1. 1. ed., v enoboštvu nadnaravno bitje, ki je ustvarilo svet in ki posega v njegov razvoj: častiti, moliti boga; klicati boga na pomoč; prositi boga za zdravje; verovati v boga; prisegati pred bogom; kot boga te prosim / v krščanstvu pravični, večni, vsemogočni Bog; gospod Bog; Bog oče; vznes. Bog ga je poklical, vzel k sebi umrl je; pred smrtjo se je spravil z Bogom prejel je zakrament za umirajoče
   // v mnogoboštvu vsako od človeku nadrejenih bitij: Homerjevi bogovi in junaki; Perun, bog starih Slovanov; sončni bog; bog vojske; bogovi na Olimpu; živi ko mali bog zelo dobro, v izobilju
   // ekspr. to ti je bil prizor za bogove imeniten, čudovit, zabaven
2. 2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža
   1. a) začudenje, navdušenje: bog, koliko lepote je okoli nas! ljubi bog, ali je to mogoče
   2. b) nejevoljo, nestrpnost: kaj pa govoriš, bog te je dal; pojdi že, bog te nesi; ali boš kar naprej počival, bog te nima rad; bog nebeški, kaj sem jaz kriv; kod si hodil tako dolgo, za bóga milega; pustite me pri miru, za bóga svetega
   3. c) strah, vznemirjenje, obup: o bog, kaj bo iz tega; moj bog, kako smo nesrečni; o ti moj bog, saj ne bom zdržal
   4. č) dvom, negotovost, upanje: sam bog ve, če je res; bog vedi, kod hodi; če bog da, se bomo kmalu videli
   5. d) svarilo, prepoved, opozorilo: bog ne daj, samo tega ne; bog varuj, da bi kaj takega storil; bog ne zadeni, da bi pozabil na nas
   6. e) hvaležnost, zadovoljstvo: dobro smo opravili, hvala bogu; bog plačaj za dar hvala; elipt. vzemi ga, še bog če te mara; še bog da je prišel / boga zahvali, da se je tako zgodilo
   7. f) najboljšo željo, naklonjenost: bog daj srečo, zdravje; bog daj, da bi bilo res; bog (te) živi! / ob spominu na umrle Bog ji daj dobro, nebesa
   8. g) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober večer bog daj; »Dober večer!« »Bog daj! ali Bog ga daj!«; vznes., ob slovesu bog s tabo
   9. h) podkrepitev trditve: govoril bom resnico, tako mi bog pomagaj; o njej ne vem nič slabega, bog varuj; bog mi je priča, da ne lažem; pod milim bogom za nobeno rabo nisi prav za nobeno; to je gotovo kakor bog v nebesih
3. 3. ekspr. človek, ki ima veliko veljavo: ta otrok je bog v družini; v vasi je bil mali bog / imela ga je za boga zelo ga je občudovala, oboževala
   // najvišji vzor, ideal: njegov bog je denar
   ● ekspr. najljubša ji je kava, no, bog ji jo blagoslovi privoščim ji; šalj. ustavili se bomo, kjer bog roko ven molí v gostilni; bog ga tepe nesreče ga zadevajo; naj gre, bog z njim ni mi žal; bibl. dajte cesarju, kar je cesarjevega, in bogu, kar je božjega vsakemu svoje; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju; ekspr. bogu čas krasti lenariti; drži se ko lipov bog je neroden, molčeč; to je pa narejeno, da se bog usmili, star. da se bogu smili zelo slabo; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase

bóže ekspr.: bože, kako hladne roke imaš; kaj bo, če zamudim, bože mili; prim. bogami, bogdaj, bogpomagaj, bogsigavedi, bogvaruj, bogve, bogvedi, bogzna ipd.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. rel. zastopnik otroka pri krstu ali priča pri birmi: kdo bo tvoj boter; biti, iti za botra; birmanski, krstni boter; pren. tej komediji so kumovali razni literarni botri
   // navadno kot nagovor starejši znan moški; stric: boter, kam pa greste? / iron., šalj. ej, ne verjamem ti, boter! / pesn. boter Mesec
2. 2. častni zastopnik otroka pri vpisu osebnega imena v rojstno matično knjigo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. rel. zastopnica otroka pri krstu ali priča pri birmi: botra je nesla otroka h krstu; teta ji bo za botro; birmanska botra
   // navadno kot nagovor starejša znana ženska; teta: botra, kaj se je pa zgodilo / iron., šalj. botra, to pa ne bo držalo!
   ● tako je bil pijan, da je mački botra rekel da se ni zavedal, kaj dela
2. 2. častna zastopnica otroka pri vpisu osebnega imena v rojstno matično knjigo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. obteževati kot z bremenom; obremenjevati: plačevanje anuitet bremeni podjetja; nesamostojnost je bremenila našo preteklost / noče je bremeniti še s tako skrbjo
   ♦ ekon. izdatki za vojsko bremenijo državni proračun se plačujejo iz državnega proračuna
2. 2. publ. obtoževati, dolžiti: obtožnica ga bremeni, da je vlomil; priča ga bremeni pomoči pri tatvini
3. 3. zastar. ležati kot breme: dolg bremeni na zemljišču

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. dati (k) čemu še kaj: dodati testu jajca; dodal je še, kolikor je manjkalo / namesto da bi pritisnil na zavoro, je dodal plin
2. 2. dodatno, zraven povedati: priča doda k prejšnji izpovedi naslednje; dodal je, da kljub vsemu ni izgubil poguma; koliko skrbi mi delaš, je dodala; ne verjemi mu vsega, kar pripoveduje, ker rad kaj iz svojega doda

dodán -a -o: v novi izdaji so dodane še štiri pesmi; betonski mešanici dodana voda

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. knjiž., ekspr. morilec, ubijalec: ustaški glavoseki
2. 2. zastar. obglavljenje: bil je priča glavoseku

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

idílično prisl.: idilično lepa pot skozi gozd

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

istodôbno prisl.: istodobno ustvarjena dela / zastar. pismi sta prejela istodobno ob istem času, istočasno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. izraža osebo govorečega, gledano z njegovega stališča
   1. a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: jaz grem domov, ti pa moraš ostati; bolje ga poznaš kakor jaz; nav., ekspr.: še jaz bi tega ne zmogel; z njim bom že jaz obračunal; pa če ti jaz rečem, da je res; jaz zase ne dvomim o tem; elipt.: »kdo je to ukazal?« »Jaz«; jaz pa kmet, kje neki! jaz da bi lagal! / pog., iron. poznam jaz tebe in tvojo pridnost / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: na sestanek pojdeva oče in jaz; jaz, neumnež, sem mu verjel; ekspr. reva jaz, ki sem sama
   2. b) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: to se ne tiče mene, ampak njega; meni ne verjameš; meni se zdi, da ima prav / nič se me ne boj; slika mi je všeč; mi res ne verjameš; to me zanima / pog.: mi ni znano, kdaj pride; me ne briga dosti, kaj počne / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju me veseli, da vas spoznam
   3. c) s predlogi se rabi daljša oblika: brez mene ne pojdeš nikamor; stopi sem k meni; stoji pri meni; pojdi z menoj / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: zabavljal je čezme; name so pozabili; pridi pome; naj stopi predme; ne sili vame; vsi delajo zame; raba peša oči vseh so obrnjene v mé
      // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: mene ne bo doma; sanja se mi; strah me je; z menoj je drugače moj položaj je drugačen
      // knjiž. govoriti mi je o poeziji govoriti moram
2. 2. v dajalniku, v krajši obliki izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: ime mi je Jože; mati mi je zbolela; roka se mi trese; avto mi noče vžgati / ekspr. vsi so mi priča, da je res; vznes. bodi mi brat
3. 3. ekspr., v dajalniku, v krajši obliki izraža osebno prizadetost: poberi se mi; bojim se, da mi še zboli; ti si mi pravi navihanec; otroci, da mi boste v šoli pridni!
   ● pog., ekspr. bilo jih je kaj jaz vem koliko zelo veliko; pog. toliko me je še trgovca, da ne prodajam pod ceno toliko trgovskega duha imam; ekspr. meni nič, tebi nič so mu odpovedali brez utemeljitve, nepričakovano; pog., ekspr. zaradi mene lahko kar gre temu ne nasprotujem; pog. dobiva se pri meni v mojem stanovanju; pog., ekspr. zaleže za dva mene za dva taka, kakor sem jaz; preg. danes meni, jutri tebi nesreča, smrt lahko vsakogar doleti; sam.: vsak stavek začne z jaz; prim. mi, midva, bogami

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. ki se odklanja, izstopa iz osnovne smeri: kriva črta; vse ploskve so krive; ravnilo je proti koncu krivo / kriv gaber / za klobukom je nosil kriva peresa krivčke, krivce
   // ki je tak zaradi svojega namena: kriv nož; kriva sablja / v roki je držal krivo palico
   // ki nima naravne, pravilne oblike: kriv nos; imel je kriv prst; krive noge / ekspr. posušen in kriv starec
2. 2. v povedni rabi ki je povzročil kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: te nesreče je on kriv; biti kriv smrti; oče je kriv za tako stanje; čutiti se krivega / ekspr.: sam si je kriv; jaz mu nisem kriv
   // ki stori, navadno nehote, kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: sodišče je odločilo, da je kriv
3. 3. jur. ki ni v skladu z dejstvi: kriva obtožba, ovadba; krivo pričevanje; kriva izpoved / kriva prisega kriva izpoved zapriseženega
   // nastopil je kot kriva priča
   // ekspr., redko lažen, napačen: dobil je krive informacije; širiti krive vesti
   // raba peša ki vsebuje kaj, kar v določenem okolju ni priznano za pravo, pravilno: širiti krive nauke; krivi nazori / kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi vera, ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna
   // star. po deželi so hodili krivi preroki
   ● ekspr., redko kriv pogled sovražen, nenaklonjen; ekspr. hoditi po krivih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; pesn. sreča kriva nesreča; ekspr. ti učiš pa krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami

krívo prisl.: krivo se držati; krivo govoriti, misliti; krivo me je razumel; krivo soditi človeka; krivo raščene noge

krívi -a -o sam.: po krivem dolžiti; publ. spoznali so ga za krivega sodišče je odločilo, da je kriv

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

krónska príča -e -e ž, člov. (ọ̑, í) pravn.
kdor lahko v sodnem ali upravnem postopku odločilno vpliva na izid postopka: kronska priča obrambe; kronska priča tožilstva; zaslišanje kronske priče; Hvaležno so vzeli konvertita v svoj tabor kot kronsko pričo

krónski zamášek -ega -ška m (ọ̑, ȃ)
kovinski zamašek za steklenice: Z začasnim kronskim zamaškom napolnjene steklenice pustimo ležati vsaj 15 mesecev, lahko pa tudi več let

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. ekspr., redko rabelj, krvnik: biriči in krvavci
   // krvav, ranjen človek: vklenjeni krvavec
2. 2. nar. koroško govedo, ki krvavo mokri: bil je priča, da je vol krvavec (Prežihov)
   ● slabš. obtoženec na procesu proti delavskim voditeljem, ki so pozivali na nasilno spremembo družbenega sistema, v Celovcu leta 1884
   ♦ bot. šentjanževka; min. hematit

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. (zgolj) izpolnjevanje državljanskih obveznosti, zakonov zaradi dolžnosti: dokazoval je svojo lojalnost; zanesti se na lojalnost državljanov; lojalnost do države / narodna manjšina se je z vso lojalnostjo vključila v življenje države
2. 2. knjiž. poštenost, odkritost v ravnanju: ta postopek ne priča o lojalnosti zastopnikov, ki so sklenili dogovor; njegova lojalnost in čut tovarištva

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. poročen moški v odnosu do svoje žene: to je moj mož; želi si dobrega moža; dober, hud, nezvest, rajni mož / zakonski mož / čas je, da začneš iskati moža / vzela ga je za moža poročila se je z njim
2. 2. dorasel človek moškega spola: si že mož; ta mož ni moj oče; skoraj neopazno se je iz dečka razvil mož; eleganten, lep, mlad, velik mož; izkušen mož; značajen mož; mož petdesetih let, sivih las
   // nav. ekspr., s prilastkom dorasel človek moškega spola kot nosilec kake dolžnosti, kakega poklica: sestanek vodilnih mož; volilni možje / veliki, znameniti možje / črni možje pogrebniki; občinski mož občinski odbornik; uslužbenec na občini; mož postave miličnik, policist
3. 3. ekspr., navadno v povedni rabi moški kot nosilec odločnosti, poguma: bodi mož in ne cmera; ali smo možje ali nismo; bil je mož, da malo takih; si kaj moža; ali je kaj moža v njem; moža se je izkazal; to je bil pravi mož / on je figa mož figamož
4. 4. vsak izmed organiziranih ljudi, navadno vojak brez čina: skupina je štela petnajst mož; v boju so izgubili dva moža / bataljon se je boril do zadnjega moža
5. 5. žarg., pri žrebanju s kovancem obrnitev kovanca s podobo navzgor: če bo cifra, greva v kino, če bo mož, bova pa študirala / meni je padel mož
6. 6. nar. (poročna) priča: biti komu za moža
   ● star. moža objeti omožiti se; star. sonce je še za moža visoko videti je, kot bi bilo nad obzorjem za dolžino človekove postave; ledeni možje čas zadnjih pomladanskih ohladitev od 12. do 14. maja, ko so na koledarju Pankracij, Servacij, Bonifacij; ekspr. slamnati mož strašilo na njivah, ki ponazarja človeka, narejeno iz slame; sneženi mož iz snega narejena igrača, ki ponazarja človeško postavo; ekspr. biti mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; on je mož dejanj ne govori veliko, ampak hitro, odločno ukrepa; ekspr. stali so mož pri možu tesno skupaj; vsi kot en mož enotno, složno
   ♦ etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; povodni mož po ljudskem verovanju moškemu podobno bitje, ki prebiva v vodi; gastr. (krompirjev) mož pretlačen krompir in fižol z ocvirki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. prikazati kaj naučenega v strnjenem sporedu pred občinstvom: nastopili so vsi učenci; na prireditvi so nastopili znani umetniki / nastopiti z vajami na orodju / pog. nastopiti na radiu, televiziji / nastopiti v vlogi Hamleta
   // biti dejavno navzoč na športni, kulturni prireditvi: naša reprezentanca bo nastopila na olimpiadi; nastopiti na festivalu zabavne glasbe / nastopiti za državno reprezentanco
2. 2. navadno s prislovnim določilom javno, pred občinstvom prikazati mnenje, stališče: nastopiti na kongresu; na volitvah je nastopilo več strank; nastopiti s svojimi predlogi; avtoritativno nastopiti / knjiž. nastopiti v obrambo domovine / nastopiti proti rasni diskriminaciji
   // v zvezi s kot opraviti kako funkcijo: nastopiti kot branilec, priča / ekspr. pred gosti je nastopila kot prava dama
3. 3. nav. ekspr. izraža začenjanje
   1. a) obstajanja, stanja: po nekaj dneh je nastopila kriza; megla, odjuga nastopi / smrt je nastopila zaradi strela v sence / knjiž.: nastopili so deževni dnevi so se začeli; nastopila je noč znočilo se je; ni še nastopil pravi čas prišel
   2. b) z glagolskim samostalnikom opravljanja dela, dejavnosti: nastopiti službo; elipt. nastopil je prvega začel delati, hoditi v službo
      // nastopiti dopust / nastopiti delo / svojo umetniško pot je nastopil na podeželskem odru
      ● zastar. sin je nastopil gospodarstvo (po očetu) prevzel, nasledil; zastar. nastopil je šestnajsto leto stopil je v šestnajsto leto
      ♦ jur. nastopiti kazen; šol. nastopiti v razredu imeti nastop

nastopívši zastar.: prvič nastopivši na odru, je doživel velik aplavz; nastopivši mraz je napravil veliko škode

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. ki ni sposoben oblikovati besed, stavkov z govorilnimi organi: nem človek; je gluh in nem / ekspr. še nemi črv zna izraziti bolečino
   // ekspr. ki molči, ne govori: nemi, a ne brezčutni gledalci; nem ga je poslušal; nema in bleda je hodila po hiši; spraševali so ga, a ostal je nem kot riba / nem se je bojeval z usodo; pren. nemi čas; nemi grobovi
   // knjiž., ekspr. ki se ne oglaša: ptice v vejah so še neme / nemi gozdovi; reka se vije nema / nema tema / pesn. nemi molk popoln
2. 2. ki ni izražen z besedami: razumel je nemi odgovor; odgovoriti na nemi pozdrav; opazovati nemo sporazumevanje
   // ki ga ne spremlja govorjenje, besedilo: izraziti čustva z nemo igro; nemo srečanje / nemi film film brez dialogov, glasbe in šumov; junaki nemega filma
3. 3. ekspr. ki se ne izraža glasno: v nemem obupu je vila roke; nema bolečina, groza, žalost
   // neslišen, tih: nem smeh
   ● nema abeceda abeceda, pri kateri se črke oblikujejo s prsti; prstna abeceda; biti nema priča česa biti navzoč pri kakem dogajanju, ne da bi sodeloval
   ♦ adm. nemi znak stenografski znak, ki se ne izgovarja; ekon. nema zamenjava blaga pri primitivnih ljudstvih zamenjava, pri kateri ljudje ne pridejo v neposreden stik; geogr. nema karta karta brez napisov; lingv. nema črka črka, ki se ne izgovarja; lov. nemi pes pes, ki pri iskanju, gonjenju divjadi ne laja; muz. nema klaviatura priprava za urjenje v igranju na klavir; num. nemi novec novec brez napisa; zool. nemi labod labod s črno izboklino na korenu oranžno rumenega kljuna, Cygnus olor

némo prisl.: nemo je gledala za njim; nemo je opravljal vsak svoje delo; nemo uživati razgled

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. pog. članica samostanskega, verskega reda; redovnica: postala je nuna; menihi in nune; živi kot nuna osamljeno, zdržno
   // šolala se je pri nunah v nunski šoli; maša pri nunah v nunski cerkvi
   ● pog. iti k nunam postati redovnica
2. 2. nar. primorsko, navadno kot nagovor starejša znana ženska; teta: hvala, nuna
   // zastopnica otroka pri krstu ali priča pri birmi; botra: krstna nuna

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. navadno kot nagovor starejši znan moški; stric: kako je kaj z vami, nunc
   // zastopnik otroka pri krstu ali priča pri birmi; boter: to je njen nunc
2. 2. duhovnik: odšel je v župnišče k nuncu / gospod nunc

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. z besedo, kretnjo izraziti, da je kaj prej povedanega ali storjenega v skladu z resničnostjo: oče je potrdil njegove besede; priča je izjavo potrdila; zdravnik je potrdil, da je noga zlomljena; res je bilo tako, je potrdila / potrditi kaj s prisego / zadnjih vesti še niso potrdili / zastar. vsi smo mu potrdili pritrdili
2. 2. s podpisom, pečatom narediti, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano: potrditi zdravstveno knjižico / pismeno, uradno potrditi / potrditi prepis, spričevalo overoviti
   // potrditi račun
   // narediti, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano sploh: potrditi imenovanje koga; potrditi program, sprejete sklepe / potrditi smrtno obsodbo / ekspr. najino tikanje je hotel potrditi s pitjem bratovščine
   // ponovno izraziti veljavnost tega, kar nakazuje dopolnilo: slavna pevka je potrdila svoj nastop; tuji tekmovalci so že potrdili udeležbo
3. 3. s podpisom, pečatom izraziti, da je kaj sprejeto: potrditi prejem priporočenega pisma; potrditi prevzem materiala
4. 4. pokazati pravilnost, točnost česa: meritve naj to potrdijo ali ovržejo; potrditi teorijo s poskusi / pravilnost teh ugotovitev je potrdil ves nadaljnji razvoj narodnoosvobodilnega boja; njegovo vedenje je sum še potrdilo / z novo zmago so naši tekmovalci potrdili svojo premoč
   // navadno v zvezi z v narediti, da je kdo bolj prepričan o upravičenosti česa: potrditi koga v domnevi, sumu, veri; to ga je še bolj potrdilo v prepričanju, da ima prav
5. 5. publ. pokazati upravičenost obstoja: z igranjem je potrdila svoj sloves; s tem dejanjem je potrdil sam sebe; nova smer naj se sama potrdi ali zanika
6. 6. ugotoviti, da je kdo sposoben za vojaško službo: na naboru so ga potrdili / pog. potrditi k vojakom, star. v vojake
   ● ekspr. selitev v novo hišo moramo pošteno potrditi proslaviti
   ♦ agr. potrditi seme po laboratorijskem preizkusu izjaviti, da je primerno, ustrezno za sejanje; šol. potrditi frekvenco s podpisom izraziti, da je slušatelj obiskoval predavanja; vet. potrditi merjasca po komisijskem ogledu izjaviti, da je primeren, ustrezen za oplojevanje

potŕjen -a -o: prošnji je treba priložiti potrjen prepis spričevala; biti potrjen na naboru; za šolo potrjene knjige
● žarg. če bom spil še en konjak, bom preveč potrjen pijan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. oseba, ki na sodišču pove, kar ve o kom, čem: priče ga obtožujejo; zapriseči pričo; zaslišati priče; soočiti obdolženca s pričami; nezanesljiva, pristranska priča; opirati se na izjave, navedbe prič; stranka in priče; biti, nastopiti na razpravi kot priča / obremenilna priča
2. 2. kdor je navzoč ob kakem dogodku z namenom, da potrdi njegovo veljavnost: poklicati, prositi koga za pričo; narediti oporoko pred pričami; podpisati se kot priča / biti za pričo pri poroki / oporočna priča; (poročna) priča
3. 3. kdor je navzoč ob kakem dogodku: priče so pripovedovale, kar so videle; v tej samoti se ni bilo bati nobene priče; imeti priče in dokaze; ekspr. po besedah še živih prič se je to res zgodilo / vi vsi ste priča, priče, za pričo, da sem mu denar vrnil vi vsi vidite; vi vsi lahko potrdite; biti priča nesreče biti navzoč pri nesreči, videti jo; nehote je bil priča njunemu pogovoru ga je slišal, bil navzoč pri njem; v svojem poklicu je bila priča mnogim družinskim tragedijam je lahko opazovala, spoznala mnoge družinske tragedije
4. 4. s prilastkom izraz, znamenje česa: knjiga je zanimiva priča razburkane dobe; s tem gradom so porušili zadnjo pričo preteklosti; ekspr. barake, živa priča revščine / tvoja pisma so nam priča, da še nisi pozabil na dom dokaz
   // kdor kaj potrjuje z življenjem, ravnanjem: biti priča resnice
5. 5. zastar. zgodba, pripoved: spomnil se je očetove priče / verjeti babjim pričam čenčam
6. 6. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi pri priči brez odlašanja, takoj: pri priči se je lotil dela, začel pomagati / pri priči se je streznil / pri tej priči moraš iti takoj (zdaj); pri tisti priči se je vrnil takoj (tedaj)
   ● publ. že imena igralcev zagotavljajo, da bomo priča odlični predstavi da bo predstava odlična; ekspr. bog mi je priča, da ne lažem izraža podkrepitev trditve; biti nema priča česa biti navzoč pri kakem dogajanju, ne da bi sodeloval; brez priče, brez prič govoriti s kom brez prič ne da bi bil še kdo navzoč; ekspr. brez vsake priče se je hotel posloviti od doma ne da bi ga kdo videl, opazil; ekspr. se bova že srečala brez prič na samem; objel jo je v pričo ljudi vpričo
   ♦ jur. identitetna priča s katero se doseže identiteta; kriva priča; rel. Jehovina priča pripadnik verske sekte, ki Kristusa ne priznava za boga, ampak le za najvišje bitje; prim. pričo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. pripovedovati na sodišču, kar se ve o kom, čem: nihče ni hotel pričati, čeprav so videli nesrečo; moral bo pričati; ožjim sorodnikom ni treba pričati; pričati proti komu; pričati za koga, zoper koga / pričati za prijateljevo nedolžnost
   ♦ jur. krivo pričati
2. 2. nav. 3. os. biti izraz, znamenje česa: urejena kmetija priča o dobrem gospodarjenju; pohištvo v sobi je pričalo o preprostem okusu / bledica na njenem obrazu priča, da ni zdrava; pisani gozdovi pričajo, da je prišla jesen
   // star. izpovedovati, izražati: pričati ljubezen do dekleta; v pesmih priča njegovo čast in slavo
   ● knjiž. pričati resnico z življenjem, ravnanjem jo potrjevati
3. 3. zastar. govoriti, pripovedovati: o tem so mi pričali prijatelji; kakor se priča, so bili ti kraji že zgodaj naseljeni / o tem dogodku pričajo zgodovinske knjige

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. kdor kaj potrjuje z življenjem, ravnanjem: pričevalec resnice; izpovedovalci in pričevalci socializma
2. 2. kdor je navzoč ob kakem dogodku; priča: tako pripovedujejo pričevalci

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. glagolnik od pričevati: oprostili so ga pričevanja
   // kar kdo pove kot priča na sodišču: izpodbiti pričevanje; neoporečno, nepristransko pričevanje
   ♦ jur. krivo pričevanje
   // kar kdo pove kot priča, poznavalec česa: izpovedi in pričevanja sodobnikov; pričevanja o pisateljevem otroštvu
2. 2. kar kaj kaže, osvetljuje: ta knjiga je pomembno pričevanje o življenju naših ljudi; pisana pričevanja o domačem gledališču / za to nimamo zanesljivih pričevanj dokazov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. na določen način dati zagotovilo o resničnosti v postopku izpovedanega: priča je prisegla; pismeno, ustno priseči / nekdaj priseči na sveto pismo, svoj meč / z notranjim predmetom priseči prisego / ekspr. prisegel je, da se ne bo vtikal v naše odnose zagotovil
   // kot podkrepitev: vse je res, prisežem; prisežem, da ni kriv; prisežem na svojo čast, da je bilo res tako
   ♦ jur. po krivem priseči
2. 2. javno, po določenem postopku obljubiti ravnati se po načelih, navedenih v izjavi; slovesno izjaviti: predsednik skupščine je prisegel / prisegel je, da bo varoval uradno tajnost
3. 3. ekspr. trdno obljubiti: prisegel ji je zvestobo; prisegla sta si prijateljstvo za vse življenje

priséžen -a -o: tu je bilo priseženih veliko priseg
● star. priseženi izvedenec zapriseženi izvedenec

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. s fotografsko-tiskarskim postopkom delati posnetek slike, besedila: reproducirati fotografijo; slikar ni dovolil reproducirati svojih slik; reproducirati stare tiske / reproducirati sliko na znamki, v knjigi
2. 2. s posebnimi napravami povzročati, da postane zvočni ali slikovni zapis zlasti glasbenega ali filmskega dela slišen, viden: reproducirati televizijsko sliko z magnetoskopskega traku; reproducirati glasbo s plošč / telefon slabo reproducira glas
3. 3. ustvarjati kaj táko, kot že obstaja v stvarnosti: v laboratoriju so reproducirali razmere v vesolju
4. 4. umetniško podajati: dirigent je skladbo prepričljivo reproduciral
5. 5. knjiž. opisovati, ponavljati: v poročilu je reproduciral potek dogodka; priča ni mogla natančno reproducirati tega, kar je videla / njegovo izjavo so slabo reproducirali
   ● skušal je reproducirati, kar se je naučil obnoviti, povedati

reproducírati se knjiž.  razmnoževati se: biti sposoben reproducirati se

reproducíran -a -o: dobro reproduciran dogodek; reproducirana glasba; ta slika je bila že večkrat reproducirana

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. priča pri dvoboju: izbrati si sekundanta
2. 2. šah., šport. kdor pomaga, svetuje igralcu, zlasti v boksu, šahu: sekundant je spodbujal tekmovalca

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. biti priča pri dvoboju: večkrat je sekundiral
2. 2. podpirati, dopolnjevati koga, zlasti z besedami: sekundirati prijatelju / vneto mu je sekundiral pritrjeval

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. vodja družbene skupnosti: izbrati, odstaviti starešino; stal je pred mrkim, sivolasim starešino / plemenski, rodovni, vaški starešina
   // vodja kake skupnosti sploh: fantje so izbrali svojega starešino / starešina taborniškega odreda polnoleten tabornik, ki predstavlja in vodi taborniški odred
2. 2. voj. vojaška ali civilna oseba, ki v oboroženih silah opravlja poveljniško ali kako drugo vodilno funkcijo: starešina enote; odnosi med vojaki in starešinami / aktivni, vojaški starešine; nižji, višji starešina / Zveza rezervnih vojaških starešin
3. 3. starejši moški, ki vodi potek svatbe: starešina je nazdravil nevesti / prosil ga je za starešino
   // nar. vzhodno (poročna) priča: biti za starešino nevesti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. sprejeti kaj tujega in narediti za svoje: veliko različic pesmi priča, da je narod to pesem popolnoma usvojil
   // začeti uporabljati: usvojiti moderno metodo, teorijo; umetnik je usvojil novo izrazno sredstvo
2. 2. naučiti se, priučiti se: usvojiti osnovne pojme matematike; usvojiti tehniko hitrega branja / natančno prebrati in usvojiti besedilo si ga zapomniti
   ● publ. usvojiti tuje mnenje, predlog sprejeti; publ. tovarna je usvojila izdelavo novega tovornjaka je začela izdelovati
   ♦ šol. usvojiti učno snov

usvojèn -êna -o: nova metoda je že usvojena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. ki se zdi v skladu z resničnostjo: verjeten izgovor, očitek; navedeni vzrok odsotnosti je najmanj verjeten; verjetna domneva / sum je postal vse verjetnejši; njegova strpnost je videti verjetna prepričljiva, iskrena
   // ki se zdi v resničnosti mogoč: psihološko verjeten literarni lik; verjetne in neverjetne zgodbe; komaj verjetna življenjska usoda
2. 2. ki se glede na kaj more predvidevati, pričakovati: verjeten izid volitev; takšne posledice niso verjetne / prepoved knjige ni verjetna; življenje na drugih planetih je malo verjetno
3. 3. zastar. verodostojen: verjetna priča / verjetna listina

verjétno prisl.  
1. 1. izraža precejšnjo prepričanost o možnosti česa: verjetno bomo dobili pomoč; ni še prišel, verjetno je zaspal / v povedni rabi: zelo verjetno je, da pride jutri; ni verjetno, da bi ga našel
2. 2. v medmetni rabi izraža zadržano pritrjevanje: ali boste šli? Verjetno; sam.: meje verjetnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

verodostójno prisl.: verodostojno opisati kaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. na katerega se da zanesti: zanesljiv človek, delavec; zanesljiva priča; biti zanesljiv pri delu; čustveno zanesljiv; politično ni preveč zanesljiv / zaupni dokumenti so v zanesljivih rokah; zanesljiv vir informacij / imeti zanesljiv občutek, okus; zanesljiv spomin dober
   // ta avtomobil je trden in zanesljiv; zanesljiva tehtnica
2. 2. ki ne vzbuja nobenega dvoma, pomislekov glede
   1. a) uresničitve, nastopa, obstajanja: napovedali so mu zanesljiv poraz, uspeh; rešiti koga zanesljive smrti gotove
      // iskati zanesljiv zaslužek / ti podatki bodo zanesljiva osnova za oceno; zahtevati zanesljivo nakazovanje obrokov redno, zagotovljeno
   2. b) resničnosti, pravilnosti: zanesljivega dokaza še nimamo; zanesljiva metoda; take primerjave niso vedno zanesljive; zanesljivo merilo za kaj / zanesljiva znamenja bolezni jasna, očitna
   3. c) varnosti, uspešnosti: z zanesljivim gibom je odprl padalo; njihov položaj ni posebno zanesljiv; zanesljiva obramba proti bolezni; zanesljiva opora trdna

zanesljívo prisl.: počasi, toda zanesljivo izgublja; česar se loti, zanesljivo tudi izpelje; na to lahko zanesljivo računate; voziti zanesljivo
● ekspr. njej zanesljivo ne bo verjel nikakor ne; publ. domače moštvo je zanesljivo zmagalo z razmeroma veliko razliko v rezultatu; sam.: nič zanesljivega ne ve

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. izpraševati koga v uradnem postopku z namenom izvedeti podatke, pomembne za rešitev zadeve: zasliševati osumljenca, pričo
2. 2. strogo in natančno izpraševati koga z namenom ugotoviti resnico: zasliševati begunce, ujetnike / ekspr. žena ga je zasliševala, kje je hodil ponoči

zasliševán -a -o: zasliševana priča; sam.: zasliševani na vprašanje ni odgovoril

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. s čim nepravim, navideznim spraviti koga na kaj nepravega, nezaželenega: zavesti zasledovalce na napačno sled / ekspr. zavesti koga na slaba pota
   // s svojim govorjenjem, ravnanjem narediti, povzročiti
   1. a) da pride kdo v kako nepravo, nezaželeno stanje: nehote zavesti koga v zmoto / zavesti prijatelja v neodločnost / odgovor ga je zavedel v dvome
   2. b) da kdo naredi kaj nesprejemljivega, nezaželenega: zavesti koga v prestopek; zavesti koga, da krivo priča / zavesti koga h kraji, k pitju
2. 2. s svojim govorjenjem, ravnanjem pridobiti koga, zlasti neizkušenega, za moralno nesprejemljivo, nedovoljeno spolno občevanje: zavesti prijateljevo dekle; zavesti mladoletnico
3. 3. s čim nepravim, navideznim narediti, povzročiti, da kdo napačno, neustrezno misli: zavesti javnost, poslušalce; zavesti koga z obljubami, nepopolnimi podatki
4. 4. nav. 3. os. z določenimi lastnostmi vplivati na koga, da naredi kaj nenameravanega, navadno neprimernega: nizka cena ga je zavedla, da je avtomobil kljub pomislekom kupil; prestopnika je zavedla pijača, priložnost
   ● žarg., adm. zavesti dopis vpisati, evidentirati; redko zavesti konja v hlev odvesti, zapeljati; zastar. zavesti podjetje ustanoviti; redko pot nas je zavedla do razvalin po poti smo prišli; knjiž. predaleč bi nas zavedlo, če bi obravnavali vse podrobnosti preveč časa, prostora bi porabili; star. previdno zavede pogovor drugam spelje

zavedèn -êna -o: zavedeni bralci, kupci; zavedeno dekle

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. ki (rad) veliko govori: zgovoren človek; fant je po naravi zgovoren in dovtipen; nenavadno, zelo zgovorna je; bila je zgovorna kot kaka branjevka / šele doma je postal zgovoren; ekspr.: dobro bi bilo, če bi bil manj zgovoren; vino naredi človeka zgovornega / trgovec je bil zgovornega jezika
2. 2. ki v veliki meri pove, izraža določeno vsebino: to je zgovoren dokaz, da je tvoja sodba napačna; članek z zgovornim naslovom; njegov molk je zgovoren; ta primer je zelo zgovoren; slike so same po sebi zgovorne, zato ne potrebujejo razlage

zgovórno prisl.: dovolj zgovorno so mu povedali, da je nezaželen; esej zgovorno priča o pesnikovem razvoju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.