Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

r [èr in rə̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, r êra tudi r-ja (ȅ ȇ; ə̏) osemnajsta črka slovenske abecede: napisati r; veliki R
// soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: izgovoriti r
♦ lingv. uvularni r tvorjen z jezičkom; zlogotvorni r
pogŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. dati zamolkel, grgrajoč glas: hotel je nekaj reči, a je samo pogrknil / no ja, je pogrknil nerazločno rekel
  2. 2. izgovoriti glas r v zadnjem delu ustne votline: včasih pogrkne
bŕsten -tna -o prid. (ȓ; podpomen ŕ r̄) nanašajoč se na brst: brstna vejica
♦ bot. brstne luske luske, ki varujejo brste; um. brstni kapitel kapitel z okrasi v obliki brstov
// nar. ki lepo in obilno raste; bujen: brstna trava; brstno žito; pren. brstna mladost
dŕva dŕv in drvà dŕv s mn., mest. dŕvih in drvéh, or. drvmí in dŕvi (ŕ r̄; ȁ ŕ) razžagan in navadno naklan les za kurjavo: cepiti, klati, sekati, žagati, zlagati drva; kuriti z drvmi; suha drva; trda drva iz trdega lesa; skladovnica drv / bukova, smrekova drva; peč na drva; pog. kupiti meter drv kubični, prostorninski meter; napravljati drva razžagovati, klati debla, veje v gozdu
● tako je potrpežljiv, da bi lahko drva na njem sekal da bi lahko skrajno brezobzirno ravnal z njim
// les za kurjavo sploh: drva so dobivali v državnem gozdu; hoditi v gozd po drva
oškŕbiti -im, in oškrbíti in oškŕbiti -im dov. (ŕ ȓ; ī ŕ) povzročiti, da odpadejo majhni deli, navadno s površine česa: pri pomivanju je oškrbila skledo; žaga se je ob žeblju oškrbila / krogle so oškrbile steno okrušile
škŕbiti -im, in škrbíti in škŕbiti -im nedov. (ŕ ȓ; ī ŕ) povzročati, da odpadajo majhni deli, navadno s površine česa: vlaga škrbi omet
● star. moral sem škrbiti svoje prihranke zmanjševati
rotacízem -zma m (ī) 
  1. 1. lingv. sprememba nekaterih soglasnikov v glas r: može je po rotacizmu prešlo v more
  2. 2. med. govorna motnja, pri kateri je glas r izpuščen, zamenjan z drugim glasom ali izgovorjen nepravilno: rotacizem in jecljanje
zlóžen3 -žna -o prid. (ọ̄) lingv. ki ima zlogotvorni glas: zložna osnova / zložni r zlogotvorni r
belobŕk -a -o prid. (ȓ r̄) ki ima bele, sive brke: belobrk general s koničasto bradico
belopŕs -a -o prid. (ȓ r̄) knjiž. ki ima bele prsi: beloprsa žena / beloprse lastovke
bledokŕven -vna -o prid. (ŕ r̄) knjiž., redko neizrazit, medel: bledokrvne osebe v drami
bŕcniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. suniti, udariti z nogo: konj ga je brcnil; jezno je brcnil psa / vulg. v rit ga brcni, čvekača nesramnega / šalj., kot podkrepitev naj me koklja brcne, če lažem; kot kletvica naj ga koklja brcne
  2. 2. odstraniti kaj s sunkom noge: brcniti stol od sebe; brcniti škatlo skozi vrata
    // pog., ekspr. odpustiti, odsloviti (iz službe): lomil si ga, pa so te brcnili; brcnili so ga iz službe
brezkŕven -vna -o prid. (ŕ r̄) 
  1. 1. ki je brez krvi, brez zdrave naravne barve: brezkrvni obraz; brezkrvna dekličina roka; brezkrvne ustnice
  2. 2. ekspr. ki je brez izrazitih potez, značilnosti: tekst je nepomemben in brezkrven; dolgočasna brezkrvna poezija / bila je kot nezemeljsko, brezkrvno bitje
brezpŕst -a -o prid. (ȓ r̄) ki je brez prsta, prstov: brezprst berač
brezskŕben -bna -o prid., brezskŕbnejši (ŕ r̄) ki je brez skrbi: brezskrbni otroci / brezskrben izraz obraza / njegova mladost je bila brezskrbna; prijetno, brezskrbno življenje
bŕhek tudi brhèk bŕhka -o in -ó, stil. brhèk -hkà -ò prid., brhkéjši in bŕhkejši (ŕ ə̏ ŕ; ə̏ ȁ) raba peša lep, čeden, postaven: brhek mlad fant; dekle je živo in brhko
// zastar. hiter, uren: prijezdil je na brhkem vrancu
bŕkati -am nedov. (r̄ ȓ) nar. brskati: brkati po pesku / brkati po torbi
bŕna in bŕnja -e ž (ŕ; r̄) star. zelo rodovitna črna prst; črnica: organske snovi v brni
bŕskati -am nedov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. razkopavati s kremplji, s prsti: kokoši brskajo po gnoju; otrok brska po pesku; brskati za črvi / brskati s palico po blatu / brskati po nosu
  2. 2. prizadevno iskati, stikati za čim: brskati po predalu, po žepih; ekspr. brskati po arhivih za listinami; brskati po slovarju; pren. brskati po preteklosti, po spominu; brskati po tujem življenju
    ●     ekspr. brskati po tujem blatu stikati za tujimi slabostmi; ekspr. vse življenje brska po knjigah študira
bŕskniti -em dov. (ŕ ȓ) brsniti: razburjeno je brsknil papirje od sebe
bŕsniti -em dov. (ŕ ȓ) s prsti sunkovito odriniti: brsniti časopis od sebe; brsniti svinčnik z mize; pren. brsnil mu je zbadljivo besedo pod nos
bŕst -a m (ȓ r̄) nastavek lista, poganjka, komaj razvit iz popka: na drevju že poganjajo brsti; listni brst; napet brst; brst bukve; pren., knjiž. v sebi je začutila brst novega življenja
bŕvica in bŕvca tudi brvíca -e ž (r̄; ȓ; í) manjšalnica od brv: brvica drži čez potok; iti čez brvico / čoln butne ob pristajalno brvico
bŕžkobŕž in bŕž ko bŕž prisl. (ȓ-ȓ) čimprej: umakni se, in to bržkobrž
cmŕkati -am nedov. (r̄ ȓ) redko srkati, srebati: počasi je cmrkal sladko žganje
cŕkati -am nedov. (r̄ ȓ) pog. poginjati: konji crkajo
● pog. v španoviji še pes crka od družabništva ni koristi
// nizko umirati: rajši se zdajle stegnem, kakor pa da takole počasi crkam
cŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) pog.  
  1. 1. poginiti: svinja mu je crknila
    ●     pog. v španoviji še pes crkne od družabništva ni koristi
    // nizko umreti: če crknem jaz, crkni še ti! pognal te bo na cesto, da boš crknil v kakšnem jarku
  2. 2. nehati delovati, odpovedati: avto, motor, radio crkne; zdaj je pa še elektrika crknila
cvŕkati -am nedov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. dajati ostre, pokljajoče glasove: čevlji cvrkajo; naložila je, da je koš kar cvrkal; sneg cvrka pod nogami
  2. 2. redko oglašati se z ostrimi, odsekanimi glasovi; cvrčati: cvrček je cvrkal
cvŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. dati oster, pokljajoč glas: pod je cvrknil pod nogami
  2. 2. oglasiti se z ostrim, odsekanim glasom: le tu in tam je cvrknila kakšna ptica
  3. 3. ekspr. rahlo udariti: cvrkniti koga po nosu
četŕtiti -im nedov. (r̄ ȓ) razkosavati zaklano žival na četrti: četrtiti vola
čistokŕven -vna -o prid. (ŕ r̄) 
  1. 1. ki je potomec prednikov iste pasme: čistokrven lipicanec; čistokrven volčjak z rodovnikom / čistokrvna pasma
  2. 2. pravi, pristen: čistokrven meščan
čmŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) nar. vzhodno črhniti: baba ni čmrknila niti besede
čŕhniti -em dov. (ŕ ȓ) ekspr., navadno z nikalnico spregovoriti, reči: poslušal je, ne da bi kaj črhnil; niti besedice ni črhnil / ne upa se niti črhniti
● ekspr. ni črhnil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja
// povedati, omeniti: glej, da ne boš kje kaj črhnil; živi duši ni črhnil o svoji nameri
čŕkati -am nedov. (r̄ ȓ) ekspr., redko okorno pisati: črkal je nekakšna znamenja na papir
črnobŕk -a -o prid. (ȓ r̄) ki ima črne brke: črnobrk Turek
črnoobŕv -a -o prid. (ȓ r̄) knjiž. ki ima črne obrvi: črnoobrva ženska
čŕtati -am nedov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. delati črte: črtati s kredo po tabli / solze so mu črtale bele proge po licih
  2. 2. dov. in nedov. prečrtati: učitelj je črtal nepotrebno besedo; pisal je, črtal in dostavljal
    // izbrisati, opustiti: črtati iz dnevnika, z dnevnega reda; črtati davek, dolg / pog. kino in ples bova črtala, zvečer boš lepo doma
  3. 3. zastar. zarezavati, vrezavati: črtati z nožem v klop začetnico; pren. čas črta gube v obraz
  4. 4. redko opisovati, prikazovati: pesnik mojstrsko črta in popisuje boj
čŕtkati -am nedov. (ŕ r̄) 
  1. 1. delati s črtkami enakomerno prekinjeno črto: višine v trikotniku črtkaj
    // delati črtke: črtkati po papirju
  2. 2. označevati z vzporednimi črtkami: rudarska področja črtkajte poševno
    ♦     geogr. delati črtke, katerih zgoščenost označuje na zemljevidih vzpetine
čvŕst -a -o stil. -ó prid., čvrstéjši (ȓ r̄) 
  1. 1. poln življenjskih sil: čvrst rod; čvrst vranec; starec je še čvrst; čvrst ko dren / bil je čvrste postave in rdečih lic; čvrsto zdravje
    // ki izraža moč, odločnost: čvrst glas; čvrst korak; čvrst udarec
  2. 2. ki se težko vdaja, upogiba: za podpornike je potreben čvrst les / čvrste prsi
  3. 3. ki se težko raztrga, loči; trden, močen: čvrst papir; čvrst vozel / ima zelo čvrsto spanje; pren. čvrsto prijateljstvo
    ♦     ekon. čvrsta valuta trdna, konvertibilna valuta
čvŕš -a m (ȓ r̄) nar. grča: čvrš v mizi
♦ anat. naravna bunkasta odebelina na kosti
debelozŕn -a -o prid. (ȓ r̄) debelozrnat: debelozrn pesek / debelozrna koruza
dlánastokŕp -a -o prid. (á-ȓ á-r̄) bot., v zvezi dlanastokrpi list list z zarezami, ki segajo v listno ploskev največ do četrtine
dolgobŕk -a -o [u̯g] prid. (ȓ r̄) ki ima dolge brke: dolgobrki možakarji
dolgopŕst -a -o [u̯g] prid. (ȓ r̄) 
  1. 1. ki ima dolge prste: nežna, dolgoprsta roka
  2. 2. evfem. kradljiv, tatinski: prijeli so dolgoprstega nepridiprava; dolgoprsta druščina
dŕgati -am nedov. (r̄ ȓ) zastar. drgniti: drgati z roko po čelu / celo popoldne je drgala pod; s krtačo drgati čevlje
dŕgniti -em nedov., tudi drgníla (ŕ ȓ) 
  1. 1. premikati kaj sem in tja po površini in pri tem močno pritiskati nanjo: drgniti dlan ob dlan; drgniti s prstom po šipi; drgne ga z brisačo po hrbtu; drgne se z rokami po kolenih; drgne si premrle roke / žival se drgne ob drevo / vrata se pri odpiranju drgnejo ob tla
    // z drgnjenjem čistiti, snažiti: drgniti tla s krpo; ekspr. cel dan drgne in pospravlja
  2. 2. slabš. igrati, zlasti na godalni instrument: goslač in čelist sta kar naprej drgnila
  3. 3. ekspr. cvrčati, čirikati: v travi so drgnili črički in kobilice
    ●     pog. drgniti šolske klopi, hlače po šolskih klopeh hoditi v šolo; ekspr. že pet let drgne isti plašč nosi, ima; ekspr., redko vsak se že drgne ob njegovo osebo se obreguje, spotika
dŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) zastar. zdrsniti, zdrkniti: solza ji je drknila po licu / ekspr. kar drknil je skozi vrata stekel, švignil
dŕmati -am nedov. (r̄ ȓ) star. tresti, stresati: drmal je mlado jablano
drobnozŕn -a -o prid. (ȓ r̄) drobnozrnat: drobnozrn pesek
dŕsniti -em dov. (ŕ ȓ) redko  
  1. 1. podrsniti, oplaziti: z bokom avtomobila je drsnil ob ograjo
  2. 2. ekspr. steči, švigniti: zajec je bliskovito drsnil izza grma
dŕvca dŕvc s mn. (ŕ r̄) ekspr. manjšalnica od drva: drvc bo za letos dovolj
dŕzati -am nedov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. gozd. odstranjevati lubje in ličje z debla, ko ni muževno: delavci so drzali okroglice / drzati les odstranjevati ličje z olupljenega lesa
  2. 2. redko grebsti, kopati: konji nenehno drzajo s kopiti po tleh; drzati listje izpod jasli
dŕzen -zna -o prid., dŕznejši (ŕ r̄) 
  1. 1. ki si upa storiti kaj kljub nevarnosti: drzen akrobat; v globino so se spustili samo najbolj drzni fantje; volkovi so postajali vse bolj drzni / drzen skok; to je bila izredno drzna vožnja
    // ki izraža neustrašenost, pogum: drzna hoja; drzne oči
  2. 2. ki si v odnosu do ljudi preveč upa; predrzen: fant je bil zelo drzen v besedah / dobival je drzne, skoraj nesramne dopise / zastar., kot vljudnostna fraza oprostite, da sem tako drzen, s kom imam čast (govoriti)?
  3. 3. ki vzbuja pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti: most se pne v drznem loku; delati drzne sklepe; drzna metafora, misel; uspeh je presegel še tako drzna pričakovanja / dame v drznih dekoltejih
dŕzniti se -em si in dŕzniti se -em se dov. (ŕ ȓ) z nedoločnikom izraža, da kdo stori kaj kljub neprimernosti, neupravičenosti ali nevarnosti: pred vsemi si je drznil lagati; kako si le drzne pisati o stvari, ki je sploh ne pozna; beg je bil tvegan, zato si ni drznil pobegniti / ne drzni si nikoli več storiti kaj takega / zastar., kot vljudnostna fraza oprostite, da si vas drznem vprašati
dŕžen -žna -o prid. (ŕ r̄) zastar. trpežen, trden: orodje naj bo lično, pa vendar močno in držno
dvógŕb -a -o prid. (ọ̑-ȓ ọ̑-r̄) ki ima dve grbi: dvogrba žival
♦ zool. dvogrbi velblod
dvókŕp -a -o prid. (ọ̑-ȓ ọ̑-r̄) bot. ki je iz dveh, krpam podobnih delov: dvokrpi listi
dvóvŕh -a -o prid. (ọ̑-ȓ ọ̑-r̄) ki ima dva vrha: dvovrho drevo
ênogŕb -a -o prid. (ē-ȓ ē-r̄) ki ima eno grbo: enogrba žival
♦ zool. enogrbi velblod
ênozŕn -a -o prid. (ē-ȓ ē-r̄) agr., v zvezi domača enozrna pšenica pšenica, katere klas je sestavljen iz klaskov, ki imajo samo po eno zrno
fŕcati -am nedov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. s hitrim sprožanjem upognjenega prsta premikati, suvati kaj: frcal je drobtine z mize / frcal ga je po ostriženi glavi s sprožanjem prsta udarjal
    // ekspr. po skalah so frcale krogle udarjale, zadevale ob skale
  2. 2. ekspr., redko zelo hitro letati, švigati: lastovke so frcale tik nad vodo
fŕcniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. s hitrim sproženjem upognjenega prsta premakniti, suniti kaj: frcnil je kroglico proti njemu / frcnil ga je v nos, v uho s sproženjem prsta udaril
    // ekspr. s pahljačo ga je frcnila po roki rahlo udarila
    // ekspr., redko hitro vreči, suniti: frcnil ga je z odra
  2. 2. ekspr., redko zelo hitro zleteti, švigniti: z drevesa je frcnila lastovka
fŕkati1 -am nedov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. ekspr. zelo hitro hoditi, tekati: kar naprej je frkala iz sobe v kuhinjo; pes je ves čas frkal okrog hiše / pog. žena mu frka okrog, otroci so pa lačni
    // redko zelo hitro letati, švigati: lastovke frkajo po zraku
  2. 2. s hitrim sprožanjem upognjenega prsta premikati, suvati kaj; frcati: frkal je svinčnik po mizi
fŕkati2 -am nedov. (r̄ ȓ) ekspr. kodrati, navijati: še ko je bila otrok, so ji frkali lase; frka si bradico; lasje se ji frkajo / poganjki se frkajo
fŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. ekspr. zelo hitro oditi, steči: po kosilu sta frknila na vrt
    // redko zelo hitro zleteti, švigniti: ptička je frknila iz grma
  2. 2. s hitrim sproženjem upognjenega prsta premakniti, suniti kaj; frcniti: frkniti smet z mize
    ●     ekspr. zajca bom frknil ustrelil
fŕliti -im nedov. (ŕ r̄) ekspr., redko kodrati, navijati: frlila si je lase / pod nosom si je frlil redke brkice
fŕr medm. (ȓ) izraža odlet, zlet ptice: vrabec me je zagledal, frr, in že ga ni bilo; frr(r) na bukev
golopŕs -a -o prid. (ȓ r̄) nav. ekspr. ki ima gole, nepokrite prsi: vojščaku v šlemu in oklepu se je postavil nasproti goloprs junak / odprava je najela skupino goloprsih nosačev / suhljat, goloprs mladenič ki ima gole, neporaščene prsi
gostokŕven -vna -o prid. (ŕ r̄) knjiž., redko hladnokrven, hladen: gostokrvni severnjaki
gŕbati se -am se nedov. (r̄ ȓ) redko grbančiti se: koža se grba / podprl je leseno steno, ki se je že sumljivo grbala grbila, krivila
gŕbiti -im nedov. (ŕ ȓ) dajati čemu navzgor ukrivljeno obliko: žival grbi hrbet; maček se grbi
gŕd -a -o in -ó prid., gŕši stil. gŕji (ȓ ŕ) 
  1. 1. ki ima v estetskem pogledu negativne lastnosti, ant. lep: ima grd obraz; grdi zobje; grd je in nesimpatičen; grda kombinacija barv; grda pisava; grda ureditev prostorov; grd kot smrtni greh, kot strašilo / ima grd glas neblagoglasen, hreščeč; grd vonj neprijeten, zoprn; jedli so pse in drugo grdo golazen ostudno, ogabno
    // umazan, nečist: predpasnik je že grd, treba ga bo oprati; ne jej z grdimi rokami; ima grdo delo
  2. 2. ki ima negativne, nesprejemljive lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: on je grd človek / kot nagovor: molči, grdoba grda, lenoba grda; grdi otrok, kaj se potepaš; otr. ti grda muca / ne bodi grd z ljudmi neobziren, neuslužen; grd si, če jim ne pomagaš / grdi naklepi; lotil se je grdega posla; grdo ravnanje
    // ki je posledica teh lastnosti: ima grde navade; grdo ravnanje, vedenje / govori grde besede / dajali so mu grde priimke nespodobne
    ●     pog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori; evfem. ima grdo bolezen spolno, venerično; ekspr. bila je grda hči slabo, neprimerno je ravnala s starši
  3. 3. s širokim pomenskim obsegom slab, nekvaliteten: vse naokoli se je razprostiral grd svet, samo skalovje; grda cesta; grda moka / imeli smo grdo pomlad brez sonca, z obilico vlage; grdo vreme deževno, oblačno
  4. 4. ki vzbuja neprijeten, neugoden občutek: grdi spomini; grde sanje; ekspr. pusti te grde številke
  5. 5. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji: začutil je grdo bolečino; v nalogi so grde napake / na nogi mu zija grda rana
    // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: grd lenuh; bil je grd skopuh
gŕkati -am nedov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. dajati zamolkle, grgrajoče glasove: žabe so grkale in regljale
    // pogrkovati: pri govorjenju je nekoliko grkal
  2. 2. redko hrkati, odhrkavati se: kašljali so, grkali in smrkali
gŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) ekspr. dati zamolkel, grgrajoč glas: nekajkrat je grknil in izdihnil / nekaj je grknil
hladnokŕven -vna -o prid., hladnokŕvnejši (ŕ r̄) 
  1. 1. sposoben ostati miren, preudaren v razburljivih, zlasti nevarnih okoliščinah: hladnokrven voznik / ekspr. to je bil hladnokrven umor storjen premišljeno, neprizadeto
  2. 2. zool. pri katerem je toplota krvi odvisna od temperature okolice: hladnokrvni vretenčarji; hladnokrvna žival
    ♦     vet. hladnokrvni konj konj težje pasme, ki se uporablja za delo
hŕkati -am nedov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. s kratkimi, sunkovitimi izdihi spravljati sluz iz grla: bolnik hrka in pljuje; kar naprej hrka / hrkati kri
    ●     ekspr. hrkal je prostaške psovke govoril, izgovarjal
  2. 2. dajati kratke, sunkovite glasove: razkačene kune hrkajo in puhajo
  3. 3. star. smrčati: v spanju je glasno hrkal
hŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti sluz iz grla: hrknil je in pljunil / hrkniti kri
● ekspr. v jezi mu je nekaj hrknila rekla
hŕr medm. (ȓ) posnema glas pri smrčanju: hrr, hrr(r), je hropel
hŕskati -am nedov. (r̄ ȓ) dajati ostre, rezke glasove: zmrzla zemlja je hrskala, čeprav so stopali previdno / žaga hrska / iskri vranci hrskajo
hŕskniti -em dov. (ŕ ȓ) dati oster, rezek glas: suha vejica je hrsknila
hŕstniti -em dov. (ŕ ȓ) dati kratek, rezek glas: v mrazu je hrstnila veja; brezoseb. pretrgal je časopis, da je glasno hrstnilo
hŕšiti se -im se nedov. (ŕ r̄) nar. štajersko bahati se, postavljati se: nikar se ne hrši
hŕt -a m (ȓ r̄) velik, zelo vitek lovski ali športni pes z dolgim, ozkim gobcem: gojiti hrte / angleški hrt; ruski hrt
hŕzniti -em dov. (ŕ ȓ) oglasiti se z visokimi, tresočimi se glasovi; zarezgetati: spočiti konji so hrznili in stekli po cesti
istokŕven -vna -o prid. (ŕ r̄) knjiž. ki je iste krvi, istega rodu: istokrvni ljudje
♦ vet. istokrvno govedo govedo iste pasme
izbŕskati -am dov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. z brskanjem, razkopavanjem spraviti kaj iz česa: kokoši so izbrskale zrnje iz plev; izbrskati kaj iz pepela, trave; izbrskati izpod snega
  2. 2. s prizadevnim iskanjem priti do česa: izbrskati drobiž iz žepa; pren., ekspr. izbrskati iz pozabe, spomina
    // ekspr. odkriti, najti: te bomo že izbrskali
izčŕtati -am tudi sčŕtati -am dov. (ŕ r̄) 
  1. 1. narediti (ravne) črte z določenim namenom: izčrtati zvezek
    ♦     šport. izčrtati igrišče narediti, narisati vse črte, ki so potrebne za tekmovanje v nogometu, atletiki
  2. 2. s črtanjem označiti za opustitev, izločitev: učitelj je izčrtal nepotrebne stavke
    // knjiž. opustiti, izločiti: pisatelj je v drugi izdaji izčrtal uvod
izčŕtkati -am dov. (ȓ r̄) narediti s črtkami enakomerno prekinjeno črto: izčrtkati višine v trikotniku
izdŕgniti -em dov., tudi izdrgníla (ŕ ȓ) z drgnjenjem odstraniti iz česa: izdrgniti madež iz preproge
izhŕkati -am dov. (r̄ ȓ) s hrkanjem spraviti sluz iz grla: izhrkaj, da boš lažje dihal; težko se izhrka
● ekspr. izhrkal je nekaj nerazločnega rekel, povedal
izhŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti sluz iz grla: izhrknil je in izpljunil
izkŕčiti -im dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. odstraniti grmovje, drevje s koreninami vred, zlasti za pridobitev obdelovalne zemlje: izkrčiti gozd, grmovje / ves breg je izkrčil in preoral; naselili so se na ozemlju, ki so ga izkrčili njihovi predniki
    // odstraniti sploh: izkrčiti staro trsje; pren., ekspr. izkrčiti korenine zla
  2. 2. s krčenjem narediti: izkrčiti stezo / izkrčiti si pot skozi grmovje / izkrčiti si njivo; pren., ekspr. izkrčila sta si prostor za ples
izpŕsiti se -im se dov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. izbočiti prsi: vzravnal se je in izprsil; bahavo se je izprsil, da se mu je križ skoraj zvil v lok
  2. 2. ekspr. pobahati se, postaviti se: pred tovariši se rad izprsi
    ●     ekspr. mene poglej! Tako je treba delati, se je izprsil samozavestno, bahavo rekel, povedal
izpŕskati -am dov. (r̄ ȓ) ekspr., redko krčevito se smejoč reči, povedati: to je izprskal v glasnem smehu
izsmŕkati -am dov. (r̄ ȓ) spraviti sluz, kri iz nosa: izsmrkati sluz / ko se je izsmrkal, mu je odleglo
izsŕkati -am dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. s srkanjem spraviti kaj tekočega iz česa: izsrkati limonado po slamici; drevo izsrka vlago iz zemlje / izsrkati sok iz pomaranče izsesati
  2. 2. ekspr. izčrpati, oslabiti: v toliko letih je trta izsrkala zemljo / bolezen mu je izsrkala moči
izstŕgati -am tudi -stŕžem dov. (ŕ r̄) s strganjem odstraniti: izstrgati napis s spomenika
izštŕkati -am dov. (r̄ ȓ) ekspr., redko iztisniti, izbrizgati: izštrkati mleko iz vimena
iztŕcati -am dov. (r̄ ȓ) s tresenjem, rahlim udarjanjem spraviti iz česa: iztrcati pepel iz pipe
iztŕgati -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. s trganjem spraviti iz česa: iztrgati list iz bloka
    // ekspr. ločiti, vzeti del teksta iz celote: iztrgati posamezne stavke iz razprave / iztrgati posamezne misli; iztrgati prizor iz zgodbe
  2. 2. s sunkovitim potegom spraviti iz prijema: iztrgal mu je knjigo, ki jo je držal; iztrgati puško iz rok; iztrgala je roko iz njegove / v osmrtnicah smrt nam je iztrgala ljubljenega sina; pren. iztrgati oblast iz rok buržoazije
    // s silo narediti, da kaj ni več na prvotnem mestu: granata je iztrgala vrata iz podbojev; pren., knjiž. vojna ga je iztrgala z rodne grude
  3. 3. ekspr., z dajalnikom povzročiti, narediti, da kaj ni več pod oblastjo, vplivom koga: iztrgati deželo sovražniku; iztrgati otroka slabi družbi / iztrgati obdelovalno zemljo morju
  4. 4. ekspr. spraviti koga iz neprijetnega položaja, stanja: iztrgati ljudstvo iz nevednosti; hvaležen mu je, ker ga je iztrgal iz revščine / mati ga je iztrgala očetovi jezi
    // v zvezi z iz proti njegovi volji spraviti koga iz kakega stanja sploh: iztrgati koga iz zamišljenosti / iztrgati iz igre, spanja
  5. 5. ekspr. z vztrajnostjo, vsiljivostjo doseči, da kdo kaj pove: iztrgati komu resnico, skrivnost / prisego mu je iztrgal z nasiljem
    ●     vznes. smrt mu je iztrgala pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; ekspr. srce mi iztrgajte iz prsi, pa tega ne bom storil izraža zelo odklonilno stališče; ekspr. to si moraš iztrgati iz spomina pozabiti; ekspr. ne more je iztrgati iz srca pozabiti nanjo; jo prenehati ljubiti; ekspr. srce bi si iztrgala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti
iztŕkati -am dov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. z rahlim udarjanjem odstraniti iz česa: iztrkati pepel iz pipe / iztrkati pipo; iztrkati krtačo ob podboje
  2. 2. s trkanjem spraviti iz česa: iztrkati polhe iz dupla
kratkopŕst -a -o prid. (ȓ r̄) ki ima kratke prste: imel je debelo, kratkoprsto roko
kŕcniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. lahno udariti s prsti, navadno za svarilo: močno ga je krcnil po nosu / krcnila je po sveči in jo ugasnila
    // ekspr. kratko, močno udariti: krcnil ga je po roki
  2. 2. ekspr. ostro, učinkovito odgovoriti, zavrniti: dobro si ga krcnil
kŕč -a m (ȓ r̄) nehoteno, boleče delovanje mišic, pri katerem se spremeni zlasti njihova napetost: krč je polagoma popustil; zvijala se je v hudih krčih; sredstvo proti krčem; bolezen s hudimi krči v trebuhu; zvijal se je kakor v krčih / pog.: še vedno ga drži krč; prijel ga je krč v noge; krč ga stresa v enakomernih presledkih; krč ga je zvil / občutil je krč v želodcu krčevito, sunkovito bolečino
// božjastni krč; črevesni krč; začeli so se porodni krči; smrtni krči / ekspr., z oslabljenim pomenom odrevenel je v krču groze; pren., knjiž. imperij stresajo predsmrtni krči; poletje se zvija v zadnjih krčih
♦ med. mrtvični ali otrpni krč tetanus; srčni krč angina pectoris
kŕčiti1 -im nedov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. spravljati v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot: krčiti roke; krčiti in iztezati nogo; prsti se ji krčijo / krčiti roke v pest; mišice se raztezajo in krčijo / krčiti se v dve gubé
    // ekspr. delati gube, zlasti na koži: krčiti čelo; lica so se ji krčila
  2. 2. ekspr. delati, povzročati krče: lakota mu krči želodec; brezoseb. krčilo ga je po črevesju / krčil in zvijal se je v napadu kašlja
    ●     knjiž., ekspr. od groze se ji je krčilo srce groza jo je bila
kŕčiti2 -im nedov. (ŕ r̄) 
  1. 1. odstranjevati, sekati drevje, grmovje z zemljišča, zlasti v gozdu: krčiti goščavo, gozd, grmičje
    // pridobivati obdelovalno zemljo: krčiti ledino; krčil je svet ob vodi
  2. 2. v zvezi krčiti pot delati pot na prej neprehodnem ozemlju: le s težavo (si) je krčil pot v gozdu / krčiti pot skozi sneg; pren., ekspr. krčiti pot demokraciji, svobodi
kŕhati -am nedov. (ŕ r̄) delati, povzročati, da rezilo izgublja ostrino: krhati nož; kosa se mu je začela krhati / pesn. meči so zveneli in se krhali; pren., ekspr. krhati ostrino problema
// ekspr. delati, povzročati, da kaj polagoma izgublja popolnost svojih značilnosti: bolezen je začela krhati njegovo moč; disciplina, morala se krha; ta zakon se že dolgo krha
kŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) ekspr., navadno z nikalnico spregovoriti, reči: niti besedice ni krknil / tudi krkniti si ni upal
kŕmiti2 -im nedov. (ŕ r̄) star. krmariti: krmiti ladjo
kŕn -a -o prid. (ȓ ŕ) redko nerazvit, zakrnel: krn rep / povsod se je srečaval s krnimi družinami in propadajočimi kmetijami okrnjenimi
kŕniti -im nedov. (ŕ r̄) knjiž. povzročati, delati, da je česa manj; manjšati, jemati: krniti učiteljevo avtoriteto; krniti notranjo moč države; s tem so krnili neodvisnost dežele / krniti komu pravice
kŕst -a m (ȓ ŕ) 
  1. 1. v krščanskem okolju obred, s katerim se kdo sprejme med kristjane: nesti otroka h krstu; dobiti ime pri krstu / biti pri krstu biti krščen
    ♦     rel. prvi od sedmih zakramentov katoliške cerkve
  2. 2. nav. ekspr., navadno z rodilnikom podelitev imena pri slavnostni predaji v uporabo: krst ladje, tovarne
  3. 3. ekspr., navadno s prilastkom dogodek, ki simbolizira začetek, nastop kake dejavnosti: prestal je svoj govorniški, politični krst; smučarski krst / lovski krst
    ●     ekspr. noben krst ni mogel več pomagati nihče; ekspr. igra je doživela svoj odrski krst bila je prvič uprizorjena; ekspr. prestati ognjeni krst prestati prvo bitko; ekspr. živega krsta nisem videl nikogar
kŕš -a m (ȓ r̄) knjiž. kršje: pobočje je pokrival krš
kŕšiti -im, in kršíti in kŕšiti -im nedov. (ŕ; ī ŕ) delati drugače, kot zahtevajo predpisi, zakoni, načela: kršiti obveznosti, pogodbo, predpise; kršiti načela miru; s tem dejanjem je kršil zakon / kršiti pravila igre / dov. in nedov., pubI. tuja letala so kršila naš zračni prostor priletela nad ozemlje naše države brez dovoljenja
kŕt -a m (ȓ r̄) manjši sesalec s črnim kožuhom in lopatasto razširjenima sprednjima nogama, ki živi pod zemljo: gredico so razrili krti; zakopan je v knjige kot krt / na vrtu rije krt
lenokŕven -vna -o prid. (ŕ r̄) knjiž. lenoben, flegmatičen: lenokrvni in vročekrvni ljudje
lihopŕst -a m (ȓ r̄) nav. mn., zool. lihoprsti kopitarji
lihopŕst -a -o prid. (ȓ r̄) zool. ki ima en prst ali tri prste: ta žival je lihoprsta / lihoprsti kopitarji
malokŕven -vna -o prid. (ŕ r̄) 
  1. 1. med. ki ima zmanjšano količino krvi zaradi krvavitve ali izsušitve: malokrven bolnik
  2. 2. publ. slabokrven, anemičen: otrok je malokrven in mora v okrevališče
    // knjiž. neizrazit, medel: malokrvne osebe v delu; njegova dramatika je čedalje bolj malokrvna
modrokŕven -vna -o prid. (ŕ r̄) ekspr. aristokratski, plemiški: modrokrvni ljudje; modrokrvna rodbina / modrokrvna nadutost
mŕč -a m (ȓ r̄) knjiž.  
  1. 1. prosojna, rahla megla iz prahu, dima, vlage: nad mestom je mrč; griče ovija mrč; iz mrča na obzorju se je pokazala ladja; pokrajina je zavita v mrč / meglen, prašen mrč / mrč snežnega meteža
    // polmrak: iz mrča je počasi nastajal mrak; dan se je nagnil v prvi mrč
  2. 2. sij, soj: svetilke so širile rumenkast mrč; v mrču pastirskih ognjev
mŕditi se -im se nedov. (ŕ ȓ) ekspr.  
  1. 1. dobivati nenaravne, spačene gube, poteze: obraz se mu je mrdil; ustnice so se mu mrdile
  2. 2. s premikanjem ustnic kazati, izražati odklonilen odnos do česa: kaj bi se mrdila, saj boš dobro živela
mŕdniti -em dov. (ŕ ȓ) ekspr. ganiti, migniti: mrdniti z nosom, obrazom, ustnicami / vulg. mrdniti z ritjo / še mrdnil ne bi, ko bi ga tepli
● ekspr. no, pač, je hladno mrdnil rekel
mŕk -a -o prid. (ȓ r̄) 
  1. 1. nav. ekspr. ki redko pokaže pozitivno razpoloženje, pozitiven čustveni odnos: mrki in zagrenjeni otroci; bila je mrka ženska; pren. šumenje mrkih borov
    // negativno, neugodno razpoložen: gospodar je bil mrk in nejevoljen; ves mrk je gledal za odhajajočim; sedel je mrk kot nevihta
    // ki vsebuje, izraža negativno razpoloženje, negativen čustveni odnos: mrki obrazi delavcev; mrk pogled
  2. 2. nav. ekspr. ki je temnejših barv: dan je silil izza mrkih vrhov; mrke strehe; mrko obzidje / mrka svetloba
    // knjiž. pust, dolgočasen: mrka pokrajina, vas
  3. 3. redko mračen, črn: bodočnost se mu je zdela vsa mrka in pusta / mrke misli / mrko sovraštvo
mŕkati -am nedov. (r̄ ȓ) nav. 3. os. prihajati v stanje mrka: temnilo se je, mesec je mrkal
// ekspr. ugašati, temneti: svetilka pod stropom je mrkala
mŕkati se -am se nedov. (r̄ ȓ) nar., navadno v zvezi s koza, ovca kazati nagnjenje za parjenje; goniti se: ovce so se mrkale
mŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. nav. 3. os. priti v stanje mrka: v omenjenem razdobju je luna dvakrat mrknila / ekspr. svetloba je mrknila potemnela; pren., ekspr. njegova slava je mrknila
  2. 2. ekspr. izginiti, izgubiti se: pustolovski duh še ni mrknil; nasmeh na licih mu je mrknil
    // pog. naskrivaj, neopazno oditi: po večerji je mrknil iz hiše; mrknil je v Ameriko; po tem je nekam mrknil
  3. 3. knjiž. postati mrk, nerazpoložen: po teh besedah je mrknila in se umaknila; ob pogledu nanje je mrknil / obraz mu je mrknil
    ●     ekspr. žarnica je mrknila ugasnila; ekspr. mrkniti z očmi po čem na hitro, skrivaj pogledati; prim. mrkel
mŕščiti -im nedov. (ŕ r̄) 
  1. 1. delati gube, poteze kot pri napetem razmišljanju, zaskrbljenosti, jezi: mrščiti čelo; obraz se mu je mračno mrščil / mrščil se je zaradi sonca; pren., ekspr. veter mršči morje
    // z gubanjem kože spravljati v tak položaj, kot so bodice pri ježu: mrščiti obrvi; bolni živini se dlaka mršči ježi
  2. 2. redko mršiti: veter mu mršči brado
mŕšiti -im nedov. (ŕ r̄) 
  1. 1. delati kaj neurejeno, neporavnano, zlasti lase: mršiti brado; z roko mu je mršila lase / veter ji mrši lase; pren., ekspr. vihar mrši drevesa
  2. 2. redko mrščiti: mršiti čelo
mŕviti -im nedov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. delati iz česa majhne, drobne dele; drobiti: mrviti kruh, pesek; kepe se mrvijo; trava se mrvi
  2. 2. nar. vznemirjati, mučiti: to, kar sem storil, me mrvi in grize
  3. 3. ekspr. jesti (kaj tršega): mrviti pecivo
mrzlokŕven -vna -o prid. (ŕ r̄) 
  1. 1. zool. pri katerem je toplota krvi odvisna od temperature okolice: mrzlokrvne živali
  2. 2. ekspr. hladen, brezčustven: mrzlokrvna ženska
    ♦     vet. mrzlokrvni konj konj težje pasme, ki se uporablja za delo; hladnokrvni konj
nabŕskati -am dov. (r̄ ȓ) z brskanjem spraviti kam: kokoši so nabrskale zemljo na stezo
načŕtati -am dov. (ŕ r̄) 
  1. 1. geom. s črtami narediti kaj, navadno po določenih podatkih: načrtati krog, trikotnik
    // knjiž. narisati: načrtati diagram, razpredelnico / načrtati drevesa, hišo
  2. 2. star. opisati, orisati: govornik je načrtal njeno življenjsko pot / člankar je načrtal politične razmere / načrtati si prizor svidenja predstavljati si, zamišljati si
nadŕgniti -em dov., tudi nadrgníla (ŕ ȓ) z drgnjenjem spraviti na kaj: meso nadrgniti s soljo; nadrgniti se s kremo
nafŕkati -am dov. (r̄ ȓ) ekspr. nakodrati, naviti: nafrkati lase; sama se tako nafrka
nafŕliti -im dov. (ŕ r̄) ekspr., redko nakodrati, naviti: nafrliti lase
nagŕbati -am dov. (r̄ ȓ) redko nagrbančiti: nagrbati čelo; prsti so se nagrbali od luga
nagŕbiti -im dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. dati čemu navzgor ukrivljeno obliko: nagrbiti hrbet; mačka se je nagrbila
  2. 2. redko nagrbančiti: nagrbiti čelo / strah mu je nagrbil kožo
nàjnapŕvo tudi nájnapŕvo prisl. (ȁ-ȓ; ȃ-ȓ) star. najprej: najnaprvo naj povem, zakaj sem prišel
nàjpŕvi tudi nájpŕvi -a -o prid. (ȁ-ȓ; ȃ-ȓ) ekspr. prvi: vstopil boš najprvi / snaga je najprva
nàjpŕvo tudi nájpŕvo prisl. (ȁ-ȓ; ȃ-ȓ) najprej: najprvo nalije sebi, potem drugim
nakŕhati -am dov. (ŕ r̄) s krhanjem načeti, poškodovati: mraz in veter sta nakrhala kamnite gmote; topovske krogle so zelo nakrhale zidove
// ekspr. narediti, povzročiti, da kaj izgubi popolnost svojih značilnosti: vojna je nakrhala veliko ljudi; njuno sožitje se je nakrhalo
namŕdniti -em dov. (ŕ ȓ) ekspr., navadno v zvezi z obraz, ustnice narediti nenaravne, spačene gube, poteze: namrdniti obraz; porogljivo je namrdnila ustnice
namŕščiti -im dov. (ŕ r̄) narediti gube, poteze kot pri napetem razmišljanju, zaskrbljenosti, jezi: namrščiti čelo; nejevoljno je namrščila obraz
// z gubanjem kože spraviti v tak položaj, kot so bodice pri ježu: nič ni rekel, samo obrvi je namrščil
namŕzniti -em dov. (ŕ ȓ) nekoliko zmrzniti, navadno na površini: ne more hoditi, ker so mu prsti namrznili; sadje je čez noč namrznilo
napŕskati -am dov. (r̄ ȓ) s prskanjem nanesti na kaj: naprskati barvo na platno
napŕtiti -im dov. (ŕ r̄) 
  1. 1. nadeti na hrbet: naprtiti nahrbtnik, vrečo
  2. 2. ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: naprtili so mu odgovorno delo; to predavanje bodo naprtili njemu / naprtiti komu dajatve, povračilo stroškov
    // napraviti, da je kdo dolžen skrbeti za koga: naprtili so ji otroka; naprtil si je številno družino
    // napraviti, da je kdo v določenem stanju: z lahkomiselnim ravnanjem so mu naprtili bolezen; naprtiti komu pomanjkanje; s tem dejanjem si je naprtil krivdo za neuspeh
  3. 3. ekspr. pripisati, prisoditi: naprtili so mu najslabše lastnosti / naprtiti komu tatvino, zločin
nasŕkati se -am se dov. (ŕ ȓ) ekspr.  
  1. 1. napiti se (alkoholne pijače): nasrkati se vina, žganja / pog. preveč so se ga nasrkali
  2. 2. naužiti se: nasrkati se lepote; nasrkati se svežega zraka
  3. 3. navzeti se: nasrkati se revolucionarnih idej
nasŕšiti -im dov. (ŕ r̄) postaviti v tak položaj, kot so bodice pri ježu: maček je nasršil dlako / nasršiti obrvi namrščiti
nastŕgati -am tudi -stŕžem dov. (ŕ r̄) s strganjem priti do določene količine česa: nastrgati hren / nastrgati z nožem; pren., ekspr. na tem bregu komaj nastrga kak voziček krme
našvŕkati -am dov. (r̄ ȓ) ekspr. natepsti, pretepsti: oče ga je zelo našvrkal; našvrkati z bičem, s palico
natŕcati -am dov. (r̄ ȓ) star. napolniti, natlačiti: natrcal je vse koše; natrcati si mošnjo z denarjem
natŕgati -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. s trganjem priti do določene količine česa: natrgati košaro češenj, grozdja; natrgati zdravilna zelišča; natrgala si je šopek cvetja / iz obleke je natrgala veliko krp / natrgati na drobne koščke
  2. 2. nekoliko raztrgati: pes mu je natrgal rokav; blago se je natrgalo / ekspr. nebo se je natrgalo in začelo je snežiti
natŕkati se -am se dov. (r̄ ȓ) ekspr. napiti se (alkoholne pijače): danes se je znova natrkal / pog. natrkati se ga
navŕhati -am dov. (r̄ ȓ) nar. naložiti, napolniti čez rob: navrhati košaro, pehar
// napolniti: navrhati posodo z vinom
neskŕben -bna -o prid. (ŕ r̄) zastar. brezskrben: neskrbni otroci / neskrbna mladost
nèskŕben -bna -o prid. (ȅ-ŕ ȅ-r̄) ki mu manjka skrbnosti, vestnosti: neskrben delavec / neskrbno poslovanje
nètŕden -dna -o prid. (ȅ-ŕ ȅ-r̄) nav. ekspr. ki ni trden, ni odločen: v svojih sodbah je precej netrden / netrden položaj negotov, nezanesljiv
nèumŕl -a -o prid. (ȅ-ȓ ȅ-ŕ) zastar. nesmrten: slaviti neumrlega pesnika / neumrle zasluge neminljive
občŕtati -am dov. (ŕ r̄) narediti (sklenjeno) črto, črte okrog česa: občrtati slabo odtisnjena mesta; občrtati s svinčnikom; pren. usta mu je občrtala surovost
// zaznamovati s črto, črtami robove česa: občrtati ploskev, na kateri bo risba / ekspr. svetloba je občrtala obzorje
obdŕgniti -em dov., tudi obdrgníla (ŕ ȓ) 
  1. 1. z drgnjenjem odstraniti s površine: obdrgniti barvo, lak / obdrgniti ogorek ob hlod / obdrgniti čevlje ob predpražnik odrgniti; nož je obdrgnil kar ob hlače obrisal
    // z drgnjenjem nekoliko poškodovati; odrgniti: obdrgniti hlače; obdrgniti emajlirano posodo
  2. 2. podrgniti: žival ga je obdrgnila z glavo / obdrgniti mesne rezine s česnom, soljo in poprom
obdŕsniti -em dov. (ŕ ȓ) premikajoč se tesno dotakniti; podrsniti: obdrsniti s komolcem; obdrsnil se je ob steno
obŕsniti -em dov. (ŕ ȓ) nar. oplaziti, oprasniti: krogla ga je le obrsnila; veje so ga obrsnile po obrazu; obrsniti z nohtom / avtomobil je obrsnil ob ograjo
● ekspr. obrsnila ga je z očitajočim pogledom očitajoče ga je pogledala
obtŕgati -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. s trganjem odstraniti plodove z rastline: obtrgati fižol, koruzo
    // s trganjem odstraniti nepotrebne dele, stare liste: obtrgati liste
  2. 2. s trganjem načeti, poškodovati: obtrgati papir
obtŕkati -am dov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. s trkanjem preiskati: obtrkati stene in strop rudniškega rova
    // med. preiskati organe, tkiva, telesne votline s trkanjem: zdravnik mu je obtrkal prsni koš
  2. 2. otrkati: obtrkati sneg s čevljev; z dlanjo si je obtrkal prašno obleko
očŕtati -am dov. (ŕ r̄) 
  1. 1. narediti črto, črte okrog česa: kompoziciji na sliki se da očrtati trikotnik
    ♦     geom. očrtati krog narediti krog, ki poteka skozi vsa oglišča danega mnogokotnika
    // zaznamovati s črto, črtami robove česa: očrtati zazidalna področja na zemljevidu
  2. 2. redko opisati, orisati: očrtati razmere v kolektivu; jasno očrtati značaj glavnega junaka
odbŕcniti -em dov. (ŕ ȓ) s sunkom noge spraviti z določenega mesta: jezno je odbrcnil čevlje; odbrcnila je odejo in vstala / odbrcniti vrata
oddŕgniti -em dov., tudi oddrgníla (ŕ ȓ) 
  1. 1. z zrahljanjem vrvice odpreti, odvezati: oddrgniti mošnjiček; oddrgnil je nahrbtnik in jima ponudil žganje
  2. 2. z drgnjenjem odstraniti; odrgniti: le s težavo je oddrgnil rjo s puške
odfŕcniti -em dov. (ŕ ȓ) s hitrim sproženjem upognjenega prsta odstraniti: ogorek je odfrcnil skozi okno / ekspr. odfrcnil ga je v prepad sunil
odhŕkati se -am se dov. (r̄ ȓ) s kratkimi, sunkovitimi izdihi spraviti sluz iz grla: preden je začel govoriti, se je odhrkal; glasno se odhrkati
odhŕkniti se -em se dov. (ŕ ȓ) s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti sluz iz grla: preden je spregovoril, se je odhrknil; močno se je odhrknil in pljunil
odkŕhniti -em dov. (ŕ ȓ) odlomiti, odtrgati kaj krhkega, lomljivega: odkrhniti kos krede; od skale se je odkrhnil drobec / odkrhniti koren; noht se je odkrhnil; odkrhniti si zob
// ekspr. odlomiti, odtrgati: medved mu je odkrhnil čeljust; odkrhniti kos pečenke
● ekspr. odkrhniti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega
odmŕzniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. prenehati biti z ledom pritrjen na kaj: kamenčki odmrznejo in odpadejo
  2. 2. narediti, da voda v kaki snovi preneha biti led; otajati: odmrzniti meso, živilo / redko zemlja odmrzne se otaja
  3. 3. med. zaradi mraza odmreti: prsti so mu odmrznili
  4. 4. ekon. uradno odrediti prenehanje ustalitve na določeni višini: odmrzniti cene, stanarino
odpŕhniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. s pihom, prhanjem odstraniti: odprhniti vodo iz nosa / odprhnil je drobtinice, pepel s suknjiča
  2. 2. hitro, slišno odleteti: ptič je odprhnil / zasmejala se je in kakor srna odprhnila iz sobe hitro odšla
odŕgniti -em dov., tudi odrgníla (ŕ ȓ) z drgnjenjem odstraniti: odrgniti blato, umazanijo; odrgniti s cunjo, krtačo / pred pleskanjem odrgniti stari lak
// z drgnjenjem očistiti, osnažiti: odrgniti čevlje
// z drgnjenjem nekoliko poškodovati: odrgniti avtomobil ob ograji; s stolom odrgniti steno; odrgniti si kožo
odŕzati -am dov. (r̄ ȓ) gozd. odstraniti lubje in ličje z debla, ko ni muževno: odrzati posekano smreko
● redko odrzati blato s čevljev odrgniti
odsŕkati -am dov. (ŕ ȓ) srkajoč odpiti: odsrkal je še nekaj vina iz kozarca
odtŕgati -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. s trganjem odstraniti: odtrgati gumb; odtrgati liste z vejice; odtrgati jabolku pecelj; odtrgati krilu rob; odtrgati z roko, zobmi / odtrgati jabolko, nekaj rož / odtrgati ročaj odlomiti; ročica se je odtrgala; na pobočju se je odtrgala skala in se zvalila v dolino / ekspr. bomba mu je odtrgala roko; veter je odtrgal čoln
    // s trganjem ločiti od večje količine: odtrgati kos blaga, papirja; odtrgati nitko
    // s trganjem odstraniti del česa: odtrgati predolge niti, stebelca
  2. 2. narediti, povzročiti, da kdo
    1. a) ni več skupaj s kom: hotela ga je odtrgati od družine, žene; odtrgati se od svoje družbe / odtrgati kraj od zaledja
    2. b) preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: ta dogodek ga je odtrgal od nje; v tujini se je odtrgal od domačih / nihče ga ne more odtrgati od zemlje
    3. c) ne more delati več česa: odtrgati koga od dela, študija
  3. 3. zmanjšati izplačilo za določen znesek; odtegniti: vsak mesec mu odtrgajo petino plače; sto dinarjev mu je odtrgal, ker je pokvaril stroj
    ●     ekspr. delo ga je za dolgo odtrgalo od doma zaradi dela je bil dolgo zdoma; ekspr. svojih misli ne more odtrgati od njega ne more prenehati misliti nanj; ekspr. ni mogel odtrgati oči, pogleda od nje neprestano jo je gledal
odtŕzniti -em dov. (ŕ ȓ) nar., v zvezi z okno, vrata nekoliko odpreti: vrata je le odtrznila in pogledala v sobo
okŕhati -am dov. (ŕ r̄) narediti, povzročiti, da rezilo (nekoliko) izgubi ostrino: okrhati nož; kosa se je okrhala; pren., ekspr. znal je okrhati idejno ostrino
// ekspr. narediti, povzročiti, da kaj izgubi popolnost svojih značilnosti: bolezen mu je okrhala zdravje; navdušenje se je okrhalo
okŕniti -im dov. (ŕ r̄) povzročiti, narediti, da kaj ni v naravni obliki, velikosti, se ne razvije do nje: okrniti drevo; okrniti živali rep, rogove / okrnili so mu prste; pren. duševno okrniti človeka
// povzročiti, narediti, da kaj ni več v navadnem, popolnem obsegu: okrniti gimnazijo, pevski zbor / cenzura je članek zelo okrnila
// knjiž. zmanjšati, omejiti: okrniti zaloge / okrniti pravice, ugled / okrniti delovanje društva
omŕsiti se -im se dov. (ŕ r̄) zastar. kaj malega pojesti: danes se še nisem omrsil
● zastar. noben petek se ni omrsil ni jedel mesnih jedi; zastar. fant in dekle sta se omrsila spolno občevala
omŕviti -im dov. (ŕ ȓ) redko rahlo odlomiti, odtrgati: omrvil je nekaj kruha in drobtine natresel siničkam / omrviti koruzo oluščiti, orobkati
omŕzniti -em dov. (ŕ ȓ) knjiž.  
  1. 1. nekoliko zmrzniti, navadno na površini; namrzniti: v tem mrazu so mu ušesa omrznila / tla so malo omrznila
  2. 2. postati hladen, mrzel; ohladiti se: zajtrk je omrznil; spij kavo, da ne omrzne; pren. po tem dogodku ji je srce omrznilo
    ●     ekspr. človek mora med ljudi, sicer omrzne postane nedružaben, samotarski; ekspr. omrznilo mu je stati tam praznih rok postalo zoprno, neprijetno
opŕčiti -im dov. (ŕ ȓ) lov. dati psa, več psov na povodec: oprčil je psa in ga odpeljal proti gozdu
opŕhniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. postati nekoliko plesniv: seme je kmalu oprhnilo; mokri snopi oprhnejo; oprhniti od vlage / moka je nekoliko oprhnila
  2. 2. nav. ekspr. z rahlim udarcem odstraniti s česa: oprhniti prah z rokava
    ●     star. ta sorta trte pogosto oprhne se osipa
opŕstaniti -im dov. (ŕ r̄) knjiž. natakniti prstan: oprstanil ji je roko
opŕt -a m (ȓ r̄) nav. mn., star. oprtnica, oprta: tovor nosi na oprtu
opŕtiti -im dov. (ŕ r̄) redko naprtiti: oprtiti nahrbtnik, vrečo / oprtili so mu najhujše reči
osmŕkati se -am se dov. (r̄ ȓ) knjiž. usekniti se: osmrkal se je in si obrisal solze / osmrkati si nos
osŕčiti -im dov. (ŕ ȓ) knjiž. opogumiti, ohrabriti: njihova hladnokrvnost jih je osrčila; nazadnje se je le osrčil in prosil za dovoljenje
ostŕgati -am tudi ostŕžem dov. (ŕ r̄) s strganjem odstraniti: ostrgati lubje, mah z drevesa; ribe očistimo in jim ostrgamo luske
// s strganjem narediti, da na čem česa ni več: ostrgati drevo, pod / ostrgati krompir s strganjem odstraniti lupino
♦ agr. ostrgati prašiča s strganjem odstraniti ščetine z njega
oškŕbati -am tudi -ljem dov. (ŕ r̄) oškrbiti: oškrbati posodo; skledica se je pri padcu oškrbala
oškŕbniti -em dov. (ŕ ȓ) oškrbiti: pri čiščenju je oškrbnila več krožnikov; sekira se mu je na grči oškrbnila / krogla je oškrbnila zid okrušila
oštŕcati -am dov. (r̄ ȓ) redko oškropiti, poškropiti: oštrcala ga je z vodo; oštrcal se je do glave
oštŕkati -am dov. (r̄ ȓ) redko oškropiti, poškropiti: plundra ga je oštrkala / voz jih je oštrkal z blatom
ošvŕkati -am dov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvrkati konja z bičem; pren., ekspr. v tem romanu je ošvrkal njihovo dvojno moralo
  2. 2. ekspr. na hitro pogledati; ošiniti: posmehljivo ga je ošvrkala in odšla iz sobe / ošvrkal jo je s sovražnim pogledom
    ●     ekspr. ošvrkali so ga drobci granate oplazili, zadeli
ošvŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvrkniti konja z bičem; pren., ekspr. v članku je ošvrknil tudi gostince; mimogrede ga je ošvrknil z besedo
  2. 2. ekspr. na hitro pogledati; ošiniti: jezno jo je ošvrknil in odšel / postrani ga je ošvrknila z očmi; ošvrkniti koga s posmehljivim pogledom
otŕkati -am dov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. z rahlim udarjanjem odstraniti s česa: otrkati sneg s čevljev / otrkati pepel iz pipe iztrkati
    // škornje je otrkal ob prag
  2. 2. obtrkati: otrkal je zid, da bi ugotovil njegovo trdnost
otŕpniti -em dov. (ŕ ȓ) postati negiben, tog, manj občutljiv: od mraza mu je otrpnil obraz; prsti so mu otrpnili / ekspr. otrpniti od strahu; pren., knjiž. čas je nekako otrpnil; njene misli so otrpnile v bridkem spoznanju
otŕzniti -em dov. (ŕ ȓ) nar., v zvezi z okno, vrata nekoliko odpreti: narahlo je otrznil vrata in pogledal v sobo
ozkopŕs -a -o prid. (ȓ r̄) ki ima ozek prsni koš: bil je ozkoprs in bled človek
// zastar. ozkosrčen: ozkoprsi filistri
ozŕniti -im dov. (r̄ ȓ) obrt. narediti površino hrapavo, jamičasto: ozrniti stopnice
pérnatokŕp -a -o prid. (ẹ̑-ȓ ẹ̑-r̄) bot., v zvezi pernatokrpi list list z zarezami, ki segajo v ploskev navadno podolgovatega lista največ do četrtine
peterokŕp -a -o prid. (ȓ r̄) bot. ki je iz petih krp, delov: peterokrpi listi vinske trte
peteropŕst -a -o prid. (ȓ r̄) nanašajoč se na pet prstov: peteroprste rokavice
♦ anat. peteroprste okončine
ploskopŕs -a -o prid. (ȓ r̄) knjiž. ki ima ploske, nerazvite prsi: ploskoprso dekle
pobŕskati -am dov. (r̄ ȓ) krajši čas brskati: kokoš je pobrskala po gnoju / pobrskati s palico po listju / pobrskati po omari, v omari; ekspr. pobrskati po seznamih poiskati
● ekspr. v mladosti je malo pobrskal po knjigah, pa misli, da vse ve je malo študiral; ekspr. pobrskaj po možganih skušaj se spomniti
pocŕkati -am dov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. pog. drug za drugim poginiti: živina mu je pocrkala
  2. 2. nizko pomreti: če se ne bomo uprli, bomo od lakote pocrkali
podčŕtati -am dov. (ŕ r̄) 
  1. 1. narediti črto, črte pod čim: podčrtati neznane besede v besedilu; podčrtati z dvema črticama; podčrtati s svinčnikom / kot opomba podčrtal avtor
  2. 2. poudariti: sneg je podčrtal črnino dreves; spretno izbrana barva podčrta odlike postave / publ. v knjigi je podčrtal prizadevanje naše države za mirno sožitje
podŕgati -am dov. (r̄ ȓ) nar. vzhodno podrgniti, pometi: podrgala si je roke
podŕgniti -em dov., tudi podrgníla (ŕ ȓ) 
  1. 1. premakniti kaj sem in tja po površini in pri tem močno pritiskati nanjo: podrgniti s čevljem po tleh; podrgniti s krtačo; podrgniti se po glavi / žival se je podrgnila ob plot
    // z drgnjenjem očistiti, osnažiti; odrgniti: podrgni malo še tla; podrgni si čevlje
  2. 2. premikajoč se tesno dotakniti: pri obračanju je avto podrgnil ob ograjo; sveže popleskano je, pazite, da se ne podrgnete
  3. 3. s potegljaji po površini odstraniti: podrgni blato s podplatov; podrgniti drobtinice z mize / podrgniti na kup zdrgniti
    // podrgniti fižol v pehar
  4. 4. z drgnjenjem nanesti na površino: podrgniti ribe s česnom; podrgniti pred pečenjem meso s soljo
podŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) zastar. zdrsniti, zdrkniti: podrknil je na ledu / pri vsakem koraku je s peto podrknil po tleh podrsnil
podŕsniti -em dov. (ŕ ȓ) premakniti po čem z dotikanjem: podrsniti z nogo po tleh / vedro je podrsnilo ob vodnjak
// premikajoč se tesno dotakniti: avtomobil je podrsnil ob ograjo
podŕzati -am dov. (r̄ ȓ) redko postrgati, podrgniti: podrzati z opeke odvečno malto
pogŕbiti se -im se dov. (ŕ ȓ) zgrbiti se: ves se je pogrbil, kot bi nosil težko breme na hrbtu
pogŕčiti -im dov. (r̄ ȓ) narediti kaj grško: hoteli so jih čimprej pogrčiti
pogŕkati -am dov. (r̄ ȓ) dati zamolkel, grgrajoč glas: slišal je, kako je zunaj nekdo pogrkal
pohŕkati -am dov. (r̄ ȓ) nekoliko hrkniti: če je otrok le pohrkal, je bila že v skrbeh; pohrkal je in začel govoriti
● ekspr. na vprašanje je samo nekaj pohrkala nerazumljivo rekla
pohŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti sluz iz grla: pohrknil je in pljunil
pokŕčiti -im dov. (ŕ ȓ) šport. nekoliko skrčiti: pokrčiti roke; pokrčiti noge v kolenu
polnokŕven -vna -o [u̯n] prid. (ŕ r̄) 
  1. 1. ekspr. zdrav, rdečeličen: krepko, polnokrvno dete; bledoličen in polnokrven
  2. 2. ekspr. poln življenjskih moči, strasti: dela tega pisatelja so izraz polnokrvne osebnosti
  3. 3. publ. prepričljiv, verjeten, živ: polnokrvni opisi narave / umetniško polnokrven realizem
  4. 4. ekspr. ki ima značilne lastnosti v veliki meri: biti polnokrven glasbenik; polnokrven romantik / redko polnokrven meščan pravi, pristen
    ♦     vet. polnokrvni konj konj angleške ali arabske pasme ali njun križanec
polnopŕs -a -o [u̯n] prid. (ȓ r̄) knjiž. ki ima polne, izrazite prsi: polnoprsa ženska
póltŕd -a -o [u̯t] prid. (ọ̑-ȓ ọ̑-ŕ) srednje trd: poltrda snov
♦ agr. poltrdi sir zorjen sir z manjšim odstotkom vode v brezmastni snovi kot mehki in z večjim odstotkom kot trdi sir
póltŕden -dna -o [u̯t] prid. (ọ̑-ŕ ọ̑-r̄) ki ima stalno obliko in spremenljivo prostornino: vosek, smola in druge poltrdne snovi
pomŕdniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. nekoliko premakniti ustnice narazen in skupaj: zajec je pomrdnil / ekspr. pomrdnil je z ustnicami in odšel
  2. 2. ekspr. s takim premikanjem ustnic pokazati, izraziti odklonilen odnos do česa: pomrdnila je nad novico, ki so ji jo povedali
pomŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) knjiž. postati mrk, nerazpoložen: pripovedovalec je pomrknil in utihnil / obraz mu je pomrknil, ko je slišal novico
● knjiž., redko mesec se je skril za oblak in dolina je pomrknila postala mračna, temna
pomŕzniti -em dov. (ŕ ȓ) zmrzniti na površini: sneg je pomrznil; ceste so pomrznile / od mraza so mu ušesa pomrznila
// zaradi mraza se poškodovati, uničiti: bali so se, da bi oljka ne pomrznila
● star. kri ji je pomrznila (v žilah) zastala, zledenela; star. pomrznilo ga je po telesu zazeblo
popŕskati -am dov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. krajši čas prskati: konj je zarezgetal in popraskal
  2. 2. zastar. poškropiti: poprskati rastline
posmŕkati -am dov. (r̄ ȓ) krajši čas smrkati: posmrkala je in potem so se ji ulile solze / ekspr. ob njegovem govoru je tudi marsikak moški malo posmrkal pojokal
posmŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) potegniti sluz, zrak v nos: fant je posmrknil in odšel za njimi / na roko si je dal ščepec tobaka in posmrknil / ekspr. žena je zajokala in tudi sam je malo posmrknil pojokal
posŕbiti -im dov. (r̄ ȓ) narediti kaj srbsko: posrbiti priseljence; hitro so se posrbili / posrbiti ime
posŕkati -am dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. srkajoč popiti: posrkati sok iz pomaranče / korenine posrkajo vlago iz zemlje / omet je posrkal barvo vpil; pren., ekspr. megle so posrkale večerno svetlobo
    // ekspr. popiti: posrkal je že dve skodelici čaja
  2. 2. knjiž., ekspr. posušiti, izsušiti: sonce je posrkalo roso z listov
    // vzeti moč, oslabiti: bolezni so ji posrkale veliko moči
posŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) srkniti: še enkrat je posrknil / posrkniti požirek
● pog., ekspr. kdaj pa kdaj ga tudi on posrkne popije malo alkoholne pijače
postŕgati -am tudi -stŕžem dov. (ŕ r̄) s strganjem odstraniti: postrgal je omet z zidu; postrgati smetano iz lončka, žlindro iz pipe / ekspr. končno so postrgali smeti s ceste pometli, počistili
// s strganjem izprazniti: postrgati lonček, skledo / dobro postrgati s krožnika
● ekspr. postrgala mu je korenček: šlik, šlak s premikanjem enega kazalca po drugem izrazila škodoželjnost; ekspr. potrebni denar so postrgali iz vseh fondov vzeli, pobrali; ekspr. veja ga je postrgala po obrazu podrgnila, popraskala
♦ med. postrgati maternico odstraniti maternično sluznico
potŕgati -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. s trganjem drugega za drugim odstraniti
    1. a) z drevesa, rastline: potrgati grozde, jabolka; potrgati stročji fižol, koruzne storže / grozdje so že potrgali
    2. b) sploh: otrok potrga vse gumbe; potrgali so mu našitke; molčali so, kot da bi jim kdo jezike potrgal
      ●       ekspr. če ne boš tiho, ti bom ušesa potrgal te bom kaznoval s potegljaji za uhelj; te bom kaznoval sploh
  2. 2. s trganjem narediti, da kaj na določenem mestu ali v celoti ne obstaja več: potrgati rože na vrtu; nekdo je že potrgal gobe
  3. 3. s trganjem drugega za drugim poškodovati, uničiti: veliko rokopisov so potrgali nevedni ljudje / veter je potrgal telefonske žice / potrgal je že precej hlač raztrgal
potŕkati -am dov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. navadno s skrčenim kazalcem večkrat zapovrstjo udariti po vratih kot prošnja za vstop: preden vstopiš, potrkaj; močno, tiho potrkati; brezoseb. sredi noči je potrkalo / potrkati na okno, vrata / s pestjo potrkati po vratih
  2. 2. večkrat zapovrstjo narahlo udariti po čem, navadno z določenim namenom: potrkati s peto ob tla; potrkati po sodu, če je poln / žolna potrka s kljunom po deblu; prijel ju je za lase in potrkal z glavama skupaj / prijateljsko ga je potrkal po rami potrepljal
  3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom pojaviti se, nastopiti: v njem je potrkala topa bolečina / bolezen, zima je potrkala na vrata se je začela; sočutje je potrkalo na njeno srce začutila je sočutje
    ●     za zdaj je še kar zdrav, moram potrkati upam, da bo še naprej; po ljudskem verovanju potrkati po čem, da ne bi imela ta izjava negativnih posledic; kozel, oven ga je potrkal napadel z glavo, rogovi; ekspr. potrkati na srce, vest koga skušati mu vzbuditi čustva, čut za pravičnost; ekspr. potrkaj znova na vrata založbe, pri založbi, če imajo kaj dela zate vprašaj pri založbi; ekspr. drugje potrkaj, tu ne bo nič vprašaj, prosi
požmŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) nar. pomežikniti: nagubančil je čelo in požmrknil / požmrkniti z očmi
pŕdniti -em dov. (ŕ ȓ) vulg. izločiti pline iz črevesja: glasno, tiho prdniti
prebŕskati -am dov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. razkopati s kremplji, s prsti: kokoši so prebrskale gredo na vrtu / s palico je prebrskal listje, da bi našel prstan
  2. 2. prizadevno preiskati, pregledati: prebrskati predale, žepe; prebrskati slovar; ekspr. prebrskal je ves arhiv, pa ni nič našel
prečŕtati -am dov. (ŕ r̄) s črto, črtami čez kaj označiti za opustitev, izločitev: prečrtati nekatere besede, stavek; prečrtati in izbrisati
// narediti črte po čem: otrok je list križem prečrtal / ekspr. meteor je prečrtal temno ozadje
● smrt mu je prečrtala načrte prekrižala; ekspr. prečrtaj, kar sem rekel ne upoštevaj, pozabi; knjiž. pesnik ni mogel prečrtati tradicionalnega sveta opustiti, izločiti
prèdpŕt -a m (ȅ-ȓ ȅ-r̄) zastar. predpasnik: zavezala si je bel predprt
predŕgniti -em dov., tudi predrgníla (ŕ ȓ) z drgnjenjem narediti luknjo: kolo je predrgnilo aktovko na hrbtni strani; pete pri nogavicah se rade predrgnejo / vrv se je pri plezanju predrgnila zaradi drgnjenja pretrgala
● žarg., avt. z avtom je že dosti predrgnil prevozil
predŕzen -zna -o prid., predŕznejši (ŕ r̄) 
  1. 1. ki si v odnosu do ljudi preveč upa: biti predrzen; fant je predrzen v obnašanju
    // ki izraža, kaže tak odnos: predrzen obraz; predrzen pogled / predrzen odgovor; tako dejanje, govorjenje je zelo predrzno
  2. 2. knjiž. ki vzbuja pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti; drzen: predrzni skoki v vodo; predrzno junaštvo
predŕzniti se -em se tudi predŕzniti si -em si dov. (ŕ ȓ) z nedoločnikom izraža, da kdo stori kaj kljub neprimernosti, neupravičenosti ali nevarnosti: kako si se predrznil kaj takega reči; če bi se predrznil kaj ugovarjati, gorje ti / v globino so se predrznili spustiti samo najpogumnejši fantje upali
pregŕd -a -o in -ó prid. (ȓ ŕ) 
  1. 1. preveč grd: prestara je in pregrda / nobeno delo ni pregrdo zanj
  2. 2. ekspr. zelo grd: pregrdo ravnanje / pregrd si bil z njo
prekŕšiti -im, in prekršíti in prekŕšiti -im dov. (ŕ; ī ŕ) narediti drugače, kot zahtevajo predpisi, zakoni, načela: prekršiti pogodbo, sporazum; prekršiti predpis, zakon / s tem je prekršila obljubo prelomila
premŕl -a [ru̯ tudi rl] m (r̄ ŕ) etn., po ljudskem verovanju bitje, ki se lahko spreminja v razne živali
premŕzniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. popolnoma, v celoti zmrzniti: korenine so premrznile; zemlja je zgodaj premrznila
    // preh. zamrzniti: premrzniti meso
  2. 2. redko od mraza postati otrpel: noge so ji premrznile
preskŕben1 -bna -o prid. (ŕ r̄) 
  1. 1. preveč skrben: njegovi starši so preskrbni; preskrbna mati ga ni pustila v družbo
  2. 2. ekspr. zelo skrben: žalovala je za svojim preskrbnim očetom
prestŕm -a -o stil. -ó prid. (r̄ ŕ) preveč strm: prestrm breg, klanec; prestrma cesta
pretŕd -a -o tudi -ó prid. (ȓ ŕ) preveč trd: pretrda blazina; pretrdo ležišče / pretrdo meso / to usnje je pretrdo / ekspr.: preskop in pretrd človek; pretrd je z otroki / ekspr. pretrde poteze na obrazu
● ekspr. učenec je pretrde glave se pretežko uči; ekspr. ta naloga je za nas pretrd oreh je pretežka, je ne zmoremo
pretŕgati -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. s trganjem narediti dva dela: pretrgati nit, verigo; pretrgati čez pol, na dvoje, podolgem; žila se mu je pretrgala
  2. 2. s trganjem narediti, da kaj ni več celo: pretrgati mrežo, papir, vrečo; pretrgal je ovitek s svinčnikom; ob močnem poku se bobnič lahko pretrga; zavesa se je pretrgala do tal; pretrgati si žilo
    // narediti, da kaj ni več strnjeno, celo: pretrgati obroč zasledovalcev / sonce je pretrgalo goste oblake; ekspr. blisk pretrga temo; megla se je pretrgala; oblaki so se včasih pretrgali / kolona se je le redko pretrgala / ekspr. noč na obzorju se je pretrgala na obzorju se je zasvetilo; začelo se je daniti; pren. misel se mu je pretrgala
    ●     ekspr. pretrgati nit življenja povzročiti smrt
    ♦     anat. pretrgati himen
  3. 3. narediti, povzročiti, da kaj preneha
    1. a) obstajati, trajati: pretrgati dolgotrajen molk; tišino je pretrgalo brnenje letala / pretrgati pogodbo; pretrgati razmerje s kom; pretrgati diplomatske stike s tujo državo; zveza med njima se je pretrgala / pretrgale so se vse vezi, ki so jih povezovale
    2. b) za določen čas biti, potekati: zimski viharji pretrgajo plovbo po morju; njegov prihod je za nekaj časa pretrgal zabavo / vojna je pretrgala kulturni razvoj; dopisovanje med njima se ni pretrgalo
  4. 4. redko za določen čas česa ne nadaljevati; prekiniti: delo so pretrgali; pretrgati pogajanja; sejo so morali pretrgati / pretrgati študij za dve leti
  5. 5. publ. prenehati imeti zvezo s kom, s čim: z njim sem pretrgal / prvi pesnik, ki je pretrgal s socialističnim realizmom / pretrgati s tradicijo; pretrgal je s svojo preteklostjo začel živeti drugače
pretŕkati -am dov. (r̄ ȓ) s trkanjem preiskati: pretrkal je sode in ugotovil, da sta le dva polna; pretrkati stene, strop
// med. preiskati telo s trkanjem: pretrkati bolniku prsni koš / zdravnik ga je pretrkal in osluškoval
pŕhek stil. prhák -hka -o stil. -ó prid. (ŕ ȃ ŕ) 
  1. 1. sestavljen iz drobnih, nesprijetih delcev: prhek sneg; ta zemlja je prhka
    // redko ki se (rad) lomi, drobi; krhek: prhka kost, skala / prhko pecivo
  2. 2. redko trhel, preperel: prhka deska / listine so po pregibih že prhke
  3. 3. nar., v zvezi z jabolko zmehčan, uležan: prhko jabolko
    ●     knjiž., redko strah ga dela prhkega šibkega, neodpornega; redko sadje je spomladi večkrat prhko ni sočno
pŕhniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. s silo izpustiti (kaj tekočega) iz ust, nosu, da nastane kratek, oster glas: konj prhne; zaničljivo je prhnil in se obrnil stran / preh. prhniti komu slino v obraz
  2. 2. hitro, slišno zleteti: jata golobov prhne iz lin; vrabci preplašeno prhnejo v grmovje / ekspr. milijon isker je prhnilo v zrak; pren. črna misel mu je prhnila skozi možgane; novica prhne v svet
    // ekspr. steči, švigniti: zajec prhne iz detelje; otroci so prhnili na vse strani; gamsi so prhnili v ruševje; zasmejala se je in prhnila po stezi
    // ekspr. skočiti, planiti: prhnil je na konja in odjezdil; prhniti v vodo / prhniti pokonci
  3. 3. preh., ekspr. (s silo) vreči: prhniti si prgišče vode v obraz
  4. 4. zastar. zadeti se ob kaj: netopir prhne ob okno / zatohel zrak mu je prhnil v obraz
  5. 5. ekspr., v zvezi prhniti v krohot, smeh nenadoma glasno zasmejati se: vsi so prhnili v krohot; dekleta so prhnila v smeh
    ●     raketa prhne da kratek, šumeč glas; ekspr. mislili so, da bo prhnila vanj skočila proti njemu, ga napadla; ekspr. kadar si zaželi, lahko prhne v mesto gre, odide; ekspr. to se te ne tiče, je zaničljivo prhnila hitro rekla
pricvŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. nekoliko ožgati, osmoditi: plamen mu je pricvrknil lase / slana je travo pricvrknila
  2. 2. ekspr. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: konja pricvrkniti z bičem
pridŕgniti -em dov., tudi pridrgníla (ŕ ȓ) nar.  
  1. 1. privezati z vozlom, zanko: pridrgniti nov bič na bičevnik; pridrgniti vrv k vozu
  2. 2. priskopariti: pridrgnil je veliko premoženje
prifŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) ekspr. zavihati: prifrkniti brke / ko je to slišal, je malo prifrknil nos
primŕzniti -em dov. (ŕ ȓ) z zmrzovanjem se pritrditi na podlago: roka mu je primrznila na kljuko; vrata so primrznila na podboje; obsedel je, kot da bi bil primrznil na klop / kaplje so primrznile na veje
● ekspr. od strahu so ji besede primrznile v grlu ni mogla govoriti
pritŕgati -am dov. (ŕ ȓ) narediti, da kdo česa kljub upravičenosti ne dobi v celoti: pritrgati komu plačo / posoja denar, ki ga je pritrgal delavcem od zaslužka
pritŕkati -am dov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. s trkanjem priti do česa: žolna je pritrkala črva iz debla / lažje bi pritrkal vodo iz skale, kot pa dobil pameten odgovor od njega
    // s trkanjem priklicati: končno je le pritrkal vratarja
  2. 2. ekspr. priti, udarjajoč s palico ob tla: starček je komaj pritrkal do doma
pritŕzniti -em dov. (ŕ ȓ) nar. pripreti: vrata je brez šuma pritrznil
prmèjkŕšendúš in prmejkŕšendúš in prmèjkŕščendúš in prmejkŕščendúš medm. (ȅ-r̄-ū; r̄-ū) pog. izraža močno podkrepitev trditve: prmejkršenduš, kako je danes mraz
pŕsiti se -im se nedov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. bočiti prsi: ponosno se prsiti; prsil se je, da bi bil videti večji
  2. 2. ekspr. bahati se, postavljati se: prsiti se pred prijatelji; po tistem uspehu se je kar naprej prsil
    ●     ekspr. mene poglej! Tako je treba delati, se je prsil samozavestno, bahavo govoril
pŕskati -am nedov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. s silo iztiskati zrak skozi usta, nos, da nastajajo kratki, ostri glasovi: opice so začele pihati, prskati, renčati / prskati od smeha, veselja
    // preh. ob takem iztiskanju zraka metati, razprševati: prskati slino
  2. 2. ekspr. zaradi sile, pritiska se z ostrimi glasovi razprševati: curek vode prska iz odprtine / ob drvečih saneh je sneg prskal visoko v zrak / krogle so prskale po pesku
  3. 3. preh. z iztiskanjem razprševati: prskati barvo na platno
  4. 4. preh., ekspr. krčevito se smejoč govoriti, pripovedovati: prskati sosedu nekaj v uho; med smehom je prskal, kako je bilo
pŕskniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. s silo iztisniti zrak skozi usta, nos, da nastane kratek, oster glas: žival je prsknila skozi nos
    // preh. ob takem iztiskanju zraka izvreči, razpršiti: prskniti slino / prskniti vodo iz ust
  2. 2. ekspr. s kratkim, ostrim glasom zleteti, švigniti: še ena raketa je prsknila kvišku
    // nenadoma, zelo hitro steči, švigniti: kozel je prsknil na travnik in ušel
  3. 3. preh., ekspr. kratko, ostro reči, povedati: tja že ne greš, je prsknil / prskniti na koga
    ●     prskniti v smeh prasniti v smeh
pŕsniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. s silo iztisniti zrak skozi usta, nos, da nastane kratek, oster glas; prskniti: prsniti skozi nos
    // ob takem iztiskanju zraka izvreči, razpršiti: prsniti slino / prsniti kruh iz ust
  2. 2. ekspr. nenadoma vreči, zagnati: prsniti v koga karte / prsniti komu psovko v obraz
    ●     ekspr. ledena skorja je prsnila in padel je v reko s kratkim, ostrim glasom počila, se zdrobila
pŕst -a m (ȓ ŕ) 
  1. 1. vsak od petih gibljivih podaljškov dlani ali stopala: prsti so mu odreveneli; iztegovati, krčiti prste; pri plesu ji je večkrat stopil na prste; urezati se v prst; bobnati s prsti po mizi; tleskniti s prsti; debeli, dolgi prsti; prsti na nogi, roki; odtisi prstov na steklu; ozebline na prstih / držati prst na petelinu imeti orožje pripravljeno na strel; položiti prst na usta dati kazalec prečno na ustnice kot znamenje, naj se molči; dvignila se je na prste, da bi bolje videla; računati na prste; zažvižgati na prste; po prstih oditi iz sobe tiho, brez šuma; namignil je proti njemu in pokazal s prstom na čelo si usmeril, dal prst na čelo kot znamenje njegove neumnosti, duševne omejenosti; pokazati s prstom na prvega v vrsti; s prsti je pokazal, da potrebuje tri tisočake; mali prst mezinec; srednji prst sredinec
    // kot svarilo, grožnja samo prst položi name, pa boš videl / za prst debela pločevina; v kozarcu je ostalo še za tri prste vode za višino, enako debelini treh prstov; pren., ekspr. božajoči prsti vetra
  2. 2. del rokavice, ki pokriva prst: naplesti mora še dva prsta; rokavice z enim prstom
    ●     ekspr. prsti so ga srbeli čutil je veliko željo, da bi kaj ukradel; evfem. imeti dolge prste krasti; ekspr. povsod ima prste vmes vmešava se v stvari, ki se ga ne tičejo; evfem. iztegovati prste po tujem imetju krasti; čakal je in nestrpno lomil prste z roko krčevito pregibal prste druge roke; ekspr. če to dobiš, si lahko vse prste obližeš si lahko zelo zadovoljen; pog., ekspr. pri tem si boš opekel prste doživel boš neuspeh; če mu prst ponudiš, pa roko z(a)grabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko; ekspr. kar naprej povzdiguje prst žuga, svari; ekspr. ali naj podatke iz prsta izsesam si jih izmislim; ekspr. žena ovija moža okoli prsta mož stori vse, kar žena želi, hoče; ekspr. gledati komu na prste, pod prste nezaupljivo nadzorovati koga pri kakem delu, opravku; ženinov ima na vsak prst (po) pet zelo veliko; ekspr. ima le toliko prijateljev, da bi jih lahko na prste ene roke naštel zelo malo; ekspr. končno so mu le stopili na prste onemogočili, preprečili mu njegove slabe namene; pog. pogledati komu skozi prste biti popustljiv, prizanesljiv do njegovih napak, pomanjkljivosti; ekspr. imeti kaj v malem prstu dobro znati, poznati kaj; ekspr. ljudje bi s prstom kazali za njim obsojali ga, imeli ga za krivega; ekspr. še s prstom ni mignil zanj, ko je bil v stiski čisto nič mu ni pomagal; ekspr. v članku je s prstom pokazal na krivce jasno, odkrito povedal, kdo so; vznes. ta dogodek je bil očiten prst božji svarilo, opomin, kazen; ekspr. ne vidi prst pred nosom v ravnanju ne misli, kaj bo v prihodnosti
pŕt -a m (ȓ r̄) tekstilni izdelek za prekrivanje mize: pogrniti mizo z belim, čistim prtom; damasten, polivinilast prt; prt in prtički / namizni prt; pren., pesn. zima razgrinja svoj beli prt
// navadno s prilastkom temu podoben izdelek za različne namene: prt za valjanje testa / mrtvaški prt prt, tkanina, s katero se pokrije ali v katero se zavije mrlič; reševalni prt cevasta ali žlebasta priprava iz močnega platna za reševanje ljudi iz višjih nadstropij
● star. srajca iz prta platna; nar. prekmursko prt za posteljo rjuha; star. brisala si je roke v prt v predpasnik
♦ rel. oltarni prt
pŕtiti -im nedov. (ŕ r̄) 
  1. 1. star. nalagati na hrbet: vojaki prtijo nahrbtnike
  2. 2. ekspr. delati, da je kdo dolžen opravljati kaj: prtiti komu delo, dolžnosti / prtiti komu nove davke
  3. 3. ekspr. pripisovati, prisojati: prtiti komu najslabše lastnosti
    ●     zastar. prtil se je s seštevanjem trudil, mučil
pŕvonagrajèn -êna -o prid. (ȓ-ȅ ȓ-é) ki dobi prvo nagrado: prvonagrajeni avtor / ogled prvonagrajenih filmov
pŕvorojèn -êna -o prid. (ȓ-ȅ ȓ-é) ki se rodi prvi po vrsti: prvorojeni sin; sam.: prvorojenemu je namenil posestvo
pŕvouvrščèn -êna -o prid. (ȓ-ȅ ȓ-é) ki se uvrsti na prvo mesto: prvouvrščeni tekmovalec
pŕvovŕsten -tna -o prid. (ȓ-ȓ) ki je po kakovosti, pomembnosti na prvem mestu: zahtevati prvovrstno blago, sadje
// ki ima zaželeno lastnost, kakovost v zelo veliki meri: hrana je bila prvovrstna / prvovrsten strokovnjak
● ekspr. ta novica bo prvovrstna senzacija zelo velika
pŕvovŕstnost -i ž (ȓ-ȓ) lastnost, značilnost prvovrstnega: prvovrstnost hrane
razbŕskati -am dov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. razkopati s kremplji, s prsti: kokoši so razbrskale gnoj / razbrskati gredo / s palico je razbrskal žerjavico
  2. 2. ekspr. spraviti v nered: ko je iskala jopico, je vse razbrskala
razčetŕtiti -im dov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. razkosati zaklano žival na četrti: razčetrtiti vola
    ●     knjiž. razčetrtiti pomarančo razdeliti jo na štiri dele
  2. 2. zastar. usmrtiti z razsekanjem, raztrganjem telesa; razčetveriti: uporne kmete so razčetrtili
razčŕtati -am dov. (ŕ r̄) s črtami razdeliti: razčrtati ploskev na četverokotnike; razčrtati v manjše dele / ekspr. električne žice so razčrtale zemljišče podolgem in počez
razdŕmati -am dov. (r̄ ȓ) star. razmajati, poškodovati: potres je razdrmal staro hišo / težko delo razdrma zdravje
razkŕhniti se -em se dov. (ŕ ȓ) star. razbiti se, zdrobiti se: kozarec je padel na tla in se razkrhnil
razmŕšiti -im dov. (ŕ r̄) narediti kaj neurejeno, neporavnano, zlasti lase: razmršil ji je lase / veter mu je razmršil brado
razmŕviti -im dov. (ŕ ȓ) narediti iz česa majhne, drobne dele; razdrobiti: razmrviti cigaro
razpŕhniti -em dov. (ŕ ȓ) s pihom, prhanjem narediti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: razprhniti seme, žerjavico
razpŕsiti se -im se dov. (r̄ ȓ) ekspr. pobahati se, postaviti se: gospodar se rad razprsi
● ekspr. razprsil se je, da se spozna na te stvari samozavestno, bahavo je rekel, povedal
razpŕsniti se -em se dov. (ŕ ȓ) knjiž. razbiti se, razleteti se: čoln se je razprsnil ob skalah
raztŕgati -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. s trganjem narediti, da kaj ni več celo: pes mu je raztrgal hlače; raztrgati papir; ovitek se je hitro raztrgal; popolnoma raztrgati / raztrgati na koščke, nitke / ob padcu si je raztrgal dlan ranil
    // narediti, da kaj ni več strnjeno, celo: voda je raztrgala nasip / sonce je raztrgalo oblake
    // s trganjem poškodovati, uničiti: raztrgati knjigo, pismo; komaj dokončani rokopis je raztrgal / vijaki so raztrgali les
  2. 2. z rabo, uporabo narediti, da kaj ni več celo: raztrgati jopico na komolcih; raztrgal je že drugi par čevljev; obleka se je raztrgala po šivih
  3. 3. raniti, poškodovati, navadno s čim ostrim: lev je žrtvi razparal trebuh in raztrgal boke / granata mu je raztrgala nogo
    ●     ekspr. člankar ga je raztrgal na kosce njegovo delo je ocenil zelo negativno; ekspr. kašelj mu je skoraj raztrgal pljuča zelo je kašljal; ekspr. raztrgati okove, verige osvoboditi se; ekspr. ne moremo se raztrgati delati več, kot zmoremo; ekspr. ne morem pomagati, pa če se raztrgaš sploh ne; ekspr. raztrgal se bo od jeze zelo je jezen
rdečegŕl -a -o prid. (ȓ r̄) ki ima rdeče grlo: drobna, rdečegrla taščica
♦ zool. rdečegrli slapnik
rêči rêčem dov., tudi rekó; rêci recíte; rékel rêkla (é) 
  1. 1. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi: te besede nisem rekel; reci a / otrok že reče mama zna reči
    // na vse obtožbe ni rekel niti besede je molčal, bil tiho; kar podivja, samo če rečem njegovo ime izgovorim, omenim; težko reče r izgovori; še enkrat reči kak stavek ponoviti ga
    // z dajalnikom s takim dejanjem posredovati komu določeno vsebino: rekel jim je neko besedo, ki je nisem razumel / nikomur ne reče žal besede; reci ji prijazno besedo
    // povedati: o tem ti ne morem reči dosti novega; v njihovo dobro se mora reči, da so škodo že povrnili
  2. 2. izraziti z govorjenjem: da prekine molk, reče: lep dan bomo imeli; pog. ponovite, prosim, kar ste rekel, rekla ste rekli; ali znaš to reči po francosko; rekel mi je, da se kmalu vrne; reči s tresočim, žalostnim glasom / Freud, smo rekli, razlaga vse to s spolnostjo; ali si mu rekel kaj čez čast / kot izraz zadrege kaj sem že hotela reči? Aja, jutri ne morem priti / dober dan, je rekel; rekel je, kje ste bili; takoj odidite, reče po kratkem molku; reci že kaj, no spregovori, ne molči
    // a tako, je rekel sam pri sebi / knjiž. tako moremo reči s pesnikom tudi mi lahko izrazimo s pesnikovimi besedami tudi mi
    // pog. radio je rekel, da bo sončno po radiu je bilo napovedano
    // izraziti s čim sploh: le kaj je rekel mutec; reči (si) z očmi / kaj je hotel reči s tem prizorom povedati, izraziti
  3. 3. zatrditi, izjaviti: z isto pravico lahko rečemo, da je boljše ono, ne to / menda ne boste rekli, da to ni res / rekel sem, torej bom dal obljubil sem
  4. 4. predlagati, svetovati: piti mu je treba dati, bo morda kdo rekel / poboljšaj se, to je vse, kar ti lahko rečem svetujem, priporočim
  5. 5. pog., v zvezi z za vprašati, prositi: reči v kuhinji za hrano / večkrat mi je že rekel za denar
  6. 6. z nedoločnikom ukazati, veleti: rekel mu je sesti; elipt. če se hlapcu reče na polje, ne pojde v gozd
  7. 7. uporabiti za koga ali kaj
    1. a) ime, kot ga izraža dopolnilo: reci mi Tone; psu so rekli Lisko / živel je v Rihemberku, kakor so takrat rekli Braniku
    2. b) naziv, poimenovanje, kot ga izraža dopolnilo: vsakemu odraslemu reče stric / rekla mu je lažnivec, slepar / ni vedel, ali bi mu rekel ti ali vi
    3. c) izraz, kot ga nakazuje dopolnilo: ciklamam rečejo ponekod korčki; iron. in vi temu rečete pravica; kako se že reče po francosko človek / prinesel je tisto, no, kako se že reče
  8. 8. misliti, meniti: kaj bodo pa ljudje rekli; človek bi rekel, da ne zna do pet šteti / glej no, si rečem, močen je / prevelika sreča je lahko tudi v nesrečo, so rekli stari ljudje
  9. 9. v zvezi s hoteti uvaja povzetek bistvene vsebine povedanega: skratka, hočeš reči, da to ni res / kaj hočeš reči s temi besedami / star. ta pripovedka hoče reči, da je bil tu nekoč rudnik hoče povedati
  10. 10. uvaja natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: tako trdijo ljudje, hočem reči, znanci; bilo je dobro, lahko rečem, zelo dobro / na levi, hočem reči, na desni strani
    // izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo: tu gre za milijonsko, kaj sem rekel, milijardno škodo / ekspr. živela sta zadovoljno, da ne rečem, srečno
  11. 11. nav. ekspr. izraža podkrepitev trditve: lahko rečem, da me še ni razočaral; prebral sem, reči moram, dobro knjigo / nisem mogel, če rečem; to je fant, da se reče; bil si priden, ni kaj reči; pa reci, če ni lep
  12. 12. v medmetni rabi, navadno v zvezi ti rečem, vam rečem izraža
    1. a) trdno prepričanost: vse bo dobil nazaj, vam rečem / ne boš plačal, ti rečem / povedal bo, rečem, da bo
    2. b) opozorilo, svarilo: ne jezi me, ti rečem; rečem vam, dobro premislite
      // poudarja povedano: ej, to je bilo življenje, ti rečem / smeje se, rečem vam, kot sonce z jasnega neba
  13. 13. v zvezi z bi izraža omejitev na samo osebni odnos do česa: čas, rekel bi, stoji; rekel bi, da to ni res
  14. 14. v zvezi s kaj imeti določen odnos do česa: ne vem, kaj bi rekel na vse to; kaj naj rečemo pa mi, ki nismo nič dobili / kaj bi rekli k vampom v omaki, je vprašal natakar
  15. 15. v zvezi ne bi rekel, težko bi rekel izraža obzirno, omiljeno zanikanje: dobre volje sem. Ne bi rekla; težko bi rekel, da je to res; ne bi rekel, da sem se bal, ampak prijetno mi tudi ni bilo
  16. 16. ekspr., navadno v zvezi ni kaj reči, nimam kaj reči izraža, da po mnenju, sodbi koga kdo ali kaj nima slabih lastnosti, pomanjkljivosti: temu avtomobilu ni kaj reči; dekle je pridno in tudi drugače ji nimam kaj reči, pog. ji ni kaj za reč(i) / k temu nimam kaj reči pripomniti
    // nič mu ni reči, pa vendar ga ne maram; o njej nič ne rečem, pametna je
  17. 17. ekspr., v zvezi ne rečem izraža, da osebek sprejema resničnost, veljavnost določenega dejstva, vendar z določeno omejitvijo: saj mi je dobro tu, nič ne rečem, ampak naveličan sem
  18. 18. ekspr., v velelni obliki za prvo osebo množine ali dvojine izraža predlog, da se sprejme povedano za izhodišče razmišljanja ne glede na resničnost: recimo, da začne goreti. Kaj boš najprej naredil / recimo, na primer, da mi posodiš pet milijonov. Koliko naj ti vrnem čez eno leto / no, reciva, da imaš prav izraža, da govoreči sprejema kaj kot resnično, mogoče, čeprav se ne odpoveduje dvomu
    // izraža, da je kaka stvar, enota navedena z namenom neposredno pokazati, ponazoriti kak širši, splošnejši pojem: dobro bi bilo gojiti šport, recimo kolesarjenje, košarko / marsikaj pogrešam, recimo prijatelje / ne vem, če bi vzdržal, recimo, pet ur
  19. 19. ekspr. dati, povzročiti glas, zvok, kot ga nakazuje dopolnilo: kako reče krava; švrk, reče živalca, in že je ni več / sanje, mu reče odmev; brezoseb. spet je reklo: bum, bum
    ●     ekspr. tega si ne da dvakrat reči to napravi brez obotavljanja; oprostite, tega nisem hotel reči nisem tako mislil, kot sem rekel; ekspr. ne bi mogel reči, kaj mu je ne vem, ni mi znano, kaj mu je; ekspr. s tem seveda nočemo reči, da je vse narobe izraža omilitev povedanega; pog. jaz si pa tudi ne pustim vsega reči izraža ogorčenje, protest zaradi določenih trditev, zlasti slabih; ekspr. ne odstopim od svoje zahteve. Rekel sem o tem ne mislim več govoriti, moja odločitev je dokončna; ekspr. svojega mnenja ne prekličem. Rekli ste s temi besedami ste si sami izbrali, določili neprijetne posledice; ekspr. če bi imel denar, ne bi rekel, tako pa ne bo nič bi stvar sprejel, uresničil; če si rekel a, reci tudi b nadaljuj; povej vse; pog. Ameriki je rekel za zmeraj adijo jo je zapustil; ekspr. ni rekel ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja; ekspr. niti besede mi ni več rekel, naj ne grem nič več mi ni branil; reci še ti zanj dobro besedo priporoči ga; zavzemi se zanj; ekspr. tudi oni še niso rekli zadnje besede še niso povedali, pokazali vsega, kar znajo, zmorejo; ekspr. reci bobu bob in popu pop opiši stvari, dejstva taka, kot so v resnici, brez olepšavanja; tako je bil pijan, da je mački botra rekel da se ni zavedal, kaj dela; ni rekel ne da ne ne ni povedal svoje odločitve; če je tako, rečem da pritrdim, privolim; ekspr. včeraj sta si rekla da sta se poročila; pog. no, bom pa še jaz eno rekel bom pa še jaz nekaj povedal; ekspr. samo še eno reci, pa te udarim samo spregovori, oglasi se še; pog. počakaj, bova eno, kakšno, katero rekla se bova kaj (pametnega) pogovorila; ekspr. še hvala mi ni rekel čisto nič se ni zahvalil; publ. kaj bodo pa cene rekle kako bo to vplivalo na cene; ekspr. kar sem rekel, sem rekel izraža, da govoreči vztraja pri svojih besedah, svoji odločitvi; menda velja, kar sva rekla sva se dogovorila, zmenila; pog. v veseli družbi so marsikatero rekli povedali so več domislic, šal; če je tako, rečem ne zavračam, odklanjam, zanikam; ekspr. narod je tujcu odločno rekel ne se mu je uprl; ekspr. domači mu za ta dejanja nič ne rečejo ga ne oštejejo, se nanj ne jezijo; ekspr. ura teče, nič ne reče čas hitro in neopazno mineva; ekspr. dolgo ni rekel nobene je molčal; ni povedal svojega mnenja; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; ekspr. nikogar ni bilo, da bi mu rekel zbogom da bi se poslovil od njega; ekspr. rekel je zbogom svojim načrtom nehal je misliti na njihovo uresničitev; ekspr. vest mu je rekla, da ni naredil prav zavedal se je, da ni naredil prav; ekspr. nekaj mu je reklo, da bo uspel slutil je, zdelo se mu je; ekspr. naj reče kdo, kar hoče, tako bo neglede na besede, mnenje kogarkoli bo tako; ekspr. reci, kakšen napredek od lani izraža pritrditev, strinjanje; ekspr. reči komu kaj v obraz izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; to lahko rečemo, se lahko reče tudi za druge to velja, drži tudi za druge, o drugih; ekspr. ne rečem dvakrat, da ne bo prišel skoraj gotovo bo prišel; pog. bil je, kako bi rekel, malo neroden izraža obzirnost, negotovost; pog. prodaš? Prodam, samo ne vem, koliko bi rekel koliko bi zahteval, kakšno ceno bi postavil; pog. nazaj reči odgovoriti, ugovarjati; zastar. po pravici reči, to je zame nerazumljivo po pravici rečeno; ekspr. reci tako ali drugače, jaz ostanem neglede na tvoje besede, mnenje ostanem; ekspr. takih podjetij je reci in piši petindvajset poudarja presenetljivost navedenega podatka; ekspr. v tem poklicu je reci in piši dvajset let že; reči in narediti je dvoje reči je lahko, besede uresničiti težje
rožnopŕst -a -o prid. (ȓ r̄) knjiž., v zvezi z zarja rožnat: opevati rožnoprsto zarjo
ŕt -a m (ȓ ŕ) skrajni, navadno ozki, skalnati del polotoka, otoka: objadrati rt; rti, kleči in čeri / Rt dobre nade
● star. rt kopja konica
scvŕkniti se -em se dov. (ŕ ȓ) skrčiti se, zgrbančiti se zlasti zaradi ognja, vročine: pod prevročim likalnikom se blago scvrkne; zaradi suše se je listje scvrknilo; scvrkniti se v kepo
sestŕgati -am tudi -stŕžem [səs in ses] dov. (ŕ r̄) redko nastrgati: sestrgati jetra / sestrgati na strgalu
sfŕkati -am dov. (r̄ ȓ) ekspr. skodrati, naviti: sfrkati in počesati lase; lasje se sfrkajo / listje se je sfrkalo
sfŕkniti se -em se dov. (ŕ ȓ) ekspr. zviti se, skodrati se: list, poganjek se sfrkne zaradi suše
// zgrbančiti se: obraz se mu je sfrknil in posušil / grozdne jagode so se sfrknile
skŕben stil. skrbán -bna -o stil. -ó prid., skŕbnejši (ŕ ȃ r̄) 
  1. 1. ki s svojo aktivnostjo, prizadevanjem omogoča v zelo visoki stopnji
    1. a) uresničitev, potek česa: skrben gospodar, vrtnar; je zelo skrbna gospodinja; biti skrben za delo / zelo skrbna predstavitev pisateljevega dela
    2. b) zadovoljitev zlasti telesnih potreb: njeni starši so zelo skrbni; bila je skrbna mati svojim otrokom; očetovsko skrben / ekspr. skrbna materina roka
  2. 2. nav. ekspr. pazljiv, natančen: biti skrben pri delu / zaradi skopih podatkov tudi skrbna analiza ne bo dala zaželenih rezultatov / njena obleka je vedno skrbna vedno je skrbno oblečena
  3. 3. zastar. zaskrbljen: bil je vedno skrbnejši zaradi sinovega zdravja; domov se je vračal potrt in skrben / skrbnega, zamišljenega obraza je sedela za mizo
skŕčiti -im dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. spraviti v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot: skrčiti prst, roko; skrčiti nogo v kolenu / skrčiti roko v pest; skrčiti noge podse; mišice se skrčijo in raztegnejo
  2. 2. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše
    1. a) glede na količino: tovarna je skrčila proizvodnjo; skrčiti stroške; ekspr. skrčiti porabo do minimuma, na minimum; investicije so se skrčile
    2. b) glede na možni razpon: skrčiti delovni čas; trgovinska menjava se je skrčila / število udeležencev se je skrčilo / pomen te dejavnosti se je v zadnjem času skrčil
    3. c) glede na obseg, področje: skrčiti dnevni red od deset točk na osem; besedilo je tako skrčil, da je postalo skoraj nerazumljivo; osvobojeno ozemlje se je po tej ofenzivi nekoliko skrčilo / skrčiti komu pravice
  3. 3. v zvezi z na narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: skrčiti aktivnost mladine na kulturno-zabavno delovanje; ves odpor se je skrčil na poulične demonstracije / ekspr. vsa njegova razmišljanja so se skrčila na skrb za preživetje
skŕhati -am dov. (ŕ r̄) narediti, povzročiti, da rezilo izgubi ostrino: skrhati nož, sekiro; kosa se mu je skrhala; pren. skrhati ostrino problema
● ekspr. ob tem si bo skrhal zobe ne bo uspel
// ekspr. narediti, povzročiti, da kaj izgubi popolnost svojih značilnosti: bolezen je skrhala njegovo moč; spretno so skrhali njen odpor; disciplina se je skrhala; njuno prijateljstvo se je skrhalo / nameraval je spregovoriti, a se mu je glas skrhal
skŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) postati trden, želatinast: jajčni beljak skrkne / jajce v vroči vodi skrkne
♦ kem., med. preiti iz koloidne raztopine v želatinasto snov
slabokŕven -vna -o prid. (ŕ r̄) 
  1. 1. med. ki ima zmanjšano število rdečih krvničk ali zmanjšano količino krvnega barvila: slabokrven otrok; biti slabokrven
  2. 2. ekspr. neizrazit, medel: osebe v pripovedi so slabokrvne; ni se strinjal z njegovimi slabokrvnimi stališči
smŕkati -am nedov. (r̄ ȓ) glasno potegovati sluz, zrak v nos: ves čas je smrkala in požirala solze; kašljati, hrkati in smrkati
// ekspr. jokati: smrkala je od žalosti
smŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) glasno potegniti sluz, zrak v nos: smrknil je in hitro odgovoril
// ekspr. zajokati: solze so ji privrele v oči in polglasno je smrknila
sodopŕst -a m (ȓ r̄) nav. mn., zool. sodoprsti kopitarji
sodopŕst -a -o prid. (ȓ r̄) zool. ki ima dva prsta ali štiri prste: ta žival je sodoprsta / sodoprsti kopitarji
spodŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) redko spodrsniti: spodrknil je in padel; brezoseb. na parketu mu je spodrknilo
spodŕsniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. pri premikanju po gladki, spolzki podlagi priti v nevarnost padca: na poledeneli cesti je spodrsnila in si izvinila nogo; nar. na mokri skali se je spodrsnil; brezoseb.: spodrsnilo mu je, pa se je še ujel; na ledu, parketu, rosni travi rado spodrsne
  2. 2. ob dotiku z gladko, spolzko podlago za krajši čas spremeniti navadni položaj, smer premikanja: noga mu je spodrsnila na politih tleh / nož mu je spodrsnil
  3. 3. brezoseb., ekspr. ne dati (pričakovanega) uspeha, rezultata: od kupčije si je veliko obetal, pa mu je spodrsnilo / pri maturi mu je spodrsnilo je padel
spŕdniti se -em se dov. (ŕ ȓ) vulg. izločiti pline iz črevesja: glasno se sprdniti
● vulg. sprdnem se na vse to izraža veliko omalovaževanje
spŕhniti1 -em dov. (ŕ ȓ) hitro, slišno zleteti; prhniti: ptič sprhne z drevesa
spŕhniti2 -em dov. (ŕ ȓ) redko sprhneti: les sprhne
sŕčiti -im nedov. (ŕ ȓ) knjiž. opogumljati, hrabriti: njegova hladnokrvnost jih je srčila
sŕkati -am nedov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. spravljati v usta kaj tekočega in požirati ob hkratnem vlečenju zraka vase, pri čemer nastajajo sikajoči glasovi: srkati vroč čaj iz skodelice; pri jedi srka in mlaska / srkati sok iz pomaranče / čebele srkajo med iz cvetov
  2. 2. ekspr. piti v majhnih požirkih: srkale so liker in se pogovarjale; počasi je srkal kavo in opazoval mimoidoče / zbrali so se v zidanici in srkali novo vino pili
  3. 3. sprejemati vase: goba srka vodo; korenine srkajo vlago iz zemlje
    ●     ekspr. otrok je srkal njegove besede pazljivo ga je poslušal; ekspr. zasopel je srkal čisti gorski zrak vdihaval; pog., ekspr. rad ga srka pije (alkoholne pijače)
sŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) spraviti v usta kaj tekočega in požreti ob hkratnem potegu zraka vase, pri čemer nastanejo sikajoči glasovi: nekajkrat je srknila vroč čaj; srkniti juho iz žlice
// ekspr. popiti, izpiti: pred kosilom je srknil kozarček slivovke
● ekspr. počasi je srknil cigaretni dim vdihnil; pog., ekspr. rad ga srkne pije (alkoholne pijače)
sŕp -a -o tudi -ó prid. (ȓ ŕ) star. srep, jezen: imeti srp pogled; srpe oči
sŕpan -ána tudi -a tudi srpàn -ána m (r̄ á, r̄; ȁ á) star., v zvezah: mali srpan julij; veliki srpan avgust
sŕšiti -im nedov. (ŕ r̄) postavljati v tak položaj, kot so bodice pri ježu: mačka srši dlako; na golih rokah so se mu sršile dlačice / sršiti obrvi mrščiti
● ekspr. drevje se je sršilo v ivju je bilo pokrito z ivjem
stŕgati -am tudi stŕžem nedov. (ŕ r̄) 
  1. 1. potegujoč z rezilom, ostrim predmetom odstranjevati: strgati lubje z debla, omet z zidu; strgati ribam luske; strgati rjo; strgati si blato s čevljev / strgati z nožem; strgal je z lopato po poti
    // potegujoč z rezilom, ostrim predmetom delati, da na čem česa ni več: strgati pod / strgati parket strugati
    // ženska je strgala kotel s strganjem ga čistila, snažila; strgati krompir s strganjem odstranjevati lupino
  2. 2. potegujoč z rezilom, ostrim predmetom delati iz živila majhne kose, dele: strgati hren, korenje
  3. 3. dajati ostre, odsekane glasove: kobilica strga / ekspr. pero strga po papirju
    ●     ekspr. strgala mu je korenček: šlik šlak s premikanjem enega kazalca po drugem izražala škodoželjnost
stŕgati -am stil. stŕžem dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. s sunkovitim potegom narediti, da kaj ni več celo: strgati nit; struna, vrv se strga / konj se je strgal in oddirjal po cesti; pes se strga z verige
  2. 2. s sunkovitim potegom odstraniti: strgati lepak z zidu; strgati obleko s koga; strgati si obvezo z rane
    ●     ekspr. strgati komu masko z obraza pokazati njegovo pravo, resnično bistvo
  3. 3. s trganjem narediti, da kaj ni več celo; raztrgati: pes mu je strgal hlače; zataknila se je in si strgala krilo
    // s trganjem poškodovati, uničiti: strgati knjigo; pismo je strgal na drobne koščke
  4. 4. z rabo, uporabo narediti, da kaj ni več celo; raztrgati: otroci strgajo veliko obleke; čevlje je strgal v enem mesecu; pri takem delu se obleka hitro strga
stŕkati -am dov. (r̄ ȓ) z rahlim udarjanjem odstraniti s česa: strkati prah z obleke, sneg s čevljev / strkati krpo
stŕm -a -o tudi -ó prid., stŕmejši (r̄ ŕ) ki se na kratki razdalji hitro vzpenja: strm breg, klanec; strme skalne stene; pot je zelo strma; strmo pobočje / strm hrib; njivo imajo na strmem svetu
// glede na določeno ravnino zelo nagnjen: po strmih stopnicah se je povzpel na podstrešje; hiša je imela strmo streho; krivulja v diagramu je strma / strm pristanek, vzlet letala; vzpon je bil strm
● ekspr. strm dvig cen velik; ekspr. ošinil jo je s strmim pogledom ostrim, predirljivim; ekspr. narediti strmo kariero hitro zelo napredovati, uspeti
♦ vet. strma stoja nepravilna drža zadnjih nog z močno iztegnjenim skočnim sklepom
stŕmen in strmán stŕmna -o in -ó prid. (ŕ ȃ ŕ) nar. strm: hrib je zelo strmen
stŕn -a -o prid. (r̄ ŕ) nar., navadno v zvezi strno žito (bela) žita: žetev strnih žit; uničevanje plevela v ozimnih in jarih strnih žitih
strníti in stŕniti -em, tudi stŕniti -em dov. (ī ŕ; ŕ) 
  1. 1. narediti, da med posameznimi stvarmi ali njihovimi deli ni presledkov: telovadci so strnili vrsto; strniti zavese; čreda se je strnila; razmaknjene veje so se za njim spet strnile / obrvi so se mu strnile v izrazito črto
    ●     vojaki so strnili obroč okoli mesta so ga popolnoma obkolili
  2. 2. narediti, da dva ali več delov, enot preide v celoto: strniti kmetijska zemljišča / strniti plamenčke v plamen; skupini sta se strnili v eno / strniti zloge v besedo; publ. uporniki so strnili sile so začeli delovati skupno
    // narediti, da postane kaj enotno, enovito: osvobodilni boj je strnil ljudske množice; idejno strniti partijo
  3. 3. narediti kaj jedrnato, zgoščeno: strniti dognanja, razlago / svojo izjavo je strnil v trditev; pogovor se je strnil v eno samo temo
stŕpen -pna -o prid., stŕpnejši (ŕ r̄) ki dopušča o določeni stvari drugačno, nasprotno mnenje, nazor: strpen človek, politik; biti strpen do drugače mislečih ljudi; v ravnanju s podrejenimi se je pokazal dovolj strpnega / njegova sodba je strpna; zagovarjati strpno stališče / imeti strpen odnos do ljudi, pojavov
širokopŕs -a -o prid. (ȓ r̄) ki ima širok prsni koš: bil je širokoprs in močen človek
škŕb -a -o prid. (ȓ ŕ) star. škrbast: škrba starka
škŕbati -am tudi -ljem nedov. (ŕ r̄) povzročati, da odpadajo majhni deli, navadno s površine česa: veter in dež škrbata stare grajske zidove / čevelj je bil tak, kot bi ga miši škrbale
škŕcniti -em dov. (ŕ ȓ) ekspr. dati kratek, odsekan glas: stikalo je škrcnilo in luč je zasvetila; brezoseb. v kolenu mi je škrcnilo
škŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) redko škrtniti: vrata so škrknila / veja je škrknila pod nogami
škŕniti2 -em dov. (ŕ ȓ) redko škrtniti: kljuka je škrnila
škŕt -a -o prid. (ȓ r̄) pog. skop: bil je zelo škrt
škŕtniti -em dov. (ŕ ȓ) ob premaknitvi dati kratek, rezek glas: ključ je škrtnil v ključavnici; kljuka, ura škrtne; petelin puške škrtne; stikalo je škrtnilo; vrata so škrtnila; brezoseb. v sobi je škrtnilo / kamen, pesek je škrtnil pod čevlji; suha vejica je škrtnila pod nogami počila
// povzročiti s čim tak glas: škrtniti z zobmi
štŕcati -am nedov. (r̄ ȓ) redko  
  1. 1. slišno brizgati: iz vimena je štrcalo gosto mleko / preh. štrcati slino iz ust
  2. 2. škropiti: blato mu je štrcalo po obleki
štŕcniti -em dov. (ŕ ȓ) redko slišno brizgniti: mleko štrcne iz vimena / preh. štrcniti v zrak razkužilno sredstvo brizgniti
štŕkati -am nedov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. dajati kratke, odsekane glasove zlasti pri brizgu, padcu: dež je štrkal na okna / brezoseb. v kotlu je štrkalo in šumelo
  2. 2. redko slišno brizgati: mleko štrka v golido
    ●     ekspr. iskre so štrkale na vse strani se hitro razprševale, švigale; nar. z drevja štrka zrelo sadje pada
štŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) redko slišno brizgniti: kri je štrknila iz rane; kapljica apna mu je štrknila v oko / preh. štrknil je slino iz ust
švŕcniti -em dov. (ŕ ȓ) ekspr. steči, švigniti: švrcnil je mimo
švŕkati -am nedov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. udarjati, navadno s tankim, prožnim predmetom: švrkati konja; švrkati po volu z bičem / švrkati s palico po zraku; pren., ekspr. v romanu je švrkal po meščanih
  2. 2. ekspr. tekati, švigati: ves čas je švrkala iz sobe v kuhinjo; miši so švrkale sem in tja
    ●     ekspr. pesek je švrkal izpod konjskih kopit na vse strani letel; ekspr. skrivaj ga je švrkal z očmi ošinjal
švŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: švrkniti konja z bičem; švrkniti po živini / švrkniti s šibo po zraku; pren., ekspr. kritik je švrknil po mladih pisateljih
  2. 2. ekspr. steči, švigniti: skrivaj je švrknil iz hiše
    ●     ekspr. švrknil ga je z jeznim pogledom ošinil
tankopŕst tudi tenkopŕst -a -o [druga oblika tən] prid. (ȓ r̄) ki ima tanke prste: bele tankoprste roke
težkokŕven -vna -o prid. (ŕ r̄) knjiž. miren, nerazburljiv, vztrajen: težkokrven človek; biti, postati težkokrven
● knjiž., redko težkokrvna otožnost melanholija
♦ psih. težkokrvni temperament temperament, za katerega so značilne počasnost, neživahnost, nagnjenost k otožnosti, potrtosti
toplokŕven -vna -o prid. (ŕ r̄) zool. pri katerem je toplota krvi neodvisna od temperature okolice: sesalci so toplokrvni; toplokrvne živali
● ekspr. toplokrvno dekle zelo čustveno, strastno
♦ vet. toplokrvni konj konj lažje pasme, ki se uporablja za ježo ali vprego v lahke vozove
tŕcati -am nedov. (r̄ ȓ) rahlo udarjati: trcati s palico po vodi
♦ čeb. trcati med s točilom spravljati med iz satja; točiti
tŕčiti -im dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. narediti, da kaj pride v sunkovit dotik s čim: s polnim kozarcem trčiti ob steklenico / trčiti z glavo v šipo / pri pozdravu je trčil s petama
    // pri pitju vina s kozarcem se z rahlim sunkom dotakniti kozarca drugega: trčili so in izpili; trčil je z vsemi pri mizi / trčiti na zdravje nevesti / kot poziv trčimo
  2. 2. premikajoč se priti v sunkovit dotik: krogli sta trčili in se odbili; ob vstopu je trčil z glavo ob podboj; pri obratu sta se trčila / pog. lokomotiva se je ustavila in vagoni so trčili skupaj / kosa je trčila ob kamen zadela, udarila
    // udariti z vozečim vozilom, navadno ob drugo vozeče vozilo: mopedist je trčil v avtobus / osebni avtomobil je trčil v tovornjak; vlaka sta trčila; čelno trčiti / preh., pog. spet je trčil avtomobil poškodoval
  3. 3. ekspr. naleteti na, srečati: ob robu gozda so trčili na srno; v gledališču je trčil na znanca / pog. po naključju sta trčila skupaj se nepričakovano srečala
    // trčiti ob nerazumevanje, na ovire, težave
    ●     ekspr. nekaj časa je potrpela z njo, potem sta pa trčili se sporekli, sprli; pog. trčiti ob paragraf ravnati v nasprotju z zakonom, določbo; ekspr. midva bova še trčila se bova spopadla, spoprijela
tŕčniti -em dov. (ŕ ȓ) nar. trčiti: trčnila sta in izpila / živali sta se pognali in trčnili skupaj
tŕd -a -o tudi -ó prid., tŕši (ȓ ŕ) 
  1. 1. ki se pod pritiskom ne udere, vda (rad): trda blazina, postelja / trd živalski oklep / hoditi po trdem snegu; trda, uhojena pot / ekspr. spati na trdih tleh / trdi svinčnik ki tudi ob večjem pritisku dela manj vidno črto
    // ki se ne da (rad) raziti, obdelovati: trda kamnina; trda skala; trd kot beton
    // ki se ne da (rad) gnesti, oblikovati: trda snov; trdo testo / ta zemlja je še trda se še ne da (rada) obdelovati
    // trdi in mehki klobuki
    // ki se ne da (rad) rezati, gristi: trd kruh, sir; trda lupina jabolka; trda skorja; trdo meso starih živali / sadje je še trdo še ni sočno, zrelo
  2. 2. ki daje pri dotiku, prijemu občutek neugodja: trd ovratnik; trdo poškrobljeno platno; trdo sukno; trdo usnje / trda dlaka / trda, raskava koža na dlaneh
  3. 3. ekspr. manj gibljiv, težko gibljiv: ima trde prste; trdo koleno / trd volan / biti ves trd od mraza, strahu / biti trd kakor mrlič negiben, tog
    // ki ne izraža, kaže lahkotnosti: trdi gibi; trda hoja / trd izgovor tujih besed / trd ritem
  4. 4. nav. ekspr. ki prinaša trpljenje, težave: to so bili trdi časi; trda stvarnost / trdo življenje / trd boj; do tja je še več ur trde hoje naporne; trdo delo težko, težaško
    // trda preizkušnja huda, težka
  5. 5. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: trd stisk roke; trd udarec po mizi / star. trd spanec trden
    // knjiž. trda revščina huda, velika
    // zunaj je trda tema popolna; ekspr. delati do trde noči; knjiž. letos je trda zima huda, zelo mrzla
    // knjiž.: trde barve močne, izrazite; trda svetloba
  6. 6. ekspr. strog, neprizanesljiv: trd, a pravičen mož; biti trd do otrok, z otroki / trd značaj / trda očetova roka / trda pravica / trda kazen
    // neuklonljiv, nepopustljiv: trd, neprijazen človek / kljub mučenju je ostal trd in ni ničesar izdal / trd kmet
  7. 7. nav. ekspr. ki ne vsebuje, izraža prijaznosti, naklonjenosti: reči kaj s trdim glasom; trd pogled; trde besede / na obrazu so se mu prikazale trde poteze; njegove oči so ostale trde in mrzle
  8. 8. nav. ekspr. neobčutljiv, brezčuten: sčasoma je postal trd, nič več ga ni prizadelo
    ●     ekspr. to besedilo bo za prevajalca trd oreh je težko prevedljivo; ekspr. streti trd oreh rešiti težko, neprijetno stvar; trdi pristanek letala pristanek, pri katerem se letalo lahko razbije, poškoduje; pog., ekspr. gostje so že trdi pijani, vinjeni; ta jezik je trd ima sorazmerno malo samoglasnikov; jezik pripovedi je okoren, trd slovnično, stilno neizoblikovan; nizko ranjenec je že trd mrtev; ekspr. učenec je trde glave, ima trdo glavo se težko uči; žarg., šport. trda igra neobzirna, zelo borbena igra; ekspr. ima trdo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. on potrebuje trdo roko odločno, dosledno vodstvo; ekspr. vladati s trdo roko odločno, s silo, nasiljem; ekspr. iti skozi trdo šolo življenja imeti težko življenje; pog. štedilnik na trdo gorivo trdno gorivo; on je trdega srca, ima trdo srce je neusmiljen, neprizanesljiv
    ♦     agr. trdi sir zorjen sir z manjšim odstotkom vode v brezmastni snovi; trdo vino vino, ki vsebuje veliko kisline, čreslovine, navadno tudi več alkohola; anat. trda mrena zunanja ovojnica centralnega živčevja; trdo nebo sprednji, koščeni del neba; elektr. trdi disk naprava z elektronsko opremo in vrtečo se magnetno ploščo za shranjevanje informacij; fot. trdi negativ negativ, ki nastane pri predolgo časa trajajoči osvetlitvi ali predolgo časa trajajočem razvijanju; trda gradacija ostro prehajanje od bele barve v črno brez vmesnih sivih tonov; jur. trdo ležišče nekdaj poostritev prestajanja zaporne kazni ali ukrep med kazensko preiskavo, po katerem mora kaznjenec, preiskovanec spati na golih deskah; kem. trda voda voda, ki vsebuje raztopljene kalcijeve in magnezijeve soli; kor. trdi copatki za ples na prstih prilagojeno obuvalo s trdo kapico in podplatom; les. trdi les les z razmeroma veliko gostoto; lingv. trdi l [ł] l, izgovorjen s središčno zaporo, ki jo napravi sprednja jezična ploskev na mehkem nebu; trdi znak osemindvajseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; med. trdi čankar razjeda s trdimi robovi, značilna za prvi stadij sifilisa; metal. trdi svinec svinec, ki mu je dodan antimon; trde kovine kovine z veliko trdoto; muz. trdi zastavek zastavek, pri katerem sta glasilki tesno skupaj; teh. trdi lot ali trda spajka lot ali spajka z visokim tališčem; tisk. knjiga s trdimi platnicami s platnicami iz debelejše lepenke
tŕden -dna -o prid., tŕdnejši tudi trdnéjši (ŕ r̄) 
  1. 1. ki (dobro) vzdrži pritisk, delovanje zunanjih sil: trden grad, most; trden jez; hiša ima trdne temelje; trdna stavba; trdno obzidje / trdni čevlji močni, trpežni; pren. trdni temelji za mir
    // ki se težko pretrga, loči: trden papir; trdna nit, tkanina / most ni dovolj trden za tako težo / trden šiv, vozel / trdna povezava, pritrditev; pren. trdne prijateljske vezi
    // sposoben vzdržati negativne vplive: trden politični položaj / trden ugled; trdno zdravje
  2. 2. ki obdrži svojo prostornino in obliko, če nanj ne deluje prevelika sila: plini, tekočine in trdne snovi / odstraniti trdne delce iz tekočine / trdno gorivo / trdna, tekoča in plinasta zgradba zemlje
    // sprijet, zbit: beton ni dovolj trden; nabiti ilovico, da bo bolj trdna
  3. 3. ki ima tako zgradbo, da lahko dobro opravlja svojo funkcijo; močen: trdno okostje / trdno orodje
    // ki ima veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: trdna država, vojska; trdna organizacija
  4. 4. ki ima veliko telesno moč, odpornost: prileten, a trden moški; trden kot dren / ima še trdne noge
    // sposoben prenašati duševne napore: trden, zanesljiv človek; biti moralno trden / trdna osebnost / trden značaj
  5. 5. navadno v povedni rabi ki ne omahuje: kljub prepričevanju je ostal trden; biti trden v svojih sklepih, sodbah / tekmovalec, učenec ni trden
    // ki izraža neomahljivost: odgovoriti s trdnim glasom; stopati s trdnim korakom
  6. 6. ki ne vzbuja nobenega dvoma, pomisleka glede resničnosti, pravilnosti: trden dokaz; trdno dejstvo / trdne norme; trdna načela, pravila / nova razlaga, teorija še ni trdna / ta letnica ni trdna gotova, zanesljiva
    // ki ne vsebuje nobenega dvoma, pomisleka glede resničnosti, pravilnosti: trdna vera; trdno prepričanje
    // ki ne vsebuje nobenega dvoma, pomisleka glede uresničitve, izpolnitve: trden sklep; trdna obljuba, odločitev / trdno upanje
  7. 7. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: trden dotik, stisk / trden spanec / trdna noč; trdna tema popolna
    ●     ekspr. trden kmet bogat, premožen; ekspr. biti trden v matematiki dobro jo obvladati; ekspr. v nogah ni bil nič kaj trden bil je negotov v hoji zaradi strahu, vinjenosti; redko trdne cene določene, nespremenljive; redko proti ognju trdno steklo odporno; čuti trdna tla pod nogami prepričan je, da je na varnem; ekspr. nima trdnih tal pod nogami se ne zaveda resničnosti, mogočega, dovoljenega
    ♦     ekon. trdna valuta valuta, katere vrednost se ne spreminja; etn. (trden) most otroška igra, pri kateri prehaja vrsta pod dvignjenimi sklenjenimi rokami enega ali več parov sodelujočih; fiz. trdno telo telo iz trdne snovi; fiz., kem. trdno agregatno stanje
tŕg -a m (ȓ r̄) 
  1. 1. navadno odprt prostor, kjer se prodaja in kupuje raznovrstno blago, zlasti živila: trg je dobro založen; iti po solato na trg; na trgu prodajati sadje, zelenjavo; stojnice na trgu / bolšji trg na katerem se prodajajo navadno rabljenje stvari; zelenjavni, živilski trg / ribji trg ribja tržnica
    // odprt prostor, obdan s stavbami, primeren za sestajanje, zbiranje ljudi: trg se je začel polniti; na trgu se je zbralo več tisoč ljudi; ulice in trgi / hiše na trgu; Trg revolucije
  2. 2. nekdaj naselje, večje od vasi in manjše od mesta, z določenimi značilnostmi obeh: naseliti se v trgu; prebivalci trga; trgi in mesta / ekspr. ves trg govori o tem vsi prebivalci trga
  3. 3. kupovanje in prodajanje blaga in storitev glede na ponudbo in povpraševanje: trg se sprošča, umirja; z uvozom vplivati na trg / izdelovati blago za trg / enotni, svobodni trg; knjižni trg; mednarodni, zunanji trg; trg na debelo; trg za bombaž / dati, ekspr. vreči izdelek na trg v položaj, ki omogoča kupovanje in prodajanje izdelka glede na ponudbo in povpraševanje
  4. 4. območje kupovanja in prodajanja blaga in storitev: izgubiti, publ. osvojiti trg; poljedelska država je dober trg za industrijske izdelke / potrebe, prenasičenost trga
    ●     žarg. črni trg črna borza; trg v fevdalizmu naselje s tržnimi pravicami
    ♦     ekon. obvladati trg; devizni trg; odprti trg dostopen vsem proizvajalcem; prosti trg brez trgovinskih omejitev; skupni trg sodelovanje med državami, ki omogoča trgovino brez carinskih in trgovinskih omejitev; trg delovne sile
tŕgati -am stil. tŕžem nedov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. s sunkovitimi potegi, vlečenjem delati iz česa dva ali več delov: trgati nit, papir; trgati razvaljano testo; trgati na koščke; trgati volno v kosme; trgati tkanino podolgem; trgati in striči / trgati šive, vezi; ekspr. pes je trgal verigo si je prizadeval pretrgati jo; ne trgaj knjige ne uničuj s trganjem
    // s sunkovitimi potegi, vlečenjem ločevati od večje količine: trgal je papirčke in jih metal na tla / žival je z zobmi trgala meso
  2. 2. ekspr. delati, da kaj ni več strnjeno, celo: trgati obroč zasledovalcev; vozila so trgala sprevod / veter trga oblake / bliski so trgali temo / rafali so trgali tišino prekinjali
    // njeno pripovedovanje je trgal jok prekinjal
    // ločevati, deliti: doline so trgale pokrajino / posestva ne bo pustil trgati deliti
  3. 3. z rabo, uporabo delati, da kaj ni več celo: trgati čevlje s hojo po ostrem kamenju; ker je fizično delal, je hlače hitro trgal
    // delati, povzročati, da kaj ni več celo sploh: trnje mu je trgalo obleko / ekspr.: ostre skale so trgale čolnom dna; tanki so trgali asfalt / ekspr. volk je trgal svoj plen
  4. 4. s sunkovitimi potegi, vlečenjem odstranjevati iz česa, s česa: trgati gumbe s plašča; trgati liste iz zvezka; trgati plakate z zida / trgati kose mesa z ražnja / trgati jagode z grozda; v roki ima marjetico in trga list za listom puli
    // s sunkovitimi potegi spravljati z drevesa, rastline: trgati češnje; trgati koruzne storže s stebla / trgati najlepše cvetove / popoldne bodo trgali jabolka, ribez obirali; letos so trgali v lepem vremenu imeli trgatev
    // s sunkovitimi potegi ločevati od tal: trgati jurčke; trgati plevel, rože
  5. 5. s sunkovitimi potegi, vlečenjem spravljati iz prijema: trgati komu knjigo iz roke; trgal ji je otroka iz naročja; trgala je svojo roko iz njegove; pren., ekspr. trgati komu oblast iz rok
    // ekspr. spravljati koga iz neprijetnega stanja: trgati ljudi iz brezčutnosti, nevednosti; počasi se je trgal iz revščine
  6. 6. ekspr. delati, povzročati
    1. a) da je kdo manj skupaj s kom: trgati očeta domu, družini; delo ga je trgalo od žene; trgati se od družbe
    2. b) da kdo prenehava imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: ta dogodek ga je trgal od nje; v tujini se je trgal od domačih
    3. c) da kdo manj dela kaj: trgati koga od dela; šport ga trga od študija
  7. 7. zmanjševati izplačilo za določen znesek; odtegovati: vsak mesec mu trgajo od osebnih dohodkov; trgati komu petino plače
  8. 8. brezoseb. imeti sunkovite bolečine: trga ga po rokah, zobeh; trga jo v križu, rami
    ●     ekspr. otrokov jok ji je trgal srce jo je čustveno zelo prizadeval; ekspr. kašelj mu je trgal pljuča zelo je kašljal; ekspr. škripanje koles mu je trgalo ušesa, živce mu je bilo zelo neprijetno; ekspr. voda je trgala bregove s silo v kosih odstranjevala; ekspr. ne bo mu treba čevljev trgati po hribih živeti v hribih; ekspr. dolga leta je trgal hlače na uredniškem stolu je bil urednik; pog. trgati hlače po šolskih klopeh hoditi v šolo; ekspr. pisatelj trga maske z obrazov malomeščanov kaže njihovo pravo, resnično bistvo; ekspr. trgati komu mreno z oči omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je; ekspr. noge komaj trga od tal zelo težko hodi; ekspr. trgati verige suženjstva osvobajati se suženjstva; ekspr. trgati si od ust prihranjevati kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin
tŕgniti -em dov. (ŕ ȓ) knjiž.  
  1. 1. potegniti: z vso močjo trgne puško k sebi; trgniti sabljo izza pasu / konja sta trgnila vprežnici
  2. 2. trzniti: pri vsakem taktu je trgnil z glavo; trgniti z rameni
tríkŕp -a -o prid. (ȋ-ȓ ȋ-r̄) bot. ki je iz treh krp, delov: trikrpi listi
trípŕst -a -o prid. (ȋ-ȓ ȋ-r̄) ki ima tri prste: triprsti invalid / triprsta desnica / triprste delovne rokavice delovne rokavice s prostim palcem in kazalcem
♦ zool. triprsti detel črno-bela ptica s tremi prsti in z rumeno liso na temenu, Picoides tridactylus; triprsti lenivec lenivec s po tremi prsti na sprednjih in zadnjih nogah, Bradypus tridactylus
tŕkati -am nedov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. navadno s skrčenim kazalcem udarjati po vratih, izražajoč prošnjo za vstop: nekdo trka; narahlo, odločno trkati / trkati na okno, vrata / ni trkal, počasi je odprl vrata in vstopil potrkal; ekspr. kaj trkaš tako pozno s trkanjem kličeš
  2. 2. narahlo udarjati po čem, navadno z določenim namenom: trkati s petami ob tla; trkati z nožem po krožniku; trkati s svinčnikom po mizi / detel s kljunom trka po deblu / ekspr. dež trka na šipe
    // delati, da kaj večkrat zapovrstjo pride v sunkovit dotik s čim: prijel ju je za lase in trkal njuni glavi
    ♦     etn. trkati pirhe s trkljanjem pirha prizadevati si zadeti druge pirhe
    // pri pitju vina s kozarcem se z rahlim sunkom dotikati kozarcev drugih: trkali so in si nazdravljali / trkati na zdravje
  3. 3. premikajoč se večkrat zapovrstjo priti v sunkovit dotik: krogle na balinišču so trkale druga ob drugo; privezani čolni so trkali ob pomol / vešče so trkale v žarnico se zaletavale
  4. 4. z rahlim udarjanjem odstranjevati s česa; strkavati: trkati prah z listov; trkati sneg s škornjev
  5. 5. napadati z glavo, rogovi: kozliček trka; ovni se trkajo / pazi, ta ovca trka
  6. 6. ekspr., v zvezi z na prizadevati si vzbuditi kaj: trkati na čustva, poštenost ljudi; trkati na slovensko narodno zavest / trkati na srce, vest koga
    ●     knjiž. dan trka na okno, okna dani se; pog., ekspr. ali te luna trka zakaj govoriš, ravnaš tako nespametno; nar. fantje so hodili trkat vasovat k dekletom; trkati na vrata ekspr. lakota, zima trka na vrata se začenja; ekspr. divja ljudstva so trkala na vrata države so ogrožala njene meje; ekspr. to vprašanje trka na vrata naših učiteljev to vprašanje bodo morali rešiti učitelji; publ. vi trkate na odprta vrata zahtevate to, prosite za to, kar je že dano; ekspr. njemu ni treba trkati na nobena vrata vse mu uredijo drugi; ekspr. zaman je trkal pri sosedih prosil; bibl. trkajte in se vam bo odprlo vztrajna prošnja je uslišana
tŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. navadno s skrčenim kazalcem udariti po vratih, izražajoč prošnjo za vstop: samo enkrat je trknil in pritisnil na kljuko; brezoseb. nekajkrat je trknilo / tiho trkniti na okno
  2. 2. narahlo udariti po čem, navadno z določenim namenom: trkniti s prstom po tobačnici / trknil ga je s komolcem narahlo sunil
    // narediti, da kaj pride v sunkovit dotik s čim: prijel je svoj kozarec in trknil ob njenega / trknila je jajce ob mizo, da se je ubilo
    // pri pitju vina s kozarcem se z rahlim sunkom dotakniti kozarca drugega: trknili so in izpili; trknil je z nevesto / trkniti na zdravje
  3. 3. premikajoč se priti v sunkovit dotik: krogla je trknila ob kegelj; pri obratu sta se trknila / trknil je z glavo ob šipo / vešča je trknila v žarnico se je zaletela
  4. 4. napasti z glavo, rogovi: oven ga je hotel trkniti
tŕmati1 -am nedov. (ŕ r̄) redko trmoglaviti: otrok trma / nisem tega storil, je trmal
tŕmati2 -am nedov. (ŕ r̄) nar. koroško tkati: zna trmati
tŕmiti -im nedov. (ŕ r̄) redko trmoglaviti: trmil je in ni hotel z njim / no, boste pa videli, je trmil še naprej vztrajal pri svojem mnenju
trókŕp -a -o prid. (ọ̑-ȓ ọ̑-r̄) bot. ki je iz treh krp, delov: trokrpi listi / trokrpi javor javor s trokrpimi, celorobimi listi, Acer monspessulanum
trópŕst -a -o prid. (ọ̑-ȓ ọ̑-r̄) triprst: troprsti invalid / troprste delovne rokavice
tŕš -a m (ȓ ŕ) 
  1. 1. obsekano deblo, drevo: posekati trš; ozeleneli trši; dupline v bukovih trših; trši in štori
  2. 2. ekspr. tršat človek: postal je cel trš
tŕzniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. sunkovito se premakniti zaradi nehotenega skrčenja mišice, mišic: obrvi, ustnice mu trznejo; bolestno, nervozno trzniti / krak žabe je ob dotiku trznil / nekaj je trznilo v njej
    // nehoteno sunkovito se skrčiti: nobena mišica na obrazu mu ni trznila / brezoseb. na licih, obrazu mu je trznilo
    // v zvezi s s, z narediti sunkovit premik, gib s kakim delom telesa: trzniti z glavo, rameni / konj trzne s kožo
  2. 2. preh. sunkovito, na kratko potegniti: trzniti vajeti / trzniti ribiško palico kvišku
    ●     ekspr. avtomobil je trznil in odpeljal se sunkovito premaknil; žarg., šport. vratar ob golu ni niti trznil se ni niti premaknil
ukŕčiti -im dov. (ŕ r̄) redko izkrčiti: ukrčiti pot
ukŕčiti se -im se dov. (ŕ ȓ) star. skrčiti se: ves se je ukrčil, da ga ni zeblo / zaradi sušenja se les ukrči
ukŕhniti -em dov. (ŕ ȓ) redko odkrhniti: ukrhniti drobec skale; suha veja se je ukrhnila
upŕhniti -em dov. (ŕ ȓ) knjiž., redko prhniti, odprhniti: ptica je uprhnila iz kletke
usmŕkniti se -em se dov. (ŕ ȓ) knjiž. usekniti se: glasno se usmrkniti
ustŕmiti se -im se dov. (r̄ ȓ) knjiž. postati (bolj) strm: tu se pobočje ustrmi
utŕgati -am stil. utŕžem dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. s sunkovitim potegom spraviti z drevesa, rastline: utrgati jabolko; utrgati list z veje / utrgal si je najlepši cvet
    // s sunkovitim potegom ločiti od tal: utrgati jurčka; utrgati rožo
  2. 2. s sunkovitim potegom narediti, da kaj ni več celo, skupaj: utrgati nit, vrv; jermen se je utrgal / lestenec se je utrgal; pes se je utrgal z verige
  3. 3. zmanjšati izplačilo za določen znesek; odtegniti: utrgali so mu od plače; utrgati večji znesek
  4. 4. ekspr. vzeti, odvzeti: utrgali so mu del zemljišča / šola mu utrga veliko časa; lahko si utrga čas za to; utrgati si spanec
    ●     ekspr. utrgati si od ust prihraniti kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin
utrníti in utŕniti -em, tudi utŕniti -em dov. (ī ŕ; ŕ) 
  1. 1. odstraniti ogorek: utrniti trsko, poleno; utrniti stenj / utrniti gorečo svečo / utrniti cigaro / utrniti pepel s cigarete otresti
    // ugasniti: pozabil je utrniti petrolejko / nepreh. utrnila je še zadnja svetilka
    ●     knjiž., ekspr. njegovo življenje je utrnila krogla povzročila njegovo smrt
  2. 2. star. otreti, obrisati: utrniti pot s čela; utrniti si solzo
včŕtati -am dov. (ŕ r̄) 
  1. 1. s potegovanjem z ostrim, koničastim predmetom narediti kaj v kaj: včrtati krivulje v glino / včrtati brazde s plugom; pren. utrujenost mu je včrtala trpke poteze
  2. 2. s črtanjem narediti čemu v notranjosti kaj: včrtati krogu zvezdo / včrtati smer pohoda na zemljevid vrisati
    ♦     geom. včrtati krog mnogokotniku narisati krog, ki se dotika vseh stranic mnogokotnika; včrtati kroglo narediti največjo kroglo, ki leži znotraj danega telesa
vdŕgniti -em dov., tudi vdrgníla (ŕ ȓ) z drgnjenjem spraviti v kaj: vdrgniti mazilo v kožo; čistilo s krtačo vdrgnemo v preprogo
vŕhati -am nedov. (r̄ ȓ) knjiž. polniti bolj kot do vrha, roba: vrhati jerbase
// ekspr. do vrha, roba polniti: vrhati kozarce
vŕl -a -o [vru̯] prid., vŕlejši (r̄ ŕ) 
  1. 1. knjiž. ki ima moralno, značajsko pozitivne lastnosti; pošten, vreden spoštovanja: vrl človek ne živi za sebe / v nagovoru vrli meščani, rojaki / z vrlim vedenjem izkazati se vrednega naklonjenosti
    // ki ima pozitivne lastnosti, značilnosti koga sploh; prizadeven, vreden hvale: red in čistoča sta pričali o vrli gospodinji / vrl pes ranjenega gospodarja ni zapustil / biti vrl v boju dober, pogumen
  2. 2. zastar. dober, lep: obleči najvrlejše oblačilo / to je vrl dokaz, da je odkrit človek / prirediti vrlo svatbo veliko, razkošno
  3. 3. nar. vzhodno priden: če boš vrl, dobiš nagrado
vročekŕven -vna -o prid. (ŕ r̄) ekspr.  
  1. 1. ki se hitro zelo razburi, čustveno razvname: vročekrvni fantje; na jugu so ljudje bolj vročekrvni in strastni
  2. 2. bojevit, vnet: vročekrven ideološki nasprotnik / vročekrvna sodba, trditev
  3. 3. poln čustev, strasten: vročekrvno dekle
    ●     ekspr. vročekrven konj isker, živahen
vŕsten in vrstán vŕstna -o in -ó prid. (ŕ ȃ ŕ) zastar., navadno v povedni rabi enak, enakovreden: biti komu vrsten po rodu
vŕt -a m, mn. vrtóvi (ȓ ŕ) 
  1. 1. manjše zemljišče, navadno blizu hiše, na katerem raste trava, drevje, se goji vrtnina, okrasne rastline: okrog hiše je vrt; urediti vrt; iti na vrt; delati na vrtu; lep, velik vrt; vaški vrtovi; uta na vrtu; kupiti hišo z vrtom / biološki vrt na katerem se prideluje brez uporabe kemičnih gnojil in kemičnih pripravkov za zatiranje bolezni, škodljivcev in plevela; cvetlični, okrasni, zelenjavni vrt; sadni vrt sadovnjak
    // ekspr. drevje, cvetje, ki raste na takem zemljišču: vrt je že ozelenel; cvetoč vrt
  2. 2. negovano zemljišče z okrasnim rastlinjem, navadno za sprehode, oddih: gostje se sprehajajo po vrtu; grajski, samostanski vrt / vatikanski vrtovi / vznes. božji vrt pokopališče; knjiž., redko edenski vrt raj, paradiž; star. javni vrt park; vznes. vrt miru pokopališče
    // ekspr. področje posebnih naravnih lepot: Slovenija naj bi bila vrt Evrope / cvetje iz vrtov književnosti
  3. 3. posebej urejeno zemljišče kot del gostinskega lokala: restavracija ima vrt; na vrtu ne strežemo / gostilniški vrt
  4. 4. s prilastkom zemljišče, na katerem se gojijo rastline, živali, zlasti za študijske in splošnoizobraževalne namene: botanični, pomološki vrt; šolski vrt; živalski vrt
    ●     viseči vrtovi nekdaj terasasti vrtovi v kraljevem gradu v Babilonu
    ♦     vrtn. okenski vrt okno, prirejeno za gojitev rastlin; zimski vrt prostor v javnih, stanovanjskih zgradbah z večinoma velikimi rastlinami za okras in, zlasti v zimskem času, za gojenje
vŕvica in vŕvca stil. vrvíca -e ž (ȓ; ȓ; í) manjšalnica od vrv: vrvica se je pretrgala; povezati z vrvico; voditi psa na vrvici; konopljena, plastična vrvica; močna, tanka vrvica; vrvica iz najlona; klobčič vrvice / okrasna vrvica; priključna vrvica kabel, s katerim se električni aparat, stroj poveže z električnim omrežjem; vžigalna vrvica za vžig razstreliva
// spotakniti se ob šotorsko vrvico
● publ. po slavnostnem govoru je predsednik občine prerezal vrvico s tem dejanjem je simbolično odprl kak objekt; ekspr. držati, imeti koga na vrvici imeti ga popolnoma v oblasti
♦ rib. (ribiška) vrvica
vsŕkati -am dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. s srkanjem spraviti vase: vsrkati žlico juhe / ekspr. vsrkati dim vdihniti
    // z zračnim tokom spraviti v kaj: vsrkati kapljico v cevko; vsrkati plin v aparat
  2. 2. sprejeti vase: gaza je vsrkala kri; nekatera vlakna vsrkajo veliko vlage / ekspr. stene vsrkajo zvok udušijo
    // ekspr. vsrkati vso lepoto narave
    ●     ekspr. vsrkati izkušnje drugih jih sprejeti, upoštevati; ekspr. ladjo je vsrkalo obzorje zakrilo; ekspr. pisal je v jeziku, ki ga je vsrkal z materinim mlekom ki ga je zaznal v zgodnjih otroških letih; ekspr. predstava ga je vsrkala vase popolnoma pritegnila
vsŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) s srkom spraviti vase: vsrkniti požirek soka; hlastno je vsrknil žganje / ekspr. vsrkniti zrak vdihniti
vštŕcati -am dov. (r̄ ȓ) redko vbrizgati: trot vštrca seme v matico
vštŕcniti -em dov. (ŕ ȓ) redko vbrizgniti: vštrcniti cepivo v mišico
vzpŕhniti -em dov. (ŕ ȓ) knjiž. prhniti: konj vzprhne in zdrvi po cesti / z drevesa vzprhne ptica
zabŕskati -am dov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. zakopati s kremplji, prsti: pes zabrska kost v zemljo / nastavil je pasti in jih zabrskal v sneg
  2. 2. ekspr. narediti nekaj gibov, dejanj, s katerimi se prizadevno išče, stika za čim: zabrskati po listinah / zabrskal je po predalu za ustreznim orodjem
zacvŕkati -am dov. (r̄ ȓ) dati ostre, pokljajoče glasove: deska je zacvrkala in se prelomila
začŕtati -am dov. (ŕ r̄) 
  1. 1. s črto, črtami narediti: začrtati s palico krog v pesek / s svinčnikom si je začrtala obrvi
  2. 2. s črto, črtami zaznamovati, označiti: začrtati smer gibanja ladje na zemljevidu; na hlod je začrtal, kje naj se razžaga / začrtati mejo med zemljiščema
  3. 3. ekspr. povzročiti, narediti, da kaj nastane na podlagi: solze so ji začrtale proge po licih / obup mu je začrtal brazdo okoli ust
  4. 4. publ. določiti, izoblikovati: začrtali so delovni program društva; začrtati smernice / natančno si je začrtal, kaj mora storiti
    ♦     gozd. začrtati drevo zasekati drevesu lubje, da se izceja smola ali da usahne
zadŕgniti -em dov., tudi zadrgníla (ŕ ȓ) 
  1. 1. s potegovanjem, vlečenjem povzročiti, da se kaj trdno, tesno namesti okoli česa: zadrgniti vrv okoli veje / zadrgniti prerahlo zavezan paket / zadrgniti vozel, zanko
  2. 2. s potegovanjem, vlečenjem vrvice, nameščene okoli česa trdno, tesno zapreti, zavezati: zadrgniti vrečo / zadrgniti snop; zadrgniti škornje z vezalkami
    ●     ekspr. žalost mu je zadrgnila grlo, glas od žalosti ni mogel govoriti; ekspr. s tem dejanjem si je sam zadrgnil vrv okoli vratu se je sam spravil v brezizhoden položaj
zadŕsniti -em dov. (ŕ ȓ) premakniti po čem z dotikanjem: zadrsnil je vrtna vrata po previsoko nasutem pesku
zafŕkati -am dov. (r̄ ȓ) ekspr. zavihati: zafrkati rokave / zafrkati si brke
zafŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. ekspr. zavihati: zafrkniti rokave / po teh besedah je malo zafrknila nos
  2. 2. pog. odrezavo zavrniti, spraviti v zadrego: zafrknil jo je pred vsemi, da je zardela
  3. 3. pog. namerno povzročiti komu neprijetnosti, težave: s tem so ga hoteli zafrkniti
zahŕkati -am dov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. kratko, sunkovito izdihniti z namenom spraviti sluz iz grla: zakašljal je in zahrkal; od časa do časa je zahrkal
    ●     ekspr. tako je, je zahrkal hrkajoče rekel
  2. 2. dati kratke, sunkovite glasove: razkačena kuna je zahrkala
  3. 3. star. zasmrčati: v spanju se je obrnil in zahrkal
zahŕskati -am dov. (r̄ ȓ) dati ostre, rezke glasove: zmrznjena trava je zahrskala pod nogami / konj je zahrskal
zakŕčiti -im dov. (ŕ ȓ) knjiž.  
  1. 1. krčevito zategniti, napeti: strah mu zakrči mišice
  2. 2. zastaviti, zapreti: ljudje, vozila zakrčijo cesto / zakrčiti promet
zakŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. postati trden, želatinast: kuhati jajce, da beljak zakrkne / zastar. mleko zakrkne se sesiri
    // povzročiti, da postane kaj trdno, želatinasto: bakterije iz mleka izločeno snov zakrknejo
  2. 2. zaradi krajšega delovanja vrele, zelo vroče tekočine postati v zunanji plasti trši, v notranjosti pa ostati mehek: pražiti jetra na olju, da zakrknejo
    // dati kaj za krajši čas v vrelo, zelo vročo tekočino, da postane zunanja plast trša, notranjost pa ostane mehka: zakrkniti pečenko, ribe; zakrkniti kaj v vreli masti, vodi
  3. 3. ekspr. postati strog, nedovzeten za prošnje, zahteve koga in vztrajati v tem odnosu, kažoč nenaklonjenost: nekateri so se omehčali, on pa je še bolj zakrknil; ker so ga zmerjali, se je zakrknil in ne govori več / srce mu zakrkne in nobena reč ga ne gane / zakrkniti v hudobiji, molku
    // narediti, povzročiti, da postane kdo tak: storjena krivica ga je zakrknila / to doživetje mu je zakrknilo srce, značaj
  4. 4. ekspr. postati tog, vztrajno se ohranjajoč v določenem stanju: mišljenje mu zakrkne; njegove slabosti so se na starost še bolj zakrknile; sovraštvo v njem se zakrkne
    ●     knjiž., redko rad zatisne oko in zakrkne uho noče videti, opaziti in slišati česa; ekspr. zakrkniti srce postati nedovzeten za čustva; ekspr. obraz mu je zakrknil v hudoben izraz dobil je hudoben izraz
zamŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) nav. 3. os., knjiž. potemneti: zvezde so zamrknile / njegova slava je zamrknila
zamŕšiti -im dov. (ŕ r̄) knjiž. zmršiti: veter mu je zamršil brado
zamŕzniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. prekriti se z ledom: studenec zamrzne; gorska jezera pozimi zamrznejo / šipe so ponoči zamrznile / redko zemlja je globoko zamrznila postala trda zaradi zmrznjenja vode v njej
    // preh., ekspr. hud mraz je zamrznil jezera in reke
  2. 2. sprijeti se z zmrznjeno podlago: kapa je zamrznila v snegu; palica je v ledu zamrznila
  3. 3. ekspr. postati negiben, tog: njeno telo je kar zamrznilo od strahu
  4. 4. preh. narediti, da kaj zmrzne zaradi konzerviranja, hranjenja: zamrzniti meso, sadje; zamrzniti živila / zamrzniti ponesrečenčevo roko
    ♦     agr. globoko zamrzniti; biol. zamrzniti spermo
  5. 5. ekon. zaradi določb postati za določen čas neizplačljiv: denar v bankah je zaradi gospodarske krize zamrznil; hranilne vloge so zamrznile
  6. 6. preh., ekon. uradno odrediti ustalitev na določeni višini: zamrzniti cene, stanarino
  7. 7. preh., publ. narediti, da se kaj začasno ne nadaljuje, ne teče: zamrzniti postopek; zamrzniti plačevanje; zamrzniti nadaljnje zaposlovanje / zamrzniti odnose med državama
    ●     ekspr. jezik mu je zamrznil ničesar ni mogel, znal reči, povedati
zapŕskati -am dov. (r̄ ȓ) večkrat s silo iztisniti zrak skozi usta, nos, da nastanejo kratki, ostri glasovi: konj je nakratko zaprskal in se ustavil
zasmŕkati -am dov. (r̄ ŕ) večkrat glasno potegniti sluz, zrak v nos: zasmrkala je in potem so se ji ulile solze
// ekspr. zajokati: ko je zaslišala žalostno novico, je zasmrkala
zaškŕniti -em dov. (ŕ ȓ) nar. vzhodno priviti: zaškrnil je pipo
zaškŕtniti -em dov. (ŕ ȓ) škrtniti: ključ v vratih je zaškrtnil; vrata zaškrtnejo / pesek mu je zaškrtnil pod nogami / zaškrtniti z zobmi
zatŕden -dna -o prid. (ŕ ȓ) knjiž. trden, gotov: zatrden dokaz / zatrdna vest zanesljiva
zatŕgati -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. raztrgati kaj tako, da sega poškodba v notranjost česa: zatrgati list; znamka se je pri lepljenju zatrgala; kožica ob nohtu se rada zatrga
  2. 2. brezoseb. začutiti sunkovite bolečine: v hrbtu ga je zatrgalo
zatŕkati -am dov. (ŕ ȓ) knjiž. potrkati: zatrkal je in vstopil
● knjiž. na šipo je zatrkal dogovorjeno znamenje potrkal je tako, kot je bilo za znamenje dogovorjeno
zatrníti in zatŕniti -em, tudi zatŕniti -em dov. (ī ŕ; ŕ) zastar. zažgati: z gorečo svečo je zatrnil senik
// prižgati: zatrniti petrolejko / po hišah so se zatrnile luči
zatŕzniti -em dov. (ŕ ȓ) sunkovito se premakniti zaradi nehotenega skrčenja mišice, mišic: ustnice mu zatrznejo
● nar. vzhodnoštajersko zatrzniti vrata pripreti
zažmŕkati -am dov. (r̄ ȓ) nar. zamežikati: pozdravil je in zažmrkal / zažmrkati z očmi
zbŕkniti se -em se dov. (ŕ ȓ) knjiž., redko zmeniti se: drugi so se veselo zabavali, zanj pa se ni nihče zbrknil
zbŕskati -am dov. (r̄ ȓ) razkopati s kremplji, s prsti: kure vse zbrskajo; zbrskati krtine
// s kremplji, s prsti spraviti kaj kam: zbrskati listje na kup
zdŕgniti -em dov., tudi zdrgníla (ŕ ȓ) 
  1. 1. z drgnjenjem odstraniti: zdrgniti madež z obleke
    // z drgnjenjem očistiti, osnažiti: zdrgniti čevlje, tla; zdrgniti s krpo, peskom
    // z drgnjenjem osušiti: zdrgniti prepotenega konja; zdrgniti se z brisačo
    // z drgnjenjem poškodovati: zdrgniti suknjič na komolcih
  2. 2. s potegljaji po površini narediti, da kaj sipkega, mehkega pride skupaj: zdrgniti malto, pesek, zrnje na kup
zdŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. pri premikanju, delovanju premakniti se z drugačno hitrostjo kot stvar, s katero je v tesnem dotiku: jermen večkrat zdrkne; kolesce v napravi je zdrknilo
    // pri takem premiku dati kratek, rezek glas: slišal je, da je stenska ura zdrknila; brezoseb. v zvoniku je zdrknilo in ura je začela biti
  2. 2. hitro se premakniti po čem gladkem, spolzkem: grižljaj mu je zdrknil v požiralnik, po požiralniku; hlod je zdrknil po žlebu v dolino / ekspr. čoln je zdrknil po morski gladini
    // hitro se premakniti s prvotnega mesta, navadno navzdol, dotikajoč se podlage: zdrkniti z drevesa, s konja; halja ji je zdrknila z ramen / zdrkniti na tla, v jamo / dobro primi posodo, da ti ne zdrkne; kozarec, steklenica zdrkne iz rok
  3. 3. pri premikanju, delovanju priti iz navadnega položaja, lege: sveder je pri vrtanju zdrknil in razil desko; vlečna vrv je zdrknila iz žleba
  4. 4. redko pri premikanju po gladki, spolzki podlagi priti v nevarnost padca; zdrsniti: zdrknil je in padel; zdrkniti na ledu; brezoseb. na parketu mu je zdrknilo
  5. 5. ekspr. znižati se, zmanjšati se: temperatura je zdrknila z deset stopinj na dve stopinji / cene nekaterih izdelkov so občutno zdrknile / število članov je zdrknilo pod polovico / ponudba je zdrknila na nizko raven se je poslabšala
    // globoko je zdrknil, odkar je sam moralno je zelo propadel
  6. 6. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: zdrkniti v nesrečo; zdrkniti v nezavest omedleti; v izrazih večkrat zdrkne v prostaštvo uporablja prostaške izraze; zdrkniti v spanec zaspati
    ●     ekspr. beseda mu je kar zdrknila z jezika nehote jo je izrekel; ekspr. kazalec je hitro zdrknil na tri ura je bila hitro tri; ekspr. pogled mu je zdrknil na poslušalce, vstran pogledal je poslušalce, vstran; ekspr. solza ji je zdrknila po licu stekla, spolzela; ekspr. sonce je zdrknilo za goro zašlo; pog. živo srebro je zdrknilo pod ničlo temperatura je padla pod nič; ekspr. dogodek mu je zdrknil iz spomina, v pozabo pozabil je nanj; ekspr. glava mu je zdrknila na prsi se mu je povesila; ekspr. zdrknil je skozi stranska vrata hitro odšel; ekspr. zdrkniti v copate, hlače hitro jih obuti, obleči; ekspr. kočija je zdrknila mimo hitro odpeljala
zdŕmati -am dov. (r̄ ȓ) nar.  
  1. 1. s tresenjem, stresanjem spraviti v kak položaj, v kako stanje: zdrmati tovariše na noge, pokonci / jutranji hlad jih je zdrmal iz spanja
  2. 2. spodbuditi k dejavnosti: tega človeka je težko zdrmati
zdŕsniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. drseč se premakniti: deblo je zdrsnilo, namesto da bi se začelo valiti; smučka je zdrsnila po bregu; vrata neslišno zdrsnejo v steno / pero zdrsne po papirju
    // drseč se spustiti, pasti: plaz je zdrsnil v dolino; sneg je zdrsnil s strehe
  2. 2. hitro se premakniti s prvotnega mesta, navadno navzdol, dotikajoč se podlage: zdrsniti s konja; ruta ji je zdrsnila na ramena; zdrsniti na tla, v prepad / zdrsniti po žlebu navzdol / skodelica ji je zdrsnila iz rok
  3. 3. pri premikanju po gladki, spolzki podlagi priti v nevarnost padca: zdrsnil je in si izvinil nogo; zdrsniti na ledu, parketu, skali; brezoseb. na poledenelem pločniku mu je zdrsnilo
    // ob dotiku z gladko, spolzko podlago spremeniti navadni položaj, smer premikanja: guma na ledu zdrsne; na zamaščenem vijaku so klešče zdrsnile / jermen na kolesu večkrat zdrsne / zaradi mokrega cestišča je avtomobil zdrsnil s ceste
  4. 4. lahkotno se premakniti po gladki površini: jadrnica zdrsne po vodi / prsti so ji zdrsnili po tipkah / ekspr. veter je zdrsnil čez gladino jezera; pren. pogled mu je zdrsnil po navzočih
    // ekspr. lahkotno, neopazno iti, oditi: zdrsniti iz hiše, v sobo; neslišno je zdrsnil nazaj v posteljo / mesec je zdrsnil za goro zašel; čez obraz ji je zdrsnil nasmeh
  5. 5. ekspr. znižati se, zmanjšati se: prodaja je v zadnjem času zdrsnila pod normalo; temperatura je zdrsnila na ničlo, pod ničlo / zdrsniti na družbeni lestvici
  6. 6. ekspr. nehote, neopazno preiti v stanje, kot ga izraža določilo: razpoloženje je zdrsnilo v otrplo žalost / dogodek je zdrsnil v pozabo je bil pozabljen
    // bolnik je spet zdrsnil v nezavest omedlel
    ●     ekspr. beseda mu je zdrsnila z jezika nehote, proti svoji volji jo je izrekel; ekspr. kurir je že drugo jutro zdrsnil v dolino neopazno, hitro odšel; ekspr. pogovor je zdrsnil od vremena na vaške zgodbe prešel; ekspr. zdrsnila je na kolena in povzdignila roke pokleknila je; ekspr. zdrsniti v čevlje, obleko hitro se obuti, obleči
zdŕzati -am dov. (r̄ ȓ) gozd. odstraniti lubje in ličje z debla, ko ni muževno: delavci so zdrzali debla
zdŕzniti se -em se dov. (ŕ ȓ) narediti hiter, sunkovit gib, premik, zlasti od neugodja, strahu: ko je zavpil, sta se živali zdrznili; ob tem imenu se zdrzne; rahlo, za trenutek se zdrzniti / zdrzniti se od groze, strahu / zdrzniti se iz sanj, zamišljenosti s takim gibom, premikom se zbuditi
// njena dlan se je zdrznila
zgŕbati -am dov. (r̄ ȓ) redko zgrbančiti: zgrbati čelo
zgŕbiti -im dov. (ŕ ȓ) dati čemu navzgor ukrivljeno obliko: zgrbiti hrbet; tiger se je zgrbil in pripravil na skok
zgŕčiti se -im se dov. (r̄ ȓ) zastar. skrčiti se, skriviti se: ves se je zgrčil; zgrčiti se od groze
zmŕdniti -em dov. (ŕ ȓ) ekspr., navadno v zvezi z obraz, ustnice narediti nenaravne, spačene gube, poteze: zmrdniti obraz; zmrdniti z ustnicami
zmŕšiti -im dov. (ŕ r̄) narediti kaj neurejeno, neporavnano, zlasti lase: zmršiti komu lase; brada se mu je zmršila; pren., ekspr. vihar je zmršil drevje
zmŕviti -im dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. narediti iz česa majhne, drobne dele; zdrobiti: zmrviti kruh; z batom zmrviti grude; seno se je zmrvilo
  2. 2. ekspr. s silo, pritiskom povzročiti komu (hude) telesne poškodbe, smrt: kobila je zmrvila jezdeca; plaz bi jih skoraj zmrvil / zmrviti sovražnika premagati
  3. 3. knjiž. povzročiti, da postane kdo zelo prizadet, brez volje do življenja: bolezen jo je zmrvila; groza, razočaranje človeka zmrvi
zmŕzniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. spremeniti se v led: tekočina v posodi je zmrznila; voda zmrzne pri 0° C / vlaga na pločevini je zmrznila v ledeno skorjo
    // ob spremembi vode v kaki snovi v led postati trd: meso je v shrambi zmrznilo; vezalke na čevljih so mu zmrznile; zemlja je že zmrznila
    // preh. zamrzniti: zmrzniti živila / globoko, hitro zmrzniti kaj
  2. 2. zaradi mraza se poškodovati, uničiti: korenine so zmrznile; ponoči so vse rože, sadike zmrznile
  3. 3. zaradi mraza umreti: obležal je v snegu in zmrznil; to zimo je zmrznilo mnogo ptičev
    // zaradi mraza odmreti: alpinistu sta zmrznila dva prsta
  4. 4. ekspr. postati zelo mrzel, otrpel: čisto sem zmrznil, ko sem čakal; lica so mi na vetru zmrznila
  5. 5. žarg. prenehati delovati, propasti zaradi neugodnih razmer, napak: podjetje je zmrznilo / novi časopis je po enem letu zmrznil / v zadnjem delu igre je nasprotnik zmrznil / že v drugem letniku šole je zmrznil je padel, je zaključil šolanje
  6. 6. ekspr. prenehati obstajati: njegovo nagnjenje do dekleta je zmrznilo; po tem pripetljaju je veselje na zabavi zmrznilo
zŕniti -im nedov. (ŕ ȓ) knjiž. dajati čemu zrnasto obliko: zrniti kamenje z drobilnim strojem
zvŕhati -am dov. (r̄ ȓ) knjiž. napolniti bolj kot do vrha, roba: zvrhati mernik, pehar
// ekspr. do vrha, roba napolniti: zvrhati kozarce
zvŕsten -tna -o prid. (r̄ ȓ) nanašajoč se na zvrst 2, 3: pojavi iz istega zvrstnega tipa; zvrstna delitev v umetnosti / zvrstna opredelitev posameznih izraznih sredstev jezika / zvrstno razlikovanje besedil
žmŕkati -am nedov. (ŕ ȓ) nar. mežikati: luč ga je motila, zato je žmrkal / žmrkati z očmi
žmŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) nar. mežikniti: žmrkniti z desnim očesom
žvŕkati -am nedov. (ŕ ȓ) ekspr. dajati kratke, svetle glasove pri premikanju česa redkega, tekočega: pod nogami je žvrkalo blato; brezoseb. v čevljih mi žvrka
česáti čéšem nedov., čêši češíte; čêsal (á ẹ́) 
  1. 1. urejevati, gladiti z glavnikom: česati lase; mama češe hčerko; česati konju grivo; rahlo, trdo česati; vsako jutro se dolgo češe / ptič se češe s kljunom čisti si perje; česati si brado s prsti; pren. veter češe travo, valove
    // (strokovno) urejevati lase: katera frizerka te češe? / česati lase v kito; česati se na prečo, nazaj
  2. 2. z orodjem ali s strojem uravnavati, gladiti: česati predivo, volno; česati slamo
  3. 3. žarg. sistematično, temeljito pregledovati z vojaštvom: Ofenziva bo v kratkem, če že ne jutri, začela »česati« tudi Suho krajino (R. Polič)
  4. 4. ekspr. sunkovito trgati v trakove, pramene: jezno česati papir s sten / krogle češejo zrak
lastnorôčen in lastnoróčen -čna -o prid. (ō; ọ̄) ki ga kdo napiše sam, s svojo roko: lastnoročne opombe; knjiga ima lastnoročno avtorjevo posvetilo / lastnoročni podpis
pogrkávati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. izgovarjati glas r v zadnjem delu ustne votline: v nekaterih narečjih pogrkavajo; pogrkaval je kot Parižani
  2. 2. dajati zamolkle, grgrajoče glasove: stokal je in pogrkaval
pogrkováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. izgovarjati glas r v zadnjem delu ustne votline: rahlo pogrkuje; tam skoraj vsi pogrkujejo
  2. 2. dajati zamolkle, grgrajoče glasove: hropel je in pogrkoval
zlogotvóren -rna -o prid. (ọ̄) lingv. ki lahko tvori zlog: samoglasniki so zlogotvorni / zlogotvorni glas; zlogotvorni r
zóžiti -im dov. (ọ̄ ọ̑) narediti kaj (bolj) ozko: zožiti rov, strugo; dolina se proti severu zoži / zožiti hlačnice / pri izdihu se pljuča zožijo / ekspr. sovražno je zožila oči, pogled / pomen besede se je zožil
♦ lingv. ozki e se pred r zoži
// narediti, povzročiti, da je kaj videti ožje: temna barva in navpični šivi postavo zožijo
// zmanjšati, omejiti: zožiti prehod med posteljo in omaro / zožiti razpravo; zožiti število predlaganih sprememb na najnujnejše / krog znancev se mu je zožil
belobŕdski -a -o prid. (ȓ) arheol., v zvezi belobrdska kultura materialna kultura južnih Slovanov zgodnjega srednjega veka
belokŕvnost -i ž (ŕ) med. levkemija
besédnovŕsten -tna -o prid. (ẹ̑-ȓ) nanašajoč se na besedno vrsto: besednovrstne značilnosti / besednovrstna razčlenitev besedila
blagosŕčen -čna -o prid. (ȓ) knjiž. ki je blagega, dobrega srca: blagosrčna mati
blagosŕčnost -i ž (ȓ) knjiž. lastnost blagosrčnega človeka: ganila ga je prijateljeva blagosrčnost
bŕbati -am nedov. (ȓ) bezati, brskati: brbati po nosu; brbati s prsti po ustih / raca brba po plitvini; pren. brbati po preteklosti
● ekspr. ne da si brbati pod nosom ne pusti, da bi se norčevali iz njega
bŕblja -e ž (ȓ) ekspr. kdor govori mnogo in nepomembne stvari: poznali so ga, da je brblja; naj bodo same zase, kdo bo poslušal te brblje
bŕbljež -a m (ȓ) redko brbljač: brbljež neumni!
bŕbra -e ž (ȓ) ekspr. kdor govori mnogo in nepomembne stvari: nepoboljšljiva brbra si bil in si še; ne zaupaj tej ženski, ker je brbra
bŕbrast -a -o prid. (ȓ) ekspr. ki (rad) brbra: saj je poštenjak, a preveč brbrast; brbra brbrasta!
bŕc -a m (ȓ) redko brca: brc v nogo
bŕca -e ž (ȓ) sunek, udarec z nogo: dati, dobiti brco; krepka brca; pren., ekspr. to je bila zanj moralna brca; vseh brc ne bomo mirno sprejeli
● pog., ekspr. po dvajsetih letih dela so mu dali brco so ga odpustili, odslovili (iz službe)
bŕcanje -a s (r̄) glagolnik od brcati: vse brcanje in pretepanje ni pomagalo
bŕcati -am nedov. (r̄) 
  1. 1. suvati, udarjati z nogo: zbegana konja sta brcala; besno je brcal v vrata / dojenček brca
    ●     ne kupuj tega konja, ker brca rad napada z nogami; pog. brcati žogo igrati nogomet
  2. 2. odstranjevati kaj s suvanjem noge: brcati kamenje s poti
bŕčica -e ž (ȓ) 
  1. 1. nav. mn. majhen brk: pustil si je brčice; nosi kratke črne brčice
  2. 2. daljša dlaka nad gobcem živali: miška z dolgimi brčicami
bŕčkati -am nedov. (ȓ) redko brskati, stikati, šariti: brčkati po predalu
bŕdast -a -o prid. (ŕ) redko ki ima brda, vzpetine: brdast svet
bŕdce1 -a s (r̄) manjšalnica od brdo1
bŕdce2 -a s (r̄) etn. deščica z režami in luknjicami za tkanje trakov
bŕdek -dka -o stil. brdèk -dkà -ò prid. (ŕ; ə̏ ȁ) star. brhek: brdek in zal fant; deklica je za čuda brdka
bŕdje -a s (ȓ) redko v podolgovate vzpetine razčlenjena pokrajina; brda
bŕdnica -e ž (ȓ) alp. obris grebenov: valovita brdnica
bŕdnja -e ž (ȓ) bot. zdravilna gorska rastlina z rumenimi cveti, ostrega vonja; arnika: travnik je bil ves pokrit z brdnjo
bŕdo1 -a s (ŕ) nevisoka, navadno podolgovata vzpetina: razgledovati se z brda; prijazne kmetije na nizkih brdih / spustiti se po brdu navzdol / knjiž. sončna brda griči, hribi
// mn. v podolgovate vzpetine razčlenjena pokrajina: v hribih in brdih / Goriška Brda
bŕdo2 -a s (ŕ) tekst. priprava na statvah za premikanje osnovnih niti navzgor in navzdol
bŕdovka -e ž (ŕ) bot. visoka gorska rastlina z modrimi cveti v koških, Cicerbita alpina
brezkŕvnež -a m (ȓ) ekspr., redko brezkrven, malokrven človek: bledičen brezkrvnež
brezkŕvnost -i ž (ŕ) značilnost brezkrvnega: brezkrvnost ustnic / ekspr. brezkrvnost igralske akcije na odru
breznačŕten -tna -o prid. (ȓ) redko ki je brez načrta: breznačrtno delo; breznačrtno izkoriščanje gozdov
breznačŕtnost -i ž (ȓ) redko značilnost breznačrtnega: breznačrtnost gospodarjenja / vladala je breznačrtnost in anarhija
brezobŕven -vna -o prid. (ȓ) knjiž. ki je brez obrvi: brezobrvni, z velikimi pegami posuti obraz
brezpŕsten -tna -o prid. (ȓ) ki je brez prsta, prstov: brezprstne rokavice
brezpŕstnik -a m (ȓ) nav. mn., redko brezprstna rokavica, palčnik
brezskŕbnež -a m (ȓ) ekspr. brezskrben človek: ostal je vedno enak brezskrbnež
brezskŕbnost -i ž (ŕ) lastnost brezskrbnega človeka: njegova brezskrbnost jo je dražila / živeti v srečni brezskrbnosti
brezsŕčen -čna -o prid. (ȓ) ki je brez srca, usmiljenja: trd in brezsrčen človek; brezsrčen zatiralec; kako moreš biti tako brezsrčen / brezsrčen zasmeh / brezsrčni vojni čas
brezsŕčnež -a m (ȓ) brezsrčen človek: brezsrčneža je doletela kazen
brezsŕčnica -e ž (ȓ) brezsrčna ženska: kruta brezsrčnica
brezsŕčnik -a m (ȓ) star. brezsrčnež
brezsŕčnost -i ž (ȓ) lastnost brezsrčnega človeka: brezsrčnost izkoriščevalcev
bŕglez1 -a m (ȓ) zool. gozdna ptica pevka, ki spretno pleza, Sitta europaea: brglez stika po lubju in išče žuželke
bŕglez2 -a m (ȓ) nar. zahodno vrtavka: dekle se je vrtelo po hiši kakor brglez
bŕhkost tudi brhkóst -i ž (ŕ; ọ̑) raba peša lepota: dekle slovi po svoji brhkosti
bŕk -a m (ȓ) nav. mn.  
  1. 1. dlaka pod nosom: brki mu že poganjajo; brke briti, česati; brke si striže na krtačko; brke pogladiti, sukati, vihati si; dolgi, povešeni brki / desni, levi brk
    ●     brki so se mu povesili užaljen je, potrt; ekspr. oče se je smehljal v brk zadržano, pritajeno; ekspr. v brk kaj povedati komu brez obzirov povedati komu svoje mnenje; ekspr. v brk se mu laže, smeje predrzno, nesramno
  2. 2. daljša dlaka nad gobcem živali: mačka miga z brki
    ♦     vrtn. mačkov brk vrtna rastlina z drobno narezljanimi listi in bledo modrimi cveti; vrtna črnika
bŕka -e ž (ȓ) nav. mn. brk: brke mu že poganjajo; črne, sive brke / brke na gobcu so zelo občutljive
bŕkast -a -o prid. (ȓ) redko brkat: brkast in kosmat moški / brkast obraz / brkast maček
bŕkec -kca m (ȓ) nav. mn., redko brčica: zavihati si brkce; črni, krtačasti brkci
bŕkež -a m (ȓ) ekspr., redko brkač
bŕkica -e ž (ȓ) nav. mn. brčica: nositi brkice; goste črne brkice
bŕklja -e ž (ȓ) nav. mn., šalj.  
  1. 1. brk: ima košate brklje / smejala se mu je v brklje
  2. 2. noga: kam pa moliš svoje brklje
bŕlez -a m (ȓ) nar. zahodno vrtavka: vrti se kot brlez
bŕna -e ž (ŕ) etn. šema, ki predstavlja dvonogo ali četveronogo žival: voditi brno; pustna brna / kot psovka molči, brna rdečelasa
bŕnež -a m (ȓ) redko brnenje: brnež motorja
bŕr medm. (ȓ) 
  1. 1. izraža zoprnost, grozo, mraz: polže in žabe ješ, brr; brr, okostnjak; brrr, kakšen mraz
  2. 2. posnema šum, ropot: podrsaš avtomobilček in naredi brrr
bŕskanje -a s (r̄) glagolnik od brskati: brskanje po pesku; brskanje po preteklosti
bŕskav -a -o prid. (r̄) ki (rad) brska: brskave kokoši / ekspr. brskav zgodovinar
bŕst -í ž (ȓ) 
  1. 1. nastavek lista, poganjka, komaj razvit iz popka: drevje že poganja brsti
  2. 2. brstenje: drevje je že v brsti; čas nove brsti
  3. 3. zastar. dračje, suhljad: butara suhe brsti
bŕstje -a s (r̄) 
  1. 1. več brstov, brsti: v bukovih gozdovih se že odpira brstje; vse brstje je pozeblo; cvetno brstje; pren., knjiž. vzklilo je prvo brstje ljubezni
  2. 2. zastar. suhljad, dračje: vrgel je na ogenj suhega brstja
bŕstnat -a -o prid. (ȓ) poln brstov: drevje je že močno brstnato
♦ vrtn. brstnati ohrovt brstični ohrovt
bŕstnica -e ž (ȓ) nav. mn., bot. rastline, ki imajo korenine, steblo in liste, Cormophyta
bŕšček -čka m (ȓ) bot. plazeča se gozdna rastlina z zimzelenimi listi in z vijoličasto modrimi cveti; mali zimzelen
bŕv -í ž (ȓ) deska ali bruno za prehod čez vodo: brv drži čez potok; iti čez brv; stopati po brvi; majava, ozka brv / kapitan že prihaja po brvi na ladjo
// redko ozek most za pešce: viseča, železobetonska brv
♦ obl. modna ali revijska brv podolžen oder za modne revije, po katerem hodijo manekeni
bŕvno -a s (r̄) nar. vzhodno bruno: otroci plezajo po zloženih brvnih
bŕz -a -o prid. (ȓ) raba peša hiter: jahati na brzem konju / brzi sel / utrujen od brze hoje / star. bližati se brzih nog hitro; brzi vlak brzovlak
bŕzda -e ž (ŕ) železo pri uzdi, ki ga ima konj v gobcu: hlapec potisne konju brzdo v gobec
// uzda: prijeti, držati konja za brzdo; pren. ta človek je brez vsake brzde; ne more se obvladati, govori brez brzde
bŕzdanje -a s (r̄) glagolnik od brzdati: brzdanje konj / brzdanje strasti
bŕzdanost -i ž (r̄) knjiž. obvladanost, zadržanost: v delu se kaže idejna brzdanost; pisateljska brzdanost
bŕzdati -am nedov. (r̄) 
  1. 1. nadevati, nameščati brzdo: sluge so brzdali konje
  2. 2. zadrževati z brzdo: brzdal je iskrega konja, da je stopal v korak
    // knjiž. obvladovati, zadrževati: brzdati čustva, strasti; komaj je brzdal jezo; človek se mora znati brzdati
    ●     ekspr. brzdaj jezik pazi, kaj, kako govoriš; ne govôri mnogo
Prikazanih je prvih 500 zadetkov od skupno 2014 zadetkov.