letališče / po dveh letih se je mož vrnil k ženi; ekspr. vrniti se na gledališke deske spet začeti nastopati, igrati
// spet priti v prvotno, izhodiščno stanje: igralec se je hitro vrnil v nekdanjo formo / vrniti se v svoj življenjski ritem / telo se vrne v prvotno obliko - 2. s prislovnim določilom spet začeti biti, živeti v čem: vrniti se v resničnost, sanjarije / vrniti se v pošteno življenje
- 3. spet začeti uresničevati, kar izraža določilo: vrniti se k delu, na delo; ekspr. vrniti se k stroju / vrniti se k nekdanjim navadam; vrniti se k veri spet postati veren
- 4. narediti, da kaj spet postane predmet obravnave: govornik se še enkrat vrne k temu vprašanju; v razmišljanju se večkrat vrniti na kaj / no, vrnimo se k stvari
- 5. ponovno se pojaviti, nastopiti: pomlad se vrne; volja, želja se vrne / v spomin se mu vrnejo nekdanji časi
// priti v prejšnje, prvotno stanje: spomin se ji je vrnil; ponesrečencu se je vrnila zavest
● na veliko soboto se zvonovi vrnejo iz Rima v krščanskem okolju po prenehanju zvonjenja na veliki četrtek se začne na veliko soboto spet zvoniti; minuta zamujena ne vrne se nobena
vrnívši star.: vrnivši knjige, odidejo domov; vrnivša se žena
vŕnjen -a -o: vrnjeni begunci; denar je vrnjen; vrnjen v prvotno stanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zagreníti -ím dov., zagrénil (ī í) narediti kaj manj prijetno, manj srečno: zagreniti komu mladost;
s tem si je zagrenil življenje / te skrbi so mu zagrenile počitnice; pesn. misel, da je ne bo več videl, mu je zagrenila dušo // povzročiti, da je kdo žalosten, razočaran: nesreča ga je zagrenila; to ga je tako zagrenilo, da se je začel izogibati družbizagreníti se postati žalosten, razočaran: zaradi teh doživetij se je zagrenil / glas se ji je zagrenil
zagrenjèn -êna -o: zagrenjen človek; postati zagrenjen; prisl.: zagrenjeno molčati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zapíti -píjem dov. (í) s pitjem alkoholne pijače zapraviti: zapil je ves denar, vse premoženje;
nekaj dni dela, potem pa vse zapije / ekspr.: pamet zapiti; zdravje zapiti s pitjem alkoholne pijače si ga uničiti // ekspr. s pogostitvijo s pijačo proslaviti: zapiti izpit; zapiti rojstvo otrokazapíti se ekspr. zadržujoč se dalj časa kje ob pitju alkoholne pijače, postati pijan: šel je v gostilno in se zapil; s prijateljem sta se od veselja zapila; ni ga še domov, se je že kje zapil / do konca, do smrti se zapiti upijaniti
// postati pijanec: zapil se je zaradi dekleta; z leti se je čisto zapil
zapít -a -o: zapit človek; zapit obraz; popolnoma zapita ženska; zapito premoženje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
imé -na s (ẹ̑) - 1. beseda, več besed, ki se uporabljajo za razlikovanje, določevanje
- a) posameznega človeka: določiti, izbrati otroku ime; s tresočo se roko je napisal ime; lepo, smešno ime; predstavil se je s tem imenom; seznam imen / ni hotel povedati imena; ni se mogel spomniti njenega imena; knjiž. ne vem mu imena / moje ime je Jože imenujem se Jože; kako ti je ime; ime ima po očetu; ne poznam nikogar, ki bi imel to ime / dati komu ime; dobil je novo ime / ekspr. prijelo se ga je ime Jirs začeli so ga imenovati; rekli so mu
// v prijavi je moral navesti svoje ime ime in priimek; knjiž. vse bančne vloge se glasijo na njegovo ime; podpisal se je s celim imenom z imenom in priimkom
// poklical ga je po imenu, z imenom / živi pod drugim imenom; izmišljeno ime psevdonim; potoval je pod lažnim, tujim imenom; partizansko ime ki ga je dobil, imel v partizanih
// živalim je dajal človeška imena / povedati priimek in ime - b) posameznega iz iste vrste: pes je še brez imena; poznal je vsa rastlinska imena; navedel je ime rojstnega kraja; ime podjetja; ime ulice / knjiž. tej rudnini ne vem imena; šola, ulica je dobila ime po njem; tudi reka ima to ime / star. vas, Vrh po imenu vas, ki se imenuje Vrh
// žival sliši samo na določeno ime / domače ime ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; hišno ime ime hiše, domačije, ki ga uporablja bližnja okolica - c) izdelkov: številke in imena obrazcev / avtomobile so dali v prodajo pod različnimi imeni / spremeniti ime programa naslov
// zaščiteno ime proizvoda
- 2. ekspr. ugled, priznanje: ima bogastvo in ime; pridobil, ustvaril si je ime; zaslužil si je takšno ime / bil je literat brez imena; trgovina z imenom znana kot zelo dobra
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, s prilastkom oseba, kot jo določa prilastek: pozabljena so bila vsa literarna imena tega obdobja; vodilno ime sodobne glasbe / to je že priznano ime / posestvo je prepisal na sinovo ime posestvo je prepustil sinu
// njegovo ime je spoštovanja vredno je spoštovanja vreden; to ime je danes že pozabljeno / tvoje ime sem že bral o tebi, tvojem delu sem že bral - 4. v prislovni rabi, v zvezi v imenu izraža posrednost glagolskega dejanja: pozdravite ga tudi v mojem imenu; to lahko zahtevate samo v svojem imenu; v imenu kolektiva je izročil darilo / govoriti v imenu ljudstva / vse to je delal v imenu pravice
- 5. v zvezi dobro ime med ljudmi znano, ustaljeno pozitivno mnenje o kom: jemal mu je ugled in dobro ime; kljub vsemu si je znal ohraniti dobro ime; spravil ga je ob dobro ime
● ekspr. dal mu je samo toliko, da je bilo (za) ime zelo malo; ekspr. kdo je to rekel? Ime ni važno nočem povedati, kdo je to rekel, ker je važnejše govoriti o sporni stvari, zadevi; ekspr. od gradu je ostalo samo še ime grad je popolnoma porušen, uničen; ekspr. njegovo ime je zaslovelo daleč naokoli postal je slaven; knjiž., ekspr. grozota, ki ji ni imena izraža zelo visoko stopnjo; po imenu ekspr. nadzornik je samo še po imenu njegova dejavnost se ne čuti več; poznam ga samo po imenu nisem ga še videl, nisem se še srečal z njim; ekspr. še po imenu mu ni podoben sploh mu ni podoben; star. za božje ime, ubogaj izraža veliko prošnjo, rotenje; ekspr. imenovati stvari s pravim imenom opisovati stvari, dejstva tako, kot so v resnici, brez olepšavanja; knjiž. pridobiti si literarno ime postati znan kot dober pisatelj, pesnik; ekspr. šla sta skozi gozd, ki ne zasluži tega imena skozi zelo slab gozd
♦ lingv. lastno ime; ledinsko ime ime njive, travnika, gozda; ljubkovalno ime; občno ime ime vrste, skupine predmetov; osebno ime lastno ime človeka; snovno ime
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
jêzik -íka m (é í) - 1. gibljiv mišičnat organ v ustni votlini: jezik je volu molel iz gobca; dvigniti, premikati jezik; položiti tableto na jezik, pod jezik; ugrizniti se v jezik; ima rdeče pike na jeziku; tleskati z jezikom; otekel, raskav, razcepljen, rdeč, vlažen jezik; zgornji del jezika / konica jezika / česen peče na jeziku; na jeziku pozna, koliko alkohola ima vino / goveji, svinjski jezik / prekajeni jezik; jezik v omaki
// kar je po obliki podobno jeziku: med obuvanjem je poravnal jezik pri čevlju; usnjen jezik pri denarnici / v morje se zajeda jezik kopnega / ekspr.: iz topov so švigali krvavi jeziki; jeziki gorečih sveč; ognjeni jeziki so lizali streho plameni - 2. ta organ pri človeku glede na pomembnost pri govorjenju: od strahu ji je jezik otrpnil; ekspr.: kaj nimaš jezika; si izgubil, slabš. požrl jezik; imaš primrznjen, prirasel, zavezan jezik, da ne odgovoriš; ne utihne, pa če bi mu na jezik stopil; raje se v jezik ugrizni, kot da o tem komu kaj poveš / kot podkrepitev: naj se mi jezik posuši, če sem to rekel; raje bi si dal jezik odrezati, kot da bi kaj izdal / knjiž., ekspr. videti je bilo, da to, kar govori jezik, čuti tudi srce / ekspr. govoriti s predrznim predrzno, težkim jezikom težko
// pooseb., slabš. vprašal je, pa noben jezik ni nič zinil
// ekspr. kar kdo govori, pove: jezik ga razodeva; malo bolj pazi na svoj jezik; soditi koga po jeziku / bojevati se za kaj z jezikom s (spretnim) govorjenjem; pregovorila ga je s svojim sladkim jezikom govorjenjem
// kot nasprotje dejanju: sam jezik ga je; on bo to naredil, seveda, z jezikom / ne more krotiti njenega jezika klepetavosti, opravljivosti
// nav. mn., pog. klepetulja, opravljivec: ob tem dogodku so imeli jeziki dosti dela; boji se jezikov; se bo že našel kak jezik, ki bo povedal / kot psovka tiho bodi, jezik (grdi); kot nagovor no jeziki, zdaj pa govorite / on je pa jezik je zelo odrezav - 3. sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje: jezik se razvija, spreminja; bogatiti jezik z novimi izrazi; govoriti, naučiti se, obvladati, opisati, razumeti, znati kak jezik; prevajati iz slovanskih jezikov; predavati v tujem jeziku; italijanščina je blagoglasen jezik; klasični, moderni jeziki; skrbeti za enotnost jezika; uporabniki jezika; besedni zaklad kakega jezika; zgodovina jezika; zvrsti jezika; ljubezen do jezika / pog.: jeziki učencem ne delajo težav ti kot učni predmet; uči se, zna jezike tuje jezike; knjiž. zbrali so se ljudje najrazličnejših jezikov jezikovnih pripadnosti
// angleški, češki, slovenski jezik; domači jezik jezik lastne jezikovne skupnosti; kulturni jezik ki ima izrazne možnosti tako razvite, da se v njem lahko izrazijo tudi najbolj zapletena doživetja, zaznave, spoznanja; materni jezik ki se ga otrok nauči od svojega okolja, zlasti od matere; mednarodni jezik ki ga za medsebojno sporazumevanje uporablja več narodov; narodni jezik; svetovni jezik ki je zelo razširjen
// navadno s prilastkom uporaba tega sistema na določenem področju človekovega udejstvovanja: pisatelj ima barvit, bogat, čist, gladek, jasen, lep, slikovit jezik; knjiga, pisana v težkem jeziku / časopisni, govorniški, odrski, pesniški, poslovni, tehniški, umetniški, znanstveni jezik; jezik ekspresionistov; jezik protestantskih piscev / otroški jezik; jezik izobražencev, kmetov / sodobni jezik / preštudirati jezik in vsebino romana; Cankarjev jezik stil - 4. s prilastkom kar omogoča sporazumevanje sploh: človeški jezik; čebelji, ptičji jezik; pogovarjati se z opicami v njihovem jeziku / z oslabljenim pomenom: jezik formul formule; jezik grbov grbi
// knjiž. kar omogoča nebesedno izražanje: preliti zgodbo v filmski jezik; povedati v slikarskem jeziku / ekspr. jezik ljubezni - 5. knjiž., navadno s prilastkom način izražanja, vezan na določeno pojmovanje, razumevanje česa: v kulinaričnem jeziku bi se reklo, da televizija skrbi za kulturno hrano; povedati kaj v marksističnem jeziku; pri govorjenju o električnem polju je uporabljal matematični jezik / njegovega jezika ne bodo razumeli misli, pojmovanja, stališča; publ.: organizacija ne najde vselej adekvatnega jezika načina, metode; govoriti v jeziku reforme
● ekspr. jezik mu ni dal miru, da ne bi rekel ni se mogel premagati; ekspr. od žeje se ji jezik kar lepi na nebo zelo je žejna; ekspr. jezik ga je srbel, vendar ni rekel čutil je veliko željo, da bi kaj rekel, povedal; ekspr. jezik ji (gladko) teče, ji teče kot namazan izraža se spretno, z lahkoto; pog., ekspr. tekal je po opravkih, da mu je jezik visel iz ust da se je zelo upehal; tekal je zelo hitro; jezik se mu zapleta, zatika ne izgovarja, ne govori gladko; ekspr. ljudje si že brusijo jezike veliko govorijo o tem, opravljajo; ekspr. toliko časa bo brusila jezik, da ji bo dovolil iti govorila, si z govorjenjem prizadevala doseči; ekspr. brzdaj jezik pazi, kaj, kako govoriš; ne govori mnogo; pog., slabš. jezik za zobe, star. za zobmi molči, ne ugovarjaj; ekspr. držati jezik (za zobmi) ne povedati česa, molčati; slabš. ona ima jezik je opravljiva, predrzno govori; pog., ekspr. ta pa ima jezik spretno, z lahkoto se izraža; pog., ekspr. zdaj ste tiho, potem boste imeli pa jezike boste kritizirali, opravljali; ekspr. vsemu svetu kaže jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ekspr. lomi si jezik s slovenščino s težavo jo govori, izgovarja; slabš. brez potrebe obračaš jezik govoriš, si prizadevaš z govorjenjem doseči; ekspr. pijača jim je odtajala, odvezala, razmajala jezike je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti; pog., slabš. jezik otresati kritizirati, ugovarjati; pokazati komu jezik pomoliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; ekspr. pristriči komu jezik zmanjšati njegovo odrezavost, pikrost; nizko pazi, da ne iztegneš jezika ne izdaš, ne poveš česa; nizko takrat bi iztegnil jezik, ko je bil čas za to povedal, rekel; nizko ko se bo razvedelo, bodo ljudje spet iztegovali jezike opravljali, obrekovali; pog., ekspr. kar naprej suka, vrti jezik govori; ekspr. zna sukati jezik spretno govoriti; pog., ekspr. zavezati komu jezik z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da preneha kritizirati, opravljati; pog., ekspr. v tej zadevi imam zavezan jezik o njej ne smem dajati izjav; ničesar ni mogel spraviti z jezika reči, povedati; te besede so mu šle težko z jezika nerad, težko je to povedal; ekspr. beseda mu je kar ušla, zdrknila z jezika nehote jo je izrekel; ekspr. besede mu kar vro z jezika veliko in z lahkoto govori; besedo mi je vzel z jezika rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; pog., ekspr. niti kapljice ga ni dal na jezik ni popil niti malo alkoholne pijače; knjiž. te misli polaga avtor na jezik glavnemu junaku jih izraža, posreduje po glavnem junaku; položiti komu besedo na jezik pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se pričakuje; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; zapiše besedo, kakor mu na jezik pride se je slučajno spomni; kletev mu je nehote prišla na jezik nehote jo je izgovoril; vprašanje mu sili na jezik rad bi ga postavil, izgovoril; pog., ekspr. stopiti komu na jezik ukreniti kaj, da preneha negativno govoriti o čem; star. priti v jezike postati predmet opravljanja, obrekovanja; pog., ekspr. zadnji hip se je ugriznil v jezik ni povedal, rekel, kar je hotel; pog., ekspr. že večkrat se je v jezik ugriznil se mu je zgodilo to, kar je prej obsojal pri drugih; pog., ekspr. prijeti koga za jezik zahtevati, da izrečeno mnenje dokaže ali prekliče; molčal je, čeprav je imel besedo že na jeziku je hotel že spregovoriti; pog., ekspr. na jeziku imam, pa ne morem povedati poznam stvar, vem zanjo, vendar se trenutno ne morem spomniti njenega imena; ekspr. ta nima dlake na jeziku v vsakem položaju si upa odkrito povedati, kar misli, da je prav; ekspr. ima že dušo na jeziku je tako slab, da bo kmalu umrl; odgovor je imel ob vsaki priložnosti na jeziku nikoli ni bil v zadregi, kaj bo odgovoril; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; pog. to imam že dolgo na jeziku že zdavnaj sem hotel povedati; pog. imeti kaj neprestano na jeziku omenjati, izgovarjati; sklicevati se na kaj; pog., ekspr. imeti, nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače; beseda mu je ostala na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; publ. samo na jeziku priznavajo njihovo samostojnost samo v izjavah, ne pa v dejanjih, odnosih; pog., ekspr. pazi, da jih ne boš dobila po jeziku da ne boš zaradi odrezavosti, pikrosti kaznovana; ekspr. kar naprej miga z jezikom govori; slabš. opletati z jezikom opravljati, obrekovati; nar. jezik v zvonu se maje kembelj; pog. imeti dober jezik spretno govoriti; pog., slabš. imeti dolg jezik biti opravljiv, odrezav; veliko govoriti; ekspr. s palico po njem, saj ne razume drugega jezika dopovedati mu je mogoče le na oster način; pog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori; govoriti, najti isti, skupni jezik imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; pog., ekspr. imeti nabrušen jezik biti odrezav; pog., ekspr. imeti namazan jezik biti spreten v izražanju; ekspr. biti ostrega biti odrezav, napadalen, strupenega jezika biti zelo opravljiv, obrekljiv; ekspr. ta pa nima priraščenega jezika spretno in veliko govori; ima jezik kot kača, kot krava rep je zelo odrezav, piker; preg. kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš znanje več jezikov zelo poveča človekovo pomembnost
♦ anat. podraščen jezik; koren jezika skrajni zadnji del jezika; bot. jelenov jezik praprot s celorobimi, do pol metra dolgimi listi, Phyllitis scolopendrium; kačji jezik praprot vlažnih travnikov s samo enim listom, Ophioglossum; pasji jezik dlakava rastlina z rjavo rdečimi ali rožnatimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Cynoglossum; navadni volovski jezik dlakava rastlina s škrlatnimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Anchusa officinalis; elektr. programski jezik umetni jezik za izražanje računalniških pragramov; programski jezik fortran; etn. jezik premični del trlice; geogr. ledeniški jezik spodnji del ledenika; geol. jezik del kamnin, ki se klinasto zajeda v druge; jur. občevalni jezik ki ga uporabljajo ljudje pri medsebojnih stikih; uradni jezik ki je z zakonom določen za uradno poslovanje; lingv. fleksijski jeziki; govorjeni jezik kot je zvočno uresničen z govorilnimi organi; govorni jezik ki ni uresničitev vnaprej pripravljenega besedila; kentumski jeziki; knjižni jezik kodificirani jezik jezikovne, narodnostne skupnosti; ljudski jezik jezik socialno in izobrazbeno navadno preprostejših slojev prebivalstva; mrtvi jezik ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori; naravni jezik ki se razvije v človeških skupnostih sam od sebe; pogovorni jezik prostejša, navadno govorna varianta knjižnega jezika; umetni jezik; živi jezik ki ga kak narod, ljudstvo še govori; družina jezikov več po izvoru sorodnih jezikov; med. obložen jezik z belkasto plastjo na površini; šol. učni jezik v katerem poteka pouk; vet. leseni jezik bolezensko otrdel jezik pri govedu; zool. morski jezik ploščata morska riba z nesimetrično razporejenimi očmi in usti, ki leži na morskem dnu; morski list
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
literáren -rna -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na literatura 1, 2:
- a) romantika, realizem in drugi literarni tokovi; pisatelj goji različne literarne oblike; filmski ustvarjalec se je držal literarne predloge; lirika, epika in dramatika so literarne vrste / literarni umetniki, ustvarjalci / literarna umetnost / publ. v literarno areno prihajajo mladi pesniki; knjiž. svojo literarno pot je začel kot pesnik / literarni jezik knjižni jezik; leposlovni jezik; literarni krožek; literarni salon; organizirati literarni večer prireditev, na kateri se posredujejo poslušalcem literarna dela, navadno z branjem; literarna čitanka pomožni učbenik z izbranimi literarnimi sestavki in kratkimi življenjepisi avtorjev; literarna priloga časopisa; izdajati literarno revijo; njegovo literarno delo obsega deset knjig; ustvariti velika literarna dela
- b) imeti široko literarno obzorje / literarni zgodovinar; literarna kritika, veda; študirati literarno zgodovino
- c) velika literarna vrednost dela
- 2. značilen za literaturo: na tej sliki so literarne prvine močnejše kot likovne / literarni klišeji; publ. v njegovih delih prevladuje literarna manira
// knjiž. neživ, neživljenjski, nenaraven: jezik v njegovih delih je preveč literaren; njen slog je nekoliko literaren
// publ. v katerem so bistveni, osnovni izrazni elementi podrejeni drugotnim, značilnim za leposlovje: kritika očita filmu, da je literaren
● knjiž. pridobiti si literarno ime postati znan kot dober pisatelj, pesnik; gibati se v literarnih krogih med književniki, pisatelji
♦ gled. literarno gledališče; lit. literarna teorija
literárno prisl.: literarno delovati; literarno obdelati snov; ta stavek zveni nekoliko literarno; biti literarno izobražen; literarno pisani spomini na pesnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
ménjati tudi menjáti -am, in ménjati -am dov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́) - 1. dati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: menjati kruh za cigarete; menjati večje stanovanje za manjše s centralno kurjavo; s prijateljem menjati znamke; ekspr. svojega poštenja ne bi hotel menjati za vse njegovo premoženje / menjala sta vlogi kar je delal, bil eden, dela, je drugi; dobro je menjal kar je pri menjavi dobil, je več vredno kot tisto, kar je dal
// ali mi lahko menjate dinar, sto dinarjev ali mi lahko za dinar, sto dinarjev daste enakovredno vsoto kovancev, bankovcev manjše vrednosti; menjati lire, marke za dinarje, dolarje dati ali dobiti lire, marke za enakovredno, ustrezno vsoto dinarjev, dolarjev - 2. dati, postaviti kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: menjati razgreto cev mitraljeza; menjati utrujene konje pri vozu; mehanik je menjal olje v avtomobilu / redko menjati izrabljene dele z novimi nadomestiti; živali menjajo dlako dobijo drugo, drugačno; med vožnjo je večkrat menjal luči prižgal druge, drugačne; menjati perilo preobleči se; menjati seme uporabiti za setev seme druge, drugačne sorte
// napraviti, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je menjal oba slabša igralca; v slabem podjetju se delavci hitro menjajo; straža se je menjala vsaki dve uri - 3. z oslabljenim pomenom izraža, da preide osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega: menjati bivališče, skrivališče; menjala sta sedeža / ob novem letu je menjal podjetje šel v službo k drugemu podjetju; menjati poklic začeti opravljati drug poklic; menjati službo iti v službo drugam; menjal je zdravnika, toda tudi novi ni mogel narediti čudeža začel se je zdraviti, zdravi se pri drugem zdravniku
- 4. napraviti, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino: človek z delom menja naravo in sebe; po porazu je menjal prepričanje; ladja je menjala smer; temperatura, veter se lahko hitro menja
● ekspr. težko je živel, pa ne bi menjal (z nikomer) ne bi hotel postati, biti kdo drug; posestvo je že večkrat menjalo lastnika postalo last drugega; menjati pogovor, temo začeti govoriti o čem drugem; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva
♦ avt. menjati prestavo narediti, da postane položaj zobnikov v menjalniku drugačen; med. menjati glas spremeniti glas iz deškega v moškega v dobi pubertete; mutirati; lingv. menjati končnice pri glagolu; šah. šahista sta menjala trdnjavi drug drugemu izločila trdnjavo iz igre; voj. menjati korak premakniti dvakrat zapovrstjo isto nogo naprej, da se korakanje uskladi
ménjati se tudi menjáti se, in ménjati se nedov. in dov., redko, s prislovnim določilom izraža, da pojavi, predmeti so, se pojavljajo drug za drugim; menjavati se: na tem področju se menjata apnenec in lapor; v življenju se menjata smeh in jok, up in obup
menjáje: dajal je menjaje zdaj enemu, zdaj drugemu; nosili so ga menjaje; menjaje (se) delati, stražiti
menjajóč -a -e: pogosto menjajoči se gostje; menjajoča se sreča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
mílost -i ž (ī) - 1. nav. ekspr. dobrohoten, prizanesljiv odnos, zlasti visoke, vplivne osebe do podrejene: izkazovati, uživati milost; popolnoma je odvisen od šefove milosti / biti pri kom v milosti / star. Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije / kot vzklik milost božja, koliko jih je
// kar je izraz tega odnosa: ne pričakuj posebnih milosti / star. carica ga je obsipala z milostmi z darovi, priznanji - 2. nav. ekspr. usmiljenje, sočutje: pri teh ljudeh ne boš našel milosti / prosil je: milost, milost / sprejeli so jo iz milosti; živijo od njihove milosti dobrosrčnosti, darežljivosti
- 3. nekdaj naslov za fevdalnega gospoda: njegova milost je prišla na svojo graščino / kot nagovor vaša milost
- 4. rel. nadnaravni dar, ki je dan človeku za dosego zveličanja: prejeti milost; dana mu je bila posebna milost / prositi za milost spoznanja
● ekspr. našli so milost v njegovih očeh z njimi je ravnal blago, prizanesljivo; usmilil se jih je; ekspr. obsoditi koga brez milosti neusmiljeno, neprizanesljivo; ekspr. vdati se na milost in nemilost brez pogojev, pridržkov; ekspr. biti na milost in nemilost izročen komu postati, biti od koga popolnoma odvisen; vznes. pesnik po milosti božji velik, nadarjen
♦ bot. božja milost zdravilna rastlina, ki raste na vlažnih bregovih in močvirnih travnikih, Gratiola officinalis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
mórje -a stil. morjé -á s (ọ̑; ẹ̑) - 1. slana voda, ki napolnjuje vdolbine med celinami: odpluti na morje; reka se izliva v morje; vreči kaj v morje; vojskovati se tudi na morju; jadrati po morju; globoko, plitvo morje; potopljen na dno morja; gladina, globina morja; vihar na morju; prevoz po morju; življenje v morju; globok, velik kot morje / veter z morja / tisoč metrov pod morjem pod morsko gladino
// ekspr.: včeraj so potisnili v morje novo ladjo splavili; potovati po suhem in po morju
// tudi mn. del te vode, navadno v večjih zalivih ali ob obrežju: morje je bilo sivo; morje se leskeče; morje narašča, pljuska ob obalo, valovi; pozna vsa morja; mirno, modro, razburkano, valovito, viharno morje; vinogradi ob morju / južna morja / odšli so spet k morju / Baltiško, Črno, Jadransko, Sredozemsko morje
// ta voda kot prometna pot: morje je postalo odprto / država nima izhoda na morje / pesn. Morja široka cesta peljala me je v mesta (F. Prešeren) - 2. morje z obalo kot prostor za oddih: iti, odpotovati na morje; bili smo na morju; izlet na morje; vikend na morju / prihajamo z morja
// pog. letovanje ob morju: sit sem morja; dva tedna morja imam zadosti - 3. pog. morska voda: morje razjeda železo; napil se je morja / slano morje
- 4. ekspr., s prilastkom velika količina, množina: morje cvetov; tam za morjem hiš; govori morju ljudi / morje zastav je krasilo ulice / porabiti morje črnila; preliti morje solz zelo veliko
// stal je v morju sončne svetlobe / morje bridkosti, trpljenja, veselja; potapljati se v morju greha
// kar se pojavlja v veliki količini, množini: ajdovo morje; megleno morje; iz nepreglednega morja so kipela slemena hribovja; okrog in okrog je snežno morje; žitno morje valovi / vsemirsko morje - 5. ekspr., v prislovni rabi, z rodilnikom izraža veliko količino: morje jih je; morje besed; prišlo je morje ljudi; izdelanih je bilo morje osnutkov / ne vidi nobene poti v morju možnosti
● ekspr. ribiča je vzelo morje utonil je v morju; pog. iti čez morje oditi v čezmorsko deželo, navadno kot izseljenec na delo; ekspr. vodo v morje nositi delati kaj odvečnega, nesmiselnega; ekspr. v morje vreči proč vreči; ekspr. v morju je našel svoj grob utonil je v morju; ekspr. utoniti v nemškem, tujem morju postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda; publ. prosto ali svobodno morje z istimi pravicami dostopno vsem državam; ekspr. široko morje ki je stran od obale, zalivov in otokov; ekspr. kraljica morja Benetke; pomoč je zalegla toliko kot kaplja v morje nič; zelo malo; preg. hvali morje, a drži se brega ne izpostavljaj se brez potrebe nevarnostim
♦ geogr. obrežno ali litoralno morje stransko morje, ki se vleče vzdolž obrežja celine in ki ga proti odprtemu morju omejujejo otoki ali polotoki; odprto morje ki je stran od obale, zalivov in otokov; sredozemsko morje ki je zajedeno globoko v celino in povezano z oceanom z ozkimi prelivi; stransko morje ki se z odprtega morja zajeda v celino; kipenje morja udarjanje valov ob morsko obalo; geol. brakično morje v katerem se mešata morska in sladka voda; jur. notranje morje zelo velik morski zaliv, ki je pod oblastjo države, kateri pripada obala; obalno morje del morja, ki je pod izključno oblastjo države, kateri pripada obala; odprto morje ki je z istimi pravicami dostopno vsem državam; teritorialno morje zunanji del obalnega morja; navt. mrtvo morje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
napráviti -im dov. (á ȃ) - 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: napraviti cesto; čevljar je napravil čevlje; napraviti načrt, program; za to pecivo napravite krhko testo; pog.: napraviti kosilo skuhati, pripraviti; napraviti si hišo zgraditi, sezidati
// napraviti posteljo postlati, urediti; napraviti tabor postaviti
// iz jabolk napraviti marmelado pridobiti
// napraviti steljo za zimo nagrabiti, pripraviti; nar. napravili bomo stroje, pa bo delo lažje kupili, priskrbeli
// napraviti balkonu streho
// z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: napraviti globoke brazde v les; napraviti črto potegniti; napraviti si kodre / napraviti ogenj zanetiti; napraviti red v stanovanju / močna burja je napravila zamete
// dati čemu kako lastnost, značilnost: napraviti goro dostopno; ta frizura jo napravi mlajšo; napraviti koga nesposobnega za delo; vino ga je napravilo zaspanega / napraviti komu veselje, žalost - 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega
- a) opravila, dela; narediti: to bom že sama napravila, mi boste pa kdaj drugič pomagali; oče še marsikaj napravi pri hiši, čeprav je že star; uspešno, temeljito napraviti kaj
- b) dejanja; storiti: kaj si pa napravil, da je vse umazano; zamudil je, to je napravil že večkrat; napraviti kaj iz lahkomiselnosti / napravi, kot misliš, da je prav; napravil je po vesti / napraviti napako, prestopek
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: napraviti gib, korak; napraviti izlet; napraviti dober vtis; na tem mestu je napravil preoster zavoj, zato je padel
- 3. redko dokončati, končati: omaro imam že v delu, vendar ne vem, kdaj jo bom napravil
- 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je napravil, da jokaš; kaj si si pa napravil, da si ves krvav
// navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si napravil s knjigo / tako ne smeš napraviti z njo - 5. napraviti, da ima kdo na telesu obleko, obutev, dodatke; obleči: napraviti otroka; počakaj, moram se še napraviti; hitro, lepo se napraviti
- 6. zastar. pregovoriti, prepričati: napravil ga je, da je povedal skrivnost; napravili so ga, da je šel domov
● ekspr. napraviti kariero uspeti; ekspr. napraviti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. napraviti kozla za vrtnarja dati, zaupati komu mesto, ki je zanj glede na njegove napake popolnoma neprimerno; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; ekspr. napraviti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; ekspr. napraviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; napraviti komu prostor umakniti se mu; v svoji hiši bom že sam napravil red stvari, ki se tičejo mene ali moje družine, bom uredil sam; pog. s tem avtom je napravil že sto tisoč kilometrov prevozil; ekspr. bolezen in zgaranost sta napravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; pog. vso pot je napravil peš prehodil; ekspr. ne vem, kaj se da tu napraviti izraža zelo slab, brezupen položaj
♦ lov. napraviti dvojec izstreliti dva zaporedna strela, od katerih vsak zadene drugo žival; rel. napraviti križ; voj. napraviti izpad
napráviti se - 1. nastati, pojaviti se: bula se mu je napravila na vratu; na vodi se je napravil led; od dolge hoje so se mu napravili žulji / napravila se je huda zima / napravil se je dan zdanilo se je
// nav. ekspr. postati zelo dober, lep, močen: fant se je napravil; v teh nekaj letih se je zares napravila - 2. pokazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: napraviti se bolnega, redko bolan; napraviti se gluhega; napravil se je, da spi; napravil se je, kot da je ni videl
- 3. star. odpraviti se, nameniti se: napraviti se proti gozdu, na pot, v mesto; napraviti se domov; hitro so se napravili za ubežniki
● pog. vreme se bo napravilo izboljšalo, ustalilo; pog. počakaj, se bo že kako napravilo uredilo; zastar. napravilo se je, da nisem mogel dva dni nikamor zgodilo, primerilo
naprávljen -a -o: kres je že napravljen; napravljen iz brona, lesa; športno napravljen moški; napravljen v črno, za gledališče; ocena, napravljena na podlagi gradiva; lepo napravljena ženska; vse je v redu napravljeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
naredíti -ím dov., narédil (ī í) - 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: narediti avtomobilsko cesto, nov stroj; narediti čevlje, obleko; narediti načrt; narediti nalogo napisati; narediti potico speči; pog. narediti kosilo skuhati, pripraviti; narediti kaj z brušenjem, dolbenjem; narediti si hišo zgraditi, sezidati
// narediti šotor postaviti
// iz smetane naredijo maslo, iz mleka pa sir pridobijo
// narediti stopnicam ograjo
// z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: narediti globoke brazde; narediti črto potegniti; narediti dekletu kodre / narediti ogenj zanetiti; narediti red; star. narediti luč prižgati
// deroča voda je naredila globoke jame; krogla je naredila vdolbino v zid; narediti vrtince / rože so že naredile popke pognale
// toča je naredila dosti škode
// dati čemu kako lastnost, značilnost: narediti deželo neodvisno; narediti rezilo ostro; narediti gradivo za bralce zanimivo / bogastvo je naredilo moža ošabnega; ta misel me je naredila sentimentalnega; življenje me je naredilo takega / narediti komu skrbi, veselje, žalost
// pog., v zvezi z za izbrati, nameniti za kaj: naredil ga je za dediča / naredili so ga za direktorja izvolili - 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega
- a) opravila, dela: narediti izpit, agrarno reformo; pospravila je, pripravila kosilo in naredila še marsikaj drugega; naredil je vse, kar so mu naložili, zato je lahko prost; ne more vsega sama narediti; narediti kaj dobro, uspešno, temeljito; narediti brez ugovarjanja, z veseljem
- b) dejanja: zamudil je, to je naredil že večkrat; narediti kaj javno, nalašč, naskrivaj; ne zameri mu, saj je naredil iz nepremišljenosti, v jezi / narobe si naredil, da jih nisi povabil / le kaj bi naredil, da voda ne bi več tekla v klet ukrenil; zanima me, kaj bi ti naredil v taki situaciji / v življenju je naredil dosti dobrega; v njegovi odsotnosti so naredili marsikaj nepremišljenega
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: narediti gib, korak, kretnjo; narediti izlet v hribe; narediti malo potrebo; narediti požirek / narediti dolg ne plačati denarnih obveznosti
- 3. dokončati, končati: kip je delal celo poletje, vendar ga še ni naredil; stvar sem že začel, upam, da jo bom naredil; plačali boste, ko bom naredil
- 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je naredila, da se jeziš nanjo; fant mu je gotovo nekaj naredil; pazi, da si kaj ne narediš / mati se je bala, da se mu ne bi kaj naredilo zgodilo, pripetilo
// navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si naredil s knjigami
● nar. nevesta ni spila vina iz strahu, da ji mati ne bi naredila je ne začarala; ekspr. narediti kariero uspeti; ekspr. narediti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. narediti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; pog., ekspr. kje bi že bil, če seštejem vse metre, ki sem jih danes naredil če pomislim, kako dolgo pot, razdaljo sem prehodil; ekspr. narediti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. iz fanta je naredil dobrega pevca vzgojil; ekspr. narediti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; pog. narediti iz muhe slona močno pretirati; pog. ta zna iz nič narediti je zelo spreten, sposoben, domiseln; pog. že spet je naredil v hlače opravil veliko, malo potrebo v hlače; pog., ekspr. prav, pa narediva na pol plačajva vsak polovico (zneska); obleka naredi človeka kdor se lepo, izbrano oblači, dobi večji ugled, naredi boljši vtis; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni; preg. ena lastovka ne naredi pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi
♦ gastr. narediti marinado; kozm. narediti masko; rel. narediti križ; voj. narediti kamuflažo
naredíti se - 1. nastati, pojaviti se: bula se mu je naredila na vratu; led se je naredil na ribniku / naredil se je dan zdanilo se je; naredila se je noč, tema / lepo vreme se je naredilo
// nav. ekspr. postati zelo dober, lep, močen: fant se je naredil; le poglej, kako se je v tem letu naredila - 2. pokazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: narediti se bolnega, redko bolan; narediti se gluhega, nevidnega, veselega; naredil se je, kakor da spi; naredil se je, kot da misli oditi
● črno se mi je naredilo pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi je zazdelo, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. fant se je naredil po očetu postal je tak kot oče; pog. iz vina se je naredil kis vino se je skisalo; pog. vesel sem, da se je tako naredilo končalo, zgodilo; ekspr. le kaj se bo iz tega naredilo nastalo, se razvilo
narejèn -êna -o - 1. deležnik od narediti: grad je bil narejen v srednjem veku; narejen iz kamna, lesa; na roke narejen; narejen po predlogi; narejen v romanskem slogu; malomarno, natančno, umetno narejen
- 2. ki kaže določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: narejen nasmeh; narejena dobrodušnost; odgovoril je z narejeno strogostjo / narejeno vedenje; prisl.: narejeno se nasmehniti; narejeno mirno govoriti; sam.: v njegovem vedenju ni nič narejenega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
níčnost -i ž (ī) knjiž. - 1. lastnost, značilnost ničnega:
- a) ta vpliv zaradi njegove ničnosti lahko zanemarimo / ob njeni popolnosti je spoznaval svojo ničnost; ničnost človeka v primeri z naravo
- b) spoznati ničnost takih dokazov neprepričljivost, neutemeljenost; star. če bi stvari bolje poznali, bi se hitro prepričali o ničnosti takega mnenja zgrešenosti, zmotnosti
- 2. malenkost, nepomembnost: ošteval ga je zaradi vsake ničnosti; preveč sem zaposlen, da bi se utegnil ukvarjati s takimi ničnostmi
- 3. nav. mn. kar ne predstavlja resnične, prave vrednosti, vrednote; ničevost: plehke zabave, slava in druge ničnosti
● knjiž., ekspr. na vsak način hoče zlesti iz svoje ničnosti se hoče družbeno uveljaviti, postati znan; knjiž. vse, kar nastane, se vrne v ničnost v stanje (materialne) nenavzočnosti v stvarnosti; knjiž., ekspr. zahrepenel je po hladu ničnosti po smrti
♦ jur. ničnost odločbe, pogodbe značilnost odločbe, pogodbe, ki ne izpolnjuje nujnih pogojev za svoj nastanek in zato ne more imeti pravnih učinkov, posledic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
núna -e ž (ú) - 1. pog. članica samostanskega, verskega reda; redovnica: postala je nuna; menihi in nune; živi kot nuna osamljeno, zdržno
// šolala se je pri nunah v nunski šoli; maša pri nunah v nunski cerkvi
● pog. iti k nunam postati redovnica - 2. nar. primorsko, navadno kot nagovor starejša znana ženska; teta: hvala, nuna
// zastopnica otroka pri krstu ali priča pri birmi; botra: krstna nuna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
objékt -a m (ẹ̑) - 1. kar je zgrajeno, narejeno za zadovoljevanje določenih potreb, opravljanje določene dejavnosti: graditi, obnavljati, vzdrževati objekte; cestišča, jezovi, stavbe in drugi objekti / elektroenergetski, industrijski objekt; gradbeni, stanovanjski, turistični objekti
// publ., v zvezi plovni objekt vodno vozilo, zlasti večje: podjetje razpolaga s petnajstimi plovnimi objekti; ladje, letalonosilke in drugi plovni objekti - 2. publ., navadno s prilastkom pojem, stvar, na katerega se nanaša, je usmerjeno kako dejanje; predmet: pesem, slika je objekt estetskega doživljanja / obrniti kamero proti objektu / objekt letalskih napadov so zlasti mostovi cilj, tarča; postati objekt različnih šal osrednja oseba; opredeliti objekt določene znanosti področje
- 3. publ. kdor ne odloča, ne sodeluje pri dejanjih, ki odločajo o njem samem: delovni kolektiv ne sme biti pasiven objekt, temveč naj soodloča v vseh vprašanjih; ravnati s kom kot z objektom
● ekspr. ta narod je bil dolga stoletja objekt zgodovine o usodi, razvoju tega naroda so v preteklosti odločali drugi
♦ filoz. objekt kar obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja; pojem, stvar, na katerega je usmerjena zavest, mišljenje; lingv. objekt predmet; direktni objekt predmet v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku; indirektni objekt predmet v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
oblák -a m (ȃ) - 1. zgoščeni vodni hlapi (višje) v ozračju: na nebu se kopičijo, zbirajo oblaki; oblaki plavajo, ekspr. se podijo po nebu; iz oblakov še vedno lije; beli, deževni, mrenasti, nizki oblaki
♦ meteor. kopasti, slojasti oblak; nevihtni oblak kopasti oblak, v katerem nastaja nevihta
// ekspr., s prilastkom velika količina, množina delcev česa v ozračju: za kamionom se je dvigal oblak prahu / čez teraso je zavel oblak parfuma - 2. ekspr., s prilastkom velika skupina tesno skupaj letečih ali plavajočih živali iste vrste: oblak čebel, kobilic; oblak rib / oblak puščic / ptiči so leteli v celih oblakih
// velika skupina česa sploh: odkrili so nov oblak zvezd / oblečena je bila v oblak svile in čipk
● ekspr. oblak mu je legel na čelo njegovo čelo je izražalo negativno, neugodno razpoloženje; ekspr. nad mestom se je utrgal oblak na mesto (in okolico) zelo, močno dežuje; ekspr. cene so se dvignile do oblakov zelo; ekspr. stopiti je treba z oblakov postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. zmaj na vrvici se je dvignil pod oblake zelo visoko; ekspr. gradove si zida v oblake dela neizvedljive načrte, sanjari o nemogočem; ekspr. mož je z glavo bolj v oblakih je odmaknjen od stvarnega življenja, je sanjaški; ekspr. njegova trditev je obvisela v oblakih ni bila dokazana; ekspr. večkrat plava, živi v oblakih se ukvarja s stvarmi, premišlja o stvareh, ki so neizvedljive, zelo odmaknjene od stvarnega, konkretnega življenja; ekspr. nad deželo, podjetjem se zbirajo črni, grozeči oblaki položaj dežele, podjetja postaja zelo neugoden, nevaren; ekspr. izjava je dvignila oblak prahu povzročila je razburjenje, govorice; vede se, kot bi padel z oblakov kot da ne bi prav ničesar vedel o tem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
obléči obléčem dov., obléci oblécite in oblecíte; oblékel oblékla (ẹ́) - 1. narediti, da ima kdo na telesu oblačilo, dodatke: mati je že oblekla otroka; obleči haljo, krilo, majico; hitro se obleči; obleči si hlače / športno, zimsko se obleči; obleči se za potovanje; za pusta se je oblekel v dimnikarja / redko obleči rokavice natakniti, škornje obuti
- 2. ekspr. oskrbeti z obleko, oblačili: stric ga je vsako leto oblekel; prodali so prašiča, da bi se oblekli
- 3. ekspr. obložiti, obdati: obleči stene s tapetami / obleči sedeže v usnje
● knjiž. reka je oblekla zimski plašč je poledenela; publ. že desetkrat je oblekel dres državne reprezentance je nastopil kot član državne reprezentance; ekspr. obleči vojaško suknjo postati vojak; knjiž. to misel je težko obleči v besede izraziti z besedami; knjiž., ekspr. češnja se je oblekla v cvetje se je razcvetela
obléčen -a -o: sem že oblečen in obut; za zimo je oblečen; praznično, v črnino oblečena
● koruza je dobro oblečena, zima bo huda po ljudskem verovanju če imajo koruzni storži veliko krovnih listov, bo zima huda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
podléči -léžem dov., podlézi podlézite; podlégel podlêgla; nam. podléč in podlèč (ẹ́ ẹ̑) - 1. kljub upiranju, pomislekom priti v položaj, da kaj odločilno vpliva na ravnanje, mišljenje: podlegel je njenim čarom, njegovemu govorjenju / poezija je hitro podlegla tujim vplivom / publ.: podleči malodušju postati malodušen; spet je podlegel pijači je začel piti; se je opil
// priti v položaj, ko zmaga nasprotnik: podleči boljšemu nasprotniku ni nečastno / mala podjetja so zaradi hude konkurence kmalu podlegla so propadla, izgubila samostojnost; publ. laneno olje je podleglo petroleju petrolej je izpodrinil laneno olje; podleči v pravdi izgubiti jo - 2. publ. umreti zaradi česa: podleči pljučnici, poškodbam / ponesrečenec je med prevozom podlegel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pojésti -jém dov., 2. mn. pojéste, 3. mn. pojedó tudi pojéjo; pojéj in pojèj pojéjte; pojédel pojédla, stil. pojèl pojéla (ẹ́) - 1. končati jed, jedenje: pojedel je in odšel
// spraviti hrano, jed v želodec: pojesti jabolko, juho, kosilo; pojesti skledo solate - 2. uporabiti, imeti za hrano, jed: drugi narodi pojedo dosti več rib
- 3. z grizenjem uničiti: ličinke so pojedle vse liste
// ekspr., redko porabiti, zmanjšati: veliko dohodka pojedo odplačila / (ves) dobiček je pojedla inflacija
● pog., ekspr. saj ti ne bom avtomobila pojedel, če ga gledam ga ne bom poškodoval, vzel; ekspr. pojesti besedo, obljubo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. saj ga bodo uši pojedle zelo ušiv je; pog., ekspr. pojedel bi hudiča in pol zelo veliko; ekspr. že dosti očetovega imetja si pojedel si porabil, zapravil; ekspr. tako lepa je, da bi jo človek kar pojedel zelo lepa je; ekspr. kar pojedel bi jo od ljubezni ima jo zelo rad; iron. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; ekspr. saj te ne bo nihče pojedel ti ne bo nihče storil nič neprijetnega, slabega; ekspr. lačen sem, da bi vola pojedel zelo; ekspr. pojesti boš moral še precej žgancev, da boš to zmogel postati boš moral precej starejši, močnejši; ekspr. z očmi so jo hoteli kar pojesti poželjivo so jo ogledovali; pog. imate kaj za pojesti hrane, jedi (zame); zarečenega kruha se največ poje prenagljene izjave, sodbe mora človek dostikrat preklicati, spremeniti; preg. nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha vsaka zahteva, vsak ukrep je v začetku videti hujši, kot pa se izkaže kasneje
pojéden -a -o: napol pojedena žemlja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
položáj -a m (ȃ) - 1. način, kako je kaj nameščeno
- a) glede na svojo daljšo os in določeno ravnino: ostati v določenem položaju; navpičen, poševen položaj palice; veja se je znebila snega in se vrnila v prejšnji položaj
- b) glede na druge dele celote: opisati položaj nog telovadca med skokom; spremeniti položaj koles; položaj kazalca, ročice / ležal je v neudobnem položaju, vendar se je bal premakniti / položaj dlani glede na boke / opisati položaj jezika, ustnic pri izgovoru glasu; začetni položaj pri plesu
- c) sploh: vzletni položaj; biti v položaju za skok / streljati iz klečečega, ležečega položaja kleče, leže
// železniški signal je v položaju Stoj
- 2. navadno s prilastkom kar izraža prostorski odnos česa do česa drugega: določiti, vrisati položaj hiše; iz načrta je dobro razviden položaj nove stavbe glede na meje parcele / ko je predmet v takem položaju, pravimo, da je nad čim / redko mesto ima slikovit položaj lego; na vetrovnem položaju so krošnje dreves nepravilne in enostransko razvite / normalni položaj besede v stavku; v takem položaju soglasnik izgubi zven
- 3. mesto, prostor, na katerem je posameznik ali enota pri obrambi ali v napadu: določiti borcem položaje; obstreljevati sovražnikove položaje; četa se je premaknila na drug položaj; ostati na položajih po odbitem napadu / zavzeti strateško pomemben položaj / kot povelje na položaje
// mesto, kjer kdo je ali naj bi bil pri uresničitvi kakega namena, dejanja: deček si je izbral tak položaj, da je lahko videl daleč po okolici - 4. navadno s prilastkom dela in naloge, združene s posebnimi pristojnostmi, pravicami v določeni delovni, družbeni, politični skupnosti: imeti odgovoren, visok politični položaj; bil je več let na vodilnih položajih v gospodarstvu; ukiniti položaj podpredsednika društva; odpovedati se položaju predsednika; direktor je član odbora po položaju / odstaviti koga s položaja; pog. ljudje na položajih s položajem
// njegov cilj je direktorski položaj delovno mesto direktorja, postati direktor - 5. kar je opredeljeno s pravicami, obveznostmi, ugledom v določeni družbi: razpravljati o položaju kmeta, pisatelja v socialistični družbi; položaj žensk se je v zgodovini spreminjal / tako je manufakturni obrtnik prišel v položaj mezdnega delavca / položaj zmagovalca mu dovoljuje tako ravnanje / urediti pravni položaj organizacije, revije
// možnosti delovanja, uresničevanja določenih hotenj v kaki delovni, družbeni, politični skupnosti: opisati svoj položaj v podjetju; poslabšati si položaj v kolektivu; njegov položaj v organizaciji je trden / publ. na zborovanju so proučili položaj knjige možnosti za izdajanje knjig in zanimanje zanje
// kar je opredeljeno z določenim razmerjem česa do drugega, s primerjavo z njim: tvoj nadrejeni položaj ti pri tem nič ne pomaga; s tem bi spravili organizacijo v neenakopraven, odvisen položaj / z oslabljenim pomenom: podjetje ima na domačem trgu monopolni položaj; ta tovarna ima v avtomobilski industriji vodilni položaj je vodilna
// položaj na lestvici se je spremenil mesto - 6. kar je opredeljeno z določenimi dejstvi in more vplivati na
- a) določeno prizadevanje, uresničitev česa: s sprejetjem tega zakona je nastal nov položaj; biti kos položaju; prenehal je streljati in ocenjeval položaj; položaj pred golom je bil kritičen / znašel se je v položaju, ko se je moral odločiti / poročati o položaju na fronti, v državi; položaj v kmetijstvu se izboljšuje stanje, razmere
- b) možnosti koga za življenje, obstajanje, delovanje: položaj na poplavljenem področju se normalizira / analizirati ekonomski, finančni položaj podjetja; njegov materialni položaj je slab
● publ. na sestanku so razčistili položaj naredili, da so postala določena dejstva in odnosi med njimi jasna, urejena; publ. zamrzniti položaj z določenim sklepom, ukrepom narediti, da ostanejo določena dejstva in odnosi med njimi nespremenjeni; publ. s tem se je jezik dvignil na položaj uradnega jezika je dejansko postal uradni jezik; publ. preiti na položaje revolucionarnega demokratizma sprejeti načela revolucionarnega demokratizma; začeti delovati po takih načelih; pisar. nismo v položaju, da bi našli rešitev ne moremo, nismo sposobni najti rešitve; ekspr. grem v vodoravni položaj ležat, spat
♦ aer. določiti položaj letala ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, nad katero je letalo, in njegovo višino glede na morsko gladino; lingv. govorni položaj kar je določeno z udeleženci, vsebino, namenom, obliko jezikovnega sporočanja in kar vpliva na izbiro jezikovnih sredstev; krepki položaj polglasnika nahajanje polglasnika neposredno pred zlogom s polglasnikom v praslovanščini; lit. pripovedni položaj kar je določeno, opredeljeno z ubeseditvijo motiva, pripovedi glede na osebo, ki motiv, pripoved jezikovno uresničuje; navt. določiti položaj ladje ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, na kateri je ladja; voj. položaj mirno v katerem se stoji vzravnano, z rokami, iztegnjenimi navzdol in pritisnjenimi k bokom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pomočník -a m (í) - 1. kdor komu pomaga: dela ni mogel opraviti sam, zato je najel pomočnika; za pomočnika si je vzel sosedovega fanta
- 2. do 1962 kdor je končal poklicno šolo in opravil pomočniški izpit: mesto pomočnika v trgovini / mizarski pomočnik
- 3. navadno s prilastkom kdor ima stalne, uradno določene funkcije, naloge, ki so navadno malo manj odgovorne kot funkcije, naloge kakega vodilnega delavca, funkcionarja: bil je imenovan za pomočnika / administrativni, operativni pomočnik; pomočnik direktorja, urednika; pomočnik republiškega sekretarja
♦ jur. prisežni pomočnik oseba, ki s prisego potrdi izjavo ene izmed strank v pravdi; rel. škof pomočnik škof, ki pomaga rednemu škofu pri upravljanju škofije in ima pravico postati njegov naslednik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
popóln -a -o [u̯n] prid., popólnejši (ọ̑) - 1. ki zajema kaj v celoti: imeti popoln pregled nad dogajanjem / popolna redukcija električnega toka; tem živalim grozi popolno iztrebljenje / v domu ima popolno oskrbo / boj za popolno neodvisnost, osamosvojitev; popolna prepoved atomskih poskusov; popolna razorožitev / popolni sončni mrk
- 2. ki obsega vse sestavne dele celote, enote: popolna smučarska oprema; ta uniforma ni popolna / publ. domača ekipa ni nastopila v popolni sestavi; to je dozdaj najpopolnejša zbirka / hlevski gnoj je popolno gnojilo / kandidat ima popolno srednjo šolo dokončano
- 3. nav. ekspr. ki je po svojih lastnostih, značilnostih brez napak, pomanjkljivosti: popoln sistem; njegov načrt je zelo popoln; popolne oblike; tehnično popolna letala / to je dozdaj najbolj popolna slika tega boja; informacija ni bila popolna
// ki ima dobre, pozitivne lastnosti v največji meri: res popoln človek; postati popoln / neskončno popolno bitje - 4. ki nastopa v največji meri: popolna pijanost, slepota, zdržnost / popolna enakopravnost; pustil ji je popolno svobodo; popolno medsebojno razumevanje, zaupanje / popoln mir; popolna tema; tišina je bila popolna
// nav. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: popoln prelom s čim; stvar je ostala v popolni tajnosti; njihova zmaga je bila popolna; popolno nepoznavanje stvari; dobiti popolno zadoščenje / popoln nesmisel; nered v sobi je bil popoln; to je popolna laž / zdaj sem popoln berač; on je popoln tepec
♦ fiz. popolni odboj odboj, pri katerem se na meji med območjem z manjšo in območjem z večjo hitrostjo valovanja vse valovanje odbije, če je vpadni kot dovolj velik; jur. popolni preklic; lingv. popolni izpis besedila izpis, pri katerem je vsaka beseda izpisana tolikokrat, kolikorkrat se pojavi; popolni sinonim; mat. popolna indukcija sklepanje o veljavnosti izreka, nanašajočega se na kako naravno število, od tega števila na naslednje naravno število; popolno število število, ki je enako vsoti svojih pravih deliteljev; med. popolna paraliza; zool. popolna preobrazba preobrazba, ki ima vse razvojne stopnje
popólno prisl., star. popolnoma: ljudje so ga že popolno pozabili; ostati popolno hladen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
porazgubíti -ím dov., porazgúbil (ī í) drugega za drugim izgubiti: otrok je igrače porazgubil;
vse je porazgubilaporazgubíti se nav. ekspr. - 1. oditi, raziti se, navadno neopazno: vsi gostje so se že porazgubili / počakal je, da so se otroci porazgubili iz sobe / ko je nehalo deževati, so se ljudje kmalu porazgubili
// s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati neviden: izletniki so se porazgubili v gozdu / odhajajoči so se porazgubili v daljavi / glavna misel se je porazgubila v množici podatkov - 2. prenehati biti, obstajati: ko je sonce vzšlo, se je megla porazgubila; strah se mu je porazgubil / nekateri ljudski izrazi so se porazgubili
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
povzpéti se -pnèm se dov., povzpél; nam. povzpét se in povzpèt se (ẹ́ ȅ) - 1. premakniti se navzgor, kvišku
- a) po strmem svetu: povzpeti se na goro, v breg / povzpeli so se po strmem žlebu med skalami
- b) zlasti po čem navpičnem: povzpeti se po lestvi / povzpeti se po stopnicah v drugo nadstropje
// premakniti se z nižjega mesta, položaja na višjega: povzpeti se na konja, vozilo / letalo se je povzpelo dvajset kilometrov visoko / povzpeti se na prste vzpeti se
- 2. nav. ekspr. doseči višjo stopnjo, raven: ta narod se je kulturno visoko povzpel / do take višine se avtor ni povzpel še v nobenem delu / povzpeti se nad povprečje
// priti do česa, doseči kaj: povzpeti se do oblasti - 3. publ., z izrazom količine povečati se, narasti: število žrtev se je povzpelo na dvesto; stroški so se povzpeli nad milijardo / mraz se povzpne na minus petindvajset stopinj Celzija
● publ. povzpeti se do objektivnosti postati objektiven; ekspr. pokrajina z nizkim hribovjem, ki se redko povzpne nad tisoč metrov seže nad tisoč metrov nadmorske višine; publ. naš tekmovalec se je povzpel na drugo mesto je dosegel; ekspr. povzpeti se na družbeni, socialni lestvici doseči boljši družbeni, socialni položaj; v družbi, službi se je visoko povzpel dosegel je visok družbeni, službeni položaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
právi -a -o prid. (ȃ) - 1. ki ima potrebne, zaželene lastnosti, značilnosti: vijaki, ki si jih prinesel, niso pravi, pog. ta pravi; kip je šele na vrtu dobil pravo mesto / to so pravi čevlji za mokre jesenske dni / pravi človek je za to nalogo, saj je pogumen in iznajdljiv; ta družba ni prava za otroke / to je prava beseda zanj: sanjač; ekspr. nobena prava misel mu ni prišla na pamet
// ki glede na okoliščine omogoča uresničitev določenega dejanja, namena: izbrali so si pravi trenutek: nikogar ni bilo v hiši / čas, ki si si ga izbral za delo, ni pravi / prišel si ravno na pravi dan, da boš pomagal pri žetvi / vse boste izvedeli ob pravem času, zastar. v pravi čas - 2. ki je v skladu
- a) z resničnostjo, dejstvi: ne vem, če je to pravi naslov; podatke je sporočil prave; informacijo imaš pravo / razlika med pravo in približno vrednostjo
- b) z določenim ciljem, položajem: povleči pravo potezo; ta smer ni prava, morate se vrniti; pravi in napačen / ni sedel na pravi vlak
- c) z določenimi predstavami, normami: biti deležen prave vzgoje; njegova politična smer je prava / predstava o tem vprašanju ni prava
// ki je tak, kot je v resnici: te besede, ta dejanja kažejo tebe pravega; spoznati pravo naravo, podobo koga / ta podpis ni pravi, ni njegov pristen, izviren
- 3. ki je isti z mišljenim, zahtevanim: nisi mi prinesel pravih čevljev, poglej še enkrat v omaro / ni vedel, če je mož pravi, zato ga je vprašal
- 4. ki ima vse bistvene lastnosti, značilnosti: šele tedaj je nastala prava država; ljudske pesmi v tem kraju so prave / pravih dokazov ni bilo, zato so ga izpustili / v njegovih pesmih je malo prave umetnosti / pravi in častni člani; v vasi so le še trije pravi kmetje / pravi element tega pesnika je luč bistven, tipičen
- 5. ki ima bistvene lastnosti, značilnosti
- a) glede na nastanek, izvor: povlekel ga je za brado, da bi videl, če je prava; pravi in umeten / rad pije pravi čaj čaj iz listov čajevca; prava kava / pog. boste kozarec cvička, je ta pravi naraven, pristen
- b) glede na starše, kraj rojstva ali bivanja: on je pravi Ljubljančan / po starših je pravi Čeh
- c) glede na krvno sorodnost: pravega očeta ni nikoli poznal; prava mati in mačeha / to je njegov pravi brat
// pog., v povedni rabi, z nikalnico izraža normalno telesno, duševno stanje: po prometni nesreči dolgo časa ni bil pravi / noga še ni prava, le počivajte / on nikoli ni bil čisto pravi duševno zdrav, uravnovešen
- 6. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: v nesreči spoznaš pravega prijatelja; pravi sosed ne bi tako ravnal / za pravega alpinista to plezanje ni težavno / bilo je bolj ljubimkanje kot prava ljubezen / on je pravo nasprotje svojega brata / vse, kar je dobil, je njegova prava last / v dar je dobil kolo, pravo (pravcato) kolo / postati narod v pravem pomenu (besede) / ves dan so hodili po mestu brez pravega cilja; pravega dežja že nekaj časa ni bilo obilnega; hiše so stale brez pravega reda; on pri hiši nima prave besede odločilne
// omejuje pomen samostalnika, na katerega se veže: ta otrok je že pravi mehanik; saj si že pravi umetnik / pravi mož si postal
// izraža podkrepitev trditve: življenje je postalo zanj pravi pekel / to je prava blamaža, katastrofa / njegova soba je pravi hlev / postal je prava gorila - 7. pog. izraža omalovaževanje: prava figa bi bila, če bi morali iti peš na postajo / elipt.: prava figa, prava reč, če ima avtomobil; razbil se mi je vrč. Prava škoda
● ekspr. tale fant ima glavo na pravem mestu zna pametno, premišljeno ravnati; ekspr. lotiti se česa na pravem koncu prav; ekspr. zna postaviti stvari na pravi kraj, na pravo mesto zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. obrnil si se na pravi naslov v tej zadevi ti bom pomagal, ustregel; pog. mož, ta ti je šele ta pravi, ta je še bolj zvit, predrzen, slab, neroden; pog. ona je prava hči svoje matere ima določene, zlasti slabe lastnosti matere v enaki ali še večji meri; ekspr. imej pravo mero bodi zmeren, v ničemer ne pretiravaj; ekspr. spraviti koga na pravo pot prepričati ga, da pošteno živi; ekspr. ves teden ni bil za pravo rabo se ni dobro počutil, ni dosti koristnega naredil; nar. vzhodnoštajersko prava roka desna roka; iron. prava sila ti je bilo to narediti ni ti bilo treba tega narediti; prava stran blaga, usnja stran, ki ima bolj izdelan, lepši videz kot druga stran; prava stran bankovca, kovanca prednja stran; ljubi enega samega iz srca (ta) pravega v ljudskih pesmih iskreno, zelo ga ljubi; ekspr. kjer so pravi ljudje, gre vse prav kjer so pošteni, dobri ljudje; ekspr. znal je poiskati pravo besedo ob pravem času znal je ustrezno, primerno posredovati
♦ anat. prava rebra prvih sedem parov reber, ki se stikajo s prsnico; bot. prava cipresa; prava glavica iz več kot dveh plodnih listov nastali mnogosemenski suhi plod; geom. pravi kot kot, ki meri 90°; prava premica, ravnina premica, ravnina, na kateri so končne, dostopne točke; mat. pravi ulomek ulomek, ki ima števec manjši od imenovalca; tekst. prava svila svila iz kokonov udomačene sviloprejke; zool. prave čebele čebele, ki živijo v velikih organiziranih skupinah, Apidae; prava kareta morska želva z oklepom iz dragocene prosojne roževine, Erethmochelys imbricata; prave uši uši, ki pijejo, sesajo kri sesalcev skozi kožo, Siphunculata; sam.: pog. ni srečala pravega srečala, spoznala moškega, ki bi jo čustveno prevzel, s katerim bi se poročila; toliko časa je čakal, da je nazadnje pričakal pravega; ekspr. hotel ga je ogoljufati, pa ni naletel na pravega ni se mu posrečilo; star. udariti je treba, če ne uboga. Da, prava je ta izraža strinjanje, odobravanje; ekspr. če misliš, da je tvoja prava, naredi po svoje da je prav, kar misliš, trdiš ti; pog. ni pri pravi ne dela pametno, razsodno; ni normalen, duševno zdrav; ekspr. uganil, zadel je pravo; zastar. ali se je za pravo ponesrečil zares, v resnici; zastar. on za pravo ve, da je bilo drugače trdno, dobro; zastar. najditelju po pravem nekaj pripada upravičeno; po običaju, zakonu; star. nekaj se mu ni zdelo po pravem prav, normalno; prim. pravši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
prepríčati -am dov. (ī ȋ) doseči, da ima kdo povedano, mišljeno glede na logiko, izkustvo upravičeno za resnično, pravilno: prepričal jih je o njeni krivdi, o potrebnosti česa;
ni ga prepričal, da bo vojne kmalu konec / prepričati koga o pravilnosti, resničnosti česa / ta dokaz ga je prepričal, da se je motil
● pog. prepričaj ga, da bo šel z nami pregovori // publ. vzbuditi pozitiven odnos: predstava me ni prepričala / ta roman niti umetniško niti idejno ne prepriča nima ustreznih umetniških in idejnih kvalitetprepríčati se spoznati pozitiven ali negativen odnos med povedanim, mišljenim in resničnostjo tako, da se o resničnosti, pravilnosti spoznanega ne dvomi: prepričal se je o njihovi poštenosti, zastar. njihove poštenosti; prepričaj se, ali je cesta prazna; ekspr. na svoje oči sem se prepričal, da je to res
prepríčan -a -o - 1. deležnik od prepričati: že na pol prepričani ljudje so spet začeli dvomiti; prepričan je bil, da bo sprejet; biti prepričan o zmagi, neustalj. v zmago; popolnoma, trdno, ekspr. sveto prepričan
- 2. ki vsebuje, izraža prepričanost o čem: videl je njegov prepričani pogled
- 3. ki ima svoj nazor, idejo brez dvomov, pomislekov za najbolj pravilen, ustrezen resničnosti: postati prepričan komunist
● knjiž. biti prepričan vase imeti zaupanje vase, biti samozavesten; pog. nisem prepričan, če bom šel na izlet ne vem gotovo, nisem se še odločil; ekspr. bodite prepričani, da se bom potrudil poudarja gotovost izpolnitve, uresničitve povedanega; prisl.: res je, je prepričano dodal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
radikálen -lna -o prid., radikálnejši (ȃ) - 1. ki zadeva bistvo, temelj česa in se uresničuje odločno, brez popuščanja; korenit, temeljit: radikalne spremembe / radikalni ukrepi; radikalne metode
♦ med. radikalna operacija operacija, pri kateri se popolnoma izreže bolno tkivo
// ki zagovarja, zahteva tako uresničevane spremembe bistva, temelja česa: postati radikalen; je najradikalnejši med politiki / radikalna stranka / radikalen nazor - 2. ekspr. (zelo) velik, pomemben: med njima je radikalna razlika; to je radikalna zmota
radikálno prisl.: radikalno rešiti problem; radikalno usmerjen politik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
ráma -e stil. -é ž (á) - 1. stranski zgornji del trupa nad prsnim košem, kjer se začne roka: rama ga boli; dvigniti, povesiti rame; preložiti tovor z rame na ramo; naslonil je puško k rami in ustrelil; obesiti puško čez ramo, na ramo; bil je ranjen v ramo; desna, leva rama; ima široke rame / čez ramo gledati z nazaj obrnjeno glavo; ekspr. od strahu je stisnil glavo med rame; stala sta si z ramo, neustalj. ramo ob rami / pri izražanju
- a) žalosti, zadrege: povesiti rame
- b) nevednosti, nezanimanja, dvoma: majati, skomigniti, zmigniti z ramami; pren., ekspr. vzeti križ na svoje rame
// del oblačila, ki pokriva ta del trupa: podložiti ramo / podaljšati, skrajšati rame; všitki na ramah / obleka je v ramah preozka
- 2. redko krak, ročica: rama žerjava; svečnik s tremi ramami
● ekspr. nihče mu ne sega do rame po kaki pozitivni lastnosti, značilnosti mu ni enak, enakovreden; pog. vreči skrbi čez ramo ne ukvarjati se z njimi; star. tako govori, da ni ne za na ramo ne za na voz nesmiselno, neumno; ekspr. dvigniti koga na rame izraziti s tem navdušenje, veselje navadno zaradi uspeha, zmage; ekspr. pasti komu na rame postati breme koga; ekspr. prevzeti krivdo, odgovornost na svoje rame nase; ekspr., elipt. zdaj pa noge na rame treba je začeti hitro hoditi, teči; ekspr. vsa skrb leži na mojih ramah za vse moram skrbeti jaz; ekspr. naše slovstvo stoji ob rami svetovni literaturi ji je enakovredno; publ. bojevala sta se z ramo ob rami skupaj, složno
♦ alp. rama ravna zareza v grebenu, kjer se njegov nagib zmanjša; arhit. stopniščna rama stopnice, ki povezujejo etažo s podestom ali s kako drugo etažo; voj. na (desno) ramo izraža povelje za namestitev strelnega orožja na desno ramo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
razdvojíti -ím dov., razdvójil (ī í) ločiti v dele, skupine: nasprotja, spori so razdvojili stranko;
podjetje se je razdvojilo / naše moči so se razdvojile razcepile
● knjiž. razdvojiti deželo razdeliti, razkosati // spraviti narazen: razdvojiti pretepača // knjiž. ločiti: razdvojiti meso od kosti / tudi smrt naju ne more razdvojiti / skušal je ugotoviti, kaj je prijatelja razdvojilorazdvojíti se zastar. spreti se: večkrat se je razdvojil s sosedi
razdvojèn -êna -o - 1. deležnik od razdvojiti: razdvojena stranka
- 2. ki je v stanju velike notranje napetosti zaradi nasprotujočih si čustev, hotenj: razdvojen človek; biti, postati razdvojen / duševno, notranje razdvojen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
razkláti -kóljem dov., razkôlji razkoljíte (á ọ́) - 1. s sekiro ali zagozdo (po dolgem) dati kaj na dva ali več delov: razklati klado, štor; močno je udaril in poleno se je razklalo / razklati na dvoje, na pol
- 2. narediti podolgovato odprtino, zarezo v kaj: strela je razklala vrh drevesa; z nožem razklati lubje; brezoseb. smreko je razklalo; pren., ekspr. slepeč blisk je razklal nebo
- 3. nav. ekspr. ločiti v dele, skupine: taka politika bo stranko razklala; zaradi sporov se je organizacija razklala / razklati se v dva tabora
- 4. ekspr. povzročiti prenehanje česa, navadno za krajši čas: tuljenje sirene je razklalo tišino / približujoči se koraki so razklali mir
● ekspr. ne povejte tega materi, bolečina ji bo razklala srce preveč jo bo prizadelo; ekspr. ne dovolim ti, pa če se razkolješ sploh ne
razklán -a -o - 1. deležnik od razklati: razklano deblo; čez pol razklana ladja
- 2. ki je v stanju velike notranje napetosti zaradi nasprotujočih si čustev, hotenj: razklan človek; biti, postati razklan / duševno, notranje razklan; ekspr. bil je sam v sebi razklan
● ekspr. odgovoril je z razklanim glasom hripavim, drhtečim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
rôka -e in -é ž, tož. ed. in mn. v prislovni predložni zvezi tudi róko róke (ó) - 1. okončina človeka, ki se uporablja za prijemanje, delo: dvigniti, skrčiti roko; iztegovati roke proti materi; prekrižati roke na prsih; zlomiti si obe roki; dolge, mišičaste roke; roka v komolcu, zapestju; čez roko obešena torbica; roke in noge / peljati dekle pod roko spremljati, voditi jo, držeč svojo roko pod njeno, navadno v višini komolca; desna, leva roka; braniti se z golimi rokami brez pripomočkov; človek s suho roko; imeti umetno roko protezo, ki nadomešča to okončino; glasovati z dviganjem rok / kot poziv oborožene osebe k neupiranju, vdaji roke kvišku / klesati roko / roka opice
// del te okončine od zapestja do konca prstov: držati, imeti roke v žepu; stisniti roko v pest; pred jedjo si umiti roke; zebe me v roke; držati se za roke; mehke, negovane, tople roke; hrbet roke / na roki nosi prstan na prstu, navadno prstancu; jesti z rokami z rokami prijemati jed in jo dajati v usta; risati s prosto roko / pri pozdravu dati, stisniti, stresti komu roko; seči komu v roko / kot podkrepitev trditve, obljube ná roko, da bom držal besedo / z oslabljenim pomenom ponuditi, sprejeti roko sprave spravo
// notranja stran tega dela: imeti raskave, žuljave roke / od presenečenja ji je padlo pismo iz rok; nastaviti dlan in piti iz roke; podajati si kaj iz rok v roke; pljunil je v roke in prijel za lopato; držati, imeti kaj v rokah / ekspr. tak je, da bi iz roke jedel zelo je krotek, ubogljiv
// kot označba na pošiljki v roke XY - 2. nav. ekspr. ta okončina glede na dejanje, delo, ki ga opravlja: prepustiti se rokam bolničarja / pazi se, ker me že srbijo roke ker bi te najraje udaril; dvigniti roko proti komu, nad koga udariti, (pre)tepsti ga; nisem še položil roke nanj nisem ga še udaril; umreti od sovražne roke / denar mu gre nerad iz rok skop je; delo mu gre od rok hitro dela; gledati komu pod roke nezaupljivo nadzorovati koga pri kakem delu, opravku; to sem prislužil z rokami s fizičnim delom
// nav. ed., s prilastkom ta okončina glede na način opravljanja dejanja: imeti lahko, mirno, zanesljivo roko; voditi vse niti dogajanja z izkušeno, spretno roko / ta pa ima roko je zelo spreten; radi jo imajo zaradi njenih pridnih, spretnih rok zaradi pridnosti, spretnosti; narediti na hitro roko nahitro - 3. ekspr., s prilastkom človek, kot ga določa prilastek: potrebovati delavne, pridne roke / pri njih manjka odločna, ženska roka / po tem ozemlju je segala pohlepna tuja roka tujci
- 4. v prislovni rabi, v zvezi na roko, na roke izraža, da se delo opravlja z rokami ali z določenim orodjem, ki se drži v rokah, ne pa s strojem: delati čevlje na roko; okopavati, žeti na roke; na roko tkani prti ročno
- 5. ekspr., s predlogom, v zvezi z dati, imeti, vzeti izraža ročno opravljanje določenega dela ali konec, začetek takega opravljanja: cel dan ima kramp, metlo v rokah; rada vzame pletenje v roke / daj že enkrat knjigo iz rok nehaj brati; dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo; umreti s puško v roki v boju
- 6. ekspr., s predlogom, v zvezi z biti, dobiti, imeti izraža, da kdo ima, razpolaga s čim, kar se prime, drži v rokah: zdaj imam vsa potrdila v rokah / te besede so ji izbile orožje iz rok povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti; dobiti dober dokaz v roke
// izraža osebo, ki razpolaga s čim, ima kaj v lasti: posestvo je v drugih, tujih rokah; gostilne so v zasebnih rokah / zemlje ni dal iz rok do smrti je ni prepustil, izročil; hiša prehaja iz rok v roke lastniki se pogosto menjajo; premogovniki so prešli v roke tujega kapitala / pog. blago ima iz druge roke od preprodajalca, prvega uporabnika; novica je iz prve roke iz neposrednega vira - 7. ekspr., s predlogom, v zvezi z biti, imeti, vzeti izraža, da kdo vodi kaj, odloča o čem: izlet ima v rokah tajnik; vzgoja je v njihovih rokah; oblast je v rokah ljudstva / predsednik je sam vzel stvar v roke; vzeti usodo v svoje roke / odločitev je v vaših rokah; zadeva je že v rokah sodišča; imeti škarje in platno v rokah imeti moč, oblast odločati o čem
// v zvezi z določenimi glagoli izraža vpliv, nadzorstvo, oblast koga nad kom ali čim: komaj se je rešil iz njihovih rok; iztrgati oblast iz rok buržoazije; mesto je v rokah partizanov / iztrgati koga iz rok smrti rešiti ga smrti; ne dam se jim v roke ne pustim, da bi me ujeli, da bi o meni odločali; otrok je v dobrih rokah - 8. ekspr., s prilastkom moč koga ali česa, ki se uveljavlja po kom drugem: roka oblasti, pravice, sodišča ga ni dosegla / njegova roka je dolga njegova moč, oblast sega daleč; publ. biti podaljšana roka organizacije pomagati pri uresničevanju njenih namenov, nalog
- 9. ekspr., v zvezi biti, imeti pri roki izraža, da je komu kaj glede na dejanje, pri katerem se uporablja tudi roka, blizu, na primernem mestu: orodje ima urejeno, da je takoj pri roki; nobenega zemljevida ni pri roki / izgovor ima zmeraj pri roki / jest hodi v gostilno, ki je najbolj pri roki
- 10. pog., v zvezi biti od rok izraža, da je komu kaj glede na določeno dejanje daleč, na neprimernem mestu: trgovina je precej od rok
● ekspr. s tem si ne bom mazal rok ne bom storil tega nečastnega, negativnega dejanja; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben; pog. če le more, drži roke v žepu, križem lenari, ne dela; ekspr. držati, imeti roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; že po prvih težavah so mnogi dvignili roke izgubili upanje na uspeh; opustili delo; ekspr. trgovci so si meli roke so bili zadovoljni, veseli; ekspr. poletje podaja roko jeseni prehaja v jesen; ekspr. zadnji čas je, da si podasta roke se pobotata; ekspr. lahko si kar roko podasta oba sta enaka, slaba; knjiž. sodišče je položilo roko na knjigo je prepovedalo razširjanje, prodajo te knjige; pog. položiti roko nase narediti samomor; ekspr. (položi) roko na srce in priznaj bodi odkritosrčen; ekspr. ponuditi komu roko biti pripravljen, želeti komu pomagati; izraziti željo se s kom poročiti; umiti si roke (kot Pilat) ne sprejeti odgovornosti za negativno dejanje, ki ga je kdo storil ne popolnoma prostovoljno; ekspr. izpustiti zmago iz rok ne zmagati kljub ugodnemu položaju; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; pog. biti si na roke, na roko pomagati drug drugemu; biti v prijateljskih, dobrih odnosih; pog. na roke, na roko jim gre dela zanje tako, kot želijo; pomaga jim; pog. denar na roko ali pa nič plačati takoj in v gotovini; ekspr. ukrade, kar mu pride pod roko kar more; ekspr. skozi njegove roke je šlo že dosti učencev poučeval je že dosti učencev; dati komu posestvo v roke prepustiti mu ga v upravljanje; ekspr. padel je policiji v roke policija ga je odkrila, ujela; ekspr. treba bo pljuniti v roke treba bo z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati; ekspr. po dolgem pogajanju sta si udarila v roke sta sklenila dogovor, kupčijo; ekspr. oče ga je vzel v roke ostro opomnil, oštel; ekspr. (vzemi) pamet v roke izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; ekspr. (za)prosil je za njeno roko zasnubil jo je; ekspr. zmeraj so ga na rokah nosili zelo negovali, razvajali; zelo obzirni, pozorni so bili do njega; star. izid bolezni je še v božjih rokah neznan, nejasen; pog. kupiti, prodati pod roko nezakonito, skrivaj; ekspr. to podpišem z obema rokama s tem se v celoti strinjam; žarg., grad. z roko podprt tram z ročico; evfem. nima čistih rok je kriv; črna roka teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte; ekspr. on je njegova desna roka nepogrešljiv, najožji sodelavec; pog. biti dobrih rok radodaren; leva roka star. kmetija leži na levo roko od ceste na levi strani; pog. to bo naredil z levo roko z lahkoto, brez težav; ne temeljito, površno; ekspr. imeti dve levi (roki) biti len, neroden pri delu; publ. v državi se je uveljavila politika močne roke zahteva po doslednem izpolnjevanju predpisov, zakonov; goste so sprejeli z odprtimi rokami gostoljubno, z veseljem; ekspr. imeti polne roke dela biti zelo zaposlen; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; ekspr. odtegniti komu prijateljsko roko prijateljstvo, pomoč; dati komu proste roke dovoliti mu, da ravna po svojem preudarku; ekspr. delati na svojo roko brez upoštevanja soglasja, vednosti, mnenja drugih; pog. začeti (obrt) na svojo roko postati samostojen obrtnik; knjiž. živi od dela svojih rok sam se preživlja; ekspr. imeti zvezane roke ne moči storiti kaj odločilnega; ekspr. vladati z železno roko odločno, s silo, nasiljem; ekspr. zdi se mu, da je dolina na dosegu roke zelo blizu; ekspr. ima prijateljev, da jih na prste ene roke prešteješ zelo malo; ekspr. saj nimam deset rok ne morem opraviti toliko dela, kot se pričakuje, zahteva od mene; roka roko umije človek povrne zlasti v neprijetnem, nedovoljenem položaju dobljeno pomoč s podobno pomočjo; če mu prst ponudiš, pa roko z(a)grabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko; preg. boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi koristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pričakovati, a ne dobiti
♦ elektr. pravilo desne roke s katerim se določa smer inducirane napetosti; film., fot. fotografirati, snemati iz roke tako, da se drži kamera, fotografski aparat v roki; igr. igrati iz roke brez talona; rel. polaganje rok bistveni del obreda pri birmi, mašniškem posvečenju; teh. mehanična roka priprava, ki opravlja podobna dela kot roka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
sesésti se -sédem se [səs in ses] dov., stil. sesèl se seséla se; nam. sesést se in sesèst se (ẹ́ ẹ̑) - 1. zaradi lastne teže
- a) postati nižji, gostejši: grob se še ni sesedel; sneg se je sesedel; testo se sesede, če med peko odpiramo pečico / ekspr. postarala se je in se sesedla postala manjša
- b) premakniti se v smeri navzdol: koščki papirja so nekaj časa plavali na površini, nato so se sesedli / prah se je sesedel na pohištvo usedel
// med. ločiti se na sestavne dele, pri čemer preidejo težji deli v nižjo lego: kri se sesede
- 2. zaradi delovanja zunanjih sil razpasti: most je tako načet, da se bo sesedel; streha se je pod težo snega sesedla / ekspr. ob potresu se je hiša sesedla na kup; pren., knjiž. ob tej novici se je v njej vse sesedlo
- 3. nav. ekspr. zaradi telesne, duševne prizadetosti preiti v sedeč, ležeč položaj: udaril ga je, da se je sesedel; kolena so se mu zašibila in sesedel se je; sesesti se na klop, za mizo; od groze, strahu se sesesti
seséden -a -o: seseden grob; sesedena kri
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
skrômen -mna -o prid., skrômnejši (ó ō) - 1. ki ne poudarja svojega pomena, vrednosti: bil je tih, skromen delavec; pravi učenjaki so skromni; delal se je skromnega, v resnici pa je bil domišljav in nadut; kljub velikemu ugledu je ostal skromen; skromna kot vijolica / kot vljudnostna fraza po mojem skromnem mnenju, prepričanju sedanja rešitev ni dobra
// ki nima velikih potreb, zahtev, zlasti materialnih: biti, postati skromen; skromna kmečka ženska; glede hrane, pri obleki, redko v hrani je skromen; bila je tako skromna, da se ni nikoli pritoževala / ekspr.: njene skromne in ponižne želje; skromno življenje - 2. ekspr. ki ima samo osnovne, nujne sestavine, lastnosti, navadno slabše kakovosti: najpomembnejše poskuse je napravil v svojem skromnem laboratoriju; postavili so mu skromen spomenik; skromna hiša; oprema je zelo skromna / v oglasih skromno sobo išče študent / živeti v skromnih razmerah
// ki ima malo tega, kar izraža določilo: po obsegu in lepoti skromno grajsko poslopje / tehnično skromen scenarij - 3. ekspr. po količini, stopnji majhen: zastavili so si razmeroma skromne cilje; radioaktivno sevanje je že v skromnih odmerkih zelo škodljivo; drama je doživela le skromen uspeh; letošnji pridelek je zelo skromen; preživljajo se s skromno očetovo pokojnino; za svoje delo je dobil le skromno plačilo; njegovo poznavanje tega problema je zelo skromno; kljub skromnemu poslušalstvu je govoril zelo zavzeto maloštevilnemu; publ. na razpolago so imeli le skromna denarna sredstva malo denarja
- 4. ekspr. ki vsebuje malo raznovrstnih elementov: izbira tkanin je letos zelo skromna / na mizi ga je čakala skromna večerja
● evfem. hiše na koncu vasi so zelo skromnega videza slabe, revne; ekspr. najprej je prikazal skromne začetke razvoja te vede majhne, navidez nepomembne; ekspr. po dolgem iskanju je le dobil skromno službo malo pomembno, slabo plačano; ekspr. skromna kraška tla slaba, nerodovitna
skrômno prisl.: skromno se nasmehniti, obnašati; živeli so zelo skromno; skromno opremljena soba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
soródstvo -a s (ọ̑) - 1. razmerje do človeka, iz katerega človek izhaja ali s katerim ima skupnega prednika: veže nas sorodstvo; ugotoviti sorodstvo koga s kom; stopnja sorodstva; sorodstvo in svaštvo / pog. stopiti s kom v sorodstvo postati sorodnik glede na določeno zakonsko zvezo; biti v sorodstvu / bližnje sorodstvo; sorodstvo do drugega, tretjega kolena; sorodstvo po materini, očetovi strani / jezikovno sorodstvo narodov / krvno sorodstvo / med njima je duhovno sorodstvo
// razmerje do bitja, iz katerega bitje izhaja ali s katerim ima skupnega prednika: razdeliti živali po njihovem sorodstvu; sorodstvo med človekom in opico - 2. sorodnost: notranje, oblikovno sorodstvo teh pesmi je zelo opazno
- 3. sorodniki: kaj misli, poreče sorodstvo, me ne skrbi; moževo, tetino sorodstvo; del sorodstva je proti njegovi odločitvi / v osmrtnicah žalujoča žena, otroci in drugo sorodstvo
● publ. razvojno, tehnično je ta tip avtomobila v sorodstvu z audijem 80 ima zelo podobne razvojne, tehnične značilnosti
♦ jur. pravno sorodstvo sorodstvo po posvojitvi; sorodstvo v ravni, stranski črti; vet. parjenje v najožjem sorodstvu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
sprejéti spréjmem dov., sprejmíte tudi spréjmite; sprejél; nam. sprejét in sprejèt (ẹ́ ẹ́) - 1. z izrazitvijo svoje volje narediti
- a) da preide k osebku, kar mu kdo daje, ponuja: sprejeti darilo, nagrado; od nje ni hotel sprejeti denarja; rad, z veseljem to sprejmem / sprejeti v dar / sprejeti delo, službo; sprejeti funkcijo predsednika / sprejmeš? Sprejmem / kot vljudnostna fraza sprejmite moje iskrene čestitke
- b) da kdo (lahko) uresniči, kar želi v določeni zvezi z osebkom uresničiti: sprejeti pomoč pri delu; sprejeti prijazno ponudbo, povabilo / sprejeti prijateljstvo / sprejeti boj, izziv, sodelovanje
♦ šah. sprejeti remi - c) da postane kaj veljavno: sprejeti stavo / v skupščini so sprejeli nov zakon / sprejeti ustrezne ukrepe za nemoteno preskrbo
- 2. narediti, da kdo (lahko) pride k osebku, navadno za krajši čas in z določenim namenom: predsednik republike je sprejel veleposlanika; sprejeti goste, obiskovalce, stranke / sprejeti na obisk / sprejeti gosta na letališču, pri vratih pričakati
// ekspr. na pragu jih je sprejel oster mraz so začutili - 3. navadno v zvezi s s, z narediti, da je kdo ob svojem prihodu deležen tega, kar izraža dopolnilo: sprejeti koga s pesmijo, ekspr. z rožami
- 4. narediti, da kdo, kaj kam pride, se kje vključi z določenim namenom
- a) navadno s prislovnim določilom: sprejeti nove delavce v delovno organizacijo / šola je sprejela le najboljše učence / sprejeti koga med komuniste; sprejeti koga v svojo družbo / sprejeti koga na hrano in stanovanje; sprejeti koga pod streho nuditi mu prenočišče, hrano; sprejeti v službo / sprejeti pesem v zbirko uvrstiti
- b) z glagolskim samostalnikom: sprejeti čevlje v popravilo; sprejeti obleko v čiščenje
// v zvezi z za narediti, da pride kdo z osebkom v kak odnos: sprejeti koga za zeta / sprejeti otroka za svojega posvojiti ga
- 5. narediti, da pride kaj v zavest in postane njena sestavina: sprejeti nove ideje, teorije / sprejeti resnico priznati jo; sprejeti krščansko vero postati kristjan
// sprejeti tujo besedo
● ekspr. sprejmem na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava
// soglašati s čim, upoštevati kaj: sprejeti pojasnilo, ugovor, zahtevo; sprejeti opravičilo koga opravičiti mu
// sprejeti družbene norme - 6. ustvariti si, izraziti pozitiven odnos do kakega (umetniškega) dela: nekateri so knjigo sprejeli, drugi jo odklanjajo; gledalci so film lepo, zadržano sprejeli / občinstvo tega slikarja dolgo ni sprejelo
- 7. s svojimi lastnostmi, dejavnostjo omogočiti
- a) da kaj preide k osebku: sprejeti energijo, toploto; sprejeti in oddati / rastlina sprejme hranilne snovi iz zemlje vsrka, dobi; les sprejme vlago vpije, vsrka
- b) da kak pojav v stiku z osebkom povzroči določen drug pojav: antena teh signalov ne more sprejeti / organizem sprejme dražljaj
// biti glede na prostornino tak, da lahko pride v osebek, kar izraža dopolnilo: avtobus sprejme petdeset potnikov; ladja sprejme še petsto ton tovora / dvorana bo sprejela prve gledalce že letos bo zgrajena, uporabljena
- 8. z radijskimi, televizijskimi napravami narediti, da kaj postane zaznavno: pilot je sprejel obvestilo po radiu
// ptt zapisati sporočilo, posredovano na daljavo z Morzejevimi ali analognimi znaki: radiotelegrafist je obvestilo sprejel / sprejeti Morzejeve znake spremeniti oddane električne, svetlobne, zvočne signale v Morzejeve znake pri posredovanju sporočila na daljavo
sprejét -a -o: razpravljati o sprejetem načrtu; delavci, sprejeti v delovno organizacijo; predlog je sprejet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
srcé -á s, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi sŕce; kot nagovor tudi sŕce (ẹ̑; ȓ) - 1. votel mišičast organ v prsni votlini, ki poganja kri po žilah: srce bije, utripa; med boleznijo mu je opešalo srce; srce udari približno 70-krat na minuto; imeti močno, zdravo srce; krogla jo je zadela v srce; brezoseb. stiska, zbada ga pri srcu; bolezni srca in ožilja; operacija srca / biti bolan na srcu / ekspr. srce ji razbija, tolče od strahu; v osmrtnicah prenehalo je biti srce naše mame umrla je; vznes. nosi otroka pod srcem je noseča
// kupiti goveje srce / srce v omaki
// ekspr. predel prsnega koša pred tem organom: prijeti se za srce / pritisnil jo je na srce objel jo je
// ekspr. ta organ pri človeku kot središče čustvovanja, zavesti: njegovo srce je na strani zatiranih; srce ga boli zaradi sinove neposlušnosti; srce ji ledeni, ko to posluša; srce ne uboga razuma; srce me vleče v domovino; pesn. ganiti srce; taka pesem pretrese srce; lahko, težko mu je pri srcu; v njegovem srcu se je naselil mir; človeško srce je nerazumljivo; moje srce je prazno; knjiž. poslušati glas srca; skrivnosti srca; vznes. bil mu je brat po srcu; govoril je z grenkobo v srcu / srce mu igra od veselja zelo je vesel; knjiž. od groze se ji je krčilo srce groza jo je bila; srce se ji je paralo, ko je odhajal bilo ji je zelo hudo; srce mu je poskočilo od sreče bil je zelo srečen
// ekspr. ta organ pri človeku kot središče ljubezenskega čustva, naklonjenosti: njegovo srce hrepeni po njej; priljubil se je njenemu srcu; osvojil si je njeno srce; izrinil jo je iz očetovega srca; star. izvoljenka njegovega srca - 2. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz srca se nasmejati; ljubi jo iz vsega srca; od srca mu to privoščim; z vsem srcem sem na vaši strani; nanj se je navezala z vsem srcem zelo ga ljubi
// iz dna srca sem ti hvaležen; užaljen je do dna srca; v dno srca ga je sram - 3. nav. ekspr., s prilastkom skupek človekovih značajskih, čustvenih značilnosti: imeti čisto, plemenito srce; biti odkritega srca; materino zlato srce; knjiž. mož blagega srca; fant z junaškim srcem / pričakal jih je s sovražnim srcem
- 4. ekspr., navadno s prilastkom človek glede na njegove značajske, čustvene značilnosti: v mladih srcih gojiti ljubezen do domovine; v tej družini sem spoznal samo plemenita srca / beseda je šla od srca do srca; znala je omrežiti moška srca; osvajalec ženskih src / kot nagovor: srce moje, samo še en poljub; srce mamino, pridi sem
- 5. ekspr., z rodilnikom najpomembnejši, osrednji človek v kaki skupini, gibanju: mati je srce družine; bil je srce upora
// najpomembnejši, osrednji del česa: strojnica je srce ladje
// središče: industrijsko srce države; vojaki so prodrli v srce mesta / biti v srcu življenja - 6. srednji, najmlajši listi solate, zelja: solati je zgnilo srce; odstraniti liste do srca; srce artičoke
- 7. kar je po obliki podobno temu organu: v drevo je vrezal srce, prebodeno s puščico; zibelka, okrašena z rdečimi srci / kupiti lectovo srce; radenska tri srca
- 8. igralna karta z enim ali več znaki v obliki srca: imel je dva križa in nekaj src
● star. srce mu za drugo bije ljubi drugo; ekspr. srce mu gori zanjo zelo jo ima rad; ekspr. morda se mu bo kdaj le oglasilo srce bo postal usmiljen, dober; pog., ekspr. ti je srce v hlače padlo si se zbal, izgubil pogum; ekspr. od žalosti ji je počilo srce je umrla; ekspr. ob misli na to mu je pokalo srce mu je bilo zelo hudo; ekspr. jedel je, kolikor mu je srce poželelo kolikor je hotel, mogel; ekspr. srce mu pravi, da se ne bodo več videli čuti, zdi se mu; ekspr. ta človek nima srca je brezsrčen, neusmiljen; ekspr. namesto srca ima kamen je neusmiljen, nesočuten; ekspr. dati, knjiž. podariti komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; ekspr. izgubiti srce zaljubiti se; lajšati si srce z govorjenjem, z jokom s pogovarjanjem, z jokanjem si manjšati duševno bolečino; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva; ekspr. glasba jim je odpirala srca jih je delala dovzetne za čustva; ekspr. odpreti, razkriti, razodeti komu svoje srce izpovedati mu svoja čustva, misli; slovo od doma mu je otežilo srce mu povzročilo žalost, duševno bolečino; vznes. položiti svoje srce k nogam koga postati čustveno popolnoma vdan komu; ekspr. tvoje besede mi prebadajo srce povzročajo žalost; ekspr. njegove prošnje so jim šle do srca so jih ganile; ekspr. njene besede so mu segale do srca, v srce so ga prizadevale; ekspr. izbrisati koga iz srca ga pozabiti; ekspr. ne more je iztrgati iz srca pozabiti nanjo; jo prenehati ljubiti; ekspr. pogovorila sta se iz srca iskreno, odkritosrčno; ekspr. težek kamen se mu je odvalil od srca rešil se je velike skrbi, nadloge; preveč si ženeš k srcu preveč se žalostiš, vznemirjaš; ekspr. fant jim je kmalu prirastel k srcu vzljubili so ga; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; pog., ekspr. pihati dekletu na srce vneto ji prigovarjati, dvoriti; ekspr. položiti komu kaj na srce priporočiti komu kaj, prositi ga za kaj; položite roko na srce in priznajte bodite odkritosrčni; ekspr. potrkati na srce koga skušati mu vzbuditi čustva; ekspr. pogledati komu v srce spoznati, kakšen v resnici je, kaj v resnici čuti; ekspr. gojiti gada na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen; ekspr. povej, kar ti leži na srcu kar (že dolgo) želiš povedati; ta stvar mi ni pri srcu mi ne ugaja, mi ni všeč; zdaj mu je lažje pri srcu duševno se bolje počuti; ekspr. milo se mu je storilo (pri srcu) postal je otožen, ganjen; ekspr. v srcu je sklenil, da se jim maščuje sam pri sebi; misli bolj s srcem kakor z glavo je bolj čustven človek kakor razumski; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten; ekspr. z lahkim srcem se bom ločila od njih ne da bi čutila žalost, skrb; mati je mehkega srca, ima mehko srce je usmiljena; je hitro ganjena; knjiž., ekspr. človek z mrtvim srcem čustveno otopel; ekspr. ravnati se po logiki srca, ne po logiki razuma glede na čustva, ne glede na razum; pesn. sok srca kri; ekspr. te besede so bile zanj (kakor) nož v srce so ga zelo prizadele; šalj. mrzle roke, vroče srce mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. daleč od oči, daleč od srca
♦ anat. enoprekatno srce; les. srce temnejši les v sredini debla; med. srce dilatira, hipertrofira; masirati srce; uspešno presaditi srce; umetno srce naprava, ki opravlja funkcijo srca zunaj telesa; aritmija neenakomerno, nepravilno utripanje, evritmija srca enakomerno, pravilno utripanje srca; žel. srce kretnice del kretnice, na katerem se križajo notranje tirnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
sredíšče -a s (í) - 1. točka, ki je enako oddaljena od točk na obodu, robu zlasti pri okroglih predmetih: označiti središče plošče; središče cevi, kolesa, luknje / zemeljsko središče
// kraj, predel, ki je enako oddaljen od obrobij: zemljepisno središče Slovenije; v središču naselja je trg - 2. del mesta z glavnimi poslovnimi, upravnimi in kulturnimi stavbami: preseliti se v središče (mesta); publ. stanuje v strogem središču (mesta) / oblikovanje mestnega središča / publ.: udeležil se je srečanj v raznih evropskih središčih; republiško središče glavno mesto
- 3. s prilastkom kraj, prostor, kjer je osredotočena določena dejavnost: gospodarsko, industrijsko, upravno središče; kulturno, športno središče / delavsko središče; odpreti novo izobraževalno središče
- 4. s prilastkom kraj, kjer se kaj pojavi v veliki meri in odkoder se širi: središče potresa / središče germanizacije; to področje je bilo središče vstaje / nastanek prvih naselitvenih središč
- 5. navadno s prilastkom najvažnejši, najpomembnejši del: bil je središče te vesele družbe / postati središče dogajanja / biti v središču pozornosti
// kar je za kaj najvažnejše, najpomembnejše: središče dramskega dogajanja; središče pogovora; otrok je središče družine / središče vprašanja - 6. knjiž., s prilastkom bistvo, jedro: prodreti do človekovega središča / Prešernov svet je v svojem središču globoko človeški
♦ anat. motorično središče celice v osrednjem živčevju, ki prevajajo vzburjenje k mišicam; geom. projekcijsko središče točka, skozi katero gredo vse projicirne premice; središče elipse presečišče njene velike in male osi; središče kroga točka, ki je enako oddaljena od vseh točk krožnice; središče krogle točka, ki je enako oddaljena od vseh točk na površju krogle; središče simetrije točka, glede na katero so si točke tvorbe ali točke dveh tvorb simetrične; meteor. središče nizkega zračnega pritiska se je premaknilo nad Skandinavijo območje najnižjega pritiska v območju nizkega zračnega pritiska; min. središče simetrije točka, skozi katero gredo vsi elementi simetrije; šah. (ožje) središče vsako od štirih polj v sredini šahovnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
stopíti -ím dov., stópil (ī í) - 1. narediti, povzročiti, da trdna snov v tekočini preide v zelo majhne delce: stopiti sol v vodi; sladkor se je v kavi hitro stopil
- 2. narediti, povzročiti, da trdna snov zaradi toplote preide v tekoče stanje: stopiti mast; stopiti se kot vosek / stopiti rudo staliti
// navadno v zvezi z led, sneg narediti, da preide v vodo: odjuga je stopila sneg; led se še ni stopil - 3. ekspr. narediti, da česa ni več: sonce je stopilo meglo; oblaki so se stopili / njegov prihranek se je hitro stopil
● ekspr. to meso se v ustih kar stopi je zelo mehko in okusno; ekspr. ne bom se stopil, saj nisem iz cukra občutljiv, pomehkužen
stopíti se - 1. prevzeti lastnosti, značilnosti koga: priseljenci so se stopili z domačini / podeželje in mesto se počasi stopita
// postati celota s čim: stopiti se z množico / vrt se mora s hišo funkcionalno in estetsko stopiti - 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga nakazuje določilo: kar stopila se je od veselja / srce se mu bo stopilo od usmiljenja
stopljèn -êna -o: stopljen led, sneg; stopljena mast
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
ustalíti -ím in ustáliti -im dov., ustálil (ī í; á ȃ) narediti, da se kaj več ne spreminja, ne menjava- a) glede na položaj, stanje: ustaliti meje / ustaliti notranji položaj države / ustaliti gospodarstvo
- b) glede na količino, vrednost: ustaliti cene; ustaliti temperaturo v prostoru / ustaliti vrednost denarja
- c) glede na rabo: ustaliti strokovne izraze; ustaliti pisavo; poimenovanje literarnih tokov se je ustalilo / tako ravnanje skušajo zdaj ustaliti; ta način se je že ustalil
- č) glede na vsebino, obliko: ustaliti svoje življenje; ustaliti določene oblike vedenja
ustalíti se in ustáliti se - 1. prenehati se spreminjati: njegov značaj se še ni ustalil / vreme se je ustalilo
// postati trajen: te navade so se ustalile že pred stoletji - 2. knjiž. (za stalno) se naseliti: ustalila sta se v dolini
● ekspr. fant je priden delavec, ni se pa še ustalil umiril, uravnovesil; star. v njej se je ustalil nemir postala je stalno nemirna, vznemirjena
ustaljèn -êna -o in ustáljen -a -o: ustaljeni izrazi, pojmi; dnevni red je ustaljen; ustaljena navada; ustaljena pravila vedenja
● ekspr. življenje je teklo po ustaljenem tiru vsakdanje, brez večjih sprememb
♦ lingv. ustaljena raba besede
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
utoníti utónem dov. (ī ọ́) - 1. nehote priti pod (vodno) gladino in se zadušiti zaradi vdora vode v pljuča: deček bi utonil, če ga ne bi rešil neki kopalec; utoniti v ribniku
- 2. ekspr. izginiti pod (vodno) gladino; potoniti: vedro se je utrgalo in utonilo / ves prah je utonil v lužah
- 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom izginiti, izgubiti se: gledala je za njim, dokler ni utonil v gozd, v gozdu; prijatelja sta utonila v noč; utoniti v množici / njegove besede utonejo v splošnem trušču
- 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: utonil je v trden spanec; utoniti v spomine / ti dogodki so že utonili v pozabo / taborišče je utonilo v nočni tišini
● ekspr. grmovje je utonilo v snegu grmovje je prekril sneg; ekspr. v vinu mu utonejo vse skrbi pozabi nanje; ekspr. sonce je utonilo za gore je zašlo; ekspr. brez njega bi utonila v blatu bi se moralno pokvarila; ekspr. utoniti v dolgovih zelo se zadolžiti; propasti zaradi dolgov; ekspr. utoniti v nemškem, tujem morju postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda; ekspr. jokala je, da bi skoraj utonila v solzah močno, silovito
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
utrínjati -am nedov. (í) - 1. odstranjevati ogorek: utrinjati trske / utrinjati gorečo svečo / utrinjati pepel s cigare otresati
// ugašati: utrinjati petrolejke - 2. knjiž., ekspr. govoriti, pripovedovati: utrinjati dovtipe, šale; take utrinja, da bi ga laže nosil, kot poslušal
utrínjati se - 1. navadno s prislovnim določilom nenadno, večkrat zasvetiti se, navadno premikajoč se: na nebu se utrinjajo zvezde / med grmovjem so se utrinjale kresnice / plameni so se utrinjali v noč
// v presledkih za krajši čas večkrat postati viden, zaznaven: v daljavi se utrinjajo bliski; ekspr. med drevjem se utrinjajo čudne postave / ekspr. izpod brkov se mu utrinja posmeh - 2. ekspr. odbijati iskrečo se svetlobo: rosne kaplje se utrinjajo v soncu / oči se jim utrinjajo od navdušenja
- 3. ekspr. padati, kapljati: po licih se ji utrinjajo solze / kaplje se utrinjajo z vej
- 4. ekspr. pojavljati se v zavesti: utrinjajo se mu različne misli; drug za drugim se mu utrinjajo pomisleki
● ekspr. pred očmi se mu utrinjajo prizori iz preteklosti spominja se jih; ekspr. vprašanje se jim vedno znova utrinja postavlja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
utrníti in utŕniti -em, tudi utŕniti -em dov. (ī ŕ; ŕ) - 1. odstraniti ogorek: utrniti trsko, poleno; utrniti stenj / utrniti gorečo svečo / utrniti cigaro / utrniti pepel s cigarete otresti
// ugasniti: pozabil je utrniti petrolejko / nepreh. utrnila je še zadnja svetilka
● knjiž., ekspr. njegovo življenje je utrnila krogla povzročila njegovo smrt - 2. star. otreti, obrisati: utrniti pot s čela; utrniti si solzo
utrníti se in utŕniti se, tudi utŕniti se - 1. navadno s prislovnim določilom nenadno zasvetiti se, navadno premikajoč se: na nebu se utrne zvezda / v travi se je utrnila kresnica / ekspr. v globini so se utrnile srebrne plavuti
// ekspr. za krajši čas postati viden, zaznaven: v parku se je tu in tam utrnil zaljubljen par; izza drevesa se utrne temna postava / iz gozda so se utrnili prvi borci so začeli prihajati - 2. ekspr. (hitro) oditi, oddaljiti se: utrnil se je od hiše in stekel proti kozolcu / komaj se je utrnil za ovinkom, že je počil strel izginil, se skril; utrniti se v temo
- 3. ekspr. pasti, kaniti: solza se utrne iz očesa / s stropa se je utrnila kaplja
- 4. ekspr. pojaviti se v zavesti: utrnila se mu je rešilna misel; nehote se mu je utrnilo nekaj pomislekov / morda se mi bo utrnila prava beseda; nič pametnega se mi ne utrne; brezoseb. utrnilo se mu je, da morda vse ni čisto res pomislil je
● ekspr. v njem se je utrnil dvom podvomil je
utŕnjen -a -o: utrnjena sveča; luči so že utrnjene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
vdáti se vdám se dov., 2. mn. vdáste se in vdáte se; vdál se (á) - 1. zaradi pritiska, delovanja sile prenehati ohranjati trdnost: poskusil je na silo odpreti vrata, toda ključavnica se ni vdala; vrata so se hitro vdala / zaradi preobteženosti se je polica vdala upognila
- 2. prenehati ohranjati svojo voljo, stališče in začeti delati, živeti v skladu z voljo, stališčem drugega: vdati se prošnji, ukazu / ekspr. pod težo dokazov se je vdal, da je lagal je po nasprotovanju, zanikovanju priznal
// navadno v zvezi z v prenehati (notranje) nasprotovati kakemu stanju, položaju in začeti delati, živeti v skladu z razmerami: vdati se v razmere, usodo / nič več se ne pritožuje, se je že kar vdal / v krščanskem okolju vdati se v božjo voljo - 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek stanja osebka, kot ga določa samostalnik: ne vdaj se nepotrebni jezi; vdati se obupu in žalosti
// izraža začetek dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: vdati se alkoholizmu, brezdelju, sanjarjenju / star. po končanem delu se je vse vdalo petju in veselju / vdati se alkoholu, mamilom - 4. prenehati se bojevati in priti pod oblast nasprotnika: po dolgem boju so se vdali / vdati se sovražniku
- 5. s predčasnim prenehanjem igranja, tekmovanja zaradi premoči nasprotnika priznati svoj poraz: igralec, šahist se je vdal
- 6. ekspr. ljubezensko se prepustiti partnerju: v ljubezni se mu je vdala; vdala se mu je in spočela
● zastar. imeli so svate, hči se je vdala se je poročila, omožila; star. konec februarja se je mraz nekoliko vdal je popustil
vdán -a -o - 1. deležnik od vdati se: biti vdan v usodo; postati vdan pijači; vdano prenašanje trpljenja
- 2. ki čuti veliko čustveno naklonjenost in spoštovanje do koga, združeno s pripravljenostjo upoštevati njegovo voljo, potrebe, želje: ljubiti koga in mu biti vdan; bila mu je zvesta in vdana žena; biti komu pretirano, ekspr. slepo vdan; ekspr. bila mu je iz srca, od srca vdana / kot vljudnostna fraza na koncu pisma Te (te) pozdravlja Tvoj (tvoj) vdani prijatelj
// ki vsebuje, izraža tako čustvo: vdan nasmeh, pogled; boječe, otroško vdan / vdana ljubezen; pesem izraža vdano občudovanje - 3. ki nesebično in zvesto dela za dobro koga: vdani pomočniki, uslužbenci
- 4. ekspr. ki se trudi za dosego tega, kar izraža določilo: biti pretirano vdan redu; bila je vdana modi in posnemanju tujega / biti vdan plemenitim, človekoljubnim idealom; prisl.: vdano prenašati trpljenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
vinotòč tudi vinotóč -óča m (ȍ ọ́; ọ̑) - 1. točilnica, prodajalna vina zlasti za pitje zunaj lokala: odpreti vinotoč; prinesti vino iz vinotoča / knjiž. vinotoč pod vejo začasni vinotoč, v katerem se prodaja, toči domače vino
- 2. točenje, prodajanje vina lastne pridelave: dovoliti vinotoč / črni, zakoniti vinotoč; zaslužek od vinotoča
● knjiž., redko postati dvorni vinotoč dvorni točaj (vina)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
vžgáti1 vžgèm dov., vžgál (á ȅ) - 1. narediti, povzročiti, da kaj začne goreti: strela, visoka temperatura vžge snov; vžgati z vžigalicami / vžgati ogenj; pren. strast mu vžge plamen v očeh
- 2. star. prižgati: vžgati petrolejko, svetilko; luč se vžge in spet ugasne / na nebu so se vžgale zvezde
- 3. s povzročitvijo zgorevanja goriva spraviti v delovanje: vžgati motor / vžgati avtomobil
// nepreh. zaradi zgorevanja goriva začeti delovati: motor vžge / avtomobil noče vžgati - 4. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vžgati v kom jezo, ljubezen; te besede so vžgale v njem strast
- 5. nepreh., ekspr. vzbuditi pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: knjiga, akrobatska točka je vžgala; kot govornik zna vžgati
● ekspr. muzikanti spet vžgejo ognjevito, glasno zaigrajo; ekspr. take zvijače pri meni ne vžgejo ne dosežejo zaželenega učinka
vžgáti se - 1. začeti goreti: vžgala se je še sosedova hiša; suha slama se hitro vžge
// zaradi bioloških, fizikalnih, kemičnih vzrokov segreti se in začeti goreti: na kup zmetano napol suho seno se lahko vžge - 2. ekspr. pojaviti se z intenzivno svetlobo: na vzhodu se vžge zarja / blisk se spet vžge / v očeh se vžge iskra
// postati zelo svetel, žareč: obzorje se vžge v rdeči svetlobi / oči se vžgejo v strasti - 3. ekspr. pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: v njem se vžge hrepenenje, ljubezen; v srcu se vžge sovraštvo
● ekspr. vžgati se za koga, kaj zelo se navdušiti
vžgán -a -o: vžgan motor; biti vžgan za koga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
začéti -čnèm dov., začél; nam. začét in začèt (ẹ́ ȅ) - 1. izraža začetek opravljanja kakega dela, kake dejavnosti
- a) z nedoločnikom: začeti delati, govoriti, peti; začeti korakati, plesati; preštevati so jih začeli od leve proti desni / začeti hoditi v šolo; začela se je oblačiti v črno; v gledališču so začeli uprizarjati domača dela / tovarna je začela obratovati / začela ga je boleti glava; začela je pihati burja; rastlina je začela rasti; brezoseb. začelo je deževati
- b) z glagolskim samostalnikom: začeti izplačevanje dolga; začeti pogovor / začeti študij / publ., z orodnikom začeti z delom, s poukom / neustalj. predstava začne ob osmih se začne
- c) elipt.: hišo so začeli že pred leti, pa še ni dokončana; začeti zdravniško prakso; začeti novo vrsto pri pletenju / začeli bomo tam, kjer smo včeraj nehali
- 2. narediti prvo dejanje, prva dejanja v zvezi s kakim delom, kako dejavnostjo: komaj je začel popravljati stroj, je že našel napako / sejo, zborovanje začne predsednik s kratkim nagovorom; začeti sodno obravnavo z zaprisego prič / sliko je začel, ni je pa končal; pomembno je, kako boste stvar začeli / elipt.: pa zapojmo. Kdo bo začel; radi bi se pogovorili, pa si nihče ne upa začeti
// izraža, da kaj nastopa kot prvo v kaki celoti: govor je začel s spodbudnimi besedami; gledališko sezono so začeli z domačim delom / začeti stavek z veliko začetnico napisati prvo besedo v stavku z veliko začetnico; toliko je dela, da ne vem, kje bi začel katero delo bi opravil najprej
// kam potujete, je začel pogovor; elipt. nekoč je živel kralj, je začel / direktor je začel kot vajenec je bil najprej vajenec - 3. star. delati, početi: niso vedeli, kaj bi z vsem tem začeli
● ekspr. enkrat je treba začeti ne sme se več odlašati; stvar se mora začeti reševati; pog. začeti (obrt) na svojo roko postati samostojen obrtnik; ekspr. v novem okolju so morali začeti znova so si morali znova ustvariti materialno osnovo za življenje
začéti se navadno s prislovnim določilom izraža začetek obstajanja česa- a) glede na čas: začelo se je obiranje hmelja; popadki so se že začeli; začela se je zima / šolska obveznost se začne z dopolnjenim sedmim letom / brezoseb. slišati je bilo pokanje. Začelo se je, je pomislil
- b) glede na prostor: cesta se začne pod hribom; pokazal jim je, kje se začne gozd
● ekspr. njen dan se zgodaj začne in pozno konča delati začne zgodaj zjutraj in neha pozno zvečer; ekspr. zima se je že odločno začela je že precej huda; z malim se začne, z velikim neha
začénši: predelali so vso literarno zgodovino, začenši s protestantizmom; začenši z naslednjim mesecem se bo naročnina zvišala
začét -a -o: nadaljevati začeto delo; sam.: začeto so sklenili hitreje dokončati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zadíhati -am dov. (í ȋ) - 1. začeti dihati: udaril ga je po hrbtu in otrok je zadihal / po minutah hudega strahu je sproščeno zadihal
- 2. vdihniti: z užitkom je zadihal morski zrak; nekajkrat je globoko zadihal / bolnik je od časa do časa slabotno zadihal dihnil; pren. zadihali so svobodo
● ekspr. zadihati s polnimi pljuči postati prost, svoboden - 3. ekspr. zaživeti: po osvoboditvi so ljudje na novo zadihali / pesn. v dolini je zadihala pomlad se je začela
// začeti uspevati, shajati: zaslužek se jim je toliko izboljšal, da so zadihali / v ugodnejših razmerah je tudi znanost zadihala se začela polno razvijati - 4. ekspr. rahlo zapihati, zapihljati: od severa je zadihal veter
zadíhati se priti v stanje, ko se hitro, sunkovito diha, zlasti zaradi premagovanja napora: hiteč po stopnicah, se je zadihal; zadihati se pri teku / zadihati se od strahu
zadíhan -a -o: zadihan tekač; ves zadihan je prišel na vrh
● redko šipe so zadihane orošene; prisl.: zadihano je odgovarjal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zagozdíti -ím in zagózditi -im dov., zagózdil (ī í; ọ̄) - 1. z zabitjem zagozde, zagozd narediti, da je kaj trdno nameščeno: zagozditi podpornike, zagozditi toporišče / zagozditi vratno krilo s koščkom lesa
- 2. dati, potisniti kaj kam tako, da je tam trdno nameščeno: zagozditi kamen pod kolo; zagozditi klin v špranjo; s privijanjem vijaka zagozditi vložek v luknjo
// dati, spraviti kaj v položaj, iz katerega ne more priti: deroča voda je zagozdila čoln med stebre mostu; zagozdil se je med skale, da ga voda ni mogla odnesti / ekspr.: zagozdil je glavo med dlani; zagozdil je nogo med vrata - 3. ekspr. z nabiranjem, kopičenjem na določenem mestu narediti neprehodno: rov so zagozdile odkrušene skale; ulico so zagozdili tovornjaki; množica je za hip zagozdila vrata
zagozdíti se, in zagózditi se - 1. priti v kaj ozkega, ovirajočega in tam ostati, se ne premikati: pri plezanju iz luknje se je zagozdil; med podkev in kopito se je zagozdil kamen; pri žaganju se je rezilo zagozdilo / plavajoči led se je zagozdil v soteski; pren. v možgane se mu je zagozdila trdovratna misel
- 2. ekspr. premikajoč se priti v položaj, ki zaradi nabiranja, kopičenja česa preprečuje gibanje, prehajanje: pred mostom se je zagozdila kolona avtomobilov; med vrati se je zagozdila skupina gostov
// zaradi nabiranja, kopičenja česa na določenem mestu postati neprehoden: cestišče se je zagozdilo z avtomobili
zagozdèn -êna -o: rov je zagozden s skalo; v razbitem avtomobilu zagozdena ženska
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zamoríti -ím dov., zamóril (ī í) - 1. ekspr. povzročiti, da kaj ne raste več, se ne razvija več: alge zamorijo drugo rastlinstvo / hud mraz zamori mrčes
- 2. ekspr. povzročiti, da kdo česa ne čuti več, nima več: težave niso mogle zamoriti njegove vedrine; zamoriti komu veselje do dela; zamoriti v otroku ustvarjalnost
- 3. slabš. s svojim govorjenjem, zahtevami povzročiti občutek neugodja, nejevolje: zamoril je vso družbo; grem, preden me do konca zamoriš / zamoril nas je z branjem svojih pesmi
zamorjèn -êna -o - 1. deležnik od zamoriti: zamorjene želje; v njegovi družbi je zmeraj zamorjena; zamorjeno upanje
- 2. pog. zagrenjen, brez volje do življenja: zamorjen človek; biti, postati zamorjen; prisl.: zamorjeno gledati, poslušati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zapéti -pôjem dov., zapój zapójte tudi zapôj zapôjte; zapél (ẹ́ ó) - 1. izoblikovati tone, melodije z govorilnimi organi: zapel bi, če bi znal; od veselja zapeti; glasno, veselo, žalostno zapeti
// preh. izraziti, posredovati določeno besedilo s petjem: zapeti budnico, zdravljico, žalostinko / zapeti (pesem) o ljubezni / elipt., pog. zapeti katero / zapel je: Žive naj vsi narodi
♦ muz. zapeti lestvico, melodijo - 2. začeti peti: globoko je vdihnil in zapel; ko se je znočilo, so fantje zapeli / zapeti ob spremljavi klavirja
- 3. ekspr. izraziti misli v vezani besedi: pesnik je zapel o svojih čustvih / kdo je v slovenščini prvi zapel to verzno obliko spesnil; pren., pesn. zapoj, duša, o bolesti
- 4. ekspr. pojoče reči, povedati: sprevodnik je zapel ime postaje / dobro jutro, je zapel sosed
// reči, povedati sploh: zapel je celo tožbo; knjiž. pošteno mu jih je zapel zelo ga je oštel - 5. oglasiti se z določenimi, za posamezno vrsto (ptic, žuželk) značilnimi glasovi: v grmovju so zapele ptice; petelin je dvakrat zapel
// ekspr. dati, oddati značilen zvok: rog, struna, zvon zapoje; ura na steni je zapela / vile so zapele, ko so udarile ob tla / motor je zapel zabrnel; vsake toliko časa zapoje telefon zazvoni
// izraža začetek dejanja, dejanje, kot ga določa sobesedilo: prišlo je poletje in kose so zapele / če se žival upira, zapoje bič, palica je tepena; v gozdu je zapela sekira se je začelo sekati; pred mrakom je zapel veter in se prelevil v vihar začel pihati
● star. bili so zadolženi in boben je zapel njihovo premoženje je šlo na dražbo; star. na Laškem je zapel boben se je začela vojna; star. vstal je, preden je zapel petelin zelo zgodaj; ekspr. zapel je petelin na strehi začelo je goreti; ekspr. srce mu je zapelo zelo se je razveselil; evfem. zvon mu je zadnjič zapel umrl je; žarg. ujeti zločinec je končno zapel začel govoriti o svojem dejanju; pesn. petelin je zapel beli dan s petjem naznanil, da se dani; ekspr. zapeti komu hvalo zelo ga pohvaliti; star. zapeti novo mašo postati duhovnik; star. če ne boš ubogal, ti bom zapel drugo pesem te bom natepel, pretepel
zapét -a -o: zapeta beseda; zapeta pesem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zapísati in zapisáti -píšem dov., zapíšite (í á í) - 1. s pisanjem dati čemu tako obliko, da se lahko ohrani: kdo je prvi zapisal to besedo; zapisati izjavo, misli koga; zapisati podatke v beležnico; vse si je skrbno, sproti zapisal / zapisal je dosti ljudskih pesmi zbral v pisni obliki
// zdravnik mu je zapisal dieto predpisal; pod besedilo je zapisal svoje ime se je podpisal; zapisati zvok na magnetofonski trak posneti
// napisati: zapiši veliki B; zapisati število z besedo, s številko; zapisati opombo na rob / zapisati s kredo, svinčnikom / vse to sem ti zapisal v pismu / zapisati oceno knjige
// prikazati s črtami, pikami: zapisati potresni sunek; z aparatom zapisati utripanje srca - 2. napisati kam ime, osebne podatke koga s kakim namenom: policist ga je ustavil in zapisal; zapisati voznika
- 3. navadno z dajalnikom v oporoki določiti koga za dediča: zapisati komu hišo, zemljišče / v kmečkem okolju zapisati komu kot v hiši izgovoriti; premoženje je zapisal nanjo prepisal
// v oporoki mu je zapisal posestvo - 4. star. vpisati, včlaniti: zapisati koga k planincem; zapisati otroka v šolo / zapisati se med protestante postati protestant; prostovoljno se zapisati na vojsko, v vojake prijaviti
- 5. knjiž. vstaviti, vnesti: zapisati kaj v seznam / učenca so zapisali v posebno skupino uvrstili
- 6. ekspr. narediti, odločiti, da je kdo deležen česa neprijetnega, hudega: zapisati koga pomanjkanju, pozabi, uničenju / zapisati koga smrti
● ekspr. čas vselej zapiše pravično sodbo po daljšem času se pokaže resnična vrednost česa; ekspr. svoje življenje je zapisal glasbi posvetil; ekspr. to zapiši na svoj račun tega si sam kriv; ekspr. to si zapiši v spomin, srce si zapomni; ekspr. to si zapiši za uho, ušesa dobro si zapomni; iron. to si lahko zapišete s (črno) kredo v dimnik ne bo upoštevano, se bo hitro pozabilo; nižje pog. kam pa je to za zapisati izraža začudenje, presenečenje nad čim
♦ lingv. zapisati prislov narazen, skupaj; šah. zapisati potezo; šol. zapisati učenca v dnevnik
zapísati se in zapisáti se - 1. nehote napisati kaj: te besede so se mu zapisale / na tem mestu se je zapisal se je zmotil
- 2. ekspr. začeti se ukvarjati s čim: zapisati se filmu, politiki; zapisati se filozofiji / zapisati se plezanju, smučanju
// začeti sodelovati s kom v čem negativnem zlasti zaradi koristi: zapisati se okupatorju
● ekspr. z vso dušo se je zapisal revolucionarnemu gibanju je postal navdušen pristaš revolucionarnega gibanja; ekspr. zapisati se hudiču odločiti se za slaba dejanja; knjiž. ob popisu se je zapisal za Slovenca izrekel; ta misel se mu je zapisala v možgane vtisnila; ekspr. zapisal se je v slovensko poezijo napisal je pomembne slovenske pesmi; ekspr. igralka se je s to vlogo gledalcem zapisala v spomin po tej vlogi so si jo zapomnili
zapísan -a -o: biti zapisan gledališču, znanosti; biti zapisan propadu; zapisane misli koga; premoženje je zapisano na sina; imeti kaj zapisano po očetu; vse povedano je natančno zapisano; tako je, star. stoji zapisano v knjigah
● ekspr. to dejanje bo zapisano v zgodovini z zlatimi črkami dobilo bo pomembno mesto, ohranilo se bo v častnem spominu; ekspr. njegovo ime bo zapisano v zgodovini zelo je pomemben; ekspr. zapisana je v njegovem srcu rad jo ima; star. saj nima na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi; ekspr. nikjer ni zapisano, da tako mora biti ni nujno; pog. pri meni je dobro zapisan o njem imam ugodno mnenje; pog. v šoli ga imajo slabo zapisanega imajo slabo mnenje o njem
♦ jur. zapisano pravo pravo, katerega besedila obstajajo v pisni obliki; lingv. zapisani jezik jezik, ki je uresničen s pisavo; sam.: dodati kaj k zapisanemu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zarísati -ríšem dov. (ȋ) - 1. s potegovanjem z ostrim, koničastim predmetom narediti: s prstom je zarisal v sneg kvadrat; z žebljem je zarisal črto v pod / zarisati krog okrog imena narisati
- 2. s črto, črtami označiti: na zemljevidu so zarisali pot, ki jo morajo prehoditi; na letvi so zarisali, kje jo je treba odžagati / zarisati mejo med parcelami
- 3. ekspr. povzročiti, narediti, da kaj nastane na podlagi: letalo je zarisalo bele proge na nebo; mesečina je zarisala na gladino srebrne trakove / skrb mu je zarisala gube v čelo
- 4. knjiž. opisati, orisati: v predavanju je zarisal pesnikovo pojmovanje romantike; z nekaj besedami je zarisal njegov značaj
- 5. publ. določiti, izoblikovati: stranki so zarisali program; zarisati nove smernice razvoja
zarísati se - 1. zmotiti se pri risanju, zarisovanju: zarisati se pri kroju
- 2. ekspr. pokazati se v obrisih: v mraku se je zarisala ženska postava; pod nami se je zarisala široka struga reke
// pojaviti se na podlagi: na oknih so se zarisale ledene rože / na čelu se mu je zarisala guba
// postati viden, pokazati se: na obrazu se mu je zarisala jeza; v očeh se ji je zarisal strah
zarísan -a -o: trdno zarisan program; ostro zarisane gore na obzorju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zasésti -sédem dov., stil. zasèl zaséla; nam. zasést in zasèst (ẹ́ ẹ̑) - 1. s sédanjem ali sedênjem narediti, da kaj ni na razpolago za koga drugega: najboljše prostore so gledalci že zasedli; zasesti sedež, stol / zasedli so mizo pri oknu / zasesti komu prostor na vlaku
- 2. s svojo prisotnostjo narediti, da kak prostor, kraj ni na razpolago za koga ali kaj drugega: štorklje zasedejo stara gnezda; med prazniki so turisti zasedli vse hotele / avtomobili so zasedli pločnik; nekatere vrtnine za vse leto zasedejo grede / s prtljago zasesti hodnik
♦ šah. zasesti polje s figuro
// z uporabljanjem narediti, da kaka naprava ni na razpolago za koga drugega: zasesti računalnik, telefon - 3. s svojo prisotnostjo v kaki ustanovi, kakem prostoru onemogočiti redno delo z namenom izsiliti izpolnitev postavljenih zahtev: zasesti tovarno, univerzo
- 4. s svojim prihodom, z naselitvijo narediti, da kak kraj, področje ni na razpolago za koga drugega: ta plemena so zasedla gorate kraje; predniki so si zasedli rodovitne predele / vojaki so zasedli nove položaje
- 5. navadno z bojem spraviti tuje ozemlje pod svojo oblast: zasesti sosednjo državo
- 6. s prizadevanjem, dejavnostjo priti v kakem vrednostnem, jakostnem zaporedju v določen položaj: naši košarkarji so zasedli drugo mesto
- 7. priti na kako mesto, položaj v organizaciji: zasesti izpraznjeno delovno mesto; zasesti mesto dramaturga, univerzitetno stolico / zasesti pomemben položaj / vznes. zasesti poslansko klop postati poslanec; zasesti prestol
- 8. gled., v zvezi zasesti vlogo izbrati igralca za določeno vlogo: moške vloge je režiser že zasedel / zasesti vloge z mladimi igralci / žarg. zasesti igralko v filmu dati, dodeliti ji vlogo
● zastar. kri je takoj zasedla skrknila, se strdila; zastar. po počitku zasede konja in jaha dalje zajaha; žarg., muz. orkester je treba primerno zasesti primerno določiti, izbrati glasbenike za posamezne instrumente v orkestru
zaséden -a -o - 1. deležnik od zasesti: vsi sedeži so zasedeni; telefon je zaseden; soba je zasedena; glavna ženska vloga je primerno zasedena; osvoboditi zasedeno mesto
- 2. pog. ki zaradi opravljanja kakega dela ni prost za druge naloge: tajnica je zasedena; za ta ples sem že zasedena / ta teden sem zelo zaseden
● pog. vsa dekleta na zabavi so bila zasedena so imela spremljevalca, fanta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zêmlja -e tudi -é ž, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi zémljo (é) - 1. tretji soncu najbližji planet osončja: oddaljenost lune od zemlje; nastanek življenja na zemlji; satelitski posnetek zemlje; star kot zemlja zelo star
// vznes. mati zemlja / v astronomiji Zemlja kroži okoli Sonca - 2. površina tega planeta: letalo se je strmo oddaljevalo od zemlje; satelit je zgorel, še preden je priletel na zemljo; speljati vod pod zemljo / na obzorju se stikata nebo in zemlja / tu se zemlja dviga, tam pa pogreza
// površina tega planeta kot podlaga, po kateri se hodi, na kateri kaj stoji: sneg je zametel zemljo in drevje; skloniti se k zemlji; pasti na zemljo; ležati na zemlji; plaziti se, valjati se po zemlji; gola, poraščena zemlja; pas zemlje sega globoko v morje - 3. trdna plast pod površino tega planeta: izkopati bunker v zemljo; stroj vrta globoko v zemljo; klet je cela v zemlji; nekatere živali živijo v zemlji, druge na njeni površini
- 4. zmes zdrobljenih kamnin zemeljske skorje in organskih snovi, ki tvori to plast: izpuljene pese se je držala zemlja; nasuta zemlja se je počasi posedala; voda izpodjeda, odnaša zemljo; odpeljati izkopano zemljo; črna, ilovnata, peščena zemlja; vrtna zemlja; tla v koči so iz steptane zemlje; zemlja je lepljiva, mokra, da se prijemlje motike; pesek in zemlja / bolj debela zemlja se je nabrala le v kotanjah plast zemlje; fosforja skoraj v vseh zemljah primanjkuje vrstah zemlje
// ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja
// vrhnja plast te zmesi, ki omogoča uspevanje rastlin: zemlja se sčasoma izčrpa; gnojiti, kopati, preorati zemljo; obdelovati zemljo; korenine segajo globoko v zemljo; zakopati gomolje v zemljo; rahla, zbita zemlja; rodovitna zemlja / kolesa so se ugrezala globoko v zemljo; zemlja je suha, da poka; pren. njegova misel je padla v rodovitno zemljo - 5. del površine tega planeta kot gospodarska dobrina: imeti, kupiti, podedovati, prodati zemljo; navezanost na zemljo / obdelovalna zemlja in pašniki; orna zemlja / ljudje zapuščajo zemljo opuščajo obdelovanje zemlje; živeti od zemlje preživljati se s poljedelstvom, kmetijstvom
- 6. knjiž. kopno: po dolgi plovbi so srečni stopili na zemljo / Nova zemlja
- 7. ta planet kot človekov življenjski prostor: prizadevati se za mir na zemlji / nič dobrega ni užil na zemlji / v krščanstvu prišel je čas, ko je moral zapustiti zemljo umreti
- 8. publ. dežela, država: obiskovati tuje zemlje; vojska je zasedala zemljo za zemljo
● ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; knjiž. noč je prekrila zemljo znočilo se je; ekspr. nesrečen je, odkar zemljo tlači odkar živi; ekspr. denar moram dobiti, čeprav ga iz zemlje izkopljem ne glede na izbiro sredstev, na vsak način; ekspr. stopiti z oblakov na zemljo postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. že dolgo je, leži pod zemljo je mrtev (in pokopan); ekspr. več let je vihtel kramp globoko pod zemljo je bil rudar; ekspr. spraviti koga pod zemljo, v zemljo povzročiti njegovo smrt; pokopati ga; ekspr. trdno stati na zemlji biti zelo stvaren; vznes. že dolgo počiva v hladni zemlji je mrtev; ekspr. izravnati kaj z zemljo popolnoma uničiti, odstraniti; ekspr. še mlad je zapustil domačo zemljo domovino; star. podedoval je pol zemlje pol posestva; knjiž., ekspr. izbrisati kaj z lica, obličja zemlje porušiti, uničiti; bibl. vi ste sol zemlje vi morate skrbeti za ohranitev moralnih vrednot človeštva; ekspr. narediti komu pekel na zemlji povzročiti mu veliko trpljenje, bolečine; ekspr. imeti raj na zemlji dobro, srečno živeti; ekspr. klel je, da se je zemlja tresla zelo; ekspr. sram ga je bilo, da bi se najraje v zemljo udrl zelo; ekspr. izginil je, kot bi ga zemlja požrla, kot bi se v zemljo udrl nenadoma, nepričakovano; ekspr. biti česa potreben kot suha zemlja dežja zelo potrebovati kaj
♦ agr. lahka, težka zemlja; kem. redke zemlje oksidi lantana in njemu sorodnih elementov; voj. raketa zemlja-zrak raketa, ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zgodovína -e ž (í) - 1. celota dogajanj v razvoju, preteklosti v zvezi s kakim osebkom, skupnostjo, področjem: njihova zgodovina je težka, zapletena; narodi s pomembno zgodovino; o zgodovini cerkve poroča samostanski kronist; gibalo, tek zgodovine; materialistično pojmovanje zgodovine / človeška, osebna zgodovina; geološka zgodovina zemlje; kitajska, slovenska, svetovna zgodovina; krajevna zgodovina; zgodovina filma, glasbe, tehnike / napisati zgodovino rodu / Zgodovina slovenskega naroda
- 2. obdobje v razvoju človeške družbe, iz katerega so pisani viri: položaj našega naroda skozi zgodovino; v zgodovini človeštva, zemlje se je zgodilo veliko katastrof; novejša, starejša zgodovina; zgodovina in prazgodovina / obdobje zgodovine
// veda o tem: viri za zgodovino / gospodarska, politična, umetnostna zgodovina; literarna zgodovina; primerjalna zgodovina ki se ukvarja z medsebojnim primerjanjem zgodovinskih dogodkov; splošna zgodovina / uradna zgodovina / predavati zgodovino; ocena iz zgodovine / žarg. kupiti zgodovino za peti razred učbenik zgodovine
● vznes. ta zgodovina je napisana s krvjo v času, kraju, na katerega se nanaša ta zgodovina, je bilo mnogo ubitih, mrtvih; ekspr. bil je mož, ki je delal zgodovino odločujoče posegal vanjo; ekspr. to ima dolgo zgodovino se je dolgo razvijalo, pripravljalo; ekspr. priti v zgodovino postati zgodovinsko pomemben; ekspr. on je živa zgodovina domačega kraja vse pozna, ve; knjiž. tako se je obrnil še en list zgodovine je minilo še eno obdobje zgodovine; ekspr. prepričan sem, da bo sodba zgodovine pravičnejša da se bo v prihodnosti pravičneje sodilo o določeni osebi, dejstvu; ekspr. to je še zavito v temo zgodovine še ni pojasnjeno, raziskano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zlíti zlíjem dov. (í) - 1. z nagnjenjem posode narediti, da kaj tekočega kam pride: zliti mleko v lonec; zliti vodo po tleh; zliti proč, skupaj; vino se je zlilo čez rob kozarca
● ekspr. pijačo je zlil vase in odšel hitro, v velikih požirkih spil; ekspr. zliti jezo na koga, nad kom zaradi jeze zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati - 2. knjiž., ekspr., navadno v zvezi z v izraziti, izpovedati kaj tako, da nastane to, kar določa samostalnik: zliti svoja čustva v pesmi / svoje gorje je zlila v besede ga popisala
zlíti se - 1. tekoč priti skupaj: v dolini se potoka zlijeta
- 2. preiti drug v drugega: barve, zvoki se zlijejo / vozila in ljudje so se pred njegovimi očmi zlili v pisano gmoto / ekspr. pričevanja so se zlila v celoto
// ekspr. postati eno, enovito: pesem se je zlila z ropotom koles; krošnje dreves so se zlile s temo / konj in jezdec sta se zlila v eno / priseljenci so se zlili z domačim prebivalstvom / njune ustnice so se zlile v poljub - 3. ekspr. (hitro) množično priti: ljudje so se zlili na trg / pevski zbori so se zlili od blizu in daleč
- 4. brezoseb., ekspr. prenehati deževati: vedrili smo, dokler se ni zlilo / kaže, da se je zlilo
zlít -a -o: v njem sta zlita dva človeka; program je zlit v en sam stavek; z življenjem zlita književnost
♦ lingv. zliti glas glas, sestavljen iz zaporniške in priporniške prvine; prim. izliti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
dáti dám dov., 2. mn. dáste, 3. mn. stil. dadó, dadé; dál (á) - 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: dati komu knjigo, kos kruha, rožo; dati sinu denar za kino; daj sem tisto knjigo / dati komu kosilo, jesti, piti / dati posestvo sinu / dati komu kaj na posodo, v dar, v last, v najem, v zakup; dati za doto; zastonj dati / višji organi so dali nižjim navodila za delo / pog.: za koliko daš fotografski aparat? dajte mi tri kile fižola prodajte
// pog. nazaj dati vrniti
// podariti, pokloniti: tega ni treba plačati, ampak ti kar dam; dati za rojstni dan, za spomin; ekspr. dela se revnega, da bi mu človek dinar dal dela se zelo revnega
// narava mu je dala telesno moč / dati vbogajme
// napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo: dati komu stanovanje za nekaj mesecev; dati popotniku zavetje / daj svinčnik, da se podpišem
// napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: predsednik je dal besedo diskutantu; dati komu čas za premislek / dati na izbiro, na razpolago; dati na vpogled / dati komu časten naslov; dati otroku ime / pog. dajte mi potrdilo, da sem vam plačal izdajte, sestavite
// kakšno zdravilo ti je dal zdravnik? predpisal - 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: kar smo imeli, smo dali; dati svoj delež za kaj; mnogo krvodajalcev je dalo kri / ekspr. dati glavo, življenje / kot podkrepitev glavo dam, da je tako / krava ne da mleka zadržuje mleko pri molži
- 3. narediti, ustvariti čemu kako lastnost: dati besedi nov pomen; dati čemu dokončno, ustaljeno obliko, ustrezne razsežnosti / uspeh mu je dal novega poguma
- 4. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom
- a) s prislovnim določilom: dati predlog na glasovanje; dati čevlje v popravilo; dati kaj v promet; dati osnutek zakona v javno razpravo; dati otroka v rejo; dal je sina v šolo / dati pismo na pošto; tovarna je dala na trg nov izdelek; dati denar v banko, pog. na knjižico; dati oglas v časopis; malo pšenice je dal v mlin / pog. na sodnijo ga bom dal vložil bom tožbo proti njemu
- b) z namenilnikom: dati delat obleko; dati meso prekajevat; dati sina učit poslati
// z nedoločnikom napraviti, povzročiti, da se s kom kaj zgodi: dati otroka ostriči; dati si napraviti obleko / dati se fotografirati, operirati, ostriči
- 5. pog. plačati: koliko si dal za avto? dati za mašo; dati na račun / dati komu denar na roko neposredno izplačati
// kot klic pri dražbi kdo da več? - 6. ustvariti kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: nekatere rude dajo velik odstotek železa; polje je dalo obilen pridelek; konferenca je dala važne rezultate; mastna hrana da veliko kalorij / pog. gledališče je dalo dobro predstavo / dati odsekan, tleskajoč, zamolkel glas / dati dober, slab zgled; dati povod
// povzročiti, da kdo kaj dobi, ima: boljšega zaslužka mi ne dajo / dati možnost, pravico, priliko, priložnost / ekspr. letos je bog dal dobro letino / knjiž. usoda ne daj, da bi tako zgodaj umrl
// z združitvijo postati nova celota: ti podatki dajo visoko številko; račun da rezultat; pog. koliko dá to? znese
// zadnje vrstice posameznih kitic glose dajo zaključno misel - 7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dati brco, klofuto; dati garancijo, kazen, pobudo, pomoč, poudarek, prisego, priznanje, slabo oceno, slovo, soglasje, zagotovilo; dati svoj glas za odbornika; dati bolniku injekcijo; dati izjavo izjaviti; dati obljubo obljubiti; dati odgovor odgovoriti; dati odpoved odpovedati službo; dati komu poljub; dati transfuzijo krvi; dati znak, znamenje; dati komu dobro vzgojo; dati na posodo posoditi
// dati gol / ta vas je dala mnogo žrtev; publ. v delo so dali mnogo truda vložili
// ekspr. dati častno besedo zagotoviti, da je rečeno res; obljubiti, da bo obljubljeno storjeno - 8. napraviti, da pride kaj na določeno mesto: dati knjigo na mizo, obleko v omaro, robček na usta, roko okrog vratu; grižljaj se da naenkrat v usta / daj to proč / dati na seznam, v zapisnik; dati v oklepaj / pog. dati psa na verigo prikleniti
// pog. dati stroj narazen razstaviti ga (na dele)
// pog. prosim, dajte mi tovariša XY (k telefonu) pokličite ga k telefonu; uredite, omogočite, da bom telefonično govoril z njim - 9. navadno z nikalnico napraviti, da se kaj more goditi: ozke razmere mu ne dajo delovati; delo mu ne da počitka; skrbi mu ne dajo spati; zvedavost ji ni dala, da ne bi vprašala; tega si ne dam reči; ne da si dopovedati
- 10. nedov., ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti: sosed da veliko name, nase / veliko da na poštenost, prijateljstvo; jezi ga, da ne dajo na njegovo besedo / na to nič ne dam
- 11. z nedoločnikom ukazati, naročiti: dal je poklicati k sebi služabnike, prinesti jedi na mizo; župan je dal zapreti pretepače
// pog., v medmetni rabi, z nedoločnikom izraža omiljen ukaz, željo, spodbujanje: dajva kupiti liter vina; dajmo si ogledati še to oglejmo si; pog. dajte se pomakniti naprej pomaknite se
// kot poziv pri pitju dajmo ga! - 12. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi z bog izraža
- a) nejevoljo, nestrpnost: zakaj molčiš, bog te je dal
- b) upanje: če bog da, se bomo kmalu videli
- c) svarilo, prepoved: bog ne daj, da bi storil kaj takega
- č) najboljšo željo: bog daj srečo, zdravje; bog daj, da bi bilo res
- d) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober dan, dober večer bog daj
● beseda je dala besedo razvil se je pogovor; nikomur ne da blizu je nedostopen; nikomur ne da dobre, lepe, prijazne besede je osoren; z nikomer ne govori; ekspr. dati duška svoji jezi, veselju sproščeno izraziti svojo jezo, veselje; ekspr. zanj ne dam roke v ogenj nisem prepričan, da je pošten, sposoben; knjiž. dala je življenje otroku rodila ga je; pog., ekspr. dali smo jim (jih) po grbi natepli smo jih; premagali smo jih; ekspr. ne dam se jim v roke ne pustim, da bi me ujeli, da bi o meni odločali; pog. dal se je ljudem v zobe povzročil, omogočil, da ga opravljajo; pog. dal mi je čutiti, razumeti, vedeti, da me ne mara očitno, v neprimerni obliki mi je to pokazal; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes, za uho, po nosu udari ga; ekspr. ne da si dvakrat reči napravi brez obotavljanja; pog., ekspr. ženske so si dale opraviti okoli dojenčka so se ukvarjale z njim; ekspr. ti bom že dal! kaznoval te bom; tepen boš; ekspr. (jaz) ti bom dal popra, vetra nabil te bom; napravil ti bom kaj neprijetnega; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; dal je sosedu hčer (v zakon, za ženo) privolil je v poroko z njim; žarg., šport. dati glavico odbiti, zbiti žogo z glavo; pog. dati komu košarico zavrniti njegovo ponudbo za ples; zavrniti ponudbo; ekspr. daj mi mir ne moti me, ne nadleguj me; dal je prednost karieri pred znanstvenim delom raje se je odločil za kariero kot za znanstveno delo; knjiž. dal ji je prstan zaročil se je z njo; dal mi je proste roke dovolil mi je, da ravnam po svojem preudarku; dati komu roko prijeti koga za dlan desnice, zlasti v znamenje pozdrava, prijateljskega odnosa; ekspr. dati komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga; pog. dajte, da si vas ogledam dovolite; pog. dati čez izbruhati, izbruhniti; pog. sinu posestvo čez dati izročiti, prepisati; ni mi dal do besede ni mi pustil govoriti; ekspr. dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo; pog. dati vse iz sebe, od sebe do skrajnosti se potruditi; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. ni dal glasu od sebe ni spregovoril; se ni javil, ni pisal; pog. ta pa ne da do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; ekspr. veliko da na obleko posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pripisuje veliko pomembnost oblačenju; pog. dal je nov sod na pipo začel je točiti pijačo iz novega soda; pog. od plače lahko še kaj na stran da prihrani; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; dati na znanje sporočiti, pojasniti; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. tatove so dali pod ključ zaprli so jih v ječo; pog., ekspr. dati (jih) komu pod nos zavrniti koga, spraviti ga v zadrego zaradi njegove napake; pog. dali so ga v časopis pisali so o njem v časopisu; ekspr. v koš te dam, kadar hočem premagam te, boljši sem kot ti; pog. dati komu posestvo v roke prepustiti mu ga v upravljanje; ekspr. nima kaj v usta dati reven je; strada; pog. dati za liter, za pijačo plačati pijačo v kaki druščini; pog. gledala ga je, a ni vedela, kam bi ga dala ni se mogla spomniti, kdo je; ekspr. ne ve, kam bi se dal od dolgega časa kaj bi počel; ne vem, koliko (let) bi ti dal po tvojem videzu ne morem sklepati, koliko si star; pog. prav ti dam soglašam s teboj; nižje pog. med vojno je veliko skozi dal pretrpel; pel je, kar mu je duša dala z vsemi močmi; teci, kar ti noge dajo kolikor hitro moreš; obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje; preg. čič ne da nič, stalo pa malo počivanje, brezdelje ne prinaša koristi, premoženja; preg. dvakrat da, kdor hitro da hitra pomoč je največ vredna
♦ rel. dati odvezo; šah. dati mat
dáti se - 1. z nedoločnikom izraža
- a) osebkovo dopustitev, dovolitev, da se z njim kaj zgodi: dati se motiti, odpraviti, potolažiti, pregovoriti, preprositi; daj se prepričati / pog. daj se kaj videti pridi (na obisk)
// ekspr. ni se jim dal kar tako; ekspr. ne dajte se - b) možnost, da se z osebkom kaj zgodi: to se ne da brati; snov se da cediti; stvar bi se dala bolje urediti, s pridom uporabiti; vrata se ne dajo zapreti / brezoseb.: ne da se povedati z besedami; nič se ne da opraviti, spremeniti; z njo se ne da živeti; ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako; ne da se mu pomagati ni mu mogoče
- 2. s smiselnim osebkom v dajalniku izraža pripravljenost koga za kako dejanje: ne da se mu delati; pridi, če se ti da / elipt. ne da se mi v kino
- 3. v prislovni rabi, v zvezi kar se da izraža zelo visoko stopnjo: kar se da srečni smo; kar se le da natančno poglej; teci, kar se le (najbolj) da kolikor moreš; kar se da hitro, lep karseda
dán -a -o: ne jemlji nazaj dane stvari; to ni bilo dano iz prijaznosti; to je bilo dano vam v varstvo; na dano znamenje so začeli teči / knjiž.: tolikšna sreča mi ni bila dana; ni mi bilo dano, da bi ga spoznal; ni mi bilo dano tako lepo peti ne morem, ne znam; vsakomur je dano na voljo, kam pojde / star., pri datiranju dano v Ljubljani, dne 23. novembra 1866; prim. daj, dan prid.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
dozoréti -ím dov., dozôrel in dozorèl in dozorél (ẹ́ í) - 1. z rastjo, zorenjem priti do zrelosti: pšenica je dozorela; to sadje zgodaj dozori; seme je že dozorelo / smreke so dozorele za sečnjo; pren. njegov sklep je dozorel; misel je dozorela v njem
● knjiž. pridem, ko bo čas dozorel ko bo ugoden, primeren čas za to
// doseči potrebno, ustrezno kakovost: sir je dozorel; salama dozori na zraku šele po kakem mesecu - 2. dobiti dokončno podobo, razviti se: fant je dozorel v moža; duševno, spolno, telesno dozoreti; kulturno dozoreti / knjiž. stvar je dozorela do vrhunca / dekle je v trpljenju dozorelo
// navadno v zvezi z za postati sposoben, pripravljen za kaj: ta človek še ni dozorel za življenje / spor je končno dozorel za razsodbo
♦ čeb. med dozori izgubi odvečno vodo
dozôrel in dozorèl in dozorél -éla -o: dozorel človek; prezgodaj dozoreli otroci; dozorele breskve; čustveno dozorel; politično dozoreli ljudje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
gospodár -ja m (á) - 1. lastnik materialnih dobrin: biti, postati gospodar; posestvo je brez gospodarja; bogat, trden gospodar; samostojen gospodar; gospodar kmetije, mlina / hišni gospodar
// s prilastkom kdor uporablja, upravlja materialne dobrine: bili so dobri, slabi gospodarji; znan je kot skrben, spreten gospodar - 2. kdor ima, izvaja oblast: tu je samo on gospodar; ekspr. pokazal se je gospodarja; mogočen, neomejen gospodar; tuji gospodarji
● ekspr. delam, kar hočem, saj sem sam svoj gospodar nisem od nikogar odvisen
// z rodilnikom kdor kaj obvlada, ima v oblasti: biti gospodar svetovnega trga; gospodar položaja / zna biti gospodar svojih čustev - 3. raba peša delodajalec: to je njegov gospodar; ima dobrega gospodarja; razmerje med gospodarjem in delavcem / ekspr. menjati gospodarja službo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
izkázati tudi izkazáti -kážem tudi skázati tudi skazáti skážem dov. (á á á) - 1. napraviti, da postanejo namensko, sistematično zbrani podatki o čem znani: izkazati dohodke in izdatke; izkazati uspeh učencev v letnem poročilu / izkazati izgubo
- 2. publ. imeti, doseči: nekatere panoge gospodarstva so izkazale velike izvozne uspehe; podjetje je izkazalo precej večji promet kot lani
- 3. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izkazati komu ljubezen, pomoč, spoštovanje / izkazali so mu zadnjo čast pri pogrebu
// izkazati komu dobroto
izkázati se tudi izkazáti se tudi skázati se tudi skazáti se - 1. pokazati veliko sposobnost, pripravljenost, požrtvovalnost: učenci so se izkazali na tekmovanju; ekspr. izkazali so se in mi naredili obleko v dveh dneh; odlikovani so bili rudarji, ki so se izkazali ob nesreči; pri tem delu se nismo izkazali; naši nogometaši so se v zadnji tekmi (zelo) izkazali
- 2. dokazati, navadno z dokumenti, svojo identičnost: priprli so ga, ker se ni mogel izkazati; izkazati se s potnim listom, potrdilom / izkazati se za člana
// dokazati sploh: nagrado dobi tisti, ki se izkaže, da je prebral vsa zahtevana dela - 3. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka, kot ga nakazuje določilo: izkazati se hvaležnega, vrednega zaupanja; izkazati se mojstra, moža, prijatelja; izkazal se je kot vešč vojskovodja / izkazati se v dejanjih, z dejanji / delo se je izkazalo za težavno; napovedi so se izkazale za pravilne; slutnja se je izkazala kot resnica
- 4. nav. 3. os. postati jasen, očiten: resnica se je kmalu izkazala / upal je, da se bo pravica izkazala; izkazalo se je, da je nedolžen
● ekspr. darovalec se je zelo izkazal dal je veliko, drago darilo; knjiž. jeza sosedov se je izkazala v tem, da so mu razbili okna pokazala; hotel se je izkazati pred dekletom postaviti
izkázan tudi skázan -a -o: izkazan dobiček; zahvaliti se za izkazano pomoč; prim. skazati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
izméček -čka m (ẹ̑) - 1. kar se izvrže iz česa: vulkanski izmečki
- 2. med. kar se izvrže iz pljuč: preiskati izmeček tuberkuloznega bolnika; okužiti se z izmečki; gnojen, krvav izmeček
- 3. ed. slabi, nekvalitetni izdelki: izmeček so zmanjšali na minimum; v tovarni so imeli precej izmečka
- 4. slabš. človek, ki ga kaka skupnost izloči: izmečki človeške družbe; postati izmeček partije
// nemoralen, pokvarjen človek: kaj se družiš s tem izmečkom - 5. ed., slabš., v razredni družbi najnižji, najrevnejši družbeni sloj: v teh barakah živi izmeček / izmeček družbe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
izročíti -ím dov., izróčil (ī í) - 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: izročiti komu denar, knjigo; izročiti telegram naslovniku / izročiti posestvo sinu / izročiti komu kaj v last / ekspr. izročite mu lepe pozdrave / izročiti tuji državi storilca kaznivega dejanja
// dati komu kaj, zlasti na slovesen način: izročiti diplome, odlikovanja
♦ polit. izročiti protestno noto; veleposlanik je izročil svoja akreditivna pisma predsedniku vlade
// napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: izročiti proizvajalna sredstva delavcem / izročiti komu oblast, poveljstvo - 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: premaganci so morali izročiti orožje, trdnjavo / izročiti ključe hiše, mesta
- 3. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom: izročiti predmete v hrambo; izročiti otroka v rejo, varstvo; izročiti v promet, uporabo; izročiti teze v razpravo dati
// publ.: poslopje so izročili svojemu namenu; most so že izročili prometu / izročiti zadevo odvetniku / ekspr. izročil ga je sodišču vložil je tožbo proti njemu - 4. zastar. sporočiti: po otroku mu je izročil, naj ga obišče
● vznes. izročil je svojo dušo Bogu v krščanskem okolju umrl je; knjiž. izročiti kaj pozabi, v pozabo napraviti, povzročiti, da se pozabi; vznes. njegovo truplo so izročili zemlji pokopali
izročíti se knjiž. prepustiti se, predati se: izročiti se usodi / ves se je izročil svojemu poklicu posvetil
♦ rel. izročiti se Materi božji prositi za varstvo, pomoč
izročívši zastar.: izročivši pismo, je odšel
izročèn -êna -o: skrb za otroka je bila izročena sestri; ustno izročena pravljica; blago je bilo izročeno v varstvo
● ekspr. biti na milost in nemilost izročen komu postati, biti od koga popolnoma odvisen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
izvíti -víjem dov. (í) - 1. z vrtenjem spraviti iz predmeta: izviti vijak z izvijačem
- 2. s silo, spretnostjo spraviti iz prijema: skočil je k napadalcu in mu izvil nož; izvil je roko iz očetove pesti / stiskal je dežnik, da mu ga veter ne bi izvil; pren. izviti oblast iz rok buržoazije
- 3. ekspr. s spretnostjo, vsiljivostjo doseči, da kdo kaj pove: izviti iz koga obljubo, priznanje, skrivnost; mu že izvijem, kaj ga tare; z največjo težavo je izvila iz njega podrobnosti o dogodku
● vznes. smrt mu je izvila pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; ekspr. to je gotovo iz trte izvil si je izmislil; star. premišljeval je, kako bi jo izvil, da ga ne bi kaznovali kako bi dosegel, uredil
izvíti se - 1. s silo, spretnostjo spraviti se iz prijema: skušala se mu je izviti, a njegove roke so jo trdno držale; izviti se iz objema, rok / patrulja se je izvila iz sovražnikovega obroča; izvila se je iz sobe tiho, naskrivaj odšla
// spraviti se iz neprijetnega, zapletenega položaja, stanja: ta se izvije iz še tako težke situacije; izviti se iz zadrege, zagate; ne bo se mu izvil; pren. mesto se je počasi izvilo iz svoje ozkosti in provincialnosti - 2. ekspr. priti iz česa ovirajočega: droben fantek se je izvil iz grmovja / izviti se iz gruče / izmed otokov se je previdno izvila ladja
// priti iz česa sploh: gost, črnkast dim se je izvil iz dimnika; pren. iz grla se mu je izvilo hropenje; krik, vzdih se izvije iz prsi
● brezoseb., ekspr. govoriti moram z vami, se mu je izvilo iz ust je s težavo rekel - 3. nastati, razviti se: iz bube se izvije metulj / ekspr. iz noči se izvije jutro
- 4. ekspr. postati viden, prikazati se v obrisih: iz megle se izvije velika hiša; iz sence se je izvila ženska postava
izvít -a -o: izvit vijak
● ekspr. iz trte izvita trditev neutemeljena; ekspr. vse to je iz trte izvito izmišljeno, neresnično, neutemeljeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
izvréči -vŕžem tudi zvréči zvŕžem dov., izvŕzi izvŕzite in izvrzíte tudi zvŕzi zvŕzite in zvrzíte; izvŕgel izvŕgla tudi zvŕgel zvŕgla (ẹ́ ȓ) - 1. (s silo) spraviti iz sebe: bolnik je s kašljanjem izvrgel kri; izvreči hrano iz želodca / vulkan je izvrgel veliko lave / voda je izvrgla utopljenca / publ. elektronski računalnik izvrže podatke
- 2. nav. ekspr. imeti, šteti za neprimernega, nesposobnega; izločiti: zaradi slabega vida so ga na naboru izvrgli / konja so pred tekmovanjem izvrgli / izvreči defektno blago / njegov članek so na seji uredništva izvrgli
- 3. nav. ekspr. napraviti, da kdo ni več član kake organizacije, skupnosti, društva; izključiti: vsi člani so bili za to, da ga izvržejo / izvrgli so ga iz svoje srede
- 4. vet. spraviti iz rodil odmrl, nezrel plod: krava, svinja izvrže
izvréči se tudi zvréči se - 1. izroditi se, degenerirati: govedo, krompir se izvrže / sin se jim je izvrgel; plemstvo se je večinoma izvrglo
- 2. ekspr., v zvezi z v spremeniti se (v kaj slabšega); sprevreči se: oblast se je izvrgla v tiranstvo; moja žalost se je izvrgla v bolezen
- 3. redko postati neraven, kriv: les se izvrže; smuči se izvržejo
izvŕžen tudi zvŕžen -a -o: izvržen les; izvržen iz družbe, na naboru; izvrženo blago; prim. zvreči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
jédek -dka -o prid., jédkejši (ẹ́) - 1. ki najeda, razjeda snov ali tkivo: jedki plini, strupi; jedka snov, tekočina
♦ kem. jedke kemikalije - 2. ki kaže nenaklonjen, nedobrohoten odnos zlasti z govorjenjem: jedek človek; z njim je bil jedek; postati jedek in hud
// ki izraža nenaklonjenost, nedobrohotnost: zatekajo se k jedkemu humorju in ironiji; jedki prepiri; jedek smehljaj / jedke karikature - 3. knjiž. ščemeč, oster, rezek: jedek dim, mraz; jedki vbodljaji / jedka bolečina
jédko prisl.: jedko delovati na kožo; jedko se nasmehniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
kapitánka -e ž (ȃ) - 1. ženska oblika od kapitan: postati kapitanka
- 2. star. kapitanova žena: kapitanka in dacarka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
klúb -a m (ȗ) - 1. organizacija, ki združuje ljudi s skupnimi interesi: osnovali so več klubov; postal je član kluba / alpinistični, filmski, športni klub; avto-moto klub; golf klub / klub poslancev
// prostor te organizacije: klub so zaprli; redno prihaja v klub - 2. v nekaterih zahodnih deželah organizacija, ki združuje ljudi navadno enakega socialnega izvora, zlasti zaradi družabnih stikov: je le uradnik in ne more postati član kluba
// poslopje, prostor te organizacije: jest hodi v klub
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
króžek -žka m (ọ̑) - 1. navadno s prilastkom organizirana skupina ljudi s skupno dejavnostjo, navadno pod vodstvom mentorja: na šoli so ustanovili bralni, dramski in recitacijski krožek; filmski, literarni krožek; marksistični krožek; postati član krožka / študentje so se družili v različne krožke
- 2. redko krogec, krožec: risati krožke in črte
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
ladjevódja -e tudi -a m (ọ̑) - 1. navt. čin v trgovski mornarici, za stopnjo višji od krmarja, ali nosilec tega čina: postati ladjevodja
- 2. star. kapitan, zlasti na manjši ladji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
letálec -lca [tudi u̯c] m (ȃ) - 1. kdor je usposobljen za ravnanje z letalom: postati letalec / jadralni, motorni letalec; športni letalec; vojni letalci
// redko aeronavt: letalci v zrakoplovu - 2. navadno s prilastkom žival, ki leta: ta ptič je dober letalec; netopir in drugi nočni letalci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
likvíden -dna -o prid. (ȋ) - 1. v danem času sposoben poravnati svoje plačilne obveznosti, plačilno sposoben: postati likviden; likvidna banka; podjetje ni likvidno / likvidno gospodarstvo
- 2. ekon. ki se lahko hitro in brez izgub spremeni v denarna sredstva, unovčljiv: likvidne premoženjske oblike; likvidna sredstva / denar je najbolj likvidna oblika premoženja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
magíster -tra m (í) - 1. akademski naslov, ki ga podeli univerza ali visoka šola, za stopnjo nižji od doktorja: študirati za magistra; postati magister tekstilne tehnologije / kot pristavek k imenu magister XY
// kdor ima magistrski naslov: inštitut želi zaposliti več doktorjev in magistrov - 2. pog. (diplomirani) farmacevt: navodilo za uporabo zdravila mu je dal magister / kot nagovor tovariš magister
- 3. nekdaj predavatelj, učitelj humanističnih znanosti: bil je prizadeven magister
// naslov človeka z najvišjo stopnjo akademske izobrazbe: magister teologije
♦ šol. magister farmacije nekdaj kdor diplomira na fakulteti ali na oddelku za farmacijo; zgod. magister pri starih Rimljanih najvišji vojaški poveljnik konjenice ali pehote
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
magnéten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na magnet:- a) magnetne lastnosti / magnetna sila / magnetni zapis zvoka / magnetni vžigalnik / magnetna moč teh pesmi
- b) postati magneten / kristal je magneten
♦ elektr. magnetni dipol; magnetni krog sklenjena pot, po kateri teče magnetni pretok; magnetni pomnilnik del (elektronskega) računalnika, ki hrani informacije; (magnetni) trak z magnetnim prahom obložen trak za zapis zvoka, slik; magnetno zapisovanje postopek, s katerim se omagneti trak za zapis zvoka, slik; fiz. magnetni pol; magnetni pretok ali magnetni fluks količina, ki je produkt gostote magnetnega polja in površine ploskve, skozi katero to polje pravokotno poteka; magnetni vihar motnje v zemeljskem magnetnem polju zaradi pojavov na soncu; magnetna deklinacija odklon magnetne igle od smeri sever-jug; magnetna igla droben paličasti magnet, navadno v kompasu, ki kaže smer sever-jug; magnetna inklinacija odklon magnetne igle od vodoravne smeri; magnetne silnice; magnetno polje polje, v katerem delujejo sile na magnete in na električne toke; metal. magnetni ločilnik naprava, s katero se ločujejo magnetni delci od nemagnetnih; min. magnetni kršec pirotin; magnetni železovec magnetit; voj. magnetna mina mina z magnetnim vžigalnikom
magnétno prisl.: železo postane magnetno nasičeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
maršál -a m (ȃ) - 1. najvišji naslov, ki se lahko podeli vrhovnemu komandantu: predlagati koga za maršala / maršal Tito / pog. Maršal Josip Broz-Tito
- 2. v nekaterih državah najvišji čin v kopenski vojski ali v letalstvu ali nosilec tega čina: postati maršal / letalski maršal
● ekspr. popotni maršal vodja potovanja
♦ voj. popotni maršal v nekaterih državah vodja enot na pohodu, ki skrbi, da pohod poteka po maršruti; zgod. maršal v fevdalizmu kdor skrbi za konje in konjske hleve na dvoru; dvorni maršal v nekaterih državah vodja dvornega urada, dvorni upravitelj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
meníh tudi menìh -íha [tudi mən] m (í; ȉ í) - 1. član samostanskega, verskega reda: postati menih; živi kot menih osamljeno; skromno, preprosto
// frančiškanski menih frančiškan
// budistični menihi
// rel. član starejšega samostanskega reda, ki živi ločeno od drugih ljudi: strogo življenje menihov / kartuzijanski menihi kartuzijani
● star. beli menihi cistercijani - 2. gastr. podolgovato pleteno pecivo iz kvašenega testa s pirhom ali jajčno lupino na enem koncu, znano na Primorskem in Notranjskem: za veliko noč je spekla menihe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
mesíja -e tudi -a m (ȋ) - 1. knjiž., ekspr. kdor je določen, izbran, da reši človeštvo, narod vsega zla: pesnik je želel, da bi bil tak mesija njegov narod
- 2. vznes. glasnik: postati mesija poštenosti in miru
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
mornár -ja m (á) - 1. kdor je zaposlen na ladji: postati mornar
♦ navt. najnižji čin v trgovski mornarici ali nosilec tega čina
// vojak v mornarici: pešaki in mornarji - 2. nav. ekspr. kdor pluje po morju, zlasti v raziskovalne namene: mornarji so na potovanjih videli marsikaj; slavni mornarji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
nakísati -am dov. (ȋ) narediti kaj kislo: raztopino nakisamo s kislinonakísati se - 1. postati nekoliko kisel, kiselkast: mleko se je nakisalo
- 2. ekspr. najokati se: pusti jo, da se nakisa
nakísan -a -o: nakisano mleko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
napéti -pnèm dov., napél; nam. napét in napèt (ẹ́ ȅ) - 1. z razmeroma močnim potegovanjem, vlečenjem povzročiti
- a) da doseže kaj največjo mogočo dolžino: napeti jermen, struno, vajeti, vrvico; pren., ekspr. napeti kredit do skrajnih možnosti
- b) da postane kaj bolj ravno, gladko, brez gub: napeti pregrinjalo, rjuho
// s takim potegovanjem dati, spraviti kam: napeti platno na les, v okvir; napeti streho nad šotor; napel je nove strune na kitaro / napeli so tristo metrov dolgo smučarsko vlečnico napeljali, zgradili; pren., ekspr. njihovo potrpljenje je napel do skrajnosti; učne načrte so preveč napeli
- 2. dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je napel jadra; zajel je sapo in napel lica; zaradi nenadnega sunka vetra se je dežnik močno napel / napeti prsi izbočiti
- 3. nav. ekspr. narediti, da postane kaj po obsegu večje: brsti so se že napeli; izdatna hrana mu je napela želodec; pri petju so se mu napele žile na sencih
// nav. 3. os. povzročiti, da se tvorijo v prebavilih plini v veliki meri: sveža krma je kravo napela; brezoseb. konje je napelo - 4. spraviti kaj v stanje, da je pripravljeno za sprožitev, strel: napel je brzostrelko in sprožil; napeti lok
- 5. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s samostalnikom izraža veliko intenzivnost dejanja, kot ga določa samostalnik: napeti mišice; čeprav je napel ušesa, ni nič slišal / napeti misli, spomin / vso voljo je napel, da bi ostal miren
● knjiž., ekspr. doslej v svojih zahtevah še nisem napel loka čez mero nisem preveč zahteval; ekspr. zdaj bomo napeli drugačne strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; slabš. napeti šobo z našobljenjem pokazati nejevoljo, užaljenost; ekspr. tudi njega smo napeli za denar smo ga pregovorili, prepričali, da ga je dal; ekspr. pri njem bo treba vajeti bolj napeti biti bolj strog, zahteven do njega
♦ anat. napeti glasilke; navt. napeti jadro napraviti, da ga veter ne boči, zaradi večjega izkoriščanja njegove sile
napéti se - 1. povečati obseg zaradi vpijanja vlage: les se je napel; pšenični zdrob se v mleku napne / vrata so se napela ukrivila zaradi vpijanja vlage
- 2. knjiž., ekspr. dvigniti se, narasti: ob nevihti so se vsi studenci napeli / reke se spomladi napnejo v poplave
// redko vzpeti se: cesta se tam nekoliko napne - 3. ekspr. pri kakem dejanju zbrati, uporabiti vso svojo fizično moč: še enkrat so se napeli in voz se je premaknil
// uporabiti vse možnosti, sposobnosti čutil: napel se je, da bi slišal, o čem govorijo; zadržal je dih in se napel kakor struna - 4. ekspr. postati čustveno vznemirjen: čutil je, da se je ves napel; vse v njej se je napelo
- 5. ekspr. pobahati se, postaviti se: v njeni navzočnosti se je še bolj napel kot ponavadi
napét -a -o - 1. deležnik od napeti: napet lok; ošinil ga je z napetim pogledom; toga, napeta drža; napete strune; napeta lica; napeto razmišljanje; poslušati z napetimi ušesi; bil je živčno napet in razdražen; trebuh ima napet kot boben; biti napet kot struna
- 2. nav. ekspr. ki je v stanju razvnetosti, vznemirjenosti: napeti odnosi med državama; napeta situacija; pogovori so potekali v napetem ozračju
- 3. ekspr. ki povzroča visoko stopnjo čustvene vznemirjenosti: napet film; brati napet roman; tekma postaja napeta; pog. zgodba je napeta kot marela zelo; prisl.: napeto čakati, gledati, poslušati; sam.: najraje bere kaj napetega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
napíti -píjem dov. (í) - 1. s slovesnimi besedami in alkoholno pijačo čestitati, pozdraviti: starešina je napil ženinu in nevesti; napil je odhajajočemu prijatelju; napili so mu z vinom / napil je na zdravje gostov
- 2. nav. ekspr. z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročiti, da je kdo pijan: zvečer so ga v gostilni napili
napíti se - 1. s pitjem zadovoljiti svojo potrebo, željo po pijači: dolgo so trpeli žejo, pri studencu so se pa napili; napiti se kave, mleka
- 2. nav. ekspr. s pitjem alkoholne pijače v veliki količini postati pijan: spet se je napil / pog. zelo so se ga napili
● ekspr. do mrtvega se je napil zelo
// sprejeti vase tekočino: deske so se napile vlage, vode; pren., ekspr. napiti se sreče, veselja
napít -a -o: ekspr. zdaj ste, upam, siti in napiti
● redko cesta je bila čisto napita razmočena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
nevtrálen -lna -o prid., nevtrálnejši (ȃ) - 1. ki ne pripada nobeni od navadno nasprotujočih si strani: med vojno je bil nevtralen / nevtralni bralci, opazovalci; časopis je ob dogodku nevtralen / ostati nevtralen pri razsojanju spora nepristranski
// zavzeti nevtralno stališče
// ki ne pripada nobeni strani, udeleženi v športnem tekmovanju: vodstvi obeh klubov sta zahtevali nevtralnega sodnika / tekma bo na nevtralnem igrišču - 2. ki se v mednarodnih odnosih ne vključuje v vojaške, politične, gospodarske zveze: nevtralna država; biti, postati nevtralen / pogajanja bodo na nevtralnem ozemlju
// ki se v mednarodnih sporih, vojnah ne odloči za nobeno stran: v napetem mednarodnem položaju, med vojno je država ostala nevtralna / nevtralna politika - 3. ki s svojim videzom, značilnostmi ne izstopa: blago z nevtralnim vzorcem / nevtralna barva
- 4. kem. ki ni bazičen niti kisel: nevtralna snov / nevtralna reakcija
● ekspr. ob njeni lepoti ni ostal nihče nevtralen ravnodušen; nevtralne barve črna, siva, bela barva
♦ agr. nevtralna tla tla, v katerih je ravnotežje vodikovih in hidroksilnih ionov; elektr. nevtralni vodnik vodnik, ki je v trifaznem sistemu priključen na nevtralno točko; nevtralna točka točka v simetričnem večfaznem sistemu, ki ima potencial nič; jur. nevtralni zračni prostor; nevtralne vode; lingv. stilno nevtralna beseda beseda, ki vzbuja samo stvarne predstave, ne pa tudi čustvenih, časovnih, stilno nezaznamovana beseda; teh. nevtralni plamen plamen, v katerem se kovine in njihove zlitine talijo brez kemičnih sprememb
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
odkríti -kríjem dov., odkrìl tudi odkríl (í ȋ) - 1. odstraniti z odprtega dela česa predmet, nameščen nanj: odkriti lonec, sod, vodnjak / odkriti pokrovko
// odstraniti s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: odkriti gredo; odkriti tla / odkriti glavo odstraniti pokrivalo z nje; odkriti spečega otroka odstraniti odejo z njega; odkriti posteljo odgrniti; odkril si je prsi in pokazal rano razgalil
// s strehe odstraniti kritino: vihar je odkril streho - 2. z odstranitvijo česa narediti kaj vidno: premaknil se je in s tem odkril skrivni vhod / ekspr. smehljaj ji je odkril zobe
- 3. z raziskovanjem, preučevanjem narediti znano kaj neznanega: odkriti bacil tuberkuloze, povzročitelja bolezni, radioaktivne snovi / Krištof Kolumb je odkril Ameriko / odkriti nove načine dela / odkriti nov stroj izumiti, iznajti
// narediti znano kaj prikritega, skrivnega: bolezen so pravočasno odkrili; odkriti nevarnost, zaroto; odkril je njegov talent / odkriti tatu; odkril je vzrok slabe volje ugotovil; odkril je, da ima vsaka stvar svoje ime spoznal; takrat se mu je odkrilo, da oče tega ne zmore več
// narediti znano sploh: preučevanje teh dejstev bo odkrilo tudi izhodišča gibanja / v svojem delu je odkril preteklost te dežele - 4. narediti, da za kaj izve kdo drug: svoje tehnike ni hotel odkriti; odkriti komu skrivnost; odkril ji je svojo ljubezen izpovedal; odkriti komu svoje želje povedati; nikomur se ni odkril ni povedal svojih čustev, težav
- 5. ugotoviti, da kje kaj je: ko je hodil mimo izložb, je odkril celo vrsto zanimivih predmetov; na cesti je odkril sledove stopinj opazil
// v besedilu je odkril več napak našel
// ekspr.: odkriti pobeglega voznika najti; končno ga je odkrila v gostilni
● slabš. ta človek ne bo odkril Amerike ni posebno pameten, bister; iron. misli, da bo odkril Ameriko kaj novega; ekspr. ko mu je bilo petnajst let, je odkril Gorkega se je seznanil z njegovimi deli, idejami; ekspr. odkriti (svoje) karte povedati, izdati svoje namene; odkriti spominsko ploščo, spomenik narediti, da postane plošča, spomenik viden širši javnosti, navadno z odstranitvijo zagrinjala; ekspr. v njem je odkrila srečo on jo osrečuje; ekspr. v njej je odkrila staro znanko prepoznala, ugotovila; ekspr. šele pozno sem odkril knjigo spoznal, da je branje knjig užitek
odkríti se - 1. dati pokrivalo z glave: bilo ji je vroče in se je odkrila / ko jo je srečal, se je odkril jo z odstranitvijo klobuka z glave pozdravil
- 2. ekspr. postati viden, pokazati se: ko ji je kapa zdrsnila, se je šele odkrila njena lepa glava / ko smo prišli na vrh gore, se nam je odkril prekrasen razgled / v tej revoluciji se je odkrila vsa njena demokratična vsebina / z ekspresionizmom se je naša beseda odkrila v izrazni zagnanosti
● ekspr. pred temi organizacijami se lahko odkrijemo zaslužijo naše priznanje, spoštovanje
odkrít -a -o - 1. deležnik od odkriti: s tem so bili odkriti ostanki njihove kulture; odkrita posoda, streha; bolezen je bila pravočasno odkrita; okrog hodi odkrita in brez plašča / odkrit bazen na prostem in brez strehe
- 2. ki govori, ravna tako, kot v resnici misli, čuti: odkrit človek; z njim ni bila odkrita / odkrit značaj; je odkritega srca / ekspr., kot podkrepitev bodimo odkriti, to res ni bilo prav
// ki vsebuje, izraža resnične misli, čustva: to so odkrite besede; odkrito priznanje / ekspr. razgovor je potekal v odkritem vzdušju / odkrita pesniška izpoved izpoved, ki ni podana v metafori - 3. ekspr. ki se opravi tako, da so drugi s tem seznanjeni: prišlo je do odkritega boja, napada / do njih kaže odkrite simpatije / imel je odkrit namen / to so njegovi odkriti nasprotniki; prisl.: odkrito napisati, povedati / ekspr., kot podkrepitev odkrito povedano, rečeno, tega človeka ne cenim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
odmakníti in odmákniti -em dov. (ī á) - 1. spraviti z določenega mesta, položaja: odmaknil je desko in pogledal v barako; odmaknila je košaro, da je lahko sedel; odmakniti ponev na rob štedilnika; z roko je odmaknil zaveso in vstopil / odmakniti zapah
// spraviti iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa: odmakniti omaro od stene, posteljo od okna; odmakniti se od peči; odmakniti se za dva koraka; malo se odmakniti / odmakniti kukalo od oči, vrč od ust / cesta se odmakne od naselja - 2. s spremembo mesta, položaja doseči, da ne pride do prijema, dotika: prestrašil se je in odmaknil glavo; odmaknila je roko, kot bi jo kača pičila
● ekspr. izpit bi rad še malo odmaknil odložil; ekspr. odmakniti pete oditi; pobegniti; ekspr. ni odmaknil pogleda z njega ni ga prenehal gledati; ekspr. odmaknil je roke od te zadeve noče se več ukvarjati z njo; ekspr. vojna se je za hip odmaknila od njiju za hip nista mislila nanjo
odmakníti se in odmákniti se - 1. navadno v zvezi z od postati drugačen po lastnostih, značilnostih: odmakniti se od ljudstva in njegovega čustvovanja / umetnost tega obdobja se je odmaknila od tradicije
// prenehati (popolnoma) vztrajati pri čem, (popolnoma) upoštevati kaj: odmakniti se od norm, stališč / odmakniti se od predmeta pogovora / pri gradnji se je odmaknil od načrta - 2. z dajalnikom narediti, da ne prihaja več do srečanj, stikov s kom: odmaknil se je njihovi družbi / odmakniti se domu
- 3. priti glede na določen trenutek, čas v položaj, da je od njega že pretekel določen čas: vojna se je že precej odmaknila
● ta dogodek se je že precej odmaknil od nas nas zlasti čustveno ne vznemirja več; komaj se je teden odmaknil, že so ga prišli terjat minil; ekspr. odmakniti se od vsakdanjega življenja prenehati se zanimati zanj
odmáknjen -a -o - 1. deležnik od odmakniti: od sten odmaknjeno pohištvo; biti odmaknjen od resničnosti; časovno odmaknjen
- 2. ekspr. zelo oddaljen, težko dostopen: odmaknjeni kraji; živeti v odmaknjeni vasi
- 3. ekspr. neživljenjski, nestvaren: odmaknjeno gledanje na stvar / odmaknjena lepota / nekoliko odmaknjen pogled odsoten
● v breg odmaknjene hiše pomaknjene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
odpóren1 -rna -o prid., odpórnejši (ọ́ ọ̄) - 1. ki ne zboli, se ne okuži hitro: otrok je zelo odporen; postati odporen proti infekciji
- 2. sposoben, usposobljen prenesti negativne okoliščine, vplive: odporen les; ti bacili so zelo odporni; steklo, odporno proti visoki temperaturi / gojiti sorte jabolk, odporne proti pozebi
● zastar. nikoli ni bil odporen očetu se ni upiral
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
odpréti -prèm dov., odpŕl (ẹ́ ȅ) - 1. dati kaj v tak položaj
- a) da je mogoč prehod, vstop ali izstop: odpreti okno, vrata; odpreti zapornice; odpreti za ped; hrupno, tiho odpreti; odpreti nastežaj; vrata so se nenadoma sama odprla
- b) da postane notranjost dostopna: odpreti omaro, sobo / odprla je klavir in začela igrati; odpreti predal
// navadno z dajalnikom z odprtjem vrat omogočiti komu vstop ali izstop: odprl jim je sam gospodar; kdo nam pride odpret; dolgo ji ni nihče odprl / odpreti ovcam stajo / odpreti kokoši izpustiti jih iz kurnika
// kot nagovor ljudje, odprite
- 2. z odstranitvijo določenega dela na čem narediti dostopno notranjost, vsebino: odpreti kozarec, škatlo; odpreti steklenico / odpreti pismo; oporoko so odprli na sodišču
// s prerezom narediti notranjost dostopno: odpreti pacientu glavo, prsni koš / odpreti gnojno bulo, veno na vratu / odpreti divjad odstraniti ji drobovje
// pog. bolnico so samo odprli in takoj zašili - 3. narediti, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: odpreti školjko; na široko je odprl veke; zrel strok se je odprl / odpreti oči, usta / roža odpre cvet / pri potresu se je zemlja odprla je nastala razpoka, jama v njej
// narediti, da kaj ni sklenjeno: odpreti člen na verigi; odpreti obroček / odpreti krog pri plesu
// narediti, da kaj pride v položaj, značilen pri uporabljanju: odpreti dežnik, pahljačo; padalo se ni hotelo odpreti / odpreti knjigo; odprla je note, kakor da bi igrala / odpreti žepni nož izvleči rezilo - 4. dati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: odpreti pipo, ventil / pog.: odpreti radio, televizor vključiti; sedel je k radiu in odprl Ljubljano poiskal zvezo z radijsko oddajno postajo Ljubljana
// na tak način omogočiti izhod česa: odpreti paro, plin / odpreti vodo v kopalnici - 5. začeti delati, poslovati: lokal, trgovino odprejo ob sedmih; blagajna se odpre čez pol ure
- 6. narediti, da se kje začne kaka (poklicna) dejavnost: odpreti nov obrat; banka je odprla dve podružnici; odpreti veleposlaništvo v kaki državi / odpreti novo linijo v avtobusnem prometu / pog. odprl je obrt postal je samostojen obrtnik
// pog. sovražnik je odprl novo bojišče začel napad drugje, na drugem ozemlju
// odpreti novo delovno mesto - 7. izročiti, dati v javno, splošno uporabo, navadno slovesno, po predpisih: odpreti dom, most; cesto bodo odprli za republiški praznik / odprli so novo smučarsko središče uredili, zgradili
// dati v uporabo: predor so po dolgotrajnem popravljanju le odprli / odpreti prekop za mednarodno plovbo / miličnik je odprl cesto, križišče
// narediti kaj dostopno za javnost, obiskovalce: odpreti grad, park / odpreti kaj za javnost / odpreti dom številnim obiskovalcem / odpreti revijo mlajšim sodelavcem - 8. narediti, da kaj začne potekati, navadno slovesno, po predpisih: kongres je odprl predsednik mednarodnega združenja; odpreti prireditev / odpreti sejo, zasedanje
// začeti kaj sploh: s tem delom so odprli letošnjo gledališko sezono / odpreti debato; publ. odpreti polemiko / publ. odpreti problem, vprašanje začeti govoriti, razpravljati o njem - 9. v zvezi odpreti pot, vrata omogočiti komu, da lahko kam gre, pride: ta poraz je odprl sovražniku pot v zaledje; s prekopom se je ladjam odprla direktna pot na morje / nova iznajdba mu je odprla pot, vrata v svet
// publ. omogočiti nastop, uveljavljanje česa: odpreti vrata tržnemu gospodarjenju; odpreti vrata novim težnjam v umetnosti / odpreti vrata mirovni konferenci; gledališče je že v prvi sezoni odprlo pot, vrata klasiki je začelo uprizarjati klasična dela - 10. voj., v zvezi z ogenj začeti močno obstreljevati določen cilj: četa je odprla strojnični, topovski ogenj; odpreti ogenj iz pušk; odpreti ogenj na sovražno postojanko
● ekspr. starši so bili pripravljeni odpreti denarnico dati denar za kaj; ekspr. odpreti komu svojo dušo, svoje srce izpovedati mu svoja čustva, misli; dijak sploh ni odprl knjige se ni učil, bral; ekspr. svojim učencem je odprl lepote domačih pesnikov pokazal, razkril; odpreti mejo dovoliti prihod, uvoz v državo, na ozemlje ali odhod, izvoz iz države, z ozemlja; publ. odpreti možnosti za kaj dati; ekspr. odpreti komu oči omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je; ekspr. odprla je vse svoje registre zelo glasno je govorila, pela; odpreti usta od začudenja zelo se začuditi; ekspr. ne odpre ust nič ne (spre)govori, reče; ekspr. dobro odpri ušesa poslušaj, prisluhni; ekspr. hoteli so si odpreti vrata za morebitno vrnitev zagotoviti si možnost vrnitve; ekspr. odpreti je moral veliko vrat, da je preskrbel potrebna potrdila moral je iti v veliko uradov; ekspr. zaradi graje se učenčku glava ni odprla ni postal bolj bister, razumen; ekspr. vsak dan se odpre nov grob kdo umre; ekspr. nad vasjo se je odprlo nebo se je močno zabliskalo; ekspr. ob njej se mu je odprlo nebo zelo ga je osrečila; ekspr. prepozno so se jim odprle oči so spoznali stvari, kakršne dejansko so; preg. zlat ključ vsaka vrata odpre z denarjem se vse doseže
♦ fin. odpreti akreditiv prevzeti obveznost plačati akreditiv; odpreti konto narediti prvo vknjižbo; odpreti tekoči račun; grad. odpreti gradbišče začeti z gradnjo
odpréti se - 1. pojaviti se razprostrt v širino: na koncu doline se svet odpre / na desno se odpre Bistriška dolina / ekspr. nebo se je odprlo zjasnilo
// z vrha se odpre lep razgled je; pren. pred njim se je odprla najlepša slika prihodnosti - 2. publ. nastopiti, nastati: pri tako visoki temperaturi se odpro novi problemi / odprlo se je vprašanje tiskarne
- 3. ekspr. postati zaupljiv, zgovoren: ob kozarcu vina so se ogreli in odprli / odprl se je pred prijateljem izpovedal mu je svoja čustva, misli
// srce se srcu odpre
// knjiž. začeti se zanimati za kaj, sprejemati kaj: odprl se je estetskim idejam romantike; odpreti se modernim tokovom / knjižni jezik se je odprl tujim, zlasti slovanskim besedam začel jih je sprejemati
● pog. poleti so se posli spet odprli začeli dobro uspevati; jih je bilo veliko; pog. ni se mu odprlo, v čem bi bila tu nesreča ni dojel, spoznal
odpŕt -a -o - 1. deležnik od odpreti: ptiči so stegovali odprte kljune proti njemu; v roki je držal odprt nož; sejem je bil odprt v začetku meseca; dežnik je imela odprt, čeprav ni deževalo; odprte zapornice; cesta je odprta za ves promet; trgovina je odprta do sedmih zvečer; spati pri odprtem oknu; pusti vrata odprta; odprto imajo samo dopoldne
- 2. ki je od več ali vseh strani razmeroma lahko dostopen: na odprtih mestih je zelo pihalo / prostor za naselje so si izbrali na odprti terasi
// sorazmerno raven, neporasel: prehodili so odprt svet ob progi / spopad vojsk na odprtem polju
// ki je brez ograje, nezavarovan: odprt sejemski prostor; odprto odlagališče smeti / odprti ogenj - 3. ki je brez strehe: vozi se v odprtem avtomobilu; odprt tovorni voz; odprto kopališče
// ki ima razmeroma velik izrez, odprtino: ti čevlji so preveč odprti / za te knjige so police dovolj odprte razmaknjene
// odprta obleka; odprta posoda - 4. publ. nerešen, nedognan: odprti problemi; lotiti se reševanja odprtih zadev; vprašanje je ostalo odprto / odgovori so tu še odprti / konec novele je odprt dopušča različno razumevanje
- 5. ki mu lahko prisostvujejo, se ga lahko udeležijo tudi nečlani: odprt partijski sestanek / odprto prvenstvo v smučarskih skokih / lokal odprtega tipa
- 6. v povedni rabi ki ima do ljudi in pojavov razumevajoč, strpen odnos: je odprt in iskren človek; kot človek je odprt za vsakogar
// dovzeten, sprejemljiv: mladi ljudje so zelo odprti do sveta okrog sebe; odprt je za vse lepo, novo / organizacija mora biti odprta za nove pobude - 7. publ. iskren, odkritosrčen: z njim je imel več odprtih pogovorov; polemika med njimi je bila zelo odprta / odprta ljubezenska izpoved
// javen, očiten: odprt spopad med njima traja že dolgo / ta intervencija je dobila oblike odprte in namerne agresije / poslati komu odprto pismo; postaviti odprto vprašanje
● ekspr. ves svet ima odprt pred seboj lahko gre kamorkoli; pog. fant je odprte glave bister, nadarjen; ekspr. igrati z odprtimi kartami jasno, odkrito kazati svoje namene; knjiž. ta človek je odprta knjiga očitno kaže svoja čustva, namene; goste so sprejeli z odprtimi rokami gostoljubno, z veseljem; po svetu hoditi z odprtimi očmi dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe; sanjal je z odprtimi očmi bede; odprto pivo, vino pivo, vino, ki se prodaja sproti natočeno iz soda; ekspr. gledati, poslušati z odprtimi usti zelo pazljivo; zelo začudeno; ekspr. ni mogel verjeti, da je našel odprta ušesa da so ga poslušali, uslišali; pesn. odprta noč in dan so groba vrata človek lahko vsak trenutek umre; pustite mi odprto nezaklenjeno
♦ agr. odprti hlev hlev brez ene ali dveh sten; anat. odprti prelom kosti prelom, pri katerem kost predre kožo; avt. odprta cesta cesta, na kateri ni omejitve hitrosti; odprta karoserija karoserija s premično ali zložljivo streho; ekon. odprti trg trg, ki je dostopen vsem proizvajalcem; etn. odprto ognjišče od tal dvignjen prostor za kurjenje in pripravo hrane; geogr. odprto morje morje, ki je stran od obale, zalivov in otokov; gozd. odprti gozd gozd, katerega izkoriščanje je zaradi ustreznih prometnih povezav mogoče, ekonomično; jur. odprti oddelek kazenskega poboljševalnega zavoda oddelek zavoda brez posebnega nadzorstva in brez zavarovanja; politika odprtih vrat ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja politika velesil, temelječa na dogovoru o enakih pogojih gospodarskega udejstvovanja na Kitajskem in v nekaterih afriških deželah; kem. odprta veriga atomov razporeditev atomov v spojini v črti; kor. odprta plesna drža plesna drža, pri kateri se plesalca držita samo z eno roko; lov. lov na divjega petelina, srnjaka je odprt začel se je čas, ko je dovoljen lov na divjega petelina, srnjaka; mat. odprti interval interval, v katerem meji intervala nista vključeni; med. odprta telesna poškodba poškodba z rano; odprta rana rana, ki je v neposredni zvezi z zunanjim svetom; odprta tuberkuloza tuberkuloza, pri kateri so v izpljunku bacili; odprto zdravljenje opeklin, ran zdravljenje opeklin, ran brez povoja; navt. odprta luka luka, v katero je dostop mogoč ob vsakem času; soc. odprt družbeni sistem družbeni sistem, v katerem ni ovir za spreminjanje poklicnega, družbenega, razrednega položaja človeka; šport. odprta igra igra, pri kateri igrata obe moštvi predvsem napadalno; voj. odprto mesto mesto, ki ga vojskujoče se strani po sporazumu ne uničujejo, bombardirajo; prisl.: odprto gledati, opazovati; živeti odprto do vsega; sam.: zaveslal je daleč na odprto na odprto morje; na odprtem je hladno velo; hoditi po odprtem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
odslužíti in odslúžiti -im dov. (ī ú) - 1. v kmečkem okolju z delom nadomestiti dolžno plačilo za kaj: vsega posojenega denarja mu še ni odslužil; stanovanje in hrano jim je morala odslužiti
- 2. končati določen čas trajajočo obvezno dejavnost: odslužiti vojaški rok / ekspr. odslužiti vajensko dobo / pog. odslužiti kazen prestati
- 3. ekspr. izrabiti se, dotrajati: cesta je odslužila; stroji so že odslužili
// zaradi starosti postati nesposoben za delo: hotel se je znebiti hlapca, ki je že odslužil / ko je pes odslužil, ga je dal ustreliti
odslúžen -a -o: stari odsluženi viničarji; pohištvo je bilo staro in odsluženo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
ohladíti -ím dov., ohládil (ī í) - 1. narediti kaj hladno, mrzlo: ohladiti vino / nevihta je ohladila ozračje / ohladiti hrano na primerno temperaturo
- 2. povzročiti občutek hlada: veter mu je ohladil vročo glavo / sladoled jih je ohladil
- 3. ekspr. pomiriti, zmanjšati: to je nekoliko ohladilo njegovo navdušenje, strast; njegova ljubezen se je že ohladila / jeza se mu še ni ohladila
● ekspr. razgrajačem so ohladili kri v zaporu jih ukrotili; ekspr. ne gani se, sicer te ohladim ubijem; ekspr. ohladiti koga s palico nasilno, grobo ga ukrotiti
ohladíti se - 1. postati hladen, mrzel: juha, voda se je že ohladila; brezoseb. zadnje dni se je precej ohladilo / motor se je ohladil
- 2. dobiti občutek hlada: skoči v morje, da se ohladiš; v senci so se kmalu ohladili; ohladiti se pod prho
● ekspr. hitro se je ogrel za dekle in hitro se je tudi ohladil nehal čutiti do nje naklonjenost, ljubezen; ekspr. prvi mož se še ni ohladil (v grobu), že se je spet poročila hitro po moževi smrti se je spet poročila
ohlajèn -êna -o: ohlajeno ozračje; ohlajeno prijateljstvo; mleko je ohlajeno na štiri stopinje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
omrtvéti -ím dov. (ẹ́ í) postati neobčutljiv, brezčuten: roke in noge so mu omrtvele;
po injekciji so mu omrtvele mišice na obrazu;
sedel je nepremično, kakor da je omrtvel / omrtveti od strahu // ekspr. postati manj dejaven, manj delaven: v zadnjih letih je popolnoma omrtvelomrtvèl in omrtvél -éla -o: omrtveli deli telesa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
ordinárij -a m (á) - 1. knjiž. redni profesor: postati ordinarij; ordinarij za matematiko
- 2. rel. škof ali njegov namestnik, ki upravlja škofijo: odločitev ordinarija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pijàn -ána -o prid. (ȁ ȃ) - 1. ki zaradi zaužite alkoholne pijače ne govori, ne ravna normalno, razsodno: pijan človek se je opotekal po cesti; biti, postati pijan; gostje so že pijani; zmeraj je pijan; pijan je kot čep, klada, krava, pog. kot mavra zelo; ekspr. pijan do nezavesti zelo
// ki izraža, kaže tako stanje: pijani glasovi, koraki; zaslišal se je pijan smeh; ima motne, pijane oči / pijano veselje - 2. ekspr., z rodilnikom ki ima česa v tako veliki meri, da ne zna ravnati stvarno, čustveno neprizadeto: pijan moči; pijan, (od) ljubezni veselja; sreče, strasti sta pijana; bili so pijani zmage / pijan krvi
- 3. star. opojen: ta pijača je precej pijana; pijano vino
● tako je bil pijan, da je mački botra rekel da se ni zavedal, kaj dela; ekspr. (belega) kruha je pijan zaradi izobilja je objesten, predrzen; motal se je okrog mize kot pijana muha nenačrtno, mlahavo; ekspr. pijana veselica veselica, ki mineva, poteka v pijanosti; preg. kar trezen človek misli, pijan govori v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje
pijáno prisl.: pijano gledati, se opotekati, plesati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pionír -ja m (í) - 1. član pionirske organizacije: biti, postati pionir; pionirji in mladinci / pionir prometnik ki skrbi zlasti za varen prehod otrok čez prometno ulico
// Zveza pionirjev družbenopolitična organizacija za otroke od sedmega do štirinajstega leta - 2. šport. kdor je vključen v športno društvo in je star približno od deset do štirinajst let: nastop pionirjev in mladincev
- 3. ekspr., navadno s prilastkom kdor prvi ali med prvimi
- a) pride v do takrat še ne poznane, ne zavzete kraje, osvajalec: sprejem naših alpinističnih pionirjev
- b) začne delovati, ustvarjati na novem, neznanem področju znanosti, tehnike; pobudnik, začetnik: on je pionir slovenskega športnega letalstva; v raketni tehniki so bili med pionirji; jugoslovanski filmski pionirji; pionirji partizanskega gibanja; pionir plastične kirurgije / ta pesnik je pionir svobodnega verza
♦ voj. vojak, izurjen zlasti za postavljanje ovir in opravljanje utrjevalnih del
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
písmen -a -o prid. (ȋ) - 1. ki zna pisati in brati: pismeni ljudje; biti, postati pismen; obnaša se, kakor bi ne bil pismen / ekspr. je zelo pismen z lahkoto, veliko piše, objavlja
- 2. ki je pisan, zapisan: pismeni ukaz; dobiti pismeno ponudbo; pismeno poročilo / pismeni izdelki učencev / pismeni izpit izpit, pri katerem so odgovori pismeni; pismeno računanje računanje z zapisovanjem računskih operacij
● ostala sta v pismenih stikih dopisovala sta si
písmeno prisl.: pismeno izraziti, zahtevati; ugovore lahko sporočite pismeno ali ustno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
počrnéti -ím dov. (ẹ́ í) postati črn, temen: olupljen krompir hitro počrni / obraz mu je na soncu počrnel // ekspr. postati umazan: lasje so mu počrneli od dima; srajca je počrnela od prahupočrnèl in počrnél -éla -o: počrnele roke, stene; počrnelo lice, srebro
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
podést -a m (ẹ̑) - 1. večja ploskev med stopnicami ali na koncu stopnic; stopniščni počivalnik, stopniščni presledek: postati na podestu; stopnice s podesti / stopniščni podest
- 2. arhit. dvignjeni del tal, poda: s podestom pregrajena dvorana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pogrézniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. premakniti z višjega mesta, položaja na nižjega; spustiti: pogrezniti krsto v grob; pogrezniti vedro v vodnjak
// redko narediti (bolj) globoko; poglobiti: pogrezniti strugo; jama se je pogreznila - 2. nav. ekspr., v zvezi z v izraža povzročitev stanja, kot ga določa samostalnik: glasba ga je pogreznila v spanje; pogrezniti se v nezavest; vas se je pogreznila v tišino
// spraviti, pahniti: spoznanje ga je pogreznilo v grozo; sporočilo ga je pogreznilo v obup; pogrezniti se v žalost
pogrézniti se nav. ekspr. - 1. postati nižji: blazine so se pod njim kar pogreznile / tla so se ponekod pogreznila
// pomakniti se v navpični smeri navzdol: hiša se je nekoliko pogreznila / do kolen se je pogreznil v sneg / v mehkem naslanjaču se je globoko pogreznil; čoln se je pogreznil potonil, potopil - 2. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: znova se je pogreznil v branje; pogrezniti se v delo, učenje / pogreznil se je v svoje misli; od tedaj se je še bolj pogreznil vase
● knjiž. dan se je pogreznil v preteklost minil, se iztekel; izginil je, kot bi se v zemljo pogreznil nenadoma, nepričakovano; ekspr. najrajši bi se pogreznil sto klafter globoko zelo me je sram
pogréznjen -a -o: pogreznjen čoln; vas je pogreznjena v temo; pogreznjen v delo; vase pogreznjeni ljudje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pogúmen -mna -o prid., pogúmnejši (ú ū) - 1. ki si upa storiti kaj kljub težavam, nevarnosti: pogumen človek se tega ne bo bal; to je pogumna deklica; biti, postati pogumen / pogumni vojaki hrabri
// ki izraža, kaže pogum: pogumen korak, pogled; pogumne besede; pogumno dejanje - 2. ki vzbuja pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti; drzen: pogumna metafora, misel
pogúmno prisl.: pogumno iti, korakati; pogumno odgovoriti; pogumno prenašati trpljenje; pogumno stopiti pred koga / le pogumno; sam.: le najpogumnejši so nadaljevali pot
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pohudíčiti -im dov. (í ȋ) pog., v zvezi z ga narediti napako: bal se je, da ga ne bi kje pohudičilpohudíčiti se ekspr. - 1. postati hudoben, zloben: po tistem dogodku se je ves pohudičil
- 2. izjaloviti se: česar se loti, vse se mu pohudiči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pojáviti se -im se dov. (á ȃ) - 1. navadno s prislovnim določilom izraža začetek navzočnosti v prostoru ali času: na bojišču se je pojavila nova divizija; v gozdovih so se pojavili volkovi; kjerkoli se pojavi, povsod so ga veseli kamor pride
// na trgu so se pojavili novi izdelki / v tovarni so se pojavili tatovi, ki jih dolgo niso mogli odkriti so bili
// v dvajsetih letih 19. stoletja se je pojavil Prešeren začel ustvarjati, objavljati; v pesmi se ta beseda pojavi petkrat je zapisana, navzoča; v tisku so se pojavile ostre kritike bile objavljene, so izšle
// s prihodom na določeno mesto, področje postati viden, zaznaven: na nebu se je pojavilo jutranje sonce; na radarju se je pojavila podmornica / na pragu se je pojavil neznanec / na obzorju se je pojavilo kopno - 2. nav. 3. os. izraža začetek obstajanja, bivanja: bolezen se je pojavila nenadoma; življenje se je pojavilo pred milijoni let / pojavile so se nove ideje, težave / publ.: zaradi nepravilne drže so se pojavile okvare so nastale; pojavila se je druga svetovna vojna začela se je
// ob teh besedah so se mu na čelu pojavile gube / publ. na jugoslovanskih odrih se je v zadnjem desetletju pojavilo nekaj dobrih komedij so jih igrali, uprizorili
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
poléči -léžem dov., polézi polézite; polégel polêgla; nam. poléč in polèč (ẹ́ ẹ̑) - 1. drug za drugim namestiti se, spraviti se v vodoraven položaj: ob strelu so vojaki polegli; polegli so in zaspali
// drug za drugim namestiti se, spraviti se v tak položaj zaradi spanja, počitka: popotniki so bili trudni in so zgodaj polegli / čreda je polegla / poleči k počitku - 2. priti iz normalnega v poševen, vodoraven položaj: visoka trava rada poleže / konju so uhlji polegli po glavi
- 3. knjiž., s prislovnim določilom razprostreti se, razširiti se nizko nad površino: dim je polegel po palubi; megla se je polegla po dolini
- 4. knjiž. z daljšo, širšo stranjo namestiti kaj pokonci stoječega na podlago: da se vreča ne bi prevrnila, jo je polegel / polegel ga je na klop in ga začel tepsti; mulovodci so polegli mule
- 5. skotiti, povreči: psica, svinja je polegla pet mladičev / nizko polegla je že tri pankrte rodila
● pazi, da svinja mladičev ne poleže povzroči poškodbe, smrt mladičev, ležeč na njih; star. v vasi je poleglo že deset prašičev poginilo; nar. tolminsko do kosila poležem vso travo pokosim; ekspr. polegel je že marsikatero žensko imel je že z marsikatero žensko spolni odnos; star. mraz ga je tresel, da je moral poleči leči
poléči se - 1. postati manj intenziven, manj izrazit: boj, jeza, nevihta se poleže / ponoči se je življenje v mestu poleglo / govorice so se kmalu polegle / razburkano morje se je poleglo se je umirilo; brezoseb. ko sem to slišal, se je v meni poleglo
- 2. preiti iz lebdečega stanja na površino česa, na dno: blato se je poleglo na dno / prah se je polegel
● posedi malo, da se kosilo poleže da želodec začne normalno prebavljati; suh sneg, zrahljana zemlja se kmalu poleže usede, posede; ekspr. tam se svet nekoliko poleže postane bolj položen, raven
polégel -êgla -o: polegle strasti so se spet budile
poléžen -a -o: kdaj je bil pes poležen; dlaka ni poležena, ampak stoji pokonci; po nevihti je bilo žito poleženo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pomiríti -ím dov., pomíril (ī í) - 1. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da se kdo preneha razburjati, vznemirjati: prijatelj ga je skušal pomiriti; pomiriti bolnika; fantje so se sprli, pa so se kmalu pomirili; pomiri se, saj ni tako hudo / pomiriti javnost; publ. pomiriti razburjene duhove / pomiriti svojo jezo; pomiriti si vest, živce
- 2. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga: pomiriti sprte sosede; le s težavo ju je pomiril; pomiriti se brez pravde; pomiril se je z očetom / pomiriti prepire, spore / pomiriti demonstrante
- 3. povzročiti stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti: delo ga je pomirilo; šel je na deželo, da bi se pomiril
// povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: kamilični čaj pomiri krče; želodec se mu je pomiril / bolečina se je pomirila / razburkano morje se je pomirilo umirilo
pomiríti se - 1. postati miren, umirjen: otroci se okrog sedmega leta pomirijo
- 2. publ. sprijazniti se: ni se mogel pomiriti s porazom; pomiriti se z usodo, življenjem
pomírjen -a -o: pomirjen človek; pomirjena vest; prisl.: pomirjeno se je ozrl po domačih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pomorščák -a m (á) - 1. kdor je zaposlen v pomorstvu: postati pomorščak; narod pomorščakov / radijska oddaja o morju in pomorščakih
- 2. kdor plove po morju, zlasti v raziskovalne namene: pomorščaki so prispeli na južni tečaj; odkritja pomorščakov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
poprijéti -prímem dov., poprijél; nam. poprijét in poprijèt (ẹ́ í) - 1. napraviti enega od gibov pri izmeničnem prijemanju zaradi premikanja: ne obračaj volana samo z eno roko, poprimi; še enkrat poprijeti vrv in povleči
// prijeti, navadno močneje: poprijeti palico, sabljo / poprijeti kovček / trdo je moral poprijeti konje; plesalci so se poprijeli in zaplesali / poprijeti s kleščami / poprijeti za veslo prijeti - 2. nav. ekspr. začeti delati, pomagati delati, navadno bolj: ni vedel, kje naj poprime; vsi morajo poprijeti; v drugi polovici leta bo treba poprijeti / poprijeti na kmetiji, pri hiši / on poprime za vsako delo
// začeti, navadno za kom- a) peti: kmalu so poprijeli še drugi; poprijeti napev; poprijel je s tenorjem; pevci so tiho poprijeli
- b) govoriti: sosed je hitro poprijel / tudi meni se tako zdi, je zaupno poprijel / knjiž. čez nekaj časa je poprijel besedo gost
- 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: poprijela me je želja, da bi pobegnil; tako razpoloženje ga še ni poprijelo
poprijéti se nav. ekspr. oprijeti se, opreti se: v zadnjem trenutku se je poprijel; poprijel se je veje, za vejo
// s širokim pomenskim obsegom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: poprijeti se drugačnega gospodarjenja; poprijel se je politike, učenja
● star. domišljavost se ga je poprijela postal je domišljav; star. poprijeti se nove pisave začeti jo uporabljati; šalj. poprijeti se šivanke postati krojač
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
posušíti -ím dov., posúšil (ī í) - 1. narediti suho: posušiti kruh za drobtine; posušiti meso, sadje, zelenjavo; na soncu je perilo hitro posušila / sonce posuši meglo
- 2. ekspr. izčrpati, oslabiti: težko delo jo je posušilo; skrbi so ga čisto posušile
- 3. ekspr. povzročiti, da kdo česa nima več: njene besede so mu posušile upanje
● ekspr. rad bi ji posušil solze, če bi mogel odvzel trpljenje, žalost; jo potolažil; ekspr. celo steklenico vina je posušil popil
posušíti se - 1. postati suh: kopalna obleka se je kar na njej posušila; seno se je v vetru hitro posušilo / od žeje se mu je posušilo grlo; drevo se je posušilo prenehalo rasti
// kot podkrepitev naj se mi jezik posuši, če sem to rekel - 2. ekspr. zelo shujšati: v taborišču je osivel in se posušil
- 3. knjiž., ekspr. miniti, prenehati: ljubezen se je hitro posušila
● ekspr. od žalosti so se ji posušile solze ne more več jokati; ekspr. nobene fantazije nima, čisto se je posušil postal dolgočasen, pust; ekspr. tiskarsko črnilo se po zadnji aferi še ni posušilo, pa je že nova na vrsti komaj so nehali pisati o njej
posušèn -êna -o: posušen kruh; posušene mladike; na soncu posušena opeka; komaj posušene solze; posušena zelenjava; posušeno meso, sadje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
potegníti in potégniti -em dov. (ī ẹ́) - 1. s sunkovitim gibom spraviti
- a) bližje k sebi: potegniti otroka na prsi; potegniti vrv gor; potegniti plezalca navzgor / potegnil je krožnik k sebi in začel jesti
- b) iz česa, s česa: potegniti žebelj iz deske; iz morja so potegnili polno mrežo rib; potegniti meč iz nožnice; potegniti nit iz tkanine; potegnil je voz izpod kozolca; otrok je potegnil prt z mize; potegniti kožo z živali odreti žival
// potegnila je denarnico iz torbice vzela; potegniti roke iz žepa - c) na drugo mesto, v drug položaj: potegniti klop v senco; potegniti zavese skupaj / potegniti klobuk čez oči; potegnila je krilo čez kolena; potegniti si ruto na oči; ekspr. potegnila je obleko nase se hitro oblekla; sonce sije v sobo, potegni rolete spusti
// potegnil ga je v kot in mu nekaj pripovedoval
- 2. krajši čas vleči: potegniti za vrv / potegniti za zvonec / potegnil ga je za rokav
- 3. premakniti kaj po površini: potegniti s čopičem po zidu; potegniti z dlanjo po kolenih; potegniti z jezikom po čem; potegnila je z likalnikom po tkanini; potegniti z roko po čelu; z žebljem je potegnil po zidu in naredil prasko / potegniti z glavnikom, s prsti skozi lase
- 4. s sunkovitim gibom spraviti v delovanje: potegniti ročico, zavoro / potegniti vodo v stranišču
- 5. s črtanjem narediti: potegniti črto; potegniti mejo na zemljevidu
- 6. navadno z močnim vdihom zajeti in spraviti vase: potegniti dim iz cigarete / močno potegniti cigaro / pog.: potegnil je požirek vina izpil; potegniti iz steklenice
- 7. začeti peljati, voziti: konj je težko potegnil naloženi voz / avtobus, vlak je že potegnil / žarg. na ravni cesti malo bolj potegnem hitreje vozim
- 8. pog. odpeljati: te bom jaz potegnil na postajo; z novim avtomobilom so se potegnili na izlet
- 9. pog. speljati, napeljati: čez travnik so potegnili novo cesto; potegniti elektriko in vodovod do hiše; okoli vrta bom potegnil ograjo naredil; potegniti vrv med dvema koloma napeti
- 10. nav. ekspr. povzročiti, da traja kaj dalj časa: predavatelj je potegnil predavanje; diskusija se je potegnila čez poldan / zjutraj je potegnil s spanjem spal dalj kot navadno
- 11. začeti pihati, vleči: potegnil je močen veter; brezoseb. hladno je potegnilo
- 12. ekspr., navadno v zvezi z v spraviti koga, navadno brez njegove vednosti, privolitve, v položaj, stanje, v katerem je osebek: potegnili so ga v nevarno pustolovščino; slaba družba ga je potegnila za seboj
- 13. žarg. nalagati, prevarati: spet ga je potegnil
- 14. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: potegniti jo spat; brez slovesa jo je potegnil od doma / čez mejo jo je potegnil odšel je ilegalno v tujino
- 15. pog. dobiti, prejeti denar: potegnil je lep honorar; za nastop potegne do deset tisoč dinarjev
● ekspr. potegnil je črto pod svojim dosedanjim življenjem napravil je obračun, pregled nad njim; pog., ekspr. potegnil je (ta) kratko stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; težko je potegniti mejo med zdravo presojo in domišljijo ugotoviti, kaj sodi k enemu in kaj k drugemu; ekspr. potegniti komu mreno z oči omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je; pog. selitev bom še malo potegnil odložil; pog. potegniti zadrgo zapeti, zapreti; žarg. avto potegne tudi do sto petdeset kilometrov njegova največja hitrost je 150 km na uro; ekspr. potegnil ga je iz gnoja rešil iz težkega položaja; ekspr. potegniti koga iz naftalina narediti, da kdo spet nastopa, se omenja v javnosti; žarg. potegniti bankovec iz obtoka vzeti; publ. iz razprave lahko potegnemo nekaj sklepov naredimo; ekspr. sončen dan me je potegnil na sprehod povzročil, da sem odšel na sprehod; star. potegniti za meč začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. potegniti koga za nos prevarati, ukaniti; ekspr. treba ga bo potegniti za ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj; kaznovati ga sploh; pog. ob tem dogodku je potegnil s sestro, ne z bratom izrazil, da se strinja z njo in jo podpira; ekspr. z zgodbo je potegnil za seboj vse poslušalce povzročil, da so ga pazljivo poslušali
potegníti se in potégniti se - 1. postati daljši, podaljšati se: krilo se je na eni strani potegnilo; sence so se potegnile / kolona se je potegnila / pog. dan se je že precej potegnil
- 2. pog. zrasti: v nekaj letih se je zelo potegnil
- 3. pog. umakniti se: čete so se potegnile v ozadje / ko je bilo treba izpolniti obljubo, se je potegnil nazaj
- 4. pog. zavzeti se, posredovati: potegniti se za prijatelja
● ekspr. letos se je jesen potegnila jesensko vreme traja dalj kot navadno; ekspr. obraz se mu je potegnil z mimiko na obrazu je izrazil razočaranje, žalost; ekspr. po udarcu z bičem se je potegnila po hrbtu rdeča proga je nastala; ekspr. iz grma se je potegnila lisica stekla; ekspr. blisk se je potegnil čez nebo švignil; ekspr. čez travnike so se potegnile megle nad travniki so megle; pog. po tem dogodku se je potegnil vase postal nedostopen, nepriljuden; pog. oprijel se je veje in se potegnil kvišku vzpel
potegnívši zastar.: skušala ga je zadržati, potegnivši ga za suknjič
potégnjen -a -o: tudi on je bil potegnjen v afero; ravno potegnjena črta; potegnjena postava; nogavice, potegnjene do kolen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
potrebováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. biti v stanju, ko mora kaj imeti
- a) za zadovoljivo opravljanje določene dejavnosti: potrebovati denar, potrdilo; za pisanje potrebuje papir in pero; kraj potrebuje novo šolsko poslopje; nakupil je vse, kar potrebuje za šolo / potreboval je precej časa, da je stvar dokončal porabil; pri hoji ne potrebuje več palice je ne uporablja; do doma potrebuje dve uri
- b) za normalno obstajanje, življenje: rastline potrebujejo veliko vlage; ima vse, kar potrebuje; on le malo potrebuje
- 2. biti v stanju, ko mora kaj dobiti glede na pomanjkanje česa, okoliščine: zelo potrebuje novo obleko; kraj že dolgo potrebuje vodovod / izsušena zemlja potrebuje dež
// zlasti z glagolskim samostalnikom biti v stanju, ko mora postati deležen dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: bolnik potrebuje mir in počitek / ekspr. ne potrebujem vaše tolažbe ne maram, ne želim
// ekspr.: stroj potrebuje popravilo je treba popraviti; ta trditev ne potrebuje pojasnila je jasna, razumljiva - 3. biti v stanju, ko je prisotnost koga zaželena, koristna: kadar ga potrebuje, ga pokliče; pravi, da ne potrebuje nikogar; družina ga zelo potrebuje / delovna organizacija potrebuje novih delavcev; vznes. revolucija potrebuje take može
● ekspr. hiša potrebuje moške roke za nekatera dela je potreben moški; neustalj. ne potrebuje priti k vaji ni mu treba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
povrátnik -a m (ȃ) - 1. kdor se iz kraja začasnega bivanja vrne domov: ameriški povratnik je; vojni povratniki; povratniki iz taborišča, tujine / izseljenci povratniki
// kdor pride po ozdravljenju znova na zdravljenje iste bolezni v zdravstveni zavod: število povratnikov se je povečalo / alkoholiki povratniki - 2. jur. kdor je že bil obsojen, pa stori novo kaznivo dejanje: biti, postati povratnik; večkraten povratnik / delinkventni povratniki
♦ geogr. povratnik vzporednik 23,5° severne in južne geografske širine; južni povratnik vzporednik, po katerem se sonce ob svojem zimskem obratu navidezno premika; kozorogov povratnik južni povratnik; rakov povratnik severni povratnik; severni povratnik vzporednik, po katerem se sonce ob svojem poletnem obratu navidezno premika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
prefékt -a m (ẹ̑) - 1. zastar. vzgojitelj (v internatu): mesto prefekta
- 2. zlasti v Italiji in Franciji najvišji upravni uradnik v provinci, departmaju: postati prefekt
- 3. zgod., pri starih Rimljanih visok upravni uradnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
preglasíti -ím dov., preglásil (ī í) postati bolj slišen od koga, česa: hrup motorja je preglasil njene klice na pomoč;
grmenje je preglasilo njegove korake;
orkester je preglasil solista // ekspr. postati pomembnejši, močnejši od česa: končno je resnica preglasila laž; spomin na očetove besede je preglasil vse drugo / z dokazi preglasiti trditevpreglašèn -êna -o: preglašeno govorjenje
♦ lingv. preglašeni samoglasniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
prejéti préjmem dov., prejmíte tudi préjmite; prejél; nam. prejét in prejèt (ẹ́ ẹ́) postati imetnik, navadno česa poslanega: včeraj sem prejel tvoje pismo / prejeti dopis; prejeti pošto, telegram / prejeti knjigo v dar dobiti // postati deležen česa: prejeti nagrado, odlikovanje; prejeti pohvalo / končno je prejel zasluženo kazen je bil kaznovan
♦ šport. prejeti golprejét -a -o: prebrati prejeto pošto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
prepustíti -ím dov., prepústil (ī í) - 1. dati komu pravico, možnost, da dobi kaj, do česar ima določeno pravico osebek: prepustiti hišo sinu; prepustiti komu sobo za dva meseca / kralj je moral prepustiti prestol sinu / prepustiti besedo drugemu diskutantu / prepustiti v last, uporabo
♦ jur. prepustiti komu uporabo, uživanje česa - 2. dopustiti, da dobi, ima kdo drug to, kar izraža samostalnik: prepustiti svoje dekle drugemu; prepustiti funkcijo drugemu; tekač je moral prepustiti prvo mesto boljšemu tekmovalcu / prepustiti pobudo, vodstvo tekmecu / redko prepustiti komu tekmo brez boja predati
- 3. narediti, da se mora, more namesto osebka kdo drug ukvarjati s kom: prepustil je goste ženi, sam pa odšel na sestanek
// z glagolskim samostalnikom narediti, da mora, more namesto osebka kdo drug narediti, opravljati kako delo: prepustiti nego bolne matere sestri / prepustil je ženi, da gospodari na kmetiji, sam pa odšel v tujino / prepustiti otroka v varstvo sosedi - 4. z glagolskim samostalnikom dati komu drugemu možnost, da naredi, opravlja kako dejanje: prepustiti odločitev bratu; prepustiti sodbo bralcu / prepusti stvar meni, pa bo kmalu opravljena / zakon je prepustil določitev višine prispevka občinam
- 5. dopustiti, da kaj drugega odloča o čem, vpliva na kaj: tako pomembne stvari ne smemo prepustiti naključju, dobri volji koga / to vprašanje moramo prepustiti zgodovini
- 6. ne narediti ničesar
- a) da bi se spremenil določen položaj, oviralo določeno dejanje: prijel jo je za roko in ona mu jo je prepustila / ekspr. spet mu je prepustila svoje ustnice
- b) da bi se spremenilo stanje, delovanje koga: prepustiti koga revščini / prepustiti koga počasnemu umiranju / prepustiti koga njegovim mislim
- 7. star. predreti: prepustiti gnojno bulo; žulj se je prepustil
● ekspr. skrb za to kar meni prepusti za to bom (po)skrbel jaz; ekspr. delam prav ali narobe, to kar meni prepusti o tem ne sodi; ekspr. prepustiti kaj pozabljenju pozabiti kaj; ekspr. prepustiti koga samemu sebi, usodi ne poskrbeti zanj, ne pomagati mu
prepustíti se - 1. ne narediti ničesar, s čimer bi se nasprotovalo, upiralo
- a) določenemu dejanju koga: prepustila se je njegovemu objemu / čutil je, da se mu je plesalka popolnoma prepustila / ekspr. prepustiti se skrbnim rokam bolniške sestre
- b) določenemu delovanju česa: dvignil je veslo in se prepustil toku, valovom; ekspr. legel je na obalo in se prepustil soncu začel uživati v sončenju, začel se sončiti
// prepustiti se splošnemu navdušenju
// dopustiti, da nastopi odnos popolne odvisnosti: prepustiti se strastem / prepustil se je mamilom
- 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop
- a) stanja osebka, kot ga določa samostalnik: prepustiti se obupu, žalosti
- b) navadno z glagolskim samostalnikom intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: prepustiti se sanjarjenju / prepustil se je veselim mislim
prepustívši zastar.: prepustivši konja hlapcu, je odšel v grad
prepuščèn -êna -o: biti prepuščen sam sebi; obnoviti za majhno odškodnino prepuščeno skladišče
● ekspr. biti na milost in nemilost prepuščen komu postati, biti od koga popolnoma odvisen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
prešéren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) - 1. zelo sproščen, veselo razpoložen: prešeren fant; biti, postati prešeren; prešerna družba / prešerna mladost; biti prešerne volje; pren., ekspr. prešerni sončni žarki
// ki vsebuje, izraža veliko sproščenost, veselo razpoloženje: prešerno petje in vriskanje / prešeren smeh; prešerne oči - 2. star. objesten, predrzen: prešeren otrok; biti prešeren in svojeglav / prešerno dejanje, govorjenje
prešérno prisl.: prešerno se zasmejati, zavriskati; prešerno na uho pomaknjena kučma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
prevládati -am dov. (ā) - 1. nastopiti kje v večjem številu, v večji količini kot kaj istovrstnega ali sorodnega: med priseljenci so prevladali rudniški delavci; na tem področju so prevladali iglavci / kmalu je na obzorju prevladala rožnata barva
// postati bolj razširjen kot kaj istovrstnega ali sorodnega: v teh krajih je prevladala nemščina / prevladalo je mnenje, prepričanje o nujnosti teh ukrepov; ta zavest je končno prevladala
// dobiti pomembnejši položaj kot kaj istovrstnega ali sorodnega: v prvih razredih je prevladal pouk materinščine / ta organizacija je skušala prevladati nad drugimi - 2. preh., knjiž. prevzeti, premagati: prevladal ga je ponos; ženo je prevladal obup
prevládan -a -o: ta smer v filozofiji je že prevladana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
priblížati -am dov. (ȋ) - 1. spraviti v večjo bližino česa, zraven česa: previdno je približal svojo roko njeni; vozilo je preveč približal robu cestišča / približal je njen stol k mizi primaknil, pomaknil; približala si je svetilko, da bi bolje videla
- 2. narediti, povzročiti, da postane kaj komu bolj dostopno, razumljivo: s slikami jim je hotel približati neznane kraje; v predavanju jim je približal razmere v svoji deželi; približati ljudem moderno umetnost / približati kulturne dobrine delovnim ljudem omogočiti jim uživati jih
- 3. narediti, da je kaj bolj ustrezno čemu: približati šolo življenju, vsebino pouka praktičnim potrebam
priblížati se - 1. priti bližje čemu v prostoru: četa se je približala prvim hišam; vsak dan se je približal cilju za dvajset kilometrov; boječe se mu je približal in ga ogovoril / približati se na doseg roke, na dva metra, na streljaj / gozd se širi in se vsako leto nekoliko približa dolini; zdelo se mu je, kot da so se zvezde približale zemlji
- 2. priti časovno bližje: večer se je približal; hitro se je približal čas odhoda
- 3. vzpostaviti prijazno razmerje s kom: rad bi se približal tej deklici; znal se je približati mladim ljudem; nikoli jima ni uspelo, da bi se približala drug drugemu
- 4. postati kakorkoli podoben, soroden: približal se je svojemu idealu / stališča držav so se na konferenci nekoliko približala
- 5. priti do tega, da se kaj skoraj doseže: v storilnosti se približati evropskemu povprečju / publ. Olimpija se je s to tekmo približala favoritu / približati se resnici skoraj jo spoznati, dojeti
● publ. temu delu se je približal nestrokovno se ga je lotil; igralka se je zelo približala dramatikovi zamisli glavne junakinje njena igra, interpretacija je ustrezala
približávši zastar.: približavši se vasi, je opazil ogenj
priblížan -a -o: predmeti na sliki so videti približani; kultura mora biti približana delavcem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
prikázati tudi prikazáti -kážem dov. (á á á) - 1. z določenim dejanjem narediti, da kdo lahko kaj vidi, spozna: prikazati delovanje naprave; skupina je prikazala reševanje izpod plazov; s poskusom je skušal prikazati, da je pravilo splošno veljavno / publ., z oslabljenim pomenom igralci so prikazali dobro igro so igrali dobro
// z določenimi sredstvi, na določen način narediti, da kdo lahko kaj spozna, izve: prikazati razmere v deželi; pisatelj je v umetniški obliki prikazal tragedijo Pohorskega bataljona; z diagrami prikazati poslovanje; grafično prikazati; nazorno, stvarno prikazati / prikazal ga je v najboljši luči / redko obračun bo prikazal stanje pokazal
// z oslabljenim pomenom: prikazal ga je kot nesposobnega človeka; njegovo ravnanje so prikazali kot nespametno; prikazali so ga za neresnega / film je prikazal življenje rudarjev - 2. s posebnimi napravami povzročiti, da postane slikovni zapis filmskega dela viden: film bodo prikazali tudi na mednarodnem festivalu
prikázati se tudi prikazáti se - 1. s prihodom na določeno mesto postati za koga viden, opazen: utapljajoči se se je prikazal na površju; na pragu se je prikazala neznana ženska; med vrati se je prikazal starejši človek / izza ovinka se je prikazal avtobus je pripeljal; sonce se bo kmalu prikazalo izza gore bo vzšlo; ekspr. zagrozil mu je, naj se ne prikaže več domov ne pride
// pojaviti se, začeti obstajati kje (vidno, opazno): na televizijskem zaslonu se je prikazal napovedovalec / na listih se je prikazala plesen / na obrazu se mu je prikazala rdečica zardel je - 2. po ljudskem verovanju pojaviti se v čutno zaznavni obliki kljub nematerialni naravi: duh umorjenega kralja se je še nekajkrat prikazal / v sanjah se ji je prikazal pokojni mož
♦ rel. Marija se je večkrat prikazala
prikázan -a -o: dobro prikazano življenje; nekatera dejstva so pomanjkljivo prikazana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
privések -ska m (ẹ̑) - 1. navadno z verižico pritrjeni del okrasnega predmeta: uhani s priveski
- 2. ekspr. kar je s čim povezano tako, da nima lastne pomembnosti, samostojnosti: ta država noče postati le privesek kake velesile / vzgojnost je le privesek njegovega pisanja nepotreben, odvečen dodatek
♦ anat. možganski privesek hipofiza; filat. znamka s priveskom z nazobčanim delom, navadno s priložnostnim besedilom ali sliko, ki se drži znamke; med. privesek kar se drži česa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
prodréti -drèm dov., prodŕl (ẹ́ ȅ) - 1. s prislovnim določilom priti kam, premagujoč ovire: prodreti do dna jame / do tu so prodrli predniki današnjih Slovencev / voda lahko prodre tudi sem / vpitje je prodrlo do bolnika v sobi
// z vojaško silo, bojem priti kam na nasprotnikovo ozemlje: četa je prodrla skoraj do središča mesta; prodreti globoko na sovražnikovo ozemlje
// šah., šport. priti mimo nasprotnika kam v smeri proti določenemu cilju: prodreti do gola, koša / poskusiti prodreti s kmetom - 2. s prislovnim določilom zaradi delovanja določene sile priti v kako snov ali iz nje: konica noža ni prodrla v les / kmalu bodo prodrli prvi kočniki
- 3. priti skozi kaj ovirajočega: skozi oblake je prodrlo nekaj sončnih žarkov / zastar. kol je prodrl ledeno skorjo predrl, prebil
- 4. ekspr., s prislovnim določilom pojaviti se na drugem mestu, področju, premagujoč ovire: koloradski hrošč je po vojni hitro prodrl tudi k nam / dogodek je že prodrl v časopise / podjetje je prodrlo na tuje tržišče
- 5. ekspr. uveljaviti se, uspeti, premagujoč ovire: upam, da bo prodrl naš kandidat / z načrtom, predlogom ni prodrl
// uveljaviti se, postati priznan, premagujoč ovire: to mnenje, prepričanje je prodrlo; resnica bo zagotovo prodrla - 6. s prislovnim določilom spoznati po postopnem, težavnem odkrivanju: prodreti do dna, jedra zadeve; človek je že globoko prodrl v zakone narave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
prvák -a m (á) - 1. posameznik ali moštvo, ki na višjem ali končnem, odločilnem tekmovanju doseže prvo mesto: postati prvak; kolesarski, smučarski, šahovski prvak; prvak v boksu, hokeju, plavanju; publ.: osvojiti naslov prvaka; branilec naslova prvaka / državni, olimpijski, republiški, svetovni prvak
♦ šport. absolutni prvak ne glede na kategorijo - 2. nav. ekspr., navadno z rodilnikom kdor se posebno odlikuje v čem: prvak sodobne glasbe, proze / prvak znanja / prvak gledališča, opere
- 3. nav. mn. vodilni, najvplivnejši politiki na Kranjskem v drugi polovici 19. stoletja: vpliv prvakov; zborovanje prvakov / narodni prvaki
// v nekaterih državah ugleden, vpliven član organizacije, stranke: policija je aretirala več sindikalnih prvakov; prvak konservativne, liberalne stranke - 4. nav. mn., zool. najbolj razviti sesalci; primati: značilnosti prvakov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
puščávnik -a m (ȃ) - 1. rel. kdor živi iz verskih nagibov v samoti, proč od drugih ljudi: postati puščavnik; živi kot puščavnik osamljeno
- 2. ekspr. kdor živi osamljeno, proč od drugih ljudi: ne bodi tak puščavnik, pojdi z nami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
rahítičen -čna -o prid. (í) - 1. ki ima rahitis: rahitičen otrok; postati rahitičen; rahitično tele / rahitične spremembe na kosteh
- 2. ekspr. šibek, slaboten: ob cesti so rastli rahitični topoli / rahitična svetloba je razsvetljevala sobo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
razblíniti -im dov. (í ȋ) nav. ekspr. - 1. narediti, povzročiti, da česa ni več: njegove besede so razblinile dvome, pomisleke
- 2. knjiž. narediti, da kaj ni zgoščeno, jedrnato: taki vložki pripoved razblinijo
razblíniti se - 1. prenehati biti, obstajati: megla se je že razblinila / obrisi gor so se razblinili v večernem mraku / privid se je razblinil v nič
// izginiti, miniti: sanje o sreči so se razblinile; njegova slava se bo hitro razblinila / jeza, navdušenje se razblini - 2. knjiž. postati neizrazit, nejasen: v nekaterih umetnostnih smereh se forma razblini
razblínjen -a -o: razblinjeno veselo pričakovanje; nekateri opisi so zelo razblinjeni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
razgrníti in razgŕniti -em dov. (ī ŕ) - 1. narediti, da kaj pride v položaj, ko ima veliko, največjo površino: razgrniti časopis, zemljevid; razgrnil je pismo in ga začel brati
// narediti, da kaj v takem položaju pride na kako površino: razgrniti pregrinjalo čez kip; razgrniti preprogo pred posteljo; razgrniti papir po pohištvu; pren., pesn. noč je razgrnila svoja krila nad mesto - 2. narediti, da kaj zavzame čim večjo površino: razgrniti seme, žerjavico; razgrniti hruške, krhlje na leso
- 3. narediti, da kaj ni več skupaj, na kupu: ko je razgrnila suho listje, je zagledala gobe
// razmakniti: nekoliko so razgrnili zavese, da so videli na cesto / razgrniti veje / razgrniti tančico odgrniti - 4. publ. dati, postaviti na ogled: razgrniti načrte za nov poslovni center; javno razgrniti
♦ urb. razgrniti zazidalni načrt - 5. knjiž. pokazati, razkriti: v uvodu pisec razgrne tragedijo pesnikovega življenja; življenje se mu je razgrnilo v vsej svoji lepoti / film nam bo razgrnil mesto in njegovo zgodovino predstavil
razgrníti se in razgŕniti se nav. ekspr., s prislovnim določilom - 1. priti na kako površino, navadno veliko: čez dolino so se razgrnile megle
- 2. postati viden, pokazati se: nenadoma se je pred izletniki razgrnila vsa vas / pred nami se je razgrnil lep razgled; pren. vsa mladost se mu je razgrnila pred očmi
● knjiž. otrok se je v spanju razgrnil razkril, odkril; knjiž. medtem se je razgrnil mrak se je zmračilo
razgŕnjen -a -o: razgrnjen prt; pred nami je bilo razgrnjeno celo naselje; pismo leži razgrnjeno na mizi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
razgubíti se -ím se dov., razgúbil se (ī í) nav. ekspr. - 1. raziti se, navadno neopazno: radovedneži so se hitro razgubili / razgubili so se na svoje domove; fantje so se razgubili po hišah / ko bo prenehalo deževati, se bodo ljudje razgubili
// s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati- a) neviden: otroci so se razgubili med drevjem
- b) neslišen: klic se je razgubil v daljavi / koraki se razgubijo v noč
- 2. prenehati biti, obstajati: ko je vzšlo sonce, se je megla razgubila / posmehljiv izraz na njegovem obrazu se je razgubil
razgubíti redko izgubiti: žep se mu je raztrgal, zato je razgubil denar; dokumenti se ne smejo razgubiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
raziskríti -ím dov., razískril in raziskríl; raziskrèn (ī í) povzročiti, da se kaj iskri: raziskriti kremen / lunina svetloba je raziskrila snegraziskríti se - 1. postati iskriv: ponoči se je morje raziskrilo
- 2. pesn. prenehati iskriti se: nekoč se bodo zvezde raziskrile in ugasnile
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
razkoráčiti -im dov. (á ȃ) v zvezi z noge široko razmakniti: razkoračiti nogerazkoráčiti se - 1. široko razmakniti noge: razkoračiti se in se vzravnati; žival se razkorači / široko se razkoračiti
// s prislovnim določilom s široko razmaknjenimi nogami se postaviti, namestiti: prekrižala je roke in se razkoračila na pragu; zmagoslavno se je razkoračil vrh skale
// ekspr. oblastno, prevzetno se postaviti, namestiti: razkoračil se je sredi sobe, kot bi bila njegova - 2. ekspr. postati oblasten, prevzeten: v zadnjem času se je preveč razkoračila
● ekspr. vse to je naše, se je razkoračil oblastno, prevzetno rekel - 3. ekspr. razjeziti se, razburiti se: razkoračiti se nad otroki; tako se je razkoračil, da so onemeli
razkoráčen -a -o: razkoračen položaj; razkoračene noge; sedel je razkoračen; prisl.: razkoračeno stati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
razlíti -líjem dov. (í) - 1. nehote spraviti kaj tekočega iz posode na večjo površino: razliti juho, kavo po mizi; padla je in razlila mleko po tleh; kozarec se je prevrnil in vino se je razlilo / nesi previdno, da ne razliješ poliješ
- 2. knjiž., ekspr. oddati, razširiti v velikih količinah: sonce je razlilo svoje žarke po dolini; svetilka je razlila močno svetlobo po sobi; čez nebo se je razlila rdečkasta svetloba / prijetna glasba se je razlila po prostoru / noč je razlila svoj mir na zemljo
razlíti se - 1. tekoč čez rob se pojaviti na razmeroma veliki površini: reka se je ob povodnji razlila; razliti se čez bregove
- 2. ekspr. množično se premakniti z enega mesta na več mest: ljudje so se usuli iz dvorane in se razlili po cestah; množica se je razlila po trgu / čreda se je razlila po travniku in se začela pasti
- 3. ekspr. postati opazen, viden: veselje se mu je razlilo po obrazu / po licih se mu je razlila rdečica zardel je
● oko se mu je razlilo tekoča vsebina je iztekla iz njega; žolč se mu je razlil je iztekel iz žolčnega mehurja
razlít -a -o: mir, razlit nad vasjo; razlita kava, voda; po sobi je bila razlita močna svetloba; vino, razlito po tleh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
razprostréti -strèm dov., razprostŕl (ẹ́ ȅ) - 1. narediti, da kaj pride v položaj, ko ima veliko, največjo površino: razprostreti zemljevid / ptič je razprostrl peruti in vzletel / razprostreti dlani; razprostrla je roke v objem razširila
// knjiž. tulipan je razprostrl cvet se je razcvetel
// narediti, da kaj v takem položaju pride na kako površino: razprostreti odejo po travi
● ekspr. drevo je široko razprostrlo veje ima dolge, široke veje - 2. narediti, da kaj zavzame čim večjo površino: razprostreti lan, zrnje, da se suši
razprostréti se nav. ekspr., s prislovnim določilom - 1. priti na kako površino, navadno veliko: čez senožeti so se razprostrle velike sence / po nebu so se razprostrli temni oblaki; pren. nad trgom se je razprostrla noč
- 2. postati viden, pokazati se: pred njim se je razprostrl nov svet / tukaj se razprostre najlepši del doline je
razprostŕt -a -o: razprostrt časopis; razprostrt pavji rep; razprostrte peruti; razprostrta preproga
♦ bot. razprostrta relika; razprostrta zvončnica travniška rastlina z modrimi cveti v latastem socvetju, Campanula patula
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
razšopíriti -im dov. (í ȋ) postaviti v pokončen, štrleč položaj: vrabca sta razšopirila perje // s postavljanjem perja v pokončen, štrleč položaj narediti kaj bujno, košato: pav je razšopiril reprazšopíriti se - 1. dobiti pokončno, štrleče perje: petelin se je razšopiril in zakikirikal
- 2. ekspr. postati bahav, domišljav: fant se je prevzel in razšopiril
● ekspr. tak tako, se je razšopirila jezno, prezirljivo rekla; ekspr. razšopirili so se, kakor da so doma se udobno namestili neglede na druge
razšopírjen -a -o: razšopirjeni labodi; razšopirjeno perje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
razvíti -víjem dov. (í) - 1. narediti, da kaj preneha biti
- a) zavito: razviti knjigo, paket; razviti v papir zavit kruh
- b) navito: razvil je dva metra žice s koluta; sukanec se je razvil
- c) zvito: razviti lepak, trak; otroci so razvili zastavice in mahali z njimi / razviti jadra / razviti prejo
- 2. spremeniti, navadno v popolnejšo, bolj dovršeno obliko: razviti gospodarstvo, znanost; to vrsto slikarstva so visoko razvili; jezik se je v zadnjem stoletju zelo razvil; gospodarsko, kulturno se razviti / umetnik je razvil svoj stil / razviti osebnost; razvila je vse svoje sposobnosti / model, stroj so še razvili izpopolnili
// razviti moderen tehnološki postopek
// narediti, da kaj začne obstajati v veliki meri in se čim bolj uveljavi: razviti društveno dejavnost; razvili so močno propagando - 3. povezano pojasniti, prikazati kaj v popolnejši, natančnejši obliki: v knjigi je svoje misli, teze logično razvil; na kongresu so razvili svoj program
- 4. z rastjo doseči nastanek česa: solata razvije cvet, seme; ta rastlina razvije močne korenine
- 5. fot. osvetljen film ali fotografski papir obdelati s kemikalijami in tako posnetek narediti viden: razviti film, rentgenske plošče; vseh slik še ni razvil
● publ. ta avtomobil razvije veliko hitrost doseže; društvo je tedaj tudi razvilo prapor dobilo, prevzelo; ekspr. ladja je pravkar razvila jadra odplula; na novo odkritem otoku so razvili svojo zastavo v znamenje svoje navzočnosti, oblasti na otoku so izobesili, namestili svojo zastavo
♦ mat. razviti funkcijo v vrsto zapisati funkcijo v obliki vrste; šah. razviti figure postaviti jih z osnovnih polj na polja proti središču šahovnice
razvíti se - 1. postopno se spremeniti, navadno v popolnejšo, bolj dovršeno obliko: pri sesalcih so se možgani zelo razvili; nekateri organi se bolj razvijejo kot drugi / naselje se je razvilo v močno trgovsko mesto
// preiti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: bolezen se je hitro razvila / prijateljski odnosi med državama so se razvili in okrepili - 2. postati večji, močnejši, zrelejši: dekleti sta se lepo razvili; v tem letu se je precej razvil
// dobiti dokončno podobo: hitro, zgodaj se je razvila / fant se je razvil v moža / čas, v katerem se rastlina, žival razvije / ob skrbni negi se je mladič le razvil zrastel, dorastel - 3. s prislovnim določilom začeti obstajati kot rezultat določenega procesa, dogajanja: na poškodovanem mestu se je razvilo novo tkivo; na površini sira se razvije prevleka / dvojčka se lahko razvijeta iz enega jajčeca; iz bube se razvije metulj / ta mesta so se razvila v srednjem veku / slovanski jeziki so se razvili iz istega jezika / iz njega se bo razvil dober igralec, športnik / publ. ob eksploziji se razvije visoka temperatura se sprosti, nastane
- 4. z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: razvila se je zelo živahna razprava; pogovor se ni mogel prav razviti / zabava se je razvila v bučno razgrajanje
- 5. voj. prerazporediti se iz strnjene skupine v razpotegnjeno, navadno po širini: četa se je razvila po obronku gozda; razviti se v dolgo kolono / razviti se v strelce
● ni mogel verjeti, da so se stvari tako razvile da se je zgodilo tako, kot se je
razvít -a -o: razviti diapozitivi; takrat jezik še ni bil dovolj razvit; zavoj je ostal razvit na mizi; gospodarsko, industrijsko, kulturno razvite države; tehnično visoko razvita družba; spolno razvita samica; razvita tehnologija; bila je zelo razvita; nižje razvita bitja; pravilno razvito zobovje; telesno, umsko razvit
♦ ekon. razvita država država z visokim narodnim dohodkom; mat. razvita oblika funkcije oblika, zapis funkcije, v katerem je odvisna spremenljivka sama na eni strani enačbe; sam.: prepad med razvitimi in nerazvitimi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
razvodenéti -ím dov. (ẹ́ í) nav. ekspr. zaradi izgube bistvenih lastnosti, značilnosti postati manj kvaliteten, nekvaliteten: sladka pijača je čez poletje razvodenela;
strup se je razvodenel // postati vsebinsko prazen: članek je zaradi navajanja podrobnosti razvodenel / ta dejavnost je z leti razvodenela / njihove trditve so ob dejstvih razvodenele niso več prepričljiverazvodenèl in razvodenél -éla -o: razvodeneli pojmi; razvodenela kri; razvodenela razprava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
rdéčkar -ja m (ẹ̑) slabš. - 1. komunist, levičar: organizacijo vodijo rdečkarji; postati rdečkar / gozd je bil poln rdečkarjev partizanov
- 2. Indijanec: belci in rdečkarji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
résen -sna -o prid., résnejši tudi resnéjši (ẹ́ ẹ̄) - 1. v povedni rabi ki se ne šali, smeje: zakaj si tako resen; postati resen
// ki ne izraža, kaže veselosti: imeti resen obraz; resen pogled - 2. ki pri svojem ravnanju, odločanju upošteva samo pomembne stvari: resen človek; življenje ga je naredilo resnega; za svoja leta je kar preveč resna
// ki izraža, kaže tako ravnanje, odločanje: govoriti z resnim glasom; resno vedenje - 3. ki zavzeto, odgovorno izpolnjuje svoje naloge, dolžnosti: resen delavec, študent / za tako delo je potreben resen človek
// ki zahteva veliko mero zavzetosti, odgovornosti: resen študij; resno delo - 4. ki ne vzbuja smeha, veselega razpoloženja: resna pesem / igra ima resno vsebino
♦ muz. resna opera v 18. stoletju opera s tragično, junaško vsebino - 5. nav. ekspr. umetniško, vsebinsko bolj zahteven: bere samo resno literaturo / resna in zabavna glasba
- 6. ki se nanaša na zelo pomembne stvari: resen pogovor
// zelo pomemben: to je resno vprašanje / v svojem govoru je navedel nekaj resnih pomislekov - 7. ekspr. o katerem se domneva, da bo imel slabe, hude posledice: resen gospodarski položaj; resna bolezen; poškodba je precej resna / resna napaka, nevarnost
// hud, velik: zaplesti se v resen prepir; resna ovira
● ekspr. fant ima resne namene hoče, želi se poročiti; ekspr. nosi same resne obleke preprosto krojene, umirjenih barv
résno prisl.: resno in zavzeto delati; resno se držati; resno sta se sprla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
réven -vna -o prid., révnejši (ẹ́ ẹ̄) - 1. ki ima malo materialnih dobrin: reven človek; postati, biti reven; revna družina; revno prebivalstvo; reven kot cerkvena miš zelo
// revnejši deli mesta; revne vasi - 2. ki ima malo določene stvari: reven pašnik; revna in suha zemlja; revna nahajališča rude / z rudami, neustalj. na rudah revna država; izrazno reven jezik; pren. ker sem ostal doma, sem za nekaj doživetij revnejši
- 3. po vrednosti, količini zelo majhen: reven pridelek; revna pokojnina; revno plačilo / revna pomoč; revno čustvo, upanje
- 4. nav. ekspr. ki je slabe kakovosti: poslal ji je šopek revnih rož; pokrajina z revno travo / igra je precej revna
// ki ima nepomembno vsebino: reven izgovor; revna misel / revno pismo - 5. nav. ekspr. nerazkošen, skromen: revna hiša; revna obleka; revna oprema; revno kosilo
- 6. ekspr. vreden sočutja, pomilovanja: revna, zapuščena mati; vsa revna je obstala na pragu
- 7. star. slaboten, onemogel: klicala ga je z revnim glasom; bil je ves reven in shujšan; sram ga je bilo, ker ga je videla tako revnega
révno prisl.: revno živeti; biti revno oblečen; sam.: revni in bogati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
revolucionár -ja m (á) - 1. kdor si prizadeva za revolucijo ali sodeluje v njej: biti, postati revolucionar; naši predvojni revolucionarji; junaštvo revolucionarjev
- 2. nav. ekspr. kdor si prizadeva za veliko, hitro spremembo na kakem področju človekovega delovanja: revolucionarji v slikarstvu / v svojem ustvarjanju je premalo revolucionar je premalo revolucionaren
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
rézek -zka -o prid., rézkejši (ẹ́) - 1. močen, visok, neprijetno zveneč: rezek glas, pok; rezek smeh, žvižg; rezek žvenket stekla
- 2. nav. ekspr. ki se pojavlja
- a) v visoki stopnji, močni obliki: rezek okus, vonj; rezka barva; rezka bolečina / rezek mraz hud; rezek zrak ki vzbuja občutek hudega mraza
- b) v zelo izraziti obliki: rezka sprememba; rezko nasprotje
- 3. ki kaže nenaklonjen, nedobrohoten odnos zlasti z govorjenjem: po značaju je odkrit in včasih rezek; postati rezek / biti rezek v govorjenju
// ki izraža nenaklonjenost, nedobrohotnost: rezek humor; rezek odgovor
rézko prisl.: rezko se zasmejati, zažvižgati; telefon rezko zvoni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
režíja -e ž (ȋ) - 1. umetniško oblikovanje izvedbe dramskega, filmskega dela, radijske, televizijske oddaje: pripravljati režijo; dobiti nagrado za režijo; pomagati pri režiji; dobra, slaba režija; režija nove slovenske drame / filmska, gledališka režija; asistent režije pomočnik glavnega režiserja filma; tajnica režije / režija proslave / delo bodo uprizorili v režiji znanega režiserja
- 2. žarg., rad. prostor v radijskem, televizijskem centru z napravami za radijsko, televizijsko režijo; režijski prostor: iz režije so dali znak za začetek snemanja
- 3. žarg., ekon. stroški poslovanja delovne organizacije, ki niso neposredno povezani s proizvodnjo; splošni stroški: zmanjšati režijo; imeti nizko, visoko režijo / družbena režija stroški za zadovoljevanje splošnih družbenih in skupnih potreb
// delo, ki ni neposredno povezano s proizvodnjo: razmerje med režijo in normiranim delom - 4. žarg. upravno, pisarniško poslovanje: režija mora postati bolj učinkovita / delavci v režiji
● ekspr. zidati hišo v lastni režiji z lastnimi sredstvi in delavci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
sàj in saj vez. (ȁ) - 1. v vzročnem priredju za utemeljevanje, pojasnjevanje prej povedanega: takoj bom vse uredil, saj je to moja dolžnost; poznaš jo, saj je hodila s teboj v šolo / z velelnikom: jej, saj si gotovo zelo lačen; ne hodite ven, saj lije kot iz škafa / ne bom je predstavljal, saj jo tako in tako poznate / nihče te ne bo podil od doma. Saj sem jaz gospodar; ne obupavaj! Saj si bila vedno pogumna
// za izražanje dejstva, da je vsebina vezniškega stavka vzrok dogajanja v predhodnem stavku: izgubila sva se, saj ni bilo nobene prave poti; bil je utrujen, saj je imel za seboj naporen dan; njeni prošnji so ugodili, saj se jim je smilil otrok - 2. za izražanje nasprotja s prej povedanim: daj mu kozarec vina. Saj je že pil; pokliči očeta! Saj ga ni doma / elipt. pravite, da so užaljeni. Saj nimajo biti za kaj / nejevoljen boš, pa saj si hotel vedeti resnico
- 3. nav. ekspr. za izražanje vzročno-posledičnega razmerja: brez plašča hodiš, saj se boš prehladil; prehitro voziš. Saj se boš še kam zaletel
- 4. v prislovni rabi, navadno okrepljen izraža podkrepitev trditve: zakaj se zdaj razburjate? Saj sem rekel, da ne bo šlo; prizadeva si vpeljati red. Saj ne ve, česa se je lotil; privoščimo ji srečo. Saj kdo bi jo bolj zaslužil kot ona / elipt.: boš ostal pri nas? Saj kaj bi brez tebe; kako naj zdaj odidem? Saj zato pa / ni naredil izpita? Saj če bi povedal le polovico, bi bilo dovolj
- 5. v prislovni rabi izraža ugotovitev, spoznanje resničnega stanja: torej je priznal. Saj mu ni preostalo nič drugega; v redu, saj rajši vidim, da ostaneš doma / obleko si boš zmočila. Saj je vseeno
// ekspr., v prislovni rabi, včasih okrepljen izraža samoumevnost: saj si slep, da ne vidiš, kaj delaš; ne smej se, saj veš, kakšne so stvari v resnici / saj menda ne boš huda, če prisedem; tega mu nikar ne povej. Pa saj bo zvedel od drugih; vsi trije so prišli k meni pa ... saj ste jih videli / to je pravil tisti burkež, saj vem, da ga poznate - 6. v medmetni rabi izraža soglasje, (zadržano) pritrjevanje: niso več daleč. Saj, vsak hip lahko pridejo mimo; ne bi ga smeli pustiti. Saj, a takrat se nam je mudilo; inženir hoče postati. Saj, če se bo pridno učil / pozabili so na obljube. Saj, saj, nikoli jih ne izpolnijo; prikimal je, češ, saj, saj, kako ne bi razumel
// v zvezi z res opozarja na trditev v dostavku: kaj pa ona? Saj res, nje ne smemo pozabiti; sinoči nisem mogel priti. Saj res, povej mi vendar, kako je bilo / jo boš pustil sámo doma? Saj res, z menoj pojde
● ekspr. se ga je končno le odkrižala? Saj to je (tisto), sploh se ga ni poudarja zanikanje prej povedanega; ekspr. saj ni, da bi človek pravil ni potrebno, ni vredno praviti; ekspr. bi še kos potice? Saj ni treba izraža zadržano sprejemanje česa; pog. pridi no brž! Saj že grem izraža zadržano, nejevoljno izpolnjevanje dejanja; pog. saj nič ne rečem, odgovoril bi ji pa že lahko poudarja omilitev povedanega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
Sável -vla m (ā) knjiž., v zvezi iz Savla postati Pavel iz človeka s slabim, negativnim značajem postati človek z dobrim, pozitivnim značajem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
segréti -gréjem [səg in seg] dov. (ẹ́ ẹ̑) narediti kaj toplo, vroče: sonce je segrelo zrak;
segreti hrano, vodo;
segreti do vrelišča, na sto stopinj;
segreti na štedilniku, v peči / segreti motor
● ekspr. predstava jih ni segrela navdušila; ekspr. še stola ni segrel, pa že gre ostal je malo časasegréti se - 1. postati topel, vroč: voda se je segrela / stroj se je preveč segrel
- 2. dobiti občutek toplote: ko se je segrel, je slekel plašč; segreti se s hojo
segrét -a -o: segret zrak; pločnik je že ves segret; segreta igla; pražiti čebulo na segretem olju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
senátor -ja m (ȃ) - 1. v nekaterih državah član zgornjega doma parlamenta: postati senator
- 2. pri starih Rimljanih član državnega zbora
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
senílen -lna -o prid. (ȋ) - 1. starosten: ugotavljati zgodnje senilne pojave; senilna obolenja / moški s senilnim obrazom starikavim
♦ med. senilni marazem; senilna demenca - 2. slabš. starčevski, starčevsko otročji: senilni starci; postati senilen / poslušati senilne zgodbe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
sestáven -vna -o [səs in ses] prid. (á ā) ki kaj sestavlja, tvori: sestavni elementi;
sestavne prvine politike / suverenost sestavnih držav // v zvezi sestavni del del, potreben za obstoj ali popolnost česa: avtomobilski sestavni deli; trdni sestavni del zemeljske skorje; sestavni deli stroja; priprava ima malo sestavnih delov / postati sestavni del česa; splošna razgledanost je sestavni del izobrazbe / dati stroj na sestavne dele razstaviti stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
shladíti -ím dov., shládil (ī í) narediti kaj hladno, mrzlo: shladiti jed, mleko;
shladiti z ledom / dež je shladil ozračjeshladíti se - 1. postati hladen, mrzel: popij kavo, preden se shladi; peč se je že shladila; brezoseb. čez noč se je shladilo
- 2. dobiti občutek hlada: v senci so se shladili
shlajèn -êna -o: shlajen čaj; shlajena peč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
siróta -e ž (ọ̑) - 1. otrok, ki so mu umrli starši ali eden od njih: biti, postati sirota; skrbeti za sirote / je sirota brez matere, očeta / enostranska otrok brez enega od staršev, obojestranska sirota otrok brez staršev; občinska sirota nekdaj otrok brez staršev, za katerega skrbi občina; partizanska, vojna sirota
- 2. ekspr. sočutja, pomilovanja vreden človek: siroti nisva vedeli, kaj naj storiva / kot nagovor ti sirota ti
● preg. dobrota je sirota dobro dejanje navadno ni poplačano s hvaležnostjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
skleróza -e ž (ọ̑) - 1. bolezenska otrdelost tkiva ali kakega organa: zaradi skleroze postati okorel, pozabljiv / skleroza ledvic, ožilja
♦ med. multipla skleroza bolezen centralnega živčevja, pri kateri telo v presledkih hromi - 2. ekspr. okorelost, neživljenjskost: duševna, idejna skleroza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
skŕčiti -im dov. (ŕ ȓ) - 1. spraviti v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot: skrčiti prst, roko; skrčiti nogo v kolenu / skrčiti roko v pest; skrčiti noge podse; mišice se skrčijo in raztegnejo
- 2. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše
- a) glede na količino: tovarna je skrčila proizvodnjo; skrčiti stroške; ekspr. skrčiti porabo do minimuma, na minimum; investicije so se skrčile
- b) glede na možni razpon: skrčiti delovni čas; trgovinska menjava se je skrčila / število udeležencev se je skrčilo / pomen te dejavnosti se je v zadnjem času skrčil
- c) glede na obseg, področje: skrčiti dnevni red od deset točk na osem; besedilo je tako skrčil, da je postalo skoraj nerazumljivo; osvobojeno ozemlje se je po tej ofenzivi nekoliko skrčilo / skrčiti komu pravice
- 3. v zvezi z na narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: skrčiti aktivnost mladine na kulturno-zabavno delovanje; ves odpor se je skrčil na poulične demonstracije / ekspr. vsa njegova razmišljanja so se skrčila na skrb za preživetje
skŕčiti se - 1. narediti, da zavzema telo čim manjšo dolžino, čim manjši obseg: skrčil se je, da ga ne bi zeblo; skrči se, drugače ti bo odeja prekratka / skrčiti se v dve gubé
- 2. postati manjši
- a) po obsegu: les se pri sušenju skrči; krilo se je zelo skrčilo; ta tkanina se pri pranju skrči; zaradi stradanja se mu je želodec skrčil
- b) nav., ekspr. po dolžini: razdalja med njima se je skrčila / dan se je že za pol ure skrčil
● knjiž., ekspr. od groze, ob pogledu na to se mu je skrčilo srce postalo ga je groza, zelo je bil prizadet, potrt; knjiž., ekspr. pred tem človekom se vedno skrči sam vase postane zadržan, nedostopen
skŕčen -a -o: skrčen kazalec; publ. tovarna dela v skrčenem obsegu; imeti skrčen želodec; stroški so zelo skrčeni; skrčen spati; nekoliko skrčeno koleno; vse je bilo skrčeno na eno samo misel: rešiti se
♦ lingv. skrčeni samoglasnik samoglasnik, nastal iz dveh ali treh samoglasnikov; prisl.: držati noge skrčeno; skrčeno ležati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
skrivnósten -tna -o prid., skrivnóstnejši (ọ̑) - 1. ki se ne da razumeti, dojeti, pojasniti: skrivnostni pojavi; skrivnostna izginitev, smrt; to so skrivnostne stvari / skrivnostna moč; skrivnostne naravne sile; skrivnostno življenje rastlin / skrivnostna prikazen; skrivnostna bitja / skrivnostno število
- 2. nav. ekspr. ki skriva, prikriva svoje bistvo: skrivnosten človek; dela se skrivnostnega; postati skrivnosten / skrivnostna osebnost
// katerega bistvo se ne da (z lahkoto) spoznati, ugotoviti: spregovoriti s skrivnostnim glasom; skrivnosten molk, nasmeh; fantovo skrivnostno vedenje ga je zaskrbelo / skrivnosten obraz / umrl je v skrivnostnih okoliščinah; od nekod je prihajala skrivnostna svetloba - 3. znan, namenjen ozkemu krogu ljudi: pomen te besede je skrivnosten; skrivnostna novica / skrivnostni verski obredi
- 4. poln skrivnosti: skrivnosten gozd; skrivnostne globine morja; skrivnostno jezero / skrivnosten mrak; skrivnostna noč / ljubezen je najskrivnostnejša
skrivnóstno prisl.: skrivnostno govoriti, se nasmehniti; skrivnostno lepa podoba; skrivnostno miren kraj; sam.: doživljanje sveta kot nekaj skrivnostnega; hrepenenje po skrivnostnem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
sôbar -ja m (ȏ) - 1. moški, ki pospravlja, čisti sobe po hotelih, domovih: postati sobar; plača sobarja / ladijski sobar
- 2. nekdaj najet moški, navadno v mestu, za pospravljanje sob in osebno strežbo: grofov sobar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
solár -ja m (á) - 1. kdor se poklicno ukvarja s pridobivanjem soli: postati solar / sečoveljski solarji solinarji
- 2. nekdaj trgovec s soljo: kupiti sol pri solarju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
spáriti -im dov. (á ȃ) - 1. redko zdušiti: spariti korenje, zelenjavo / spariti krompir
- 2. slabš. skuhati, speči: nekaj bo že sparila za večerjo
spáriti se - 1. postati neužiten, slab zaradi stanja na toplem, v vročini: pivo se je sparilo; na soncu se pokošena trava hitro spari
- 2. ekspr. zaradi zadrževanja v vročini priti v neugodno, slabo telesno stanje: na takem soncu se boš sparil; v tem prostoru se bo toliko ljudi sparilo
spárjen -a -o: sparjena trava; ne pij sparjene vode
● v sobi je sparjen zrak zatohel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
splašíti in splášiti -im, in splašíti -ím dov., splášil (ī á ā; ī í) - 1. z gibi, zvoki povzročiti, narediti, da se žival vznemiri in oddalji: otrok je splašil golobe; splašiti čredo
- 2. povzročiti, vzbuditi v kom strah, vznemirjenost: vsak šum me splaši
splašíti se in splášiti se, in splašíti se - 1. zbati se: splašil se je in zbežal; konj se splaši bliska, vode
- 2. knjiž. vznemiriti se, postati zaskrbljen: splašila se je, ko je to izvedela; splašil se je ob misli, kako bo zadevo uredil
● ekspr. končno se je le splašil in prišel nenadoma, po omahovanju odločil; ekspr. proti večeru so se spet splašile puške so se nepričakovano zaslišali streli; knjiž. splašiti se iz spanja vznemirjen se zbuditi
splášen -a -o in splašèn -êna -o: splašen konj; bila je vsa splašena; prisl.: splašeno gledati, se ozirati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
spotíti -ím dov., spótil (ī í) povzročiti, da postane kdo poten, znojen: hoja ga je spotilaspotíti se - 1. postati poten, znojen: bolnik se je spotil; od zadrege se je spotil
// izločiti veliko potu: telo se mora spotiti - 2. nav. ekspr. na svojem površju narediti kapljice: stene v kuhinji so se spotile / sadje se spoti
spotèn -êna -o: spoten konj; ves spoten je prišel domov; prim. izpotiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
sréčen -čna -o prid., sréčnejši tudi srečnéjši (ẹ́ ẹ̄) - 1. ki je v razmeroma trajnem stanju velikega duševnega ugodja: biti, postati srečen; upala je, da bo z njim srečna; počutiti se srečnega / srečen par; srečna družina / srečen zakon; srečna ljubezen
// ki izraža, kaže tako stanje: srečen izraz na obrazu; srečen pogled
// za katerega je značilno tako stanje sploh: srečni časi so za vselej minili; preživeli so lep, srečen dan; to je najsrečnejše obdobje v njegovem življenju / imeti srečno otroštvo - 2. ekspr., v povedni rabi (zelo) vesel, zadovoljen: srečen je, da ribe prijemajo; najbolj srečen je, če ga pustijo pri miru; pes je ves srečen skakal okoli gospodarja; ali si zdaj srečen, ko ti je uspelo vse pokvariti
- 3. deležen naključnih dogodkov, okoliščin, ki vplivajo na ugoden izid, rezultat kakega dejanja, poteka: ta je srečen, vedno je prvi; mogoče boš pri prihodnjem žrebanju srečnejši / srečni dobitnik; srečni oče
// v medmetni rabi izraža veselje, zadovoljstvo nad srečo koga: naredil sem izpit. Srečen ti; srečni vi, ki ne poznate skrbi - 4. ki uspešno, ugodno poteka, se konča: srečen pobeg; srečen porod; želeti komu srečno vožnjo / kot vljudnostna fraza srečno pot; kot voščilo srečno novo leto
// zelo ugoden, zaželen: srečne okoliščine; srečno naključje - 5. publ., v zvezi srečen konec razplet zgodbe, ki se zadovoljivo, srečno konča za glavne osebe, zlasti v filmu: neprepričljiv srečen konec
● ekspr. pri izbiri ni imel srečne roke slabo je izbral; to je moja srečna številka ta številka mi prinaša koristi, uspeh; ekspr. rodil se je pod srečno zvezdo ima ugodne življenjske razmere
sréčno prisl.: vse se je srečno končalo; srečno se je vrnil; srečno živeti; zdaj je že srečno doma / kot pozdrav srečno vsem skupaj; rudarski pozdrav: srečno; sam.: zavidati srečnemu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
subjékt -a m (ẹ̑) - 1. knjiž. kdor čuti, misli, deluje: subjekt te nevarnosti navadno ne opazi
● slabš. ne ukvarjaj se s tem podlim subjektom človekom, osebo - 2. publ. kdor odloča, pomembno vpliva: hoteti postati subjekt; delovna skupnost mora biti suveren subjekt, ne pa samo pasivni objekt / družbeni, idejni subjekti; subjekti dogovarjanja; subjekti mednarodne politike
- 3. lingv. osebek: subjekt in predikat / gramatični subjekt ki stoji v imenovalniku; logični subjekt ki ne stoji v imenovalniku, smiselni osebek
♦ filoz. subjekt nosilec določenih lastnosti, stanj in dejanj; jur. pravni subjekt nosilec pravic in dolžnosti; lit. lirski subjekt oseba v lirskem delu, ki izpoveduje svoje doživljanje; literarni subjekt oseba v literarnem delu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
súženj -žnja m (ú) - 1. v suženjstvu brezpraven, nesvoboden človek, ki je v lasti svojega gospodarja: kupiti sužnja; rimski sužnji / lastnik sužnjev; trgovina s sužnji / prodali so ga za sužnja / črni sužnji v ameriškem okolju, nekdaj brezpravno, nesvobodno črnsko prebivalstvo
- 2. ekspr., navadno s prilastkom podrejen, odvisen človek: niso hoteli postati sužnji tujcem / suženj mamil; biti suženj javnega mnenja, strasti
● ekspr. ne bom suženj svojega stanovanja ne bom ga pretirano pospravljal, pazil nanj - 3. slabš., navadno s prilastkom kdor je pretirano vdan nadrejenim: suženj režima
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
šampión -a m (ọ̑) publ. - 1. posameznik ali moštvo, ki na višjem ali končnem, odločilnem tekmovanju doseže prvo mesto; prvak: postati šampion; kolesarski šampion; šampion v plavanju / svetovni šampion
- 2. navadno z rodilnikom kdor se posebno odlikuje v čem: šampion znanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
šifránt -a m (ā á) - 1. strokovnjak za šifriranje: biti, postati šifrant
- 2. knjiga s šiframi, seznamom šifer: izdati, izdelati šifrant; iskati po šifrantu, v šifrantu / šifrant poklicev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
škríc -a m (ȋ) - 1. vsak od obeh močno podaljšanih delov na hrbtni strani fraka: škrici mu opletajo okoli nog; dolga škrica; škrici fraka / suknjič na škrice
- 2. star. gosposki človek, meščan: postati škric; škric ne ve, kako je na kmetih / grajski, mestni škric
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
téhnik -a m (ẹ́) - 1. strokovnjak za tehniko s srednjo izobrazbo: postati tehnik; šolanje tehnikov traja štiri leta / gradbeni, kemijski, strojni, tekstilni tehnik; tehnik za vzdrževanje proge / dobiti naziv tehnik
♦ grad. tehnik nizkih gradenj
// strokovnjak za tehniko sploh: že v otroštvu je kazal, da je dober, ekspr. rojen tehnik / gradbeni in strojni inženirji ter drugi tehniki - 2. kdor obvladuje, pozna tehniko kake dejavnosti: ta slikar, športnik je dober tehnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
tékmec -a [məc] m (ẹ̑) - 1. kdor tekmuje, se meri s kom z namenom ugotoviti, kdo je boljši, uspešnejši: prehiteti, premagati tekmeca; zaostajati za tekmeci; enakovredni, nevarni tekmeci; tekmeci za prvo mesto, nagrado / tekmeci na volitvah, pri volitvah; tekmeca v ljubezni / trgovski tekmeci trgovski konkurenti
- 2. kdor tekmuje, se meri s kom z namenom biti mu enakovreden: biti, postati komu tekmec; na tekmovanju, v znanju ni imel tekmeca / ekspr. novo vozilo ima precej tekmecev / podjetje ima v novi tovarni močnega tekmeca konkurenta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
togotljív -a -o prid. (ī í) - 1. ki se (rad) zelo razjezi, razdraži: že od nekdaj je bil togotljiv; postati togotljiv
- 2. ki izraža, kaže veliko jezo, razdraženost: togotljivo kričanje, vedenje
togotljívo prisl.: togotljivo govoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
trámp -a m (ȃ) - 1. v Združenih državah Amerike potepuh, ki se priložnostno tudi zaposli: postati tramp; biti zmeraj na poti kot tramp
- 2. knjiž. tramper: tramp je odplul
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
transportêr -ja m (ȇ) - 1. zlasti za transport vojakov, orožja urejeno
- a) letalo: transporterji vzletavajo in pristajajo; sestreliti transporter
- b) vodno vozilo: plovba transporterja
- c) vozilo sploh: četa je uničila oklepni transporter / vojaški transporter
- 2. teh. nepremična, prestavljiva ali prevozna naprava za transport materiala, izdelkov: pognati, popraviti transporter; nakladati rudo na transporter; motor transporterja / tračni z brezkončnim trakom, verižni transporter z več vzporednimi brezkončnimi verigami; zaviralni transporter s torno ali motorno zavoro za transport z višje lege na nižjo; transporter s polžem
- 3. kdor dela pri taki napravi: postati transporter; zaslužek transporterja
♦ strojn. hidravlični pri katerem vodni tok prenaša sipki material po cevi, pnevmatični transporter pri katerem zračni tok prenaša sipki material po cevi; žel. cestni transporter priklopno vozilo za prevoz tovora skupaj z železniškim vagonom po cesti od železniške postaje do naslovnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
trapíst -a m (ȋ) - 1. menih reda, imenovanega po samostanu La Trappe: postati trapist; stroga pravila trapistov / brat trapist
- 2. gastr. poltrdi sir v obliki hlebca z redkimi luknjami v testu: narezati trapist
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
tújec -jca m (ú) - 1. kdor je iz tuje dežele, tuje jezikovne skupnosti: deželo so zasedli tujci; jezika tujca ni nihče razumel; tujci in tujke / ekspr. v deželi že stoletja gospodari tujec
// pripadnik tuje države: v hotelu plačujejo tujci višjo ceno
♦ tur. knjiga tujcev knjiga, v katero se vpisujejo gostje iz tuje države - 2. tuj, neznan človek: večini prebivalcev sem še tujec
// tuj človek, ki ni seznanjen z okoljem: v tem delu mesta sem tujec, zato mi ulice niso znane
● ekspr. ti si edini tujec v Jeruzalemu edini, ki ne ve za dogodek, novico - 3. tuj, nerazumljen človek: postati tujec v lastni družini / biti sam sebi tujec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
tújka -e ž (ú) - 1. ženska iz tuje dežele, tuje jezikovne skupnosti: jezika tujke niso razumeli / po jeziku, navadah je še tujka
// pripadnica tuje države: potni list tujke - 2. tuja, neznana ženska: večini vaščanov sem še tujka / v mestu sem velika tujka tuja, z okoljem zelo malo seznanjena ženska
- 3. tuja, nerazumljena ženska: postati v domači družini tujka
- 4. beseda, katere tuji izvor je jasno spoznaven: govoriti, uporabljati tujke; slovar tujk / mednarodne tujke
♦ lingv. prevzeta beseda, ki ni popolnoma prilagojena izposojujočemu si jeziku - 5. knjiž. tuja, nedomača rastlina: v parku raste nekaj tujk
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
učíteljica -e ž (ȋ) - 1. ženska, ki (poklicno) uči, poučuje: želela si je postati učiteljica; stroga učiteljica
// ženska, ki uči, poučuje na osnovni šoli in je za to posebej usposobljena: učiteljice in profesorice / osnovnošolska učiteljica / kot nagovor tovarišica učiteljica
// ženska, ki uči, poučuje kako spretnost, umetnost: plesna, smučarska učiteljica; učiteljica plavanja
// ženska, ki uči, poučuje sploh: sestra je bila še otrok, vendar mu je bila najboljša učiteljica - 2. ekspr. kar koga uči sploh: narava je najboljša učiteljica / zgodovina je učiteljica življenja
♦ rel. cerkvena učiteljica naslov za svetniško in učeno učiteljico evangelija in življenja po evangeliju; šol. predmetna, razredna učiteljica; učiteljica ročnih del nekdaj strokovna učiteljica, ki poučuje šivanje, pletenje, izdelovanje različnih izdelkov; strokovna učiteljica ki poučuje praktični predmet in zanj nima pedagoške izobrazbe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
udáriti -im dov. (á ȃ) - 1. sunkovito dotakniti se koga, navadno z namenom prizadeti bolečino: udariti otroka, žival; udariti koga v obraz, trebuh; udaril ga je po glavi; udariti s palico, z roko; udaril jo je, da se je opotekla; lahno, močno udariti; pog. udariti koga nazaj vrniti komu udarec; pren. udariti z besedo, jezikom
// sunkovito dotakniti se česa, navadno z določenim namenom: udariti žogo; udariti na boben; udariti po šipi, vratih; udariti z loparjem; vojak je udaril s petami v pozdrav / pog. udariti pečat na listino dati, odtisniti
// dati glas ob sunkovitem dotiku: ura udari vsake pol ure; kratko, zamolklo udariti / ura je udarila poldne z zvočnim znakom naznanila; brezoseb. udarilo je polnoč - 2. premikajoč se sunkovito dotakniti se česa: pri vstopu je udaril ob podboj; avtomobil je čelno udaril v ograjo / zobje so mu udarili skupaj / burja je udarila v okno
- 3. narediti sunkovit gib: petelin je udaril s perutmi in zakikirikal / srce je še nekajkrat udarilo in obstalo
- 4. v zvezi s strela zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa na telo in povzročiti močen pok: strela je udarila in bil je takoj mrtev; napeljati strelovod, da v hišo ne bi udarila strela / nepreh. kadar je udarila strela, so se stisnili skupaj
- 5. ekspr. hitro, silovito (vojaško) napasti: najprej je udarila konjenica; udariti z bombami, brzostrelkami / udariti na sovražnika, po sovražniku
- 6. nepreh., ekspr., s prislovnim določilom nenadoma, silovito nastopiti, pojaviti se: sredi travnika je udarila na dan voda; skozi odprtino je udarila svetloba / plamen je udaril nazaj / njegove slabe lastnosti so spet udarile na dan
// pojaviti se v čutno močno zaznavni obliki: v nos mu je udaril vonj po ožganem; v obraz jim je udaril mrzel veter; ko so stopili na cesto, je udarila vanje vročina / s plesišča je udaril tango se je zaslišal; na ušesa, v ušesa so jim udarili čudni glasovi
// postati opazen, viden: skozi belež je udarila stara barva - 7. ekspr. povzročiti škodo, težave; prizadeti: s svojim dejanjem je udaril vso družino / državo je udarila gospodarska kriza; nesreča jih je udarila
- 8. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: slepota ga je udarila / udarila sta jih griža in tifus; kap jo je udarila zadela; udarila ga je sončarica
- 9. pog., navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti negativne posledice: mraz ji je udaril na pljuča; brezoseb.: udarilo ji je na ledvice, oči bolna je na ledvicah, očeh; udarilo jo je v noge, da se ni mogla premakniti
- 10. ekspr., v zvezi s po začeti neprizanesljivo ravnati s kom: udariti po političnih nasprotnikih
// začeti kritizirati, napadati koga: vsi so udarili po njem; če le more, udari po tašči - 11. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža začetek dejanja, kot ga določa sobesedilo: udariti tarok; udariti koračnico, polko zaigrati
// udariti po sadjevcu začeti ga piti - 12. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: ko sta prišla na vrh, sta udarila obilno malico / udariti v jok, smeh zajokati se, zasmejati se
- 13. nepreh., ekspr. hitro, silovito reči: nič ne premisli, kar udari; naravnost udariti; brezoseb. kam boš šla, je udarilo iz njega
- 14. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: udarili so jo počez čez travnik; udariti jo v gore; udariti za kom
● ekspr. te besede so udarile vanjo kot strela so jo zelo prizadele; star. božje ga je udarilo kap ga je zadela; ekspr. kri mu je udarila v glavo, lica zelo je zardel; ekspr. nekaj mu je udarilo na možgane ne more misliti, razmišljati; pog. pohvala mu je udarila v glavo postal je domišljav, prevzeten; pog. vino mu je udarilo v glavo ga je upijanilo; pog. ob obračunu bo udarilo na dan, da so zadolženi bo prišlo na dan; ekspr. udariti na pravo struno najti pravi način; pog. udariti (s pestjo) ob mizo, po mizi odločno, ostro nastopiti, zahtevati; ekspr. udariti koga po žepu finančno ga prizadeti; ekspr. v glavo mu je udarila misel, da bi se oženil začel je misliti na ženitev; ekspr. to mi je takoj udarilo v oči sem takoj opazil, zagledal; udariti v prazno ne da bi zadel; ekspr. po dolgem pogajanju sta si udarila v roke sta sklenila dogovor, kupčijo; star. bog ga je udaril s hudo žensko dobil je hudo ženo; pog. udariti mimo reči, storiti kaj napačnega; pog., ekspr. udarili so jo po slovensko začeli so govoriti, peti (po) slovensko
udáriti se - 1. povzročiti si bolečino z udarcem: zelo se je udaril; pri padcu se je udaril v glavo
// v zvezi s po z udarjanjem po kakem delu na sebi izraziti podkrepitev tega, kar določa sobesedilo: jaz, tepec, se je udaril po čelu, glavi; udaril se je po stegnih in poskočil od veselja - 2. ekspr. sporeči se, spreti se: večkrat se udarijo; udarila sta se zaradi otroka, zemlje
// spopasti se: študenti so se udarili s policijo
udárjen -a -o - 1. deležnik od udariti: s poplavami, snegom udarjeni kraji; udarjeni pešec je obležal nezavesten; nogo ima udarjeno in odrgnjeno; udarjena je z neplodnostjo, s slepoto
- 2. ekspr., v povedni rabi čudaški, neumen: malo je udarjen; vsak je po svoje udarjen
- 3. pog., ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima veliko željo po tem, kar izraža določilo: udarjen je na denar, meso; udarjen na ženske / zelo je udarjena nanj zelo ga ima rada
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
ugréti ugréjem dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. povzročiti občutek toplote: sonce jih je ugrelo / hitra hoja ga je ugrela
- 2. narediti kaj toplo; ogreti: ugreti noge z masiranjem; mel si je roke, da bi si ugrel prste
● dekle mu je ugrelo srce ogrelo; ekspr. pogovor nas je zelo ugrel razvnel
ugréti se - 1. dobiti občutek toplote: na soncu so se dobro ugreli / dolgo ni zaspal, ker se ni mogel ugreti
- 2. postati topel; ogreti se: ozračje se je ugrelo / seno v kopici se lahko ugreje in vname segreje; stroj se je preveč ugrel segrel, pregrel
● ekspr. družba pri mizi se je kmalu ugrela razživela
ugrét -a -o: po hitri hoji je ugret
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
ujedljív -a -o prid., ujedljívejši (ī í) - 1. nav. ekspr. ki si prizadeva z zlobnimi, ostrimi besedami prizadeti koga: ujedljiv človek; ta ženska je zelo ujedljiva; postati ujedljiv; ne bodi tako ujedljiv
// ki izraža tako prizadevanje: ujedljiv glas, smeh / ujedljive šale - 2. star. ki pika: ujedljive žuželke / ujedljive kače strupene
// popadljiv: pazi, pes je ujedljiv
ujedljívo prisl.: ujedljivo govoriti, se smejati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
umétnik -a m (ẹ̑) - 1. kdor ustvarja, oblikuje dela estetske vrednosti: postati umetnik; slaven, velik umetnik; glasbeniki, pisatelji, slikarji in drugi umetniki / besedni umetnik pisatelj, pesnik; dober govornik; filmski, likovni umetnik; ljudski umetnik v nekaterih deželah častni naziv za umetnika, ki se posebno odlikuje; poklicni umetnik; poustvarjalni umetnik; ekspr. umetnik taktirke dirigent
// portretiral ga je znani umetnik slikar, likovni umetnik
// ekspr. v fantu je nekaj umetnika umetniških sposobnosti, lastnosti - 2. ekspr., navadno s prilastkom kdor zna kaj zelo lepo, spretno narediti: cirkuški, steklarski umetnik; ta nogometaš je pravi umetnik z žogo / biti velik umetnik v izmišljevanju; umetnik življenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
upéti se upôjem se dov., upój se upójte se tudi upôj se upôjte se; upél se (ẹ́ ó) - 1. z vajami, petjem pripraviti si, razgibati si ustrezne organe pred petjem: pevci so se pred nastopom upeli / po prvi pesmi so se upeli so začeli ubrano peti
// čeprav je bilo še zgodaj, se je divji petelin že upel - 2. izpopolniti se v petju: mladi pevec se je že upel
// s petjem postati skladna, ubrana celota: pevski zbor se je v štirih letih delovanja dobro, lepo upel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
uplésati se in uplesáti se upléšem se dov. (ẹ́ á ẹ́) - 1. z vajami, plesanjem pripraviti se, razgibati se pred plesom: uplesati se pred nastopom
- 2. izpopolniti se v plesanju: plesalec se je do konca sezone dobro uplesal
// s plesanjem postati skladna, ubrana celota: mlada folklorna skupina se še ni uplesala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
uráden -dna -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na urad ali uradovanje: uradni prostor; uradno poslopje / uradni dan dan, določen za uradovanje s strankami; uradni sluga nekdaj sluga na uradu, ki opravlja manj zahtevna uradna opravila
// uradni stil - 2. nanašajoč se na pristojni organ, pristojno osebo državne oblasti: uradni popis prebivalstva / uradni list list, v katerem se objavljajo sprejeti pravni predpisi, razglasi in objave; uradne mere / uradni pogovori; uradni sprejem; uradni stiki; uradno spremstvo / publ. uradna Francija na te trditve še ni odgovorila / uradni organ
// nanašajoč se na pristojni organ, pristojno osebo sploh: uradni dopis; uradna listina; uradno vabilo / uradna pošta pošta, katere naslovnik ali odpošiljatelj je pristojni organ, pristojna oseba
// uradni popravek; uradno dejanje / uradni znak, žig / uradni naslov, naziv / imeti uradne opravke / sklep, odločitev ima uradno veljavo / uradni trening trening, ki ga organizira, vodi organizator; publ. zmagati v uradni konkurenci v konkurenci, v kateri je mogoče dobiti uradno priznanje; uradna skrivnost - 3. ki veljavno predstavlja, zastopa kak organ, organizacijo ali posameznika: uradni predstavnik, zastopnik; uradna oseba / uradni krogi / uradni govornik
- 4. ki ga priznavajo, razglašajo organi oblasti, organizacije: uradni nauk; uradna ideologija, zgodovina / uradna veroizpoved
- 5. določen z veljavnimi predpisi: uradni postopek; urediti kaj po uradni poti; uraden in privaten / uradni sedež podjetja; uradna oblika imena / ravnati po uradni dolžnosti
- 6. ekspr., navadno v povedni rabi ki ravna po predpisih, formalnostih in ne kaže osebnega odnosa: postati uraden; ne bodi tako uraden
// ki izraža, kaže tako ravnanje, tak odnos: reči z uradnim glasom / njegov odnos je bil zelo uraden
♦ fin. uradni tečaj dinarja, dolarja; jur. uradni jezik jezik, ki je z zakonom določen za uradno poslovanje; uradni obisk obisk državnega funkcionarja ali delegacije na povabilo ustreznega državnega organa ali funkcionarja druge države zaradi uradnih stikov; šport. uradni rezultat rezultat, ki ga ugotovi in objavi pristojni sodnik ali druga uradna oseba
urádno prisl.: danes sicer delamo, uradno pa smo na dopustu; govoriti uradno; uradno potrditi, prepovedati; uradno napovedan obisk; sam.: izvedeti kaj uradnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
usúkati -am in usúčem dov., tudi usukájte; tudi usukála (ú) s sukanjem narediti: usukati nitusúkati se - 1. zaradi sukanja, vitja postati krajši, skrčiti se: vrvica se je usukala / ob krču se mu je mišica usukala
- 2. s sukanjem zviti se, uvihati se: psu se je rep usukal navznoter
usúkan -a -o: oven z usukanimi rogovi
♦ gastr. usukani močnik močnik iz usukancev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
utŕgati -am stil. utŕžem dov. (ŕ ȓ) - 1. s sunkovitim potegom spraviti z drevesa, rastline: utrgati jabolko; utrgati list z veje / utrgal si je najlepši cvet
// s sunkovitim potegom ločiti od tal: utrgati jurčka; utrgati rožo - 2. s sunkovitim potegom narediti, da kaj ni več celo, skupaj: utrgati nit, vrv; jermen se je utrgal / lestenec se je utrgal; pes se je utrgal z verige
- 3. zmanjšati izplačilo za določen znesek; odtegniti: utrgali so mu od plače; utrgati večji znesek
- 4. ekspr. vzeti, odvzeti: utrgali so mu del zemljišča / šola mu utrga veliko časa; lahko si utrga čas za to; utrgati si spanec
● ekspr. utrgati si od ust prihraniti kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin
utŕgati se - 1. nenadoma ločiti se od celote, podlage: plaz se je utrgal; s strehe se je utrgal sneg / pobočje se je utrgalo
- 2. ekspr. nenadoma oditi, oddaljiti se: iz gruče se je utrgalo dekletce; od čete se je utrgalo nekaj jezdecev / pozno se je utrgal od vesele druščine odšel
// v temi se je utrgala senca pojavila
// iz grma se je utrgal zajec je stekel - 3. ekspr. nenadoma postati viden, slišen: na nebu se je utrgal blisk; od nekod se je utrgal človeški glas; v dvorani se utrga ploskanje
● žarg. tako se ga je napil, da se mu je utrgal film zelo; ekspr. sredi stavka se mu je utrgal glas nenadoma ni mogel več govoriti; ekspr. iz nje se je utrgal pretresljiv jok, krik pretresljivo je zajokala, zakričala; ekspr. nad mestom se je utrgal oblak na mesto (in okolico) zelo, močno dežuje
utŕgan -a -o: denar, utrgan od plače; utrgana roža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
uveljáviti -im dov. (á ȃ) - 1. narediti, da postane kaj veljavno, upoštevano: uveljaviti svoje mnenje; uveljaviti nove vrednote / uveljaviti višje cene / raba je uveljavila drugačno pisavo; nova metoda se je povsod uveljavila
- 2. narediti, da dobi kaj dejansko veljavo, ugled: to odkritje ga je uveljavilo v svetu / težko je uveljaviti nov izdelek na trgu
- 3. narediti, da postane kaj cenjeno, običajno: nova moda je spet uveljavila dolga krila
- 4. narediti, da se kaj kje uporablja: uveljaviti slovenščino v skupščini, vojski
// narediti, da se kaj začne splošno uporabljati: to ime se ni moglo uveljaviti; uveljaviti novo poimenovanje za kaj / uveljavile so se še druge kovine - 5. narediti, da kaj postane stvarnost, dejstvo: uveljaviti odločitev, sklep; uveljaviti svojo voljo; uveljaviti zahtevo s silo / uveljaviti svojo oblast, pravico; uveljaviti s tožbo / uveljaviti invalidsko pokojnino / ker ni imel potrdila, popusta ni mogel uveljaviti
● ekspr. ker je pihalo, sonce ni moglo uveljaviti svoje moči ni bilo čutiti njegove toplote; publ. uveljaviti premoč na igrišču izkoristiti, izrabiti
uveljáviti se - 1. pridobiti si veljavo, ugled: uveljaviti se v družbi; uveljaviti se z odkritjem zdravila; politično, znanstveno se uveljaviti; uveljaviti se kot športnik / podjetje se je uveljavilo tudi v tujini
- 2. nav. ekspr. postati znan, pomemben: prireditev se je kmalu uveljavila; popevka se je hitro uveljavila postala znana, priljubljena
// ta literarna smer se ni uveljavila
uveljávljen -a -o: uveljavljena igralka; pravilo je splošno uveljavljeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
vážen -žna -o prid., vážnejši (á ā) - 1. pomemben, tehten: važen podatek; novica je važna; to zame ni važno / prehrana je važna za razvoj otroka; na tem področju je živinoreja važnejša od poljedelstva / samemu sebi se zdi važnejši, kot je v resnici / poznal je dela vseh važnejših slovenskih pisateljev / proslavljati važno obletnico
- 2. žarg. bahav, postavljaški: ne bodi no važen; postati važen zaradi česa; saj ne zna veliko, samo važnega se dela
● šalj. biti važen kot marela (v dežju) zelo - 3. star. tehten, resen: z važnim glasom je naznanil začetek / z važno kretnjo jim je ukazal, naj utihnejo
vážno prislov od važen: važno govoriti, hoditi
// v povedni rabi izraža pomembnost, koristnost česa: zaradi priprav je važno vedeti za datum proslave; važno je, da te ne opazijo / ni važno, če boš sodeloval z nami ali ne; sam.: ločevati važno od nevažnega; povedal ni nič važnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
vedéta -e ž (ẹ̑) knjiž. - 1. stražarsko, opazovalno mesto blizu sovražnika: oficir je stal na vedeti pred prvo bojno črto
- 2. predstraža, izvidnica: poslati naprej vedeto
- 3. slaven, slovit človek: postati vedeta / filmska vedeta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
vnéti vnámem dov., vnêmi vnemíte; vnél; nam. vnét in vnèt (ẹ́ á) - 1. narediti, povzročiti, da kaj začne goreti: vneti stenj pri petrolejki / z lečo zbrani sončni žarki vnamejo papir
- 2. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vneti prepir, upor / vneti ljubezen / vneti domišljijo
- 3. ekspr. vzbuditi pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: vnela ga je njena lepota; predstava je gledalce vnela / novica jim je vnela kri jih je razburila; vneti komu srce vzbuditi ljubezen, naklonjenost koga
- 4. ekspr., v zvezi z za povzročiti pri kom veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: vneti otroke za risanje, šport
vnéti se - 1. začeti goreti: bencinski hlapi se radi vnamejo / vnel se je požar
// zaradi bioloških, fizikalnih, kemičnih vzrokov segreti se in začeti goreti: seno v kupu se je vnelo; vlažno žaganje se rado vname - 2. nav. 3. os. zaradi bolezenskih sprememb postati vroč, rdeč, otekel: oči, pljuča se vnamejo; sluznica se pogosto vname
- 3. ekspr. začeti se z veliko silo, intenzivnostjo: kmalu se je vnel živahen pogovor; vnela se je vojna / med njima se je vnelo veliko sovraštvo
- 4. ekspr., v zvezi z za začutiti močen, navadno pozitiven odnos do česa: takoj se je vnel za predlog / vneti se za dekle
● star. vnela se je v ljubezni do njega, zanj zaljubila se je vanj; iron. če se star panj vname, dolgo gori če se zaljubi človek v zrelih letih, je to čustvo močno in dolgotrajno
vnét -a -o - 1. deležnik od vneti: vneta sluznica; vnete oči
- 2. ekspr. zelo prizadeven, navdušen: vnet plesalec, športnik; vneti pristaši novega gibanja; vnet za lov
// ki izraža, kaže veliko prizadevnost, navdušenje: vneto razlaganje jih je prevzelo / vnet pogovor; začela se je vneta razprava; prisl.: vneto delati, pomagati; vneto se zavzemati za kaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
vódja -e in -a m (ọ̑) - 1. kdor kaj vodi: biti, postati vodja; določiti vodjo; izbrati za vodjo; dober, preudaren vodja / vodja izmene / umetniški vodja zbora kdor odloča o repertoarju in skrbi za umetniški razvoj zbora
// vodja delegacije / vodja oddelka / vodja tečaja / vodja oddaje kdor skrbi, da oddaja poteka po določenem načrtu
// vodja izleta - 2. kdor z zgledom, nasveti vodi koga: duhovni vodja mladine
♦ gled. vodja predstave kdor vodi potek predstave; navt. vodja krova član posadke, ki skrbi za vzdrževanje krovne opreme; ped. pedagoški vodja kdor usmerja in vodi pedagoško delo kake vzgojne, izobraževalne ustanove
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
vodníca -e ž (í) - 1. ženska, ki koga kam vodi: iti za vodnico; poiskati primerno vodnico
- 2. žival, ki vodi trop, čredo: živali se zbirajo okoli vodnice; krava, ovca vodnica
- 3. ekspr. ženska, ki z zgledom, nasveti vodi koga: kot najstarejši otrok je bila vodnica bratom in sestram
- 4. ženska, ki se (poklicno) ukvarja z vodenjem izletov, ogledov krajev; vodička: delati pri turističnem podjetju kot vodnica / turistična vodnica
- 5. ženska, ki vodi (taborniški) vod: postati vodnica; vodnica čebelic
- 6. ekspr. kar vodi človekovo ravnanje: ta misel mu je bila vse življenje vodnica / zvezda vodnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
vzkoprnéti -ím dov., tudi vzkoprnì (ẹ́ í) - 1. ekspr. začutiti, dobiti zelo močno željo po čem: vzkoprneti po sreči
// zaradi močnega čustva postati nemočen, brezčuten, mrtev: deček ves vzkoprni od vabljive moči zvonjenja - 2. star. zelo se zbati, odreveneti (od strahu): ko je zagledal razbitine voza, je vzkoprnel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
vzplamenéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. zagoreti s plamenom: ogenj vzplameni / po hribih so vzplameneli kresovi; senik vzplameni kakor bakla
// začeti goreti z višjim, močnejšim plamenom: petrolejka, sveča še nekajkrat vzplameni in končno ugasne - 2. knjiž. zasijati, zažareti v močni svetlobi: nebo vzplameni / ob blisku pokrajina vzplameni / oči so mu vzplamenele
- 3. knjiž. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: ljubezen, upanje spet vzplameni; v srcu mu vzplameni sovraštvo / boj, polemika znova vzplameni
// postati zelo čustveno vznemirjen: vzplameneti od jeze / srce mu vzplameni
● knjiž., ekspr. znova vzplameni dan nastane močno sijoč, žareč; knjiž., ekspr. kmalu po okupaciji je vsa dežela vzplamenela je vso deželo zajel boj, upor
vzplamenèl in vzplamenél -éla -o: vzplamenela jeza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
vzplamtéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. zagoreti s plamenom: ogenj vzplamti / suho dračje takoj vzplamti
// začeti goreti z višjim, močnejšim plamenom: petrolejka, sveča nekajkrat vzplamti in končno ugasne - 2. knjiž. zasijati, zažareti v močni svetlobi: nebo vzplamti / oko mu vzplamti v pritajenem ognju
- 3. knjiž. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: jeza, strast znova vzplamti; med njima vzplamti ljubezen / v očeh mu vzplamti upanje / boj spet vzplamti
// postati zelo čustveno vznemirjen: vzplamteti od ljubezni, sovraštva / ne bodi nesramen, je vzplamtel
vzplamtèl in vzplamtél -éla -o: vzplamtela jeza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zablátiti -im dov. (á ā) knjiž. - 1. prekriti z blatom: reka je zablatila prekop, strugo
- 2. zamazati z blatom: povodenj je zablatila seno; zablatiti tla v sobi
zablátiti se - 1. postati blaten: zaradi dežja so se ceste zablatile
- 2. spremeniti se v blato: zaradi močnega dežja se zemlja na vrtu zablati
zabláten -a -o: zablaten prekop; zablateni škornji; zablatena polja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zádružan -a in zadružàn in zadružán -ána m (á; ȁ á; ȃ) - 1. redko zadružnik: postati zadružan
- 2. lit. član literarno-političnega dijaškega društva Zadruga ob koncu 19. stoletja: zbirališče zadružanov; ligaši in zadružani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zafilozofírati -am dov. (ȋ) ekspr. začeti filozofirati: zafilozofirali so o literaturi / tako življenje bi bilo dolgočasno, je zafilozofiral rekel, povedalzafilozofírati se - 1. zaradi filozofiranja se zadržati kje predolgo: spet se je zafilozofiral in zamudil kosilo
- 2. zaradi zavzetega filozofiranja postati nedostopen, nezainteresiran za drugo: tako se je zafilozofiral, da ni videl ničesar okoli sebe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zakvartáti -ám dov. (á ȃ) s kvartanjem zapraviti: zakvartati ves denar, posestvozakvartáti se - 1. postati kvartopirec: ker ni bilo druge zabave, se je zakvartal
- 2. zaradi kvartanja se zadržati kje predolgo: v gostilni sta se zakvartala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zamastíti -ím dov., zamástil (ī í) zamazati z mastjo, maščobo: zamastiti obleko;
zamastiti se pri jedi;
zamastiti si brkezamastíti se - 1. agr. postati tak, da ima razmeroma veliko maščobnega tkiva: mlada žival se ne sme zamastiti; ta vrsta prašičev se hitro zamasti
- 2. ekspr. zrediti se: na stara leta se je čisto zamastil
zamaščèn -êna -o: zamaščen bankovec, klobuk; zamaščena svinja
● ekspr. zamaščen obraz debel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zamótati -am tudi zamotáti -ám dov. (ọ̄; á ȃ) - 1. narediti, da je kaj nepravilno prepleteno, zvito: zamotati trakove / veter je zamotal ladijske vrvi v vozle
- 2. knjiž. zaplesti: zamotati položaj v državi; po nepotrebnem zamotati zadevo / zamotati vprašanje / svojo pripoved je zelo zamotal
- 3. knjiž. zaviti: zamotati čevlje v papir; zamotal se je v odejo / zamotati šal okrog vratu oviti
zamótati se, tudi zamotáti se - 1. postati nepravilno prepleten, zvit: cev se je zamotala tako, da je prekinjen dotok vode; vrv se zamota / črevo se zamota
- 2. knjiž. zaplesti se: zamotati se med trnje; zamotati se v pajčevino ujeti se
// politični položaj v državi se je zamotal / življenje se nam je zamotalo - 3. ekspr. počasi, nerodno iti: ves majav se je zamotal skozi megleno jutro
zamótan tudi zamotán -a -o - 1. deležnik od zamotati: zamotane vrvi; truplo, zamotano v rjuho
- 2. knjiž. zapleten: zamotan položaj, problem; zamotana zadeva / zamotana razlaga / zamotan stroj / zamotan pojav; prisl.: zamotano opisan postopek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zaprašíti -ím dov., zaprášil (ī í) - 1. povzročiti, da je kaj polno prahu, pokrito s prahom: pri pometanju je zaprašila sobo; zaprašiti si obleko pri delu
- 2. posuti s prahom, praškom: zaprašiti rano; zaprašiti živali zaradi mrčesa
// agr. nanesti prašivo na rastline: zaprašiti sadno drevje
zaprašíti se - 1. postati umazan od prahu: razstavljeni predmeti so se zaprašili; ura se je zaprašila in ustavila
- 2. ekspr. drobno se usuti: z jelke se je zaprašil sneg
- 3. ekspr. steči, zdirjati: otroci so se zaprašili po bregu / napadalec se je zaprašil proti nam
// z veliko silo, hitrim premikanjem priti kam: pes se mu je zaprašil med noge
// v zvezi z v silovito napasti: zaprašil se je vanj in ga tepel; zaprašila se je vanj kakor mačka - 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: zaprašiti se v delo, tek
zaprašèn -êna -o - 1. deležnik od zaprašiti: ves je bil zaprašen; zaprašena cesta; zaprašena obleka; zaprašeno ozračje
- 2. slabš. zastarel, nesodoben: zaprašen učbenik; zaprašena predstava; zaprašeno romantično delo
- 3. slabš. neživljenjski, nestvaren: zaprašene misli; zaprašena znanost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zapréti -prèm dov., zapŕl (ẹ́ ȅ) - 1. dati kaj v tak položaj
- a) da ni mogoč prehod, vstop ali izstop: zapreti okno, vrata; zapreti zapornice; vrata so se s treskom zaprla / zapreti vrata z zapahom
- b) da postane notranjost nedostopna: zapreti predal / zapreti klavir, omaro; zapreti kuverto / zapreti dvigalo vrata dvigala
// z namestitvijo določenega dela na čem narediti nedostopno notranjost, vsebino: zapreti steklenico; zapreti s pokrovom; neprodušno zapreti / zapreti torbico / zapreti komu usta z roko zatisniti
- 2. narediti, da so prilegajoči se deli česa tesno drug ob drugem: zapreti zadrgo; zapreti tok / zapreti oči, usta; oči so se mu spet zaprle / zapreti pismo
// narediti, da pride kaj v položaj, značilen po uporabljanju: zapreti dežnik / zapreti knjigo / zapreti nož - 3. dati del priprave v tak položaj, da kaj nima proste poti: zapreti pipo, ventil / pog. zapreti radijski, televizijski sprejemnik izključiti
// na tak način onemogočiti izhod česa: zapreti plin; zapreti vodo - 4. narediti kaj neprehodno: zapreti prehod s pregrado / tovornjaki so zaprli cesto / zapreti mejo ne dovoliti prihoda, uvoza v državo, na ozemlje ali odhoda, izvoza iz države, z ozemlja
- 5. z zaprtjem vrat, izhoda narediti, da kdo ne more iti od kod: zapreti otroka v sobo; zapreti kokoši v kurnik
// narediti, povzročiti, da kdo nima več prostosti: če ga ujamejo, ga bodo zaprli; zapreti zločinca; zapreti za tri mesece; ekspr. zaprli so ga ob kruhu in vodi / zapreti koga v ječo / zapreti ptiča v kletko - 6. prenehati delati, poslovati: gostilno, trgovino so že zaprli; zapreti ob enajstih
// narediti, da kje preneha kaka (poklicna) dejavnost: zapreti nekatere delovne obrate; zaradi premajhnega števila otrok so zaprli šolo; zapreti veleposlaništvo / zapreti premogovnik
// narediti, da kaj preneha biti v uporabi: zapreti cesto, most
// narediti, da kaj preneha biti dostopno za javnost, obiskovalce: zaradi zavarovanja kapnikov so zaprli kraško jamo; zapreti starodavno svetišče / zapreti razstavo, sejem - 7. publ. preprečiti, onemogočiti: zapreti vojski prehod čez reko / policisti so zaprli promet
- 8. v zvezi zapreti pot, vrata onemogočiti komu, da lahko kam gre, pride: ograja mu je zaprla pot; osebni avtomobil je zaprl pot tovornjaku / s tem je zaprl otrokom pot, vrata v svet
// publ. onemogočiti nastop, uveljavljanje česa: zapreti vrata sodelovanju / zapreti izdelku pot, vrata na trg onemogočiti prodajanje; nesreča mu je zaprla pot do umetniške kariere mu je preprečila umetniško kariero; pazil je, da si ni nikjer zaprl vrat onemogočil uveljavljanja - 9. poljud. povzročiti nenormalno redko, težavno iztrebljanje: ta jed bo bolnika zaprla
● ekspr. strah mu je zaprl dih od strahu ni mogel normalno dihati; žarg., šport. zapreti igro onemogočiti nasprotnim igralcem, da bi dobili žogo; ekspr. zaprl je trudne oči umrl je; pog. pacienta so samo odprli in zaprli naredili so pri njem s prerezom dostopen del za operacijo in prerez zašili, ne da bi jo opravili; ekspr. kar sapo ji je zaprlo zelo je bila presenečena; ekspr. spis je zaprl v predal njegovo rešitev je odložil; ekspr. zapreti srce pred kom ne izpovedovati mu več svojih čustev, misli; ne hoteti mu pomagati; pog., ekspr. če je tako, pa lahko kar zapremo štacuno prenehamo delati, delovati; ekspr. zapri že enkrat usta nehaj govoriti, molči; ekspr. zapreti komu usta z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da kdo preneha kritizirati, opravljati; ekspr. vrata mu je pred nosom zaprla očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti
♦ igr. zapreti talon prekiniti jemanje kart iz talona; šol. zapreti učenca nekdaj po pouku ga za kazen nekaj časa zadržati v šoli
zapréti se - 1. preiti v visok, hribovit svet: tukaj se dolina zapre; svet se na severu zapre
- 2. z zaprtjem vrat onemogočiti komu drugemu vstop v svoj prostor: zapreti se v hišo, sobo
- 3. ekspr. postati zadržan, nezaupljiv: družina se je zaprla pred njim / po prvih pesniških poskusih se je zaprl vase je prenehal izpovedovati svoja čustva, misli v pesmih; društvo se je preveč zaprlo samo vase je prekinilo, omejilo stike z drugimi
● krog plesalcev se je zaprl sklenil; bibl. nebo se je zaprlo za več mesecev ni deževalo več mesecev; evfem. po prvem otroku se ji je telo zaprlo ni mogla več roditi; poljud. voda se mu je zaprla ne more več odvajati seča; publ. vrata razstave so se zaprla razstave ni več
zapŕši zastar.: zaprši vrata, se ogleduje naokrog
zapŕt -a -o - 1. deležnik od zapreti: biti zaprt za samostanskimi zidovi; biti po nedolžnem zaprt; zaprta cesta, meja; zaprta steklenica; v kabinete zaprta znanost; gostilna je danes zaprta; zaprta vrata / kot opozorilo zaradi inventure zaprto
- 2. ki ima streho in stene: zaprti avtomobil; zaprta kočija / delati v zaprtem prostoru
// ki ima razmeroma majhen vratni izrez: zaprta bluza; do vratu zaprta jopica
// ki ima razmeroma majhno odprtino za obuvanje: zaprt čevelj - 3. ki je od vseh strani obdan s čim: mesto z zaprtimi trgi; zaprto dvorišče / ta dolina je zelo zaprta
- 4. ki ima malo stikov z drugimi: zaprta družba; univerza ne sme biti zaprta organizacija / vase zaprta stroka
- 5. ki mu lahko prisostvujejo, se ga lahko udeležijo samo določene osebe, člani: podrobnosti z zaprtega sestanka niso prišle v javnost; o tem bodo razpravljali na zaprti seji / počitniški dom zaprtega tipa / zaprta predstava / filmi za zaprt krog gledalcev / časopis je za pristaše take politike zaprt pristaši take politike ne morejo v njem sodelovati
- 6. knjiž. težko razumljiv: odprta in zaprta umetnost; zaprto pesništvo moderne dobe
- 7. ki ne izpoveduje svojih misli, čustev: tih, zaprt človek / vase zaprt otrok; preveč je zaprt sam vase
- 8. poljud. ki se nenormalno redko, težavno iztreblja: nosečnice so pogosto zaprte
- 9. strojn. ki je pri svojem zaključenem delovanju ločen od okolice: zaprt hladilni sistem pri avtomobilih; kroženje vode v zaprtem obtoku
● ekspr. stvari se vrtijo v zaprtem krogu potekajo tako, da njihove posledice povzročijo nove, nerešljive probleme; semafor je zaprt na semaforju sveti rdeča luč; knjiž. glasba je bila zanj zaprta knjiga mu je bila popolnoma nepoznana; publ. predsednika sta se pogovarjala za zaprtimi vrati imela sta pogovore, z vsebino katerih javnost ni bila seznanjena; ekspr. ta vrata so zanj za zmeraj zaprta to mu je nedostopno, nedosegljivo
♦ anat. zaprti prelom kosti prelom, pri katerem kost ne predre kože; bot. zaprti plod plod, ki ima osemenje; ekon. zaprti trg trg, ki ni dostopen vsem ponudnikom in povpraševalcem; fin. imeti zaprt žiro račun ne imeti pravice izplačevati z določenega žiro računa; geogr. zaprto morje morje, ki ga ožina loči od oceana; jur. zaprti kazenski poboljševalni zavod kazenski poboljševalni zavod s posebnim nadzorstvom in zavarovanjem; lingv. zaprti zlog zlog s soglasnikom za samoglasnikom; mat. zaprti interval interval, v katerem sta meji intervala vključeni; med. zaprta rana rana, ki se celi in iz nje ne teče več gnoj; šah. zaprta otvoritev otvoritev, ki se ne začne z dvojno potezo kraljevega kmeta; prisl.: zaprto se držati; sam.: ta roža cvete tudi v zaprtem v zaprtem prostoru; zaprti in obsojeni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zardečíti -ím dov., zardéči in zardêči; zardéčil (ī í) knjiž. pordečiti: sonce je zardečilo vrhove gorazardečíti se - 1. postati rdeč: nebo na vzhodu se je zardečilo
- 2. rdeče se odraziti, pokazati: za ovinkom so se zardečile luči; na obali so se zardečile strehe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zarumeníti -ím dov., zaruménil (ī í) s praženjem, segrevanjem povzročiti, da postane kaj rumeno: zarumeniti čebulo, moko;
zarumeniti kaj na masti, v pečicizarumeníti se knjiž. - 1. rumeno se odraziti, pokazati: ob jezeru so se zarumenile stare vile
- 2. postati rumen, svetel: obzorje se je zarumenilo
zarumenjèn -êna -o: zarumenjena čebula
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zaspán -a -o prid. (á) - 1. ki čuti potrebo po spanju: zaspan otrok; postati zaspan; ekspr. na smrt zaspan
// ki kaže, izraža to potrebo: zaspan obraz; meti si zaspane oči - 2. ekspr. ki kaže, izraža razmeroma malo živahnosti, volje do delovanja: govoriti z zaspanim glasom / zaspana hoja / zaspano govorjenje / on je za trgovca preveč zaspan
- 3. ekspr. ki se počasi premika: zaspana reka / po dolini se vlečejo zaspane megle
// ki poteka počasi, enolično: zaspano dogajanje na odru / zaspano podeželsko življenje / zaspana melodija enolična, monotona - 4. ekspr. za katerega je značilno malo dejavnosti, dogajanja: zaspani zimski meseci; zaspano poletno popoldne / zaspano mesto
zaspáno prisl.: zaspano gledati; zaspano se premikati; prim. zaspati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zastavonóša -e in -a m (ọ̄) - 1. kdor nosi zastavo: na čelu sprevoda je korakal zastavonoša / postavili so ga za zastavonošo; gasilska četa z zastavonošo
- 2. ekspr., navadno s prilastkom vodja, usmerjevalec: postati zastavonoša napredka; zastavonoša v boju za demokracijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zatóženec -nca m (ọ́) - 1. kdor je zatožen: mali zatoženec se je hotel maščevati tožljivcem
- 2. zastar. obtoženec, obdolženec: zatoženec se je zagovarjal, da tega ni storil hote; iz tožnika postati zatoženec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zavozláti -ám dov. (á ȃ) - 1. narediti vozel, vozle na čem: niti na koncu šiva zavozlamo in odstrižemo; zavozlati trak, vrv
- 2. z vozlom, vozli zavezati: zavozlati nit okrog paličice; zavozlati ruto pod brado / zavozlati (si) kravato zavezati
- 3. ekspr. narediti kaj zapleteno, težko razrešljivo: zavozlati problem; zavozlal je vso stvar / dramatik je dobro zavozlal zgodbo
zavozláti se - 1. nepravilno, neurejeno se preplesti, zviti, da nastane vozel, vozli: niti, vrvi so se zavozlale; pazi, da se volna ne zavozla / zastava se je zavozlala okrog droga
- 2. ekspr. postati zapleten, težko razrešljiv: odnosi med njimi so se zavozlali; zadeva se je še bolj zavozlala / misli so se mu zavozlale
- 3. knjiž., ekspr., navadno v zvezi z v zaiti, spraviti se v zapleten, težko razrešljiv položaj: še sam ni vedel, v kaj se je zavozlal / zavozlati se v neprijetnosti
- 4. knjiž., ekspr. priti v ljubezensko razmerje s kom: zavozlal se je z dekletom iz sosednje vasi; zavozlala se je s poročenim moškim
- 5. knjiž., ekspr. priti v stanje, ko se ne more jasno, logično misliti, se izražati: pri razlaganju se je popolnoma zavozlal / tako se je zavozlal, da se sploh ne more odločiti
● črevo se mu je zavozlalo z zasukanjem je postalo na enem mestu stisnjeno in neprehodno
zavozlán -a -o: zavozlan klobčič; zavozlan primer; zavozlani stavki; prisl.: zavozlano govoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zazabíti in zazábiti -im dov. (ī á) star. pozabiti: nekaj ga je zmotilo, da je zazabil na svoje delozazabíti se in zazábiti se - 1. postati duševno odsoten: večkrat se je zazabil
- 2. spozabiti se: kako se je mogel tako zazabiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zazrcáliti se -im se dov. (á ȃ) knjiž. zaradi odbijanja svetlobe v čem postati viden, pokazati se: luči so se zazrcalile v jezeru;
v ogledalu se je zazrcalil njen obraz // postati viden, pokazati se: na obrazu se zazrcali bojazen, otožnost; v očeh se zazrcali strah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zdrízast -a -o prid. (ī) - 1. podoben zdrizu: postati zdrizast; zdrizasta snov; žival z zdrizastim telesom / zdrizast sneg
- 2. pokrit z zdrizom: stopnice so bile zdrizaste od umazanije / ekspr. hladne, zdrizaste roke
- 3. slabš. neodločen, boječ: od njega ne pričakuj veliko, je preveč zdrizast
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zganíti in zgániti -em dov. (ī á) - 1. z dajanjem, polaganjem enega dela česa čez drugega narediti, da to pride v položaj, ko ima manjšo površino: zganiti časopis, glasovnico; ruto je skrbno zganila; zganiti list tako, da se lahko vtakne v žep
- 2. narediti gib, premakniti: zganiti roko; veke so se zganile / telo se mu je zganilo v krču / zganiti z rameni skomigniti
// zganiti ustnice v nasmeh nasmehniti se - 3. narediti, povzročiti, da kaj spremeni položaj, stanje: veslo zgane mirno gladino; veter zgane veje / sunkovito je zaprl vrata in zganil val zraka
- 4. ekspr. povzročiti, da kdo postane dejaven: bližajoča se nevarnost jih je zganila / trudila se je, da bi ga zganila iz otopelosti / sonce je zganilo žive stvari / zganiti komu možgane
- 5. knjiž. vznemiriti, razvneti: nič več ga ne zgane / ti ukrepi so zganili javno mnenje; pesn. zganiti srce
● ekspr. nikoli ne zgane jezika molči, nič ne reče; ekspr. zanj ne bo nihče zganil mezinca nihče mu ne bo pomagal; ekspr. znova je zganila s pletilkama začela plesti; ekspr. samo s prstom zgane, pa že vse dobi nič se mu ni treba truditi, prizadevati
zganíti se in zgániti se - 1. spremeniti položaj, stanje: sedel je in se ni zganil / otrok v njej se je zganil / gladina se je nenadoma zganila vzvalovila; ekspr. vlak se je znova zganil premaknil
● ekspr. nad poljem se je zganil veter začel pihati - 2. ekspr. postati dejaven: strokovnjaki bi se morali že prej zganiti / ob nesreči se je zganila vsa dolina / spomini so se zganili
- 3. ekspr. iti stran, oditi: več dni se ni zganil od doma / zganil se je proti vratom
- 4. knjiž. prikazati se, pojaviti se: rahel smehljaj se mu je zganil na ustnicah / v duši se ji je zganilo že pozabljeno čustvo vzbudilo; v njem se zgane odpor, svarilo
zgánjen -a -o: zganjen list; v gube zganjen prtič
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zgŕbiti -im dov. (ŕ ȓ) dati čemu navzgor ukrivljeno obliko: zgrbiti hrbet;
tiger se je zgrbil in pripravil na skokzgŕbiti se - 1. postati sključen: ves se je zgrbil od dela; zgrbiti se od strahu, zadrege / njegova čokata postava se je zgrbila pod težo bremena
- 2. redko zgrbančiti se: čelo, obraz se zgrbi / jabolka so se zgrbila
zgŕbljen -a -o: zgrbljen človek; zgrbljen hrbet; vsa zgrbljena je sedela na klopi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zgrísti zgrízem dov. (í) - 1. zdrobiti z zobmi: zgristi meso, orehe; dobro, slabo zgristi / zgristi z zobmi
// z grizenjem poškodovati, raniti: miši so zgrizle obleko / od živčnosti si je zgrizla nohte; zgristi si ustnice - 2. ekspr. izčrpati, uničiti: bolezen ga je zgrizla; ljubosumje zgrize človeka
● ekspr. kritiki so ga zgrizli njegovo delo so ocenili zelo negativno; ekspr. na smrt sta se zgrizla zelo sta se sprla; ekspr. če te mika jedro, zgrizi lupino če hočeš stvar popolnoma spoznati, se moraš potruditi
zgrísti se - 1. ekspr. postati zelo jezen sam nase: zaradi teh govoric bi se najraje zgrizel / zgristi se od jeze, žalosti biti zelo jezen, žalosten
- 2. nar. sesiriti se: mleko se zgrize
zgrízen -a -o: zgrizeni nohti; zgrizena hrana; zgrizene ustnice; prim. izgristi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zjásniti -im in zjasníti -ím dov., zjásnil (ā ȃ; ī í) - 1. redko narediti, da postane komu kaj (bolj) jasno, razumljivo; razjasniti: zjasniti skrivnost; stvari so se zjasnile v nekaj dneh / zjasnil ti bom, kako se je to zgodilo pojasnil
- 2. knjiž. narediti jasno, razumljivo: pisatelj je z leti zjasnil svojo izpoved / zjasniti svoj odnos do dela, družine
zjásniti se, in zjasníti se - 1. s smiselnim osebkom v dajalniku priti do spoznanja, začeti razumevati: zjasnilo se mu je, zakaj ga niso spoznali; nenadoma, v trenutku se mu je zjasnilo, kaj hočejo
- 2. postati bolj določen, opredeljen, razviden: misel se je zjasnila
● ekspr. v glavi se mu je zjasnilo prišel je k zavesti, razsodnosti
zjásnjen -a -o: zjasnjeni nazori
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zjedríti -ím dov., zjédril (ī í) knjiž. narediti (bolj) jedrnato: pisatelj je zjedril pripovedzjedríti se - 1. postati čvrstejši, krepkejši: dekle se je zjedrilo v život / v življenjskih preizkušnjah se je zjedril
- 2. zbrati se, osredotočiti se: vse življenje se je zjedrilo okoli domačije / razmišljanje se je zjedrilo v tak zaključek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zméšati tudi zmešáti -am dov. (ẹ́ á ẹ́) - 1. s premikanjem delcev kake snovi narediti, da se ta združi, enakomerno porazdeli: zmešati cement, pesek in vodo; sestavine dobro zmešamo; zmešati v mešalniku; zmešati z žlico; strojno zmešati / zmešati v kašo
- 2. dati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov: zmešati barve; pijače zna dobro zmešati / zmešati vino z vodo / zmešati več vrst žita / zmešati malto
// dati, postaviti skupaj stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: čisto perilo je zmešal z umazanim / zmešati karte narediti, povzročiti, da so v kupu skupaj karte različne vrednosti, barve
// zmešati telefonske linije; strani so se zmešale - 3. miselno združiti, povezati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo: zmešati formule, podatke; pojmi so se mu zmešali / sanje se zmešajo z resničnostjo
// uporabiti v kakem jezikovnem sistemu jezikovne elemente drugega, tujega jezika: zmešal je ruske in poljske besede - 4. ekspr. povzročiti, da kdo nima urejenih, pravilnih misli, predstav: s svojimi nazori ga je samo zmešal; zmešati ljudstvo / knjige so mu zmešale glavo, pamet; pijača, vročina zmeša možgane / megla ga je tako zmešala, da se je obrnil v napačno smer; brezoseb. ko je prišla na križišče, jo je zmešalo, da ni vedela kam
● ekspr. to dekle mu je zmešalo pamet zaljubil se je vanjo; pog. računalnik mu je zmešal glavo, pamet povzročil, da je veliko premišljeval, govoril o njem; zmešati komu korak povzročiti, da mu postane neurejen, neusklajen; ekspr. zmešati komu niti, račune, pog. štrene preprečiti njegove načrte; zmešati komu sled povzročiti, da ne ve, ali je prava ali ne
zméšati se tudi zmešáti se - 1. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku postati duševno bolan: zmešalo se mu je; od vsega hudega se ji je zmešalo
- 2. knjiž. zmesti se: ko jo je zagledal, se je ves zmešal / govorica se mu je zmešala
zméšan -a -o - 1. deležnik od zmešati: zmešan človek; imajo ga za zmešanega; zmešane barve; telefonske linije so zmešane; moka, zmešana s pecilnim praškom; poročilo je zmešano in nenatančno
- 2. ekspr. ki po mnenju koga ne ravna preudarno, v skladu z določenimi pričakovanji, načeli: ta je pa res zmešan; ali je čisto zmešana, da to pripoveduje
// ki je po mnenju koga brez vrednosti, cene: nehaj brati te zmešane romane
● ekspr. od vročine so bili vsi zmešani niso mogli normalno misliti, odgovarjati; ekspr. plete kot zmešana zelo veliko, hitro; prisl.: zmešano govoriti; gleda čisto zmešano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zmotíti in zmótiti -im dov. (ī ọ́) - 1. narediti, da kdo ne more biti zbran, osredotočen na kaj: hrup pred vrati ga je zmotil; zmotiti koga pri delu, jedi, počitku; ni se dala zmotiti, delala je naprej; smeli so ga zmotiti samo v najnujnejših primerih / kot nagovor: ali vas lahko malo zmotim; prosim, ali smem zmotiti
- 2. povzročiti, da kaj ne poteka normalno, pravilno: zmotiti pogovor; nenaden trušč je zmotil pouk; s pripombo je zmotil njegovo pripovedovanje / njen prihod je zmotil mirno življenje / s kriki so zmotili nočni mir, tišino / zmotiti ravnotežje sil
- 3. povzročiti neugodne, slabe občutke: njene besede so jih zelo zmotile; take navade bi zmotile še koga drugega
- 4. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo naredi kaj nepravilnega, nenameravanega: priložnost ga je zmotila, pa je kradel / kaj te je zmotilo, da si to storil / zlatniki so mu zmotili srce
- 5. ekspr. povzročiti pri kom nemir, zlasti erotični: njena bližina ga je zmotila, da je bil ves iz sebe / tako je lepa, da bi zmotila tudi najzvestejše srce
zmotíti se in zmótiti se - 1. narediti napako pri kakem delu, navadno duševnem: zmotila se je za veliko vsoto; pri petju se velikokrat zmoti; spet se je zmotil pri računanju; zmotiti se v svojo škodo
- 2. narediti kaj v prepričanju, ki ni v skladu s stvarnostjo: kdo se je zmotil, ti ali jaz; človek se lahko tudi zmoti; ekspr. hudo, krepko se je zmotil, ko se je poročil s to žensko / zmotiti se v sodbi
// narediti kaj, kar ni v skladu s hotenim, nameravanim: če sem to rekel, sem se pač zmotil; zmotil se je in potrkal pri sosedih / zmotil se je v hiši, sobi imel je za pravo drugo hišo, sobo - 3. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku zavrteti se v glavi, postati omotičen: vrtel, zibal se je, dokler se mu ni zmotilo / zmotilo se ji je v glavi
● star. redkokdaj se kdo zmoti k nam pride; zmotiti se o kom, v kom priti do drugačnega mnenja, prepričanja o kom, kakor je bilo prvotno; redko zmotiti se z delom zamotiti se
zmóten -a -o - 1. deležnik od zmotiti: zmoten nočni mir; pri delu je večkrat zmoten
- 2. star. zmeden, zbegan: zmoten je obstal; bila je vsa zmotena in sram jo je bilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zmračíti -ím dov., zmráčil (ī í) - 1. knjiž. narediti mrko, neprijazno: spomin na trpeče mu je zmračil obraz; čelo se mu je zmračilo; njegov pogled se je zmračil; ob tej novici se je kar zmračil
- 2. knjiž. narediti nejasno, zmedeno: žalost mu je zmračila pamet; zaradi teh dogodkov se mu je zmračilo v možganih
● knjiž. um se mu je zmračil postal je duševno bolan
zmračíti se - 1. brezoseb. preiti iz dneva v mrak: zmračilo se je; ko se je popolnoma zmračilo, je prižgal luč; pozimi se zgodaj zmrači
- 2. postati mračen, temen: dan se zmrači; nebo se zmrači; pokrajina se je zmračila
● zastar. v tistem letu se je luna dvakrat zmračila sta bila dva lunina mrka; ekspr. pred očmi se mu je zmračilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zdelo, da vidi nejasno, mračno
zmračèn -êna -o: zmračen obraz; ves zmračen je stopal po sobi; zmračeno nebo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
znížati -am dov. (ȋ) - 1. narediti kaj nižje: znižati nasip / temna barva stropa navidezno zniža prostor / znižati glas začeti govoriti z nižjim glasom
- 2. spraviti z višje stopnje na nižjo glede na količino, intenzivnost: znižati izdatke; znižati telesno težo / znižati cene, dajatve / znižati razlike zmanjšati
♦ muz. znižati ton za pol tona - 3. ekspr. premakniti z višjega mesta, položaja na nižjega; spustiti: sedež lahko po potrebi znižate; znižati rolete na polovico
znížati se - 1. postati nižji: morska gladina se je znižala
- 2. preiti z višje stopnje na nižjo glede na količino, intenzivnost: temperatura se je znižala za pet stopinj / življenjska raven se je zelo znižala
znížan -a -o: znižane cene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zredíti -ím dov., tudi zrédi; zrédil (ī í) - 1. narediti, povzročiti, da postane kdo (bolj) debel: dobro krmi vole, da bi jih čim bolj zredil / ekspr. pri tako lahki službi hitro zrediš trebušček
- 2. vzrediti: letno zredi štiri prašiče / zrediti za zakol / zrediti mladega sokola / zrediti najdenčka in svoje tri otroke / zrediti koga v poštenega, za poštenega človeka
● ekspr., redko zrediti veje odebeliti jih
zredíti se - 1. postati (bolj) debel: ob dobri hrani se človek zredi; prašič, vol se je zredil / zrediti se v obraz, trebuh / ekspr.: denarnica se mu je zredila; spis se je zredil se je razširil, povečal
- 2. zastar. zrasti, odrasti: v tej deželi so se zredili, pa je nočejo več poznati
zrejèn -êna -o: v hiši zrejena ptica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zvéčati -am dov. (ẹ̑) - 1. narediti kaj (bolj) veliko: zvečati vrt
- 2. narediti, da doseže kaj višjo stopnjo
- a) glede na količino: zvečati davke / zvečati merilo
- b) glede na možni razpon: zvečati učinkovitost dela
- c) glede na intenzivnost: pohvala je zvečala njihovo zadovoljstvo
zvéčati se - 1. postati (bolj) velik: razpoke so se ob potresu zvečale
- 2. doseči višjo stopnjo
- a) glede na količino: število štipendij se je zvečalo
- b) glede na možni razpon: temperatura se je zvečala
- c) glede na intenzivnost: vsakdanje skrbi so se zvečale
zvéčan -a -o: zvečana koncentracija radioaktivnih snovi
♦ muz. zvečani interval interval, pri katerem je zgornji ton kromatično zvišan ali spodnji ton kromatično znižan; zvečani trozvok trozvok, sestavljen iz osnovnega tona, velike terce in zvečane kvinte
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zvodenéti -ím dov. (ẹ́ í) nav. ekspr. zaradi izgube bistvenih lastnosti, značilnosti postati manj kvaliteten, nekvaliteten: vino zvodeni;
stepen sneg sčasoma zvodeni // postati vsebinsko prazen: članek je zaradi navajanja nepomembnih dejstev zvodenel / akcija je popolnoma zvodenela / uspeh je zvodenel
● ekspr. kri mu je zvodenela postal je slabokrven, anemičen; knjiž. led zvodeni se stopi; ekspr. kaj ti je pamet zvodenela zakaj govoriš, ravnaš tako neumnozvodenèl in zvodenél -éla -o: zvodeneli pojmi; zvodenelo delovanje; zvodenelo vino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
cíkniti1 -em dov. (í ȋ) - 1. nav. ekspr. prikrito omeniti kaj, namigniti: ciknila je na njegovo ponesrečeno snubitev / že vemo, zakaj je ciknil
- 2. nepreh. zaradi kvarjenja postati, biti kisel: vino cikne / žganje cikne po prismojenem ima priokus po prismojenem
cíknjen -a -o: ciknjeno vino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
dogmatizírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž., nav. slabš. dajati čemu značilnosti dogme: svojega nazora nočem dogmatizirati;
dogmatizirali so njegovo teorijodogmatizíran -a -o: program ne sme postati dogmatizirana formula
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
dokázati tudi dokazáti -kážem dov. (á á á) - 1. utemeljiti, podpreti kako trditev z dokazi: dokazati svoj alibi; na sodišču je dokazal svojo nedolžnost; dokažem ti resnico; dokazali so, da to bolezen povzročajo virusi; s pričami je dokazal, da ni kriv; neovrgljivo, prepričevalno, zanesljivo dokazati; statistično se to ne da dokazati / to je bila priložnost, da ji je lahko dokazal svojo ljubezen; dokazati svojo moč / lahko ti dokažem laž / tega laikom ne bomo dokazali ne bomo jih mogli prepričati
● ekspr. dokazati črno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma - 2. postati zunanji izraz, znamenje česa: pregled dela je dokazal, da smo se v napovedih zmotili
dokázan -a -o: dokazane trditve; krivda je dokazana; to je znanstveno dokazano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
gladiátorstvo -a s (ȃ) kar se nanaša na gladiatorje ali gladiatorske igre: starorimsko gladiatorstvo / ekspr. telesna kultura ne sme postati gladiatorstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
grùnt grúnta m (ȕ ú) večje kmečko posestvo: kupiti, prodati grunt;
grunt in bajta / priženil se je na grunt; je doma z grunta / cel grunt nekdaj posestvo, ki obsega približno 15-20 ha // pog. posestvo, kmetija: imajo velik grunt
● prevzeti grunt postati njegov gospodar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
iméti imám nedov., iméj in imèj iméjte; imèl in imél iméla; nikalno nímam (ẹ́ ȃ nȋmam) - 1. izraža, da je kaj osebkova svojina, lastnina: imeti avtomobil, hišo; imel je tri konje; imeti veliko knjig; malo, veliko ima; ekspr. nič nima
- 2. izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: te knjige nimam več; urednik ima dosti gradiva za objavo; oni imajo boljše igrišče kot mi; imam pero in svinčnik, s čim naj se podpišem; ima pripravo za varjenje; imate čist zrak in dobro hrano / nimate vzrokov za jezo; imeti dokaze za kaj / imeti abonma, žiro račun / ženske imajo enake pravice kot moški
// izraža, da je pri osebku kaj za prodajo: v trgovini imajo že prve češnje; pralnega praška imamo dovolj
// izraža obstajanje osebe, ki je z osebkom v določenem odnosu: imeti brata, otroka, prijatelja / imeti ljubico / direktorja že imajo / imeti tekmeca - 3. izraža, da je pri osebku kaj, navadno krajši čas in s kakim namenom: imamo goste; danes imam prijatelja na obisku; pog. jutri bomo imeli pri nas zidarje bomo zidali
// imam veselo novico, pismo, lepe pozdrave, sporočilo zate - 4. izraža, da je pri osebku kaj kot njegova sestavina, del: katere sestavne dele ima celica; človeško telo ima glavo, trup in ude / zakon nima take določbe; voda ima precej kalcija / teden ima sedem dni; kilometer ima tisoč metrov; knjiga ima tristo strani
- 5. z oslabljenim pomenom izraža
- a) lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo: ima brado in brke; ta roža ima lepe cvete; imeti močen glas / ima dosti izkušenj, smisel za humor, dober spomin; imeti veliko moč v rokah / dokument ima velik pomen; jeklo ima veliko trdnost
- b) stanje osebka, kot ga izraža določilo: bolnik ima visoko temperaturo; imeti skrbi / nima časti, ponosa / ima srečo v zasebnem življenju, ugled, veljavo / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti? / imeti pomembne funkcije, visoko izobrazbo, ugleden družbeni položaj; imeti diplomatske odnose z drugimi državami; imeti urejene življenjske razmere / stanovanje ima dobro razporeditev prostorov / imeti dobiček, izgubo pri kupčiji; imeti prednost pri nakupu / imeti rojstni dan; imeti nesrečo / imeti obrt biti obrtnik
- c) stanje osebka glede na koga: imeti podporo naprednega sveta; ekspr. imam njegove simpatije
- č) odnos osebka do dejanja, kot ga izraža določilo: imel je priložnost pobegniti / ima dolžnost to storiti mora; imel je moč, da je to prebolel mogel je; ima pravico do lastne izbire sme sam izbirati
- d) s prislovnim določilom velikost, mero: ta ladja ima več tisoč ton nosilnosti; ima osemdeset let je star; krava ima tristo kilogramov tehta
// izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: ima copate (na nogah), klobuk (na glavi), siv plašč; otroci imajo slabe čevlje; na zabavi je imela novo obleko; ob boku ima sabljo / pog. ima očala nosi; vlomilec je imel orožje je bil oborožen
// izraža, da se osebku kaj redno daje: imeti nizke, visoke dohodke; imeti podporo, pokojnino; imeti štiri tisoč dinarjev plače; kakšno štipendijo imaš
- 6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost, značilnost, stanje stvari, ki obstaja pri osebku: lase ima dolge in skodrane; avto ima pokvarjen; stroj imam v popravilu; orodje ima v redu; elipt.: domačo nalogo že ima jo je že napisal; pog. vlomilca že imajo je že prijet, ujet
// ima sina zdravnika
// izraža osebkov odnos, razmerje do stvari, kot ga izraža določilo: imeti koga na hrani, stanovanju; imeti kaj v lasti, najemu; imeti deželo pod oblastjo - 7. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: imeti koga za bogatega, za poštenjaka; to trditev imam za resnično; imajo se za nekaj posebnega / imeti kaj za svoje / to imam za pomembno / publ. imeti za potrebno obsoditi kaj
- 8. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža
- a) z glagolskim samostalnikom da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: konja ima za jahanje; to vrv imam za obešanje perila; pog. kaj se imate za učiti kaj imate za učenje
// ribe imamo za večerjo / peso imamo za krave za krmljenje krav - b) namembnost, kot jo določa samostalnik: klop ima tudi za ležišče; telečje meso imamo za zrezke
// izraža, da je osebek s kom v takem odnosu, kot ga določa samostalnik: ima jo za ljubico; koga imaš za moža, za profesorja / žarg., šol. koga imate za slovenščino kdo vas poučuje slovenščino
- 9. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: imeti izpit, konferenco, pouk, predavanje, sejo; kosilo bomo imeli v hotelu ob dvanajstih; pog.: imeti govor; zmeraj ima kako pripombo kaj pripomni, ugovarja
// to je imelo hude posledice; plavalec ima letos velike uspehe; publ.: dogodek je imel slab izid se je slabo končal; ima pomembno vlogo pri odločanju zelo vpliva na odločitev - 10. z oslabljenim pomenom, z nedoločnikom izraža obstajanje česa pri osebku, kar omogoča dejanje, kot ga določa nedoločnik: nima česa, kaj jesti; ima se kam umakniti; nima kdaj to napraviti; ima kje spati; ekspr. ta pa ima s čim plačati ima veliko denarja
// imate kaj za popravilo; imate kaj za žejo imate kaj, s čimer bi se mogel odžejati; pog. imeti kaj za nabrusiti - 11. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru in času
- a) določenega stanja: že tri dni imamo dež; letos imamo lepo jesen; imamo mir, svobodo; tam imajo zdaj noč; v Jugoslaviji imamo socializem / na svetu imamo dobro in zlo je, obstaja
- b) stvari: takrat še ni bilo znano, da imamo v vodi toliko živih bitij; za to bolezen še nimamo zdravila / publ. na desni strani imamo hrib, na levi pa reko
// izraža, da je stvar, ki je z osebkom v kaki zvezi, na določenem mestu: knjige ima na mizi; v naročju je imela otroka; država ima industrijo na severu / pog. starše ima pri sebi stanujejo, živijo pri njem
// konj ima belo liso na čelu
- 12. pog. gojiti, rediti: pri sosedu imajo čebele, kokoši, prašiče; v Savinjski dolini imajo hmelj
- 13. v zvezi imeti rad ljubiti: rad ima sosedovo hčer / rad ima mater, očeta / ona ima rada glasbo, rože / vedeli so, da ima rad vino / rastline imajo rade sončno lego
- 14. dov. postati mati, oče: imela bosta otroka; ne more imeti potomcev / pog. prejšnji mesec je imela otroka rodila; mačka je imela pet mladičev skotila, povrgla
- 15. evfem. imeti spolni odnos, spolne odnose: jo je že imel / ona ima druge moške
- 16. pog. morati: njemu se imamo zahvaliti za pomoč / star. zdaj se imaš učiti / star. vlak ima vsak čas odpeljati bo odpeljal
// moči: imaš (za) posoditi tisoč dinarjev / nimam ti česa očitati - 17. nav. 3. os., pog., ekspr., s tožilnikom mikati, želeti si: ti čevlji me pa res imajo / ima me, da bi jo vprašal
- 18. pog., v medmetni rabi izraža nezadovoljstvo, razočaranje: zdaj pa imamo, ko smo tako odlašali
// zadovoljstvo, privoščljivost: dolgo je nagajal, zdaj pa ima
● ekspr. nekateri ljudje imajo so premožni, bogati; ekspr. o tem nimam besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; pog., ekspr. ta človek nima dna ni mu nikoli dovolj jedi in pijače; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. nima pojma o tem skoraj nič ne ve o tem; ekspr. ta človek nima srca je brezsrčen, neusmiljen; ekspr. besedo ima XY zdaj bo govoril, je na vrsti; imate besedo možnost, pravico do govorjenja; pog. ta dovtip ima že brado je star; pog. imaš kako cigareto ali mi daš cigareto; vsaka stvar ima svoj čas se pojavi ob določenem času; igralec je imel včeraj (dober) dan dobro je igral; ekspr. ta pa ima glas glasno govori; lepo poje; ekspr. ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; ekspr. ima ime in bogastvo je ugleden, priznan in bogat; pog., ekspr. zdaj ste tiho, potem boste imeli pa jezike boste kritizirali, opravljali; pog., ekspr. (jo) že imam sem se že domislil; ekspr. tu nimaš več kaj (iskati) pojdi; nisi zaželen; pog., ekspr. ima hranilno knjižico denarne prihranke vlaga v hranilnico; ekspr. ta ima pa debelo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. pri vseh ljudeh ima kredit mu zaupajo, verjamejo; ekspr. načrt ima nekaj v sebi je dober, primeren; pog. ima (dober) nos bistro, pravilno predvideva; ekspr. le kje imaš oči ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš; ekspr. imeti oči za kaj sposobnost za opazovanje, proučevanje; ekspr. imej pamet izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; pog. pod seboj ima pet ljudi so mu podrejeni; evfem. imeti dolge prste krasti; ekspr. srce ima le zanjo ljubi samo njo; ekspr. imeti sušo v žepu biti brez denarja; evfem. bolnik ima vetrove v črevesju mu nastajajo plini; ekspr. to ima dolgo zgodovino se je dolgo razvijalo, pripravljalo; ekspr. imeti zveze biti poznan z ljudmi, ki lahko pri čem pomagajo; pog. kaj imate proti meni zaradi česa mi nasprotujete, zakaj me ne marate; star. delal se je, kakor da ga nima za mar se ne meni zanj; ekspr. niti za sol nimajo zelo so revni; ekspr. povej, kar imaš na duši kar (že dolgo) želiš povedati; pog., ekspr. na hrbtu jih imam že šestdeset star sem že šestdeset let; ekspr. ima že dušo na jeziku je tako slab, da bo kmalu umrl; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; ekspr. neprestano ga ima na očeh ga opazuje, nadzoruje; pog., ekspr. imeti koga na vajetih v vsem mu ukazovati; pog., ekspr. na vratu ima tri otroke skrbeti mora za tri otroke; star. otroka ima pri prsih doji ga; očeta imajo v velikih časteh, v časti zelo ga cenijo, spoštujejo; ekspr. imeti kaj v malem prstu dobro znati, poznati kaj; pog., ekspr. tega človeka imam v želodcu zaradi kakega svojega dejanja mi je zoprn, mi vzbuja odpor; ekspr. imata nekaj med seboj prepirata se; se imata rada; ekspr. imeti roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; žarg., med. bolnika imajo pod kisikom umetno mu dovajajo kisik; ekspr. imeti veliko pod palcem biti zelo bogat; ekspr. imeti kaj vedno pred očmi upoštevati pri svojem delovanju; ekspr. nič nimam z njim sem brez stikov z njim; pog. ima nekaj za bregom nekaj skriva, taji; pog. za seboj ima ves kolektiv ves kolektiv se strinja z njim in ga podpira pri delovanju; pog., ekspr. imeti jih za ušesi biti navihan, poreden, zvit; žarg. ta tovarišica ima pionirčke čez na skrbi; ekspr. imata me dosti, zadosti naveličala sta se me, odveč sem jima; nižje pog. letos ima drevje veliko gori je drevje dobro, zelo obrodilo; ekspr. povsod ima oči vse vidi, opazi; pog. imeti prav trditi, zastopati pravo mnenje; pog. imajo že precej kilometrov v nogah veliko so prehodili; pog., šalj. en kolešček v glavi ima premalo, preveč je nekoliko čudaški; danes imamo prosto nismo na delu, v šoli; ekspr. kaj imaš ti zraven izraža opozorilo, očitek; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti; kdor nič nima, tudi nič dati ne more; čim več ima, več hoče imeti
♦ lov. pes ima dober apel je poslušen; šol. imeti nadzorstvo skrbeti za red in vedenje učencev, zlasti v odmorih
iméti se pog., s prislovnim določilom izraža, da je osebek v stanju, kot ga nakazuje določilo: dobro, slabo se ima; ima se kot še nikoli / ekspr. ta se pa ima zelo dobro živi
// kot vljudnostna fraza kako se (kaj) imaš, imate; kot pozdrav dobro se imej, imejte
imáje star.: nadzorniki so, ne imaje pravega dela, postajali po mestu
imajóč -a -e star.: imajoč v rokah album, je sedel pod svetilko; ženske, imajoče več ljubimcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
izkupíti in izkúpiti -im in skupíti in skúpiti -im dov. (ī ú) - 1. raba peša dobiti, iztržiti: to je denar, ki ga je izkupil za konja; toliko so že izkupili, da so lahko živeli / če dobro izkupimo, bomo lahko odplačali preostali dolg
- 2. pog., ekspr., s širokim pomenskim obsegom postati deležen kakega neprijetnega stanja: v pretepu je izkupil poškodbo, rano / izkupiti klofuto / v zvezi z jo, jih: ta jo bo že izkupil; za to jih je kar precej izkupil; izkupil jo je od očeta po hrbtu bil je tepen; izkupil jo je v ofenzivi bil je ranjen; padel je; pošteno jo je izkupil dobil je hude poškodbe; doživel je velik neuspeh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
izletéti1 -ím dov., izlêtel (ẹ́ í) - 1. leteč oditi, zapustiti kaj: že prvi sončni dan so čebele izletele / izleteti iz gnezda
- 2. postati goden, sposoben za letanje: siničke bodo čez nekaj dni izletele; pren., ekspr. otroci so mu že izleteli
♦ šport. disk, kopje izleti iz rok se začne gibati po zraku, ko je zamah z roko končan; prim. zleteti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
izràz -áza m (ȁ á) - 1. jezikovna enota iz glasov, besed za označevanje pojmov: kaj pomeni ta izraz? navedena izraza se rabita kot sinonima; delati, ustvarjati izraze za nove pojme; uporabljati izbrane, jasne, vsakdanje izraze; prevajalec ni našel najbolj ustreznega izraza za nemško besedo; domači, grški, tuji izrazi; knjiž. ekspresivni izrazi; grob, vulgaren, zastarel izraz / enobesedni, večbesedni izrazi; gastronomski, medicinski izrazi; to je knjižni, pesniški izraz; strokovni izrazi; zbirati izraze iz narečja / kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava
- 2. ed., knjiž., s prilastkom način posredovanja misli, čustev, doživljanja: pesnik izboljšuje svoj pesniški izraz; sodoben gledališki izraz; po sili umetniškega izraza ga ni še nihče prekosil; zgoščenost izraza / pesnica je našla tanek izraz za svoj čustveni svet
- 3. nav. ed., navadno s prilastkom videz, zunanja podoba, zlasti obraza, oči, ki kaže razpoloženje, čustva: v njenih očeh je bil nenavaden izraz; vesel izraz mu je legel na obraz; njegove oči so brez izraza; čuden, otožen izraz (obraza, na obrazu); gledati z izrazom obupanca; izraz zaničevanja in sovraštva / izraz njegovega glasu je bil tak, da so vsi jokali
// zastar. videz, zunanja podoba sploh: po obsegu in izrazu je to skromno grajsko poslopje - 4. ed., z rodilnikom to, v čemer se kaj kaže, izraža: umetnost je izraz časa; ljudske pesmi so najpristnejši izraz ljudske duše; to dejanje je izraz ljubezni; predsednikov obisk je izraz prijateljskega sodelovanja obeh držav; kot izraz hvaležnosti mu je podaril knjigo / potrtost ni ostala brez zunanjega izraza
- 5. nav. mn., publ., z rodilnikom kar kaže, izraža kaj: predsednika so sprejeli z izrazi prijateljstva, simpatij / kot vljudnostna fraza sprejmite izraze (globokega) sožalja, spoštovanja
- 6. publ., v zvezi prihajati, priti do izraza postajati, postati bolj opazen, viden, jasen: to mnenje je prišlo v referatu dobro do izraza; črni lasje pridejo ob sinji obleki posebno do izraza; slika v tem prostoru ne prihaja prav do izraza / njegovo znanje ni prišlo do izraza
// v zvezi dobiti, najti svoj izraz izraziti se, pokazati se: razumevanje za naravo je dobilo svoj izraz v planinstvu; malodušnost je našla svoj umetniški izraz v Cankarjevih Hlapcih
// v zvezi dati izraz izraziti: dati izraz čustvu
● ekspr. dati izraza svojim čustvom, veselju sproščeno izraziti svoja čustva, veselje; ekspr. svojo vlogo je odigrala brez izraza neizrazito, medlo
♦ ekon. denarni izraz vrednosti blaga; lingv. mednarodni izraz beseda, zlasti grško-latinskega, angleškega izvora, ki se uporablja v mnogih drugih jezikih; izraz količine; mat. matematični izraz števila, povezana z računskimi znaki; muz. glasbeni izraz zvočna upodobitev skladateljevega doživljanja; označba za izraz izvajanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
izstopíti in izstópiti -im dov. (ī ọ́ ọ̑) - 1. stopiti iz česa, navadno iz prometnega sredstva: izstopiti iz avtobusa, dvigala, vlaka; izstopiti na glavni postaji, pri srednjih vratih / ko so izstopili iz gozda, je prenehalo deževati stopili
- 2. priti iz česa, na površje: možgani so izstopili skozi prebito lobanjo / potne kapljice so mu izstopile na čelu / krogla je izstopila na nasprotnem sencu
- 3. prenehati biti član kake organizacije, društva: izstopiti iz društva; izstopiti iz šole; elipt. sredi šolskega leta je izstopil prenehal hoditi v šolo
// izstopiti iz službe; izstopiti iz igre prenehati (se) igrati - 4. postati (zelo) opazen, viden: kite, žile so mu izstopile od napora / razlike med razvitimi in nerazvitimi državami so še bolj izstopile / knjiž. med osebami v drami je izstopil zlasti lik komandanta bil je boljši kot drugi
● ekspr. od strahu so mu izstopile oči (iz jamic) gledal je z izbuljenimi očmi - 5. redko prestopiti (bregove), razliti se: reka je ob deževju izstopila
♦ alp. plezalec je izstopil ob enajstih končal plezalni vzpon
izstopívši zastar.: izstopivši iz vlaka, se je napotil proti goram; izstopivši potniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
kardinálski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kardinale: kardinalsko življenje / dobiti kardinalsko čast / kardinalski klobuk trd, črn klobuk z okroglo štulo in širokimi krajevci; ekspr. dobiti kardinalski klobuk postati kardinal
♦ rel. kardinalski zbor zbor vseh kardinalov, zbranih zaradi kake nalogekardinálsko prisl.: kardinalsko rdeča barva rdeča barva z vijoličastim odtenkom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
komandánt -a m (ā) kdor poveljuje vojaški enoti, večji od čete, ali ustrezni ustanovi, poveljnik: komandanti so se zbrali na posvet / imenovan je za komandanta divizije / vrhovni komandant oboroženih sil Jugoslavije; pren., ekspr. politiki na vasi ne bi smeli postati komandanti // poveljnik, vodja sploh: komandant vesoljske ladje; komandant taborišča / komandant mladinske delovne brigade
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
konvertírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. knjiž. zavestno, iz prepričanja sprejeti drugo veroizpoved ali postati pripadnik kake veroizpovedi sploh: takrat je več ljudi konvertiralo / konvertiral je v katolicizem; pren. ko so konvertirali, niso nehali biti tipični modernisti
- 2. ekon. spremeniti eno vrsto terjatve ali dolga v drugo: iz gospodarskih razlogov so morali konvertirati / konvertirati dolg; konvertirati posojilo spremeniti pogoje, pod katerimi je bilo to dano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
krúšna -e ž (ū) nar. koroško (krušno) žito: krušno so hranili za poletne mesece
● nar. prekmursko iti na krušno postati preužitkar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
léči1 léžem dov., lézi lézite; légel lêgla; nam. léč in lèč (ẹ́ ẹ̑) - 1. namestiti se, spraviti se v vodoraven položaj: legel je in zaspal; razgrnil je plašč po tleh in legel; leči na posteljo, v travo; leči v senco; utrujen leči; leči na hrbet, vznak / pes je ubogljivo legel / kot ukaz psu lezi
// namestiti se, spraviti se v tak položaj zaradi spanja, počitka: pozno je že, legel bom; zjutraj je bila bolj trudna kot zvečer, ko je legla / legel je po polnoči šel spat; nar. dajati otroke leč spat
// star. leči spat iti spat
// namestiti se, spraviti se v (pretežno) tak položaj zaradi bolezni: legel je pred tremi tedni / ekspr. legel je in umrl zbolel, obolel - 2. knjiž. imeti spolni odnos: ni legel k njej iz ljubezni; leči s fantom
- 3. s prislovnim določilom namestiti se, razprostreti se na površini: prah je legel na pohištvo / dolge trepalnice so ji legle čez oči / gosti delci v tekočini ležejo na dno se usedejo
- 4. knjiž., s prislovnim določilom pojaviti se, nastopiti na površini: oblaki so legli čez nebo; sence so legle na ulico / megla je legla na polje
// z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: zgodaj je legel mrak; ko je legla noč, so se utaborili ko se je znočilo
// mir je legel na pokrajino; pren. bridek molk je legel med njiju; na dušo ji je legla žalost - 5. knjiž., s prislovnim določilom postati opazen, viden: grenkoba, trpkost mu je legla na obraz; nasmeh mu je legel na ustnice / prijazen izraz je legel na njegovo lice
- 6. preh., v zvezi z na povzročiti slabo duševno ali telesno počutje: leta so legla nanj s svojo težo; vsi ti dogodki so moreče legli nanje; brezoseb. težko je leglo nanj
● star. v nekaj dneh bo legla rodila; knjiž. sen jim je legel na oči zaspali so; knjiž. sonce je že leglo na strehe je začelo sijati na strehe; vznes. zdaj je legel k večnemu počitku, pod rušo, v grob, v zemljo še zadnji prijatelj umrl
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
majorát -a m (ȃ) jur., nekdaj pravica najbližjega moškega sorodnika do podedovanja dednega posestva, med več enako bližnjimi pa starejšega po letih: po majoratu mu je pripadlo vse imetje // tako posestvo: postati dedič turjaškega majorata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
mámon -a m (ȃ) knjiž., ekspr. bogastvo, denar: mamona ima dovolj
● ekspr. služi mamonu kopičenje bogastva, denarja mu je najvažnejše v življenju; okužiti se z mamonom postati pohlepen po bogastvu, denarju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
médijski -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na medij: pripisujejo ji medijske in telepatske lastnosti / publ.: postati medijska zvezda; medijska sredstva časopisi, radio, televizija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
mistifikácija -e ž (á) glagolnik od mistificirati: mistifikacija dogodkov;
njegova umetnost postaja mistifikacija resničnosti / postati žrtev mistifikacije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
motíti in mótiti -im nedov. (ī ọ́) - 1. delati, da kdo ne more biti zbran, osredotočen na kaj: tu te ne bo nihče motil; bojim se, da me bo to motilo pri pisanju; motiti koga pri delu, jedi, učenju; motiti koga s klepetanjem / motiti koga v premišljevanju / kot nagovor: ali motim; prosim, vas smem nekoliko motiti; oprostite, da vas motim; kot vljudnostna fraza: upam, da ne motim; prosim, ne dajte se motiti
- 2. nav. ekspr. biti ovira pri delovanju: široke hlače so ga motile pri hoji; kup sena je motil, da nisem videl ljudi; tolšča moti mišična vlakna v njihovem delovanju / z napačnimi opravili motimo rastline pri njihovi rasti
- 3. povzročati, da kaj ne poteka normalno, pravilno: motiti obravnavo, proslavo; motiti pouk s predrznimi medklici; s pripombami je motil njegovo pripovedovanje / kaj ti moti mirno življenje / z vpitjem so motili nočni mir; temo in mir je motilo žuborenje potoka; tišino noči so motili tihi glasovi
// vnašati v celoto neskladnost; kaziti, kvariti: umazana srajca moti skladnost njegove oprave / v starih hišah ga motijo nekateri ogli in stene - 4. povzročati neugodne, slabe občutke: najbolj moti njegova hvalisavost; njegova ošabnost me zelo moti; revščina naj te ne moti; ni ga motilo, da na nekaj vprašanj ni dobil odgovora / kot nagovor: vas ne bo motilo, če prižgem; vas moti, če vas tikam / moti me, ker ne ubogaš / lise po koži so njo motile, drugi jih pa še opazili niso
// ekspr. povzročati pri kom nemir, zlasti erotični: dekleta so ga na pomlad zelo motila; njena postava ga je motila, da je bil ves iz sebe - 5. nav. ekspr. varati, zavajati: naslov človeka moti, da pričakuje bogve kaj novega / če me vse ne moti, prizadevanja niso bila brez uspeha
- 6. povzročati, da je komu kratek čas: na vse načine ga je skušal motiti; z igračami so se otroci dolgo motili; v žalosti se moti z delom / redko motila se je okoli psa ukvarjala se je s psom
- 7. knjiž. povzročati motnje: neka tuja postaja moti sprejem / to moti televizijsko sliko
● ekspr. motiti dekleta vzbujati ljubezen, zapeljevati; ekspr. to ne bo motilo najinega prijateljstva zaradi tega bova vseeno prijatelja; ekspr. kaj te pa moti, da mi pošiljaš takega človeka izraža jezo, nejevoljo
♦ jur. motiti posest samovoljno ovirati ali oteževati posestnika pri izvrševanju posestnih dejanj; šah. akcija dame moti nasprotnikov napad
motíti se in mótiti se - 1. delati napake pri kakem delu, navadno duševnem: danes se pri petju veliko motim; motil se je pri popravljanju teksta, pri računanju, v računanju / ekspr. človeška glava se lahko moti
- 2. biti v zmoti: kdo se je motil, ti ali jaz; vi se motite; kmalu sem zvedel, da sem se motil; motiti se v sodbi; ekspr. gotovo se ne motim, če trdim, da je stvar slaba; ekspr. grozno, hudo, krepko se motiti; zelo se motite, če mislite to / ekspr.: če se ne motim, je študiral medicino; motil bi se človek, če bi mislil, da so Slovenci Prešernove pesmi pozdravili s posebnim veseljem
- 3. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku vrteti se v glavi, biti omotičen: začelo se mi je motiti / moti se mi že, tako sem lačen zelo sem lačen
// tisti, ki se jim je motilo, niso bili za plezanje po drevju
● ekspr. misli se mu motijo ne more jasno misliti; ekspr. kaj se ti moti po glavi o čem premišljuješ; preg. motiti se je človeško
motèč -éča -e: moteče naprave v soseščini; napaka utegne postati sčasoma moteča; moteče bleščanje
♦ elektr. moteči oddajnik oddajnik, ki povzroča motnje pri sprejemu programa drugega oddajnika; prisl.: to je moteče vplivalo name
móten -a -o - 1. deležnik od motiti: moteni človeški odnosi; pri delu ni rad moten; radijska oddaja je bila motena
- 2. ped. oviran v normalni rasti, vzgoji: motena duševnost / čustveno, razvojno, vedenjsko moten; duševno motena oseba
♦ jur. motena posest
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
motorovódja -e tudi -a m (ọ̑) žel. kdor vozi motorni vlak: po trčenju so priprli motorovodjo // navt. motorist: postati motorovodja na barki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
mŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) - 1. nav. 3. os. priti v stanje mrka: v omenjenem razdobju je luna dvakrat mrknila / ekspr. svetloba je mrknila potemnela; pren., ekspr. njegova slava je mrknila
- 2. ekspr. izginiti, izgubiti se: pustolovski duh še ni mrknil; nasmeh na licih mu je mrknil
// pog. naskrivaj, neopazno oditi: po večerji je mrknil iz hiše; mrknil je v Ameriko; po tem je nekam mrknil - 3. knjiž. postati mrk, nerazpoložen: po teh besedah je mrknila in se umaknila; ob pogledu nanje je mrknil / obraz mu je mrknil
● ekspr. žarnica je mrknila ugasnila; ekspr. mrkniti z očmi po čem na hitro, skrivaj pogledati; prim. mrkel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
narásti -rástem tudi -rásem dov., narásel in narástel; naráščen (á) - 1. postati večji po
- a) obsegu: matici je zadek zelo narasel / jajca in sladkor umešamo, da vse skupaj naraste; testo je lepo naraslo / zaradi deževja je reka narasla / publ. roman je narasel na štiri knjige ima, obsega
- b) številu: nesreče, vlomi naraščajo; mestno prebivalstvo naraste za več tisoč na leto
- 2. doseči višjo stopnjo
- a) glede na intenzivnost, jakost: napetost, sovražnost med njimi je narasla; pritisk in temperatura v posodi sta narasla; ob tekmovanjih zanimanje za šport naraste / veter je proti večeru narasel / ekspr. glas mu je preteče narasel začel je glasneje govoriti
// šum je narasel v hrup - b) glede na količino: njegovi dolgovi so narasli; tabela kaže, za koliko je proizvodnja narasla
- c) glede na možni razpon: cene so čez mero narasle; vrednost zlata je narasla / število zaposlenih je naraslo
- 3. zrasti: mladičem je perje že naraslo; raku so namesto polomljenih klešč narasle nove / odkar ga ni videla, mu je brada zelo narasla / zastar. narasel je velik fant
● zaradi deževja je gladina jezera narasla se je dvignila; ekspr. odkar je v tej službi, ji je greben zelo narasel postala je domišljava, prevzetna; prim. narasel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
narepénčiti se -im se dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. zaradi vznemirjenja se postaviti v napeto, pokončno držo, našopiriti perje, naježiti dlako: maček, petelin se je narepenčil / ekspr. če mu je kdo kaj ukazal, se je narepenčil
- 2. ekspr. postati domišljav, prevzeten: kako se je narepenčil, gospodar bi rad postal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
nasánkati -am dov. (ȃ) pog., ekspr. - 1. postati deležen česa neprijetnega, neugodnega: nasankali smo; nisi zadnji, ki je nasankal zaradi tega
- 2. prevarati, ukaniti: pošteno si me nasankal; nasankali so se, ker so mu verjeli
nasánkati se zadovoljiti svojo potrebo, željo po sankanju: letos smo se nasankali in nasmučali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
nèmílost -i ž (ȅ-ī) ekspr. nenaklonjenost, nejevolja: zadela ga je direktorjeva nemilost
● ekspr. biti na milost in nemilost izročen komu postati, biti od koga popolnoma odvisen; ekspr. vdati se na milost in nemilost brez pogojev, pridržkov; pog., ekspr. padel sem v nemilost pri njem zameril sem se mu, ni mi več naklonjen, ne zaupa mi več; ekspr. zdaj sem pri njem v nemilosti ni mi naklonjen, ne zaupa mi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
nesrámen -mna -o prid., nesrámnejši (á ā) - 1. ki ne dela, ne ravna po moralnih načelih: fant je precej nesramen; do žensk je nesramen / nesramni pogledi; nesramno govorjenje / kot psovka nesramnež nesramni
- 2. ekspr. ki na zelo žaljiv način obravnava človekove lastnosti, dejanja: tvoj prijatelj je nesramen; glej, da ne boš še bolj nesramen, kot si že / poslal mu je nesramen dopis; postavil mu je nesramno vprašanje
● pog. ima nesramen jezik obrekuje; nedostojno govori
// brezobziren, brezvesten: ne kupuj pri tem nesramnem trgovcu / nesramno izkoriščanje ljudi - 3. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: nesramna laž, predrznost / ima nesramno srečo
nesrámno prisl.: nesramno govoriti, lagati; postati nesramno domač; nesramno visoka cena; sam.: reči kaj nesramnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
obledéti -ím dov., oblédi tudi oblêdi (ẹ́ í) - 1. izgubiti prvotno izrazito barvo: blago je že obledelo; slike so precej obledele / barva sčasoma obledi
// star. prebledeti: ob tej novici je obledel; obledeti od jeze, strahu / obraz mu je obledel - 2. knjiž. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zvezde so obledele
- 3. knjiž. postati manj izrazit: hudo doživetje je nekoliko obledelo; spomin nanj je obledel
obledèl in obledél -éla -o: obledel napis; obledele zavese
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
oddaljíti se -ím se tudi oddáljiti se -im se dov., oddáljil se (ī í; ā ȃ) - 1. premikajoč se povečati razdaljo med seboj in določeno osebo, stvarjo: ladja se je na svoji poti na nekaterih mestih precej oddaljila od obale; oddaljiti se za nekaj korakov; nekoliko, preveč se oddaljiti / brnenje in pokanje se je oddaljilo postalo oddaljeno
// premikajoč se prenehati biti na določenem mestu: letala so odvrgla bombe in se oddaljila; raketa se je oddaljila z zemlje poletela; knjiž. oddaljiti se iz sobe oditi; pren. sreča se je oddaljila od njega - 2. priti glede na določen trenutek, čas v položaj, da je od njega že pretekel določen čas: ti dogodki so se že precej oddaljili
- 3. navadno v zvezi z od postati drugačen po lastnostih, značilnostih: oddaljiti se od ljudi in njihovega čustvovanja / renesansa se je oddaljila od tradicije
// prenehati vztrajati pri čem, upoštevati kaj: oddaljiti se od dosedanjih stališč / oddaljiti se od prvotne teme - 4. prenehati imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: po očetovi smrti so se zelo oddaljili drug drugemu
● ta dogodek se je že precej oddaljil od nas nas zlasti čustveno ne vznemirja več
oddáljen -a -o - 1. deležnik od oddaljiti se: bili so že precej oddaljeni, ko so jih poklicali nazaj; mati in hčere so postale čedalje bolj oddaljene
- 2. od katerega je do kakega kraja, stvari razmeroma dolga pot: prišel je iz oddaljenega kraja; precej oddaljene vasi
// pri katerem je dolžina najkrajše črte od izhodiščnega predmeta, točke do njega razmeroma dolga: čuditi se oddaljenim zvezdam
♦ geom. neskončno oddaljen bolj oddaljen od najbolj oddaljenega - 3. ki izraža dolžino poti od kakega kraja, stvari do drugega kraja, stvari: kraj je oddaljen dva kilometra / naselje je pol ure oddaljeno od postaje od naselja do postaje se porabi pol ure
// ki izraža dolžino najkrajše črte od izhodiščnega predmeta, točke do določenega predmeta, točke: peč je oddaljena od zidu deset centimetrov / stavbe so med seboj primerno oddaljene v primerni razdalji - 4. ki prihaja od daleč: oddaljeni učenci / oddaljeno grmenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
odéti odénem dov., odêni odeníte (ẹ́) namestiti zlasti odejo na ležečo osebo zaradi zaščite pred mrazom: položila je otroka v posteljo in ga odela;
odeti s prešito odejo, rjuho;
odeti se čez glavo;
premalo, toplo se odeti / redko odeti stopnice s preprogo pokriti, pogrniti; ekspr. sneg je odel gozd // knjiž. obleči: odeti plašč; odeli so jo v zlato in škrlat; praznično se odeti
● knjiž. kar je čutil, je težko odel v besede izrazil z besedami; knjiž. odeti preteklost s slavo poveličati joodéti se knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: vas se je odela v mir, molk; odeti se v lahen sen zaspati; odeti se s ponosom postati ponosen
odevèn -êna -o zastar.: odevena v drag plašč
odét -a -o: v črno čipkasto obleko odeto telo; zebe ga, ker je premalo odet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
odjékniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. ponoviti se kot odmev: strel je odjeknil od hribov
// dati kratek, oster glas: v tovarni je odjeknila močna eksplozija - 2. knjiž., navadno s prislovnim določilom ob svojem nastanku postati predmet razpravljanja v javnosti: kritika je glasno odjeknila v književnem svetu / dogodek je silovito odjeknil v njej
● knjiž. pisateljeva ljubezen do glasbe je odjeknila v njegovih delih je pustila sled, se pokazala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
odvréči -vŕžem dov., odvŕzi odvŕzite in odvrzíte; odvŕgel odvŕgla (ẹ́ ȓ) - 1. z metom narediti, da kaj preneha biti pri osebku: odvreči cigaretni ogorek, prazno steklenico, škatlo / odvreči breme s pleč / letala so odvrgla bombe spustila
// ekspr. vojaki so odvrgli orožje so se razorožili; niso se hoteli več bojevati; pren. v hipu je odvrgel vso dostojanstvenost
// izločiti kot neuporabno: odvreči stare igrače; ko se bo stroj pokvaril, ga bodo odvrgli - 2. z metom spraviti kam: helikopter jim je odvrgel opremo v taborišče; letalo je odvrglo partizanom municijo in orožje / padalce so odvrgli na osvobojeno ozemlje
- 3. redko postati revnejši, siromašnejši za kako stvar; izgubiti: drevesa so že odvrgla listje; ta rastlina odvrže liste, če jo preveč zalivamo / jelen odvrže rogovje jelenu odpade rogovje; rak odvrže oklep se levi
● ekspr. nekaj se jim je zameril, zato so ga odvrgli izločili, izključili iz svoje sredine; ekspr. ljudje še niso odvrgli stare kože se še niso spremenili
odvŕžen -a -o: odvrženi predmeti; odvrženo orožje se razdeli borcem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
okostenéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. spremeniti se v kost: hrustanec okosteni
// med. bolezensko otrdeti zaradi zakostenitve ali poapnenja: mišica okosteni - 2. ekspr. postati nesposoben za sprejemanje novosti: bil je eden redkih filologov, ki ni okostenel; okostenel je v svoji stroki / navade lahko okostenijo / publ. tradicionalna logika je okostenela v shemo je postala shema
okostenèl in okostenél -éla -o deležnik od okosteneti: okostenel hrustanec; okosteneli predpisi; to je okostenel človek; okostenela vojna taktika zastarela
// ekspr. zelo suh: okosteneli otroci; okostenele roke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
okrasíti -ím dov., okrásil (ī í) narediti kaj (bolj) lepo, krasno: okrasiti dvorano za prireditev;
okrasiti hiše z zastavami in zelenjem;
rokave je okrasila s srebrno vezenino / okrasiti obleko dodati okraske // ekspr. narava je s pomladanskimi barvami okrasila drevje olepšala
● ekspr. okrasiti svoje ime z doktoratom postati doktor znanosti; ekspr. okrasiti mesto s parkom narediti v mestu parkokrašèn -êna -o: bogato okrašene inicialke srednjeveških rokopisov; slavnostno okrašeno mesto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
olesenéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. spremeniti se v les: rastlina, steblo oleseni
- 2. ekspr. postati negiben, tog: noge so mu olesenele od mraza / pred gospodarjem je kar olesenel
olesenèl in olesenél -éla -o: olesenelo steblo, vlakno; obstal je kot olesenel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
omágati -am dov. (ȃ) - 1. postati nesposoben opraviti, nadaljevati kako delo: začel je kopati, pa je takoj omagal; večkrat so poskušali premakniti kamen, pa so vselej omagali; omagati pri hoji, plavanju / omagati od napora, pod bremenom
// izgubiti moč, moči: delal je, dokler je mogel, zdaj pa je omagal; omagati od lakote; pren. nevihta je že omagala - 2. nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: na starost so ji omagale oči; srce mu je omagalo
omágan -a -o: omagan popotnik; omagan od dela; vsa omagana je sedla za mizo; prisl.: omagano se je zleknil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
omŕzniti -em dov. (ŕ ȓ) knjiž. - 1. nekoliko zmrzniti, navadno na površini; namrzniti: v tem mrazu so mu ušesa omrznila / tla so malo omrznila
- 2. postati hladen, mrzel; ohladiti se: zajtrk je omrznil; spij kavo, da ne omrzne; pren. po tem dogodku ji je srce omrznilo
● ekspr. človek mora med ljudi, sicer omrzne postane nedružaben, samotarski; ekspr. omrznilo mu je stati tam praznih rok postalo zoprno, neprijetno
omŕznjen -a -o: omrznjen krompir; omrznjene noge; prim. omrzel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
opazíti in opáziti -im dov. (ī á ȃ) - 1. z gledanjem zaznati: opazil ga je že pri vhodu; nič posebnega nisem opazil na njem; v temi ni mogel opaziti ovire; tak drobec lahko opazimo s prostim očesom; nasproti vozeči avtomobil je prepozno opazil; razpoka se že od daleč opazi
// zaznati sploh: opazili so, da zdaj slabše sliši / opazil sem, da pri tem delu nič ne pomenim; z zadovoljstvom je opazila, da sta se pobotala
// zaznati, da kaj je, obstaja: opaziti spremembo; opaziti prve znake bolezni; na trgu se že opazi zvišanje cen - 2. knjiž. postati pozoren na koga zaradi izrednih uspehov, dela: mladega umetnika so kmalu opazili; želel je, da bi ga opazili in mu dali priznanje / kritiki so pesniško zbirko opazili / na plesu so jo vsi opazili vzbudila je občudovanje zaradi izredne lepote, uglajenega vedenja
opazívši zastar.: opazivši, da je sama, je zajokala
opážen -a -o: opažen pojav; ko je videl, da je opažen, je stopil bliže; kot slikar je že opažen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
opŕhniti -em dov. (ŕ ȓ) - 1. postati nekoliko plesniv: seme je kmalu oprhnilo; mokri snopi oprhnejo; oprhniti od vlage / moka je nekoliko oprhnila
- 2. nav. ekspr. z rahlim udarcem odstraniti s česa: oprhniti prah z rokava
● star. ta sorta trte pogosto oprhne se osipa
opŕhnjen -a -o: oprhnjena pšenica; slama je že oprhnjena
● belo oprhnjen sadež sadež s tanko voščeno prevleko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
opúhniti -em dov. (ú ȗ) - 1. knjiž. s puhanjem obdati: v hipu jih opuhne gost dim / tak je, kot bi ga strela opuhnila oplazila
- 2. zastar. postati puhel: repa je opuhnila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
osaméti -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. - 1. ne biti več v stikih, povezavi z drugimi: kdor ne hodi med ljudi, osami; na stara leta je mati osamela
- 2. ekspr. postati prazen, pust, neobljuden: prej živahni dom je zdaj osamel; med vojno so kmetije osamele / gozd v jeseni osami
osamèl in osamél -éla -o - 1. deležnik od osameti: čutil se je osamelega in zapuščenega; osamela ženica; hiša je bila osamela in brez otroškega smeha; ekspr. osamelo srce
- 2. ki okoli sebe, v bližini nima drugih stvari svoje vrste; osamljen: osamelo drevo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
osivéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. navadno v zvezi z lasje, brada postati siv: brada mu je osivela; lasje osivijo / knjiž. obraz ji je osivel
- 2. dobiti sive lase: od strahu osiveti; v njegovi družini so vsi zgodaj osiveli
- 3. knjiž. postarati se: zdaj sem osivel in veselja ni več
● knjiž., ekspr. v tej službi je osivel zelo dolgo je (bil) v tej službi
osivèl in osivél -éla -o: osiveli lasje; že osivel moški
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
oslabéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. postati slab, onemogel: v dolgi bolezni je oslabel; konji so oslabeli od lakote / rastlina v taki zemlji oslabi
- 2. izgubiti popolnost svojih značilnosti: napadi so oslabeli
// nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: težko hodi, ker so mu zaradi dolgega ležanja noge oslabele; oči so mu oslabele; srce oslabi / na starost vid oslabi
♦ lingv. samoglasnik oslabi se izgovarja manj izrazito
oslabèl in oslabél -éla -o: okrevališče za oslabele otroke; biti oslabel od bolezni; po tej bolezni je vstal še bolj oslabel; našel ga je še živega, a zelo oslabelega; oslabele oči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
ozdravéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. postati zdrav: ni veliko upanja, da bi ozdravel; ozdraveti od pljučnice
- 2. ekspr. čustveno se pomiriti, umiriti: le počasi je ozdravel, ko ga je zapustila
ozdravèl in ozdravél -éla -o: ozdravele vojake so poslali nazaj na fronto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
ozelenéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. dobiti (zelene) liste: drevo spomladi ni več ozelenelo / po dežju je njiva hitro ozelenela
- 2. postati zelen: brez svetlobe rastline ne ozelenijo
ozelenèl in ozelenél -éla -o: ozelenela breza, bukev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pljúča pljúč s mn. (ú ȗ) parni organ v prsni votlini, ki omogoča dihanje: imeti zdrava pljuča;
preiskovati pljuča;
človeška, živalska pljuča;
rentgenski posnetek pljuč / vnetje pljuč; rak na pljučih / kupiti goveja, telečja pljuča / dušena pljuča; pren., ekspr. gozdovi so pljuča pokrajine
● ekspr. na dirki je izhropel pljuča s hropenjem izčrpal; ekspr. zavpil je na vsa pljuča zelo; ekspr. zadihati s polnimi pljuči postati prost, svoboden
♦ med. železna pljuča naprava v obliki komore za ritmično prezračevanje pljuč bolniku, ki ne more dihati; vitalna kapaciteta pljuč; osluškovanje pljuč; kaverna v pljučih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pobarbáriti se -im se dov. (á ȃ) - 1. za stare Grke in Rimljane prilagoditi se barbarskemu načinu življenja in mišljenja: nekateri Grki so se pobarbarili
- 2. slabš. postati nekulturen človek, surovež: očital jim je, da so se pobarbarili
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pobledéti -ím dov., poblédi tudi poblêdi (ẹ́ í) - 1. izgubiti naravno barvo: shujšal je in pobledel / lica so mu pobledela
// prebledeti: ob tej novici je pobledel; pobledeti od jeze, strahu; pobledel je kot zid - 2. redko obledeti: črnilo, slika z leti pobledi
- 3. knjiž. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zvezde so pobledele
- 4. knjiž. postati manj izrazit: spomin na to mu je že pobledel
pobledèl in pobledél -éla -o: pobledel obraz; od pranja pobledela obleka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
poledenéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. spremeniti se v led; zmrzniti: ostanki snega na dvorišču so poledeneli
// prekriti se z ledom: če je ob deževju mrzlo, cesta poledeni / jezero je poledenelo - 2. ekspr. postati zelo hladen, mrzel: roke so mi čisto poledenele
- 3. ekspr. začutiti velik strah, grozo: ob prvem strelu je poledenela / kri mu je poledenela
poledenèl in poledenél -éla -o: poledenele ceste
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
ponarodéti -ím dov. (ẹ́ í) navadno v zvezi s pesem postati tak, da se zlasti v péti obliki širi, ohranja in pri tem bolj ali manj spreminja: njegova pesem je z melodijo vred ponarodelaponarodèl in ponarodél -éla -o: ponarodele pesmi; sam.: na sporedu so narodne in ponarodele
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
poneúmniti -im dov. (ú ȗ) nav. ekspr. - 1. povzročiti, da postane kdo neumen, omejen: taka vzgoja je ljudstvo poneumnila in poplitvila; ko se boste poneumnili, bo prepozno / ne tepite ga po glavi, saj ga boste čisto poneumnili
- 2. nepreh. postati neumen, omejen: poneumnili so od branja slabe literature
poneúmnjen -a -o: bil je že skoraj popolnoma poneumnjen starec; ves dan je že poslušal ta poneumnjeni, neresni živžav okrog sebe; prisl.: poneumnjeno gledati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
popustíti -ím dov., popústil (ī í) - 1. prenehati imeti kaj napeto, nategnjeno: večkrat je moral popustiti vajeti; popustiti vrv / popustiti pas za eno luknjo / popustiti mišice sprostiti
// popustiti pedal za plin manj pritiskati nanj; pren. ni mu prišlo na misel, da bi doma popustil vajeti - 2. prenehati opravljati delo, ki kaj povezuje: klini so popustili; vezi so precej popustile; na sprednjem delu čevlja so žeblji popustili / ključavnica je popustila / nasip je skoraj že popustil / njegov prijem je popustil
// nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža zmanjšanje intenzivnosti- a) duševnega, telesnega stanja, duševne, telesne dejavnosti: proti jutru je bolečina popustila; pritisk v glavi je popustil; tesnoba je počasi popustila / kašelj je kmalu popustil; krči niso hoteli popustiti / koncentracija je že popustila
- b) stanja, dejavnosti sploh: disciplina pri delu je popustila; agrarna kriza še ni popustila / napetost igre je popustila
- c) stanja v naravi: dež ne popusti; mraz je že popustil; snežni vihar je malo popustil
- 3. nav. ekspr., navadno s prislovnim določilom postati manj dejaven, aktiven pri delu, kot ga določa sobesedilo: zelo je popustil pri delu, učenju / v stroki je popustil / vztrajno so se branili, nazadnje so pa popustili
- 4. prenehati ohranjati svojo voljo, svoje stališče: dolgo ga je prepričevala, da je popustil / popustiti pritisku političnih sil; popustiti prošnjam, zahtevam / tudi njemu ni popustil / otroku zelo rad popusti / v svoji nameri ni popustil je vztrajal
- 5. star. zapustiti: moral je popustiti rojstno hišo / popustil je delo in šel v gostilno pustil
● ekspr. popustili so mu živci ni se mogel več obvladati, zelo se je razburil; pog. pred ovinkom je popustil plin je zmanjšal hitrost avtomobila; ekspr. niti za las ni hotela popustiti prav nič; ekspr. pri ceni je malo popustil znižal je ceno
popustívši zastar.: popustivši vajeti, je stopil z voza
popuščèn -êna -o: popuščena vrv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
posivéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. postati siv: deske na dežju posivijo / brada mu je zgodaj posivela; lasje so mu že precej posiveli pri njegovih laseh prevladuje siva barva
// nebo pred dežjem posivi; premalo izprano perilo polagoma posivi postane umazano belo; od strahu je posivel v obraz - 2. dobiti sive lase: v enem tednu je posivel; v njegovi družini zgodaj posivijo
posivèl in posivél -éla -o: na sencih posiveli lasje; njegov obraz je bil posivel, oči kalne; moški s posivelo brado
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
postán -a -o prid. (á) ki zaradi krajšega ali daljšega stanja, mirovanja izgubi svežost, kakovost: postan krompir;
močnik ni dober, če je postan;
postana jed, voda;
kosilo bo postano / v sobi je bil težek, postan zrak; pren., ekspr. v takih razmerah postane človek postan in plesniv; postano življenje; prim. postati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
potíšati -am dov. (ȋ) - 1. postati tih, tišji: govorjenje je potišalo; brezoseb. v dvorani je potišalo
- 2. povzročiti, da postane kaj tiho, tišje: potišati glas, jok / potišati radio / potišati otroke pomiriti, umiriti
- 3. ekspr. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: potišati jezo; razburjenje se je potišalo
potíšan -a -o: govoriti s potišanim glasom; potišano šumenje morja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
predvídeti -im dov. (í ȋ) - 1. na osnovi določenih dogodkov, pojavov postati prepričan o uresničitvi česa: predvidel je nesrečo; predvideti slabo vreme; tega ni mogoče predvideti / predvideti tok dogodkov
- 2. publ. na osnovi določenih potreb, želj vnaprej določiti, upoštevati: predvideti povečanje proizvodnje; v proračunu so predvideli gradnjo nove šole
// na osnovi določenih podatkov vnaprej določiti, izračunati: do srečanja satelitov je prišlo prej, kot so predvideli
predvíden -a -o: vse je potekalo po predvidenem načrtu; za vsak prekršek je predvidena kazen; predvideno povečanje izvoza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
preglasováti -újem dov. (á ȗ) - 1. pri glasovanju dobiti več glasov kot drugi: preglasovali so ga z desetimi glasovi
- 2. redko postati bolj slišen od koga, česa; preglasiti: prevpili in preglasovali so jih
preglasován -a -o - 1. deležnik od preglasovati: govorjenje je bilo preglasovano s kričanjem
- 2. ki dobi pri glasovanju manj glasov kot drugi: na volitvah je bil preglasovan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
prekopnéti -ím dov. (ẹ́ í) nav. 3. os. - 1. na nekaterih krajih skopneti: na južnih pobočjih sneg hitro prekopni
- 2. na nekaterih krajih postati kopen: hribi so že prekopneli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
prekosíti -ím dov., prekósil; prekošèn (ī í) - 1. s košenjem prehiteti: drugi kosec je prekosil prvega
- 2. postati boljši, uspešnejši od koga: prekosil je vse sošolce; pri delu prekosi vsakega / ta tovarna nas bo kmalu prekosila / prekositi koga po moči
● ekspr. prekositi samega sebe biti boljši, uspešnejši, kot se pričakuje - 3. publ. zvečati se, izboljšati se nad določeno mero; preseči: obisk je prekosil vse napovedi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
premŕzniti -em dov. (ŕ ȓ) - 1. popolnoma, v celoti zmrzniti: korenine so premrznile; zemlja je zgodaj premrznila
// preh. zamrzniti: premrzniti meso - 2. redko od mraza postati otrpel: noge so ji premrznile
premŕznjen -a -o: domov je prišel moker in premrznjen; premrznjena trava
● redko premrznjena reka zamrznjena (od brega do brega)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
presahníti in presáhniti -em dov. (ī á) - 1. navadno za krajši čas postati suh, brez vode: to jezero vsako leto presahne; mlaka je presahnila / studenec je presahnil
// navadno za krajši čas izginiti, zlasti zaradi suše: voda v potoku poleti skoraj popolnoma presahne
♦ agr. kravi je presahnilo mleko krava nima več mleka - 2. ekspr. izginiti, izgubiti se: misel na to ni nikdar presahnila / reka ljudi in avtomobilov je zvečer presahnila / beseda mu je nenadoma presahnila nenadoma je umolknil
● ekspr. solze so ji presahnile prenehala je jokati
presáhnjen -a -o: presahnjen izvir / toliko je zemlja že presahnjena, da se lahko orje osušena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
preséči -séžem dov., presézi presézite; preségel preségla; nam. preséč in presèč (ẹ́) - 1. pojaviti se nad določeno stopnjo, mero: sestavek je presegel navadno dolžino; dnevna temperatura je presegla trideset stopinj Celzija / trpljenje je preseglo meje človeške vzdržljivosti
// zvečati se, izboljšati se nad določeno stopnjo, mero: današnji obisk predstave je presegel včerajšnjega - 2. opraviti, izpolniti več, kot je določeno: preseči normo; preseči planirani izvoz za tri odstotke / preseči odobreni kredit
♦ šport. preseči rekord doseči v kaki športni disciplini boljši rezultat, kot je bil dosežen pred tem
// narediti, da se kaj pojavi nad določeno stopnjo, mero: voznik je presegel dovoljeno hitrost / preseči pooblastila - 3. postati boljši, uspešnejši od koga: kmalu je presegel vse sošolce / doseči in preseči koga v znanju; knjiž. prizadeval si je, da bi se presegel
- 4. knjiž. z napredovanjem priti do prepričanja, da kaj ni več primerno, ustrezno: to politično koncepcijo smo že presegli
● publ. kongres je presegel vsa pričakovanja uspeh kongresa je bil zelo velik; s to knjigo je avtor presegel vse prejšnje ta knjiga je boljša kot vse prejšnje
preséžen -a -o: plan je bil presežen; zastarele in že presežene metode
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
presésti -sédem dov., stil. presèl preséla; nam. presést in presèst (ẹ́ ẹ̑) - 1. povzročiti, da sede kdo drugam: razrednik ga je presedel za nekaj klopi naprej; presesti se k oknu; presedi se na sonce; star. presedli so izpod lipe v sobo
- 2. med potovanjem iti z enega prevoznega sredstva na drugo: v Ljubljani je presedel na dolenjski vlak; presesti se z vlaka na avtobus
- 3. nav. 3. os., nav. ekspr., z dajalnikom postati neprijeten, zoprn: čakanje jim je že presedlo / ta človek mi je presedel do grla
presésti se nekoliko se dvigniti in spet sesti: presesti se na stolu; nekajkrat se je nemirno presedel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
preslíšati -im dov. (í ȋ) - 1. s sluhom ne dojeti: zgodilo se je, da je preslišal njegovo klicanje; preslišati vprašanje; naredil se je, kot da bi te besede preslišal / preslišati budilko / zdelo se mi je, da me je preslišal
- 2. ekspr. zavestno sprejeti kako izjavo, navadno neprijetno, brez odziva: pojasnilo ga ni zadovoljilo, zato ga je preslišal; naslednje vprašanje je kar preslišal; preslišati žalitev
- 3. ekspr. postati deležen razmeroma veliko neprijetnih trditev, besed: veliko ostrih besed, očitkov je moral preslišati na ta račun; od svojih tovarišev je moral marsikaj preslišati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
prevárati -am dov. (ȃ) - 1. z določenim namenom zavesti koga v zmoto: prevarati prijatelja; prevarati koga z lepimi besedami / prevarati nasprotnika v igri; prevarati sovražnika
- 2. navadno v zvezi z za povzročiti, narediti, da kdo ne dobi, kar pričakuje, kar bi moral dobiti: prevarali so ga za nagrado; pren. prevarali so ga za ljubezen
- 3. postati nezvest: prevarati moža; dekle je že večkrat prevaral; prevarala ga je s sosedom
● ekspr. njegova prijaznost naj te ne prevara on ni tak, kot se zaradi njegove prijaznosti zdi; ekspr. slutnje ga niso prevarale so se uresničile; ekspr. upanje ga je prevaralo ni se zgodilo to, kar je upal; ekspr. s cigareto prevarati prazen želodec s kajenjem cigarete zmanjšati občutek lakote
prevárati se zaradi napačnega sklepanja, ravnanja ne doseči tega, kar se pričakuje: prevarati se pri kupčiji; prevarala se je v ljubezni
preváran -a -o: prevaran zakonski mož; čutiti se prevaranega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pridružíti in pridrúžiti -im, tudi pridrúžiti -im dov. (ī ú ū; ū ȗ) narediti, da postane kaj sestavni del kake enote: pridružiti manjšo skupino večji / pridružiti ozemlje ene države k drugi državi; delovni organizaciji se je pridružilo več sorodnih organizacij; pridružiti si manjša podjetja / skupini so pridružili še nekaj delavcev dodali; pridružiti se mednarodni organizaciji včlaniti se vanjopridružíti se in pridrúžiti se, tudi pridrúžiti se - 1. začeti biti skupaj s kom, zlasti pri kaki dejavnosti: na poti v mesto se mu je pridružil neznanec; pridružil se je koscem na travniku; pridružil se je otrokom, da bi se z njimi igral / ekspr. tu se Donavi pridruži Sava se izliva vanjo
// začeti opravljati isto dejavnost kot kdo drug, navadno za skupen cilj: pridružiti se upornikom; pri napadu se jim je pridružila še druga četa je napadla
// že v mladosti se je pridružil naprednemu gibanju se je vključil vanj
// pobegnil je iz nemške vojske in se pridružil partizanom šel k partizanom; ekspr. s svojimi romani se je pridružil nesmrtnikom postal zelo slaven, čaščen umetnik
// začeti biti v istem stanju kot kdo drug: pridružiti se vsesplošnemu navdušenju, veselju / pridružiti se otroškim igram - 2. imeti, izraziti enako mnenje kot kdo drug: svoje stališče je tako prepričljivo branil, da so se mu vsi pridružili / publ.: pridružiti se mnenju večine soglašati z njo; njegovemu predlogu se je pridružila večina
- 3. pojaviti se istočasno s čim drugim: angini se je pridružila še pljučnica; že znanim problemom so se pridružili še novi
pridružívši zastar.: pridruživši se drugim, so nadaljevali pot
pridrúžen -a -o: drugi člani so bili pridruženi; postati pridružena članica organizacije; pridruženo ozemlje
♦ geom. pridružena premera premera kroga, elipse ali hiperbole, od katerih vsak razpolavlja drugemu premeru vzporedne tetive; konjugirana premera
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pripásti -pádem dov., stil. pripàl pripála (á ā) - 1. postati last koga: četrtina dediščine je pripadla njemu / po tej pogodbi je to ozemlje pripadlo Jugoslaviji bilo priključeno k njej
- 2. publ. biti dodeljen, dan: pripadla mu je naloga, da stvar razišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
prisluškoválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor prisluškuje: govorila sta brez prisluškovalca;
prisluškovalec za vrati / bil je prisluškovalec proti svoji volji nehote je moral poslušati // knjiž. tankočuten prisluškovalec ljudem, rodni zemlji // kdor zbira podatke s poslušanjem mnenja ljudi: postati prisluškovalec; prisluškovalec tuje države; prisluškovalci, konfidenti in denuncianti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pristopíti in pristópiti -im dov. (ī ọ́ ọ̑) - 1. stopiti h komu: pristopila je in mu skušala pomagati; pristopil je, da bi ga vprašal; hitro, tiho pristopiti; pristopiti od strani, od zadaj / pristopil je k mizi, oknu stopil; ves nesrečen je pristopil k njemu
♦ alp. pristopiti na vrh priti, priplezati nanj po kaki poti ali plezalni smeri - 2. postati član česa: pristopiti k napredni stranki; pristopiti k zadrugi / pristopil je k partizanom šel je
- 3. publ., v zvezi s k lotiti se česa, začeti kaj: resno je pristopil k delu; pristopiti h gradnji / pristopil je k vprašanju začel ga je reševati
● nar. če ne boste zmogli sami, bomo pa še mi pristopili prišli pomagat
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
rátati -am dov. (ȃ) nižje pog. - 1. postati: ratati lačen; ratalo mu je dolgčas / zaradi njegovega vprašanja je ratala rdeča je zardela
- 2. nastati, razviti se: ni vedel, kaj bo ratalo iz tega
- 3. posrečiti se, uspeti: to nama bo gotovo ratalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
razcvèsti se tudi razcvestì se -cvetèm se, in razcvêsti se -cvêtem se [-cvə- in -cve-] dov., razcvèl se razcvelà se in razcvêla se in razcvetèl se razcvetlà se in razcvêtel se razcvêtla se (ə̀ ȉ ȅ; é) navadno sedanji čas - 1. narediti cvet, cvete: zaradi tople pomladi se sadno drevje zgodaj razcvete / ekspr. vrt se razcvete / cvet se razcvete se odpre
- 2. ekspr. dobiti (zelo) zdrav, lep videz: njen obraz se je razcvel; po porodu se je spet razcvela
- 3. ekspr. postati gospodarsko uspešen: po vojni se je mesto spet razcvelo
// pojaviti se v veliki meri: razcvelo se je zanimanje za antično dramatiko / med njima se je razcvela ljubezen - 4. ekspr. raztrgati se, razcefrati se: hlačni rob se hitro razcvete
● ekspr. od zadrege so se ji razcvela lica je zardela; ekspr. od pika se mu je razcvel nos postal temno rdeč; ekspr. ustnice so se ji razcvele v nasmeh nasmehnila se je
razcvèsti tudi razcvestì, in razcvêsti knjiž. povzročiti, da kaj naredi cvet, cvete: pomlad razcvete češnje
razcvèl -à -ò in razcvèl -a -o in razcvèl -êla -o: razcvela šmarnica; razcvelo dekle; prim. razcveteti se
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
razcvetéti se -ím se dov. (ẹ́ í) - 1. narediti cvet, cvete: češnja se je razcvetela; vrtnice se bodo kmalu razcvetele / ekspr. travniki so se že razcveteli / cvet se je razcvetel se je odprl; pren., ekspr. pomlad se je razcvetela; v meni se je razcvetelo novo upanje
- 2. ekspr. dobiti (zelo) zdrav, lep videz: hitro si je opomogla od bolezni in se spet razcvetela / od ljubezni se je kar razcvetel / razcvetela se je v lepotico
- 3. ekspr. postati gospodarsko uspešen: mesto se je razcvetelo v srednjem veku; obrt in trgovina sta se zelo razcveteli
// pojaviti se v veliki meri: razcveteli sta se prevodna in izvirna književnost / ob reki so se razcveteli šotori / med njima se je razcvetela ljubezen - 4. ekspr. raztrgati se, razcefrati se: ker so hlače predolge, se je rob hitro razcvetel
● ekspr. na obrazu se ji je razcvetela rdečica zelo je zardela
razcvetèl in razcvetél -éla -o: komaj razcvetelo dekle; razcvetelo drevo
razcvetèn -êna -o: razcvetena jablana, glogova vejica; prim. razcvesti se
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
razdražíti in razdrážiti -im, in razdrážiti -im dov. (ī á; á ā) - 1. delovati na organizem tako, da nastane reakcija: alkohol je rano še bolj razdražil; oko se mu je zasolzilo, ker ga je razdražila premočna svetloba; hrup ji je razdražil živce / spolno razdražiti
// razvneti, podžgati: njegovo pripovedovanje jim je razdražilo domišljijo - 2. spraviti v razburjenost, jezo: neprimerne pripombe so ga razdražile; pazi, da ga ne razdražiš; z lažjo jih je zelo razdražila / razdražiti psa, sršene
- 3. redko nahujskati, naščuvati: razdražili so jo proti staršem
razdražíti se in razdrážiti se, in razdrážiti se začutiti, izraziti veliko vznemirjenost: za vsako malenkost se razdraži
razdrážen -a -o: biti, postati razdražen; razdražen je odšel; razdražena žival; prisl.: razdraženo odgovoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
razigráti -ám dov. (á ȃ) - 1. povzročiti, da postane kdo zelo vesel, dobro razpoložen, sproščen: prijetna družba nas je razigrala; dobro vino je vse razigralo; razigral se je kot otrok / ekspr. dobra novica mu je razigrala srce
- 2. knjiž. narediti, povzročiti, da se kaj pojavi z veliko silo, intenzivnostjo; razvneti: film je razigral njeno domišljijo; v njem se je razigrala velika ustvarjalna moč
● publ. nogometaši so se razigrali šele proti koncu tekme začeli zelo uspešno, dobro igrati
razigrán -a -o: razigrani gostje, otroci; razigran obraz; razigrane tekmece je bilo težko premagati; biti, postati razigran; mladostno razigran
● ekspr. razigran ples živahen, hiter; ekspr. biti razigrane volje zelo vesel, dobro razpoložen; prisl.: razigrano se smejati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
razléči se -léžem se dov., razlézi se razlézite se; razlégel se razlêgla se; nam. razléč se in razlèč se (ẹ́ ẹ̑) navadno s prislovnim določilom - 1. razširjajoč se postati slišen: po dolini se je razleglo grmenje topov; iz hiše se je razleglo petje; po dvorani se je razlegel vesel smeh; brezoseb. zavriskal je, da se je razleglo daleč naokoli
- 2. knjiž. pojaviti se, razprostreti se na razmeroma veliki površini: po dolini se je razlegla siva megla
// z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: tišina se je razlegla po prostoru
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
razplêsti -plêtem dov., razplêtel in razplétel razplêtla, stil. razplèl razplêla (é) - 1. narediti, da kaj ni več spleteno: razplesti lase / razplesti kito, venček
- 2. narediti, da se kaj (mrežasto) razširi v čem: drevo je razpletlo korenine; korenine so se razpletle na vse strani
- 3. lit. postopno končati dogajanje: avtor razplete zgodbo v romanu / zaplesti in razplesti dramsko dogajanje
● ekspr. razplesti kako misel razviti; ekspr. razplesti uganko rešiti, razrešiti
razplêsti se ekspr. iziti se, končati se: vsi so čakali, kako se bo stvar razpletla; vse se je srečno razpletlo
// postati jasen, razjasniti se: položaj se je končno razpletel
● ekspr. ob tem dogodku se je razpletla anekdota je nastala, se je razširila; ekspr. po večerji se je razpletel pogovor začeli so govoriti, se pogovarjati
razpletèn -êna -o: razpleteni lasje; korenine so razpletene globoko v tleh; žile so razpletene po telesu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
razrásti se -rástem se in -rásem se dov., razrásel se in razrástel se (á) - 1. narediti več poganjkov, vej: drevo se je razraslo; žito se je lepo razraslo; bujno, pahljačasto, vilasto se razrasti; razrasti se v širino, pri tleh
- 2. rastoč priti na večjo površino: korenine so se mrežasto, na široko razrasle; po njivi se je razrasel plevel / goba se je razrasla po vsem stanovanju
- 3. nav. ekspr. postati večji
- a) po obsegu: mesto se je v nekaj letih zelo razraslo / gibanje se je hitro razraslo
- b) po intenzivnosti: strah se je še bolj razrasel
- 4. v zvezi z v preiti, razviti se v to, kar izraža dopolnilo: grmovje se je razraslo v gosto živo mejo / v nekaj letih se je naselje razraslo v mesto / veter se je razrasel v orkan / zgodba se je razrasla v roman
● ekspr. dekle se je lepo razraslo razvilo; ekspr. v njunih srcih se je razrasla ljubezen zelo se imata rada
razráščen -a -o: razraščene korenine; lepo razraščeno žito; prim. razrasel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
razvédeti se -vém se dov. (ẹ́) - 1. postati znan, javen: novica se je hitro razvedela; po vasi se je razvedelo, da krade
- 2. knjiž. določiti svojo lego, položaj glede na določene točke, znamenja; orientirati se: v temi se ni mogel razvedeti; razvedeli so se po drevju
// določiti svoj položaj, svoje stališče glede na kaj: v hitrih spremembah se ni znal razvedeti / razvedeti se v glasbi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
sésti sédem dov., stil. sèl séla; nam. sést in sèst (ẹ́ ẹ̑) - 1. namestiti se, spraviti se v tak položaj, da je teža telesa pretežno na zadnjici: sedel je, da bi si odpočil; nima kam sesti; sesti na stol, v naslanjač; s težavo je sedel / otrok ji je sedel v naročje; sedel je poleg nje / sesti k mizi, za mizo; sesti v avtomobil / sesti v senco / kot vljudnostna fraza: izvolite sesti; šalj. sedite, da nam ne odnesete spanja / kot ukaz psu sedi
// namestiti se, spraviti se v mirujoč položaj, dotikaje se podlage z nogami, s spodnjim delom telesa: metulj je sedel na cvet; ptice so sedle na drevo - 2. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža, da osebek začne delati to, kar nakazuje določilo: sedla je h klavirju; rad sede h knjigam rad bere, študira
// ali boš šel z avtomobilom ali boš sedel na vlak se boš peljal z vlakom; včasih sede za pisalni stroj tipka - 3. postati nameščen tako, da se dobro, trdno prilega: glava vijaka mora sesti; žarnico privijamo toliko časa, da sede v ležišče / slušalka je sedla na vilice
● ekspr. sesti na limanice dati se prevarati, ukaniti; ekspr. končno so stvari sedle na svoje mesto so se uredile; slabš. sesti na posestvo, zemljo prilastiti si, polastiti se; ekspr. sesti na prestol zavladati; ekspr. sesti komu na tilnik, za vrat dobiti oblast nad kom, začeti mu delati nasilje; ekspr. taka stvar sede v spomin si jo zapomniš; ekspr. na mehko sesti pridobiti si (zelo) ugoden položaj, navadno brez večjega truda; publ. sesti za konferenčno mizo začeti reševati nerešena vprašanja s pogajanji, pogovori
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
sfrléti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. nav. ekspr. frleč zleteti: golob sfrli iz gnezda; sfrleti kvišku / listi so sfrleli po zraku / sfrlela je iz sobe lahkotno, hitro odšla
- 2. pog. začeti kazati ljubezensko vznemirjenost, postati zaljubljen: dekle je sfrlelo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
skoprnéti -ím tudi izkoprnéti -ím dov., tudi skoprnì tudi izkoprnì (ẹ́ í) - 1. ekspr. zaradi močnega čustva postati nemočen, brezčuten, mrtev: skoprnela bo, če ga ne bo / skoprneti od ljubezni, sreče; od žalosti bo še skoprnel; pren. srce mu hoče skoprneti
- 2. star. zelo se zbati, odreveneti (od strahu): kar skoprnel je pred gospodarjem / skoprneti od strahu
// zastar. izhirati, oslabeti: skoprneti od lakote, žeje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
sovpásti -pádem dov., stil. sovpàl sovpála (á ā) - 1. pojaviti se istočasno: gospodarske težave so sovpadle s povečanjem mednarodne napetosti
// publ. pojaviti se na istem mestu kot kaj drugega: državna meja na tem mestu sovpade z narodnostno - 2. publ. postati enak: minimalno estetsko ugodje sovpade z minimalnim estetskim neugodjem / glasova sta sovpadla; besedi sta pomensko sovpadli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
splahnéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. postati po obsegu manjši: oteklina splahni; nabrekla ustnica je počasi splahnela / postal je bled in lica so mu splahnela; mišice so ji zelo splahnele / ekspr. trebušček mu je splahnel; pren., ekspr. kdor ne zna varčevati, mu denar, premoženje hitro splahni
- 2. ekspr. izginiti, izgubiti se: nasmeh mu je splahnel z obraza / njegova slava je splahnela čez noč / navdušenje, upanje, dobra volja splahni / do jutri mu jeza gotovo splahni
● ekspr. fant je splahnel iz hiše naskrivaj, neopazno odšel; ekspr. dogodek je že vsem splahnel iz spomina so pozabili nanj; star. vode na poplavljenem območju so že splahnele upadle
splahnèl in splahnél -éla -o: splahnela oteklina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
splávati -am dov. (ȃ) - 1. postati sposoben plavati: otrok je splaval; večina tečajnikov je v nekaj dneh splavala; če ne boš šel v vodo, ne boš nikoli splaval
- 2. plavajoč priti kam: splavati čez reko, mimo čolna, na breg / ribe so splavale v morje / ekspr. ptice so splavale na jug odletele
// začeti plavati: nekaj trenutkov je okleval, nato je splaval - 3. priti na površino tekočine: lažji delci splavajo, težji pa se sesedejo; skuhani cmoki splavajo na vrh; olje splava na površje
- 4. ekspr. s prizadevnostjo, vztrajnostjo priti iz neprijetnega, zapletenega položaja: nikogar ne potrebujem, bom že sam splaval; splavati iz težav
● ekspr. njegove misli so splavale k domačim pomislil je na domače; ekspr. pogled mu je splaval v daljavo zazrl se je v daljavo; ekspr. prihranki so splavali po grlu zapravil jih je s pijačo, zapil; ekspr. vse je splavalo po vodi propadlo; prim. izplavati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
spokoríti se -ím se dov., spokóril se (ī í) - 1. rel. postati boljši z delanjem pokore: grešnik se spokori; spokoriti se za umor; pred smrtjo se je spokoril
- 2. ekspr. obžalovati storjeno dejanje in se poboljšati: spoznala je svojo napako in se spokorila; vsi pričakujejo, da se spokorim / preveč se je napil, zdaj se mora spokoriti
spokoríti knjiž. povzročiti, da kdo postane pokoren: spokoriti upornike / grožnje ga ne bodo spokorile
spokorjèn -êna -o: spokorjen grešnik; vrnil se je spokorjen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
spreglèd tudi izpreglèd -éda m (ȅ ẹ́) - 1. glagolnik od spregledati: spregled tiskarskih napak; zaradi spregleda prometnega znaka je prišlo do nesreče / dati, dobiti spregled; prositi za spregled; spregled kazni; spregled plačila takse
- 2. nav. ekspr., v zvezi biti, priti na spregled s prihodom na določeno mesto postati za koga viden, opazen: po tem dogodku ga ni bilo več na spregled; proti večeru je prišel na spregled
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
sprostituírati se -am se dov. (ȋ) - 1. postati prostitutka: dekle se je sprostituiralo
- 2. ekspr. odpovedati se načelom, idealom zaradi materialnih koristi: ta človek se je čisto sprostituiral; kot umetnik se je sprostituiral
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
stakníti in stákniti -em tudi iztakníti in iztákniti -em dov. (ī á) nav. ekspr. - 1. stikajoč najti, odkriti: hišni ključ je staknil za cvetličnim lončkom; stakniti knjigo na podstrešju / bal se je, da bodo staknili brv čez potok našli, odkrili; skril se jim je, pa so ga le staknili
- 2. biti uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa; dobiti: ne ve, kje bi staknil denar; v vasi so staknili nekaj hrane; s težavo je staknil stanovanje; vse trgovine je obredel, da je staknil zaželeno stvar / še o pravem času je staknil delavce
- 3. z oslabljenim pomenom postati deležen kakega stanja, navadno neprijetnega; dobiti: stakniti bolezen; stakniti gripo, nahod, pljučnico; v pretepu je staknil hude poškodbe; stakniti prehlad prehladiti se
● pog., ekspr. v boju jo je staknil je bil ranjen; ekspr. prebral je vse, kar je staknil kar je mogel dobiti, najti; ekspr. za svoje dejanje je staknil nekaj mesecev zapora je bil obsojen na nekaj mesecev zapora; ekspr. še sama ne ve, kje je staknila otroka kdo je otrokov oče; ekspr. staknil je, kar je iskal kar je iskal, to je dobil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
šivánka -e ž (ȃ) podolgovat, tanjši, na enem koncu ošiljen predmet za šivanje: potegniti, zabosti šivanko;
konica, uho šivanke;
šivanke in bucike / vdeti nit v šivanko v uho šivanke; blazinica za šivanke
● šalj. poprijeti se šivanke postati krojač; ekspr. iskati šivanko v senu početi kaj, kar nima možnosti, da bi bilo uspešno; ekspr. sedeti (kakor) na šivankah biti zelo nestrpen, nemiren; ekspr. preživljati se s šivanko šivanjem; ekspr. nastala je taka tišina, da bi slišali šivanko pasti zelo velika; iščejo ga kot šivanko zelo, intenzivno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
ugásniti -em dov. (á ȃ) - 1. narediti, da kaj preneha goreti: ugasniti vžigalico / ugasniti petrolejko
// nepreh. prenehati goreti: sveča je ugasnila; nenadoma ugasniti / cigareta je hitro ugasnila / ogenj je ugasnil; pren., ekspr. njegova ljubezen do nje je ugasnila - 2. narediti, da kaj preneha svetiti: ugasniti luč, svetilko
// nepreh. prenehati svetiti: ulične luči so ugasnile / ekspr.: na jutranjem nebu je ugasnil mesec; nad dolino je ugasnila zarja - 3. knjiž. prenehati biti, obstajati: z njim je ugasnila njegova rodbina / z leti tudi spomin na koga ugasne / njuno prijateljstvo je kmalu ugasnilo / zadnje upanje, veselje mu je ugasnilo v srcu / njen nasmeh je ugasnil / v nesreči so ugasnila tri mlada življenja so umrli trije mladi ljudje
- 4. knjiž., s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati
- a) neviden; izgubiti se: čoln je ugasnil v megli
- b) neslišen: njegov klic je ugasnil v daljavi / koraki so ugasnili v noč
- 5. knjiž. nehati veljati, prenehati: po tem roku ugasne pravica do pritožbe; z aprilom ugasne veljavnost začasnih ukrepov
- 6. pog. izključiti, izklopiti: ugasniti radijski, televizijski sprejemnik / ugasniti motor
ugásnjen -a -o: ugasnjen motor; vonj po ugasnjenih svečah; prim. ugasel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
ukoreníniti se -im se dov. (í ȋ) - 1. pognati korenine v zemljo: potaknjenec se je že ukoreninil; presajena rastlina se najlažje ukorenini spomladi; stoji tukaj, kot da se je ukoreninil dolgo časa; vztrajno
- 2. ekspr. postati notranje, čustveno tesno povezan s čim: nikjer se ni mogel ukoreniniti; v novem okolju se je ukoreninil vživel, počutil doma
// težko je odpraviti napake, predsodke, ki se ukoreninijo v ljudeh; v njem se je ukoreninilo nezaupanje / to prepričanje se mu je ukoreninilo v zavest
ukoreníniti narediti, povzročiti, da kaj požene korenine v zemljo: ukoreniniti nageljnove vršičke
ukorenínjen -a -o: ukoreninjeni potaknjenec; biti ukoreninjen v svoji domovini; ukoreninjene navade, vraže; to je bilo že ukoreninjeno v njegovem značaju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
uplahníti in upláhniti -em dov. (ī á) - 1. postati po obsegu manjši: bula je uplahnila; ovci je vime uplahnilo / ekspr. ko je veter ponehal, so jadra uplahnila se povesila
// od bolezni so mu lica uplahnila upadla; val uplahne - 2. ekspr. priti na nižjo stopnjo glede na intenzivnost, jakost; upasti: njegova bojevitost, samozavest je z leti uplahnila; pogum mu je uplahnil; sovraštvo, zanimanje uplahne; življenjska moč mu dolgo ni uplahnila / burja je uplahnila se je polegla; hrup v dolini je uplahnil
- 3. ekspr. izgubiti moč, pogum: ko ga je zagledal, je kar uplahnil
● knjiž., redko rdečica ji je uplahnila z obraza izginila; ekspr. reka je uplahnila upadla
upláhnjen -a -o: uplahnjen balon; uplahnjeno telo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
usahníti in usáhniti -em dov. (ī á) - 1. postati suh, brez vode: jezero vsako leto enkrat usahne; mlake so usahnile / ta studenec nikoli ne usahne; pren., ekspr. naravni dotok prebivalcev je usahnil; vir dohodkov mu je usahnil
// izginiti, zlasti zaradi suše: voda v potoku je usahnila - 2. zaradi suše prenehati rasti, odmreti: drevo je usahnilo; od vročine je trava usahnila
- 3. ekspr. izginiti, izgubiti se: misel na to ni nikoli usahnila; njegovo znanje je hitro usahnilo / glas je usahnil v bučanju vetra; beseda mu je usahnila v grlu nenadoma je umolknil
// miniti, prenehati: njena ljubezen je usahnila; prijateljstvo do smrti ni usahnilo / bolečina je usahnila / družabno življenje v kraju je usahnilo
● ekspr. dekle je od žalosti usahnilo oslabelo, shiralo; ekspr. mleko ji je usahnilo nima več mleka; ekspr. z njegovo smrtjo je njihov rod usahnil izumrl; ekspr. solze so ji usahnile prenehala je jokati; prim. usahel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
ustrómiti se -im se dov. (ọ̄ ọ̑) star. - 1. postati (bolj) strm: pot se tam nekoliko ustromi; proti vrhu se pobočja ustromijo
- 2. vzravnati se: ob tej besedi se je ustromil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
utíhniti -em dov. (í ȋ) - 1. prenehati biti slišen: glasovi so utihnili / pogovor utihne
- 2. prenehati oddajati glasove, šume: dolgo je jokala, nato pa le utihnila; ptice v gozdu so utihnile / motor je nenadoma utihnil; vas je po deveti uri utihnila
// prenehati govoriti: utihniti sredi stavka; segli so mu v besedo, da je moral utihniti - 3. ekspr. prenehati objavljati literarna dela: po začetnem uspehu je pisatelj za nekaj časa utihnil / lirika je med vojno utihnila
- 4. postati manj intenziven, manj izrazit: veter je utihnil; ekspr. domotožje v njem ni hotelo utihniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
utrpéti -ím dov., tudi utŕpel (ẹ́ í) - 1. oddati, izgubiti kaj od svojega brez večjih negativnih posledic: vprašali so ga, koliko delavcev bi lahko utrpel; te knjige ne morem utrpeti; dal vam bom toliko, kolikor lahko utrpim / nekaj dinarjev bo že vsak utrpel
- 2. postati deležen česa negativnega, neprijetnega: četa je utrpela velike izgube; utrpeti precejšnjo škodo; publ. utrpeli so različne nevšečnosti imeli
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je osebek deležen dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: utrpeti ponižanje; moštvo je utrpelo poraz je bilo poraženo; v nesreči je utrpela hude poškodbe se je hudo poškodovala
// knjiž. organizem lahko utrpi začasno povečanje sladkorja v krvi prenese, zdrži
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
uvedríti se -ím se dov., uvédril se; uvedrèn (ī í) star. - 1. postati veder, dobro razpoložen: ko je to slišal, se je uvedril
- 2. zvedriti se: proti večeru se je uvedrilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
užaríti -ím tudi užáriti -im dov., užáril (ī í; ā ȃ) s segrevanjem povzročiti, da kaj začne žareti: elektrika užari spiralo, žico;
kovina se užari
● ekspr. morje se je užarilo v jutranjem soncu postalo rdeče, žareče; ekspr. užariti se od popitega vina postati rdeč, vročužárjen -a -o tudi užarjèn -êna -o: užarjeno jeklo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
veljáva -e ž (ȃ) - 1. pravna moč: zakon dobi, ohrani veljavo / odlok stopi v veljavo takoj začne veljati; prepoved ostane v veljavi / pravna, uradna veljava
- 2. kar je določeno z vplivom, ugledom koga ali česa zaradi določenega dejstva, lastnosti, ki se ceni, priznava: veljavo daje denar, položaj, poštenost; imeti, izgubiti veljavo pri ljudeh, v skupnosti; pridobiti veljavo, publ. na veljavi; družbena, pisateljska, politična veljava / javno mnenje dobiva vse večjo veljavo; njegova beseda ima pri njih veliko veljavo
- 3. v zvezi prihajati, priti do veljave postajati, postati zaradi učinka, uporabe cenjen, pomemben: železova ruda pride do veljave zlasti v bližini nahajališč premoga / glasba pride v akustičnem prostoru še bolj do veljave / dvom je prihajal vse bolj do veljave
- 4. ekon. denarni sistem kake države glede na določenost vrednosti denarne enote; valuta: reforma veljave / zlata veljava pri kateri je denarna enota vezana na vrednost zlata
● star. to je že ob veljavo ne velja več; se ne uporablja več; v veljavo je prišel nov vozni red začel je veljati; vstopnice ostanejo v veljavi za naslednjo predstavo ostanejo veljavne; ti znaki imajo mednarodno veljavo so mednarodno veljavni, upoštevani; publ. statistični podatki so kratkotrajne veljave veljajo kratek čas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
vojáški -a -o prid. (á) nanašajoč se na vojake: vojaški poklic;
vojaške veščine / vojaški škornji; vojaška puška, uniforma; vojaško letalo, vozilo; vojaško pokopališče / vojaške akcije; vojaška parada; vojaška prisega / vojaška akademija, šola; vojaška enota / vojaški udar; vojaška diktatura; vojaška oblast / vojaški begunec dezerter; vojaški sluga v nekaterih deželah vojak, dodeljen oficirju za osebno strežbo; vojaška invalidnina invalidnina, ki jo prejema vojaški invalid poleg plače ali pokojnine; vojaška knjižica dokument, ki izkazuje identiteto, uspeh med služenjem vojaškega roka in kasneje vojno razporeditev vojaškega obveznika
● star. stopil je v vojaški stan postal je vojak; ekspr. vojaška disciplina zelo stroga; ekspr. obleči vojaško suknjo postati vojak; ekspr. sleči vojaško suknjo nehati biti vojak
♦ jur. vojaško sodišče sodišče, ki sodi o kaznivih dejanjih vojaških oseb in o določenih kaznivih dejanjih drugih oseb, ki se nanašajo na obrambo ali varnost države; polit. vojaška zveza dogovor med državami zlasti glede vojaškega sodelovanja; voj. vojaški čini; vojaški instruktor; vojaški rok čas obveznega bivanja (vojaškega obveznika) v vojski; vojaška obveznost predpisano služenje vojaškega roka; vojaške operacije; vojaška pošta šifriran naslov vojaške organizacijske enote; vojaške vaje; vojaško okrožje vojaška teritorialna uprava, ki se ukvarja z mobilizacijsko, naborno in kadrovsko problematiko vojaških obveznikovvojáško prisl.: pozdraviti (po) vojaško; vojaško vzgojen človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
vzcvèsti tudi vzcvestì vzcvetèm, in vzcvêsti vzcvêtem [-cvə- in -cve-] dov., vzcvèl vzcvelà in vzcvêla in vzcvetèl vzcvetlà in vzcvêtel vzcvêtla (ə̀ ȉ ȅ; é) navadno sedanji čas - 1. narediti cvet, cvete: tulipan vzcvete; vzcvesti pozno spomladi / ekspr. vrt vzcvete
- 2. ekspr. dobiti (zelo) zdrav, lep videz: dekle je čez noč vzcvelo
- 3. ekspr. postati gospodarsko uspešen: mesto vzcvete v šestnajstem stoletju
// pojaviti se v veliki meri: v deželi vzcvete umetnost
// pojaviti se sploh: med njima kmalu vzcvete ljubezen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
vzcvetéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. narediti cvet, cvete: vrtnice so vzcvetele; zaradi mraza je češnja pozno vzcvetela / ekspr. travnik je že vzcvetel / ekspr. ko bo vzcvetela pomlad, bo vse dobro; pren., ekspr. iz krvi in žrtev je vzcvetela svoboda
- 2. ekspr. dobiti (zelo) zdrav, lep videz: po porodu je kmalu spet vzcvetela / ko je vzcvetela v mladenko, je postala igralka
- 3. ekspr. postati gospodarsko uspešen: njegovo posestvo je v zadnjih letih vzcvetelo
// pojaviti se v veliki meri: ob meji je vzcvetelo tihotapstvo / v njeni duši so vzcveteli spomini
// pojaviti se sploh: v srcu ji je vzcvetelo upanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
vzdrhtéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. rahlo se stresti, zlasti od vznemirjenja, mraza: deklica je zdrhtela in zardela; vzdrhteti od mraza, razburjenja; za trenutek je vzdrhtela; rahlo vzdrhteti; vzdrhtel je kot list trepetlike / glas vzdrhti
- 2. knjiž. za krajši čas se čustveno zelo vznemiriti: srce ji je vzdrhtelo od sreče, veselja; vzdrhtela je v velikem upanju
- 3. knjiž., s prislovnim določilom postati zaznaven, opazen: na obrazu mu je vzdrhtel smehljaj / po dvorani je vzdrhtelo ihtenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
vzníkniti -em dov. (í ȋ) - 1. priti na površje, pojaviti se na površju: potok vznikne in kmalu ponikne / podmornica vznikne na površje vzpluje
// iz vode vzniknejo lokvanji
// knjiž. vzkaliti: pšenica je že vzniknila / seme je slabo vzniknilo - 2. knjiž. postati viden, opazen: pred njim vznikne visoka postava; vojak je vzniknil kakor iz tal / iz teme, v temi vznikne luč
- 3. knjiž. nastati, pojaviti se kot rezultat kake dejavnosti: po deželi so vzniknile nove šole; takrat je vzniknilo več organizacij / vzniknile so različne oblike življenja
// nastati, pojaviti se iz česa: to delo je vzniknilo iz izročila
// nastati, pojaviti se sploh: ob tem vzniknejo različna vprašanja; vzniknile so nove zahteve / v tistem času je vzniknilo veliko novih pesmi
vzníkel -kla -o: vznikel plevel; iz družbenih razmer vznikla umetnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
vzvalováti -újem dov. (á ȗ) - 1. začeti valovati: morje, voda vzvaluje / trava, žito vzvaluje; zastava vzvaluje v vetru / ekspr. ob teh besedah množica vzvaluje / ekspr. lasje ji vzvalujejo čez rame
- 2. narediti, povzročiti, da kaj začne valovati: ladja vzvaluje jezero / ekspr. ptičja jata vzvaluje zrak / ekspr. ganjenost mu je vzvalovala glas
- 3. ekspr. postati valovit: onkraj reke pokrajina vzvaluje
- 4. ekspr. pojaviti se zdaj z bolj zdaj z manj močnimi zvoki, glasovi: vzvalovala je himna
// pojaviti se, pokazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: na obrazu ji je vzvalovala rdečica / čustva so mu vzvalovala / v njenih besedah vzvaluje upanje - 5. ekspr. vznemiriti, razvneti: vzklik je vzvaloval množico / vzvalovati dekletu čustva / doživetje ga je vzvalovalo, da se dolgo ni pomiril
● ekspr. ob tej misli mu je kri vzvalovala se je vznemiril, razvnel; ekspr. srce mu vzvaluje začne močno biti
vzvalován -a -o: vzvalovana gladina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zabelíti se in zabéliti se -im se dov. (ī ẹ́) - 1. knjiž. belo se zableščati: v daljavi so se zabelila jadra
- 2. postati bel, svetel: lasje na sencih so se mu zabelili
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zacíncati -am dov. (ȋ) - 1. pog. za kratek čas postati omahljiv, neodločen: zacincala sem, ali bi šla ali ne
- 2. redko zamajati se sem in tja: nekajkrat je nerodno zacincal, potem pa padel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zacvèsti tudi zacvestì -cvetèm, in zacvêsti -cvêtem [-cvə- in -cve-] dov., zacvèl zacvelà in zacvêla in zacvetèl zacvetlà in zacvêtel zacvêtla (ə̀ ȉ ȅ; é) navadno sedanji čas - 1. narediti cvet, cvete: drevje zacvete in odcvete; z zvončki zacvetejo tudi trobentice
- 2. ekspr. dobiti zdrav, lep videz: po bolezni je kmalu spet zacvela
- 3. ekspr. postati gospodarsko uspešen: po krizi trgovina hitro zacvete
// pojaviti se v veliki meri: zacvelo je zanimanje za klasično glasbo
// pojaviti se sploh: na licu mu zacvete nasmeh
● ekspr. od zadrege zacvesti v obraz zardeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zacvetéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. narediti cvet, cvete: vrtnice so zacvetele; sadno drevje je letos pozno zacvetelo / ekspr. po dežju je vrt zacvetel
- 2. ekspr. dobiti zdrav, lep videz: v novem okolju je spet zacvetela
- 3. ekspr. postati gospodarsko uspešen: posestvo je končno zacvetelo
// pojaviti se v veliki meri: prodaja je spet zacvetela / med njima je zacvetela ljubezen
// pojaviti se sploh: na obrazu ji je zacvetela rdečica - 4. ekspr., navadno z dajalnikom izraža, da postane kdo deležen kakega stanja: končno nam je zacvetela sreča
● ekspr. zacveteti v obraz zardeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
začŕtati -am dov. (ŕ r̄) - 1. s črto, črtami narediti: začrtati s palico krog v pesek / s svinčnikom si je začrtala obrvi
- 2. s črto, črtami zaznamovati, označiti: začrtati smer gibanja ladje na zemljevidu; na hlod je začrtal, kje naj se razžaga / začrtati mejo med zemljiščema
- 3. ekspr. povzročiti, narediti, da kaj nastane na podlagi: solze so ji začrtale proge po licih / obup mu je začrtal brazdo okoli ust
- 4. publ. določiti, izoblikovati: začrtali so delovni program društva; začrtati smernice / natančno si je začrtal, kaj mora storiti
♦ gozd. začrtati drevo zasekati drevesu lubje, da se izceja smola ali da usahne
začŕtati se ekspr. pokazati se v obrisih: v daljavi so se začrtale gore; na vratih se je začrtala visoka postava
// pojaviti se, nastati na podlagi: udaril je po plošči, da se je na njej začrtala razpoka / v nebo se je začrtala vijuga dima / med obrvmi se ji je začrtala ostra guba
// postati viden, pokazati se: okrog ust se ji je začrtal grenek nasmešek
začŕtan -a -o: doseči začrtani cilj; ravno začrtani jarki; vse je šlo svojo začrtano pot
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zadéti -dénem dov., zadêni zadeníte (ẹ́) - 1. premikajoč se priti v sunkovit dotik s čim: v temi je zadel stol; ladja je s kljunom zadela ob čer; zadeti ob podboj; zadela se je vanj, ko je hotela iti mimo / zadeti z glavo ob zid, v strop / trda pest ga je zadela v prsi udarila; pren. razum prej ali slej zadene ob mejo
// ekspr. priti v položaj, da kaj deluje, vpliva zaviralno: pri delu zadeti na težave, ob nerazumevanje
// ekspr. naleteti na, srečati: ko je stopil iz hiše, je zadel na soseda / na potovanju sta zadela skupaj - 2. narediti, da kak predmet prileti na določeno mesto, v določeno stvar: pomeril je in zadel; zadeti tarčo; zadeti v sredino; zadeti s puščico
// prileteti na določeno mesto, v določeno stvar: kamen je zadel cestno svetilko / strela je zadela zvonik udarila v zvonik; pren. zadel ga je prezirljiv pogled - 3. navadno v zvezi z na narediti, da kaj pride kam z namenom, da se prenese: zadeti koš na hrbet; zadeti puško na ramo; zadeti škaf na glavo / zadeti nahrbtnik
- 4. z izbiro določene številke postati imetnik dobitka pri žrebanju: izbral je srečko in verjel, da bo zadel; zadeti glavni dobitek na loteriji, tomboli; spet ni nič zadel / njegova srečka je zadela
- 5. prizadeti: očetova smrt ga je zadela; zadelo ga je, ker ga niso več povabili k sebi; ekspr. zadeti v živo zelo
// podražitve so zadele zlasti delavce / zadeti komu kaj hudega - 6. nav. 3. os. izraža, da postane kdo deležen tega, kar določa osebek: za to dejanje lahko tudi mene zadene odgovornost / povečanje pokojnin zadene vse upokojence
- 7. nav. 3. os. izraža nastop bolezenskega stanja, kot ga določa osebek: kap ga je zadela
- 8. navadno s prislovnim določilom izraziti, prikazati kaj táko, kot je v resnici: slikar je dobro zadel barvo jesenske svetlobe; portretist obraza ni zadel; pisatelj je tuje okolje mojstrsko zadel
// narediti, opraviti kaj ustrezno zahtevam, pričakovanju: baletka poze ni zadela / v čustvovanju je težko zadeti pravo ravnotežje - 9. star. uganiti, predvideti: tvojih misli ne zadenem, če se še tako trudim; v napovedi je vreme dobro zadel
● ekspr. bog ne zadeni, da bi nas pozabil izraža željo, da se ne bi uresničilo to, kar izraža odvisni stavek; zadeti bistvo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; ekspr. zadeti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; ekspr. kadar je koga opozarjal na napake, je težko zadel pravo struno našel pravi način; ekspr. zadeti žebljico na glavíco, v glavíco opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; ekspr. zadeti v črno narediti kaj, kar v največji meri ustreza, zadovoljuje določene potrebe; pravilno nakazati problem, povedati bistvo stvari; ekspr. njene besede so ga zadele v sredo srca zelo prizadele; ekspr. zadeti v živo učinkovito kaj povedati, narediti; ekspr. vsaka krogla je zadela v živo smrtno; ekspr. novica ga je zadela kot strela z jasnega je prišla popolnoma nepričakovano
zadét -a -o: zadet ptič; starec je na portretu dobro zadet; biti zadet od kapi; obstal je kot zadet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zadrgetáti -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) - 1. močno se stresti, zlasti od vznemirjenja, mraza: roke, ustnice so mu zadrgetale; zadrgetati od mraza, užitka; zadrgetati po vsem telesu; nervozno zadrgetati; brezoseb. na obrazu mu je zadrgetalo / glas ji je zadrgetal / ekspr. ob vsakem sunku burje okna zadrgetajo se rahlo stresejo
- 2. ekspr. močno se vznemiriti: zadrgetali so ob misli, kaj bo / srce mu je zadrgetalo od ljubezni
- 3. ekspr., s prislovnim določilom postati zaznaven, opazen: na obrazu ji je zadrgetal zbegan izraz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zadrhtéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. rahlo se stresti, zlasti od vznemirjenja ali mraza: roka, telo zadrhti; zadrhteti od jeze, strasti; zadrhteti ob novici; zadrhteti v močnem krču; zadrhtela je kot plamenček v petrolejki / glas mu je zadrhtel / ekspr. hiša je zadrhtela do temeljev se je rahlo stresla
- 2. knjiž. zelo se čustveno vznemiriti: srce zadrhti od sreče / v takih trenutkih mu zadrhtijo živci
- 3. knjiž., s prislovnim določilom postati zaznaven, opazen: v njenih očeh je zadrhtela groza / v daljavi zadrhti pesem se zasliši
● ekspr. ne vem, je zadrhtela drhteč rekla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zagoréti -ím dov., zagôrel (ẹ́ í) - 1. začeti goreti: suho dračje je hitro zagorelo; za skednjem je zagorel tudi hlev; po hribih so zagoreli kresovi / brezoseb. ob suši je zaporedoma zagorelo na več krajih
- 2. z gorenjem začeti dajati svetlobo: sveča je zagorela z visokim plamenom / luči, žarnice so zagorele in spet ugasnile / na semaforju je zagorela zelena luč / ekspr. pod oknom je zagorela kresnica
- 3. ekspr. močno zasijati, zažareti: lunin krajec je že zagorel na nebu; nebo je zagorelo v zarji; oblaki so zagoreli v rdeči barvi / ko bo zagorel dan, bodo že na drugi strani ko se bo zdanilo
- 4. ekspr. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: v njej zagori hrepenenje, strast; v srcu mu je zagorelo sovraštvo / v deželi je zagorel velik upor
// pokazati se v veliki meri: v očeh mu zagori ogenj, posmeh; kar zagorela je v radovednosti, zmagoslavju
// v zvezi z od čustveno se zelo vznemiriti: zagorel je od presenečenja, upornosti - 5. ekspr., v zvezi z za izraziti, pokazati veliko prizadevnost, navdušenje: v hipu je zagorel za nov načrt, za pravično stvar / zagorel je za sosedovo hčerko
- 6. dobiti rjavo barvo kože: na počitnicah je lepo zagorel; zagoreti v obraz, po hrbtu
- 7. ekspr. postati rdeč, zardeti: ustnice so ji zagorele in zadrhtele; obraz ji je vroče zagorel / zagoreti od jeze, sramu
zagôrel tudi zagorèl in zagorél -éla -o: od sonca zagorela koža; po zagorelem polenu skačejo plamenčki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zagospodováti -újem dov. (á ȗ) - 1. začeti gospodovati: v deželi so zagospodovali tujci; zagospodovati nad kom / v njem je zagospodoval razum dobil premoč, prevladal
- 2. zastar. postati gospodar, zagospodariti: na kmetiji je zagospodoval sin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zagrenéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. nav. 3. os. dobiti nekoliko grenek okus: kruh, moka zagreni / brezoseb. v ustih mu je zagrenelo; pren. ob misli na to mu je vse zagrenelo
- 2. postati žalosten, razočaran: v takih razmerah človek zagreni
zagrenèl in zagrenél -éla -o: zagrenel obraz; zagrenela moka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zahladíti -ím dov., zahládil (ī í) knjiž. - 1. hladno zapihati: čez polje je zahladil veter
- 2. brezoseb. shladiti se, postati hladno: zunaj je zahladilo / ogrnil si je plašč, ker ga je zahladilo ker je začutil hlad
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zahrípati -am in -ljem dov. (í ī, í) - 1. hripavo reči, povedati: ne hodi tja, je zahripal
- 2. redko postati hripav: ker je dosti govoril, je zahripal / glas mu je zahripal
zahrípan -a -o: zahripan glas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zahripéti -ím dov. (ẹ́ í) redko - 1. hripavo reči, povedati: hudo je, je zahripel
- 2. postati hripav: govornik je kmalu zahripel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zaigráti -ám dov. (á ȃ) - 1. poustvariti, navadno z umetniškim hotenjem
- a) dramski tekst: otroci so zaigrali lutkovno igrico / odlično je zaigral ljubimca; zaigrati glavno vlogo / v nadaljevanki so zaigrali skoraj vsi znani igralci
- b) glasbeno delo: zaigrati koračnico, skladbo
- 2. z igranjem uresničiti: zadnjo tekmo so zaigrali brez napake / igralec je zaigral dobro in se visoko uvrstil / zaigrati na prvenstvu, turnirju; že desetič je zaigral v državni reprezentanci nastopil
- 3. začeti igrati: ravno ko so zaigrali zadnje dejanje, je izbruhnil ogenj / opolnoči naj zaigra godba / proti koncu tekme so zaigrali še bolj borbeno
- 4. povzročiti glasbo z glasbilom: zaigrati (na) harmoniko, klavir / zaigrati po notah; zaigrati štiriročno
- 5. z igranjem, igro zapraviti: zaigrati denar, posestvo / zaigrati v igralnici, na stavah
// ekspr. z nepremišljenim vedenjem ali ravnanjem zapraviti: zaigrati možnost za uspeh; zaigrati ugled, zaupanje; zaigrati svojo prihodnost, srečo - 6. ekspr. s svojim vedenjem, govorjenjem namerno ustvariti videz koga ali česa: zaigrati damo, zmagovalca; nataknil si je očala in zaigral slepca / zaigrati slabost, zadrego
- 7. ekspr., z dajalnikom povzročiti težave z neprimernim vedenjem ali ravnanjem: oni bi ti utegnili marsikatero zaigrati / pog. pazite, nekega dne vam jo bo pošteno zaigral
- 8. ekspr., z dajalnikom narediti nehotene majhne gibe, premike za izražanje, kazanje
- a) močnega razburjenja: mišice na licih so ji zaigrale; od napora so mu zaigrale žile na sencih
- b) prijetnega vznemirjenja, veselosti: ob novici je ostala mirna, le obraz ji je zaigral / srce mu zaigra, ko to sliši
- 9. ekspr., s prislovnim določilom spreminjajoč se postati viden, opazen: na licih mu je zaigral čuden nasmeh; v očeh ji je zaigrala jeza / pred menoj so zaigrale žive barve
zaigráti se z igranjem, igro se zadržati kje predolgo: otroci so se zaigrali in zamudili kosilo / pri šahu sta se zaigrala pozno v noč
zaigrán -a -o: zaigran denar; zaigrana skladba; njen smeh je narejen, solze zaigrane; prisl.: zaigrano veder; sam.: v njenem življenju ni bilo nič zaigranega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zakolébati -am dov. (ẹ̄) - 1. raba peša zanihati, spremeniti se: cene so zakolebale / odpornost proti boleznim spomladi pogosto zakoleba / spregovoril je, ne da bi mu glas zakolebal se zatresel
- 2. raba peša za kratek čas postati omahljiv, neodločen: zakolebal je, ni se mogel odločiti / zakolebati v svojih načelih / preh. ta novica ga je zakolebala
- 3. knjiž. zagugati, zazibati: zakolebati gugalnico; posadil je otroka na sedež in ga zakolebal / veter zakoleba žito / redko ladja zakoleba se zaguga, se zaziblje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zakoprnéti -ím dov., tudi zakoprnì (ẹ́ í) - 1. ekspr. začutiti zelo močno željo po čem: zakoprneti po miru, pijači, ženski / o, da bi se vrnil, je zakoprnel; pren. oko zakoprni po luči
- 2. ekspr. zaradi močnega čustva postati nemočen, brezčuten, mrtev: ves zakoprni od ljubezni
- 3. zastar. zelo se zbati, odreveneti (od strahu): zakoprneti v grozi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zakostenéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. spremeniti se v kost: hrustanec zakosteni / lobanjski šivi zakostenijo
- 2. postati nesposoben za sprejemanje novosti; okosteneti: organizacija je popolnoma zakostenela
zakostenèl in zakostenél -éla -o: zakostenel hrustanec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zakrvavéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. začeti krvaveti: trnje ga opraska, da zakrvavi / rana spet zakrvavi; ugriznil se je v ustnico, da je zakrvavela
- 2. knjiž. postati krvavo rdeč: cvet zakrvavi / vzhod zakrvavi v zarji
- 3. knjiž. začeti oddajati krvavo rdečo svetlobo: za oblaki zakrvavi sonce / za rdečim zagrinjalom zakrvavi luč
● knjiž. srce mu je zakrvavelo postal je zelo žalosten, prizadet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zakúhati -am dov. (ú ȗ) - 1. dati kako živilo v vrelo tekočino, da se v njej skuha in nastane jed: zakuhati rezance, zdrob; zakuhati v juho, krop, mleko / zakuhati na juho, mleko / zakuhati juho z rezanci
- 2. žarg., avt. zaradi nepravilnega delovanja, okvare segreti se do vrenja: voda v hladilniku je zakuhala / avtomobil, hladilnik pri hudem vzponu lahko zakuha
- 3. ekspr. postati razgret, rdeč zaradi
- a) napora, popitega alkohola: od hoje, vina je zakuhal
- b) vznemirjenja, razburjenja: ob teh očitkih zakuha, da ne more prikriti rdečice
- 4. ekspr. zelo se vznemiriti, se razburiti: zbil mu je klobuk z glave, pa ni zakuhal
// zaradi vznemirjenja, razburjenja pojaviti se v visoki stopnji: v srcu zakuha jeza / brezoseb. v njem je zakuhalo - 5. ekspr. povzročiti komu kaj neprijetnega, nezaželenega: pazi, da nam kaj ne zakuhaš / zakuhati komu neprijetnosti, sramoto, težave / pog. zakuhati jo komu
// povzročiti kaj neprijetnega, nezaželenega: zakuhati pretep, zaroto
zakúhati se ekspr. nastati, razviti se: utegnejo se zakuhati neprijetne zadeve / kadar se zberejo črni oblaki okrog te gore, se rado kaj zakuha / v državi, vojski se bo kaj zakuhalo
zakúhan -a -o: zakuhani rezanci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zaledenéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. knjiž. spremeniti se v led; zmrzniti: sneg, voda zaledeni / jezera, luže zaledenijo
// prekriti se z ledom: skale, žlebovi zaledenijo - 2. ekspr. postati brezčuten, zelo hladen: njen prijazni nasmeh je zaledenel; vsa čustva usmiljenja so v hipu zaledenela; v trenutku ji je zaledenelo srce je začutila velik strah, grozo
● ekspr. ob novici mu je zaledenela kri (v žilah) se je zelo prestrašil
zaledenèl in zaledenél -éla -o: pazi, ceste so zaledenele; zaledenelo jezero; zaledenelo okno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zaležáti se -ím se dov. (á í) - 1. ležeč se zadržati kje predolgo: če se zaležiš, zamudiš vlak / dolgo se zaležati
- 2. ekspr. od predolgega ležanja postati trd, negibčen: bolnik ni vstajal in telovadil, zato se je zaležal
zaležáti si preh. - 1. s pritiskom pri ležanju povzročiti, da postane del telesa mravljinčast, manj gibljiv: zaležati si nogo, roko
- 2. z ležanjem povzročiti, da kaj pride v določen nepravi položaj in tam ostane: zaležati si lase / zaležati si obraz
zaležáti preh., nar. zaradi dolgega ležanja zamuditi: zaležati sončni vzhod / zaležati šolo, vlak
zaležán -a -o deležnik od zaležati se: zaležan človek; zaležani lasje
// zaradi dolgega ležanja pokvarjen, slab: zaležano žito / zaležano perilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zamedléti -ím [med in məd] dov., tudi zamedlì (ẹ́ í) knjiž. - 1. za kratek čas omedleti: dekle je zamedlelo od strahu
- 2. postati manj močen, intenziven: barve na pročelju so kmalu zamedlele; zvok godal zamedli / spomin na dom je čez čas zamedlel
● knjiž., ekspr. na nebu so zamedlele zvezde so se pojavile brez močnega sijaja, svetlobe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zaníhati -am dov. (ī) - 1. premakniti se od ene skrajne lege do druge in nazaj: nihalo zaniha; zanihati sem in tja / gladina vode je zanihala se je dvignila in znižala
// knjiž. zagugati, zazibati: zanihati gugalnico; močno zanihati
● knjiž. zanihati z nogami zabingljati - 2. spremeniti se, menjati se, zlasti glede na količino, vrednost: cene so zanihale / zaradi podražitve je naklada revije zanihala
- 3. knjiž. postati neodločen, omahljiv: ko je slišal novico, je za trenutek zanihal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zapásti -pádem dov., stil. zapàl zapála (á ā) - 1. v zvezi s sneg padajoč prekriti zemeljsko površino: ponoči je zapadel sneg; že sredi novembra je zapadel prvi sneg / brezoseb. zapadlo je več kot pol metra snega
// v večjih količinah padajoč- a) zakriti, prikriti: sneg je zapadel hiše in vrtove
- b) narediti, da kaj ni dostopno, prehodno: sneg je zapadel vse poti / pozimi jih je zapadel sneg, da niso mogli nikamor
- 2. zastar. nehote, po naključju priti: ne vem, kako sem zapadel sem / zapasti v križni ogenj
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zapasti črnogledosti, obupu; zapasti malodušnosti
// izraža začetek dejavnosti, kot jo določa samostalnik: zapadel je alkoholizmu / zapasti v brezdelje, sanjarjenje / zapadel je v napake začel je delati napake - 4. ekon., fin. priti do dneva, termina, ko je treba plačati: dolg, menica zapade; terjatve so zapadle / obveznosti zapadejo v plačilo prvega januarja
- 5. publ. zaradi določenega dejstva izgubiti vrednost, veljavnost; propasti: viza mu je zapadla
- 6. star. postati last koga; pripasti: po očetovi smrti je kmetija zapadla bratu / zapuščina brez dedičev zapade državi
● star. če zastavljenega predmeta ne odkupimo, zapade preide v last upnika; zastar. sonce je že zapadlo zašlo; zastar. po naših zakonih zapadeta smrti bosta obsojena na smrt; bosta usmrčena
zapádel -dla -o: plačati zapadle obroke; zapadla menica; zapadle obveznosti
zapáden -a -o: zapaden sneg / v povedno-prislovni rabi vse naokrog je bilo zapadeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zaplúti -plôvem in -plújem dov., tudi zaplovíte (ú ó, ú) - 1. začeti pluti: dvignili so sidro in zapluli / jadrnica je zaplula z vetrom
// ploveč se usmeriti, iti kam: ladja je zaplula k obali, skozi preliv, v pristanišče / ekspr. ptica je zaplula po zraku zletela
// ekspr. temni oblaki so zapluli čez nebo so se pojavili na njem - 2. ekspr. lahkotno, mirno iti, oditi: neslišno je zaplula po preprogi
- 3. ekspr. začeti se širiti, razširjati: vonj po pečenki je zaplul v sobo / njegov glas je zaplul po prostoru
- 4. ekspr., v zvezi z v postati deležen visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: zapluti v nezmernost / dežela je zaplula v nasprotja / zapluti v spanec zaspati
● ekspr. življenje je zaplulo v stare vode stvari se niso nič spremenile
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zaposlíti -ím dov., zapóslil (ī í) - 1. sprejeti koga v delovno razmerje: zaposliti več delavcev; zaposliti koga za polovico delovnega časa; honorarno, začasno zaposliti koga
- 2. narediti, da kdo kaj dela: zaposliti otroka, da se ne potepa; sinove je zaposlil z gospodarskimi deli; zaposliti se z drobnimi opravki; zaposliti se sam s seboj ukvarjati se
// ekspr.: pobezal je v ogenj, da bi zaposlil roke kaj počel z njimi; zaposliti misli s pripravami začeti misliti na priprave
// ekspr. popolnoma zaposliti stroje izkoristiti - 3. postati predmet dejavnosti, aktivnosti koga: vsakdanji opravki so ga tako zaposlili, da je pozabil na prijatelje / za nekaj mesecev ga je zaposlila politika
zaposlíti se stopiti, vključiti se v delovno razmerje: ker je bil brez staršev, se je moral zaposliti; zaposliti se na sodišču, v tovarni; zaposlil se je kot učitelj / redno se zaposliti za nedoločen čas in s polnim delovnim časom
zaposlèn -êna -o: zaposleni delavci; zaposlen je bil kot mizar; pomoč zaposlenim ženskam; sam.: odstotek zaposlenih; dohodek na zaposlenega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zapozabíti se in zapozábiti se -im se dov. (ī á) nar. gorenjsko - 1. postati duševno odsoten: včasih se je zapozabila in zapela preglasno
- 2. spozabiti se: kako se je mogel tako zapozabiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zarumenéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. postati rumen: drevje je hitro zarumenelo / ko moka zarumeni, dodamo še čebulo
- 2. knjiž. rumeno se odraziti, pokazati: na ovinku so čisto blizu sredi borov zarumenele leske
zarumenèl in zarumenél -éla -o: zarumenela skorja kruha; zarumenelo listje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zasedéti se -ím se dov. (ẹ́ í) - 1. sedeč se zadržati kje predolgo: zasedeti se pri kartanju / zasedeti se do polnoči
- 2. od predolgega sedenja postati trd, negibčen: moram malo vstati, popolnoma sem se zasedel / zasedeti se od dolge vožnje
zasedéti si preh., v zvezi zasedeti si nogo s pritiskom pri sedenju povzročiti, da postane noga mravljinčasta, manj gibljiva: nogo sem si zasedel, zato šepam
zasedèl in zasedél -éla -o: zasedela noga
zasedèn -êna -o: zaseden šolar; od šivanja sem vsa zasedena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zasivéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. postati siv: lasje so mu zasiveli / na vzhodu je nebo zasivelo
- 2. knjiž. sivo se pokazati: nad hišami so zasiveli dimi / na vrbah so zasivele mačice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zaskrbéti -ím dov. (ẹ́ í) brezoseb. začutiti nemir, tesnobo zaradi neprijetnega, težkega položaja ali strahu pred njim: zaskrbelo jo je za otroka;
zaskrbelo ga je, da so na napačni poti / v osebni rabi: dolgovi so nas zaskrbeli; poslabšanje stanja jih je močno zaskrbelo
● ali so poškodbe hude, jo je zaskrbelo je zaskrbljeno vprašalazaskrbljèn -êna -o ki je v skrbeh: biti, postati zaskrbljen; zaskrbljen zaradi česa, za kaj; zaskrbljena mati; vsa zaskrbljena je čakala na izvide
// ki izraža skrb: zaskrbljen obraz, pogled; prisl.: zaskrbljeno gledati, vzdihniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zaspáti -spím dov., zaspì zaspíte; zaspál (á í) - 1. priti v stanje telesnega in duševnega počitka s popolnim ali delnim zmanjšanjem zavesti: legel je in zaspal; mačka se je zvila v klobčič in zaspala; za pol ure lahko še zaspiš; zaspati na straži, med vožnjo; globoko, mirno, trdno zaspati; ekspr. sladko zaspati; skrbi mu niso dale zaspati; ne more zaspati; zaspal je kot čok, polh trdno; zaspal je kot top, kot ubit zelo trdno
// ekspr. vas je že zaspala / knjiž., z notranjim predmetom zaspati mirno spanje - 2. speč se zadržati kje predolgo: zgodaj me zbudi, da ne bom zaspal; zamudil je službo, ker je zaspal / zaspati vlak zaradi predolgega spanja zamuditi
- 3. ekspr. prenehati se v polni meri dogajati, se razvijati: delo je zaspalo; reforma je po prvih uspehih zaspala / revija je kmalu zaspala prenehala izhajati
// prenehati biti navzoč, dejaven: hrepenenje v srcu je zaspalo; sovraštvo je zaspalo - 4. evfem., navadno s prislovnim določilom umreti: za večno, za vedno zaspati / v krščanskem okolju: vznes. zaspati v Gospodu; zaspati v miru; v osmrtnicah po dolgi bolezni je zaspal naš oče
- 5. z dajalnikom, v zvezi z noga, roka postati manj občutljiv, mravljinčast zaradi dalj časa trajajočega pritiska: od dolgega sedenja so mu zaspale noge; roka ji je zaspala
zaspál -a -o: razorožiti zaspale vojake; mencati zaspalo roko; prim. zaspan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zastárati -am dov. (ȃ) - 1. jur. po preteku z zakonom določenega časa izgubiti možnost uveljavljanja, prenehati obstajati: pravica do pregona in izvršitev kazni za vojna hudodelstva ne zastarata; terjatev, tožba zastara
- 2. zaradi dolgega obstajanja postati tak, da se težko odpravi: madež zastara, če ga hitro ne odstranimo / bolezen zastara
- 3. redko zastareti: ideje, nazori zastarajo / znanje zastara
zastáran -a -o - 1. deležnik od zastarati: zastaran material; zastarana bolezen; zastarana terjatev
- 2. star. nepoboljšljiv, zakrknjen: zastaran grešnik, pijanec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zastáti -stánem dov. (á ȃ) - 1. prenehati se premikati naprej in za kratek čas ostati kje: grižljaj mu je zastal v grlu; voda je zastala v kotlini / mleko kravi zastane v vimenu deloma ostane
// za kratek čas ostati kje, ker se kaj ne opravlja v zadostni meri: pošiljke so zaradi predpraznične gneče zastale
// ostati ob pričakovanem, normalnem času neopravljen: druga dela so zaradi košnje zastala - 2. za kratek čas prenehati se gibati, premikati: pri vsakem šumu mu je noga zastala; hotel ga je udariti, pa mu je roka zastala / ekspr. korak mu je zastal
// za kratek čas prenehati delati, delovati: kolovrat je zaradi živahnega pogovora večkrat zastal / srce mu je za trenutek zastalo; pren., ekspr. na starost mu je pamet zastala - 3. za kratek čas prenehati potekati: dihanje mu je za hip zastalo; napad je za nekaj trenutkov zastal; promet je zaradi nesreče za eno uro zastal / pogovor je po prvem navdušenju zastal
- 4. prenehati (intenzivno) napredovati: gospodarstvo je zaradi reform zastalo / sčasoma je v rasti zastal
- 5. zaradi mirovanja postati manj gibljiv: noge so mu zastale od sedenja
- 6. star. zaostati: za zmagovalcem je zastal za dve minuti / zastati v razvoju za drugimi državami / zastati s plačilom
● ekspr. beseda mu je zastala na ustih besede, ki jo je že skoraj izrekel, ni izrekel; ekspr. ustrašil se je, da mu je dih zastal zelo; ekspr. zgodile so se stvari, da človeku kar dih, sapa zastane zgodile so se presenetljive, grozljive stvari; ekspr. mora govoriti, da mu jezik ne zastane zaradi potrebe po govorjenju, veselja do govorjenja; ekspr. kri mu je zastala (v žilah) zelo se je prestrašil; ekspr. samo toliko dela, da mu sklepi ne zastanejo kolikor mogoče malo dela; ekspr. v njegovem žepu zastane marsikateri tisočak zadrži si, pridrži si marsikateri tisočak
zastàl -ála -o: pospešiti zastali razvoj; pretegniti si zastale ude
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zašibíti se -ím se dov., zašíbil se (ī í) - 1. upogniti se, ukriviti se zaradi teže bremena: veje so se zašibile / ekspr. telo se mu je zašibilo pod nahrbtnikom; pren. zašibil se je pod težo bolečine
- 2. postati šibek, oslabel: kolena so se mu zašibila od utrujenosti / žena se je zašibila in sedla na klop
zašibíti knjiž. - 1. upogniti, ukriviti: sunek ga je zašibil v pasu
- 2. povzročiti, da je kaj šibko, oslabelo: strah mu je zašibil noge
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zatêči -têčem dov., zatêci zatecíte; zatékel zatêkla (é) - 1. postati po obsegu večji zaradi poškodbe ali bolezni: od udarca mu je zatekel obraz; noge so mu spet zatekle
- 2. ekspr. dobiti, ujeti: zateči koga pri kraji / nekdo ga je zatekel, ko je vrgel kamen v okno / mi lahko poveste, kje ga zatečem dobim, najdem
// bili so še daleč od doma, ko jih je zatekla noč se je znočilo; sredi dela ga je zatekla smrt je umrl; vojna jih je zatekla v Ameriki ko se je začela vojna, so bili v Ameriki
zatêči se s prislovnim določilom - 1. priti kam z namenom izogniti se čemu nevarnemu, nezaželenemu, neprijetnemu: srna se je zatekla med grmovje; pred dežjem so se zatekli pod streho; medved se je pred lovci zatekel v brlog; še v pravem času se je zatekel v skrivališče; kam se bomo zatekli ob napadu / ekspr. pred težavami se je zatekel v svoj sanjski svet
- 2. priti h komu z namenom dobiti pomoč, podporo: v stiski se zateči h komu; ko sem bil žalosten, sem se zatekel k materi / zateči se pod zaščito močnejšega; zateči se v varstvo koga
● ekspr. zatekel sem se k laži zlagal sem se; ekspr. včasih se je treba zateči k drugim pripomočkom jih je treba uporabiti
zatékel -êkla -o: zatekle noge; zatekle veke
zatečèn -êna -o: ima rdeče in zatečene roke
● publ. zatečeno stanje dejansko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zavládati -am dov. (ā) - 1. začeti vladati: zavladati državi, ljudstvu / zavladati nad drugimi narodi, zasedenimi pokrajinami / po kraljevi smrti je zavladal njegov sin postal vladar
// ekspr. v hiši je zavladala tašča - 2. postati splošno razširjen: na morju je zavladalo brezvetrje; lakota je zavladala v deželi / zavladala je tišina / v književnosti je zavladal ekspresionizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zazébsti -zébem dov., nam. zazébst in zazèbst; zazébljen tudi zazebèn (ẹ́) - 1. brezoseb. začutiti mraz: včasih ga je zazeblo; zazeblo ga je v prste, po hrbtu
// ekspr. dobiti občutek mraza: zazebe me, če se spomnim njegove strogosti
● knjiž. pri tem spoznanju ga je zazeblo v dušo, srce, pri duši, srcu je začutil potrtost, žalost - 2. knjiž. povzročiti občutek mraza: mrzla zemlja je zazebla utrujeno telo / žalostna novica ga je zazebla
- 3. brezoseb., knjiž. postati hladen, mrzel; shladiti se: začel je pihati veter in zazeblo je
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zazelenéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. dobiti (zelene) liste: drevo zazeleni / njiva, park zazeleni / redko plevel je visoko zazelenel zeleneč zrasel
- 2. postati zelen: krompirjevi gomolji so na svetlem zazeleneli
- 3. knjiž. zeleno se odraziti, pokazati: sredi opuščenega kamnoloma zazeleni skupina borov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zblaznéti -ím dov. (é í) - 1. postati blazen: v zaporu je zblaznel; od strahu je skoraj zblaznela; mislil je, da bo zblaznel, tako mu je bilo hudo / ekspr. ko je to slišal, je čisto zblaznel
- 2. ekspr. začeti se zelo hitro, neenakomerno premikati: merilni aparati so zblazneli
zblaznèl in zblaznél -éla -o: zblaznel človek; zblaznel od bolečine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zbledéti -ím dov., zblédi tudi zblêdi (ẹ́ í) - 1. izgubiti prvotno izrazito barvo: blago na soncu zbledi; rastline v temi zbledijo / barva sčasoma zbledi
// star. prebledeti: ob teh besedah je zbledel / njegov obraz je zbledel - 2. knjiž. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zvezde so zbledele / modrina neba je zbledela / sončni zahod je zbledel v mrak prešel
- 3. knjiž. postati manj izrazit: doživetje je že precej zbledelo; njena podoba mu je zbledela; spomin na tiste čase ne bo zbledel / nasmeh na njegovem obrazu je zbledel
zbledèl in zbledél -éla -o: zbledel rokopis; zbledeli spomini; zbledela obleka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zdivjáti -ám dov. (á ȃ) - 1. postati nekultiviran, neciviliziran: v samoti je popolnoma zdivjal
// ekspr. začeti bujno, nepravilno rasti, se razvijati: zaradi pomanjkanja svetlobe rastline zdivjajo; neobrezane trte zdivjajo - 2. začeti divje, razposajeno tekati sem ter tja: odvezan pes je zdivjal / krava je pobesnela in zdivjala s pašnika
// ekspr. začeti se zelo hitro premikati: na ravni cesti je avtobus zdivjal; voznik je udaril z bičem in konji so zdivjali / sedel je v avtomobil in zdivjal v mesto se zelo hitro odpeljal; zdivjati za tovariši zelo hitro oditi - 3. priti v stanje, ko se ne obvladujejo negativne lastnosti: ljudje so v vojni zdivjali / preh. slaba družba zdivja človeka
// začeti v dejanju kazati svojo jezo, togoto: dolgo se je premagoval, ob teh besedah pa je zdivjal; zdivjati nad sodelavci / zdivjati v strašni jezi - 4. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: neurje, nevihta zdivja; požar je zdivjal, da so plameni švigali do neba; nad mestom je zdivjal silen vihar
zdivján -a -o: zdivjan človek; zdivjani poganjki; zdivjana čreda; zdivjana reka; prim. izdivjati se
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zgníti zgníjem dov. (í ī) - 1. razkrojiti se, razpasti, navadno zaradi delovanja bakterij: krompir, zelje zgnije; deske so na vlagi, zaradi vlage zgnile; zgniti pri koreninah, v zemlji
- 2. ekspr. postati nedejaven, duševno otopel: moram delati, sicer bom zgnil; zgniti v ječi; v tej samoti bo še zgnil
zgnít -a -o: zgnit les; zgnito sadje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zlékniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) spraviti v ležeč položaj z iztegnjenimi udi: zleknil ga je po tleh;
zlekniti otroka po trebuščku // narediti, da je kaj v ležečem položaju, iztegnjeno, zravnano: zlekniti hrbet, telo / ekspr. trudne ude je zleknil po travi / star. zlekniti roke proti čemu iztegnitizlékniti se uleči se z iztegnjenimi udi: zlekniti se na bok, hrbet; zleknil se je na klop, v travo, po postelji; udobno se zlekniti v naslanjač; zlekniti se nazaj, vznak; pren. na trate in parke se je zleknila pomlad
// postati iztegnjen, zravnan: vrat se mu je čudno zleknil / hrib se je zleknil v raven greben polagoma prešel; žival se je zleknila v dolg skok
● ekspr. zleknil se je po tleh, kakor je dolg in širok padel je tako, da je bil ves na tleh
zléknjen -a -o: imeti zleknjen križ; zleknjen v naslanjaču je bral; sedela je napol zleknjena na klopi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zvedríti -ím dov., zvédril (ī í) razvedriti: prijeten pogovor ga je zvedril;
jeza ga je minila, počasi se je zvedril
● ekspr. obraz se mu je zvedril na njem se je pojavil veder, vesel izrazzvedríti se nav. 3. os. prenehati deževati: zvedrilo se je tako hitro, kot je začelo deževati
// postati veder, brezoblačen: nebo se zvedri; brezoseb. zvedrilo se je in posijalo je sonce
● ekspr. omračeni um se mu je zvedril postal je zopet sposoben normalno misliti, čustvovati; ekspr. zvedrilo se mu je v duši postal je vedro, optimistično razpoložen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zvenéti2 -ím dov. (ẹ́ í) - 1. postati (u)vel: nageljni v vazi so zveneli; jeseni rože zvenijo in se osujejo / ekspr. lica so ji zvenela
- 2. ekspr. prenehati obstajati: upanje je zvenelo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zvéniti -em dov. (ẹ́ ẹ̄) navadno sedanji čas - 1. postati (u)vel: izruvane rastline zvenejo
- 2. ekspr. prenehati obstajati: lepota hitro zvene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
žgánec -nca m (á) nav. mn. jed zlasti v obliki grudic, navadno iz moke, vode: drobiti, kuhati, mešati žgance;
dobro zabeljeni žganci;
žganci s kislim zeljem;
govori, kot bi imel žgance v ustih / žganec je padel na tla grudica te jedi // ajdovi, koruzni žganci; krompirjevi žganci v katerih je krompir; mlečni žganci politi z mlekom
● ekspr. pojesti boš moral še precej žgancev, da boš to zmogel postati boš moral precej starejši, močnejši; spanec je boljši kot žganec spanje je koristnejše kot jed
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
žgánje -a tudi žganjè -à s (á; ȅ ȁ) žgana alkoholna pijača zlasti iz sadja: kuhati, piti žganje;
predelovati sadje v žganje;
kozarček, steklenica žganja / naročiti dvojno žganje dvojno navadno mero, čašico žganja // na jedilnem listu je bilo tudi več žganj / češnjevo, figovo, hruškovo žganje; žganje iz žita
● ekspr. utopiti se v žganju postati hud pijanec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
abstinènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) kdor se zdržuje alkoholnih pijač: biti, postati abstinent;
popoln, strog abstinent
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
anémičen -čna -o prid. (ẹ́) med. ki ima anemijo, slabokrven: anemičen bolnik;
postati anemičen // knjiž. neizrazit, medel: literatura je postajala vedno bolj anemična; osebe v povesti so nekam anemične
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
apátičen -čna -o prid. (á) ki je duševno otopel, brez volje; brezčuten, top: apatičen bolnik;
mož je popolnoma apatičen;
biti, postati apatičen za vse / z apatičnim izrazom je gledala v strop; apatičen obrazapátično prisl.: apatično strmeti predse
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
ávtomehánik -a m (ȃ-á) mehanik za popravljanje avtomobilov: postati avtomehanik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
bogatáš -a m (á) zelo bogat človek: postati bogataš;
vile bogatašev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
Prikazanih je prvih 500 zadetkov od skupno 891 zadetkov.