príča -e ž (í) - 1. oseba, ki na sodišču pove, kar ve o kom, čem: priče ga obtožujejo; zapriseči pričo; zaslišati priče; soočiti obdolženca s pričami; nezanesljiva, pristranska priča; opirati se na izjave, navedbe prič; stranka in priče; biti, nastopiti na razpravi kot priča / obremenilna priča
- 2. kdor je navzoč ob kakem dogodku z namenom, da potrdi njegovo veljavnost: poklicati, prositi koga za pričo; narediti oporoko pred pričami; podpisati se kot priča / biti za pričo pri poroki / oporočna priča; (poročna) priča
- 3. kdor je navzoč ob kakem dogodku: priče so pripovedovale, kar so videle; v tej samoti se ni bilo bati nobene priče; imeti priče in dokaze; ekspr. po besedah še živih prič se je to res zgodilo / vi vsi ste priča, priče, za pričo, da sem mu denar vrnil vi vsi vidite; vi vsi lahko potrdite; biti priča nesreče biti navzoč pri nesreči, videti jo; nehote je bil priča njunemu pogovoru ga je slišal, bil navzoč pri njem; v svojem poklicu je bila priča mnogim družinskim tragedijam je lahko opazovala, spoznala mnoge družinske tragedije
- 4. s prilastkom izraz, znamenje česa: knjiga je zanimiva priča razburkane dobe; s tem gradom so porušili zadnjo pričo preteklosti; ekspr. barake, živa priča revščine / tvoja pisma so nam priča, da še nisi pozabil na dom dokaz
// kdor kaj potrjuje z življenjem, ravnanjem: biti priča resnice - 5. zastar. zgodba, pripoved: spomnil se je očetove priče / verjeti babjim pričam čenčam
- 6. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi pri priči brez odlašanja, takoj: pri priči se je lotil dela, začel pomagati / pri priči se je streznil / pri tej priči moraš iti takoj (zdaj); pri tisti priči se je vrnil takoj (tedaj)
● publ. že imena igralcev zagotavljajo, da bomo priča odlični predstavi da bo predstava odlična; ekspr. bog mi je priča, da ne lažem izraža podkrepitev trditve; biti nema priča česa biti navzoč pri kakem dogajanju, ne da bi sodeloval; brez priče, brez prič govoriti s kom brez prič ne da bi bil še kdo navzoč; ekspr. brez vsake priče se je hotel posloviti od doma ne da bi ga kdo videl, opazil; ekspr. se bova že srečala brez prič na samem; objel jo je v pričo ljudi vpričo
♦ jur. identitetna priča s katero se doseže identiteta; kriva priča; rel. Jehovina priča pripadnik verske sekte, ki Kristusa ne priznava za boga, ampak le za najvišje bitje; prim. pričo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
príčati -am nedov. (ī ȋ) - 1. pripovedovati na sodišču, kar se ve o kom, čem: nihče ni hotel pričati, čeprav so videli nesrečo; moral bo pričati; ožjim sorodnikom ni treba pričati; pričati proti komu; pričati za koga, zoper koga / pričati za prijateljevo nedolžnost
♦ jur. krivo pričati - 2. nav. 3. os. biti izraz, znamenje česa: urejena kmetija priča o dobrem gospodarjenju; pohištvo v sobi je pričalo o preprostem okusu / bledica na njenem obrazu priča, da ni zdrava; pisani gozdovi pričajo, da je prišla jesen
// star. izpovedovati, izražati: pričati ljubezen do dekleta; v pesmih priča njegovo čast in slavo
● knjiž. pričati resnico z življenjem, ravnanjem jo potrjevati - 3. zastar. govoriti, pripovedovati: o tem so mi pričali prijatelji; kakor se priča, so bili ti kraji že zgodaj naseljeni / o tem dogodku pričajo zgodovinske knjige
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
pričevánje -a s (ȃ) - 1. glagolnik od pričevati: oprostili so ga pričevanja
// kar kdo pove kot priča na sodišču: izpodbiti pričevanje; neoporečno, nepristransko pričevanje
♦ jur. krivo pričevanje
// kar kdo pove kot priča, poznavalec česa: izpovedi in pričevanja sodobnikov; pričevanja o pisateljevem otroštvu - 2. kar kaj kaže, osvetljuje: ta knjiga je pomembno pričevanje o življenju naših ljudi; pisana pričevanja o domačem gledališču / za to nimamo zanesljivih pričevanj dokazov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
dobrovéren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) jur. prepričan, da je do česa upravičen: dobroverni posestnik / dobroverna priča priča, ki je prepričana, da govori resnico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
identitéten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na identiteto: identitetni dokazi / identitetni znak
♦ filoz. identitetna filozofija filozofija, ki trdi, da so vsa nasprotja v bistvu identična; jur. identitetna priča priča, s katero se dožene identiteta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
bóg -á m, daj. ed. stil. bogú; mn. bogóvi; im., tož. dv. bogóva in bogá (ọ̑) - 1. ed., v enoboštvu nadnaravno bitje, ki je ustvarilo svet in ki posega v njegov razvoj: častiti, moliti boga; klicati boga na pomoč; prositi boga za zdravje; verovati v boga; prisegati pred bogom; kot boga te prosim / v krščanstvu pravični, večni, vsemogočni Bog; gospod Bog; Bog oče; vznes. Bog ga je poklical, vzel k sebi umrl je; pred smrtjo se je spravil z Bogom prejel je zakrament za umirajoče
// v mnogoboštvu vsako od človeku nadrejenih bitij: Homerjevi bogovi in junaki; Perun, bog starih Slovanov; sončni bog; bog vojske; bogovi na Olimpu; živi ko mali bog zelo dobro, v izobilju
// ekspr. to ti je bil prizor za bogove imeniten, čudovit, zabaven - 2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža
- a) začudenje, navdušenje: bog, koliko lepote je okoli nas! ljubi bog, ali je to mogoče
- b) nejevoljo, nestrpnost: kaj pa govoriš, bog te je dal; pojdi že, bog te nesi; ali boš kar naprej počival, bog te nima rad; bog nebeški, kaj sem jaz kriv; kod si hodil tako dolgo, za bóga milega; pustite me pri miru, za bóga svetega
- c) strah, vznemirjenje, obup: o bog, kaj bo iz tega; moj bog, kako smo nesrečni; o ti moj bog, saj ne bom zdržal
- č) dvom, negotovost, upanje: sam bog ve, če je res; bog vedi, kod hodi; če bog da, se bomo kmalu videli
- d) svarilo, prepoved, opozorilo: bog ne daj, samo tega ne; bog varuj, da bi kaj takega storil; bog ne zadeni, da bi pozabil na nas
- e) hvaležnost, zadovoljstvo: dobro smo opravili, hvala bogu; bog plačaj za dar hvala; elipt. vzemi ga, še bog če te mara; še bog da je prišel / boga zahvali, da se je tako zgodilo
- f) najboljšo željo, naklonjenost: bog daj srečo, zdravje; bog daj, da bi bilo res; bog (te) živi! / ob spominu na umrle Bog ji daj dobro, nebesa
- g) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober večer bog daj; »Dober večer!« »Bog daj! ali Bog ga daj!«; vznes., ob slovesu bog s tabo
- h) podkrepitev trditve: govoril bom resnico, tako mi bog pomagaj; o njej ne vem nič slabega, bog varuj; bog mi je priča, da ne lažem; pod milim bogom za nobeno rabo nisi prav za nobeno; to je gotovo kakor bog v nebesih
- 3. ekspr. človek, ki ima veliko veljavo: ta otrok je bog v družini; v vasi je bil mali bog / imela ga je za boga zelo ga je občudovala, oboževala
// najvišji vzor, ideal: njegov bog je denar
● ekspr. najljubša ji je kava, no, bog ji jo blagoslovi privoščim ji; šalj. ustavili se bomo, kjer bog roko ven molí v gostilni; bog ga tepe nesreče ga zadevajo; naj gre, bog z njim ni mi žal; bibl. dajte cesarju, kar je cesarjevega, in bogu, kar je božjega vsakemu svoje; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju; ekspr. bogu čas krasti lenariti; drži se ko lipov bog je neroden, molčeč; to je pa narejeno, da se bog usmili, star. da se bogu smili zelo slabo; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase
bóže ekspr.: bože, kako hladne roke imaš; kaj bo, če zamudim, bože mili; prim. bogami, bogdaj, bogpomagaj, bogsigavedi, bogvaruj, bogve, bogvedi, bogzna ipd.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
zavêsti -vêdem dov., zavêdel in zavédel zavêdla, stil. zavèl zavêla (é) - 1. s čim nepravim, navideznim spraviti koga na kaj nepravega, nezaželenega: zavesti zasledovalce na napačno sled / ekspr. zavesti koga na slaba pota
// s svojim govorjenjem, ravnanjem narediti, povzročiti- a) da pride kdo v kako nepravo, nezaželeno stanje: nehote zavesti koga v zmoto / zavesti prijatelja v neodločnost / odgovor ga je zavedel v dvome
- b) da kdo naredi kaj nesprejemljivega, nezaželenega: zavesti koga v prestopek; zavesti koga, da krivo priča / zavesti koga h kraji, k pitju
- 2. s svojim govorjenjem, ravnanjem pridobiti koga, zlasti neizkušenega, za moralno nesprejemljivo, nedovoljeno spolno občevanje: zavesti prijateljevo dekle; zavesti mladoletnico
- 3. s čim nepravim, navideznim narediti, povzročiti, da kdo napačno, neustrezno misli: zavesti javnost, poslušalce; zavesti koga z obljubami, nepopolnimi podatki
- 4. nav. 3. os. z določenimi lastnostmi vplivati na koga, da naredi kaj nenameravanega, navadno neprimernega: nizka cena ga je zavedla, da je avtomobil kljub pomislekom kupil; prestopnika je zavedla pijača, priložnost
● žarg., adm. zavesti dopis vpisati, evidentirati; redko zavesti konja v hlev odvesti, zapeljati; zastar. zavesti podjetje ustanoviti; redko pot nas je zavedla do razvalin po poti smo prišli; knjiž. predaleč bi nas zavedlo, če bi obravnavali vse podrobnosti preveč časa, prostora bi porabili; star. previdno zavede pogovor drugam spelje
zavedèn -êna -o: zavedeni bralci, kupci; zavedeno dekle
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
jàz mêne zaim., mêni, mêne, mêni, menój in máno, enklitično rod., tož. me, daj. mi (ȁ) - 1. izraža osebo govorečega, gledano z njegovega stališča
- a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: jaz grem domov, ti pa moraš ostati; bolje ga poznaš kakor jaz; nav., ekspr.: še jaz bi tega ne zmogel; z njim bom že jaz obračunal; pa če ti jaz rečem, da je res; jaz zase ne dvomim o tem; elipt.: »kdo je to ukazal?« »Jaz«; jaz pa kmet, kje neki! jaz da bi lagal! / pog., iron. poznam jaz tebe in tvojo pridnost / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: na sestanek pojdeva oče in jaz; jaz, neumnež, sem mu verjel; ekspr. reva jaz, ki sem sama
- b) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: to se ne tiče mene, ampak njega; meni ne verjameš; meni se zdi, da ima prav / nič se me ne boj; slika mi je všeč; mi res ne verjameš; to me zanima / pog.: mi ni znano, kdaj pride; me ne briga dosti, kaj počne / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju me veseli, da vas spoznam
- c) s predlogi se rabi daljša oblika: brez mene ne pojdeš nikamor; stopi sem k meni; stoji pri meni; pojdi z menoj / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: zabavljal je čezme; name so pozabili; pridi pome; naj stopi predme; ne sili vame; vsi delajo zame; raba peša oči vseh so obrnjene v mé
// v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: mene ne bo doma; sanja se mi; strah me je; z menoj je drugače moj položaj je drugačen
// knjiž. govoriti mi je o poeziji govoriti moram
- 2. v dajalniku, v krajši obliki izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: ime mi je Jože; mati mi je zbolela; roka se mi trese; avto mi noče vžgati / ekspr. vsi so mi priča, da je res; vznes. bodi mi brat
- 3. ekspr., v dajalniku, v krajši obliki izraža osebno prizadetost: poberi se mi; bojim se, da mi še zboli; ti si mi pravi navihanec; otroci, da mi boste v šoli pridni!
● pog., ekspr. bilo jih je kaj jaz vem koliko zelo veliko; pog. toliko me je še trgovca, da ne prodajam pod ceno toliko trgovskega duha imam; ekspr. meni nič, tebi nič so mu odpovedali brez utemeljitve, nepričakovano; pog., ekspr. zaradi mene lahko kar gre temu ne nasprotujem; pog. dobiva se pri meni v mojem stanovanju; pog., ekspr. zaleže za dva mene za dva taka, kakor sem jaz; preg. danes meni, jutri tebi nesreča, smrt lahko vsakogar doleti; sam.: vsak stavek začne z jaz; prim. mi, midva, bogami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
krív -a -o prid. (ȋ í) - 1. ki se odklanja, izstopa iz osnovne smeri: kriva črta; vse ploskve so krive; ravnilo je proti koncu krivo / kriv gaber / za klobukom je nosil kriva peresa krivčke, krivce
// ki je tak zaradi svojega namena: kriv nož; kriva sablja / v roki je držal krivo palico
// ki nima naravne, pravilne oblike: kriv nos; imel je kriv prst; krive noge / ekspr. posušen in kriv starec - 2. v povedni rabi ki je povzročil kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: te nesreče je on kriv; biti kriv smrti; oče je kriv za tako stanje; čutiti se krivega / ekspr.: sam si je kriv; jaz mu nisem kriv
// ki stori, navadno nehote, kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: sodišče je odločilo, da je kriv - 3. jur. ki ni v skladu z dejstvi: kriva obtožba, ovadba; krivo pričevanje; kriva izpoved / kriva prisega kriva izpoved zapriseženega
// nastopil je kot kriva priča
// ekspr., redko lažen, napačen: dobil je krive informacije; širiti krive vesti
// raba peša ki vsebuje kaj, kar v določenem okolju ni priznano za pravo, pravilno: širiti krive nauke; krivi nazori / kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi vera, ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna
// star. po deželi so hodili krivi preroki
● ekspr., redko kriv pogled sovražen, nenaklonjen; ekspr. hoditi po krivih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; pesn. sreča kriva nesreča; ekspr. ti učiš pa krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami
krívo prisl.: krivo se držati; krivo govoriti, misliti; krivo me je razumel; krivo soditi človeka; krivo raščene noge
krívi -a -o sam.: po krivem dolžiti; publ. spoznali so ga za krivega sodišče je odločilo, da je kriv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
nastopíti in nastópiti -im dov. (ī ọ́ ọ̑) - 1. prikazati kaj naučenega v strnjenem sporedu pred občinstvom: nastopili so vsi učenci; na prireditvi so nastopili znani umetniki / nastopiti z vajami na orodju / pog. nastopiti na radiu, televiziji / nastopiti v vlogi Hamleta
// biti dejavno navzoč na športni, kulturni prireditvi: naša reprezentanca bo nastopila na olimpiadi; nastopiti na festivalu zabavne glasbe / nastopiti za državno reprezentanco - 2. navadno s prislovnim določilom javno, pred občinstvom prikazati mnenje, stališče: nastopiti na kongresu; na volitvah je nastopilo več strank; nastopiti s svojimi predlogi; avtoritativno nastopiti / knjiž. nastopiti v obrambo domovine / nastopiti proti rasni diskriminaciji
// v zvezi s kot opraviti kako funkcijo: nastopiti kot branilec, priča / ekspr. pred gosti je nastopila kot prava dama - 3. nav. ekspr. izraža začenjanje
- a) obstajanja, stanja: po nekaj dneh je nastopila kriza; megla, odjuga nastopi / smrt je nastopila zaradi strela v sence / knjiž.: nastopili so deževni dnevi so se začeli; nastopila je noč znočilo se je; ni še nastopil pravi čas prišel
- b) z glagolskim samostalnikom opravljanja dela, dejavnosti: nastopiti službo; elipt. nastopil je prvega začel delati, hoditi v službo
// nastopiti dopust / nastopiti delo / svojo umetniško pot je nastopil na podeželskem odru
● zastar. sin je nastopil gospodarstvo (po očetu) prevzel, nasledil; zastar. nastopil je šestnajsto leto stopil je v šestnajsto leto
♦ jur. nastopiti kazen; šol. nastopiti v razredu imeti nastop
nastopívši zastar.: prvič nastopivši na odru, je doživel velik aplavz; nastopivši mraz je napravil veliko škode
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
ném -a -o prid. (ẹ̑ ẹ́) - 1. ki ni sposoben oblikovati besed, stavkov z govorilnimi organi: nem človek; je gluh in nem / ekspr. še nemi črv zna izraziti bolečino
// ekspr. ki molči, ne govori: nemi, a ne brezčutni gledalci; nem ga je poslušal; nema in bleda je hodila po hiši; spraševali so ga, a ostal je nem kot riba / nem se je bojeval z usodo; pren. nemi čas; nemi grobovi
// knjiž., ekspr. ki se ne oglaša: ptice v vejah so še neme / nemi gozdovi; reka se vije nema / nema tema / pesn. nemi molk popoln - 2. ki ni izražen z besedami: razumel je nemi odgovor; odgovoriti na nemi pozdrav; opazovati nemo sporazumevanje
// ki ga ne spremlja govorjenje, besedilo: izraziti čustva z nemo igro; nemo srečanje / nemi film film brez dialogov, glasbe in šumov; junaki nemega filma - 3. ekspr. ki se ne izraža glasno: v nemem obupu je vila roke; nema bolečina, groza, žalost
// neslišen, tih: nem smeh
● nema abeceda abeceda, pri kateri se črke oblikujejo s prsti; prstna abeceda; biti nema priča česa biti navzoč pri kakem dogajanju, ne da bi sodeloval
♦ adm. nemi znak stenografski znak, ki se ne izgovarja; ekon. nema zamenjava blaga pri primitivnih ljudstvih zamenjava, pri kateri ljudje ne pridejo v neposreden stik; geogr. nema karta karta brez napisov; lingv. nema črka črka, ki se ne izgovarja; lov. nemi pes pes, ki pri iskanju, gonjenju divjadi ne laja; muz. nema klaviatura priprava za urjenje v igranju na klavir; num. nemi novec novec brez napisa; zool. nemi labod labod s črno izboklino na korenu oranžno rumenega kljuna, Cygnus olor
némo prisl.: nemo je gledala za njim; nemo je opravljal vsak svoje delo; nemo uživati razgled
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
bremeníti -ím nedov. (ī í) - 1. obteževati kot z bremenom; obremenjevati: plačevanje anuitet bremeni podjetja; nesamostojnost je bremenila našo preteklost / noče je bremeniti še s tako skrbjo
♦ ekon. izdatki za vojsko bremenijo državni proračun se plačujejo iz državnega proračuna - 2. publ. obtoževati, dolžiti: obtožnica ga bremeni, da je vlomil; priča ga bremeni pomoči pri tatvini
- 3. zastar. ležati kot breme: dolg bremeni na zemljišču
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
dodáti -dám dov., 2. mn. dodáste in dodáte; dodál (á) - 1. dati (k) čemu še kaj: dodati testu jajca; dodal je še, kolikor je manjkalo / namesto da bi pritisnil na zavoro, je dodal plin
- 2. dodatno, zraven povedati: priča doda k prejšnji izpovedi naslednje; dodal je, da kljub vsemu ni izgubil poguma; koliko skrbi mi delaš, je dodala; ne verjemi mu vsega, kar pripoveduje, ker rad kaj iz svojega doda
dodán -a -o: v novi izdaji so dodane še štiri pesmi; betonski mešanici dodana voda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
glavosèk in glavosék -éka m (ȅ ẹ́; ẹ̑) - 1. knjiž., ekspr. morilec, ubijalec: ustaški glavoseki
- 2. zastar. obglavljenje: bil je priča glavoseku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
krvávec -vca m (ȃ) - 1. ekspr., redko rabelj, krvnik: biriči in krvavci
// krvav, ranjen človek: vklenjeni krvavec - 2. nar. koroško govedo, ki krvavo mokri: bil je priča, da je vol krvavec (Prežihov)
● slabš. obtoženec na procesu proti delavskim voditeljem, ki so pozivali na nasilno spremembo družbenega sistema, v Celovcu leta 1884
♦ bot. šentjanževka; min. hematit
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
lojálnost -i ž (ȃ) - 1. (zgolj) izpolnjevanje državljanskih obveznosti, zakonov zaradi dolžnosti: dokazoval je svojo lojalnost; zanesti se na lojalnost državljanov; lojalnost do države / narodna manjšina se je z vso lojalnostjo vključila v življenje države
- 2. knjiž. poštenost, odkritost v ravnanju: ta postopek ne priča o lojalnosti zastopnikov, ki so sklenili dogovor; njegova lojalnost in čut tovarištva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
núna -e ž (ú) - 1. pog. članica samostanskega, verskega reda; redovnica: postala je nuna; menihi in nune; živi kot nuna osamljeno, zdržno
// šolala se je pri nunah v nunski šoli; maša pri nunah v nunski cerkvi
● pog. iti k nunam postati redovnica - 2. nar. primorsko, navadno kot nagovor starejša znana ženska; teta: hvala, nuna
// zastopnica otroka pri krstu ali priča pri birmi; botra: krstna nuna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
núnc -a m (ȗ) nar. primorsko - 1. navadno kot nagovor starejši znan moški; stric: kako je kaj z vami, nunc
// zastopnik otroka pri krstu ali priča pri birmi; boter: to je njen nunc - 2. duhovnik: odšel je v župnišče k nuncu / gospod nunc
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
potrdíti in potŕditi -im dov. (ī ŕ) - 1. z besedo, kretnjo izraziti, da je kaj prej povedanega ali storjenega v skladu z resničnostjo: oče je potrdil njegove besede; priča je izjavo potrdila; zdravnik je potrdil, da je noga zlomljena; res je bilo tako, je potrdila / potrditi kaj s prisego / zadnjih vesti še niso potrdili / zastar. vsi smo mu potrdili pritrdili
- 2. s podpisom, pečatom narediti, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano: potrditi zdravstveno knjižico / pismeno, uradno potrditi / potrditi prepis, spričevalo overoviti
// potrditi račun
// narediti, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano sploh: potrditi imenovanje koga; potrditi program, sprejete sklepe / potrditi smrtno obsodbo / ekspr. najino tikanje je hotel potrditi s pitjem bratovščine
// ponovno izraziti veljavnost tega, kar nakazuje dopolnilo: slavna pevka je potrdila svoj nastop; tuji tekmovalci so že potrdili udeležbo - 3. s podpisom, pečatom izraziti, da je kaj sprejeto: potrditi prejem priporočenega pisma; potrditi prevzem materiala
- 4. pokazati pravilnost, točnost česa: meritve naj to potrdijo ali ovržejo; potrditi teorijo s poskusi / pravilnost teh ugotovitev je potrdil ves nadaljnji razvoj narodnoosvobodilnega boja; njegovo vedenje je sum še potrdilo / z novo zmago so naši tekmovalci potrdili svojo premoč
// navadno v zvezi z v narediti, da je kdo bolj prepričan o upravičenosti česa: potrditi koga v domnevi, sumu, veri; to ga je še bolj potrdilo v prepričanju, da ima prav - 5. publ. pokazati upravičenost obstoja: z igranjem je potrdila svoj sloves; s tem dejanjem je potrdil sam sebe; nova smer naj se sama potrdi ali zanika
- 6. ugotoviti, da je kdo sposoben za vojaško službo: na naboru so ga potrdili / pog. potrditi k vojakom, star. v vojake
● ekspr. selitev v novo hišo moramo pošteno potrditi proslaviti
♦ agr. potrditi seme po laboratorijskem preizkusu izjaviti, da je primerno, ustrezno za sejanje; šol. potrditi frekvenco s podpisom izraziti, da je slušatelj obiskoval predavanja; vet. potrditi merjasca po komisijskem ogledu izjaviti, da je primeren, ustrezen za oplojevanje
potŕjen -a -o: prošnji je treba priložiti potrjen prepis spričevala; biti potrjen na naboru; za šolo potrjene knjige
● žarg. če bom spil še en konjak, bom preveč potrjen pijan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
priséči -séžem dov., prisézi prisézite; priségel priségla; nam. priséč in prisèč (ẹ́) - 1. na določen način dati zagotovilo o resničnosti v postopku izpovedanega: priča je prisegla; pismeno, ustno priseči / nekdaj priseči na sveto pismo, svoj meč / z notranjim predmetom priseči prisego / ekspr. prisegel je, da se ne bo vtikal v naše odnose zagotovil
// kot podkrepitev: vse je res, prisežem; prisežem, da ni kriv; prisežem na svojo čast, da je bilo res tako
♦ jur. po krivem priseči - 2. javno, po določenem postopku obljubiti ravnati se po načelih, navedenih v izjavi; slovesno izjaviti: predsednik skupščine je prisegel / prisegel je, da bo varoval uradno tajnost
- 3. ekspr. trdno obljubiti: prisegel ji je zvestobo; prisegla sta si prijateljstvo za vse življenje
priséžen -a -o: tu je bilo priseženih veliko priseg
● star. priseženi izvedenec zapriseženi izvedenec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
reproducírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. s fotografsko-tiskarskim postopkom delati posnetek slike, besedila: reproducirati fotografijo; slikar ni dovolil reproducirati svojih slik; reproducirati stare tiske / reproducirati sliko na znamki, v knjigi
- 2. s posebnimi napravami povzročati, da postane zvočni ali slikovni zapis zlasti glasbenega ali filmskega dela slišen, viden: reproducirati televizijsko sliko z magnetoskopskega traku; reproducirati glasbo s plošč / telefon slabo reproducira glas
- 3. ustvarjati kaj táko, kot že obstaja v stvarnosti: v laboratoriju so reproducirali razmere v vesolju
- 4. umetniško podajati: dirigent je skladbo prepričljivo reproduciral
- 5. knjiž. opisovati, ponavljati: v poročilu je reproduciral potek dogodka; priča ni mogla natančno reproducirati tega, kar je videla / njegovo izjavo so slabo reproducirali
● skušal je reproducirati, kar se je naučil obnoviti, povedati
reproducírati se knjiž. razmnoževati se: biti sposoben reproducirati se
reproducíran -a -o: dobro reproduciran dogodek; reproducirana glasba; ta slika je bila že večkrat reproducirana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
starešína -e tudi -a m (í) - 1. vodja družbene skupnosti: izbrati, odstaviti starešino; stal je pred mrkim, sivolasim starešino / plemenski, rodovni, vaški starešina
// vodja kake skupnosti sploh: fantje so izbrali svojega starešino / starešina taborniškega odreda polnoleten tabornik, ki predstavlja in vodi taborniški odred - 2. voj. vojaška ali civilna oseba, ki v oboroženih silah opravlja poveljniško ali kako drugo vodilno funkcijo: starešina enote; odnosi med vojaki in starešinami / aktivni, vojaški starešine; nižji, višji starešina / Zveza rezervnih vojaških starešin
- 3. starejši moški, ki vodi potek svatbe: starešina je nazdravil nevesti / prosil ga je za starešino
// nar. vzhodno (poročna) priča: biti za starešino nevesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
usvojíti -ím dov., usvójil (ī í) knjiž. - 1. sprejeti kaj tujega in narediti za svoje: veliko različic pesmi priča, da je narod to pesem popolnoma usvojil
// začeti uporabljati: usvojiti moderno metodo, teorijo; umetnik je usvojil novo izrazno sredstvo - 2. naučiti se, priučiti se: usvojiti osnovne pojme matematike; usvojiti tehniko hitrega branja / natančno prebrati in usvojiti besedilo si ga zapomniti
● publ. usvojiti tuje mnenje, predlog sprejeti; publ. tovarna je usvojila izdelavo novega tovornjaka je začela izdelovati
♦ šol. usvojiti učno snov
usvojèn -êna -o: nova metoda je že usvojena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
verjéten -tna -o prid., verjétnejši (ẹ́ ẹ̄) - 1. ki se zdi v skladu z resničnostjo: verjeten izgovor, očitek; navedeni vzrok odsotnosti je najmanj verjeten; verjetna domneva / sum je postal vse verjetnejši; njegova strpnost je videti verjetna prepričljiva, iskrena
// ki se zdi v resničnosti mogoč: psihološko verjeten literarni lik; verjetne in neverjetne zgodbe; komaj verjetna življenjska usoda - 2. ki se glede na kaj more predvidevati, pričakovati: verjeten izid volitev; takšne posledice niso verjetne / prepoved knjige ni verjetna; življenje na drugih planetih je malo verjetno
- 3. zastar. verodostojen: verjetna priča / verjetna listina
verjétno prisl. - 1. izraža precejšnjo prepričanost o možnosti česa: verjetno bomo dobili pomoč; ni še prišel, verjetno je zaspal / v povedni rabi: zelo verjetno je, da pride jutri; ni verjetno, da bi ga našel
- 2. v medmetni rabi izraža zadržano pritrjevanje: ali boste šli? Verjetno; sam.: meje verjetnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
zanesljív -a -o prid., zanesljívejši (ī í) - 1. na katerega se da zanesti: zanesljiv človek, delavec; zanesljiva priča; biti zanesljiv pri delu; čustveno zanesljiv; politično ni preveč zanesljiv / zaupni dokumenti so v zanesljivih rokah; zanesljiv vir informacij / imeti zanesljiv občutek, okus; zanesljiv spomin dober
// ta avtomobil je trden in zanesljiv; zanesljiva tehtnica - 2. ki ne vzbuja nobenega dvoma, pomislekov glede
- a) uresničitve, nastopa, obstajanja: napovedali so mu zanesljiv poraz, uspeh; rešiti koga zanesljive smrti gotove
// iskati zanesljiv zaslužek / ti podatki bodo zanesljiva osnova za oceno; zahtevati zanesljivo nakazovanje obrokov redno, zagotovljeno - b) resničnosti, pravilnosti: zanesljivega dokaza še nimamo; zanesljiva metoda; take primerjave niso vedno zanesljive; zanesljivo merilo za kaj / zanesljiva znamenja bolezni jasna, očitna
- c) varnosti, uspešnosti: z zanesljivim gibom je odprl padalo; njihov položaj ni posebno zanesljiv; zanesljiva obramba proti bolezni; zanesljiva opora trdna
zanesljívo prisl.: počasi, toda zanesljivo izgublja; česar se loti, zanesljivo tudi izpelje; na to lahko zanesljivo računate; voziti zanesljivo
● ekspr. njej zanesljivo ne bo verjel nikakor ne; publ. domače moštvo je zanesljivo zmagalo z razmeroma veliko razliko v rezultatu; sam.: nič zanesljivega ne ve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
bóter -tra m (ọ́) - 1. rel. zastopnik otroka pri krstu ali priča pri birmi: kdo bo tvoj boter; biti, iti za botra; birmanski, krstni boter; pren. tej komediji so kumovali razni literarni botri
// navadno kot nagovor starejši znan moški; stric: boter, kam pa greste? / iron., šalj. ej, ne verjamem ti, boter! / pesn. boter Mesec - 2. častni zastopnik otroka pri vpisu osebnega imena v rojstno matično knjigo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
bótra -e ž (ọ́) - 1. rel. zastopnica otroka pri krstu ali priča pri birmi: botra je nesla otroka h krstu; teta ji bo za botro; birmanska botra
// navadno kot nagovor starejša znana ženska; teta: botra, kaj se je pa zgodilo / iron., šalj. botra, to pa ne bo držalo!
● tako je bil pijan, da je mački botra rekel da se ni zavedal, kaj dela - 2. častna zastopnica otroka pri vpisu osebnega imena v rojstno matično knjigo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
idíličen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na idila 2, 3: idilični kraji;
idilična vaška cerkev / bil je priča idiličnemu prizoru / idilično življenje / ekspr. okrog njega je vladal idiličen mir popoln // idilični motivi / iron. ima idilične predstave o ljubezni; idilično opisovanje razmer neresnično, olepšano
♦ lit. idilični epidílično prisl.: idilično lepa pot skozi gozd
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
intuícija -e ž (í) neposredno dojemanje, zaznavanje bistva česa, neodvisno od razumskega razčlenjevanja, navdih: predati, prepustiti se intuiciji;
delati, ustvarjati po intuiciji, z intuicijo;
obdarjen z intuicijo;
ekspr. delo je sad gole intuicije // intuitivnost: imeti intuicijo; razprava priča o veliki avtorjevi intuiciji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
móž -á m, mn. možjé (ọ̑) - 1. poročen moški v odnosu do svoje žene: to je moj mož; želi si dobrega moža; dober, hud, nezvest, rajni mož / zakonski mož / čas je, da začneš iskati moža / vzela ga je za moža poročila se je z njim
- 2. dorasel človek moškega spola: si že mož; ta mož ni moj oče; skoraj neopazno se je iz dečka razvil mož; eleganten, lep, mlad, velik mož; izkušen mož; značajen mož; mož petdesetih let, sivih las
// nav. ekspr., s prilastkom dorasel človek moškega spola kot nosilec kake dolžnosti, kakega poklica: sestanek vodilnih mož; volilni možje / veliki, znameniti možje / črni možje pogrebniki; občinski mož občinski odbornik; uslužbenec na občini; mož postave miličnik, policist - 3. ekspr., navadno v povedni rabi moški kot nosilec odločnosti, poguma: bodi mož in ne cmera; ali smo možje ali nismo; bil je mož, da malo takih; si kaj moža; ali je kaj moža v njem; moža se je izkazal; to je bil pravi mož / on je figa mož figamož
- 4. vsak izmed organiziranih ljudi, navadno vojak brez čina: skupina je štela petnajst mož; v boju so izgubili dva moža / bataljon se je boril do zadnjega moža
- 5. žarg., pri žrebanju s kovancem obrnitev kovanca s podobo navzgor: če bo cifra, greva v kino, če bo mož, bova pa študirala / meni je padel mož
- 6. nar. (poročna) priča: biti komu za moža
● star. moža objeti omožiti se; star. sonce je še za moža visoko videti je, kot bi bilo nad obzorjem za dolžino človekove postave; ledeni možje čas zadnjih pomladanskih ohladitev od 12. do 14. maja, ko so na koledarju Pankracij, Servacij, Bonifacij; ekspr. slamnati mož strašilo na njivah, ki ponazarja človeka, narejeno iz slame; sneženi mož iz snega narejena igrača, ki ponazarja človeško postavo; ekspr. biti mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; on je mož dejanj ne govori veliko, ampak hitro, odločno ukrepa; ekspr. stali so mož pri možu tesno skupaj; vsi kot en mož enotno, složno
♦ etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; povodni mož po ljudskem verovanju moškemu podobno bitje, ki prebiva v vodi; gastr. (krompirjev) mož pretlačen krompir in fižol z ocvirki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
oporóčen -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na oporoko: oporočne določbe / biti oporočna priča
♦ jur. oporočni dedič dedič, ki deduje po oporoki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
pričeválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. - 1. kdor kaj potrjuje z življenjem, ravnanjem: pričevalec resnice; izpovedovalci in pričevalci socializma
- 2. kdor je navzoč ob kakem dogodku; priča: tako pripovedujejo pričevalci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
razbremenílen -lna -o prid. (ȋ) ki razbremeni, razbremenjuje: razbremenilna opora / razbremenilna priča / razbremenilna izjava / razbremenilne okoliščine / razbremenilna cesta cesta, na katero se preusmeri del prometa s kake zelo prometne ceste
♦ grad. razbremenilni kanal kanal za dodatno odvajanje vode ob velikih pretokih; jur. razbremenilni dokaz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
sámoponížanje -a s (ȃ-ȋ) knjiž. ponižanje samega sebe: nagibi za njegovo samoponižanje / to je naredil iz samoponižanja / njegovo pismo je pretresljiv dokaz samoponižanja človeka / v taborišču je bil priča samoponižanju našega ljudstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
sekundánt -a m (ā á) - 1. priča pri dvoboju: izbrati si sekundanta
- 2. šah., šport. kdor pomaga, svetuje igralcu, zlasti v boksu, šahu: sekundant je spodbujal tekmovalca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
sekundírati -am nedov. (ȋ) knjiž. - 1. biti priča pri dvoboju: večkrat je sekundiral
- 2. podpirati, dopolnjevati koga, zlasti z besedami: sekundirati prijatelju / vneto mu je sekundiral pritrjeval
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
zasliševáti -újem nedov. (á ȗ) - 1. izpraševati koga v uradnem postopku z namenom izvedeti podatke, pomembne za rešitev zadeve: zasliševati osumljenca, pričo
- 2. strogo in natančno izpraševati koga z namenom ugotoviti resnico: zasliševati begunce, ujetnike / ekspr. žena ga je zasliševala, kje je hodil ponoči
zasliševán -a -o: zasliševana priča; sam.: zasliševani na vprašanje ni odgovoril
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
zgovóren -rna -o prid., zgovórnejši (ọ́ ọ̄) - 1. ki (rad) veliko govori: zgovoren človek; fant je po naravi zgovoren in dovtipen; nenavadno, zelo zgovorna je; bila je zgovorna kot kaka branjevka / šele doma je postal zgovoren; ekspr.: dobro bi bilo, če bi bil manj zgovoren; vino naredi človeka zgovornega / trgovec je bil zgovornega jezika
- 2. ki v veliki meri pove, izraža določeno vsebino: to je zgovoren dokaz, da je tvoja sodba napačna; članek z zgovornim naslovom; njegov molk je zgovoren; ta primer je zelo zgovoren; slike so same po sebi zgovorne, zato ne potrebujejo razlage
zgovórno prisl.: dovolj zgovorno so mu povedali, da je nezaželen; esej zgovorno priča o pesnikovem razvoju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
bremenílen -lna -o prid. (ȋ) knjiž. ki obtožuje, dolži: bremenilna priča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
erudícija -e ž (í) knjiž. obsežno in poglobljeno znanje s kakega področja: delo priča o avtorjevi erudiciji;
gledališka, znanstvena erudicija;
erudicija literarnega zgodovinarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
istodôben -bna -o prid. (ó ō) nastal v isti dobi, v istem obdobju: več istodobnih zapisov priča o tedanjih kulturnih razmerah;
kopije istodobnih originalnih slik // zastar. takraten: istodobne bralce je roman zelo razburilistodôbno prisl.: istodobno ustvarjena dela / zastar. pismi sta prejela istodobno ob istem času, istočasno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
Jéhovin -a -o prid. (ẹ̑) rel., v zvezi Jehovina priča pripadnik verske sekte, ki Kristusa ne priznava za boga, ampak le za najvišje bitje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
kúndak -a m (ȗ) star. puškino kopito: kundak in bajonet;
pren., ekspr. Po prvi vojni je bil [F. Kozak] priča, kako se je jugoslovanska ideja .. izrodila v ideologijo nacionalnega zatiranja, v ideologijo žandarskih kundakov in bajonetov (D. Šega)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
nèverodostójen -jna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄) ki ni verodostojen: neverodostojna priča / neverodostojna izjava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
núnca -e ž (ȗ) nar. primorsko, navadno kot nagovor starejša znana ženska; teta: kje ste bili, nunca // zastopnica otroka pri krstu ali priča pri birmi; botra: biti za nunco
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
obremenílen -lna -o prid. (ȋ) ki obtožuje, dolži: obremenilna priča / obremenilna izpoved; obremenilno gradivo / obremenilne okoliščine
♦ jur. obremenilni dokaz; teh. obremenilni preizkus preizkus, ki pokaže odpornost kakega strojnega dela glede na obremenitev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
obremenjeválen -lna -o prid. (ȃ) ki obtožuje, dolži: obremenjevalna priča / obremenjevalna izpoved
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
podpisoválec -lca [u̯c] m (ȃ) redko podpisnik: priča in podpisovalec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
poróčen -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na poroko: nevestina poročna priča / začel se je poročni obred / poročni šopek; bela poročna obleka / dobila je bogato poročno darilo / poročno potovanje potovanje novoporočencev // poročni list izpisek iz poročne matične knjige; poročni prstan; poročna matična knjiga
● poročna noč prva noč po poroki; poročna postelja postelja novoporočencev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
verodostójen -jna -o prid., verodostójnejši (ọ́ ọ̄) knjiž. ki mu je verjeti: verodostojna priča / verodostojni podatki / barvni filmi omogočajo verodostojnejšo podobo stvarnosti bolj resnično, prepričljivoverodostójno prisl.: verodostojno opisati kaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
véroven -vna -o prid. (ẹ́) zastar. verodostojen: verovna priča / bolj ali manj verovna hipoteza verjetna, prepričljiva
● knjiž. moralna in verovna vsebina religije verovanjska
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
očivídec -dca m (ȋ) priča, navadno kakega dogodka: očividec nesreče;
pripovedovanje očividcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
očivídstvo -a s (ȋ) knjiž. dejstvo, da je bil kdo priča, navadno kakega dogodka: pisati na osnovi očividstva in proučevanja;
presojati kaj po očividstvu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
podpríčati -am dov. (ī ȋ) star. kot priča potrditi: pregovorili so jo, da je podpričala naše izjave / podpričati kaj s podpisom, prisego // dokazati, potrditi: mnenje bi bilo treba bolj podpričati / ne manjka mu poguma, to ti lahko podpriča njegov brat
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
pričeválen -lna -o prid. (ȃ) knjiž. ki o čem priča: mesto je ohranilo pričevalne spomenike preteklosti / pričevalna in umetniška vrednost knjige
● knjiž. govorjena beseda je najbolj pričevalna prepričljiva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
svedòk in svedók -óka m (ȍ ọ́; ọ̑) zastar. priča: bil je svedok zločinu;
imel je dva svedoka // dokaz: vesel vzklik je bil svedok, kako dobrodošel je njegov obisk
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.