sijáj -a m (ȃ) - 1. videz, ki ga daje površini odbijanje svetlobe: pohištvo ni izgubilo sijaja; moten sijaj; sijaj mineralov, svile, zlatnika / kovinski, svileni sijaj / sijaj njenih las, oči; pren., ekspr. zlati sijaj minulih dni
♦ les., tekst. medli, visoki sijaj; min. mastni sijaj - 2. svetloba, sij: sijaj sonca, zvezd / stopiti v sijaj luči
- 3. ekspr. veliko razkošje, velika razkošnost: mami jo sijaj; biti vajen sijaja; blišč in sijaj dvora
másten -tna -o prid., mástnejši (á) - 1. ki ima, vsebuje (razmeroma) veliko maščobe, masti: mastni kosi mesa; mastni ocvirki; mastna pečenka / kupil je mastno kremo za obraz in roke; mastna šminka / masten zajtrk
// zelo zabeljen: žganci so bili rahli in mastni; rad ima mastne jedi
// nav. ekspr. zelo debel, rejen: zaklali so mastnega prašiča / človek z mastnimi lici - 2. pokrit z maščobo: njegovi lasje so bili gladki in mastni / mastna površina / ekspr. masten kamen
// umazan od maščobe, masti: bil je masten okrog ust; mastna skleda, žlica - 3. mehek, lepljiv: masten gnoj; mastna glina, zemlja; mastno apno, blato / mastne njive
- 4. ekspr. zelo velik, obilen: masten dobiček, zaslužek; masten plen; dati mastno napitnino / službo ima mastno zelo donosno
- 5. ekspr. nespodoben, nedostojen: pripovedovati mastne šale, zgodbice / mastna kletev, psovka
● ekspr. masten glas pretirano prijazen; publ. mastni tisk krepki in polkrepki tisk; nar. štajersko mastna nedelja pustna nedelja; ekspr. dobil je mastno zaušnico silovito, močno
♦ agr. prašič mastne pasme prašič, ki se goji za pridobivanje slanine; grad. mastna malta malta s povečano količino apna; kozm. mastna koža koža, ki izloča veliko maščobe; min. mastni sijaj sijaj kot pri z mastjo prevlečeni površini; usnj. mastno strojenje strojenje z ribjim oljem na irh
mástno prisl.: mastno in slastno se gostiti; to so morali mastno plačati; mastno je zaklel
mástni -a -o sam.: mastne pripovedovati; naložila sta mu precej mastnih; pojesti nekaj mastnega
môčen in močán môčna -o in -ó prid., močnéjši (ó ȃ ó) - 1. sposoben opravljati naporno fizično delo: močen človek; močnejši je od njega; močen je za tri; močen kot bik, medved; močen kot hrast / razvil se je v močnega fanta krepkega
// ima močne roke / močni konji / močen žerjav; pog.: močen avto z motorjem z veliko močjo; vgraditi močen motor motor z veliko močjo
// sposoben prenašati duševne napore: kljub trpljenju je ostal močen; to je močna ženska; iz ofenzive je prišel moralno močen / močna osebnost / močen značaj - 2. ki ima tako zgradbo, da lahko dobro opravlja svojo funkcijo: trdni in močni zobje; močne vratne mišice / močne korenine
// ki ima veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: močna država; močna vojska / močna industrija zelo razvita
// močno turistično središče veliko, pomembno - 3. zelo odporen proti zunanjim silam: močni čevlji; močna ladja; močno rezilo / zaviti v močen rjav papir; močna nit, tkanina
- 4. navadno v povedni rabi ki ima take značilnosti, da more uveljavljati svojo voljo, vpliv: ali direktor ni dovolj močen, da bi uredil razmere v podjetju; stranka je bila tedaj že tako močna, da je lahko prevzela oblast
- 5. nav. ekspr. ki po splošni razvitosti presega navadno stopnjo: ima močne boke; močna spodnja čeljust; močne obrvi / ženska močnih prsi / evfem. je zelo močna debela
- 6. v katerem osnovna sestavina nastopa v veliki meri: močne cigarete; kuha močno kavo; močno vino, žganje; pijača je zelo močna / močen strup
// ekspr. zelo hranljiv, kaloričen: hranijo se z bolj močno hrano; močna jed / pripravili so močen zajtrk - 7. ki presega navadno, običajno stopnjo glede na
- a) učinek, posledico: močen dež, naliv; močen potres; pihal je močen veter / močen odriv, stisk roke
- b) obseg, količino: močen curek vode; močen izvir / naredil je močen požirek / publ. močen izvoz velik; na tej cesti je močen promet gost, velik; močna udeležba tujih zastopnikov številna
- c) čutno zaznavnost: močen duh, vonj / močen glas, ropot, smeh / močen sijaj kovine / močna bolečina; močno utripanje srca / pog. močne barve obleke zelo izrazite; močno sonce zelo toplo
- č) intenzivnost: močna ljubezen, razdraženost / močen vpliv, vtis
- 8. ekspr. ki v izrazni sposobnosti presega navadno, običajno stopnjo: pesnik je močen lirik; močen umetniški talent / avtor je močen v opisovanju socialnih plasti / to so bile močne besede / izpovedno, izrazno močen
● šalj. predstavniki močnejšega spola moški; ekspr. ta človek ima močne živce se ne razburi hitro; ekspr. v rokah ima močne karte prepričljive dokaze za kaj; ekspr. v hiši manjka močne roke delavnega, sposobnega človeka, navadno moškega; publ. v državi se je uveljavila politika močne roke zahteva po doslednem izpolnjevanju predpisov, zakonov; gospodarsko močna država z zelo razvitim gospodarstvom; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori
♦ agr. močno krmilo umetno pripravljeno krmilo, ki vsebuje veliko hranilnih snovi; čeb. močen panj panj, v katerem je veliko čebel; kem. močna kislina kislina, ki ima v vodni raztopini veliko koncentracijo vodikovih ionov
močnó tudi môčno - 1. prislov od močen: srce mu močno bije; močno dežuje; močno držati, vleči; močno stisniti
- 2. ekspr. izraža visoko stopnjo: močno se je zresnil; močno bled, vesel
môčni -a -o sam.: močni so branili šibkejše; pravica, zakon močnejšega; ekspr. rad spije kaj močnega žganje
žár -a in -ú m (ȃ) - 1. močna, zlasti rdečkasta svetloba: žar na zahodu ugaša; jutranji, večerni žar / knjiž. žar novega dne zarja, zora
// lunin žar; žar bliska, požara je razsvetlil okolico; žar sonca, zvezd / knjiž. žar draguljev sijaj, lesk
// knjiž. velika pripeka, vročina: umakniti se z opoldanskega žara v senco; poletni žar - 2. goreča, tleča snov: pogasiti, razpihati žar; razgorevanje žara
// svetloba, ki jo daje taka snov: žar dogorevajoče sveče je medlo osvetljeval prostor
// toplota, ki jo daje taka snov, zlasti žerjavica: greti se ob žaru ognja; zažgati meso na premočnem žaru / peči jedi na žaru, nad žarom - 3. priprava z rešetko, ploščo za pečenje navadno nad žerjavico; raženj: prenesti, prestaviti žar; stresti oglje na žar / na žaru pečene ribe / električni žar
- 4. visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: pesnika navdaja nenavaden žar; biti poln notranjega žara / imeti veliko žara za skupno stvar biti zelo zavzet zanjo
// govoriti, peti z žarom; lotiti se dela z mladostnim žarom in navdušenjem
// z oslabljenim pomenom izraža pomen samostalnika, na katerega se veže: žar ljubezni ugaša; žar upanja še tli v njem - 5. glagolnik od žareti: žar segrete kovinske palice, žice / opazovati žar sonca / žar večernega neba / segreti do žara
● knjiž. tvoj pogled je v mojem srcu zanetil žar vzbudil močno ljubezensko čustvo; knjiž. žar njegove osebnosti je začel ugašati privlačnost, priljubljenost; knjiž. slepi ga žar svetlobe močna, slepeča svetloba
bíseren -rna -o prid. (ȋ) - 1. ki je iz biserov, z biseri: biserni nakit; biserni uhani
- 2. ki se lesketa kot biser: biserni žarki; biserne kaplje rose / biserni sijaj zob / biserna matica notranja plast lupine nekaterih školjk
● biserna poroka šestdesetletnica poroke
♦ tekst. biserna preja svetleč se sukanec iz dveh različno debelih ali v različne smeri sukanih niti
bíserno prisl.: biserno sijati; biserno beli zobje; biserno siva obleka
kreatúra -e ž (ȗ) - 1. knjiž. bitje, človek: življenje ljudi in drugih kreatur v naravi / smilijo se mu uboge človeške kreature
// redko narava, stvarstvo: duh daje sijaj vsej kreaturi - 2. slabš., navadno s prilastkom človek, ki zaradi svojih lastnosti vzbuja prezir, zaničevanje: to ti je prava kreatura; bedna, klavrna, zlobna kreatura / iz njega je naredil kreaturo
pómp -a in pòmp pômpa m (ọ̑; ȍ ó) pog. - 1. živahno, vznemirljivo, razburljivo dogajanje: pomp ob kronanju novega kralja / prevzel ga je pomp sprejema razkošje, sijaj
// sprejet je bil z velikim pompom - 2. hrup, trušč: njen rojstni dan so proslavili brez pompa; pridrveli so s pompom in ropotom
● pog. okrog te zadeve je novinar naredil precej pompa je veliko, obširno pisal o njej
srebŕn -a -o prid. (ȓ) - 1. ki je iz srebra: srebrn kovanec; srebrn pribor; srebrna žica / srebrna kolajna, medalja kolajna, medalja, ki se podeli za drugo mesto v posameznih športnih disciplinah; srebrna plaketa; srebrna ura
// srebrov: srebrni rudniki; srebrna ruda - 2. take barve kot srebro: srebrni čevlji; srebrn papir / ekspr.: srebrni lasje; srebrna brada; pesn. srebrna rosa / srebrn sijaj; srebrna barva
- 3. ekspr. zvonek, čist: srebrn glas; srebrn smeh otrok; srebrno petje
● pog. srebrna lisica krzno severne lisice, dobljeno pozimi; srebrna poroka petindvajsetletnica poroke; ekspr. srebrna ptica letalo; ekspr. ima že srebrne nitke v laseh sive lase
♦ bot. srebrna krvomočnica alpska rastlina s srebrno dlakavimi pritličnimi listi in rožnatimi cveti, Geranium argenteum; um. srebrno risalo nekdaj risalo s srebrno konico; vrtn. srebrni javor veliko parkovno drevo z nasprotnimi, deljenimi, na spodnji strani srebrno sivimi listi, Acer saccharinum; srebrna lipa visoko okrasno drevo z velikimi premenjalnimi, na spodnji strani srebrno sivimi listi, Tilia tomentosa; srebrna smreka parkovno drevo s srebrno sivimi iglicami, Picea pungens var. glauca; zool. srebrna ribica z lesketajočimi se luskinicami pokrita žuželka, ki živi v stanovanju, Lepisma saccharina
srebŕno prisl.: srebrno se lesketati; srebrno beli lasje
svílnat -a -o prid. (ȋ) - 1. nav. ekspr. po videzu, otipu podoben svili: svilnate niti; blago je mehko in svilnato / svilnate obrvi / svilnat otip, sijaj
- 2. star. ki je iz svile; svilen: svilnata obleka, ruta
svílnato prisl.: svilnato se lesketati
hierátičen -čna -o prid. (á) knjiž. - 1. vzvišen, dostojanstven: hieratičen način govorjenja / med njimi vlada hieratičen mir
- 2. obreden, svečeniški: hieratičen sijaj / hieratična drža, kretnja / hieratična umetnost
♦ arheol. hieratična pisava poenostavljena hieroglifska pisava, ki se je uporabljala zlasti v verskih tekstih
kovínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kovino:- a) kovinski izdelki; kovinski vijak; kovinska cev; kovinska embalaža; kovinska galanterija; kovinska konstrukcija; kovinska palica, plošča, posoda
- b) kovinski lesk, sijaj; kovinski okus okus po kovini; kovinske in nekovinske lastnosti / ekspr. govoriti s kovinskim glasom z zvonkim, ostrim glasom
// kovinska barva - c) dela v kovinski stroki; kovinska industrija industrija, ki oblikuje, obdeluje kovine v končne izdelke
♦ fiz. kovinski barometer kovinska priprava za merjenje zračnega pritiska; aneroid; kem. kovinski oksid spojina kovine s kisikom; obrt. kovinsko pohištvo pohištvo s kovinskimi nosilnimi deli; teh. kovinska elektroda; kovinska žaga žaga za rezanje kovin
kovínsko prisl.: perje se mu kovinsko sveti; kovinsko modra morska gladina; hrošč kovinsko zelene barve
medenínast -a -o prid. (í) - 1. ki je iz medi, medenine: medeninast gumb; medeninasti našitki; medeninasta kljuka, zajemalka
- 2. podoben medi: medeninast sijaj / medeninast zvok kot ga ima glasbilo iz medi
otemnéti -ím [təm] dov., otemnì in otèmni (ẹ́ í) - 1. postati nekoliko temen: nebo je otemnelo
// izgubiti močen sijaj, svetlobo: ob mrku sonce otemni; zjutraj zvezde otemnijo niso več vidne - 2. knjiž. postati manj izrazit: njegova slava je otemnela
- 3. knjiž. postati mrk, neprijazen: obraz mu je otemnel
● knjiž. vsa okna v vasi so otemnela v nobeni hiši več ne gori luč; knjiž. um mu je otemnel postal je duševno bolan
otemnèl in otemnél -éla -o: srebro, otemnelo od starosti
potemnéti -ím [təm] dov., potemnì in potèmni (ẹ́ í) - 1. postati nekoliko temen: koža na soncu potemni; svetli lasje kasneje potemnijo; nebo je hitro potemnelo; v dimu stene potemnijo / oči so ji potemnele od žalosti
// izgubiti močen sijaj, svetlobo: ob mrku sonce potemni; zjutraj zvezde potemnijo niso več vidne
// svetloba potemni; pren. njena lepa skrivnost bi potemnela, če bi zanjo vedeli drugi - 2. knjiž. postati manj izrazit: slava, sloves sčasoma potemni
- 3. knjiž. postati mrk, neprijazen: od jeze je potemnel / potemneti v obraz / obraz mu je potemnel, ko je to slišal
potemnèl in potemnél -éla -o: pod potemnelim stropom visi svetilka; stol iz potemnele hrastovine; potemnela vera v uspeh
tíh -a -o prid., tíšji (ȋ í) - 1. ki je malo slišen ali neslišen: tih glas, pok; tih pozdrav, smeh, šepet; tiha glasba / tih tek stroja; tiha hoja; streljanje je postajalo vse tišje / ekspr. v temi se plazijo tihi koraki
- 2. ki s svojim delovanjem povzroča malo hrupa, ropota: tih motor, stroj / tih potok, veter
- 3. ki s svojim vedenjem, ravnanjem ne povzroča hrupa: družba je postala tiha; otroci so tihi kot miške / konja sta tiha in mirna
// ki se zadržano vede, malo govori: njegov oče je tih mož; tiha in ponižna ženska / sprva je bil tih, potem se je razgovoril - 4. ki je brez hrupa, ropota: tih prostor, vrt; tiha soba; mesto je postalo tiho / tih večer; tiha noč
- 5. nav. ekspr. ki se ne izraža z govorjenjem: tih obup; tiha ljubezen; molk ni vedno tiho odobravanje; tiho privoljenje / v osmrtnicah prosimo tihega sožalja
- 6. pri katerem se ne govori: tihe demonstracije / tiho branje
- 7. ekspr. ki se dogaja, ne da bi se o tem veliko govorilo, pisalo: tiha reforma, revolucija; tihe spremembe
- 8. ekspr. ki se dogaja okolici prikrito, neopazno: vdaja se tihemu pijančevanju / mamila vodijo mlade v tihi samomor
- 9. ekspr. ki je brez vznemirljivih, razburljivih dogodkov; miren: tih dan; tiho življenje / tih spanec / star. odpluli so v tihem vremenu brezvetrnem
- 10. ekspr. ki se ne pojavlja v izraziti obliki, z veliko intenzivnostjo: tih sijaj; zrak je poln tihih vonjev / tiha eleganca obleke umirjena
● ekspr. zakonca imata tihi teden ne govorita, sta sprta; ekspr. ta človek je tiha voda ne kaže negativnih lastnosti; poroka je bila tiha brez svatovanja; ekspr. tiho pravilo ki se uveljavlja z navado; preg. tiha voda bregove dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega
♦ ekon. tihi družabnik kdor vloži kapital v drugo, ne svoje podjetje zaradi udeležbe pri dobičku in izgubi; rel. tiha maša maša brez petja; tiha nedelja predzadnja nedelja pred veliko nočjo; šol. tiha vaja navadno krajša pismena naloga v šoli, s katero se utrjuje, preverja določeno znanje; tiha zaposlitev ali tiho delo samostojno delo učencev pri pouku, pri katerem vsak tiho opravlja svojo nalogo
tího prisl.: tiho brati; tiho so šli proti domu; tiho jokati; tiho odpreti vrata; tiho se strinjati s kom; tiho upa, da se bo vse srečno končalo / v povedni rabi: vse je bilo tiho; ves čas so tiho; tiho je kakor v grobu; biti tiho kot miš; kot grožnja ali boš tiho; elipt.: ti pa kar tiho; tiho, nekdo prihaja
● ekspr. nikomur ni tiho odgovori na vsako nasprotovanje, vsak izziv; vulg. namesto da bi povedali svoje mnenje, so pa tiho kot riti ga ne povejo
♦ muz. tiho označba za jakost izvajanja piano; zelo tiho označba za jakost izvajanja pianissimo; čedalje tišje označba za jakost izvajanja decrescendo
tíhi -a -o sam.: na tiho stopati natiho; ekspr. na tihem pisati pesmi natihem; po tihem jokati potihem
zárja -e ž (á) - 1. rdečkasta svetloba na nebu ob sončnem vzhodu ali zahodu: zarja izgublja svoj sijaj; zarja je osvetlila hribe; zarja žari, knjiž. bledi, ekspr. ugaša; jutranja, večerna zarja; svetla, ekspr. krvava, zlata zarja / ekspr. šele pred zarjo je zadremal pred jutrom; pren. vstaja zarja svobode
● ekspr. prišel je v vsej svoji zarji v vsem svojem sijaju, razkošju; ekspr. iti v nove zarje v nove, boljše čase - 2. ekspr., navadno s prilastkom prvo znamenje česa: to obdobje prinaša zarjo znanosti
alumínijast -a -o prid. (í) ki je iz aluminija: aluminijasti izdelki; aluminijast novec; aluminijasta cev, oprema, posoda
// podoben aluminiju: aluminijast sijaj; aluminijasta barva
átlasast -a -o prid. (ā) atlasen: atlasasti čeveljčki / atlasast sijaj
bledéti -ím nedov., blédi tudi blêdi (ẹ́ í) - 1. izgubljati naravno barvo: otrok bledi in hujša; vidno bledeti / lica mu bledijo; bledeti od groze, od jeze / dekle rdi in bledi prebledeva
// rastline bledijo - 2. knjiž. izgubljati močen sijaj, svetlobo: luč bledi; zvezde bledijo
- 3. knjiž. postajati manj izrazit: njegova slava, spomin nanj bledi
blèsk in blésk bléska m (ȅ ẹ́; ẹ̑) - 1. odbijanje iskreče se svetlobe: močen, slepeč blesk / kovinski blesk; blesk gladine, orožja, zlata / oči so izgubile ves blesk / zloben blesk v očeh
// knjiž. močna svetloba: blesk sonca; pren. kar se nam je prej zdelo važno, je zdaj izgubilo svoj blesk - 2. knjiž. razkošje, sijaj: obdaja jo blesk; njemu ni za zunanji blesk; blesk sveta
bleščáva -e ž (ȃ) - 1. močna svetloba: bleščava nas slepi; griči se kopljejo v sončni bleščavi; bleščava dneva, mladega jutra
// odbijanje močne, iskreče se svetlobe: ščemeča bleščava snega; bleščava morja - 2. knjiž., redko razkošje, sijaj: svet bleščave in krasote
blíšč -a m (ȋ) - 1. močna svetloba: blišč ognja me slepi; blišč sončnih žarkov
// odbijanje iskreče se svetlobe: blišč biserov, ledenika - 2. knjiž. razkošje, sijaj: nastopal je z vsem bliščem srednjeveškega vladarja; ne mara za zunanji blišč; pren. duhovitost in besedni blišč
lèsk léska in lêska in lésk -a m (ȅ ẹ̄, ē; ẹ̑) - 1. videz, ki ga daje površini odbijanje svetlobe: dati, vrniti parketu lesk; pohištvo je izgubilo lesk; odvzeti tkanini lesk; moten lesk; lesk mineralov / kovinski, svileni lesk; lesk las, oči; lesk orožja / oči se svetijo v vlažnem lesku; lesk v očeh odbijanje svetlobe; pren., ekspr. lesk njegove hrabrosti še ni potemnel
♦ les., tekst. medli, visoki lesk - 2. ekspr. razkošje, sijaj: omamil jih je z zunanjim leskom; lesk palač; lesk in blesk
líšp -a m (ȋ) star. - 1. nakit, lepotičje, okrasje: ogledovati na stojnici lišp; bila je oblečena preprosto, brez lišpa; izdati mnogo denarja za lišp
- 2. razkošje, sijaj: v vsem tem lišpu in blišču ni bila srečna
medléti -ím [med in məd] nedov., tudi medlì (ẹ́ í) knjiž. - 1. izgubljati zavest: mati na grobu vzdihuje in medli; medlela je in ni mogla spregovoriti; medleti od bolečin
- 2. izgubljati moč, slabeti: bolnica je vedno bolj medlela; oče je počasi medlel in hiral / cvetlica, drevo medli hira
// roke jim medlijo; pren. njegovo navdušenje je medlelo in izginjalo - 3. izgubljati močen sijaj, svetlobo: dan je že medlel; mesečina zjutraj medli; zarja medli; sonce je začelo zahajati in medleti; pren., ekspr. zvezda te igralke je že začela medleti
// ekspr. slabo svetiti: redke svetilke na trgu so samo medlele - 4. ekspr. biti malo slišen: nad dolino medli večerni zvon / krik medli v daljavi pojema
- 5. ekspr. biti, nahajati se v neaktivnem stanju: v prazni dvorani medli klavir; ladja že tri dni medli v pristanišču; dolgo je medlela gluha tihota / medleti v siromaštvu in nevednosti
- 6. ekspr., v zvezi s po zelo hrepeneti: doma žena medli po tebi / v daljnem svetu mi srce medli po njej
● knjiž., ekspr. oko mi medli od tvoje lepote zelo sem prevzet; knjiž., ekspr. najini srci medlita v sladki sreči zelo sva prevzeta od sreče
medlèč -éča -e: krik v smrtni grozi medlečega človeka; medleče moči; medleča roka; medleča sveča; vsa medleča se je naslanjala nanj; prisl.: medleče vprašati
medlíca -e [med in məd] ž (í) - 1. fot. matirano steklo na zadnji ali zgornji strani fotografskega aparata za naravnavo ostrine slike: na medlici dobiti ostro sliko
- 2. min. rudnina, ki ima medel sijaj: bakrova medlica
nèkovínski -a -o prid. (ȅ-ȋ) ki ni kovinski: nekovinski deli priprave / nekovinski sijaj; kovinske in nekovinske lastnosti / nekovinske surovine
obledéti -ím dov., oblédi tudi oblêdi (ẹ́ í) - 1. izgubiti prvotno izrazito barvo: blago je že obledelo; slike so precej obledele / barva sčasoma obledi
// star. prebledeti: ob tej novici je obledel; obledeti od jeze, strahu / obraz mu je obledel - 2. knjiž. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zvezde so obledele
- 3. knjiž. postati manj izrazit: hudo doživetje je nekoliko obledelo; spomin nanj je obledel
obledèl in obledél -éla -o: obledel napis; obledele zavese
omedléti -ím [med in məd] dov., tudi omedlì (ẹ́ í) - 1. priti v stanje brez zavesti, zavedanja: omedleti od bolečine, strahu
- 2. knjiž. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zvezda na nebu je omedlela in ugasnila
● zastar. fotografije so že precej omedlele obledele
omedlèl in omedlél -éla -o: našli so jo omedlelo
omedlévati -am [med in məd] nedov. (ẹ́) - 1. prihajati v stanje brez zavesti, zavedanja: od vročine so ljudje omedlevali
- 2. knjiž., redko izgubljati moč, slabeti: vojaki so vse bolj omedlevali; pren. njihovo navdušenje je začelo omedlevati
- 3. knjiž. izgubljati močen sijaj, svetlobo; medleti: zarja že omedleva / ekspr. ulična svetilka omedleva slabo sveti
- 4. ekspr., v zvezi s po zelo hrepeneti: omedlevati po domačih krajih
pobledéti -ím dov., poblédi tudi poblêdi (ẹ́ í) - 1. izgubiti naravno barvo: shujšal je in pobledel / lica so mu pobledela
// prebledeti: ob tej novici je pobledel; pobledeti od jeze, strahu; pobledel je kot zid - 2. redko obledeti: črnilo, slika z leti pobledi
- 3. knjiž. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zvezde so pobledele
- 4. knjiž. postati manj izrazit: spomin na to mu je že pobledel
pobledèl in pobledél -éla -o: pobledel obraz; od pranja pobledela obleka
potemníti -ím [təm] dov., potemnì in potèmni; potèmnil (ī í) - 1. narediti kaj (bolj) temno: lak včasih potemni naravno barvo lesa; puh mu je potemnil lica; senca je padla na obraz in ga potemnila; nebo se je potemnilo; potemniti si trepalnice
- 2. narediti, da kaj izgubi močen sijaj, svetlobo: meglice so potemnile sonce; sonce se je potemnilo; pren. ta dogodek ne bo potemnil igralčeve podobe
- 3. knjiž. narediti kaj mrko, neprijazno: nejevolja mu je potemnila obraz; obraz se mu je potemnil
potemnjèn -êna -o: potemnjen zlat okvir; dekle s potemnjenimi obrvmi
síj -a m (ȋ) - 1. prostorsko omejeno razpršena svetloba: opazovati sij; medel, močen, slepeč sij; sij bliska, požara, sveče; sij zahajajočega sonca; sij na nebu, obzorju / ekspr. plameni so metali sij na njegov obraz; večerjati ob siju sveč / trajanje sončnega sija vidnega sijanja sonca; pren. ljudje so obdali njega in njegovo delo s sijem; sij dostojanstva
♦ geogr. južni, severni polarni sij svetlikanje razredčenega zraka v višjih plasteh ozračja v južnem, severnem polarnem področju zaradi električno nabitih delcev s sonca - 2. ekspr. sijaj, lesk: pohištvo je izgubilo prvotni sij; svilnat sij tkanine
● svetniški sij svetleči se kolobar okrog glave upodobljenih svetnikov; ekspr. sij v njenih očeh ugaša njene oči ne izražajo več veselja, pričakovanja; ekspr. oči so se mu zableščale v čudnem siju čudno je pogledal
sijájen -jna -o prid., sijájnejši (ȃ) - 1. ki ima sijaj: sijajen emajl, lak; sijajna površina pohištva; sijajen in moten
- 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v zelo veliki meri: imeti sijajno frizuro, obleko; parada je bila sijajna / sijajna lega hiše / to so bili sijajni časi / dosegati sijajne uspehe velike, izredne; bil je sijajne volje zelo dobre
// glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit: sijajen načrt; to je sijajna misel - 3. ekspr. ki ima veliko dobrih, pozitivnih lastnosti: sijajen človek, tovariš / biti v sijajni družbi
// ki v veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: sijajen delavec / pisatelj je sijajen stilist
sijájno - 1. prislov od sijajen: sijajno so se zabavali; sijajno okrašena dvorana
- 2. v povedni rabi izraža veliko navdušenje nad čim: sijajno bo, ko bomo spet skupaj / elipt. sijajno, da si prišel
sijájnost -i ž (ȃ) ekspr. lastnost, značilnost sijajnega: sijajnost slovesnosti / sijajnost njegovih idej, misli
● redko kovinska sijajnost kovinski sijaj
stêklast -a -o prid. (é) podoben steklu: steklaste kamnine;
steklasta snov;
tanka steklasta obloga / steklast sijaj premoga; steklast videz tkanin / ima čisto steklaste oči
♦ agr. steklast krompir krompir, ki je zaradi bolezenskih sprememb trd in prosojenstêklasto prisl.: kapljice rose so se steklasto svetile v jutranjem soncu; steklasto prozoren kamen
svêtel tudi svetál svêtla -o tudi -ó in svètel -tla -o [əu̯; druga oblika vət] prid., svetléjši (é ȃ é; ə̀) - 1. po stopnji barvne izrazitosti podoben navadni, dnevni svetlobi: stene so iz svetlega lesa, strop pa iz temnega; svetli oblaki; okvir za sliko je preveč svetel; svetla lisa, ploskev / svetli lasje; žival s svetlo dlako; kupila je svetlo pohištvo / svetle kovine; svetla omaka; svetlo pivo / pesn. svetle daljave / letos so moderne svetle barve
- 2. ki odbija razmeroma veliko svetlobe: svetli lakasti čevlji; svetli kovanci; svetla gladina vode; rezilo je bilo svetlo / svetle kapljice znoja; ekspr. svetle solze
- 3. ki oddaja močno svetlobo, ima močen sijaj: svetel plamen; mesec je bil to noč zelo svetel; svetla luč; svetla zvezda / svetla zarja
- 4. v katerem je veliko svetlobe: svetli hodniki, prostori; soba je svetla in zračna / svetel dan; noč je bila svetla / svetel gozd z bujno podrastjo
- 5. ekspr. za človeka zelo prijeten: tedaj so se zanj začeli svetli dnevi; svetli trenutki življenja; svetlo doživetje / svetli spomini; svetle misli, sanje
// ki vsebuje kaj lepega, dobrega, ugodnega: verovati v svetlo prihodnost; njegovo otroštvo je bilo svetlo / sončno svetla poezija
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: svetla vera; svetlo upanje - 6. nav. ekspr. zelo pozitiven, posnemanja vreden: svetel lik, zgled / svetli cilji / to je eno najsvetlejših imen tistega časa / svetla ljubezen do domovine velika
// svetla beseda lepa, spodbudna; svetla tradicija - 7. ekspr. pozitivno, ugodno razpoložen: iz dneva v dan je bolj svetel / bil je ves svetel od nje
// ki vsebuje, izraža pozitivno, ugodno razpoloženje: svetel smeh / njen obraz je bil svetel in miren
// ki izraža navdušenje, občudovanje, zadovoljstvo: pogledala ga je s svetlim pogledom / njihove oči so bile svetle in vlažne od ganjenosti - 8. visok, lepo zveneč: svetel glas; svetli toni; kovinsko svetel zvok
● ekspr. bil je že svetel dan, ko se je zbudil zelo pozno se je zbudil; star. uma svetli meč razum, pamet; ekspr. edini svetli žarek v njegovem enoličnem življenju so bila njena pisma edini lepi doživljaji; ekspr. njegovo ime je s svetlimi črkami zapisano v zgodovini je slaven; ekspr. stvar ima svetle in temne strani dobre in slabe; ekspr. v tem času njegova zvezda ni bila več tako svetla kakor prva leta ni bil več tako slaven
♦ agr. svetlo seme podolgovato, zelo gladko seme trave čužke, ki se uporablja za ptičjo krmo; grad. svetla odprtina odprtina, določena z razdaljami med nasproti si stoječimi ploskvami odprtine; psiht. svetli trenutek (duševnega bolnika) trenutek, ko je bolnik popolnoma razsoden, se popolnoma zaveda; tisk. svetla črka tiskarska črka s tankimi potezami
svetló tudi svêtlo in svètlo prisl.: svetlo goreti; svetlo pogledati koga; zapel je svetlo in toplo; svetlo pobeljeni prostori / piše se narazen ali skupaj: svetlo moder ali svetlomoder cvet; nosi svetlo siv kostim / v povedni rabi: postalo je svetlo; svetlo mu je pri duši; bilo je svetlo kot podnevi
● ekspr. to bo svetlo pogledal, ko bo izvedel bo zelo začuden
♦ zool. svetlo rdeči ara velika svetlo rdeča papiga z dolgim repom, Ara macao
svêtli in svètli -a -o sam.: vse svetlo v njem je ugasnilo; nekaj svetlega, otroškega je v njem; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; stopiti na svetlo; oblačiti se v svetlo; odšli so še ob svetlem ko je bil še dan
svetlíca -e ž (í) - 1. min. rudnina, ki ima diamantni ali biserni sijaj in svetlo črto: svetlice in sijajniki / cinkova svetlica; živosrebrova svetlica rudnina živosrebrov sulfid; cinobarit
- 2. knjiž. svetel del česa: bilo je temno, samo v daljavi se je kazala okrogla svetlica / v njegovem življenju so bile posamezne svetlice dobrega
♦ bot. gorska svetlica zdravilna gorska rastlina z rumenimi cveti, ostrega vonja; arnika; zool. svetlica velika, bočno sploščena morska riba z luskami bleščečih barv, Lampris luna
svilenína -e ž (í) knjiž. svileno blago, svila: podložiti krilo s svilenino / preproge iz živobarvne svilenine
● knjiž. svilenina dekletove polti mehkoba, sijaj
temnéti -ím [təm] nedov., temnì in tèmni (ẹ́ í) - 1. postajati (bolj) temen: nebo temni / noč temni
- 2. knjiž. temno se odražati, kazati: na griču v daljavi temni gozd
- 3. knjiž. izgubljati močen sijaj, svetlobo: sonce temni / svetloba temni
// postajati manj izrazit: blesk njene lepote temni / mladostni spomini temnijo
temnèč -éča -e: temneče nebo
temníti -ím [təm] nedov., temnì in tèmni (ī í) - 1. delati kaj (bolj) temno: temniti risbo s plosko stranjo krede / dimniki so temnili nebo s črnim dimom
- 2. delati, da kaj izgublja močen sijaj, svetlobo: temniti luč
- 3. knjiž. delati kaj temno, neprijazno: novica jim temni obraze / ta spomin mu temni življenje
temníti se - 1. postajati (bolj) temen: nebo se že temni / v sobi se temni večer / brezoseb. začelo se je temniti
● ekspr. pred očmi se mu je temnilo zaradi slabosti, razburjenja se mu je zdelo, da nič ne vidi - 2. temno se odražati, kazati: v bregu se temni domačija
temnèč -éča -e: temneč se večer
vóskast -a -o prid. (ọ̑) podoben vosku: voskasta snov / voskast sijaj; obraz voskaste barve
♦ min. voskasti opal voščeni opal // prekrit z voskom: voskasti listi; voskasta površinavóskasto prisl.: voskasto rumen
voščén -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na vosek: voščena obloga;
voščena sveča / voščene barvice; voščene rože; voščene vžigalice / muzej voščenih lutk v Londonu muzej, v katerem so v naravni velikosti upodobljene znamenite osebnosti // nekdaj voščena tablica lesena tablica, prevlečena z voskom // voščen sijaj; voščena bledica; biti voščen v obraz / voščena prevleka na listih, plodovih
♦ agr. voščena zrelost semen zrelost, pri kateri je vsebina mehka kot vosek; min. voščeni opal opal voščenega sijaja, navadno rjav; teh. voščena forma; um. voščena praskanka; voščene tehnike tehnike, pri katerih se kot slikarsko vezivo uporablja vosek, voščena emulzija; zool. velika voščena vešča vešča, katere gosenice se v čebelnjakih hranijo z odpadki in s čebeljim zarodom, Galleria mellonella; voščena vetrnica bledorumen morski ožigalkar z valjastim telesom in številnimi lovkami, Anemonia sulcatavoščéno prisl.: voščeno bel, rumen
zabledéti -ím dov., zablédi tudi zablêdi (ẹ́ í) star. obledeti: napis je že zabledel / zabledeti od strahu prebledeti // zvezde so zabledele izgubile močen sijaj, svetlobo // spomini na mladost so zabledeli postali manj izrazitizabledèl in zabledél -éla -o: zabledela slika
zatemnéti -ím [təm] dov., zatemnì in zatèmni (ẹ́ í) - 1. postati (bolj) temen: papir na svetlobi zatemni; voda je zaradi močnega dežja zatemnela / oči so mu zatemnele od jeze / knjiž. ko je dan zatemnel, so se prižgale luči ko se je stemnilo
- 2. knjiž. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zaradi oblakov je sonce nenadoma zatemnelo
// postati manj izrazit: njegova slava je hitro zatemnela - 3. knjiž. postati mrk, neprijazen: ob teh besedah je njegov obraz zatemnel
zatemnèl in zatemnél -éla -o: od starosti zatemnele slike
zbledéti -ím dov., zblédi tudi zblêdi (ẹ́ í) - 1. izgubiti prvotno izrazito barvo: blago na soncu zbledi; rastline v temi zbledijo / barva sčasoma zbledi
// star. prebledeti: ob teh besedah je zbledel / njegov obraz je zbledel - 2. knjiž. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zvezde so zbledele / modrina neba je zbledela / sončni zahod je zbledel v mrak prešel
- 3. knjiž. postati manj izrazit: doživetje je že precej zbledelo; njena podoba mu je zbledela; spomin na tiste čase ne bo zbledel / nasmeh na njegovem obrazu je zbledel
zbledèl in zbledél -éla -o: zbledel rokopis; zbledeli spomini; zbledela obleka
zbledévati -am nedov. (ẹ́) - 1. izgubljati prvotno izrazito barvo: obarvane sveče zbledevajo / barve sčasoma zbledevajo
// star. prebledevati: med govorjenjem je zardeval in zbledeval - 2. knjiž. izgubljati močen sijaj, svetlobo: luna zbledeva
- 3. knjiž. postajati manj izrazit: spomini na tiste čase zbledevajo
zlaténkast -a -o prid. (ẹ̑) po barvi nekoliko podoben zlatu: zlatenkasti lasje / zlatenkast sijaj
zmedléti -ím [med in məd] dov., tudi zmedlì (ẹ́ í) knjiž. - 1. izgubiti moč, oslabeti: v enem tednu je zmedlel; zmedleti od bolezni, zaradi slabe hrane / živina je čez zimo zmedlela / obraz mu je zmedlel postal bled, upadel
- 2. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zvezde so zmedlele / proti jutru je luč zmedlela
- 3. ekspr. postati malo slišen: glasovi so počasi zmedleli
zmedlèl in zmedlél -éla -o: zmedlel obraz; postati shujšan in zmedlel
démantov -a -o prid. (ẹ̑) knjiž. diamantov: demantov lesk, sijaj
diamántov -a -o (ā) pridevnik od diamant: diamantov lesk, sijaj
dogorévati -am nedov. (ẹ́) približevati se koncu gorenja: med prsti mu dogoreva cigareta;
sveče dogorevajo;
svetilka počasi dogoreva;
pren. v njem je dogorevala vera v dobroto;
njeno življenje dogoreva // pesn. izgubljati močen sijaj, svetlobo: dan dogoreva; zvezde dogorevajodogorevajóč -a -e: dogorevajoč ogenj
otemnévati -am [təm] nedov. (ẹ́) postajati nekoliko temen: nebo otemneva
// izgubljati močen sijaj, svetlobo: luna otemneva
rudnína -e ž (ī) plinasta, tekoča ali trdna snov, nastala v naravi: raziskovati rudnine; lastnosti, nastanek rudnin; sijaj rudnin / čiste in nečiste rudnine
♦ min. debelozrnata, drobnozrnata rudnina; luskasta rudnina ki se da klati v luske; mont. separacija rudnin; petr. glavna rudnina ki nastopa v kamnini v največji množini
gízda -e ž (ī) star. razkošje, sijaj: pokazala se je v vsej svoji gizdi; stali so tam v gizdi svetlih rokavic in temnih frakov
// zastar. gizdavost, nečimrnost: ta nizka čast ni prijala njegovi gizdi
izplamenévati -am nedov. (ẹ́) knjiž., redko izgubljati močen sijaj, svetlobo: zarja izplameneva
sijajína -e ž (í) knjiž. sijaj, sij: ta blesk, ta sijajina ga je očarala; kristalna sijajina / sijajina jutra
velikolépje -a s (ẹ̑) zastar. (izredna) lepota, sijaj: dvorsko velikolepje / prirediti slavje v vsem velikolepju