Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. vprašuje po vzroku: kaj me tako začudeno gledate? / kaj se otrok joka, saj mu nič nočem / kaj nam je tega treba / v vezniški rabi ne vem, kaj je tako potrt
2. 2. vprašuje po namenu: kaj ti bo knjiga, če ne znaš brati
3. 3. navadno v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: kaj bi se branil kruha; kaj siliš v nesrečo; kaj bi se ne ženil, saj ima dobro službo / pojdiva, kaj se obotavljate
   // v zvezi s še, šele izraža močno zanikanje, zavrnitev: menite, da ga je bilo sram? Kaj še; osebe v povesti niso plastične, kaj šele psihološko izdelane
4. 4. vprašuje po razlogu, okoliščinah, zaradi katerih nastopi dejanje: kaj da gostov še ni? kaj pa, da si se ti spet pri nas pokazal? / kaj da ne moreš, včeraj si pa lahko / ali ga poznaš? Kaj ne, saj je naš sosed
5. 5. pog. vprašuje po količini; koliko: kaj stane avto? natakar, kaj sem dolžen koliko moram plačati; kaj je bil star, kakih petdeset let / v vezniški rabi zdaj se je pokazalo, kaj je vredna njegova teorija
   // izraža veliko količino ali mero: kaj skrbi sem imel, da sem vse uredil; kaj vse več koristi bi imel, če bi me poslušal / nimamo kdove kaj denarja imamo malo denarja
   ● ekspr. kaj čuda, če se ga je naveličala ni čudno
6. 6. v medmetni rabi izraža
   1. a) začudenje, nejevoljo: kaj, ti si še zmeraj tu; kaj, meni ne verjameš
   2. b) grožnjo: kaj, še ne bo miru
   3. c) ravnodušnost, vdanost: pa kaj, saj nič ne pomaga
      // izraža pričakovanje pritrditve: Janez ni slab delavec, kaj; kaj, prebrisan pa je

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. ki je v stanju, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti: postajati zaspan in lenoben; lenobna kobila / prevzela ga je lenobna omotica
2. 2. nekoliko len: dobil je neumno in lenobno ženo / lenobna ravnodušnost / pospešiti lenobne korake / široka in lenobna reka / lenobno življenje nedejavno, brezdelno

lenôbno prisl.: počasi in lenobno delati; lenobno se greti na soncu; lenobno se je napotil za čredo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. pri rezanju raniti, poškodovati: malo je manjkalo, pa bi ga urezal; urezati v prst; pazi, da se ne urežeš; urezati se z nožem; do krvi se urezati
2. 2. z rezanjem dobiti, priti do česa: urezati šibo v grmu / urezati (si) palico
   // star. odrezati: urezati kos kruha; urezati si mesa
3. 3. z rezanjem izoblikovati kaj
   1. a) glede na mero, obliko: urezati šipo / urezati gosje pero za pisanje / urezati desko / urezati zibelko iz lipovine
   2. b) navadno po kroju: urezati čevlje, hlače / iz istega kosa urezati pas, žep / urezati blago
4. 4. ekspr. udariti, navadno hitro, sunkovito: urezati koga čez hrbet; urezati s palico / urezati s pestjo po mizi / spet je urezala strela
5. 5. ekspr. povzročiti rezko, močno bolečino: beseda jo je urezala; brezoseb. ne vzdiguj, da te spet ne ureže v hrbtu
   // povzročiti rezek občutek pri pitju: pijača je močna, zato pošteno ureže po grlu / mošt že ureže je že postal rezen, rezkega okusa
6. 6. ekspr. nenadoma zveneče, močno
   1. a) zaigrati (na glasbilo): godba ureže koračnico, polko / pred vrati je urezala harmonika
   2. b) zapeti: urezati borbeno pesem
7. 7. ekspr. začeti rezko, močno streljati: urezati s strojnico po napadalcih
8. 8. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro iti, oditi: urezati jo proti domu
   ● ekspr. spet je urezala burja močno zapihala; ekspr. urezati prvo brazdo izorati; ekspr. urezati ravnodušen, sladek obraz z mimiko na obrazu izraziti ravnodušnost, pretirano prijaznost

urézati se pog.  zmotiti se: urezati se pri ocenitvi razdalje; urezati se v računu / ekspr. hudo, pošteno se je urezal

urézan -a -o: kratek, lepo urezan nos; vsi ljudje niso urezani po istem modelu; po modi urezana obleka
● ekspr. iz hudičevega, pasjega repa urezan človek zelo hudoben; pog., ekspr. ni neumen, pač pa po svoje urezan svojevrsten, čudaški; ekspr. ona je kakor urezana zanj ustvarjena zanj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. opuščanje ali upadanje moralnih načel: boriti se proti demoralizaciji / demoralizacija sodobnega človeka; demoralizacija javnega in privatnega življenja; družbena, politična demoralizacija
2. 2. upadanje ali izgubljanje poguma, bojevitosti: uspešna akcija je povzročila demoralizacijo sovražnika; ravnodušnost se je hitro spremenila v demoralizacijo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. nezanimanje, ravnodušnost: kazal je brezbrižnost do vsega; zapadel je v popolno brezbrižnost; govoril je z narejeno brezbrižnostjo; brezbrižnost do perečih problemov; brezbrižnost za kulturo
2. 2. redko brezskrbnost: s svojo brezbrižnostjo jo je za trenutek raztresel; lahkotna brezbrižnost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. knjiž. duševna otopelost, ravnodušnost, nedejavnost: dvigniti se iz zagrenjene mrtvičnosti; mrtvičnost družbe
2. 2. med. neobčutljivost, brezčutnost: zastrupitev je poleg mrtvičnosti povzročila še bljuvanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. knjiž. brezbrižnost, ravnodušnost: kazal je nebrižnost do vsega
2. 2. zastar. brezskrbnost: mladostna nebrižnost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. sproščenost, neprisiljenost: elegantna, izbrana, velemestna nonšalansa / prizor je odigral z nonšalanso
2. 2. ravnodušnost, brezbrižnost: minevanje ljubezni zaradi nonšalanse

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. filoz. filozofska smer, katere vodilno etično načelo je življenje človeka v soglasju z njegovo naravo: stoicizem spada k antičnim materialističnim filozofijam; proučevati stoicizem
2. 2. knjiž. mirnost, ravnodušnost: občudovali so njen stoicizem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. navadno v zvezi s pustiti (puščati) izraža ravnodušnost, brezbrižnost: pustiti ljudi vnemar; pustiti vse vnemar in oditi / pustiti kaj vnemar ne upoštevati, ne ozirati se na kaj
2. 2. izraža neskrbnost, malomarnost, neprizadevnost: vnemar opravljeno delo; vnemar zapisane besede
   ● star. biti komu vnemar biti odveč, biti v napoto; star. teh stvari ni jemati vnemar ni mogoče, ni dobro zanemariti; star. to je bilo rečeno kar tako vnemar brez premisleka, tjavendan; prim. nemar

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. ravnodušnost, brezbrižnost: vnemarnost za domačo književnost
2. 2. neskrbnost, malomarnost, neprizadevnost: zaradi vnemarnosti je bil odpuščen; vnemarnost delavcev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

razgáden -a -o: bil je zelo razgaden

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.