akvárij -a m (á) steklena posoda z vodo za gojenje vodnih živali ali rastlin: hraniti ribice v akvariju;
šolski akvarij // prostor, poslopje za tako gojenje: v mestu imajo znamenit akvarij z morskimi živalmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
akvarístika -e ž (í) gojenje vodnih živali ali rastlin v akvariju: ukvarjati se z akvaristiko;
ljubitelj akvaristike // nauk o tem: nekaj osnovnih poglavij iz akvaristike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
alpinétum in alpinét -a m (ẹ̑) smotrno razporejen nasad alpskih rastlin za študijske namene ali za okras: urediti alpinetum;
alpinetum in arboretum / Alpinetum Juliana v Trenti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
antokián tudi antocián -a m (ȃ) biol. rdeče ali modro barvilo v celičnem soku rastlin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
arborístika -e ž (í) bot. veda, ki se ukvarja z gojenjem lesnatih rastlin v urbaniziranem okolju: Arboristika, ki se je začela v ZDA razvijati že pred več kot tridesetimi leti, je pri nas še vedno v povojih E ← agl. arboristics iz lat. arbor 'drevo'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
bíčevje -a s (ī) skupina rastlin bičkov: pokositi bičevje za steljo / bičevje ob potoku z bički porasel svet // stebla bičkov: cekar iz bičevja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
bíčje -a s (ȋ) skupina rastlin bičkov: raca se je skrila v bičju / pred njim se je razprostiralo bičje in ločje z bički porasel svet // stebla bičkov: z bičjem opletene steklenice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
bináren -rna -o prid. (ȃ) ki je iz dveh enot: binarni sistem
♦ biol. binarna nomenklatura poimenovanje rastlin ali živali z imenoma za rod in vrsto, dvojno poimenovanje; mat. binaren ki ima za osnovo število dve, dvojiški; binarno število
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
bíoetanól -a [bijoetanol] m (ȋ-ọ̑) biokem. etanol, pridobljen iz rastlin, ki vsebujejo veliko škroba ali sladkorja, namenjen zlasti za pogonsko gorivo: proizvodnja bioetanola; tovarna bioetanola; Lahko se zgodi, da bodo v edini slovenski tovarni sladkorja po novem pridobivali bioetanol E ← agl. bioethanol, nem. Bioethanol iz ↑bío… + (↑)etanól
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
bíogorívo -a in bío gorívo -- -a [bijogorivo] s (ȋ-í) pogonsko gorivo, pridobljeno iz naravnih odpadkov ali namensko za to gojenih rastlin: pridelava biogoriv; proizvodnja biogoriv; V pripravi je poročilo o porabi biogoriv v Sloveniji, s katerim bo znano, koliko in katera biogoriva bomo prihodnje leto točili v rezervoarje avtomobilov E ↑bío… + (↑)gorívo
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
bíomása -e ž (ȋ-ȃ) biol. masa vseh rastlin, živali, ki rastejo, živijo na določenem področju: energija biomase
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
bíovŕt -a in bío vŕt -- -a [bijovərt] m (ȋ-ȓ ȋ-ŕ) vrt, na katerem se prideluje samo z uporabo naravnih, organskih snovi; biološki vrtSSKJ: Posebnost knjige sta poglavje o biotičnem varstvu rastlin pred škodljivci in koledar za delo na biovrtu za vsak mesec posebej E ↑bío… + (↑)vŕt
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
bledíca -e ž (í) bleda barva (polti): bledica mu pokriva obraz;
rahla bledica;
sumljiva, smrtna bledica;
bledica lic / pooseb., slabš. Nickova hči, kako ji je že ime, tej bledici? (J. Galsworthy - O. Župančič)
♦ agr. bolezenska bledo zelena barva rastlin; kloroza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
brizgálnica -e ž (ȃ) - 1. redko priprava za škropljenje rastlin; škropilnica: kmet enakomerno pritiska na ročico brizgalnice
- 2. zastar. brizgalna: gasilci so prišli z brizgalnico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
celulóza -e ž (ọ̑) kem. organska spojina rastlinskih celičnih sten: škrob, sladkor in celuloza v rastlinah // teh. vlaknata snov iz rastlin, ki se uporablja zlasti za proizvodnjo papirja in umetnih vlaken: bombažna, lesna celuloza; beljena celuloza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
címa -e ž (í) - 1. zeleni del rastlin, ki imajo užitne gomolje: krompir kopljejo, ko se cima posuši
- 2. poganjek iz gomoljev nekaterih rastlin v zimskem času: pozimi repa poganja cime; pripraviti repno cimo kot solato
- 3. nar. ledena sveča: od strehe visijo dolge cime
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
cóca-cóla -e [kokakola] ž (ọ̑-ọ̑) osvežujoča brezalkoholna pijača iz izvlečkov rastlin koka in kola: kozarec peneče se coca-cole;
reklame za coca-colo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
cvetênje -a [tudi vət] s (é) glagolnik od cvesti ali cveteti: škropiti drevje pred cvetenjem;
cvetenje rastlin;
čas cvetenja / uživati cvetenje pomladi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
črnôba -e ž (ó) agr. glivična bolezen, pri kateri deli rastlin počrnijo: črnoba trtnih listov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
degeneríranje -a s (ȋ) glagolnik od degenerirati: degeneriranje kulturnih rastlin / degeneriranje buržoazne filozofske misli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
dekókt -a m (ọ̑) knjiž. pijača, ki se pripravi s kuhanjem (zdravilnih) rastlin; zvarek: spiti dekokt;
dekokt iz kamilic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
determiníranje -a s (ȋ) glagolnik od determinirati: ključ za determiniranje rastlin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
detrítus -a m (ȋ) biol. drobci razpadlih rastlin in živali v vodi, navadno mikroskopsko majhni, drobir: voda je bogata planktona in detritusa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
dèž -jà tudi -ja [dəž] m (ə̏ ȁ, ə̀) - 1. padavine v obliki vodnih kapelj: dež curkoma lije; dež pada, rosi; dež je ponehal; pog. dež me je dobil; pog. dež gre dežuje; ti oblaki prinašajo dež; droben, gost, rahel dež; mrzel jesenski dež; ekspr. pohleven dež; dež in sneg; dež z vetrom; debele kaplje dežja; govorila je ko dež hitro, veliko; drži se ko dež v pratiki čemerno; potreben je spanja kot suha zemlja dežja; hiše rastejo kot gobe po dežju / dež bije na okno; dež bobna, škrablja po strehi; spet bo dež; pripravlja se k dežju; kaže na dež; pog. na počitnicah smo imeli sam dež / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: na dežju dela; ne stoj na dežju; hoditi po dežju; dela tudi v dežju in mrazu; pren., ekspr. ognjen, svinčen dež
- 2. ekspr., z rodilnikom velika količina česa padajočega, razsipavajočega se: dež cvetja se je usul na zmagovalca; iz lokomotive je buhnil dež isker; dež izstrelkov, kamenja, krogel
● ekspr. priti z dežja pod kap iz ene neprijetnosti v drugo, še hujšo; ekspr. lase ima počesane na dež tako, da mu visijo in da so ravno prirezani; šalj. babe se zbirajo, dež bo; preg. za dežjem sonce sije težkim, hudim časom sledijo boljši
♦ agr. umetni dež v drobne kapljice razpršen vodni curek za zalivanje rastlin; astr. meteoritski dež veliko število meteoritov, ki padajo na zemljo; meteorski dež veliko število hkrati vidnih meteorjev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
díhanje -a s (í) glagolnik od dihati: slišati je bilo težko dihanje;
enakomerno, hropeče, pravilno dihanje;
dihanje skozi nos, usta / dihanje rastlin / tkanina naj ne ovira dihanja kože stika kože z zrakom; dihanje lesa, usnja prepuščanje zraka in vlage
♦ biol. celično ali notranje dihanje razgrajevanje glukoze v celici s prostim kisikom, pri čemer se sprošča energija; med. globoko dihanje; prsno dihanje pri katerem se širi in oži prsni koš; trebušno dihanje pri katerem se širi in krči trebušna prepona; umetno dihanje umetno dovajanje zraka v pljuča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
díhibríd -a m (ȋ-ȋ) biol. križanec rastlin ali živali, ki se razlikujejo v dveh dednih lastnostih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
domàč -áča -e prid. (ȁ á) - 1. nanašajoč se na dom 1:
- a) domači in sosedovi otroci; domača hiša; živel je v težkih domačih razmerah; biti pri kom kakor domač / domače ime ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; domači praznik praznik v okviru družine; dan, ko se pri hiši zakolje prašič
- b) domač pridelek; domača hrana, klobasa; domače vino / domača zdravila doma pripravljena zdravila, navadno iz zdravilnih rastlin, zelišč
- c) domača nega bolnikov; krava domače reje; domača vzgoja; domača zabava; domača dela, opravila / domača obrt na tradiciji sloneče obrtno delo kmečkega prebivalstva kot stranska zaposlitev; čevlji domačega dela ročnega
- č) kmetje so lahko sekali le za domače potrebe; pridelujejo za domačo rabo in še jim ostane za prodajo / domača halja halja za nošenje doma, v stanovanju; domača lekarna omarica z najnujnejšimi zdravili
- 2. nanašajoč se na ožjo ali širšo domovino: domači fantje; domači film; rad sem v domačem kraju; domači in tuji tekmovalci; nisem domač v tem kraju; domača industrija; domače novice; domača občina / slabš. domači izdajalec med narodnoosvobodilnim bojem okupatorjev sodelavec; domači jezik jezik lastne jezikovne skupnosti; domači kapital; domači turizem turizem, ki ne vključuje tujih, inozemskih turistov; domače tržišče tržišče znotraj države
// ki je po izvoru od tam, kjer živi: priseljenci in domači prebivalci / domača rastlina - 3. ki živi, raste ob človeku, pod njegovim nadzorstvom: divje in domače živali
- 4. krotek, nenapadalen: nikar se ne bojte, pes je čisto domač
- 5. navadno v povedni rabi ki ne kaže strahu v občevanju z ljudmi: že čez nekaj dni je postal domač; drugič je bila z njim čisto domača / gostje so se napravili domače
// ki vzbuja občutek ugodja: majhen prostor je bolj domač kot velik
● ekspr. že dolgo ni prestopil domačega praga ni bil doma; iron. domači prijatelj ženin ljubimec; kar vstopi, nič nas ne motiš, saj si domač do tebe imamo skoraj tak odnos kot do člana družine; vrnil se je pod domačo streho domov; pesn. domače ognjišče dom, družina; ekspr. stopiti spet na domača tla vrniti se v domovino
♦ ekon. domače delo pod vodstvom podjetja organizirana proizvodnja za trg v zasebnih stanovanjih; etn. domače platno platno, ki je ročno tkano iz ročno predene preje; gastr. domači prijatelj trdo, na rezine razrezano pecivo z orehi in rozinami; obrt. domači kruh z moko potresen in v pletenih košaricah vzhajan pekovski kruh; šol. domači učitelj nekdaj učitelj, ki poučuje otroke bogatejših staršev na njihovem domu; domača naloga pismene obveznosti učencev, ki jih morajo opraviti doma; domače ali obvezno čtivo literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma
domáče prisl.: prav domače se je vedla; po domače povedati preprosto, ne zapleteno; v domačem jeziku; biti po domače sprejet / Janez Kotar, po domače Maček
● ekspr. tista proslava je bila — po domače rečeno — krokarija povedano brez olepšavanja; iron. v tovarni je šlo vse preveč po domače ni bilo prave delovne discipline in odgovornosti
domáči -a -e sam.: vsi domači so mu pomrli člani družine; prinesi merico domačega! doma pridelanega vina; pog. navija za domače domače tekmovalce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
drobír -ja m (í) delci, koščki zdrobljene snovi: voda je nanesla vsakovrsten drobir;
manjši kosi in drobir;
kupi drobirja pod ledenikom / premogov, senen, šotni drobir
♦ agr. ledeni drobir umetno pridobljen led v obliki lusk; biol. drobir drobci razpadlih rastlin in živali v vodi, navadno mikroskopsko majhni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
dvódómnost -i ž (ọ̑-ọ̄) značilnost dvodomnega: dvodomnost parlamentarnega sistema
♦ bot. dvodomnost rastlin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
dvójen -jna -o prid. (ọ̑) - 1. dvakrat tolikšen: vrniti dvojno aro; dobil boš dvojno mero; naredil si mi dvojno delo
// ki je iz dveh delov, enot: dvojen podplat; dvojni tir; dvojna nit; okno z dvojnimi šipami; kovček z dvojnim dnom; dvojna okna, vrata; pog. naročil je za vse tri dvojno žganje dvojno navadno mero, čašico žganja
// dvojni kozolec dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; dvojna lestev dvokraka lestev - 2. ki je dveh vrst: doseči dvojen namen; motnje so dvojne: zunanje in notranje; dvojna človekova narava / publ. dvojni praznik rojstni dan in god; ekspr. dvojni zaslužkar kdor ima dohodke od svoje redne zaposlitve in še kake druge
// slabš. ki je dveh nasprotujočih si vrst: dvojna morala; živi dvojno življenje
● dvojna brada brada s podbradkom; pog. igrati dvojno vlogo zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to; presojati z dvojnim merilom pristransko, ne vsega enako strogo
♦ biblio. dvojna številka ena, ki šteje za dve; biol. dvojno poimenovanje poimenovanje rastlin ali živali z imenoma za rod in vrsto; bot. dvojno cvetno odevalo venčni in čašni listi; elektr. dvojna dioda elektronka, ki ima dve anodi in dve katodi; fin. dvojno knjigovodstvo knjigovodstvo, po katerem se vsak poslovni dogodek knjiži dvakrat, enemu kontu v dobro, drugemu v breme; geom. dvojna piramida telo, sestavljeno iz dveh piramid; dvojni stožec telo, sestavljeno iz dveh stožcev; jur. dvojni državljan kdor ima državljanstvo dveh držav; dvojni zakon zakon ene osebe z dvema osebama hkrati; kem. dvojna vez vez med dvema atomoma, h kateri prispeva vsak atom po dve valenci; mat. dvojni ulomek ulomek, pri katerem je v števcu ali imenovalcu ulomek; num. dvojni dukat dukat, ki ima težo in vrednost dveh dukatov; strojn. dvojni navoj navoj z dvema vzporednima grebenoma; šah. dvojni kmet dva kmeta iste barve na isti liniji; dvojni šah šah od dveh figur hkrati; šport. dvojni skok skok z dvojnim obratom okrog navpične osi; teh. dvojno koleno kos cevi, ukrivljen v obliki polkroga
dvójno prisl.: dvojno povrniti, videti; vojna leta se za pokojnino štejejo dvojno; sam.: dvojno je mogoče dvoje; pog. dajte mi dvojnega! dvojno mero žgane pijače
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
ekolóški -a -o prid. (ọ̑) biol. nanašajoč se na okolje, v katerem živi organizem: ekološke razmere;
združba rastlin z istimi ekološkimi zahtevami;
ekološko skladje v naravi / ekološka amplituda; pren., publ. ekološka struktura komune
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
etêričen -čna -o prid. (é) ki učinkuje breztelesno, zelo nežno: eterična lepotica;
eterično bitje;
svetla obleka jo je delala eterično / eterična ljubezen duhovna, poduhovljena // eterična samota ki nima nobenih stikov z resničnostjo; eterično razpoloženje / eterične melodije
♦ kem. eterično olje hlapljiva tekočina prijetnega vonja, ki se pridobiva iz rastlin z destilacijoetêrično prisl.: lik glavne igralke je učinkoval nekoliko eterično; eterično nežne barve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
fílogenéza -e ž (ȋ-ẹ̑) biol. evolucija: filogeneza rastlin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
fítofarmacévtski -a -o prid. (ȋ-ẹ̑) ki se nanaša na proizvodnjo pripravkov, izdelkov za zdravljenje rastlin, preprečevanje njihovih bolezni ali njihovo varovanje pred škodljivci: fitofarmacevtska sredstva; Ob pogostem škropljenju se pojavljajo vprašanja, ali so fitofarmacevtski pripravki res neškodljivi, tudi če jih pridelovalci uporabljajo v neposredni bližini naselja E iz fitofarmacevt ← nem. Phytopharmazeut k ↑fítofarmacíja
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
fítofarmacíja -e ž (ȋ-ȋ) veda o proizvodnji pripravkov, izdelkov za zdravljenje rastlin, preprečevanje njihovih bolezni ali njihovo varovanje pred škodljivci: Odrekli se bomo proizvodom fitofarmacije in raje za rekreacijo prijeli za motiko, ko nas bo motil plevel na vrtu E ← nem. Phytopharmazie iz gr. phytón 'rastlina' + (↑)farmacíja
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
fitogén -a -o prid. (ẹ̑) biol. izvirajoč, nastal iz rastlin: fitogene usedline / fitogene rudnine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
fítogeografíja -e ž (ȋ-ȋ) veda o geografski razširjenosti rastlin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
fítosanitárni -a -o prid. (ȋ-ȃ) ki je v zvezi z nadzorom zdravstvenega stanja rastlin, zlasti z okoljevarstvenega vidika: fitosanitarni inšpektor; fitosanitarna uprava; fitosanitarno spričevalo; Za izdajo predpisanega spričevala in potrdila o zdravstveni ustreznosti ter fitosanitarne preglede plača vlagatelj pristojbino E ← nem. phytosanitär, agl. phytosanitary iz gr. phytón 'rastlina' + (↑)sanitáren
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
fítoterapíja -e ž (ȋ-ȋ) zdravljenje bolezni in motenj počutja z rastlinami, rastlinskimi deli in njihovimi učinkovinami: Uporabo zdravilnih rastlin tudi moderna medicina vse pogosteje uvaja kot fitoterapijo, predvsem pri zdravljenju kroničnih obolenj E ← nem. Phytotherapie, agl. phytotherapy iz gr. phytón 'rastlina' + (↑)terapíja
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
foliáren -rna -o prid. (ȃ) agr. nanašajoč se na liste rastlin, listen: foliarna analiza;
foliarno gnojenje gnojenje s škropljenjem ali pršenjem gnojila na liste rastlin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
frutarijánec -nca m, člov. (ȃ) kdor se prehranjuje samo s sadjem, zelenjavo, jedrci in semeni nekaterih rastlin; sadjejedec: V družini presnojedih veganov je najmanj takšnih, ki uživajo pretežno kalčke, sledijo jim ljubitelji žive hrane, med katerimi so sadjejedi, frutarijanci E ← agl. fruitarian iz fruit 'sadje, sadež' + (↑)(veget)arijánec
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
géobotánika -e ž (ẹ̑-á) veda o geografski razširjenosti rastlin; fitogeografija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
geográfski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na geografijo, zemljepisen: geografski položaj dežele;
geografska razširjenost rastlin;
elementi geografskega okolja;
politično—geografske razmere / geografska karta zemljevid; učenci določajo geografsko lego krajev na zemljevidu geografsko širino in dolžino
♦ geogr. geografska dolžina oddaljenost kake točke na zemeljskem površju od začetnega poldnevnika, merjena na vzporedniku; geografski koordinati geografska dolžina in širina kake točke na zemeljskem površju; geografska širina oddaljenost kake točke na zemeljskem površju od ekvatorja, merjena na poldnevniku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
gláva -e stil. -é ž, rod. mn. gláv (á) - 1. del človeškega ali živalskega telesa, v katerem so osrednji živčni centri in nekatera čutila: glava ga boli; glava mu je klonila, omahnila na prsi; dvigne glavo in ga bistro pogleda; z dlanmi podpreti glavo; sneti klobuk z glave; čez glavo se odeti; dati ruto na glavo; poln jerbas je zadela na glavo; pod glavo si je položil blazino; udariti koga po glavi; debela, plešasta glava; človek z dolgo, ozko glavo; deli, kosti glave; oblika glave; poškodba glave; bolečina v glavi / ptica s črno glavo / kupiti svinjsko, telečjo glavo / risati glavo; glava iz mavca / obrniti glavo nazaj ozreti se; skočiti v vodo na glavo z glavo naprej; kri ji je silila v glavo; zavrtelo, zvrtelo se mu je v glavi začutil je omotico
// njegova siva glava je vzbujala spoštovanje njegovi sivi lasje kot znamenje starosti; umivati glavo lase; del glave, ki ga pokrivajo lasje
// bil je za glavo višji od drugih za višino glave
// kot klic za dajanje poguma glavo pokonci / pri izražanju - a) žalosti, zadrege: nagniti glavo; povesiti, skloniti glavo
- b) nesoglasja, zanikanja: odmajati z glavo
- c) neprijetnega začudenja, dvoma: presenečeno je majal z glavo; zmajati z glavo
- č) strahu: potegniti, stisniti glavo med ramena
- d) nestrpnosti, odpora: stresti, stresati z glavo; pren. dohodek na glavo (prebivalca); koliko glav (živine) imaš v hlevu?
// ta del človeškega telesa, katerega izguba ali hujša poškodba pomeni izgubo življenja: ni se bal za svojo glavo, za otroka ga je skrbelo / kot podkrepitev: glavo dam, stavim, da je tako; glavo stran, če lažem / pog., ekspr. odnesti celo glavo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; vzeti komu glavo obglaviti ga; na njegovo glavo je razpisana nagrada kdor bo omogočil, da bo iskani aretiran, bo dobil nagrado; star. deli so ga ob glavo obglavili so ga; ekspr. pognal si je kroglo v glavo naredil je samomor z ustrelitvijo; pog. med vojno ji je šlo za glavo bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo; ekspr. svojo neprevidnost je plačal z glavo zaradi svoje neprevidnosti je umrl
- 2. nav. ekspr. ta del pri človeku kot središče njegovega razumskega in zavestnega življenja: imeti glavo polno domislekov; to mi že dolgo blodi, hodi, roji po glavi; obdržati, nositi v glavi / glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; pog. zmešati glavo dekletu vzbuditi ljubezen; vedno bolj je brez glave zmeden, raztresen; to žensko si moraš kar iz glave izbiti pozabiti jo; novica mu ni hotela, ni šla v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; kaj neki ti je stopilo, šinilo, udarilo v glavo; pog. stvar si je vtepla v glavo; misel se ji je zapičila v glavo; delati po svoji glavi ne oziraje se na mnenje, nasvete drugih; učencu se je posvetilo v glavi doumel, razumel je; delati z glavo opravljati umsko delo; biti pri delu zbran; misliti s svojo glavo imeti samostojno mišljenje; fant je bistre, dobre, pog. odprte glave; pog. bolj počasne glave je; ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; pog. preveč je svoje glave trmast, svojeglaven
// s prilastkom človek, zlasti glede na svoje značilnosti, umske sposobnosti: bil je bistra glava; izrazita filozofska glava; modra, prebrisana, učena glava / kronana glava vladar; navzoče so bile vse visoke glave / domačija je brez moške, ženske glave - 3. z rodilnikom najpomembnejši, vodilni človek v kaki organizaciji, skupini, gibanju: bil je glava opozicijskega gibanja, stranke / glava družine
- 4. rabi se samostojno ali s prilastkom glavi podoben del česa
- a) po mestu: ladja se je potopila z glavo naprej; skalne glave gor; glava lesenega pomola / glava kolone
- b) po obliki: glave žebljev; vijaki brez glav; ponvica za glavo stegnenice
- c) po pomembnosti: plužna glava; glava šivalnega stroja
// okroglast in glede na uporabnost najpomembnejši del nekaterih rastlin: solata ima velike glave; zelnata glava / zelje dela glave, gre v glave med rastjo se oblikuje v glave
// daj mi glavo čebule (eno) čebulo
// knjiž. roža je nagnila glavo cvet
- 5. naslovni del knjige, revije, časopisa ali sestavka: podlistek nima glave; glava Ljubljanskega zvona
// kar je napisano na zgornjem, uvodnem delu listine, pisma: glava zgodovinske listine / pismo je imelo v glavi naslov
● ekspr. zaradi tega jih bo še zelo glava bolela bodo imeli velike skrbi; občutili bodo neprijetne posledice; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. s tem si ni ubijal glave delal skrbi; strokovnjaki si že dolgo belijo glavo s tem vprašanjem veliko razmišljajo o vprašanju; ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog., ekspr. nositi glavo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati; ekspr. ves večer so stikali glave si šepetali; ekspr. tišči glavo v pesek (kot noj) noče videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo; pog. vedeti, znati iz glave na pamet; pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; ekspr. imel sem dela čez glavo zelo veliko; pog. vreči skrbi čez glavo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. čez glavo se je zadolžil zelo; pog. dekleti sta ji čez glavo zrasli se je ne bojita več, se ne zmenita za njene opomine; pog., ekspr. nakopati si kaj na glavo prevzeti nase neprijetno skrb za kaj; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili, postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; pog., ekspr. saj nisem na glavo padel, da bi hodil tja nikakor ne bom šel tja, ker bi bilo to zame slabo; ekspr. postaviti resnico, ugotovitev na glavo prikazati jo v nasprotnem smislu; ekspr. ne grem, pa če se vsi na glavo postavite nikakor ne, sploh ne; ekspr. zadeti žebelj na glavo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; pog. pohvala mu je stopila v glavo postal je domišljav, prevzeten; šalj. pijača mu je zlezla v glavo opil se je; ekspr. za glavo se je prijel, ko je zvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; pog. tudi on ima maslo na glavi tudi on je napravil prekrške, prestopke; pog., ekspr. vso organizacijo izleta sem imel na glavi za vso organizacijo sem moral skrbeti; ekspr. ne bom dovolil, da bi mi po glavi hodili da bi samovoljno, brezobzirno ravnali z menoj; ekspr. na trgu je bila glava pri glavi veliko ljudi skupaj; zgrabiva zadevo pri glavi začniva z bistvom stvari; iron. v njegovi glavi je nekaj narobe njegove misli in dejanja so nekoliko čudaške; iron. ta ima pa slamo v glavi nič ne ve, ne zna; pog., ekspr. malo ga je imel v glavi bil je nekoliko vinjen; pog., šalj. manjka mu eno kolesce v glavi je nekoliko čudaški; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; ekspr. nima niti strehe nad glavo doma, stanovanja; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. glavo za glavo če je kdo zakrivil človekovo smrt, naj se kaznuje s smrtjo; ekspr. več ima v mezincu kot ti v glavi neprimerno več ve kot ti; tvoja glava, tvoj svet stori, odloči se po svojem preudarku; več glav več ve; preg. po slabi družbi rada glava boli; preg. riba pri glavi smrdi če je kaka skupnost, družba slaba, je treba krivdo iskati med vodilnimi, odgovornimi ljudmi; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti
♦ adm. glava začetni del uradnega dopisa, ki vsebuje podatke o pošiljatelju, številko dopisa, datum, ali ti podatki na ovojnici; alp. jeklena glava cepina scela skovan zgornji del; anat. mišična glava trupu bližji ali zgornji del mišice; elektr. magnetna zvočna glava priprava, ki spreminja električne signale v magnetni zapis na trak in narobe; magnetofonska glava magnetna zvočna glava pri magnetofonu; etn. lov na glave pri primitivnih ljudstvih zbiranje človeških glav pri napadu na sovražna plemena, da bi bile za trofeje; film. filmska glava začetni del filmskega traku s podatki o filmu; gozd. glava sekire debelejši del sekire; grad. glava pilota topi zgornji konec pilota; les. glava del orodja ali strojne naprave, na katerega se namestijo noži ali drugačna rezila; strojn. cilindrska glava ali glava motorja del motorja, ki zapira cilinder na nasprotni strani kakor bat; frezalna glava; vrtalna glava del vrtalnega stroja, v katerega se vpne sveder ali kako drugo vrtalno orodje; teh. ojnična glava ali glava ojnice večji konec ojnice; sklepna glava kovice razširjeni konec, ki nastane, ko se kovica zakuje; glava risbe najvažnejši podatki o tehnični risbi na risbi sami; žel. tirnična glava zgornji, odebeljeni del tirnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
glávica tudi glavíca -e ž (á; í) rabi se samostojno ali s prilastkom majhni glavi podoben del česa: tolkel je po glavici žeblja;
bucikina glavica;
glavica pletilke;
glavice vžigalic
● žarg., šport. dati glavico odbiti, zbiti žogo z glavo; ekspr. zadeti žebljico na glavíco, v glavíco opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari // del rastline, ki vsebuje seme ali plodove: čebula dela glavice; lanene glavice; makova glavica // manjši okroglasti in glede na uporabnost najpomembnejši del nekaterih rastlin: glavica česna
♦ anat. sklepna glavica izbočeni konec kosti v sklepu; bot. cvetna glavica okroglasto socvetje, na katerem je mnogo popolnih, nepecljatih cvetov; prava glavica iz več kot dveh plodnih listov nastali mnogosemenski suhi plod; muz. glavica polni ali prazni krožec kot del note
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
glinopór -a m (ọ̑) glina, ki se ji pri žganju poveča prostornina in ki se uporablja pri gojenju rastlin, za izolacijo, drenažo: Okoli posajenih rastlin lahko potresemo zastirko iz mletega lubja, glinopora, kamenčkov ali česa drugega E (↑)glína + (↑)(stiro)pór
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
gniložívka -e ž (ȋ) bot. rastlina, ki se hrani z organskimi snovmi mrtvih rastlin in živali: gniloživke in zajedavke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
gojílec -lca [u̯c in lc] m (ȋ) gojitelj: gojilci semenskih rastlin / gojilec kulturne tradicije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
góstost in gostóst -i ž (ọ́; ọ̑) lastnost, značilnost gostega: marmelade zaradi gostosti ni mogel razmazati / gostost posevka je ovirala razraščanje posameznih rastlin / večja gostost prebivalstva v mestih gostota
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
gúmigut -a m (ȗ) teh. posušen mleček iz nekaterih tropskih rastlin, ki se rabi zlasti za izdelovanje akvarelnih barv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
gutácija -e ž (á) bot. izločanje vode iz posebnih rež na listih nekaterih rastlin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
gutapêrča -e ž (ȇ) teh. posušen mleček iz nekaterih tropskih rastlin, ki se rabi zlasti za izolatorje: izdelki iz gutaperče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
herbárij -a m (á) s podatki opremljena zbirka stisnjenih in posušenih rastlin za študijske namene: vložiti cvetlico v herbarij;
šolska botanična zbirka ima bogat herbarij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
herbicíd -a m (ȋ) agr. kemično sredstvo za uničevanje škodljivih rastlin, zlasti plevela: škropiti s herbicidi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
hibríden -dna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na hibride ali hibridnost: hibridna koruza, rastlina / hibridna spremenljivost rastlin; pren. arhitektonski liki hibridnega stila
♦ agr. hibridna vina vina iz grozdja trt samorodnic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
hibridizácija -e ž (á) biol. križanje, zlasti rastlin: s hibridizacijo so vzgojili odpornejše rastline
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
hibrídnost -i ž (ȋ) biol. lastnost, značilnost hibridnega: hibridnost koruze // sposobnost združevanja različnih lastnosti dveh organizmov: izkoriščati hibridnost za vzgajanje rodovitnejših rastlin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
hidropónika -e ž (ọ́) vrtn. gojitev rastlin v vodi, ki vsebuje vse za rast potrebne rudninske snovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
ikebána -e ž (ȃ) skupek navadno nesimetrično razporejenih, harmonično učinkujočih cvetlic, rastlin: aranžirati, narediti ikebano // tako urejanje cvetlic, rastlin: pravila ikebane
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
impozánten -tna -o prid., impozántnejši (ȃ) ki vzbuja pozornost, občudovanje zaradi- a) velike razsežnosti; mogočen, veličasten: pesniku so odkrili impozanten spomenik; impozantna cerkev; impozantne granitne skale; ustavil se je pred impozantnim poslopjem / imel je impozanten obraz; impozantna postava / ekspr. te številke so impozantne zelo velike
- b) velikega števila, velikanski: impozantna družina rastlin; pred vhodom se je zbrala impozantna množica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
izolátor -ja m (ȃ) snov, ki ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka: uporabljati asfalt za izolator v gradbeništvu;
toplotni, zvočni izolator / steklo in porcelan sta dobra (električna) izolatorja // elektr. predmet iz izolirne snovi za izoliranje vodnikov: izdelovati, nameščati izolatorje; jantarni, keramični, porcelanasti, stekleni izolatorji / jajčasti, kapasti, paličasti izolator; nizkonapetostni izolator
♦ agr. priprava za izoliranje rastlin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
jágodičje tudi jagodíčje -a s (á; ȋ) rastline, ki imajo za sad jagode, ali sadovi teh rastlin: gojiti jagodičje;
uporaba jagodičja;
sadni sokovi iz ribeza in drugega jagodičja / poseke z gostim mladjem in jagodičjem (rdečimi) jagodami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
jálov -a -o prid. (á) - 1. ki ne more imeti potomcev: jalova krava; nav., slabš.: jalov moški neploden; jalova ženska / jalov zakon brez otrok
// jalova rastlina; jalovo drevo; jalovo seme nekalivo; pren. jalov umetnik; kulturno jalovo obdobje
// redko ki nima pogojev za (dobro) uspevanje rastlin; nerodoviten, slab: jalova prst, zemlja; jalovo zemljišče - 2. ki je brez zrn, semen: jalov klas, strok / jalovo zrno
- 3. nav. ekspr. ki ne dá (pričakovanega) uspeha, rezultata: jalov trud; vsi njihovi poskusi za izboljšanje razmer so bili jalovi; ni se hotel spuščati v jalovo polemiko; jalovo početje / jalovo življenje
// ki ne izhaja iz objektivnih dejstev: jalov izgovor; z dejstvi je dokazal, da so vsi očitki jalovi / to je jalova tolažba
// ki ni koristno uporabljen: odpraviti jalove vožnje pri dvigalih / jalov večer - 4. nar. primorsko nezabeljen: večerjali so krompir v oblicah ali pa jalov močnik
♦ bot. jalov cvet cvet brez prašnikov in pestičev; jalov list list (praprotnic), ki nima sporangijev; čeb. jalova matica matica, ki zalega neoplojena jajčeca; elektr. jalov tok izmenični tok, potreben za tvorbo električnih ali magnetnih polj; jalova energija energija, ki je potrebna za tvorbo električnih ali magnetnih polj pri izmeničnem toku in ne opravlja nobenega dela; petr. jalova rudnina rudnina, ki se ne da praktično izkoristiti; strojn. jalova jermenica jermenica, ki se prosto vrti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
japónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na Japonce ali Japonsko: japonski jezik;
japonska industrija / japonska moda / poljud. japonska goba rumenkasta zdrizasta snov, ki jo sestavljajo bakterije in glive kvasovke, strok. kombuša
♦ papir. japonski (svileni) papir tanek papir, izdelan iz dolgih vlaken eksotičnih rastlin; tekst. japonska svila zelo tanka enobarvna ali potiskana tkanina iz prave svile, tkana v platneni vezavi; vrtn. japonski hmelj okrasna rastlina z ovijajočim se steblom in razdeljenimi svetlo zelenimi listi, Humulus japonicus; japonski macesen macesen z rumenkasto zelenimi storžki, Larix leptolepis; japonska češnja okrasno drevo ali grm z belimi ali rožnatimi cveti; japonska kutina okrasni grm, ki pred ozelenitvijo rdeče vzcvete, Chaenomeles japonica; japonska nešplja grmičasta lončna rastlina z velikimi, spodaj močno dlakavimi listi, Eriobotrya japonica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
karotín -a m (ȋ) bot. rdeče ali oranžno barvilo, ki je zlasti v cvetih in plodovih nekaterih rastlin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
kljúčica -e ž (ú) redko kljukica: ključica vrat
♦ bot. zakrivljen izrastek na plodovih nekaterih rastlin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
kljúkica -e ž (ú) - 1. manjšalnica od kljuka: pritisne na kljukico in vrata se odprejo / vzvod s kljukico / plašč je obesila na kljukico
- 2. pog. majhna priprava za pripenjanje, obešanje perila; ščipalka: otrok ji je z veseljem podajal kljukice / kljukice za perilo
- 3. majhen, kljuki podoben znak nad črko ali pod njo kot njen sestavni del: ko piše, rad izpušča kljukice; kljukica na č
♦ anat. laktna kljukica kaveljčast izrastek podlahtnice v komolcu, ki preprečuje njeno pregibanje nazaj; bot. kljukica zakrivljen izrastek na plodovih nekaterih rastlin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
kljúnec -nca m (ȗ) zool. proti koncu zoženo sesalo pri nekaterih žuželkah: napadeno žival izsesa s kljuncem
♦ bot. zakrivljen izrastek na plodovih nekaterih rastlin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
kloróza -e ž (ọ̑) agr. bolezenska bledo zelena barva rastlin: kloroza listja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
kódravost -i ž (ọ́) lastnost, značilnost kodravega: enakomerna kodravost las / kodravost volne
♦ agr. bolezen rastlin, pri kateri se poganjki in listi kodrajo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
koledár -ja m (á) - 1. sistematična razdelitev leta na dneve, tedne in mesece: pomanjkljivosti obstoječega koledarja
♦ astr. gregorijanski koledar ki ga je vpeljal Gregor XIII. in je še sedaj veljaven; julijanski koledar ki ga je vpeljal Julij Cezar - 2. list, več listov (papirja) z razdelitvijo leta na dneve, tedne in mesece, navadno s podatki o luninih menah, praznikih: obesiti koledar na steno; zapisati podatek na koledar / namizni, stenski, žepni koledar; stoletni koledar s podatki za najmanj sto let
// knjiga, ki vsebuje poleg koledarskih podatkov še praktično poučne in literarne sestavke: prebirati koledar; marsikaj zanimivega je v tem koledarju / Izseljenski koledar ki ga izdaja Izseljenska matica Slovenije; koledar Prešernove družbe - 3. publ., navadno s prilastkom razpored, red: pripravili so natančen koledar tekmovanj v zimski sezoni / izdelati koledar cvetenja medovitih rastlin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
korén -a m (ẹ̑) - 1. odebeljeni del korenine nekaterih rastlin, navadno stožčaste oblike: rastlino izpuliti s korenom; peteršiljev koren
// v zvezi koren lečen, po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč: iskati koren lečen - 2. zastar. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi; korenina: drevesce z dolgim korenom; spotaknil se je ob koren stare smreke
- 3. ekspr., navadno s prilastkom osnova, temelj: spoznati koren problema / tu je v korenu same debate nesporazum
// začetek, izvor: to ima svoj koren v preteklosti - 4. lingv. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine: določiti koren; glagolski koren / koren besede
- 5. mat. količina, ki jo določujeta korenska osnova in korenski eksponent: izračunati koren / bikvadratni koren koren četrte stopnje; kubični ali kubni koren ki ima korenski eksponent 3; kvadratni koren ki ima korenski eksponent 2
● ekspr. toča je do korena vse potolkla popolnoma, čisto; ekspr. priti stvari do korena spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše
♦ anat. lasni koren del lasu, ki je v koži; nohtni koren del nohta, ki je v kožni gubi; nosni koren del nosu, kjer ta prehaja v čelo; koren jezika skrajni zadnji del jezika; koren čutnega ali senzibilnega živca zadnji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k osrednjemu živčevju; koren gibnega ali motoričnega živca prednji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k mišicam; bot. črni koren rastlina z ozkimi, dolgimi listi in živo rumenimi ali rožnatimi cveti v koških, Scorzonera; trokrpi koralasti koren rastlina z rumenkasto zelenimi cveti in razvejeno koreniko, Corallorhiza trifida; rdeči koren; rožni koren rastlina s suličastimi, nazobčanimi listi in navadno zelenkasto rumenimi cveti v socvetjih, Sedum rosea; zlati koren visoka rastlina gorskih travnikov z belimi cveti v grozdih, Asphodelus; teh. koren del lopate, s katerim je ta pritrjena na kolo pri turbinah; koren vara del zvara ob stiku spodnjega roba kovinskih delov; koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago; zool. koren kljuna, repa; koren hrbtne plavuti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
koreníčje -a s (ȋ) rastline, ki imajo koren, ali omeseneli podzemeljski deli teh rastlin: v juhi se je kuhalo koreničje;
okopavati koreničje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
koreníka -e ž (í) - 1. bot. podolgovato, odebeljeno podzemeljsko steblo nekaterih rastlin: v zemlji ima koreniko; iz korenike so pognale številne korenine; korenika praproti, preslice
- 2. ekspr., redko osnova, temelj: njegova zavest se je izoblikovala iz istih teženj in korenik
// začetek, izvor: njen mir ima svoje korenike v preteklih dogodkih - 3. ekspr. krepek, trden človek: je prava kmečka korenika
● ekspr., redko iztrebiti kaj do zadnje korenike popolnoma, čisto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
kserofít -a m (ȋ) bot. rastlina, ki uspeva na suhih tleh: med kserofite spada poleg puščavskih rastlin tudi planika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
kulísa -e ž (ȋ) na okvir napeta, poslikana tkanina, ki omejuje odrski prostor in predstavlja del prizorišča: na oder so postavili kulise;
stopiti za kuliso;
mesto je bilo videti kot velika pisana kulisa / kulisa te komedije je bil trg; pren. med kulisami življenja se odvija moderna človeška komedija // nav. mn., ekspr. kar zakriva resnično podobo, stanje česa: ograditi se s kulisami; vse je bilo le varljiva kulisa
● ekspr. pogledati za kulise spoznati stvari, dogajanja, ki niso javna, vidna; ekspr. narediti kaj za kulisami naskrivaj
♦ gled. kaširati kulise z nanašanjem lahkih materialov na gladko površino kulis doseči plastičnost; rad. zvočna kulisa gramofonski ali magnetofonski posnetek zvokov, šumov za ustvarjanje iluzije prizorišča; teh. kulisa del mehanizma, ki z žlebom, izrezom določa gibanje vzvoda, droga; vrtn. parkovna kulisa rastline ali skupina rastlin, ki delijo, zapirajo prostor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
kultivírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. načrtno se ukvarjati s pripravo zemlje za rast rastlin: kultivirati polja; kultivirati peščeno zemljo / človek morja ne kultivira, temveč ga le izkorišča
// načrtno se ukvarjati z rastlinami, zlasti v gospodarske namene: kultivirati bombaž, pšenico; kultivirati vinsko trto / kultivirati eksotične rastline - 2. knjiž. načrtno se ukvarjati s čim, navadno z namenom doseči boljšo, popolnejšo obliko: pisatelj skrbno kultivira besedo; kultivirati gibe, glas
// načrtno se ukvarjati s čim sploh: kultivirati srednjeveško glasbo, zborovsko petje
// krepiti, razvijati, utrjevati: kultivirati svoje sposobnosti / kultivirati otrokov značaj
kultivíran -a -o - 1. deležnik od kultivirati: kultiviran svet / kultivirana rastlina / pevec s kultiviranim glasom; kultiviran jezik / kultiviran okus
- 2. ki ima splošno veljavnim načelom, normam, pravilom ustrezajoče lastnosti: bil je pošten in kultiviran; kultivirano dekle / kultivirano vedenje / kultivirana dežela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
kuráre -a m (ȃ) farm. izvleček iz južnoameriških rastlin, ki se uporablja kot mišično hromilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
lastnóst -i ž (ọ̑) - 1. kar se relativno trajno kaže pri človeku zlasti v odnosu do ljudi, okolja glede na kako normo: delavnost je njegova glavna lastnost; imeti dobre, slabe lastnosti; vzgoja razvija otrokove pozitivne lastnosti; na zunaj je podoben očetu, po lastnostih pa materi / pog.: hvali lastnosti svoje hčere dobre lastnosti; zaradi svojih lastnosti vzbuja odpor slabih lastnosti
// preizkušati lastnosti živali
// kar se trajno kaže pri čem zlasti glede na uporabnost: gradilne lastnosti lesa; obratovalne lastnosti stroja; preizkusiti lastnosti ladje na poskusni vožnji
// knjiž. kar se pri kom, čem trajno kaže sploh: biološke lastnosti zemlje; fizikalne in kemične lastnosti snovi; zaželene lastnosti rastlin; prenos lastnosti na potomstvo / dedne lastnosti ki se podedujejo
// lastnost vode je, da je najgostejša pri štirih stopinjah Celzija značilnost
♦ biol. pridobljena lastnost nededna lastnost, pridobljena v življenju zaradi vplivov okolja; prirojena lastnost dedna ali nededna lastnost, ki jo ima osebek ob rojstvu - 2. knjiž. kar kaj opredeljuje, da je tako, kot je: belina je lastnost belega
- 3. star. sposobnost, zmožnost: pripisovali so mu lastnost, da zna čarati
● imeti lastnosti dobre gospodinje biti dobra gospodinja; zastar. v lastnosti kavalirja se je izkazal kot kavalir
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
láteks -a m (ȃ) kem. izcedek iz kavčukovca in nekaterih drugih rastlin: pridobivati kavčuk iz lateksa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
lepénjec -jca tudi lepénec -nca m (ẹ̄) nav. mn., zool. hrošči, ki sami in njihove ličinke uničujejo liste kulturnih rastlin, Chrysomelidae: koloradski hrošč spada med lepenjce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
lignín -a m (ȋ) kem. organska spojina, ki je pomembna sestavina celičnih sten lesnatih rastlin: celuloza in lignin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
lúbje -a s (ú) - 1. plast živega in odmrlega tkiva, ki obdaja les rastlin: zajci glodajo lubje mladih dreves; lupiti lubje; vrezati črke v lubje; gladko, razpokano lubje; škodljivci v lubju / brezovo, hrastovo, smrekovo lubje
- 2. nar. zahodno krovni listi koruznega storža: obtrgovati lubje / blazina, napolnjena s koruznim lubjem ličkanjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
mána -e ž (ā) - 1. sladek sok nekaterih rastlin, ki so ga predelale ušice: čebele nabirajo mano; hojeva mana; listna mana
- 2. po bibliji snov, ki jo je Bog pošiljal Izraelcem za hrano v puščavi na poti v Palestino: nabirati mano; kakor sladko mano so sprejeli vsako njegovo besedo; pren., ekspr. to je bila prava mana za njegov želodec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
máslo -a s (á) - 1. maščoba, pridobljena iz smetane: maslo je sveže; maslo je postalo žarko; delati, gnesti, mesti maslo; namazati kruh z maslom; zabeliti z maslom; mehek, rumen kot maslo / čajno maslo boljše surovo maslo; kuhano maslo ki se mu s kuhanjem izloči voda; surovo maslo ki se pridobi neposredno iz smetane
- 2. navadno s prilastkom tej podobna snov, pridobljena iz sadežev nekaterih rastlin: kakavovo, kokosovo maslo
● pog. te čenče so njegovo maslo on jih je povzročil, zakrivil; pog. tudi on ima maslo na glavi tudi on je napravil prekrške, prestopke; bil je kot maslo tako razpoložen, da se je nanj dalo lahko vplivati; vse je šlo kakor po maslu uspešno, brez zapletljajev
♦ biol. ušesno maslo rjavkast izloček žlez lojnic zunanjega sluhovoda; gastr. sardelno maslo zmes za namaz iz surovega masla in sardelnih filejev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
medén1 -a -o prid. (ẹ̑) - 1. nanašajoč se na med m:
- a) medena kapljica / medena barva
- b) medeno pecivo; medeno testo / medena potica
- c) meden sat; letos je medeno leto
- č) medeno cvetje
- 2. redko, navadno v zvezi s hruška, jabolko mehek, zmehčan, goden: medene hruške
- 3. ekspr. zelo, pretirano prijazen: meden človek; ves meden je bil z njo
// ki vsebuje, izraža veliko, pretirano prijaznost: govoriti z medenim glasom; meden nasmeh, pogled; medene besede; medena govorica; pisati medena pisma - 4. ekspr., v zvezi medeni mesec, medeni teden čas prvih mesecev, tednov po poroki: njuni medeni tedni so končani; pren., publ. medeni tedni po zmagi so minili in začela se je stvarnost
♦ bot. medena detelja prijetno dišeča visoka rastlina z belimi ali rumenimi cveti v grozdih, Melilotus; medena trava trava z navadno belkastimi in puhastimi klaski, Holcus; medena ustna venčni list kukavic, navadno podaljšan v ostrogo; čeb. medena rosa sladek sok nekaterih rastlin, ki so ga predelale ušice; mana
medéno prisl.: medeno govoriti; medeno se priklanjati; prstan z medeno rumenim kamnom; medeno sladek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
medénost -i ž (ẹ̑) lastnost, značilnost medenega, sladkega: poznati medenost rastlin / ekspr. medenost njenih besed
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
méšati tudi mešáti -am nedov. (ẹ́ á ẹ́) - 1. premikati delce kake snovi, da se ta združi, enakomerno porazdeli: mešati polento; mešati s kuhalnico, žlico; hitro, počasi mešati; strojno mešati
// premikati prste, roke v čem gostem: mešati z roko po kupu fižola, po laseh - 2. dajati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov: ta slikar barve vedno meša; dobro zna mešati pijače / mešati vino z vodo; olje se ne meša z vodo / mešati koruzo s pšenico / cel dan je mešal beton, malto; mešati cocktaile
// dajati, postavljati skupaj stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: ne mešaj čistega perila z umazanim / mešati karte delati, povzročati, da so v kupu skupaj karte različne vrednosti, barve
// otroci mu v knjižnici mešajo knjige; nikar ne mešajte listkov - 3. miselno združevati, povezovati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo: mešati formule, končnice; mešati pojma konkaven in konveksen / mešati imena učencev / mešati sanje z resničnostjo
// uporabljati v kakem jezikovnem sistemu jezikovne elemente drugega, tujega jezika: izseljenci so mešali angleščino in slovenščino; v poljščino je mešal ruske besede - 4. ekspr. povzročati, da postane kdo udeležen pri čem: zdaj meša še brata v spor; kar naprej se mešajo v njegove pristojnosti
- 5. ekspr. povzročati, da kdo nima urejenih, pravilnih misli, predstav: samo meša ga s svojimi nazori; mešati ljudstvo / taki filmi mešajo mladim glavo
● dve uri je mešal blato po hribih hodil po blatu; pog. mešati glavo dekletu vzbujati ljubezen; pog. avto mu meša glavo veliko premišljuje, govori o avtu; ekspr. ne mešaj te godlje ne povzročaj, da bo neprijeten, zapleten položaj še bolj neprijeten, zapleten; ekspr. meša mu načrte, pog. štrene preprečuje, ovira njegove načrte; nar. mešati redi razmetavati redi, trositi; pog. tega ne bom pil, ker sem že vino, pa nočem mešati piti različne pijače drugo za drugo; pog. ne mešaj se med njiju pusti ju, naj svoje zadeve sama urejujeta; ekspr. njihova kri se ne bo mešala z našo ne bomo v (krvnem) sorodstvu z njimi
♦ rad. združevati, sestavljati posnete zvoke, govorjenje ali slike v skladno, smiselno celoto
méšati se tudi mešáti se - 1. biti, pojavljati se skupaj, istočasno: v njegovem glasu se mešata ganjenost in navdušenje / pesem se meša med ropotanje strojev; radijske postaje se mešajo
// dobivati značilnosti drug drugega: na tem področju se narečja mešajo / rase se mešajo - 2. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku v vročici zmedeno govoriti; blesti: vročico ima in meša se ji
● ekspr. vse to se mu je mešalo po glavi o vsem tem je mislil, premišljeval; ekspr. od dela, skrbi se mi kar meša sem zmeden; ekspr. kaj se ti meša, da to delaš, govoriš zakaj delaš, govoriš tako neumno
♦ fiz. snovi se mešata njune molekule se med seboj enakomerno porazdelijo
méšan -a -o: mešana krma; mešana pijača; sladkost, mešana z bolečino; jezikovno, narodnostno mešano ozemlje, prebivalstvo
● ekspr. vest je sprejel z mešanimi občutki z različnimi, nasprotujočimi si občutki; ekspr. za mizo je sedela mešana družba družba, v kateri so bili moški in ženske, ljudje dveh ali več narodnosti, ras; mešana hrana hrana iz živil rastlinskega in živalskega izvora; publ. mešana komisija komisija iz predstavnikov dveh ali več držav, organizacij; trgovina z mešanim blagom trgovina s špecerijskim, galanterijskim, manufakturnim blagom
♦ agr. mešana kultura istočasno gojenje dveh ali več kulturnih rastlin na istem zemljišču; ovce z mešano volno s tanko in debelo volno; alp. mešana naveza naveza iz oseb različnega spola; gastr. mešana solata solata iz dveh ali več vrst solate; gozd. mešani gozd gozd, v katerem raste več drevesnih vrst; jur. mešani zakon zakon med osebama različne narodnosti, vere; mešana družba podjetje, v katerem je udeleženih dvoje ali več držav; lingv. mešani naglasni tip naglasni tip, v katerem je naglas zdaj na osnovi, zdaj na končnici; mat. mešano število število iz celega števila in ulomka; muz. mešani zbor zbor iz moških in ženskih glasov; ptt mešana pošiljka pošiljka v mednarodnem prometu iz tiskovin, vzorčnih pošiljk in listin, ki nimajo osebnega pismenega sporočila; šol. mešana šola šola za učence obeh spolov; žel. mešani vlak vlak iz potniških in tovornih vagonov; mešano zaviranje istočasno zaviranje z ročno, zračno zavoro; prisl.: mešano zavirani vlak
♦ šport. plavati 400 m mešano plavati enake dele tekmovalne proge v slogu delfina, hrbtno, prsno in kravl
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
migrácija -e ž (á) - 1. spreminjanje stalnega ali začasnega bivališča, zlasti iz gospodarskih vzrokov; selitev, preseljevanje: migracija narašča; migracija delovne sile iz vasi v mesta; nacionalna in internacionalna migracija; sezonska in stalna migracija prebivalstva / knjiž. v času velikih migracij ljudstev preseljevanj
♦ ekon. migracija kapitala prenos kapitala iz ene gospodarske panoge ali pokrajine v drugo; soc. dnevna (delovna) migracija vsakodnevno potovanje zaposlenih ljudi v kraj zaposlitve in nazaj - 2. biol. prehajanje živali ali rastlin iz enega življenjskega prostora v drugega zaradi spremenjenih življenjskih razmer, selitev: migracija alpske flore v ledeni dobi
// začasno spreminjanje bivališča živali zaradi prezimovanja, parjenja; selitev: migracija ptic; vsakoletna migracija rib
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
mirovánje -a s (ȃ) glagolnik od mirovati: gibanje in mirovanje / topovi so četo prisilili k mirovanju / zimsko mirovanje rastlin, živali; zima je doba mirovanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
mléček -čka m (ẹ̄) - 1. mleku podoben sok nekaterih rastlin, navadno bel: v koreninah in steblih je bel mleček; iz odsekane veje kaplja gost mleček
// mleku podobna tekočina sploh: te žleze izločajo nekak mleček - 2. rastlina z lepljivim, mleku podobnim sokom: ob plotovih raste mleček
♦ bot. cipresasti mleček strupena rastlina suhih tal z belim sokom, Euphorbia cyparissias; ostri mleček rastlina z belim sokom v steblih, ki raste na močvirnatih travnikih, Euphorbia esula; čeb. matični mleček sok, bogat z beljakovinami in vitamini, ki ga izločajo posebne žleze mladih čebel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
množítev -tve ž (ȋ) glagolnik od množiti: v kraju so bile vse možnosti za množitev novih obratov / nagla množitev prebivalstva v mestih / proučevati množitev rastlin razmnoževanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
mogóčen -čna -o prid., mogóčnejši (ọ́ ọ̄) nav. ekspr. - 1. ki ima veliko oblast, moč: bal se je zameriti mogočnemu gospodarju; ima mogočne prijatelje; mogočni uradniki; bil je tako mogočen, da se ga je vse balo; mogočen kakor bog zelo
// ki vsebuje, izraža veliko oblast, moč: mogočni zakoni; dobro mu je bilo pod njegovim mogočnim varstvom / matematika je postala mogočna veda / mogočna usoda; ljubezen je mogočno čustvo - 2. ki vzbuja pozornost, občudovanje zaradi
- a) velike razsežnosti: na hribu je stal mogočen grad; mogočen hrast; mogočna gora, tovarna / dvignil je mogočno pest; ima mogočno postavo / mogočen dim, požar / priredili so mu mogočen sprejem
- b) velikega števila: mogočna družina rastlin; opazoval je mogočno množico pred seboj; zbral je mogočno vojsko
- c) velike čutne zaznavnosti: zadonel je mogočen glas; povsod se je razlegal njegov mogočni smeh / mogočna luč, svetloba
- č) velike pomembnosti, kakovosti: to je bil zanje mogočen dan; mogočna prispodoba o hrastu
// ki se pojavlja v zelo visoki stopnji: lice mu je zažarelo v mogočnem ponosu; napraviti mogočen vtis na vse; mogočna strast
● ekspr. ima mogočno roko je zelo vpliven; knjiž. dal jim je še mogočnejše orožje hujše
mogóčno prisl.: iz sklede se je mogočno kadilo; v daljavi se je mogočno oglašal lev; mogočno sedeti na prestolu; na hribu je mogočno stal grad; sam.: mogočni zatira šibkejšega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
moribána -e ž (ȃ) vrtn. urejanje cvetlic, rastlin v nesimetrične, harmonično učinkujoče skupke, zlasti v nizkih, plitvih posodah: ježki se uporabljajo v glavnem pri moribani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
mozaíčen -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na mozaik:- a) mozaični okras / mozaični kamenčki; mozaični tlak; mozaična stena / mozaično slikarstvo
- b) mozaična oddaja / mozaična kompozicija romana
♦ gozd. mozaična bolezen bolezen rastlin, pri kateri se na listih pojavijo rumene ali bledo zelene pege; les. mozaični parket parket iz elementov, sestavljenih v okrasne figure
mozaíčno prisl.: novela je mozaično razdrobljena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
mozaík -a m (ȋ) slika iz raznobarvnih kamnitih, steklenih kock, ploščic, ki so vložene v malto ali kit tesno druga ob drugo: izdelovati, sestavljati mozaike;
ogledovati mozaike / tla so iz lepega mozaika / keramični mozaik // knjiž. kar je po sestavi podobno temu: njegovo delo je pisan mozaik; pisatelj ni znal organizirati mozaika v celoto; država je pravi mozaik narodnosti; mozaik zgodovinskih podatkov / filmski, glasbeni mozaik
♦ alp. drobno v vse smeri razpokana in krušljiva površina skalovja; gozd. bolezen rastlin, pri kateri se na listih pojavijo rumene ali bledo zelene pege; um. slikarska tehnika, pri kateri se v sliko vstavljajo raznobarvne kamnite, steklene kocke, ploščice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
mŕtev -tva -o stil. -ó prid. (ŕ) - 1. ki je umrl: ob cesti so ležali mrtvi ljudje in živali; posloviti se od mrtvega očeta; roditi mrtvega otroka; ugotovila je, da je mrtev; našli so ga mrtvega / v povedni rabi: ekspr. bil je na mestu, v trenutku, takoj mrtev takoj je umrl; ekspr. če ga dobi, bo mrtev ga bo ubil; pog. mislil je, da je že zdavnaj mrtev da je že zdavnaj umrl; odbilo ga je v obcestni jarek, kjer je obležal mrtev; pasti, zgruditi se mrtev na tla / zatisnili so ji mrtve oči; roke so ji mrtve visele ob telesu kot bi bile mrtve; pren., ekspr. vojne je bilo konec in stara Avstrija je bila mrtva
// v katerem so prenehali življenjski procesi; odmrl: mrtev list; mrtva, trhla debla; mrtvo tkivo - 2. nav. ekspr. ki ni sposoben opravljati svojo funkcijo: mrtve slepčeve oči; zavijal si je mrtve noge hrome, ohromele; po kapi je bila vsa desna polovica telesa mrtva neobčutljiva, omrtvela
// grel si je mrtve roke otrple, premrle
// knjiž. ki ni sposoben čustvovati, doživljati: po tej nesreči je bil on mrtev človek; čustveno, duhovno mrtev / človek v njem še ni mrtev še je sposoben pozitivnih čustev, dejanj; pren. zaupati misli mrtvemu papirju - 3. ki je, obstaja brez
- a) zanj značilnih živih bitij: zemlja bo nekoč mrtev planet; umetno gojeni gozdovi so precej mrtvi so brez divjadi; reka je na tem področju mrtva je brez rib
- b) zanj značilnih listov, rastlin: opazovati mrtvi gozd; vrane so posedale po mrtvih njivah; trta je še mrtva še ne odganja
- c) ekspr. zanj značilnega ognja, žarenja: mrtev ogorek; mrtva žerjavica / mrtvo ognjišče
- č) ekspr. zanj značilnih ljudi, živali, vozil; prazen, pust: sprehajati se po mrtvem parku; v tem času so ceste najbolj mrtve / v vsaki vasi je bilo nekaj domov mrtvih zapuščenih
// ki je brez kake dejavnosti ali se ta opravlja v zelo majhni meri: mrtev jesenski čas; mrtvi meseci v gradbeništvu; z novimi turističnimi dejavnostmi skrajšati mrtvo sezono; mrtva obdobja v književnosti / ekspr.: domači zvonovi so mrtvi ne zvonijo; stroji so stali mrtvi niso obratovali
- 4. nav. ekspr. ki ne izraža, ne kaže veliko čustev, volje do udejstvovanja: bila je drobna, mrtva stvarca; preveč je mrtev za to družbo / govoriti z mrtvim glasom; ima precej mrtev obraz; mrtev pogled
// ki je brez raznovrstnega dogajanja, brez raznovrstnih elementov: mrtev sestanek / mrtva glasba; mrtva soba
// bled, neizrazit: mrtvi žarki; mrtva svetloba / mrtva barva - 5. nav. ekspr. ki več ne vpliva, ne vzbuja zanimanja: on je danes že mrtev avtor; njegovo delo ne bo nikdar mrtvo / preteklost je zanj mrtva; knjiž. vsa lepota se zdi moji duši mrtva / ona je zanj že mrtva ne ljubi je več
// odstavljeni voditelj je politično mrtev
// ki se več ne uporablja: obujati mrtve običaje; mrtvi zakoni; mrtve besede - 6. ekspr. tog, neživljenjski: pri zakonih naj se ne uveljavlja le mrtvo besedilo; življenje po mrtvih pravilih / obremenjevali so učence z mrtvim znanjem / statistika se ne sme ustaviti samo pri mrtvi številki
// neizkoriščen, neizrabljen: med ploščadjo in dnom je precejšen mrtev prostor; elaborat leži mrtev - 7. ki ni sposoben rasti in razmnoževati se: vznik življenja iz mrtve snovi; opisovati mrtve stvari / živa in mrtva narava
// nerodoviten, nekaliv: mrtvo seme / ekspr. še mrtva skala požene cvet - 8. publ., v zvezi mrtva točka stanje, ko kaj ne napreduje, se ne razvija: priti pri delu do mrtve točke; vprašanje razorožitve se ne gane, se ne premakne z mrtve točke; gradnja objektov je na mrtvi točki / žarg., šport. mrtva točka stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno obremenjen; kriza
- 9. voj., navadno v zvezi mrtvi kot, mrtvi prostor prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati: skočiti, skriti se v mrtvi kot; mrtvi prostor pred tankom; pren., knjiž. življenje v mrtvem kotu
● žarg., aer. spuščati se v mrtvem letu v brezmotornem letu; žarg., šport. priti na cilj v mrtvem teku istočasno; sklepi ne smejo ostati samo mrtva črka se morajo uresničiti; ekspr. biti na mrtvi straži slovenstva za vsako ceno biti Slovenec na določenem, zelo izpostavljenem ozemlju; poljud. mrtva teža teža zaklane živali, strok. klavna teža; ekspr. mrtva tišina globoka, popolna; ekspr. biti mrtva veja nedejaven, neuspešen član kake skupnosti; pog., ekspr. pehati se na (vse) mrtve viže zelo; publ. zatekati se v mrtve vode tradicionalizma zatekati se v neživljenjski, nedejavni tradicionalizem; knjiž., ekspr. človek z mrtvim srcem čustveno otopel; knjiž. pesnik v njem je mrtev ne piše več pesmi; ne doživlja več stvari tako kot pesnik; ekspr. on je zanje že mrtev prepričani so, da bo umrl, da ga bodo ubili; ekspr. bil je ves mrtev od utrujenosti zelo je bil utrujen; mrtev na pog., ekspr. (ves) mrtev je na klobase zelo rad jih jé; pog., ekspr. (vsa) mrtva je nanj zelo ga ljubi; pog., ekspr. mrtev je na starine zelo se zanima zanje; ekspr. v jedrski vojni bodo preživeli mrtvi ob živem telesu bodo zelo poškodovani, hudi invalidi; napol mrtev ekspr. iz rova so ga potegnili napol mrtvega zelo izčrpanega; ekspr. bil je napol mrtev od strahu zelo se je bal; bolj mrtev kot živ bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan
♦ adm. mrtva tipka tipka, pri kateri se znak odtisne, a se voz ne premakne; agr. mrtvi inventar orodje, stroji; mrtva prst spodnja plast zemlje brez humusa in živih organizmov; mrtvica; avt. mrtvi kot prostor ob strani avtomobila, ki se v vzvratnem ogledalu ne vidi; bot. mrtva kopriva rastlina z dvoustnatimi rdečimi, belimi ali rumenimi cveti, Lamium; geogr. mrtvi rokav rokav reke s stoječo vodo; mrtva voda stoječa voda v strugi ali v rokavu; gled. mrtvi kot prostor na odru, ki se iz dvorane ne vidi; igr. mrtva karta karta, ki se pri igri ne uporabi; les. mrtva grča grča, ki ni vrasla v les; lingv. mrtvi jezik jezik, ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori; med. mrtvi zob zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; mrtvo cepivo cepivo, ki vsebuje mrtve mikroorganizme; klinično mrtev človek človek, pri katerem je nastopila klinična smrt; navt. mrtva bibavica bibavica z najmanjšo višinsko razliko; mrtvo morje morje z zelo dolgimi in nizkimi valovi po končanem vetru ali v veliki oddaljenosti od njega; strojn. mrtvi gib pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati; mrtva lega lega, pri kateri sta ojnica in ročica batnega stroja v eni črti; šport. mrtvi kot prostor, v katerem nasprotni igralec glede na svoj položaj lahko prestreže žogo; mrtva žoga držanje žoge po dveh nasprotnih igralcih nad tri sekunde; vet. mrtva kost grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti; voj. mrtva straža nekdaj straža na zelo izpostavljenem, nevarnem položaju; žel. mrtvi tir opuščeni tir
mŕtvo stil. mrtvó prisl.: njegove oči so mrtvo gledale v svet; mrtvo govoriti; roke so mu mrtvo visele ob telesu / v povedni rabi v hiši je bilo še vse temno in mrtvo
♦ kem. mrtvo žgano apno apno, žgano pri tako visoki temperaturi, da z vodo ne tvori več hidroksida
mŕtvi -a -o sam.: ekspr. ni bilo videti ne živega ne mrtvega nikogar; pokopati mrtve; ekspr. kričati, piti, tepsti na žive in mrtve zelo; o mrtvih govôri le dobro; dan mrtvih 1. november; v spopadu je bilo veliko mrtvih; ekspr. do mrtvega se je napil, utrudil zelo; pretepsti koga do mrtvega tako, da umre; pog. na mrtvo si prizadevati zelo
♦ gozd. smolarjenje na mrtvo pridobivanje smole, po katerem je treba drevo posekati; jur. razglasiti koga za mrtvega razglasiti, da pogrešana oseba velja pravno za mrtvo; mir mrtvih pravno varstvo grobov in mrličev; rel. Kristus je vstal od mrtvih ponovno oživel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
múlčer -ja m (ú) agr. stroj za mletje, stiskanje rastlin, rastlinskih delov, zlasti trave: poljedelski mulčer; travniški mulčer; Na ogled je več različnih znamk traktorjev, prvič pa bo predstavljen mulčer s patentiranim sistemom za lažjo košnjo po brežinah E ← agl. mulcher iz ↑múlčiti
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
múlčitiSSKJ -im nedov. (ū ȗ) 1. agr. z mletjem stiskati, zmanjševati obseg rastlin, rastlinskih delov, zlasti trave: Pri strojni obdelavi pašnikov velja za optimalno rešitev tista, pri kateri se sočasno kosi, mulči in zbira tako nastali material 2. ekspr. mleti, uničevati sploh: Neurje s točo je v treh silovitih napadih s šesturnimi presledki dobesedno mulčilo po goricah, za oreh debela toča je cefrala perje in les trsja E ← agl. mulch 'prekriti, osuti (korenine)'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
nabirálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na nabiranje: nabiralne košare so se hitro polnile / nabiralna vnema popušča / velik uspeh nabiralne akcije
♦ zgod. nabiralno gospodarstvo gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z nabiranjem rastlin, sadežev, majhnih živali za hrano; žel. nabiralni vlak vlak, ki prevaža tovor med postajami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
nabirálništvo -a s (ȃ) zgod. gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z nabiranjem rastlin, sadežev, majhnih živali za hrano: nabiralništvo kot najstarejša oblika gospodarstva;
lov in nabiralništvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
nadzêmeljski tudi nadzémeljski -a -o [məl] prid. (ē; ẹ̑) - 1. ki je, se nahaja nad zemljo, zemeljsko površino: nadzemeljski deli rastlin
// ki je, se nahaja na zemeljski površini: nadzemeljske in podzemeljske reke - 2. v krščanstvu ki je, obstaja nad zemeljsko stvarnostjo: nadzemeljski svet / nadzemeljska bitja / verovati v nadzemeljsko življenje
● ekspr. nadzemeljska sreča zelo velika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
nadzémen -mna -o prid. (ẹ̑) ki je, se nahaja nad zemljo, zemeljsko površino: nadzemni deli rastlin / nadzemni kabel, vod; nadzemna železnica // ki je, se nahaja na zemeljski površini: nadzemni tok reke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
nadzémski -a -o prid. (ẹ̑) - 1. ki je, se nahaja nad zemljo, zemeljsko površino: nadzemski deli rastlin / nadzemska železnica
- 2. ki ni na zemlji, ne pripada zemeljski stvarnosti: pred njimi se je odprl neskončen nadzemski svet / ekspr. v sanjah se sprehaja po nadzemskih pokrajinah nenavadnih, čudovitih
// ekspr. to je nadzemska sreča zelo velika - 3. v krščanstvu ki je, obstaja nad zemeljsko stvarnostjo: nadzemski svet; nadzemske sile / nadzemska bitja / verovati v nadzemsko življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
nasàd -áda m (ȁ á) - 1. zemljišče, na katerem rastejo rastline v določeni razvrstitvi: iti skozi nasad / hmeljev, oljčni nasad; nasad bombaža, krompirja, vinske trte; riževa polja in tobačni nasadi / intenzivni, poskusni nasadi; javni nasad park; plantažni, terasasti nasad
// rastline, ki rastejo v taki razvrstitvi: pobočje je pokrival bukov nasad; neznanci so poškodovali nasade v parku / obnavljati, redčiti nasad / cesta z nasadi - 2. agr. jajca, ki se istočasno valijo: pokazal mu je, kje je nasad / kupiti jajca za nasad / nasad jajc
- 3. etn. snopi, položeni v dveh vzporednih vrstah, ki se istočasno mlatijo: na podu so napravili nasad; mlatijo že osmi nasad / zlagati snope v nasad / nasad snopja
♦ agr. mešani nasad v katerem raste več vrst rastlin, rastlinskih sort; biol. nasad bakterij kultura
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
nasájanje -a s (á) glagolnik od nasajati: spomladansko nasajanje rastlin / nasajanje jajc
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
njíva -e ž (í) del zemljišča za gojenje kulturnih, krmnih rastlin: gnojiti, orati, posejati njivo;
delati na njivi;
ilovnata, obdelana, rodovitna njiva;
krompirjeva njiva na kateri raste krompir;
njiva pšenice, s pšenico;
njive in travniki / ekspr. potegnil je veter in njiva je zašumela; pren., ekspr. na naši literarni njivi je tudi nekaj ljuljke
● vznes. božja njiva pokopališče; ekspr. to ni zraslo na njegovi njivi tega ni sam dognal; to ni njegov domislek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
nomenklatúra -e ž (ȗ) navadno s prilastkom sistematično urejen skupek imen, nazivov za predmete kake znanosti, stroke, delovnega področja: botanična, kemijska nomenklatura;
mednarodna nomenklatura;
nomenklatura artiklov, izdelkov / nomenklatura poklicev // knjiga, delo s takim skupkom: izdati, pregledati nomenklaturo / nova izdaja nomenklature poštnih storitev
● knjiž., redko v svoji razpravi uporablja zastarelo nomenklaturo terminologijo, izrazje
♦ biol. binarna nomenklatura poimenovanje rastlin ali živali z imenoma za rod in vrsto, dvojno poimenovanje; geod. nomenklatura topografske karte znak, številka za določitev, označitev topografske karte določenega področja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
odmréti -mrèm tudi -mŕjem stil. -mrjèm dov., odmŕl (ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ) - 1. priti v stanje, ko prenehajo življenjski procesi v delu organizma: celice odmrejo; korenine, listi odmrejo; odmrle so mu roke in noge
- 2. ekspr. prenehati obstajati: v teh rekah je življenje skoraj v celoti odmrlo / nekatere funkcije države so odmrle; marsikatero prijateljstvo odmre
● ekspr. odmreti svetu, za svet prenehati se zanimati za ljudi, dogajanje v svetu, življenju - 3. zastar. umreti, pomreti: vsi domači so mu odmrli; oče mu je odmrl pred letom
♦ polit. država odmre izgubi značilnosti politične sile nad družbo
odmŕl -a -o: odmrli deli rastlin; odžagati odmrle veje; noge je imel kakor odmrle
♦ čeb. odmrla čebelja družina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
ógrc -a m (ọ̑) - 1. loj, zastal v zunanjem delu žleze lojnice: iztiskati ogrce / po obrazu ima ogrce
- 2. agr. ličinka majskega hrošča in nekaterih drugih hroščev, ki objeda korenine, gomolje rastlin: uničevati ogrce; krt se hrani tudi z ogrci
♦ vet. podkožna tvorba pri govedu, ki jo povzroča ličinka govejega zolja; zool. ličinka govejega zolja, ki se zajeda v govedo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
okopáti okópljem tudi -ám dov., okôplji okopljíte tudi okôpaj okopájte; okôpal (á ọ́, ȃ) zrahljati zemljo okoli rastlin in pri tem odstraniti plevel: okopati krompir / okopati gredo, vrsto; okopati vinograd
♦ mont. okopati čelo s kopanjem očistitiokopán -a -o: okopana njiva; repa je že okopana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
okopávati -am nedov. (ȃ) rahljati zemljo okoli rastlin in pri tem odstranjevati plevel: okopavati krompir, repo;
okopavati z motiko, okopalnikom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
ólje -a s (ọ́) - 1. mastna, v vodi netopna tekočina, ki se pridobiva iz rastlin, živalskih maščob, nafte: rafinirati olje; stiskati olje iz semen; morje je mirno kakor olje / kuhati, peči na olju; mazati se z oljem / bučno, olivno, rastlinsko olje; jedilno olje; kurilno olje tekoče gorivo za kurjavo, ki se pridobiva navadno iz nafte; laneno olje iz lanenih semen za izdelavo firneža, oljnatih barv, lakov; ribje olje iz svežih jeter ribe trske; zemeljsko olje nafta; olje za sončenje; peč, svetilka na olje
- 2. um. slikarska tehnika, pri kateri se slika z oljnatimi barvami: slikati v olju
// slika v tej tehniki: razstava olj; olja in akvareli
● mehanik je menjal olje v avtomobilu motorno olje; knjiž., ekspr. priliti upom olja povečati, okrepiti upe; ekspr. s tem je prilil olja na ogenj je koga še bolj razburil, razdražil; je še bolj poslabšal položaj, odnose; ekspr. namazati otroka z brezovim, leskovim oljem natepsti z brezovo, leskovo šibo; natepsti sploh; star. hudičevo olje žveplena kislina; knjiž. sta kot olje in voda se ne razumeta dobro; se sovražita; redko vse gre kakor po olju po maslu
♦ avt. detergentno olje; kem. eterično olje; katransko olje pridobljeno z destilacijo katrana za izdelavo motornih goriv; rel. sveto olje blagoslovljeno olivno olje, ki se uporablja za maziljenje, zlasti bolnikov; strojn. lahko olje redko tekoče za mazanje strojev; letno olje motorno olje za avtomobile, po viskoznosti primerno za poletni čas; motorno olje za mazanje motorjev z notranjim zgorevanjem; odpadno olje ki je za prvotni namen že izrabljeno; teh. legirano olje mineralno olje s kemičnimi dodatki; mineralno olje iz nafte pridobljeno olje, ki se uporablja kot gorivo, mazivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
opáriti -im dov. (á ȃ) - 1. poškodovati kožo, tkivo z vročo tekočino, paro: opariti otroka pri kopanju; opariti se po roki; opariti se z juho, kropom, oljem
- 2. poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: slana je oparila cvetje, listje
● star. opariti kruh popariti
opárjen -a -o: oparjena roka; od slane oparjene šipkove jagode
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
opéšanje -a s (ẹ̑) glagolnik od opešati: opešanje srca, vida / opešanje rastlin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
oplemenjevánje -a s (ȃ) glagolnik od oplemenjevati: oplemenjevanje krav / strokovnjak za oplemenjevanje rastlin žlahtnjenje // oplemenjevanje človekovega duha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
oplojeválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. žival, rastlina, ki oplojuje, oplodi: žabji samec ni samo oplojevalec, ampak tudi pozneje skrbi za svoj zarod;
sadna sorta, ki služi kot oplojevalec / veter in čebela sta oplojevalca rastlin opraševalca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
oplojevánje -a s (ȃ) glagolnik od oplojevati: bik je že primeren za oplojevanje / umetno oplojevanje / opraševanje in oplojevanje rastlin
♦ ekon. oplojevanje vrednosti v kapitalistični ekonomiki ustvarjanje presežne vrednosti v proizvodnji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
oranžeríja -e ž (ȋ) zlasti v francoskem okolju stavba z večjimi steklenimi površinami za prezimovanje južnih rastlin: versajske oranžerije;
oranžerija v italijanskem slogu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
orgánček -čka m (ȃ) biol. del protoplazme enoceličnih rastlin in živali z določeno funkcijo: bički, panožice in drugi organčki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
osmodíti -ím dov., osmódil (ī í) - 1. z ognjem, vročino povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: plamen je osmodil zidove; ob sveči si je osmodil lase / strela je osmodila vrh drevesa
// poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: slana je osmodila travo, žito - 2. ekspr. opeči: sonce ga je hudo osmodilo
● ekspr. pri kupčiji ga je osmodil za precejšnjo vsoto ogoljufal, prevaral; ekspr. z vso silo ga je osmodil po glavi udaril
♦ agr. osmoditi prašiča s smojenjem odstraniti ščetine z njega
osmojèn -êna -o: osmojeni lasje; osmojeno drevje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
ostróga -e ž (ọ̄) - 1. nav. mn. priprava na jahalnih škornjih za spodbadanje konja: ostroge žvenketajo; pripenjati ostroge; zbosti z ostrogami
- 2. nar. robida, robidnica: nabirati ostroge
♦ bot. cevasti del venčnih listov nekaterih rastlin, v katerem nastaja nektar; nav. mn., zool. roženi izrastek na nogah nekaterih ptičjih samcev, zlasti petelina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
ožgáti ožgèm dov., ožgál (á ȅ) - 1. z ognjem povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: plamen je ožgal ostrešje / strela je ožgala drevo
// poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: ajdo je ožgala slana; sonce je ožgalo posevke - 2. ekspr. opeči: sonce ga je pošteno ožgalo
- 3. odžgati: ožgati barvo z vrat
● ekspr. ožgal ga je z jeznim pogledom na hitro ga je jezno pogledal; ekspr. konja je z vso silo ožgal z bičem udaril
♦ agr. ožgati prašiča osmoditi
ožgán -a -o: ožgan les; od sonca ožgan obraz
♦ vet. ožgano zobovje rjavkasto zobovje psa po prestani bolezni, zlasti kugi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
ožígati -am nedov. (ī ȋ) - 1. z ognjem povzročati, da postane kaj deloma poškodovano: ogorki pred kuriščem ožigajo tla / ožigali so ga po podplatih žgali
- 2. večkrat poškodovati, uničevati občutljivejše dele rastlin: slana ožiga liste
● ekspr. ožigal ga je z jeznim pogledom ošinjal; ekspr. večkrat ga je ožigal z besedami ostro grajal; ekspr. ožigal ga je po glavi tolkel, tepel
♦ agr. ožigati prašiča smoditi; zool. ožigati z ožigalkami se dotikati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
papír -ja m (ȋ) - 1. tanek, sploščen izdelek, zlasti iz rastlinskih vlaken, za pisanje, tiskanje, zavijanje: mečkati, rezati, trgati papir; pisati, risati na papir; zaviti v papir; otrok čečka po papirju; barvan, bel papir; porumenel papir; zbirati star papir; različna debelina papirja; lesk papirja; pola papirja; hrapava površina papirja; bled kot papir / industrija papirja; različne stopnje predelave papirja / cigaretni papir zelo tanek papir, navadno iz vlaken konoplje, ki rad tli; filtrirni papir; fotografski papir prevlečen s snovjo, občutljivo za svetlobo; indigo papir za kopiranje, prevlečen z modro barvo; karbon papir za kopiranje, prevlečen s črno snovjo; kopirni papir tanek, ne zglajen papir za kopiranje; pisarniški papir za pisanje v obliki listov; pisemski papir kakovosten bel ali svetlo barvast papir; risalni papir bel, dobro klejen papir za risanje, slikanje; toaletni papir vpojen, mehek, steriliziran papir; papir za pivnike
// list iz takega izdelka: vzel je papir in svinčnik ter začel pisati; črno obrobljen papir / format papirja / papirji na mizi so pospravljeni - 2. mn., pog. zapis, zapisek, navadno pomembnejši: urejevati papirje; orumeneli, stari papirji; pomembni papirji so izginili; zavitek papirjev; odnesel je aktovko s papirji / državni papirji; tehnični papirji
- 3. nav. mn., pog. listina z uradno veljavnostjo; dokument: papirje ima v redu; vse svoje papirje je izgubil; pokazati je moral papirje
- 4. ekspr., v povedni rabi kar je brez vrednosti, neuresničljivo: take besede so papir; vse, kar si rekel, je papir / denar je postal papir
● ekspr. papir vse prenese napiše, natisne se lahko tudi kaj, kar ni resnično, kar je pretirano; ekspr. brez papirja ni pravice brez veljavnih, potrjenih dokumentov; ekspr. vreči kaj na papir hitro, mimogrede zapisati; ekspr. odbor obstaja samo na papirju njegova dejavnost se ne čuti; ekspr. sklepi so ostali le na papirju niso bili uresničeni
♦ elektr. kondenzatorski papir tanek izolirni papir, ki ločuje oblogi kondenzatorja; fot. kromov papir fotografski papir, ki ima v svetlobno občutljivi plasti srebrov bromid; kem. lakmusov papir z lakmusovo tinkturo prepojen papir; muz. notni papir; papir. biblijski papir; brezlesni papir boljši papir iz celuloznih vlaken in brez lesovine; časopisni papir iz bele lesovine za tiskanje časopisov; havana papir zelo tanek papir, ki težje prepušča maščobo; japonski (svileni) papir tanek papir, izdelan iz dolgih vlaken eksotičnih rastlin; kartografski papir trden, zelo glajen brezlesni papir; konceptni papir slabši pisarniški papir iz nebeljene celuloze in lesovine; krep papir navadno mehek papir s prečno nagubano površino; lesovinski papir slabši papir z lesovino; milimetrski papir; plakatni papir trden, na eni strani gladek papir, navadno za reklamne tiskovine; staniol papir; svileni papir bel ali barvast zelo tanek papir, navadno za okraske; šport. papir kategorija težkoatletov telesne teže med 48 in 49 kg; teh. kalibrirati papir; logaritemski papir z logaritemsko mrežo; pavs papir močen, zelo prosojen papir za risanje načrtov; smirkov papir zelo trden papir, na eni strani posut z zrnci smirka za brušenje kovinskih delov; stekleni papir zelo trden papir, na eni strani posut z drobci stekla za brušenje, glajenje lesa; tisk. makulaturni papir odpadni papir iz tiskarne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
párkoven tudi parkóven -vna -o prid. (ȃ; ọ̄) nanašajoč se na park: velike parkovne površine / parkovni načrt / vrtno ali parkovno oblikovanje / parkovni vrtnar / parkovno drevo okrasno drevo, gojeno v parkih
♦ urb. parkovno pokopališče pokopališče, na katerem so med seboj zelo oddaljeni grobovi svobodno razvrščeni; vrtn. parkovna kulisa rastline ali skupina rastlin, ki delijo, zapirajo prostor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
pásti pásem nedov. (á) skrbeti za živali, ki trgajo travo, dele rastlin z namenom nahraniti se: sosedovi otroci že pasejo;
vsako jutro mora pasti;
pasti konje, koze, krave, ovce;
pasti živino na planini / pasti prašiče v bukovih, hrastovih gozdovih; pren., pesn. luna pase srebrno čredo
● ekspr. pasti dolgčas dolgočasiti se; star. duše pasti opravljati duhovniški poklic; ekspr. ostaja doma in pase jezo in žalost se jezi in žalosti; ekspr. saj nisva skupaj krav pasla nisva enaka, iste starosti, izobrazbe; ekspr. če nisi za šolo, pa pojdi krave past loti se drugega, umsko nezahtevnega dela; ekspr. to se je zgodilo, ko sem še krave pasel ko sem bil še majhen; pog. dojenček že pase kravice lahko leži na trebuhu z dvignjeno glavo in oprt na roke; ekspr. lenobo pasti lenariti; pog. pasti mulo kazati jezo, nejevoljo, navadno z vztrajnim molkom; ekspr. pasti oči, poglede na kom radovedno, poželjivo ga gledati; ekspr. pasti radovednost, zijala zadrževati se kje in si radovedno ogledovati kaj; star. pri tej hiši so večkrat pasli uši imeli uši; ekspr. paznik jih je neprestano pasel (z očmi) opazoval, nadziralpásti se trgati travo, dele rastlin z namenom nahraniti se: čreda se pase na planini; krave se pridno pasejo; pasti se na pašniku, po pokošenih travnikih; pren., ekspr. meglice se pasejo po pobočjih; beli oblački se pasejo po nebu
// pobirati hrano s kljunom, gobcem in jesti: kokoši se pasejo po travniku; muhe se pasejo po ostankih jedi / svinje se pasejo v žiru / čebele, čmrlji se pasejo nabirajo med
● ekspr. čutim, da se bolezen pase po meni čutim, da bom zbolel; čutim, da sem bolan; star. več let se je pasel na moje stroške živel; ekspr. pasel se je ob pogledu na njeno lepoto se je naslajal, užival; ekspr. pasli so se nad njegovo zadrego uživali; ekspr. poseda po gostilnah in si pase trebuh veliko, z užitkom jé
pasóč -a -e: pasoč krave, je prebiral knjige; zagledali so konja, pasočega se na njivi; pasoča se čreda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
pektín -a m (ȋ) kem. lepljiva organska snov, ki jo vsebujejo mehki in mesnati deli rastlin: pektin v jabolkih;
vloga pektina pri izdelovanju marmelade
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
pérje -a s (ẹ́) - 1. več peres, peresa: ptice menjavajo perje; populiti kokoši perje; bujno perje; kovinsko se lesketajoče perje; ptica z belim, črnim perjem / gosje, pavje perje
● bahati se s pavjim perjem s čim tujim
♦ zool. krovno perje ki pokriva odraslo ptico - 2. listi krmnih rastlin: obirati perje / pesno, repno perje
// star. listje (na drevju): perje rumeni po drevju; slana je ožgala perje / koruzno perje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
pêrmakultúra -e ž (ȇ-ȗ) 1. odnos do življenja, za katerega je značilno iskanje možnosti, kako živeti in gospodariti v soglasju z naravo in s seboj: Permakultura upošteva prirojene lastnosti rastlin in živali in jih kombinira z naravnimi značilnostmi pokrajine 2. na takem odnosu temelječe načrtovanje trajnostnega človekovega življenjskega prostora: Permakultura je sistem, ki vsaj teoretsko predvideva načrtovanje na mnogo večjih površinah, kot je petsto kvadratnih metrov 3. gibanje, ki zagovarja tako načrtovanje: srečanje pripadnikov permakulture; Permakultura je svetovno gibanje, ki si je najprej prizadevalo za pridelovanje zdrave hrane, zdaj pa sega tako rekoč že na vsa področja, celo na področje trgovine E ← agl. permaculture iz (↑)perma(nénten) + (↑)(agri)kultúra
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
pesticíd -a m (ȋ) kem. kemično sredstvo za uničevanje mrčesa, škodljivih rastlin: nadzorovati količino pesticidov v živilih;
herbicidi, insekticidi in drugi pesticidi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
píkec -kca m (ȋ) ekspr. pikasta žival ali rastlina: pikec se ji je stisnil k nogam in zadovoljno predel / pikastim storžem so rekli pikci
♦ agr. črni pikec bolezen rastlin, pri kateri deli listov ali plodov potemnijo in odmrejo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
plazílka -e [u̯k in lk] ž (ȋ) - 1. rastlina, ki se pri rasti širi s poleglimi, plazečimi se poganjki: od teh rastlin so nekatere velika drevesa, druge pa plazilke
- 2. ženska oblika od plazilec: kača je plazilka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
plevél -a [eu̯] m (ẹ̑) rastlina, ki preprečuje, zavira rast kulturnih rastlin: grede je prerasel plevel;
puliti, uničevati, zatirati plevel;
trnat plevel;
mesto se je razrastlo kot plevel zelo // enoletni plevel; njivski, vrtni plevel; pren., ekspr. literarni plevel
● knjiž. ločiti zrno od plevela ločiti, vzeti dobro iz slabega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
plóden1 -dna -o prid., plódnejši (ọ́ ọ̄) - 1. sposoben (o)ploditve: žrebec je ploden; plodna samica; nekatere opice so plodne vse leto
♦ med. plodna doba ženske
// sposoben imeti veliko potomcev: zajec je plodna žival / ekspr. nisem vedel, da si tako ploden / ekspr. ploden zakon - 2. ki ima pogoje za (dobro) uspevanje rastlin; rodoviten: plodna zemlja; pren., ekspr. plodna tla za razcvet praznoverja
● knjiž., ekspr. njegov nasvet je padel na plodna tla je bil upoštevan, uspešen - 3. nav. ekspr. ki veliko dela, ustvarja, zlasti na umetniškem področju: ploden pisatelj, slikar; ploden znanstvenik
- 4. nav. ekspr. ki da (pričakovan) uspeh, rezultat: plodna razprava; srečanje državnikov je bilo zelo plodno
// ki prinaša uspeh, korist v kaki dejavnosti: ploden izum / plodna misel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
počívanje -a s (í) glagolnik od počivati: počivanje po delu;
spanje in počivanje / počivanje rastlin, zemlje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
počívati -am nedov., tudi počivájte; tudi počivála (í) - 1. navadno daljši čas ne opravljati kake dejavnosti zaradi telesne sprostitve, okrepitve: mi bomo delali, vi pa počivajte; pogosto je moral počivati; dolgo je počival, pa se še ni odpočil / navadno počivamo pri tem studencu / bolnik naj čimveč počiva
// ekspr. spati, ležati: vsa družina je že počivala; šel je počivat v svoj kabinet; sladko počivati
// vznes., s prislovnim določilom biti pokopan: na tem pokopališču počiva naš veliki pesnik / kot napis na nagrobniku tukaj počiva naš oče / v medmetni rabi, v krščanstvu, ob spominu na umrle naj počiva v miru - 2. biti v stanju neaktivnosti: pozimi veliko rastlin počiva / pustiti izrabljeno zemljo dalj časa počivati je ne obdelovati
// ekspr. delo je spet počivalo
♦ gastr. testo naj pol ure počiva iz napravljenega testa naj se naredi pecivo čez pol ure
// ekspr. ne biti v delovnem stanju: stroji počivajo / zadnje čase mlin večkrat počiva ne obratuje - 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom biti, ležati: očetova glava je počivala na mehki blazini / njena roka je dolgo počivala v njegovi / mesto počiva na bregu / z oslabljenim pomenom na poljih počiva hladen mir
- 4. publ. temeljiti, sloneti: ta domneva počiva na dveh ugotovitvah; program vlade je počival na ekonomski doktrini
● ekspr. njegove oči najrajši počivajo na belih vrhovih najrajši jih gleda; knjiž., ekspr. počivati na lovorikah po uspehu, zmagi popustiti v prizadevanju; ekspr. tepli so ga, da so počivali nad njim zelo; preg. nesreča nikoli ne počiva vedno se lahko pripeti kaj slabega
počivajóč -a -e: počivajoč človek; počivajoče mlinsko kolo; mirno počivajoč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
podjèd -éda m (ȅ ẹ́) zastar. ličinka majskega hrošča in nekaterih drugih hroščev, ki objeda korenine, gomolje rastlin; ogrc: krt se hrani tudi s podjedi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
podsájati -am nedov. (á) agr., gozd. saditi nove rastline- a) pod starejše rastline: podsajati smreke
- b) na mesta odmrlih rastlin: praznine v vinogradu podsajati z dobrimi cepljenkami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
podzêmeljski tudi podzémeljski -a -o [məl] prid. (ē; ẹ̑) nanašajoč se na podzemlje 1, 3: podzemeljski deli rastlin;
podzemeljska favna / podzemeljska voda / spoznavati podzemeljski svet; podzemeljske jame / podzemeljski hodnik, rov / podzemeljska železnica podzemna železnica // podzemeljski jedrski poskusi
♦ geogr. podzemeljsko jezero jezero v kraškem podzemlju; geol. podzemeljska erupcija; sam.: pog. peljal se je s podzemeljsko s podzemno železnico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
podzémen -mna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na podzemlje:- a) podzemni deli rastlin; podzemni tok reke / podzemne jame v kraškem svetu / podzemni rov / podzemni kabel, vod / podzemne etažne stolpnice / podzemna železnica
♦ bot. podzemno steblo podolgovato, odebeljeno podzemeljsko steblo nekaterih rastlin - b) močna podzemna dejavnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
podzémski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na podzemlje:- a) podzemski deli rastlin / podzemske jame, reke / podzemska koleraba rumena koleraba
// podzemski hodnik, prostor, rov / podzemska železnica podzemna železnica - b) podzemsko gibanje / podzemske organizacije
podzémsko prisl.: padavine odtekajo podzemsko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
poimenovánje -a s (ȃ) - 1. glagolnik od poimenovati: poimenovanje krajev, mest; rabiti isto besedo za poimenovanje več predmetov
♦ biol. dvojno poimenovanje poimenovanje rastlin ali živali z imenoma za rod in vrsto - 2. izraz, ime: uporabljati nova, ustaljena poimenovanja / večbesedno poimenovanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
pólje -a stil. poljé -á s (ọ̑; ẹ̑) - 1. zemljišče za gojenje kulturnih, krmnih rastlin: pod vasjo se razprostira polje; gnojiti, obdelovati polje; hoditi na polje; delati na polju; polja, travniki in gozdovi / polje je dobro obrodilo / koruzna polja na katerih raste koruza; riževa, žitna polja; požeta, zorana polja
- 2. obsežnejši, razmeroma raven svet: sredi polja se dviguje hrib s cerkvico; osamljena drevesa na polju, knjiž. v polju; po polju raztresene vasi / v ljudski pesmi leži, leži ravnó poljé / Gosposvetsko polje; Ljubljansko polje
- 3. del razdeljene, omejene manjše površine: črta razdeli površino na dve polji; črtkano polje / žarg., šport. napadalno polje napadalna polovica (igrišča); publ. nogometno polje nogometno igrišče
// šah. vsak od kvadratnih delov, na katere je razdeljena šahovnica: potegniti figuro za dve polji; bela in črna polja / polje a 1 prvo polje v prvi navpični vrsti z leve strani - 4. s prilastkom področje kake rudnine z napravami za izkoriščanje: diamantna, rudna polja / naftno polje naftno področje z vrtalnimi stolpi za črpanje nafte
// knjiž. področje sploh: nevarna lavinska polja / polje razlite nafte se širi / uveljaviti se na gospodarskem, političnem polju / letalo je izginilo iz vidnega polja območja - 5. enakobarvni del predmeta glede na motive, like drugačne barve na njem; podlaga: rdeč križ na belem polju; grb je imel na modrem polju zlate zvezde
- 6. fiz. del prostora, kjer ima kaka fizikalna količina v vsaki točki določeno vrednost: izmeriti jakost polja / električno polje; gravitacijsko polje; magnetno polje
● publ. asociacijsko polje možganske skorje asociacijski center, središče; pesn. bojno polje bojišče; publ. on potrebuje široko polje za razmah svojih sposobnosti velike možnosti; star. pasti na polju slave na bojišču; bibl. živeti kot lilija na polju brez skrbi za hrano, obleko
♦ agr. poskusno polje na katerem se preizkuša kaka kulturna, krmna rastlina, kako gnojilo; fiz. vidno ali zorno polje del prostora, ki ga obseže oko ali optična priprava; fot. slikovno polje značilnost objektiva, ki določa format posnetka; geogr. kraško polje podolgovat zaprt svet na krasu z ravnim dnom in navadno s ponikalnico ter občasnimi poplavami; geom. polje premic na ravnini, v prostoru množica vseh premic ravnine, prostora; grad. pretočno polje jeza odprtina, skozi katero lahko teče voda čez jez, skozi jez; mat. polje množica vrednosti spremenljivke, spremenljivk; med. vidno polje področje, ki se vidi z enim očesom ali z obema; mont. odkopno polje odkopni prostor v rudniku; psih. vzgojno polje skupek medsebojno povezanih vzgojnih dejavnikov; teh. tolerančno polje dopustna razlika med predpisanimi in doseženimi merami česa; voj. polje izbočeni del notranje površine cevi strelnega orožja; očistiti minsko polje odstraniti, uničiti neeksplodirane mine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
poljedélec -lca m (ẹ̑) kdor se poklicno ukvarja z obdelovanjem zemlje, gojenjem rastlin za pridobivanje hrane in industrijskih surovin: posvetiti večjo skrb izobraževanju poljedelcev;
poljedelci in živinorejci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
poljedélstvo -a s (ẹ̑) gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z obdelovanjem zemlje, gojenjem rastlin za pridobivanje hrane in industrijskih surovin: razvoj poljedelstva;
dohodek iz poljedelstva;
poljedelstvo in živinoreja / mehanizirati poljedelstvo; preživljati se s poljedelstvom / namakalno, žitno poljedelstvo
♦ agr. ekstenzivno ki vlaga malo dela in kapitala na enoto zemljiške površine, intenzivno poljedelstvo ki vlaga veliko dela in kapitala na enoto zemljiške površine; zgod. motično poljedelstvo za katero je značilno obdelovanje zemlje s primitivnim ročnim orodjem, zlasti z motiko; orno poljedelstvo za katero je značilno obdelovanje zemlje s plugom // redko veda o taki gospodarski dejavnosti: študirati poljedelstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
pomladíti -ím dov., pomládil (ī í) - 1. narediti kaj mlado: čudežni napoj je v starko začarano princeso spet pomladil / duševno pomladiti
- 2. narediti, da dobi kdo mlad, mladosten videz: frizura, obleka jo je pomladila; pomladiti koga z lepotno operacijo; v zadnjem času se je kar pomladila / masaža mu je pomladila obraz / ekspr. to ga je pomladilo za deset let / ekspr. s temi popravili so ladjo pomladili ji dali nov, modernejši videz
- 3. narediti, da sestavljajo kako skupino
- a) ljudi (tudi) mlajši ljudje: pomladiti moštvo, odbor; nogometna reprezentanca se je pomladila
- b) rastlin (tudi) nove, mlade rastline: pomladiti drevored, gozd, vinograd
♦ agr. pomladiti sadno drevje odstraniti, skrajšati sadnemu drevju vrhove in ogrodne veje, da poženejo novi poganjki in dobi krošnja zaželeno obliko - c) ekspr. vozil (tudi) nova, sodobnejša vozila: pomladiti ladjevje, avtobusni park
- 4. publ. posodobiti, modernizirati: ta slovničar je skušal pomladiti jezik; režiserju je uspelo pomladiti predstavo klasičnega dela
pomladíti se dobiti nove, mlade dele: grm, hrast se je spet pomladil / ekspr. vsa narava se je pomladila
● ekspr. luna se je pomladila nastopil je prvi krajec
pomlajèn -êna -o: z dopusta se je vrnil ves pomlajen; moštvo je nastopilo v pomlajeni postavi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
pomlajeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. delati kaj mlado: vrač je trdil, da zna pomlajevati stare ljudi / vitamini pomlajujejo celice / ekspr. sreča mu pomlajuje srce
- 2. delati, da dobi kdo mlad, mladosten videz: ta obleka jo pomlajuje
- 3. delati, da sestavljajo kako skupino
- a) ljudi (tudi) mlajši ljudje: pomlajevati pevske zbore; športne organizacije se neprestano pomlajujejo
- b) rastlin (tudi) nove, mlade rastline: pomlajevati gozd, vinograd
♦ agr. pomlajevati sadno drevje odstranjevati, krajšati sadnemu drevju vrhove in ogrodne veje, da poženejo novi poganjki in dobi krošnja zaželeno obliko
- 4. publ. posodabljati, modernizirati: ta dramatik je pomlajeval gledališki jezik
pomlajujóč -a -e: pomlajujoča kopel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
popalíti in popáliti -im, in popáliti -im dov. (ī á; á) - 1. star. poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin; ožgati, osmoditi: slana, suša je popalila listje
- 2. zastar. požgati: sovražniki so mesto popalili
● star. vsak dan popali dvajset cigar pokadi
popáljen -a -o: popaljeno cvetje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
popáriti -im dov. (á ȃ) - 1. politi z vrelo tekočino: popariti kruh, moko, zelenjavo; popariti krmo s kropom; posodo je razkužil tako, da jo je poparil; pri kuhanju se je poparila
- 2. poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: slana je poparila ajdo, cvetje, listje
- 3. ekspr. potreti, pobiti: te besede so ga zelo poparile; njeno vedenje me je nekoliko poparilo; to človeka popari
popárjen -a -o: jesti poparjene mlince; gostje so bili precej poparjeni; zelo poparjen je odšel; od slane poparjeno listje; prisl.: poparjeno reči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
posévek -vka m (ẹ̑) kar je posejano: posevek je pozebel;
škropiti, zalivati posevke / njiva za deset mernikov posevka / jari, zimski posevki
♦ agr. dopolnilni posevek; glavni posevek ki zajema eno od gospodarsko najvažnejših rastlin; stranski posevek ki je gospodarsko manj važen in dopolnjuje kolobar; strniščni posevek ki ga sejemo na strnišče; varovalni posevek ki varuje podsevek; vmesni posevek ki je sejan obenem z glavnim posevkom in zori hkrati z njim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
pozéba -e ž (ẹ̑) poškodovanje, uničenje rastlin, delov rastlin zaradi mraza: zavarovati rastline pred pozebo;
nevarnost pozebe;
gojiti sorte, ki so odporne proti pozebi / jesenska, nočna, pomladanska pozeba / nastopila je huda pozeba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
poznáti -znám nedov. (á ȃ) - 1. vedeti za obstajanje, lastnosti, značilnosti koga: nihče ga ne pozna; ali me še poznaš; ni poznal ne očeta ne matere; pozna ga iz otroških let; pozna jo samo od dobre strani; poznati po glasu, hoji, imenu, resnicoljubnosti; dobro, navidez, pobliže, slabo poznati; poznajo ga kot, zastar. za poštenjaka; midva se pa že poznava / nikoli ne bo drugačen, saj ga poznam
- 2. vedeti (za) kaj, biti seznanjen s čim: bal se je približati stražarju, ker ni poznal gesla; poznati pot; poznati pravila, zakone; to pravljico pozna vsak otrok; dobro poznam ta problem; razmere pozna do podrobnosti; pog. svoj klobuk bom pa ja poznal / to hišo poznam sem jo že videl
// mlad je še in ne pozna življenja
// imeti s študijem, raziskovanjem pridobljeno vednost o določeni dejavnosti, stvari ali področju: moderne glasbe ne pozna; dobro pozna evropsko književnost; pozna svojo stroko; malokdo tako pozna Prešernove poezije kot on / poznati imena rastlin; za prevajanje je treba dobro poznati oba jezika znati, obvladati; not ne pozna jih ne zna brati - 3. ekspr. vedeti za značilnosti kakega pojava, zlasti negativnega: dobro pozna fašizem in njegove metode; pozna njegove napake; poznam ta strah, ni mi treba razlagati
- 4. nav. ekspr. biti v določenem, navadno dobrem odnosu s kom: on bo že dobil službo, ker oče pozna direktorja; pozna se s profesorjem
- 5. ekspr. ozirati se na koga, upoštevati ga: starše pozna samo, kadar jih potrebuje / nihče ga ni poznal v nesreči mu ni pomagal
- 6. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z nikalnico izraža, da to, kar določa sobesedilo, pri osebku obstaja: materina ljubezen ne pozna mej; nobene mere ne pozna; on ne pozna milosti, opravičevanja; te navade pri nas ne poznamo; nobene olike ne pozna; počitka sploh ne pozna; te dežele ne poznajo snega; takrat je še poznal srečo, veselje
● nižje pog. nobenega heca ne pozna je resen, ne mara potegavščin; bolnik nikogar ne pozna ni pri zavesti; ekspr. ta človek ne pozna šale vse jemlje, obravnava resno; ekspr. ti še ne poznaš ljudi po mojem mnenju so ljudje slabi; ekspr. kako sem mogel to storiti, sam sebe ne poznam zelo sem začuden nad svojim dejanjem, ravnanjem; ekspr. če to narediš, te ne poznam več nočem imeti opravka, stikov s teboj; ekspr. vidva sta mi skrila denarnico, saj vaju poznam vem, da sta nagajiva; ekspr. pozna ga do jeter, do obisti pozna vse njegove lastnosti, zlasti slabe; še ne pozna na uro ne zna razbrati časa z ure; zastar. ne pozna ga več za svojega sina ne prizna, ne šteje; poznam ga samo po imenu nisem ga še videl, nisem se še srečal z njim; pog. samo napol ga poznam ne dobro, nekoliko; poznam ga kot slab denar, kot svoj žep zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih
poznáti se biti viden, kazati se: bolezen se ji pozna na obrazu; na tej preprogi se pozna vsaka stopinja; pozna se mu, da ni spal; po govorici se mu pozna, da ni domačin / noseča je, pa se ji še nič ne pozna
● delu se pozna hitrica zaradi prehitrega delanja, opravljanja je delo manj kvalitetno; ekspr. pijača se mu kar precej pozna je precej vinjen; pog. njemu se res ne poznajo leta videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. podražitev se mu zelo pozna zaradi podražitve potroši dosti več; ekspr. tega ne bom končal do roka, saj se poznam vem, koliko zmorem; ekspr. škoda besed, saj se poznamo vem, kako mislite o stvari; prim. poznan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
požgáti -žgèm dov., požgál (á ȅ) z ognjem poškodovati, uničiti: okupatorji so požgali vse hiše v vasi;
požgati vejevje / cel zvezek svojih pesmi je požgal sežgal // poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: slana je požgala žito; vroče sonce je požgalo travo
● ekspr. to žganje pa požge po grlu je zelo močnopožgán -a -o: od suše požgana trava; požgane vasi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
prárastlína -e ž (ȃ-í) nav. mn., biol. enocelična rastlina ali z galerto povezana skupina enoceličnih rastlin: raziskovati prarastline
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
prašílnik -a m (ȋ) agr. priprava ali stroj za prašenje rastlin: motorni, ročni prašilnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
predelováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. delati iz česa izdelek, izdelke: lan so predelovali doma; predelovati nafto; predelovati grozdje v vino
- 2. delati, da ima kaj
- a) drugačne lastnosti, značilnosti: ušice sladke sokove rastlin predelujejo
- b) drugačno obliko, uporabnost: predelovati stare obleke / predelovati pesmi
- 3. načrtno se seznanjati z določeno vsebino: predelovati poglavja iz novejše zgodovine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
preko predl., z rodilnikom - 1. za izražanje gibanja ali smeri na drugo stran
- a) nad čim: gledala je preko glav; veter žene oblake preko gor; skočiti preko ograje
- b) povprek po čem: preko ceste so zavalili hlod; zvezde se pomikajo preko neba / pomesti preko praga / obesiti torbo preko rame
- c) po površini: potegniti tančico preko obraza; voda se razlije preko travnikov
- č) skozi kaj: korakati preko gozda; potovati v Zagreb preko Novega mesta / prerezati preko srede
// za izražanje stanja: nositi srajco preko hlač; most preko potoka / stanuje preko ceste
- 2. za izražanje časa, v katerem se kaj godi: kavarna je preko dneva zaprta; preko zime se zemlja spočije
- 3. za izražanje presežene mere: piti preko mere; ne piši preko roba / z nesklonljivim izrazom količine: pot je dolga preko pet kilometrov; ima preko šestdeset let / publ. razprava je šla preko začrtanega okvira; njegovo znanje ne sega preko osemletke
- 4. publ. za izražanje vmesnega, prehodnega člena: opazovati življenje rastlin od cvetja preko oploditve do zorenja / tovarna dobiva kadre preko strokovnih šol iz
♦ rad. prenos oddaje preko Krvavca; šport. dati gol preko krila - 5. neustalj. za izražanje sredstva, posrednika; po: vplivati na javno mnenje preko časopisja; poslati sporočilo preko kurirja
● iti molče preko česa ne reagirati na kaj, zlasti z besedami; publ. ne moremo kar tako preko tega dejstva treba ga je upoštevati; ekspr. preganjati koga še preko groba po smrti; pog. pri napredovanju so šli preko mene me niso upoštevali, so me prezrli; pog. pri razpravi so šli preko njega niso upoštevali njegovega mnenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
prêmog -óga m (é ọ́) trda gorljiva snov, nastala s pooglenitvijo navadno rastlin, rastlinskih ostankov: drobiti, klati premog;
kopati, pridobivati premog;
umazan od premoga;
kuriti s premogom;
kosi premoga;
nahajališče premoga;
nastanek premoga;
rudnik premoga;
premog in drva / trboveljski premog; zaboj za premog
● publ. beli premog vodna moč, ki se da izkoriščati za pogon elektrarn
♦ geol. alohtoni premog iz naplavljenih rastlinskih ostankov; kem. suha destilacija premoga; metal. koksati premog; petr. črni premog z visoko stopnjo pooglenitve; lesni premog v katerem je lesna zgradba jasno vidna; rjavi premog z nižjo stopnjo pooglenitve; teh. kurilna vrednost premoga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
preparácija -e ž (á) - 1. prepariranje: preparacija metuljev, rastlin / za preparacijo angleškega berila je porabil precej časa
- 2. šol. zvezek za izpisovanje neznanih besed, slovničnih oblik iz besedila: pokazati profesorju preparacijo; iztrgati list iz preparacije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
preparírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. pripravljati žival, rastlino ali njene dele za opazovanje, proučevanje oblike, notranje zgradbe: v naravoslovnem krožku so se učili preparirati metulje, žuželke in druge živali; sam je prepariral nekaj travniških rastlin za v šolo; znati preparirati ptiče
- 2. z določenim postopkom pripravljati, obdelovati kaj za uporabo: preparirati hmelj, tobak; pred uporabo kože preparirajo; preparirati papir
- 3. dov., ekspr. nagovoriti, pridobiti koga za kako dejavnost: končno so ga le preparirali, da je šel z njimi; ni ga lahko preparirati, da bi kaj naredil doma / s svojim poročanjem so javnost tako preparirali, da zaradi dogodkov ni bilo nobenih nemirov
♦ arheol. preparirati izkopanine s kemičnimi ali mehanskimi pripomočki dati izkopaninam prvotno obliko in jih obvarovati pred propadanjem; med. v laboratoriju preparirati srce, pljuča; šol. preparirati lekcijo ugotoviti in izpisati iz lekcije neznane besede, slovnične oblike zaradi (lažjega) prevajanja
preparírati se knjiž., redko pripravljati se, učiti se: vsak dan se preparira za predavanje; dobro se je preparirala za vlogo, ki jo je morala odigrati
preparíran -a -o: preparirani hrošči, metulji; ima zalogo posebej prepariranega tobaka; les je bil prepariran proti gnilobi
♦ muz. preparirani klavir klavir, ki se mu med strune vstavljajo razni predmeti, da nastanejo novi zvočni efekti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
prevrélka -e ž (ẹ̑) vrtn. tekočina za zalivanje rastlin, nastala z naravnim vrenjem živalskih iztrebkov v vodi: prevrelka iz kurjakov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
prevrétek -tka m (ẹ̑) pijača, ki se pripravi s kuhanjem (zdravilnih) rastlin: spiti prevretek / bezgov prevretek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
prezimítev -tve ž (ȋ) glagolnik od prezimiti: v tem času si rastlina nabira moči za prezimitev;
pripraviti vrtnice za prezimitev / nasveti za prezimitev rastlin, živali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
prezímiti -im dov. (ī ȋ) prebiti, preživeti zimo: prezimili so v letovišču ob jezeru / posevki dobro, slabo prezimijo / ta kolerabica brez škode prezimi na vrtu // preh. omogočiti čemu, da se ohrani čez zimo: upoštevati nasvete, kako prezimiti posamezne vrste rastlin / ohrovt prezimimo v zračnem in hladnem prostoru; čebulček je dala prezimit na podstrešje / prezimiti ladje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
prezimovánje -a s (ȃ) glagolnik od prezimovati: pripraviti se za prezimovanje v gorah / najprimernejša temperatura za prezimovanje te vrste živali / uspešno prezimovanje rastlin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
pridélati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) pridobiti z gojenjem rastline, rastlin: pridelati krompir in zelenjavo;
sadja pridelajo le za domačo porabo;
pridelati dovolj žita / vino pridelajo doma // pridobiti z gojenjem česa sploh: pridelali so dosti medu; pridelati dovolj mesa, mleka // z delom pridobiti, prislužiti: jé kruh, ki so ga drugi pridelali / knjiž. s trudom pridelati rudo pridobiti; ekspr. pridelati izgubo narediti
● redko za hišo je pridelal še garažo prizidal; pog., šalj. še otroka bosta pridelala spočelapridélan -a -o: doma pridelano vino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
prideláva -e ž (ȃ) pridobitev pridelkov z gojenjem rastlin: ekološka pridelava; pridelava krompirja; pridelava zelenjave; Na Kitajskem je vsak košček prsti obdelan in pridelava riža zahteva zelo veliko vode
// pridobitev česa z gojenjem sploh: pridelava hrane; pridelava mleka; stroški pridelave; Ve se, da je tovrstna pridelava surovin izjemno dobičkonosna in da so dolgoročne posledice uživanja gensko spremenjene hrane popolna neznanka E (↑)pridélati
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
pridélek -lka m (ẹ̑) - 1. kar se pridobi z gojenjem rastline, rastlin: pospraviti, prodati, shraniti pridelke; žito, sadje in drugi pridelki / gozdni, kmetijski, poljski pridelki
// kar se pridobi z gojenjem česa sploh: med in drugi čebelarski pridelki / maslo je domač pridelek izdelek - 2. ed. kar se pridela v (enem) letu, v (eni) sezoni: prodati ves pridelek; spravljanje jesenskega pridelka; neurje jim je uničilo pol pridelka / letošnji sadni, vinski pridelek / doseči rekorden pridelek pšenice; slab pridelek krompirja
♦ ekon. hektarski pridelek - 3. glagolnik od pridelati: hiter pridelek prvovrstne topolovine / brinovec domačega pridelka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
pridelováti -újem nedov. (á ȗ) pridobivati z gojenjem rastline, rastlin: pridelovati krompir in žito;
v obmorskih krajih pridelujejo južno sadje // pridobivati z gojenjem česa sploh: pridelovati mleko in volno; pridelujejo čedalje manj medu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
pridobívati -am nedov. (í) - 1. z delom, prizadevanjem prihajati do česa: pridobivati denar, premoženje; s trudom pridobivati (si) sredstva za življenje / z vojskovanjem so si pridobivali nova ozemlja / pridobivati znanje iz knjig, s šolanjem / pridobivati delovne izkušnje / pridobivati spoštovanje, ugled; pridobivati (si) ljubezensko naklonjenost
- 2. delati, da prihaja kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: pridobivati žlahtne kovine; iz teh rastlin se pridobivajo eterična olja
♦ fiz. pridobivati z destilacijo
// delati, da kaj postane na razpolago kot rezultat določenega dela: pridobivati obdelovalno zemljo s požiganjem / na tem območju pridobivajo prvovrsten premog kopljejo - 3. vzbujati pozitiven, naklonjen odnos: s svojo neposrednostjo je ljudi pridobival; počasi jo je pridobival zase; pridobivati in odbijati
// delati, da kdo prihaja s kom, čim v določen odnos: pridobivati nove člane, naročnike; pridobivati (si) pristaše
// vzbujati pri kom pripravljenost za kaj: pridobivati ljudi k sodelovanju, za kako delo - 4. postajati v večji meri deležen kake lastnosti, značilnosti: pridobivati hitrost, publ. na hitrosti; pridobivati kondicijo / pridobivati težo, višino / pridobivati vrednost
● ob njem mnogo pridobivam se veliko naučim, spoznam veliko novega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
prilagájanje -a s (á) glagolnik od prilagajati: prilagajanje učne snovi potrebam pouka / prilagajanje rastlin, živali življenjskim razmeram; doba prilagajanja; sposobnost hitrega prilagajanja / prilagajanje posameznika skupnosti; družbeno prilagajanje obsojenca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
priróden -dna -o prid. (ọ̑) naraven: prirodni zakoni;
prirodne sile / prirodna bogastva / pridobivati prirodni kavčuk iz tropskih rastlin / prirodne vede naravoslovne // prirodna barva lesa / kip pesnika v prirodni velikosti / način življenja naj bo čimbolj priroden / prirodni razvoj, red; prirodna cirkulacija zraka / preprosto in prirodno pojmovanje človeka / njegova govorica je prirodnapriródno prisl.: prirodno govoriti; prirodno prevreto vino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
protofít -a m (ȋ) nav. mn., biol. enocelična rastlina ali z galerto povezana skupina enoceličnih rastlin, prarastlina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
pršênje -a s (é) glagolnik od pršeti ali pršiti: med pršenjem je naletaval sneg;
pršenje iz megle / ekspr. pršenje svetlobe / pršenje sobnih rastlin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
rástje -a s (ā) več rastlin, rastline: populiti rastje;
pisano, uvelo rastje / močvirsko, sredozemsko rastje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
rastlína -e ž (í) organizem, navadno z listi, cveti in koreninami: rastline že cvetijo, venejo;
vse na novo posajene rastline so se prijele;
okopavati, presajati, sejati, zalivati rastline;
deli, organi rastlin;
rastline in živali / divje, gojene rastline; gorske, travniške, tropske, vodne, vrtne rastline; grmičaste, zimzelene rastline; industrijske, krmne, oljne rastline; lončne, parkovne, sobne rastline; okrasne, strupene, zdravilne, začimbne rastline; rastline trajnice, zajedavke / ovijalna rastlina ovijalka; plevelna rastlina plevel
♦ agr. rastlina se osemeni; materinska ali materna rastlina ki je pri križanju oprašena; matična rastlina ki se uporablja za pridobivanje potaknjencev, semena; očetna rastlina ki pri križanju opraši in oplodi drugo rastlino; pionirska rastlina ki ustvarja razmere, ustrezne za uspevanje gospodarsko pomembnejših vrst; varovalne rastline; biol. enocelične, mnogocelične rastline; bot. rastlina organizem, ki gradi telo iz anorganskih snovi s fotosintezo; brezcvetne rastline; dvokalična rastlina ki ima v kalčku dva klična lista; dvoletna rastlina; enodomna rastlina ki ima moške in ženske cvete na isti rastlini; kulturna rastlina s človekovim namernim izborom vzgojena rastlina; lesna ali lesnata rastlina ki ima olesenelo steblo; moška rastlina z moškimi cveti; nižje rastline ki nimajo razvitega stebla, listov in korenin; zelnata rastlina ki nima olesenelega stebla; čeb. medovita rastlina ki daje med, medičino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
rastlinják -a m (á) pokrit prostor za gojenje rastlin: ogrevati rastlinjak;
gojiti rastline v rastlinjaku;
streha rastlinjaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
rastlínje -a s (ȋ) več rastlin, rastline: rastlinje na vrtu že zeleni / gozdno, sredozemsko, vrtno rastlinje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
rastlínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na rastlino: rastlinski deli;
rastlinski sokovi / rastlinski škodljivci; rastlinske bolezni / uživati rastlinsko hrano; rastlinska barvila / rastlinske vrste / ornament z rastlinskimi motivi
♦ biol. rastlinska hrana rudninske snovi, iz katerih rastlina gradi organske snovi; rastlinske populacije; rastlinska združba skupnost različnih rastlinskih vrst, ki živijo na določenem prostoru v enakih življenjskih razmerah; biol., kem. rastlinska beljakovina; bot. rastlinska geografija veda, ki ugotavlja razširjenost rastlin na zemlji; rastlinska odeja vse rastline, ki rastejo na določenem področju; usnj. rastlinsko strojilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
rástnost -i ž (ā) sposobnost za rast: gnojila vplivajo na rastnost;
raziskovati rastnost rastlin, živali;
pomanjkljiva rastnost semena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
razhúdnikovka -e ž (ȗ) nav. mn. skupina rastlin iz reda Solanales, v katero spadajo tudi jajčevci, krompir, paprika, paradižnik in ki vsebujejo solanin ali druge toksične alkaloide: Na orehove liste, ki jih veter nosi na zelenjavni vrt, se najslabše odzivajo razhudnikovke E (↑)razhúdnik
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
razkrojeválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor razkraja: razkrojevalci odmrlih rastlin in živali / knjiž. razkrojevalci delavske enotnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
razlikoválen -lna -o prid. (ȃ) - 1. s katerim se označuje, da je kaj različno, drugačno od drugega: razlikovalne črtice / razlikovalna znamenja
// po katerem je kaj različno, drugačno od drugega: razlikovalne lastnosti rastlin / spoznati kaj po razlikovalnih znakih - 2. lingv. ki izraža različnost, drugačnost: pomensko razlikovalna vloga jezikovnega sredstva
● knjiž. razlikovalna politika diskriminacijska politika; razlikovalna sposobnost sposobnost za ugotavljanje razlik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
razmnoževánje -a s (ȃ) glagolnik od razmnoževati: ukvarjati se z razmnoževanjem cvetlic;
razmnoževanje rastlin z gomolji / razmnoževanje tiskovin; stroj za razmnoževanje / proučevati razmnoževanje živali / čezmerno razmnoževanje ki ni v skladu z možnostmi za preživljanje; nespolno, spolno razmnoževanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
razmnožítev -tve ž (ȋ) glagolnik od razmnožiti: razmnožitev rastlin s potaknjenci / razmnožitev tiskovin / hitra razmnožitev bakterij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
razporedíti -ím dov., razporédil (ī í) - 1. narediti, da pride kaj na več mest v določenem redu: razporediti predmete po omari; na novo razporediti pohištvo v stanovanju / režiser je razporedil igralce v prostoru; razporediti vojaške enote, straže; vojaki so se razporedili ob obeh straneh ceste
- 2. narediti, da je kaj v določenem zaporedju: razporediti članke v knjigi / razporediti tekmovanja
- 3. določiti skupine glede na enake ali podobne lastnosti: razporediti tekmovalce / razporediti učence v skupine / ekspr. hitro zna razporediti ljudi v predalčke
- 4. določiti delavcu dela in naloge glede na njegovo izobrazbo ali z delom pridobljene sposobnosti: razporedili so ga na mesto gradbenega tehnika
♦ ekon. razporediti finančna sredstva razdeliti jih glede na namen uporabe
razporejèn -êna -o: smotrno razporejen nasad rastlin; otroci so razporejeni po starosti; vasi so razporejene ob cesti; kronološko razporejeno gradivo
♦ bot. list z mrežasto razporejenimi žilami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
razpršílka -e [tudi u̯k] ž (ȋ) priprava za razprševanje: vlaženje rastlin z razpršilko / parfumska razpršilka // nastavek za razprševanje: posoda z razpršilko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
razsejánost -i ž (á) lastnost, značilnost razsejanega: razsejanost rastlin / knjiž. razsejanost industrijskih središč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
razsévati1 -am nedov. (ẹ́) knjiž. razširjati, raznašati: ptice razsevajo seme nekaterih rastlin / razsevati vznemirljiva gesla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
réz -í ž, daj., mest. ed. rézi (ẹ̑) - 1. agr. odstranjevanje delov rastlin z rezanjem zaradi redčenja, oblike, rodnosti: rez sadnega drevja, vinske trte; vpliv rezi na rast / poletna rez / opraviti rez v vinogradu
// mesto na rastlini, kjer je kaj odrezano: premazati rez - 2. nar. zahodno pokošena trava v vrsti, kakršna nastaja ob košenju; red ž: raztrositi rezi
- 3. alp. del, kjer se v ostrem kotu stikata dve skalni površini: hoditi po rezi / grebenska rez del, kjer se stikata boka grebena
● zastar. konju pokladati rez rezanico; star. vzel je sekiro in jo pogladil po rezi rezilu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
rjavênje -a s (é) glagolnik od rjaveti: rjavenje kože / zavarovati orodje pred rjavenjem; rjavenje karoserije / rjavenje listov in slaba rast
♦ agr. rjavenje glivična ali bakterijska bolezen, pri kateri deli rastlin porjavijo; rjavenje vina spreminjanje barve in okusa vina zaradi nepravilne predelave grozdja; oksidacija vina; les. rjavenje lesa spreminjanje naravne barve lesa zaradi delovanja svetlobe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
rôden -dna -o prid. (ó) - 1. ki rodi, daje plodove, sadeže: rodni grmi črnega ribeza; nekateri trsi so še rodni; nega mladega rodnega drevja
- 2. ki ima pogoje za (dobro) uspevanje rastlin; rodoviten: kultivirati svet in ga delati rodnega; povečati rodne površine
// ki dobro obrodi: rodne sorte jablan - 3. knjiž. sposoben (o)ploditve; ploden: rodna ženska; upajo, da jih bo zdravilo naredilo rodne / rodne sposobnosti
● nar. rodna letina bogata, obilna
♦ agr. rodni les poganjek ali vejica s cvetnimi brsti; rodna mladika; rodno leto leto, v katerem sadno drevje normalno ali bogato obrodi; anat. rodne žleze spolne žleze; med. rodna doba ženske
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
rodovíten -tna -o prid., rodovítnejši (ī) - 1. ki ima pogoje za (dobro) uspevanje rastlin: rodovitna prst v gredi; rodovitna zemlja / rodovitno polje
♦ agr. rodovitna prst prst s humusom in živimi organizmi - 2. ki dobro obrodi: rodovitne sorte pšenice; zelo rodovitno drevo / ekspr. rodovitno leto leto, v katerem vse dobro obrodi
- 3. sposoben imeti veliko potomcev: rodovitna matica; rodovitna ženska / ekspr. rodoviten zakon
● redko rodoviten pisatelj plodovit; star. rodovitne in jalove samice plodne; bibl. seme je padlo na rodovitna tla nauk, nasvet je imel zaželeni uspeh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
rôsa -e stil. -é ž (ó) drobne vodne kaplje, vlaga, ki se naredi ponoči zaradi ohladitve zraka, zlasti na rastlinah: rosa je, se blešči, se posuši;
ekspr. sonce je popilo roso;
hladna rosa;
jutranja, večerna rosa;
rosa na travi;
biti moker od rose;
mlad kakor rosa / pospraviti seno, preden pade rosa / hoditi po rosi po rosni travi; v času, ko je rosa // mn., pesn. na rosah zelenih gora lepoto to si [Soča] pila (S. Gregorčič) // drobne vodne kaplje, vlaga na čem sploh: rosa na steklu / star. na čelu se mu je nabirala rosa pot, znoj // ekspr. rosa v njenih očeh solze
● nar. močnata rosa glivična bolezen, ki se kaže kot sivkasta prevleka na zelenih delih rastline; pepelasta plesen; nar. strupena rosa bolezen, pri kateri se oboleli deli rastline posušijo ali odmrejo; ožig; glivična bolezen, ki se kaže v obliki peg na listih in plodovih zlasti vinske trte, hmelja, kapusnic; peronospora; kakor v rosi umit obraz mladosten, svež
♦ čeb. medena rosa sladek sok nekaterih rastlin, ki so ga predelale ušice; mana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
rošênje -a s (é) glagolnik od rositi: rošenje iz megle / rošenje rastlin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
sadílnik -a m (ȋ) agr. priprava za sajenje rastlin: saditi s sadilnikom / traktorski sadilnik; sadilnik za krompir
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
sadjejéd -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄ ẹ̄) ki se prehranjuje samo s sadjem, zelenjavo, jedrci in semeni nekaterih rastlin: Vsejede in sadjejede ptice obiskujejo plodonosne rastline, kot so npr. kalina, glog, jerebika, črni bezeg E (↑)sádje + (↑)jésti
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
sadjejédec -dca m, člov. (ẹ̑) 1. kdor se prehranjuje samo s sadjem, zelenjavo, jedrci in semeni nekaterih rastlin; frutarijanec: Ugotavljam, da je v Sloveniji že kar nekaj prepričanih sadjejedcev, ki so si po več mesecih in celo letih sadno-zelenjavne prehrane dali pregledati kri in rezultat je bil odlična krvna slika 2. ekspr. kdor rad jé sadje: Če si bolj sadjejedec, potem si nakupi sadja E ↑sadjejéd
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
samorástnost -i ž (ā) knjiž. samoraslost: samorastnost nekaterih rastlin / samorastnost umetnine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
saprofít -a m (ȋ) bot. rastlina, ki se hrani z organskimi snovmi mrtvih rastlin in živali: saprofiti in paraziti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
ségati -am nedov. (ẹ̄) - 1. iztegovati roko z namenom priti do česa, prijeti kaj: pogosto je segal na pladenj s pecivom; segati v vrečo / roka sega po kozarcu; segati po knjige / pri pozdravu segati komu v roko
- 2. zajemati določeno časovno obdobje: v pripovedovanju je segal daleč nazaj v preteklost / spomini mu segajo v mlada leta / s to povestjo sega avtor v sodobni svet
- 3. pri širjenju, napredovanju nahajati se do kod: smrad iz tovarne sega do mesta; ob poplavi je voda segala do hiš / korenine teh rastlin segajo globoko v zemljo
// biti, nahajati se v prostoru do kod: do te meje sega listnati gozd; led je segal čez vso dolino; gorovje sega še v sosednje države / krilo sega čez kolena; lasje ji segajo do pasu; police segajo od tal do stropa / njegova moč, oblast sega daleč - 4. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa sobesedilo: med pogovorom je pogosto segal po kozarcu; bralci radi segajo po dobrih knjigah radi berejo dobre knjige
// turisti so segali po raznih spominkih so jih kupovali - 5. ekspr. uporabljati: gospodinja sega le po najboljših čistilnih sredstvih
● ekspr. kamor oči segajo, so sama polja vsenaokrog; ne sega mu niti do gležnjev po kaki pozitivni lastnosti, značilnosti mu ni enak, enakovreden; z vprašanji so mu segali v besedo so ga prekinjali; pripombe segajo v jedro problema se nanašajo na njegovo bistvo; segati v pogovor udeleževati se pogovora; ekspr. rad je segal po steklenici rad je pil (alkoholne pijače)
segajóč -a -e: do gležnjev segajoče krilo; lasje, segajoči na obraz; v srce segajoča pesem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
selékcija -e ž (ẹ́) - 1. izločanje iz večje količine, množine po določenih kriterijih; izbiranje, odbiranje: opravljati selekcijo; selekcija gradiva, podatkov; namerna selekcija rastlin, živali / selekcija tekmovalcev / izboljšati kakovost s selekcijo
- 2. šport. moštvo, skupina najboljših igralcev, tekmovalcev: izločili so ga iz selekcije; uvrstiti se v selekcijo; republiška selekcija rokometašev
♦ biol. naravna selekcija ohranjanje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki omogočajo prilagoditev danim razmeram; umetna selekcija odbiranje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki najbolj ustrezajo rejčevim željam, potrebam; ped. (šolska) selekcija ločevanje, razvrščanje učencev ob vstopu v šolo, med šolanjem po določenih kriterijih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
selekcíjski tudi selékcijski -a -o prid. (ȋ; ẹ́) nanašajoč se na selekcijo: selekcijski postopek;
kritično selekcijsko merilo / selekcijska komisija festivala / selekcijska teorija teorija, po kateri je naravni izbor glavni tvorec novih vrst; darvinizem
♦ agr. selekcijska postaja postaja za načrtno odbiranje najboljših rastlin, živali za vzgojo novih vrst, pasem; vet. selekcijska reja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
selekcionár -ja m (á) agr., vet. kdor se poklicno ukvarja s selekcijo rastlin, živali; izbiralec, odbiralec: selekcionarji so vzgojili nove odporne vrste
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
selekcioníst -a m (ȋ) agr., vet. kdor se poklicno ukvarja s selekcijo rastlin, živali; izbiralec, odbiralec: začel je delati kot selekcionist povrtnin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
selektíven -vna -o prid. (ȋ) izbiren, odbiralen: selektivni kriteriji;
selektivno gojenje rastlin, živali / selektivni postopek selekcijski // publ. selektivna razvojna politika; ta šola je zelo selektivna
♦ gozd. selektivno redčenje redčenje, sekanje dreves, ki ovirajo rast določenih drevesselektívno prisl.: selektivno redčiti gozd
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
seménje -a s (ẹ̑) več semen, semena: semenje kali;
odstraniti papriki semenje;
luščenje semenja;
razmnoževanje rastlin s semenjem / bučno, žitno semenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
seménski tudi sémenski -a -o prid. (ẹ̑; ẹ́) nanašajoč se na seme: semenski ovoj;
semenska vlakna / semensko olje olje iz semen oljnih rastlin // pridelovati semenski krompir; semenska pšenica / semenski okoliš
♦ agr. semenski plašč tkivo, ki navadno obdaja semensko zasnovo ali tudi seme; anat. semenska celica semenčica; semenska žleza parna žleza pri moškem, ki proizvaja semensko tekočino in jo izloča v semenovod; biol. semenska tekočina izloček prostate in drugih žlez, ki omogoča gibanje semenčic; bot. semenska zasnova organ, iz katerega nastane seme; gozd. semenska plantaža plantaža cepljenih gozdnih dreves za pridobivanje semena; zool. semenska vrečka organ samic nekaterih živali, v katerem so po združitvi s samcem shranjene semenčice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
sénčenje -a s (ẹ́) glagolnik od senčiti: senčenje rastlin / izraziti zaobljenost telesa z rahlim senčenjem / pri senčenju oči uporablja zelenkaste odtenke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
sílnica2 -e ž (ȋ) agr. pokrit prostor za siljenje in vzgojo rastlin, navadno ogrevan: siliti cepiče, radič v silnici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
silokombájn -a m (ȃ) teh. stroj, ki opravlja več pomembnih delovnih operacij hkrati, zlasti pri spravljanju krmnih rastlin: silokombajn in samonakladalna prikolica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
simbióza -e ž (ọ̑) - 1. biol. pojav, da dva različna organizma živita v skupnosti, ki je za oba koristna, sožitje: simbioza rastlin z nekaterimi bakterijami; simbioza med glivami in algami / živeti v simbiozi
- 2. knjiž. dejstvo, da kdo živi s kom tako, da med njima ne prihaja do nesoglasij: simbioza med državami z različno družbeno ureditvijo / s sodelavci živi v simbiozi / simbioza med dramatikom in igralcem
- 3. knjiž. dejstvo, da kaj združuje v sebi dve različni stvari, dva različna elementa: petje je simbioza besede in melodije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
sistemátika -e ž (á) urejenost, načrtnost, premišljenost: v delu se kaže precejšnja sistematika;
znanstvena sistematika / sistematika stila
♦ biol. veda, ki se ukvarja z opisom, poimenovanjem in razvrščanjem rastlin, živali v sistematske kategorije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
skalnják tudi skálnjak -a m (á; ȃ) smotrno razporejen nasad rastlin med skalami, kamenjem za študijske namene ali za okras: na vrtu imajo skalnjak in cvetličnjak;
urediti skalnjak
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
skrivnósten -tna -o prid., skrivnóstnejši (ọ̑) - 1. ki se ne da razumeti, dojeti, pojasniti: skrivnostni pojavi; skrivnostna izginitev, smrt; to so skrivnostne stvari / skrivnostna moč; skrivnostne naravne sile; skrivnostno življenje rastlin / skrivnostna prikazen; skrivnostna bitja / skrivnostno število
- 2. nav. ekspr. ki skriva, prikriva svoje bistvo: skrivnosten človek; dela se skrivnostnega; postati skrivnosten / skrivnostna osebnost
// katerega bistvo se ne da (z lahkoto) spoznati, ugotoviti: spregovoriti s skrivnostnim glasom; skrivnosten molk, nasmeh; fantovo skrivnostno vedenje ga je zaskrbelo / skrivnosten obraz / umrl je v skrivnostnih okoliščinah; od nekod je prihajala skrivnostna svetloba - 3. znan, namenjen ozkemu krogu ljudi: pomen te besede je skrivnosten; skrivnostna novica / skrivnostni verski obredi
- 4. poln skrivnosti: skrivnosten gozd; skrivnostne globine morja; skrivnostno jezero / skrivnosten mrak; skrivnostna noč / ljubezen je najskrivnostnejša
skrivnóstno prisl.: skrivnostno govoriti, se nasmehniti; skrivnostno lepa podoba; skrivnostno miren kraj; sam.: doživljanje sveta kot nekaj skrivnostnega; hrepenenje po skrivnostnem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
slaborôden -dna -o prid. (ó) - 1. ki slabo rodi: slaborodna vrsta češenj; slaborodno drevo
♦ agr. slaborodno leto leto, v katerem sadno drevje slabo rodi - 2. ki ima malo pogojev za uspevanje rastlin: slaborodni hriboviti predeli; slaborodne obmorske dežele
- 3. ki ni sposoben imeti veliko potomcev: zaščititi slaborodne sesalce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
sláma -e ž (á) posušena stebla in listi omlatenega žita: slama se je vnela;
rezati slamo;
s slamo krito poslopje;
oviti mlada drevesa s slamo;
slama za steljo;
bala, kup, otep slame;
gori kot slama / ajdova, ječmenova, pšenična, ržena slama / nekaj slam ima na jopici // navadno s prilastkom posušena stebla in listi nekaterih kulturnih rastlin sploh: fižolova, konopna, koruzna, lanena slama; slama stročnic
● iron. ta ima pa slamo v glavi nič ne ve, ne zna; ekspr. mlatiti, otepati prazno slamo vsebinsko prazno govoriti; ekspr. v tem govorjenju je malo zrnja, pa mnogo slame nepomembnega, nespametnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
smodíti -ím nedov., smojèn (ī í) - 1. z ognjem, vročino povzročati, da postane kaj deloma poškodovano: smoditi dlake; čevlji se ne sušijo, ampak smodijo; pazi, smodiš si lase
// povzročati, da se poškodujejo, uničijo občutljivejši deli rastlin: sonce smodi mlado travo - 2. tekst. z gorečim plinom ali razžarjenimi ploščami odstranjevati štrleča vlakna: smoditi tkanino
● ekspr. sonce smodi, saj je poletje žge; star. smoditi tobak kaditi
♦ agr. smoditi prašiča s smojenjem odstranjevati ščetine z njega
smodíti se pri kuhanju se zaradi vročine prijemati podlage in se deloma poškodovati: meso, rižota se smodi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
snét -í ž, daj., mest. ed. snéti (ẹ̑) - 1. glivična bolezen, ki se kaže v obliki črnkastih tvorb na listih, klasih, steblih rastlin: koruzo je napadla snet
// nav. mn., bot. glivice, ki povzročajo to bolezen: s snetmi okužene rastline; sneti in rje / prašnata snet glivica zajedavka na žitu in drugih travah, ki razkraja zlasti klase v črn prah, Ustilago; trda snet - 2. slabš. nepomemben, malovreden človek: ne druži se s tako snetjo / ed. roparji, tatovi in podobna snet nepomembni, malovredni ljudje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
snóv -í ž (ọ̑) - 1. kar tvori, sestavlja stvari, predmetna telesa: snov se spreminja; mrtva, živa snov; zakon o ohranitvi snovi
- 2. navadno s prilastkom kar tvori, sestavlja stvari, predmetna telesa in ima določene lastnosti, značilnosti: ta snov dobro prevaja električni tok; naštej nekaj snovi; eksplozivne, gorljive snovi; grenka snov; hranilne snovi; plinasta, tekoča, trdna snov; prozorna snov; lahko topljiva snov; snov za barvanje; ugotavljati lastnosti, sestavo snovi / rudninske snovi anorganske snovi, ki so potrebne za pravilno rast organizmov; umetna snov umetno pridobljena
- 3. kar tvori, sestavlja predmet, vsebino govornega, pisnega obravnavanja: izbrati primerno, zanimivo snov za spis; snov pogovora; snov za razmišljanje; imeti dovolj snovi za razpravo
// kar tvori, sestavlja predmet umetniškega oblikovanja, ustvarjanja: pisatelj je vzel snov za dramo iz kmečkega življenja; filmska snov; roman s snovjo iz sodobnega življenja - 4. šol., navadno v zvezi učna snov kar tvori, sestavlja znanje, védenje, ki se podaja v izobraževalnem procesu: učna snov je zelo zahtevna; narekovati, podajati učno snov; razporediti učno snov po predmetih; predpisana učna snov
♦ agr. huminska snov; suha snov ki ostane po (umetnem) odstranjevanju vode, vlage iz rastlin, živil; astr. medzvezdna snov plinasta in trdna snov v medzvezdnem prostoru; farm. indiferentna snov brez zdravilnega učinka; filoz. snov od človeka neodvisno obstoječa objektivna stvarnost; materija; fiz. optično aktivna snov prozorna snov, ki suka ravnino polarizirane svetlobe; diamagnetna, higroskopska snov; fiz., kem. desnosučna ki suka polarizacijsko ravnino v desno, levosučna snov ki suka polarizacijsko ravnino v levo; kem. anorganska, organska snov; radioaktivna snov; med. karcinogena snov; kontrastna snov ki ne prepušča rentgenskih žarkov; min. amorfna, polimorfna snov; optično dvoosna snov ki ima dva preseka, v katerih je lomni količnik v vseh smereh enak; optično enoosna snov ki ima samo en presek, v katerem je lomni količnik v vseh smereh enak; izomorfne snovi ki kristalijo v podobnih kristalih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
sociabílnost -i ž (ȋ) knjiž. lastnost, značilnost sociabilnega človeka: razvijati otrokovo sociabilnost
♦ bot. sociabilnost rastlin sposobnost rastlin za rast v rastlinski združbi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
sók -a m, mn. sokóvi tudi sóki (ọ̑) - 1. tekočina v rastlinah, ki omogoča rast, razvoj: ta rastlina ima v steblu bel, strupen sok; nekatere žuželke sesajo drevesne sokove; sok korenin, plodov
// tekočina, ki se pojavi pod lubjem v času rasti: po drevju se začne že v februarju pretakati sok / drevje je v soku - 2. tekoča sestavina sadeža: iztisniti sok iz limone; sok rdeče pese
// brezalkoholna pijača, narejena iz te sestavine: piti sok; sirupi in sokovi / borovničev, korenčkov, marelični sok; sadni, zelenjavni sok / elipt., pog. prosim tri soke kozarce, stekleničke soka - 3. tekoč izloček nekaterih organov, žlez: matični mleček je sok, ki ga izločajo mlade čebele; dišeči, sladki sokovi cvetov / telesni, živalski sokovi
- 4. tekočina, ki se izloči pri dušenju, pečenju: dušiti zelenjavo v lastnem soku; sok pečenke
- 5. ekspr., navadno s prilastkom kar v telesu omogoča življenje, daje moč: mladostni sokovi so fante vedno bolj burili; rudnik jim je izčrpaval ves življenjski sok; rastline črpajo sokove življenja iz zemlje; pren. vstaja je črpala sokove iz podpore prebivalstva; podeželje, zaprto samo vase, brez pravih življenjskih sokov, je komaj životarilo
- 6. ekspr. kar dela, da je kaj živo, polno: to daje predstavi sol in sok
- 7. nar. gorenjsko močnik: kuhati, zabeliti sok / ajdov, koruzni sok
● nar. niti za sok ni zaslužil zelo malo je zaslužil; ekspr. dal je družbi življenjski sok svojih najlepših let življenjsko moč; pesn. sok srca kri; knjiž. upijaniti se od soka trte z vinom; ekspr. skozi osebe romana se pretaka resnični sok življenja osebe romana so življenjsko prepričljive, kot žive
♦ agr. bistri sok sadni sok iz filtriranega iztisnjenega soka; kašasti sok sadni sok iz zdrobljenih, zmletih sadežev; matični sok iz rastlin pridobljen naravni sok kot surovina za izdelavo sadnih sokov, sirupov; naravni sok; sladkorni sok pridobljen iz sladkorne pese ali sladkornega trsta; biol. celični sok raztopina organskih in anorganskih snovi v rastlinski celici; prebavni sokovi izločki prebavnih žlez z encimi, ki razkrajajo hrano pri prebavljanju; želodčni sok prebavni sok, ki ga izloča želodčna sluznica; med. telesni sokovi po Galenu arterijska in venozna kri, sluz in žolč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
soláta -e ž (ā) - 1. vrtna rastlina z listi, ki se sveži pripravljajo za jed, ali listi te rastline: čistiti, nabirati, oprati, trebiti solato; presaditi, sejati solato; glava, listi solate / solata že dela glave / endivija, motovilec, radič in druga solata / pog. kupiti tri solate tri glave solate
- 2. hladna jed iz delov rastlin ali mesa, jajc, pripravljena s kisom, oljem: zmešati solato; pripraviti fižol v solati, kot solato / krompirjeva, kumarična, paradižnikova solata; govedina v solati / naročiti krompir, pečenko in (zeleno) solato / pribor, skodelica za solato
- 3. slabš. kar je vsebinsko neurejeno, prazno: ne berem rad take solate; kdo bo poslušal to solato
● solata gre v cvet poganja steblo s cveti; ekspr. pospravi z mize to solato neurejene, razmetane liste, knjige
♦ bot. solata zelnata rastlina z rumenimi cveti v koških, Lactuca sativa; morska solata zelena alga listaste oblike, Ulva lactuca; gastr. francoska solata iz zelenjave, krompirja in majoneze; mesna solata; mešana ali sestavljena solata iz dveh ali več vrst solate; ruska solata iz mesa, majoneze in malo zelenjave; sadna solata jed iz narezanega sadja z različnimi dodatki; vrtn. krhkolistna, mehkolistna solata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
sórta -e ž (ọ̑) navadno s prilastkom - 1. kulturne rastline iste vrste, ki se v določenih lastnostih razlikujejo od drugih kulturnih rastlin iste vrste, zvrst: ta sorta pšenice se je izrodila; uvajati, vzgajati nove sorte; krompirjeve sorte; sorte grozdja / sorta jonatan / industrijska, jedilna sorta; krompir zgodnje sorte
♦ agr. debeloplodna sorta jagod; opraševalna sorta za opraševanje sort, ki se z lastnim cvetnim prahom ne morejo oploditi; poskusna sorta katere lastnosti se načrtno preizkušajo; vodilna sorta ki je zaradi dobrih lastnosti najbolj razširjena - 2. pog. vrsta: za kosilo so imeli tri sorte mesa; prodajati več sort peciva / slabš. poznam to sorto ljudi take (slabe) ljudi
- 3. nav. ekspr., v rodilniku, z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo tak, kot določa prilastek: biti boječe, vesele sorte; čudne sorte ženska; on je človek posebne sorte / hči je čisto materine sorte prav taka kot mati
// to je malomarnost, uživaštvo najslabše sorte
● pog. iste sorte ptiči skupaj letijo ljudje s podobnimi nazori se radi družijo; pog. kaj hočemo, ljudje so vsake sorte različni; vse sorte pog. vse sorte presenečenj je doživel različna, razna presenečenja; elipt., pog. kadar je malo pijan, vse sorte govori nespametno, nepremišljeno; elipt., pog. vse sorte pripovedujejo o njem o njem pripovedujejo zlasti slabe stvari
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
soznáčica -e ž (ȃ) knjiž. sinonim, sopomenka: narečne soznačice za strokovna imena rastlin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
spermatozoíd -a m (ȋ) bot. moška spolna celica nižjih rastlin: bički spermatozoida;
gibanje spermatozoidov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
spodbújati -am tudi izpodbújati -am nedov. (ú) - 1. povzročati, da postane kdo (bolj) delaven, prizadeven: spodbujati igralce, tekmovalce; spodbujati otroke pri učenju; oče ga je spodbujal k delu; spodbujati z besedami, s klici, ploskanjem / kar pogumno, ga je spodbujal / spodbujala ga je misel na uspeh / spodbujal je vole, da bi hitreje stopali / z zdravili spodbujati delovanje srca
- 2. povzročati, da kaj (hitreje) nastaja, se (bolje) razvija: sredstva, ki spodbujajo rast rastlin / spodbujati ustanavljanje društev, krožkov / tak način nagrajevanja spodbuja produktivnost / spodbujati otrokovo domišljijo
spodbujajóč tudi izpodbujajóč -a -e: dela zelo pridno, spodbujajoč tudi druge; spodbujajoče besede; spodbujajoče ploskanje; prisl.: spodbujajoče prikimavati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
spôlen -lna -o prid. (ȏ) nanašajoč se na spol: spolni razvoj;
spolne razlike;
spolna zrelost / spolni nagon; spolni organi rastlin, živali; moški spolni ud; spolna nezmožnost / spolni odnosi; spolna ljubezen; spolna morala, vzgoja
♦ biol. spolni hormoni hormoni, ki usmerjajo razvoj in delovanje spolnih žlez; spolni rod spolno se plodeča generacija pri rastlinah in živalih s prerodom; spolni znaki znaki, pojavi, po katerih se razlikujejo med seboj pripadniki iste vrste glede na spol; moška, ženska spolna celica; spolna žleza del spolnega organa, ki proizvaja spolne celice; spolno razmnoževanje razmnoževanje z oploditvijo; med. spolne bolezni nalezljive bolezni, ki se večinoma prenašajo s spolnimi odnosispôlno prisl.: spolno dozoreti; spolno hladen; spolno nerazvite samice pri čebelah; spolno nezmožen moški; biti spolno normalen
♦ biol. spolno se razmnoževati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
spráti spêrem dov., sprál (á é) z vodo ali drugo tekočino odstraniti kaj s česa: dež spere prah z rastlin;
sprati morsko sol s telesa;
pren., ekspr. solze so sprale smeh z obraza;
prim. izprati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
srédstvo -a s (ẹ̑) - 1. za uresničitev kakega dejanja, dosego določenega cilja namenjena, uporabljena
- a) snov: izdelovati različna sredstva in priprave; sredstvo v obliki prahu / čistilno, hladilno sredstvo; kozmetična sredstva; predpisati bolniku odvajalno, pomirjevalno sredstvo; bencin in druga pogonska sredstva; sredstvo proti izpadanju las; sredstvo za zaščito rastlin / kemična sredstva
- b) priprava, naprava: elektronska sredstva za proizvajanje zvokov / telefon in druga komunikacijska sredstva; publ. množična komunikacijska sredstva ali sredstva javnega množičnega obveščanja časopisje, radio, televizija; prevozna sredstva
- c) odločitev, ukrep: zapor, nasilje in druga sredstva pritiska / administrativna, politična sredstva; vzgojna sredstva
● ne izbira sredstev za dosego cilja pripravljen je storiti tudi kaj slabega, nepoštenega za dosego cilja; namen posvečuje sredstvo po Machiavelliju za dosego pomembnega cilja je dovoljeno uporabiti vsako sredstvo - č) stvar, pojav sploh: denar, zlato kot plačilno sredstvo / vojaški enoti za življenje in boj potrebna sredstva živila, municija, orožje
// sredstva umetniškega izražanja so barva, beseda, zvok / jezikovna, stilna sredstva
- 2. mn. denar, materialne dobrine: zbirati sredstva; v banko vložena sredstva; sredstva za gradnjo cest / nalagati sredstva v industrijo; publ. odliv sredstev iz sklada / publ. kupiti za dinarska sredstva; proračunska sredstva / biti brez sredstev; prislužiti si za življenje potrebna sredstva; živeti od svojih sredstev
- 3. fiz. snov, zlasti kot nosilec fizikalnih procesov: gostejše, redkejše sredstvo; na meji dveh sredstev se svetloba razkloni; upor sredstva
♦ ekon. delovna sredstva priprave, s katerimi človek v delovnem procesu preoblikuje delovne predmete; denarna sredstva za določen namen potrebni znesek; lastna sredstva ki niso pridobljena s kreditom; obratna sredstva zaloge materiala, proizvodov, nedokončani proizvodi, denarna sredstva, ki so potrebna za poslovanje; osnovna sredstva zemljišče, zgradbe, oprema, ki je potrebna za opravljanje določene gospodarske dejavnosti; produkcijska ali proizvajalna sredstva celota delovnih predmetov in delovnih sredstev; jur. pravno sredstvo s katerim se lahko izpodbija odločba; redna pravna sredstva pravna sredstva, dovoljena proti sodnim odločbam, ki (še) niso pravnomočne; kem. disperzijsko sredstvo; lingv. manjšalna izrazna sredstva; med. anestetično sredstvo; digestivna sredstva ki pospešujejo prebavo; metal. protikorozijska sredstva; papir. klejno sredstvo klej, izdelan iz kolofonije; teh. halogenska gasilna sredstva v ognju hlapljive negorljive organske tekočine za gašenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
stádij in štádij -a m (á) navadno s prilastkom časovno sklenjen del nastajanja, razvoja česa, stopnja: preskočiti nekatere stadije v razvoju;
odkriti bolezen v njenem začetnem stadiju;
rak v zadnjem stadiju;
razvoj rastlin, živali po stadijih / stadij mladostniškega navdušenja je že za njim obdobje // kapitalizem je prešel v stadij imperializma; stadiji osebnostnega razvoja / razvojni stadij // knjiž. stanje: telo je prešlo v stadij izčrpanosti; proučevati duševne stadije; stadij potrtosti, zaspanosti
♦ med. febrilni stadij bolezni; eruptivni stadij ošpic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
staničevína -e ž (í) - 1. teh. vlaknata snov iz rastlin, ki se uporablja zlasti za proizvodnjo papirja in umetnih vlaken; celuloza: pridobivati staničevino; uporaba staničevine v papirništvu
- 2. med. papirju podoben izdelek, ki se uporablja zlasti pri obvezovanju ran: na gazo je položil kos staničevine in povil rano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
staničnína -e ž (ī) teh. vlaknata snov iz rastlin, ki se uporablja zlasti za proizvodnjo papirja in umetnih vlaken; celuloza: izdelki iz staničnine / rastlinska staničnina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
stekleník -a m (í) s steklom ograjen in pokrit prostor za gojenje rastlin; steklenjak: narediti steklenik na vrtu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
steklenják -a m (á) s steklom ograjen in pokrit prostor za gojenje rastlin: postaviti steklenjak;
prodajati nageljne iz steklenjaka;
gojiti paradižnike v steklenjaku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
steklénost -i ž (ẹ̄) agr. bolezen rastlin, pri kateri postanejo sadeži, gomolji trdi in prosojni: steklenost jabolk, krompirja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
stotér -a -o štev. (ẹ̑) - 1. ki je stotih vrst: opis stoterih rastlin
- 2. ekspr. številen, mnog: obala je razčlenjena s stoterimi zalivčki; v mestu se prižigajo stotere luči
stotéro prisl.: uslugo vam bom stotero poplačal; sam.: pripovedovali so o smrti stoterih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
strúna -e ž (ú) - 1. svilena, kovinska, plastična nit pri nekaterih glasbilih: struna brni, se trese; struna poči, se pretrga; napeti, uglasiti strune; vleči z lokom po strunah; razglašena struna; strune harfe, kitare; biti napet kot struna; cesta, ravna kot struna / glasbila na strune, s strunami / ekspr. zna ubirati strune igrati na glasbilo s strunami
- 2. knjiž., ekspr., s prilastkom lastnost, značilnost koga glede na odzivanje na zunanje dogodke: poznala je strune njegove duše / z oslabljenim pomenom v srcu mu je zazvenela struna ljubezni
● ekspr. v svojih zahtevah je strune prenapel preveč je zahteval; ekspr. brenkati na čustvene strune skušati vplivati na čustva; govoriti čustveno; ekspr. zdaj bomo napeli drugačne strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; ekspr. kadar je koga opozarjal na napake, je težko ubral, zadel pravo struno našel pravi način; ekspr. rad ubere smešno struno rad se pošali, pove kaj smešnega
♦ zool. struna ličinka hrošča pokalice, ki objeda korenine, gomolje poljskih in vrtnih rastlin; hrbtna struna paličasto osno ogrodje brezglavcev in ličink nižjih vretenčarjev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
strupén -a -o prid. (ẹ̑) - 1. ki vsebuje organizmu zelo škodljive ali smrtne sestavine: strupena snov; te primesi so strupene / pripraviti komu strupen napoj; zrak po industrijskih mestih je pogosto strupen / strupeni deli rastlin; strupene gobe; strupene kače; strupeno želo / strupena puščica
- 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: strupen mraz; burja je bila strupena / strupena lakota
- 3. ekspr. hudoben, zloben: to je strupen človek; danes je zelo strupena; biti strupen do koga, nar. na koga / strupen glas, pogled, smeh; strupene besede
● ekspr. biti strupenega jezika biti zelo opravljiv, obrekljiv; ekspr. strupena barva barva, ki učinkuje zelo neprijetno; nar. strupena rosa bolezen, pri kateri se oboleli deli rastline posušijo ali odmrejo; ožig; glivična bolezen, ki se kaže v obliki peg na listih in plodovih zlasti vinske trte, hmelja, kapusnic; peronospora
strupéno prisl.: strupeno odgovoriti, pogledati; strupeno mrzlo jutro; strupeno rdeča barva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
studênčen -čna -o prid. (ȇ) nanašajoč se na studenec: studenčna voda
♦ bot. studenčni jetrnjak mah z ženskimi in moškimi spolnimi organi na zgornji strani rastlin, Marchantia polymorphastudênčno prisl.: studenčno čista resnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
súh -a -o tudi -ó prid. (ȗ ú) - 1. ki ni polit ali prepojen z vodo ali drugo tekočino, ant. moker: obrisati kaj s suho krpo; preobleči se v suho obleko; ceste so že suhe; suha drva rada gorijo; perilo je že suho; prst je suha kot poper / domov je prišel premražen, vendar suh / evfem. razvila je dojenčka in videla, da je suh da ni opravil male potrebe
// ki je brez vode: vodnjak je suh; suha struga
// ekspr. ki ni solzen: kljub bolečinam so bile njegove oči suhe / suho ihtenje brez solz - 2. ki ima malo vlage, mokrote: zidati hišo na suhem terenu; biti potreben pijače kot suha zemlja dežja zelo
// suh mraz; pihati je začel suh veter; zrak je zelo suh; suha vročina / zapadlo je nekaj suhega snega / oči so se ji bleščale v suhem lesku
// ki nima, ne vsebuje vlage, mokrote: poiskali so suho mesto za prenočevanje; imeti suho stanovanje / skorja suhega kruha; imeti suha usta
// v katerem so zaradi izgube vlage, vode prenehali življenjski procesi: posekati suhe veje; odstranjevati rastlinam suho in orumenelo listje; drevo je že suho / človek s suho roko z roko, katere mišičje je upadlo, usahlo zaradi zmanjšanja celic; pren. biti suha veja na narodnem drevesu - 3. iz katerega je odstranjena vlaga, voda zaradi konzerviranja: pripraviti zalogo suhih gob; zelena in suha krma; suho sadje celo ali narezano posušeno sadje
// ker ni imela svežega kvasa, je zamesila s suhim
// ki je bil izpostavljen delovanju zraka ali tudi hladnega dima zaradi konzerviranja: suhe ribe; pršut in druge vrste suhega mesa
// ki je bil izpostavljen delovanju vročega dima zaradi konzerviranja: suha krača; kuhati skupaj z ričetom tudi suha svinjska rebra - 4. nav. ekspr. v katerem ni (veliko) padavin: marec je navadno suh; lepa in suha jesen / Avstralija je zelo suha; suho podnebje / suho vreme se bo nadaljevalo
- 5. pri katerem se ne uporablja tekočina: suhi proizvodni postopki / suho brisanje, umivanje / suhi šampon; suho britje britje, pri katerem se ne uporablja milnica, navadno z električnim brivskim aparatom; suho stranišče stranišče brez izplakovanja s tekočo vodo
- 6. ki ima na telesu razmeroma malo tolšče, mesa, ant. debel: zelo suh človek; bil je velik in suh; suha krava; suh kot kost, prekla, trska / suhe noge / postati suh v obraz
- 7. ki ima, vsebuje zelo malo maščobe, masti: suha krema za obraz / ima zelo suhe lase / pečenka je bila zažgana in suha premalo sočna; to meso je preveč suho pusto
- 8. v zvezi suha južina pajku podobna žival z zelo dolgimi nogami in majhnim telesom: po zidu je plezala suha južina; noge ima kot suha južina
- 9. ekspr. ki se ne da vplivati čustvom: postati suh pravnik / suhi prakticizem
// ki ne izraža čustev: s suhim glasom zavrniti koga; v nekaj suhih stavkih mu je sporočila svojo odločitev / to je rekel s suhim humorjem brez čustvene prizadetosti; suhi smeh; stil te knjige je zelo suh brezoseben
// njegovo pripovedovanje se zdi nemogoče, vendar je suha resnica čista, gola resnica
● suhi kašelj kašelj brez izmečka; pog. že sredi meseca je (čisto) suh brez denarja; ekspr. moj kozarec je že suh v njem ni več vina; suhe barve, barvice barve, barvice v obliki svinčnika ali paličice, pri katerih se ne uporablja voda; suha hrana nekuhane, ohlajene ali konzervirane preprostejše jedi, navadno kot hrana za na pot; suha juha juha iz vode, v kateri se je kuhalo prekajeno meso; suha roba leseni izdelki domače obrti; suha tinta barvilo v obliki goste mase za polnjenje kemičnih svičnikov; kemično črnilo; knjiž. v daljavi so zagledali suho zemljo kopno; ekspr. imeti suho grlo biti žejen; ekspr. to je bilo sedem suhih let čas brez uspehov pri delu, v kaki dejavnosti; čas revščine, pomanjkanja; suho zlato ekspr. tvojih besed ne morem vzeti za suho zlato ne verjamem ti popolnoma; star. skrinja, polna suhega zlata zlatnikov, cekinov; ekspr. ta človek je vreden suhega zlata je zelo dober, pošten; suh je kot poper nima denarja
♦ adm. suhi žig reliefno oblikovan, brezbarven žig, pri katerem se znak odtisne s stisnjenjem kovinskega pozitiva in negativa; agr. suha gniloba bolezen sira, pri kateri postane skorja zelo suha, razjedena; suha snov snov, ki ostane po (umetnem) odstranjevanju vode, vlage iz rastlin, živil; suho vino vino, ki ima zaradi zelo majhne količine sladkorja, ki ni povrel, kiselkast ali trpek okus; alp. suhi plaz plaz suhega snega, ki se v gostem oblaku razprši po zraku; pršni plaz; elektr. suhi člen galvanski člen, v katerem je elektrolit zgoščen v želatinasto snov; fiz. suha para para s temperaturo vrelišča, v kateri je v plinastem stanju že vsa tekočina; gastr. suha klobasa zelo posušena kranjska klobasa; suha kvaša kvaša brez kisa ali vina in prekuhane vode; geogr. suha jama kraška jama, v kateri ne teče voda; grad. suhi zid kamnit zid, pri katerem fuge niso zapolnjene z malto; kem. suha destilacija razkroj organskih snovi pri višji temperaturi brez dostopa zraka; kozm. suha koža koža, ki izloča malo maščobe; les. zračno suhi les les, ki zaradi doseženega higroskopskega ravnotežja z zunanjo vlažnostjo nima več možnosti nadaljnjega naravnega sušenja; mont. suha separacija separacija brez vode, ročno, po teži; navt. suhi dok dok na kopnem; šport. suhi trening pripravljalna vadba za plavanje, smučanje, ki ne poteka v vodi, na snegu; teh. suhi led ogljikov dioksid v trdnem stanju; (suha) pena zelo obstojna pena za suho čiščenje tekstilnih talnih oblog; um. suha igla grafična tehnika, pri kateri praskanje v bakreno ploščo omogoča neostro risbo; odtis v tej tehniki; vrtn. suha roža cvetlica z nevenljivimi cveti, socvetji; zool. suhe južine pajkovci s členastim zadkom in dolgimi nogami, Opiliones
súho tudi suhó prisl.: suho odgovoriti, reči, vprašati; ves čas je suho pokašljeval; ogenj v peči je suho prasketal / v povedni rabi na sončni strani je že suho
♦ grad. suho vstavljeni robniki brez malte ali cementa
súhi -a -o sam.: tekma med suhimi in debelimi; zbrisati kaj do suhega; likati na suho; biti na gorkem in suhem biti varen pred mrazom in dežjem, vlago; pog. konec meseca sem vedno na suhem brez denarja; hraniti seme na hladnem in suhem; priti domov v suhem ko ne dežuje, sneži; prim. suho
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
súkus -a m (ȗ) - 1. agr. iz rastlin pridobljen naravni sok kot surovina za izdelavo sadnih sokov, sirupov; matični sok: malinov sukus
- 2. knjiž. jedro, bistvo: sukus problema
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
sušênje -a s (é) glagolnik od sušiti: umivanje in sušenje las;
naprave za sušenje;
vrv za sušenje perila / sušenje krme, sadja, živil; naravno, umetno sušenje lesa; konzervirati s sušenjem / sušenje sena / drog za sušenje mesa / sušenje plinov, tekočin / sušenje rastlin zaradi bolezni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
sušína -e ž (í) agr. snov, ki ostane po (umetnem) odstranjevanju vode, vlage iz rastlin, živil; suha snov: določiti količino sušine v krmi, skuti
● star. zagledali so sušino kopno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
svetlíkanje -a s (ī) glagolnik od svetlikati se: svetlikanje gnijočih rastlin in živali / svetlikanje ledenika v soncu / zlobno svetlikanje v očeh
♦ biol. živo svetlikanje sevanje za živali in rastline značilne svetlobe zaradi življenjskih pojavov v organizmu; fiz. svetlikanje sevanje za snovi značilne svetlobe zlasti zaradi zunanjih vplivov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
širokolísten -tna -o prid. (ȋ) ki ima široke liste: med lončnicami je bilo največ širokolistnih rastlin
♦ bot. širokolistna lobodika rastlina z eliptičnimi ali suličastimi stranskimi poganjki in bledo zelenimi cveti, Ruscus hypoglossum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
škodljívost -i ž (í) lastnost, značilnost škodljivega: škodljivost alkohola, nikotina za zdravje / škodljivost in koristnost posameznih rastlin in živali / družbena škodljivost takih ukrepov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
škrób -a m (ọ̑) - 1. moki podobna bela snov iz krompirja, žita: dati v živilo škrob / tovarna škroba / lepilo iz škroba / krompirjev, pšenični, rižev škrob
// ta snov kot sredstvo za doseganje večje trdote tkanine: zadnji vodi pri izpiranju dodati škrob - 2. kem. ogljikov hidrat iz glukoze, ki nastaja v zelenih listih rastlin: razkrojiti škrob v enostavne sladkorje; velik odstotek škroba v žitu; škrob in celuloza / živalski škrob iz glukoze nastali ogljikov hidrat, ki se nabira v jetrih in mišicah
♦ bot. asimilacijski škrob ki nastaja v listih; rezervni škrob ki se nabira v semenih, plodovih, gomoljih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
škropílnica -e [tudi u̯n] ž (ȋ) - 1. priprava za škropljenje rastlin: škropiti s škropilnico / nahrbtna, ročna škropilnica; sadna, vrtna škropilnica
- 2. valjasta posoda z nastavkom za razdeljevanje tekočine v tanke curke: zalivati s škropilnico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
škropílnik -a [tudi u̯n] m (ȋ) - 1. stroj za škropljenje rastlin: škropiti s škropilnikom
- 2. nar. kropilni kamen: stopiti k škropilniku
// kropilnica: v rokah je držal škropilnik s kropilom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
špináča -e ž (á) kulturna rastlina z užitnimi listi: na vrtu gojijo kolerabo, cvetačo in špinačo;
bil je zelen kot špinača / poletna, zimska špinača
♦ vrtn. novozelandska špinača s plazečimi se stebelci in manjšimi srčastimi listi // jed iz listov te rastline ali nekaterih drugih rastlin: otrok ne mara špinače; špinača iz kopriv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
taksonomíja -e ž (ȋ) biol. nauk o razvrščanju in poimenovanju rastlin in živali: rastlinska taksonomija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
terminátor1 -ja m (ȃ) 1. člov. ekspr. zelo močen človek: Američanov ne moti, da je jemal steroide in da ima včasih čuden smisel za humor, marsikdo pa se boji, da se igralec v resnici vidi kot voditelj vojske terminatorjev 2. teh. žarg. priprava za zaščito konca električnega kabla; kabelski končnikSSKJ: Potrebujemo dva zaključna člena, t. i. terminatorja, ki kabel na vsaki strani zaključita E ← agl. terminator iz terminate 'dokončati'; prvi pomen po filmskem liku Terminatorterminátor2 -- v prid. rabi v zvezi terminator tehnologija
tehnologija, s pomočjo katere se z gensko spremembo doseže samouničenje semena rastlin in s tem onemogoči hranjenje semena za naslednjo setev: Nevladne organizacije in tudi nekatere države zahtevajo globalno prepoved terminator tehnologije
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
tisočér -a -o štev. (ẹ̑) - 1. ki je tisoč vrst: seznam tisočerih rastlin
- 2. ekspr. številen, mnog: sonce je odsevalo v tisočerih rosnih kapljah; iz tisočerih ust je slišala odobravanje / dežela tisočerih jezer Finska
tisočéro prisl.: streli in kriki so tisočero odmevali od zidov; sam.: pretresla nas je smrt tisočerih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
tlà tál [tau̯ in tal] s mn., mest. tléh, or. tlémi tudi tlí (ȁ á) - 1. površina, po kateri se hodi, na kateri kaj stoji: tla se majejo, tresejo; tla so se pod težkim bremenom udrla; plavalec je začutil tla pod nogami dno; krilo ji sega do tal; žoga se je odbila od tal; pest ga je tiščala k tlom; pasti, sesti na tla; vreči kaj ob tla; s peto udariti ob tla; gledati v tla; ležati na tleh; razliti, razsuti kaj po tleh; pri tleh piha; mrzla, spolzka, suha tla / stopiti na mesečeva tla; pren. postaviti sklepanje na trdna tla
- 2. spodnja površina zaprtega prostora, po kateri se hodi: čistiti, loščiti tla; obložiti tla s keramičnimi ploščicami; zavesa sega od stropa do tal; čevlje je pustil v veži na tleh / umazana tla vagona / betonska, kamnita, parketna tla
- 3. zemeljska površina kot podlaga, po kateri se hodi, na kateri kaj stoji: konj je s kopitom kopal tla; sneg je pokril tla; veje segajo do tal; letalo se je dvignilo s tal; padel je z vrha strehe na tla
- 4. trdna plast pod zemeljsko površino: voda izpodkopava tla; iz tal molijo skale; rečna struga se vse globlje zajeda v tla; sledovi potresa so vidni v tleh; naplavinska, ognjeniška tla
// vrhnji del te plasti, ki omogoča uspevanje rastlin: tla brez gnojenja se kmalu izčrpajo; obdelati, prekopati tla; osiromašiti tla s sekanjem gozdov; mlado rastlinje poganja iz tal; prepustna, prhka, zbita tla; sestava, vrste tal / apnena, lapornata, peščena tla; gozdna tla; nerodovitna, rodovitna tla; to cvetje dobro uspeva v vrtnih tleh; pren. take razmere so bile plodna tla za razcvet umetnosti - 5. navadno s prilastkom del zemeljske površine z določenimi značilnostmi: kraška, močvirna, puščavska tla; ravninska tla; oblikovanost tal / ekspr.: zapustiti domača tla domovino; življenje na tujih tleh v tujini
// publ., z oslabljenim pomenom: napredno gibanje se je širilo zlasti na univerzitetnih tleh na univerzi; predsednik je pozdravil goste na tleh Jugoslavije v Jugoslaviji - 6. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do tal popolnoma, čisto: do tal porušiti; hiša je zgorela do tal; do tal razrvani temelji družbe / do tal se priklanjati zelo
- 7. ekspr., v povedni rabi, v zvezi na tleh izraža zelo nizko stopnjo: disciplina je na tleh; vse naše delovanje je bilo takrat še na tleh / država je gospodarsko na tleh
● ekspr. tla mu gorijo pod nogami je v veliki stiski, nevarnosti; beži, kot da bi mu tla gorela pod nogami zelo hitro, kolikor more; ekspr. tla se mu majejo pod nogami ima ogrožen (družbeni) položaj; ni več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; ekspr. tla so se mu udrla pod nogami, ko je to slišal počutil se je zelo ogroženega, nemočnega; ekspr. tla mu tukaj postajajo vroča tukaj postaja zanj nevarno; njegov položaj postaja ogrožen; ekspr. izgubiti tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; ekspr. denar moram dobiti, čeprav ga iz tal izkopljem ne glede na izbiro sredstev, na vsak način; pojavil se je pred nami, kot bi pognal iz tal nenadoma, nepričakovano; od vrha do tal ekspr. biti nov od vrha do tal biti oblečen v sama nova oblačila; ekspr. bil je gospod od vrha do tal popoln; ekspr. ni še prišel dosti od tal ni še dosti zrastel; pog. bilo je čisto, da bi lahko jedel s tal zelo čisto; ekspr. spraviti koga na tla preprečiti mu odpor, samostojno delovanje; ekspr. izginil je, kot da bi se v tla pogreznil, udrl nenadoma, nepričakovano; ekspr. sunil sem ga, in že je bil na tleh je padel na tla; ekspr. misliš, da denar po tleh pobiram da ga na lahek način zaslužim; star. stanovati pri tleh v pritličju; ekspr. bombni napad je izravnal mesto s tlemi popolnoma ga je porušil; ekspr. te besede so ga spet postavile na realna tla so povzročile, da se je spet zavedel resničnosti, mogočega, dovoljenega; bibl. seme je padlo na rodovitna tla nauk, nasvet je imel zaželen uspeh; ekspr. čuti trdna tla pod nogami prepričan je, da je na varnem
♦ agr. humozna tla ki vsebujejo veliko humusa; lahka z več peska in organskih snovi in manj glinenih primesi, težka tla z več glinenimi primesmi in manj peska in organskih snovi; grad. nosilna tla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
toksín -a m (ȋ) biol. strup nekaterih mikroorganizmov ali nekaterih drugih rastlin in živali, ki v organizmu povzroča nastajanje protiteles: bakterije izločajo toksine / rastlinski, živalski toksin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
trébež -a m (ẹ̑) - 1. trebljenje: dogovoriti se za trebež na skupnem zemljišču / iti v trebež
// kar se pri trebljenju odstrani: sežigati trebež po travnikih; uporabljati trebež iz jarkov za kompost - 2. nar. zemljišče, svet, s katerega je odstranjeno drevje, grmovje, zlasti gozd; krčevina: prekopavati trebež; pasti na trebežu
- 3. nar. vrhnja rahla plast z ostanki rastlin na iztrebljenem svetu: rodoviten trebež na barju
♦ čeb. iztrebki čebel pri čistilnem izletu; vet. plodove ovojnice, ki se po porodu izločijo iz maternice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
tŕta -e ž (ŕ) - 1. kulturna rastlina, ki se goji zaradi grozdja, vina: trta že cveti, odganja; v teh krajih trta dobro rodi, uspeva; necepljena, žlahtna trta; trta z velikimi grozdi / ekspr. sad trte grozdje
// posaditi sto trt; okužene, poškodovane trte / vinska trta - 2. s prilastkom steblo nekaterih kulturnih rastlin, ki potrebuje oporo: napeljati hmeljeve trte na žice
- 3. prožna šiba, veja, ki se uporablja za vezanje, pletenje: zvezati butaro s trto; leskova, vrbova trta / viti trto
● nar. med grmovjem raste tudi trta dobrovita; ekspr. vse to je iz trte izvito izmišljeno, neresnično, neutemeljeno
♦ agr. grobati trte; požveplati trto; ameriška, (žlahtna) evropska trta; samorodna trta križanka ameriške in evropske trte; bot. divja vinska trta rastlina z deljenimi listi in drobnimi kislimi modrimi plodovi, Vitis sylvestris; vrtn. divja trta okrasna vzpenjavka z drobnimi modrimi plodovi in listi, ki jeseni pordečijo, Parthenocissus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
učinkovína -e ž (í) nav. mn., farm. snov, ki učinkuje zdravilno: pridobivati učinkovine iz rastlin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
udélati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) z obdelovanjem narediti kaj glede na lastnost, obliko boljše, ustreznejše: udelati platno;
testo še malo udelaj / voda je udelala strugo; udelati pot zgladiti, zravnati, utrditi // z obdelovanjem narediti kako zemljišče bolj primerno za rast rastlin: zapuščeno njivo je treba udelati; polje in vinograd so si morali udelati sami
● star. divji prašiči so psa udelali, da ga ni bilo prepoznati razmesariliudélati se - 1. z delom se utrditi: roke so se jim udelale
- 2. po določenem procesu doseči potrebno, ustrezno kakovost: gnoj, zemlja se mora udelati
udélan -a -o: saditi v udelano prst; roke ima zelo udelane; dobro udelano testo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
usmériti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) - 1. narediti, da dobi, ima kaj določeno smer: usmeriti vodni curek, svetlobni snop; usmeriti čoln proti pristanišču / usmeriti napad; promet usmeriti po obvoznici / usmeriti rečno strugo tako, da se ne vijuga preveč; pren. njeno življenjsko pot je usmerila prezgodnja smrt staršev
// narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer: usmeriti anteno; daljnogled je usmeril na vrh hriba; žarometi so se usmerili na stolp / usmeriti pogled skozi okno - 2. narediti, da ima kaka dejavnost določeno vsebino: izvozno, tržno usmeriti gospodarstvo; usmeriti raziskovanje na družbeno področje / usmeriti pozornost koga k čemu, na kaj
// določiti potek česa, kako dogajanje glede na cilj, sredstva: usmeriti igro / usmeriti razvoj
// narediti, da določena dejavnost obsega to, kar izraža določilo: usmeriti prodajo na tuje trge; usmeriti proizvodnjo v izdelavo končnih izdelkov; usmeriti raziskovanje na družbeno področje; kmetje so se usmerili v pitanje telet / izobraževanje se je preveč usmerilo v ozko specializacijo - 3. narediti, povzročiti, da kdo misli, ravna na določen način: filozofsko, idejno usmeriti koga
- 4. povzročiti zanimanje za določeno dejavnost: usmeriti učenca v študij matematike; usmeriti ženske k družbenemu delu
● tabla usmeri popotnika proti Ojstrici mu kaže smer; vratar ga je usmeril v drugo nadstropje mu je rekel, naj gre v drugo nadstropje; ekspr. usmeriti korak proti domu oditi, odpraviti se domov
usmérjen -a -o - 1. deležnik od usmeriti: po obvoznici usmerjen promet; žarometi so usmerjeni k palači, na palačo
- 2. ki vsebuje, izraža prizadevanje po določeni vsebini: duhovno usmerjen človek; potrošniško usmerjena družba; politično usmerjeno pisanje / njegova kritičnost je usmerjena proti sprenevedanju
♦ agr. usmerjena kmetija kmetija, ki se ukvarja s pridelavo določenih rastlin, gojenjem določenih živali; geom. usmerjena daljica daljica, pri kateri je izbrana ena od dveh možnih smeri gibanja po njej; šol. usmerjeno izobraževanje izobraževanje po končani osnovni šoli, ki usposablja za delo na določenem področju, v določeni stroki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
ústna -e ž (ū) knjiž. ustnica: ustna se ji je povesila;
v zadregi si je grizla ustne;
stisnil je ustni in molčal;
spodnja, zgornja ustna / odšla sta s pesmijo na ustnah pojoč
♦ anat. sramna ustna sramna ustnica; bot. ustna del cveta nekaterih rastlin, sestavljen iz enega ali več zraščenih venčnih listov; medena ustna venčni list kukavic, navadno podaljšan v ostrogo; spodnja, zgornja ustna; zool. ustna vsak od dveh mesnatih robov ustne odprtine pri nekaterih sesalcih in ribah; ustnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
utrjevánje -a s (ȃ) glagolnik od utrjevati: utrjevanje bregov ob potoku;
utrjevanje cestišča / utrjevanje zavzetih položajev / utrjevanje površine jekla / utrjevanje telesa; utrjevanje rastlin proti pozebi / utrjevanje prijateljstva / utrjevanje oblasti / utrjevanje znanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
užíten -tna -o prid., užítnejši (í ī) - 1. primeren, uporaben za uživanje: užitni deli rastlin; meso galebov ni užitno; ta hrana, pijača je sicer že stara, vendar je še užitna / užitne in neužitne gobe; ostrige in druge užitne školjke; užiten in strupen
- 2. ekspr. dober, kvaliteten: kosilo je bilo še kar užitno / užiten roman
● ekspr. fant se ji je zdel lep, užiten prijeten; ekspr. ta film je še danes užiten vreden gledanja
♦ agr. užitna zrelost zrelost, pri kateri so plodovi najboljši za uživanje; bot. užitni smrček; jur. užitna pravica uživalna pravica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
vegetácija -e ž (á) bot. - 1. rast in razvoj rastlin: doba vegetacije; okrasnega grmičevja ne obrezujemo pred začetkom vegetacije
- 2. rastlinske združbe na določenem področju: zaščititi vegetacijo; bujna vegetacija / barjanska, gozdna vegetacija; nizka vegetacija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
vegetatíven -vna -o prid. (ȋ) - 1. rastlinski: vegetativni in animalni svet / vegetativna hrana / vegetativno baročno okrasje
- 2. bot. ki je v zvezi z rastjo in prehranjevanjem rastlin: listi, korenine in drugi vegetativni deli rastline / vegetativni organi korenina, listi, steblo
- 3. biol. ki poteka brez oploditve, nespolen: vegetativno razmnoževanje / vegetativno križanje rastlin
- 4. biol. nanašajoč se na za ohranjanje življenja in za rast bistvena in od volje neodvisna dogajanja v telesu: dihanje, prebava in druge vegetativne funkcije / vegetativno živčevje živčevje, ki deluje samostojno, neodvisno od volje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
véja -e ž (ẹ̑) - 1. oleseneli stranski poganjek lesnatih rastlin: veja ozeleni, vzbrsti; odlomiti, odsekati vejo; drevo je pognalo veje; skakati z veje na vejo; ptič sedi na veji; plezati po vejah; debela, gola, odmrla veja; goste, košate veje; veje jablane; biti prost kot ptiček na veji; živi kot ptiček na veji svobodno, brezskrbno
// mreža iz vrbovih vej - 2. vsak od manjših, navadno stranskih delov, enot, ki potekajo od česa glavnega: živec se cepi v dve veji; žilna veja / železniška prometna veja; pren. veje zarote segajo v druge države
- 3. navadno s prilastkom potomstvo v zaporednih generacijah: avstrijska veja habsburške dinastije / stranska veja (rodu) osebe, ki po rojstvu izhajajo iz skupnega prednika
// sorodniki po materini, očetovi veji - 4. navadno s prilastkom samostojen del, ki z drugimi tvori določeno širšo dejavnost: to znanstveno področje se deli v več vej; razvijati različne industrijske veje; specializirane veje medicine
● ekspr. žagajo si vejo, na kateri sedijo ogrožajo si (družbeni) položaj, materialno osnovo; knjiž. točiti pod vejo začasno točiti, prodajati domače vino; ekspr. biti mrtva veja nedejaven, neuspešen član kake skupnosti; ekspr. priti na zeleno vejo gmotno si opomoči; pesn. človek je kot kaplja na veji njegova usoda je negotova; je nepomemben, neznaten
♦ agr. ogrodne veje prve glavne veje drevesa; lov. veja glavni del roga pri jelenu, na katerem so parožki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
vidévati -am nedov. (ẹ́) večkrat videti: starca so videvali pred hišo;
po stenah so videvali napise z gesli / v teh pesmih videva nadaljevanje ljudskega izročila / videva jo vsak dan; z domačimi se videva samo zvečer / teh rastlin pri nas skoraj ne videvamo ni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
vitamín -a m (ȋ) organska snov, potrebna za rast in pravilno delovanje organizma: obogatiti hrano z vitamini;
vitamini v zelenih delih rastlin;
zboleti zaradi pomanjkanja vitaminov;
potreba po vitaminih
♦ med. vitamin A in A vitamin katerega pomanjkanje povzroča motnje v vidu, rasti; vitamin C in C vitamin katerega pomanjkanje povzroča skorbut
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
vivárij -a m (á) zaprt prostor za gojenje kopenskih, vodnih živali in rastlin: na šoli so uredili vivarij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
vráslost -i ž (á) stanje vraslega: vraslost rastlin / ekspr. vraslost tuje besede v domači jezik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
vráščanje -a s (á) glagolnik od vraščati se: vraščanje rastlin v prst / vraščanje koga v skupnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
vršíčkati -am nedov. (ȋ) odstranjevati, skrajševati zgornje dele rastlin: vršičkati koruzo;
vršičkati jeseni preveč bujno žito // agr., vrtn. odstranjevati rastlinam vršičke, zalistne poganjke, da bolje cvetijo ali rodijo: vršičkati drevesa, sobne rastline / vršičkati trto odstranjevati jalove poganjke, zalistke in skrajševati premočno rastoče poganjke
♦ agr. vršičkati krompir rezati kose krompirja s kalčki za sajenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
vŕt -a m, mn. vrtóvi (ȓ ŕ) - 1. manjše zemljišče, navadno blizu hiše, na katerem raste trava, drevje, se goji vrtnina, okrasne rastline: okrog hiše je vrt; urediti vrt; iti na vrt; delati na vrtu; lep, velik vrt; vaški vrtovi; uta na vrtu; kupiti hišo z vrtom / biološki vrt na katerem se prideluje brez uporabe kemičnih gnojil in kemičnih pripravkov za zatiranje bolezni, škodljivcev in plevela; cvetlični, okrasni, zelenjavni vrt; sadni vrt sadovnjak
// ekspr. drevje, cvetje, ki raste na takem zemljišču: vrt je že ozelenel; cvetoč vrt - 2. negovano zemljišče z okrasnim rastlinjem, navadno za sprehode, oddih: gostje se sprehajajo po vrtu; grajski, samostanski vrt / vatikanski vrtovi / vznes. božji vrt pokopališče; knjiž., redko edenski vrt raj, paradiž; star. javni vrt park; vznes. vrt miru pokopališče
// ekspr. področje posebnih naravnih lepot: Slovenija naj bi bila vrt Evrope / cvetje iz vrtov književnosti - 3. posebej urejeno zemljišče kot del gostinskega lokala: restavracija ima vrt; na vrtu ne strežemo / gostilniški vrt
- 4. s prilastkom zemljišče, na katerem se gojijo rastline, živali, zlasti za študijske in splošnoizobraževalne namene: botanični, pomološki vrt; šolski vrt; živalski vrt
● viseči vrtovi nekdaj terasasti vrtovi v kraljevem gradu v Babilonu
♦ vrtn. okenski vrt okno, prirejeno za gojitev rastlin; zimski vrt prostor v javnih, stanovanjskih zgradbah z večinoma velikimi rastlinami za okras in, zlasti v zimskem času, za gojenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
vŕteks -a m (ȓ) koprena za prekrivanje rastlin na vrtu: posaditi pod vrteks; V suhih dneh nam vrteks pomaga, da motovilec laže prenese mraz in veter E po imenu izdelka Vrtex® proizvajalca Tosama iz (↑)vŕt + (↑)teks(tíl)
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
vrtíčkar -ja m (ȋ) kdor se ljubiteljsko ukvarja z gojenjem vrtnine, okrasnih rastlin: dati zemljo v najem vrtičkarjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
vrtíčkarstvo -a s (ȋ) ljubiteljsko gojenje vrtnine, okrasnih rastlin: ukvarjati se z vrtičkarstvom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
vrtnaríja -e ž (ȋ) obrat za gojenje vrtnine, okrasnih rastlin: kupiti sadike v vrtnariji;
delavci mestne vrtnarije // zemljišče tega obrata: vrtnarija meri petdeset arov // poslopje tega obrata: vrtnarija je pogorela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
vrtnárstvo -a s (ȃ) gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem vrtnine, okrasnih rastlin: preživljati se z vrtnarstvom;
sadjarstvo in vrtnarstvo / ljubiteljsko vrtnarstvo vrtičkarstvo // parkovno vrtnarstvo gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem okrasnih rastlin in urejanjem parkov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
vzgájanje -a s (ā) glagolnik od vzgajati: dobro, uspešno vzgajanje;
vzgajanje otrok;
vzgajanje in izobraževanje / estetsko, moralno, spolno vzgajanje / vzgajanje rastlin v rastlinjaku; vzgajanje novih rastlinskih vrst
♦ ped. intencionalno vzgajanje z določenim ciljem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
vzgojítev -tve ž (ȋ) glagolnik od vzgojiti: vzgojitev boljših vrst rastlin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
zajédanje -a s (ẹ́) glagolnik od zajedati: zajedanje drugih rastlin, živali
● knjiž. vpitje in zajedanje oštevanje z zajedljivimi besedami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
zakòp -ópa m (ȍ ọ́) - 1. glagolnik od zakopati: zakop poginule živine
- 2. nekdaj v zemljo izkopan in od vrha zasut prostor za zaščito vojakov pred sovražnikom: delati zakope; vhod v zakop; posadka v zakopu / napoditi nasprotnika v zakope zemljanke
- 3. vrtn. prostor, kamor se zakopljejo izkopane rastline, deli rastlin, da prezimijo, se ohranijo: dati čebulice tulipanov, sadike jablan v zakop
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
zalívanje -a s (í) glagolnik od zalivati: zalivanje rastlin / zalivanje vrta; kangla za zalivanje / juho porabimo za zalivanje omake / zalivanje udrtin / zalivanje z alkoholom / zalivanje otroka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
zalívek -vka m (ȋ) - 1. knjiž. plomba: zob z zalivkom / zalivki na vagonih
- 2. vrtn. tekočina, tekoča snov za zalivanje rastlin, ki vsebuje gnojila: dati rastlinam zalivek / gnojilni zalivek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
zalívka -e ž (ȋ) - 1. knjiž. plomba: zalivka je padla iz zoba / dati zalivko na vagon, vrečo
- 2. vrtn. tekočina, tekoča snov za zalivanje rastlin, ki vsebuje gnojila: dati vrtnicam zalivko / gnojilna zalivka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
zamenjávanje -a s (ȃ) glagolnik od zamenjavati:- a) zamenjavanje obleke za hrano / zamenjavanje knjig
- b) redno čiščenje in zamenjavanje filtrov
- c) zamenjavanje igralcev
- č) zamenjavanje delavca na dopustu
- d) zamenjavanje bivališč / zamenjavanje zaposlitve
- e) zamenjavanje strupenih rastlin z užitnimi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
zapraševánje -a s (ȃ) glagolnik od zapraševati: z asfaltiranjem ceste zmanjšati zapraševanje okolice / zapraševanje rastlin; sredstva za zapraševanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
zarásel -sla -o tudi zarástel -tla -o [əu̯] prid. (ā á) prekrit, zapolnjen z rastlinami: zarasel grob;
zarasle poti / z gozdovi zarasla pobočja / z bršljanom zarasla uta obrasla // očistiti zarasel akvarij prepoln rastlin // v obraz je bil ves zarasel v veliki meri pokrit s kocinami, brado; neobrit
♦ les. zarasla grča grča, prekrita s poznejšim večletnim prirastkom lesa; slepica; prim. zarasti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
zárod -óda tudi -a m (á ọ́; á) - 1. živalski potomci, mladiči: samec in samica skrbita za svoj zarod; volčji zarod; zdrav zarod; zarod sinic; zarod iz prvega gnezda
♦ biol. jajca, ličinke, mladiči zlasti tistih živali, ki odlagajo jajca; deli rastlin za vegetativno razmnoževanje - 2. star. rod: mlajši zarod že pozablja stare običaje / bil je prvi iz zaroda, ki se je naselil v teh krajih / človeški zarod človeštvo
● star. na trti je veliko zaroda nastavkov grozdov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
zaródnica tudi zarodníca -e ž (ọ̑; í) knjiž. organizem, vrsta, skupina organizmov, iz katere so se razvili drugi organizmi, vrste, skupine organizmov; prednica: zarodnica domače kokoši / zarodnice nekaterih kulturnih rastlin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
zaslúziti -im dov. (ú ȗ) - 1. obdati, pokriti s sluzjo: alge zasluzijo kamenje
- 2. izločiti sluz, tekočino: plodovi nekaterih rastlin na vlažnem zasluzijo / rana zasluzi
zaslúziti se postati sluzast, sluzav: vino se lahko zasluzi
● sapnice se zasluzijo se napolnijo s sluzjo
zaslúzen -a -o: zasluzeno kamenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
zavírati1 -am nedov. (ī ȋ) - 1. prizadevati si z zavoro povzročiti, da se vozilo, kolo premika počasneje ali da se ustavi: voznik zavira ob vožnji navzdol; zavirati avtomobil, voz / avtomobil, vlak zavira / zavirati na vsa štiri kolesa; zavirati s coklo; zavirati z motorjem z odvzemanjem plina povzročati zaviralni učinek motorja na kolesa, ki ženejo vozilo
// delati, povzročati, da je premikanje počasnejše: zavirati korak; zavirati pri teku / zavirati hitrost - 2. delati, povzročati
- a) da poteka kaj počasneje: sneg je zaviral hojo / tovorna vozila zavirajo promet / če ne moreš pomagati, vsaj ne zaviraj dela; pospeševati in zavirati procese
- b) da se kaj ne začne, ne uresniči takoj: zavirati akcijo, vstajo; zavirati izid knjige / možitev je zaviralo več reči
- c) da kdo kaj naredi, uresniči težje, pozneje: pri pisanju razprave ga je zavirala bolezen / zavirali so jih v njihovih prizadevanjih
- 3. delati, povzročati, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: suša zavira rast rastlin; nesmotrni predpisi zavirajo razvoj gospodarstva / ekspr. zavirati cene prizadevati si, da se počasneje, manj zvišujejo
● star. skale zavirajo potoku pot zapirajo, omejujejo
zavirajóč -a -e: sunkovito zavirajoč, je skušal preprečiti nesrečo; imeti zavirajoč vpliv; zavirajoče okoliščine; prisl.: zavirajoče delovati
zavíran -a -o: zaviran proces; razvoj je zaviran
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
zavrélica -e ž (ẹ̑) - 1. knjiž. pijača, ki se pripravi s kuhanjem (zdravilnih) rastlin; prevretek, zavretek: popiti zavrelico; zavrelica iz kamilic / zdravilna zavrelica
- 2. knjiž. redka, vodena jed: za kosilo so dobili nekakšno zavrelico / namesto kave nam je dala slabo zavrelico
- 3. agr. bolezen vina, pri kateri se zaradi učinkovanja segretega alkohola prekine alkoholno vrenje in razvijejo bakterije, ki povzročajo razkroj: preprečiti zavrelico
- 4. star. pokvarjeno, ciknjeno vino: noče piti zavrelice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
zavrétek -tka m (ẹ̑) pijača, ki se pripravi s kuhanjem (zdravilnih) rastlin: popiti zavretek;
zavretek iz borovnic / zdravilni zavretek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
zavréti2 -vrèm dov., zavŕl (ẹ́ ȅ) - 1. z zavoro povzročiti, da se vozilo, kolo premika počasneje ali da se ustavi: voznik je zavrl in ustavil; zavreti avtomobil; nahitro zavreti / avtomobil, vlak zavre / zavreti voz s coklo; zavreti z nožno, ročno zavoro; zavreti kolo z verigo
// narediti, povzročiti, da je premikanje počasnejše: zavreti korak / debel sneg ga je zavrl in ublažil padec zadržal
// zavreti hitrost - 2. narediti, povzročiti
- a) da poteka kaj počasneje: tema je zavrla iskanje / megla je zavrla promet / pospešiti in zavreti proces
- b) da se kaj ne začne, ne uresniči takoj: zavreti akcijo, pohod; urednik je zavrl objavo dela / njihovih načrtov ne more nič zavreti
- c) da kdo kaj naredi, uresniči težje, pozneje: pri končanju dela ga je zavrla bolezen / zavrli so ga v njegovih prizadevanjih
- 3. narediti, povzročiti, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: nizka temperatura je zavrla rast rastlin; zavreti razvoj znanosti / zavreti cene narediti, povzročiti, da se počasneje, manj zvišujejo
zavŕt -a -o - 1. deležnik od zavreti: zavrte gospodarske možnosti; kolesa avtomobila so zavrta; napredovanje je bilo zavrto
- 2. oviran v normalnem razvoju, delovanju: zavrt človek; biti zavrt; spolno zavrt
♦ psih. zavrti otrok otrok, ki v izražanju, vedenju kaže zmanjšano aktivnost; psihično zavrta osebnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
zažgáti -žgèm dov., zažgál (á ȅ) - 1. narediti, povzročiti, da kaj zagori: strela je zažgala hišo; zažgati trske; z baklo, s cigareto zažgati skedenj / zažgati ogenj / zažgati kopo / star. zažgati si pipo prižgati si; pren., ekspr. zažgati v srcu ljubosumje
// dati kaj na ogenj, žerjavico, da tli in oddaja dim, vonj: zažgati brinove jagode, kadilo / v krščanskem okolju zažgati oljkove vejice, da ne bi udarila strela v hišo - 2. z ognjem, plamenom uničiti: zažgati hišo, kozolec; namenoma zažgati / pri peči si je zažgala obleko
// poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: sonce je zažgalo travo / premočno gnojilo zažge rastline - 3. pri pečenju narediti, povzročiti, da se zaradi prevelike vročine kaj poškoduje, uniči: zažgati kruh, meso; potica se je zažgala
● ekspr. to žganje je tako močno, da kar zažge po grlu povzroči pekoč, žgoč občutek
zažgáti se narediti samomor z zažigom samega sebe: iz protesta se zažgati
zažgán -a -o: zažgan kruh; zažgana hiša; zažgana trava; sam.: duh po zažganem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
zdràv zdráva -o prid. (ȁ ā) - 1. ki je v stanju telesnega in duševnega dobrega počutja, brez motenj v delovanju organizma, ant. bolan: zdrav otrok; biti, ostati zdrav; počutiti se zdravega; duševno, telesno, umsko zdrav; popolnoma zdrav; ekspr. ste vsi čili in zdravi; ekspr. vrnil se je živ in zdrav; zdrav kot dren, riba / zdrave in bolne rastline; vse živali so še zdrave / kot pozdrav (ob slovesu): pa zdravi bodite; ostani zdrav
// ki izraža, kaže tako stanje: biti zdravega videza; imeti zdravo barvo; zdrava rdečica / zdrav glas; zdravo dihanje - 2. ki kaže trdno, notranje ubrano duševno stanje: zdrava osebnost / zdrava družba, družina; ljudstvo je ostalo v jedru zdravo
- 3. ki je v normalnem, naravnem stanju in dobro opravlja svoje funkcije: zdravi udje, zobje; zdrav želodec; njegovo srce je zdravo
// ki poteka brez motenj, v skladu z normalnim, naravnim: skrbeti za zdrav psihofizični razvoj otrok; zdrava rast rastlin / imeti zdrav tek; zdrava potreba po čem - 4. ki temelji na pozitivnem, naravnem, normalnem: zdrav humor; zdravi nauki, nazori; zdrava presoja; zdrava samozavest / imeti zdrav čut za kaj; ekspr.: zdrav razum; biti pri zdravi pameti sposoben premišljeno, razsodno ravnati
// zdravi odnosi med ljudmi; zdrava vzgoja - 5. ki ne vsebuje zdravju škodljivih snovi: zdrav zrak; zdrava hrana; malo vode je še zdrave
// ki dobro, ugodno deluje na zdravje: črni kruh je bolj zdrav kot beli / zdravo okolje; zdravo podnebje / zdravi užitki; smeh je zdrav; zdravo razvedrilo; tako življenje ni zdravo; pren. odrasti v zdravem ozračju - 6. nav. ekspr. ki zaradi svojih pozitivnih lastnosti ugodno vpliva na kaj: zdrava ambicioznost; zdrava konkurenca, kritika / to je zdrava osnova za preporod kulture
// ki deluje dobro in daje uspešne rezultate: zdrava finančna politika; zdravo gospodarstvo - 7. ki ima bistvene pozitivne lastnosti ohranjene v polni meri: zdrav les / odbrati zdrave sadeže od gnilih; zelnate glave so zdrave samo še v sredini / zidovje je zdravo in trdno, streha pa ne več; pren. zdravi temelji družbe
● pog., ekspr. odnesti zdravo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; ekspr. ravnati po zdravi pameti premišljeno, razsodno; pog., ekspr. ni zdrava, če ne nagaja vedno nagaja; zelo rada nagaja; star. zdrava, grofica celjska pozdravljena
zdrávo prisl.: zdravo misliti; zdravo živeti; zdravo rdeča lica / v povedni rabi zdravo je iti na zrak
● ekspr. z njim se ni zdravo prepirati ni dobro, koristno; ekspr. zate bo najbolj zdravo, če to pustiš pri miru najbolje, najbolj koristno
zdrávi -a -o sam.: zdravi ne razume bolnega; to je samo za zdrave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
zdravílo -a s (í) snov, ki v določeni količini in na določen način preprečuje, zdravi bolezen: zdravila mu niso pomagala;
zdravilo je pomirilo krče;
dobiti zdravilo samo na recept;
jemati zdravila vsak dan;
predpisati zdravila;
zdravila slabo prenaša;
pripravljati zdravila;
blago, močno, učinkovito zdravilo;
zdravilo proti kašlju, za pomirjanje živcev;
zdravilo za srce;
delovanje, učinkovanje zdravila;
steklenička za zdravila / domača zdravila doma pripravljena zdravila, navadno iz zdravilnih rastlin, zelišč; navidezno zdravilo; pren., ekspr. ta izpoved mu je pravo zdravilo
● ekspr. za vse težave se najde zdravilo vsaka težava se na kakšen način reši
♦ farm. magistralno zdravilo izdelano v lekarni po zdravnikovem receptu; oficinalno zdravilo ki je sprejeto v uradni seznam in opis zdravil; med. indicirano zdravilo ki ga je treba predpisati pri določeni bolezni; peroralno zdravilo ki se jemlje skozi usta; zdravilo za notranjo, zunanjo uporabo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
zdrávje -a s (ȃ) stanje telesnega in duševnega dobrega počutja, brez motenj v delovanju organizma: bolnikovo zdravje se izboljšuje, krepi, slabša, vrača;
uničevati, zapravljati si zdravje;
ohraniti si zdravje do pozne starosti;
paziti na zdravje;
skrbeti za zdravje;
biti, ostati pri zdravju zdrav;
človek čvrstega, krepkega, rahlega, ekspr. železnega zdravja;
zdravju škodljivo delo / duševno, telesno zdravje / biti slabega zdravja / kot voščilo, zlasti pri pitju na zdravje; pren. moralno zdravje naroda
● ekspr. zdravje kar žari iz nje zelo je zdrava; ekspr. pokati od zdravja biti zelo zdrav; ekspr. lica se ji svetijo od zdravja zelo je zdrava; ekspr. misliti na svoje zdravje živeti, ravnati tako, da se ne zboli; piti, trčiti na zdravje s slovesnimi besedami, z rahlim dotikom kozarca ob kozarec drugega in izpitjem kozarca alkoholne pijače želeti komu srečo, zdravje; ekspr. plačati sedeče delo z zdravjem zboleti zaradi sedečega dela; dobro spanje je pol zdravja; preg. zdravje po niti gor, po curku dol zdravje se pridobi počasi, izgubi pa hitro
♦ rel. dušno zdravje // stanje živega bitja, v katerem vsi življenjski procesi potekajo normalno, brez motenj: skrbeti za zdravje rastlin, živali / industrija ogroža zdravje gozdov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
zelênje -a s (é) - 1. zeleno rastlinje: nizka vratca prekriva zelenje; zasaditi prostor okrog bloka z zelenjem; bujno tropsko zelenje / hiša je skrita v zelenju; pot se vije med zelenjem
- 2. zeleni deli rastlin, zlasti listi, vršički: drevesa so že brez zelenja; nabirati, smukati zelenje za koze; okrasiti sobo z zelenjem / zelenje peteršilja, zelene
- 3. površina, porasla z (zelenim) rastlinjem: hodili so po samem zelenju / mestno zelenje zelene površine v naselju in ob njem
● temno zelenje gozdov zelenina, zelenost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
zelíščarstvo -a s (ȋ) nabiranje ali prodajanje zdravilnih rastlin: ukvarjati se z zeliščarstvom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
zêmlja -e tudi -é ž, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi zémljo (é) - 1. tretji soncu najbližji planet osončja: oddaljenost lune od zemlje; nastanek življenja na zemlji; satelitski posnetek zemlje; star kot zemlja zelo star
// vznes. mati zemlja / v astronomiji Zemlja kroži okoli Sonca - 2. površina tega planeta: letalo se je strmo oddaljevalo od zemlje; satelit je zgorel, še preden je priletel na zemljo; speljati vod pod zemljo / na obzorju se stikata nebo in zemlja / tu se zemlja dviga, tam pa pogreza
// površina tega planeta kot podlaga, po kateri se hodi, na kateri kaj stoji: sneg je zametel zemljo in drevje; skloniti se k zemlji; pasti na zemljo; ležati na zemlji; plaziti se, valjati se po zemlji; gola, poraščena zemlja; pas zemlje sega globoko v morje - 3. trdna plast pod površino tega planeta: izkopati bunker v zemljo; stroj vrta globoko v zemljo; klet je cela v zemlji; nekatere živali živijo v zemlji, druge na njeni površini
- 4. zmes zdrobljenih kamnin zemeljske skorje in organskih snovi, ki tvori to plast: izpuljene pese se je držala zemlja; nasuta zemlja se je počasi posedala; voda izpodjeda, odnaša zemljo; odpeljati izkopano zemljo; črna, ilovnata, peščena zemlja; vrtna zemlja; tla v koči so iz steptane zemlje; zemlja je lepljiva, mokra, da se prijemlje motike; pesek in zemlja / bolj debela zemlja se je nabrala le v kotanjah plast zemlje; fosforja skoraj v vseh zemljah primanjkuje vrstah zemlje
// ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja
// vrhnja plast te zmesi, ki omogoča uspevanje rastlin: zemlja se sčasoma izčrpa; gnojiti, kopati, preorati zemljo; obdelovati zemljo; korenine segajo globoko v zemljo; zakopati gomolje v zemljo; rahla, zbita zemlja; rodovitna zemlja / kolesa so se ugrezala globoko v zemljo; zemlja je suha, da poka; pren. njegova misel je padla v rodovitno zemljo - 5. del površine tega planeta kot gospodarska dobrina: imeti, kupiti, podedovati, prodati zemljo; navezanost na zemljo / obdelovalna zemlja in pašniki; orna zemlja / ljudje zapuščajo zemljo opuščajo obdelovanje zemlje; živeti od zemlje preživljati se s poljedelstvom, kmetijstvom
- 6. knjiž. kopno: po dolgi plovbi so srečni stopili na zemljo / Nova zemlja
- 7. ta planet kot človekov življenjski prostor: prizadevati se za mir na zemlji / nič dobrega ni užil na zemlji / v krščanstvu prišel je čas, ko je moral zapustiti zemljo umreti
- 8. publ. dežela, država: obiskovati tuje zemlje; vojska je zasedala zemljo za zemljo
● ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; knjiž. noč je prekrila zemljo znočilo se je; ekspr. nesrečen je, odkar zemljo tlači odkar živi; ekspr. denar moram dobiti, čeprav ga iz zemlje izkopljem ne glede na izbiro sredstev, na vsak način; ekspr. stopiti z oblakov na zemljo postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. že dolgo je, leži pod zemljo je mrtev (in pokopan); ekspr. več let je vihtel kramp globoko pod zemljo je bil rudar; ekspr. spraviti koga pod zemljo, v zemljo povzročiti njegovo smrt; pokopati ga; ekspr. trdno stati na zemlji biti zelo stvaren; vznes. že dolgo počiva v hladni zemlji je mrtev; ekspr. izravnati kaj z zemljo popolnoma uničiti, odstraniti; ekspr. še mlad je zapustil domačo zemljo domovino; star. podedoval je pol zemlje pol posestva; knjiž., ekspr. izbrisati kaj z lica, obličja zemlje porušiti, uničiti; bibl. vi ste sol zemlje vi morate skrbeti za ohranitev moralnih vrednot človeštva; ekspr. narediti komu pekel na zemlji povzročiti mu veliko trpljenje, bolečine; ekspr. imeti raj na zemlji dobro, srečno živeti; ekspr. klel je, da se je zemlja tresla zelo; ekspr. sram ga je bilo, da bi se najraje v zemljo udrl zelo; ekspr. izginil je, kot bi ga zemlja požrla, kot bi se v zemljo udrl nenadoma, nepričakovano; ekspr. biti česa potreben kot suha zemlja dežja zelo potrebovati kaj
♦ agr. lahka, težka zemlja; kem. redke zemlje oksidi lantana in njemu sorodnih elementov; voj. raketa zemlja-zrak raketa, ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
zmrzál -i [au̯] ž (ȃ) - 1. pojav, ko se temperatura zniža pod 0° C in zemlja zmrzne: v novembru je nastopila prva zmrzal; bilo je jasno in zmrzal je trajala nekaj dni / zemlja je od zimskih zmrzali dobro zrahljana
// poškodovanje, uničenje rastlin, delov rastlin zaradi tega pojava: sneg je zavaroval ozimino pred zmrzaljo; nevarnost zmrzali - 2. ledena skorja, ledeni kristali, ki se naredijo iz vlage navadno ponoči zaradi ohladitve: tla je pokrivala zmrzal; sonce je stopilo zmrzal na drevju, travi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
zmrzlína -e ž (í) - 1. zmrznjena vlažna snov: zmrzlina je razgnala zid, zrahljala preorano zemljo; sonce taja zmrzlino; trda zmrzlina
- 2. grad. ledena tvorba, nastala zaradi zmrznjenja zemljine zgornjega dela ceste: zmrzline so poškodovale asfalt; ceste so polne zmrzlin
- 3. gastr. sladoledu podobna ledena krema iz jajc, smetane in dodatkov: pripraviti zmrzlino; postreči z zmrzlino
- 4. med. poškodba kože, tkiva zaradi daljšega delovanja mraza: dobiti, imeti zmrzline; zmrzlina na nogi; ozebline in zmrzline
- 5. agr. poškodba rastlinskega tkiva zaradi zmrznjenja: z dimom varovati drevje proti zmrzlinam / nočne, spomladanske zmrzline rastlin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
zmŕznjenje -a s (ȓ) glagolnik od zmrzniti: zmrznjenje vode / zmrznjenje rastlin / zmrznjenje prstov na nogah / smrt zaradi zmrznjenja
♦ grad. heterogeno zmrznjenje pri katerem zemljina poveča svojo prostornino in poškoduje zgornji del ceste; homogeno zmrznjenje pri katerem zemljina ne poveča svoje prostornine in ne poškoduje zgornjega dela ceste
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
zmúlčiti -im dov. (ū ȗ) z mletjem stisniti, zmanjšati obseg rastlin, rastlinskih delov, zlasti trave: zmulčiti visok plevel; odstraniti in zmulčiti veliko drevja, grmičevja in podrasti; Slamo je priporočljivo pred obdelavo zmulčiti oziroma že pri žetvi uporabiti kombajn z drobilnikom slame E ↑múlčiti
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
zvárek tudi izvárek -rka m (ȃ) pijača, ki se pripravi s kuhanjem (zdravilnih) rastlin: piti zvarke;
grenek, strupen zvarek / kamilični zvarek; zvarek iz arnike // snov, ki se pripravi s kuhanjem: čarovni zvarek; zeliščni zvarek; mazati se z zvarkom iz hrastovega lubja
● ekspr. v teh posodah so kuhali močnik in razne žitne zvarke jedi; prim. izvarek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
zvŕst -í ž (ȓ) - 1. kar v okviru kake celote tvorijo posamezne oblike pojavov ali stvari z določeno skupno lastnostjo: deliti kaj na zvrsti; zvrsti iger
- 2. navadno s prilastkom pojavna oblika česa glede na to, kar izraža določilo: različne slikarske, umetnostne zvrsti; zvrsti zabavne glasbe; zvrsti in podzvrsti
// lingv. pojavna oblika jezika na določenem področju človekovega udejstvovanja: proučevati jezikovne zvrsti; glavne zvrsti jezika / časopisna zvrst; časovne, funkcijske, socialne zvrsti; umetniška zvrst - 3. lit., navadno v zvezi književna zvrst najvišja sistematska skupina pri delitvi književnih del: ukvarja se z vsemi književnimi zvrstmi: liriko, epiko in dramatiko; pregovor je ljudska književna zvrst
- 4. navadno s prilastkom kulturne rastline iste vrste, ki se v določenih lastnostih razlikujejo od drugih kulturnih rastlin iste vrste; sorta: križati različne zvrsti; kakovostne zvrsti jabolk, pšenice
- 5. gozd. najnižja sistematska kategorija pri drevesnih vrstah: zvrst drevesne vrste
- 6. voj. del armade glede na usposobljenost za vojaške dejavnosti na kopnem, na morju ali v zraku: sodelovale so vse zvrsti vojske
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
žíčar -ja m (ȋ) nestrok. ličinka hrošča pokalice, ki objeda korenine, gomolje poljskih in vrtnih rastlin, strok. struna: uničevanje žičarjev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
žlahtnítelj -a m (ȋ) agr. kdor se poklicno ukvarja z žlahtnjenjem rastlin: žlahtnitelji so vzgojili novo vrsto hmelja;
žlahtnitelj trajnic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.