Slovar slovenskega knjižnega jezika²

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

rudár -ja m (á)
delavec, ki koplje premog, rudo: rudarji so nakopali tisoč ton premoga; rudarje je zasulo; rudarji in železarji / ekspr. črni rudarji / trboveljski rudarji
● publ. beli rudarji delavci na naftnih poljih
dnína1 -e ž (ī)
delo na kmetiji, ki ga opravlja najet delavec, plačan na dan: hoditi na dnino, v dnino; prositi ljudi na dnino; mati je bila vse dneve na dnini
// plačilo, zaslužek za tako delo: pri kmetu je delala za majhno dnino; dnino vsega leta je porabila v bolezni / za družine ponesrečencev so prispevali rudarji po eno dnino zaslužek enega delovnega dne
jámski -a -o prid. (ā)
nanašajoč se na jamo:
a) jamski požar; jamsko zračenje / jamski delavec, električar; jamski vagonček, voziček; jamska črpalka; jamska stojka pokončna podpora v jami, zlasti na odkopih; jamska svetilka svetilka, ki jo uporabljajo rudarji v rudnikih
b) jamski pajki, polži; jamske živali / jamski vhod; jamske poti
c) jamsko bivališče primitivnega človeka / jamske podobe
♦ antr. jamski človek človek iz ledene dobe, ki je živel v votlinah, jamah; ledenodobni človek; les. jamski les okrogli les, ki se uporablja za utrjevanje rovov v rudnikih; mont. jamski plin plin, ki se pojavlja v premogovnikih, zlasti metan; pal. jamski lev levu podobna izumrla zver iz mlajše ledene dobe; jamski medved izumrli medved iz mlajše ledene dobe; jamska hijena izumrla hijena iz mlajše ledene dobe, ki je živela v votlinah; zool. jamska kozica kozica z velikimi tipalnicami, ki živi v podzemeljskih jamah, Troglocaris schmidti; jamska mokrica mokrica, ki živi v podzemeljskih jamah, Titanethes albus
sestópati -am [səstopati in sestopati] nedov. (ọ̄)
premikati se navzdol, dol
a) po strmem svetu: sestopati z gore; sestopati čez plaz, na južnem pobočju, po ledenem žlebu; počasi, previdno sestopati
b) zlasti po čem navpičnem: sestopati po lestvi, stopnicah / rudarji sestopajo v jamo
// stopati s česa: sestopati z voza
bél3 -a -o stil. -ó [beu̯] prid. (ẹ́)
1. ki je take barve kot sneg ali mleko; ant. črn2: bel cvet; beli čevlji; bel konj, labod; bel papir; prt je bel; bela barva; obleči belo srajco; bela vrtnica; bleščeče, snežno bel; modrikasto, umazano bel; bel kot mleko, sneg, zid; črno-bel vzorec; belo-modro-rdeča zastava slovenska zastava / pesn.: bela cesta; bela Ljubljana; bela smrt; belo mesto; v ljudski pesmi, v pravljicah stoji tam beli grad / izobesili so belo zastavo kot znamenje vdaje; publ. naše bele ladje potniške ladje
2. ki je svetle barve: po nebu plava bel oblaček; bel obraz, vrat; ima belo polt; biti belih lic; mrtvaško, prsteno bel; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela tehnika / pesn.: beli mesec; skozi okno lije bela mesečina; bele zvezde; belo jutro / beli gospodarji so jih izkoriščali ljudje bele rase; bel(i) kruh kruh iz bele moke; bela kava kava z dodatkom mleka; bela moka pšenična moka, ki vsebuje majhno količino otrobov; belo vino vino rumenkaste, zelenkaste barve
// ki ima plodove ali gomolje svetle barve: bel krompir; bela murva / bela detelja
// v zvezi z lasje, brada svetlo siv: častitljivi beli lasje
// ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z dan, zora poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: zgodilo se je sredi belega dne; plesali so do belega dne, do bele zore vso noč, do jutra; ob, pri belem dnevu se je sprehajal z njo podnevi; ne skrivaj, javno; to je jasno kot beli dan
3. nepopisan, neizpolnjen: na mizi pred njim je bil bel list / bele lise na zemljevidu neraziskano ozemlje, območje
4. nanašajoč se na protirevolucionarje, desničarje: vas je bila med vojno bela / bela garda protikomunistična organizacija med narodnoosvobodilnim bojem v Sloveniji; procarska organizacija med državljansko vojno po oktobrski revoluciji
● star. bel denar srebrn denar; publ. beli kontinent Antarktika; star. beli menihi cistercijani; publ. beli ovratnik pripadnik visokega družbenega sloja, zlasti predstavnik politike, gospodarstva; publ. beli premog vodna moč, ki se da izkoriščati za pogon elektrarn; publ. beli rudarji delavci na naftnih poljih; Bela hiša sedež predsednika Združenih držav Amerike v Washingtonu; knjiž. bela Istra kraški del Istre; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla; publ. bela kuga neodločanje staršev za rojstvo otrok in s tem povezan upad prebivalstva; tuberkuloza; knjiž. to so bile njene bele noči noči brez spanja; knjiž. bela odeja pokriva zemljo sneg; knjiž. predajati se beli opojnosti veselju, športu v zimski naravi; publ. plazovi v gorah grozijo z belo smrtjo s smrtjo v snegu; star. obleči belo suknjo nastopiti vojaško službo; ekspr. tak delavec je v podjetju bela vrana redkost, izjema; pesn. bela žena smrt; publ. mojstri bele žogice namiznega tenisa; publ. trgovina z belim blagom z ljudmi, zlasti dekleti, ki se jih zasužnji, navadno za prostitucijo; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno; zelen božič, bela velika noč če o božiču ni snega, je o veliki noči
♦ agr. bela žita pšenica, rž, ječmen, oves; antr. bela rasa; biol. bela krvnička ali belo krvno telesce brezbarvna krvna celica, ki se giblje s panožicami; bot. beli gaber, javor, trn; bela omela grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja, Viscum album; gastr. bela klobasa klobasa z nadevom iz riža ali kaše, mesa in drobovine; bela riba morska riba boljše vrste; belo meso kokošje, telečje meso; geogr. Bela krajina; bele noči kratke, svetle noči v visokih zemljepisnih širinah; grad. beli cement cement, ki je skoraj brez železovih primesi; kem. beli fosfor; bela galica cinkov sulfat; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. beli tok bel ali rumenkast izcedek iz nožnice; metal. beli žar temperatura, pri kateri zažarijo trdna ali plinasta telesa belo; bela kovina zlitina bakra, kositra, svinca in antimona; min. beli svinčenec rudnina svinčev karbonat; obrt. bela vezenina vezenina, narejena z belo nitjo na belo tkanino; polit. bela knjiga zbirka mednarodnih diplomatskih dokumentov, ki jih kaka država objavi o državi, s katero je v sporu; rel. bela barva v bogoslužju simbol čistosti, veselja, luči; bela nedelja prva nedelja po veliki noči; šah. bela figura; bela polja; trg. bela posoda posoda iz porcelana; vet. bela črta trak kit, na katerem so priraščene trebušne mišice; ozka belkasta proga ob nosilnem robu kopita; zool. beli medved; (veliki) beli morski pes ali volk velik morski pes s krepkim sivo-belim trupom in velikimi trikotnimi zobmi, ki se prehranjuje predvsem z morskimi sesalci, Carcharodon carcharias; bela uš
dvigálo -a s (á)
1. naprava s kabino za prevoz oseb ali tovora iz nadstropja v nadstropje: dvigalo se je začelo počasi dvigati; dvigalo se je ustavilo v sedmem nadstropju; stopiti v dvigalo; peljati se z dvigalom / osebno, tovorno dvigalo / rudarji so se z dvigalom spustili v jašek
2. teh. naprava ali priprava za dviganje in navadno tudi prenašanje bremen: električno, ročno dvigalo; avtomobilsko dvigalo / ladijsko, pristaniško dvigalo; mostno dvigalo ki se premika po dveh, od tal dvignjenih tirnicah
izkázati tudi izkazáti -kážem tudi skázati tudi skazáti skážem dov. (á á á)
1. napraviti, da postanejo namensko, sistematično zbrani podatki o čem znani: izkazati dohodke in izdatke; izkazati uspeh učencev v letnem poročilu / izkazati izgubo
2. publ. imeti, doseči: nekatere panoge gospodarstva so izkazale velike izvozne uspehe; podjetje je izkazalo precej večji promet kot lani
3. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izkazati komu ljubezen, pomoč, spoštovanje / izkazali so mu zadnjo čast pri pogrebu / izkazati komu dobroto prim. skazati
jášek -ška m (ȃ)
navpičen ali zelo strm cevast prostor, zlasti za dostop do česa pod površjem: izkopati jašek; betonski jašek; pokrov za jašek / na mizi je bil jašek za črnilnik vdolbina
// tak prostor, ki vodi v notranjost rudnika: rudarji se zbirajo ob jašku; spustiti se po jašku v rudnik; opuščeni jaški; dno, globina jaška
// navadno s prilastkom tak prostor v stavbi za komunikacije, odvajanje ali dovajanje česa: v načrtu predvideti jaške / jašek za dvigalo; jašek za smeti
♦ agr. jašek za seno po katerem se spušča seno v hlev; geol. sondažni jašek ki se izkoplje za raziskovanje zgradbe in sestave kamnin; grad. inštalacijski jašek za vse napeljave v stavbi; kletni jašek za dovajanje svetlobe ali za spravljanje stvari iz kleti ali vanjo; svetlobni jašek v sredini stavbe ali ob kletnih prostorih za dovajanje svetlobe; metal. jašek del peči, navadno v obliki pokončnega valja, v katerega se da vložek; mont. izvozni jašek za spravljanje rude, premoga iz rudnika; ptt kabelski jašek za dostop h kabelskim kanalizacijskim cevem; teh. revizijski jašek za dostop h kaki napeljavi; servisni jašek revizijska jama; zračni jašek za dovajanje svežega zraka
klécati -am nedov. (ẹ̄)
nehote, sunkovito upogibati nogo v kolenu, zlasti med hojo: ves čas je klecal / ekspr. klecati od utrujenosti biti zelo utrujen / noge so nam klecale
// ekspr. počasi, okorno stopati: rudarji so trudni klecali iz jam; po cesti kleca tovorna živina
podušíti -ím dov., podúšil (ī í)
1. drugega za drugim zadušiti: podušiti jetnike s plinom / ekspr. podušili so vse živo pomorili, uničili
2. krajši čas kuhati v pokriti posodi v majhni količini vode in maščobe: ko korenje podušite, dodaste meso / nekoliko podušiti
● ekspr. podušil je tri klobase in spil dva litra vina pojedel
prikopáti -kópljem tudi -ám dov., prikôplji prikopljíte tudi prikôpaj prikopájte; prikôpal (á ọ́, ȃ)
1. s kopanjem priti: prikopati do ceste
2. nar. s kopanjem urediti konce njive: potolkli so kepe in prikopali; zaradi naglice so slabo prikopali
● nar. prikopal mu je dve klofuti dal
revíren -rna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na revir: revirne meje / revirni lovski čuvaj; revirni gozdar / revirni rudarji
revírski -a -o prid. (ī)
nanašajoč se na revir: revirski gozdar / revirski prebivalci; revirski rudarji / revirske občine / revirski zdravnik
svetílka -e [zoološko tudi svetiu̯ka] ž (ȋ)
priprava, ki prižgana oddaja svetlobo: postaviti svetilko na mizo; svetilka s steklenim ohišjem / svetilka sveti, ugaša, utripa; prižgati svetilko / cestna, stropna, talna svetilka; električna, plinska svetilka; jamska svetilka ki jo uporabljajo rudarji v rudnikih; naglavna svetilka ki se nosi na glavi; prenosna, stoječa svetilka; signalna, varnostna svetilka; žepna svetilka; svetilka na olje, petrolej
♦ aer. obrobna svetilka talna svetilka, ki na letališču označuje obrobje vzletno-pristajalne steze; bot. svetilka visoka rastlina z drobnimi cveti v pokončnih socvetjih, Cimicifuga; elektr. kremenova svetilka z živosrebrovo žarnico iz kremenovega stekla, ki prepušča ultravijolične žarke; kem. acetilenska svetilka; zool. morske svetilke planktonske morske živali cevaste oblike, ki se ponoči močno svetijo, Pyrosomidae
zadušíti -ím dov., zadúšil (ī í)
1. z dušenjem usmrtiti: past je zadušila žrtev; manjša žival je zadušila jelena / naduha ga je zadušila; brezoseb., ekspr. odpri okno, sicer me bo zadušilo; pren. čustva so ga skoraj zadušila
2. ekspr. s silo zavreti, preprečiti: zadušiti osvobodilno gibanje, revolucijo, vstajo / kaj v kali zadušiti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti; zadušiti upor v krvi / zadušiti svobodno misel, upanje / plevel je zadušil skoraj vso setev
3. ekspr. zadržati, premagati: zadušiti bolečino, smeh, solze
4. zmanjšati jakost zvoka: ropot je zadušil govorjenje / ekspr. bojazen mu je zadušila glas
5. pogasiti z odvzemom zraka: zadušiti ogenj, požar / zadušiti plamen
jámščarica -e ž (ȃ)
knjiž. jamska svetilka: medla svetloba jamščaric; rudarji z jamščaricami v rokah
jeklár -ja m (á)
delavec v proizvodnji jekla: rudarji in jeklarji
kládivar tudi kladívar -ja m (ā; ȋ)
1. ekspr. kovač: kladivarji in rudarji / za kladivarja se boš kmalu izučil
2. vznes., s prilastkom kdor ima nadpovprečno voljo, sposobnost voditi druge: bil je kladivar koroškega slovenstva; kladivar usode
♦ strojn. mlin kladivar stroj, ki drobi grude z vrtečimi se kladivi
metán -a m (ȃ)
gorljiv plin, ki je glavna sestavina zemeljskega plina: eksplozija metana; rudarji niso opazili nevarne koncentracije metana; proizvodnja metana
♦ kem. nasičen ogljikovodik, katerega molekula vsebuje en atom ogljika
odgovárjati -am nedov. (ȃ)
1. z besedami izražati komu kaj v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje, poizveduje: vprašanje ste slišali, kdo bo odgovarjal; odgovarjati boječe, kratko, potrpežljivo, vljudno; odgovarjati pisno, po telefonu; odgovarjati slovensko, v slovenščini; odgovarjati z da ali ne / šel ga je poslušat, kako bo odgovarjal pri izpitu koliko bo znal povedati; odgovarjati pravilno / odgovarjati s kimanjem, zmigovanjem ramen / odgovarjati na vprašanje
// pojasnjevati, razlagati: v knjigi avtor odgovarja na vprašanje o vzrokih potresov
// sporočati odločitve, stališča o predloženi stvari: prošnje je pošiljal na različna mesta, vendar mu navadno niso odgovarjali; odgovarjati na predloge, predpise
2. govoriti komu kaj na nagovor, pozdrav: zaradi dela ni mogel odgovarjati vsem, ki so ga ogovarjali; odgovarjati na pozdrave odzdravljati; odgovarjati na zdravice
// pisati komu pisma, razglednice po prejemu njegovih pisem, razglednic: na pisma jim je nehal odgovarjati; odgovarjal je čedalje bolj poredko
// govoriti, peti del besedila, ko kdo pove, odpoje svoj del: zbor odgovarja solistu; duhovnik moli naprej, verniki mu odgovarjajo
// oglašati se kot na pobudo koga: sosedovi kosci so odgovarjali z vriski / klicali so njegovo ime, a odgovarjal jim je samo odmev; ekspr. velikemu zvonu pri farni cerkvi so odgovarjali manjši po podružnicah / ekspr. njegovim dovtipom je odgovarjal smeh sledil
3. delati kaj, s čimer se potrdi sprejem obvestila, signala: zasuti rudarji po dveh dneh niso več odgovarjali; odgovarjati klicem; odgovarjati s signalom
// reagirati, odzivati se: organizem odgovarja na spremembe v okolju; organske snovi odgovarjajo na svetlobo
4. zavračati očitke, negativno kritiko: odgovarjati kritikom; na napade ob izidu knjige je odgovarjal s številnimi članki; prepričljivo odgovarjati
// delati določena dejanja zaradi enakih dejanj, ukrepov, ki jih je prej storil kdo drug: začeli so metati kamenje, on pa jim ni odgovarjal; na sovražnikovo streljanje niso odgovarjali / policija je odgovarjala s solzivcem
5. neprimerno ugovarjati komu pri njegovih odločitvah, ukazih: odvaditi se odgovarjati; otrok grdo odgovarja očetu / nižje pog. nazaj odgovarjati
6. biti odgovoren: starši odgovarjajo za mladoletne otroke; za svoje početje sam odgovarja / ugotoviti, kdo odgovarja za nesrečo jo je povzročil, je kriv zanjo / odbori odgovarjajo svojim volivcem
// publ. biti pooblaščen, pristojen: on odgovarja za finance, za določeno področje
7. dajati opravičilo pred pristojnim organom, osebo: moral bo odgovarjati, ker se je upiral organom oblasti / za to početje boste odgovarjali pred sodiščem
8. jamčiti: zavarovalnica do določene višine odgovarja za škodo / zanj odgovarjam v vsakem pogledu / vi osebno odgovarjate, da ne bo žrtev
9. pog., s širokim pomenskim obsegom biti v skladu s čim, ustrezati: zahtevano znanje odgovarja visoki izobrazbi / to ne odgovarja modernim nazorom, zgodovinski resnici / cena nam ne odgovarja je previsoka; njena frizura ni odgovarjala obleki ni bila primerna za to obleko; to blago mi ne odgovarja mi ni všeč; zame ni primerno
10. zastar. odvračati, odsvetovati: ker se je že odločil, ga ni več odgovarjal; odgovarjati koga od ženitve
● ekspr. odgovarjal je njenim pogledom tudi on jo je pogledoval, gledal; ekspr. ni odgovarjal na njena čustva ni je ljubil, čeprav ga je ljubila; večina obtoženih je že odgovarjala pred sodiščem večini obtoženih je sodišče že izreklo sodbo; odgovarja naj pred našim zakonom sodi naj se mu po naših zakonih
odpravnína -e ž (ī)
znesek, ki se komu da zlasti ob prisilnem prenehanju sodelovanja v kaki skupnosti: zahtevati odpravnino; rudarji so se takrat borili za odpravnino / ženi je za odpravnino dal hišo
// po dogovoru določeno premoženje, s katerim se zadosti pravici (bodočega) dediča: izplačati bratu odpravnino
♦ pravn. odpravnina vdove znesek, izplačan ob delavčevi smrti vdovi, ki nima pravice do družinske pokojnine po njem
sámoreševálec -lca [samoreševau̯ca in samoreševalca] m (ȃ-ȃ)
teh. maska, ki za krajši čas varuje dihalne organe pred strupenimi plini: rudarji so opremljeni s samoreševalci
solidáren -rna -o prid. (á ā) navadno v povedni rabi
1. ki podpira, odobrava ravnanje, mnenje koga: rudarji so bili solidarni s stavkajočimi; vsi niso bili solidarni z vodstvom upora / mati je bila solidarna s svojo hčerko
2. ki pomaga, je pripravljen pomagati, sodelovati: vedno smo solidarni z žrtvami naravnih nesreč; bodite solidarni, pomagajte jim
3. složen, med seboj povezan: prijatelja sta bila zmeraj solidarna; pozval jih je, naj ostanejo solidarni / interesi delavcev in podjetnikov niso solidarni enaki, skupni
♦ pravn. solidarni upnik upnik, ki ima pravico zahtevati od dolžnika izpolnitev celotne obveznosti, s tem pa obveznost preneha tudi nasproti drugim upnikom; solidarna obveznost obveznost, pri kateri več dolžnikov dolguje celotno plačilo, izpolnitev obveznosti upniku
solidárnost -i ž (á)
1. podpiranje, odobravanje ravnanja, mnenja koga: izraziti solidarnost z avtorjem prepovedane knjige; omahoval je pri solidarnosti s tovariši; stavkali so v znamenje solidarnosti z rudarji / solidarnost z akcijo Rdečega križa; dan solidarnosti z osvobodilnimi gibanji v svetu
2. pripravljenost za medsebojno pomoč, sodelovanje: razvijati in krepiti solidarnost med državami, narodi; publ. sodelovati z drugimi republikami v duhu socialistične solidarnosti; tovarištvo in solidarnost v klubu / načelo solidarnosti in vzajemnosti načelo, ki temelji na soodvisnosti posameznika od skupnosti in skupnosti od posameznika
// pomoč, sodelovanje: računali so na njegovo solidarnost / fond, sklad solidarnosti v katerega prispevajo člani kake skupnosti za skupne potrebe ali za pomoč, podporo sočlanom
3. zavest skupnosti, medsebojne povezanosti posameznikov zlasti v družbenem življenju: delavska, razredna, sosedska solidarnost; uresničevati mednarodno proletarsko solidarnost; imeti zelo razvit čut solidarnosti; socialistični humanizem in solidarnost
♦ soc. mehanska solidarnost pri kateri so posamezniki zaradi delitve dela odvisni drug od drugega; organska solidarnost solidarnost v primitivni družbi, pri kateri so posamezniki zaradi skupnega dela navezani drug na drugega
továriš -a m (ȃ)
1. oseba v razmerju do druge osebe, s katero kaj skupaj dela: dati navodila tovarišem; pomagati tovarišem pri vzponu na vrh gore; pri vožnji je prehitel tovariše; skrbeti za ranjenega tovariša; bojni, lovski, plezalni tovariš; tovariš na straži, pri igri / sodili so uporniku Janezu Gradniku in njegovim tovarišem
// oseba v razmerju do ženske, s katero živi v življenjski skupnosti: poiskati si tovariša / zakonski, življenjski tovariš
// oseba v razmerju do druge osebe, s katero je kje skupaj sploh: prebuditi tovariše v celici; popotni, sobni tovariši; tovariši iz razreda / ekspr. knjiga mu je ob samotnih večerih edini tovariš
2. oseba v razmerju do druge osebe, ki pripada isti skupnosti, ima isti poklic, položaj: policistu se je pridružil še en tovariš; rudarji so si prizadevali rešiti zasute tovariše; zavračati prenapeta stališča tovarišev v stranki / klubski, poklicni, stanovski tovariš; poslovni tovariš poslovni partner / ekspr. slon je s trobljenjem poklical tovariše druge slone
// oseba v razmerju do druge osebe, ki ima enak družbeni položaj: revolucija je ljudi izenačila, vsi so si bili tovariši; to si lahko dovoli le med tovariši; pogovorili so se kot tovariši
// oseba v razmerju do druge osebe, ki je v istem stanju: tovariš v bridkosti, nesreči
3. oseba v razmerju do druge osebe, s katero se prijateljsko druži: posloviti se od tovarišev; oditi na vas k tovarišem; imeti dobre, slabe tovariše; tovariši iz otroških let
4. v socializmu naslov za odraslega moškega: med pogovorom je vstopil neki tovariš; predstaviti neznanega tovariša / kot nagovor tovariš, pokažite dokumente; kot pristavek k imenu, poklicu: tovariš profesor; pokličite tovariša Petra
// pog. politični funkcionar: povabili so tovariše z občine; tovariši na vodilnih mestih; šalj. ne ve se, kaj bodo odločili gospodje tovariši
5. šol. žarg., v socializmu učitelj, profesor: tovariš je spraševal; opravičiti se tovarišu; tovariš za angleščino
● zastar. trgovec ga je vzel za tovariša družabnika
železár -ja m (á)
delavec v proizvodnji železa: delo železarjev; rudarji in železarji / jeseniški železarji
Število zadetkov: 26