označeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. opremljati s čim, da se opazi, prepozna: po potresu so prizadete hiše označevali / označevati drevesa za posek
// tako sporočati, izražati kaj: vrstni red česa označevati s številkami / področja, kjer je bolezen najbolj razširjena, so označevali na zemljevidu s pikicami - 2. izražati določeno vsebino: ta predmet nekaj označuje / besede označujejo pojme; kvalifikatorji označujejo rabo besed / ta beseda označuje tri stvari poimenuje; samostalniki s to končnico označujejo živa bitja pomenijo
// biti značilen, tipičen za kaj: to obdobje označuje neprestan boj za povečanje proizvodnje; živahen temperament označuje vsak njen korak - 3. navajati karakteristične lastnosti, značilnosti: označevati dobo, pesnika; pisatelj dobro označuje osebe v svojem romanu
// z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža omejevanje lastnosti, značilnosti na navedbo koga: nauk so označevali kot zmoten; zbirko pesmi označuje kritik kot najčistejšo liriko; označujejo ga za lenuha
● knjiž. svoj rojstni kraj ji je označeval do vseh podrobnosti opisoval; publ. volitve označujejo, da ljudske množice podpirajo našo politiko kažejo, potrjujejo
označujóč -a -e: označujoč položaj; sam.: filoz. označujoče čutno zaznavna stran znaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
oznáčiti -im dov. (á ȃ) - 1. opremiti s čim, da se opazi, prepozna: hiše, ki niso več primerne za bivanje, so označili; bolna mesta pred obsevanjem navadno označijo; označiti rob cestišča; označiti z barvo, črtami, zastavicami / označiti drevesa za posek / poti in steze so označili z markacijami / označiti novo cesto na zemljevidu vrisati
// tako sporočiti, izraziti kaj: s črtami je označil, kaj naj se v besedilu izpusti; s številkami označiti velikost izdelkov - 2. navesti karakteristične lastnosti, značilnosti: kritik je pisatelja izčrpno označil; nakratko označiti položaj / s to besedo je hotel označiti vse težje živčne bolezni poimenovati; to dejanje je težko označiti ovrednotiti
// z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na navedbo koga: besedo je označil kot narečno; nauk so označili kot heretičen; rezultate so označili kot pozitivne; označili so ga za poštenjaka - 3. knjiž. opisati, orisati: označiti kraj nesreče; hišo, v kateri naj bi se oglasila, so jima natančno označili / avtorica je v vsakem receptu označila tudi količino živil navedla; označil jim je vse morebitne posledice nakazal
♦ filoz. označiti vzpostaviti razmerje med označujočim in označenim; geom. označiti kote, stranice napisati pri njih ustrezne dogovorjene črke, številke
oznáčen -a -o: dobro označene osebe; slabo označena smučišča
♦ lingv. stilno označena beseda stilno zaznamovana beseda; sam.: vse označeno je bilo dobro vidno
♦ filoz. označeno pomen, vsebina znaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
poskenírati -am dov. (ȋ) z elektronsko napravo pretvoriti napisano ali naslikano na papir v elektronsko obliko: poskenirati knjigo; Pri delu uporabljamo optično prepoznavo znakov, pri kateri računalnik poskenira stran v knjigi in nato prepozna posamezne črke E ↑skenírati
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
prepôzen -zna -o prid. (ó ō) preveč pozen: bil je prepozen in ni mogel kupiti vstopnic;
za koncert je že prepozna / prepozna dobava blaga; prepozna odločitev; pritožba je prepozna; prepozno plačiloprepôzno prisl.: prepozno kaj izvedeti; prepozno je opazil nasproti vozeči avtomobil; prepozno priti
● preg. nikoli ni prepozno tudi po določenem presledku opravljeno dejanje je vredno priznanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
véren2 -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) - 1. knjiž. popolnoma podoben, točen: narediti veren posnetek lokomotive; portret je tako veren, da osebo vsak prepozna
// resničen, prepričljiv: to slikarstvo je veren odraz dobe; zgodovinsko veren okvir predstave / opravljati poskuse v kar najbolj vernih okoliščinah podobnih naravnim - 2. zastar., navadno v povedni rabi zvest, vdan: biti komu veren prijatelj / ostati veren zemlji / nositi v srcu verno ljubezen
vérno prisl.: verno ga je čakala; verno upodobiti življenje
● zastar. verno ga je poslušal pazljivo, zaupno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
zaznamováti -újem dov. in nedov. (á ȗ) - 1. narediti znamenje, znamenja, da se kaj opazi, prepozna: zaznamovati dohode do prireditvenega prostora; zaznamovati premik vojaških enot na zemljevidu; zaznamovati rob cestišča; zaznamovati žival na ušesu; zaznamovati z barvo, puščicami, zastavicami / zaznamovati drevesa za sečnjo / zaznamovati planinske poti z markacijami / ekspr. njihovo pot zaznamujejo sledovi požarov
// tako sporočiti, izraziti kaj: te besede niso zaznamovali s krožcem; s posebnimi znaki je zaznamoval, kaj naj odtisnejo z drugačnim tiskom / zaznamovati stoto obletnico pesnikove smrti s proslavo - 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo: ta črta zaznamuje Gorjance / ekspr.: roman zaznamuje začetek nove smeri z njim se začne; ta zbirka zaznamuje vrh pesnikovega razvoja je, predstavlja
// glagoli najpogosteje zaznamujejo dejavnost ali stanje pomenijo - 3. ekspr. biti značilen, tipičen za kaj: to razpravo zaznamujeta jasnost in nazornost; zadnji mesec vojne so zaznamovali močni napadi zaveznikov
- 4. ekspr. pustiti sledi, posledice: udarec ga je zaznamoval za zmeraj / preteklost ga je zelo zaznamovala / vojna je usodno zaznamovala njeno življenje / s tako oceno so mladostnika zaznamovali pred družbo / ti dogodki so zaznamovali ljudi s sovraštvom in nestrpnostjo
- 5. publ. ugotoviti, opaziti: v podjetju so zaznamovali porast proizvodnje / zaznamovati primanjkljaj v menjavi s tujino imeti
// najbolj razvita gospodarstva so zaznamovala najhitrejšo rast so dosegla - 6. knjiž. zapisati: zaznamovati spremembe v zemljiško knjigo; zaznamovati stroške / dogajanje, ki ga je zaznamovala kamera posnela
● ekspr. narava ga je zaznamovala z grbo bil je grbast; ekspr. smrt je zaznamovala njihove obraze na njihovih obrazih se je poznalo, da so videli mnogo mrtvih, ubitih; bili so zapisani smrti
zaznamujóč -a -e: hodil je, zaznamujoč pot z vejicami
zaznamován -a -o: ustaviti na zaznamovanem delu cestišča; s številkami zaznamovani listi; biti zaznamovan za vse življenje; igrati z zaznamovanimi kartami; bukev je zaznamovana za posek; vsa družina je bila zaznamovana z nesrečo
● star. v oporoki je bilo vse natančno zaznamovano določeno, zapisano
♦ lingv. stilno zaznamovana beseda beseda, ki poleg stvarnih vzbuja tudi čustvene, časovne predstave ali pripada določeni zvrsti; sam.: bil je eden izmed zaznamovanih
♦ filoz. zaznamovano pomen, vsebina znaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.