prídigar -ja m (í) 1. rel. duhovnik, ki pridiga: poslušati pridigarja / biti dober pridigar znati dobro pridigati// v protestantskem okolju kdor poklicno ali nepoklicno pridiga: popotni pridigar; izgon protestantskih pridigarjev; Dalmatin je dobil službo pridigarja v Ljubljani 2. ekspr., s prilastkom kdor se zavzema za kako idejo, nazor: ideološki pridigarji;
biti pridigar morale;
pridigar proti alkoholizmu
● ekspr. poznali so ga, da je pridigar da rad (vsiljivo) daje nauke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
prídigarstvo -a s (í) 1. rel. dejavnost pridigarjev: ukvarjati se s pridigarstvom 2. ekspr. (vsiljivo) dajanje naukov: očitati komu pridigarstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.