román -a m (ȃ) daljše pripovedno delo, navadno z izrazito zgodbo in večjim številom oseb, zlasti v prozi: napisati, prebrati, prevesti roman;
dolg, zanimiv roman;
roman v dveh delih;
ideja, poglavje, zgodba romana;
osebe v romanu / biografski, družbenokritični, kriminalni, ljubezenski roman / roman se dogaja v 19. stoletju / kot označba za naslovom Josip Jurčič, Deseti brat. Roman
● ekspr. o tem dogodku so pripovedovali cele romane zelo obširno; ekspr. povedati komu roman svojega življenja svojo življenjsko zgodbo; ekspr. tudi on je doživel svoj roman je bil nesrečno, srečno zaljubljen, imel ljubezensko razmerje
♦ lit. eksperimentalni roman; kolektivni roman ki opisuje dogajanje v širši skupnosti, navadno brez osrednje osebe; realistični, viteški, zgodovinski roman; roman v pismih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
družínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na družino:- a) družinski član / družinski izlet; danes imamo pri nas družinski praznik; družinski prijatelj; ta ura mi je drag družinski spomin; živi v neurejenih, težkih družinskih razmerah; družinska sreča, vzgoja; družinsko okolje, življenje / družinska hiša hiša, v kateri je število osnovnih prostorov prilagojeno eni družini, enemu gospodinjstvu; družinsko stanovanje; star. družinska soba dnevna soba
// med delavci je bilo mnogo družinskih očetov - b) družinske tradicije
- c) lovci prirejajo družinski večer
♦ jur. družinski zavarovanec družinski član, ki je socialno zavarovan na podlagi pravic družinskega člana zavarovanca; družinska pokojnina pokojnina, ki jo dobiva družinski član po umrlem zavarovancu ali upokojencu; lit. družinski roman roman, ki prikazuje življenje družine; med. družinska bolezen bolezen, ki se pojavlja v isti rodbini iz roda v rod
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
eksperimentálen -lna -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na eksperiment: eksperimentalna metoda; eksperimentalna znanost / eksperimentalna fizika, psihologija
- 2. po drugi svetovni vojni ki išče nove umetniške izrazne možnosti: eksperimentalna umetniška skupina / eksperimentalni film; avantgardna in eksperimentalna glasba; eksperimentalno gledališče
♦ lit. eksperimentalni roman roman v dobi naturalizma, ki se opira na izsledke psihologije in sociologije
eksperimentálno prisl.: eksperimentalno dokazati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
nadaljeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. navadno z glagolskim samostalnikom delati, da traja kaj dalje, navadno po začasnem, vmesnem prenehanju: delo je nadaljeval na drugem področju; pot, potovanje so nadaljevali drugi dan; zaradi okvare na avtomobilu so nadaljevali vožnjo z vlakom / začel je dobro, vendar je slabo nadaljeval in igro izgubil / po njegovi smrti je obrt nadaljeval sin; ne ve se, ali bo avtor roman še nadaljeval; danes bodo nadaljevali temo prejšnjega predavanja / publ.: nadaljevati z napori za ureditev razmer; uspešno, vztrajno nadaljevati z raziskovanjem / elipt. po premolku je nadaljeval: Jutri bodo odšli
● če boš tako nadaljeval, boš kmalu obubožal delal, živel, zapravljal
// delati, da traja kaj dalje kljub težavam, nasprotovanju: boj, delo so le nadaljevali; napad so nadaljevali in celo stopnjevali / nadaljevati polet kljub okvari; čeprav so ljudje jezno mrmrali, je nadaljeval pripovedovanje / publ. kljub težavam je nadaljeval s poskusi / nadaljevati s starimi metodami
// delati, da traja kaj dalje na drugačni, novi stopnji: po maturi se je odločil, da bo nadaljeval šolanje; nadaljevati študij na filozofski fakulteti / ta smer nadaljuje romantiko; nadaljevati tradicijo velikih stilistov - 2. nav. ekspr., v zvezi s s, z izraža, da kaj sledi čemu: začeli so s šalami, nadaljevali s prepirom in končali s pretepom
nadaljeváti se - 1. biti, obstajati dalje
- a) glede na čas: sezona se nadaljuje; lepo vreme se nadaljuje / normalizacija, propadanje se nadaljuje
● ekspr. starši se nadaljujejo v otrocih otroci imajo lastnosti svojih staršev - b) glede na prostor: močvirje se nadaljuje proti severu / hiša se nadaljuje v prizidek
- 2. biti objavljan v časopisu, reviji po delih od določene številke dalje: podlistek, roman se nadaljuje / nadaljevati se v več številkah (časopisa, revije) / članek se nadaljuje na zadnji strani / kot pojasnilo, opozorilo na koncu objavljenega dela teksta se bo nadaljevalo
nadaljeváje star.: nadaljevaje svojo pot, je užival razgled; pogledal jo je, prijazno nadaljevaje: Da, našli smo primeren kraj
nadaljujóč -a -e: nadaljujoč pogovor, so vstopili v dvorano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
pripovedováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. delati, da kdo kaj izve, se s čim seznani
- a) z govorjenjem: pripovedovati komu vsebino filma; tudi nam je pripovedoval, da je videl nekoga; pripovedovati o izletu, sliki, svojem strahu; počasi, razločno, tiho pripovedovati
- b) z jezikovnimi sredstvi: v pismu pripoveduje tudi o izletu; ta pisatelj pa zna zanimivo, ekspr. napeto pripovedovati / tako pripoveduje stara kronika; roman pripoveduje o dveh mladih ljudeh v času vojne
- c) s čim sploh: slikarji naivci radi pripovedujejo / njegove fotografije pripovedujejo o kmečkem delu; zgodovina nam pripoveduje drugače
// z govorjenjem posredovati določeno besedilo: pripovedovati pravljice in deklamirati pesmi; pripovedovati na pamet / po radiu pripovedovati zgodbe za otroke
- 2. nav. 3. os. širiti kaj, navadno s pripovedovanjem: ni prav, da pripovedujete take stvari / pripovedujejo, da se bodo podražila živila; pripoveduje se, da je bilo veliko mrtvih
- 3. nav. 3. os., ekspr. biti zunanji izraz, znamenje česa: še razvaline so pripovedovale o nekdanji slavi; vse na njem je pripovedovalo, da se mu dobro godi
● ekspr. pripoveduj to komu drugemu tega ti ne verjamem; ekspr. pripovedovati kaj gluhim ušesom prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati
pripovedováje knjiž.: pripovedovaje mu o svojih mladostnih doživetjih, je pozabljal na bolezen
pripovedujóč -a -e: pripovedujoč to v narečju, je zabaval vse; pripovedujoči tujec je utihnil; njegovo pisanje je bolj izpovedujoče kot pripovedujoče; prisl.: muz. pripovedujoče označba za izraz izvajanja recitando; sam.: prekiniti pripovedujočega
pripovedován -a -o: roman, pripovedovan v prvi osebi; poslušati že večkrat pripovedovano dogodivščino; sam.: dvomiti o resničnosti pripovedovanega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
psiholóški -a -o prid. (ọ̑) - 1. nanašajoč se na psihologe ali psihologijo, dušesloven: psihološke definicije osebnosti / psihološki laboratorij / psihološki preizkus, test
- 2. duševen: psihološki pojavi; psihološke razlike med ljudmi / psihološka priprava za tekmovanje; psihološke zavore
♦ lit. psihološki roman roman, ki prikazuje zlasti notranje, duševno dogajanje osebe ali širše skupnosti; voj. psihološka vojna uporaba psiholoških propagandnih sredstev z namenom demoralizirati prebivalstvo kake države, zlasti pred napadom nanjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
kvárt -a m (ȃ) - 1. redko del mesta s posebnimi značilnostmi; četrt: stanuje v delavskem kvartu / revni kvarti prestolnice
// prva leta po 1945 najmanjša upravna enota v mestu: kvart in rajon - 2. biblio. velikost grafičnega dela z višino od 25 do 35 cm, četverka: roman je natisnjen v kvartu [4⁰] / polica za kvarte
- 3. angleška prostorninska mera, približno 1 l: kvart piva / razstava majolik in kvartov; neskl. pril.: knjiga v kvart formatu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
postáviti -im dov. (á ȃ) - 1. narediti, da pride kaj
- a) kam v pokončnem stanju: postaviti knjige na polico, steklenice v shrambo; postavila je svetilko na mizo / postaviti pokonci; lopato je postavil ob steno naslonil, prislonil
- b) kam sploh: postaviti kovček na tla; lončnice je postavila na dež; postaviti mizo k oknu, stol k mizi; spomenik so postavili sredi parka / avtomobil je postavil k ograji zapeljal
- c) kam z določenim namenom: postaviti mejnike; postavili so nove prometne znake / postaviti kaj naprodaj, na ogled / postaviti piko, vejico
- č) iz ležečega v pokončni položaj: pobral je palico in jo postavil v kot / pijanca je dvignil in ga postavil k zidu; s težavo se je postavil pokonci
- 2. narediti, da pride kdo
- a) v določeno držo, določen položaj: učence so postavili v vrsto; ujetnike so postavili s hrbtom proti steni; pogumno se je postavil prednje; postaviti se pred vrata / konj se je postavil na zadnje noge
- b) kam z določenim namenom: postaviti stražo, zasedo / za kazen so ga postavili v kot / postavil se je na čelo kolone
- 3. zgraditi, sezidati: postaviti bolnico, hišo, most, stolpnico; okoli tovarne so postavili betonsko ograjo / postaviti pesniku spomenik / postaviti šotor sestaviti ogrodje in nanj napeti šotorsko krilo
- 4. nav. ekspr. določiti, izbrati koga za določeno delo, funkcijo: za ta primer so postavili posebno komisijo; postaviti koga za razsodnika, varuha, zapisnikarja / postavili so ga na odgovorno mesto / postavili so mu ga za zgled
// z ocenitvijo vrednosti, značilnosti uvrstiti: učenec ni vedel, v katero dobo naj postavi pesnika / tega prijatelja je postavil visoko nad druge / postaviti svoja dognanja ob tuja primerjati - 5. z oslabljenim pomenom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: postaviti predlog, trditev, zahtevo; učitelj mu je postavil tri vprašanja / postaviti diagnozo / postavili so ga pred odločitev
- 6. uprizoriti, izvesti: postaviti novo dramsko delo / igralec je postavil trden odrski lik izoblikoval, ustvaril
- 7. nav. ekspr. določiti, predpisati: postaviti visoke norme; postaviti izpitni rok, termin / postaviti nove cene izdelkom
- 8. nav. ekspr. ponuditi, postreči: te vrste jed posolite šele, preden jo postavite na mizo; brez besed je postavila večerjo predenj / gostilničar je postavil pred goste liter vina
● ekspr. ni vedel, kako naj postavi besedo, da bo prav kaj naj reče; star. postaviti dobro besedo za koga priporočiti ga, zavzeti se zanj; star. postaviti (svojega) moža izkazati se, uveljaviti se; ekspr. zna ob pravem času postaviti piko končati, nehati; ekspr. postaviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; publ. postaviti razstavo prirediti, pripraviti; pisatelj je postavil zgodbo na Primorsko jo prikazal, kot da se je godila na Primorskem; ekspr. postaviti koga čez prag, na cesto, pred vrata dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. otroci so postavili celo hišo na glavo v hiši, v stanovanju so povzročili velik nered; ekspr. postaviti resnico, ugotovitev na glavo prikazati jo v nasprotnem smislu; ekspr. radi bi svet na glavo postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. ne grem, pa če se vsi na glavo postavite nikakor ne, sploh ne; postaviti roman na indeks prepovedati ga brati in razširjati; ekspr. postavili te bomo na zatožno klop za svoje dejanje, ravnanje se boš moral zagovarjati; postaviti prihodnost na kocko tvegati ob pomembni odločitvi; pog. postaviti koga na laž dokazati komu, da je lagal; trditi, da je lagal; pog. postaviti trditev na laž dokazati, da ne vsebuje resnice; ekspr. zna stvari postaviti na pravo mesto zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; pog. postaviti se na lastne noge osamosvojiti se; ekspr. kopeli so ga postavile na noge ozdravile, okrepile; ekspr. postaviti podjetje na noge narediti, da postane uspešno; knjiž., ekspr. postaviti koga na Olimp dati komu najvišji, najuglednejši položaj; star. ne zna postaviti na papir, kar ima na jeziku napisati, sestaviti; postaviti vprašanje na dnevni red začeti ga obravnavati; ekspr. postaviti koga na stranski tir odvzeti mu vodilno vlogo, mesto; ekspr. pijanca so postavili na hladno, pod kap s silo so ga spravili ven; pog., ekspr. pazite se, da vas ne bodo postavili na hladno aretirali, zaprli; lahko ga postavimo ob bok najboljšim režiserjem ga enačimo, vzporejamo z njimi; postaviti koga pred (izvršeno) dejstvo seznaniti s stvarmi, ko so že odločene, izvršene; ekspr. postaviti koga pred zid obsoditi na smrt z ustrelitvijo; publ. postaviti problem v novo luč prikazati nova, nepoznana dejstva v zvezi z njim; ekspr. postaviti koga v slabo luč povedati (neupravičeno) kaj negativnega, slabega o njem; star. delo je postavil v slovenščino naš znani pisatelj prevedel; šalj. duša se ji je postavila počez kljub starosti še ne bo kmalu umrla; ekspr. kmetje so se postavili pokonci so se uprli
♦ jur. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; lingv. postaviti pridevnik v ženski spol; šport. postavil je dober, rekorden čas dosegel dober, rekorden rezultat pri hitrostnem športu; postaviti nov svetovni rekord; tisk. postaviti sestaviti črke v besede
postáviti se - 1. vzbuditi zadovoljstvo, občudovanje zaradi pozitivnih lastnosti, uspehov, ugodnega stanja: mislil je, da se bo s tem dejanjem postavil pred tovariši; s svojim znanjem se povsod postavi / postaviti se z novo obleko / s takim sinom se lahko postavi pobaha
- 2. nav. ekspr. poskusiti doseči kaj pozitivnega, ugodnega, zlasti če je to upravičeno: on se zna postaviti; vedno se postavi, če je treba
// v zvezi z za poskusiti doseči za koga kaj pozitivnega, ugodnega: na sestanku se je postavil za delavce svojega oddelka; vedno se postavi zanj / pogumno se je postavil za svoje pravice
● publ. postaviti se proti čemu izraziti nesoglasje; ekspr. postaviti se komu na pot ovirati ga pri njegovih dejanjih, namerah; publ. postaviti se na določeno stališče imeti določeno mnenje o čem; ekspr. postaviti se na očetovo stran imeti, izraziti enako mišljenje o čem kot oče; ekspr. postaviti se komu po robu upreti se mu; pog. ne morem se postaviti s svojim zdravjem nisem (najbolj) zdrav
postávljen -a -o: pokonci postavljen predmet; nahitro postavljeni roki; roman je postavljen na Gorenjsko; odgovoriti na postavljena vprašanja; domiselno postavljeno gledališko delo; postavljeni so pred pomembno odločitev; postavljeni so bili pred zid; v breg postavljena hiša
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
realístičen -čna -o prid. (í) - 1. ki pri mišljenju, ravnanju upošteva dejstva, uresničljive možnosti: tudi v najbolj razburljivih položajih je ostal hladen, realističen; realistična ženska s smislom za praktičnost
// ki temelji na priznavanju, upoštevanju dejstev, uresničljivih možnosti: predlog je realističen, zato ga podpiram; realistična politika; realistično obravnavanje problema - 2. nanašajoč se na realiste ali realizem: realistični umetniki / portret je realističen; realistična umetnost od najstarejših dob do danes; realističen in simbolen / realistični stil / realistična nazornost / realistična filozofija; realističen in idealističen
♦ lit. realistični roman
realístično prisl.: realistično ocenjevati dogodke; realistično pisan roman
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
prevêsti -vêdem dov., prevêdel in prevédel prevêdla; stil. prevèl prevêla (é) - 1. izraziti, podati pisano ali govorjeno besedilo enega jezika z jezikovnimi sredstvi drugega jezika: prevesti neznane besede; prevesti roman; prevedel je njegovo vprašanje; prevesti iz slovenščine v nemščino; star. prevesti na slovensko v slovenščino; umetniško prevesti / kot označba avtorstva prevedel X, opremil Y
- 2. knjiž. narediti, da kaj nastopa, se pojavlja v drugačni obliki: prevesti formule v splošni jezik; prevesti svoja občutja v jezik glasbe / vaša vprašanja bom prevedel v bolj razumljiv jezik
♦ mat. s transformacijo prevesti enačbo višje stopnje v enačbo nižje stopnje - 3. jur. uradno priznati nove pravice ali prilagoditi že priznane pravice novim predpisom: prevesti delavca na nove prejemke / prevesti koga v nov naslov
- 4. redko prepeljati: prevesti jetnike v drugo jetnišnico
● star. na sejmu se vsako leto prevede veliko živine proda, kupi
prevedèn -êna -o: roman je dobro preveden; večji del vojaštva je bil preveden na fronto; bil je preveden v višji naslov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
privláčen -čna -o prid., privláčnejši (á ā) - 1. ki vzbuja pri kom željo, da se z njim zbliža, vzpostavi stike: mlad, privlačen fant; ni lepa, ampak zelo privlačna; erotično, spolno privlačno dekle
// ki vzbuja pozitiven čustveni odnos: malo privlačna opravila; vojaška služba zanj ni privlačna - 2. ki vzbuja zanimanje: privlačna knjiga; roman s privlačno vsebino; barvne ilustracije delajo revijo privlačnejšo tudi za širši krog bralcev / publ. privlačne cene ugodne, primerne
// tekma je bila zelo privlačna zanimiva - 3. ki ugaja, je všeč: privlačen smehljaj; ima sive, privlačne oči / privlačna pokrajina / njena privlačna preprostost ga je presenečala
// ekspr. lepo oblikovan: tovarna je poskrbela tudi za privlačno embalažo; privlačno pohištvo
♦ fiz. privlačna sila sila, ki skuša manjšati razdaljo med dvema telesoma
privláčno prisl.: privlačno delovati na koga; privlačno se oblačiti; privlačno napisan roman
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
kolportážen -žna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kolportažo: kolportažni oddelek;
kolportažna služba / nav., ekspr. kolportažni roman roman, ki se prodaja v kolportaži, po vsebini navadno malo vreden, plehek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
narásti -rástem tudi -rásem dov., narásel in narástel; naráščen (á) - 1. postati večji po
- a) obsegu: matici je zadek zelo narasel / jajca in sladkor umešamo, da vse skupaj naraste; testo je lepo naraslo / zaradi deževja je reka narasla / publ. roman je narasel na štiri knjige ima, obsega
- b) številu: nesreče, vlomi naraščajo; mestno prebivalstvo naraste za več tisoč na leto
- 2. doseči višjo stopnjo
- a) glede na intenzivnost, jakost: napetost, sovražnost med njimi je narasla; pritisk in temperatura v posodi sta narasla; ob tekmovanjih zanimanje za šport naraste / veter je proti večeru narasel / ekspr. glas mu je preteče narasel začel je glasneje govoriti
// šum je narasel v hrup - b) glede na količino: njegovi dolgovi so narasli; tabela kaže, za koliko je proizvodnja narasla
- c) glede na možni razpon: cene so čez mero narasle; vrednost zlata je narasla / število zaposlenih je naraslo
- 3. zrasti: mladičem je perje že naraslo; raku so namesto polomljenih klešč narasle nove / odkar ga ni videla, mu je brada zelo narasla / zastar. narasel je velik fant
● zaradi deževja je gladina jezera narasla se je dvignila; ekspr. odkar je v tej službi, ji je greben zelo narasel postala je domišljava, prevzetna; prim. narasel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
o predl., z mestnikom - 1. za izražanje vsebine predmeta govornega, miselnega, pisnega obravnavanja
- a) pri glagolih: govoriti, poročati, pričati, razpravljati o kom ali čem; o tem dogodku je vztrajno molčal; pela je o ljubezni; si kaj slišal o bratu / dvomiti o uspehu; kaj misliš o včerajšnji predstavi; premišljati, sanjati, soditi o čem; o zadevi smo si na jasnem / pisati o nesreči; telegrafiral je domov o nenadni bolezni
- b) pri samostalnikih, zlasti glagolskih: še besedo o naši kulturi; govor o nujnih ukrepih; oddaja o naših pomorščakih; pomenek, posvet o čem / članek, pogodba, sporazum, zakon o čem; film o delovnih brigadah; knjiga o lepem vedenju; roman o življenju na kmetih / popačena slika o položaju slika položaja; vprašanje o odnosih med tozdi vprašanje odnosov
- c) elipt., kot naslov: o dvojezičnem šolstvu / kot napoved nadaljevanja o tem prihodnjič
- 2. za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja; ob
- a) z imeni (cerkvenih) praznikov: o binkoštih, božiču, pustu, veliki noči; o svetem Martinu; šalj. o svetem nikoli in Nikoli / star.: o dežju; o žetvi ob
- b) raba peša, pred besedo, ki se začenja z ustničnim soglasnikom: o mraku; o počitnicah; o pol treh; o pravem času; o priliki / star.: o belem dnevu; o hudi uri; o lepem vremenu
● zastar. vojaki so obupali o zmagi nad zmago; preg. o kresi se dan obesi po 24. juniju se začnejo dnevi krajšati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
obséžen -žna -o prid., obséžnejši (ẹ́ ẹ̄) - 1. ki ima velik obseg, veliko ploskovno razsežnost: obsežen gozd, travnik; območje občine je precej obsežno / obsežno področje visokega zračnega pritiska / ekspr. razgled s te gore je zelo obsežen
// redko velik: obsežen kamen / ima obsežen trebuh - 2. ki ima veliko razsežnost
- a) glede na število sestavin, delov: obsežna knjižnica; obsežna zbirka pesmi / roman je precej obsežen / doslej najobsežnejša izdaja pisateljevih del
- b) glede na problematiko, vsebino: naredili so obsežen načrt; napisati obsežno razpravo; vaše vprašanje je obsežno / ima obsežno znanje
- c) glede na število udeležencev: začeti z obsežno akcijo; obsežne priprave na kongres
obséžno prisl.: obsežno razložiti problem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
polarizírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. fiz. narediti iz nepolarizirane svetlobe polarizirano: reža svetlobo polarizira; eliptično, linearno polarizirati
- 2. elektr. povzročiti nastanek polov: polarizirati elektrolitni kondenzator; kos železa se v magnetnem polju polarizira
- 3. knjiž. narediti, povzročiti, da se kaj izoblikuje v nasprotji: njegova lirika je duhovnost in snovnost polarizirala / tako pisanje lahko polarizira javno mnenje; nobeno dramsko delo dozdaj ni ocenjevalcev tako polariziralo kot to ni izzvalo tako različnih mnenj; mnenja so se hitro polarizirala / v tem obdobju se začne otrokovo čustveno življenje polarizirati na jaz — drugi
polarizíran -a -o: roman je polariziran okoli dveh tečajev — svobode in reda; idejno polarizirano meščanstvo
♦ fiz. polarizirana svetloba svetloba, ki ima določeno smer električnega polja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
ponudíti in ponúditi -im, in ponúditi -im dov. (ī ú; ū ȗ) - 1. narediti, da lahko kdo kaj
- a) dobi: ponuditi komu cigareto; ponuditi kri za ranjence; ponuditi nagrado; za podkupnino je ponudil sod vina; ponudila se mu je dobra služba / ponuditi komu gostoljubje, prijateljstvo; ponuditi nasprotniku spravo / ponuditi stol / kot vljudnostna fraza ali vam smem ponuditi prostor / z oslabljenim pomenom: vrh hriba je ponudil lep razgled po dolini; z okna se je ponudil pogled na cvetoče drevje
- b) kupi, najame: ponuditi kupcu najnovejše blago / hotel je ponudil turistom zanimiv program; založba je ponudila bralcem nov roman / ponuditi v nakup, naprodaj
- 2. postreči s čim, servirati kaj: ponudil jim je kruha, vina in mesa; ponuditi večerjo; sadje je ponudila na pladnju / to jed ponudimo s solato
- 3. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da se lahko uresniči dejanje, kot ga določa samostalnik: ponuditi odpoved; predsednik je ponudil odstop; ponudil ji je pomoč; ponudil mu je stavo
● publ. predsednik mu je ponudil besedo dal; ekspr. ponudil ji je poroko, zakon izrazil željo, naj se poroči z njim; če mu prst ponudiš, pa roko z(a)grabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko; ekspr. ponuditi komu roko biti pripravljen, želeti komu pomagati; izraziti željo se s kom poročiti; publ. ponudili so mu, naj predava na fakulteti predlagali; zastar. gosta je ponudil z žganjem mu je postregel
ponudíti se in ponúditi se, in ponúditi se izraziti pripravljenost za kako dejanje: ponudil se ji je za spremstvo; ponudil se je, da ga odpelje v mesto / ponuditi se za delo, za prostovoljca; ponuditi se v službo / ponudil se jim je za poslanca
● ekspr. če se bo ponudila priložnost, bom odpotoval bo nastala, bo
ponúden in ponújen -a -o: odklonila je ponudeni čaj; sedel je na ponudeni stol; bila je hvaležna za ponudeno službo; nekateri igralci so ponudene vloge odklonili; cena ponudenega blaga je previsoka; sam.: postregli so mu, pa ponudenega ni hotel jesti; zadovoljil se je s ponudenim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
posvetíti -ím dov., posvéti; posvétil (ī í) - 1. izraziti čustveni odnos
- a) z vsebino lastnega umetniškega, navadno literarnega dela: posvetil ji je pesem / roman je posvetil revoluciji / delo je posvetil spominu padlih
- b) z zapisom v lastnem umetniškem, znanstvenem delu: knjigo je posvetil materi / zbirko je posvetil takoj pod naslovom jo opremil s posvetilom
// predstaviti v besedilu, knjigi: prvo poglavje je posvetil preprečevanju bolezni / problemu šolstva je v knjigi posvetil posebno mesto
- 2. nav. ekspr. narediti, da je kdo deležen česa: ves čas je posvetil otrokom; vse svoje moči je posvetil študiju / časopisi so posvetili dogodku veliko pozornost veliko se je pisalo o dogodku
// z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: posvetil mu je veliko skrbi; vse življenje je posvetil raziskovanju; takemu delu se ni mogel posvetiti / posvetil se je filozofiji - 3. rel. z obredom določiti svetnika za zaščitnika: kapelo so posvetili istemu svetniku kot cerkev
// z obredom, pri katerem se uporablja krizma, določiti- a) koga za cerkveno službo: posvetiti duhovnika
- b) kaj za cerkveno rabo: posvetiti cerkev / posvetiti hostijo
● knjiž. samo njega je posvetil v svojo skrivnost mu jo razkril, zaupal
posvečèn -êna -o: posvečeni duhovniki; materi posvečena knjiga; akademija je posvečena stoletnici pesnikovega rojstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
problémski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na problem: problemska področja / problemski film, roman / problemska konferenca konferenca, na kateri se obravnava določen problem, določena problematika
♦ mat. problemska naloga z besedami izražena naloga, ki jo je treba izraziti in rešiti matematično; šah. problemski šahproblémsko prisl.: problemsko obravnavati kaj; problemsko zanimiv roman
♦ elektr. problemsko usmerjen jezik programski jezik, določen za reševanje problemov na določenem področju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
sodíti in sóditi -im nedov. (ī ọ́) - 1. odločati o sporni, kazenski zadevi s sodbo: sodnik mora soditi po zakonu, pravično / imeti pravico soditi o življenju in smrti
// v obravnavi ugotavljati resnična, odločujoča dejstva sporne, kazenske zadeve in odločati s sodbo: soditi komu, koga; soditi pred vojaškim sodiščem / ta sodnik umora še ni sodil / soditi v imenu ljudstva
♦ jur. soditi zborno z več sodniki - 2. ugotavljati resnična, odločujoča dejstva sporne, kaznive zadeve in odločati s sodbo sploh: oče in starejša sinova so sedeli pri mizi in sodili najmlajšemu / naj modri mož sodi med nama razsoja, razsodi
- 3. nadzorovati igro, tekmovanje, da se kaznujejo kršilci pravil, odloča v sporu: soditi hokejsko, nogometno tekmo; soditi na šahovskem turnirju
- 4. ustvarjati, izražati mnenje o kom
- a) glede na njegove dobre in slabe lastnosti: tako je z menoj, ne sodi me napačno; rad preostro sodi, zlasti tiste, ki jih ni zraven; zmotil se je, pa kdo bi ga zato sodil obsojal
// krivično, ostro soditi umetniško delo; pren. čas edini pravično sodi - b) glede na kaj sploh: jaz sodim po sebi; ne sodite ga po videzu
// knjiž. presojati, ugotavljati: ni naš namen soditi, ali roman podaja natančno zgodovinsko resničnost / kakšne posledice bi to imelo, sodite sami
- 5. na osnovi znanih podatkov prihajati z razmišljanjem, logičnim povezovanjem do mogočih, verjetnih dejstev; sklepati: iz njegovega vedenja sodim, da je kriv; po teh besedah sodim, da marsikaj ve; po oblakih sodim, da bo dež; brezoseb. po njegovem zagorelem obrazu se je lahko sodilo, da je bil na počitnicah
- 6. z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično; misliti: arheologi sodijo, da je najdba stara dva tisoč let; sodim, da so dogodki potekali tako
// izraža omejitev povedanega na osebni odnos: ne poznam ga natančno, vendar sodim, da je pošten; sodil je, da jih to zanima / pisec sodi, da zdaj ni primeren čas za obravnavanje takih vprašanj - 7. biti glede na svoje značilnosti sestavni del česa; spadati: v opremo alpinistov sodi tudi cepin
// imeti kje ustrezno, sebi primerno mesto: sadje, živila sodijo v shrambo / tak človek ne sodi v našo družbo ni primeren za našo družbo
// z ocenitvijo vrednosti, značilnosti biti uvrščen kam: sicer sodi v starejšo generacijo, vendar je še zelo delaven / to vprašanje ne sodi v mojo stroko / z oslabljenim pomenom njegove slike sodijo med najboljše na razstavi so med najboljšimi - 8. mitol. ob rojstvu napovedovati usodo: sojenice so prišle sodit otroku / pravijo, da prva vila sodi človeku mladost, druga zakonsko življenje, tretja pa starost
● ekspr. ne smeš soditi ljudi po obrazu ne smeš presojati njihovega značaja po videzu; množica je sama sodila morilcu, morilca ga ubila takoj, brez zakonitega sojenja; zastar. zaradi bolezni je bil prikrajšan za življenje, kakršno sodi možu je zanj primerno, mu ustreza; knjiž. povedal sem mu, kar mu sodi kar mu gre, kar zasluži; zastar. ne sodi nam vračati se ne kaže; zastar. sodim te vrednega zaupanja imam te za vrednega zaupanja; zastar. ljudje so ga sodili na več milijonov menili so, da ima več milijonov premoženja; ekspr. sam si je sodil naredil je samomor zaradi storjenega zločina; ekspr. s to odločitvijo si si sam sodil si sam odločil, povzročil, da te bo doletelo kaj slabega, neprijetnega
sodèč -éča -e: sodeč na oko, po vtisu; pravično, trezno sodeč; ozreti se na koga s sodečim pogledom
sójen -a -o: obtoženci še niso bili sojeni
● ekspr. ta človek ji ni bil sojen ni postal njen mož; tako mu je bilo sojeno določeno, usojeno
♦ jur. biti sojen v nenavzočnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
tretjína -e ž (í) - 1. del na tri enake dele razdeljene celote: dobila je tretjino klobase; plačati tretjino stroškov / ima le tretjino želodca
// približno tretjinska- a) mera, količina: potrebni sta dve tretjini glasov; ob potresu je bila porušena tretjina hiš; tretjino življenja prespimo
- b) v prislovni rabi, navadno s primernikom stopnja: kupiti kaj (za) tretjino ceneje; tretjino mlajša je od njega
// s predlogom mesto, glede na katero se deli celota na tri enake dele: roman je prebral do tretjine; biti na tretjini poti
- 2. navadno s prilastkom kar predstavlja del na tri enake dele razdeljene stvari, zlasti glede na določeno izhodišče: razdeliti pomaranče na tretjine; zadnja tretjina življenja / v prvi tretjini leta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
vzgójen -jna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vzgojo: vzgojni cilji;
vzgojne metode;
vzgojno sredstvo;
učno-vzgojni proces / imeti vzgojne težave / tako ravnanje ni vzgojno / vzgojni film; vzgojni ukrep / vzgojni zavod; vzgojna posvetovalnica; vzgojno-varstvena organizacija [VVO] organizacija za vzgojo in varstvo predšolskih otrok
♦ jur. vzgojni zavod zavod za mladoletnike, ki so storili lažja kazniva dejanja; lit. vzgojni roman roman, ki upodablja vzgojo, razvoj junakovega značaja, osebnosti; ped. vzgojna kazen kazen, ki učinkuje, deluje tako, da se kaznovani poboljša; psih. vzgojno polje skupek medsebojno povezanih vzgojnih dejavnikovvzgójno prisl.: socialno in vzgojno ogroženi otroci; vzgojno problematični mladi ljudje
♦ ped. vzgojno zanemarjen otrok otrok, ki je zaradi neugodnega socialnega okolja, zlasti družinskega, zaostal v duševnem razvoju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
življenjepísen -sna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na življenjepis: življenjepisni podatki / ekspr. življenjepisni portreti znanih oseb / življenjepisni film, roman biografski film, roman
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
dvá -é -é štev., rod., mest. dvéh, daj., or. dvéma (ȃ ẹ̑) - 1. izraža število dve [2]
- a) v samostalniški rabi: ena in ena je dve; ni naju strah, saj sva dva; dve pa dve sta govorili med seboj / ura je dve; ob dveh ponoči; ob dveh (popoldne) 14h; star. pride proti dvema malo pred drugo uro
// korakati po dva in dva tako, da sta dva v vrsti; ekspr. delati, jesti za dva zelo veliko; nav., slabš. stara dva že spita starši; hoditi po dveh po dveh nogah - b) v prilastkovi rabi: dva brata; čez dva dni; roman v dveh delih; dva tisoč; dve uri hoda; dve leti in pol; pred dvema letoma, pog., neustalj. pred dvemi leti; elipt.: ekspr. ima jih dve manj kot osemdeset oseminsedemdeset let; star. mož jih ima že devetdeset brez dveh; pog.: spil je dva aperitiva dve čašici; dva čaja, prosim / poudarja dvojino: tu so vsi dežniki, zdaj pa povejte, katera dva sta vaša; pokažite mi tista dva vzorca / ta dva naj gresta tadva
- c) v medmetni rabi: otroci so korakali: leva, desna, ena, dve; daj, skoči: ena, dva, tri
// neskl. izraža številko dve: hiša številka dve; napiši dve; tekma se je končala z dve ali dva proti ena / pog. v spričevalu ima same dve zadostne ocene
- 2. v zvezi s tri izraža približnost: že dva, tri tedne ga nisem videl; v dveh, treh letih si zemlja opomore
- 3. ekspr. izraža nedoločeno manjšo količino: do trgovine imam dva koraka; naredi dva požirka
● je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; obsedel je med dvema stoloma hotel je dvoje stvari hkrati, pa ni dosegel nobene; ekspr. še besedo, dve o tem še nekaj malega bi rad povedal o tem; ima dve bradi brado s podbradkom; držati se v dve gubé sključeno; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; star. biti na dve plati dvoličen; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. ena dva tri, že ga ni več v trenutku; ekspr. ena dve bom tam zelo hitro, takoj; sprehodi v dveh sprehodi dveh oseb, navadno moškega in ženske; z eno (roko) daje, z dvema jemlje jemlje več, kot daje; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi; preg. palica ima dva konca vsako orožje se utegne obrniti proti tistemu, ki ga uporablja
♦ šah. lovec na b 2; šport. med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
izhájati -am nedov. (ȃ) - 1. pojavljati se v tiskani obliki: časopis izhaja redno, vsak dan, zjutraj; zbirka je začela izhajati pred vojno / revija izhaja mesečno, periodično, kot štirinajstdnevnik
// biti objavljan: njegove pesmi so izhajale v Zvonu / roman izhaja v nadaljevanjih - 2. imeti osnovo, izhodišče: ta literatura izhaja iz tradicije / načelo, da oblast izhaja iz ljudstva
// izvirati: te napake izhajajo iz njegove lenobe / izhaja iz učiteljske družine, iz kmečkega rodu; od tod izhaja njegovo ime je
// tekmovalka izhaja iz dunajske drsalne šole je - 3. publ. pri delu, ustvarjanju upoštevati določena izhodišča: v svoji razpravi izhaja iz že znanih dejstev / prav je, da pri ocenjevanju izhajamo iz celote; izhajati iz načela rentabilnosti
- 4. nav. 3. os., publ. biti jasno viden, kazati se: iz objavljenih podatkov izhaja, da se je proizvodnja povečala / iz navedenih dejstev izhaja nujnost povezave posameznih področij
- 5. knjiž., redko prihajati iz česa: loj izhaja ob lasu na kožno površino / plin je začel silovito izhajati; pren. njegova čustva izhajajo iz globine duše
- 6. zastar. vzhajati: sonce izhaja
izhajajóč -a -e: izhajajoč iz načela enakopravnosti, so zahtevali svoje pravice; periodično izhajajoča publikacija; prim. shajati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
organizírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. z uskladitvijo, sistemizacijo sestavnih delov narediti, da
- a) kaj kot celota dobro deluje, poteka: organizirati proizvodnjo, zdravstveno službo; tako delo je treba skrbno organizirati / organizira boj proti alkoholizmu / skušal je bolje organizirati posvetovanje / košarkarji so šele sredi polčasa organizirali svojo igro in dobro zaigrali / ekspr. organiziraj (si) življenje, kakor veš in znaš
- b) je kaj smiselna celota: pisatelj je nazadnje le organiziral svoj roman / svojih misli ni znal organizirati
- 2. povzročiti, doseči nastanek, delovanje česa: organizirati spopade; organizirati stavko, vstajo / organizirati alpinistično odpravo, atletsko tekmovanje / organizirali so mladinsko delovno brigado ustanovili
- 3. združiti z določenim ciljem, namenom: organizirati kmete za sodelovanje z zadrugo; organizirati ljudstvo v boju proti okupatorju; ljudje so se organizirali v krajevne skupnosti
- 4. pog. dobiti, priskrbeti: organiziral jim je prenočišče; organiziral si je družbo za v hribe
organizírati se pog. postati član kake organizacije; včlaniti se: organiziral se je k socialistom; organiziral se je v slavistično društvo
// postati član komunistične partije: letos se je organiziral tudi on
organizíran -a -o: organizirana pomoč v gorah; organizirana pripoved, snov; organizirane stavke; dobro organizirano delo; borci so bili organizirani v brigado; je organiziran v sindikat; prisl.: dela so se lotili organizirano; organizirano usmerjati proizvodnjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
pod predl. - I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka pód- (ọ̑)
- 1. za izražanje premikanja, usmerjenosti k spodnji strani česa ali dosege takega položaja
- a) ne da bi nastal neposreden dotik: zlezel je pod mizo; stopiti pod streho / poglej pod mizo / spustiti rokav pod komolec / v zvezi do pod se rabi rodilnik voda sega do pod kolena
- b) tako da nastane neposreden dotik: pod kozarec je podložil krožnik; postavi pručko pod noge; rokoborec je spravil nasprotnika podse / podstavek za pod vazo
- c) tako da ostane zgoraj samo površina: potopil se je globoko pod vodo / dati knjigo pod klop na polico klopi
- č) tako da tisto, kar ostane zgoraj, obdaja, ovija, pokriva: otroka je stisnila pod plašč; zlesti pod odejo / jopica za pod suknjič
// za izražanje premikanja, usmerjenosti v nižji položaj v bližini česa ali dosege takega položaja: pot vodi pod vrh hriba / priti do pod klanca
- 2. za izražanje prikrivanja, posrednega predstavljanja: kdo se je skril pod ta psevdonim
// publ. za izražanje mesta, na katero pride predmet pri sistematičnem nameščanju, razvrščanju: knjigo vpiši pod št. 2.500 / prestopek spada pod člen 8 obravnava ga člen 8; to vprašanje gre pod točko 2 naj se obravnava pri drugi točki - 3. za izražanje nedosežene mere, stopnje: življenjski standard je padel pod minimum; tečaj dolarja je zdrknil pod doslej najnižjo vrednost; zjutraj je temperatura padla pod minus pet stopinj
- 4. za izražanje podreditve, prehoda v odvisnost: priti pod tujo oblast; polk je prišel pod poveljstvo sposobnega starešine; pog. Cezar je spravil podse pol Evrope je osvojil, si je podredil
// publ. priti pod pritisk javnega mnenja, pod vpliv koga / postaviti straže pod strogo nadzorstvo / vzeti pod svoje varstvo - 5. redko za izražanje približevanja časovni meji; proti: pod jesen se začnejo zbirati lastovke; pride pod večer / star. moderna je nastopila pod konec stoletja
- II. z orodnikom
- 1. za izražanje položaja na spodnji strani česa
- a) ne da bi obstajal neposreden dotik: vedriti pod drevesom; metla je pod mizo; letalo kroži pod oblaki; otrok se skriva pod posteljo / opomba pod črto / epicenter potresa je bil pod mestom
- b) tako da obstaja neposreden dotik: blazino ima pod glavo; knjiga leži pod zvezki / sneg škriplje pod nogami / svetilka visi pod stropom / podstavek pod vazo
- c) tako da ostane zgoraj samo površina: plavati pod vodo; krt rije pod zemljo / tisoč metrov pod morjem pod morsko gladino
// knjige ima pod klopjo na polici klopi - č) tako da tisto, kar ostane zgoraj, obdaja, ovija, pokriva: pod jopičem ima volneno srajco; ostati pod odejo; vas leži pod globokim snegom
// za izražanje nižjega položaja v bližini česa: travnik leži pod cesto; stati pod oknom; počivati pod vrhom / vas pod hribom; boji pod Moskvo; potok pod vasjo / pod komolcem ima brazgotino / njiva pod mlinom nižje ob potoku
- 2. za izražanje prikrivanja, posrednega predstavljanja: kaj razumeš pod to besedo; potuje pod tujim imenom; ta proces je znan pod izrazom elektroliza; roman je izšel pod naslovom Jesen; objavlja pod psevdonimom / pod pretvezo naklonjenosti; pod videzom poštenosti / ekspr. izkoriščal ga je pod krinko prijateljstva / ladja plove pod tujo zastavo je vpisana v ladijski vpisnik tuje države
// publ. za izražanje mesta, na katerem je predmet pri sistematičnem nameščanju, razvrščanju: brošuro najdeš pod signaturo A 22; ta slika je razstavljena pod št. 333 ima številko 333
// pod točko dve so obravnavali delitev osebnih dohodkov pri drugi točki - 3. za izražanje nedosežene mere, stopnje: ni vstopnic pod trideset dinarjev; otroci pod desetimi leti / stanje vode je pod normalo; letošnja januarska temperatura je pod dolgoletnim povprečjem / igrati pod svojimi zmožnostmi / pog. deset stopinj pod ničlo minus deset stopinj
- 4. za izražanje odvisnosti, podrejenosti: vojska je pod sposobnim poveljnikom; seja pod predsedstvom maršala Tita / pog. pod seboj ima deset delavcev vodi deset delavcev; publ. orkester pod taktirko znanega dirigenta / pod nadzorstvom učitelja; odpeljati pod stražo / pod vsestransko zaščito / pog. aparat je še pod garancijo
- 5. za izražanje razmer, časa, v katerem se kaj dogaja: tako je bilo pod Avstrijo; pod Napoleonom se je zelo okrepila narodna zavest južnih Slovanov; pod fašistično okupacijo je bilo hudo
- 6. za izražanje sredstva ali orodja, s katerim se opravlja dejanje: opazovati pod mikroskopom; ohladiti se pod prho / trava pada pod koso / star. končati pod mečem biti obglavljen
// za izražanje (fizikalne) energije, ki omogoča delovanje sredstva, stroja: omrežje je pod napetostjo; lokomotiva je pod paro - 7. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: opotekati se pod težkim bremenom; jez je popustil pod pritiskom vode; steklo se zdrobi pod udarcem / pod radovednimi pogledi sosedov je vsa zardela
// za izražanje nagiba, razloga, zaradi katerega se kaj dogaja: ravnati pod vplivom družbe, mamil / publ.: aretiran je pod obtožbo; ukrepati pod silo razmer, pod vtisom dogodkov - 8. za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje: delati pod slepečo svetlobo / kupovati pod ugodnimi pogoji; pod takimi pogoji ni mogoče gospodariti; dam ti knjigo pod pogojem, da jo kmalu vrneš / ekspr. četa se umika pod točo krogel
// za izražanje merila, vodila: meriti pod pravim kotom; reflektorja sta nameščena pod različnimi koti / kajenje je pod kaznijo prepovedano; izpovedati pod prisego / publ. pod tem zornim kotom, vidikom
// za izražanje načina, kako dejanje poteka: operirati pod narkozo; delati pod stalnim pritiskom
● evfem. zelo je bolan, vse gre podenj malo in veliko potrebo opravlja v posteljo; ekspr. tako pod nič pa tudi ni brez vrednosti; pog. pod noge je še zmeraj lepa ima lepe noge; tukaj piha pod noge v noge; pod častjo mu je, da bi prosil preponosen je; opombe navaja pod črto na koncu strani pod tekstom; žarg., med. bolnika imajo pod kisikom umetno mu dovajajo kisik; ekspr. že dolgo je pod ključem je zaprt v ječi; ekspr. njegov članek je pod kritiko slab, nekvaliteten; ekspr. plaz ga je pokopal pod seboj zasul
♦ agr. saditi pod motiko seme ali sadiko dati v jamico, izkopano z motiko; šport., pri košarki skok pod košem; prim. podnoč, podvečer
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
popeljáti -péljem tudi -ám dov., popêlji popeljíte; popêljal (á ẹ̄, ȃ) nav. ekspr. - 1. s prevoznim sredstvom spraviti kam: sedi, popeljem te do mesta, v mesto; naložila sta sode, da jih popeljeta v zidanico odpeljeta
// s čolni so jih popeljali na izlet peljali - 2. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam gre: popeljal je otroka čez cesto; vsak dan ga popelje na sprehod
- 3. omogočiti, da kdo
- a) kam pride: steza vas popelje do pastirske koče / popeljati ljudi k velikim nalogam in uspehom / on je popeljal revolucijo naprej
- b) kaj spozna, se s čim seznani: filmske kamere nas bodo popeljale v svet pod morjem; roman popelje bralca v pohorske gozdove / popeljal jo je v visoko družbo
● star. popeljati dekle pred oltar poročiti se z njo
popeljáti se - 1. poleteti z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili: kragulj se je popeljal nizko nad jato kokoši
- 2. zdrsniti: čez plaz so šli previdno, da se ne bi popeljali v brezno; popeljati se po bregu navzdol
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
sôdba -e ž (ó) - 1. odločitev sodišča o obravnavani sporni, kazenski zadevi na koncu sodnega postopka: objaviti, razglasiti sodbo; pritožiti se zoper sodbo; s sodbo razveljaviti
// besedilo s to odločitvijo: natipkati, podpisati sodbo / izročiti sodbo - 2. star. sojenje, sodni proces: sodba še teče; voditi sodbo
- 3. rezultat umske dejavnosti, ki temelji na dojemanju, upoštevanju določenih dejstev in izraža odnos do česa: njegova sodba o dogodku, filmu je krivična, ostra, ugodna, utemeljena; sodba o kakovosti, resničnosti česa; sodba, da on marsikaj ve, se je izkazala za napačno / ne želim dajati političnih sodb o tem / izreči, napisati svojo sodbo o čem, kom / imeti o stvari svojo sodbo svoje mnenje, mišljenje
// kar posreduje, izraža tak rezultat umske dejavnosti: brati, slišati različne sodbe o kom
// miselno dejanje, na podlagi katerega tak rezultat nastane: varuj se prehitre sodbe; izpostavlja se sodbi ljudi, ki mislijo slabo o človeku; biti hiter, mil v sodbi / po moji sodbi je roman odličen - 4. filoz. vsaka misel, ki je lahko ali resnična ali neresnična: ta stavek je jezikovna oblika sodbe; pojmi in sodbe
// stavek, ki to misel izraža: ta sodba je neresnična, toda slovnično pravilna
● ekspr. malemu narodu je bila pisana sodba in glasila se je na smrt odločeno mu je bilo, da bo uničen, da bo izumrl; knjiž. ne lastim si sodbe o tem vprašanju zdi se mi, da ne morem, nimam pravice presojati to vprašanje; ekspr. s tem dejanjem si je sam izrekel, podpisal sodbo je sam odločil, povzročil, da ga bo doletelo kaj slabega, neprijetnega; ekspr. narod si bo pisal sodbo sam narod bo sam odločal o sebi, svoji usodi; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. poklicati koga pred sodbo pred sodišče; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; ekspr. prepričan sem, da bo sodba zgodovine pravičnejša da se bo v prihodnosti pravičneje sodilo o določeni osebi, dejstvu
♦ filoz. kategorična, konjunktivna, pogojna sodba; jur. izdati, izpodbijati, izreči sodbo; sodba se je izvršila takoj odločitev sodišča, zlasti kazen; obsodilna, oprostilna sodba; sodba je postala pravnomočna; sodba temeljnega, vrhovnega sodišča; rel. posebna sodba spoznanje in priznanje vrednosti in posledic lastnega življenja takoj po smrti; poslednja ali vesoljna sodba Kristusova sodba ob koncu sveta; zgod. črepinjska sodba glasovanje državljanov v stari Grčiji na lončenih črepinjah o izgonu državi nevarnega državnika; ostrakizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
sréda -e ž (ẹ̑; v pomenu sredina daj., mest. ed. v prislovni predložni zvezi ẹ́) - 1. mesto, točka, ki je enako oddaljena od dveh ali več mejnih točk: priti do srede mostu; voz se je ustavil na sredi klanca; sedi v prvi vrsti na sredi; preklati po sredi / določiti sredo palice sredino
// del, predel ob tem mestu, ob tej točki: iti proti sredi trga; stopil je na sredo sobe; karta ima na sredi znak; speljati cesto po sredi travnika - 2. kar je približno enako oddaljeno od izhodišča, začetka in konca
- a) glede na čas: plačati račun do srede marca; povest iz srede stoletja / vrnil se je v sredi noči sredi
- b) glede na dogajanje: roman je prebral le do srede; tekme ni gledal do konca, ampak je na sredi odšel
- 3. v prislovni rabi, s predlogom izraža položaj, omejen z dvema ali več mejnimi točkami: na obeh straneh sta okni, v sredi pa vhod; skupina šolarjev z učiteljem v sredi / z oslabljenim pomenom pot pelje v sredi med njivami
- 4. tretji dan v tednu: danes je sreda; že od srede ga ni; sestanek bo v sredo, 15. marca; druga sreda v aprilu / prihaja ob sredah
● držati se zlate srede zlate sredine; publ. izvoliti koga iz svoje srede nekoga med njimi; publ. ugotovili so, da je po sredi napaka da gre za napako; publ. kaj je po sredi, da ni prišel kaj se je zgodilo; publ. rad je v naši sredi med nami; publ. v tej sredi se ni počutil dobro v tem okolju; preg. strah je na sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni
♦ rel. pepelnična sreda po pustnem torku, prvi dan štiridesetdnevnega posta; prim. posredi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
šíbek stil. šibák šíbka -o stil. -ó prid., šibkéjši (í ȃ í) - 1. ki ima majhno telesno moč, odpornost: šibek, onemogel človek; šibek otrok, starec; ozdravel je, toda bil je zelo šibek / v noge, v nogah je še šibek
// ki ima majhno sposobnost prenašati duševne napore: moralno šibek človek; v sebi je dvomeč in šibek / šibek značaj - 2. ki po splošni (telesni) razvitosti ne dosega navadne stopnje: šibek prsni koš; sesalec s šibkim zobovjem / biti šibke postave, rasti / šibke veje
- 3. ki dosega nizko stopnjo
- a) glede na delovanje ali dejavnost: šibek grelec, motor; šibka žarnica
- b) glede na učinek, posledico: šibek ogenj; šibek veter; sonce je še šibko
- c) glede na čutno zaznavnost: šibek glas; šibka svetloba
- č) glede na intenzivnost: šibka narodna zavest; šibko upanje / šibke možnosti za uspeh majhne; šibka volja
- d) glede na izrazne sposobnosti: šibek roman; šibek talent / izpovedno šibek
- 4. ki ne dosega zadovoljive stopnje
- a) glede na določen razpon: številčno šibek zbor; biti šibkega zdravja; šibko znanje / šibka vidljivost majhna; šibka zasedenost dvorane slaba
- b) glede na kak kriterij, normo, zahtevo: socialno šibki sloji; biti šibek v angleščini, matematiki
- 5. ki ima majhno mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: šibka država; šibka vojska / šibek vladar; šibka industrija
- 6. v katerem osnovna sestavina nastopa v majhni meri: rad pije šibek čaj; šibka kava; šibko vino
- 7. elektr., v zvezi šibki tok uporaba električne energije za prenos informacij in izdelava naprav, elementov, ki to omogočajo: tehnika šibkega toka / strokovnjak za šibki tok
● ekspr. šibki spol ženske; ekspr. vsa stvar stoji na šibkih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena; ekspr. to je njegova šibka točka slabost, napaka, ki jo nasprotnik lahko izkoristi; redko do vasi je šibko uro hodá slabo
♦ lit. šibka cezura cezura za nepoudarjenim zlogom
šíbko stil. šibkó prisl.: žarnica šibko sveti; kričal je vedno šibkeje; sam.: izkoriščali so vdove, sirote in šibke; skrb za socialno šibke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
uresníčiti -im dov. (ī ȋ) - 1. narediti, da kaj, kar obstaja v mislih, postane resničnost: uresničiti idejo, načrt; kar si zamisli, uresniči; ekspr. sanje so se uresničile / uresničiti vzgojne cilje / uresničiti svoje bistvo
// izpolniti: uresničiti grožnjo, obljubo, povelje; njegove besede, napovedi so se uresničile / uresničiti kazen, sodbo izvršiti
// uveljaviti: uresničiti pravico / uresničiti načelo v praksi
// knjiž. ustvariti: uresničiti pravično družbo / delo, roman je uresničil čez dve leti napisal, izdal - 2. knjiž. narediti, da določeno bistvo, zmožnost koga postane zaznavna, zgodovinska resničnost: uresničiti samega sebe; uresničiti se z zmago; uresničiti se kot človek
uresníčen -a -o: uresničeni načrti; naloga je uresničena; sam.: oceniti uresničeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
domovínstvo -a s (ȋ) - 1. knjiž. pripadnost domovini: v vsakem stavku poudarja domovinstvo / roman kaže globoko domovinstvo ljubezen do domovine
- 2. jur., do 1945 pristojnost v določeno občino: podeliti, pridobiti si domovinstvo; potrdilo o domovinstvu; pren. domovina mu ni priznala domovinstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
dúšek -ška m (ū) - 1. star. požirek: po prvem dušku je nehal piti / pije v dolgih duških
- 2. zastar. vdih: z globokimi duški je vdihaval hladni jutranji zrak
// zrak, sapa: na stopnicah se je ustavljala in zajemala dušek; v prsih mu je vrelo, ni mogel do duška - 3. zastar. odprtina, luknja za zračenje; dušnik: dušek v hlevu
// luknja, preduh: voda je iskala le duška, da se razlije po dolini / sod nima duška, odbij mu veho
● ekspr. dati duška svoji jezi, veselju sproščeno izraziti svojo jezo, veselje; izpiti, izprazniti kozarec na dušek, v dušku ne da bi se vmes oddahnil; prebrati roman na dušek zelo hitro; star. preklinja na vse duške zelo, hudo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
enovít -a -o prid. (ȋ) - 1. ki je enakih, istovrstnih sestavin: enovita snov / ta človek ima enovit značaj; roman je enovit po svoji kompoziciji
- 2. ki ima sestavne dele trdno povezane med seboj: enovit vojaški blok / narod kot enovita celota
- 3. knjiž. skladen, harmoničen: enoviti gibi telovadcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
índeks -a m (ȋ) - 1. seznam knjig, katerih branje in širjenje prepoveduje oblast: cerkveni, državni indeks / dati, postaviti roman na indeks prepovedati ga brati in razširjati; knjiga je na indeksu prepovedano jo je brati in razširjati
- 2. seznam v knjigi obravnavanih imen, besed z navedbo strani, kazalo: v novi izdaji so bili knjigi dodani indeksi / indeks imen, strokovnih izrazov
- 3. šol. knjižica slušateljev visokih ali višjih šol, v kateri se potrjuje vpis, obisk predavanj, izpiti: vpisati predavanja v indeks / podpisati indeks
- 4. ekon., navadno s prilastkom razmerje med dvema istovrstnima podatkoma, izraženo navadno v odstotkih: visoki indeksi kažejo naraščanje uvoza; indeks porabe; indeks življenjskih stroškov / časovni indeks ki se nanaša na dve različni razdobji ali na dva različna dneva; stvarni indeks ki se nanaša na isto razdobje ali dan; indeks sto število, ki služi kot osnova za primerjavo drugih istovrstnih podatkov
♦ antr. lobanjski indeks z odstotkom izraženo razmerje med širino in dolžino lobanje; kem. indeks manjša, nižje od simbola zapisana številka, ki označuje število atomov v molekuli; mat. indeks manjša, nižje zapisana številka ali črka ob znaku za razlikovanje istovrstnih znakov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
intímen -mna -o prid., intímnejši (ȋ) - 1. ki vsebuje, izraža odkritost, zaupanje, zaupen: intimni odnosi med ljudmi; imela sta intimen pogovor; družijo jih intimne vezi; potrebno bi bilo intimnejše sodelovanje / to so naši najintimnejši prijatelji največji, najboljši
// darilo je preveč intimno - 2. ki zadeva človekovo doživljanje, čustvovanje, notranji: rad se umika v svoj intimni svet; intimne sfere človekovega življenja / intimna bolečina globoka, skrita
// ki izraža, izpoveduje tako doživljanje, čustvovanje: ta roman je pisateljevo najintimnejše delo / intimna lirika, umetnost - 3. ki vzbuja občutek ugodja zaradi skladnega okolja in majhnih razsežnosti; prijeten, domač: intimen kotiček, prostor; majhna, intimna ulica / svetla, intimna barva ki prijetno učinkuje
// ki je, poteka v zaključenem, navadno rodbinskem krogu ljudi: intimna slovesnost, večerja - 4. nav. ekspr. ki je v ljubezenskem, spolnem odnosu: njen intimni prijatelj; več let sta bila intimna / ima intimno razmerje z njim
- 5. ki se nanaša na določene dele človeškega telesa: intimna garderoba; intimno perilo spodnje perilo
intímno prisl.: intimno govoriti s kom; intimno proslavljati kaj; slika učinkuje zelo intimno; intimno povezani tovariši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
izíd -a m (ȋ) - 1. dejstvo, da je tiskano delo dano v prodajo: napovedati izid knjige / čas, kraj izida / ob izidu knjige so priredili tiskovno konferenco; roman je bil že pred izidom razprodan
- 2. navadno s prilastkom kar predstavlja posledico kakega dejanja, poteka: napeto čakati (na) izid tekmovanja; neodločen izid dvoboja; srečen izid bolezni; izid glasovanja, volitev / prometna nesreča s smrtnim izidom / v športni prilogi so bili objavljeni najboljši izidi sezone; izid zadnjega kola rezultati; redko usoden izid vojne konec
- 3. redko izhod, rešitev: to je zdaj edino mogoč izid; izid iz krize
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
izpovedováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. posredovati svoje misli, čustva, razpoloženja, navadno v umetniškem delu: izpovedovati ljubezen, samoto, žalost; v črtici se avtor izpoveduje osebno in neposredno; glasbeno, likovno se izpovedovati / film lahko prav tako izpoveduje kot roman / knjiž. kritik izpoveduje pomembne misli o vzgajanju talentov izraža
- 2. javno izražati svojo pripadnost čemu: izpovedovati svojo narodnost; izpovedovati vero / izpovedovati ideje, nazore / izpovedovati bratstvo in enotnost med narodi; pren., publ. javno izpovedovati vero v družbeni napredek
izpovedováti se ekspr. pripovedovati, kar človeka vznemirja: dolgo se je izpovedovala materi
izpovedujóč -a -e: pisal je, iskreno izpovedujoč svoje ideje
izpovedován -a -o: izpovedovani nazori; izpovedovana ljubezen; prim. spovedovati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
izza predl., z rodilnikom - 1. za izražanje usmerjenosti iz položaja za čim: luna vzhaja izza gore; vstati izza mize; voz pripelje izza ovinka / izza ograje se zasliši krik
// knjiž., redko za izražanje položaja za čim; za: skrivati se izza vogla - 2. raba peša za izražanje časovnega izhodišča v preteklosti; iz: znamenje izza turških časov; poznava se izza šolskih let / star. izza mlada iz zamlada; izza očetove smrti ni bil več doma od očetove smrti
● Tavčarjev roman Izza kongresa iz časov kongresa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
izzvenévati -am nedov. (ẹ́) - 1. približevati se koncu zvenenja: zadnji akordi izzvenevajo / v daljavi izzveneva zvonjenje; pren., knjiž. ekspresionizem je počasi izzveneval
- 2. knjiž., s prislovnim določilom končevati se s čim: skladba izzveneva v mirnih zvokih / publ. diskusija izzveneva v zahtevo, da je treba izrečene sklepe čimprej realizirati
// z oslabljenim pomenom izraža stanje, lastnost, kot nakazuje določilo: pesnikov klic javnosti je izzveneval brez odmeva; roman izzveneva avtobiografsko; njegove besede izzvenevajo kot grožnja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
knjíga -e ž (í) - 1. večje število trdno sešitih tiskanih listov: knjiga ima tristo strani; odpreti, zapreti knjigo; listati po knjigi; debela, drobna, tanka knjiga; velik format knjige; hrbet, platnice knjige; obsežna zbirka knjig / broširana, kartonirana, v usnje vezana knjiga; žepna knjiga manjša, cenena broširana knjiga
// omara za knjige
// delo, stvaritev v taki obliki: brati, napisati zanimivo knjigo; dobra knjiga; leposlovna, strokovna, znanstvena knjiga; poučna, zabavna knjiga; knjiga nabožne vsebine; knjiga o umetnosti / knjiga obravnava aktualne politične dogodke / podaril mu je knjigo pravljic / kuharska knjiga z navodili za kuhanje, serviranje jedi; šolske knjige učbeniki; pren., knjiž. učiti se iz knjige narave, življenja - 2. navadno s prilastkom kot knjiga trdno sešiti listi za uradne zapise: ta knjiga je že popisana / voditi knjige / blagajniška knjiga knjiga ali kartoteka, v katero se vpisujejo vplačila in izplačila; blagovna knjiga v katero se vpisuje sprejemanje in izdajanje blaga; dolgovna knjiga dolžnikov; dopisna knjiga zvezek, knjiga za interna obvestila, sporočila; inventarna knjiga s seznamom inventariziranih predmetov; matična knjiga
// tako sešiti listi za zapisovanje, vpisovanje: vpisati se v knjigo / pritožna knjiga; spominska knjiga; žalna knjiga v kateri se s podpisom izrazi sožalje ob smrti najvišjih državnikov tujih držav - 3. večja enota obsežnejšega literarnega besedila: tretje poglavje druge knjige / roman v treh knjigah
● ekspr. te knjige so vogelni kamen v naši kulturi so zelo pomembne; pog. knjiga gre v denar proda se dosti izvodov knjige; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla; dijak sploh ni odprl knjige se ni učil, bral; ekspr. požirati knjige hitro, površno brati; veliko brati; ekspr. zmeraj bulji v knjige veliko bere, študira; pog., ekspr. kar naprej čepi pri knjigah bere, študira; on ji je neprebrana knjiga ne pozna njegovih lastnosti; knjiž. ta človek je odprta knjiga očitno kaže svoja čustva, namene; ekspr. to je knjiga vseh knjig zelo dobra
♦ adm. dostavna knjiga v kateri naslovnik s podpisom potrdi prejem pošiljke; film. snemalna knjiga dramsko besedilo, opremljeno z umetniškimi in tehničnimi napotki za snemanje na filmski, magnetoskopski trak; fin. glavna knjiga knjiga ali kartoteka, sestavljena iz sintetičnih kontov; temeljna poslovna knjiga za kronološko evidenco poslovnih dogodkov; jur. zemljiška knjiga s podatki o pravnih razmerjih zemljišča; navt. mednarodna signalna knjiga s šiframi za sporazumevanje z ladjami in pristanišči vseh narodov, držav; mednarodni signalni kodeks; polit. bela knjiga zbirka mednarodnih diplomatskih dokumentov, ki jih kaka država objavi o državi, s katero je v sporu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
knjižéven -vna -o prid. (ẹ̄) - 1. nanašajoč se na književnost: seznanjati se z različnimi književnimi zvrstmi / izdajati književni list; ta roman je pisateljevo najpomembnejše književno delo / književna umetnost / književni teoretik; književna kritika
- 2. redko knjižen: književni sejem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
koncipírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. napraviti, sestaviti koncept, osnutek: koncipirati pismo, prošnjo; sodbo je že koncipiral / koncipira opero, nov roman
- 2. navadno s prislovnim določilom zamisliti, izoblikovati kaj: skladbo je koncipiral v baročnem stilu; avtor je delo preveč melodramsko koncipiral / romantika je koncipirala vrsto teorij
♦ med. zanositi, spočeti
koncipíran -a -o: v ostalini je precej koncipiranih člankov in razprav; dobro koncipirana in lepo urejena knjiga; igra je koncipirana realistično
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
kriminálka -e ž (ȃ) - 1. literarno delo iz življenja in delovanja kriminalcev in kriminalistov: bral je predvsem kriminalke in stripe / napeta kriminalka / ekspr. roman je čisto navadna kriminalka
// filmska upodobitev takega dela: gledati kriminalko / v kinu predvajajo same kriminalke - 2. ženska oblika od kriminalec: kaznilnica za kriminalke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
lístek -tka m (ȋ) - 1. manjšalnica od list:
- a) rastlina že poganja listke; nežni, svetlo zeleni listki / trgala je marjetici listek za listkom
- b) iz letala mečejo listke z reklamnim besedilom; za vrati je bil zataknjen listek s sporočilom; bel, popisan listek / niso glasovali z dviganjem rok, ampak z listki na katere so napisali svojo odločitev ali mnenje; izpraševalec je pripravil izpitne listke z vprašanji
- c) listek iz staniola / zrezati krompir na listke lističe
- č) pisati listek za svoje dekle
● pog. ker se ne moremo zediniti, kdo naj gre, bomo vlekli listke žrebali z listki
- 2. s prilastkom pravokoten kos papirja, kartona, navadno z določenim besedilom, za posebne namene: garderobni listek; ko se je vrnil k avtu, je našel na njem pritrjen globni listek; urejati kartotečne listke; izpolniti stavni listek za športno napoved; kupiti vozni listek do Celja; žrebni listek
- 3. zastar. podlistek, feljton: časopis je razpisal nagrado za najboljši listek / roman je izhajal v listkih
♦ bot. listek del sestavljenega lista, ki se lahko samostojno giblje in lahko sam zase odpade; rel. spovedni listek nekdaj potrdilo o opravljeni spovedi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
ljubézenski -a -o [zən] prid. (ẹ̑) nanašajoč se na ljubezen 1:- a) ljubezensko priznanje / dekletove ljubezenske skrivnosti / ljubezenska pisma / ekspr. ujel se je v njene ljubezenske mreže / ljubezenski film, roman; ljubezenski prizori v drami; pisati ljubezenske pesmi / ljubezensko čustvo
- b) pravil je o svojih ljubezenskih dogodivščinah; ljubezenska igra; imeti ljubezensko razmerje
● ekspr. ljubezenski trikotnik mož, žena, moževa ljubica; mož, žena, ženin ljubimec
♦ lit. ljubezenska lirika
ljubézensko prisl.: ljubezensko se izživljati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
nadaljevánje -a s (ȃ) - 1. glagolnik od nadaljevati:
- a) nadaljevanje dela bo možno čez pet mesecev; nadaljevanje gradnje bo zelo drago / publ. v nadaljevanju prvenstva so samo še enkrat izgubili tekmo
- b) odločili so se za nadaljevanje boja, postopka / kritizirati nadaljevanje starih metod
- c) stric mu je omogočil nadaljevanje šolanja / rokoko je nadaljevanje baroka
- č) napovedujejo nadaljevanje lepega vremena / ugotoviti nadaljevanje gozda proti severu
- 2. del teksta po določenem delu iste celote, ki je objavljan v časopisu, reviji od določene številke dalje: nadaljevanje se konča na najbolj napetem mestu; brati nadaljevanje; drugo, tretje nadaljevanje / izhajati, objavljati v nadaljevanjih; film v petih nadaljevanjih / roman v nadaljevanjih / kot pojasnilo, opozorilo na koncu objavljenega dela teksta: nadaljevanje sledi; nadaljevanje v prihodnji številki
// del govorjenega, pisanega teksta po določenem delu iste celote sploh: napisati, poslušati nadaljevanje; iz nadaljevanja je razvidno, da so se odločili pravilno; publ. v nadaljevanju je govornik analiziral novi položaj / nadaljevanje s prve, prejšnje strani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
napéti -pnèm dov., napél; nam. napét in napèt (ẹ́ ȅ) - 1. z razmeroma močnim potegovanjem, vlečenjem povzročiti
- a) da doseže kaj največjo mogočo dolžino: napeti jermen, struno, vajeti, vrvico; pren., ekspr. napeti kredit do skrajnih možnosti
- b) da postane kaj bolj ravno, gladko, brez gub: napeti pregrinjalo, rjuho
// s takim potegovanjem dati, spraviti kam: napeti platno na les, v okvir; napeti streho nad šotor; napel je nove strune na kitaro / napeli so tristo metrov dolgo smučarsko vlečnico napeljali, zgradili; pren., ekspr. njihovo potrpljenje je napel do skrajnosti; učne načrte so preveč napeli
- 2. dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je napel jadra; zajel je sapo in napel lica; zaradi nenadnega sunka vetra se je dežnik močno napel / napeti prsi izbočiti
- 3. nav. ekspr. narediti, da postane kaj po obsegu večje: brsti so se že napeli; izdatna hrana mu je napela želodec; pri petju so se mu napele žile na sencih
// nav. 3. os. povzročiti, da se tvorijo v prebavilih plini v veliki meri: sveža krma je kravo napela; brezoseb. konje je napelo - 4. spraviti kaj v stanje, da je pripravljeno za sprožitev, strel: napel je brzostrelko in sprožil; napeti lok
- 5. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s samostalnikom izraža veliko intenzivnost dejanja, kot ga določa samostalnik: napeti mišice; čeprav je napel ušesa, ni nič slišal / napeti misli, spomin / vso voljo je napel, da bi ostal miren
● knjiž., ekspr. doslej v svojih zahtevah še nisem napel loka čez mero nisem preveč zahteval; ekspr. zdaj bomo napeli drugačne strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; slabš. napeti šobo z našobljenjem pokazati nejevoljo, užaljenost; ekspr. tudi njega smo napeli za denar smo ga pregovorili, prepričali, da ga je dal; ekspr. pri njem bo treba vajeti bolj napeti biti bolj strog, zahteven do njega
♦ anat. napeti glasilke; navt. napeti jadro napraviti, da ga veter ne boči, zaradi večjega izkoriščanja njegove sile
napéti se - 1. povečati obseg zaradi vpijanja vlage: les se je napel; pšenični zdrob se v mleku napne / vrata so se napela ukrivila zaradi vpijanja vlage
- 2. knjiž., ekspr. dvigniti se, narasti: ob nevihti so se vsi studenci napeli / reke se spomladi napnejo v poplave
// redko vzpeti se: cesta se tam nekoliko napne - 3. ekspr. pri kakem dejanju zbrati, uporabiti vso svojo fizično moč: še enkrat so se napeli in voz se je premaknil
// uporabiti vse možnosti, sposobnosti čutil: napel se je, da bi slišal, o čem govorijo; zadržal je dih in se napel kakor struna - 4. ekspr. postati čustveno vznemirjen: čutil je, da se je ves napel; vse v njej se je napelo
- 5. ekspr. pobahati se, postaviti se: v njeni navzočnosti se je še bolj napel kot ponavadi
napét -a -o - 1. deležnik od napeti: napet lok; ošinil ga je z napetim pogledom; toga, napeta drža; napete strune; napeta lica; napeto razmišljanje; poslušati z napetimi ušesi; bil je živčno napet in razdražen; trebuh ima napet kot boben; biti napet kot struna
- 2. nav. ekspr. ki je v stanju razvnetosti, vznemirjenosti: napeti odnosi med državama; napeta situacija; pogovori so potekali v napetem ozračju
- 3. ekspr. ki povzroča visoko stopnjo čustvene vznemirjenosti: napet film; brati napet roman; tekma postaja napeta; pog. zgodba je napeta kot marela zelo; prisl.: napeto čakati, gledati, poslušati; sam.: najraje bere kaj napetega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
napòn -ôna m (ȍ ó) knjiž. - 1. glagolnik od napeti: z velikim naponom rok in ramen je odstranil oviro / napon moči, volje / obraz mu je posivel od napona napora; ta roman pomeni avtorjev napon prikazati vsaj v izseku našo sedanjost prizadevanje
- 2. napetost: duševni napon; takega notranjega napona igralec ni mogel ustvariti / sam dogodek je imel v sebi močen dramatičen napon / v njegovih potezah se kaže velik psihični napon
♦ med. mišični napon mišična napetost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
naslédnik -a m (ẹ̑) - 1. kdor neposredno po kom drugem prevzame njegov položaj, funkcijo: imenovati, izvoliti naslednika; izbrati za naslednika; direktorjev, predsednikov naslednik; predhodnik in naslednik / knjiž. naslednik prestola prestolonaslednik
// ekspr. duhovni naslednik / prepustiti grunt nasledniku
// jur. kdor neposredno po kom drugem pridobi njegovo premoženje ali določene pravice: naslednik je podedovano posestvo prodal; zakoniti naslednik; dedič, kupec in drugi nasledniki / v nekaterih državah podjetje XY in nasledniki / pravni naslednik - 2. kar je glede na prostor, čas, vrstni red po čem drugem iste vrste: Prešernovi nasledniki so pravila soneta sprostili / roman je naslednik epa / Češkoslovaška, Jugoslavija in drugi nasledniki Avstro-Ogrske
♦ mat. naslednik števila število, ki je v določenem zaporedju neposredno po kakem drugem številu - 3. potomec: njegovi nasledniki še živijo; predniki in nasledniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
nèpoznàn in nèpoznán -ána -o prid. (ȅ-ȁ ȅ-á; ȅ-á) - 1. ki ni poznan: dozdaj nepoznani problemi; nepoznana groza; nova, še nepoznana ljubezen / nepoznano življenje / roman nepoznanega pisatelja nepomembnega
- 2. star. neznan: hodil je po nepoznanih krajih; poznani in nepoznani ljudje; to nam je nepoznano; sam.: srečanje z nepoznanimi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
nìč ničésar zaim., ničémur, nìč, ničémer, ničímer [mər] (ȉ ẹ̑) v nikalnih stavkih izraža nebivanje stvari, pojava v situaciji, kot jo nakazuje sobesedilo- a) kot osebek: nič ga ne spravi v zadrego; morda je kaj, morda ni nič; elipt.: potrkal je. Nič; kaj te skrbi? Nič / v zvezi z biti stoji navadno v rodilniku: tu ni ničesar; neprav. ničesar se ni spremenilo nič
// s samostalniško rabljenim pridevnikom: nič dobrega se nam ne obeta; ekspr. doma ni nič drugega kakor prepir / s pridevniškim povedkovim določilom: nič ni tako nujno ali nujnega, da ne bi moglo počakati - b) nav. ekspr., v povedni rabi: zanj to ni nič / ta misel ni nič novega; njegov roman ni nič posebnega
- c) kot predmet: zdaj nima ničesar več; ničesar nisem našel / junak se ničesar ne boji / navadno nesklonljivo, s samostalniško rabljenim pridevnikom: nič novega mi nisi povedal; danes nisem popil še nič toplega / ekspr.: prav ničesar ne razumeš; tudi dinarja mu ne dam, ničesar / ničemur več se ne čudim; te slike si niso v ničemer podobne; izguba se ne da z ničimer nadomestiti / o ničemer drugem ne govori
- č) v medmetni rabi: nič, najbolje bo, da grem sam
● ekspr. ali bo kaj ali ne bo nič izraža nestrpnost; ekspr. nič mu ni, samo dela se bolnega zdrav je; ekspr. več potnikov je bilo ranjenih, vozniku pa ni bilo nič ni bil poškodovan; ekspr. nič ne bo z izletom izleta ne bo; ekspr. to ni ničemur podobno izraža nejevoljo; ekspr. za nič mu ni za nobeno stvar ne kaže zanimanja, se ne meni; ekspr. nič lažjega kot to to je zelo lahko narediti, opraviti; ekspr. nič kako smo se zabavali zelo; ekspr. denarja ima nič koliko zelo veliko; ekspr. nič kolikokrat je že bil pri nas ničkolikokrat; ekspr. nič zato, če je revna izraža nepomembnost povedanega; ekspr. tako govorjenje je dvakrat nič nesmiselno, prazno; ekspr. iz njega ne bo nikoli nič ne bo postal koristen, pomemben član družbe; ekspr. če nočeš z nami, pa nič izraža nejevoljno sprijaznjenje s čim; ekspr. hodil je tja, kot da ni nič izraža (navidezno) neprizadetost; ekspr. govori resnico, nič kot resnico samo resnico; kakor, kot nič ekspr. vzdigne vrečo kakor nič z lahkoto; pog., ekspr. za tako dejanje dobiš pet let kot nič boš obsojen na najmanj pet let (zapora); ekspr. vrže ga kot nič z lahkoto; pog. opomin je zalegel toliko kot nič prav nič; ekspr. meni nič, tebi nič so mu odpovedali brez utemeljitve, nepričakovano; preg. kjer nič ni, tudi vojska ne vzame kjer nič ni, ni kaj vzeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
obležáti -ím dov. (á í) - 1. ostati v ležečem položaju: pijanec je sredi ceste padel in obležal; obležati kot mrtev; obležati kot snop, vreča
// ostati v takem položaju- a) zaradi določene poškodbe, izgube življenja: stepli so se in eden je obležal; obležati v krvi
- b) zaradi bolezni: dobila je vročino in obležala; obležati za dva meseca; obležati za pljučnico
// z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: udaril je z glavo ob zid in mrtev, nezavesten obležal
- 2. ostati na podlagi z daljšo, širšo stranjo: vse drogove so postavili, le eden je obležal / odšli so, listek pa je neopažen obležal na tleh
// ostati kje sploh: smrad je dolgo časa obležal nad dolino / z oslabljenim pomenom senca nezaupanja je obležala med njima - 3. navadno s prislovnim določilom obstati v ležečem položaju: kovanec se je zatrkljal po tleh in obležal v kotu; priletel je šopek in obležal pri njenih nogah
- 4. redko uležati se: pustiti gnoj obležati; sadje bo okusno, ko se obleži
● ekspr. roman je obležal v urednikovi miznici ni bil objavljen; sneg je obležal ni skopnel; pismo je obležalo na pošti ni bilo dostavljeno; ekspr. obležal je na Doberdobu padel je, bil (v boju) ubit; ekspr. povej, kaj ti je obležalo na duši, na srcu kaj te teži, vznemirja; ekspr. ta krivica mu je obležala na duši zaradi te krivice se čuti krivega; se čuti prizadetega; ekspr. ta naloga je obležala na njegovih ramenih za to nalogo je ostal odgovoren on; ekspr. marsikateri jelen je že obležal pod njegovo kroglo marsikaterega jelena je že ustrelil; pog., ekspr. ta človek mi je obležal v želodcu mi je ostal zoprn, mi vzbuja odpor zaradi kakega svojega dejanja; jed mi je obležala v želodcu ostala dlje časa neprebavljena
obležán -a -o: obležano vino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
obújati -am nedov. (ú) - 1. povzročati, da postane kdo spet buden, živ: obujati z umetnim dihanjem
- 2. povzročati, da postane kaj spet navzoče v zavesti: s prijateljem obujata spomine na mladost / roman obuja vrsto resničnih dogodkov iz vojnega časa
- 3. knjiž. povzročati, da kaj nastane; vzbujati: misel na dom ji obuja solze
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
óder ódra m (ọ́) - 1. vzvišen prostor, navadno iz desk: na travniku so naredili oder; stati okrog odra; podolžen, stopničast oder; oder za godce; ograja pri odru / govorniški, morilni oder; mrtvaški oder na katerem leži mrlič do pogreba; sramotni ali sramotilni oder nekdaj na katerega so postavljali ljudi za kazen; (šolski) oder vzvišen prostor pred tablo z mizo za učitelja v razredu; oder za zmagovalce
- 2. proti gledalcem odprt vzvišen prostor v gledališču, koncertni dvorani: oditi z odra; priti, stopiti na oder; stati sredi odra; luči, notranjost, ozadje odra; vrata na oder / doživeti aplavz pri odprtem odru med dejanjem
// gledališki, koncertni oder; lutkovni oder
// umetniška ustanova, ki se ukvarja z izvajanjem odrskih, zlasti dramskih del; gledališče: pisati, ustvarjati za oder / amaterski, mladinski, partizanski oder; ljudski oder v stari Jugoslaviji amatersko gledališče za uprizarjanje ljudskih iger
// publ., navadno s prilastkom področje udejstvovanja in uveljavljanja: delovati na slovenskem kulturnem odru; razmere na mednarodnem političnem odru - 3. grad. konstrukcija iz lesenih, kovinskih elementov za gradbena dela nad tlemi: postavljati oder / delovni ali zidarski oder navadno manjši oder iz koz in desk; opažni oder ki nosi opaž in nestrjeni beton
- 4. knjiž. pograd: ležati na odru; popadali so po odrih kot ubiti
- 5. podstrešni prostor v gospodarskem poslopju za hranjenje sena: prisloniti lestev k odru; metati seno na oder
● publ. drama je osvojila vse evropske odre je bila uprizorjena v vseh evropskih gledališčih; publ. stopil je na literarni oder začel je literarno delovati; publ. drama je šla čez oder je bila uprizorjena; dati, postaviti dramo na oder uprizoriti jo; klicati na oder z aplavzom izražati željo, da pridejo avtor, igralci na oder; publ. prenesti roman na oder dramatizirati in uprizoriti ga; publ. stopiti na oder za zmagovalce zmagati; ekspr. njega smo že večkrat videli na odru že večkrat je nastopil v gledališču
♦ gled. elizabetinski oder; glavni oder; mali oder; namizni oder majhen lutkovni oder, ki se postavlja na mizo; omarni oder; pogrezljivi oder; stranski oder ki je na desni ali levi strani glavnega odra za menjavanje že pripravljenih prizorišč; vrtljivi ali vrtilni oder pri katerem se tla lahko zavrtijo; mont. nihalni oder železna konstrukcija, ki se pri obzidavi spušča v jašek po škripcu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
organizácija -e ž (á) - 1. glagolnik od organizirati: organizacija svetovnega prvenstva je pripadla Jugoslaviji; organizacijo prireditve so zaupali tajniku društva; ima smisel za organizacijo / organizacija delovne akcije mu je vzela precej časa; ljubitelji slikarstva so bili navdušeni, da je prišlo do organizacije te razstave / ima dobro organizacijo snovi za svoj roman
- 2. značilnost, stanje organiziranega; organiziranost: potrebna bi bila boljša organizacija dela, proizvodnje; izboljšali so organizacijo zdravstvene službe / organizacija obrambe je bila zelo slaba / tehnična organizacija proslave
- 3. skupnost ljudi z določenim skupnim ciljem, programom: voditi organizacijo; stopiti, vpisati se v organizacijo; napredna organizacija; preprečevati ustanavljanje terorističnih organizacij; naloge organizacije / sedež organizacije / borčevske, letalske, lovske, športne organizacije; dijaške, strokovne organizacije / delovna organizacija organizacija združevanja oseb v delovnem razmerju, ki z družbenimi sredstvi opravljajo gospodarsko dejavnost ali dejavnost družbenih služb; družbene organizacije politične organizacije, sindikati, mladinske organizacije, Rdeči križ
● Organizacija združenih narodov [OZN] organizacija velike večine držav, katere cilj je krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu
♦ ekon. gospodarska organizacija samoupravna enota v gospodarstvu; negospodarska organizacija delovna organizacija v negospodarskih dejavnostih; organizacija združenega dela [OZD] delovna organizacija, ki lahko vrednostno izrazi rezultat dela; temeljna organizacija združenega dela [TOZD] del delovne organizacije, ki v delovnem procesu tvori določeno celoto in ki lahko vrednostno izrazi rezultat dela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
originál -a m (ȃ) - 1. literarno, znanstveno delo v jeziku, v katerem ga je napisal avtor, izvirnik: prevod se ujema z originalom / brati roman v originalu
// kip, slika, kakor jo je ustvaril umetnik: reprodukcija je prav taka kot original; ima veliko slik, med njimi precej originalov - 2. prvi, prvotni izvod, primerek listine: primerjati prepis z originalom; fotografija originala
// prvi, prvotni izvod česa napisanega, narisanega: prenašati z originala skozi prozoren papir - 3. ekspr. kdor se po določeni lastnosti, nazorih, navadah loči od drugih, izvirnež: to ti je original; pravi, velik original
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
oséba -e ž (ẹ̑) - 1. človeški posameznik neglede na spol: omeniti moram še dve osebi; osebe istega spola, iste starosti; skupina oseb; stroškov je sto dinarjev na osebo, publ. po osebi; avtobus za trideset oseb; v kabini je prostora za deset oseb / knjiž. družina ima pet oseb članov
// publ.: ženske osebe ženske; osebe moškega spola moški
// prevoz oseb in tovora; osebe in stvari - 2. s prilastkom človeški posameznik
- a) kot nosilec kake lastnosti, značilnosti: pisati ljubljeni osebi; to sem izvedel od dobro obveščene, zaupne osebe; on je vplivna oseba; njegov oče je bil zelo znana oseba v mestu; oseba brez državljanstva / pravljične osebe; zgodovinska oseba
- b) glede na položaj v družbi: civilne, vojaške osebe / uradna oseba
- 3. človeški posameznik kot literarna, dramska upodobitev: ta oseba je nosilka avtorjevih idej; ženske osebe so slabo karakterizirane; osebe v romanu / dramske osebe; glavne, stranske osebe drame, filma / kot pojasnilo na začetku zlasti dramskega dela osebe: Jožef Kantor, fabrikant, Hana, njegova žena
- 4. lingv. slovnična kategorija za izražanje udeleženosti v pogovoru oziroma odsotnosti osebka v stavku: določiti osebo, število, čas pri glagolski obliki / druga ki izraža ogovorjenega, prva ki izraža govorečega, tretja oseba ki izraža neudeleženega v pogovoru oziroma glagolsko dejanje brez osebka
- 5. knjiž., s svojilnim zaimkom, z oslabljenim pomenom izraža osebni zaimek, kot ga nakazuje svojilni zaimek: ni hotel opaziti moje osebe; tu ne gre samo za njegovo osebo zanj
// prepričana je o pomembnosti svoje osebe - 6. v zvezi za svojo osebo izraža omejitev trditve: za svojo osebo bi dal prvo mesto tej skladbi; jaz za svojo osebo priznam, da mi je vseeno; on za svojo osebo trdi, da je bolje tako
- 7. zastar. postava: njegova visoka, mogočna oseba / biti majhne osebe
● star. poročil se je z osebo, ki ni bila plemkinja žensko; on je hišnik in vrtnar v eni osebi hkrati, obenem; šalj. sprejel nas je šef v lastni osebi osebno, sam; ekspr. rad govori v prvi osebi množine kot da govori v imenu mnogih; roman je pisan v prvi osebi kot da ga je napisal glavni junak; to sem izvedel od tretje osebe od človeka, ki ni udeležen v zadevi, stvari; svojo zgodbo je pripovedoval v tretji osebi kot da jo je doživel kdo drug; zastar. prvi je osvojil ta vrh planinec v osebi nekega Vagla planinec Vagl; knjiž. z vso svojo osebo se zavzema za to stvar zelo, brez pridržka
♦ filoz. oseba človek s svojimi individualnimi, družbeno pogojenimi lastnostmi; jur. civilna pravna oseba; družbena pravna oseba pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost; fizična oseba človek kot nosilec pravic in obveznosti; odgovorna oseba; pravna oseba pravno priznana skupnost z namenskim premoženjem ali premoženjski sklad kot nosilec pravic in dolžnosti; tretja oseba ki v pravnem razmerju ni stranka; ugotoviti istovetnost osebe; lingv. imena za delujoče osebe; ped. duševno motena oseba; rel. druga, prva, tretja božja oseba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
osében -bna -o prid. (ẹ̑) - 1. nanašajoč se na oseba 1: osebna privlačnost; osebne značilnosti / osebni dohodek vsota, ki jo zaposleni na določena razdobja prejme za svoje delo; zahtevati od koga osebne podatke; osebna izkaznica izkaznica, ki dokazuje istovetnost osebe
- 2. ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten: osebni slog pisanja; publ. dati čemu osebno noto / ekspr. to je zelo osebna pripomba
// ki ga posameznik opravi sam: osebna propaganda / osebna udeležba pri volitvah - 3. nanašajoč se na posameznika kot na zasebnika: to je osebno pismo
// usmerjen, naravnan k posamezniku: biti osebni prijatelj koga; to je imel za osebno žalitev; osebno spremstvo spremstvo, ki skrbi za visokega državnika na njegovem potovanju; vabilo je osebno velja samo za osebo, za katero je izdano - 4. nanašajoč se na posameznika in ne na družbeno skupnost:
- a) pripisovati komu osebne motive; osebni in družbeni standard; podrejati osebne koristi javnim; osebne pravice; pesnik je izrazil osebno in narodovo trpljenje; publ. izražam najboljše želje za vašo osebno srečo
- b) osebna morala; osebno in javno mnenje
- 5. nanašajoč se na zaposlene v določeni delovni organizaciji; personalen: osebne spremembe v ustanovi; reševanje osebnih zadev
- 6. namenjen uporabi za posameznike:
- a) jamarjeva osebna oprema / osebna prtljaga; osebno in posteljno perilo / osebna higiena
- b) osebni avtomobil; osebni vlak; osebna tehtnica; osebno dvigalo / osebni in tovorni promet
- 7. ki zadeva človekovo doživljanje, čustvovanje: umakniti se v svoj osebni svet / imeti do česa osebni odnos
// ki izraža, izpoveduje tako doživljanje, čustvovanje: roman je avtorjeva osebna izpoved; njegova lirika ni osebna / osebna umetnost - 8. ki vsebuje, izraža negativen, neobjektiven odnos do česa: njegova kritika je bila osebna / v polemiki je postal nenavadno oseben
- 9. nav. ekspr. poudarja pomen svojilnega zaimka, svojilnega pridevnika, pri katerem stoji: to ponižuje moje osebno dostojanstvo; opraviti kaj pod osebnim ravnateljevim nadzorstvom
♦ biol. osebni razvoj organizma spreminjanje organizma od oplojene jajčne celice do smrti; ekon. minimalni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki se zagotavlja z družbenimi sredstvi vsakemu zaposlenemu; zajamčeni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki ga zagotavlja delovna organizacija vsakemu zaposlenemu glede na posamezne kategorije delavcev; osebno delo samostojno poklicno delo z lastnimi sredstvi; jur. osebna odgovornost; osebna pokojnina pokojnina, ki jo dobiva zavarovanec iz lastnega zavarovanja; osebna svoboda duhovna in telesna svoboda, ki jo ima človek v določenem družbenem redu; osebno jamstvo jamstvo s svojo osebo ali s celotnim premoženjem; osebno pravo pravo, ki ureja osebnostne pravice fizičnih in pravnih oseb; lingv. osebni zaimek zaimek, ki izraža govorečega, ogovorjenega ali neudeleženega v pogovoru; osebna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebno ime lastno ime človeka; rel. vera v osebnega boga v boga kot osebno bitje; soc. osebna lastnina lastninska pravica posameznika do stvari, ki niso proizvajalna sredstva; šport. izboljšati osebni rekord; osebna napaka pri košarki nedovoljeno oviranje, odrivanje nasprotnega igralca
osébno - 1. prislov od oseben: osebno glasovati; na te reči gleda preveč osebno; osebno ga ne poznam, le navidez; pošiljko je treba osebno prevzeti na pošti; denar prinesi osebno sam; osebno užaliti koga; ker se predsednik ne more vsem osebno zahvaliti za čestitke, se zahvaljuje po časopisu; ti stavki zvenijo zelo osebno; velike uspehe ima, osebno pa ni srečen / kot označba na pošiljki osebno
- 2. nav. ekspr. poudarja, da dejanje opravi osebek, ne kdo drug: osebno bom govoril z njim; sprejel nas je šef osebno; predsednik bo osebno vodil delegacijo / vstopila je direktorjeva tajnica, tovarišica Sonja osebno
// izraža, da je trditev omejena na določeno osebo: osebno sem drugačnega mnenja; osebno sem optimist; njemu osebno to ni nič mar; on osebno misli, da ni tako; glede obsega knjige nimam pripomb, osebno pa bi želel lepšo opremo
osébni -a -o sam.: pog. miličnik je zahteval od njega osebno zahteval, da pokaže osebno izkaznico; žarg., šport. naš košarkar je moral iz igre zaradi petih osebnih osebnih napak; usklajevanje osebnega in družbenega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
osnútek -tka m (ȗ) - 1. sestavek, navadno pismeni, ki še ni dokončno izoblikovan: napisati, sestaviti osnutek; zakonski osnutek; osnutek statuta, ustave / idejni osnutek za roman / delo je šele v osnutku
● knjiž. vsa stvar je šele v osnutku se je šele začela
// risba, skica, ki približno podaja videz kakega objekta, predmeta: izdelati osnutek za kostume in dekoracijo / od osnutka do spomenika je dolga pot - 2. tekst. sistem vzporednih niti, ki so na statvah vzdolžno napete; osnova: nategniti osnutek
// osnovne niti: osnutek je navadno iz drugačnega materiala kot votek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
ovréči ovŕžem dov., ovŕzi ovŕzite in ovrzíte; ovŕgel ovŕgla (ẹ́ ȓ) - 1. ugotoviti in pokazati, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: ovreči dejstvo, dokaz, očitek, pomislek, trditev / njegovo razlago, teorijo so ovrgli jo zanikajo, ne priznajo
// ovreči plan ne sprejeti; knjiž. ovrgli so vse stare navade opustili, odpravili
// star. dve vreči pšenice so mu ovrgli izvrgli
// jur. dokazati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa: ovreči oporoko, pogodbo; sodbo je sodišče druge stopnje ovrglo - 2. star. negativno oceniti: njegovo dejanje so ovrgli vsi sosedje / roman je kritika ovrgla
- 3. star. vreči, dati: okoli debla so ovrgli slamo / ovrgel si je nahrbtnik oprtal
ovŕžen -a -o: ovrženi dokazi; ovržena oporoka, trditev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
písati in pisáti píšem nedov., píšite (í á í) - 1. s svinčnikom, peresom, kredo delati črke, številke, navadno na gladki površini: počasi je pisal črko za črko; naučiti se pisati in brati; pisati po nareku / pisati enačbo na tablo; ime je pisal z velikimi črkami; pisati parole po zidovih; hitro, grdo, nečitljivo pisati; vabila piše lastnoročno; telefonske številke si piše v notes / pisati s kredo, peresom; pisati na stroj tipkati
// tako izdelovati besedilo: pisati članek; pisala mu je dolgo pismo; pisati poročilo, prošnjo, zapisnik / pisati nalogo, spis; pisati v tujem jeziku / nič ni pisal, kdaj pride pismeno sporočil; pisati domov / pisati račun, recept
// delati, ustvarjati umetniško, znanstveno delo: pisati razpravo; roman je pisal več let / pisati glasbo za filme; pisati verze / pisati za preproste ljudi, v lepem jeziku - 2. lingv., s prilastkom dajati besedilu pisno podobo, kot jo izraža določilo: pisati narazen, skupaj, z vezajem / slovenščino pišemo z gajico / kot načelo fonetične pisave piši, kakor govoriš
- 3. izražati, posredovati misli s pisanjem: o njej piše avtor vse najlepše / o aferi so časopisi veliko pisali; brezoseb. tako piše v koledarju
- 4. znati, obvladati jezik, zlasti v pisani obliki: govori in piše dva jezika; francoščino izvrstno piše
● pog. nadur mu niso hoteli pisati priznati, upoštevati; žarg., šol. nalogo je pisal nezadostno za nalogo je dobil nezadostno oceno; ekspr. v tem poklicu je reci in piši dvajset let že; star. pisalo se je leto 1848 bilo je leta 1848; ekspr. ne piše se mu dobro njegov položaj je tak, da ni pričakovati zanj ugodnih rešitev
písati se in pisáti se imeti ime in priimek: kako se pišete; zdaj se piše drugače, ko se je poročila ima drugačen priimek
pišóč -a -e: zameril se jim je, pišoč pristransko o njih; nemško pišoča rojakinja; sam.: vsak pišoči piše po svoje
písan -a -o: pisani knjižni jezik; pisana in govorjena beseda; zanimivo pisan sestavek
● vznes. ta zgodovina je pisana s krvjo v času, kraju, na katerega se nanaša ta zgodovina, je bilo mnogo ubitih, mrtvih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
písmo -a s (í) - 1. ovojnica z listom papirja za navadno daljša sporočila po pošti: kupiti pismo in dopisnico; barvasta, bela pisma; majhno, podolgovato pismo / znamke za pisma / odprl je pismo in začel brati; zalepiti, zapreti pismo / sporočiti v pismu
// sporočilo, ki se navadno pošilja v taki ovojnici: dati pismo v ovojnico; dobiti pismo; izročiti pismo naslovniku; napisati, sestaviti dolgo pismo; oddati pismo na pošto; poslati pismo po kurirju, pošti / anonimno pismo; grozilno, izsiljevalno, ljubezensko, poslovilno, zahvalno pismo; predsednik je zboru poslal pozdravno pismo; uredništvo je prejelo veliko protestnih pisem / publ. odprto pismo sestavek, ki seznanja javnost z obravnavo zadeve med avtorjem sestavka in drugo osebo
// s prilastkom krajše uradno ali poslovno pismeno sporočilo: cirkularno pismo; poslovna, uradna pisma; terjatveno pismo; glava pisma - 2. v zvezi sveto pismo temeljna knjiga krščanske vere in delno židovske vere: brati, razlagati sveto pismo; odlomek iz svetega pisma / sveto pismo nove, stare zaveze
- 3. star., s prilastkom listina: darilno pismo; notarsko pismo / napraviti ženitno pismo ženitno pogodbo
- 4. star. pisava, črkopis: iznajditelj glagolskega pisma; naučiti koga grškega pisma / z njegovo pomočjo se je izobrazil v pismu in knjigi v pisanju in branju
● star. ko je delal pismo, je hčeri dal pol posestva oporoko; star. v pismih piše, da sem rojen v tem kraju v dokumentih; knjiž. izmenjala sta si precej pisem precej sta si dopisovala
♦ adm. poslovno pismo stenografija, ki omogoča zapis do osemdeset besed na minuto; fin. kreditno pismo bančna listina, s katero je mogoče dvigati zneske pri drugih bankah; jur. dolžno pismo pismena obveza o napravljenem dolgu; zadolžnica; lit. roman v pismih; polit. akreditivna ali poverilna pisma pooblastilne listine, ki jih poslanik ob nastopu službe izroči poglavarju tuje države; ptt pismo pošiljka v ovojnici, praviloma s pismenim sporočilom; ekspresno pismo ki se dostavi takoj, ko prispe v naslovni kraj; letalsko pismo iz zelo lahkega papirja, pri katerem ima ovojnica barvast rob; navadno pismo ki se dostavlja z redno pošto brez dodatnih uslug pošiljatelju; priporočeno pismo za katerega izda pošta potrdilo o prejemu in katerega prejem potrdi naslovnik s podpisom; rel. pastirsko pismo škofovsko pismo, poslanica vernikom; trg. fakturno pismo račun in obvestilo naslovniku na istem obrazcu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
plát -í ž (ȃ) raba peša stran, del:- a) sprednja plat hiše / na naši plati je hrib strm
- b) leva, desna plat dvorane; leva plat vrta je neobdelana
- c) granato je razneslo na vse plati / kolo je zanašalo na levo plat na levo; napadli so jih z vseh plati
- č) v njegovih delih prevladuje čustvena plat; oblikovna plat novele; pravna plat spora / oceniti roman z jezikovne plati jezikovno; s te plati ga še ne poznaš teh njegovih lastnosti, značilnosti; slika je po barvni plati zelo zanimiva barvno; po tehnični plati so dobro opremljeni tehnično
// publ.: po eni plati sem s tem zadovoljen, po drugi plati pa ne deloma sem s tem zadovoljen, deloma pa ne; poskus je zelo nevaren, po drugi plati pa tudi zanimiv poskus je zelo nevaren, vendar tudi zanimiv
● biti plat zvona z udarjanjem na zvon naznanjati nevarnost, nesrečo; pog. to je druga plat medalje takšna je stvar z drugega, nasprotnega vidika; knjiž. treba je slišati še drugo plat zvona drugo, nasprotno trditev, mnenje; star. biti na dve plati dvoličen; star. sodnik je razsodil tako, da je bilo prav za obe plati strani, stranki; star. po očetovi plati je Slovenec strani, liniji; pog., ekspr. dobiti jih po zadnji plati po zadnjici
♦ alp. gladka, navadno strma površina v skalovju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
prebáviti -im dov. (á ȃ) - 1. spremeniti hrano v prebavnih organih, da jo organizem lahko sprejme: kuhano zelenjavo lažje prebavimo kot svežo; dobro prebaviti; hrana se prebavi v želodcu in črevesju / nekaterih snovi želodec ne prebavi; pren., ekspr. narava ne more prebaviti vseh odpadkov
- 2. ekspr. premisliti, razmisliti: hotel je pridobiti nekaj časa, da bi to novico prebavil; prebaviti predlog / prebaviti roman s težavo prebrati
- 3. ekspr. (s soglašanjem) sprejeti: kritiki tega ne bodo prebavili / njegovo grobo pripombo je težko prebavila
prebávljen -a -o: prebavljena hrana; s težavo prebavljena knjiga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
predál -a m (ȃ) - 1. škatli podoben del v kosu pohištva, ki se da izvleči: odpreti, zapreti predal; vzeti iz predala; zložiti v predal; iskati po predalu; globok, skriven predal; spodnji predal v predalniku; pisalna miza s predali / ročaji za predale
// prostorsko ločen, omejen del česa; predelek: razdeliti skrinjo v dva predala; skrivni predali v kovčku; torbica s predaloma; pren. skriti predali srca - 2. nar. visoka, zgoraj odprta naprava iz desk za shranjevanje žita: stresati žito v predale / veseliti se polnih predalov v kašči
- 3. nav. mn., zastar. rubrika, stolpec: polniti predale lista s pesmicami; napadi v predalih dnevnikov
● publ. ob tem dogodku so obtožbo spet potegnili iz predala so jo začeli spet obravnavati; ekspr. vsako stvar postavi, uvrsti v svoj predal postavi, uvrsti v kako skupino glede na enake ali podobne lastnosti; ekspr. njega ni mogoče spraviti v noben predal zaradi individualnih značilnosti ga ni mogoče uvrstiti v kako skupino; ekspr. roman je obležal v urednikovem predalu ni bil objavljen; ekspr. urednikovi predali so bili prazni ni imel gradiva za objavo
♦ bot. pretini delijo plodnico v predale; les. angleški predal z nižjo sprednjo stranico; ptt poštni predal [p. p.] zaklenjena, navadno omarici podobna priprava v poštnem poslopju za spravljanje pošiljk, ki jih naslovnik sam prevzame
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
prehóden -dna -o prid. (ọ̄; lingv. ọ̑) - 1. namenjen za prehod: veža je prehoden prostor; Slovenija je prehodno ozemlje s severa na jug / to je prehodni hodnik za na dvorišče; stanovati v prehodni sobi
// kjer je prehod: prehodne točke na meji - 2. ki je med koncem česa in začetkom česa drugega: književnost prehodnega časa; socializem je prehodna faza med kapitalizmom in komunizmom; to je prehodno obdobje med vojno in mirom / njegov roman je najbolj pomembno prehodno delo literature med 18. in 19. stoletjem / zdaj je vse še v prehodnem stanju
// ki je za čas med dvema obdobjema: to so prehodne določbe / kupil si je nov prehodni plašč - 3. ki se ne mudi, ne ostane kje dalj časa: v hotelu je bilo poleg stalnih gostov tudi nekaj prehodnih
- 4. ki traja malo časa: nastopila bo le prehodna ohladitev; za jutri so vremenoslovci napovedali prehodne padavine; to so samo prehodne težave; dobil je prehodno zaposlitev / publ. ta odlok je prehodnega značaja
♦ elektr. prehodni preklop prehod z enega tokokroga na drugega brez prekinitve tokokroga; gozd. prehodna doba čas, v katerem preide drevo glede na prirastek lesa iz enega debelinskega razreda v drugega; lingv. prehodni glagol glagol s predmetom; lov. prehodna divjad divjad, ki ne živi stalno v istem lovišču; ped. prehodni mladinski dom dom za moteno mladino, ki ima tu začasno oskrbo in kjer jo ustrezno usmerjajo; teh. prehodni meh nagubane stene in strop na prehodu med dvema deloma prevoznega sredstva; tur. prehodni turizem turizem, ki se ukvarja s prehodnimi gosti; žel. prehodni mostiček naprava, ki pri vlaku omogoči prehod iz enega vagona v drugega; prehodna postaja zadnja postaja na progi, kjer ta prehaja z enega upravnega področja kake železniške uprave na področje druge železniške uprave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
prelíti -líjem dov. (í) - 1. z vlivanjem spraviti kaj tekočega v drugo posodo: preliti mleko iz lonca v kozico
// narediti, da pride tekočina na (vso) površino kake jedi: preliti makarone z omako
// prekriti površino česa s tekočo snovjo: preliti cestišče z asfaltom; pren., ekspr. sobo, ulico je prelila tišina - 2. knjiž., ekspr., v zvezi z v izraziti, izpovedati kaj tako, da nastane to, kar določa samostalnik: preliti svoja čustva, doživetja v pesmi, skladbe, verze
// dati čemu, zlasti umetniškemu delu, drugo, drugačno obliko: preliti opero v balet; preliti roman v odrsko delo / preliti pesnitev v drug jezik prevesti - 3. ekspr., s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride denar na drugo področje, da menja lastništvo: preliti del dohodka v drugo organizacijo, drug sklad
- 4. pretopiti: preliti zvonove v topove
- 5. redko obliti, politi: od strahu ga je prelil mrzel pot; od napora ga je prelil znoj
- 6. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik; obiti: prelil ga je strah, da je zašel; prelil ga je občutek sreče
● ekspr. za njim ni nihče prelil solze se ni jokal, ni žaloval; ekspr. o tej stvari se je prelilo že dosti črnila se je dosti pisalo; knjiž., ekspr. ta narod je prelil veliko tuje in svoje krvi se je veliko bojeval; ekspr. prelili so veliko znoja, da so to naredili zelo so se trudili; ekspr. zavzeli so vas, ne da bi prelili kapljo krvi ne da bi bil kdo ranjen, ubit; vznes. preliti kri za domovino pasti, umreti v boju za domovino; publ. preliti načela v stvarnost uresničiti jih
prelíti se - 1. tekoč priti z enega konca na drugega: voda se je zaradi sunka prelila po posodi / knjiž. solzi sta se prelili čez njegove oči sta stekli, zdrsnili
// ekspr. preiti na drugo mesto, področje: del prebivalstva se je prelil v industrijske kraje - 2. knjiž., ekspr. razširiti se, preiti: borbenost se je prelila na vse moštvo / ideje so se prelile v gibanje
- 3. ekspr. polagoma preiti v kaj drugega: na soncu se je modra barva prelila v zelenkasto / dan se prelije v noč / njena radovednost se je prelila v nemir
♦ film. slika (na zaslonu, platnu) se prelije se spremeni tako, da se med izginjanjem slike že pokaže naslednja
prelít -a -o: z asfaltom prelita cesta; za domovino prelita kri; pozabiti na trpljenje in prelite solze
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
prenêsti -nêsem dov., prenésel prenêsla (é) - 1. z nošenjem narediti, da pride kaj drugam, na drugo mesto: prenesti bolnika v drugo sobo; prenesti stole na balkon; prenesti čez vodo, na varno; na rokah, v košu prenesti; hitro, varno prenesti / progo so v celoti podrli in prenesli drugam
// narediti, da pride kaj drugam, na drugo mesto: prenesti sedež organizacije v drug kraj / prenesti sestanek v dvorano / prenesti začetek predstave na poznejšo uro preložiti, prestaviti
// narediti, da kaj deluje, učinkuje drugje, na drug predmet: prenesti težo na roke, z ene noge na drugo; teža se s tem prenese na opornik / ekspr. prenesel je pogled z enega na drugega; prenesti pozornost na koga / svoja materinska čustva je prenesla na tega človeka; pren. prenesti težišče dela na drugo področje - 2. narediti, povzročiti, da kaj kam pride: živec prenese dražljaj do možganskega središča / prenesti sliko, zvok na daljavo
- 3. navadno v zvezi z na imeti kaj na sebi, v sebi in povzročiti, da to dobi (še) kdo drug: prenesti dedne lastnosti na potomstvo; njegov nemir se bo prenesel tudi nanje; njena plemenitost se je prenesla na otroke / prenesti bolezen; muha lahko povzročitelja te bolezni prenese na človeka; klice se prenesejo tudi z dotikom
- 4. narediti, da kaj nastopa kje drugje, v drugačni obliki: prenesti kroj s krojne pole na blago; prenesti pripombe v rokopis; prenesti en sistem znakov v drugega / prevajalec je odlike dela ustrezno prenesel v domači jezik / prenesti ideje v prakso, življenje
- 5. navadno v zvezi z na narediti, da postane kdo drug deležen česa: prenesti odgovornost na druge; njegova pooblastila so prenesli na odbor; nekatere zadeve se lahko prenesejo na krajevno skupnost
- 6. ekspr. prestati, pretrpeti: prenesti je moral veliko krivic, očitkov / v teh letih je prenesel veliko gorja
- 7. biti tak, da nima (večjih) negativnih posledic
- a) zaradi sprejemanja hrane, snovi v telo: cigaretnega dima ne prenese; organizem injekcije ni prenesel; ta človek prenese veliko alkoholne pijače; tako hrano njegov želodec dobro, težko prenese; prenesti brez posledic / bolnik hrane več ne prenese ne more več jesti
- b) ob zaznavanju čutnih dražljajev: hrupa ne prenese; prenese tudi hud mraz; vročino dobro prenese / prenesel bi še bolj vročo vodo / pogleda na kri ne prenese
- c) ob sprejemanju kakega stanja: trpljenje težko prenese / ekspr. njegovo srce te žalosti ni preneslo
- č) zaradi delovanja, vplivanja česa: če je treba, prenese hud napor; srce prenese tudi redkejši zrak / aluminij kisline ne prenese; most take teže ni prenesel vzdržal
// električna napeljava je dovolj močna, da bo to prenesla
// ne pokazati na zunaj vznemirjenosti, čustvene napetosti: takih očitkov, podtikanj ne prenese; mirno je prenesel tudi to sramoto / misli na smrt ne prenese
- 8. ekspr., navadno z nikalnico imeti zelo odklonilen odnos do koga: tega človeka ne prenesem / take grobosti ne prenesem
● take besede, zveze to besedilo ne prenese taka beseda, zveza ni primerna za to besedilo; ekspr. čoln ga je prenesel čez zaliv prepeljal; jezikovna norma te besede ne prenese po jezikovni normi ta beseda ni dovoljena; ekspr. papir vse prenese napiše, natisne se lahko tudi kaj, kar ni resnično, kar je pretirano; čipkaste zavese prenesejo le enobarvne stene so primerne le za enobarvne stene; ekspr. njegov žep bo to prenesel lahko bo plačal; nikogar ni bilo, da bi nanj prenesel svojo obrt mu jo dal, izročil; ekspr. prenesi mu moje prisrčne pozdrave sporoči; publ. prenesti roman na oder dramatizirati in uprizoriti ga; pog. kar sliši, prenese naprej pove drugim; ovadi; ekspr. ptič se je trudno prenesel na drugo drevo preletel, zletel; ekspr. streljanje se je preneslo v dolino sedaj streljajo v dolini
♦ jur. prenesti lastninske pravice na drugega; mat. prenesti člene v enačbi
prenesèn tudi prenešèn -êna -o: telegram je bil prenesen po telefonu; tovor je prenesen na pravo mesto; v naš jezik prenesena povest; ta obveznost je sedaj prenesena na občine; od ust do ust preneseno povelje
♦ lingv. preneseni pomen pomen, ki ga beseda, besedna zveza dobi, če se uporabi za označitev kakega drugega pojma, predmeta, zlasti če ostane predstavno tesno povezana z izhodiščnim pomenom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
presadíti -ím dov., presádil (ī í) - 1. izkopati rastlino in jo drugam vsaditi: presaditi okrasni grm; vrtnar je hruško presadil v boljšo zemljo / spomladi je presadila vse lončnice; pren. starega človeka ni mogoče presaditi v tuje okolje
- 2. med. narediti, da pride tkivo, organ na drugo mesto telesa ali v drug organizem: presaditi ledvico, kostni mozeg, organ; presaditi kožo z nadlakti na obraz; uspešno presaditi srce
- 3. ekspr. prestaviti: presaditi mejnik / prevajalec je dogajanje komedije presadil v slovensko okolje
● ekspr. njihove dobre izkušnje bi morali presaditi k nam prenesti; knjiž. presaditi roman iz angleščine v slovenščino prevesti
♦ obrt. presaditi kruh dati kruh iz ene etaže pekovske peči v drugo ali na drugo mesto v isti etaži
presajèn -êna -o: presajena koža; živeti s presajeno ledvico; presajena rastlina dobro raste
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
preskrbéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. biti uspešen v prizadevanju priti do česa: preskrbeti cvetje; preskrbeti komu delo, zaposlitev; vsem je preskrbel prenočišče; preskrbeti, kar je treba; preskrbeti si dovoljenje, vstopnice; preskrbeti si sadje za zimo / preskrbi nam vodnika; preskrbel si je človeka za spremstvo
- 2. narediti, da kdo dobi, kar potrebuje; oskrbeti: preskrbeti koga z denarjem; preskrbeti se za pot s hrano
- 3. narediti, da se kdo sam preživlja, vzdržuje: otroke je že preskrbel / star. preskrbeti hčer dati, oddati v zakon
● publ. prevod romana je preskrbel znani prevajalec roman je prevedel; zastar. ko je bil ranjen, so ga v lazaretu dobro preskrbeli oskrbeli; zastar. dobro si preskrbel zame poskrbel
preskrbljèn -êna -o: vsi njegovi otroci so preskrbljeni; biti za zimo dobro preskrbljen s premogom; ambulanta je preskrbljena z zdravili; za razvedrilo gostov je preskrbljeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
prevòd in prêvod -óda m (ȍ ọ́; é ọ́) - 1. glagolnik od prevesti ali prevajati (besedilo): lotiti se prevoda zahtevnejših del; pomagati pri prevodu / roman je izšel v prevodu znanega prevajalca / kot označba avtorstva prevod X, oprema Y
- 2. besedilo, navadno literarno, znanstveno delo, v jeziku, v katerega ga je prevedel prevajalec: izročil mu je slovenski prevod sodbe; oceniti prevod; primerjati prevod in izvirnik; slovenski prevod je narejen po francoski izdaji / dobesedni prevod ki se popolnoma ujema s predlogo, z originalom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
rapsodíja -e ž (ȋ) - 1. v stari Grčiji epska pesem rapsoda: peti, recitirati rapsodije
- 2. knjiž. literarno delo, ki na široko, oblikovno svobodno izraža zanos, navdušenje: njegova pesniška zbirka je prava rapsodija / rapsodija dvajsetega stoletja / roman obsega deset rapsodij tako napisanih delov
- 3. muz. zlasti instrumentalna skladba svobodne oblike, navadno na osnovi ljudskih glasbenih motivov: igrati rapsodijo; rapsodija za violino in klavir
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
razrásti se -rástem se in -rásem se dov., razrásel se in razrástel se (á) - 1. narediti več poganjkov, vej: drevo se je razraslo; žito se je lepo razraslo; bujno, pahljačasto, vilasto se razrasti; razrasti se v širino, pri tleh
- 2. rastoč priti na večjo površino: korenine so se mrežasto, na široko razrasle; po njivi se je razrasel plevel / goba se je razrasla po vsem stanovanju
- 3. nav. ekspr. postati večji
- a) po obsegu: mesto se je v nekaj letih zelo razraslo / gibanje se je hitro razraslo
- b) po intenzivnosti: strah se je še bolj razrasel
- 4. v zvezi z v preiti, razviti se v to, kar izraža dopolnilo: grmovje se je razraslo v gosto živo mejo / v nekaj letih se je naselje razraslo v mesto / veter se je razrasel v orkan / zgodba se je razrasla v roman
● ekspr. dekle se je lepo razraslo razvilo; ekspr. v njunih srcih se je razrasla ljubezen zelo se imata rada
razráščen -a -o: razraščene korenine; lepo razraščeno žito; prim. razrasel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
rékviem -a m (ẹ̑) - 1. rel. pogrebna ali obletna maša za umrle, navadno slovesna, pri kateri se moli, poje vstopni spev z začetkom: Requiem aeternam: naročiti rekviem / slovesni rekviem
// muz. skladba na liturgično besedilo take maše: komponirati rekviem / poslušati rekviem / Mozartov Requiem in Rekviem - 2. knjiž., ekspr. kar izraža, kaže žalost, prizadetost ob koncu, propadu česa: ta filozofija je rekviem stare družbe / njegov roman je rekviem starim časom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
rudimentáren -rna -o prid. (ȃ) - 1. knjiž. nepopoln, neizoblikovan: rudimentarni stebri / neandertalci so uporabljali rudimentaren jezik / roman v svoji rudimentarni obliki začetni, prvotni
- 2. biol. zakrnel: rudimentarne oči krta, človeške ribice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
simpatíja -e ž (ȋ) - 1. pozitiven čustveni odnos do kake osebe ali stvari, naklonjenost: do nje je čutil simpatijo; takoj si je pridobila simpatijo vseh; gojiti, kazati simpatijo do koga / knjiž. ima simpatijo do konj / gledal jo je s simpatijo / to je naredila iz simpatije do reveža iz sočutja, usmiljenja
// ekspr. oseba, na katero se nanaša tak odnos: v njej je našla novo simpatijo / to je njena bivša simpatija bivši fant - 2. nav. ekspr. naklonjenost, privrženost: naša država uživa simpatije po vsem svetu; medsebojne simpatije obeh narodov; kazal je simpatijo do revolucije, za revolucijo / njegov govor ni bil deležen simpatij navdušenja, odobravanja; kritika je sprejela roman s simpatijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
sladkôben -bna -o prid., sladkôbnejši (ó ō) - 1. nekoliko sladek: sladkobna pijača / ekspr. sladkoben vonj narcis
- 2. ekspr. zelo, pretirano prijazen: biti preveč sladkoben / govoriti s sladkobnim glasom; pridobiti koga s sladkobnim smehom
// pretirano čustven: sladkoben film, roman
// nenaraven, izumetničen: sladkobne razglednice / odbijala ga je s svojim sladkobnim vedenjem
sladkôbno prisl.: sladkobno govoriti; sladkobno otožna pesem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
snóv -í ž (ọ̑) - 1. kar tvori, sestavlja stvari, predmetna telesa: snov se spreminja; mrtva, živa snov; zakon o ohranitvi snovi
- 2. navadno s prilastkom kar tvori, sestavlja stvari, predmetna telesa in ima določene lastnosti, značilnosti: ta snov dobro prevaja električni tok; naštej nekaj snovi; eksplozivne, gorljive snovi; grenka snov; hranilne snovi; plinasta, tekoča, trdna snov; prozorna snov; lahko topljiva snov; snov za barvanje; ugotavljati lastnosti, sestavo snovi / rudninske snovi anorganske snovi, ki so potrebne za pravilno rast organizmov; umetna snov umetno pridobljena
- 3. kar tvori, sestavlja predmet, vsebino govornega, pisnega obravnavanja: izbrati primerno, zanimivo snov za spis; snov pogovora; snov za razmišljanje; imeti dovolj snovi za razpravo
// kar tvori, sestavlja predmet umetniškega oblikovanja, ustvarjanja: pisatelj je vzel snov za dramo iz kmečkega življenja; filmska snov; roman s snovjo iz sodobnega življenja - 4. šol., navadno v zvezi učna snov kar tvori, sestavlja znanje, védenje, ki se podaja v izobraževalnem procesu: učna snov je zelo zahtevna; narekovati, podajati učno snov; razporediti učno snov po predmetih; predpisana učna snov
♦ agr. huminska snov; suha snov ki ostane po (umetnem) odstranjevanju vode, vlage iz rastlin, živil; astr. medzvezdna snov plinasta in trdna snov v medzvezdnem prostoru; farm. indiferentna snov brez zdravilnega učinka; filoz. snov od človeka neodvisno obstoječa objektivna stvarnost; materija; fiz. optično aktivna snov prozorna snov, ki suka ravnino polarizirane svetlobe; diamagnetna, higroskopska snov; fiz., kem. desnosučna ki suka polarizacijsko ravnino v desno, levosučna snov ki suka polarizacijsko ravnino v levo; kem. anorganska, organska snov; radioaktivna snov; med. karcinogena snov; kontrastna snov ki ne prepušča rentgenskih žarkov; min. amorfna, polimorfna snov; optično dvoosna snov ki ima dva preseka, v katerih je lomni količnik v vseh smereh enak; optično enoosna snov ki ima samo en presek, v katerem je lomni količnik v vseh smereh enak; izomorfne snovi ki kristalijo v podobnih kristalih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
sterílen -lna -o prid. (ȋ) - 1. med. ki je brez kužnih klic, brezkužen: operirati s sterilnimi instrumenti; sterilna gaza, obleka, posoda; tekočina v steklenici je sterilna
- 2. med., vet. ki ni sposoben (o)ploditve; neploden, jalov: sterilen moški; mladiči iz obsevanih ptičjih jajc so bili sterilni
● knjiž. sterilen zakon brez otrok - 3. knjiž. ki ne da (pričakovanega) uspeha, rezultata: nesmiselna sterilna samokritičnost / njegov zadnji roman je popolnoma sterilen
♦ agr. sterilna zemlja zemlja brez živih in mrtvih organizmov; arheol. sterilna plast zemlje plast zemlje brez arheoloških ostankov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
šablóna -e ž (ọ̑) - 1. priprava, ki omogoča večkratno izdelovanje predmeta, stvari z natančnim posnemanjem vzorca: izdelati šablono; odrezati šipo po šabloni; lesena šablona / pleskarska šablona; šablona za pisanje
- 2. nav. ekspr. ustaljena ali pogosto ponavljajoča se oblika česa; obrazec, vzorec: izogibati se šablonam / pri razčlenjevanju dela je bilo čutiti šablono; teorija ustreza splošnim šablonam / zasliševanja so potekala po šabloni; ta roman je pisan po šabloni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
šólski -a -o prid. (ọ̑) - 1. nanašajoč se na šolo
- a) šolski okoliš / šolski avtobus avtobus za prevoz učencev v šolo; šolski kabineti; šolski zvonec; šolska klop, tabla; šolska knjižnica, telovadnica; šolska poliklinika / šolski izlet; ustanoviti šolski pevski zbor; sodelovati na šolski proslavi; izdajati šolsko glasilo; letno šolsko poročilo / šolski pouk / šolski sluga nekdaj kdor opravlja pomožna, zlasti manjša oskrbniška dela na šoli
// Slovenski šolski muzej - b) šolski dnevi v letu; šolske počitnice / izvesti šolsko reformo / šolska izobrazba; osemletna šolska obveznost / šolske knjige učbeniki; kupiti zvezke in druge šolske potrebščine / šolska ura čas 45 minut; šolsko leto leto, ki traja od 1. septembra do 31. avgusta; priložiti prošnji zadnje šolsko spričevalo / šolska ladja ladja za praktični pouk pomorstva, navtike; šolsko letalo letalo za praktični pouk letenja
// šolska torba / šolski in predšolski otroci; šolska mladina - c) prebeliti šolske hodnike; šolsko dvorišče
- 2. nav. slabš. ki ima togo, ustaljeno, navadno poenostavljeno obliko: šolsko pojmovanje sveta; ta razlaga je zelo šolska / njeno igranje, recitiranje je preveč šolsko
● ekspr. letos je prestopil šolski prag je šel prvič v šolo; ekspr. ta roman je šolski primer klasične zgradbe besedila nazoren, jasen, poučen; star. bil je njegov šolski tovariš sošolec; pog. drgniti šolske klopi hoditi v šolo; ekspr. poznata se že iz šolskih klopi iz let skupnega šolanja
♦ rel. šolska sestra redovnica reda, ki se ukvarja s poučevanjem verouka, strežbo bolnikov, vodenjem gospodinjstva v verskih zavodih; šol. šolski nadzornik kdor poklicno nadzoruje in usmerja učno in vzgojno delo šol; izpolniti šolsko obveznost končati osem let šolanja v osnovni šoli; šolska naloga v šoli ob nadzorstvu, prisotnosti učitelja pisana naloga za dokaz, preveritev določenega znanja; voj. šolski naboj naboj brez smodnika in vžigalne kapice
šólsko prisl.: njegove slike delujejo šolsko in prazno; problem so reševali preveč šolsko; spraševal ga je čisto po šolsko; šolsko pravilna pisava; sam.: žarg. danes pišemo matematično šolsko šolsko nalogo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
ubráti ubêrem dov., stil. uberó; ubrál (á é) - 1. narediti, da kaj s čim drugim sestavlja
- a) urejeno, prijetno celoto: ubrati barve pohištva; ubrati glasove pevcev / omizje je ubral v pevski zbor
- b) logično urejeno celoto: govor oseb je dramatik ubral z njihovim značajem; njegova igra se ni ubrala z igro ostalih / knjiž. zbirala sta podatke in jih ubrala v celoto združila
// star. uglasiti: ubral je razglašene strune na citrah; ubrati zvonove
- 2. ekspr. začeti igrati, peti: pevke so ubrale prvo kitico pesmi; harmonikar je ubral nov valček / ubrati strune kitare začeti igrati na kitaro
- 3. ekspr., navadno v zvezi s pot, smer iti, oditi kod: ubrali so najbližjo pot v dolino; ubrali so pot nad vasjo / letalo je ubralo pravo smer / ubral je pot k sošolcu šel, odšel
- 4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: ubral jo je kar po bližnjici; ubrati jo za vojaki; ubrati jo povprek / ubral jo je v tujino za kruhom
// hitro oditi, steči: skočil je iz grma in jo ubral po stezi; ubrali smo jo v zavetje / ubrati jo v dir zdirjati - 5. ekspr. začeti ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo: ubrati nove metode dela; moštvo je ubralo drugo taktiko; preiskovalci so ubrali napačno pot; ubrati pravo pot pri reševanju problema
- 6. star. izbrati: ubrali so pravi čas za setev; ubral si je daljšo pot do doma / ženo si je ubral v sosednji vasi
- 7. zastar. zgrabiti: ubral ga je za vrat in odvlekel od mize / pes ga je ubral za hlače
● star. ubrati jadro skrajšati; star. ubrati krilo, zavese nabrati; ekspr. ubral je korak po godbi uravnal, uskladil; ekspr. preden je ubral pravi odgovor, je bilo že prepozno našel; ekspr. zdaj bomo ubrali druge strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; začeli bomo ravnati drugače; ekspr. rad ubere smešno struno rad se pošali, pove kaj smešnega
ubráti se priti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v tak odnos, da ni medsebojnega nasprotovanja: igralska skupina se je dobro ubrala; ni se mogel ubrati z drugimi
ubrán -a -o - 1. deležnik od ubrati: ubrani glasovi pevcev; nakit mora biti ubran z obleko; ubrane barve vzorca; ubrano petje, zvonjenje
- 2. katerega deli so v urejenem, zaželenem, lepem razmerju: ubrana celota; ubrana kompozicija / ubrana igra
- 3. knjiž. ki ima, izraža lastnosti, vsebino, kot jo določa dopolnilo: roman je epsko ubran / barve, ubrane na en sam ton; repertoar gledališča je ubran na eno samo temo; prisl.: ubrano peti; zbor zveni ubrano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
utópičen -čna -o prid. (ọ́) - 1. ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv: utopični cilji, programi; utopične zamisli; ta želja ni utopična / utopična podoba visoko razvite družbe
- 2. ki podaja idealno družbeno ureditev ali družbeno ureditev v prihodnosti: utopični spisi; napeta utopična zgodba / utopični roman
♦ polit. utopični socializem predmarksistični nauki, teorije, ki ob prizadevanju za spremembo takratne družbene ureditve ne upoštevajo dejanskih zgodovinskih razmer
utópično prisl.: utopično je misliti, da se bodo spremenili
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
užíten -tna -o prid., užítnejši (í ī) - 1. primeren, uporaben za uživanje: užitni deli rastlin; meso galebov ni užitno; ta hrana, pijača je sicer že stara, vendar je še užitna / užitne in neužitne gobe; ostrige in druge užitne školjke; užiten in strupen
- 2. ekspr. dober, kvaliteten: kosilo je bilo še kar užitno / užiten roman
● ekspr. fant se ji je zdel lep, užiten prijeten; ekspr. ta film je še danes užiten vreden gledanja
♦ agr. užitna zrelost zrelost, pri kateri so plodovi najboljši za uživanje; bot. užitni smrček; jur. užitna pravica uživalna pravica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
vdréti vdrèm tudi vdêrem dov., stil. vderó; vdríte tudi vderíte; vdŕl (ẹ́ ȅ, é) - 1. deroč priti v kaj, premagujoč ovire: v ladijske prostore, rudnik je vdrla voda; v cevko je vdrl zrak
- 2. z vojaško silo, bojem hitro priti na nasprotnikovo ozemlje: tuje čete so vdrle v mesto; vdreti v sosednjo državo / vdreti med sovražne enote
- 3. na silo, s silo priti kam, navadno z namenom krasti, ropati: tatovi so vdrli v avtomobil; vdreti v hišo skozi okno / volk je vdrl v ovčjak
// na silo, s silo priti kam sploh: vdreti v blagajno, skrinjo; ker se v stanovanju ni nihče oglasil, so morali vdreti / vdreti vrata na silo, s silo odpreti jih - 4. ekspr. nenapovedano, proti volji koga priti kam: v veselo družbo je vdrla skupina razgrajačev; oprostite, da smo tako vdrli k vam, v hišo / vdrla je v njegovo življenje
- 5. ekspr. silovito pojaviti se kje, premagujoč ovire: v organizem so vdrle bolezenske klice / ogenj je vdrl v gozd; v sobo je vdrla bleščeča svetloba / v njegovo razpoloženje je vdrla žalost / v roman so vdrle nove sestavine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
vêrz -a m (ȇ) - 1. lit. ritmično urejena, navadno skladenjsko in pomensko zaključena grafična enota pesniškega besedila, vrstica: napisati, prebrati verz; rimani verzi; iz štirih, treh verzov sestavljena kitica; metrum, ritem verza / akatalektični, hiperkatalektični verz; akcentuacijski ali naglasni verz ki temelji na urejenem menjavanju naglašenih in nenaglašenih zlogov; četverostopni, jambski verz; kvantitativni verz ki temelji na urejenem menjavanju dolgih in kratkih zlogov; prosti ali svobodni verzi s prosto ali svobodno oblikovanim ritmom in z različnim številom zlogov; silabični verz ki temelji na številu zlogov in ima določena mesta stalno poudarjena, zlogovni verz; silabotonični verz ki temelji na številu zlogov in enakomernem menjavanju naglašenih in nenaglašenih zlogov, zlogovno-naglasni verz; drama, roman v verzih
- 2. mn. pesem: delati, pisati, slabš. kovati verze / rad bere verze
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
víteški -a -o prid. (ȋ) - 1. nanašajoč se na viteze: viteški meč, oklep / viteška vzgoja / viteška vojska
♦ lit. viteški roman v visokem srednjem veku pripovedno delo v verzih ali prozi, ki podaja idealizirano podobo viteškega življenja, vitezov; od 16. stoletja pripovedno delo v prozi z viteškimi snovmi, motivi; rel. viteški red red, ustanovljen v času križarskih vojn za obrambo romarjev, bolnikov in bojevanje proti nekristjanom; malteški viteški red viteški red, ki se ukvarja zlasti s strežbo bolnikov; nemški viteški red viteški red, ki se ukvarja z dušnim pastirstvom, s strežbo bolnikov; nekdaj viteški red, ki je vojaško deloval zlasti v Prusiji - 2. knjiž. kavalirski: viteški priklon; viteško ravnanje / biti viteški do nasprotnika plemenit, velikodušen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
vrédnost -i ž (ẹ́) - 1. značilnost česa
- a) glede na količino denarja, ki se dobi zanj: vrednost zemljišča pada, se veča; določiti, oceniti vrednost hiše; nakit ima majhno, veliko vrednost; merilo vrednosti; neskladnost med ceno in vrednostjo / prodati blago v vrednosti več milijonov / denarna vrednost
- b) glede na kako količino, mero sploh: vrednost asa, karte / kalorična vrednost hrane
- 2. navadno s prilastkom značilnost česa
- a) glede na zadovoljevanje določenih potreb: preizkusiti vrednost kake naprave; ti prostori imajo zanje majhno vrednost / biološka vrednost beljakovin; hranilna vrednost sadja; praktična, uporabna vrednost predmeta
- b) glede na mero ustrezanja določenim merilom: dokumentarna vrednost gradiva; estetska vrednost izdelka; moralna vrednost dejanja; stilna vrednost izraza
- c) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: razmišljati o vrednosti kakega odkritja; razpravljati o vrednosti odločitve, predloga / informacijska vrednost / to znamenje ima že vrednost simbola
// pozitivne lastnosti, značilnosti česa: ceniti vrednost ljubezni, prijateljstva; poznati vrednost trpljenja; verjeti v vrednost življenja
- 3. kar je vredno priznanja, hvale: zavedati se, v čem je človekova prava vrednost / ekspr. roman nima nobene vrednosti je slab
// zlato, dragulji in druge vrednosti dragocenosti
// knjiž. vrednota: zemlja je zanj največja vrednost; dobrota, lepota in druge vrednosti / družbene, kulturne vrednosti; lestvica vrednosti - 4. ekon. značilnost česa glede na vloženo delo ali v razmerju do drugega blaga: definirati pojem vrednosti v ekonomiji / blagovna vrednost družbeno priznana količina dela, ki je vložena v blago; menjalna vrednost določena s količinskim odnosom med danim in dobljenim blagom; presežna vrednost ki jo ustvari delavec s presežnim delom; uporabna vrednost ki jo ima blago, stvar glede na zadovoljevanje potreb; lastnost blaga, stvari, da zadovoljuje potrebe
- 5. značilnost česa glede na število merskih enot ali enot sploh: vrednost temperature, tlaka je normalna, previsoka / vrednost trajanja note
● žarg., teh. oktanska vrednost bencina oktansko število bencina
♦ filoz. logična ali resničnostna vrednost kvantitativno izražena stopnja resničnosti stavka; fin. nominalna vrednost v denarni enoti izražena vrednost, navedena na denarju, vrednostnih papirjih; lingv. glasovna vrednost črke značilnost črke, da zaznamuje en fonem ali več fonemov oziroma njihovih variant; mat. absolutna vrednost vrednost števila neglede na predznak; funkcijska vrednost; mestna vrednost vrednost znaka, določena z njegovim mestom v številki; srednja vrednost ki se dobi z deljenjem vsote dveh ali več istovrstnih količin z njihovim številom; številčna vrednost kake številke na določenem mestu v številu; muz. notna vrednost vrednost trajanja note; ped. izobraževalna vrednost pouka; šah. vrednost dame; teh. kurilna ali toplotna vrednost goriva količina toplote, ki jo odda gorivo pri gorenju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
vzbúrjati -am nedov. (ú) - 1. s svojim delovanjem povzročati reakcijo česa, sposobnega čutenja, zaznavanja: nikotin vzburja živčni sistem / vsak gib njenega telesa ga vzburja / spolno vzburjati
- 2. knjiž. delati razgibano, valovito: vihar vzburja morsko gladino
// vznemirjati: vzburjati komu čustva, srce; take misli so ga zelo vzburjale / pojavi, ki vzburjajo raziskovalce
// razvnemati: roman vzburja domišljijo / krivica jo vzburja razburja, jezi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
zagrabíti in zagrábiti -im, in zagrábiti -im dov. (ī á ȃ; á ȃ) - 1. močno, sunkovito prijeti kaj: zagrabiti kamen, palico; zagrabiti za kljuko, vrv; zagrabiti z obema rokama; hitro, nepričakovano zagrabiti / zagrabil ga je in stresel; zagrabiti koga za lase, roko / lisica zagrabi kokoš; zagrabiti s kljunom, kremplji, z zobmi / zagrabiti s kleščami / stroj mu je zagrabil roko / tok je zagrabil čoln
// nav. ekspr. z nenadnim, sunkovitim gibom vzeti: zagrabil je plašč in stekel; zagrabil je pest zlatnikov in jih spravil v žep - 2. ekspr. prijeti, zgrabiti: zagrabiti begunca, tatu
- 3. ekspr. začeti intenzivno delati: dozdaj smo počivali, zdaj pa bo treba zagrabiti; delavci so pošteno zagrabili
// z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za izraža nastop intenzivnega opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: vsi so zagrabili za delo - 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop intenzivnega telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: zagrabila ga je bolezen; zagrabi ga jeza, strah; zagrabil ga je kašelj, krč
// izraža nastop intenzivnega razpoloženja, kot ga določa sobesedilo: kaj te je spet zagrabilo; brezoseb. zagrabilo jo je, da bi zajokala / brezoseb. zagrabilo ga je, da bi se vrnil zelo rad bi se vrnil - 5. ekspr. intenzivno prevzeti in ohraniti pod vplivom, v oblasti: njihovo trpljenje ga je zagrabilo / pesem, roman človeka zagrabi; njegova zgodba je poslušalce zagrabila
- 6. z grabljenjem (z grabljami) zakriti: zagrabiti seme / zagrabiti jame
● ekspr. res je, je zagrabil hitro, odločno rekel; ekspr. nalogo bo treba drugače zagrabiti se je drugače lotiti; ekspr. zagrabil je prvo priložnost, ki se mu je ponudila sprejel, izrabil; ekspr. zagrabiti za orožje začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. zagrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. zagrabiti za trnek podleči zvijači; če mu prst ponudiš, pa roko zagrabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko
zagrabíti se in zagrábiti se, in zagrábiti se močno, sunkovito se oprijeti česa: v zadnjem trenutku se je zagrabil za ograjo in se obdržal
zagrábljen -a -o: zagrabljeno seme
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
zajéti -jámem dov., zajêmi zajemíte; zajél; nam. zajét in zajèt (ẹ́ á) - 1. s potisnjenjem posode, priprave v kaj tekočega, sipkega narediti, da pride snov v njeno notranjost, vdolbino: zajeti juho, kašo, pesek; zajeti z vedrom, zajemalko, žlico / zajeti moko, vodo v dlan / zajeti cmok v juhi; z mrežo zajeti ribe / bager je zajel material in ga stresel na kup / s čevlji zajeti blato / čoln se je nagnil in zajel vodo zaradi potisnjenosti, nagnjenosti jo je dobil v svojo notranjost
// navadno s prislovnim določilom na tak način vzeti kaj tekočega, sipkega: šla je k studencu, da bi zajela vodo; zajeti jed iz sklede; zajeti moko iz vreče; zajeti vodo iz vodnjaka / ekspr.: vzel je žlico in zajel začel jesti; zajemi, gotovo si lačen; pren., ekspr. zajeti resnico iz prvega vira - 2. publ. z določenim namenom narediti, da pride kaj v kako posodo, kak prostor: zajeti odpadno vodo
- 3. navadno v zvezi z zrak narediti, da pride zrak v notranjost dihalnih organov: zajel je zrak in se potopil; globoko, počasi zajeti zrak / zajeti dim v pljuča / ekspr. zajeti sapo vdihniti
- 4. narediti, da pride kaj v območje dejavnosti kakega predmeta: s koso zajeti ozek pas trave; s srpom zajeti šop žita / v daljnogled zajeti mesto v daljavi / kamera je zajela ves prizor; ta objektiv zajame velik prostor
// narediti, da pride kaj v območje kake dejavnosti sploh: z mislijo je zajel obdobje zadnjih desetih let; z očmi zajeti ves prostor - 5. narediti, da je kdo deležen kake dejavnosti: v preventivno zdravstveno zaščito zajeti vse prebivalce; z anketo zajeti večino poslušalcev / akcija je zajela vse srednješolce; stavka je zajela več tisoč delavcev / zajeti koga v društvo vključiti
- 6. narediti, da pride kaj v kako celoto kot njena sestavina: zajeti v knjigo vse pomembnejše članke; zajeti v zbirko pesmi iz zadnjega obdobja ustvarjanja / slovar ni mogel zajeti vsega besednega gradiva
// ekspr. narediti, da je kaj izraženo v čem: v noveli je zajel miselni in čustveni svet intelektualca; slikar je zajel na platno vzdušje pričakovanja; tega ni mogoče zajeti v besede, z besedami / umetnost skuša zajeti življenje v vsej njegovi globini in širini - 7. z zastavitvijo poti, obkolitvijo dobiti, prijeti koga: zajeti sovražno četo; zajeti tihotapce; zajeti koga pri raciji / zajeti velik vojaški plen
- 8. s prislovnim določilom oskrbeti se iz kakega vira: zajeti podatke iz enciklopedij / pisatelj je zajel snov za roman iz starejše zgodovine / ekspr. odkod je zajel pogum za to dejanje dobil
- 9. dobiti kaj v območje svojega delovanja: čoln so zajeli vrtinci; plavalca je zajel tok / hišo je zajel ogenj / izletnike je zajela nevihta; pren., ekspr. zajel ga je vrtinec velemestnega življenja
// ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: sobo je zajela tema, tišina / zajelo ga je malodušje, navdušenje; ljudi je zajel preplah / zajel ga je spanec / delo ga je tako zajelo, da je pozabil na vse drugo
● star. preproga zajame preveliko površino zavzame; star. zajeti trdnjavo zavzeti, osvojiti; ekspr. ob tej novici je globoko zajel sapo zelo je bil presenečen; star. zajeti dekle okrog pasu objeti; star. zajeti koga za roko prijeti, zgrabiti; publ. pisatelj je v svoj objektiv zajel več pomembnih zgodovinskih dogodkov je opisal, prikazal
♦ grad. zajeti izvir, potok umetno ga zajeziti zaradi izkoriščanja; obrt. zajeti nit s kvačko in jo potegniti skozi petljo
zajét -a -o: zajet vojak; zajet vrelec; izrazi, zajeti iz narečij; v zbirko so zajeta vsa pisateljeva pomembnejša dela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
zaznamováti -újem dov. in nedov. (á ȗ) - 1. narediti znamenje, znamenja, da se kaj opazi, prepozna: zaznamovati dohode do prireditvenega prostora; zaznamovati premik vojaških enot na zemljevidu; zaznamovati rob cestišča; zaznamovati žival na ušesu; zaznamovati z barvo, puščicami, zastavicami / zaznamovati drevesa za sečnjo / zaznamovati planinske poti z markacijami / ekspr. njihovo pot zaznamujejo sledovi požarov
// tako sporočiti, izraziti kaj: te besede niso zaznamovali s krožcem; s posebnimi znaki je zaznamoval, kaj naj odtisnejo z drugačnim tiskom / zaznamovati stoto obletnico pesnikove smrti s proslavo - 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo: ta črta zaznamuje Gorjance / ekspr.: roman zaznamuje začetek nove smeri z njim se začne; ta zbirka zaznamuje vrh pesnikovega razvoja je, predstavlja
// glagoli najpogosteje zaznamujejo dejavnost ali stanje pomenijo - 3. ekspr. biti značilen, tipičen za kaj: to razpravo zaznamujeta jasnost in nazornost; zadnji mesec vojne so zaznamovali močni napadi zaveznikov
- 4. ekspr. pustiti sledi, posledice: udarec ga je zaznamoval za zmeraj / preteklost ga je zelo zaznamovala / vojna je usodno zaznamovala njeno življenje / s tako oceno so mladostnika zaznamovali pred družbo / ti dogodki so zaznamovali ljudi s sovraštvom in nestrpnostjo
- 5. publ. ugotoviti, opaziti: v podjetju so zaznamovali porast proizvodnje / zaznamovati primanjkljaj v menjavi s tujino imeti
// najbolj razvita gospodarstva so zaznamovala najhitrejšo rast so dosegla - 6. knjiž. zapisati: zaznamovati spremembe v zemljiško knjigo; zaznamovati stroške / dogajanje, ki ga je zaznamovala kamera posnela
● ekspr. narava ga je zaznamovala z grbo bil je grbast; ekspr. smrt je zaznamovala njihove obraze na njihovih obrazih se je poznalo, da so videli mnogo mrtvih, ubitih; bili so zapisani smrti
zaznamujóč -a -e: hodil je, zaznamujoč pot z vejicami
zaznamován -a -o: ustaviti na zaznamovanem delu cestišča; s številkami zaznamovani listi; biti zaznamovan za vse življenje; igrati z zaznamovanimi kartami; bukev je zaznamovana za posek; vsa družina je bila zaznamovana z nesrečo
● star. v oporoki je bilo vse natančno zaznamovano določeno, zapisano
♦ lingv. stilno zaznamovana beseda beseda, ki poleg stvarnih vzbuja tudi čustvene, časovne predstave ali pripada določeni zvrsti; sam.: bil je eden izmed zaznamovanih
♦ filoz. zaznamovano pomen, vsebina znaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
zgodovínski -a -o prid. (ȋ) - 1. nanašajoč se na zgodovino: zgodovinski proces, razvoj; zgodovinska resnica; to so zgodovinska dejstva / zgodovinsko ozadje politične krize / zgodovinski dogodek; zgodovinska osebnost / zgodovinski dokumenti / to so zgodovinski kraji; zgodovinska oblačila / naroda imata enako zgodovinsko usodo / zgodovinsko gledanje, mišljenje / starejša zgodovinska obdobja / zgodovinski viri; zgodovinske razprave; zbirati zgodovinsko gradivo / pomožne zgodovinske vede / zgodovinski učbeniki
- 2. ekspr. ki ima velik, trajen pomen: zanje je to zgodovinski dogodek; zgodovinski prelom v naši književnosti; zgodovinski sestanek; sprejeti zgodovinsko odločitev / odkritje je zgodovinskega pomena
♦ filoz. zgodovinski materializem nauk o splošnih zakonitostih družbe, ki temelji na dialektičnem materializmu; lingv. zgodovinski slovar slovar, ki vsebuje besedni zaklad določenega preteklega obdobja; zgodovinska slovnica slovnica, ki prikazuje jezikovne pojave z razvojnega vidika; lit. zgodovinski roman; zgodovinska drama, povest; zgod. zgodovinski narod narod, ki ima svojo državnost
zgodovínsko prisl.: zgodovinsko dokazana, potrjena osebnost; zgodovinsko pomemben dokument
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
zgradíti -ím dov., zgrádil (ī í) - 1. narediti z (gradbenim) materialom, da kaj nastane: zgraditi cesto, most, predor, stopnišče; zgraditi iz lesa, opeke; hišo si je zgradil po svojem načrtu / mesto so zgradili na bregu reke; utrdbo so zgradili pred šeststo leti; hitro, trdno zgraditi / redko zgraditi zid sezidati
// lastovke so si zgradile gnezdo v hlevu; ta greben so zgradile korale / telo zgradi nove celice iz beljakovin; pren. zgraditi lepšo prihodnost; zgraditi temelje gospodarstva - 2. sestaviti, izdelati celoto iz delov: zgraditi atomsko bombo, elektronski mikroskop; zgraditi ladjo / pregledno in smiselno zgraditi stavek
- 3. publ., v zvezi z na narediti, ustvariti kaj z upoštevanjem določenih izhodišč: zgraditi družbo na demokratičnih načelih; svojo filozofijo je zgradil na materialistični osnovi / zgraditi zakon na ljubezni
♦ lit. zgraditi zaplet in razplet drame, romana; meteor. nad srednjo Evropo se je zgradil greben visokega zračnega pritiska je nastal, se razvil
zgrajèn -êna -o - 1. deležnik od zgraditi: dobro zgrajen roman; iz granita zgrajen spomenik; solidno zgrajena hiša; strnjeno zgrajeno naselje; človeško telo je zgrajeno podobno kot živalsko
- 2. publ. izoblikovan, trden: bil je zgrajena pisateljska osebnost; ni bil še dovolj ideološko zgrajen / zgrajen značaj
● publ. njegov sošolec je bil zgrajen član komunistične partije; prim. izgraditi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
čléniti -im nedov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. - 1. deliti celoto na zaključene dele, enote: funkcionalno členiti gradbene površine
// delati kaj členovito: morje členi obalo - 2. ugotavljati sestavne dele česa; razčlenjevati: členiti idejno in vsebinsko strukturo drame; roman se členi po zaporedju zgodovinskih dogodkov
člénjen -a -o: črv s členjenim telesom; bogato členjena vrata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
čŕtež -a m (ȓ) - 1. knjiž. kar je narisano; risba, skica: narisal je črtež taborišča / črtež nazorno kaže razvoj manjšinskih šol / od ozadja se je izrazito odražal črtež njegove glave obris, kontura
- 2. zastar. idejni osnutek, načrt: naredil je natančen črtež za napad; pisatelj je prvotni črtež za roman spremenil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
degradírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. kazensko postaviti na nižji službeni položaj, navadno v vojski: divizijsko sodišče ga je degradiralo; degradirati oficirja v navadnega vojaka; degradirali so jo od upraviteljice v učiteljico
- 2. postaviti na nižjo stopnjo z zmanjšanjem vrednosti, veljave: degradirati človeka na raven živali; degradirati jezik na narečje; degradirati filozofijo na nivo navadnega duhovičenja; filmska realizacija je roman degradirala v kriminalno zgodbo
degradíran -a -o: degradiran oficir; bil je degradiran in določen za fronto
♦ gozd. degradiran gozd gozd, poslabšan glede kakovosti lesa in rastnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
depresíja -e ž (ȋ) - 1. med. bolezensko duševno stanje z zmanjšanim zanimanjem za zunanji svet: bolezni so sledile hude depresije; zapadel je v melanholijo in depresijo; biti v depresiji; duševna, nevrotična depresija
- 2. potrtost, pobitost: neuspeh pri izpitu je povzročil v njem depresijo; moralna depresija; roman pripoveduje o notranjih konfliktih in depresijah ljudi med vojno / življenjska depresija
- 3. geogr. del kopnega, ki leži nižje od morske gladine: terenska depresija; depresija ankaranske ravnice
- 4. ekon. doba v gospodarskem ciklusu, ki nastopi po krizi: splošna gospodarska depresija; depresije in recesije
- 5. meteor., navadno v zvezi barična depresija področje nizkega zračnega pritiska: barična depresija povzroča slabo vreme
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
dogájati se -am se nedov. (ā) nav. 3. os. večkrat se zgoditi: v podjetju se dogajajo napake;
to se pogosto dogaja v naši industriji / ekspr. v tej igri se nič ne dogaja v njej ni dramatskih konfliktov // izraža obstoj, potek v prostoru in času: ne vem, kaj se dogaja v tej hiši / roman se dogaja v nekem zdravilišču / slutil sem, da se z bratom nekaj hudega dogaja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
dotískati -am dov. (í) - 1. končati tiskanje: dotiskati roman
- 2. dodatno, zraven natisniti: dotiskali so še tisoč izvodov
dotískan -a -o: dotiskana pola; knjiga bo kmalu dotiskana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
dovršíti -ím dov., dovŕšil (ī í) - 1. knjiž. dokončati, končati: pisatelj je dovršil roman / svoje naloge ni mogel dovršiti; dovršil je svoje delo / dovršiti šolo, študij
- 2. živeti do določene dobe; dopolniti: otrok je dovršil sedmo leto
dovršívši zastar.: dovršivši študije, je bil vzgojitelj pri grofovski družini
dovršèn -êna -o - 1. deležnik od dovršiti: ko je bilo delo dovršeno, se je zadovoljno nasmehnil; proces še ni popolnoma dovršen
- 2. ki je po svojih lastnostih, značilnostih brez napak, pomanjkljivosti: dovršen prevod; svoje misli podaja v dovršeni obliki; pesnik je stopil v javnost kot dovršena osebnost; oblikovno dovršeni stavki; tehnično dovršen stroj; prisl.: dovršeno obvlada tri jezike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
dragúlj -a m (ū) - 1. drag kamen: prstan z dragulji; oko se ji lesketa kot dragulj
- 2. ekspr. kar zaradi izredne lepote, plemenitosti vzbuja občudovanje: ta človek je pravi dragulj; njegov roman je eden najlepših draguljev slovenske proze
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
dramatizírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. predelati, spremeniti prozno ali pesniško delo v dramsko: dramatizirati novelo, roman
- 2. ekspr. pojmovati, prikazovati kaj resneje in huje, kot je: ne bi smeli dramatizirati poraza naših tekmovalcev; dramatizirati spor
dramatizíran -a -o: dramatizirana pesnitev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
epopéja -e ž (ẹ̑) - 1. nav. vznes. ep, zlasti obsežnejši ali junaški: grški epopeji Iliada in Odiseja; Pan Tadeusz je moderna narodna epopeja
- 2. publ. pripovedno literarno delo, ki na široko obravnava življenje: roman je tragična epopeja narodne preteklosti
- 3. knjiž. pomembno, junaško dogajanje: osvobodilna vojna je pomenila veliko epopejo za našo deželo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
fílmati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. prenašati s filmsko kamero na filmski trak, snemati: filmal je ves prizor; s premično kamero sledimo predmetu, ki ga filmamo
- 2. napraviti filmsko upodobitev česa, navadno literarnega dela: roman so filmali in dramatizirali
fílman -a -o: nekateri deli zgodbe so filmani ob morju; filmana drama
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
fragmènt -ênta m (ȅ é) - 1. ohranjen ostanek kake stvaritve, navadno umetniške: pri izkopavanju so odkrili nekaj keramičnih fragmentov; fragment freske / književnost je poznal samo v fragmentih delno, ne popolnoma
- 2. nedokončano literarno delo: roman je ostal fragment; dramski fragment
♦ med. kos, drobec kosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
fréska -e ž (ẹ̑) - 1. um. slika, narejena na svež omet: restavrirati, zaščititi freske; obok je poslikan s freskami
- 2. slika na omet sploh: steno je krasila velika freska; renesančne freske; pren. njegov roman je zgodovinska freska iz življenja balkanskih Slovanov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
gradívo -a s (í) - 1. snov, surovina za gradnjo, graditev: cement je važno gradivo; vaščani so tudi sami prispevali gradivo za šolo / leseno, nepregorno, trdo gradivo / beljakovine so glavno gradivo živalskega organizma
- 2. kar se rabi kot podatek, pripomoček pri proučevanju, obravnavanju česa: najdeni dokumenti so dragoceno gradivo; za vojni roman mu ne manjka gradiva; urejati, zbirati gradivo; anketno, učno, zgodovinsko gradivo; gradivo za zgodovino Slovencev / sodba je bila izrečena na podlagi dokaznega gradiva; obremenilno gradivo
- 3. s prilastkom kar je zbrano po določenih merilih, za določen namen: muzej razstavlja arhivalno gradivo o razvoju šol; urednik zbranega dela je objavil avtorjeve tekste iz še neobjavljenega gradiva; prebogato slovarsko gradivo; gradivo za prvo številko revije je že zbrano / pesniško, slikovno gradivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
grádnja -e ž (ā) - 1. glagolnik od graditi:
- a) gradnjo so ustavili, ker je zmanjkalo sredstev; publ. hotel je v gradnji se gradi; črna gradnja; privatna gradnja; gradnja hiš, novih stanovanj; gradnja cest, mostov, vodovoda; gradnje brez dovoljenja; gradnja v lesu se je razvila šele, ko je človek obvladal kovinsko orodje; industrijski način gradnje; hiša solidne gradnje solidno zgrajena hiša
// gradnja lastne osebnosti; gradnja socializma - b) gradnja motorjev, strojev; gradnja parnikov; gradnja atomskega reaktorja
- 2. kar je zgrajeno, sezidano: tla v predsobi so pri novih gradnjah prekrita s parketom
- 3. ustroj, sestava, kompozicija: podobno gradnjo imajo Shakespearove drame; dramaturška, glasbena gradnja; neslovenska gradnja stavkov; roman je v gradnji ohlapen / poznati gradnjo telesa
♦ grad. individualna gradnja gradnja enodružinskih hiš; klasična gradnja pri kateri se zidovi gradijo iz zidakov, kamenja, cementa; montažna gradnja z večjimi, že prej industrijsko izdelanimi deli; nizka gradnja katere glavni deli so v zemlji ali na zemeljski površini; visoka gradnja katere glavni deli so nad zemljo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
izpóved -i ž (ọ̑) - 1. glagolnik od izpovedati: izpoved ljubezni, sreče / izpoved življenjskega nazora; izpoved vere
- 2. kar kdo izpove: roman je avtorjeva osebna izpoved; vsebina pesnikovih izpovedi / lirična, razpoloženjska izpoved / ljubezenska izpoved / njena izpoved ga je zelo pretresla
- 3. kar zaslišani pove o kaki stvari: izpovedi prič in soudeležencev se razlikujejo
♦ jur. kriva izpoved; prim. spoved
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
izvíren -rna -o prid., izvírnejši (ȋ) - 1. ki ni odvisen od kakega vzora, predloge: izvirna domislica, misel, zamisel; izvirna interpretacija pesmi; poiskati izvirno rešitev problema; snov povesti je izvirna / izviren mislec, pesnik; prizadeva si, da bi bil izviren
// ki se po določeni lastnosti, nazorih, navadah loči od drugih: izviren človek / njegovo življenje je bilo precej izvirno / redko nosil je izvirno pokrivalo nenavadno - 2. ki je v jeziku, v katerem ga je napisal avtor: izviren roman; izvirna literatura; izvirna proza; izvirno besedilo pesmi / prevod je narejen po izvirni angleški izdaji / predložiti izvirno listino izvirnik
- 3. prvoten, osnoven: izvirni pomen besede; izvirna kakovost surovin / vsi ti plesi niso izvirni pristni, pravi
- 4. nanašajoč se na izvir: izvirna voda / izvirni del reke
♦ ekon. izvirni dohodek dohodek, ki se ustvarja v proizvodnji; jur. izvirni dokaz dokaz iz neposrednega vira; izvirna pravica pravica, pridobljena na novo, brez pravnega prednika; rel. izvirni greh greh, ki ga je po prvih starših podedovalo vse človeštvo
izvírno prisl.: problem so rešili precej izvirno; v prireditvi je malo izvirno narodnega
izvírni -a -o sam.: v tej metodi je nekaj izvirnega; nič izvirnega ni napisal; povedati kako izvirno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
konfékcija -e ž (ẹ́) - 1. serijsko, navadno industrijsko izdelana oblačila: ta trgovina ima tudi konfekcijo; vedno kupuje konfekcijo; usnjena in tekstilna konfekcija / izdelovati konfekcijo / ekspr. obleči konfekcijo konfekcijsko obleko
// damska, moška konfekcija; posteljna konfekcija posteljno perilo; konfekcija po meri
♦ obrt. lahka konfekcija perilo, ženske obleke, drobni oblačilni predmeti; težka konfekcija oblačila iz debelejšega blaga, zlasti plašči
// pog. tako izdelani izdelki sploh: stavbno pohištvo je naročil pri mizarju, ni maral konfekcije - 2. serijsko, navadno industrijsko izdelovanje oblačil: konfekcija je vse bolj ogrožala obstoj krojačev / tehnologija pletenja in konfekcije
- 3. pog. podjetje za izdelovanje takih oblačil: nastala je vrsta novih konfekcij / lepo aranžirane izložbe konfekcije konfekcijskih trgovin
- 4. slabš. neizvirno, shematično literarno ali umetniško delo: ta roman je daleč od sodobne literarne konfekcije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
konfiskácija -e ž (á) jur. - 1. odvzem premoženja ali dela premoženja kot kazen za kaznivo dejanje, zaplemba: konfiskacija premoženja
- 2. odvzem pravice razpečavanja določenih tiskanih stvari; prepoved razširjanja, zasega: roman se širi kljub konfiskaciji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
lép -a -o tudi -ó prid., lépši (ẹ̑ ẹ́) - 1. ki ima v estetskem pogledu pozitivne lastnosti, ant. grd: lep človek; lep obraz; ima lepe noge; mlada in zelo lepa ženska; mnogo lepši je od nje; lepa kot sonce / lepe, čitljive črke; lepa obleka, slika / lep glas; lepa hoja / lepa kombinacija barv / bila je lepa v telo, v glavo pa ne imela je lepo telo; ekspr. zelo rada je lepa rada se lepo oblači, neguje
// nav. ekspr. čist, snažen: učenci imajo lepe zvezke; vaš avto je zmeraj lep / ima lepo delo - 2. ki kaže, izraža pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: lepi nauki; še lepši zgled mu je dajal oče / lepo ravnanje z ujetniki / ima zelo lepe navade / pravila lepega vedenja
- 3. s širokim pomenskim obsegom ki se pojavlja v taki obliki, da vzbuja ugodje: to je najlepši letni čas / lepi kraji; lepa pokrajina / poslušala je lepo glasbo; pripovedovala je lepe pravljice / imeli so lepo vožnjo prijetno, zanimivo
// ki prinaša veselje, zadovoljstvo: na vse mu je ostal le lep spomin; odnesli so najlepše vtise / ekspr.: to so bili nepozabno lepi dnevi; najlepše ure svojega življenja je preživel tu / čaka ga lepa prihodnost - 4. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželene lastnosti zlasti glede na zunanjo podobo v precejšnji meri: letos ima lep krompir; lepa moka; kruh ima lepo skorjo; spomladi ceste niso lepe / piše lep jezik pravilen in izrazno bogat
// naredil se je lep dan sončen, jasen; lepa jesen sončna, z malo dežja - 5. nav. ekspr. ki po obsegu, količini presega povprečje: ima kar lepe dohodke; odšteti je moral lepo doto; to je lepa plača / lep obisk razstave / ima lepo kmetijo; lepo posestvo
// z izrazom količine precej velik, precejšen: lep del govora je zamudil; spremil ga je lep kos poti / za to je plačal lepo vsoto / že lepo vrsto let sta skupaj - 6. nav. ekspr. izraža visoko stopnjo pozitivnega: športniki so dosegli lepe rezultate; roman je doživel lep uspeh / lepo celjenje rane / pošiljam vam lepe pozdrave / doživel je lepo starost / kot izraz hvaležnosti: hvala lepa, najlepša hvala za pomoč; »Izvolite!« »Hvala lepa«
- 7. iron., s širokim pomenskim obsegom izraža
- a) negativnost česa: imaš pa res lepo pisavo / lep zgled ji daje; v lepo družbo zahajaš; lepe stvari sem slišal o tebi
- b) vsebinsko zanikanje samostalnika, na katerega se veže: ti si pa lep poštenjak, prijatelj / lepe možnosti so to; lepo presenečenje si mi pripravil
- 8. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: živita v lepi harmoniji; to so lepe perspektive; imel je lepo priložnost / iron. ti si mi pa lepa neroda
● ekspr. že lep čas ga čakam precej dolgo; ekspr. to so bili lepi časi lepo je bilo; lepega dne se je vrnil nenadoma, nepričakovano; vznes. gledal bom lepše dni doživel bom čas, ko bom srečnejši; knjiž. lepi spol ženske; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; z dobro, lepo besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. lepo godljo si nam skuhal povzročil, da smo v neprijetnem, zapletenem položaju; iron. hvala lepa za tako pomoč če mi ne moreš, nočeš drugače, izdatnejše pomagati, mi tudi tako ni treba; ekspr. na lepe oči posoja denar brez zagotovila, da mu bo kdaj vrnjen; ekspr. lepa reč, kaj naj storim izraža zadrego; ekspr. ta je pa lepa česa takega nisem pričakoval; ekspr. človek v najlepših letih od 30. do 50. leta; preg. lepa beseda lepo mesto najde na vljudno vprašanje se dobi navadno vljuden, ugoden odgovor
♦ bot. lepi čeveljc zaščitena gozdna kukavica, Cypripedium calceolus; lepi jeglič prijetno dišeča, trobentici podobna gorska rastlina z rumenimi cveti, Primula auricula; lepa kislica rastlina z majhnimi pritličnimi listi in do vrha olistanim socvetjem, Rumex pulcher
lepó - 1. prislov od lep: rana se lepo celi; cvetje lepo diši; lepo se držati; zna se lepo izražati; lepo so si opomogli; lepo pisati, risati; lepo vas prosim za pomoč; lepo ravnajo z otroki; no, to se pa res lepo sliši; lepo oblikovane roke; lepo zelena trava / elipt. z njim je treba lepo lepo ravnati
// v povedni rabi: jutri bo najbrž lepo sončno, jasno; pomisli, kako bo lepo na plesu - 2. vljudno, prijazno: lepo se mu je nasmehnila; zelo lepo ga pozdravlja; lepo vprašati / lepo so ga sprejeli / lepo mu je prigovarjal, naj gre
- 3. v povedni rabi izraža
- a) s smiselnim osebkom v dajalniku precejšnje zadovoljstvo psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: lepo mi je; v življenju mu še ni bilo tako lepo / lepo ji je pri srcu
- b) prijetnost česa: lepo je živeti z ljudmi, ki se razumejo; lepo je, če gre vse po sreči / lepo jih je bilo gledati, kako rastejo
- c) nav., elipt. pohvalo, odobravanje: to je bilo lepo od njega; lepo je, da si prišel; lepo, da si nas obiskal; lepo, lepo, kar tako naprej
- č) nav., elipt. zadovoljstvo nad čim: lepo, da si ostal doma; lepo, da ni zamudil; lepo, da smo vsi zdravi / kot vzklik poglejte, kakšen razgled! Lepo, čudovito
- 4. izraža, da dejanje poteka nemoteno brez omejitve: po delu so vsi lepo odšli domov; posekal je gozd in vse lepo poplačal / ekspr. mi delamo, vi pa lepo sedite
// izraža obzirnost zapovedi: vse nam lepo povej; lepo po vrsti vstopajte / ekspr. pa lepo ga boš pustil, če ti rečem
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: lepo dela in se za nič ne meni; lepo pameten bodi, pa bo vse v redu; pustite ga lepo pri miru
● lepo se mu je godilo ni imel ne gmotnih ne drugih težav; grozdje lepo kaže bo dobro obrodilo; iron. tako, vedno lepše izraža nejevoljo
lépi -a -o sam.: grde ne mara, lepe pa ne dobi; ni šlo ne z lepo ne z grdo ne s prigovarjanjem ne s silo, pritiskom; delati se lepega kazati lastnost(i), ki v resnici ne obstaja(jo); ločevati lepo od manj lepega; zaradi lepšega je spregovoril brez notranje potrebe, da bi napravil dober vtis; pog. iti na lepše od doma tja, kjer se človek prijetno počuti; ekspr. na (vsem) lepem so jo oblile solze nenadoma, brez vidnega vzroka; v lepem hodijo na sprehode v lepem vremenu; redko z lepim pri njem nič ne opraviš zlepa; poudarjanje lepega v umetnosti; vera v lepo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
limonáda -e ž (ȃ) - 1. osvežujoča pijača iz limoninega soka, vode, sladkorja: piti limonado; kozarec limonade / elipt., pog. prosim dve limonadi dva kozarca limonade
- 2. slabš. čustveno, a vsebinsko prazno literarno, glasbeno delo: ta roman je limonada; zdaj igrajo neko limonado; filmska limonada
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
lokalizírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. preprečiti širjenje kakega pojava, omejiti: gasilci so z veliko požrtvovalnostjo lokalizirali požar; lokalizirati upor na severni del kolonije / lokalizirati nalezljivo bolezen
- 2. knjiž. ugotoviti, določiti kraj, mesto česa: zdravnik je točno lokaliziral tumor, vnetišče
- 3. knjiž. postaviti dejanje literarnega dela, filma v določen kraj, določeno okolje: avtor je roman lokaliziral v Ljubljani
lokalizíran -a -o: po dveh urah je bil požar lokaliziran; dejanje je lokalizirano v okolico Celja; zbrano narečno gradivo je natančno lokalizirano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
melodráma -e ž (á) - 1. lit., muz. gledališka igra, katere besedilo se govori ob spremljavi glasbe: pisal je glasbo za melodrame; melodrame in operete
- 2. publ. literarno delo manjše umetniške vrednosti z ganljivo vsebino, ganljivka: ta roman je melodrama; delo se je spremenilo v preočitno melodramo / v kinu predvajajo melodramo
// pretirano čustvena, ganljiva vsebina literarnega dela: v tem romanu se srečamo s socialno melodramo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
melodrámski -a -o prid. (á) - 1. nanašajoč se na melodramo: bil je znan melodramski avtor / prevečkrat uporablja melodramske preobrate, zaplete
- 2. knjiž., ekspr. pretirano čustven, ganljiv: roman z melodramsko zgodbo
melodrámsko prisl.: dialogi učinkujejo melodramsko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
nastáti -stánem dov. (á ȃ) nav. 3. os. izraža začetek obstajanja, bivanja: v tistem času je nastalo več novih držav / ob potresu je nastala velika škoda / kmalu bo nastal dan se bo zdanilo; v tovarni je nastal požar je začelo goreti // nenadoma nastane hrup in krik; mučen molk je nastal; po tem dogodku je nastalo med njima veliko sovraštvo // s prislovnim določilom izraža, da pride kaj iz česa kot rezultat določenega procesa, dogajanja: kosti so nastale iz hrustanca; te snovi nastanejo pri vrenju / roman je nastal v težkih okoliščinah / publ. v zvezi s tem bodo nastale še neprijetnosti; prim. nastali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
navdíhniti -em dov. (í ȋ) - 1. dati navdih: zarja je navdihnila eno najlepših pesnikovih vizij; roman so navdihnile vojne grozote; navdihnil se je ob pogledu na umetnino
- 2. knjiž. povzročiti, vzbuditi v kom kaj; navdahniti: dogodek jo je navdihnil s čudno mislijo; njen odhod ga je navdihnil s skrbjo / navdihniti komu pogum, smisel za kaj dati
navdíhnjen -a -o: biti navdihnjen; navdihnjen z upanjem
♦ rel. ki je ali je nastal pod izrednim božjim vplivom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
odlíka -e ž (ȋ) - 1. pozitivna lastnost, značilnost: pridnost je ena izmed njegovih odlik; roman ima mnogo odlik / moralne odlike
- 2. star. odlikovanje: pripeti odliko na prsi
- 3. žarg., šol. odlični uspeh: prizadevati si za odliko; izdelati razred z odliko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
odmèv -éva m (ȅ ẹ́) - 1. ponovljeni glas, zvok, nastal zaradi odboja zvočnih valov: odmev se oddaljuje, zamira; slišati odmev; glasen odmev; odmev korakov, strelov, zvonov; mrtev, je ribič ponovil kot odmev / knjiž. odmev se še lovi med drevjem; samo odmev odgovarja njegovemu klicu; pren., knjiž. pesem mu je bila odmev iz dragih krajev
♦ fiz. podaljšanje zvoka zaradi odboja zvočnih valov
// glagolnik od odmevati: odmev od sten - 2. razpravljanje v javnosti, ki ga povzroči kak dogodek: predsednikov govor je imel močen odmev; roman je vzbudil velik odmev; prvi odmev na spremembo je bil ugoden / publ.: resolucija je naletela na širok odmev; članek je našel precej odmeva med bralci o njem so govorili, razpravljali
// knjiž. nekrolog v časopisu je bil edini odmev pisateljeve smrti - 3. publ. uspeh, učinek: sprejeti sklep je bil hitro pozabljen in ni imel odmeva; razpis je ostal brez odmeva
● ekspr. nad taboriščem je plaval odmev revolucionarne pesmi se je slišala revolucionarna pesem; publ. pisateljevo zanimanje za glasbo je dobilo odmev v njegovih romanih je vidno, se kaže; publ. pretep je imel odmev na sodišču obravnavalo ga je sodišče; knjiž. v Prešernovem slogu je precej odmevov antične mitologije sledov, vplivov; knjiž. odmev na ta kulturni dogodek se je ohranil v kroniki spomin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
odsvítati -am nedov. (ȋ) knjiž. - 1. biti viden, kazati se na površini česa v zmanjšani svetlobni moči; odsevati: luči odsvitajo v vodi; zarja se je odsvitala v jezeru
// svetlo se odražati, kazati: zidovje odsvita skozi drevje; v daljavi se odsvita mesto - 2. kazati, izražati: pravljice odsvitajo mišljenje starih ljudstev; roman odsvita takratno življenje
// biti viden, kazati se v čem: njegovi duševni boji odsvitajo tudi na obrazu; ti dogodki se odsvitajo tudi v gospodarstvu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
pastorálen -lna -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na pastoralo: pastoralni roman; uprizorili so staro pastoralno igro / pastoralna preprostost speva; pastoralna simfonija
- 2. rel. dušnopastirski: pastoralna dejavnost cerkve / pastoralna konferenca; pastoralna teologija teološki nauk o usmerjanju, vodenju vernikov k zveličanju
pastorálno prisl.: delo pastoralno mitološke vsebine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
plástika -e ž (á) - 1. um. delo, izdelek iz trdnega materiala v obliki kipa, reliefa: ob vhodu stojijo velike kamnite plastike; bronasta, lesena plastika; razstava plastik znanega umetnika / razstavljati malo plastiko; portretna, spomeniška plastika
// umetnost, ki se ukvarja z izdelovanjem takih del: razvoj abstraktne plastike - 2. knjiž. plastičnost: pisatelj opisuje dogodek z veliko nazornostjo in plastiko; njegov roman je poln plastike in življenja / plastika jezika
- 3. pog. plastična masa: predelava plastike; kozarec, plašč iz plastike; streha iz plastike / prodajati plastiko predmete iz plastične mase
- 4. žarg., med. plastična operacija: naredili so mu plastiko nosu
- 5. žarg., voj. plastično razstrelivo: minerjem je primanjkovalo plastike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
pobudíti -ím dov., pobúdil; pobujèn (ī í) - 1. povzročiti kako dogajanje, delovanje: pobuditi raziskovanje; roman je pobudila socialna problematika / pobuditi zanimanje za narodnostna vprašanja vzbuditi; pobudi ga k delu spodbudi
- 2. drugega za drugim zbuditi: pobudil je vse v hiši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
prekládati -am nedov. (ȃ) - 1. z dviganjem delati, da pride kaj drugam, na drugo mesto: prekladati hlode, zaboje / prekladati bolnika / prekladati knjige po mizi / prekladati vrečo z rame na ramo predevati
// ekspr. od nestrpnosti prekladati noge, roke - 2. delati, da pride kaj na kako drugo vozilo, žival z namenom, da se prepelje, prenese: prekladati blago, tovor; prekladati z ladje na tovornjake
- 3. star. prevajati (v drug jezik): prekladati roman iz nemščine
● pog., ekspr. hitro prekladati noge po cesti hoditi; pog., ekspr. samo papirje cel dan preklada, pa toliko zasluži samo z manj zahtevnimi pisarniškimi posli se ukvarja; pog., ekspr. cel dan preklada ude po postelji poležava, lenari; star. dolgo je to prekladal v glavi premišljeval, razmišljal
prekládati se ekspr., s prislovnim določilom spreminjati položaj, lego telesa v prostoru, navadno počasi, s težavo: prekladati se z boka na bok; prekladati se po postelji; nemirno se prekladati po stolu se presedati
// naveličano se je prekladal iz sobe v sobo hodil
● star. čudne misli so se mu prekladale po glavi imel je čudne misli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
prepríčati -am dov. (ī ȋ) doseči, da ima kdo povedano, mišljeno glede na logiko, izkustvo upravičeno za resnično, pravilno: prepričal jih je o njeni krivdi, o potrebnosti česa;
ni ga prepričal, da bo vojne kmalu konec / prepričati koga o pravilnosti, resničnosti česa / ta dokaz ga je prepričal, da se je motil
● pog. prepričaj ga, da bo šel z nami pregovori // publ. vzbuditi pozitiven odnos: predstava me ni prepričala / ta roman niti umetniško niti idejno ne prepriča nima ustreznih umetniških in idejnih kvalitetprepríčati se spoznati pozitiven ali negativen odnos med povedanim, mišljenim in resničnostjo tako, da se o resničnosti, pravilnosti spoznanega ne dvomi: prepričal se je o njihovi poštenosti, zastar. njihove poštenosti; prepričaj se, ali je cesta prazna; ekspr. na svoje oči sem se prepričal, da je to res
prepríčan -a -o - 1. deležnik od prepričati: že na pol prepričani ljudje so spet začeli dvomiti; prepričan je bil, da bo sprejet; biti prepričan o zmagi, neustalj. v zmago; popolnoma, trdno, ekspr. sveto prepričan
- 2. ki vsebuje, izraža prepričanost o čem: videl je njegov prepričani pogled
- 3. ki ima svoj nazor, idejo brez dvomov, pomislekov za najbolj pravilen, ustrezen resničnosti: postati prepričan komunist
● knjiž. biti prepričan vase imeti zaupanje vase, biti samozavesten; pog. nisem prepričan, če bom šel na izlet ne vem gotovo, nisem se še odločil; ekspr. bodite prepričani, da se bom potrudil poudarja gotovost izpolnitve, uresničitve povedanega; prisl.: res je, je prepričano dodal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
prestáviti -im dov. (á ȃ) - 1. narediti, da pride kaj drugam, na drugo mesto: prestaviti omaro; prestaviti rože na drugo okno; prestaviti torbo iz ene roke v drugo; prestaviti k oknu, na polico / prestaviti mejnik / prestaviti nosilce naprave premontirati
// prestaviti cesto v dolino; po dogovoru bodo mejo prestavili / prestaviti nogo / prestaviti dogajanje komedije v slovensko okolje; pren. prestaviti načelo v prakso; njegove besede so jo spet prestavile v resničnost
♦ čeb. dati sate iz plodišča v medišče, da se okrepi družina, prepreči rojenje - 2. uradno narediti, da ima kdo drugo delovno mesto, dela v drugem kraju: prestaviti učitelja; želel si je, da bi ga prestavili v mesto
- 3. navadno z glagolskim samostalnikom določiti drug, poznejši čas za uresničitev česa: prestaviti odkritje spomenika; prestaviti kaj na naslednji teden / prestaviti čas obiska; prestaviti datum sestanka
- 4. avt. s premaknitvijo prestavne ročice povzročiti spremembo hitrosti motornega vozila: prestavil je v drugo prestavo
- 5. star. prevesti (v drug jezik): prestaviti roman v francoščino
● otroka je prestavila na navadno mleko začela ga je hraniti z navadnim mlekom; prestaviti (lončeno) peč znova postaviti; reka je prestavila strugo spremenila, zamenjala
prestávljen -a -o: prestavljen je v drug oddelek; dobro prestavljena pesem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
prevájati -am nedov. (ā) - 1. izražati, podajati pisano ali govorjeno besedilo enega jezika z jezikovnimi sredstvi drugega jezika: prevajati dramo, roman; predsednikov govor so prevajali v več jezikov; prevajati podnaslove v filmu; prevajamo strokovne tekste; prevajati iz enega jezika v drugega; največ prevaja iz nemščine in angleščine; prevajati v slovenščino; prevajati dobesedno; prevajati s slovarjem
- 2. knjiž., v zvezi z v delati, da kaj nastopa, se pojavlja v drugačni obliki: prevajati glasbo v barve; prevajati literaturo v filmski jezik / prevajati resničnost v literarne oblike
- 3. delati, povzročati, da kaj kam pride: slušne koščice prevajajo slušne dražljaje do notranjega ušesa; krvne žile prevajajo hranilne snovi; prevajati vzburjenje do mišic
// biti tak, da more priti skozi to, kar izraža samostalnik: kovine dobro prevajajo električni tok; človeško telo slabo prevaja toploto
prevájan -a -o: pogosto prevajan avtor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
prizoríšče -a s (í) kraj, prostor, kjer se dogaja gledališko, filmsko delo: osvetliti prizorišče;
spremeniti prizorišče s kulisami;
igralec pride, stopi na prizorišče;
likovna oprema prizorišča / prizorišče drugega dejanja je grajska dvorana / filmsko, lutkovno prizorišče // publ., navadno s prilastkom kraj, prostor, kjer se kaj dogaja sploh: odpeljati se s prizorišča požara; priti na prizorišče spopada / Pomurje je bilo letos spet prizorišče srečanja številnih izseljencev v Pomurju so se spet srečali številni izseljenci; prizorišče romana je Kras roman se dogaja na Krasu
● publ. mladi pisatelji so stopili na prizorišče so se začeli pojavljati, uveljavljati v javnosti; publ. oditi, umakniti se s političnega prizorišča ne ukvarjati se več s politiko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
proizvòd -óda m (ȍ ọ́) kar je proizvedeno, narejeno- a) z ročnim, strojnim delom: dati proizvodu dokončno obliko; kakovost proizvodov / finalni, končni proizvod za neposredno uporabo; industrijski, serijski, tovarniški proizvod; kovaški, pekarski proizvod; kovinski, mlečni, tobačni proizvodi; proizvodi za široko potrošnjo / odkup kmetijskih proizvodov; med je naravni proizvod čebel
♦ ekon. čisti družbeni proizvod v enem letu ustvarjena vrednost v kaki državi; presežni proizvod ki ga delavec ustvari s presežnim delom - b) publ. z umskim delom: ta roman je dragocen literarni, umetniški proizvod; vrednost nekaterih publicističnih proizvodov del, člankov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
razčléniti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) - 1. razdeliti celoto na zaključene dele, enote: razčleniti parcelo; razčleniti prostor s premičnimi stenami / hribi razčlenijo pokrajino v tri dele
// narediti kaj členovito: delovanje morja je razčlenilo jadransko obalo; doline, gorovja in reke razčlenijo relief dežele - 2. ugotoviti sestavne dele česa: nekateri elementi umetnine se ne dajo razčleniti; razčleniti roman; razčleniti do najmanjših podrobnosti; kritično razčleniti
● v govoru je razčlenil njegovo revolucionarno delovanje prikazal, predstavil; publ. hitro so morali razčleniti nastali položaj presoditi, oceniti
♦ arhit. z lizenami razčleniti fasado; lingv. razčleniti stavek; šol. razčleniti učni načrt
razčlénjen -a -o: dobro razčlenjen problem; naša obala je zelo razčlenjena
♦ alp. plezati po dobro razčlenjenem kaminu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
resníčen -čna -o prid., resníčnejši (ī) - 1. ki je, se godi in ni rezultat izmišljanja, domišljije: roman je napisan po resničnem dogodku; pravljični in resnični svet; resnična in namišljena bolezen; resnična nevarnost; to so resnična dejstva; spoznati resnično stanje
- 2. ki je v skladu, se ujema z določenimi dejstvi: resnična izjava, trditev; ni verjel, da je novica resnična; resnično poročilo; to je resnično, ne samo mogoče / njegove besede so resnične
- 3. ki je v skladu z določenimi normami, predstavami: lažni in resnični humanizem; resnična pomoč; resnična moralna vrednota
- 4. ki ima vse bistvene lastnosti, značilnosti: resnični dokazi; resnično znanje / razpravljali so o tem, kaj je resnična umetnost
- 5. nav. ekspr. ki je v resnici tak, kot se kaže: resnični demokrat / pokazal je resnično navdušenje
- 6. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: nima nobenega resničnega prijatelja; to ni resnična ljubezen; v resničnem življenju je to drugače
// izraža podkrepitev trditve: to je resnična katastrofa / resnična škoda, da nisi prišel
● ekspr. žalostno, a resnično izraža obžalovanje ob kakem neprijetnem dejstvu
resníčno - 1. prislov od resničen: resnično obveščati javnost; bolj resnično pripoveduje kot drugi; resnično se veseliti
- 2. izraža podkrepitev trditve: resnično nisem za to; tega si resnično ne bi smel privoščiti; resnično sem ogorčen; pokrajina je resnično lepa; resnično dobro se počuti / resnično škoda, da se je to zgodilo; sam.: povedati kako resnično
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
robijáš -a m (á) - 1. v stari Jugoslaviji kdor prestaja najhujšo prostostno kazen: med robijaši je bilo veliko komunistov
- 2. knjiž. zapornik, kaznjenec: roman o robijaših iz zloglasnega zapora
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
satírika -e ž (í) - 1. lit. satirična dela, satire: Levstikova satirika; sodobna slovenska satirika
- 2. redko satiričnost: roman je zaslovel zaradi ostre satirike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
secírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. med. preiskovati truplo ali organe z rezanjem zaradi ugotovitve njihove zgradbe, bolezenskih sprememb, razteleševati: secirati truplo; secirati srce
- 2. ekspr. analizirati, razčlenjevati: secirati pesem, roman; secirati moderno slikarstvo / do podrobnosti je seciral njihovo življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
sekuláren -rna -o prid. (ȃ) knjiž. - 1. nanašajoč se na dobo stotih let, stoleten: sekularen razvoj / sekularne izkušnje
- 2. izjemen, izreden, edinstven: sekularen umetnik; ta roman je sekularno delo
- 3. posveten, sveten: sekularna umetnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
snováti snújem nedov., snovál (á ú) - 1. sestavljati, ustvarjati kaj, navadno v začetni, nedokončni obliki: pisatelj je snoval roman več let; snovati nove modele / v tej hiši je živel in snoval znanstvenik ustvarjal
// njegova domišljija vedno kaj snuje - 2. naskrivaj pripravljati: snovati maščevanje, umor, zaroto; nekaj snuje proti njim
- 3. knjiž. ustanavljati: snovati stranko; že dolgo časa se snuje nov odbor
♦ tekst. izdelovati osnovo za tkanje ali pletenje
snováti se ekspr. nastajati, pojavljati se: kakšne misli se snujejo za njegovim čelom; nejasni načrti se mu snujejo po glavi
snujóč -a -e: sprehajal se je, snujoč načrte; snujoča domišljija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
sprejémati -am nedov. (ẹ̑) - 1. z izražanjem svoje volje delati
- a) da preide k osebku, kar mu kdo daje, ponuja: sprejemati darila, denar, podkupnino / pismene prijave sprejemamo do petnajstega aprila / sprejemati različne funkcije
- b) da kdo (lahko) uresničuje, kar želi v določeni zvezi z osebkom uresničevati: sprejemati pomoč, povabila / sprejemati gostoljubje, prijateljstvo
- c) da postane kaj veljavno: sprejemati stave / sprejemati odloke, zakone
- 2. delati, da kdo (lahko) pride k osebku, navadno za krajši čas in z določenim namenom: sprejemati goste; gostoljubno, prijazno sprejemati / danes pacientov ne sprejemajo
- 3. navadno v zvezi s s, z delati, da je kdo ob svojem prihodu deležen tega, kar izraža dopolnilo: sprejemati koga s smehom, ekspr. z rožami
- 4. delati, da kdo, kaj kam pride, se kje vključi z določenim namenom
- a) navadno s prislovnim določilom: v tej organizaciji sprejemajo nove delavce; na šoli sprejemajo učence z dokončano osemletko / sprejemati na stanovanje
- b) z glagolskim samostalnikom: sprejemati obleke v čiščenje; sprejemati kaj v popravilo
- 5. delati, da pride kaj v zavest in postane njena sestavina: sprejemati nove ideje, teorije / sprejemati besede iz tujih jezikov
// soglašati s čim, upoštevati kaj: sprejemam vaš predlog, zahtevo / sprejemati družbene norme / sprejemati rezultate ankete s pridržki - 6. imeti, izražati pozitiven odnos do kakega (umetniškega) dela: nekateri so roman sprejemali, drugi odklanjali / gledalci so sprejemali njegove filme z navdušenjem
- 7. s svojimi lastnostmi, dejavnostjo omogočati
- a) da kaj prehaja k osebku: sprejemati energijo, toploto; sprejemati in oddajati / rastline sprejemajo hranilne snovi iz zemlje črpajo, dobivajo; les sprejema vlago vpija, vsrkava
- b) da kak pojav v stiku z osebkom povzroča določen drug pojav: antena, radijska postaja sprejema signale / celice sprejemajo dražljaje
- 8. z radijskimi, televizijskimi napravami delati, da kaj postane zaznavno: sprejemati obvestila / sprejemati televizijski program
// ptt zapisovati sporočilo, posredovano na daljavo z Morzejevimi ali analognimi znaki: radiotelegrafist sprejema in oddaja sporočila / sprejemati Morzejeve znake spreminjati oddajane električne, svetlobne, zvočne signale v Morzejeve znake pri posredovanju sporočila na daljavo
♦ fiz. sprejemati elektrone; rad. sprejemati spreminjati električne signale, ki jih prenašajo elektromagnetni valovi, v zvok, sliko
sprejemajóč -a -e: poslušal jo je, z navdušenjem sprejemajoč novico
sprejéman -a -o: z odporom sprejemana zahteva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
škribènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) zastar. - 1. pisar: škribent je vse sproti zapisal
- 2. pisatelj, pisec: roman nepomembnega škribenta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
tríptih tudi tríptihon -a m (ȋ) - 1. um. tri poslikane ali reliefno okrašene skupaj se držeče plošče: gotski triptih; težek, velik triptih; krilo triptiha / odpreti triptih premična dela triptiha; oltarni triptih
// likovna dela na teh ploščah: naslikati triptih; avtor triptiha - 2. pri starih Rimljanih tri povoščene med seboj povezane tablice za pisanje: popisati triptih
- 3. knjiž. iz treh delov sestavljeno umetniško delo, zlasti literarno: ta roman je triptih / Triptih Agate Schwarzkobler
// snovno, vsebinsko povezana skupina treh umetniških del, zlasti literarnih; trilogija: napisati triptih; filmski triptih; triptih tragedij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
ustváriti -im dov. (á ā) - 1. s svojo dejavnostjo narediti, da kaj nastane: ustvariti robota / v različnih religijah človeka, svet je ustvaril bog / ustvariti velik industrijski kompleks / ustvariti dohodek; ustvariti si veliko premoženje / ustvariti novo filozofijo / ustvariti modo; take zakone so si sami ustvarili / ustvariti državo; hoteli so ustvariti novo družbo / ta igralska skupina je ustvarila gledališče / ustvarila mu je topel dom; ustvariti si družino; ustvariti si trden položaj / ustvariti možnosti za delo; ustvariti osnovo za različne gospodarske dejavnosti / zanima ga vse, kar je ustvaril človeški duh; ekspr. vse to je ustvaril človekov razum / organizem je ustvaril dovolj protistrupov
// narediti, povzročiti, da kaj nastane sploh: ustvariti prijateljske stike; ustvariti medsebojne vezi / s tem je ustvaril napačno predstavo o sebi; ustvariti videz srečne družine; ustvariti vtis, da je vse v redu / uspeh je v njem ustvaril pretirano samozavest - 2. s svojo dejavnostjo na umetniškem področju narediti, da kaj nastane: ustvariti kip, opero; pesnitev je ustvaril po ljudskih motivih; ustvariti roman v modernem slogu; ljudstvo je ustvarilo veliko bajk in legend
// uresničiti določene sposobnosti, prizadevanja, zlasti v gledališki umetnosti: igralka je ustvarila trden odrski lik; v tej drami je ustvaril eno svojih najboljših vlog - 3. narediti, povzročiti, da se začne kako stanje: glasba je ustvarila veselo razpoloženje; ustvariti red in mir / publ. ustvariti ozračje napetosti
● ekspr. ustvariti iz nič z zelo majhnimi sredstvi; ekspr. pred njo je stopil tak, kot ga je bog ustvaril nag, gol; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase
ustváriti si na osnovi določenih dejstev priti do česa: ustvariti si svoj pogled na svet / ustvariti si pravo, približno, splošno predstavo o razmerah; ustvariti si o kom svojo sodbo
ustvárjen -a -o - 1. deležnik od ustvariti: razdeliti ustvarjene dohodke; novo ustvarjena družina; ustvarjene so možnosti za normalno delovanje društva; ustvarjeno bitje; pokvariti s težavo ustvarjeno dobro razpoloženje
- 2. ki ima veliko mero lastnosti, značilnosti, potrebnih, ustreznih za to, kar izraža določilo: ni bil ustvarjen za težko delo; bil je kot ustvarjen za igralca; konj je kot ustvarjen za jahanje / fant je kot ustvarjen zanjo; sam.: zanikanje ustvarjenega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
ustvárjati -am nedov. (á) - 1. s svojo dejavnostjo delati, da kaj nastane: ustvarjati robote / ustvarjati velike poljedelske komplekse / ustvarjati dohodek / ustvarjati moderni jezik; ustvarjati nove teorije / ustvarjati zakone / ustvarjati sodobno državo / starši mu pomagajo ustvarjati dom; začela sta si ustvarjati družino / ustvarjati možnosti za srečanje državnikov; ustvarjati temelje za hitrejši razvoj / človeški duh nenehno ustvarja / organizem je začel ustvarjati protistrupe
● publ. podjetje ustvarja izgubo dela z izgubo
// delati, povzročati, da kaj nastaja sploh: ustvarjati prijateljske stike; ustvarjati trdne medsebojne vezi / ustvarjati napačne predstave; ustvarjati videz česa / uspehi so v delavcih ustvarjali samozavest - 2. s svojo dejavnostjo na umetniškem področju delati, da kaj nastane: ustvarjati kipe, slike; avtor je roman ustvarjal deset let; ustvarjati iz domače snovi, po domačih motivih; ustvarjati v realističnem slogu / tu je živel in ustvarjal naš veliki pesnik
// uresničevati določene sposobnosti, prizadevanja, zlasti v gledališki umetnosti: ustvarjati celovite odrske like - 3. odločilno vplivati na kako gibanje ali delovanje: ustvarjati pomembne dogodke / politiko so ustvarjali generali; ti možje so ustvarjali zgodovino
- 4. delati, povzročati, da se začne kako stanje: ustvarjati nemir, veselo razpoloženje / tikanje ustvarja domačnost; publ. ustvarjati ozračje napetosti
ustvárjati si na osnovi določenih dejstev prihajati do česa: ustvarjati si svojo predstavo, sliko o dogodkih / ustvarjati si pojme o svetu
ustvarjajóč -a -e: ustvarjajoč duh; ustvarjajoča domišljija; prisl.: ustvarjajoče posegati v življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
víšek -ška m (ȋ) - 1. razvojna stopnja, obdobje največje kakovosti, uspešnosti: v športni karieri je že dosegel višek; prenehala je igrati, ko je bila na višku / umetnost ima svoje viške in padce / opera je bila v tem času na višku
// obdobje, ko ima kaj največjo mero zanj značilnih lastnosti: nastopil je višek poletja / že davno je prekoračil višek svojega življenja
// stopnja največje intenzivnosti: v drugem tednu cvetenje doseže višek; boj je prišel do svojega viška / njegova ustvarjalnost je na višku - 2. najboljši dosežek, predstavnik česa: ta roman je višek v svoji zvrsti / koncert filharmonikov predstavlja višek sezone
- 3. neustalj. presežek, ostanek: prodati viške hrane; telo oddaja višek toplote / višek delovne sile
- 4. star. vrh, vzpetina: z viška je najlepši razgled / steza gre čez višek grebena / ustavili so se na višku klanca
- 5. star. višina: skočil je z viška na tla; ptica je šinila v sinje viške
- 6. zastar., v prislovni rabi, v zvezi na višek kvišku, navzgor: maček drži rep na višek; dvigniti kaj na višek
● ekspr. udaril ga je, to je višek izraža ogorčenje; ekspr. zanj je višek sreče, če lahko potuje najbolj je srečen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
zajemljív -a -o prid. (ī í) - 1. ki se da zajeti: zajemljiva snov / kratka, s pogledom zajemljiva razdalja / z literaturo zajemljivi svet
- 2. zastar. zanimiv: zajemljiv roman
zajemljívo prisl.: zajemljivo pripovedovati o čem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
založník -a m (í) - 1. kdor se ukvarja z zalaganjem knjig, revij: ponuditi pesmi založniku; za svoj novi roman išče založnika; podpisati pogodbo z založnikom; založnik šolskih knjig
- 2. ekon., v zgodnjem kapitalizmu podjetnik, trgovec, ki zalaga delavca s surovinami, z delovnimi sredstvi za delo na domu: prevzemati surovine od založnika; založniki sitarjev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
zanimív -a -o prid., zanimívejši (ī í) - 1. ki zaradi posebnih, navadno pozitivnih lastnosti vzbuja zanimanje: zanimiv pogovor; zanimiv primer, problem; zanimiv roman; zanimiva predstava, tekma; zanimivo predavanje; to delo ni preveč zanimivo; tako življenje je zelo zanimivo / zanimivi kraji; park je izredno zanimiv; zanimiva pokrajina / zanimiv človek; ženska je zanimiva / zanimiv obraz; imeti zanimive oči / ekspr.: zanimiva misel duhovita, nenavadna; to je res zanimiva ugotovitev presenetljiva
- 2. publ. primeren, sprejemljiv: ta predlog za nas ni zanimiv / zanimive cene ugodne, primerne; njegova ponudba je zelo zanimiva vabljiva
zanimívo - 1. prislov od zanimiv: zanimivo pisati, pripovedovati; zanimivo urejen park / v povedni rabi bilo je zanimivo
- 2. v medmetni rabi izraža začudenje, presenečenje: zanimivo, tudi on pravi tako; sam.: izvedeti kaj zanimivega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
zaplétati -am nedov. (ẹ̑) - 1. s pletenjem zadelovati, krpati: zapletati luknje v košari / zapletati star koš z vitrami / ekspr. brajda zapleta okno (rastoč) zakriva
- 2. delati, da je kaj nepravilno, neurejeno prepleteno, zvito: zapletati vrvi / veter ji je zapletal dolge lase
- 3. delati kaj tako, da se težko uredi, razreši: zapletati problem, vprašanje, zadevo; še tako preproste stvari zapleta
// delati, da postane kaj težko razumljivo, dojemljivo: svoje pripovedovanje, zgodbo zelo zapleta - 4. ekspr., v zvezi z v delati, povzročati, da postane kdo udeležen pri čem: zapletati koga v neprijetno stvar, zadevo; zapletati se v zaroto
// delati, povzročati, da je kdo deležen česa: zapletati koga v neprijetnosti; zapletati se v težave
// z glagolskim samostalnikom delati, povzročati, da kdo začne delati, kar izraža samostalnik: zapletati otroka v igro; zapletati koga v pogovor; zapletati se v razpravo - 5. lit. postopno začenjati dogajanje: zapletati roman
● zapletati steklenico opletati; zapletati venec v lase vpletati
zaplétati se - 1. postajati nepravilno, neurejeno prepleten, zvit: niti so se zaradi dolžine zapletale; vrvi so se pri zvijanju zapletale
- 2. prihajati v kaj prepletenega, ovirajočega: zapletati se v gosto grmičevje in padati
- 3. postajati tak, da se težko uredi, razreši: odnosi so se vse bolj zapletali; položaj v državi se je začel zapletati; stvari se zelo zapletajo / pogovor se je zapletal je postajal vse bolj kočljiv
- 4. ekspr. prihajati v ljubezensko razmerje s kom: vse preveč se zapleta s to žensko / zapletati se v razmerje s kom začenjati imeti
- 5. ekspr. prihajati v stanje, ko se ne more jasno, logično misliti, se izražati: med pripovedovanjem se je zapletal / misli se mu zapletajo / zapletati se v protislovja protislovno se izražati
● ekspr. beseda, jezik se mu zapleta ne izgovarja, govori gladko; ekspr. zapleta se v njegove mreže začenja podlegati njegovim zvijačam; ekspr. omotičen se zapleta po cesti opotekaje se hodi; pes se mu zapleta pod nogami mota; slabš. zapleta se z neznanim moškim druži se, sodeluje
zapletajóč -a -e: zapletajoč se mednarodni položaj; zapletajoče se noge
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
zbírka -e ž (ȋ) - 1. kar je nabrano, zbrano: zbirka dokazov se veča; dopolnjevati zbirko narečnih besed; to delo je zbirka nasprotujočih si trditev; ekspr. kupil mu je celo zbirko svinčnikov veliko
- 2. navadno s prilastkom sistematično urejena skupina predmetov, stvari, navadno istovrstnih: imeti, urejati zbirko hroščev; dragocena zbirka starih knjig, listin; zbirka matematičnih nalog; velika zbirka plošč, znamk / muzejska zbirka; stalna razstavna zbirka
- 3. skupek, izbor tiskanih del, sistematično urejenih po določenih merilih: zbirka obsega petnajst enot; prvo delo v novi zbirki je roman znanega pisatelja / redna zbirka Mohorjeve družbe / delo bo izšlo v zbirki Znameniti Slovenci / knjižna zbirka
- 4. delo, ki vsebuje sistematično urejena krajša literarna dela: zbirka je izšla v samozaložbi; ponatisniti, urediti zbirko aforizmov; te pesmi avtor ni hotel uvrstiti v zbirko; samostojna pesniška zbirka / Župančičeva zbirka Samogovori
● star. organizirala je zbirko v prid revnih otrok zbiranje denarja, (rabljenih) stvari
♦ elektr. podatkovna zbirka urejena skupina podatkov pri (elektronskem) računalniku; filat. študijska zbirka znamke, pisma, dopisnice določenega področja, z določenim motivom in dokumentacija o njih; tematska zbirka zbirka znamk z določeno tematiko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
zíma -e ž (í) - 1. del leta med jesenjo in pomladjo: zima se bliža, mineva; nekatere živali zimo prespijo; zime preživlja ob morju; do zime bo hiša vseljiva; vrnil se je sredi zime; dolga, huda, mila, mrzla, suha zima; letošnja zima je bila zelo snežena; ekspr. to je prava ruska zima zelo mrzla
// ekspr.: dnevi so hladni, v zimo gremo; jesen se je nagnila v zimo / čez zimo dela zobotrebce; zelenjava za čez zimo; na zimo se vračajo domov ob koncu jeseni ali v začetku zime; v toplejših zimah se porabi manj kurjave; star. potok v zimi zamrzne pozimi; prebiti se skozi zimo; zgodilo se je lansko zimo, knjiž. lanske zime
♦ astr. astronomska zima doba od zimskega sončnega obrata do pomladanskega enakonočja
// za ta del leta značilno stanje narave: v dolini je bila že pomlad, v hribih pa še zima; zgodnja zima / zunaj je zima zimsko vreme; ekspr. v kakšno zimo sem prišel; pren., knjiž. v njegovem srcu je bila zima - 2. ekspr., s prilastkom doba popolnega upada življenjske moči: roman popisuje pomlad, poletje, jesen in zimo glavnega junaka / življenjska zima
● star. obleci se, na vozu bo zima hladno, mrzlo; ekspr. zima se že oglaša vremenske razmere kažejo na bližnji začetek zime; ekspr. zima je pred vrati bo nastopila v najkrajšem času; star. v letu in zimi je enako oblečen zmeraj; preg. če spomladi grmi, se zima ponovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
zvézek -zka m (ẹ̑) - 1. skupek trdno sešitih, spetih nepotiskanih listov v platnicah iz papirja ali kartona: zvezek ima štirideset listov; iztrgati list iz zvezka; pisati v zvezek; debel, tanek, velik zvezek / črtani ki ima črte, karirasti zvezek ki ima pravokotno se križajoče črte
// fizikalni, matematični zvezek; notni zvezek
● žarg., šol. učitelj je popravil zvezke izdelke v njih
♦ šol. delovni zvezek knjiga, večji zvezek z nalogami, vprašanji in praznim prostorom za vpisovanje rešitev, odgovorov - 2. vsak od posameznih delov knjige, tiskanega dela: roman izhaja v zvezkih; pet zvezkov slovarja; končal je drugi zvezek spominov / pri navajanju vira Zbrano delo, 2. zvezek [zv.] / knjižna zbirka ima petdeset zvezkov knjig
- 3. star. sveženj: zvezek listin, pisem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
aluzíja -e ž (ȋ) knjiž. prikrito merjenje na kaj, namigovanje: take njegove aluzije so ji pognale kri v lica;
naredil je duhovito aluzijo na birokratizem;
le nekaj bežnih aluzij kaže na to / roman je preobtežen z aluzijami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
avanturístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na avanturiste ali avanturizem, pustolovski: avanturistični nagibi;
bil je avanturistična narava / avanturistični roman / načrti so bili nerealni in avanturistični; avanturistična politika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
berljív -a -o prid. (ī í) ki se da brati: berljiva pisava / poezija je berljiva na različne načine / berljiva knjiga ki se prijetno bereberljívo prisl.: berljivo napisan roman
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
biográfski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na biografijo, življenjepisen: biografski podatki / biografski film, roman / Slovenski biografski leksikon
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
detektívski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na detektive: ošinil ga je z detektivskim pogledom / detektivski film, roman; detektivska povest, zgodba / detektivska pisarna v zahodnih deželah pisarna, ki po naročilu posameznikov zbira podatke o privatnih stvarehdetektívsko prisl.: predavanje je bilo skoraj detektivsko napeto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
dokončáti -ám dov. (á ȃ) - 1. narediti, izvesti kaj do konca: slikar je dokončal portret / dokončati začeto delo; dokončati partijo šaha; pravdo smo dokončali / učenec je dokončal šolo
● vznes. dokončal je svojo življenjsko pot umrl je - 2. zastar. skleniti: zbor je soglasno dokončal, da je treba stvar urediti
dokončán -a -o: po dokončanem obredu so se ljudje razšli; ali je preiskava dokončana? ta roman ni dokončano delo; njeno življenje je dokončano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
enôten -tna -o prid. (ó) - 1. eden, skupen za več stvari, za kako celoto: podjetji imata enotno upravo; enotno poveljstvo za vse oddelke / izdelati za mesto enoten urbanistični načrt; enoten program za razvoj turizma / država ima enoten jezik
// za vsakega, pri vsakem enak: vstopnice se prodajajo po enotni ceni; enotno povišanje cen / vse knjige imajo enotno vezavo; popolnoma enotno izvajanje vaje - 2. ki ni razcepljen, razdeljen na več vrst ali skupin: koalicija se je med vojno spremenila v enotno fronto; demokratične sile so se povezale v enotno gibanje / v tistem času je bil jezik še enoten; razvoj različnih tkiv iz enotnega tkiva / zaokrožiti zemljišče v enoten kompleks strnjen, zaključen
// katerega člani imajo skupen cilj, soglašajo: enoten delovni kolektiv; armada je ostala enotna; imajo popolnoma enotno vodstvo / publ. glede tega vprašanja smo si bili vsi enotni edini
// nav. mn. ki si ne nasprotuje med seboj: priti do enotnih pogledov na kaj; vzgojno prizadevanje očeta in matere naj bo enotno - 3. ki je enakih, istovrstnih sestavin: gorski svet z enotno geološko strukturo / po izobrazbi enoten kolektiv; etnično enotna država
// katerega sestavni deli se med seboj dopolnjujejo, podrejajo celoti: enotna notranjost stavbe; stilno enotna knjiga
● enoten kruh kruh iz enotne moke; enotna cena obvezna, predpisana cena, po kateri se določeno blago prodaja ali kupuje; enotna moka pšenična moka, ki vsebuje normalno količino otrobov
♦ jur. enotna kazen ena kazen za več kaznivih dejanj istega storilca ob sojenju za vsa skupaj; ped. enotna obvezna šola obvezna šola, ki dela po enotnem učnem programu in zajema vse učence določene starosti ne glede na spol ali socialni izvor
enôtno prisl.: enotno nastopiti; roman ne učinkuje enotno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
épski -a -o prid. (ẹ̑) - 1. nanašajoč se na epiko: epske oblike; epska pesem; epsko delo / epski slog; epski elementi drame; lirsko-epska pesem pesem, ki vsebuje izpoved v pripovedi
// epska širina nadrobno opisovanje kakega dogajanja ali stanja - 2. ki nadrobno in na široko literarno popisuje, podaja: omenjeni pisatelj je izrazito epski; epsko pripovedovanje
♦ gled., lit. epska drama drama, ki z epsko širino prikazuje dogajanje; epsko gledališče idejna dramatika, ki z epsko-meditativnimi vrinki razbija klasično enotnost dejanja
épsko prisl.: epsko razvlečeno fabuliranje; roman je močno epsko ubran, le na nekaj mestih je opaziti značilno pisateljevo liričnost; sam.: v drami je preveč epskega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
heterogén -a -o prid. (ẹ̑) ki ni enakih, istovrstnih sestavin; raznovrsten, neenoten: heterogena snov / heterogena družba, kultura / roman je vsebinsko zelo heterogen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
híba -e ž (í) raba peša napaka, motnja: govorna, prirojena, telesna hiba / tehniki so hitro odpravili hibe v mehanizmu / roman ni brez večjih hib pomanjkljivosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
introspektíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na introspekcijo: introspektivna usmerjenost;
introspektivno razčlenjevanje osebnosti / introspektiven človek / introspektivni roman
♦ psih. introspektivna psihologijaintrospektívno prisl.: introspektivno razčlenjevati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
istodôben -bna -o prid. (ó ō) nastal v isti dobi, v istem obdobju: več istodobnih zapisov priča o tedanjih kulturnih razmerah;
kopije istodobnih originalnih slik // zastar. takraten: istodobne bralce je roman zelo razburilistodôbno prisl.: istodobno ustvarjena dela / zastar. pismi sta prejela istodobno ob istem času, istočasno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
izséljenski -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na izseljence: izseljenski časopis;
izseljensko društvo / roman prikazuje izseljensko življenje / obravnavati izseljenska vprašanja / Slovenska izseljenska matica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
izvòd -óda m (ȍ ọ̑) vsaka od več istovrstnih tiskanih stvari: od te knjige se je ohranil samo en izvod;
prodati vse izvode / roman je izšel v tisoč izvodih; poročilo je treba oddati v treh izvodih
♦ biblio. dolžnostni ali obvezni izvod ki ga mora tiskarna ali razmnoževalec po zakonu oddati določenim ustanovam, organom; zal. avtorski izvodi ki jih dobi avtor ob izidu svojega dela zastonj; recenzijski izvod ki ga založba da uredništvu ali posamezniku v oceno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
kompozicíjski tudi kompozícijski -a -o prid. (ȋ; í) - 1. nanašajoč se na kompozicijo: drevesa so na tej sliki glavni kompozicijski element / drama ima svoj kompozicijski red / grad je bil s parkom organska kompozicijska celota / v glasbi se je pojavila vrsta novih kompozicijskih sistemov
- 2. nanašajoč se na komponiranje: skladatelj odlično obvlada kompozicijsko tehniko
♦ muz. kompozicijski stavek tehnično-kompozicijska uresničitev glasbenih idej
kompozicíjsko tudi kompozícijsko prisl.: kompozicijsko je roman zelo dober
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
míznica -e ž (ȋ) raba peša predal sredi mize tik pod ploščo: odpreti, zakleniti miznico;
vzeti žlico iz miznice
● ekspr. roman je obležal v urednikovi miznici ni bil objavljen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
naslánjanje -a s (ā) glagolnik od naslanjati: pri naslanjanju lestve bi kmalu izgubil ravnotežje / roman kaže naslanjanje na ekspresionizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
naturalístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na naturaliste ali naturalizem: naturalistični pisatelji / naturalistični roman; naturalistična drama; naturalistična slika / naturalistično prikazovanjenaturalístično prisl.: življenje svojega kraja je opisoval naturalistično
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
nèberljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) nečitljiv: podpis je neberljiv / ekspr. roman se ji je zdel dolgočasen, neberljiv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
nèdonóšen -a -o prid. (ȅ-ọ́) ki ni donošen: nedonošen otrok / nedonošeno jagnje; pren., knjiž. ta roman je nedonošeno delo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
nènapísan -a -o prid. (ȅ-í) ki ni napisan: izrečena, nenapisana kritika;
pismo je ostalo nenapisano / nenapisan roman // nav. ekspr. ki se uveljavlja z navado: nenapisani zakoni; nenapisana pravila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
níčevnost tudi ničévnost -i ž (ī; ẹ̄) knjiž. ničevost: človekova ničevnost v primeri z vesoljem / ničevnost sveta; roman hoče prikazati ničevnost takega življenja / kako moreš biti navdušen za take ničevnosti / pripovedovati ničevnosti / ničevnost njegovih izgovorov neprepričljivost, neutemeljenost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
obúpen -pna -o prid., obúpnejši (ū ȗ) - 1. ki ne vzbuja upanja; brezupen: obupen poskus; bolezen postaja obupna
// ekspr. zelo mučen, neprijeten: prišel je v obupen položaj; ta negotovost je zanj obupna - 2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, zelo veliki meri: obupen mraz, veter; na cesti je obupen prah; obšel jo je obupen strah; v nalogi so obupne napake; tam je obupna revščina
// zelo slab, nekvaliteten: obupna cesta, hrana; ima obupno stanovanje / v sobi je obupen zrak nečist; tam so obupne razmere neurejene; vreme je letos obupno nestalno, slabo - 3. ekspr. ki s svojim vedenjem, ravnanjem vzbuja odpor, nenaklonjenost: to je obupen človek / obupno vedenje
// grd, neprikupen: imel je obupen glas; v tej obleki je obupna - 4. zastar. obupan, potrt: tolažiti obupno mater / gledal je njen solzni, obupni obraz
obúpno prisl.: obupno se boji; roman je obupno razvlečen; obupno resen / v povedni rabi bilo je obupno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
obvladljív -a -o prid. (ī í) ki se da obvladati: obvladljiv otrok / knjiž. obvladljiv roman razumljiv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
očŕtek -tka m (ȓ) zastar. načrt, osnutek: narisati očrtek / pisatelj dela očrtke za roman
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
odkrítost -i ž (ȋ) lastnost, značilnost odkritega človeka: ceniti koga zaradi njegove odkritosti / roman jih je pritegnil s svojo odkritostjo / ekspr. z brezobzirno odkritostjo so ji vse povedali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
odsévnost -i ž (ẹ̄) lastnost, značilnost odsevnega: odsevnost stropa in sten / siva barva ima majhno odsevnost
● knjiž. ugotavljati odsevnost časa v romanu kako roman izraža, kaže čas, razmere
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
optimízem -zma m (ī) lastnost optimističnega človeka: kljub bolezni je ohranil optimizem / izkazalo se je, da je bil njegov optimizem upravičen njegovo pričakovanje, da se bo določena stvar končala dobro, ugodno // publ. gledati z optimizmom na izid tekmovanja optimistično // mnenje, prepričanje, da v življenju prevladuje dobro nad slabim, zlim: za roman je značilen izrazit optimizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
osredíniti -im dov. (í ȋ) knjiž. osredotočiti: vse moči je osredinila v to delo / svoje ustvarjanje je osredinil na roman in dramo // dati, postaviti v sredino, središče: usodo glavnega junaka je v povesti osredinilosredínjen -a -o: vsa njegova skrb je osredinjena na družino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
ózkost -i ž (ọ́) lastnost, značilnost ozkega: ozkost prostora / nav., ekspr.: roman razkriva njihovo ozkost in hinavščino; moralna, nacionalna, politična ozkost; vsebinska ozkost revije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
plasírati -am dov. in nedov. (ȋ) publ. doseči, da kaj kam pride, se uveljavi, spraviti: težko je plasirati nove izdelke na tržišče;
dosežke raziskovanj so uspešno plasirali v proizvodnjo / plasirati roman na knjižni trg / na seji mu je uspelo plasirati svoj predlog / srednji napadalec je plasiral žogo v gol jo je brcnil v golplasírati se s prislovnim določilom dobiti, doseči: moštvo se je plasiralo na tretje mesto / dobro se je plasiral v svoji družbi se je uveljavil
plasíran -a -o: plasirani proizvodi; bil je najbolje plasiran smučar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
podlístkarski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na podlistkarje ali podlistek: podlistkarska snov / skromni podlistkarski honorarji / podlistkarski roman
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
podomáčiti -im dov. (á ȃ) nav. ekspr. narediti kaj domače: podomačiti tuje ime / lesene obloge so prostor podomačile // prevesti (v materni jezik): podomačiti balado, roman
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
poglédati -am dov., pogléj in poglèj pogléjte, stil. poglédi poglédite (ẹ́ ẹ̑) - 1. upreti, usmeriti pogled kam: pogledal je proti hribom; pogledati na vse strani; pogledati skozi okno; pogledati v obraz, oči; od sramu je pogledal v tla; pogledal je za odhajajočimi; pogledati okoli sebe, stran; postrani pogledati; pren., ekspr. pogledati v preteklost
// upreti, usmeriti pogled kam z namenom, da se kaj- a) vidi, zazna: pogledal je sliko, pa mu ni bila všeč; pogledati kaj pod mikroskopom; pogledala se je v ogledalu
- b) ugotovi, spozna: pogledal je k sosedu, če je oče tam; pogledali so v klet in na podstrešje, pa ga ni bilo nikjer; pogledati v slovar, kaj pomeni kaka beseda
- 2. odpreti oči: dolgo so ga morali buditi, da je pogledal; zamižal je in spet pogledal
- 3. s prislovom s pogledom izraziti
- a) čustvo, razpoloženje: grdo, jezno, lepo, veselo, žalostno pogledati koga; zaljubljeno ga je pogledala
- b) lastnost, stanje: bistro, ostro, pozorno, strogo pogledati
- 4. nav. ekspr. izstopiti, biti za krajši čas potisnjen iz svoje okolice: krilo ji je pogledalo izpod plašča; žebelj je pogledal na drugi strani deske ven / zvončki so že pogledali iz zemlje rastoč prišli iz zemlje na površje
- 5. pog., s predlogom pokazati zanimanje za osebo drugega spola: rad pogleda kako dekle, za kakim dekletom / ne bo mogel biti dolgo sam, bo moral pogledati za kako žensko začeti iskati, poiskati
- 6. ekspr., navadno v nikalnih stavkih priti v določen, navadno odklonilen odnos z dejstvom, pojavom: po nesreči avtomobila dolgo ni pogledal; cigaret več ne pogleda; soseda je že dve leti niti ne pogleda je jezna nanjo, ne govori z njo
- 7. ekspr. ugotoviti, spoznati: pogledati moramo, kako je pravzaprav z njegovo boleznijo / če natančno pogledamo, njegov predlog niti ni tako slab če premislimo, preudarimo
- 8. v medmetni rabi izraža
- a) podkrepitev trditve: poglej, koliko težav nam delaš; poglej (no), saj te imamo radi
- b) začudenje, presenečenje: poglej (ga), kako zna, če hoče / poglejte, poglejte, še ugovarjal bi rad
- c) nejevoljo, nezadovoljstvo: poglej ga, bedaka, vse nam bo pokvaril
- č) prošnjo za razumevanje, upoštevanje: poglejte, kako naj vrnem, če nimam; poglej, prijatelj, tako se ne dela z ljudmi
● ekspr. to bo (debelo) pogledal, ko bo izvedel bo zelo začuden, jezen; ekspr. tokrat ga je pogledala sreča je imel srečo; ekspr. knjige še pogledal ni se ni učil, ni bral; ekspr. on rad pogleda kak dober film ga gre rad gledat; pogledati stvari do dna spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše; ekspr. moral je doživeti težke stvari, da je pogledal iz svoje kože da je postal objektiven, pravičen; ekspr. strah mu je pogledal iz oči po njegovih očeh se je videlo, da ga je strah; ekspr. ne boj se, ona bo že pogledala nanjo bo skrbela zanjo, bo pozorna do nje; ekspr. ko me ne bo, malo poglej na otroke malo popazi nanje; ekspr. v tem mestu sem pogledal na svet sem se rodil; pog., ekspr. v mesto sem šel samo na uro pogledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; ekspr. pogledati komu pod kožo spregledati ga, spoznati, kakšen v resnici je; pog. pogledati komu skozi prste biti popustljiv, prizanesljiv do njegovih napak, pomanjkljivosti; pog. preveč jim je v karte pogledal, zato so ga odpustili iz službe preveč je spoznal njihove načrte, spletke; šalj. globoko je pogledal v kozarec opil se je; ekspr. v zvezi s tem lahko pogledam komurkoli v obraz se ne čutim krivega; nisem kriv; ekspr. pogledal je smrti v obraz, v oči bil je v smrtni nevarnosti; ekspr. dejstvom, resnici pogledati v oči sprejeti, priznati jih take, kot so; ekspr. pogledati komu v srce spoznati, kakšen v resnici je, kaj v resnici čuti; ekspr. poglej vase in mi odgovori, če je to pošteno presodi po vesti; ekspr. pogledati za kulise spoznati stvari, dogajanja, ki niso javna, vidna; ekspr. tudi po svetu je že malo pogledal je že malo bil, potoval; ekspr. bilo ga je veselje pogledati vzbujal je občudovanje zaradi lepote, postavnosti, zdravja; ekspr. ima njive, da jih je veselje pogledati zelo lepe; ekspr. sedel je za mizo in ni pogledal ne na levo ne na desno gledal je naravnost in se ni oziral okoli sebe; ekspr. kamorkoli pogledate, sama žitna polja vsenaokrog; star. stvar bo urejena, kakor bi kvišku pogledal zelo hitro; ekspr. malo lepše ga poglej, pa bo popustil bodi z njim malo bolj prijazen; ekspr. to je dekle, ki jo je vredno pogledati lepo, postavno; ekspr. zaradi tega se bomo še grdo pogledali se bomo še sprli; pog. pogledati mimo ne naravnost, ne v oči; ekspr. pisano ga je pogledala jezno, srepo
pogledávši zastar.: pogledavši skozi okno, tiho odgovori
poglédan -a -o: pogledan skozi mikroskop; prisl.: pogledano na hitro, je roman dobro napisan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
pripovedáč -a m (á) zastar. pripovedovalec: pripovedač je umolknil
● zastar. priznani pripovedač je napisal nov roman pripovednik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
pripovedoválstvo -a [u̯s in ls] s (ȃ) knjiž., redko pripovedništvo: literarno pripovedovalstvo / njegov roman je primer modernejšega pripovedovalstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
problemátika -e ž (á) navadno s prilastkom problemi v celoti: poznati sodobno filozofsko, jezikoslovno problematiko / družbene, gospodarske problematike ni mogoče reševati samo z besedami; problematika izvoza / publ. roman prikazuje vsakdanjo problematiko malega človeka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
pustolóvski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na pustolovce ali pustolovstvo: pustolovski človek / pustolovsko življenje / pustolovski film, roman
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
raritéta -e ž (ẹ̑) knjiž. redkost: rariteta teh znamk je velika / zbirka starin in raritet / ta roman je knjižna rariteta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
reportážen -žna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na reportažo: reportažna snov / reportažni opis; reportažni slog / reportažni članki; reportažna oddaja
♦ rad. reportažni avtomobil avtomobil z aparaturo za radijsko ali televizijsko snemanjereportážno prisl.: reportažno pisan roman; reportažno poenostavljena karakterizacija oseb
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
science fiction science fictiona [sájənsfíkšən] m, tudi neskl. (ȃ-ȋ) knjiž. literarna dela, ki temeljijo na predvidenih izsledkih znanosti; znanstvena fantastika: pisec science fictiona / science fiction v filmu; neskl. pril.: science fiction roman
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
sladkósten -tna -o prid. (ọ̑) knjiž. sladkoben: sladkosten duh po vosku / sladkosten roman
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
sláven -vna -o prid., slávnejši (á) ki se mu splošno priznava velika vrednost, veljava: slaven igralec, pisatelj;
ima slavne prednike;
biti, postati slaven / ekspr.: to je njegov najslavnejši roman; slavna preteklost; obiskal je njihovo slavno gledališče / iron. to je ta slavna druščina / star., v vljudnostnem nagovoru slavna gospodaslávno prisl.: slavno končati delo; slavno premagati sovražnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
slučájnost -i ž (ȃ) lastnost, značilnost slučajnega: moti me slučajnost izbora;
slučajnost njegovega prestopka je očitna / roman prikazuje junaka, ki bi bil rad vzvišen nad slučajnostmi življenja
● redko zadnja točka na sestankih so običajno slučajnosti je razno
♦ filoz. dejstvo, da nekaj je, pa bi lahko ne bilo, ali da je takšno, pa bi lahko ne bilo takšno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
spreprêsti -prêdem in spreprésti -prédem dov., stil. spreprèl spreplêla in sprepréla (é; ẹ́) redko prepresti: sprepresti voz s trakovi / sprepresti roman z ljudsko motiviko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
stolétje -a s (ẹ̑) doba, ki traja sto let: to se zgodi samo nekajkrat v stoletju;
pred štirimi stoletji;
minila je že četrtina stoletja / osemnajsto [18.] stoletje od 1700 do 1800 // roman se dogaja v 19. stoletju / v stoletjih je barva fresk potemnela v dolgem obdobju; ekspr. na, ob prelomu stoletja na koncu enega ali na začetku drugega stoletja
● atomsko stoletje 20. stoletje; ekspr. nisem ga videl že celo stoletje zelo dolgo; ekspr. rop stoletja zelo velik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
širokopotézen -zna -o prid., širokopotéznejši (ẹ̑) ekspr. ki pri izvedbi česa zajema, upošteva veliko sestavin, kriterijev: napravili so širokopotezen načrt za obnovo mesta;
stranka je nastopila s širokopoteznim programom / širokopotezen urednik; v svojih zamislih je bil vedno širokopotezenširokopotézno prisl.: širokopotezno so podpirali njihovo ravnanje; širokopotezno zasnovan roman
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
tézen1 -zna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na teza1: tezni del razprave / tezna interpretacija pesmi
♦ lit. tezni roman; tezna dramatézno prisl.: tezno zasnovan film
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
uredníkov tudi urédnikov -a -o prid. (í; ẹ̑) nanašajoč se na urednika: urednikova soba / uvodni članek je urednikov; urednikovo delo
● ekspr. roman je obležal v urednikovem predalu ni bil objavljen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
vkomponírati -am dov. (ȋ) knjiž. narediti, da kaj postane sestavni del česa; vstaviti, vgraditi: vkomponirati spomenik v naravno okolje / zgodbo je v celoti vkomponiral v roman / v pripoved rad vkomponira osebne spominevkomponíran -a -o: spomenik z vkomponiranimi lesenimi elementi; dobro, slabo vkomponiran
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
zamíkati2 -am stil. -míčem dov. (ȋ) nav. 3. os. vzbuditi pri kom veliko zanimanje, privlačevanje: zamikal ga je študij arheologije;
zamikalo jih je življenje v naravi / roman je zamikal filmske scenariste / brezoseb., elipt. zamikalo jo je na ples // ekspr. vzbuditi pri kom radovednost: knjiga me je zamikala že po opisu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
zaobségati -am nedov. (ẹ̄) publ. zajemati: dežela zaobsega več pokrajin / priročnik zaobsega vso pomembnejšo literaturo o tem problemu / roman zaobsega široko časovno obdobje opisuje, prikazuje
● publ. beseda zaobsega več pomenov imazaobsegajóč -a -e: publikacija, zaobsegajoča vse pomembnejše članke s tega področja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
zasnováti -snújem dov., zasnovál (á ú) - 1. sestaviti, ustvariti kaj, navadno v začetni, nedokončni obliki: zasnovati govor, poročilo; zasnovati obliko modela
- 2. narediti, izdelati osnovni, temeljni načrt za kaj, osnutek česa: to napravo je zasnoval že pred leti; plakat je zasnoval znani oblikovalec / zasnovati program socialne reforme
- 3. publ. postaviti, utemeljiti: zasnoval je svoj nauk o prostoru; svojo teorijo je zasnoval na izsledkih predhodnikov
- 4. knjiž. ustanoviti: zasnovati društvo, podjetje
zasnováti se nastati, pojaviti se v začetni, nedokončni obliki: v glavi se mu je zasnoval načrt
zasnován -a -o: slabo zasnovan roman; na tradiciji zasnovana vzgoja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
ávtobiográfski -a -o prid. (ȃ-ȃ) nanašajoč se na avtobiografe ali avtobiografijo: v knjigi je precej avtobiografskih odlomkov;
avtobiografski roman;
avtobiografska izpoved / delo je avtobiografskega značaja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
ávtorjev -a -o (ā) svojilni pridevnik od avtor: avtorjev zadnji roman;
dobiti avtorjevo soglasje za ponatis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
béstséller -ja [-ele-] m (ẹ̑-ẹ̑) najbolj kupovana knjiga: roman je hitro postal bestseller;
ameriški bestseller / plošča s to popevko je letos v Franciji bestseller
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
dnévniški -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na dnevnik: roman je napisan v obliki dnevniške izpovedi / kontrolirati dnevniške vpise / dnevniška kritika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
dodélanost -i ž (ẹ̑) lastnost, značilnost dodelanega: roman se odlikuje po psihološki dodelanosti;
formalna dodelanost stila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
dokumentárnost -i ž (ȃ) značilnost dokumentarnega: roman je dragocen tudi zaradi svoje dokumentarnosti;
zgodovinska dokumentarnost umetnine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
incésten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na incest; krvoskrunski: roman o incestni ljubezni;
incestna čustva
♦ vet. incestna reja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
intelektualístičen -čna -o prid. (í) knjiž. razumski: roman je zelo abstrakten, intelektualističen;
intelektualistična umetnina / intelektualistični slikar // nav. ekspr. nanašajoč se na intelektualce ali intelektualizem: intelektualistična morala / tako gledanje je intelektualističnointelektualístično prisl.: intelektualistično obarvana romantika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
iztírjenec -nca m (ȋ) ekspr. kdor ni več sposoben navadno, normalno reagirati, živeti: roman opisuje iztirjence;
družbeni, moralni, socialni iztirjenci;
iztirjenci in pokvarjenci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
lektorírati -am nedov. in dov. (ȋ) zal. pregledovati, jezikovno obdelovati, ocenjevati rokopise za založbo, gledališče, radio: lektorirati roman
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
limonádast -a -o prid. (ȃ) slabš. čustven, a vsebinsko prazen: limonadast film, roman
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
mladóstnica -e ž (ọ̑) knjiž. doraščajoča mlada ženska: mladostnice rade posnemajo filmske zvezde;
roman je izpoved mladostnice;
moda za mladostnice
♦ ped. ženska v dobi med puberteto in zrelostjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
obróbnež -a m (ọ̑) knjiž. kdor ni vključen v družbeno dogajanje, življenje: roman opisuje obrobneže
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
obségati -am nedov. (ẹ̄) publ. izraža, da kaj ima sestavine, dele, kot jih nakazuje samostalnik: ta krajevna skupnost obsega šest vasi;
roman obsega tristo strani ima // pogovori so obsegali zelo veliko vprašanjobsegajóč -a -e: petnajst strani obsegajoča razprava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
obstránec -nca m (á) knjiž. kdor ni vključen v kako skupnost: roman opisuje obstrance
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
pamflét -a m (ẹ̑) sestavek, s katerim se sramoti kaka oseba, stvar, dogodek, sramotilni spis: pisati politične pamflete;
pamflet proti voditeljem nekaterih strank;
ta roman je pamflet na zaostalost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
pisátelj -a m (ȃ) kdor piše romane, povesti, novele: pisatelj piše nov roman;
brati črtice, povesti znanega pisatelja;
pesniki, pisatelji in kritiki / mladinski pisatelj / Društvo slovenskih pisateljev / nabožni pisatelj pisec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
podlístek -tka m (ȋ) prozni sestavek v časopisu, navadno v več nadaljevanjih: najprej prebere podlistek;
roman je izšel kot podlistek // živahno, duhovito pisan literarni sestavek, navadno grafično ločen od drugega gradiva; feljton: pisati kulturne, satirične podlistke; uvodnik in podlistek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
podnaslovíti -ím dov., podnaslóvil (ī í) knjiž. dati podnaslov: avtor je delo tudi podnaslovil;
podnasloviti roman
♦ film. opremiti film s podnaslovipodnaslovljèn -êna -o in podnaslóvljen -a -o: podnaslovljeni članki; slovensko podnaslovljen film
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
podslíkati -am dov. (ȋ) um. nanesti prve, osnovne barvne plasti pri slikanju: podslikati s svetlo, temno barvo;
pren. pisatelj je roman socialno podslikalpodslíkan -a -o: oljnate barve so podslikane s tempera barvo; avtobiografsko podslikana novela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
pokritizírati -am dov. (ȋ) krajši čas kritizirati: pokritizirali so njegov novi roman / rad pokritizira / ni mu prav, če ga kdo pokritizira
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
predújem -jma m (ú) znesek, ki se dobi, dá kot del celotnega zneska: dati, izplačati predujem;
poslal mu je predujem za naslednji roman / predujem na plačo
♦ jur. znesek, ki ga založi stranka za stroške, nastale v dokaznem postopku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
prevajálec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor se (poklicno) ukvarja s prevajanjem: prevajalec je roman dobro prevedel;
pogovarjala sta se s pomočjo prevajalca;
zaposlil se je kot prevajalec na sodišču;
prevajalec iz nemščine in angleščine;
šola za prevajalce / za prevajalca nam je bil neki domačin za tolmača // leposlovni, tehnični prevajalci
♦ jur. zapriseženi prevajalec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
prevedljív -a -o prid. (ī í) ki se da prevesti, prevajati: prevedljiv roman;
težko prevedljiv izraz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
razčlovéčenje -a s (ẹ̑) glagolnik od razčlovečiti: roman prikazuje razčlovečenje človeške družbe;
razčlovečenje zdravniške etike v nacistični Nemčiji;
boj proti razčlovečenju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
razséljenec -nca m (ẹ́) vsak od razseljenih ljudi: roman opisuje življenje slovenskih razseljencev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
satíričen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na satiro: objavljati satirične članke;
satirični vložki v drami;
satirični roman;
satirična pesem / satirični list; satirično gledališče / satirični pesnik, pisatelj / satirično prikazovanje razmer / ekspr. delo je zaradi satirične osti vzbudilo veliko pozornostsatírično prisl.: satirično pisati; satirično zaostrena kritika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
spisátelj -a m (ȃ) zastar. pisec, pisatelj: roman znanega spisatelja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
spisoválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) zastar. pisec, pisatelj: spisovalec spominov;
roman znanega spisovalca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
travestírati -am dov. in nedov. (ȋ) lit. predelati, spremeniti v travestijo: travestirati dramo, ep, roman / žarg. travestirati Jurčiča
● knjiž. ekonomski optimisti so neprijetna dejstva travestirali olepšali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
zastránica -e ž (ȃ) zastar. epizoda: roman z veliko zastranicami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
ántiromán -a m (ȃ-ȃ) lit. roman, ki je v nasprotju z ustaljenim oblikovnim in vsebinskim ustrojem romana: predstavnik francoskega antiromana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
épika -e ž (ẹ́) lit. literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je zlasti roman, povest ali novela, pripovedništvo: lirika, epika, dramatika // epska dela: junaška epika; lirično-meditativna epika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
fótoromán -a m (ọ̑-ȃ) roman manjše umetniške vrednosti, katerega dogajanje prikazujejo fotografije s kratkim besedilom: v reviji izhaja tudi fotoroman v nadaljevanjih;
bere samo stripe in fotoromane
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
karamázovščina -e ž (ȃ) ekspr. miselnost, lastnosti, kakršne so značilne za roman Dostojevskega Bratje Karamazovi: karamazovščina in oblomovščina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
pripóvedništvo tudi pripovédništvo -a s (ọ̑; ẹ̑) lit. literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je zlasti roman, povest ali novela: razvoj pripovedništva na Slovenskem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
románček -čka m (ȃ) ekspr. manjšalnica od roman: ocene njegovih romančkov in povestic / izmisliti si romanček
● ekspr. doživeti, imeti romanček s kom ljubezensko razmerje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
romanésken -kna -o prid. (ẹ̑) lit. nanašajoč se na roman: moderno pojmovanje romaneskne tehnike / romaneskni elementi v Pregljevi povesti / liki v drami se razlikujejo od svoje romaneskne podoberomanéskno prisl.: romaneskno oblikovana snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
romanopísje -a s (ȋ) lit. literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je roman: ukvarjati se z romanopisjem // romanopisna dela, romani: značilnosti slovenskega romanopisja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
románski2 -a -o (ȃ) pridevnik od roman: romanska snov, zgradba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.