globòk -ôka -o prid., glóblji tudi globokêjši stil. globóčji (ȍ ó) 1. ki ima v navpični smeri navzdol razmeroma veliko razsežnost: globok prepad;
globok vodnjak;
ozka, globoka dolina;
jama je globoka / obleka z globokim izrezom; globok žep / zapadel je globok sneg; globoka in deroča voda / globoki krožnik; globoki otroški voziček / stopnice so bile zelo strme in globoke; pren., ekspr. prepad med nama je vsak dan globlji; v najglobljih globočinah spomina // ki je v navpični smeri navzdol razmeroma zelo oddaljen od površine: drevo ima globoke korenine; dno reke je globoko // z izrazom količine ki izraža razsežnost v navpični smeri navzdol: jarek je globok dva metra; izkopali so vodnjak, globok dvajset metrov 2. ki ima v vodoravni smeri v notranjost razmeroma veliko razsežnost: obraz z globokimi brazdami;
globoka zareza na deblu;
rana na nogi je globoka / krilo ima globoke gube // ki je v vodoravni smeri v notranjost razmeroma zelo oddaljen od začetka: zavili so v globlji gozd / bolečina še v globoki noči ne preneha; bili smo že v globoki zimi // z izrazom količine ki izraža razsežnost v vodoravni smeri v notranjost: izložba je globoka dva metra 3. ki ima zamolkel, nizek zven: globok glas, smeh;
govoril je z globokim basom;
zateglo, globoko tuljenje 4. sposoben močno občutiti, doživeti: kot slikar je globlji in učinkovitejši;
globok človek, mislec // ki odkriva bistvo stvari: pretresle so ga globoke besede; globoka misel, modrost / globoka življenjska resnica // ki zadeva bistvo: besede so imele globok pomen; globlji socialni proces; najglobljega smisla ni dojel; lotil se je globlje analize dela; globoka kriza sistema; globoke spremembe v gospodarstvu / za to imam tudi globlje razloge 5. ki se pojavlja v visoki stopnji: čutiti globok odpor, strah;
to je napravilo nanj globok vtis;
globoka ljubezen;
globoke simpatije;
najgloblja žalost / po mojem globokem prepričanju ne ravnaš prav; z globokim spoštovanjem govori o njem // ki se izraža v veliki meri, popolnosti: globok mir, molk; globoka skrivnost; vsenaokrog je vladala globoka tišina / ležal je v globoki nezavesti; prebudili so ga iz globokega spanja
● doživeti globoko starost dolgo živeti; globoke oči izrazite; sugestivne
♦ agr. globoko oranje oranje v globino od 25 do 35 cm; globoko zmrzovanje globoko zamrzovanje; med. globoko dihanje dihanje ob delovanju prsnih in trebušnih mišic; tisk. globoki tisk tiskanje iz izdolbenih delov tiskovne plošče ali valjaglobôko prisl.:
dihala je globoko; globoko misliti; globoko je občutil izgubo; glavo je globoko sklonil; tla so se mu globoko ugrezala pod nogami; zašla sta globoko v gozd; lopato je zasadil globoko v zemljo; globoko čuteč; globoko narezane avtomobilske gume; bil je globoko sklonjen; gledal je z globoko udrtimi očmi; globoko veren človek; globoko zakoreninjena navada; globoko zamišljen; ekspr. cene so globoko znižane
● šalj. globoko je pogledal v kozarec opil se je; ekspr. moral je poseči globoko v žep veliko plačati; preg. tiha voda globoko dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega; sam.: na globoko orati; ribiči so odrinili na globoko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.
navájati1 -am nedov. (ā) 1. pripovedovati, zapisovati kaj, navadno z določenim namenom: navajati imena, številke;
na koncu članka navaja avtor vire, ki jih je upošteval / navajati dokaze / med strokovnjaki, ki se ukvarjajo s to panogo, navaja tudi sebe / navajati kaj v opravičilo; navajati za primer // dobesedno pripovedovati, zapisovati tuje besedilo: kritik navaja za dokaz svoje trditve odlomke iz romana / dobesedno navajati // z oslabljenim pomenom izraža navzočnost česa v čem: naslednji člen navaja pravice in dolžnosti delavcev; obtožnica navaja več hudih prekrškov 2. knjiž. nagovarjati, napeljevati: navaja ga, naj gre študirat;
vsi so ga navajali, naj se jim pridruži
● publ. to nas navaja k sklepu, da je ujetnik govoril resnico iz tega sklepamonavajajóč -a -e:
navajajoč nove, tehtne razloge, jih je pregovoril
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.
razjásniti1 -im in razjasníti -ím dov., razjásnil (ā ȃ; ī í) 1. narediti, da postane komu kaj (bolj) jasno, razumljivo: nekatere podrobnosti bo še treba razjasniti;
razjasni jim, kar je še nejasno;
stvari so se razjasnile / preiskava bo razjasnila stanje / to uganko smo težko razjasnili rešili, razrešili; skušal ji je razjasniti sanje razložiti// narediti, da kdo izve, spozna, kar je potrebno, zaželeno: razjasnil jim je svoje razloge za odpoved; natančno razjasniti, kako je prišlo do napake 2. narediti, da postane kaj vzročno, logično utemeljeno: to dejstvo nam razjasni, zakaj je prišlo do spremembe / razjasniti pesnikov odnos do življenja razjásniti se, in razjasníti se s smiselnim osebkom v dajalniku
priti do spoznanja, začeti razumevati: zdaj se nam je razjasnilo, kdo je krivec
razjásnjen -a -o:
vse podrobnosti še niso razjasnjene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.
uvidévnost -i ž (ẹ́) 1. sposobnost koga, da kaj jasno spozna, dojame: duševni bolnik je brez prave uvidevnosti / uvidevnost za dokaze, razloge / narediti po svoji uvidevnosti 2. lastnost, značilnost uvidevnega človeka: hvaliti, poznati uvidevnost koga / biti komu hvaležen za uvidevnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.
krívden -dna -o prid. (ȋ) pravn. nanašajoč se na krivdo: upoštevati krivdne razloge / dejanje je bilo spoznano za krivdno / krivdna odgovornost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.
rázlog -óga m (á ọ́) navadno s prilastkom kar utemeljuje, podpira kako ravnanje, odločitev: kaj je bil glavni razlog, da je tako dolgo okleval;
to ni zadosten razlog, da tako ravnaš;
imeti, navesti razloge za odpoved;
pravi, prepričljiv, tehten razlog;
razlogi za in proti / ekonomski, politični, verski razlogi; storiti kaj iz osebnih razlogov; publ. ni mogel priti iz zdravstvenih razlogov zaradi bolezni / kaj je bil razlog za njegov nenaden uspeh vzrok / brez razloga se jeziš
♦ pravn. ničnostni razlog; oprostilni, sodbeni razlogi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.
ugovoríti -ím dov., ugovóril; nam. ugovôrit in ugovorít (ī í) zastar. reči, pripomniti kaj nasprotujočega: na take razloge ni znala kaj ugovoriti / saj smo možje, ugovori starec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.
utemeljeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati čemu temelj, osnovo: utemeljevati nauk, pravo;
idejno utemeljevati kaj 2. delati, da je kaj logično upravičeno: utemeljevati svoje zahteve;
filozofsko, strokovno utemeljevati trditev // navajati vzroke, razloge za kako dejanje, ravnanje, stanje: začela je utemeljevati svoj sklep; psihološko utemeljevati strah / nizko naklado utemeljujejo s slabo prodajo zahtevnejših del 3. zastar. ustanavljati: mesta, ki so jih utemeljevali Rimljani utemeljujóč -a -e:
vložil je prošnjo za upokojitev, utemeljujoč jo s slabim zdravjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.
utemeljíti -ím dov., uteméljil (ī í) 1. dati čemu temelj, osnovo: utemeljiti nauk, teorijo / ta dela so utemeljila slovensko književnost; utemeljiti kaj kot znanost 2. narediti, da je kaj logično upravičeno: utemeljiti pritožbo, prošnjo, zahtevo;
filozofsko, znanstveno utemeljiti trditev // navesti vzroke, razloge za kako dejanje, ravnanje, stanje: utemeljiti odpust z dela; svojo odsotnost je slabo utemeljil / utemeljiti izjavo; utemeljiti s številkami; svojega strahu ni znal razumsko utemeljiti 3. zastar. ustanoviti: takrat so utemeljili več hranilnic / utemeljiti grad, mesto utemeljèn -êna -o:
utemeljen dvom, sum; pritožba je dovolj utemeljena; to je strokovno dobro utemeljeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.
obrazložíti -ím dov., obrazlóžil (ī í) 1. z navajanjem podatkov, razčlenjevanjem gradiva narediti kaj razumljivo: vodja dela jim je vse obrazložil;
obrazložiti komu svoje težave;
obrazložila sta mu, zakaj sta prišla 2. navesti (zadostne) razloge za trditev, izjavo: obrazložiti odločbo, predlog, pritožbo / svoje stališče je natančno obrazložil obrazložèn -êna -o:
obrazložen predlog; obrazloženo mnenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.
upravičeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. imeti, navajati zadostne razloge za kaj: upravičevati svojo odločitev // biti zadosten razlog za kaj: dozdajšnji uspehi upravičujejo upe, da bo načrt dosežen; nič ne upravičuje njegovega strahu 2. publ. dajati pravico do česa: vaše življenje vas kljub vsemu ne upravičuje do maščevanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.
upravíčiti -im dov. (í ȋ) 1. imeti, navesti zadostne razloge za kaj: upravičiti ustanovitev podjetja;
upravičiti zahteve 2. z ravnanjem, dosežki dokazati pravico do česa: upravičil je svoj položaj / kinoteka je upravičila svoj obstoj / upravičil je zaupanje volivcev upravíčen -a -o
1. deležnik od upravičiti: s temi dejstvi je stvar upravičena
2. za katerega obstajajo zadostni razlogi: upravičen odpor proti potujčevanju; upravičeni pomisleki; upravičen sum; upravičena domneva
3. ki ima pravico do česa: upravičen dedič; biti upravičen do otroškega dodatka; prisl.: upravičeno pohvaliti, zavrniti kaj; upravičeno se pritoževati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.
uvidéven -vna -o prid., uvidévnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki dojema, razume razloge, potrebe, želje koga drugega in jih pri svojem ravnanju upošteva: uvideven človek;
biti uvideven do podrejenih / biti uvideven za napake koga // ki izraža, kaže dojemanje, razumevanje razlogov, potreb, želj koga drugega: uvideven molk; uvidevna prizanesljivost 2. knjiž. preudaren, pameten: kot uvideven voditelj takih zahtev ni upošteval uvidévno prisl.:
uvidevno umolkniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.