dívji -a -e prid. (í) 1. ki živi, raste svobodno v naravi: divji golob, zajec;
v starem štoru je našel divje čebele;
cepiti divjo češnjo;
jata divjih rac;
divje in gojene rastline;
divje in domače živali 2. ki še ni kultiviran, civiliziran: ti kraji so še zelo divji / divja dolina, pokrajina; divja, nedotaknjena narava / divji predeli celine; film o Divjem zahodu o življenju v zahodnem delu Združenih držav Amerike, ko ta še ni bil popolnoma civiliziran / divja plemena ki živijo na zelo primitivni stopnji družbenega razvoja3. ki se ne da ukrotiti: konja je prodal, ker je bil divji / pri sosedu imajo zelo divjega psa / bik je ves divji razgrajal po vasi razdražen4. nav. ekspr. ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: tega divjega človeka se vsi izogibajo;
bal se je divje drhali, ki je pustošila po deželi / imel je divje navade / otroci so tako divji, da jih komaj krotim neugnani, razposajeni// ekspr., v povedni rabi zelo jezen: kmalu se vrni, sicer bo oče divji; divji ko ris / na koga je tako divji? ves divji je nanj // ki izraža, kaže divjost, veliko jezo: divji obraz; ustrašil se je njegovega divjega pogleda / opazil je divji blesk v njegovih očeh / zaslišal se je divji lajež psov 5. ekspr., navadno v povedni rabi ki se boji tujih ljudi: ne bodi tako divji in pridi bližje 6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: prijela ga je divja jeza;
ljubil jo je z divjo strastjo / zaslišal se je divji krik, smeh / vnel se je divji boj / mraz je sicer divji, a snega ni; začutil je divjo lakoto // ki ima veliko hitrost, silovitost: pognal je konja v divji dir; od divje vožnje z avtomobilom ga boli glava / utrujen od divjega plesa 7. ekspr., s širokim pomenskim obsegom čuden, nenavaden: to je napravilo nanj prav divji vtis;
imel je divje sanje / vedno nosi obleke divjih barv 8. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: divji lov;
divja gradnja črna gradnja;
divje odlagališče nezakonito odlagališče odpadkov v naravi / divji zakon skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze / divji lovec, ribič
● pog., ekspr. ves divji je na meso zelo rad ga je; pog., ekspr. divji je na ženske ima veliko slo po ženskah
♦ bot. divji bezeg; divji kostanj okrasno drevo z belimi, rumeno ali rdeče lisastimi cveti v piramidastih socvetjih, Aesculus hippocastanum; divja roža šipek; etn. divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; divja jaga po ljudskem verovanju truma duhov prednikov, ki se podi v božičnem času po zraku; med. divje meso nepravilno razraslo tkivo v rani, ki se slabo celi; šport. tekmovanje na divjih vodah tekmovanje v kajaku ali kanuju na deroči reki; vrtn. divja mladika mladika, ki zraste iz starega tkiva; zool. divji petelin velika gozdna ptica temne, na prsih zelenkasto modre barve, Tetrao urogallus; divja koza gamsdívje prisl.:
divje kričati; divje rasti; divje voziti; divje romantična pokrajina; divje smo navijali za naše moštvo
● ekspr. divje ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; sam.: nekaj divjega je v njegovi naravi
lòv1 lôva m (ȍ ó) 1. iskanje, zasledovanje divjadi z namenom, da se ustreli: vrniti se z lova;
iti na lov;
medvedji lov;
lov za zabavo;
lov in ribolov / divji lov brez predpisanega dovoljenja; lov na divjega petelina, srnjaka; lov s psi // prireditev s tem namenom: udeležiti se lova; prirejati velike love; povabiti koga na lov / biti na lovu s sokoli // športna in gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z lovljenjem in gojitvijo divjadi: pospeševati lov 2. navadno s prilastkom iskanje, zasledovanje živali zaradi koristi: polharji začenjajo z lovom zvečer / polšji lov; ribji lov ribolov; lov na rake; lov na limanice, z roko; oprema za podvodni lov // ekspr. iskanje, zasledovanje človeka z namenom odvzeti mu svobodo: policija je po dveh dneh lova prijela zločinca; lov na gangsterje 3. navadno s prilastkom kar se ulovi, nalovi: kakšen lov je bil danes;
bogat lov;
obilen ribji lov;
lov enega dneva / ekspr. lov carinskih organov je bil dober 4. lovišče: imel je, ogledal si je svoj lov 5. ekspr., v zvezi z na, za veliko prizadevanje za dosego česa: lov na gostinske delavce;
lov za bogastvom, srečo;
lov za zaslužkom;
to je bil čas lova za zlatom / šla je v mesto na lov za kakimi lepimi čevlji; ker zida hišo, je vedno na lovu za gradbenim materialom
● publ. lov na čarovnice fanatično iskanje, preganjanje koga kot domnevnega krivca za kaj nezaželenega, slabega
♦ etn. divji lov po ljudskem verovanju truma duhov prednikov, ki se podi v božičnem času po zraku; divja jaga; lov na glave pri prvotnih ljudstvih zbiranje človeških glav pri napadu na sovražna plemena, da bi bile za trofeje; lov. krožni lov skupni lov, zlasti na malo divjad, pri katerem lovci in gonjači obkrožijo določen del lovišča in se pomikajo proti središču kroga; mali ali nizki lov na manjšo ali zaradi načina lova manj pomembno divjad; veliki ali visoki lov na veliko ali zaradi načina lova pomembno divjad; lov na divjega petelina, srnjaka je odprt začel se je čas, ko je dovoljen lov na divjega petelina, srnjaka; lov na čakanje; lov na klic pri katerem se s posnemanjem živalskega glasu kliče divjad; lov v strelcih ali lov v črti skupni lov, zlasti na malo divjad, pri katerem se strelci in gonjači pomikajo naprej v ravni črti; šport. lov na lisico razvedrilno smučanje, pri katerem udeleženci zasledujejo in iščejo izurjenega smučarja, ki predstavlja lisico; radioamatersko tekmovanje, pri katerem se z radijskimi sprejemniki iščejo skrite radijske oddajne postaje
prédnik -a m (ẹ̑) 1. sorodnik v ravni črti nazaj: vsi moji predniki so bili kovači;
davni predniki;
prednik po materini, očetovi strani;
predniki in potomci / družinski predniki; kult prednikov / pes ima čistokrvne prednike; pren. jezikovni predniki slovenščine // začetnik rodu: imeti skupnega prednika // biol. organizem, vrsta, skupina organizmov, iz katere so se razvili drugi organizmi, vrste, skupine organizmov: strunarji so predniki vretenčarjev / predniki človeka 2. nav. mn. davni pripadnik kakega naroda, ljudstva: tu so živeli že njihovi predniki;
naši slovanski predniki 3. predhodnik: moj prednik v pisarni / ogledal si je, kaj so napisali na klop njegovi predniki
♦ pravn. pravni prednik kdor neposredno prenese premoženje ali določene pravice na koga
starodéden -dna -o prid. (ẹ̄)
knjiž. zelo star: starodedno mesto
● knjiž. ohraniti starodedne običaje sprejete od davnih prednikov
veríga -e ž (í)
1. več med seboj zaporedno sklenjenih obročkastih elementov: delati, sestavljati verigo; dolga, železna veriga; veriga iz lesenih obročkov, regratovih stebel; člen verige
// kovinska priprava iz več med seboj sklenjenih zlasti obročkastih elementov za privezovanje, povezovanje: veriga rožlja, žvenketa; povezati, privezati, speti kaj z verigo / spustiti psa z verige; pog. dati žival na verigo / pasja, vprežna veriga; sidrna veriga; varnostna veriga za vrata; zaviralna ali zavorna veriga; veriga za dvigala
// mn. taka priprava, s katero se omejuje gibanje, svoboda koga: nadeti komu verige; strgati, zdrobiti verige; vkovati, ekspr. vtakniti koga v verige
// priprava iz kovinskih elementov s sklenjenima koncema, ki prenaša vrtenje: namazati, očistiti verigo; natakniti verigo na kolo
// večji okrasni predmet iz sklenjenih členastih elementov za okrog vratu: kralj z bleščečo verigo / zlata rektorska veriga
2. kar je po obliki podobno tako sklenjenim elementom: modras ima verigo na hrbtu; ekspr. veriga dima
3. mn., ekspr., navadno s prilastkom kar omejuje svobodo, prostost koga: trgati družbene, politične verige; vezale so ga verige tradicije
4. kar sestavlja več med seboj na določen način povezanih oseb, razvrščenih druga za drugo ali druga ob drugi: ljudje so sklenili verigo in si začeli podajati opeko / sporočiti po verigi tako, da vsak sporoči naslednjemu; podajati si vedra v verigi tako, da vsak poda vedro naslednjemu
// ekspr., z rodilnikom večja skupina tako razvrščenih oseb, stvari: dolga veriga ljudi je še čakala pred njim / postaviti okoli postojanke verigo straž
5. s prilastkom vrsta med seboj povezanih oseb, stvari, ki opravlja kako dejavnost: odkriti prekupčevalsko, tihotapsko verigo / hotelska veriga; veriga oddajnikov
// vrsta med seboj nepretrgano na določen način povezanih ljudi: sorodstvena veriga; veriga prednikov, rodu
6. s prilastkom med seboj zaporedno povezani členi, enote kake dejavnosti: položaj mlinarstva v agrikulturni verigi; izobraževalna veriga / prodajna veriga pri kateri vse enote v prodaji uporabljajo isto ime in sodelujejo pri promociji, čeprav so lastniki in poslovodje enot samostojni / človek je le člen v verigi vesoljnega življenja
7. ekspr., s prilastkom večja skupina sledečih si stvari, pojavov: miselna veriga; veriga dogodkov; veriga spominov / veriga strelov
● ekspr. držati občutke na verigi obvladovati jih; ekspr. imeti ljudi na verigi popolnoma v oblasti; ekspr. počuti se kot pes na verigi omejevanega
♦ anat. veriga ganglijev; avt. snežne verige splet verig za na avtomobilske gume za vožnjo po snegu; biol. prehranjevalna veriga prehranjevalna povezava med organizmi v življenjski združbi; ekon. reprodukcijska veriga; elektr. izolatorska veriga iz več enakih členov sestavljen izolator za visoko napetost; geogr. gorska veriga skupina gor, katerih vrhovi so razvrščeni v črti; jezikosl. govorna veriga zaporedje besed z določenim medsebojnim odnosom pri govornem sporočanju; kem. veriga atomov vrsta v molekuli med seboj zaporedno povezanih atomov; rad. kamerna veriga kamera, kamerni kabel, kontrola kamere in monitor; strojn. kalibrirana veriga ki ima enake člene; lamelna veriga pri kateri sestavljajo člene lamele in sorniki; teh. veriga iz členov sestavljen gonilni ali vlečni element; brezkončna veriga pri kateri sta konca speta; gonilna veriga
imenoslôvec -vca m (ȏ)
strokovnjak za imenoslovje: imenoslovci še ne vedo natančno, od kod priimek enega od njenih prednikov
koléno -a s (ẹ́) 1. del noge ob sklepu med golenjo in stegnom: koleno ga boli;
poškodovati si koleno;
poklekniti na obe koleni;
oteklo, ranjeno koleno / stopiti do kolen v vodo; do kolen segajoče krilo / iztegniti, zlomiti si nogo v kolenu / kolena se mu šibijo, tresejo / upogniti koleno nogo v tem delu / ekspr. prikloniti se do kolen z globokim predklonom; pren. domačija je ležala na kolenu, ki je molelo iz pobočja // nav. mn. del noge nad kolenom: posaditi si otroka na kolena; na kolenih mu je ležala odprta knjiga; pestovati se na kolenih; od veselja se je tolkel po kolenih // pog. del oblačila, ki pokriva koleno: hlače imajo izbočena kolena / nogavice so na kolenih spet strgane
● ekspr. bilo ga je strah, da so se mu kolena šibila zelo ga je bilo strah; ekspr. dve uri smo grizli kolena hodili v hudo strmino; ekspr. imeti mehka kolena biti negotov v hoji zaradi strahu, vinjenosti; ekspr. upogniti koleno pred kom ukloniti, vdati se; podrediti se; nizko biti, stati do kolen v dreku biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. ne seže mu niti do kolen po kaki pozitivni lastnosti, značilnosti mu ni enak, enakovreden; star. to poznam že od mladih kolen iz mladosti; pog. dati otroka čez koleno natepsti; ekspr. ženske so popadale na kolena in molile pokleknile; ekspr. spraviti upornike na kolena pokoriti, premagati jih; ekspr. vrgla se mu je pred kolena pokleknila je predenj; biti na kolenih klečati; biti poražen; ekspr. prositi koga na kolenih zelo; ekspr. po golih kolenih bi šla za njim na vsak način si ga želi pridobiti; ekspr. po kolenih se plaziti pred kom pretirano ponižno se vesti, navadno iz koristoljubja2. teh. kos cevi, ukrivljen v obliki četrtine kroga: zamenjati koleno pri dimovodu;
koleno za vodovodno inštalacijo / dvojno koleno kos cevi, ukrivljen v obliki polkroga3. ekspr. krivina, zavoj: reka naredi na tem mestu koleno;
na kolenu reke je stal most / cesta se tam obrne v blagem kolenu 4. navadno s prilastkom stopnja sorodstva: dokazal je lahko osem kolen plemenitih prednikov;
posledice se lahko pokažejo pri potomcih do tretjega kolena / bratranec v drugem kolenu / zastar. biti kmečkega kolena rodu, izvora
♦ adm. knjigovodsko koleno knjigovodski mostiček
lasúljast -a -o prid. (ú)
nav. ekspr. nanašajoč se na lasuljo: podobe grofovih lasuljastih prednikov / lasuljaste kroglice regrata
prádavnína -e ž (ȃ-í)
zelo daljna preteklost: zamislil se je v pradavnino; boj naših prednikov v pradavnini; ekspr. siva pradavnina
vnícati -am nedov. (ī ȋ) knjiž., s prislovnim določilom
1. v zelo majhni količini prihajati skozi kaj ovirajočega v kaj: voda mu je vnicala v čevlje / hladen veter je vnical v kosti
2. pomalem, neopazno prodirati v kaj, se širiti v čem: tak vpliv je vnical tudi v umetnostno zavest naših prednikov
atavízem -zma m (ī)
biol. ponovitev telesnih ali duševnih lastnosti davnih prednikov na potomcih: premagovati atavizem; pojavi, znaki atavizma; pren. otresti se atavizmov preteklosti
čistokŕven -vna -o prid. (ŕ r̄) 1. ki je potomec prednikov iste pasme: čistokrven lipicanec;
čistokrven volčjak z rodovnikom / čistokrvna pasma 2. pravi, pristen: čistokrven meščan
čistopásemski -a -o [čistopasəmski] prid. (ȃ) ki je potomec prednikov iste pasme; čistokrven: čistopasemski kratkodlaki ptičar;
reja čistopasemskih živali
dedováti -újem in dédovati -ujem dov. in nedov. (á ȗ; ẹ̄)
1. dobiti premoženje po umrlem: dedovati posestvo; dedovati po stricu; nima sina, ki bi za njim dedoval
2. prevzeti od prednikov: žival deduje barvo dlake; nekatere lastnosti se dedujejo; pren. dedovati stare šege
jága -e ž (á) 1. pog. lov1:
v nedeljo bo jaga;
iti na jago / kaznovali so ga zaradi divje jage / jaga na ljudi 2. etn., v zvezi divja jaga, po ljudskem verovanju truma duhov prednikov, ki se podi v božičnem času po zraku: trušč divje jage
● ekspr. čez dolino je hrumela divja jaga nevihta, vihar
méšanec -nca m (ẹ́) 1. potomec staršev različnih ras: mešanec Angleža in Kitajke;
mestici, mulati in drugi mešanci 2. potomec prednikov različne pasme: gojiti mešance;
bik, pes mešanec 3. zastar. mešani vlak: mešanec ima zamudo 4. zastar. gnojilo iz preperelih organskih odpadkov in prsti; kompost: razmetati kup mešanca
pláv2 -í ž (ȃ) 1. zastar. splav1:
po reki se ziblje velika plav 2. knjiž., v zvezi divja plav, po ljudskem verovanju truma duhov prednikov, ki se podi v božičnem času po zraku; divja jaga: divja plav hrumi;
vojaki so privihrali kot divja plav
podedováti -újem in podédovati -ujem dov. (á ȗ; ẹ̄) 1. dobiti premoženje po umrlem: podedovati denar, hišo;
podedovati po stricu, za očetom;
veliko podedovati / podedovati pravico do plemiškega naslova 2. prevzeti od prednikov: podedovati bolezen;
od matere je podedoval barvo oči / ekspr. podedovati zanimanje za knjige; pren. podedovati stare navade
● podedoval je očetov poklic odločil se je za isti poklic, kot ga je imel očepodedován in podédovan -a -o:
podedovani predsodki; podedovane lastnosti; podedovano premoženje
šintoízem -zma m (ī)
japonska vera, ki časti duhove prednikov in naravne sile: pripadnik šintoizma