povŕšen -šna -o prid. (ȓ) - 1. ki opravlja svoje delo, naloge nepopolno: površen učenec; postal je površen; preveč je površna / pri delu je površen
// narejen, opravljen nepopolno, nenatančno: pregled je bil zelo površen; površno delo, učenje / površno dihanje - 2. ki ne upošteva, zajema vsega, tudi podrobnosti: površen prikaz stanja v podjetju; ta analiza, preiskava je samo površna / že površen opazovalec lahko to ugotovi
- 3. ki ni sposoben močno občutiti, doživeti: on je zelo globok človek, žena pa površna / površno doživljanje
// ki ne izraža, kaže globlje čustvene prizadetosti, doživetosti: imeti površen odnos do človeka, umetnosti / rad daje površne sodbe o ljudeh - 4. knjiž. ki je, se nahaja na vrhu, na površini: površni deli listov; dobil je več površnih ran
povŕšno prisl.: površno sklepati, soditi o čem; površno narejen izdelek; knjigo je prebral zelo površno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
polovíčarski -a -o prid. (ȋ) nav. slabš. - 1. ki načrtov, načel (rad) ne izpeljuje, uresničuje v celoti, do konca: polovičarski človek; postal je nedosleden, omahljiv, polovičarski
- 2. ki dela, naloge (rad) opravlja površno, slabo: pri tako pomembnem delu ne smemo biti polovičarski / polovičarsko delo, popravilo površno, slabo
- 3. s katerim se doseže samo del določenega namena: polovičarski ukrep; polovičarska rešitev
polovíčarsko prisl.: polovičarsko izpolnjevati dolžnosti; kritizirati polovičarsko obravnavanje problema
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
prisvojíti se -ím si dov., prisvójil si (ī í) - 1. narediti kaj za svoje, zlasti neupravičeno: protizakonito si prisvojiti posestvo; s poneverjanjem si je prisvojil večjo vsoto / prisvojiti si oblast / človek si je prisvojil veliko naravnih bogastev
- 2. knjiž. sprejeti kaj tujega in narediti za svoje: tega spoznanja si ni mogel prisvojiti; površno si prisvojiti filozofske ideje / prisvojiti si nove navade, spretnosti pridobiti
- 3. knjiž. naučiti se, priučiti se: prisvojiti si nove besede, pravilno izreko; prisvojiti si tuj jezik / besedilo dobro razumeti in si ga prisvojiti spoznati
prisvojíti zastar. prisoditi, pripisati: niso se mogli odločiti, komu naj prisvojijo zmago
● zastar. knezu je prisvojil veliko novih ozemelj osvojil, pridobil
prisvojèn -êna -o: površno prisvojene ideje; nezakonito prisvojena lastnina; prisvojeno znanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
napól in na pól [ou̯] prisl. (ọ̑) - 1. izraža približno polovično mero: napol prazen voz; napol volnena obleka; voz je napol pod streho / napol izpraznjen kozarec; napol odprte oči / govoriti napol za šalo, napol zares
- 2. izraža ne polno mero, stopnjo: napol avtomatična puška; napol se vzdigniti
- 3. nav. ekspr. izraža precejšnje
- a) oddaljevanje od polne mere: napol kuhan, pismen, zrel; vrnil se je napol živ / samo napol me poslušaš
- b) približevanje polni meri: napol divji, nag, slep; napol fevdalne razmere; napol prazen vlak; prodati napol zastonj / morala ga je napol nesti
● pog., ekspr. vse naredi samo napol ne dokonča, opravi površno; pog. samo napol ga poznam ne dobro, nekoliko; ekspr. bil je napol mrtev od strahu zelo se je bal; neskl. pril.: saj je še napol otrok; napol spanje; napol tema; prim. pol prisl.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
kŕmiti1 -im nedov., tudi krmíte; tudi krmíla (ŕ) - 1. dajati živali krmo: krmiti golobe, kokoši, prašiče; krmiti s senom, z zrnjem; dobro krmiti živino
// nizko hraniti: kako vas krmijo v menzi; krmi se samo s fižolom / ves dan so krmili želodce; pren. otroke je krmil s puhlo in površno literaturo - 2. redko dajati jesti, zlasti živali, živalim: voloma je krmil samo deteljo
kŕmljen -a -o: konj je dobro krmljen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nategníti in natégniti -em dov. (ī ẹ́) - 1. z vlečenjem povzročiti
- a) da doseže kaj večjo, največjo dolžino: nategniti jermen, vrv; močno nategniti struno napeti
// nategniti elastiko / voznik je nategnil vajeti / nategniti kapo čez ušesa; nategnila je krilo čez kolena potegnila
// ekspr. nategnil je korak, da bi pravočasno prišel začel je delati daljše korake - b) nav. ekspr. da postane kaj bolj ravno, gladko, brez gub; poravnati, zravnati: skušal je nategniti rokav / nategniti pregrinjalo na postelji
// ekspr. obleči, navadno malomarno, površno: nategnil je suknjič in odšel / v naglici je nategnila nase krilo
- 2. pog. povzročiti, da traja kaj dalj časa; podaljšati, potegniti: delovnik so nam nategnili še za dve uri / še pet minut bom nategnil predavanje
- 3. žarg. nalagati, prevarati: že spet ga je nategnil; nikar ne dovoli, da bi te nategnil
- 4. star. navzeti se, zlasti barve, vonja: vino po pretakanju rado nategne / slivovka nategne barvo vina
● ekspr. nategniti harmoniko zaigrati na harmoniko; ekspr. nategniti otroku ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj; ekspr. nategnil je ušesa, da bi slišal prisluhnil; ekspr. uzde, vajeti mu bo treba nategniti biti bolj strog, zahteven do njega
nategníti se in natégniti se ekspr. razvleči se, raztegniti se: odeja se je že nategnila / to krilo se rado nategne
natégnjen -a -o: nategnjena odeja; nategnjene vajeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
knjíga -e ž (í) - 1. večje število trdno sešitih tiskanih listov: knjiga ima tristo strani; odpreti, zapreti knjigo; listati po knjigi; debela, drobna, tanka knjiga; velik format knjige; hrbet, platnice knjige; obsežna zbirka knjig / broširana, kartonirana, v usnje vezana knjiga; žepna knjiga manjša, cenena broširana knjiga
// omara za knjige
// delo, stvaritev v taki obliki: brati, napisati zanimivo knjigo; dobra knjiga; leposlovna, strokovna, znanstvena knjiga; poučna, zabavna knjiga; knjiga nabožne vsebine; knjiga o umetnosti / knjiga obravnava aktualne politične dogodke / podaril mu je knjigo pravljic / kuharska knjiga z navodili za kuhanje, serviranje jedi; šolske knjige učbeniki; pren., knjiž. učiti se iz knjige narave, življenja - 2. navadno s prilastkom kot knjiga trdno sešiti listi za uradne zapise: ta knjiga je že popisana / voditi knjige / blagajniška knjiga knjiga ali kartoteka, v katero se vpisujejo vplačila in izplačila; blagovna knjiga v katero se vpisuje sprejemanje in izdajanje blaga; dolgovna knjiga dolžnikov; dopisna knjiga zvezek, knjiga za interna obvestila, sporočila; inventarna knjiga s seznamom inventariziranih predmetov; matična knjiga
// tako sešiti listi za zapisovanje, vpisovanje: vpisati se v knjigo / pritožna knjiga; spominska knjiga; žalna knjiga v kateri se s podpisom izrazi sožalje ob smrti najvišjih državnikov tujih držav - 3. večja enota obsežnejšega literarnega besedila: tretje poglavje druge knjige / roman v treh knjigah
● ekspr. te knjige so vogelni kamen v naši kulturi so zelo pomembne; pog. knjiga gre v denar proda se dosti izvodov knjige; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla; dijak sploh ni odprl knjige se ni učil, bral; ekspr. požirati knjige hitro, površno brati; veliko brati; ekspr. zmeraj bulji v knjige veliko bere, študira; pog., ekspr. kar naprej čepi pri knjigah bere, študira; on ji je neprebrana knjiga ne pozna njegovih lastnosti; knjiž. ta človek je odprta knjiga očitno kaže svoja čustva, namene; ekspr. to je knjiga vseh knjig zelo dobra
♦ adm. dostavna knjiga v kateri naslovnik s podpisom potrdi prejem pošiljke; film. snemalna knjiga dramsko besedilo, opremljeno z umetniškimi in tehničnimi napotki za snemanje na filmski, magnetoskopski trak; fin. glavna knjiga knjiga ali kartoteka, sestavljena iz sintetičnih kontov; temeljna poslovna knjiga za kronološko evidenco poslovnih dogodkov; jur. zemljiška knjiga s podatki o pravnih razmerjih zemljišča; navt. mednarodna signalna knjiga s šiframi za sporazumevanje z ladjami in pristanišči vseh narodov, držav; mednarodni signalni kodeks; polit. bela knjiga zbirka mednarodnih diplomatskih dokumentov, ki jih kaka država objavi o državi, s katero je v sporu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
lévi -a -o prid. (ẹ́) - 1. ki je na isti strani telesa kot srce: leva noga, rama, roka; z levo stranjo telesa se je naslonil na zid; poškodovati si levo oko / levi čevelj za na levo nogo
// ki je v odnosu do človeka na taki strani: avto se je prevrnil na levi bok; leva stran ceste; levo zadnje kolo se je snelo / levi breg reke gledano v smeri toka; levo krilo vojske, moštva gledano v smeri napada - 2. politično progresiven, napreden: poslanci leve opozicije; leva študentska organizacija / leve skupine v gibanju; levo krilo stranke
● nar. levi otroci otroci, ki jih ima poročen moški z žensko, s katero ni v zakonski zvezi, nezakonski otroci; ekspr. gleda kot levi razbojnik (na križu) grdo, hudobno; ekspr. danes je menda z levo nogo vstal ves dan je slabo razpoložen; leva roka star. kmetija leži na levo roko od ceste na levi strani; pog. ne gre tako lahko, čeprav sem mislil, da bom to naredil z levo roko z lahkoto, brez težav; pog. ne gre z levo roko obsojati njihovo ravnanje brez premisleka; pog. delo opravlja z levo roko ne temeljito, površno; star. zakon na levo roko zakon med osebo zlasti iz vladarske družine in osebo bistveno neenakega socialnega izvora; morganatični zakon; nar. leva žena ženska, ki ima spolno razmerje s poročenim moškim
♦ grad. leva vrata vrata, ki se odpirajo v levo; mat. leva stran enačbe stran, ki je na levi strani enačaja; navt. levi bok ladje gledano od krme proti premcu; obrt. levi (zidan) štedilnik štedilnik, pri katerem se vratca odpirajo v levo; leva petlja prvina (pri pletenju), ki ima na narobni strani obliko desne petlje; polit. italijanski levi center; strojn. levi navoj navoj, pri katerem se vijak pomika naprej, če se vrti v nasprotni smeri kot urni kazalec; šport. levi krilec igralec, ki povezuje obrambo in napad na levi strani, zlasti pri nogometu; levo krilo igralec, ki igra na levi strani napadalne vrste, zlasti pri nogometu
lévo prisl.: prehitevati levo; levo usmerjen časopis, politik; levo in desno od ceste ležijo njive; sedela je levo od njega; informacije dobite v sobi št. 15 levo
● nav. iron. deliti nauke levo in desno vsem ljudem; zamahoval je s palico levo in desno na vse strani; prim. leva1
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
oplazíti in opláziti -im, in opláziti -im dov. (ī á ȃ; á ȃ) - 1. premikajoč se od strani se dotakniti: padajoča smreka je oplazila sosednje drevje; po obrazu ga je oplazila veja; pri preskoku je oplazil oviro / roka je drsala po zidu in oplazila vrata; pren. civilizacija jih je le površno oplazila
// nav. ekspr. zadeti, trčiti ob kaj pod zelo majhnim kotom: tovornjak je oplazil avtomobil; avtobusa sta se oplazila po vsej dolžini - 2. raniti, poškodovati z zadetkom od strani: krogla mu je oplazila roko / strel ga je oplazil po čelu / ne vstajaj, da te ne oplazi granata
// nav. ekspr. nekoliko poškodovati: večkrat jih je oplazila strela / rože je oplazila prva slana / spet ga je oplazila kap - 3. ekspr., navadno v zvezi oplaziti z očmi, s pogledom na hitro pogledati: očitajoče ga je oplazila z očmi; oplazila ga je s hladnim pogledom / njegove oči mimogrede oplazijo goste
- 4. ekspr. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: oplaziti z bičem; iztrgal mu je dežnik in ga z njim pošteno oplazil; pren. kritik ga je z nekaj stavki dobro oplazil
- 5. ekspr. premikajoč se za krajši čas pojaviti se, nastopiti na površini: svetloba žarometa oplazi hišo / sence oblakov so oplazile njive
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
ošíniti -em dov. (í ȋ) - 1. na hitro pogledati: posmehljivo ga je ošinila in odšla / z očmi ga je ošinila skrivaj, od strani; ošinil jo je z jeznim, ostrim pogledom
- 2. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom; ošvrkniti: ošiniti konja z bičem; ošinila jo je z metlo
● ekspr. vrstice je le ošinil na hitro, površno prebral; knjiž. obstala je, kakor bi jo strela ošinila oplazila, zadela
ošínjen -a -o: bil je ošinjen od strele
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
požírati -am nedov. (ī ȋ) - 1. spravljati iz ust v požiralnik, želodec: požirati hrano, tekočino; meso je požiral kar neprežvečeno; vročo pijačo je počasi požirala; gristi in požirati / ekspr. požirati prah vdihavati zrak, poln prahu
- 2. biti tak, da lahko kaj prehaja skozi: cev, kanal več ne požira; požiralnik sproti požira vodo / ekspr. ozka cesta je težko požirala toliko vozil
// ekspr. sprejemati vase za obdelovanje, navadno hitro, v veliki količini: mlatilnica je požirala snop za snopom; žaga noč in dan požira les žaga
// ekspr. sprejemati vase sploh, navadno v veliki količini: visoka stavba je požirala ljudi; brezno je požiralo enega za drugim eden za drugim so padali, se spuščali, izginjali v prepad
// mesto je požiralo kmečko delovno silo; pren. trg proizvodnje ne požira - 3. ekspr. ne izrekati, molčati: besede, ki so mu prihajale v razburjenju, je rajši požiral
// ne odzivati se na kaj, zlasti z besedami: požirati očitke, žalitve; požirati sramoto / požirati krivico
// obvladovati, zadrževati: požirati jezo, slabo voljo / požirati solze - 4. ekspr. pri svojem delovanju porabljati velike količine česa: motor je požiral bencin, elektriko / ogrevanje prostorov z električnimi pečmi je energijo kar požiralo / ta dejavnost požira veliko denarja
// zmanjševati količino česa: bolezen mu je požirala prihranke / šport ji požira ves prosti čas / organizacijsko delo ga je požiralo zelo zaposlovalo
// hrup z ulice je požiral njegove besede jih delal manj slišne
// uničevati: plamen požira gospodarsko poslopje / vojne so požirale gozdove, ljudi / trnje požira njive
● artist požira meč, nož med nastopom si navidezno potiska v grlo rezilo meča, noža; pog. avto je požiral kilometre zelo hitro se premikal, vozil; ekspr. megla je požirala gozdove nad mestom jih zagrinjala, zakrivala; ekspr. učenci kar požirajo učiteljeve besede z velikim zanimanjem poslušajo, kar pripoveduje; ekspr. požirati knjige hitro, površno brati; veliko brati; ekspr. požirati sline ob pogledu na jedi zelo si jih želeti; ekspr. delal je dolge korake in hitro požiral strmino se hitro vzpenjal; ekspr. končne zloge požira jih ne izgovarja; ekspr. požirati koga s pogledi poželjivo ogledovati
požiráje: prisegali so, težko požiraje slino
požirajóč -a -e: vse požirajoči plamen, vrtinec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
rôka -e in -é ž, tož. ed. in mn. v prislovni predložni zvezi tudi róko róke (ó) - 1. okončina človeka, ki se uporablja za prijemanje, delo: dvigniti, skrčiti roko; iztegovati roke proti materi; prekrižati roke na prsih; zlomiti si obe roki; dolge, mišičaste roke; roka v komolcu, zapestju; čez roko obešena torbica; roke in noge / peljati dekle pod roko spremljati, voditi jo, držeč svojo roko pod njeno, navadno v višini komolca; desna, leva roka; braniti se z golimi rokami brez pripomočkov; človek s suho roko; imeti umetno roko protezo, ki nadomešča to okončino; glasovati z dviganjem rok / kot poziv oborožene osebe k neupiranju, vdaji roke kvišku / klesati roko / roka opice
// del te okončine od zapestja do konca prstov: držati, imeti roke v žepu; stisniti roko v pest; pred jedjo si umiti roke; zebe me v roke; držati se za roke; mehke, negovane, tople roke; hrbet roke / na roki nosi prstan na prstu, navadno prstancu; jesti z rokami z rokami prijemati jed in jo dajati v usta; risati s prosto roko / pri pozdravu dati, stisniti, stresti komu roko; seči komu v roko / kot podkrepitev trditve, obljube ná roko, da bom držal besedo / z oslabljenim pomenom ponuditi, sprejeti roko sprave spravo
// notranja stran tega dela: imeti raskave, žuljave roke / od presenečenja ji je padlo pismo iz rok; nastaviti dlan in piti iz roke; podajati si kaj iz rok v roke; pljunil je v roke in prijel za lopato; držati, imeti kaj v rokah / ekspr. tak je, da bi iz roke jedel zelo je krotek, ubogljiv
// kot označba na pošiljki v roke XY - 2. nav. ekspr. ta okončina glede na dejanje, delo, ki ga opravlja: prepustiti se rokam bolničarja / pazi se, ker me že srbijo roke ker bi te najraje udaril; dvigniti roko proti komu, nad koga udariti, (pre)tepsti ga; nisem še položil roke nanj nisem ga še udaril; umreti od sovražne roke / denar mu gre nerad iz rok skop je; delo mu gre od rok hitro dela; gledati komu pod roke nezaupljivo nadzorovati koga pri kakem delu, opravku; to sem prislužil z rokami s fizičnim delom
// nav. ed., s prilastkom ta okončina glede na način opravljanja dejanja: imeti lahko, mirno, zanesljivo roko; voditi vse niti dogajanja z izkušeno, spretno roko / ta pa ima roko je zelo spreten; radi jo imajo zaradi njenih pridnih, spretnih rok zaradi pridnosti, spretnosti; narediti na hitro roko nahitro - 3. ekspr., s prilastkom človek, kot ga določa prilastek: potrebovati delavne, pridne roke / pri njih manjka odločna, ženska roka / po tem ozemlju je segala pohlepna tuja roka tujci
- 4. v prislovni rabi, v zvezi na roko, na roke izraža, da se delo opravlja z rokami ali z določenim orodjem, ki se drži v rokah, ne pa s strojem: delati čevlje na roko; okopavati, žeti na roke; na roko tkani prti ročno
- 5. ekspr., s predlogom, v zvezi z dati, imeti, vzeti izraža ročno opravljanje določenega dela ali konec, začetek takega opravljanja: cel dan ima kramp, metlo v rokah; rada vzame pletenje v roke / daj že enkrat knjigo iz rok nehaj brati; dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo; umreti s puško v roki v boju
- 6. ekspr., s predlogom, v zvezi z biti, dobiti, imeti izraža, da kdo ima, razpolaga s čim, kar se prime, drži v rokah: zdaj imam vsa potrdila v rokah / te besede so ji izbile orožje iz rok povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti; dobiti dober dokaz v roke
// izraža osebo, ki razpolaga s čim, ima kaj v lasti: posestvo je v drugih, tujih rokah; gostilne so v zasebnih rokah / zemlje ni dal iz rok do smrti je ni prepustil, izročil; hiša prehaja iz rok v roke lastniki se pogosto menjajo; premogovniki so prešli v roke tujega kapitala / pog. blago ima iz druge roke od preprodajalca, prvega uporabnika; novica je iz prve roke iz neposrednega vira - 7. ekspr., s predlogom, v zvezi z biti, imeti, vzeti izraža, da kdo vodi kaj, odloča o čem: izlet ima v rokah tajnik; vzgoja je v njihovih rokah; oblast je v rokah ljudstva / predsednik je sam vzel stvar v roke; vzeti usodo v svoje roke / odločitev je v vaših rokah; zadeva je že v rokah sodišča; imeti škarje in platno v rokah imeti moč, oblast odločati o čem
// v zvezi z določenimi glagoli izraža vpliv, nadzorstvo, oblast koga nad kom ali čim: komaj se je rešil iz njihovih rok; iztrgati oblast iz rok buržoazije; mesto je v rokah partizanov / iztrgati koga iz rok smrti rešiti ga smrti; ne dam se jim v roke ne pustim, da bi me ujeli, da bi o meni odločali; otrok je v dobrih rokah - 8. ekspr., s prilastkom moč koga ali česa, ki se uveljavlja po kom drugem: roka oblasti, pravice, sodišča ga ni dosegla / njegova roka je dolga njegova moč, oblast sega daleč; publ. biti podaljšana roka organizacije pomagati pri uresničevanju njenih namenov, nalog
- 9. ekspr., v zvezi biti, imeti pri roki izraža, da je komu kaj glede na dejanje, pri katerem se uporablja tudi roka, blizu, na primernem mestu: orodje ima urejeno, da je takoj pri roki; nobenega zemljevida ni pri roki / izgovor ima zmeraj pri roki / jest hodi v gostilno, ki je najbolj pri roki
- 10. pog., v zvezi biti od rok izraža, da je komu kaj glede na določeno dejanje daleč, na neprimernem mestu: trgovina je precej od rok
● ekspr. s tem si ne bom mazal rok ne bom storil tega nečastnega, negativnega dejanja; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben; pog. če le more, drži roke v žepu, križem lenari, ne dela; ekspr. držati, imeti roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; že po prvih težavah so mnogi dvignili roke izgubili upanje na uspeh; opustili delo; ekspr. trgovci so si meli roke so bili zadovoljni, veseli; ekspr. poletje podaja roko jeseni prehaja v jesen; ekspr. zadnji čas je, da si podasta roke se pobotata; ekspr. lahko si kar roko podasta oba sta enaka, slaba; knjiž. sodišče je položilo roko na knjigo je prepovedalo razširjanje, prodajo te knjige; pog. položiti roko nase narediti samomor; ekspr. (položi) roko na srce in priznaj bodi odkritosrčen; ekspr. ponuditi komu roko biti pripravljen, želeti komu pomagati; izraziti željo se s kom poročiti; umiti si roke (kot Pilat) ne sprejeti odgovornosti za negativno dejanje, ki ga je kdo storil ne popolnoma prostovoljno; ekspr. izpustiti zmago iz rok ne zmagati kljub ugodnemu položaju; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; pog. biti si na roke, na roko pomagati drug drugemu; biti v prijateljskih, dobrih odnosih; pog. na roke, na roko jim gre dela zanje tako, kot želijo; pomaga jim; pog. denar na roko ali pa nič plačati takoj in v gotovini; ekspr. ukrade, kar mu pride pod roko kar more; ekspr. skozi njegove roke je šlo že dosti učencev poučeval je že dosti učencev; dati komu posestvo v roke prepustiti mu ga v upravljanje; ekspr. padel je policiji v roke policija ga je odkrila, ujela; ekspr. treba bo pljuniti v roke treba bo z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati; ekspr. po dolgem pogajanju sta si udarila v roke sta sklenila dogovor, kupčijo; ekspr. oče ga je vzel v roke ostro opomnil, oštel; ekspr. (vzemi) pamet v roke izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; ekspr. (za)prosil je za njeno roko zasnubil jo je; ekspr. zmeraj so ga na rokah nosili zelo negovali, razvajali; zelo obzirni, pozorni so bili do njega; star. izid bolezni je še v božjih rokah neznan, nejasen; pog. kupiti, prodati pod roko nezakonito, skrivaj; ekspr. to podpišem z obema rokama s tem se v celoti strinjam; žarg., grad. z roko podprt tram z ročico; evfem. nima čistih rok je kriv; črna roka teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte; ekspr. on je njegova desna roka nepogrešljiv, najožji sodelavec; pog. biti dobrih rok radodaren; leva roka star. kmetija leži na levo roko od ceste na levi strani; pog. to bo naredil z levo roko z lahkoto, brez težav; ne temeljito, površno; ekspr. imeti dve levi (roki) biti len, neroden pri delu; publ. v državi se je uveljavila politika močne roke zahteva po doslednem izpolnjevanju predpisov, zakonov; goste so sprejeli z odprtimi rokami gostoljubno, z veseljem; ekspr. imeti polne roke dela biti zelo zaposlen; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; ekspr. odtegniti komu prijateljsko roko prijateljstvo, pomoč; dati komu proste roke dovoliti mu, da ravna po svojem preudarku; ekspr. delati na svojo roko brez upoštevanja soglasja, vednosti, mnenja drugih; pog. začeti (obrt) na svojo roko postati samostojen obrtnik; knjiž. živi od dela svojih rok sam se preživlja; ekspr. imeti zvezane roke ne moči storiti kaj odločilnega; ekspr. vladati z železno roko odločno, s silo, nasiljem; ekspr. zdi se mu, da je dolina na dosegu roke zelo blizu; ekspr. ima prijateljev, da jih na prste ene roke prešteješ zelo malo; ekspr. saj nimam deset rok ne morem opraviti toliko dela, kot se pričakuje, zahteva od mene; roka roko umije človek povrne zlasti v neprijetnem, nedovoljenem položaju dobljeno pomoč s podobno pomočjo; če mu prst ponudiš, pa roko z(a)grabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko; preg. boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi koristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pričakovati, a ne dobiti
♦ elektr. pravilo desne roke s katerim se določa smer inducirane napetosti; film., fot. fotografirati, snemati iz roke tako, da se drži kamera, fotografski aparat v roki; igr. igrati iz roke brez talona; rel. polaganje rok bistveni del obreda pri birmi, mašniškem posvečenju; teh. mehanična roka priprava, ki opravlja podobna dela kot roka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
stvár -í ž (ȃ) - 1. kar je, obstaja ali se misli, da je, obstaja, in se pojmuje kot enota: ednina zaznamuje eno stvar
- 2. kar je samó snovno in se pojmuje kot enota: ljudje, stvari in pojavi / ekspr. v taborišču je človek postal stvar
// kar je táko in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: stvar sem že našel in vrnil; to je dragocena, ukradena stvar / poštar je prinesel neko stvar, poglejte / nav., mn., s prilastkom, s širokim pomenskim obsegom: star je, vendar kakšno stvar še napiše; rad bere, gleda, posluša lažje stvari; pospravi njegove stvari; kovček z osebnimi stvarmi; ekspr. vse mogoče stvari prodaja - 3. ekspr., s prilastkom bitje: tista drobna stvar je začela mahati s perutmi in čivkati; ne misli, da bo ta gosposka stvar kaj delala; gledali so me kot čudežno, nenavadno stvar / vsaka živa stvar bi razumela, samo on ne
- 4. kar je, se dogaja in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: vsaka stvar ima svoj vzrok; niti ena stvar ni ušla njegovim očem; v marsikateri stvari nas prekašajo / ekspr. stvar sama na sebi niti ni tako huda; jemlji stvari take, kot so / stvari se moraš lotiti čimprej; vsako stvar opravi površno; z ujetniki so počenjali grde stvari / tudi tvoja stvar se bo uredila zadeva; za poslovne stvari ima velik smisel / stvari doma so se spremenile razmere, odnosi, položaj
// kar je táko in je predmet- a) govorjenja, pisanja: ne pripoveduj mi znanih stvari; pisati o vsakdanjih stvareh / zaupne stvari / toliko za uvod, zdaj pa k stvari / prepisati si vse bistvene stvari podatke, trditve
- b) mišljenja, čustvovanja: imeti glavo, srce polno drugih stvari
- 5. ed., nav. ekspr. kar je končni, najvišji cilj določenega prizadevanja: bojevati se za našo, skupno, slovensko stvar; braniti stvar delavstva; biti zvest stvari / publ., z oslabljenim pomenom, z rodilnikom: delati za stvar miru; biti privržen stvari socializma, svobode
- 6. nav. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da je osebek
- a) tak, kot ga določa prilastek: njegova žena je drobna, nežna stvar / glavna stvar je, da si ostal živ; to narediti ni lahka stvar; oblika je z vsebino tesno povezana stvar
- b) odvisen od tega, kar določa prilastek: to je stvar časa, dogovora, okusa; končna odločitev je stvar vas samih
- 7. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da se pristojnost za to, kar je določeno z osebkom, omejuje samo na osebo, ki jo določa prilastek: kako bom to naredil, je moja, ne vaša stvar / ocenjevanje pesmi ni stvar umetnika, ampak kritike naloga, opravilo
// izraža popolno omejitev zanimanja, prizadetosti v zvezi s povedanim na osebo, ki jo določa prilastek: kdaj dela, je njegova stvar, mora pa čimprej narediti / nočem dalje. Tvoja stvar - 8. ekspr., v medmetni rabi, s prilastkom izraža
- a) soglasje, pritrditev brez pridržka: jasna stvar, vroče mu je; za to ni navdušen, razumljiva stvar
- b) zadrego, zaskrbljenost, nejevoljo: nerodna stvar, kaj bomo pa zdaj; presneta stvar, spet me boli zob
● ekspr. stvar je taka, da je človek najprej zato na svetu, da živi poudarja povedano kot temeljno dejstvo, resnico; knjiž. no, pa poglejmo, v čem je stvar kaj je bistvo vprašanja, problema; knjiž. ni stvar v tem, da svet spremenimo, ampak, da ga izboljšamo ni naš cilj, ni predvsem pomembno; ekspr. vsaka stvar ima svoje meje pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upoštevati določene norme; evfem. dekle že ima svoje stvari (mesečno) perilo; ekspr. zna stvari postaviti na pravo mesto zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. vzeti stvari v svoje roke začeti sam, neposredno odločati o čem, urejati kaj; ekspr. ali vam je znano, kaj je na stvari če je res in koliko je res; ekspr. ustrezi ji, to vendar ni taka stvar to ni nič posebnega, težkega, hudega; ekspr. kje dobiti toliko ljudi, je seveda stvar zase je posebna naloga, težava
♦ filoz. stvar na sebi po Kantu stvar, kakršna je, neodvisno od spoznavanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
umíti umíjem dov., umìl (í ȋ) - 1. očistiti telo, del telesa navadno z vodo in milom: umiti glavo, noge, roke; umiti bolniku obraz; umiti otroka; umiti koga po hrbtu; temeljito se umiti; lase si umije enkrat na teden; umiti si zobe / umiti se z milom; umiti se z mrzlo, toplo vodo; umiti se kakor mačka z zelo malo vode, po majhni površini; površno; pren., ekspr. pomladanski dež je umil nebo
- 2. pomiti: umiti posodo, tla / umiti avtomobil oprati
● ekspr. oče mu je umil glavo zelo ga je oštel; roka roko umije človek povrne zlasti v neprijetnem, nedovoljenem položaju dobljeno pomoč s podobno pomočjo; umiti si roke (kot Pilat) ne sprejeti odgovornosti za negativno dejanje, ki ga je kdo storil ne popolnoma prostovoljno
umít -a -o: umit obraz; jutro, nebo je bilo kot umito
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
žréti žrèm nedov., žŕl (ẹ́ ȅ) - 1. ekspr. hlastno jesti: krave žrejo deteljo; eden od mladičev je zbolel in nehal žreti; pujski radi žrejo
// nizko jesti sploh, zlasti pretirano: kar sam to žri; žreti na tuj račun; žre kot volk / žreti tablete proti glavobolu jemati, uživati
// pog., v zvezi z ga veliko piti (alkoholne pijače): kadar je slabe volje, ga žre; cel teden smo ga žrli - 2. ekspr. z grizenjem uničevati: gosenice žrejo zelje / bolhe, uši so ga žrle pikale
// uničevati: rak žre njegov organizem / jetika ga žre zaradi jetike vse bolj hujša
// ogenj žre že streho / vojna žre ljudi - 3. ekspr. s kemičnim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano; razjedati: rja žre železo / ličilo žre kožo
// s svojim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano: valovi žrejo skale; voda žre strugo - 4. ekspr. vznemirjati, mučiti: skrb, žalost ga žre; kaj te tako žre; nikar se tako ne žri, vse se bo uredilo
- 5. pog. s pretiranimi zahtevami povzročati komu neprijetnosti, slabo voljo: žena ga neprestano žre; nehaj me še ti žreti
- 6. ekspr. pri svojem delovanju porabljati velike količine česa: ta avtomobil žre veliko bencina; gradnja žre na tone cementa; lokomotiva žre veliko premoga
// zmanjševati količino česa: obresti žrejo njegovo premoženje / tožarjenje žre grunt
● ekspr. žreti knjige hitro, površno brati; veliko brati; ekspr. žreti komu živce duševno koga uničevati; velike ribe male žro močnejši zatirajo slabotnejše
žréti se pog. prepirati se, prerekati se: sosedje se žrejo zaradi meje; še včeraj so se žrli, danes so pa že prijatelji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
dojémati -am nedov. (ẹ̑) - 1. vključevati, sprejemati v zavest: fant hitro dojema; toliko novega je, da otrok komaj dojema; učenci so slabo dojemali učiteljevo razlago; čustveno, površno dojemati / razlagal je tovarišem, kako dojema partizansko življenje; umetnino dojema elementarno
- 2. sprejemati čutne dražljaje, zlasti s sluhom, z vidom: oko dojema svetlobo; njegova ušesa ne dojemajo več ropota; streljanje je še komaj motno dojemal
dojemajóč -a -e: hitro dojemajoč človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
hlastáti -ám nedov. (á ȃ) - 1. hitro, sunkovito približevati se čemu z odprtim gobcem: pes hlasta po muhah; njegov gobec je hlastal za vsem, kar je dosegel / hlastati po zraku, za zrakom
// ekspr. hitro, hlastno jesti ali piti: jej počasi in lepo, nikar tako ne hlastaj; preh. svinja hlasta hrano iz korita - 2. ekspr. pohlepno, pretirano si prizadevati za dosego česa: hlastati po senzacijah; hlastati za denarjem; hlasta le za učinkovitostjo / mladi hlastajo po ljubezni
// pretirano hitro in zato netemeljito, površno delati ali ravnati: delaj s pametjo, nikar tako ne hlastaj
hlastajóč -a -e: dnevi so mu minevali v nemirnem, hlastajočem beganju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
prepomémben -bna -o prid. (ẹ̄) - 1. preveč pomemben: to so prepomembni problemi, da bi jih površno obravnavali
- 2. ekspr. zelo pomemben: prepomembni cilji; prepomembno novico imam zate
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
razsnováti -snújem dov., razsnovál (á ú) - 1. lit. postopno končati dogajanje; razplesti: avtor razsnuje zgodbo v romanu
- 2. zastar. razčleniti: površno razsnovati povedano; do podrobnosti razsnovati pogovor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
vezáva -e ž (ȃ) - 1. glagolnik od vezati: vezava žita v snope / za to nošo je značilna vezava rute na zatilju / vezava šopkov / vezava vogalnih brun; vezava električnih vodnikov / vezava je knjigo zelo podražila / knjiga je v vezavi; ročna, strojna vezava; vezava v platno, usnje / vezava uvoza na izvoz / vezava dinarskih sredstev; rok vezave / kemijska vezava; olje za vezavo barve / vezava atomov v molekuli; vezava vodika s fluorom
- 2. obrt. kar nastane z vezanjem (knjige): obnoviti vezavo; knjiga ima lepo vezavo
- 3. tekst. način križanja, prepletanja podolžnih in prečnih niti v tkanini: izbrati vezavo; modne vezave / keprova, platnena vezava; osnovna vezava ki se ne da izpeljati iz druge; vezava rips
- 4. elektr. način spojitve električnih elementov: vzrok nesreče je bila površno izvedena vezava; spremeniti vezavo v tokokrogu / dvohodna vezava ki omogoča usmerjanje obeh polovic vala izmeničnega toka; vzporedna, zaporedna vezava
- 5. lingv. odločanje jedra besedne zveze o sklonu odvisnega dela: proučevati vezavo; vezava in ujemanje / tožilniška vezava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
zlágati -am nedov. (ȃ) - 1. delati, da kaj pride v položaj, ko ima manjšo površino: razgrinjati rjuhe in jih spet zlagati; natančno, površno zlagati perilo / zlagati padalo
- 2. dajati kaj skupaj v urejeno obliko, zlasti drugo na drugo: delavci zlagajo deske; zlagati navzkriž; počasi, skrbno zlagati / zlagati snope na kup; zlagati puške v piramide; zlagati v skladovnico
// na tak način delati: zlagati kamnito ograjo; zlagati stolp iz kock - 3. s prislovnim določilom s prelaganjem delati, da pride kaj kam, od kod: zlagati zvezke iz torbe, na mizo; zlagati vreče s tovornjaka
- 4. dajati travo, snope med late kozolca: mož je zlagal, žena pa je podajala / zlagati snope v kozolec
- 5. ustvarjati, pisati glasbeno delo, skladbo: zlagati opere / zlagati lepe melodije
// ustvarjati, pisati sploh: zlagati verze / star. zlagati slavnostni govor sestavljati, pisati
● star. ne znam zlagati besed tako kot vi govoriti, pisati; star. zlagati zemljišča komasirati; star. vse življenje se trudim in zlagam varčujem
♦ etn. zlagati snope v nasad; les. zlagati deske v škarje; lingv. zlagati delati besede z združitvijo dveh ali več polnopomenskih besed, navadno povezanih z veznim samoglasnikom; lit. zlagati ode
zlágati se star. ujemati se: barve se zlagajo / pijači se ne zlagata se ne moreta mešati, piti skupaj
// take misli se slabo zlagajo z veselim razpoloženjem / moji nazori se ne zlagajo z njegovimi / z ženinimi starši se dobro zlaga / popolnoma se zlagam s teboj soglašam, se strinjam
zlagáje: zlagaje pesem, je mislil nanjo; prim. izlagati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
znánje -a s (ȃ) - 1. celota podatkov, ki si jih kdo vtisne v zavest z učenjem, študijem: izpopolniti, poglobiti, razširiti, utrditi znanje; uporabiti v šoli pridobljeno znanje v praksi; ima pomanjkljivo jezikovno znanje; sistematično, temeljito znanje; zahtevati več strokovnega, teoretičnega znanja; trajnost znanja; ekspr. vrzeli v znanju
// celota znanih, ugotovljenih podatkov o stvarnosti: dobivati znanje iz knjig; posredovati komu znanje; enciklopedija zajema vse znanje svojega časa; novo odkritje je obogatilo znanje o morju / širiti meje znanja - 2. z učenjem pridobljeno tako poznavanje besedila, da se to lahko pove, navede: površno znanje pesmi, vloge; izkoristili so njegovo znanje pravljic / utrditi znanje abecede, poštevanke
// seznanjenost z dejstvi, podatki s kakega strokovnega področja: zahtevati v računalništvu znanje matematike; znanje slovnice / znanje tujega jezika usposobljenost za sporazumevanje v njem
// izurjenost, usposobljenost za kako dejavnost: iskati delavca z znanjem kmečkih del; predpisati za določeno delovno mesto znanje stenografije / znanje smučanja - 3. star. poznavanje: dobro znanje dežele; znanje človeške narave
- 4. nav. mn., star. veščina, spretnost: obvlada temeljna znanja; telovadba, kolesarjenje in druga znanja
- 5. star. poznanstvo: očitali so mu znanje s sumljivimi ljudmi; dolgotrajno znanje / v vsakem kraju ima kako znanje kakega znanca
// ljubezensko razmerje: imeti, skrivati, začeti znanje s poročeno žensko / grešno, prepovedano znanje izvenzakonsko spolno razmerje
● dati na znanje sporočiti, pojasniti; ekspr. jemljem, sprejmem na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava; ekspr. to opozorilo je treba vzeti na znanje upoštevati; publ. odliv znanja v tujino odhod izobražencev, strokovnjakov; v znanju je moč znanje poveča učinkovitost, vplivnost človeka
♦ ped. formalistično znanje ki sestoji iz naučenih podatkov brez razumevanja vsebine; uporabno znanje ki omogoča reševanje novih nalog v novih okoliščinah; test znanja; šol. oceniti, preveriti znanje; znanje zadnje učne snovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
diletánt in diletànt -ánta m (ā á; ȁ á) - 1. kdor se iz veselja, nepoklicno ukvarja s čim: pevski zbor je vodil diletant; diletanti so nastopili celo v gledališču / na tem področju sem le diletant
- 2. slabš. kdor nestrokovno, površno opravlja kako delo: je diletant, frazer, ne pa strokovnjak; vse svoje življenje bo ostal diletant; ta igralec je pravi diletant
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
diletántstvo -a s (ā) - 1. slabš. nestrokovno, površno opravljanje kakega dela: preseda mi že njegovo diletantstvo
- 2. ukvarjanje s čim iz veselja; nepoklicna dejavnost, ljubiteljstvo: razvoj dramatskega diletantstva na podeželju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
furijáti -ám nedov. (á ȃ) ekspr. razburjeno, hitro tekati: kot obsedena je furijala po sobi in kričala / dosti napak je naredil, vidi se, da je furijal hitro, površno delal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
hitênje -a s (é) glagolnik od hiteti: kljub hitenju je zamudil vlak / zaradi hitenja je bilo delo površno opravljeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
hlastàv -áva -o prid. (ȁ á) ekspr. - 1. ki dela ali ravna pretirano hitro in zato netemeljito, površno: hlastav človek; že po naravi je bil vihrav in hlastav / hlastavo branje, govorjenje
- 2. ki si pohlepno, pretirano prizadeva za dosego česa: škoda le, da je tako hlastav in ne pozna prave mere / hlastava civilizacija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
izrékanje -a s (ẹ̑) glagolnik od izrekati: izrekanje zahvale;
izrekanje soglasja k imenovanju odbornikov / natančno, površno izrekanje (besed) / izrekanje kazni, sodbe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
modelírati -am nedov. (ȋ) - 1. delati kaj iz gnetljive snovi, oblikovati: učenci so modelirali jesenske sadeže; modelirati iz gline, plastične mase, voska / modelirati kaj v ornamente / publ.: kroj modeliramo po osnovnem kroju oblikujemo; skrbno modelirati stavke
- 2. um. dajati kiparskemu gradivu zaželeno umetniško obliko, zlasti končno: gledal ga je, kako je modeliral obraz; modelirati pisateljev spomenik / modelirati v mavcu / slikar dobro modelira; pren. z veliko silo je modeliral značaje v drami
- 3. teh. delati model, modele: modelira v tovarni čevljev
♦ obrt. delati reliefe v keramične izdelke
modelíran -a -o: izdelek, kip, obraz je dobro, površno modeliran
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
olasáti -ám dov. (á ȃ) - 1. redko zlasati: olasal ga je, kakor je zaslužil
- 2. nar. površno pokositi, populiti: Kako so olasali lepi travnik! Redi so kar kosmate (I. Zorec)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
opísati in opisáti opíšem dov., opíšite (í á í) - 1. z besedami predstaviti, prikazati kaj po zunanjih značilnostih: opisati človeka, dogodek, lego kraja; sam je opisal svoje življenje; nakratko, natančno opisati / opisati naloge, ki jih je treba opraviti; opisati potek dela
- 2. nav. 3. os., geom. gibajoč se, premikajoč se na določen način narediti: opisati elipso, krog; premica opiše plašč valja
● žoga je opisala (velik) lok je letela v (velikem) loku - 3. star. pobarvati, poslikati: opisal je veliko pirhov; opisati si obraz
opísan -a -o: opisana metoda ne ustreza več; njegove zasluge so opisane zelo natančno; površno opisan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
polasáti -ám dov. (á ȃ) prijeti za lase in stresti: polasala ga je in potegnila za uho;
sprli sta se in se celo polasali
● nar. travo so samo polasali površno pokosilipolasáti se ekspr. stepsti se, pretepsti se: v sosednji vasi so se malo polasali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
polovíčar -ja m (ȋ) - 1. nav. slabš. kdor načrtov, načel (rad) ne izpeljuje, uresničuje v celoti, do konca: bodi ves to, kar si, ne pa polovičar; očitali so mu, da je polovičar / radikalci, konservativci in polovičarji
- 2. nav. slabš. kdor dela, naloge (rad) opravlja površno, slabo: ne dajaj popravljati aparata temu polovičarju; kot mojster, organizator ni polovičar
- 3. jur., nekdaj polgruntar, polzemljak: doma so bili polovičarji; gruntarji in polovičarji
- 4. v stari Avstriji kovanec v vrednosti pol krajcarja: na mizo je vrgel tri polovičarje; krajcarji in polovičarji
♦ čeb. panj s premičnimi sati, ki ima samo plodišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
povŕh prisl. (ȓ) povrhu: nosil je jopico, povrh pa bundo / vzeli so mu tihotapsko blago, povrh so ga pa še zaprli; mož je bil hišnik in čevljar pa še igralec povrh / ta mojster dela bolj povrh nahitro, površno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
povŕhu prisl. (ȓ) - 1. izraža stanje na zgornji strani česa ali premikanje v tak položaj: nosil je jopico, povrhu pa bundo; ogrni še plašč povrhu
- 2. nav. ekspr. izraža dodajanje, stopnjevanje: plačal mu je za delo in povrhu dal nekaj za otroke; ozmerjal ga je in povrhu še premlatil; dan bo dolg in povrhu vroč / kot kletvica vrag vzemi vse skupaj in še tebe povrhu / tu imate kozarec vina za povrhu
● pog. na vsakih deset izvodov je eden povrhu zastonj, brezplačen - 3. nahitro, površno: knjigo sem prebral samo povrhu; prim. vrh m
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
razčlenjeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. deliti celoto na zaključene dele, enote: reke razčlenjujejo pokrajino
// delati kaj členovito: morje s svojim delovanjem razčlenjuje obalo - 2. ugotavljati sestavne dele česa: v članku razčlenjuje sodobno poezijo; izčrpno, natančno razčlenjevati; razčlenjevati do podrobnosti
● pravilnik razčlenjuje določila zakona jih podrobneje določa; publ. pravilno razčlenjevati položaj presojati, ocenjevati
razčlenjujóč -a -e: površno razčlenjujoč probleme, je marsikdaj napačno sklepal; razčlenjujoč človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
sfrfráti -ám dov. (á ȃ) redko sfrfotati: race so sfrfrale z ribnika
● ekspr. besede je kar sfrfrala hitro, površno izgovorila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
štétje -a s (ẹ́) glagolnik od šteti 1, 2: otrok štetja še ne obvlada;
ritmično štetje pri plesu / pri štetju se pogosto zmoti; hitro, natančno, površno štetje; štetje črk v brzojavki; štetje gumbov, izdelkov; štetje let; jutranje štetje otrok pred telovadbo preštevanje; vsota vseh štetij; označiti začetek štetja od sto nazaj / izvesti štetje prebivalstva popis // ljudsko štetje / po najnovejšem štetju ima država dvajset milijonov prebivalcev
♦ mat. dekadni način štetja // v zvezi naše štetje izraža, da se izhodiščno leto veže z nastopom krščanstva: naše štetje se razlikuje od mohamedanskega / našega štetja ali po našem štetju; leta 10 pred našim štetjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
šušmár -ja m (á) nav. slabš. - 1. kdor nestrokovno, površno opravlja kako delo: ni dramatik, ampak navaden šušmar; pri tem delu se je pokazal kot pravi šušmar
- 2. kdor opravlja navadno obrtniška dela brez dovoljenja: hišo je gradil s šušmarji; obrtniki in šušmarji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
šušmáriti -im nedov. (á ȃ) nav. slabš. - 1. nestrokovno, površno opravljati kako delo: šušmaril je v pravdnih zadevah
- 2. opravljati navadno obrtniška dela brez dovoljenja: po delu v avtomehanični delavnici tudi šušmari
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
šušmárstvo -a s (ȃ) nav. slabš. - 1. nestrokovno, površno opravljanje kakega dela: zdravniki so mu očitali šušmarstvo
- 2. opravljanje navadno obrtniških del brez dovoljenja: preprečevati šušmarstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
tretíranje -a s (ȋ) glagolnik od tretirati: izobraževanje zasluži enako tretiranje kot druga področja;
opozarjati na slabše tretiranje manjšin v drugih deželah / enostransko tretiranje človeka; površno tretiranje problemov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
amatêr -ja m (ȇ) kdor se iz veselja, nepoklicno ukvarja s čim: s slikarstvom se ukvarja kot amater;
fotograf, igralec amater;
tečaj za voznike amaterje // slabš. kdor nestrokovno, površno opravlja kako delo: imajo dovolj strokovnjakov in ne potrebujejo amaterjev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
amaterízem -zma m (ī) ukvarjanje s čim iz veselja; nepoklicna dejavnost, ljubiteljstvo: dramski, glasbeni amaterizem;
profesionalizem in amaterizem // slabš. nestrokovno, površno opravljanje kakega dela: jugoslovanska kinematografija se je otresla banalnega amaterizma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
amatêrstvo -a s (ȇ) ukvarjanje s čim iz veselja, nepoklicna dejavnost, ljubiteljstvo: alpinizem je zanj predvsem amaterstvo;
gledališko amaterstvo // slabš. nestrokovno, površno opravljanje kakega dela: to ni umetnost, to je amaterstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
hlásten -tna -o prid. (á ā) opravljan, narejen zelo hitro, odločno zaradi čustvene prizadetosti: hlasten gib;
zaslišali so nagle, hlastne korake / hlastno tekanje ljudi po peronu / hlastna naglica / novico ji je povedal z nekakim hlastnim veseljem // opravljan pretirano hitro in zato netemeljito, površno: hlastno branje / hlastna pisavahlástno prisl.: hlastno je strgal ovitek in prebral pismo; otroci so hlastno zajemali iz sklede
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nèbrížnost -i ž (ȅ-í) knjiž. neskrbnost: delo je opravljal površno zaradi svoje nebrižnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
posploševánje -a s (ȃ) glagolnik od posploševati: to je samovoljno in površno posploševanje;
posploševanje dejstev, izkušenj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
vseznánje -a s (ȃ) knjiž. znanje vsega: površno, rutinsko vseznanje;
imeti občutek vseznanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
diletantízem -zma m (ī) slabš. nestrokovno, površno opravljanje kakega dela: tako pisanje je diletantizem;
očitajo mu diletantizem;
gledališki diletantizem;
boj zoper sleherni diletantizem v stroki;
zmaga umetnosti nad diletantizmom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
šlamparíja -e ž (ȋ) nižje pog. površno, slabo opravljeno delo: tvoj izdelek je prava šlamparija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.