Slovar slovenskega knjižnega jezika²

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

postávljati -am nedov., stil. postavljájte; stil. postavljála (á)
1. delati, da pride kaj
a) kam v pokončnem stanju: postavljati knjige na polico, steklenice v shrambo / pri hoji je postavljal palico daleč predse
b) kam sploh: kadar je deževalo, je postavljala lončnice ven / postavljati ovire za tek
c) kam z določenim namenom: postavljati mejnike, prometne znake / postavljati naprodaj, na ogled / ločil ne zna postavljati
č) iz ležečega v pokončni položaj: vsak dan je hodil za nekaj ur postavljat keglje; bolnik se je s težavo postavljal na noge
2. delati, da pride kdo
a) v določeno držo, določen položaj: učence so postavljali v vrsto; rad se je postavljal pred vrata in ogledoval mimoidoče / konj se je postavljal na zadnje noge
b) kam z določenim namenom: postavljati straže, zasedo / učitelj je otroke za kazen postavljal v kot
3. graditi, zidati: v prostem času je pomagal sosedu postavljati hišo; postavljati ograjo / postavljati spomenike narodnim herojem / postavljati šotore sestavljati ogrodje in nanj napenjati šotorsko krilo
4. nav. ekspr. določati, izbirati koga za določeno delo, funkcijo: radi so ga postavljali za razsodnika v sporih / postavljali so ga na odgovorna mesta / postavljati koga za zgled
// z ocenitvijo vrednosti, značilnosti uvrščati: tega prijatelja postavlja visoko nad druge / postavljati svoja dognanja ob tuja primerjati
5. z oslabljenim pomenom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: postavljati predloge, zahteve; otrok neprenehoma postavlja vprašanja / postavljati diagnozo
6. publ. uprizarjati, izvajati: to delo so postavljali že v mnogih gledališčih
7. nav. ekspr. določati, predpisovati: postavljati norme, pravila, roke / postavljali so cene novim izdelkom
8. nav. ekspr. ponujati, streči: postavljati jedi na mizo / pijačo so postavljali pred goste v sobi pred jedilnico
● ekspr. postavljati prihodnost, ugled, življenje na kocko tvegati ob pomembni odločitvi; pog. postavljati koga na laž dokazovati komu, da je lagal; trditi, da je lagal; ekspr. začeli so postavljati na noge novo vojaško organizacijo ustanavljati; to vprašanje so že večkrat postavljali na dnevni red začeli obravnavati; publ. postavljati pod vprašaj celotno delovanje organizacije dvomiti o kvaliteti njenega delovanja; ekspr. to ga postavlja v slabo luč razkriva njegove negativne, slabe lastnosti
♦ šport. postavljal je dobre, rekordne čase dosegal dobre, rekordne rezultate pri hitrostnem športu; na prvenstvih postavljajo nove svetovne rekorde dosegajo; tisk. postavljati sestavljati črke v besede
zastávljati1 -am nedov., stil. zastavljájte; stil. zastavljála (á)
1. s postavitvijo, namestitvijo česa delati kaj neprehodno: zastavljati cesto z ovirami / s svojimi telesi so zastavljali izhod / zastavljati komu pot
// s postavitvijo česa napolnjevati, porabljati prostor: zastavljati trg z avtomobili / zaboji so zastavljali dvorišče
2. s postavitvijo česa kaj obdajati, obkoljevati: otroci so zastavljali jezerca z blatom / zastavljali so ga s svojimi telesi / hribi zastavljajo ravnino obdajajo / zastavlja mu luč zaslanja
// s postavitvijo česa za čim to utrjevati: iz strahu pred vdorom so vrata zastavljali s pohištvom
3. nameščati kaj kam v ustreznem položaju zlasti za začetek dela: pomagal mu je zastavljati voz / pri oranju globoko zastavljati plug / pri hoji v hrib je čvrsto zastavljal palico postavljal; zastavljati nogo v razpoke postavljati, opirati
4. nav. ekspr. delati začetni, temeljni del pri izdelavi česa: zastavljati sode / zastavljati temelje za stavbo; zastavljati vrtino s kratkim svedrom
// delati, poganjati to, iz česar se razvije cvet, plod: sadno drevje odcveta in zastavlja plodove
5. seznanjati koga s čim, pričakujoč odgovor, rešitev: zastavljati komu uganke / njegovo delo zastavlja številne probleme; odgovoriti na vprašanja, ki jih zastavlja življenje
// seznanjati koga s čim, kar mora narediti, doseči: zastavljati mladini nove naloge; zastavljati si visoke cilje / publ. spremenjene razmere zastavljajo gospodarstvu nove zahteve
6. star. zaustavljati, prestrezati: zastavljati vodni curek / zastavljati otrokov umski razvoj ovirati
● ekspr. precej na dolgo zastavlja besedo govori; ekspr. ne zastavlja prav besede ne govori tako, kot bi bilo potrebno; vedno krepkeje je zastavljal korak je stopal; zastavljati komu pot do uspeha onemogočati mu, ovirati ga, da bi uspel
♦ lov. zastavljati pobočje za pogon postavljati lovce na kraje, kjer ob pogonu lahko pride divjad
jéžiti -im tudi ježíti -ím nedov., jéži (ẹ̄ ẹ̑; ī í)
postavljati v tak položaj, kot so bodice pri ježu: pes ježi dlako in laja; knjiž. strah mu ježi lase / hlad mu ježi kožo povzroča kurjo polt, srh; ježiti obrvi mrščiti
nastávljati -am nedov., stil. nastavljájte; stil. nastavljála (á)
1. dajati, postavljati kaj v položaj
a) za prestrezanje, zadrževanje česa: nastavljati čeber pod kap; nastavljati dlan, roko / ko je nastavljal kozarec k ustom, so ga vsi opazovali / ekspr. nastavljal je uho, da bi slišal njun pogovor prisluškoval je
b) za lovljenje (živali): nastavljati mreže, pasti / nastavljati lisicam, zajcem; pren., ekspr. nastavljati limanice
c) da se hitro, dobro vidi: vse je nastavljal predenj
// podstavljati, podtikati: nastavljati bombe, mine / nastavljati zapreke
2. teh. delati s pomočjo priprave za regulacijo, da
a) kaj pravilno, ustrezno deluje: nastavljati žaromete / nastavljati ostrino slike
b) se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini: nastavljati dotok plina / nastavljati gumb za glasnost
3. nav. ekspr. delati zarodek, zasnovo, navadno cveta: trava nastavlja semena / češnja že nastavlja prve cvetove
4. pog. zaposlovati: nastavljati mlade strokovnjake; nastavljajo predvsem ženske
● ekspr. nastavljati komu nož na grlo skušati prisiliti koga k čemu; ekspr. žena mu nastavlja roge ima spolne odnose z drugimi moškimi; ekspr. jelen že nastavlja rogove začenjajo mu rasti, poganjati
obkoljeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. postavljati se, nameščati se okrog nasprotnikovega položaja: začeli so obkoljevati postojanko / obkoljevali so umikajoče se enote
// postavljati se, nameščati se okrog koga z namenom, da se mu onemogoči izhod, pobeg: videl je, da ga neznanci obkoljujejo
2. ekspr. obdajati, obkrožati: redka drevesa so obkoljevala koče
podpírati -am nedov. (ī ȋ)
1. delati, da kdo je, ostane v pokončnem položaju: bil je tako slab, da sta ga morala podpirati; podpirati omagujočega tovariša / blazina mu podpira hrbet / strop podpirata stebra
// dajati, postavljati kaj v tak položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: z dlanmi podpirati brado; sedel je in si z obema rokama podpiral glavo
2. postavljati opore: podpirati drevje / v rudniku podpirajo nov rov
3. nav. ekspr. z dajanjem gmotne pomoči
a) lajšati komu življenjske razmere: podpirati brezposelne, invalide / finančno podpirati
b) omogočati komu določeno dejavnost: med študijem so ga starši le s težavo podpirali; nadarjenega pianista je izdatno podpiral / podpirati revijo, ustanovo; podpirati umetnosti
// z dajanjem pomoči omogočati kaj sploh: podpiramo njegovo kandidaturo za predsednika / podpirati predlog, prošnjo / podpirati trditev z dokazi dokazovati, utemeljevati
4. omogočati delovanje določenih funkcij programske, strojne opreme: program podpira samodejno snemanje; nekateri starejši zasloni podpirajo le ločljivosti do 1280 × 1024 slikovnih točk; podpirati različne programe, tehnologije
● pog. komu podpirati lenobo z nepotrebno pomočjo omogočiti, da se komu ni treba (po)truditi, da mu ni treba delati; preg. žena podpira tri vogle hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena
stávljati -am nedov. (á)
star. postavljati: stavljati knjige na polico; bolniku stavljamo na glavo mrzle obkladke dajemo / hiše stavljajo na nerodovitno zemljo / hlev že stavljajo gradijo, zidajo / tega prijatelja stavlja nad druge / stavljati pogoje, pripombe; stavljala si je vprašanja in sama odgovarjala nanje
● star. stavljati upe na koga, v koga upati, pričakovati, da bo kdo dosegel, uresničil, kar se želi; star. stavljati življenje na kocko postavljati življenje na kocko; star. stavljati koga na laž dokazovati komu, da je lagal; trditi, da je lagal; publ. stavljati kaj na razpolago dajati
ščepériti -im nedov. (ẹ́ ẹ̑)
postavljati v pokončen, štrleč položaj: ptice so ščeperile perje / fant je ščeperil obrvi mrščil
// s postavljanjem perja v pokončen, štrleč položaj delati kaj bujno, košato: pav ščeperi rep
šopíriti -im nedov. (í ȋ)
postavljati v pokončen, štrleč položaj: puran šopiri perje
// s postavljanjem perja v pokončen, štrleč položaj delati kaj bujno, košato: ruševec šopiri rep
takó prisl. (ọ̑)
I.
1. izraža način dejanja pri govorečem ali v bližini govorečega, na katerega se usmerja pozornost koga: poglej, tako se obrni; tako se primi, da ne boš padel; počakajte, da vam pokažem: tako se zaklene / ovij si glavo, tako, poglej / tako navzkriž jih položi; tako pokonci se drži, mene poglej
2. izraža način dejanja, poteka česa, znan iz predhodnega besedila, okoliščin: udarilo je dvakrat, tako potrka soseda; gospodar se je sprehodil s počasnim korakom. Tako stopa kralj / tipal je okrog sebe in tako prišel do vrat; ciklus je postavil v sredo knjige in mu tako namenil osrednje mesto / vodne kapljice v zraku zmrznejo, tako nastane toča; delal je dosti, počival malo, tako je živel dolgo časa / kaj vas boli, da se tako držite; zakaj me tako gledate; tako vam motor ne bo vžgal / smejali so se svojim sanjam in mislili, da je tako prav
// izraža način dejanja, kot ga določa odvisni stavek: govoril je tako, da so ga vsi razumeli; hodi tako, da se ziblje v bokih; rešili bi se samo tako, da bi razbili vrata; prelomljena dela je treba tako sestaviti, da se pravilno zrasteta; obleka mora biti tako narejena, da se v njej dobro počutiš / bilo jima je tako namenjeno, da sta se srečala / on zna tako narediti, da je prav
// izraža sklicevanje na to, kar govoreči komu sporoča: dogovorili smo se tako: najprej spravimo tovor do polovice poti, šele nato na vrh; zgodilo se je tako: spotaknil me je, nato sva se stepla / ekspr. tako ti povem, rečem, varuj se ga
3. izraža enakost s prej navedenim, opisanim: povedal mu je svoje mnenje in rekel, da tako mislijo vsi / odšel je. Tako je storil tudi njegov sosed
// izraža enakost načina dejanja z načinom v prejšnjem stavku: bolezen se pojavi nenadoma in tako tudi izgine; prišel je neopazno in prav tako odšel
// izraža
a) enakost načina dejanja, stopnje lastnosti s primerjanim: hodi tako, kot je hodil njegov oče / obnaša se (tako) kot otrok / zgodilo se mu je prav tako kot njegovemu očetu: ubilo ga je drevo / ona dela tako, kakor delajo druge; risati stvari tako, kot so v stvarnosti / biti (tako) delaven kot mravlja; biti (tako) težek kot svinec; bila je tako velika kot dekle pri trinajstih; bil je dvakrat tako, ravno tako, skoraj tako velik kot jaz
b) skladnost dejanja, stopnje lastnosti s tem, kar izraža navadno odvisni stavek: tako gre mimo, kakor bi bil popolnoma neznan; kaznujte ga tako, kot je zaslužil; naredi tako, kakor hočeš, kot moreš, kot so ti naročili / ni tako močen, kot sem si mislil; ni tako neumen, kot se dela; tudi njemu ni vse tako jasno, kot se zdi / delajte tako kot doslej
4. izraža veliko mero ali stopnjo tega, kar izraža glagol, pridevnik ali prislov: zakaj se ga tako bojite, saj ni hud; tako so hiteli, pa so bili vseeno prepozni; niso vedeli, da si tako želi domov; težko je ugovarjati tako pomembni osebi; tako prijazen in ustrežljiv je; zahvalili so se ji, ker jih je tako dobro pogostila; žal mu je, da se tako brez veselja moži / če ga boš tako hvalil, se bo prevzel; ne uideš, če si še tako hiter / še tako majhna sprememba ga moti / kot vljudnostna fraza: ali bi bili tako dobri in bi mi posodili knjigo; bodite tako prijazni in pridite
// izraža mero ali stopnjo česa, kot jo določa navadno odvisni stavek: tako se boji, da se kar trese; zadel ga je tako, da je ves moder v obraz; tako je priden, da ga vsem postavljajo za zgled; piše tako grdo, da njegove pisave ni mogoče brati / še na ulico si ne boš upala, tako te bo sram; ni ga mogla gledati, tako je trpel
// ekspr. poudarja pomen besede, na katero se veže: vse mu je tako dobro obrodilo; potok tako lepo šumlja; tako malenkostno, prazno je tako razpravljanje; tako mlada je in lepa; tako pravilno ste predvidevali; tako tiho je tukaj / tako nekam bled je zadnje čase; tako nekako prazna je ta soba
5. izraža nedoločen način: trudil se je, da bi tako mimogrede zaostal; morda je kdaj o tem tako na tihem sanjal; tako za spremembo gre včasih tudi v hribe / našel ga je tako, po naključju
// pog. razmeroma slabo, nezadovoljivo: kako vam je naredil obleko? Tako / uči se tako tako; piše tako, precej grdo / dela bolj tako
// pog. izraža nedoločeno navadno majhno mero, stopnjo: vas kaj boli? Tako; kakšna je bila letina? Tako, ne najboljša
6. v členkovni rabi poudarja dejstvo, ki brez nadaljnjih podatkov utemeljuje sklep: nas ne bodo pogrešali, danes bo tam tako dosti ljudi; ne potrebuje dežnika, ker dež tako ponehuje; ne bom ti je predstavljal, saj jo tako poznaš / od časa do časa je pohvalil kosilo, govorila je pa tako gospodinja; denarja ne potrebuje dosti: obleko ima, jé pa tako malo / cigarete je delil samo z enim, drugi pa tako niso kadili sploh; časopis so ukinili, češ da ga ljudje tako ne berejo / vrniti se bo moral tako ali tako v vsakem primeru; ne bom ti razlagal, saj tako in tako sam veš
// navadno v zvezi z že poudarja dejstvo, ki je znano brez nadaljnjih podatkov: že tako majhno plačo so mu še zmanjšali; oče je sedel resen za mizo, stric je bil pa že tako malo zgovoren; v podjetju, kjer je iskal delo, so imeli (že) tako preveč delavcev / (že) tako in tako veliko posestvo je še povečal; teh območij, ki so nam tako ali tako neznana, ne bom našteval
7. ekspr. poudarja približnost: tako v soboto ali nedeljo bo prišel; bilo je tako opolnoči ali pozneje / porabili so tako do petdeset litrov vina; tako okrog šestdeset let ima / od tega je tako nekako pet let približno
8. ekspr., v zvezi tako in tako, tako pa tako izraža način, ki je znan, a se noče, ne more imenovati: testo se pripravi tako in tako, iz njega pa se oblikujejo rogljiči; obnašal se je tako in tako, kaj naj z njim storimo
// izraža vsebino, ki je znana, a se noče, ne more imenovati: ljudje govorijo tako pa tako, ne vemo pa, kaj je res
9. navadno v zvezi tako imenovan izraža omejitev, negotovost v izjavi: notranja napetost se kaže v tako imenovanih [t. i.] čustvenih izpadih; ravnati se po tako imenovanih pravilih igre / star. vetrnjaštvo tako zvanih narodnjakov
10. pri naštevanju, v zvezi in tako dalje, in tako naprej izraža obstajanje česa poleg že povedanega: prodaja grozdje, breskve, zelenjavo in tako dalje [itd.]; nabiral je borovnice, gobe in tako naprej [itn.] / ogledali so si živalski vrt, arboretum in tako po vrsti
11. v zvezi tako tudi, prav tako izraža veljavnost trditve za primer, pri katerem se trditev ne ponovi: odšel je, tako tudi sosed; porcelan je kitajska iznajdba, prav tako smodnik
// v zvezi prav tako izraža razširitev veljavnosti trditve na dodani istovrstni stavčni člen: obleka ne sme biti pretesna, prav tako ne preohlapna; v tem času je značilna specializacija obrti in prav tako poklicev
// v zvezi prav tako izraža dodajanje k prej povedanemu: dali so pobudo za ustanovitev zavoda za tehnično vzgojo. Prav tako so sklenili, da bodo organizirali posvetovanje o tej stroki / oče mu je umrl, ko je bil še mlad. Matere prav tako ni imel dolgo
12. izraža prehod k novi misli: počasi so se pomirili in dobili nove delavce. Tako je tekel čas in kmalu je minilo leto; dober si in pošten in me ne boš ogoljufal. Ko me je tako hvalil, mi je postal položaj jasen
13. v povedni rabi izraža stanje, razmere, znane iz okoliščin, sobesedila: pri nas je tako, da bi človek obupal; vsi preveč popuščamo, zato pa je tako / to je tako: če hočeš jesti, moraš plačati; pri njih je tako kot v škatlici
// s smiselnim osebkom v dajalniku izraža duševno stanje, počutje, kot ga določa odvisni stavek: tako mi je, kot bi me presekal z mečem; tako mu je bilo, da bi se razjokal
// s smiselnim osebkom v orodniku izraža stanje, položaj koga, česa sploh, kot ga določa odvisni stavek: z njim je tako, da ne bo več zdrav; s to stvarjo je tako, kot smo povedali / z nama je tako: plamen je plamen razvnel / z najboljšo stvarjo je tako kot z najboljšo travo: hitro se popase / ekspr. kako je z očetom? Tako izraža nezadovoljivost stanja
14. izraža ustreznost povedanega, navedenega: pravi, da jo obožuje, a ni tako; žal je tako, da je življenje prozaično; naj bo tako ali drugače, pomoči so potrebni; bolnega otroka menda ne bo jemal na dolgo pot, ni tako; je že tako, da je zakon zadeva dveh ljudi / če je tako, kot pravite, vas bomo podprli / niste verjeli, da vas bodo prehiteli? Tako je; pravijo, da je bila nesreče kriva prehitra vožnja. Ne rečem, da ni tako / pozabili ste izklopiti električni tok, je tako? Natanko tako
// poudarja trditev: ne bo več risal stripov, tako je; tako je, eden mora v službo / tako je ta reč: ljudje več verjamejo papirju kot svoji pameti; tako je to, ne želimo se več prerekati; učiti se moraš in delati, tako je in nič drugače / to je že tako, dela nam ni manjkalo, kruha tudi ne, a domači kraj je le domači kraj; je že tako, da ne bo več zdrav; s to stvarjo je že tako, da se ne smemo prenagliti / kot podkrepitev trditve sam si boš služil kruh. Tako bo, pa amen
15. ekspr., v zvezi kar tako izraža, da se dejanje zgodi brez določenega vzroka, namena: kar tako je šel v mesto; jokala je kar tako; tega mu ni povedal kar tako / pogovarjali so se kar tako, tjavendan
// pog., s širokim pomenskim obsegom izraža, da se kaj zgodi na način, kot ga določajo okoliščine: pomahaj, da ne boš šla kar tako mimo; niso se dali odpraviti kar tako ne da bi kaj dosegli; knjige mi je dal kar tako zastonj; tega ne boste dosegli kar tako brez truda; njega nisi srečal kar tako pogostoma; čudili so se, da mu je kar tako verjel brez dokazov; živela je z njim kar tako brez zakonske zveze / vzel jo je kar tako, brez dote
16. pog., ekspr., v povedni rabi v nespremenjenem stanju, kot ga določa sobesedilo: ni dobil neveste, zato je ostal tako; ker ni imel kopalnih hlač, je šel tako v vodo; ničesar ni zaužil, cel dan je bil (kar) tako tešč / kar tako, bosa je hodila po rosi
// v zvezi kar tako brez ustreznih pozitivnih lastnosti, kot jih določa sobesedilo: mislil je, da je on kar tako, pa se je zmotil; te stvari niso kar tako / njegov nasvet ni kar tako je dober; mož ni kar tako je pomembna oseba / njegov izgovor ni kar tako
// brez težav: srednja šola ni kar tako; življenje in ljubezen nista kar tako
17. v členkovni rabi izraža opozorilo na prehod k novi misli, dejavnosti: tako, kje smo končali zadnjič; prispeli smo. Tako. Hiša pred vami je rojstna hiša našega največjega pesnika
// izraža podkrepitev odločitve: tako, zabave je konec; vse smo pospravili. Tako, fantje, zdaj pa gremo / tako, pa začnimo
// izraža podkrepitev trditve, ugotovitve: tako, da boš vedel, pomagal ti ne bom; tako, narobe je, pa naredi, kar hočeš / tako, siti ste, zdravi tudi, nič vam ne manjka
18. v členkovni rabi izraža začudenje, presenečenje: že dolgo nas ni obiskal. A tako / obljubil mu je kolo in nove smuči. Tako; v kavarno sta šla. Tak tako
// izraža nejevoljo: tako, rad bi mi skril ključe; pog. a tako, še ugovarjali mi boste / torej tako, vi posedate, mi pa delamo; tako torej, nočete ubogati
// izraža zadovoljstvo: tako, pa sem te ujel; tako, zdaj pa imaš, kar si iskal; tako, pa smo prišli; tako, tako, kar lepo naprej delaj; lepo, da ste prišli, kar sedite. Tako, pa smo skupaj / potegni vrv. Tako. Zdaj pa še tu
II. v vezniški rabi
A) med členi v stavku
1. ekspr., v zvezi s kakor, kot za združevanje, vezanje sorodnih pojmov glede na povedano: s filmom so bili zadovoljni tako gledalci kot kritiki; odklonil je tako kosilo kot večerjo / okrepili so se tako številčno kot tudi organizacijsko; izrekam vam sožalje tako v svojem imenu kakor tudi v imenu svoje družine
2. v zvezi tako kot, tako kakor za združevanje, vezanje istovrstnih stavčnih členov: tako kot pri človeku je tudi pri nekaterih opicah stegnenica vitka kost; tako kot živali tudi nekateri ljudje slutijo nevarnost / iz te zgodbe prav tako kot iz obeh prej omenjenih sledi isti nauk
3. v zvezi tako kot za izražanje primerjave glede enakosti načina: govorila sta malo, tako kot pravi zaljubljenci; držal se je ravno, tako kot drugi
B) med stavki
1. navadno v zvezi tako kot za uvajanje odvisnega stavka, ki izraža skladnost s čim: delal je pridno, tako kot so ga naučili; jedla je malo, tako kot je bila navajena
// za uvajanje stavka, ki izraža osebni odnos do povedanega: umaknil se je pred njim, tako kot so pričakovali; ne bomo šli, tako kot smo se dogovorili; bal se je, da ga bodo ujeli, tako kot sem vam pravil
// v zvezi tako da za uvajanje načinovnega odvisnega stavka, ki izraža posledico: grdo piše, tako da njegove pisave ni mogoče brati; noge je imel velike, tako da mu nobeni čevlji niso bili prav / bil je zbegan, tako da ni vedel, kaj dela; delež izvoza raste, tako da znaša že deset odstotkov
2. v priredju za izražanje vzročno-posledičnega razmerja: gnoj je bil dragocen, tako ga je oče sam trosil; ni pazila na ulice, tako se je izgubila / odšel je po svetu, in tako ga niso nikoli več videli; bil je lačen, in tako se je ustavil v gostilni, da bi nekaj pojedel
// v zvezi tako pa za izražanje nasprotja s prej povedanim: če bi bil zdrav, bi lahko delal, tako pa ne more; drugemu ne bi verjel, tako pa se je zgodilo meni, in verjamem
C)
za naštevanje zgledov za prej povedano: začel se je ukvarjati z vprašanji uporabne mikrobiologije na raznih področjih, tako v medicini, industriji in v poljedelstvu
Č)
z oslabljenim pomenom, za piko ali podpičjem za izražanje pomenov kot pod B, C:
a) navada je postavljati spomenike pomembnim ljudem. Tako so ga postavili tudi njemu; nisem se hotel prerekati. Tako me je opeharil za eno ovco
b) ob nedeljah bi bral in poležaval, če bi imel kje. Tako pa ne vem, kam bi šel; doma bi bil, pa bi vedel. Tako pa hodiš okoli in šele na večer pogledaš v hišo
c) opisal bom nekatere poklice. Tako bom analiziral, ko pride na vrsto, tudi kmeta
● iron. ej, dragec, tako ne bo šlo izraža svarilo; ekspr. tako mi je prišlo, pa sem ga udaril prišel sem v tako razpoloženje; ne morem ga pustiti tako v takem (neugodnem) stanju; ekspr. napravi kar tako, da je le samo zaradi videza; pog. to sem rekel, storil samo tako brez določenega vzroka, namena; ekspr. ne boj se, to se samo tako reče tega se ne misli, ne razume dobesedno; ti so, da se tako izrazim, da tako rečem, prišli kot naročeni izraža rahlo omejitev; če se tako vzame, mu ni nič hudega izraža rahlo omejitev; tako rekoč ekspr. denarja tako rekoč ni več skoraj ni več; ekspr. bil je tako rekoč zmeraj pijan izraža omejitev popolne, dobesedne ustreznosti izraza, resničnosti; tako ali drugače ekspr. to boš plačal tako ali drugače na ta ali drug način; ekspr. reci tako ali drugače, jaz ostanem ne glede na tvoje besede, mnenje ostanem; ekspr. naj bo tako ali drugače, naprej moramo v vsakem primeru; tega ne more uresničiti ne tako ne drugače nikakor; ekspr. o tej stvari ni rekel ne tako ne tako ni povedal svojega mnenja; ekspr. smejal se je, da nikoli tako zelo; ekspr. rad ga srkne, da nobeden tako zelo rad; pridem tako gotovo, kot tu stojim prav gotovo; ekspr. zgodilo se je, kot sem povedal, tako mi vere, tako mi bog pomagaj izraža podkrepitev resničnosti trditve; bolj tako pog. plača je bolj tako nizka; pog. hiša je bolj tako slaba; pog. videti je malo tako čudaški; če je tako, ukaz je ukaz, pa grem izraža sprijaznjenje, dopustitev; če je tako, pa ga ne maram izraža nejevoljo; umakne se, če (mu) tako kaže če je zanj prav; noče se vrniti, pa kaj hočemo, je že tako prav izraža sprijaznjenje; tega vam ne bom naredil. A, tako je to izraža presenečenje; kakor si si postlal, tako boš ležal tvoje (dobro, slabo) življenje bo posledica tvojih prejšnjih odločitev; preg. kakor dobljeno, tako izgubljeno z lahkoto ali nepošteno pridobljena stvar ne prinaša koristi, sreče; preg. kakor ti meni, tako jaz tebi če hočeš, da bodo drugi do tebe dobri, bodi tudi ti do njih
uméščati -am nedov. (ẹ́)
1. uradno postavljati, uvajati na službeno mesto: umeščati rektorje, škofe
2. knjiž. nameščati, postavljati: vojaka sta umeščala orožje
známenje -a s (á)
1. kar omogoča sklepanje na
a) nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti: vsa znamenja kažejo, da bo delo kmalu končano; dobro, slabo, varljivo, zanesljivo znamenje; po nekaterih znamenjih sodeč, se napoveduje dobra letina
b) obstoj česa: znamenje dobre volje; moški so prišli v prazničnih oblačilih, kar je znamenje, da so snubci; po nekaterih znamenjih sodeč, ni govoril resnice; razsvetljena okna stanovanja imam za znamenje, da se je že vrnil
2. po ljudskem verovanju nenavaden pojav, navadno v naravi, ki napoveduje za človeka usoden dogodek, dogajanje: vsa znamenja so neugodna; to znamenje napoveduje nesrečo; opaziti znamenje na nebu; razlagati si znamenja / nebesna, preroška znamenja
3. z rodilnikom kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik: opaziti znamenja ljubezni, utrujenosti; to so prva znamenja starosti / v znamenje sprave mu je podal roko
4. gib, zvok, s katerim se
a) kaj sporoča: mahal je z rokami, a njegovih znamenj niso razumeli; naučiti gluhoneme sporazumevati se z znamenji / dajati komu znamenja z glavo; narediti znamenje križa; raketa, žvižg je znamenje za napad
b) na kaj opozarja: znamenja s hupo, sireno / avtomobilist daje svetlobna znamenja / signalna znamenja
5. dogovorjen lik, ki ima določen pomen: narisati znamenje; grafično, pisno znamenje; mednarodna znamenja; znamenje na zemljevidu / jezikovna, notna znamenja
// lik, ki označuje, pomeni določeno dejstvo: vžgati živali znamenje / avtorsko znamenje; znamenja na cestišču oznake
// predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen: prapori in druga društvena znamenja; krona in žezlo kot znamenje kraljevske oblasti / izveski in znamenja nad vrati obrtnih delavnic / postavljati mejna, orientacijska znamenja; prometna znamenja prometni znaki
6. tvorba, oblika na koži, po kateri se osebek razlikuje od istovrstnih osebkov: imela je znamenje na licu; prepoznati konja po znamenju na čelu; znamenje od udarca; bradavice in druga znamenja / pridobljeno, prirojeno znamenje
7. um. različno oblikovano likovno ali manjše arhitekturno delo navadno v spomin na določen dogodek: v spomin na ta dogodek so postavili znamenje; kamnito, leseno, stebrasto znamenje; znamenja in kapele / kužno znamenje postavljeno v spomin na kugo
8. ed., publ., v prislovni rabi, v zvezi z v izraža, da kaj zelo vpliva na kako dogajanje, obstajanje: mesto je živelo v znamenju priprav na kongres; pogovori so potekali v znamenju sprave / naš kraj je bil ves v znamenju premogovnika
● knjiž. ti ljudje nosijo na sebi Kajnovo znamenje so morilci; publ. on je dal dobi neizbrisno znamenje značilnosti, posebnosti; ekspr. v nalogi je vse polno rdečih znamenj učiteljevih popravkov, narejenih z rdečim svinčnikom; podaril ji je obesek z rojstnim znamenjem z znamenjem ozvezdja živalskega kroga, v katerem je rojena; ekspr. na polju ni bilo znamenja o čem živem ni bilo opaziti ljudi, živali; biti rojen v znamenju bika v času od 21. aprila do 21. maja; star. druga knjiga je za znamenje boljša za spoznanje
♦ astron. zodiakalna znamenja; geod. triangulacijska znamenja; jezikosl. naglasno znamenje za označevanje naglasa; med. bolezensko znamenje bolezenska sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna zanjo; materino znamenje prirojena, omejena, navadno pigmentirana sprememba na koži
napihováti -újem nedov. (á ȗ)
1. napolnjevati kaj z zrakom, da postane po obsegu večje: napihovati balon, blazino; napihovati z usti
2. dajati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je napihoval zastave, zavese; napihovati lica / truplo se je v vodi napihovalo / sveža krma kravo napihuje napenja
3. ekspr. dajati čemu večji pomen, obseg, kot ga ima v resnici: napihovati napake, zasluge / stvar so tako napihovali, da se je spremenila v pravo senzacijo
4. ekspr. povzročati, da postane kdo domišljav, prevzeten: bogastvo ga je napihovalo; uspeh ga je čedalje bolj napihoval
naspróti2 predl. (ọ̑)
I. z dajalnikom
1. za izražanje usmerjenosti pri gibanju h komu ali čemu: premakniti stol nasproti peči
// za izražanje položaja, ki je glede na izhodišče na drugem koncu vmesnega prostora: stavba stoji nasproti cerkvi; okno nasproti vratom / stanuje meni nasproti
2. za izražanje nasprotovanja, sovražnosti: postavljati nasproti kritikom svojo razlago; znajti se nasproti dvojnemu nasprotniku / zločin nasproti narodu proti
3. za izražanje primerjave z drugačnim; v primeri z: padanje cen nasproti decembru; ti si nasproti meni pritlikavec / razlika nasproti lani je očitna
// za izražanje razmerja, navadno čustvenega; do3: budnost nasproti takim pojavom; politika Avstrije nasproti Slovencem / sočutje nasproti lačnim; nezaupljiv nasproti vsemu novemu
// za izražanje omejitve na navedeno osebo: nasproti meni se je tako izrazil
II.
z rodilnikom za izražanje pomena kakor pod I, 1: postaviti pisalni stroj nasproti okna / stanovati nasproti gostilne
osprédje -a s (ẹ̑)
1. sprednji, najmanj oddaljeni, začetni del česa: miza stoji v ospredju odra; ospredje ustne votline; ospredje in ozadje / ospredje nagrobnika; star. obnovili so samo ospredje hiše fasado, pročelje / prebil se je v ospredje, da bi bolje videl; stopila sta nekoliko v ospredje naprej
♦ vet. ospredje psa prsi s pleči in sprednjimi nogami
// knjiž. kraj, prostor pred čim: ospredje hiše je zasajeno z okrasnim grmičjem
2. publ., navadno v zvezi prihajati, stopati v ospredje postajati pomemben, pereč: gospodarska vprašanja prihajajo vedno bolj v ospredje; problem manjšin spet stopa v ospredje
● publ. postavljati v ospredje zahtevo po izobraževanju dajati prednost, poudarjati; pog. zmeraj rine v ospredje hoče biti prvi, upoštevan; publ. biti v ospredju pozornosti v središču pozornosti
ostríti -ím nedov., ostrèn (ī í)
1. delati kaj (bolj) ostro: ostriti konico, nož, rezilo; ostriti z brušenjem, klepanjem / pes si ob kosti ostri zobe
// dajati čemu koničasto obliko: ostriti hmeljevke, kolje / ostriti svinčnik šiliti
2. knjiž. delati kaj bolj razločno: zarja ostri vrhove gor; v mraku se ostrijo grebeni
// delati kaj vsebinsko bolj opredeljeno, izdelano: ostriti kriterije, naziranja; merila za ocenjevanje se ostrijo
3. knjiž. delati bolj sposobnega za sprejemanje dražljajev: ostriti čute, sluh, vid / ostriti si uho
// delati bolj sposobnega za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: ostriti duha, razum / ostriti gledalčev okus
4. knjiž. večati1, stopnjevati: ostriti napetost, nasprotja / ostriti narodno zavest
● knjiž., ekspr. v tej reviji so ostrili pero zlasti mladi pisatelji so pisali vanjo; konji so začeli prhati in ostriti ušesa postavljati jih v pokončen položaj; knjiž. odnosi med njimi se vedno bolj ostrijo postajajo vedno bolj napeti
polágati -am nedov. (ȃ)
1. delati, da prihaja kaj
a) z daljšo, širšo stranjo na podlago: mati je zaskrbljeno polagala dlan na otrokovo čelo; polagati otroka v zibel; polagati vreče po tleh; polagati in postavljati
b) na podlago sploh: kadar je igral, kart ni metal, ampak polagal; polagati kocke po mizi; polagati obkladke na nogo / delegacija polaga venec na grob
2. na določen način pritrjevati na podlago: polagati parket, tapete
// dajati kaj na določeno mesto v ustrezen položaj: delavci polagajo cevi, kabel / polagati železniško progo / polagati mine; polagati asfaltno plast / polagati traso ceste delati, graditi
3. dajati živini (živinsko) krmo: polagati govedu deteljo / polagati svinjam / pozimi so lovci polagali srnjadi
4. navadno v zvezi z jajčece, jajce izločati zaradi razmnoževanja; leči2: samica polaga ikre ob bregu; kukavica polaga jajčeca v tuja gnezda
5. knjiž., v zvezi z v delati, da kaj vsebuje, izraža značilnost, kot jo nakazuje določilo: polagati hudomušnost v svoje odgovore; v svojo igro polaga veliko osebnega
6. publ., v zvezi z na pripisovati, dajati: velik pomen polaga na zunanjost / na te rokopise sprva niso polagali važnosti
● publ. polagati izpite delati, opravljati; pog. polagati komu karte napovedovati komu prihodnost, razkrivati preteklost na osnovi kart; polagati račun publ. inkasant polaga račun vsak teden predloži račune in izroči denar; publ. na občnem zboru polagati račun o svojem delu poročati, omogočati, da se oceni, pregleda; ekspr. zaradi tega dejanja boš polagal račun pred sodnikom se boš zagovarjal; ekspr. kosci polagajo red za redjo kosijo; vznes. polagati svoje srce k nogam koga biti čustveno popolnoma vdan komu; publ. polagati temelje čemu opravljati začetna, za nadaljnji potek najvažnejša dela; publ. polagati upe na koga, v koga upati, pričakovati, da bo kdo dosegel, uresničil, kar se želi; knjiž. te misli polaga avtor na jezik glavnemu junaku jih izraža, posreduje po glavnem junaku; ekspr. polagati komu odgovore na jezik, v usta spraševati koga, govoriti komu tako, da bi spraševani odgovarjal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; publ. on veliko polaga na odkritosrčnost jo ceni, dá nanjo; ekspr. toplo vam polagam to na srce to vam zelo priporočam, to vas zelo prosim; fante je polagal na tla kakor snope z lahkoto jih je metal
♦ igr. polagati (si) karte igrati igro s kartami za enega igralca; polagati pasjanso igrati
prelágati -am nedov. (ȃ)
1. z dviganjem delati, da pride kaj drugam, na drugo mesto: prelagati deske, zaboje; prelagati jabolka iz gajb na polico / ekspr. od razburjenja prelagati roke / nestrpno je prelagal cigareto po ustih
2. delati, da pride kaj na kako drugo vozilo, žival z namenom, da se prepelje, prenese: prelagati tovor; prelagati z avtomobila na vozove
3. navadno v zvezi z na delati, da postane kdo drug deležen česa: vse skrbi prelaga nanjo
4. navadno z glagolskim samostalnikom večkrat določiti drug, poznejši čas za uresničitev česa: kar naprej prelagajo izstrelitev satelita / prelagati čas odhoda; prelagati rok za opravljanje izpitov
5. zastar. prevajati (v drug jezik): prelagati iz angleščine v slovenščino
● prelagati (lončeno) peč znova postavljati; ekspr. reka večkrat prelaga strugo spreminja, menjava; prelagati šibe, vitre eno čez drugo polagati, prepletati
prihódnost -i ž (ọ̑)
1. čas, ki bo prišel: dogodek ima v prihodnost segajoč pomen; v prihodnosti moramo kulturno dejavnost še poživiti; bližnja, daljna prihodnost; načrti za prihodnost
2. obstoj, stanje česa v tem času: skrb za prihodnost človeštva, države, naroda / ne bojim se prihodnosti; starši so se večkrat pogovarjali o sinovi prihodnosti / prerokovala mu je prihodnost kaj bo doživel v prihodnosti; boljša, lepa, srečna, ekspr. svetla prihodnost
● od tega je odvisna njena prihodnost to je zelo pomembno zanjo; ekspr. ta fant ima še prihodnost dosegel bo velike uspehe; publ. kraj ne more nuditi prihodnosti mladim izobražencem ni primeren za uspešen razvoj; ekspr. postavljati prihodnost na kocko tvegati ob pomembni odločitvi; ekspr. kraj ima turistično prihodnost v njem se bo razvil turizem; ekspr. to je vozilo prihodnosti uporabljali ga bodo v prihodnosti; knjiž. vse to je še pesem prihodnosti se še ne bo kmalu uresničilo
primér -a m (ẹ̑)
1. stvar, enota, po kateri se lahko očitno, neposredno spozna, dokaže kak splošnejši pojem, pravilo: povedati primer; dokazati trditev na primerih; ponazoriti pravilo s primeri; dober, nazoren, prepričljiv primer; primeri za samostalnik: človek, zemlja, življenje; povedati kaj kot primer / povedati kaj za primer za zgled, ponazoritev
// v členkovni zvezi na prímer tudi na primér izraža, da je kaka stvar, enota navedena z namenom ponazoriti kak širši, splošnejši pojem: dobro se je ukvarjati s kakim športom, na primer [npr.] s kolesarjenjem, plavanjem; marsikaj pogrešam, na primer knjige / bili so na primer časi, ko je bila lakota; recimo, na primer, da začne goreti: kaj bi storili
2. stvar, enota iz skupine stvari, enot, na katero se kak pojem, pravilo nanaša: pojdimo od primera do primera, pa bomo videli, če ustrezajo trditvi; tega načela ne moremo posplošiti na vse primere / to so sami lahki primeri, jih boš že izračunal
// z rodilnikom stvar, enota kot pojavna oblika tega, kar splošneje izraža samostalnik: ta stavba je primer arhitekture 18. stoletja; to je značilen primer sožitja med rastlino in živaljo / muzej hrani več primerov takega orodja primerkov / to je, žal, edini primer podpore naših prizadevanj / ekspr. njegovo dejanje je kričeč primer neodgovornosti, neosveščenosti / publ. poznamo več primerov nezakonitih gradenj več nezakonitih gradenj
// pojav, dogodek, v katerem se pojavlja to, kar izraža določilo: popisati vse primere te nalezljive bolezni / med otroki v razredu je več primerov uši / pri tej bolezni so smrtni primeri redki
3. kar se primeri, zgodi in je zaradi določenih lastnosti predmet
a) pozornosti: primer je vzbudil splošno ogorčenje; o tem primeru so časopisi veliko pisali / primer tega podjetja ni osamljen
b) določene obravnave: primer ni lahek: zlomljena je medenica; tako težkega, zapletenega primera še nisem imel / v spornih primerih odloča žirija / primer Kovač je sodišče zaključilo zadevo
4. med. žarg. oseba glede na bolezen, poškodbo kot predmet obravnave: ambulanta sprejema vse primere / nekaj postelj za najnujnejše primere je zmeraj na razpolago
5. publ., v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi z v izraža, da se ob mogoči uresničitvi dejanja, položaja, kot ga določa prilastek, uresniči dejanje, kot ga izraža povedek: v najslabšem primeru ostanemo doma; v tem primeru se takoj vrni; v primeru dežja predstava odpade / v primeru, če se izdelek pokvari, takoj sporočite če se izdelek pokvari; v primeru, da vam stvar ne ustreza, jo lahko vrnete če vam stvar ne ustreza / v izjemnih primerih je to dovoljeno izjemoma; takoj poravnajte račun, v nasprotnem primeru bomo ukrepali sicer, drugače; v nobenem primeru ne popusti nikakor; v vsakem primeru se oglasi vsekakor
// v zvezi z za izraža namen uresničitve dejanja, kot ga izraža povedek, glede na možnost uresničitve dejanja, položaja, kot ga določa prilastek: zavarovati se za primer poškodbe, smrti / za vsak primer poglej še enkrat zaradi popolne gotovosti, pomirjenosti
● publ. so primeri, da ravnajo igralci drugače dogaja se; ekspr. zanj sem samo še primer, nič več človek, za katerega se nihče posebej ne zanima; star. zapustil je dela, ki jim ni primera primere; postavljati komu koga za primer za zgled
♦ pravn. precedenčni primer; zavarovalni primer glede na katerega se zavaruje
škárje -rij ž mn. (ȃ)
1. orodje za rezanje iz dveh rezil, ki se ob pritisku na ročaja odpirata v obliki črke V: nabrusiti škarje; rezati, striči s škarjami; konica, uho škarij / kleparske, krojaške, vrtnarske škarje; ovčje škarje za striženje ovc; vrtne škarje; škarje za živo mejo; škarje za pločevino / ročne škarje
// teh. stroj za rezanje, striženje pločevine: škarje so se pokvarile / strojne škarje
2. kleščam podoben prvi par nog pri nekaterih rakih: rak zgrabi hrano s škarjami / jesti meso z repa in škarij
3. ekspr. položaj med dvema postrani približujočima se nevarnostma: žarometa sta dobila letalo v škarje; vsekakor moramo priti iz tankovskih škarij / škarje, v katerih so se znašli, so se vse bolj zapirale položaj med približujočima se nevarnostma je postajal vse bolj brezizhoden; avtomobil je prišel, vozil v škarje v položaj pri prehitevanju, ko se vse bolj približuje nasproti vozeče vozilo / dobiti koga z nogami v škarje
// navadno s prilastkom položaj med dvema nasprotujočima si stvarema sploh: v škarjah med udobnostjo in hitrostjo so se avtomobilski proizvajalci odločili za drugo; biti v škarjah želja in dolžnosti
4. ekon., navadno s prilastkom neusklajenost, nesorazmerje: škarje med cenami industrijskih izdelkov in kmetijskih pridelkov / škarje cen se odpirajo neusklajenost, nesorazmerje se veča, zapirajo neusklajenost, nesorazmerje se manjša
● ekspr. filmu škarje ne bi škodile krajšanje; ekspr. imeti škarje in platno v rokah imeti moč, oblast odločati o čem; šport. žarg. narediti škarje dvigniti smuči med letom v različni višini; ekspr. mojster je spet segel po škarjah spet začel rezati, striči; postavljati mlaj s škarjami z drogovoma, spetima na enem koncu v obliki črke V
♦ agr. škarje podolgovata kosa lesa, pritrjena v obliki črke V na zadnji konec ojesa, s konci krakov pa na sprednji del voza; etn. nastaviti, poslati škarje med mlačvo ob pripravljanju slame za streho naskrivaj nastaviti, poslati navzkriž povezani palici, obroč in bat skupaj z nekaj pijače, štrukljev, cvetjem in posmehljivim pismom; grad. streha na škarje streha, pri kateri sta na škarnike, strešne tramove z obeh strani vodoravno pribita po dva vzporedna ploha; les. škarje stroj za obrezovanje furnirja; zlagati deske v škarje zlagati jih v obliki črke V ali X; teh. škarje okovje z dvema krakoma, navadno v obliki črke V, za omejevanje odpiranja določene plošče; vrata (pri omari) na škarje; tisk. krožne škarje stroj za razrezovanje lepenke z okroglimi noži, ki se vrtijo
tečnáriti -im nedov. (á ȃ) ekspr.
1. z neprimernim vedenjem, govorjenjem povzročati komu neprijetnosti, slabo voljo: kadar ga vprašam, kam gre, mi reče, naj ne tečnarim / vidiš, da sem imel prav, je tečnaril / tečnariti s svojimi nekdanjimi junaštvi postavljati se
2. z vztrajnimi, nepopustljivimi prošnjami, zahtevami si prizadevati za kaj: toliko časa je tečnaril, da so mu ustregli / tečnariti za novo kolo / tišina, je tečnaril vodja
uravnávati -am nedov. (ȃ)
1. delati, da prihaja kaj v ravno vrsto: uravnavati zidake s pomočjo napete vrvice
// izravnavati, poravnavati: uravnavati tla / počasi uravnavati hrbtenico vzravnavati, zravnavati / uravnavati gube ravnati, gladiti / uravnavati seno po vozu
2. delati, da prihaja kaj v pravilen, ustrezen položaj: uravnavati napenjalne vrvi / z roko uravnavati kravato; uravnavati si lase / uravnavati lego, nagib priprave / uravnavati radijski aparat na ustrezno valovno dolžino naravnavati
// delati, da prihaja kaj v naraven, pravilen položaj: uravnavati izpahnjeno, zlomljeno nogo
3. urejati, izravnavati strugo, da voda ne poplavlja, dela škode; regulirati: uravnavati hudournike, potoke
4. delati, da se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini, stopnji: naprava uravnava hitrost, temperaturo / ta snov uravnava količino sladkorja v krvi / z davki uravnavati porabo / uravnavati cene
♦ med. uravnavati rojstva
5. knjiž. naravnavati, usmerjati: uravnavati topove na cilj / uravnavati tok razprave
// odločilno določati, oblikovati: življenje v družini je uravnavala mati / uravnavati komu življenjsko pot
6. v zvezi s po delati, da se kaj ravna po čem: uravnavati svoj korak po njihovem / uravnavati smer premikanja po soncu, zvezdah
7. star. usklajevati: to živčno središče uravnava vse gibe; toplota in vlaga se morata uravnavati
8. zastar. urejati: uravnavati posle, zadeve / uravnavati s predpisi, z zakoni
● star. uravnavati krivice, spore poravnavati, odpravljati; star. uravnavati se v vrsto postavljati se v ravno vrsto
uvŕščati -am nedov. (ŕ)
1. delati, da pride kaj v kako vrsto, skupino: uvrščati stare stole med nove; uvrščal jih je v različne skupine
2. delati, da pride kaj v kak sestav, postane del kake celote: uvrščati besedilo v antologije, berila / uvrščati posnetke v oddajo; uvrščati vprašanja na dnevni red / uvrščati v jedilnik dovolj mesa in zelenjave
// delati, da pride kaj v kakem sestavu na mesto, kot ga izraža določilo: na začetek, konec sporeda so uvrščali ljudske pesmi / na seznamih so ga uvrščali navadno na prvo mesto
3. delati, da pride kdo v kako skupino, postane član kake skupine: uvrščati dobre tekmovalce v reprezentanco / žreb jih uvršča v tretjo skupino
4. delati, da pride kaj v kako vrsto, skupino glede na enake, podobne lastnosti: to žival uvrščajo med sesalce / uvrščati telesa v trdna, tekoča in plinasta
// delati, da pride kaj v kako vrsto, skupino glede na določene lastnosti sploh: strokovnjaki uvrščajo to delo v romantiko / uvrščajo ga med najboljše športnike / to ga uvršča med popularne politike
5. delati, da postane kaj ena od enot, stvari, kot jih izraža določilo: uvrščati kaj med gospodarske panoge
vráčati -am nedov. (ā ȃ)
1. dajati komu kaj, kar je bilo od njega dobljeno ali mu je bilo odvzeto, spet v last: vračati denar, izposojene knjige / vračati posojilo / kot pojasnilo, opozorilo v časopisu, reviji rokopisov ne vračamo / dov. vračam, kar sem bil dolžen
2. delati, da kdo spet dobi koga, ki mu pripada, a mu je bil vzet ali mu je ušel: vračati ujetnike, zločince kaki državi
3. dajati komu kaj, kar je bilo dobljeno od njega in se več ne more, noče imeti: zaradi prevelikih dajatev vračati obrtna dovoljenja
4. zaradi določenega vzroka ali z določenim namenom delati, da kdo spet dobi, kar je komu dal, oddal: vračati dopise, pritožbe; vračati rokopise v popravek / vračati slabe izdelke prodajalcu, proizvajalcu
5. delati, povzročati, da kdo spet dobi prejšnjo lastnost, se vrne v prejšnje stanje: vračati komu moč, zdravje / njena ljubezen mu vrača samozavest / dov. vračam vam svobodo, je rekel
6. delati določena dejanja zaradi enakih dejanj, ukrepov, ki jih je prej storil kdo drug: vračati komu obisk, pomoč; vračati poglede, udarce / vračati ljubezen / vračati dobro s hudim
7. s prislovnim določilom delati, povzročati, da pride kdo na mesto, od koder je prišel: vračati begunce na domove; vračati ovce k čredi, v čredo / vračati stvari na svoja mesta dajati, postavljati; ročica se vrača ročno, ne avtomatično
8. star. odgovarjati: tudi vas ni bilo zraven, mu vrača / nikomur ne vrača besed
● ekspr. soteska vrača odmev povzroča odmev; ekspr. zemlja vrača desetkratni pridelek daje glede na porabljeno seme desetkratni pridelek; dobro rodi; ekspr. spomin mu vrača popotne prizore mu jih spet obuja; preg. dokler prosi, zlata usta nosi, kadar vrača, hrbet obrača dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno, ko pa bi bilo treba dobljeno vrniti, je neprijazen, nehvaležen
vráta vrát s mn. (á)
1. odprtina v zidu, steni, ki omogoča dostop v notranjost česa: vrata vodijo na ulico, v kuhinjo; zazidati vrata; steči skozi vrata; soba ima dvoje vrat; za to omaro, za voz so vrata preozka; vrata avtobusa, vagona / glavna, stranska vrata; hišna, kletna, sobna vrata; izstopna, vstopna vrata
// naprava z gibljivo pritrjeno ploščo za zapiranje take odprtine: izdelovati, prodajati vrata; kovana, lesena, steklena vrata; krilo, okvir vrat / balkonska, garažna, vhodna vrata; dvižna, nihalna, vrtljiva vrata / stati med vrati med podboji take naprave; vzidati vrata okvir take naprave
// gibljivo pritrjena plošča take naprave: natakniti, pritrditi vrata; odpreti, pripreti vrata; trkati na vrata; tolči po vratih; loputati z vrati; kovinska, železna vrata peči; vrata omare so povešena; vrata iz letev, palic / vtakniti ključ v vrata v ključavnico; zakleniti vrata
2. šport. cilj napada pri nekaterih igrah, predvsem z žogo: braniti vrata; brcniti žogo v vrata / hokejist, nogometaš, vaterpolist strelja na vrata
// naprava, ki označuje cilj napada: postaviti vrata / šport. žarg. biti že desetkrat v vratih reprezentance biti že desetkrat vratar reprezentance
3. šport. prostor med dvema označenima palicama, skozi katerega mora peljati tekmovalec pri nekaterih smučarskih, veslaških disciplinah: izpustiti, zgrešiti vrata; kanuist, smučar vozi skozi zadnja vrata / pri smučanju na vodi izhodna, vhodna vrata; pri smuku kontrolna vrata
// palici, ki označujeta tak prostor: postavljati vrata za slalom
4. območje, kraj, ki omogoča naraven prehod na kako drugo območje: ta dolina, ravnina so edina vrata na sever; ustje te reke so vrata v notranjost pokrajine / donavska vrata v Vlaško nižino; publ. vrata narodov naravni prehodi med gorovji, skozi katere so potovala ljudstva, zlasti iz Azije v Evropo / Postojnska vrata
// z rodilnikom območje, mesto, skozi katero gre, prihaja, kar izraža določilo: ta morski preliv so pomembna vrata pomorskega prometa
5. v zvezi z odpreti, pripreti, zapreti omogočiti, onemogočiti komu, da lahko kam gre, kaj naredi: odpreti, pripreti, zapreti vrata tujim vlaganjem; s tem dejanjem si je zaprl vrata za vrnitev / odpreti si vrata v višjo družbo
● ekspr. pokazati komu vrata narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da kdo zapusti določen kraj, prostor; ekspr. vrata mu je pred nosom zaprla očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti; ekspr. ponujati izdelke od vrat do vrat od stanovanja, hiše do stanovanja, hiše; trkati na vrata ekspr. zima trka na vrata se začenja; ekspr. divja ljudstva so trkala na vrata države so ogrožala njene meje; publ. trkati na vrata pravice prizadevati si priti do pravice, zlasti s pomočjo sodišča; ekspr. postaviti koga pred vrata dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. zima je pred vrati bo kmalu nastopila; knjiž. pustiti vse upe pred vrati taborišča ob vstopu vanj prenehati upati na vrnitev; pog. gledati kakor bik, tele v nova vrata zelo neumno ali začudeno; ekspr. poiskati je treba prava vrata, pa se bo zadeva uredila pravi urad, pravega človeka; stanuje v drugem nadstropju, prva vrata levo v sobi, stanovanju za prvimi vrati levo; ekspr. priti k zdravniku skozi stranska vrata ne po redni, upravičeni, uradni poti; star. tuja vrata ga bijejo po petah nima svojega doma; publ. predlog je povsod naletel na zaprta vrata predloga niso nikjer hoteli sprejeti, podpreti; ekspr. ves dan, kar naprej stati na vratih opazovati, gledati skozi vrata, s praga; prihajati pred vrata in si prizadevati za vstop; publ. seja za zaprtimi vrati brez prisotnosti novinarjev, predstavnikov javnosti; ekspr. vrata našega doma so zate vedno odprta k nam vedno lahko prideš; ekspr. odpreti je moral veliko vrat, da je dobil potrebna potrdila moral je iti v veliko uradov; ekspr. vrata bank, trgovin se zapirajo banke, trgovine se zapirajo; pesn. odprta noč in dan so groba vrata človek lahko vsak trenutek umre; nar. koroško vrata (kozolca) del kozolca med dvema stebroma; okno; preg. zlat ključ vsaka vrata odpre z denarjem se vse doseže
♦ elektr. vrata preklopno vezje v računalniku, skozi katero v določenih okoliščinah prehaja informacija; grad. smučna vrata ki se premikajo levo ali desno po vodilu; pravn. politika odprtih vrat ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja politika velesil, temelječa na dogovoru o enakih pogojih gospodarskega udejstvovanja na Kitajskem in v nekaterih afriških deželah
vzòr vzôra m (ȍ ó)
oseba, stvar z lastnostmi, značilnostmi, ki jih kdo odobravajoče sprejema, želi posnemati: biti vzor mladih, mladim; slediti vzoru; posnemati vzore / postavljati koga za vzor / enakost jim je vzor ideal / ekspr. iskati človeka po vzorih svojega srca
// ekspr., navadno v povedni rabi, s prilastkom oseba, stvar, ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, kot jih določa prilastek: to delo je vzor kritičnosti; biti vzor moža, plemenitosti
● zastar. pokazati nekaj vzorov blaga vzorcev; delati po vzoru drugih po zgledu
življênje -a s (é)
1. pojav, ki se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja: začetek življenja na zemlji; zakoni življenja / življenje na kopnem, v morju
// kar se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja: življenje v zastrupljenih rekah odmira; življenju nevarne snovi / usedline s sledovi življenja / ekspr. jama ni bila brez življenja živih bitij
2. stanje živega bitja: biti, ostati pri življenju; znamenja življenja / volja do življenja je premagala smrt; biti sposoben za življenje / greniti si življenje z ljubosumjem; tvegati življenje; ekspr.: rešiti si golo življenje; streči po življenju; igrati se z življenjem / izgubiti življenje umreti; ekspr. življenje se mu izteka kmalu bo umrl / pesn. mirno naj ti plove čolnič življenja
// s prilastkom, v različnih religijah nadaljevanje kakega stanja po smrti v s čutom nezaznavni stvarnosti: posmrtno življenje / v krščanstvu: nadnaravno življenje; večno življenje
3. s prilastkom bivanje, obstajanje človeka
a) glede na njegovo biološko danost: čustveno, duševno, intelektualno življenje / fantovsko življenje / spolno, telesno življenje / družinsko, zakonsko življenje; samsko življenje; skupno življenje moškega in ženske
b) glede na njegovo ravnanje: garaško, ekspr. grešno življenje; začeti novo življenje / ekspr. sladko življenje prijetno, zlasti spolno / ekspr. ženska dvomljivega življenja
c) glede na njegovo dejavnost, udejstvovanje na določenem področju: begunsko, vojaško življenje / družabno, privatno življenje
č) glede na njegovo materialno stanje: skromno, udobno življenje
d) glede na pestrost dogajanja: mirno, pusto življenje človeka
e) glede na vrednost, ki je odraz določenih življenjskih prizadevanj, razmer: brezskrbno, lahko življenje; ekspr. pasje življenje brezdomcev / ekspr. življenje iz dneva v dan brezciljno, brezskrbno
// bivanje, obstajanje človeka sploh: smisel življenja; pravica, veselje do življenja; njegovi pogledi na življenje in smrt / življenje vaše matere je v nevarnosti
4. doba bivanja, obstajanja človeka od rojstva do smrti: življenje se podaljšuje; bolezen mu je skrajšala življenje; v svojem dolgem življenju je marsikaj doživel / za vse življenje si je dogodek vtisnil v spomin; v svojem življenju še ni imel takega stanovanja / vse življenje je še pred teboj / star. od iznajdbe ni imel za življenja prav nič v času življenja / ekspr.: pomlad življenja mladost; jesen življenja starost
5. ekspr., v povedni rabi kar daje bivanju, obstajanju človeka smisel, vrednost: delo, kariera, otroci so njegovo življenje / brez tebe ni življenja; ti si življenje mojega življenja
6. ekspr. moč1, živahnost, zdravje: življenje je kar kipelo iz nje; mladi so polni življenja / roke so ji brez življenja visele ob telesu brez sposobnosti gibanja, čutenja
7. publ. človek, oseba, zlasti kot udeleženec nesreče, vojnega spopada: življenja padajo v vsaki vojni / rešili so pet otroških življenj otrok
8. s prilastkom način obstajanja živega, stvarnega in duhovnega sveta določenega območja kot celota: navade mestnega življenja; spremembe življenja na vasi; življenje v zaporih; ekspr. čutiti utrip sodobnega življenja / nomadsko, poljedelsko življenje nekaterih narodov / ekspr.: pomensko življenje jezika; življenje besed
9. celota dogajanja
a) zlasti družbenega, medčloveških odnosov, stikov: izhajati iz življenja; biti sredi, publ. v areni življenja; tako je v vsakdanjem življenju; ekspr.: polnost življenja; viharji, vrvež življenja / gojenci so v zavodu izolirani od življenja / zdaj šele vstopaš v življenje; publ. utirati si pot v življenje / ekspr. film želi prikazati živo življenje; pesnik je bil zvest življenju / povezanost šole z življenjem; ekspr. stati z obema nogama v življenju / življenje teče dalje / v povedni rabi: nazadnje pa ostaneš sam, tako je (pač) življenje izraža sprijaznjenost, vdanost; pog., ekspr. to ni življenje, to je hudič; jaz vem, kaj je življenje imam veliko raznovrstnih, zlasti neprijetnih življenjskih izkušenj
b) ekspr. glede na nemir, gibanje, (hitro) se spreminjajoče življenjske okoliščine: opazovati življenje glavne ulice / v hišah ni bilo opaziti življenja / mesta so polna življenja / jate lastovk dajejo ruševinam nekaj življenja
c) ekspr. glede na različne možnosti zabave, preživljanja prostega časa: naužiti se življenja; privoščiti si življenje; lakota po življenju / nočno življenje mesta / kjer je on v družbi, tam je življenje je veselo, zabavno
10. življenjske razmere, življenjsko okolje: po končanem šolanju se vračajo v prejšnje življenje; privajati se na življenje v kolektivu / življenje se normalizira, ker vode upadajo; ekspr. življenje ga tepe; urediti si življenje po svoje; čutiti težo življenja / ekspr.: življenje ga je skovalo v moža; življenje jo je uničilo
11. ekspr., s prilastkom dejavnost, delovanje: poživiti društveno, kulturno, versko življenje; razgibano družbeno življenje
12. skupek pomembnih podatkov o obstajanju, delovanju koga: odlomek iz življenja pisatelja
13. ekspr. prepričljivost, verjetnost: šele oder da besedilu življenje; pisatelj je gradivu vdihnil življenje
14. ekspr. izražanje izrazitih potez, čustev, razpoloženj, podobnih kot v resničnosti: podobe na stenah so brez življenja / v prej tope oči je šinilo nekaj življenja
15. ekspr. kar se rabi za zadovoljevanje zlasti telesnih potreb: življenje je drago; zasluži komaj za življenje; sredstva za življenje
● ekspr. molči, če ti je življenje drago, ljubo če si hočeš ohraniti življenje; če nočeš doživeti kaj neprijetnega, hudega; knjiž. njeno življenje se je dopolnilo umrla je; ekspr. življenje ga je za to dejanje, odkritje bogato nagradilo to dejanje, odkritje mu je prineslo veliko zadovoljstva, koristi; ekspr. življenje jo je povozilo ni bila kos življenjskim težavam, problemom; ekspr. njegovo življenje visi na lasu, na niti je zelo ogroženo; je zelo bolan; knjiž., ekspr. v mladi ženi vzkali življenje mlada žena zanosi; ekspr. veseliti se življenja rad živeti; publ. ta avtomobilska guma nima dolgega življenja dolge dobe trajanja; knjiž. dala je otroku življenje rodila ga je; ekspr. dali so življenje za domovino umrli zanjo, zlasti v boju; knjiž. podariti obsojencu življenje ne usmrtiti ga; ekspr. postavljati življenje na kocko tvegati ob pomembni odločitvi; ekspr. skleniti svoje življenje umreti; ekspr. sam si je skrajšal, vzel življenje naredil je samomor; ekspr. žena mu spreminja življenje v pekel mu povzroča neprijetnosti, veliko trpljenje; ekspr. vzeti komu življenje usmrtiti ga; ekspr. biti ob življenje umreti; priklicati v življenje ekspr. ponesrečenca niso mogli priklicati v življenje oživiti; ekspr. to leto je priklicalo v življenje številne reforme v tem letu so nastale; ekspr. priklicati v življenje novo revijo začeti jo izdajati; ekspr. spremeniti sklepe v življenje uresničiti jih; ekspr. svojo neprevidnost je plačal z življenjem zaradi svoje neprevidnosti je umrl; ekspr. rešil ga bom, čeprav za ceno življenja tudi, če bi umrl; vznes. biti v cvetu življenja mlad; ekspr. prestriči, pretrgati nit življenja povzročiti smrt; ekspr. to ti naj bo šola za življenje zaradi tega boš postal zrelejši, pametnejši; ekspr. bojevati se na življenje in smrt zelo, močno; teči kot za življenje zelo hitro; kakršno življenje, taka smrt
♦ anat. drevo življenja podolžni prerez malih možganov, ki je po razvejeni strukturi podoben krošnji drevesa; biol. latentno ali prikrito življenje organizmov v katerem je presnavljanje skoraj ustavljeno; pravn. nadomestilo za ločeno življenje znesek, ki ga dobi zakonec, če zaradi opravljanja službe, funkcije dalj časa ne stanuje v istem kraju kot drugi zakonec; um. drevo življenja mitološki motiv drevesa kot simbola življenja in življenjske moči
báhati se -am se in baháti se -ám se nedov. (á; á ȃ)
čez mero se hvaliti: ta človek se rad baha; baha se, da ima vsega dovolj; bahati se z zmagami / baha se s svojimi predniki
// postavljati se, ponašati se: kupila si je klobuk, da bi se bahala pred drugimi; zastar. na gostiji so bahali z vinom
● bahati se s tujim ali pavjim perjem lastiti si tuje zasluge, dosežke
baráka -e ž (ȃ)
zasilna, navadno lesena stavba: postavljati barake; stanovati v baraki; lesena baraka; taboriščne barake; barake za vojaštvo
dómina -e ž (ọ̑)
1. nav. mn. ploščica, ki ima na eni strani dve polji s pikami: postavljati, razmetavati domine; padali so drug za drugim kot domine
● nizko izbil ti bom tiste tvoje domine zobe
// igra s takimi ploščicami: igrati domino; povabil me je na partijo domine
2. ženska, ki se (poklicno) ukvarja z mučenjem, poniževanjem moških, ki ob tem občutijo spolni užitek: stasita domina; ukazovalna domina / suženj z domino
figúra -e ž (ȗ)
1. um. likovno upodobljen predmet ali živo bitje; kip1, podoba: kipar je dokončal figuro borca; slikar se je poleg tihožitij največ ukvarjal z ženskimi figurami; zbirka bronastih figur / voščene figure lutke / na vrčih so vrezane različne figure liki
♦ geom. geometrična figura geometrični lik
2. nav. ekspr., s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: ta tvoj znanec je res simpatična figura / nikoli si ne bi mislil, da je ta človek tako klavrna figura / predsednik je v društvu čisto navadna figura njegove funkcije dejansko opravljajo drugi
● slabš. on je zraven samo za figuro on pri stvari nič ne pomeni, ne koristi
// oseba, lik, zlasti kot literarna upodobitev: centralna figura komedije; karakterna dramska figura; postranska figura v romanu / igralci so ustvarili res dobre figure
3. postava1: kroj je primeren le za majhne figure
4. šah. vsak od različno izoblikovanih predmetov za igranje šaha, razen kmeta: dobiti, menjati, postavljati figure / igrati z belimi, črnimi figurami; eksponirana figura; težka figura trdnjava ali dama; blokada figure / šahovske figure
// igr. igralna karta s podobo, navadno živega bitja: na sedmico je vrgel figuro
5. skupina med seboj povezanih gibov pri plesu ali nekaterih športih: drsalca sta izvajala zelo zahtevne figure; plesala sta brez figur / godba igra zadnjo figuro četvorke / pilot je delal drzne figure obrate, akrobacije
6. lit. posebej izbrani in uporabljeni glasovi ali besede za pesniško izražanje: govorna, pesniška, retorična figura / besedna, glasovna figura
7. glasb. skupina tonov, ki se ponavlja: klavirska spremljava iz enoličnih figur
hméljevka -e ž (ẹ̄)
drog, po katerem se ovijajo hmeljeve trte: ostriti, postavljati hmeljevke; zložiti hmeljevke v piramido; bila je suha in dolga kot hmeljevka
iglú tudi íglu -ja m (ȗ; ȋ)
v eskimskem okolju bivališče iz snega v obliki kupole: graditi, postavljati igluje / eskimski iglu
♦ alp. polkrožno zavetišče iz sneženih kvadrov
kêgelj tudi kégelj -glja m (é; ẹ́)
kiju podoben predmet, uporabljan pri kegljanju: postavljati keglje / premagali so jih za štirinajst kegljev
kólje2 -a s (ọ́)
več kolov, koli: impregnirati, ostriti kolje; postavljati kolje k paradižnikom, v vinogradu; hrastovo, kostanjevo kolje; trtno, vinogradniško kolje
komárča -e ž (ȃ)
nar. gorenjsko tanjše deblo ali vrh debla s prisekanimi vejami, ki se uporablja za sušenje krme ali kot lestev: postavljati komarče
koráčiti -im nedov. (á ȃ)
ekspr. delati široke, lenobne korake: koračil je proti domu; počasi koračiti
// star. iti, hoditi: jezno so koračili dalje; ob palici je koračila do mize / korači svojo pot / neutrudno je koračil po izbi korakal
ločílo -a s (í)
1. jezikosl. grafično znamenje za členitev pisanega besedila, besed: postavljati, uporabljati ločila; stava ločil
♦ rad. glasbeno ločilo nekaj taktov melodije ali krajša melodija, ki ločuje med seboj nepovezana teksta
2. knjiž. kar loči, ločuje: slike v vodoravnih pasovih so bile med seboj povezane z okrasnimi ločili; ločilo dobrega in slabega
markírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. delati barvna znamenja na poti do turističnih točk zlasti v hribih in gorah ali na vrhove; označevati, zaznamovati: markirati planinsko pot, transverzalo
// postavljati, delati znamenja za označevanje poti, smeri sploh: markirati mejo / z odlomljenimi vejami markirati neznano pot; pren. ta dela markirajo njegov umetniški razvoj
2. opremljati z znamenji za razpoznavo: markirati zavarovano govedo; z aluminijevimi lističi markirati ribe za raziskovanje
3. knjiž. ponazarjati, predstavljati, posnemati: sedel je na klopi in markiral občinstvo / gibe le markira jih le nakazuje; pog. drugi delajo, on pa samo markira dela le navidezno
♦ gled. markirati naučeno vlogo nedoživeto ponavljati; markirati sceno delati prizorišče s pomožnimi elementi; voj. markirati sovražnika posnemati sovražnikovo delovanje na vojaških vajah
méšati tudi mešáti -am nedov. (ẹ́ á ẹ́)
1. premikati delce kake snovi, da se ta združi, enakomerno porazdeli: mešati polento; jagode in sladkor je mešala z mešalnikom; mešati s kuhalnico, žlico; hitro, počasi mešati; strojno mešati
// premikati prste, roke v čem gostem: mešati z roko po kupu fižola, po laseh
2. dajati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov: ta slikar barve vedno meša; dobro zna mešati pijače / mešati vino z vodo; olje se ne meša z vodo / mešati koruzo s pšenico / cel dan je mešal beton, malto; mešati koktajle
// združevati, sestavljati posnete zvoke, govorjenje ali slike v skladno, smiselno celoto: tonski mojstri mešajo glasbo in govor
// dajati, postavljati skupaj stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: ne mešaj čistega perila z umazanim / mešati karte delati, povzročati, da so v kupu skupaj karte različne vrednosti, barve / otroci mu v knjižnici mešajo knjige; nikar ne mešajte listkov
3. miselno združevati, povezovati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo: mešati formule, končnice; mešati pojma konkaven in konveksen / mešati imena učencev / mešati sanje z resničnostjo
// uporabljati v kakem jezikovnem sistemu jezikovne elemente drugega, tujega jezika: izseljenci so mešali angleščino in slovenščino; v poljščino je mešal ruske besede
4. ekspr. povzročati, da postane kdo udeležen pri čem: zdaj meša še brata v spor; kar naprej se mešajo v njegove pristojnosti
5. ekspr. povzročati, da kdo nima urejenih, pravilnih misli, predstav: samo meša ga s svojimi nazori; mešati ljudstvo / taki filmi mešajo mladim glavo
● dve uri je mešal blato po hribih hodil po blatu; pog. mešati glavo dekletu vzbujati ljubezen; pog. avto mu meša glavo veliko premišljuje, govori o avtu; ekspr. ne mešaj te godlje ne povzročaj, da bo neprijeten, zapleten položaj še bolj neprijeten, zapleten; ekspr. mešati meglo delati kaj nekoristnega, nepotrebnega, navadno pod pretvezo velike delavnosti, aktivnosti; ekspr. meša mu načrte, pog. štrene preprečuje, ovira njegove načrte; nar. mešati redi razmetavati redi, trositi; pog. tega ne bom pil, ker sem že vino, pa nočem mešati piti različne pijače drugo za drugo; pog. ne mešaj se med njiju pusti ju, naj svoje zadeve sama urejujeta; ekspr. njihova kri se ne bo mešala z našo ne bomo v (krvnem) sorodstvu z njimi
♦ rad. združevati, sestavljati posnete zvoke, govorjenje ali slike v skladno, smiselno celoto
mláj2 -a m (á)
visoka smreka ali jelka z obeljenim deblom in zelenim vršičkom, postavljena za okras: sredi vasi, pred vhodom v hišo stoji mlaj; postavljati mlaje za praznik; okrašen, visok mlaj; na vrhu mlaja vihra zastava
napénjati -am nedov. (ẹ̑)
1. z razmeroma močnim potegovanjem, vlečenjem povzročati
a) da doseže kaj največjo možno dolžino: napenjati struno, vrv, žico / napenjal je vrat, da bi videl čez druge iztegoval je
b) da postane kaj bolj ravno, gladko, brez gub: napenjati pregrinjalo, rjuho
// s takim potegovanjem dajati, spravljati kam: napenjati platno na les, v okvir; vse dopoldne so napenjali streho nad šotor; napenjati nove strune na violino
2. dajati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je napenjal jadra; zaradi vetra se je zastor ves čas napenjal / ekspr. napenjal je lica in debelo gledal
3. nav. ekspr. delati, da postaja kaj po obsegu večje: obilna hrana mu napenja želodec; po drevju se napenja brstje
// nav. 3. os. povzročati, da se tvorijo v prebavilih plini v veliki meri: fižol napenja; brezoseb.: po sadju ga rado napenja; živino napenja
4. spravljati kaj v stanje, da je pripravljeno za sprožitev, strel: napenjati fračo, lok; napenjal je petelina na puški in meril
5. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s samostalnikom izraža veliko intenzivnost dejanja, kot ga določa samostalnik: napenjati mišice; v temi je napenjal oči / napenja zadnje moči, sile; napenjati spomin
● ekspr. napenjati možgane intenzivno razmišljati
♦ anat. napenjati glasilke
naráščati -am nedov. (á)
1. postajati večji po
a) obsegu: oteklina narašča / mesta naraščajo, vasi pa se praznijo
b) številu: prometne nesreče naraščajo; prebivalstvo na svetu naglo narašča / mladinsko prestopništvo narašča iz leta v leto
2. dosegati višjo stopnjo
a) glede na intenzivnost, jakost: pritisk v kotlu že narašča; temperatura narašča / hrup, šum je naraščal in upadal / svetloba za grebenom je naraščala / napetost, negotovost, strah narašča; naš ugled v svetu narašča; zanimanje za pridelovanje sadja zadnja leta narašča / oblačnost narašča
b) glede na količino: dohodki, dolgovi naraščajo; proizvodnja narašča
c) glede na možni razpon: kvaliteta narašča; vrednost nepremičnin narašča / število zamujenih ur narašča
♦ jezikosl. raba besede narašča beseda se uporablja glede na kak sinonim čedalje pogosteje; mat. funkcija narašča z večanjem neodvisne spremenljivke se veča tudi odvisna spremenljivka
óder ódra m (ọ́)
1. vzvišen prostor, navadno iz desk: na travniku so naredili oder; stati okrog odra; podolžen, stopničast oder; oder za godce; ograja pri odru / govorniški, morilni oder; mrtvaški oder na katerem leži mrlič do pogreba; sramotni ali sramotilni oder nekdaj na katerega so postavljali ljudi za kazen; (šolski) oder vzvišen prostor pred tablo z mizo za učitelja v razredu; oder za zmagovalce
2. proti gledalcem odprt vzvišen prostor v gledališču, koncertni dvorani: oditi z odra; priti, stopiti na oder; stati sredi odra; luči, notranjost, ozadje odra; vrata na oder / doživeti aplavz pri odprtem odru med dejanjem / gledališki, koncertni oder; lutkovni oder
// umetniška ustanova, ki se ukvarja z izvajanjem odrskih, zlasti dramskih del; gledališče: pisati, ustvarjati za oder / amaterski, mladinski oder; ljudski oder v stari Jugoslaviji amatersko gledališče za uprizarjanje ljudskih iger
// publ., navadno s prilastkom področje udejstvovanja in uveljavljanja: delovati na slovenskem kulturnem odru; razmere na mednarodnem političnem odru
3. grad. konstrukcija iz lesenih, kovinskih elementov za gradbena dela nad tlemi: postavljati oder / delovni ali zidarski oder navadno manjši oder iz koz in desk; opažni oder ki nosi opaž in nestrjeni beton
4. knjiž. pograd: ležati na odru; popadali so po odrih kot ubiti
5. podstrešni prostor v gospodarskem poslopju za hranjenje sena: prisloniti lestev k odru; metati seno na oder
● publ. drama je osvojila vse evropske odre je bila uprizorjena v vseh evropskih gledališčih; publ. stopil je na literarni oder začel je literarno delovati; publ. drama je šla čez oder je bila uprizorjena; dati, postaviti dramo na oder uprizoriti jo; klicati na oder z aplavzom izražati željo, da pridejo avtor, igralci na oder; publ. prenesti roman na oder dramatizirati in uprizoriti ga; publ. stopiti na oder za zmagovalce zmagati; ekspr. njega smo že večkrat videli na odru že večkrat je nastopil v gledališču
♦ gled. elizabetinski oder; glavni oder; mali oder; namizni oder majhen lutkovni oder, ki se postavlja na mizo; omarni oder; pogrezljivi oder; stranski oder ki je na desni ali levi strani glavnega odra za menjavanje že pripravljenih prizorišč; vrtljivi ali vrtilni oder pri katerem se tla lahko zavrtijo; mont. nihalni oder železna konstrukcija, ki se pri obzidavi spušča v jašek po škripcu
opóra -e ž (ọ̑)
1. predmet, zlasti v obliki droga, ki omogoča, da kaj je, ostane v pokončnem položaju: držati se opore; podpreti sadno drevje z oporami; lesena, žična opora; opora za jadro / vzgajati maline na oporah
2. kar omogoča, da kdo je, ostane v pokončnem položaju: izgubiti oporo / ogrodje daje telesu oporo
// kar omogoča, da kaj lažje obstaja: taka prizadevanja so opora miru
// kar komu kaj olajšuje, mu pomaga: to spoznanje mu je dajalo oporo; pri njem je zaman iskal oporo; biti brez moralne opore / mati je njegova glavna opora / sin ji je v veliko oporo
3. glagolnik od opirati: te naprave so potrebne zaradi opore zidov; postavljati kole za oporo
● kaj je opora za njegova izvajanja izhodišče
♦ alp. opora razpoka, izboklina v steni, ki plezalcu omogoča, da se oprime, opre; grad. opora poševni tram povezja; opornik; šport. opora položaj telesa, ko se njegova teža prenaša na roke ali tudi na noge; ležna opora pri kateri sloni iztegnjeno telo na dlaneh in stopalih; opora na iztegnjenih rokah
opórnik -a m (ọ̑)
1. podolgovat gradbeni element, ki kaj podpira: postavljati opornike; betonski, leseni, zidani opornik; razdalja med oporniki / opornik kozolca
♦ grad. poševni tram povezja; mostni opornik
2. priprava, ki daje oporo: opornik za glavo v avtomobilu; opornik za roke; pren. rudnik železa je temeljni opornik železarstva
osredínjati -am se nedov. (í)
usmerjati prizadevanje, aktivnost; osredotočati: osredinjati pozornost na pomembna vprašanja; strateško načrtovanje se osredinja na opredeljevanje smernic razvoja organizacije; osredinjati se na spodbujanje učenja
// dajati, postavljati v sredino, središče: zadnjo številko revije osredinja intervju z znanim profesorjem
ostréšje -a s (ẹ̑)
1. nosilno ogrodje strehe: delati, postavljati, tesati ostrešje; prekrivati ostrešje; jekleno, leseno ostrešje; tramovi ostrešja
♦ arhit. ostrešje na čop s trikotno prirezanim koncem slemena pri dvokapni strehi
2. star. streha: hiša z razbitimi okni in razdrapanim ostrešjem; slamnato ostrešje
● star. vrnil se je pod domače ostrešje domov
3. napušč, pristrešek: vedrili so pod ostrešjem; pod ostrešjem je visela koruza
ovíra -e ž (ȋ)
1. predmet, naprava, ki otežuje ali preprečuje gibanje, premikanje: skala, ki je padla s pobočja na cesto, je bila voznikom ovira; odstranjevati, postavljati ovire; naravne, umetne ovire; prenosna ovira; ovira iz betona
// v zvezi žična ovira ogrodje, navadno leseno, prepleteno z bodečo žico: na cestah so postavili žične ovire / taborišče je obdajala žična ovira ograja
2. kar povzroča, da se kako delo težje, počasneje opravlja: biti ovira komu; delati, premagati, premostiti ovire; naleteti, zadeti na ovire; hude, velike ovire; moralne, objektivne, subjektivne ovire; ekspr. kljub vsem oviram je uspel / palica mu je bila pri hoji navzdol v oviro v napoto / publ. tehnične ovire manj pomembne nevšečnosti, težave
♦ pravn. dilatorne ovire ki povzročajo časovno odložitev česa; šport. tek z ovirami tek s preskakovanjem za to postavljenih ovir
ozádje -a s (ȃ)
1. zadnji, najbolj oddaljeni, končni del česa: ozadje doline obrobljajo hribi; oglasil se je iz ozadja; stal je v ozadju odra / stopila sta nekoliko v ozadje nazaj
// kraj, prostor za čim: odrsko ozadje; ozadje stavbe je polno grmičja / dvorišče je odprto proti hišnemu ozadju zadnji strani hiše
2. osnovni del česa, navadno slike, od katerega se odražajo liki, motivi: ozadje je pokril z rjavo barvo; barvno, temno ozadje; vzorec je zelen, ozadje pa belo podlaga / ozadje računalniškega namizja
3. s prilastkom okoliščine, navadno prikrite, ki odločilno vplivajo na potek česa: poznati ozadje dogajanja; kulturno, politično ozadje česa / ekspr. pravega ozadja nesreče še niso razkrili vzroka; v ozadju dogodka so bili še drugi vzroki
4. publ., navadno v zvezi postavljati, potiskati v ozadje dajati, pripisovati čemu majhno pomembnost, vrednost: študentske zahteve so postavljali v ozadje; v tistem času so mladino zelo potiskali v ozadje
// navadno v zvezi stopati v ozadje izgubljati pomembnost, vrednost: v medvojnih letih so osebne težave stopale v ozadje
● ekspr. delovati, odločati iz ozadja prikrito, skrito; mnogim zgodbam je bil za ozadje pisateljev rojstni kraj snov zanje je jemal pisatelj iz svojega rojstnega kraja; ekspr. najraje je bil, stal v ozadju ni sodeloval; ekspr. najraje se drži v ozadju hoče biti neopažen; ekspr. s tovrstno literaturo smo ostali v ozadju nismo napredovali
♦ anat. očesno ozadje del notranje površine zrkla; fot. ozadje kar je na posnetku za fotografiranim motivom, predmetom
páčiti -im nedov. (á ȃ)
1. delati nenaravne, nepravilne gube, poteze: pačiti obraz, ustnice; rad se pači; pačiti se od bolečine
2. nav. ekspr. spreminjati prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: pači besede; pačiti slovenski jezik / njegovega imena ne bo nihče pačil
3. prikazovati kaj drugače, kakor je: zavestno so pačili dejstva; pačiti zgodovinsko resnico
4. star. delati kaj manj lepo; kaziti: črna obveza jo je pačila / hiše pačijo okolico
5. star. vplivati moralno negativno; kvariti: s takim popuščanjem je pačil svoje hčere
petelíniti -im nedov. (í ȋ) ekspr.
1. domišljavo, oblastno hoditi, stopati: glej ga, domišljavca, kako petelini proti domu
2. prizadevati si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: že spet petelini okrog tvoje sestre
podpórnik -a m (ọ̑)
1. podolgovat gradbeni element, ki kaj podpira: postavljati podpornike; določiti razdaljo med podporniki; betonski podporniki
♦ grad. mostni podpornik del mostu, ki prenaša obtežbo na temelj
2. kdor komu gmotno pomaga: umetnik je imel nekaj bogatih podpornikov; podpornik društva / podporniki naprednega gibanja
póleg2 in poleg [tudi polək] predl. (ọ̑) z rodilnikom
1. za izražanje položaja v bližini česa ali premikanja v tak položaj: stopata drug poleg drugega; stal je poleg mene; posaditi otroka poleg sebe / cesta teče poleg Krke ob Krki / primitivnejša oblika nekaj časa vzdrži poleg višje
2. za izražanje dodajanja: govoril boš ti, pa še kdo poleg tebe; rastlina potrebuje poleg vlage tudi sončno svetlobo / razpravljali so poleg drugega tudi o šolstvu; zamuja in poleg tega je len; v sobi je poleg (vsega) tega še temno / v vezniški rabi dela v tovarni, poleg tega pa študira še pravo
3. za izražanje primerjave: poleg njega je kakor pritlikavec; postavljati Koseskega poleg Prešerna / star. vse preteklo se nam zdi lepše poleg sedanjega kakor
4. zastar. kljub: poleg vseh slabosti je dober človek
poviševáti -újem nedov. (á ȗ)
1. delati kaj višje: poviševati nasip / na temenu zviti lasje so ji glavo zelo poviševali / poviševati glas
2. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: poviševati cene, davke, plačo, stroške; poviševati število učnih ur / lepo vreme je lepoto pokrajine še poviševalo
// povzdigovati: poviševali so ga nad vse pesnike / dogodek so preveč poviševali / poviševati koga do nebes
● preg. kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje hvaljenje samega sebe in pretirano dobro mnenje o sebi izražata, kažeta omejenost
prékla -e ž (ẹ̑)
1. tanjši kol, okrog katerega se ovija visoki fižol: ostriti, postavljati prekle; fižol se že ovija okrog prekel / fižolova prekla
// tak kol sploh: s preklo klatiti sadje; bila je suha in dolga kot prekla; drži se, kot bi preklo požrl zelo vzravnano, togo; domišljavo
2. pog., ekspr. zelo velik in suh človek: dražijo jo, da je prekla / misli samo nanj, na tisto suho preklo
// nav. mn. noga, zlasti dolga in suha: umakni svoje prekle / za njim je capljal s svojimi dolgimi, suhimi preklami
● pog. prišel bo, pa če bi ošpičene prekle padale z neba gotovo, zagotovo; pog. s svojo preklo je dobro streljal z zelo dolgo puško
ráhla -e ž (ȃ)
nar. fižolovka, prekla: ostriti, postavljati rahle / z rahlo klatiti sadje
reálen -lna -o prid., reálnejši (ȃ)
1. ki v resnici obstaja ali se v resnici godi; resničen, stvaren: čutni, realni predmeti; duhovni svet je vsaj toliko realen kot predmetni; realen in namišljen / imeti ne le teoretične, ampak tudi realne možnosti za zmago / razlike med realno in idealno družbo
2. predmeten, stvaren, snoven: ideja je dobila realno osnovo z nakupom starega avtomobila / nekaj časa je poslušala zanimiv pogovor, potem pa se je vrnila v kuhinjo k bolj realnim opravkom / v pogovoru je bil zelo realen
3. ki je v skladu z določenimi dejstvi; ustrezen, pravilen: rezultat tekme je realen; realna ocena položaja
4. ki se da uresničiti, izpolniti; uresničljiv, izpolnljiv: postavljati si realne cilje; predlog ni realen, zato ga zavračam
5. ki pri mišljenju, ravnanju priznava, upošteva dejstva, uresničljive možnosti: bil je trezen, realen človek; bodite vendar realni in ne zahtevajte nemogočega / realna politika
6. ekon. izražen, merjen s količino blaga, ki se dobi za denarno enoto: realni dohodek se jim je nekoliko zmanjšal; realni in nominalni stroški
● publ. države realnega socializma v socializmu Sovjetska zveza in vzhodnoevropske socialistične države; realna gimnazija nekdaj gimnazija s poudarkom na pouku živih jezikov in naravoslovnih ved; ekspr. te besede so ga spet postavile na realna tla so povzročile, da se je spet zavedal resničnosti, mogočega, dovoljenega
♦ fiz. realni plin plin, katerega tlak pri konstantni temperaturi ni natančno obratno sorazmeren s prostornino; realna slika slika, ki nastane v presečišču podaljškov žarkov in jo lahko opazujemo z očesom ali na zaslonu, ki prestreže svetlobo; prava slika; geom. realna os hiperbole premer hiperbole na simetrali skozi realni gorišči; realna točka točka, katere koordinate so izrazljive z realnimi števili; lit. realni čas čas, ki obstaja zunaj literarnega besedila; mat. realno število celo število, ulomek ali iracionalno število; pravn. realna unija v monarhističnih državah zveza samostojnih držav s skupnim vladarjem in nekaterimi skupnimi organi
rebríti -ím nedov., rebrèn (ī í)
delati, da ima kaj podolgovate vzbokline, rebra: rebriti pločevino; pren., ekspr. veter je rebril površino jezera
relé -êja m (ẹ̑ ȇ)
1. elektr. priprava, ki ob spremembi vhodne električne veličine povzroči spremembo izhodne električne veličine: pripravo vklaplja in izklaplja rele; elektromagnetni rele / frekvenčni rele katerega vzbujevalna veličina je frekvenca; merilni rele ki deluje, ko karakteristična veličina z določeno točnostjo doseže delovno vrednost
2. elektr. žarg. relejna naprava, relejna postaja: rele na Nanosu se je pokvaril; postavljati nove releje; uporabiti satelit za rele / televizijski rele
♦ teh. gasilski cevovod z vsaj eno vmesno motorno brizgalno za poganjanje vode na bolj oddaljeno mesto
relêjen -jna -o prid. (ȇ)
1. elektr. ki za delovanje uporablja rele: relejna telefonska centrala
// ki deluje kot rele: relejna ura
2. elektr. ki ojači in prenese sprejeti radijski signal dalje: relejni satelit; postavljati po vrhovih hribov relejne postaje / radio Koper je tudi relejna postaja radia Ljubljane
3. voj. nanašajoč se na sprejemanje in posredovanje sporočil: relejna kurirska postaja / relejna mreža
renomírati -am nedov. in dov. (ȋ)
knjiž. hvaliti, slaviti: v govoru je renomiral pokojnikove zasluge
// hvaliti se, postavljati se: nikar spet ne renomiraj; rad renomira s svojo spretnostjo
signál -a m (ȃ)
1. dogovorjeni znak za določeno dejanje, dejstvo: signal je bil žvižg; čakati na signal; signal za nevarnost, odhod / dimni, svetlobni, zvočni signal; signal SOS / dajati signal
♦ navt. signal za meglo; žel. odhodni signal
// električni impulz, ki se prenaša z elektromagnetnim valovanjem in vsebuje kako sporočilo, ukaz: radar, radijska postaja oddaja, sprejema signale / šifrirani signali / signali iz vesolja
2. naprava, ki s takimi dejanji, znaki ureja promet: postavljati signal; signali na križišču, ob progi / signal se prižiga in ugaša; signal je odprt, zaprt / avtomobilski, svetlobni signali; cestni, železniški signali
stáva -e ž (ȃ)
1. dogovor, da tisti, čigar trditev ni pravilna, dá določeno stvar, plača določeni znesek: stava še zmeraj velja; skleniti, sprejeti stavo; za stavo je spal zunaj; neveljavna, poštena stava / dobiti, izgubiti stavo
// kar dá, plača tisti, čigar trditev ni pravilna: plačati stavo; stavo so zapili; visoka stava
2. igra na srečo, pri kateri se z vplačilom določenega zneska pridobi pravica do dobitka, določenega za pravilno napoved zmagovalca, rezultata: stava je zaključena; stave na konjskih dirkah / športna stava
// znesek, ki se vplača pri tej igri: podvojiti, vplačati stavo
3. glagolnik od staviti: stava na tega konja se je izplačala / stava peči je počasi napredovala
4. nar. zahodnoštajersko skupina navadno osmih pokonci postavljenih snopov: veter je podrl stavo pšenice; postavljati snope v stave
5. jezikosl. vrstni red skladenjskih enot v stavku: navadna stava; obrnjena stava / napačna stava ločil napačen položaj v besedilu
● nar. koroško kupiti dve stavi zimskega perila garnituri; presekati stavo z udarcem roke razdeliti na dvoje podani roki pri stavi in s tem narediti stavo veljavno; zastar. odgovarjati v kratkih stavah stavkih; kot za stavo dela kot za stavo hitro, pridno; sonce pripeka kot za stavo močno, zelo; vozi kot za stavo zelo hitro
♦ les. skupina navpično postavljenih, zgoraj navzkriž zloženih desk
stávka -e ž (ȃ)
1. prenehanje dela za določen čas zaradi ekonomskih, političnih zahtev delavcev: stavka traja, se začne, ekspr. izbruhne; organizirati, voditi stavko; razglasili so enodnevno splošno stavko; zatreti stavko; publ. stopiti v stavko; množična stavka; uspeh stavke / bela stavka stavka, pri kateri se ovira utečeni potek dela z neizvajanjem delovnih nalog, obveznosti v celoti ali z njihovim pretirano natančnim izvajanjem; opozorilna stavka kratkotrajno prenehanje dela z namenom opozoriti na prihajajočo stavko, če se ekonomske, politične zahteve stavkajočih delavcev ne bi izpolnile; politična, solidarnostna stavka
2. v zvezi gladovna stavka protestno odklanjanje jedi z namenom izsiliti izpolnitev postavljenih zahtev: kaznjenci so začeli gladovno stavko
3. nar. skupina navadno desetih pokonci postavljenih snopov: postavljati snope v stavke
ustoličeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. podeljevati, priznavati visoko cerkveno službo ali vladarsko oblast s simbolično postavitvijo na prestol: ustoličevati škofe, vladarje
♦ zgod. ustoličevati koroške vojvode
// ekspr. uradno postavljati, uvajati na službeno mesto: ustoličevati novega predsednika, urednika
2. ekspr. uveljavljati, utrjevati: ustoličevati humanizem / ustoličevati nov politični režim
velíčati -am nedov. (ȋ)
knjiž. poveličevati, povzdigovati: veličati lepoto narave / veličati zmago / veličati junake slaviti
víslice -lic ž mn. (ȋ)
1. priprava iz pokončnega in nanj čelno počez pritrjenega trama za izvrševanje smrtne kazni z obešenjem: postavljati vislice; viseti na vislicah / ekspr. pazi, da ne boš končal na vislicah; obsoditi koga na smrt na vislicah
// ekspr. usmrtitev z obešenjem: izogniti se, uiti vislicam
2. etn. otroška igra, pri kateri se ugibajo črke neznane besede in se za vsako napako nariše ena poteza shematičnih vislic in obešenca: igrati se vislice
visokoletèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́)
knjiž. glede na možnosti zelo težko uresničljiv: postavljati si visokoleteče cilje; visokoleteče ideje; visokoleteča pričakovanja
vòd vóda m (ȍ ọ́)
1. naprava iz več med seboj povezanih cevi in drugih delov za prevajanje tekočin, plinov: napeljati vod; členasti cevni vodi za namakanje v poljedelstvu / nadzemni vod; plinski vod plinovod
2. naprava iz vodnikov in drugih delov za prenos električne energije ali telekomunikacijskih signalov: graditi, postavljati vode; drogovi, žice vodov; popraviti okvaro na vodu / kabelski vod / električni, telefonski vod
♦ elektr. napajalni vod za dovajanje električne energije porabnikom; visokonapetostni vod; elektr., žel. vozni vod za napajanje vozil z električno energijo pri električni vleki; ptt naročniški vod od centrale do telefonskega naročnika
3. anat. cevasta tvorba za iztok izločkov ali pretok kake telesne tekočine: jetrni, solzni vod; žolčni vod žolčevod
4. najmanjša organizacijska enota tabornikov: ustanoviti, voditi vod
5. voj. vojaška enota iz več oddelkov: četa ima tri vode; komandir voda / minerski, tehnični, zaščitni vod; vod za oskrbo
zakáj1 prisl. (ā)
1. vprašuje po vzroku: zakaj hodiš tja; zakaj si jezen na nas / zakaj bi ne bili veseli / ekspr.: le zakaj je ni v službi; zakaj, le zakaj si to storil; tukaj so vrag vedi zakaj / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih vprašala ga je, zakaj se smeje / elipt. hočem vedeti, zakaj
2. elipt., v trdilnih stavkih, v zvezi z le, pa izraža močno, odločno zanikanje: se bojiš? Zakaj le
// v nikalnih stavkih izraža pritrditev brez pridržka: bi šel z nami? Zakaj pa ne
3. pog. čemu: zakaj mi vse to praviš? Zato, da izveš resnico; sam.: postavljati zakaje vprašanja o vzroku, vzrokih
● ekspr. vsak zakaj ima svoj zato vsaka stvar ima svoj razlog
zaslúžen -žna -o prid., zaslúžnejši (ú ū)
1. ki si je s pomembnimi, vrednimi dejanji, ravnanjem pridobil pravico do (javnega) priznanja, nagrade: postavljati spomenike zaslužnim možem in ženam; poznam ljudi, ki so zaslužnejši od njega / zaslužni član društva
● zaslužni profesor častni naslov za upokojenega univerzitetnega profesorja, podeljen za izredno uspešno znanstveno in pedagoško delo
2. ki je s svojimi dejanji, ravnanjem (v veliki meri) pripomogel, prispeval h kakemu pomembnemu, vrednemu dejanju: biti zaslužen za razvoj znanosti; pri razvijanju prijateljskih odnosov s sosednjimi državami zaslužni politiki / publ. on je najbolj zaslužen za zmago moštva ima največje zasluge za zmago; je najbolj pripomogel k zmagi
3. moralno, etično pomemben, vreden: opraviti zaslužno dejanje, delo; zaslužno prizadevanje za mir
zráven2 [zravən] predl. (ȃ) z rodilnikom
1. za izražanje položaja v bližini česa ali premikanja v tak položaj: sedela sta drug zraven drugega; zraven hiše raste velik oreh; postavila se je zraven njega / tik zraven okna je počilo; tukaj zraven zida
2. za izražanje dodajanja: zraven dobrih lastnosti je imela tudi slabe; pesnika je zraven ljubezni do izvoljenke navdajala še ljubezen do domovine / v vezniški rabi v šoli je med najboljšimi, zraven tega pa precej pomaga doma
3. za izražanje primerjave: zraven drugih je bil pravi velikan; postavljati Koseskega zraven Prešerna
4. star. kljub: skopuh je zraven velikega bogastva siromak
címprati -am nedov. (ȋ)
pog. delati, postavljati kaj, navadno iz lesa: pri sosedovih cimprajo / v prostem času rad kaj cimpra sestavlja, zbija; pren., ekspr. to nalogo cimpram že ves mesec
dolóčati -am nedov. (ọ́)
1. ukazovati, predpisovati, kako naj bo: društvena pravila tako določajo; to določa ustava, zakon / predpis določa delovno obveznost; določati davčno osnovo; prejemki se določajo po pravilniku / prodajna služba določa dobavne roke
// izbirati, namenjati za kaj: kandidate določa komisija; določati igralce za reprezentanco
2. na podlagi znakov, podatkov postavljati kaj v kako skupino, okvir: določati pasmo živali; določati krvne skupine / določati strani neba
egocentrízem -zma m (ī)
težnja postavljati sebe za središče vsega dogajanja: varovati se vsakega egocentrizma; solipsizem in egocentrizem / egocentrizem otrok egocentričnost
gízdati se -am se nedov. (ī ȋ)
star. bahati se, postavljati se, ponašati se: mladi lepotci so se gizdali z rožnatimi kravatami
hŕšiti se -im se nedov. (ŕ r̄)
nar. štajersko bahati se, postavljati se: nikar se ne hrši
izpostávljati -am nedov. (á)
1. delati, da kaj na kaj deluje, učinkuje: izpostavljati telo soncu, zraku; ne izpostavljajte otroka hitrim temperaturnim spremembam / ekspr. izpostavljati se sovražnikovim kroglam
// delati, da je kdo v neprijetnem, nevarnem položaju: izpostavljati slabe učence posmehu; izpostavljati se (smrtni) nevarnosti; ni dobro, da se izpostavljaš
2. postavljati koga na samoten, nezavarovan kraj, z namenom rešiti se skrbi zanj: izpostavljati bolne otroke in starčke; pren., ekspr. javno izpostavljati svoje neznanje
● knjiž. ta kip so izpostavljali le ob redkih priložnostih razstavljali
izprsávati se -am se nedov. (ȃ)
1. bočiti prsi: poveljnik se je izprsaval, da bi bil videti večji
2. ekspr. bahati se, postavljati se: zmeraj se izprsava
kolíčiti -im nedov. (í ȋ)
postavljati, zasajati kole, količke v zemljo
a) za zaznamovanje na zemljišču: količil je jame v sadovnjaku; količiti parcele za nove zgradbe
b) za oporo zlasti vinski trti, sadnemu drevju: saditi in količiti drevesca
kolíti -ím in kólim nedov. (ī í, ọ́)
postavljati, zasajati kole, količke v zemljo za oporo zlasti vinski trti, sadnemu drevju; količiti: obrezovati, kopati in koliti
kontrastírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž.
1. biti v kontrastu: črna obleka bo lepo kontrastirala z njeno poltjo / barve živahno kontrastirajo / orkester ritmično kontrastira rogu
2. dajati, postavljati v kontrast: v drami je dobro kontrastiral dvoje družbenih svetov: fevdalno gospodo in kmečke podložnike / pisatelj kontrastira zdravega junaka z bolnim dekletom
košátiti se -im se nedov. (á ȃ) ekspr.
1. postavljati se, ponašati se: pijanci so se prepirali in košatili; košatil se je pred njo; košati se kakor petelin / košatil se je s svojimi uspehi bahal / v soncu so se košatila pšenična polja
2. oblastno, prevzetno se vesti, ravnati: v naši hiši se ne bo košatila; pren. pri hiši se je košatil napuh
3. knjiž. biti košat, bujno razraščen: krošnja se košati / ob cesti se košati drevje
menjávati -am nedov. (ȃ)
1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: menjavati koruzo za sol / menjavati dolarje, funte za evre dajati ali dobivati dolarje, funte za enakovredno, ustrezno vsoto evrov
2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: medtem ko je menjaval žarnico, je zaslišal kričanje / pogosto menjavati perilo, srajce preoblačiti se; menjavati seme uporabljati za setev seme druge, drugačne sorte
// delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je menjaval igralce; straže so se menjavale vsaki dve uri / gostje v tem hotelu se pogosto menjavajo določeni gostje so v njem le malo časa
3. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega: menjavati skrivališče / menjavati hotele, prostore / pogosto je menjavala ljubimce
4. delati, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino: menjavati navade, stališča; menjavati vrstni red; podoba tega naselja se hitro menjava / svoje prepričanje menjava kakor srajce večkrat, pogosto ga menja
● od jeze menjava barve bledi in rdi hkrati
♦ med. menjavati glas spreminjati glas iz deškega v moškega v dobi pubertete; mutirati
menjeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega; menjavati: menjevati koruzo za sol / s prijateljem si menjujeta znamke
2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je prej bilo drugo iste vrste: žena ravnokar menjuje zavese
// delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: ta trener premalo menjuje igralce; v slabem podjetju se delavci pogosto menjujejo
3. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega: menjevati bivališče / rad menjuje hotele / kar naprej menjuje službe
4. delati, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino: menjevati pravopis; položaj na bojišču se pogosto menjuje
militarizírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. uveljavljati militarizem: reakcija hoče državo militarizirati
// podrejati vojaškim potrebam, vojaškim interesom: militarizirati vzgojo / militarizirati železničarje
2. postavljati, nameščati vojaštvo in vojaške naprave na kako ozemlje: militarizirati obmejni pas
montírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. pritrjevati, dajati stroj, sestavni del dokončno na določeno mesto; nameščati, postavljati: montirati kliše, pralni stroj; montiral je nov plašč na kolo; montirati luč na strop / montirati elektriko inštalirati
2. delati napravo iz prej pripravljenih delov, sestavljati: v tovarni so začeli montirati prve serije avtomobilov / montirati stanovanjski blok / montirati sliko; pren., ekspr. spretno je znal montirati dialog
3. film. načrtno povezovati, urejevati posnetke v film: montirati prizore iz filma
nasájati -am nedov. (á)
1. spravljati, pritrjevati orodje na ročaj: nasajati sekiro, vile
// nameščati vrata, okno na tečaje: nasajati vrata / pomagal mu je dvigniti voz in nasajati kolo
2. postavljati sadike v zemljo, kjer bodo rastle: nasajati sadno drevje, vinsko trto / nasajali so nove vinograde
3. ekspr. nabadati, natikati: nasajati meso na vilice
// dajati, nameščati: mati je nasajala otroku kapo na glavo
● ekspr. žena mu je nasajala roge imela je spolne odnose z drugimi moškimi
4. agr. dajati valiti: nasajati jajca kokošim / nasajati kokoš na gnezdo
5. etn. zlagati snope v nasad: snope so nasajali po vsem podu
naslánjati -am nedov. (ā)
dajati, postavljati kaj v poševen, nagnjen položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: naslanjati deske na steno / ne naslanjajte koles na zid / naslanjati obraz med dlani, na dlani, v dlani; naslanjati brado, komolce na mizo; pren. mesto naslanja svoj razvoj na staro prometno osnovo
obzidávati -am nedov. (ȃ)
1. postavljati, delati zid okrog česa: zemljišče zdaj obzidavajo
2. oblagati z gradbenim materialom, navadno na notranji strani: obzidavati jamo, jašek
odnášati -am nedov. (ȃ)
1. z nošenjem spravljati z določenega mesta: odnašati prtljago; odnašati kamenje z njive / skrivaj odnašati denar v tujino / evfem. ugotoviti, kdo odnaša blago iz skladišča krade
2. z delovanjem odstranjevati: hudournik odnaša jezove; voda odnaša breg; veter odnaša listje z vrta
// z delovanjem povzročati, da se kaj oddaljuje: vodni tok ga je odnašal od brega / brezoseb. opazili so, da odnaša čoln na odprto morje
3. dvigati zadnji del zlasti voza in ga postavljati stran od prejšnjega mesta: na ovinkih je bilo treba voz odnašati
4. nar. dolenjsko pomagati nositi: ponudil se je, da mu bo v hrib odnašal; odnašal ji je jerbas
ograjeváti -újem nedov. (á ȗ)
delati, postavljati ograjo okrog česa: ograjevati dvorišče; vrtove navadno ograjujejo / zaliv ograjujejo visoki hribi obdajajo, obkrožajo; pročelje stare palače na eni strani ograjuje trg
opírati1 -am nedov. (ī ȋ) navadno v zvezi z na
1. dajati, postavljati kaj v tak položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: sedel je v kotu in opiral brado na kljuko palice; opirati komolce na mizo
// delati, da kdo je, ostane v pokončnem položaju; podpirati: ranjenca sta opirala dva borca; opiral ga je z levico / na strmini so morali opirati voz
2. imeti, uporabljati kaj za osnovo, izhodišče: svojo prošnjo opiram na naslednje; opirati trditev na že znana dejstva; opirati se na znanstvena spoznanja / sodba se opira na izpovedi prič
paradírati -am nedov. (ȋ)
1. hoditi v paradi: skupina vojakov je paradirala mimo tribune; paradirali so tudi gasilci
// ekspr. hoditi, sprehajati se: vsako popoldne paradira po ulici; večkrat paradira pod njenim oknom
2. ekspr. postavljati se, ponašati se: še vedno paradira z uro in verižico / paradirati z demokratskimi frazami
podstávljati -am nedov., stil. podstavljájte; stil. podstavljála (á)
postavljati, dajati pod kaj
a) zaradi prestrezanja, zadrževanja česa: podstavljati lonec; podstavljal je roko, da drobtine ne bi padale na tla / podstavljati mora posodo, ker pipa pušča
b) z določenim namenom sploh: z deščico je podstavljal mizo; pod hrbet si je podstavljal blazine
● ekspr. podstavljati komu noge spotikati ga; ovirati ga pri delu, pri njegovih prizadevanjih
poklekováti -újem nedov. (á ȗ)
1. postavljati telo v položaj, ko se upognjena kolena dotikajo tal, podlage: poklekovati in vstajati
// v krščanskem okolju upogibati nogo v kolenu v znamenje spoštovanja: ko so šli mimo oltarja, so poklekovali
● ekspr. Slovencem ni treba poklekovati pred številčno večjimi narodi se ni treba poniževati pred njimi; jih ni treba zelo občudovati
2. ekspr. uklanjati se, vdajati se: pred nikomer ni poklekoval, ampak je ostal zvest svojim načelom
postávljanje -a s (á)
glagolnik od postavljati:
a) fantje so se veselili postavljanja mlajev / postavljanje ovir na stadionu; postavljanje spomenika na pripravljeni prostor jim je delalo težave / postavljanje mejnikov / postavljanje ločil mu je delalo preglavice / postavljanje kegljev / postavljanje učencev v vrsto je bilo precej zamudno / postavljanje straž, zased
b) pomaga mu pri postavljanju hiše; posebej je usposobljen za postavljanje mostov
c) postavljanje delavcev na vodilna mesta / postavljanje predlogov, vprašanj
č) zaželeno je postavljanje domačih dramskih del / postavljanje izpitnih rokov / njegovo postavljanje z bogastvom ji je bilo zoprno
postulírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž.
1. zahtevati: postulirali so drugačne predpise
2. postavljati za izhodišče, predpostavljati: dokazuje, kar je prej samo postuliral
prislánjati -am nedov. (ā)
dajati, postavljati kaj v poševen, nagnjen položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: prislanjati kolo na ograjo, ob ograjo; mokre škornje je prislanjal k peči
// dajati kaj v tak položaj, da se (z enim delom) dotika česa: glavo mu prislanja k prsim; ekspr. sonce se je prislanjalo na zgornji rob hribov / ekspr. nizke bajte so se prislanjale k visokim hišam so stale ob njih
● ekspr. spet prislanja uho na vrata prisluškuje
pristávljati -am nedov. (á)
1. postavljati zraven česa: pristavljati stole k mizi / ko je pristavljal lestev k polici, je padel prislanjal
♦ teh. noža ne smemo pristavljati pravokotno k obdelovancu
2. dajati zlasti posodo na določeno mesto z namenom, da se kaj kuha, greje: kuharica pristavlja lonce / pristavljati za kosilo začeti kuhati kosilo
3. dodatno, zraven pripovedovati: vse je bilo, kot bom povedal, ničesar ne bom pristavljal / fantje pristavljajo svoje opazke; navadno je pristavljal, da ga takrat ni bilo tam / dov. pristavljam, da o tem nič ne vem
● ekspr. dojenčka redno pristavlja k prsim doji; ekspr. tudi on rad pristavlja svoj lonček pri čem tudi zase išče korist; se pridružuje čemu, kar je v danem položaju najbolj koristno
pŕsiti se -im se nedov. (r̄ ȓ)
1. bočiti prsi: ponosno se prsiti; prsil se je, da bi bil videti večji
2. ekspr. bahati se, postavljati se: prsiti se pred prijatelji; po tistem uspehu se je kar naprej prsil
● ekspr. mene poglej! Tako je treba delati, se je prsil samozavestno, bahavo govoril
razstávljati -am nedov. (á)
1. dajati, postavljati na ogled: razstavljati kipe, slike; razstavljati izdelke na velesejmih / samostojno, skupinsko razstavljati; razstavlja v likovnem salonu
♦ um. razstavljati lepljenke, malo plastiko
2. dajati kaj na sestavne dele: razstavljati stroj; to pohištvo je mogoče poljubno sestavljati in razstavljati; pokazal mu je, kako se razstavlja puška / razstavljati vlake
sòpostávljati -am nedov. (ȍ-á)
postavljati kaj poleg česa drugega tako, da se kažejo medsebojne podobnosti in razlike: sopostavljati besede, principe; sopostavljati en literarni lik z drugim
sráčiti se -im se nedov. (á ȃ) nar.
1. postavljati se, bahati se: revše se nekaj srači; ženske so se sračile
2. dreti se: šoja se srači v bukovju / otrok se že ves dan srači
sŕšiti -im nedov. (ŕ r̄)
postavljati v tak položaj, kot so bodice pri ježu: mačka srši dlako; na golih rokah so se mu sršile dlačice / sršiti obrvi mrščiti
● ekspr. drevje se je sršilo v ivju je bilo pokrito z ivjem
stávkati -am nedov. (ȃ)
1. prenehati delo za določen čas zaradi ekonomskih, političnih zahtev: delavci so začeli stavkati; stavkati za povišanje mezd
● ekspr. vsi so pili, samo on je stavkal ni hotel piti
2. nar. postavljati snope pokonci v skupine navadno po deset snopov: žeti in stavkati / stavkati snope
ščetíniti -im nedov. (í ȋ)
postavljati v položaj, kot so bodice pri ježu: pes ščetini dlako in laja; sokol je ščetinil perje okoli vratu / ekspr. gubančil je čelo in ščetinil brke mrščil
● ekspr. od jeze so se mu ščetinili brki zelo se je jezil; ekspr. nad čelom so se mu ščetinili lasje je imel zelo kratke, pokonci stoječe lase
širokopériti se -im se nedov. (ẹ́ ẹ̑)
star. bahati se, postavljati se: rad se je širokoperil pred njo
širokorítiti se -im se nedov. (í ȋ)
slabš. bahati se, postavljati se: kako se širokoriti / širokorititi se na podarjenem posestvu
škátlati1 -am nedov. (ȃ)
knjiž., slabš. postavljati, razvrščati v določene skupine ne glede na naravno celoto, različnost: čemu bi svet nenehoma rezali, sortirali, škatlali
upírati -am nedov. (ī ȋ)
1. postavljati kaj tako, da pri delovanju kake sile ostane na določenem mestu, v določenem položaju: upirati podpore v tla in strop / sedel je in upiral komolce v kolena; upirati roke v boke
// imeti v takem položaju, da močno pritiska na kaj: upiral je veslo v pomol, da čoln ne bi butnil obenj / upiral je nogo v vrata in jih skušal odriniti
2. usmerjati, namerjati: upirati revolver v koga / upirati komu luč v obraz svetiti mu
● ekspr. upiral je svoje oči, poglede vanj gledal ga je; publ. vse oči se upirajo na Bližnji vzhod vsi se zanimajo za dogajanje na Bližnjem vzhodu; publ. okupirane dežele so upirale oči k zaveznikom pričakovale pomoči od njih
ustópati se -am se nedov. (ọ̄)
postavljati se z nekoliko razkoračenimi nogami, da ima telo večjo stabilnost: na široko se je ustopal na prag / ustopali so se predenj in mu čestitali
vážiti se -im se nedov. (ā ȃ)
pog. bahati se, postavljati se: zakaj se vedno važiš pred njim; važiti se s čim / nikar mu ne verjemi, saj se samo važi
velíčiti se -im se nedov. (í ȋ)
knjiž. bahati se, postavljati se: veličiti se pred prijatelji
vrstíti -ím nedov. (ī í)
1. knjiž. postavljati v vrsto: vrstiti snope; vojaki se že vrstijo / vrstiti rože na grob saditi jih v vrsto
2. zastar. delati, da je kaj v določenem zaporedju; razvrščati: vrstiti kaj po abecednem redu / režiser je vrstil točko za točko
3. knjiž., v zvezi z med uvrščati: teh hiš ni mogoče vrstiti med kmečke hiše; vrstiti se med največje umetnike
● zastar. h glavni osebi je vrstil še druge ob glavni osebi je prikazoval; zastar. majoliko so vrstili iz rok v roke podajali so jo drug drugemu
vzpostávljati -am nedov. (á)
1. delati, prizadevati si, da začenja obstajati kako zaželeno stanje, dejstvo: vzpostavljati red v državi / vzpostavljati gospodarske stike z drugo državo; vzpostavljati prometne, telefonske zveze / vzpostavljati novo oblast
// knjiž. uresničevati, uveljavljati: ta dejstva vzpostavljajo drugačno razmerje / umetnost vzpostavljajo estetski odnosi
2. knjiž. postavljati, sestavljati: vzpostavljati komisije / vzpostavljati vojaška oporišča
3. knjiž. obnavljati, znova ustvarjati: vzpostavljati prvotno stanje; vzpostavljati pretrgane zveze
zakoličeváti -újem nedov. (á ȗ)
postavljati, zasajati kole, količke v zemljo
a) za zaznamovanje na zemljišču: zakoličevati daljnovod, gradbeno parcelo
b) za oporo zlasti vinski trti, sadnemu drevju: zakoličevati sadike
● publ. zakoličevati nadaljnji razvoj določati njegovo smer, potek
zamenjávati -am nedov. (ȃ)
1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjavati pridelke za blago / zamenjavati plošče, razglednice / zamenjavati evre v dolarje dajati evre za enakovredno, ustrezno vsoto dolarjev
2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjavati varovalko / redno zamenjavati posteljnino / v besedilu zamenjavati prevzete besede z domačimi; zamenjavati obrabljene dele z novimi nadomeščati
// delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: zamenjavati igralce med igro; zamenjavati vojake na položajih
3. prihajati pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: dogovorili so se, kdo bo koga zamenjaval pri sekanju / stražarji se zamenjujejo vsaki dve uri / zamenjavati koga med dopustom nadomeščati
4. delati, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: teh besed ne moremo poljubno zamenjavati / po dva in dva sta zamenjavala svoje mesto v vrsti
5. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: zamenjavati bivališče, skrivališče
6. imeti koga za drugega, kot je v resnici: zamenjavajo ga z nekom drugim / zamenjavati strupene in užitne gobe
● glasove c s z zamenjava s č š ž izgovarja kot č š ž
zamenjeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjevati hrano za obutev / s prijateljem si zamenjujeta knjige, znamke
2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjevati elastiko
// delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: med igro trener zamenjuje igralce
3. prihajati pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: kdo te zamenjuje pri stroju / zamenjuje delavca, ki je na dopustu nadomešča
4. delati, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: strani enačbe lahko poljubno zamenjujemo
5. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: zamenjevati skrivališča / zamenjevati hotele
6. imeti koga za drugega, kot je v resnici: sestri sta si podobni, da ju ljudje zamenjujejo; to žensko zmeraj zamenjujem z neko igralko / svobodo zamenjuje z anarhijo
zapostávljati -am nedov., stil. zapostavljájte; stil. zapostavljála (á)
1. dajati, priznavati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi: pri vsaki priložnosti so ga zapostavljali; zapostavljati otroke; po nepotrebnem se zapostavlja / zapostavljati kmetijstvo na račun industrije; zapostavljati duhovno življenje
2. knjiž. postavljati za kaj: zapostavljati levo nogo za desno / priimek se navadno zapostavlja za ime
zasnávljati -am nedov. (á)
1. sestavljati, ustvarjati kaj, navadno v začetni, nedokončni obliki: zasnavljati načrte / zasnavljati nove trgovske, znanstvene vezi
2. delati, izdelovati osnovni, temeljni načrt za kaj, osnutek česa: zasnavljati novo zgradbo
3. publ. postavljati, utemeljevati: avtor v svojem delu zasnavlja svojevrstno teorijo
zoperstávljati -am [zopərstau̯ljati] nedov. (á)
knjiž. postavljati kaj proti čemu drugemu: zoperstavljati dobro in zlo; enim trditvam zoperstavljati druge
Število zadetkov: 124