gròm grôma samostalnik moškega spola [gròm] 1. glasen, bobneč zvok, ki med nevihto sledi blisku
FRAZEOLOGIJA: udariti kot grom ETIMOLOGIJA: = stcslov. gromъ, hrv., srb. grȏm, rus. gróm, češ. hrom < pslov. *gromъ < ide. *ghromo-, tako kot gr. khrómos ‛hrup, rezgetanje’ iz korena *ghrem- ‛glasno in zamolklo doneti’ - več ...
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.
grȍm gróma m,
SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.