eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.
bívol bívola samostalnik moškega spola [bívol] 1. večje divje ali udomačeno govedo z velikimi zakrivljenimi rogovi, ki živi zlasti v Aziji in Afriki; primerjaj lat. Bubalus
2. znamenje kitajskega horoskopa med podgano in tigrom2.1. kdor je rojen v tem znamenju
STALNE ZVEZE: afriški bivol, kafrski bivol, vodni bivol ETIMOLOGIJA: = cslov. byvolъ, hrv. bívōl, srb. bívō, star. ukr.bývol, slovaš. byvol < slovan. *byvolъ, prevzeto iz vulglat. *būvalus < klas. lat. būbalus, kar je prevzeto iz gr. boúbalos, iz boũs ‛govedo’ - več ...
Število zadetkov: 1