čudno2 (čudnu, čudno) prislov1. takó, da se zelo razlikuje od navadnega, znanega; SODOBNA USTREZNICA: čudno, nenavadno
2. takó, da se ne da razložiti z naravnimi zakoni; SODOBNA USTREZNICA: čudežno
3. takó, da zaradi pozitivnih značilnosti vzbuja občudovanje; SODOBNA USTREZNICA: čudovito
4. ekspresivno z veliko močjo, intenzivnostjo; SODOBNA USTREZNICA: srdito
5. s pridevnikom, ekspresivno v najvišji meri, stopnji; SODOBNA USTREZNICA: nadvse
FREKVENCA: 242 pojavitev v 31 delih
Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
čuden2 -dna -o (čuden, čudan, čudin) pridevnik1. ki se zelo razlikuje od navadnega, znanega; SODOBNA USTREZNICA: čuden, nenavaden
1.1 ekspresivno ki se po nečem posebej razlikuje, loči od drugih; SODOBNA USTREZNICA: čudaški
2. ki se ne da razložiti z naravnimi zakoni; SODOBNA USTREZNICA: čudežen
2.1 v zvezah z dejanje, delo dogodek (večinoma) nadnaravnega značaja, ki ima namen izkazati ali potrditi resničnost in veličino Boga ter veljavnost božjega oz. verskega nauka; SODOBNA USTREZNICA: čudež
3. ki zaradi pozitivnih značilnosti vzbuja občudovanje; SODOBNA USTREZNICA: čudovit
4. ki vzbuja velik strah, grozo; SODOBNA USTREZNICA: grozen, grozovit
4.1 ki prinaša veliko trpljenje, mnoge težave
5. ki ima, kaže v odnosu do ljudi negativne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu; SODOBNA USTREZNICA: hudoben
FREKVENCA: približno 450 pojavitev v 36 delih
Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.