agregát -a m (ȃ) - 1. teh. več strojev skupaj, ki sestavljajo funkcionalno celoto: montirati agregat; električni, turbinski, varilni agregat; agregat za relejno postajo; obratovanje agregatov hidrocentrale
- 2. petr. skupek približno enako velikih zrn: gručav agregat; kristalni agregat; pren. družbeni agregat; država ni samo agregat več pokrajin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
àko in ako vez. (ȁ) raba peša - 1. v pogojnih odvisnih stavkih za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka; če: jed bo okusnejša, ako dodaš malo smetane; ako bi bili držali skupaj, bi več dosegli; to bi ti zmogla, ako bi hotela; ako imaš čas, pridi / z oslabljenim pomenom ako se prav premisli, nimate vzroka za pritoževanje / rad bi govoril z njim. Ako le pride? / ako bi se mi izpolnila vsaj ta želja / v članku je vprašanje nakazano, ako ne celo rešeno
- 2. v časovnih odvisnih stavkih za izražanje dejstva, da se dejanje nadrednega stavka ponovi, kadarkoli se izpolni pogoj: ako je otrok zbolel, je bedela pri njem
- 3. v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: ako si (tudi) na koncu sveta, zdaj se moraš vrniti / umirilo se mu je srce, ako ne v sreči, pa vsaj v upanju
- 4. v pripovednih odvisnih stavkih za izražanje, da je trditev v nadrednem stavku resnična, kolikor je resnična trditev v odvisnem: saj mi ne zameriš, ako sem odkrit
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
apostólski -a -o prid. (ọ̑) - 1. nanašajoč se na apostole: apostolski časi / delovati z apostolsko gorečnostjo / apostolska vera molitev, ki obsega dvanajst temeljnih členov katoliške veroizpovedi; Apostolska dela knjiga svetega pisma, ki opisuje zgodovino prve Cerkve
- 2. rel. nanašajoč se na papeža, apostolski sedež: apostolski blagoslov / apostolski administrator upravitelj apostolske administrature; apostolski delegat papežev odposlanec za nadziranje cerkvenega življenja v državah, ki nimajo diplomatskih zvez z apostolskim sedežem; apostolski sedež papež, rimske kongregacije, sodišča in uradi skupaj; apostolska nunciatura stalno papeško poslaništvo za nadziranje cerkvenega življenja v državah, ki imajo diplomatske zveze z apostolskim sedežem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
arhitektúrniSSKJ -a -o prid. (ȗ) arhitektúrna krájina -e -e in krajína -e ž (ȗ, ā; í)
kraj, pokrajina s svojimi (tradicionalnimi) arhitekturnimi značilnostmi: arhitekturna krajina mesta; Skupaj s strokovnjaki z različnih področij je deset let opravljal raziskavo o slovenski arhitekturni krajini
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
atráktor -ja m (á) 1. kar kaj privlači, priteguje: atraktor za ribolov; Pomembno je ustaviti izseljevanje ljudi iz regionalnih središč in postaviti atraktorje, ki jih bodo privabljali 2. astron. objekt, ki privlači, deluje gravitacijsko: Celoten skupek galaksij Devica skupaj z nami se giblje s povprečno hitrostjo več 100 km/s v smeri velikanske koncentracije mase, ki ji astronomi pravijo veliki atraktor E ← agl. attractor, nem. Attraktor iz tvor. od lat. ad trahere 'privlačiti'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
bagáža -e ž (ȃ) - 1. zastar. prtljaga, oprema: naložiti bagažo na voz
- 2. redko svojat, drhal: bagaža ste, vsi skupaj!
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
bateríja -e ž (ȋ) - 1. osnovna vojaška enota v topništvu: sem pride protiletalska baterija, dvajset mož
// skupina topov: baterija bruha, molči; zdaj strelja naša baterija; protiletalska baterija; ogenj obalnih baterij - 2. elektr. zaporedno ali vzporedno vezani akumulatorski ali galvanski členi: polniti baterijo; prazna baterija; magnetofon, radio na baterije / akumulatorska, galvanska, suha baterija
// poljud. električna žepna svetilka: svetiti si z baterijo; žepna baterija; vložek za baterijo - 3. teh. več naprav skupaj, ki tvorijo funkcionalno celoto: kuhinjska, mešalna baterija; sanitarna baterija celotna vodna in odtočna instalacija v stanovanju
- 4. ekspr., z rodilnikom velika množina: na polici stoji cela baterija steklenic
♦ ped. testna baterija skupina psiholoških ali pedagoških testov, ki tvorijo celoto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
bél -a -o stil. -ó [beu̯] prid. (ẹ́) - 1. ki je take barve kot sneg ali mleko, ant. črn: bel cvet; beli čevlji; bel konj, labod; bel papir; prt je bel; bela barva; obleči belo srajco; bela vrtnica; bleščeče, snežno bel; modrikasto, umazano bel; bel kot mleko, sneg, zid; črno-bel vzorec; belo-modro-rdeča zastava slovenska zastava
// pesn.: bela cesta; bela Ljubljana; bela smrt; belo mesto; v ljudski pesmi, v pravljicah stoji tam beli grad / izobesili so belo zastavo kot znamenje vdaje; publ. naše bele ladje potniške ladje - 2. ki je svetle barve: po nebu plava bel oblaček; bel obraz, vrat; ima belo polt; biti belih lic; mrtvaško, prsteno bel; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela tehnika / pesn.: beli mesec; skozi okno lije bela mesečina; bele zvezde; belo jutro / beli gospodarji so jih izkoriščali ljudje bele rase; bel(i) kruh kruh iz bele moke; bela kava kava z dodatkom mleka; bela moka pšenična moka, ki vsebuje majhno količino otrobov; belo vino vino rumenkaste, zelenkaste barve
// ki ima plodove ali gomolje svetle barve: bel krompir; bela murva / bela detelja
// v zvezi z lasje, brada svetlo siv: častitljivi beli lasje
// ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z dan, zora poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: zgodilo se je sredi belega dne; plesali so do belega dne, do bele zore vso noč, do jutra; ob, pri belem dnevu se je sprehajal z njo podnevi; ne skrivaj, javno; to je jasno kot beli dan - 3. redko nepopisan, neizpolnjen: na mizi pred njim je bil bel list / bele lise na zemljevidu neraziskano ozemlje, področje
- 4. nanašajoč se na protirevolucionarje, desničarje: vas je bila med vojno bela / bela garda protirevolucionarna organizacija med narodnoosvobodilnim bojem v Sloveniji; protirevolucionarna organizacija med državljansko vojno po oktobrski revoluciji
● star. bel denar srebrn denar; publ. beli kontinent Antarktika; star. beli menihi cistercijani; publ. beli premog vodna moč, ki se da izkoriščati za pogon elektrarn; publ. beli rudarji delavci na naftnih poljih; Bela hiša sedež predsednika Združenih držav Amerike v Washingtonu; knjiž. bela Istra kraški del Istre; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla; publ. bela kuga čezmerno omejevanje rojstev; knjiž. to so bile njene bele noči noči brez spanja; knjiž. bela odeja pokriva zemljo sneg; knjiž. predajati se beli opojnosti veselju, športu v zimski naravi; publ. plazovi v gorah grozijo z belo smrtjo s smrtjo v snegu; star. obleči belo suknjo nastopiti vojaško službo; ekspr. tak delavec je v podjetju bela vrana redkost, izjema; pesn. bela žena smrt; publ. mojstri bele žogice namiznega tenisa; publ. trgovina z belim blagom z dekleti; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno; zelen božič, bela velika noč če o božiču ni snega, je o veliki noči
♦ agr. bela žita pšenica, rž, ječmen, oves; antr. bela rasa; biol. bela krvnička ali belo krvno telesce brezbarvna krvna celica, ki se giblje s panožicami; bot. beli gaber, javor, trn; bela omela grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja, Viscum album; gastr. bela klobasa klobasa z nadevom iz riža ali kaše, mesa in drobovine; bela riba morska riba boljše vrste; belo meso kokošje, telečje meso; geogr. Bela krajina; bele noči kratke, svetle noči v visokih zemljepisnih širinah; grad. beli cement cement, ki je skoraj brez železovih primesi; kem. beli fosfor; bela galica cinkov sulfat; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. beli tok bel ali rumenkast izcedek iz nožnice; metal. beli žar temperatura, pri kateri zažarijo trdna ali plinasta telesa belo; bela kovina zlitina bakra, cinka in svinca; min. beli svinčenec rudnina svinčev karbonat; obrt. bela vezenina vezenina, narejena z belo nitjo na belo tkanino; polit. bela knjiga zbirka mednarodnih diplomatskih dokumentov, ki jih kaka država objavi o državi, s katero je v sporu; rel. bela barva v bogoslužju simbol čistosti, veselja, luči; bela nedelja prva nedelja po veliki noči; šah. bela figura; bela polja; trg. bela posoda posoda iz porcelana; vet. bela črta trak kit, na katerem so priraščene trebušne mišice; ozka belkasta proga ob nosilnem robu kopita; zool. beli medved; bela uš
bélo prisl.: belo cvesti; belo se oblačiti; belo bleščeči biseri; belo oprana obleka; belo pogrnjena miza / piše se narazen ali skupaj: belo lisast ali belolisast; belo pikčast; belo rožnat; belo siv; belo zelen
● belo me je pogledal jezno; starka je belo strmela vanje tako da se je videla beločnica; ekspr. na grobu je bilo vse belo krizantem zelo veliko belih krizantem
béli -a -o sam.: beli ima potezo kdor igra pri šahu z belimi figurami; kurir je padel v zasedo belih belogardistov, domobrancev; star. ta bela s koso smrt; ekspr. ni črhnil, rekel, zinil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja; obrača oči, da se mu vidi belo samo beločnica; na belo mleta pšenica na fino obdelanem mlinskem kamnu; v belo oblečen; ekspr. dobil boš črno na belem napisano izjavo, potrdilo; ekspr. dokazati črno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma; gore so že v belem pokrite s snegom; pogledati z belim z beločnico; jezno; vipavsko belo belo vino; pog. liter belega in sodo belega vina; v daljavi je bilo videti nekaj belega; nevesta v belem v beli obleki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
blagó -á s, mn. blága s in blagóvi m (ọ̑) nav. ed. - 1. izdelek ali pridelek, namenjen tržišču: dobaviti, pakirati, prodajati blago; galanterijsko, industrijsko, špecerijsko blago; izvozno blago; blago za široko potrošnjo; velika izbira, ponudba blaga; povpraševanje po blagu; trgovina z mešanim blagom / plačevati v blagu ne z denarjem; pren. popevka je konjunkturno blago
- 2. tudi mn. tekstilni izdelki, tkanina: blago se mečka; izdelovati, tkati, urezati blago; črtasto, enobarvno blago; volneno blago; dekorativno, pohištveno blago; letni blagovi; modna blaga; blago iz umetnih vlaken; blago na metre; blago za moške obleke; blago z napako; obleka iz pralnega blaga / blago se dobro nosi je trpežno in se ne mečka, se seka trga po pregibih; pog. blago je šlo skupaj se je skrčilo, uskočilo
- 3. star. premoženje, imetje: ne mara za posvetno blago; opremiti dom z živim in mrtvim blagom
- 4. nar. zahodno goveja živina: pastir zavrača blago iz detelje
● pog. to blago gre po njem je veliko povpraševanje, nima cene se prodaja po zelo nizki ceni; zbirati ljudsko, narodopisno blago dokumente ljudske kulture; publ. trgovina z belim blagom z dekleti; preg. dobro blago se samo hvali
♦ ekon. potrošno blago za osebno potrošnjo; etn. blago prodajati otroška igra, pri kateri udeleženec v vlogi kupca ugiblje, katero blago predstavljajo drugi; trg. kosovno blago blago na kose; razsuto blago nepakirano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
blazínast -a -o prid. (í) - 1. raba peša obložen z mehko podlogo; oblazinjen: široki blazinasti sedeži; blazinasta klop
- 2. podoben blazini: blazinast mah; roke, blazinaste od zamaščenosti
♦ bot. blazinasta rast nizka rast, s stebelci ali z listi gosto skupaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
bléd -a -o tudi -ó prid., tudi bledéjši (ẹ̑ ẹ́) - 1. ki je brez zdrave naravne barve: bled obraz; otrok je bled; blede ustnice; biti bledih lic; mrtvaško, smrtno, voščeno bled; čisto, ves bled; bled od jeze, od strahu; bled v obraz; bled kakor kreda, smrt, stena, kot zid; postajati bled bledeti
// ki je nenasičene, neizrazite barve: bled čaj; bolj bleda stran lista; bledo črnilo
// ki je brez močnega sijaja, svetlobe: bleda luč, mesečina, svetloba; bledo nebo; pesn. bleda luna - 2. ekspr. ki je brez izrazitih potez, značilnosti: bled nasmeh, pojem, spomin; blede besede; to je bleda slika resnice; bledo epigonstvo
// ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: bleda groza, zavist
blédo tudi bledó prisl.: bledo se nasmehniti, spominjati; bledo orisani značaji / piše se narazen ali skupaj: bledo zelen ali bledozelen travnik; bledo modrikasta žila; bledo rdeča zarja; bledo rjava uniforma; bledo rožnata vrtnica; bledo rumena barva strnišča; bledo sinje nebo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
blízu prisl., blížje in blíže (í) - 1. izraža majhno razdaljo, ant. daleč:
- a) pri mirovanju: ljudje so blizu; hiše stojijo zelo blizu skupaj; tu blizu ni nikogar; od blizu pogledati; redko mož iz vasi blizu / biti resnici najbližje; ne poznam ga (od) bližje natančneje
- b) pri premikanju: priti blizu; stopiti bližje k oknu; najbližje ima do Kranja / prihaja bližje in bližje; čedalje, malo, še bližje
● prišli so od blizu in daleč od vsepovsod; sprl se je z nami, pa ga ni več blizu ne prihaja k nam; ne dá nikomur blizu je nedostopen; nihče mu ne more blizu je na takem položaju, da mu nihče ne more škodovati s svojo kritiko
- 2. izraža majhno časovno oddaljenost: poldne, pomlad je blizu; čas odločitve je blizu / predramil se je blizu pred polnočjo
- 3. s čustvenim dajalnikom izraža prijazno razmerje, duhovno sorodnost: te države so nam zelo blizu in prijateljske; mati mu je bolj blizu kot oče; umetnini sta si notranje blizu / publ. to poroča tisk, ki je blizu vladi
- 4. izraža precejšnje približevanje določeni polni meri; skoraj: hodila sta skupaj blizu dve leti; mesto ima blizu sto tisoč prebivalcev; tehta blizu dve kili / rod je blizu na tem, da izumre; redko govoril je blizu takole nekako; prim. bližji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
bogatínec -nca m (ȋ) raba peša bogataš: saj vem, da vsi bogatinci skupaj držijo;
ne bom več garal za te bogatince
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
bógvé in bóg vé [-kv-] prisl. (ọ̑-ẹ́) - 1. izraža negotovost, nedoločnost: bogve ali še živi; bogve zakaj ga ni; joče ali od žalosti ali od jeze, bogve; spomin na bogve koga; ženejo jih bogve kam; prišel je od bogve kod
// ekspr., z zaimkom ali zaimenskim prislovom poudarja veliko mero: misli, da je bogve kaj; bogve koliko težav te še čaka; bogve kolikokrat je to pravil; zdaj bi bila že bogve kje daleč
// ni bogve kako svetlo; nimam bogve kaj denarja imam malo denarja
// piše se tudi skupaj: vino ni bogvekaj prida; rodil se je bogvekje - 2. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: bogve da ga je vesela / bogve, ne poznam ga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
bojeváti se -újem se nedov. (á ȗ) - 1. udeleževati se oboroženega spopada, boja: bojevati se za svobodo; bojevati se s sovražnikom; pren. dvom se bojuje z upanjem; bojevati se sam s seboj; vse življenje se je bojeval z revščino
- 2. zelo si prizadevati za kaj: dolgo se je bojeval za dekletovo naklonjenost; bojevati se za pravico z besedo in peresom
● publ. bojevati se z ramo ob rami skupaj, složno
bojeváti star. udeleževati se oboroženega spopada, boja: Če niso ti [konji] zate, moraš peš bojevati (F. Levstik) / knjiž., z notranjim predmetom bojevati boj z okupatorjem; pren. bojuje hude duševne boje
bojujóč se -a -e: bojujoč se za most, je padel; bojujoče se države
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
bók -a in bòk bôka m (ọ̑ ọ̄; ȍ ó) - 1. spodnji stranski del trupa: upreti roke v boke; meč mu je visel ob boku; ženska širokih bokov; riba s progami na bokih; zibanje v bokih / kot povelje roke v bok!
// nav. ed. stran telesa: ležati na boku; obrnil se je z boka na bok; levi, desni bok - 2. stranski, vzdolžni del
- a) predmeta, stvari, zlasti prevoznega sredstva: avto se je prevrnil na bok / ladja se je nagnila na bok; voda se peni ob bokih
♦ navt. desni, levi bok ladje gledano od krme proti premcu - b) skupine ljudi, živali: napasti bok kolone; vpasti sovražniku v bok / udariti na nasprotnika z boka
● lahko ga postavimo ob bok najboljšim režiserjem ga enačimo, vzporejamo z njimi; publ. stali so bok ob boku tesno skupaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
boríti se -ím se nedov. (ī í) - 1. udeleževati se oboroženega spopada, boja: boriti se s sovražnikom; junaško se je boril; bataljon se je boril do zadnjega moža; boriti se na nož, na življenje in smrt; boril se je kakor lev; pren. boriti se zoper obup; boriti se sam s seboj; boriti se s težavami; več ur se je boril z valovi
- 2. zelo si prizadevati za kaj: tekmovalec se bori za prvo mesto; boriti se za kruh, za obstoj, za pravice; bori se, da bi obdržal svoj položaj
// v zvezi s s, z s težavo upirati se čemu: boriti se s solzami, s spancem - 3. ekspr. težko hoditi skozi kaj ovirajočega: boriti se skozi zamete
● šalj. že štiri dni se krepko bori s cvičkom ga pije; boriti se s smrtjo biti v agoniji, umirati; v Parizu se je hudo boril s francoščino jo je težko in slabo govoril; knjiž. boriti se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; publ. boriti se z ramo ob rami skupaj, složno
borèč se -éča -e: boreč se za enakopravnost; boreče se države
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
Bósna -e ž (ọ̑) pog., ekspr., navadno kot podkrepitev, v zvezah: kar pusti vse skupaj, pa mirna Bosna saj je vseeno;
tako bo, kot sem rekel, in mirna Bosna o tem ne bomo več govorili
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
brainstorming -a cit. [brêjnstórming-] m (ȇ-ọ̑) tehnika spodbujanja ustvarjalnosti in iskanja rešitev, ki jo izvaja skupina ali posameznik s spontanim nizanjem idej: Nato spet skupaj sedemo za mizo – nekakšen brainstorming različnih idej, od katerih se odločimo za eno samo E ← agl. brainstorming iz brain 'možgani' + tvor. od storm 'vihar'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
brezvŕvični -a -o prid. (ȓ) pri katerem radijska zveza nadomešča vrvico med slušalko in telefonom: brezvrvični telefon; Sodelovanje bi bilo koristno za obe podjetji, saj bi lahko skupaj prilagodili svoja omrežja in vlagali v razvoj brezvrvičnih povezav in novih mobilnikov E iz brez vŕvice
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
brígati se -am se nedov. (ȋ) pog. - 1. skrbeti za kaj: za živino se briga oče; kdo se bo poslej brigal za otroke
- 2. zanimati se, meniti se za kaj: za politiko se ne briga / ekspr.: malo se brigam, kaj pravijo ljudje; kdo se briga zanjo! briga se za njegovo prepoved! zame se briga kakor za lanski sneg nič
brígati pog. - 1. tikati se česa: vtika se v stvari, ki ga nič ne brigajo
- 2. ekspr., s smiselnim osebkom v tožilniku izraža popolno nezanimanje, neprizadetost: briga jih! briga me! briga jih, če vse propade; če je užaljen, nas presneto malo briga / ti me prav malo brigaš; to me nič ne briga; brigate me vi vsi skupaj!
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
brútotónski -a -o prid. (ȗ-ọ̑) žel., v zvezi brutotonski kilometer enota za obračunavanje stroškov prevoza blaga skupaj z embalažo na razdalji 1 km
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
bútara -e ž (ú) - 1. več kratko nasekanih in povezanih vej za kurjavo: delati butare; kuriti z butarami; skladovnica butar
// več skupaj povezanih istovrstnih predmetov: zvezati v butaro; butara prekel, dračja / zastar. butara usnja sveženj; pren. težka butara let - 2. v krščanskem okolju snop šibja in zelenja za cvetno nedeljo: nesti butaro v cerkev
- 3. slabš. nerodna, okorna ženska: ni je maral, ker je bila taka butara; kmečka butara
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
celôta -e ž (ó) - 1. kar je zaključeno in sestavljeno iz dopolnjujočih se elementov: omenjene zgradbe tvorijo celoto; gradivo je avtor povezal v harmonično celoto; njegovo delo je zaokrožena celota / podrediti novo že obstoječim urbanističnim celotam; to je v interesu naroda kot celote / ljudstvo tvori enakopravno celoto skupnost
// neokrnjen, poln obseg česa: deliti celoto na dele
// z rodilnikom vsi posamezni deli, elementi skupaj: celota likovnih elementov; celota vseh problemov / posameznosti razume, celota pa mu je ostala nejasna - 2. v prislovni rabi, v zvezi v celoti izraža polnost, ne samo delnost česa: program je v celoti izpolnjen; razprave ni bilo mogoče v celoti ponatisniti / v celoti ga je polomil
// izraža omejevanje na glavno, ne glede na posameznosti, podrobnosti: knjiga je v celoti sprejemljiva, le nekatere stvari so sporne; stanje se je, vzeto v celoti, nekoliko popravilo
// izraža izčrpnost navedene količine: knjižnica ima v celoti milijon knjig
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
čepéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. stati na zelo skrčenih nogah: otroci čepijo in se igrajo s peskom; pastirji čepijo okrog ognja / kokoš čepi na gredi; mačka čepi pod mizo
- 2. ekspr. negibno, zgrbljeno sedeti: babica ves dan čepi za pečjo; po klopeh čepijo ženske; čepi za mizo kot kup nesreče; pren. bajta čepi pod gozdom; glava mu čepi med pleči; na koncu nosa mu čepijo očala
- 3. pog., ekspr. biti, nahajati se kje: ves dan čepi v sobi; vsak dan smo čepeli v zasedi; mladi bi kar naprej čepeli skupaj in kramljali
● ekspr. ne smeš samo čepeti in čakati biti nedejaven; pog., ekspr. na vsakem sestanku čepi se ga udeleži; star. še zmeraj čepi na gruntu ga ne prepusti nasledniku; pog., ekspr. kar naprej čepi pri knjigah bere, študira; pog., ekspr. že dolgo čepi pri nalogi se ukvarja z njo, jo sestavlja; ekspr. že dve leti čepi v prvem razredu hodi v prvi razred; ekspr. samo doma čepi nikamor ne gre; ekspr. čepi nad svojim razredom kakor koklja nad piščanci ga skrbno varuje
čepé: čepe ne morem dolgo zdržati
čepèč -éča -e: čepeč na otrplih nogah; po tleh čepeči jetniki dremljejo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
čéšnjevecSSKJ -vca m (ẹ́) 1. nizki fižol pozne sorte z vijoličastorjavkastimi zrni: saditi češnjevec; fižol češnjevec; češnjevec v solati; Pasulj je mogoče skuhati tudi iz češnjevca, le da barva ni pristna 2. sorta paradižnika z okroglimi manjšimi plodovi: paradižnik češnjevec; V večji skledi zmešamo skupaj hobotnico, vloženo šalotko, češnjevec, olive in na grobo narezano baziliko E (↑)čéšnjev
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
češúlja -e ž (ú) - 1. več cvetov gosto skupaj: češulja bezgovega cvetja; češulje cvetja na koncu vej
- 2. odkrhnjena vejica: pod obrano češnjo je polno češulj
♦ bot. socvetje s cveti v isti ravnini, katerih peclji rastejo iz različnih točk glavne osi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
čístSSKJ -a -o prid. (ȋ) 1. ki v manjši meri onesnažuje, uničuje okolje: čista industrija; čista tehnologija; Promovirali bodo naložbe v energetsko učinkovite tehnologije skupaj s sončno in vetrno energijo ter čistimi postopki pridobivanja energije v termo- in jedrskih elektrarnah 2. ekspr. ki je zakonito pridobljen: Njegov denar je čist E = stcslov. čistъ, hrv., srb. čȉst, rus. čístyj, češ. čistý < pslov. *čistъ iz ide. *sk'hei̯d- 'čistiti tekočino, cediti'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
čŕn -a -o stil. -ó prid. (ŕ) - 1. ki je take barve kot oglje ali saje, ant. bel: črni lasje; črn maček; obleka iz črnega žameta; plašč je črn; črna barva; črna obleka; črna šolska tabla; sivkasto, vranje, zamolklo črn; črn kot oglje, kot vrag; črno-bel vzorec; črno-žolta zastava / pesn.: črni mrak; črni vran; črna noč, tema / izobesili so črno zastavo kot znamenje žalovanja
- 2. ki je temne barve: gost črn dim; na nebu visijo črni oblaki; črna prst; črne oči; čisto črn; gara ko črna živina zelo, hudo; ekspr.: nabil te bom, da boš ves črn; plačal bo, da bo črn zelo, veliko; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela fotografija / pesn.: črni grob; črni kovači; črna kri / črn(i) kruh kruh iz črne moke; črna kava kava brez dodatka mleka; črna moka pšenična ali ržena moka, ki vsebuje veliko količino otrobov; črno pivo, vino; ali je svetlolasa ali črna temnih las; nosi črna očala očala s temno obarvanimi stekli; črn od sonca zagorel
// ki ima plodove ali gomolje temne barve: grmi črnega ribeza; črna murva; črna redkev / jesti črni ribez - 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: tedaj so se zanje začeli črni dnevi; črna usoda / preženi črne misli; obhajajo ga črne slutnje
// ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: črn naklep; bala se je njihovih črnih pogledov; ima črno dušo; snoval je črne misli
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: navdajal ga je črn obup; črna groza; najbolj črna revščina; črna žalost / to je črna nehvaležnost, zavist, zloba; črno sovraštvo - 4. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: z lažnimi računi so si ustvarili črni fond; preprečevanje črnih gradenj; nekateri šoferji podjetij zaslužijo s črnimi vožnjami / črna borza nezakonito, nedovoljeno trgovanje, zlasti kadar blaga ni dovolj v prodaji
- 5. slabš. nanašajoč se na klerikalce, desničarje: občina je bila črna
● publ. črni kontinent Afrika; črni prebivalci Amerike črnski prebivalci; črni revirji rudarski kraji Trbovlje, Zagorje, Hrastnik; črna Afrika Afrika s črnskim prebivalstvom; ljudi prikazuje s črnimi barvami, v črni luči negativno; črne bukve po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati; publ. črna kronika tega tedna (prometne) nesreče; črna lista seznam osumljenih oseb, prekrškov, nesreč; črna metalurgija metalurgija železa, mangana in kroma; ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab; dobil je črno piko zabeležilo se je slabo mnenje o njem; črna roka teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte; star. črna smrt kuga; slabš. črne srajce italijanski fašisti; slabš. glej no, črna suknja duhovnik; črna šola ljudski naziv, nekdaj vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo; publ. črna umetnost tiskarstvo, tisk; črna vojska nekdaj vojska, sestavljena iz vojakov, ki niso redni vojni obvezniki in so vpoklicani le ob veliki vojni nevarnosti; vznes. pokriva ga črna zemlja je mrtev, pokopan; šalj. ponoči je vsaka krava črna v določenih okoliščinah se človek zadovolji tudi z manj kvalitetnim; slabš. črno-žolta monarhija Avstro-Ogrska; publ. črno zlato premog; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno
♦ antr. črna rasa; bot. črni bor, hrast, koren, trn, zobnik; etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; črna kuhinja kuhinja, v kateri dim ni speljan v dimnik; geogr. Črna gora; gozd. črni gozd gozd z iglastim drevjem; črni les les iglastega drevja; igr. črni Peter otroška igra s kartami, pri kateri izgubi tisti, ki mu ostane karta s figuro črne glave; kem. črni smodnik strelivo, zmes solitra, žvepla in lesnega oglja; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. črne koze; metal. črna pločevina; petr. črni premog premog z visoko stopnjo pooglenitve; rel. črna barva v bogoslužju simbol žalosti, smrti; črna maša maša, ki se opravlja v črnih oblačilih za umrle; šah. črna figura; črno polje; trg. črna posoda posoda iz železne pločevine; zool. črni dular, medved, žužek; črna podgana; črna žolna
čŕno prisl.: črno orisati položaj; črno obrobljen robec; črno pobarvana tabla; črno vezana knjiga / piše se narazen ali skupaj: črno lisast ali črnolisast; črno pikast; črno progast; črno rjav; črno zelen / pesn. črno črn oblak
● ekspr. črno gledati biti jezen; biti pesimistično razpoložen; črno gleda na razvoj dogodkov pričakuje neugoden razvoj dogodkov; črno gleda predse jezno; ekspr. vse črno jih je zelo veliko
čŕni -a -o sam.: črni je ponudil belemu remi kdor igra pri šahu s črnimi figurami; nav. slabš. črni in rdeči desničarji, klerikalci; pog. pol kile črnega in dve žemlji črnega kruha; ekspr. ni črhnil, rekel, zinil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja; črno se mi dela pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. ne boš dobil niti toliko, kolikor je za nohtom črnega prav nič; nosi črno za sinom črno, žalno obleko; ekspr. dobil boš črno na belem napisano izjavo, potrdilo; ekspr. dokazati črno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma; na črno prodajati tujo valuto, zidati hišo; ekspr. zadel si v črno pravilno si nakazal problem, povedal si bistvo stvari; istrsko črno črno vino; črno za nohtom umazanija; pog. liter črnega in narezek črnega vina; žena v črnem v črni, žalni obleki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
čvekáti -ám nedov. (á ȃ) - 1. slabš. vsebinsko prazno, nespametno govoriti: nehaj že čvekati; ni znal drugega kakor čvekati
// govoriti, pripovedovati: kaj čvekaš neumnosti; vedno je čvekal, da bo vse skupaj pustil in odšel; drzne si čvekati o privatnih stvareh / samo čveka, pa nič ne naredi - 2. redko dajati cmokanju podobne glasove; cmokati: pod nogami ji je čvekalo blato
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
déčko -a m (ẹ̑) ekspr. - 1. deček: skozi vrata je prikoracal debelušen dečko; navihan dečko je tvoj sin; krepek, vihrav dečko
- 2. lep, postaven ali sposoben moški: kapitan je bil sijajen dečko; to ti je dečko in pol; v naši četi sem bil skupaj z imenitnimi dečki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
dedevé -êja m (ẹ̑ ȇ) davek na dodano vrednost; DDV: obračunavati dedeve; uvedba dedeveja; stopnja dedeveja; Samostojni podjetniki bodo ob oddaji poročila na papirju plačali skupaj z dedevejem 15 evrov E ↑DDV
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
delfinárij -a m (á) prostor, poslopje za gojenje velikih morskih živali, zlasti delfinov: Med čofotanjem v delfinariju morski lev Mike nežno ovije plavut okoli delfinke Jenny, medtem ko skupaj plavata po bazenu E ← nem. Delphinarium iz (↑)delfín + (↑)(akv)árij
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
delíti -ím nedov. (ī í) - 1. iz celote delati, napravljati dele: jarek deli njivo na dva dela; deliti na pet delov; zavesa deli sobo v dva prostora / dobiček sta pošteno delila / deliti ljudi na dobre in slabe
- 2. nav. ekspr. od večje količine dajati po delih: mati jim je delila orehe in hruške / deliti darove, miloščino; darežljivo deliti / učitelj je delil zaušnice; pren., nav., iron. deliti nauke; deliti ljudem pravico
- 3. navadno v zvezi z z ne imeti česa sam, ampak skupaj s kom: deliti sobo s prijateljem / z nikomer noče deliti oblasti, odgovornosti; prvo mesto si delita naš in avstrijski smučar / ekspr. delila je z možem veselje in žalost; deli usodo s svojimi tovariši, svojih tovarišev ima enako usodo
// dajati kaj od svojega: vsak grižljaj je delila z njim; kar je imel, je delil z reveži; vedno je našel koga, da je delil z njim - 4. biti, nahajati se vmes: Gibraltarski preliv deli Afriko od Pirenejskega polotoka; delilo ju je rešetkasto okno; pren. od tega dogodka nas deli skoraj osemdeset let; štel je dneve, ki ga še delijo od vrnitve domov ločijo
- 5. mat. delati računsko operacijo, pri kateri se ugotavlja, kolikokrat je deljenec večji od delitelja: deliti in množiti; deliti dvajset s pet
● publ. ne delim vašega mnenja nisem takega mnenja kot vi; ekspr. dêli in vladaj! vnašaj neslogo med ljudi, narode, da jim boš lažje gospodoval, vladal
♦ biol. celica se deli se razpolavlja tako, da se razpolovi najprej jedro, nato pa ostali del; lingv. deliti besedo prenesti del besede na koncu vrste v naslednjo
deljèn -êna -o: nosil je črno, deljeno brado; deljeni delovni čas delovni čas dopoldne in popoldne
● v pisarno sem stopil z deljenimi občutki različnimi, negotovimi; mnenja so deljena so različna, se ne skladajo
♦ mat. deset deljeno s pet je dve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
depresívec -vca m, člov. (ȋ) pog. depresiven človek; depresivnež: Nekatere skupine ljudi skupaj drži tudi to, da so življenjski poraženci, obupanci in depresivci E univerbizirano iz depresíven člôvek
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
dípól -a m (ȋ-ọ̑) elektr. dvojica nasprotnoimenskih električnih ali magnetnih polov zelo blizu skupaj: električni, magnetni dipol;
dipol na anteni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
do predl., z rodilnikom - 1. za izražanje meje v prostoru
- a) do katere sega dejanje: priteči do cilja; ne morem do njih; voda sega do pasa; do roba poln kozarec / kako daleč je do tja / z drugim predlogom: v vodi do nad kolen; zapet je do pod brade; do pod vrh hriba je še dobro uro; pren. priti do prepričanja; pomagati do uspeha; ključ do spoznanja
- b) redko proti kateri je dejanje usmerjeno: imam prošnjo do vas; obrni se do župana na župana
- 2. za izražanje meje v času, do katere sega dejanje: do tega časa, trenutka se še ni vrnil; bedeti do jutra; vztrajati do konca; bil je pri zavesti do zadnjega (trenutka); koliko (dni) je še do praznikov; ura je pet (minut) do dvanajstih 1155
// do takrat bo vse drugače; do včeraj je bil še zdrav; do nedavna je bilo podjetje še močno donedavna
// otroci do petega leta starosti; čas do počitnic / s prislovno predložno zvezo: cesta bo asfaltirana do pod konec jeseni; do pred tremi dnevi se še ni vedelo; do pred kratkim je delal v tovarni - 3. za izražanje količine: tehtnica je do tisočinke grama natančna; zapor do treh dni
// z nesklonljivim izrazom količine za izražanje- a) dosežene mere: našteti do deset
- b) skrajne dosegljive mere: za ta prekršek je določena kazen do pet tisoč dinarjev / gorovje se vzpenja do tri tisoč metrov; vinograd daje do deset hektolitrov
- c) približne mere: drevesa so do trideset korakov vsaksebi
- 4. v zvezi z od za izražanje začetne in končne meje: vlak vozi od Ljubljane do Beograda / dela od šestih do dveh; prodaja vstopnic od 9. do 11. ure; odprto (od) 7-20 / nočne temperature se gibljejo od minus dve do plus tri
// včasih v zvezi z od za izražanje približne, vmesne mere: takrat je imelo mesto od osem do deset tisoč prebivalcev; ležal bo pet do deset dni / publ. jutri bo rahlo do pretežno oblačno - 5. za izražanje načina, posledice dejanja: dež jih je do kože premočil; smejati se do solz; urezati se do krvi
// za izražanje visoke stopnje, intenzivnosti: odkrit do brezobzirnosti; do dobrega se seznaniti s problemi; do grdega sta se sprla zelo, hudo
// dogodek ga je do dna pretresel popolnoma, čisto - 6. za izražanje razmerja, navadno čustvenega: dekletu ni dosti do plesa; veliko nam je do tega, da pridete; ljubezen do domovine; ima veselje do glasbe; usmiljen do trpečih / obveznosti do družbe; pravica do pokojnine
● ekspr. sestradan do brezumja popolnoma, čisto; ekspr. ni vse do črke tako, kot so te učili popolnoma, čisto; ekspr. vsi do enega so prišli prav vsi; ekspr. težav ne premagaš od danes do jutri kmalu, hitro; ekspr. do kraja naveličan popolnoma; ekspr. zna do malega vse vse; skoraj vse; knjiž., redko stali so mož do moža tesno skupaj; publ. cesta bo do nadaljnjega zaprta dokler ne bo odlok preklican; ekspr. do skrajnosti površen zelo; ekspr. do vraga je vroče zelo, silno; preg. zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača iz vztrajnega drobnega dela nastanejo velike stvari
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
dopolnjeváti -újem [u̯n] nedov. (á ȗ) - 1. dajati (k) čemu še kaj, zlasti kar manjka: dopolnjevati asortiment izdelkov; dopolnjeval je svoj referat; dopolnjevati zaloge živil
♦ mat. delati računsko operacijo, pri kateri se doda znanemu seštevancu toliko, da se dobi znana vsota
// dodajati do polne mere: dopolnjevati sode / profesor dopolnjuje svojo učno obveznost na drugi šoli - 2. zastar. izpolnjevati: vsak mora dopolnjevati svoje naloge
dopolnjeváti se imeti take različne lastnosti, da dajo skupaj skladno celoto: prijatelja se dobro dopolnjujeta / rastlinska in živinorejska proizvodnja se dopolnjujeta; teorija in praksa se dopolnjujeta
dopolnjujóč -a -e: ohranjal je tradicijo, dopolnjujoč jo z novo vsebino; dopolnjujoče besede
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
dovòlj prisl. (ȍ) izraža količino, mero, ki ustreza, zadošča: kruha imamo še za tri dni dovolj;
vsega ima dovolj / dovolj si star, da boš to razumel / šlo je še dovolj dobro // ekspr. izraža mero, ki je ni dovoljeno preseči: dovolj imam tega govorjenja / dovolj dolgo ste spali / zdaj mi je pa dovolj
● redko le pijte, v kleti je še dovolj vina veliko, precej; ekspr. povsod ga je dovolj povsod ga lahko srečaš; pog., ekspr. vzdigni, dovolj te je skupaj saj si velik, močen; ekspr. zdaj te imam pa čezinčez dovolj naveličan sem te, odveč si mi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
drèk drêka m, mest. ed. tudi dréku (ȅ é) - 1. vulg. neprebavljeni delci hrane, ki jih organizem izloča skozi črevo; blato, govno, iztrebki: stopiti v drek; kurji, pasji, svinjski drek; smrad po dreku; umij se, smrdiš ko drek
- 2. nizko kar je malo vredno, nepomembno: vsak drek si zapiše; joka za vsak drek; tepec boš ostal, če boš bral takle drek tako slabo knjigo
// bil je proti vojni in sploh vsemu temu dreku
// malo vreden, nepomemben človek: ti si drek proti njemu / kot psovka na, drek hudičev, da si boš zapomnil, kdaj si izzival - 3. nizko neprijeten, zapleten položaj: zdaj si pa res v dreku; zmeraj je pomagal komu iz dreka
- 4. nizko, v prislovni rabi izraža
- a) navadno v zvezi z en močno zanikanje ali zelo majhno mero: to me pa res en drek briga; vse si je sam pripravil, doma je en drek dobil; iskal sem, pa sem en drek našel
- b) v povedni rabi omalovaževanje: drek je vse skupaj / elipt. pravi drek, če me premestijo
- 5. nizko, v medmetni rabi izraža močno zanikanje ali omalovaževanje: drek, ne bom se pustil; drek, pa taka zabava!
● nizko vse en drek je, če grem ali ne vseeno je; nizko tako za en drek je, da bi ga še otrok lahko pretepel brez moči, šibek; nizko pritožuje se za vsak drek za vsako malenkost; nizko biti, stati do kolen v dreku biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
dréti1 dêrem tudi drèm nedov., tudi deró; deríte tudi dríte; dŕl (ẹ́ é, ȅ) - 1. silovito in hitro teči: hudournik dere po skalovju; voda močno dere / ekspr. iz nosa mu je drla kri; pot mu je curkoma drl po obrazu; solze so mu drle po licih
● preg. tiha voda bregove dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega - 2. ekspr. zelo hitro, množično in neurejeno se premikati: ljudje so trumoma drli iz cerkve; vse je drlo na plesišče; otroci so kar drli v cirkus; fantje iz cele vasi so drli skupaj / dekleta kar derejo za njim se navdušujejo zanj
// v zvezi z v zelo hitro se bližati čemu slabemu: dreti v propad, nesrečo, pogubo
deróč -a -e tudi derèč -éča -e: hudournik je, deroč s hribov, valil skale s seboj; deroča reka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
drúžen -žna -o prid. (ú ū) - 1. knjiž. pri katerem je udeleženo več ljudi; skupen: hodili smo na družne sprehode; pren. ustvarjena sta za družno pot
// nav. dv. in mn. združen, složen: družna v težavah in veselju - 2. star. ki živi v kolektivu, v družbi; družben: človek je družno bitje
// ki je rad skupaj z drugimi: med najbolj družne živali spadajo mravlje in čebele / ljudje so tam zelo družni
♦ zool. družni tkalec ščinkavcu podobna tropska ptica pevka, ki gnezdi v skupini, Philetairus socius
drúžno prisl.: družno sva korakala po prašni cesti; družno se bomo lotili dela; čreda se družno pase ob gozdu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
družíti in drúžiti -im, tudi drúžiti -im nedov. (ī ú ū; ū ȗ) - 1. notranje, čustveno povezovati: skupni napori jih trdno družijo; druži jih iskreno prijateljstvo
// povzročati, da si je kaj kakorkoli podobno, sorodno: vse te obraze družijo neke skupne poteze - 2. redko sestavljati, združevati: sestavine otrokove prehrane družimo po zdravnikovem navodilu / oba vidika se organsko družita v eno; cesarska krona je družila mnoge samostojne pokrajine povezovala v celoto
- 3. knjiž. imeti, vsebovati obenem; združevati: kritika mora družiti pravičnost in ostrino; to dekle druži dobroto z izobraženostjo; v njegovem značaju se je družila nežnost z resnobo
družíti se in drúžiti se, tudi drúžiti se - 1. biti rad in večkrat skupaj s kom: zanima ga, kam hodiš in s kom se družiš; branila mu je družiti se s komerkoli / naši sosedje se ne družijo radi niso družabni
● preg. enako se z enakim druži ljudje podobnih ali enakih lastnosti, nazorov so radi skupaj, se dobro razumejo - 2. redko ujemati se, skladati se: ti dve barvi se lepo družita
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
držáti -ím nedov. (á í) - 1. imeti kaj z rokami oprijeto: držati kozarec; držati za kljuko, vrv; detektivove roke so ga čvrsto držale; držal ga je kakor v kleščah / od smeha smo se držali za trebuhe / držita se za roke
// z rokami imeti oprijeto kaj zaradi kakega namena, dela: otroka je naučila držati svinčnik; ne zna držati kose; držati (za) plug naravnavati ga pri oranju
// le dobro ga drži, da ti ne uide; drži se, da ne boš padel / kot klic za ščuvanje psa dŕži ga - 2. opravljati delo, ki kaj povezuje v celoto: led drži kamenje skupaj; vezi so trdno držale; žeblji čvrsto držijo / ekspr. čeprav bolan, je oče le še trdno držal kmetijo skupaj
- 3. ohranjati kaj v določenem položaju, kljub delovanju nasprotne sile: balkon držita dva stebra; komaj je držal tram pokonci; s kolom je držal škaf pod vodo / sadno drevje je polno, da komaj drži; sneg je bil premehek, da bi nas držal / ključavnica ni dolgo držala, vrata so kmalu popustila
// ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: fant je držal dekle v objemu; držati roke na hrbtu; držati otroka v naročju; otrok drži kar naprej prst v ustih / knjigo drži narobe; držati glavo pokonci - 4. s širokim pomenskim obsegom s svojo oblastjo, z vplivom ohranjati koga na določenem mestu:
- a) že od včeraj ga držijo na policiji; držali so ga zaprtega
- b) mati je držala otroke v prostem času doma
- c) vso noč so nas s strojnicami in minami držali od sebe / dekle je držalo svojega najnovejšega znanca v spoštljivi razdalji
- č) preostali denar je držala za hude čase / trgovci niso hoteli prodajati blaga ceneje, rajši so ga držali v skladiščih
// vojaško obvladovati kak prostor, objekt: cesto zanesljivo drži naša druga četa; sovražnik še zmeraj drži nekatere pomembne postojanke
// pog. ohranjati koga pod vplivom, v oblasti: silna besnost me je držala; krč ga že spet drži / ni mogel več držati nejevolje zadrževati, tajiti
- 5. s širokim pomenskim obsegom s svojo dejavnostjo, postopki ohranjati kaj v določenem stanju: držati potrošnjo v mejah realnih možnosti; razred drži v disciplini; držati repertoar na visoki umetniški ravni; načrt držijo v strogi tajnosti
// delati, da se kaj ohranja, bistveno ne spreminja: držati čistočo med boleznijo; držati ritem pri plesu; držati začetni tempo do konca teka / to blago drži barvo; izdelki držijo svoje cene / pog. držati rekord v metu krogle
// pog. ohranjati svojo bistveno lastnost, uporabnost: te hlače že zelo dolgo držijo; pričeska ji odlično drži; tisti stari voz še zmeraj drži je uporaben; tako konzervirana zelenjava (se) drži skozi vso zimo se ne pokvari - 6. žarg., s širokim pomenskim obsegom zaradi kakega namena ohranjati kaj v kakem odnosu: poleg goveje živine drži še ovce in dve kozi ima, goji; že nekaj časa ne drži več služkinje nima; tega artikla pri nas ne držimo nimamo, ne prodajamo
// držati blago na zalogi - 7. pog. trajati: deževje je držalo tri tedne; padel je v duševno odsotnost, ki je držala; lepo vreme se bo še držalo
- 8. biti tak, da ne more skozi tekočina, sipka snov: bazen drži; čevlji mi sploh ne držijo, nogavice imam čisto mokre; lonec drži, čeprav je malo počen / otrok ne drži vode ne more zavestno uravnavati odvajanje seča
- 9. s prislovnim določilom imeti določeno prostornino: ta posoda drži malo manj kot pet litrov; koliko drži sod
- 10. biti v skladu z resničnostjo: vremenska napoved je malokdaj držala; številke niso povsem držale; drži kot pribito / ta predpis ne drži več ne velja
// navadno v zvezi z beseda, obljuba vztrajati pri obveznosti: vse obljubi, a ničesar ne drži; držati besedo, obljubo / brezoseb., kot podkrepitev drži, jutri se vidiva - 11. biti usmerjen, voditi, peljati: pojdi po cesti, ki drži v dolino; most drži preko reke; stopnice držijo navzgor / čez travnik je držala krvava sled / ena vrata držijo v spalnico, druga pa naravnost na vrt
- 12. pog., navadno z orodnikom strinjati se s kom in ga podpirati pri delovanju: zmeraj drži z bogatimi, z močnejšimi; vsi držijo z njim; mati je držala s sinom proti očetu; sošolci držijo skupaj
- 13. nižje pog., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža opravljanje dejanja, ki ga določa samostalnik: držati govor; držati predavanje predavati, imeti predavanje; držati komu dolge pridige / držati stražo biti na straži, stražiti
// držati pod kontrolo kontrolirati - 14. nižje pog., v zvezi z na ceniti, dati na kaj: ljudje držijo nanj; držati na svojo čast
- 15. zastar. imeti, šteti za: za nespametnega koga držati; tiste narode so držali za manj civilizirane
● ekspr. kaj te le danes drži? zakaj si tako čuden, nepristopen; pog. vreme bo še nekaj časa držalo ostalo lepo, se ne bo poslabšalo; držati figo, pesti za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; nizko glej, da boš gobec držal da ne boš česa povedal, rekel; pog. branjevke so držale jajca po dinarju prodajale so jih po dinarju; niso jih hotele prodajati ceneje; ekspr. držati jezik (za zobmi) ne povedati česa, molčati; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; brezoseb., pog. drži me, da bi ga pošteno premikastil čutim željo, mika me; pog. držati mulo kazati jezo, nejevoljo; knjiž. držati ogledalo svojemu času v umetniških, zlasti v gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe; držati roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; pog. držati roke križem lenariti, ne delati; evfem. ne bo dolgo, ko mu bodo svečo držali umrl bo; evfem. držati vrečo biti soudeležen pri kraji, ropu; ekspr. držati koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. držati koga na vajetih, na kratko imeti ga popolnoma v oblasti; pog. držati ljudi v distanci ne biti z njimi preveč prijazen, domač; ekspr. vseh teh podatkov pa res ne morem držati v glavi, v spominu si ne morem zapomniti; ekspr. držati koga v precepu, v šahu onemogočati mu, da bi samostojno ukrepal, se odločal; pog. držati kaj v svojih rokah sam odločati o čem, voditi kaj; le upanje ga še drži pokonci ohranja zdravega, živega; oče je svoje otroke trdo držal bil je zelo strog z njimi; preg. bolje drži ga kot lovi ga bolje se je zadovoljiti s slabšo, a gotovo možnostjo
♦ lov. divjad (dobro) drži ne zbeži, ne odleti takoj, ko začuti lovca ali psa; pes dobro drži vztrajno goni divjad
držáti se - 1. biti v prostorsko neposrednem stiku s čim; dotikati se, stikati se: naša hiša se drži trgovine; delovna soba se je držala salona
// biti pritrjen, prilepljen na čem: čevljev se še drži blato; čela se drži šop potnih las; pren. krivica se ga drži; vzdevek iz dijaških let se ga še zmeraj drži
// premikati se po določeni poti, določeni smeri: držati se glavne ceste, markacije
// ekspr. ne oddaljevati se od česa, ne zapuščati česa: ljudje se pred večjimi prazniki držijo večinoma dóma; pren. vse do svoje smrti se je držal govorice rojstnega kraja; drži se me ko klop - 2. delati, kot se zahteva, predpisuje: držati se diete, dogovora, napotkov, navodil, pogodbe, predpisov; držati se prave mere; drži se svojih nazorov kot pijanec plota
- 3. z izrazom na obrazu in z obnašanjem kazati razpoloženje: čemerno, jezno, prijazno se držati; drži se sila domišljavo; držati se na jok; drži se, ko da ne zna do pet šteti nevedno, naivno
// telo imeti, ohranjati v določenem položaju: držati se vzravnano; po vojaško se držati; ljudje so se držali, kakor da bi jih zeblo
// pog. biti domišljav: kaj se boš držala, saj nisi nič posebnega - 4. ohranjati svoj obstoj, položaj kljub ogroženosti: trdnjava se je dolgo časa držala; samo s silo se drži na oblasti; celotna reprezentanca se je odlično držala
// pog. vesti se, zadržati se: če se bo v zaporu dobro držal, bo še pomiloščen; med okupacijo se je dobro držal; hrabro, pogumno se držati - 5. s prislovnim določilom izraža, da je kdo na določenem mestu, v določenem stanju: vedel je, kje se medved najraje drži; megla se drži v dolini že tri dni; nekatere ribe se držijo prav pri dnu / pozimi se držijo gamsi v gručah; pesek se drži skupaj; zmeraj se je držal bolj sam zase, ob strani
● pog. res ne vem, zakaj se držiš (name) si jezen, užaljen; pog. avto se dobro drži ceste ga ne zanaša na ovinkih, pri hitri vožnji; ekspr. denar se je ne drži ne hrani ga; je zapravljiva; ekspr. komaj se ga še duša drži je tako slab, da bo kmalu umrl; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; smola se ga drži vse se mu ponesreči; večkrat doživi kaj neugodnega; ekspr. njega se pa še mleko drži je še zelo mlad, neizkušen; ekspr. držati se materinega krila biti v svojem ravnanju nesamostojen, odvisen zlasti od matere; ekspr. vreme se že ves ta teden kislo drži ni lepo, a vendar je (še) brez padavin; držati se v dve gubé sključeno; nižje pog. nazaj se držati pri jedi, pri pijači jesti, piti manj, kot si kdo želi, pri delu biti len; ne delati, kolikor bi lahko in kolikor bi bilo potrebno; pog. za svoja leta se še odlično drži je nadpovprečno čil, zdrav; drži se kot lipov bog je neroden, molčeč; kar tod pojdite in se držite desne, na desno na vsakem razpotju pojdite po desni poti
držé: drže se za roke, sta se sprehajala po parku
držèč -éča -e: izpeljal je načrt, držeč se v celoti svoje prvotne zamisli; posodo, držečo pet litrov, je napolnil do roba; stopala je tesno ob njem, držeč ga pod pazduho
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
embalírati -am nedov. in dov. (ȋ) opremljati z embalažo: piščance embalirajo v polivinilne vrečke / jušne koncentrate embalirajo ali skupaj z zakuho ali v kockah brez zakuheembalíran -a -o: neprimerno embalirana živila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
èn êna -o stil. -ó štev., sam. êden [dən] (ȅ é) - 1. izraža število ena [1]
- a) v samostalniški rabi: ena in ena je dve; eden je obstal, dva sta zbežala; le ena se nas je spomnila; a enega se bojim: bolezni / eden izmed stražnikov ga je opazil; ti si eden med mnogimi; odloči se za eno od več možnosti; tako je rekla ena od žensk / bilo je ena po polnoči; ob eni(h) (popoldne) 13h
// bil je eden prvih, ki se je za to zanimal med prvimi; to je eden (izmed, od) glavnih vzrokov / stopati v koloni po eden tako, da je le eden v vrsti - b) v prilastkovi rabi: imata enega otroka; kovanci po en dinar; čoln z enim jamborom; eno željo še imam; slep na eno oko; pog. daj mi en kos kruha daj mi kos kruha; vsa ta leta se mi zdijo kot en dan / niti en list se ni zganil; ekspr.: en edini plašč imam; privošči mu vsaj eno samo dobro besedo; elipt.: ekspr. ima jih eno manj kot osemdeset devetinsedemdeset let; pog. spil je en aperitiv eno čašico; en sam tega dela ne bo opravil samo en človek; pri množinskih samostalnikih ena vrata so še odprta / ima samo ene čevlje en par
- c) v medmetni rabi: otroci so korakali: leva, desna, ena, dve; daj, skoči: ena, dva, tri
// nav. neskl. izraža številko ena: Prešernova (cesta) 1; tekma se je končala s tri proti ena; napiši eno / pog. v šoli ima same ene negativne ocene
- 2. v zvezi z drugi izmed dveh bližji: prevaža z enega brega Save na drugega; na enem koncu vasi so hiše že obnovljene, na drugem pa še ne / publ. po eni strani sem s tem zadovoljen, po drugi pa ne
// izraža nedoločeno osebo, stvar, ki se pri razmejevanju navede na prvem mestu: eden poje, drugi pije, tretji vriska, vsak se zabava po svoje / eni se smejejo, drugi jokajo / ne eno ne drugo ga ne zanima nobena stvar; eni in drugi so bili jezni oboji
// izraža medsebojno razmerje: eden drugega se bojita / odšli so eden za drugim; hodijo eden za drugim; drselo je in začeli so padati eden za drugim; pog. ženski sta govorili ena čez drugo obe hkrati - 3. pog., s širokim pomenskim obsegom ki ni natančneje določen: en dan sta šla v mesto neki; en čas bom čakal, dolgo pa ne nekaj, malo časa; čez en čas reče čez nekaj časa; eno knjigo mi posodi kako; elipt. pa zapojmo eno katero; gojimo eno od zgodnjih vrst neko; že ene tri dni ga nisem videl kake; v samostalniški rabi: eden je umrl nekdo; pošlji enega, ki se na to razume koga
// ekspr., z oslabljenim pomenom: to ti je en čudak; vse skupaj mu je eno figo mar - 4. nav. ekspr. ki se od določenega ne razlikuje; enak, isti: midva sva enih misli; dva brata približno enih let / že dolgo živita pod eno streho isto; ekspr. zmeraj je na mizi ena in ista jed
- 5. nesestavljen, cel: spomenik je iz enega kosa; obleka v enem delu
// ekspr., navadno v zvezi s sam poudarja velikost ali množino česa: ves život je ena sama rana; njegovo življenje je ena sama bridkost; polarna zima je ena sama dolga noč nepretrgana
● ekspr. živi tja v en dan tjavendan; star. skleniti, trditi v en glas soglasno; ekspr. meče vse v en koš ne upošteva razlik med stvarmi, problemi; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; vsi kot en mož enotno, složno; pog., ekspr. tega ne bom dovolil, dokler bom le z enim prstom migal bom imel le malo moči; pog., ekspr. v en rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati; ekspr. z eno besedo (povedano) na kratko; pog. staviti vse na eno karto vse naenkrat tvegati; ekspr. z eno nogo je že v grobu je že star; kmalu bo umrl; z eno (roko) daje, z dvema jemlje jemlje več, kot daje; ekspr. povedati v eni sapi vse naenkrat, hitro; ekspr. sovražnik številka ena največji; ekspr. dela vse po enem kopitu na enak način; pog. poslušati samo z enim ušesom nepazljivo; ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem pa ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni; pog. nas eden nima nikjer veljave ljudje naše vrste; pog., ekspr. zvrniva vsak enega popijva kak kozarček pijače; prodati eno k drugemu ne da bi vsako stvar posebej meril, cenil; ekspr. vsi do enega so prišli prav vsi; pog., šalj. ena nič zate za zdaj si ti v prednosti, si me premagal; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes udari ga; pog., ekspr. eno mu je zagodel napravil mu je nevšečnost; en dva tri in že ga ni več v trenutku, hipu; ekspr. ena dve bom tam zelo hitro, takoj; pog., ekspr. tu ne moremo ostati, to je (kakor) enkrat ena samoumevno, gotovo; pesnik se čuti z naravo eno v popolnem soglasju; star. en samkrat sem ga videl samo enkrat; njihovo geslo je bilo: vsi za enega, eden za vse vsak mora skrbeti tudi za druge; preg. ena lastovka ne naredi pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
enák -a -o prid. (ȃ ā) - 1. ki se po lastnostih, značilnostih ujema, ne razlikuje
- a) med seboj: razdeliti na enake dele; enaki količini, vsoti; hiše so si zelo podobne, niso pa enake; dvojčki so čisto enaki; ploščinsko popolnoma enaki trikotniki; po velikosti sta skoraj enaka
- b) pri dveh ali več osebah, stvareh: progo sta prevozila v enakem času; združujejo jih enaki interesi; obleki sta enake barve, velikosti; snovi imata vrsto enakih lastnosti; živijo v enakih razmerah
- c) od določenega, primerjanega: ima enake čevlje kot ti; njegovi ukazi so vzbudili nezadovoljstvo, enak odpor je povzročila tudi njegova samovoljnost prav tak; upam, da boš imel enak uspeh tudi doma; porabil je enako vsoto kot ti / do vsega čuti enako veselje
- 2. navadno v povedni rabi ki v primerjavi drugega z drugim nobeden nima prednosti, večjih pravic: zame ste vsi enaki; pred zakonom so vsi enaki
// ki ne dopušča prednosti, izjem: zakon je za vse enak; vsi imajo enake pravice in enake dolžnosti - 3. navadno v povedni rabi ki koga po lastnostih ali po določeni lastnosti dosega: nikoli mu ne bo enak; po zabavnosti mu je enak; ekspr. v vsej okolici ji ni bilo enakega dekleta
- 4. navadno v povedni rabi ki ohranja, ima lastnosti, značilnosti nespremenjene: vedno sem in bom enak; podoba tega kraja je že dolgo enaka; vsak dan je enaka, samo sitnari
- 5. v povedni rabi ki po vrednosti, moči ni ne večji ne manjši: lira je enaka dvema dinarjema; vzgon je enak teži izpodrinjene tekočine; leva stran enačbe je enaka desni; ekspr. njegov uspeh je enak ničli
- 6. star. podoben: družil se je z berači, vagabundi in enakimi postopači; lešnikom enake solze so se ji usule po obrazu / take in enake misli mu je treba izbiti iz glave
♦ jur. enaka volilna pravica volilna pravica, po kateri ima vsak polnoleten državljan le en volilni glas
enáko prisl.: časopisa sta o isti stvari enako pisala; problem enako zanima ene in druge; vsi v skupini so približno enako močni
● žarg., šport. moštvi, tekmovalca stojita enako imata enake možnosti za dosego zmage
enáki -a -o sam.: ekspr. mojster je, da mu ni enakega daleč naokoli; enaka se mu je pripetila kot meni; njemu tudi enaka prede ne godi se mu bolje; preg. enako se z enakim druži ljudje podobnih ali enakih lastnosti, nazorov so radi skupaj, se dobro razumejo
♦ fin. enako za enako enako imenski vrednosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
enôten -tna -o prid. (ó) - 1. eden, skupen za več stvari, za kako celoto: podjetji imata enotno upravo; enotno poveljstvo za vse oddelke / izdelati za mesto enoten urbanistični načrt; enoten program za razvoj turizma / država ima enoten jezik
// za vsakega, pri vsakem enak: vstopnice se prodajajo po enotni ceni; enotno povišanje cen / vse knjige imajo enotno vezavo; popolnoma enotno izvajanje vaje - 2. ki ni razcepljen, razdeljen na več vrst ali skupin: koalicija se je med vojno spremenila v enotno fronto; demokratične sile so se povezale v enotno gibanje / v tistem času je bil jezik še enoten; razvoj različnih tkiv iz enotnega tkiva / zaokrožiti zemljišče v enoten kompleks strnjen, zaključen
// katerega člani imajo skupen cilj, soglašajo: enoten delovni kolektiv; armada je ostala enotna; imajo popolnoma enotno vodstvo / publ. glede tega vprašanja smo si bili vsi enotni edini
// nav. mn. ki si ne nasprotuje med seboj: priti do enotnih pogledov na kaj; vzgojno prizadevanje očeta in matere naj bo enotno - 3. ki je enakih, istovrstnih sestavin: gorski svet z enotno geološko strukturo / po izobrazbi enoten kolektiv; etnično enotna država
// katerega sestavni deli se med seboj dopolnjujejo, podrejajo celoti: enotna notranjost stavbe; stilno enotna knjiga
● enoten kruh kruh iz enotne moke; enotna cena obvezna, predpisana cena, po kateri se določeno blago prodaja ali kupuje; enotna moka pšenična moka, ki vsebuje normalno količino otrobov
♦ jur. enotna kazen ena kazen za več kaznivih dejanj istega storilca ob sojenju za vsa skupaj; ped. enotna obvezna šola obvezna šola, ki dela po enotnem učnem programu in zajema vse učence določene starosti ne glede na spol ali socialni izvor
enôtno prisl.: enotno nastopiti; roman ne učinkuje enotno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
étno1 -a m (ẹ̑) 1. glasba, ki temelji na glasbeni tradiciji posameznih etničnih skupin; etnoglasba, etnogodba (1): Prihodnji teden se bo v Mariboru začel tridnevni festival etna in jazza 2. modne prvine, ki posnemajo značilnosti oblačenja posameznih etničnih skupin: Materiali, vzorci in kroji oblačil so inspirirani z etnom E ← agl. ethno ← gr. éthnos 'pleme, narod, ljudstvo'étno2 -- v prid. rabi
etno stil; etno glasba; Skupaj so posneli čudovito mešanico etno zvokov in vseh možnih modernih plesnih ritmov – glej tudi étno...
étno3 prisl. (ẹ̑)
S kresnikom sta neločljivo povezana potica in etno obarvan program
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
evrokrát -a m, člov. (ȃ) 1. član vodstva katere od institucij in organov Evropske unije; evrobirokrat (1): bruseljski evrokrati; Bodoča pogodba Unije bo zmanjšala ekipo najvišjih evrokratov, v kateri ima vsaka država po enega predstavnika 2. ekspr. uradnik, uslužbenec institucij in organov Evropske unije; evrobirokrat (2): Bruseljčani in evrokrati živijo bolj drug poleg drugega kakor skupaj E ↑évro… + (↑)(biro)krát
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
fantováti -újem nedov. (á ȗ) udeleževati se družabnega življenja fantov na vasi: rad bi še nekaj let fantoval;
poznam ga od otroških let, tudi fantovala sva skupaj / ekspr. še vedno fantuje še ni poročen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
fíga -e ž (í) - 1. nizko južno drevo z dlanastokrpimi listi ali njegov sočni, sladki sad: med trtami so rasle tudi fige; jesti, obirati fige / suhe fige
- 2. pog., pri zavrnitvi, zanikanju pest s palcem, položenim med kazalec in sredinec: narediti, pokazati figo; pomolil mu je figo; star. moliti fige komu
- 3. nav. mn. okrogel iztrebek, zlasti konjski: pobirati fige po cesti
- 4. pog., ekspr. kar je malo vredno, nepomembno: vsako figo si zapiše; joka za vsako figo; ljudi so kaznovali za najmanjšo figo; prepira se za prazno figo
// nizko malo vreden, nepomemben človek: ti si figa proti njemu - 5. nižje pog., ekspr., v prislovni rabi izraža
- a) navadno v zvezi z en močno zanikanje ali zelo majhno mero: vi me figo brigate; doma je eno figo dobil; to je eno figo vredno
- b) v povedni rabi omalovaževanje: figa je vse skupaj / elipt. prava figa, če me premestijo
- 6. nižje pog., v medmetni rabi izraža močno zanikanje: figo, tebe že ne bom ubogal; saj smo pridni. Figo ste pridni
● pog., ekspr. ista figa je, če grem ali ne vseeno je; pog. držati figo za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; pog. obljubil mu je, v žepu pa je držal figo obljube ni nameraval izpolniti; pog. zmeraj je na cesti kot konjska figa vedno hodi okrog, nikoli ga ni doma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
fígast -a -o prid. (í) pog., ekspr. nesposoben, slab: zares sem figast delavec, ker ne znam nič spraviti skupaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
fleksíja -e ž (ȋ) - 1. lingv. menjanje končnic pri samostalniku, pridevniku, zaimku, števniku in glagolu; pregibanje: nominalna fleksija
- 2. med. upogibanje, upogib: fleksija sklepa
- 3. geom. količina, ki skupaj s torzijo določa prostorsko krivuljo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
fókus -a m (ọ̑) - 1. fiz. presečišče vzporednih žarkov po njihovem lomljenju ali odboju; gorišče: fokus leče
♦ gled. razširiti, zožiti fokus snop svetlobe iz reflektorja; psih. fokus zavesti česar se človek v kakem trenutku jasno zaveda - 2. geom. točka, ki skupaj z vodnico določa stožernico: fokus parabole
- 3. med. mesto v telesu, od koder se more bolezen širiti; žarišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
frapánten -tna -o prid., frapántnejši (ȃ) nav. ekspr. zelo presenetljiv, zelo nenavaden: frapantna domiselnost, podobnostfrapántno prisl.: vse skupaj se je frapantno končalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
gláva -e stil. -é ž, rod. mn. gláv (á) - 1. del človeškega ali živalskega telesa, v katerem so osrednji živčni centri in nekatera čutila: glava ga boli; glava mu je klonila, omahnila na prsi; dvigne glavo in ga bistro pogleda; z dlanmi podpreti glavo; sneti klobuk z glave; čez glavo se odeti; dati ruto na glavo; poln jerbas je zadela na glavo; pod glavo si je položil blazino; udariti koga po glavi; debela, plešasta glava; človek z dolgo, ozko glavo; deli, kosti glave; oblika glave; poškodba glave; bolečina v glavi / ptica s črno glavo / kupiti svinjsko, telečjo glavo / risati glavo; glava iz mavca / obrniti glavo nazaj ozreti se; skočiti v vodo na glavo z glavo naprej; kri ji je silila v glavo; zavrtelo, zvrtelo se mu je v glavi začutil je omotico
// njegova siva glava je vzbujala spoštovanje njegovi sivi lasje kot znamenje starosti; umivati glavo lase; del glave, ki ga pokrivajo lasje
// bil je za glavo višji od drugih za višino glave
// kot klic za dajanje poguma glavo pokonci / pri izražanju - a) žalosti, zadrege: nagniti glavo; povesiti, skloniti glavo
- b) nesoglasja, zanikanja: odmajati z glavo
- c) neprijetnega začudenja, dvoma: presenečeno je majal z glavo; zmajati z glavo
- č) strahu: potegniti, stisniti glavo med ramena
- d) nestrpnosti, odpora: stresti, stresati z glavo; pren. dohodek na glavo (prebivalca); koliko glav (živine) imaš v hlevu?
// ta del človeškega telesa, katerega izguba ali hujša poškodba pomeni izgubo življenja: ni se bal za svojo glavo, za otroka ga je skrbelo / kot podkrepitev: glavo dam, stavim, da je tako; glavo stran, če lažem / pog., ekspr. odnesti celo glavo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; vzeti komu glavo obglaviti ga; na njegovo glavo je razpisana nagrada kdor bo omogočil, da bo iskani aretiran, bo dobil nagrado; star. deli so ga ob glavo obglavili so ga; ekspr. pognal si je kroglo v glavo naredil je samomor z ustrelitvijo; pog. med vojno ji je šlo za glavo bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo; ekspr. svojo neprevidnost je plačal z glavo zaradi svoje neprevidnosti je umrl
- 2. nav. ekspr. ta del pri človeku kot središče njegovega razumskega in zavestnega življenja: imeti glavo polno domislekov; to mi že dolgo blodi, hodi, roji po glavi; obdržati, nositi v glavi / glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; pog. zmešati glavo dekletu vzbuditi ljubezen; vedno bolj je brez glave zmeden, raztresen; to žensko si moraš kar iz glave izbiti pozabiti jo; novica mu ni hotela, ni šla v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; kaj neki ti je stopilo, šinilo, udarilo v glavo; pog. stvar si je vtepla v glavo; misel se ji je zapičila v glavo; delati po svoji glavi ne oziraje se na mnenje, nasvete drugih; učencu se je posvetilo v glavi doumel, razumel je; delati z glavo opravljati umsko delo; biti pri delu zbran; misliti s svojo glavo imeti samostojno mišljenje; fant je bistre, dobre, pog. odprte glave; pog. bolj počasne glave je; ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; pog. preveč je svoje glave trmast, svojeglaven
// s prilastkom človek, zlasti glede na svoje značilnosti, umske sposobnosti: bil je bistra glava; izrazita filozofska glava; modra, prebrisana, učena glava / kronana glava vladar; navzoče so bile vse visoke glave / domačija je brez moške, ženske glave - 3. z rodilnikom najpomembnejši, vodilni človek v kaki organizaciji, skupini, gibanju: bil je glava opozicijskega gibanja, stranke / glava družine
- 4. rabi se samostojno ali s prilastkom glavi podoben del česa
- a) po mestu: ladja se je potopila z glavo naprej; skalne glave gor; glava lesenega pomola / glava kolone
- b) po obliki: glave žebljev; vijaki brez glav; ponvica za glavo stegnenice
- c) po pomembnosti: plužna glava; glava šivalnega stroja
// okroglast in glede na uporabnost najpomembnejši del nekaterih rastlin: solata ima velike glave; zelnata glava / zelje dela glave, gre v glave med rastjo se oblikuje v glave
// daj mi glavo čebule (eno) čebulo
// knjiž. roža je nagnila glavo cvet
- 5. naslovni del knjige, revije, časopisa ali sestavka: podlistek nima glave; glava Ljubljanskega zvona
// kar je napisano na zgornjem, uvodnem delu listine, pisma: glava zgodovinske listine / pismo je imelo v glavi naslov
● ekspr. zaradi tega jih bo še zelo glava bolela bodo imeli velike skrbi; občutili bodo neprijetne posledice; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. s tem si ni ubijal glave delal skrbi; strokovnjaki si že dolgo belijo glavo s tem vprašanjem veliko razmišljajo o vprašanju; ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog., ekspr. nositi glavo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati; ekspr. ves večer so stikali glave si šepetali; ekspr. tišči glavo v pesek (kot noj) noče videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo; pog. vedeti, znati iz glave na pamet; pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; ekspr. imel sem dela čez glavo zelo veliko; pog. vreči skrbi čez glavo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. čez glavo se je zadolžil zelo; pog. dekleti sta ji čez glavo zrasli se je ne bojita več, se ne zmenita za njene opomine; pog., ekspr. nakopati si kaj na glavo prevzeti nase neprijetno skrb za kaj; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili, postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; pog., ekspr. saj nisem na glavo padel, da bi hodil tja nikakor ne bom šel tja, ker bi bilo to zame slabo; ekspr. postaviti resnico, ugotovitev na glavo prikazati jo v nasprotnem smislu; ekspr. ne grem, pa če se vsi na glavo postavite nikakor ne, sploh ne; ekspr. zadeti žebelj na glavo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; pog. pohvala mu je stopila v glavo postal je domišljav, prevzeten; šalj. pijača mu je zlezla v glavo opil se je; ekspr. za glavo se je prijel, ko je zvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; pog. tudi on ima maslo na glavi tudi on je napravil prekrške, prestopke; pog., ekspr. vso organizacijo izleta sem imel na glavi za vso organizacijo sem moral skrbeti; ekspr. ne bom dovolil, da bi mi po glavi hodili da bi samovoljno, brezobzirno ravnali z menoj; ekspr. na trgu je bila glava pri glavi veliko ljudi skupaj; zgrabiva zadevo pri glavi začniva z bistvom stvari; iron. v njegovi glavi je nekaj narobe njegove misli in dejanja so nekoliko čudaške; iron. ta ima pa slamo v glavi nič ne ve, ne zna; pog., ekspr. malo ga je imel v glavi bil je nekoliko vinjen; pog., šalj. manjka mu eno kolesce v glavi je nekoliko čudaški; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; ekspr. nima niti strehe nad glavo doma, stanovanja; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. glavo za glavo če je kdo zakrivil človekovo smrt, naj se kaznuje s smrtjo; ekspr. več ima v mezincu kot ti v glavi neprimerno več ve kot ti; tvoja glava, tvoj svet stori, odloči se po svojem preudarku; več glav več ve; preg. po slabi družbi rada glava boli; preg. riba pri glavi smrdi če je kaka skupnost, družba slaba, je treba krivdo iskati med vodilnimi, odgovornimi ljudmi; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti
♦ adm. glava začetni del uradnega dopisa, ki vsebuje podatke o pošiljatelju, številko dopisa, datum, ali ti podatki na ovojnici; alp. jeklena glava cepina scela skovan zgornji del; anat. mišična glava trupu bližji ali zgornji del mišice; elektr. magnetna zvočna glava priprava, ki spreminja električne signale v magnetni zapis na trak in narobe; magnetofonska glava magnetna zvočna glava pri magnetofonu; etn. lov na glave pri primitivnih ljudstvih zbiranje človeških glav pri napadu na sovražna plemena, da bi bile za trofeje; film. filmska glava začetni del filmskega traku s podatki o filmu; gozd. glava sekire debelejši del sekire; grad. glava pilota topi zgornji konec pilota; les. glava del orodja ali strojne naprave, na katerega se namestijo noži ali drugačna rezila; strojn. cilindrska glava ali glava motorja del motorja, ki zapira cilinder na nasprotni strani kakor bat; frezalna glava; vrtalna glava del vrtalnega stroja, v katerega se vpne sveder ali kako drugo vrtalno orodje; teh. ojnična glava ali glava ojnice večji konec ojnice; sklepna glava kovice razširjeni konec, ki nastane, ko se kovica zakuje; glava risbe najvažnejši podatki o tehnični risbi na risbi sami; žel. tirnična glava zgornji, odebeljeni del tirnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
gòl gôla -o tudi -ó [gou̯] prid. (ȍ ó) - 1. ki je brez dlake, las ali perja: v gnezdu so bili še goli mladiči; gola in gladka brada; vzel je klobuk z gole glave; na nekaterih mestih je bila koža čisto gola / veje kostanjev so bile že gole; golo drevje
// ki je brez vegetacije: pred nami se je razprostiral gol svet; gole skale; gola zemlja / reber je bila še čisto gola - 2. ki je brez obleke ali deloma pokrit z obleko: imela je gole roke in gol vrat; kipi golih boginj; nav., ekspr. klečati na golih kolenih; golo telo / biti gol; gol do pasu / obuti čevelj na golo nogo
// na katerem ni blazine, podloge: ležišče je imel na goli klopi / ekspr. sedeti na golih tleh - 3. ki je brez opreme, okraskov: stene so bile popolnoma gole / okno je bilo brez zavese, golo / ekspr. dobil je le golo sobo
- 4. ekspr. ki je brez česa drugega: podal je golo analizo; to so le gole številke; naštevati gola dejstva / vse skupaj je gola formalnost / rešil si je le golo življenje / storiti kaj iz gole hudobije, nevoščljivosti
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: vse skupaj je gol nesmisel; to je gola laž; kar sem povedal, je gola resnica; po golem naključju ga je našel
● ekspr. obrali so jo do golih kosti prav vse so povedali o njej; branil se je z golimi rokami brez pripomočkov; to se ne vidi z golim očesom s prostim očesom; je gol ko ptič je brez kakršnegakoli imetja
♦ bot. goli cvet cvet, ki je brez cvetnega odevala; elektr. goli vodnik vodnik, ki je brez izolirne prevleke; teh. gola elektroda elektroda brez mineralne obloge
gôlo tudi goló prisl.: golo obrit obraz
gôli -a -o sam.: ekspr. po goli ga je našeškal po goli zadnjici; do golega obžrto drevje; ostriči do golega; sleči se do golega
♦ gozd. sečnja do golega, na, v golo da ne ostane nobeno drevo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
goríšče -a s (í) - 1. prostor, kraj, kjer gori: na gorišče je naložil suhega dračja / očistil je gorišče v peči; pogasiti gorišče
- 2. fiz. presečišče vzporednih žarkov po njihovem lomljenju ali odboju: spreminjati gorišče leče; zbrati svetlobo v gorišču
- 3. geom. točka, ki skupaj z vodnico določa stožernico: gorišče elipse, krivulje, parabole
- 4. knjiž. središče, center: gorišče vprašanja; biti v gorišču zanimanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
gospodínjstvo -a s (ȋ) - 1. opravljanje ali vodenje domačih, hišnih del: v rokah je imela vse gospodinjstvo; pomoč zaposleni ženi pri gospodinjstvu / ko je dobil plačo, ji je dal denar za gospodinjstvo življenjske stroške, potrebščine
// elektrificirati gospodinjstvo uvesti, uvajati električne aparate, naprave v gospodinjstva
♦ šol. predmetni učitelj gospodinjstva gospodinjskega pouka - 2. skupnost oseb, ki živijo in se hranijo skupaj: gospodinjstva naj se zgodaj oskrbijo z ozimnico in kurjavo; individualno, kolektivno gospodinjstvo / ločeno, skupno gospodinjstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
gòzd gôzda tudi gózd -a m, mn. gozdóvi tudi gôzdi tudi gózdi (ȍ ó; ọ̑) - 1. z drevjem strnjeno porasel svet: nad hišo se razprostira gozd; iti v gozd po drva; hoditi po gozdu; delati, živeti v gozdu; temni, zeleni gozdovi; gozdovi in travniki; prodal je več arov gozda / bukov, hrastov, smrekov gozd; iglasti, listnati gozd; tropski gozd
// drevje, ki raste strnjeno skupaj: gozd zarašča pašnik; vihar je hudo opustošil gozd; pokrajina je porasla z bukovimi gozdovi / izkoriščati gozd; krčiti, trebiti gozd
♦ gozd. črni gozd z iglastim drevjem; enodobni gozd ki ima drevesa približno enake starosti; mešani gozd v katerem raste več drevesnih vrst; varovalni gozd ki varuje zemljišče pred erozijo - 2. ekspr., z rodilnikom velika množina pokonci stoječih predmetov: gozd tovarniških dimnikov; po strehah je cel gozd televizijskih anten
● zaradi dreves ne vidi gozda zaradi posameznosti ne dojame celote; pog. oče je bil dve leti v gozdu pri partizanih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
grabíti in grábiti -im, in grábiti -im nedov. (ī á ȃ; á ȃ) - 1. z grabljami spravljati skupaj: grabiti listje, seno; nepreh. pri sosedovih grabijo
// ekspr. z rokami spravljati k sebi: sklonil se je nad dragocenosti in jih grabil z obema rokama
// ekspr. pohlepno si prisvajati dobrine: vse življenje je stiskal in grabil / tujci so grabili po naši zemlji - 2. močno, sunkovito prijemati kaj: čeljusti so grabile in drobile kamenje; grabil ga je za roko, za vrat; nervozno se je grabil za glavo / bager grabi material; s pestjo je grabila žito in ga metala kokošim / ekspr. grabil je kos za kosom in jih metal v košaro hitro jemal, pobiral
// žaga dobro grabi pri žaganju vsakokrat globoko zareže
// prizadevati si z roko priti do česa: grabil je že po kljuki, ko je potrkalo; nervozno je grabil za kozarcem / od bolečin je grabila po odeji; pren. grabila je za primerno besedo, a nobena ni bila prava - 3. ekspr. polaščati se, prevzemati: grabil ga je bes; grabi jih huda jeza, obup / brezoseb.: grabi ga, da se spotikajo obenj jezi; grabilo jo je, da bi mu vse vrnila najraje bi mu vse vrnila
- 4. pog. imeti močno, stiskajočo bolečino: v roko ga je grabil krč; brezoseb. grabi ga pri srcu
- 5. ekspr. premikati se z dolgimi koraki: dobro je grabil pot / grabil je po dve stopnici hkrati prestopal jih z enim korakom
● ekspr. to se bodo grabili za lase, ko bodo zvedeli za novo nevarnost bodo v hudih skrbeh; zna grabiti na kup kopičiti, večati si premoženje
grabèč -éča -e: grabeč sekiro za toporišče; grabeči prsti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
gròš grôša in gróša m (ȍ ó, ọ́) - 1. nekdaj avstrijski novec, navadno za pet krajcarjev: dobiti groš; plačali so dva groša; nov, svetel groš; podobni sta si kot groš grošu
// ekspr. denar sploh: oni niso brez groša; rada je zaslužila še kak groš
● ekspr. hiša ni vredna počenega groša zelo malo, nič; ekspr. judeževi groši denar, pridobljen z izdajo, lažjo; star. vse skupaj je pet krav za en groš neverjetno, nesmiselno; ekspr. nima pameti niti za (en) groš zelo malo, nič - 2. avstrijski kovanec v vrednosti ene stotinke šilinga: za zvezek je dal tri šilinge in petdeset grošev
// poljski kovanec v vrednosti ene stotinke zlota
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
grúpa -e ž (ú) - 1. navadno s prilastkom več ljudi, ki jih kaj povezuje, druži; skupina: udeleženci so se razdelili v interesne grupe; jurišna grupa; koalicija več političnih grup; nastop folklorne grupe / v delovni grupi je pet učencev
// več ljudi, stvari, ki so v določenem času skupaj: bliža se grupa turistov - 2. kar ima v okviru kake razporeditve, razdelitve enake, podobne značilnosti: njegova prozna dela razdelimo v tri grupe / slavistika se je odcepila od indoevropeistike kot samostojna grupa
♦ mat. grupa množica elementov, med katerimi obstaja ena računska operacija; voj. grupa odredov med narodnoosvobodilnim bojem vojaška formacija z bataljoni in odredi, vezana na določeno ozemlje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
hkráti prisl. (ā) izraža istočasnost: prihajajo hkrati od več strani;
govorijo vsi hkrati / vojska in lakota, vse hkrati je prišlo nad nas; hkrati s sejmom bo modna prireditev skupaj, obenem; preskakuje po tri stopnice hkrati naenkrat // izraža vzporedno različnost: rad te pohvali, hkrati ti pa ne zamolči napak; mora biti uradnica in gospodinja hkrati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
hodíti hódim nedov., hójen (ī ọ́) - 1. premikati se s korakanjem: hodi že brez bergel; ljudje so brezbrižno hodili mimo bogate izložbe; dve dobri uri sem hodil od doma do mesta; hodil je okrog hiše in gledal v razsvetljena okna; hoditi skozi gozd; hoditi ob berglah, ob palici, z berglami, s palico, pog. po berglah; hoditi po blatu, po cesti; si že kdaj hodil po tej poti; hoditi po napeti vrvi; hoditi s hitrimi, s kratkimi, z drobnimi, s težkimi koraki; gosi hodijo druga za drugo; drobno, lepo, nerodno, počasi, ritensko hoditi; jezno, ponosno hoditi; gugaje se hoditi; komaj je hodil, tako je bil slab; hoditi navkreber; hoditi sem ter tja po sobi; hodi kakor po jajcih s previdnim, mehkim stopanjem; hodi ko polž zelo počasi
// akrobat hodi po rokah / ekspr. ves dan so mimo hodili koraki / naša mala že hodi zna hoditi
// cele dneve brez cilja hodi okrog / hoditi po dveh, po štirih (nogah); hoditi po prstih / brezoseb. po tem delu parka se hodi, zato je brez trave in rož / z notranjim predmetom to pot sem že velikokrat hodil; pren. kod so takrat hodile tvoje misli
// opravljati določeno pot, potovati: koliko časa si hodil do nas; človek, ki hodi po svetu, se marsičesa nauči; danes si pa dolgo hodil iz šole; srečno hodi / hoditi iz kraja v kraj / tod doslej še nisem hodil tu doslej še nisem bil; pren. pismo je hodilo tri dni - 2. večkrat opraviti kako pot: pogosto hodi čez mejo; ob nedeljah hodi na izlete; na Krko hodi ribe lovit; skozi vrata hodijo ven in noter; vsako jutro hodi v cerkev; vsako pomlad je hodil po svetu za delom; hoditi z avtobusom, z vlakom, peš v službo; vsak večer mu prinaša hrano, da mu ni treba hoditi domov; nar. hoditi k nogam hoditi peš
// z oslabljenim pomenom izraža, da se osebek ukvarja z delom, dejavnostjo, ki jo nakazuje določilo- a) zlasti z glagolskim samostalnikom: hoditi na sezonsko delo, na plese, na božjo pot, na predavanja, na sestanke, na sprehode, na tlako; redno hodi na zdravniške preglede; hoditi v službo, v šolo; hoditi po plesih, po veselicah / hoditi k ljubici; hoditi na zajce; hoditi v cerkev, v gledališče / nar. hoditi za krompirjem nakupovat krompir; hoditi po gobe, po mleko
- b) z namenilnikom: hodi gledat vse filme / hoditi pod lipo se hladit; hoditi kosit, ribe lovit, pomagat obirati hmelj; hoditi pozno spat
- 3. pog., navadno z orodnikom biti v ljubezenskem odnosu: že tri leta hodi z njo; hodita skupaj / dolgo sta hodila, ne da bi se poročila / že hodi s fanti
- 4. pog., v zvezi z za prizadevati si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: ona hodi za drugim; že dolgo hodi za njo / že hodi za dekleti
- 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, s predložnim povedkovim določilom izraža, da je osebek oblečen, obut, kot nakazuje določilo: pri nas ni navade, da bi pozimi ženske hodile brez pokrivala; poleti hodi brez srajce; hodi v hlačah, v razcapanih oblekah; hodi lepo oblečen / hoditi v črnem v črni, žalni obleki; hoditi v svili
// ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da je osebek v stanju, razpoloženju, kot ga nakazuje določilo: hoditi bos, razoglav; hodi zamišljen, žalosten - 6. ekspr., v zvezi s pot in prilastkom ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo: hoditi po čudnih, po krivih, po napačnih potih; hoditi po izhojeni, po samostojni, po srednji poti / knjiž., z notranjim predmetom: hoditi nova pota; mož zna hoditi svojo lastno pot; hodi svoja pota ni pretirano dovzeten za vplive
- 7. iti
- a) v zanikanem velelniku: ne hodi blizu psa; v mraku naj otroci ne hodijo sami iz hiše; ne hodi nocoj od doma, z doma, proč / mladost, ne hodi iz srca
- b) ekspr., z modalnim izrazom: ne kaže mi hoditi tja; kaj bi hodil tjakaj; kam bosta hodila, saj dežuje kot iz škafa / še na pamet mu ni hodilo kaj takega prišlo
- c) nar., kot velelnik: s poti mi hodi; hodimo spat pojdimo; hodi sem pridi
// nar., v medmetni rabi izraža začudenje, zavrnitev: hodi, hodi, neumnež
● pog. vsak mesec mi hodi premalo denarja zmanjkuje mi ga, imam ga premalo; na starost je hodil od hiše do hiše, ekspr. od praga do praga beračil; star. hoditi od Poncija do Pilata poskušati urediti kako stvar v najrazličnejših uradih, pri najrazličnejših odgovornih ljudeh; pog. hoditi okrog dekleta prizadevati si pridobiti njeno naklonjenost; pog. hoditi okrog njega prizadevati si vplivati nanj; prizadevati si dobiti kako korist od njega; pog. k njemu hodimo na posodo pri njem si izposojamo; star. v caker hoditi imeti opravka s kom, s čim; hoditi v vas h komu v kmečkem okolju obiskovati koga, hoditi na obiske h komu; šalj. hoditi mu v zelje dvoriti njegovi ženi ali dekletu; vtikati se v zadeve, kjer ima že on svoje načrte, namene; ekspr. to mi že dolgo hodi po glavi o tem že dolgo premišljam; velikokrat se mi vsiljuje misel na to; ekspr. ne bom dovolil, da bi mi po glavi hodili da bi samovoljno, brezobzirno ravnali z menoj; ekspr. za druge hoditi po kostanj v žerjavico opravljati nevarna dela, od katerih imajo drugi koristi; ekspr. kaj bi hodil po ovinkih, kar naravnost povej ne pripoveduj tako, da se da le sklepati, kaj je glavni namen povedanega, govorjenja; vznes. bratje smo, kar nas po svetu hodi biva, živi; hodili so v gosjem redu, v gosji vrsti drug za drugim; hoditi s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. hodi s kokošmi spat zelo zgodaj; po svetu hoditi z odprtimi očmi dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe; star. hoditi za kom posnemati ga, zlasti v literaturi; ekspr. kod pa tako dolgo hodi kje je, kje se mudi, zadržuje; pog. vse mi hodi narobe, navzkriž povzroča težave; umrli hodi nazaj po ljudskem verovanju po smrti se pojavlja kot duh; naši in sosedovi otroci radi hodijo skupaj se družijo; hodi kakor mačka okrog vrele kaše ne upa se lotiti jedra problema; hodi kakor v sanjah je zamišljen, duševno odsoten; je domišljav, ošaben; preg. povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si človek je tak kot njegova družba
hodé zastar.: hode ni dobro jesti
hodèč -éča -e: poslušal ga je, hodeč iz kota v kot; star. videl ga je ob bregu hodečega; pokonci hodeč človek; sam.: črepinje na tleh so nevarnost za hodeče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
hósta -e ž (ọ̑) - 1. z drevjem strnjeno porasel svet; gozd: kupil je poslopje, njive, travnike in hosto; šel je v hosto delat / hrastova hosta; hosta mladih gabrov
● pog. bil je v hosti pri partizanih
// drevje, ki raste strnjeno skupaj: hosta zarašča pašnik / sekati hosto - 2. goščava, gošča: v hosti si je strgal obleko
- 3. nar. suhljad, dračje: pobirati hosto; podkuriti s hosto; naročje hoste
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
hŕsk -a m (ȓ) nav. mn. hrustljava, na pol prerezana, še enkrat pečena štručka: Njen vsakdanji kruh je ržen, črn ali polnozrnat, pa tudi različni hrski, ki ji teknejo skupaj z namazi iz skute E po imenu izdelka Hrski® proizvajalca Žito
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
hudíč -a m (í) - 1. rel. duhovno bitje, ki biva zunaj vidne narave in pooseblja zlo: hudič ga zapeljuje; angeli in hudiči; imeti zveze s hudičem; črn, grd, hudoben kot hudič / prodati, zapisati se hudiču; izganjati hudiča / slika prikazuje Miklavža s hudičema / kot kletvica: hudič! o ti hudič ti! tristo hudičev! pri hudiču!
// ekspr., s prilastkom težnja, nagnjenost, navadno k čemu slabemu: prišel je v oblast kvartopirskega hudiča / knjiž., z oslabljenim pomenom hudič zavisti in sovraštva - 2. ekspr. zloben, hudoben človek: boj se ga, ta hudič je zmožen vsega / kot psovka boš, hudič, tiho / ta človek je pravi hudič
// pog., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa navadno prilastek: zaprl je vrata in noben hudič ni mogel noter; vsak hudič bi me že rad učil; pa dopovej hudiču babjemu, če moreš / pravi, da bo konja prodal, ker hudič preveč brca; kupil je novo žarnico, pa je hudič takoj pregorel; da ga ni (tega) hudiča sram / pripovedovala ji je vsega hudiča vse mogoče stvari - 3. pog., ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: ne delajte takega hudiča, da vas ne slišijo nasprotniki / ne uganjajte, ne zganjajte (takega) hudiča / sosedovi so imeli včeraj goste in velikega hudiča / ta obleka bo med fanti naredila hudiča in pol veliko vznemirjenje, zanimanje
- 4. pog., ekspr. neprijetnosti, težave: hudič bo, če bodo izvedeli; otrok mu zmeraj naredi kakšnega hudiča; kadar se ga napije, je z njim hudič / hoditi ne morem in to je tisti hudič
- 5. pog., ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža
- a) neprijetnost, težavnost česa: hudič je stati dve uri na mrazu; hudič je, če te nihče ne uboga
- b) nezadovoljstvo nad čim: hudič je vse skupaj
- 6. pog., ekspr., v prislovni rabi izraža
- a) s predlogom visoko stopnjo: do hudiča vse so podrli; cesta se od hudiča vleče; bilo je od hudiča vroče; na hudiče sem truden
- b) močno zanikanje: »Saj je prinesel denar.« »Hudiča je prinesel!«; to ni (pol) hudiča vredno
- 7. pog., ekspr., v medmetni rabi izraža
- a) močno čustveno prizadetost: »Vlomilca so že prijeli.« »Ni hudič, kje pa?«; hudič (ga) vedi, kod se potepa; kdo, za hudiča, vas je poslal tja?
- b) močno zanikanje ali omalovaževanje: hudič, pa taka večerja
- c) podkrepitev trditve: ni hudič, da tega ne bi spravil v red; tristo hudičev, da je res!
- č) jezo, nejevoljo nad kom: hudič naj ga vzame, pobere; da bi ga hudič
● pog., ekspr. tu ima hudič svoje kremplje vmes stvar, zadeva se nenavadno, nepričakovano zapleta; pog., ekspr. tam je cel hudič godijo se neprijetne, težke reči; pog., ekspr. to je vse en hudič vseeno je; pog., ekspr. kaj pa je to za en hudič kaj, kdo je to; pog., ekspr. sam hudič ga je prinesel prišel je v nepravem času; pog., ekspr. vse bo hudič vzel vse bo propadlo; nizko če bo še dolgo tako pil, ga bo kmalu hudič vzel bo umrl; ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal; pog., ekspr. ima hudiča v sebi doseže tudi kaj navidez nemogočega; zelo je hudoben; bibl. izganjati hudiča z belcebubom preganjati manjše zlo z večjim; pog., ekspr. pojedel bi hudiča in pol zelo veliko; pog., ekspr. ti bo že pokazal hudiča povzročil bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; pog., ekspr. od hudiča je to izpeljal velikopotezno, predrzno, uspešno; pog., ekspr. vse je šlo k hudiču je propadlo; pog., ekspr. poslati koga k hudiču zelo grobo ga zavrniti; pog., ekspr. tega si za hudiča ni dal dopovedati nikakor; pog., ekspr. ta človek je od hudiča, s hudičem doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudoben; pog., ekspr. pravi hudič, če boš zraven ali ne vseeno je; pog. pihalo je ko sto hudičev zelo močno; preg. kamor si hudič sam ne upa, pošlje babo; preg. v sili še hudič muhe žre v sili se je treba zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobiti
hudíča pog., ekspr.: hudiča, bo mir ali ne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
iskáti íščem nedov., íščite in iščíte (á í) - 1. prizadevati si priti do česa
- a) izgubljenega, manjkajočega: izgubil je denarnico in jo je ves dan iskal; ključ je iskal po vseh predalih; vso listnico je prebrskal in iskal račun, pa ga ni našel / iskati drobiž po žepih
- b) odsotnega: ne vem več, kje naj ga iščem; iščejo ga kot šivanko zelo, intenzivno
// povejte, da se kmalu vrnem, če bi me kdo iskal spraševal po meni
// klicali in iskali so dekle po vsej hiši
- 2. s širokim pomenskim obsegom prizadevati si doseči kaj, priti do česa
- a) če osebek tega nima: iskati delo, službo, stanovanje; iskati moža, ženina / iskati gobe, maline; iskati vodo; iskati zlato / iskati dovoljenje, nasvet; publ. iskati zdravniško pomoč iti k zdravniku; pren. iskati pravico, srečo
- b) če osebku to še ni znano: iščejo ustreznejše metode; iskati drugačen, hitrejši način dela / iskati izhod iz težavnega položaja; vzroke za neuspeh bo treba iskati drugje / iskal je primerno besedo, pa je ni našel / krivca še iščejo; povzročitelja bolezni še niso odkrili, ga še iščejo
- 3. prizadevati si ugotoviti, kje kdo, kaj je
- a) s povpraševanjem, poizvedovanjem: svojce ponesrečenca so iskali po časopisih in po radiu / dolgo so iskali pravo pot / pobegle zapornike še iščejo; pren., knjiž. njegova misel jo je iskala
- b) z gledanjem: stal je pri oknu in jo iskal med množico; ozira se okrog, kot bi koga iskala / iskati na zemljevidu, v slovarju
- c) s tipanjem: v temi je iskal posteljo; zdravnik je dolgo iskal bolnikovo žilo / knjiž. njuni roki sta se iskali
- 4. navadno z glagolskim samostalnikom želeti, hoteti, pričakovati: iskati pomoč, sočutje, tolažbo pri kom / ekspr.: vedno išče prepir; kar išče, da bi se sprl
- 5. v namenilniku, v zvezi s hoditi, iti izraža nakup, prevzem: kosilo hodijo iskat v menzo; šel je iskat kruh / greva skupaj v kino, pridi me iskat pridi pome
● ekspr. iskati dlako v jajcu pretiravati v zahtevah po natančnosti; slabš. kaj spet iščeš tu? zakaj si prišel; kakšne namene imaš; ekspr. tu nimaš več kaj iskati pojdi; nisi zaželen; išče koristi želi jih imeti; ekspr. sreča te išče ne zamudi priložnosti, ki ti prinaša korist, uspeh; knjiž. otroci iščejo materi v obraz, kje je oče ji skušajo razbrati z obraza; ekspr. to je gospodar, da ga je treba z lučjo (pri belem dnevu) iskati je zelo dober, izreden; kar je iskal, to je dobil zaradi nepremišljenega, neprevidnega ravnanja je doživel kaj neprijetnega; preg. kdor išče, najde
iskáti se knjiž. prizadevati si spoznati svoje bistvo: vse življenje se je iskal, pa se ni našel / pisatelj se vsebinsko še išče
iskáje: otroci so se, kostanj iskaje, razkropili po gozdu
iščóč -a -e: nekaj časa je molčal, iščoč primernih besed
iskán -a -o - 1. deležnik od iskati: končno je zagledala iskanega otroka; našli so dolgo iskane listine
- 2. publ. po katerem je veliko povpraševanje: zelo iskani proizvodi; to so trenutno najbolj iskane cigarete; ljudje teh poklicev so precej iskana delovna sila; blago te barve je letos zelo iskano
- 3. knjiž. nenaraven, izumetničen: njegov besedni izraz je precej iskan / ekspr. iskana aktualnost jemlje romanu vrednost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
íti grém in grèm nedov. in dov., grémo in grêmo stil. gremò, gréste in grêste stil. grestè, gredó in gredò in gréjo stil. grejò; bom šèl in pójdem itd.; pójdi pójdite tudi pojdíte, stil. ídi ídite; šèl šlà šlò tudi šló (ī ẹ́, ȅ pọ̑jdem pọ̄jdi) - 1. premikati se s korakanjem zlasti v določeno smer: ko je šel po prehodu za pešce, ga je zadel avto; žival je šla vsa razdražena proti lovcu; stražar je šel pred njim; šel je mimo, ne da bi nas pogledal; molče sta šla po cesti / za hip se je ustavil, nato pa šel dalje; gosi so šle druga za drugo; šel bi hitreje, če bi mogel / po strmini smo šli po vseh štirih / pog.: ko smo šli v klanec, je avto nenadoma obstal ko smo se peljali; ob predsednikovem avtomobilu sta šla dva motorista sta se peljala
// premikati se zlasti v določeno smer sploh: ko gre vlak skozi tunel, je treba zapreti okna; letalo je šlo hitro in visoko je letelo; pog. avto je šel osemdeset kilometrov na uro, ko se je zaletel vozil s hitrostjo; žarg. koliko gre ta avto kakšno največjo hitrost ima
// oblaki gredo čez nebo; pog. opazoval je, kako delci snovi počasi gredo na dno se usedajo; sonce že gre za goro zahaja
// tolkli so po zagozdi, da je šla globlje in globlje / kri gre od srca po vsem telesu - 2. opraviti kako pot: vsak dan gre na pokopališče; zjutraj je šel v mesto; seznanili smo se, ko smo šli v planine / vsako leto gre v kako drugo deželo potuje; tja bomo šli z letalom, vračali se bomo pa z vlakom / si že šel na Triglav si že bil na Triglavu
// pog. ta vlak gre na Jesenice bo peljal
// opraviti kako pot z določenim namenom: iti k sorodnikom na obisk; iti v bolnico na pregled; iti v gostilno h kosilu; iti v gozd po drva; iti v mesto nakupovat / iti k frizerju, zdravniku; iti k izpitu, na delo, kopanje; iti po zdravnika; v službo, šolo sta šla skupaj; iti čakat brata, pozdravit goste / iti na predavanje, prireditev; nihče ni šel na sestanek ni bil na sestanku, se ga ni udeležil
// z oslabljenim pomenom izraža dejavnost, dejanje, kot ga nakazuje dopolnilo: ni še šel k izpitu; po kosilu grem pol ure na sprehod se pol ure sprehajam; pog.: si že šel na operacijo si se že dal operirati; celo popoldne se je šel z nami igrat se je z nami igral; zjutraj bomo šli kosit, popoldne bomo pa pospravljali seno zjutraj bomo kosili; z njim je šla večkrat plesat je večkrat plesala - 3. izraža, da osebek s hojo, premikanjem napravi, da ni več ali da je na določenem mestu: čas je, da gremo od tod; ob štirih je šel z doma; živali gredo pozimi v večjo globino; šel je v sobo in se zaprl; ptice v jeseni gredo, spomladi se pa vrnejo / kot vljudnostna fraza lahko greste / pog.: žebelj ne gre iz deske se ne da izvleči; meso gre rado od kosti se rado loči; jermen je šel z jermenika padel, zdrsnil; kdaj gre vlak odpelje; zamudili ste, vlak je že šel odpeljal
// pog. šel bi k vam, če me marate priselil bi se k vam; zaposlil bi se pri vas; iz teh krajev je šlo dosti ljudi v Ameriko se je odselilo
// pog., ekspr. bolezen je zelo huda, bojimo se, da bo šel da bo umrl - 4. pog. premikajoč se pojavljati iz česa ali kje: iz dimnika gre dim; iz rane gre kri teče, se cedi; moka gre iz vreče se raztresa, se usipa
// mokrota mu je šla v čevlje prodirala, pronicala
// ajda gre iz zemlje klije
// od pečenke je šel prijeten vonj
// premikajoč se pojavljati sploh: že tri dni gre dež dežuje; po nekaterih krajih je šla toča padala
// širiti se: slab zrak gre tudi v sosednje prostore / mraz mu je šel po celem telesu; novica je šla od vasi do vasi - 5. pog. potegniti, seči: iti z roko čez čelo; šel je s pinceto globoko v rano, da bi izvlekel drobec; po tem mestu boste morali še nekajkrat iti s cunjo / iti s svedrom v notranjost zemlje vrtati; na ovinku je šel nekoliko preveč desno zavil; pri skoku je šel s telesom preveč naprej se je nagnil; pren. v svojih raziskavah ni šel tako daleč
- 6. pog. teči, delovati: mlin stoji, stope pa gredo; posluša, če ura gre; stroj je šel zelo tiho / ta avtomobil sploh ne gre je pokvarjen; ura gre točno; njegova ura gre naprej prehiteva, nazaj zaostaja
// ob praznikih pošta ne gre / ekspr. gotovo bi ji jezik šel do jutra, ko bi jo hoteli poslušati bi govorila, pripovedovala - 7. pog. biti speljan, voditi: železnica gre mimo tistega kraja; cesta gre čez hrib; daljnovod gre po dolini; na tem mestu gre reka nekoliko na desno zavije
// vrata gredo na dvorišče; stopnice gredo v klet / del kolesa, skozi katerega gre os / žile gredo od srca po vsem telesu
// segati, razprostirati se: tukaj gre kopno daleč v morje / tu je znamenje, do kod je šla voda ob poplavi - 8. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža
- a) usmerjenost v stanje, kot ga nakazuje določilo: iti v lepšo prihodnost; publ.: iti v socializem; vse je kazalo, da gre država v vojno
- b) brezoseb. bližnji nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: šlo je na jesen in se je že nekoliko ohladilo; na poldne je šlo in vsi smo bili lačni / ura gre na enajsto kmalu bo enajst; otrok gre v deveto leto bo star devet let
// z glagolskim samostalnikom izraža - a) udeleženost pri nastopu stanja, dejanja: iti na dopust; tudi najmlajši je šel že v službo; ekspr. iti v smrt za domovino umreti; star. iti v zakon s kom poročiti se
// publ.: razložili so, zakaj so šli v revolucijo so začeli revolucijo; za to stvar država ne bo šla v vojno ne bo začela vojne
// iti v spopad s kom spopasti se
// ekspr. za to dejanje boš šel gotovo pred sodnika boš obtožen, te bodo zaprli - b) publ. da se z osebkom dogaja, kot določa samostalnik: s prevajanjem so šle lepote izvirnika v izgubo; predlog bo šel na glasovanje o njem se bo glasovalo, v obravnavo se bo obravnaval; veliko izdelkov gre v izvoz se izvaža
// postati član, pridružiti se: iti k partizanom, tabornikom; iti v partijo / pog.: iti k dimnikarjem postati dimnikar; šla je k filmu postala je filmska igralka; šel je med postopače postal je postopač; iti za poroka komu biti komu porok; šel bo za šoferja postal bo šofer
- 9. s prislovnim določilom izraža obstajanje dejanja, dogajanja, kot ga nakazuje določilo: gibanje gre v krogu; zdravljenje gre počasi; pog. vsako delo gre sprva počasi se opravlja, dela
// pog., ekspr. tiskanje knjige nikamor ne gre zelo počasi napreduje / pog.: trgovina gre dobro dobro uspeva; ekspr. ta knjiga gre se dobro prodaja
// tisti dan je šlo vse narobe / brezoseb. tako v podjetju ne bo moglo iti več dolgo v takih razmerah ne bo moglo dolgo obstajati
// s smiselnim osebkom v dajalniku ali orodniku biti, živeti v določenih gmotnih, zdravstvenih razmerah: gre mu dobro, slabo / s trgovino sedaj ne gre najbolje - 10. pog., z dajalnikom biti dostopen, razumljiv: matematika mu ne gre / otroku pisanje že gre ga že obvlada
// to delo mu ne gre ga ne mara opravljati; ga ne opravlja uspešno
// biti všeč, tekniti: meso mu gre; polenta mu ne gre - 11. izraža, da je kaj glede na obseg, količino lahko na kakem prostoru, v kaki posodi: v sobo gresta le miza in kavč; vse bo šlo v nahrbtnik, samo treba je prav zložiti; jabolka ne bodo šla v košaro / pog. v ta avto gre pet oseb avto je registriran za pet oseb
// izraža, da je kaj ustrezno- a) glede na velikost, obliko: ta ključ ne gre v ključavnico; te rokavice ne bodo šle na mojo roko / pog. os ni šla v luknjo se ni dala namestiti
- b) glede na estetske lastnosti: k tej obleki ne gredo visoki čevlji / ti barvi gresta lepo skupaj
- c) glede na kvaliteto: to gre po kakovosti v tretji razred
- 12. pog., z dajalnikom biti določen komu, pripadati: kakšen delež gre podjetju / ekspr. tebi gre hvala; za zvestobo ti gre plačilo / ekspr. slišal je, kar mu gre ošteli so ga, kot je bilo glede na njegovo vedenje, lastnosti potrebno
- 13. pog. miniti, minevati: čas mu gre počasi; tako je šel dan za dnem; leto je šlo ko blisk
- 14. pog. porabiti se, potrošiti se: denar je šel za hrano in elektriko; papir gre za knjige, za časopise pa ga primanjkuje; za kosilo je šlo več kilogramov mesa / na sto kilometrov gre deset litrov bencina / to blago je že zdavnaj šlo pošlo; sladke stvari pri hiši hitro gredo se hitro pojedo
// žarg. uničiti se, pokvariti se: na taki cesti bo guma šla; žarnica je šla je pregorela - 15. brezoseb., v zvezi z za izraža, da je kaj predmet dela, prizadevanja: kadar gre za človeka, se je treba bolj potruditi, kot pa če gre za stvari; moramo iti na sejo, ker gre za nas / za kaj je šlo v predavanju kaj se je obravnavalo
// gre za to, da bo vsak človek čimbolj svoboden / ekspr. šlo je za življenje in smrt naroda narod je bil v nevarnosti, da bi bil čisto uničen
// pog., s smiselnim osebkom v dajalniku prizadevati se, truditi se: gre mu za čast; njemu gre za človeka; nižje pog. gre se mu za to, da bi bilo vse prav gre
// izraža istost, opredelitev: tu ne gre za nesrečo, pač pa za prekršek; v tem primeru gre za zanemarjanje službene dolžnosti - 16. brezoseb., z nedoločnikom ali odvisnim stavkom izraža nedopustnost česa: (to) ne gre, da bi jaz samo delal, ti pa užival; po mojem ne gre dvomiti o tem; tega ne gre podcenjevati
// z glavnim stavkom moči, zmoči: naloga je sicer težka, vendar upamo, da bo kako šlo; poskušal je vstati, pa ni šlo / (to) ne bo šlo, pa če si še tako prizadevate tega ne boste mogli napraviti
// pog., z nedoločnikom poudarja dejanje, ki ga izraža nedoločnik: vse stori zate, kar more, ti mu greš pa nagajati; kaj si se šel tako neumno zlagati / s teboj se ne grem prepirati se nočem
// no, ona pa gre in se poroči
● pog., ekspr. opazil je, da je denarnica šla da je ukradena; ekspr. prišlo je vse, kar leze in gre veliko ljudi; pog. kako že gre tista pesem se glasi; ekspr. stvari gredo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno, mirno; ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti; pog. staviti grem, da bo spet zamudil stavim; knjiž. iti stvarem do jedra popolnoma jih spoznati; pog. plašč mi gre do kolen sega; ekspr. iti do zadnjih mej storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice; jok jim ni šel več tako do živega jih ni več motil, spravljal v nejevoljo; ekspr. molče so šli mimo dogodka niso mu posvetili nobene pozornosti; iti brez dote od hiše ne dobiti dote pri odhodu od doma za stalno; ekspr. delo mu gre hitro od rok hitro dela; iti molče preko česa ne reagirati na kaj, zlasti z besedami; iti komu s poti umakniti se mu; pog. pojdi mi z luči umakni se, ker mi s svojim telesom zaslanjaš svetlobo; ekspr. z njim gre h koncu, kraju umrl bo; pog., ekspr. vse je šlo k hudiču je propadlo; pog. šel je čez to tega ni upošteval; gre mu na bolje zdravstveno stanje se mu izboljšuje; pog. ladja je šla na dno se je potopila; pog. kozarec je šel na drobno se je zdrobil; klada je šla na dvoje se je razklala; pog., ekspr. iti na jetra, živce dražiti, povzročati nejevoljo; ekspr. na jok mi gre, ko vidim tako nesrečo zelo sem prizadet; ekspr. iti (komu) na led dati se prevarati, ukaniti; ekspr. iti (komu) na limanice dati se prevarati, ukaniti; ekspr. iti na magistrat v Ljubljani poročiti se; žarg., rib. ribe gredo najbolj na muho ribe najrajši zgrabijo za trnek z umetno muho; ekspr. zdaj bo šlo na nož stvar se bo obravnavala nepopustljivo ostro; ekspr. gre mu na otročje postaja otročji; pog. na roke jim gre dela zanje tako, kot želijo; pomaga jim; evfem. iti na stran nastran; evfem. šel je na drugi svet umrl je; publ. mladina je šla na ulice je javno manifestirala, demonstrirala; ekspr. iti na matični urad poročiti se; nižje pog., ekspr. šel je po gobe umrl je; ekspr. tat je šel pod ključ zaprli so ga v ječo; evfem. zelo je bolan, vse gre podenj malo in veliko potrebo opravlja v posteljo; ekspr. iti pod nož dati se operirati; star. iti pred oltar poročiti se; pog. ne vem, če bo šel ta spis skozi cenzuro če ga bo cenzura odobrila; ekspr. to piskanje mi gre skozi ušesa neprijetno deluje name; solata gre v cvet poganja steblo s cveti; pog. knjiga gre v denar proda se dosti izvodov knjige; ekspr. iti v krtovo deželo umreti; iti v ekstrem zelo pretiravati v kaki stvari; novica mu ni šla v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; ekspr. kupčija mu gre v klasje mu uspeva, se uspešno končuje; pšenica gre v klasje poganja klasje; ekspr. šli so v korak, v koraku premikali so se s hitrostjo navadne hoje; ekspr. iti v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; evfem. mož gre že v leta se stara; ekspr. škoda gre že v milijone je zelo velika; šalj. pijača mu je šla v noge tako je vinjen, da zelo težko hodi; ekspr. to mu je šlo v nos peklo ga je v nosu; čutil se je užaljenega, prizadetega; nižje pog. v kateri razred greš kateri razred obiskuješ; ekspr. iti v Rim roditi; ekspr. stvar gre iz rok v roke hitro menja uporabnika, lastnika; ekspr. iti vase razmišljati o svojih duševnih stvareh, značaju, morali, etiki; ekspr. to gre v mojo škodo pri tem imam škodo jaz; iti v vas h komu v kmečkem okolju obiskati koga, iti na obisk h komu; ekspr. gremo v zimo zima se približuje; ekspr. tovarna je šla v zrak tovarno je uničila eksplozija; zastar. njegova hči je šla za nekega generala se je poročila z nekim generalom; pog. med vojno ji je šlo za glavo bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo; ekspr. vse je šlo za med zelo lahko, zelo dobro se je prodalo; ekspr. za nohte nam gre znašli smo se v težkem položaju; žarg., šol. samostalnik roka gre po tipu gora se sklanja; iti s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; iti z modo oblačiti se po najnovejši modi; evfem. šla je z njim (spat) spolno je občevala z njim; evfem. vse gre z njim ukrade, kar se da; pog. z očmi je šel po vseh zbranih pogledal je vse zbrane; ekspr. iti za delom iskati delo; šalj. kam pa greš? Za nosom izraža izogibanje odgovoru, zavrnitev; pog. šla je za njegovim očesom pogledala je v isto smer kot on; iti za pogrebom udeležiti se pogrebnega sprevoda, obreda; pog. mleko gre čez kipi in gre čez rob; pog. spet gre nekaj dol rosi, malo dežuje, malo sneži; pog. noht je šel dol je odpadel; pog. sonce gre dol zahaja, gor vzhaja; pa pojdi, če (že) ne gre drugače če misliš, da moraš oditi; star. po božiču gre dan gor postaja daljši; nižje pog. sladkor bo šel gor se bo podražil; žarg., šol. iti naprej obravnavati novo snov; izdelati razred in biti sposoben za prestop v višji razred; evfem. šlo je naprej imela je spontani splav; pog. šla bosta narazen razvezala se bosta; ekspr. pri hiši je takrat začelo iti navzdol družina, rodbina je začela gospodarsko, moralno, zdravstveno propadati; pog. s fantom gre navzdol moralno, zdravstveno postaja čedalje slabši; pog. iti z glasom navzdol začeti govoriti, peti z nižjim, navzgor začeti govoriti, peti z višjim glasom; pog. ko smo šli nazaj, smo ga spet srečali ko smo se vračali; star. mrzla jesen noter gre se približuje; star. po bliskovo mu gre sablja zamahuje s sabljo; iron. v tovarni je šlo vse preveč po domače ni bilo prave delovne discipline in odgovornosti; pog. lasje so mi šli pokonci, ko sem to poslušal občutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; ekspr. s svojimi zahtevami gre predaleč preveč zahteva; star. glava mu bo šla proč obglavljen bo; pog. kolo rado gre se rado vrti, teče; pog. blago je šlo skupaj se je skrčilo, uskočilo; iron. ej, dragec, tako pa ne bo šlo izraža opozorilo, svarilo; ekspr. tesno mi gre za čas, s časom imam zelo malo časa (za kaj); ekspr. trda mi gre za denar primanjkuje mi denarja; žarg., igr. igralec je šel ven z adutom, s kraljem dal, položil adut, kralja, ko je bil na vrsti; ekspr. prvi dobiček ne gre v mošnjiček začetni (materialni) uspeh navadno ni zanesljiv, trajen; v tretje gre rado
♦ ekon. prispevki gredo v breme proračuna se plačujejo iz proračuna; voj. iti v strelcih premikati se drug ob drugem korakoma ali v teku z ročnim orožjem, pripravljenim za streljanje
íti se opravljati kako igro- a) z namenilnikom: iti se igrat, kartat / iti se kosat, metat
- b) s tožilnikom: iti se slepe miši, ravbarje in žandarje, šah, ti loviš / šli so se različne igre
// ekspr. izraža negativno stališče do dejavnosti, kot jo nakazuje določilo: gredo se umetnost / iti se znanstvenika / kaj se pa greste kaj delate, počenjate
// pri nas se kar naprej nekaj gremo
● ekspr. iti se mance ne govoriti, ne ravnati odkrito; ekspr. zdaj se ne bova šla slepih miši govorila, ravnala bova odkrito; pog. ne gre se mi še domov ne da se mi še iti domov
gredé: domov grede je prepeval; tvoje rože sem mimo grede občudoval; nazaj grede smo gazili po debelem snegu; knjiž. grede po gozdu, je zagledal srno
gredóč -a -e: gredoč po cesti je žvižgal; ogovarjali so mimo gredoče ljudi; sam.: zavpil je za gredočim
idóč -a -e: star. idoč skozi gozd, je premišljeval o vsem mogočem; dobro idoča obrt; sam.: na idoče se ni ozirala; prim. grede, gredoč, mimogrede, mimoidoči, pojdi, pojdoč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
izlóčati -am nedov. (ọ́) - 1. oddajati snovi iz celic ali iz telesa: jetra izločajo žolč; izločati mleko; skozi kožo se izločajo organizmu škodljive snovi; izločati hormone v kri; z dihanjem se izloča vlaga / izločati bolezenske klice / drevo izloča smolo
- 2. delati, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto: pred pečenjem izločati mesu kosti; s kuhanjem izločati vodo iz surovega masla / publ.: izločati sredstva za izobraževanje; izločati posamezne obrate v samostojne enote osamosvajati
// delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu: izločati blago slabše kakovosti iz prodaje; izločati tovornjake iz prometa / redko izločati škodljive vplive odpravljati, odstranjevati
// s kemijskim, fizikalnim postopkom prihajati do česa: izločati sol iz morske vode; cink se izloča na katodi - 3. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: izločati posamezne probleme
izlóčati se - 1. publ. nastajati, oblikovati se: proletariat se je izločal iz neposedujočih množic
- 2. ekspr. kazati se v obrisih: iz teme so se izločale posamezne hiše
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
izločeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. oddajati snovi iz celic ali iz telesa: izločevati seč; z dihanjem se izločuje vlaga / izločevati bolezenske klice / izločevati smolo
- 2. delati, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto: izločevati debelejša zrna; izločevati snovi iz zmesi / publ. izločevati sredstva za izobraževanje
// delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu: izločevati tovornjake iz prometa - 3. knjiž. delati, da kdo ni več član kake skupnosti: izločevati nedelavne ljudi iz organizacije; družba ga kot hudodelca izločuje
izločujóč -a -e: drevo, izločujoče smolo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
izločíti in izlóčiti -im dov. (ī ọ́) - 1. napraviti, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto: pred pečenjem je treba mesu izločiti kosti; s sušenjem izločiti vodo iz sadja / naše internirance so izločili iz transporta / cenzura je izločila nekaj pesmi; iz učnih programov so izločili nepotrebno učno snov / publ. izločiti sredstva za izobraževanje
● publ. virusa raka še niso izločili osamili, izolirali
// napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu: izločiti blago slabše kakovosti iz prodaje; izločiti tovornjake iz prometa / izločiti tuje vplive odpraviti, odstraniti
// s kemijskim, fizikalnim postopkom priti do česa: izločiti sladkor iz raztopine - 2. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: avtor je ta problem izločil; iz natečaja se izločijo prošnje, ki niso bile poslane v določenem času / knjiž. kritik je izločil iz dela poglavitne motive posebej imenoval, obravnaval
- 3. ekspr. napraviti, da kdo ni več član kake skupnosti: zaradi tega dejanja so ga izločili; sam se je izločil iz družbe
- 4. imeti, šteti za neprimernega, nesposobnega: zdravniška komisija ga je izločila; na naboru so ga izločili; izločili so jo zaradi neustrezne izobrazbe
- 5. oddati snovi iz celic ali iz telesa: človek izloči dnevno do tisoč gramov znoja
♦ mat. izločiti neznanko z računskimi postopki doseči, da odpade določena neznanka v sistemu enačb; šport. izločiti igralca, moštvo zaradi neuspeha na izbirnem tekmovanju mu preprečiti nadaljnje tekmovanje
izločíti se in izlóčiti se ekspr. pokazati se v obrisih: iz megle se je izločila zasnežena hiša
izlóčen -a -o: izločeni kandidati; naš tekmovalec je bil v polfinalu izločen; izločen iz prometa
♦ voj. izločena enota nižja vojaška enota, ki se zaradi posebne naloge izloči iz sestava višje enote
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
izolírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. napraviti, da kdo ne biva, ni skupaj z drugimi, osamiti: izolirati bolnike z nalezljivimi boleznimi; izolirati osumljenca
// onemogočiti komu stike, povezavo z drugimi: izolirati otroka; nasprotne države so jih hotele izolirati; posameznike so poskušali izolirati / publ. izolirati intelektualce od množic ločiti, odtrgati; pren., publ. problema ne smemo izolirati - 2. obdati, premazati s snovjo, z materialom, ki ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka: izolirati električno napeljavo; izolirati prostore pred hrupom; izolirati stene z bitumenom; toplotno, zvočno izolirati
- 3. biol., kem. dobiti določeno snov, stvar iz kake snovi v čisti obliki: izolirati bakterije; izolirati element iz minerala
♦ šah. izolirati kmeta ločiti ga od drugih kmetov iste barve; voj. izolirati bojišče onemogočiti oskrbovanje bojišča
izolírati se pretrgati stike, povezavo z drugimi: na starost se je popolnoma izoliral / publ. izolirati se od življenja
izolíran -a -o: izoliran jetnik; izoliran telefonski kabel; s plutovino izolirani stropi / publ.: pri tem prizadevanju ni bil izoliran osamljen, sam; ne gre za izoliran dogodek posamezen, osamljen
♦ voj. izoliran napad napad z omejenim ciljem, ki ga napravi samo določena vojaška enota; prisl.: gledati na pojave izolirano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
jam session -- -a cit. [džêm sêšən] m (ȇ, ȇ) priložnostno zbiranje glasbenikov, ki skupaj improvizirajo: Nočno življenje se začne šele opolnoči, saj se nekateri jam sessioni ali zgolj priložnostno spontano koncertiranje pogosto končajo šele v jutranjih urah E ← agl. jam session iz jam 'gneča, stiskanje, mečkanje' in session v pomenu '(glasbena) zasedba'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
jásen -sna -o prid., jásnejši in jasnéjši (á) - 1. ki je brez oblakov, megle: jasno nebo / jasen zimski dan; prevladovalo bo jasno vreme / jasni vrhovi gor / pesn. jasne daljave, višave; pren., ekspr. obetajo se jasnejša duhovna obzorja
// knjiž. čist, bister: jasen tolmun; jasna tekočina / jasno ozračje / jasne otroške oči
// knjiž. svetel, bleščeč: skozi umazano okno ne bi prodrl niti najjasnejši sončni žarek; soba je bila polna jasne mesečine / jasne barve / pesn. sredi polja jasen grad / kot kletvica strela jasna, vsaj molčal bi; pren. bil je jasen zgled domoljubja - 2. ki se dobro vidi ali sliši: premalo jasni znaki; glasovi so bili tako jasni, da je razumel vsako besedo; obrisi predmetov postajajo vedno jasnejši; slika na zaslonu ni dovolj jasna / jasna izgovarjava, pisava razločna
// nav. ekspr. ki ni hripav ali zamolkel; čist: jasen smeh, zven; njen glas je bil jasen, a oster / jasna pesem zvonov - 3. vsebinsko opredeljen, izdelan: imeti jasen cilj pred seboj; jasna idejna orientacija mladine; misel je počasi postajala jasnejša; nejasna slutnja mu je prešla v jasno spoznanje / njegov položaj še ni jasen; razmere v deželi bodo šele čez čas jasne / brez jasne zavesti, da moramo sodelovati, tega ne bomo dosegli
// podan tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža: dati jasen odgovor; vsaka jasnejša beseda bi pripeljala do sporov; jasno priznanje / publ. dati možnost za jasno soočenje dveh stališč odkrito
// navedite same jasne primere, zglede - 4. nav. ekspr. razumljiv, pojmljiv brez dodatnih podatkov: to je jasen dokaz, da smo imeli prav; gre za jasen primer zanemarjenosti; njihova prednost je jasna kot beli dan / stvar je jasna, tako ne gre več naprej / kot podkrepitev jasna stvar, da gre za pomoto
// v povedni rabi ki se lahko popolnoma pričakuje, predvideva: vsi ti pomisleki so v teh okoliščinah jasni; izdaja knjige je glede na ime avtorja že zdaj jasna - 5. ki je brez elementov, ki bi oteževali dostopnost, razumevanje: jasen spis; jasna glasba; preproste in jasne pesmi; jasno izražanje; jasno predavanje / precizen in jasen mislec
// v povedni rabi, navadno z dajalnikom ki se popolnoma razume, dojame, spozna: da bi jim bil poskus jasen, ga je še enkrat ponovil; njegova teorija (nam) še ni popolnoma jasna; vam je zdaj vsebina jasna / po teh dogodkih so mu nekatere stvari postale jasne - 6. priseben, razumen: jasno in zmedeno govorjenje / bolnik ima le redko jasne trenutke / knjiž. telo je bilo pijano, duh pa je ostal jasen
- 7. knjiž. ki ima pozitivne lastnosti v etičnem, zlasti pa v moralnem pogledu; čist: jasen značaj / jasna sreča; jasno veselje / hoditi jasna pota
// veder, iskren: jasni obrazi mladine; jasen pogled, smeh / jasna pomladna lepota
// srečen, vesel: spomini na jasno mladost; imel je malo jasnih ur - 8. star. spoštovan, cenjen, plemenit: bil je v službi jasnega kralja / v vljudnostnem nagovoru poslušajte me, jasni knez
- 9. nar. dolenjsko bled, shujšan: po bolezni je bila nekam jasna
● o tej stvari nima jasnih pojmov stvari ne razume pravilno, ne pozna je dobro; ko se je nehal opravičevati, mi je bil položaj precej jasen sem vedel, kaj pravzaprav hoče; vreči jasno luč na kaj popolnoma razkriti kaj; videti kaj v jasni luči čisto tako, kot je v resnici; imeti jasno podobo, sliko o čem pravilno, dobro kaj poznati; sčasoma bo postala stvar bolj jasna se bo ugotovilo, kakšna je v resnici, kakšna je njena prava vsebina
jásno - 1. prislov od jasen: jasno določiti cilj; njene oči so jasno in živo gledale v svet; jasno se izražati; zaradi razburjenja ni mogel jasno misliti; na površini so se jasno razločevale bele in črne pike; jasno sliši vsako besedo; jasno se zaveda svojih dolžnosti popolnoma
// piše se narazen ali skupaj: jasno modre ali jasnomodre oči; jasno zeleni gozdovi svetlo
// v povedni rabi: včeraj je bilo jasno in toplo; bilo je popolnoma jasno, da so vse že prej pripravili; jasno je kot enkrat ena, da se ji je zmešalo / kot podkrepitev kri ni voda, to je jasno - 2. v povedni rabi, navadno z dajalnikom izraža stanje razumevanja, dojemanja, spoznanja: vsem poklicanim mora biti jasno, da taka politika ne vodi k uspehu; počasi (jim) bo jasno, da je delovanje v takih razmerah res težko / ni mi jasno, kako si to dosegel
- 3. v povedi rabi izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov: jasno je, da mu je to moralo vzeti veselje; jasno je, da ne bo šel, saj mu tudi ni potrebno; to je popolnoma jasno, da ga ne more ubogati / elipt.: jasno, da ne ve, saj mu ni nihče povedal; iz vas ne bo nič, jasno, saj drugega tudi nisem pričakoval; jasno, tajnica je kriva, vsega ne more biti kriv šef
// v medmetni rabi izraža soglasje, pritrditev brez pridržka: hočeš požirek vina? Jasno, kar natoči mi ga; ga poznaš? Jasno, se je zlagal; naredili boste dobro kupčijo. Pa jasno
● ta slika mi je še vedno jasno pred očmi dobro se je spominjam; jasno mi je pred očmi, kako sem jim storil krivico popolnoma se zavedam, spoznavam; ekspr. sčasoma bo še vse jasno se bo še vse razkrilo, ugotovilo; ekspr. to je treba povedati jasno in glasno brez olepšavanja in prikrivanja, odločno
jásni -a -o sam.: menjavalo se je jasno in oblačno; novica je prišla kot (strela) z jasnega popolnoma nepričakovano; glede njega, z njim je hotel priti na jasno izvedeti, spoznati, kakšen je v resnici, kaj namerava; hotel si je priti na jasno, kaj namerava z njim ugotoviti, izvedeti; glede njega, o njem, z njim si še zmeraj ni na jasnem ne ve, kakšen je; glede tega, o tem, s tem si nisem na jasnem tega ne razumem popolnoma; ni si na jasnem, kako naj se stvari loti ne ve; bil si je na jasnem, da bo moral oditi spoznal je, ugotovil je; ni si bil na jasnem sam s seboj ni vedel, kakšen je, kaj v resnici hoče; zastar. ni jih pričakoval, pa se ti na jasnem prikažejo na lepem; od doma sem šel v jasnem; kos jasnega med oblaki; v tej zmedi je kaj malo jasnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
játa -e ž (á) - 1. večja skupina letečih ali plavajočih živali iste vrste: ribje jate; jata škorcev, vran / zbiranje rib v jate ob drstitvi; leteti, potovati v jatah
// nav. ekspr. večja skupina letečih ali plavajočih predmetov sploh: jata ladij, letal, strelic
// nav. ekspr. večja skupina česa sploh: jata otrok / vprašanje je vzbudilo celo jato misli - 2. vsa perutnina, ki se goji skupaj: povečati jato; jata nesnic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
jàz mêne zaim., mêni, mêne, mêni, menój in máno, enklitično rod., tož. me, daj. mi (ȁ) - 1. izraža osebo govorečega, gledano z njegovega stališča
- a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: jaz grem domov, ti pa moraš ostati; bolje ga poznaš kakor jaz; nav., ekspr.: še jaz bi tega ne zmogel; z njim bom že jaz obračunal; pa če ti jaz rečem, da je res; jaz zase ne dvomim o tem; elipt.: »kdo je to ukazal?« »Jaz«; jaz pa kmet, kje neki! jaz da bi lagal! / pog., iron. poznam jaz tebe in tvojo pridnost / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: na sestanek pojdeva oče in jaz; jaz, neumnež, sem mu verjel; ekspr. reva jaz, ki sem sama
- b) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: to se ne tiče mene, ampak njega; meni ne verjameš; meni se zdi, da ima prav / nič se me ne boj; slika mi je všeč; mi res ne verjameš; to me zanima / pog.: mi ni znano, kdaj pride; me ne briga dosti, kaj počne / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju me veseli, da vas spoznam
- c) s predlogi se rabi daljša oblika: brez mene ne pojdeš nikamor; stopi sem k meni; stoji pri meni; pojdi z menoj / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: zabavljal je čezme; name so pozabili; pridi pome; naj stopi predme; ne sili vame; vsi delajo zame; raba peša oči vseh so obrnjene v mé
// v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: mene ne bo doma; sanja se mi; strah me je; z menoj je drugače moj položaj je drugačen
// knjiž. govoriti mi je o poeziji govoriti moram
- 2. v dajalniku, v krajši obliki izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: ime mi je Jože; mati mi je zbolela; roka se mi trese; avto mi noče vžgati / ekspr. vsi so mi priča, da je res; vznes. bodi mi brat
- 3. ekspr., v dajalniku, v krajši obliki izraža osebno prizadetost: poberi se mi; bojim se, da mi še zboli; ti si mi pravi navihanec; otroci, da mi boste v šoli pridni!
● pog., ekspr. bilo jih je kaj jaz vem koliko zelo veliko; pog. toliko me je še trgovca, da ne prodajam pod ceno toliko trgovskega duha imam; ekspr. meni nič, tebi nič so mu odpovedali brez utemeljitve, nepričakovano; pog., ekspr. zaradi mene lahko kar gre temu ne nasprotujem; pog. dobiva se pri meni v mojem stanovanju; pog., ekspr. zaleže za dva mene za dva taka, kakor sem jaz; preg. danes meni, jutri tebi nesreča, smrt lahko vsakogar doleti; sam.: vsak stavek začne z jaz; prim. mi, midva, bogami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
jemáti jêmljem nedov., jemljíte; jemál (á é) - 1. delati, da prehaja kaj k osebku zlasti s prijemom z roko: delavci so jemali orodje in odhajali; jemali so ji jabolka iz rok in jedli; pazljivo je jemala denar od kupca; garderoberka je z eno roko jemala obleko, z drugo pa dajala listke / jemati kri z brizgalko; jemati vzorce kamnin / jemati zrnje v dlani prijemati, zajemati; jemati otroka v naročje, pribor v roke / jemati denar na posodo; jemati zemljo v zakup
// delati, da je kdo, kaj kje skupaj z osebkom, pri osebku: na pot jemlje le najnujnejše; otrok ne smete jemati v gostilno / na potovanja jemlje s seboj tudi družino / ne jemlji dežnika, saj bo sonce
// prevzemati, dvigati: kupci so jemali blago pri posebnem okencu; med njegovo odsotnostjo je jemala plačo zanj / dopust navadno jemlje za mesec avgust - 2. delati, da prehaja kaj k osebku navadno v posest
- a) kar se mu da, ponudi: dajati je bolje kot jemati; jemati darila, podkupnino; nerad je jemal podporo od staršev
- b) kar je na razpolago: jemal je le dobro blago; za tako nalogo je jemal le najpogumnejše / pog. spet jemljejo borovnice odkupujejo
// turisti jemljejo najraje sobe ob morju najemajo; jemati na vlaku drugi razred - c) kar se ne da: okupator je v zasedenih deželah jemal dragocenosti; mlinarji so jemali preveliko merico; če jim niso dajali, so jemali s silo; jemati si vedno več pravic, svobode / kot grožnja otrokom poredne otroke jemljejo cigani / jemati davke, obresti zahtevati
// evfem. še kot otrok se je naučil jemati krasti
// star. jemali so trdnjavo za trdnjavo zavzemali, osvajali - č) zaradi pravil igre: pri kvartanju je zmeraj jemal / jemati s kraljico kmete izločati jih iz igre
- 3. navadno z dajalnikom delati, da kdo česa nima več proti svoji volji: pred poukom je jemala otrokom igrače, da bi pazili; s silo so jim jemali orožje iz rok / jemati staršem otroke / jemali so jim čine, naslove, pravice / jemati ljudem delo, zaslužek
// povzročati, delati, da ima kdo, kaj česa manj ali nima več: jemali so bogatim in dajali revnim; kri so mu jemali, ne pa dajali / družabno življenje jim jemlje dosti časa; jemati komu pogum, ugled, voljo / sosednja hiša nam jemlje svetlobo; plevel jemlje zemlji hranilne snovi / ekspr. povodnji so jim jemale pridelke - 4. povzročati, delati, da je česa manj ali ni več: jemati od celote; jemal je in dodajal, dolker ni bila mera točna / na enem koncu vrta je prst jemal in jo nosil na drugega; pomladansko sonce jemlje sneg tali; na tem bregu voda material jemlje odnaša
// ekspr. pomladi in jeseni so jemale bolne ljudi spomladi in jeseni so navadno umirali
// ekspr. delati, povzročati, da kdo postaja bolj suh, manj krepek: bolezen ga je vidno jemala; brezoseb. nisem mu mogel pomagati, čeprav sem videl, kako ga jemlje - 5. delati, da kdo, kaj kam pride, se kje vključi z določenim namenom; sprejemati
- a) navadno s prislovnim določilom: v podjetju spet jemljejo nove delavce; na tej šoli bodo jemali le odlične učence / takih fantov ne jemljejo v svojo družbo / jemati abonente na hrano in stanovanje; jemati absolvente v službo
- b) z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom: po prvem bodo spet jemali v čiščenje; jemati čevlje v popravilo / jemati kaj v obravnavo, pretres obravnavati kaj; jemati okoliščine v poštev upoštevati jih, računati z njimi
// delati, da pride kdo z osebkom v kak odnos: pogostoma so jo jemali za botro; bajtarske sinove so takrat jemali za hlapce / knjiž. jemati koga v zakon poročati se s kom; jemali so jih za žene se poročali z njimi
- 6. s prislovnim določilom delati, da pride kaj z določenega mesta: jemati z loparjem kruh iz peči; jemati opeko s strehe, verižico z vratu / spomladi jemljejo repo iz jame
// delati, da pride kaj od kod, kjer je bilo z določenim namenom: zaradi revščine so morali jemati otroke iz šol / jemati obleko iz čiščenja, prtljago iz garderobe / jemati denar iz obtoka; zaradi poostrene cenzure so začeli jemati s programa najboljša dela - 7. s prislovnim določilom oskrbovati se iz kakega vira: denar za plače so jemali iz dotacij; jemati izraze iz živega govora; rastlina jemlje hranilne snovi iz zemlje črpa, dobiva; ekspr. le kje bo jemal, da bo vse vrnil; odkod jemlje dobro voljo, da se zmeraj smeje / celo leto je jemal zelenjavo pri nas, pa je še ni plačal; pog.: knjige jemlje v knjižnici si izposoja; kavo jemlje zmeraj v isti trgovini kupuje, nabavlja
- 8. pog., z oslabljenim pomenom delati kaj za predmet dela: pri čiščenju je jemala preveč tal, da bi delo temeljito opravila; kosci so jemali vsakič po četrt travnika / tekla je po stopnicah in jemala po dve hkrati preskakovala
// v zvezi z za uporabljati, imeti: za osnovo jemlje grob material; za svoje slike jemlje vedno le motive iz narave
// predelovati (pri pouku), obravnavati: pri zgodovini jemljejo preseljevanje narodov; tega še niso jemali / žarg., šol. jemati naprej obravnavati novo snov - 9. s prislovnim določilom načina imeti določen odnos do česa: tega opozorila ne smete jemati za šalo; ekspr. njegove besede jemljejo za čisto resnico; jemati kaj resno, tragično; jemati njegovo odločitev kot nespremenljivo dejstvo / jemati pravo kot skupek predpisov / jemati koga za zgled
- 10. delati, da pride kaj v telo: jemlje tablete proti glavobolu; zdravilo jemljite v predpisani količini; jemati kapljice uživati jih
// jemati kapljice za oči kapati si jih v oči - 11. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: jemati mero za zavese; star. jemati slovo (od koga, česa) poslavljati se
● pog., ekspr. vse jemlje hudič, vrag vse propada; ekspr. nenavadna lepota jim je jemala dih zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; pog., ekspr. stroji so jemali konec na dežju se kvarili, uničevali; pog., ekspr. čisto sam konec jemlje umira; pog. avtobus jemlje potnike na vseh postajah se ustavlja, da potniki vstopijo; to drevo jemlje preveč prostora zavzema; žarg. jemal je ure iz angleščine privatno se je je učil; pog. močna svetloba mu je jemala vid ga je slepila; besede mi je jemal z jezika, iz ust govoril je prav to, kar sem hotel govoriti jaz; ekspr. njenega imena ne smeš jemati na jezik omenjati, izgovarjati; ekspr. jemati koga na muho, na piko imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal, zanimanja; ekspr. jemati krivdo, odgovornost nase biti pripravljen sprejeti (vse) posledice svoje ali tuje krivde; ekspr. jemljem na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava; star. delal se je, kakor da ga ne jemlje v mar se ne meni zanj; ekspr. očeta je redkokdaj jemal v misel ga omenjal, se ga spominjal; to knjigo je večkrat jemal v roke jo prebiral, bral; ekspr. z žalostjo jemljem pero v roke začenjam pisati, pišem; jemati koga v varstvo, zaščito (pred kom, čim) braniti ga, varovati ga; ekspr. jemlje resnico v zakup misli, da jo samo on pozna; jemati rezultate ankete s pridržkom ne upoštevati jih, ne zaupati jim popolnoma; v službi ima toliko dela, da ga jemlje tudi domov da dela za službo tudi doma; nižje pog. jaz bom pel naprej, ti boš pa jemal čez z višjim glasom spremljal melodijo; žarg. jemati (zanke) dol snemati; pog. jemati besedo nazaj preklicevati obljubo, sklep, izjavo; pog. kupljenih stvari v tej trgovini ne jemljejo nazaj ne zamenjavajo, ne sprejemajo; žarg. previsoko jemlješ poješ, igraš previsoke tone; zastar. sod je jemal dobrih petdeset litrov meril, držal; knjiž. jemati si ženske imeti z njimi spolne odnose; pog. to si preveč jemlje k srcu zaradi tega se preveč žalosti, vznemirja
jemáti se ekspr., s prislovnim določilom pojavljati se, prihajati: le od kod se jemlje toliko ljudi; knjiž. beli oblaki so se jemali izza gora
jemáje redko: opekla se je, jemaje kruh iz peči
jemljóč -a -e knjiž.: gledal ga je skrivaj, jemljoč denar iz žepa; pamet jemljoča novica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
kàdar stil. kadàr vez. (ȁ; ȁ) - 1. v oziralnih odvisnih stavkih za izražanje poljubnosti časa, v katerem se dejanje dogaja: naj me obišče, kadar hoče; ekspr. bila sta skupaj, kadar in kjer sta mogla / kadar je treba cementa, ga ni; kadar koli ga sreča, je vselej vesel kadarkoli
// v časovno-pogojnih odvisnih stavkih za izražanje dejstva, da se dejanje nadrednega stavka ponovi, kadarkoli se izpolni pogoj: delavski svet naj poseže, kadar ravna uprava samovoljno; alga in gliva si dajeta hranilne snovi, kadar živita skupaj v obliki lišaja
● preg. kadar mačke ni doma, miši plešejo kadar je kaka skupnost brez nadzorstva, njena disciplina popusti - 2. star. za izražanje istočasnosti ali predčasnosti dejanja v prihodnosti ali preteklosti; ko: kadar bo zrasel, bo šofer; kadar umrjem, naj vzame otroke teta / zastar. kadar je dorasel, je moral na vojsko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
kálen -lna -o prid. (á) - 1. ki vsebuje drobne, lebdeče delce: kalna tekočina, voda; kalno vino / kalen ribnik; narasla, kalna reka
- 2. ki je brez močnega sijaja, leska; moten: kalna svetloba / imel je trudne, kalne oči; pren. kalen pogled pijanca
- 3. ekspr. nejasen, moten: položaj v podjetju je kalen
kálno prisl.: kalno gledati predse / piše se narazen ali skupaj: kalno sivi ali kalnosivi oblaki; kalno modro nebo; sam.: v njegovih očeh je bilo nekaj kalnega; ekspr. v kalnem ribariti izrabljati neurejene razmere za dosego cilja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
kamerád -a m (ȃ) - 1. nižje pog. tovariš, prijatelj: sedeti s kameradi v gostilni; star kamerad / bila sta kamerada, v rudniku sta delala skupaj
- 2. zastar. vojni tovariš: kameradi iz prve svetovne vojne / vojni kamerad
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
karavána -e ž (ȃ) - 1. v orientalskem okolju skupina zaradi varnosti skupaj potujočih ljudi, zlasti trgovcev, romarjev: karavana počiva, potuje skozi puščavo; priključiti se karavani / trgovske karavane
- 2. publ., navadno s prilastkom kolona, skupina: karavana avtobusov; pisana karavana kolesarjev / srečati karavano žensk zelo veliko; pren., knjiž. karavana misli
● publ. karavana prijateljstva organizirano potovanje skupine prebivalcev določenega kraja v drug kraj zaradi medsebojnega spoznavanja, prijateljstva; preg. psi lajajo, karavana gre dalje kljub napadom, nasprotovanju se nadaljuje določeno delo, delovanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
káva -e ž (á) - 1. zrna, dobljena iz semen kavovca: mleti, pražiti kavo / kava v prahu / mlinček za kavo za mletje kave
// pijača iz teh zrn: po kosilu so pili kavo; skuhala je močno kavo; kava s smetano / servis, skodelice za kavo / elipt. prosim kavo skodelico kave; prerokovati iz kave iz usedline v skodelici kave
// bela kava z dodatkom mleka; črna kava brez dodatka mleka
// prava kava
♦ gastr. ekspresna kava pripravljena z ekspresnim aparatom; ledena kava z dodatkom sladoleda in stepene smetane; turška kava ki se kuha navadno skupaj s sladkorjem in servira z usedlino
// ekspr., v zvezi z na družabni sestanek ali pogovor, pri katerem se pije navadno kava: povabiti na kavo - 2. navadno s prilastkom pijača iz kavnega nadomestka: za malico dobi kavo s kruhom / piti ječmenovo, žitno kavo; knajpova kava iz žganega ječmenovega slada
- 3. pog. kavovec: plantaže kave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
kdóvé in kdó vé prisl. (ọ̄-ẹ́) izraža negotovost, nedoločnost: kdove ali je zdrava;
morda je še živ, kdove;
odšel je kdove kam;
to je izrezek iz kdove katere revije;
prišel je kdove odkod // ekspr., z zaimkom ali zaimenskim prislovom poudarja veliko mero: misli, da je kdove kaj; kdove kolikokrat si ga že srečal / ne računajo na kdove kolikšen obisk; nimamo kdove kaj denarja imamo malo denarja // piše se tudi skupaj: vino ni kdovekaj prida; odšel je kdovekam
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
kíla2 -e ž (ȋ) pog. kilogram: kila krompirja;
zavoji po pet kil / vse skupaj tehta več kil / elipt. dve kili za zrezke, prosim dva kilograma mesa // prodajati na kile
● ekspr. kilo za kilo ali pa nič menjati samo za enako količino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
klínec -nca m (ȋ) - 1. nav. ekspr. klin: zabiti klinec v steno; lesen, železen klinec / čevljarski klinec lesen žebljiček
// nar. zobotrebec: doma delajo klince - 2. vulg. ničvreden, slab moški: ta klinec je vsega zmožen / kot psovka ti prekleti klinec
- 3. v prislovni rabi izraža
- a) jezo, omalovaževanje: klinec, pa taka družba / klinec gleda vse skupaj
- b) močno zanikanje: klinec boš dobil, ne pa denar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
ko... ali kò... predpona v sestavljenkah (ȍ) za izražanje- a) obstajanja poleg, vzporedno s tem, kar je pomen osnovne besede: koaksialen, koeksistenca, kovalenten
- b) delovanja skupaj s kom, čim: kooperacija, koprodukcija, korepetirati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
kobúl -a m (ȗ) več tesno skupaj rastočih cvetov ali plodov: na koncih vejic so zorele v kobulu zelene jagode / odtrgala je kobul cvetja
♦ bot. kobul socvetje s cveti v isti ravnini, katerih peclji rastejo iz iste točke glavne osi; sestavljeni kobul socvetje s kobulčki na poganjkih, ki rastejo iz iste točke glavne osi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
kobúla -e ž (ú) več tesno skupaj rastočih cvetov ali plodov; kobul: lešniki so v bogatih kobulah viseli na vejah
♦ agr. žensko socvetje ali plod hmelja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
kočévarščina -e ž (ẹ́) nemščina, ki so jo govorili v Kočevju živeči Nemci; kočevska nemščinaSSKJ: Društvo je izdalo zgoščenko starih kočevarskih pesmi ter pesmarico z 20 pesmimi v kočevarščini skupaj s prevodi v slovenščino, nemščino in angleščino E po prebivalskem imenu Kočevar iz krajevnega Kočevje
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
kolabírati -am dov. (ȋ) pog. 1. pasti v nezavest, doživeti kolaps: Po finalnem nastopu, v katerem je bila druga, je kolabirala in nato nekaj časa preživela v bolnišnici 2. sesuti se, prenehati delovati: v celoti kolabirati; Zadnji poskusi so sicer propadli, a nekako se zdi, da se slovensko prebivalstvo vse bolj zaveda, da brez finančne injekcije naš zdravstveni sistem lahko edinole kolabira E ← nem. kollabieren iz lat. collābī 'pasti skupaj'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
kóliko prisl. (ọ̄) - 1. vprašuje po številu ali količini: koliko je ena in ena? koliko stane kilogram moke? koliko bratov imaš? koliko ljudem si to povedal? / koliko večji je tvoj brat od tebe? / koliko si star? koliko je ura? koliko je še do praznikov? koliko je (od) tega, kar sva se zadnjič videla? koliko časa že čakaš? / na koliko ceniš sosedov travnik? po koliko prodajate jabolka? s koliko denarja je kupil svet? v koliko letih je treba vrniti dolg? za koliko presega letošnja proizvodnja lansko? / piše se narazen ali skupaj koliko odstotna in kolikoodstotna je raztopina? / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: povej, koliko bo dobil vsak izmed nas; elipt. toliko ima, da sam ne ve koliko; neustalj. na pregledu se odloči, če in v koliko pes ustreza normam koliko
- 2. ekspr. izraža veliko količino ali mero: joj, koliko jih je; ti otrok ti, koliko skrbi mi delaš / koliko lepše je tu spomladi / bogve koliko težav te še čaka; bilo jih je kaj jaz vem koliko; rešil je življenje ne vem koliko ljudem; elipt.: ljudi nič koliko; prehodil je nič koliko sveta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
kolokácija -e ž (á) 1. jezikosl. zveza dveh ali več besed, ki se v besedilih pogosto pojavljajo skupaj, pri čemer je pomen zveze napovedljiv iz posameznih pomenov besed: Kolokacije s primeri so vzete iz korpusa 2. rač. postavitev strežnika v prostore ponudnika dostopa do interneta: kolokacija strežnika; Gre za to, da se manjšim operaterjem omogoči razvoj na trgu, država pa bo subvencionirala del stroškov operaterjem, ki bodo ponudili kolokacijo E ← agl. collocation, nem. Kollokation ← lat. collocātiō 'razporeditev, ureditev' iz collocāre 'razporediti, urediti'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
koloníja -e ž (ȋ) - 1. v kapitalizmu dežela, ki je pod oblastjo gospodarsko močnejše države, od katere je prostorsko ločena: kolonije se borijo za neodvisnost; britanska, francoska kolonija; eksploatiranje kolonij
- 2. v etnično tujem okolju živeča skupina pripadnikov kake narodnosti, države: obiskati kolonijo; jugoslovanska kolonija v Franciji
- 3. zlasti prva leta po 1945 organizirano preživljanje počitnic otrok in mladine: organizirati kolonijo / iti v kolonijo / počitniška kolonija; zdravstvena kolonija
- 4. večja skupina po enotnem načrtu zgrajenih stanovanjskih hiš: stanovati v koloniji / delavska, rudarska kolonija / stanovanjska kolonija
- 5. zool. veliko skupaj živečih živali iste vrste: kolonija pingvinov / čigra gnezdi v kolonijah
♦ um. slikarska kolonija organizirano krajše skupno bivanje in delo slikarjev; zgod. kolonija pri Feničanih, starih Grkih in Rimljanih mestna naselbina, ki leži zunaj strnjenega državnega ozemlja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
kombinírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. delati, da je kaj skupaj tako, da tvori celoto; sestavljati, združevati: pri gradnji hiše je kombiniral les in kamen; v repertoarju kombinirajo klasična dela z modernimi / sive športne hlače kombinira s karirastim jopičem oblači, nosi skupaj
// barve zna lepo kombinirati
// sestavljati, delati: iz starih igrač kombinira nove - 2. nav. ekspr. izbirati in združevati več možnosti za rešitev česa: kombinira na vse načine, izhoda pa ne najde / kombiniral je, kako bi denar najkoristneje uporabil razmišljal, preudarjal
// o tem ne vedo nič gotovega, samo kombinirajo ugibajo, domnevajo
kombiníran -a -o - 1. deležnik od kombinirati: lepo kombinirane barve
- 2. narejen tako, da se lahko uporablja za različne namene, opravljanje različnih del: radio, kombiniran z gramofonom / kombinirana proizvodnja električne in toplotne energije / kombinirani otroški voziček otroški voziček s pripravama ali za ležanje ali za sedenje; kombinirane klešče klešče s ploščatimi in nekoliko priostrenimi čeljustmi; kombinirano škropljenje sadnega drevja škropljenje proti več škodljivcem hkrati
♦ agr. kombinirano gnojilo gnojilo, ki vsebuje več hranilnih elementov; farm. kombinirani prašek zdravilo proti glavobolu, ki sestoji iz različnih zdravilnih praškov; navt. kombinirana ladja ladja, ki ima ob bokih vgrajene tanke za tekoči, v sredini pa skladišča za razsuti tovor; šol. kombinirani oddelek oddelek, v katerem so učenci dveh ali več razredov, letnikov; kombinirani pouk pouk dveh ali več razredov hkrati z izmeničnim posrednim in neposrednim poučevanjem posameznega razreda ali več razredov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
kompaníja -e ž (ȋ) - 1. v stari Avstriji četa: četrta kompanija je ostala na položaju; napadli so s celo kompanijo / bilo nas je za celo kompanijo
- 2. pog., ekspr. skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava; družba: to je imenitna kompanija; sprejeli so ga v svojo kompanijo; fantovska kompanija
● pog., ekspr. fanta sta kradla v kompaniji skupaj, družno - 3. zastar., navadno s prilastkom, v kapitalistični ekonomiki podjetje z več solastniki ali delničarji; družba: večino rudnikov so pokupile tuje kompanije; bil je predsednik velike monopolistične kompanije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
kompetitíven -vna -o prid. (ȋ) ki se meri s kom v kaki dejavnosti, lastnosti z namenom biti boljši, uspešnejši; tekmovalenSSKJ: kompetitivna družba; V današnjem kompetitivnem svetu seveda tudi tekmujemo med seboj, toda hkrati čedalje bolj tudi sodelujemo E ← agl. competitive, nem. kompetitiv iz lat. tvor. od competere 'skupaj stremeti k nečemu'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
komplementáren -rna -o prid. (ȃ) knjiž. dopolnilen, dopolnjujoč: poiskal si je donosno komplementarno zaposlitev / tehnika in poezija se zdita mnogim komplementarni / ti dve državi sta z gospodarskega vidika komplementarni
♦ fiz. komplementarni barvi barvi, ki pomešani med seboj dasta belo barvo; geom. komplementarna kota kota, ki merita skupaj 90°
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
kompulzívni -a -o prid. (ȋ) ki je v zvezi s ponavljajočim se obnašanjem, ki se mu oseba ne more upreti: kompulzivno prenajedanje; obsesivno-kompulzivna motnja; Preden se odločijo za zdravljenje, se zasvojenim zdi, da je njihovo kompulzivno vedenje neizogibno E ← nem. kompulsiv, agl. compulsive ← frc. compulsif iz lat. tvor. od compellere 'zbrati, nabrati skupaj'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
kontákt -a m (ȃ) - 1. popolno približanje dveh ali več predmetov; stik, dotik: prišlo je do kontakta med površinama / razletel se je pri kontaktu z zemljo / železo v kontaktu z vodo oksidira v stiku
- 2. elektr. pojav ali stanje, ko sta dve stvari tako blizu skupaj, da je med njima možno prehajanje česa, stik: prekiniti kontakt / dober, slab kontakt; električni kontakt / vključiti kontakt pri avtomobilu / delovni kontakt stanje, ko sta kontaktna elementa sklenjena v delovnem stanju; mirovni kontakt / ima kontakte; vtičnica z varnostnim kontaktom
- 3. odnos, ki omogoča dogovarjanje, sodelovanje; stik, zveza: kontakti med njima so vzpostavljeni / izgubiti kontakt s poslušalci / direkten, indirekten kontakt / z njim je v osebnem, poslovnem kontaktu; biti v pismenem, stalnem kontaktu / mednarodni, politični kontakt; kontakt med znanostjo in prakso
// (neposredno) dogovarjanje, sodelovanje: že prvi kontakti kažejo, da so med njimi dobri odnosi
♦ avt. kontakt prekinjevalca kladivce in nakovalce pri motorju avtomobila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
konvergírati -am nedov. (ȋ) knjiž. biti ali postajati vedno bolj podoben; iti skupaj, zbliževati se: njihovi interesi konvergirajo / vprašanje je, koliko literarne tendence mlajših pisateljev še konvergirajo s splošno družbeno podobo časa
♦ fiz. žarki konvergirajo se zbližujejo v isto točko; mat. zaporedje konvergira
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
konvój -a m (ọ̑) - 1. skupina tovornih ladij, ki jih zaradi varnosti spremljajo bojne ladje, letala: sovražnik je potopil tudi drugi konvoj
- 2. skupina vozil, ki zaradi varnosti vozijo skupaj: napadli so ameriški konvoj, ki je vozil strelivo / konvoji tovornjakov / voziti v konvoju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
koordináta -e ž (ȃ) - 1. geom. vsak od treh ali več podatkov, ki skupaj določajo lego točke v koordinatnem sistemu: napisati koordinate točke / kartezična koordinata v kartezičnem koordinatnem sistemu; polarna koordinata v polarnem koordinatnem sistemu; pren., knjiž. življenje prikazuje v koordinatah časa in prostora
♦ geogr. (geografski) koordinati geografska dolžina in širina kake točke na zemeljskem površju - 2. publ., s prilastkom kar določa odvisnost česa od določenega položaja: gre za politične in časovne koordinate tega zasedanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
kós1 -a m (ọ̑) - 1. navadno s prilastkom del snovi, stvari: pojedel je tri kose kruha; zaviti kaj v kos papirja; majhen, velik kos sira / odrezati kos salame / razdeliti hlebec na dva kosa; zrezati kaj na drobne kose na drobno
- 2. navadno s prilastkom predmet, stvar glede na število istovrstnih predmetov, stvari: na zalogi je še nekaj kosov; vsega skupaj je bilo osem kosov / ekspr. med pohištvom so bili prav lepi kosi / sveža jajca so bila po sedemdeset par kos / plačevati od kosa glede na število izdelkov
// predmet, stvar kot del istovrstnih predmetov, stvari: kosi perila; pripeljal je nekaj kosov pohištva / omaro je skušal kombinirati z drugimi kosi - 3. nav. ekspr., z rodilnikom izraža količinsko omejitev: velik kos poti je sam prehodil; videla je lep kos sveta / doma imajo kos vrta manjši, majhen vrt
// dobršen kos življenja je že za njim
● ekspr. tam bo še vedno imela svoj kos kruha zaslužek; spomenik je iz enega kosa nesestavljen, cel; ekspr. iti na kose zdrobiti se, razbiti se; ekspr. razbiti, raztrgati na drobne kose čisto, popolnoma; ekspr. figura v romanu je kot (ulita) iz enega kosa skladna, harmonična
♦ grad., strojn. fazonski kos večji, primerno oblikovan kos materiala za vodovodno, kanalizacijsko napeljavo; mont. kos največja oblika premoga po drobljenju; trg. blago na kose
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
kostánjev -a -o prid. (á) - 1. nanašajoč se na kostanj: kostanjev drevored; kostanjevi gozdovi / kostanjev les; kostanjeva ježica / kostanjev med
- 2. ki je take barve kot kostanj: kostanjevi lasje / kostanjeva barva
♦ čeb. kostanjeva paša; zool. kostanjeva raca raca, katere samica ima na starost bele oči, Nyroca nyroca
kostánjevo prisl.: kostanjevo pobarvati / piše se narazen ali skupaj: kostanjevo rdeč ali kostanjevordeč; kostanjevo rjavi lasje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
kót -a m (ọ́) - 1. prostor med dvema stikajočima se stenama: postavil je palico v kot; sedla je v kot in čakala; kredenca stoji v desnem kotu kuhinje; umazan, zanemarjen kot / tudi kot je treba pomesti / za kazen je moral stati v kotu / v kotu ust je imel cigareto kotičku
// jedilni kot del prostora, urejen za serviranje hrane; kmečki kot jedilni kot s pohištvom v kmečkem slogu
// s prilastkom del, površina med dvema stikajočima se stranicama česa: v zgornjem kotu slike; kot šahovnice - 2. ekspr., navadno s prilastkom prostor, kraj, mesto: tudi na dvorišču ni bilo primernega kota za njegov avto / moral se je umakniti v svoj kot na svoje običajno mesto, na svoj prostor
// hitro najde vsak skriven, varen kot
// manjše, ozko področje, predel: svet je velik, na ta kot pa nisi vezan / bohinjski kot - 3. ekspr., navadno s prilastkom prostor za bivanje, dom: rada bi že imela svoj kot; hrani za miren kot na stara leta
- 4. v kmečkem okolju pravno zagotovljena pravica do stanovanja, hrane v hiši ob spremembi lastnika; preužitek: izgovoriti si kot; zapisal mu je kot za stara leta / ima pravico do kota
- 5. geom. količina, ki izraža razprtost med dvema poltrakoma s skupnim krajiščem: izračunal je vse kote; kote meriti; stranici oklepata kot 90°; koti kvadrata; vsota kotov / reflektorja sta nameščena pod različnimi koti / izbočeni ali konveksni kot; iztegnjeni kot ki meri 180°; komplementarna kota ki merita skupaj 90°; naklonski kot; notranji kot ki ga v notranjosti geometrijskega lika oklepata dve sosednji stranici ali dve sosednji stranski ploskvi; ostri kot manjši od 90°; polni kot ki meri 360°; pravi kot ki meri 90°; suplementarna kota ki merita skupaj 180°; topi kot večji od 90° in manjši od 180°; kosinus kota število, določeno z razmerjem med dolžino kotu priležne katete in dolžino hipotenuze v pravokotnem trikotniku; kotangens kota število, določeno z razmerjem med dolžinama kotu priležne in nasprotne katete v pravokotnem trikotniku
- 6. voj., navadno v zvezi mrtvi kot prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati: skriti se v mrtvi kot; mrtvi kot pod zidom
- 7. šport., pri nogometu prostor v kotu igrišča, s katerega igralec strelja pred gol: postaviti se v kot
// kazenski strel s tega prostora: dosoditi kot - 8. publ., navadno v zvezi zorni kot izhodišče, osnova za presojanje česa: problem obravnavata z različnih zornih kotov
● ekspr. pretaknili so vse kote povsod so pogledali, vse so preiskali; ekspr. tudi na strokovnem področju je bil potisnjen v kot tudi njegovo strokovno delo je bilo neupoštevano; ekspr. knjige je vrgel v kot trajno ali začasno je nehal študirati; po vseh kotih so se valjale cunje povsod
♦ alp. kot na koncu zaprta gorska dolina; astr. časovni kot čas, ki poteče od kulminacije zvezde; avt. mrtvi kot prostor ob strani avtomobila, ki se v vzvratnem ogledalu ne vidi; fiz. deklinacijski kot odklonski kot magnetne igle od smeri sever-jug; lomni kot med lomnim žarkom in vpadno pravokotnico; odbojni kot med odbitim žarkom in vpadno pravokotnico; vpadni kot med vpadnim žarkom in vpadno pravokotnico; grad. deviacijski kot; šport. mrtvi kot prostor, v katerem nasprotni igralec glede na svoj položaj lahko prestreže žogo; teh. rezilni kot med čelno ploskvijo rezila in smerjo rezanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
kováti kújem nedov., kovál (á ú) - 1. z udarci kladiva ali s strojnim stiskanjem oblikovati, obdelovati kovino: kovati jeklo, železo; kovati in variti / kovati v tanke železne palice / ročno, strojno kovati / kovati denar; kovati orožje; pren., ekspr. življenje ga je neusmiljeno kovalo
- 2. opremljati s kovinskim delom: kovati hrastova vrata / kovati konja pritrjati mu podkev
// kaznjence kovati v verige uklepati - 3. ekspr. z določenim ravnanjem pripravljati, ustvarjati kaj: koval je svojo lastno nesrečo; sami so si kovali svojo usodo / iz tuje nesreče kovati dobiček
// sestavljati, delati kaj, navadno s težavo: govor sta skupaj kovala; dolgo v noč je koval primerne izraze / slabš. kuje verze sestavlja, piše - 4. ekspr. naskrivaj pripravljati, snovati kaj: kovati maščevanje; kovali so zaroto proti njemu; zvedel je, da se nekaj kuje / kuje nove načrte za bodočnost; kovati hudobne naklepe
- 5. ekspr. močno biti, utripati: od strahu ji je kovalo srce / v sencih mu je kovala groza; brezoseb. v glavi ji je kovalo
// redko udarjati, tolči: slepo kovati po nasprotnikovi sablji / na deblu je kovala žolna
● ekspr. kovati koga v deveta nebesa, v zvezde zelo hvaliti, povzdigovati; preg. kuj železo, dokler je vroče vplivaj na koga, kaj, dokler je mogoče; takoj izkoristi vsako ponujeno ugodnost
kováti se ekspr. postajati bolj sposoben za kaj, navadno zaradi vpliva težkih razmer: v skupnem boju sta se kovala bratstvo in enotnost naših narodov; v tej šoli se kujejo in vzgajajo kadri
kován -a -o: kovani čevlji; kovani denar; kovano zlato zlat kovanec, zlatnik; kovano železo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
kràj krája m (ȁ á) - 1. del zemeljske površine, naseljen tako, da tvori zaključeno celoto: kraj ima veliko prebivalcev; preimenovati kraje; v tem kraju je več let služboval; odročen kraj; ekspr. prijazen kraj / bežal je iz kraja v kraj / domači, rodni kraj kjer je kdo doma, kjer se je kdo rodil
// navesti kraj bivanja / ekspr. ves kraj je bil na nogah vsi prebivalci kraja
// navadno s prilastkom ta del glede na določeno značilnost: ogled znamenitega partizanskega kraja / znan letoviški, zdraviliški kraj; seznaniti se s problematiko turističnih krajev - 2. večji ali manjši del zemeljske površine: spoznal je veliko krajev; ta kraj je zasedel okupator / kraji so prenaseljeni / s kmetijstvom se ukvarjajo v mnogih krajih Jugoslavije / publ. nad naše kraje doteka hladen zrak / na nekaterih krajih je še sneg; ekspr. v vseh krajih je že bil povsod
// navadno s prilastkom ta del- a) glede na gospodarsko usmerjenost: znan industrijski kraj; vinorodni, žitorodni kraj / gospodarsko zelo pasiven, razvit kraj / kmetijski kraji v državi
- b) z oslabljenim pomenom glede na geografsko značilnost: gorski, nižinski kraj; ni se mogel privaditi na ravninski kraj / te rastline uspevajo samo v južnih krajih
- c) glede na podnebno značilnost: mrzel, senčen, sončen kraj; suh, vlažen kraj / te rastline uspevajo samo v toplih krajih
- č) glede na kakovost tal: ilovnat, peščen kraj / močvirnati kraji
// v prislovni rabi, v zvezi z na izraža manjši del površine česa sploh: na enem kraju se madež še pozna; zofa je bila na več krajih raztrgana
- 3. navadno s prilastkom manjši del zemeljske površine sploh: poiskal je pripraven kraj in se skril; pokazal je kraj, kjer sta se srečala; težko dostopen kraj / zborni kraj je pred šolskim poslopjem; kraj (storitve) kaznivega dejanja; izpuščena sta bila čas in kraj dogajanja / ključe je spravil na varen kraj; na ta kraj bodo postavili spomenik; publ. priti na kraj nesreče; pren. sestanek ni primeren kraj za osebne obračune
// v prislovni rabi, v zvezi na kraju samem tam, kjer se kaj zgodi, je: storilca so prijeli na kraju samem; skupina je gradivo zbirala na kraju samem - 4. v prislovni rabi, s predlogom izraža največjo oddaljenost od
- a) središča: potegnil ga je h kraju; čisto pri kraju je hodil / na obeh krajih so bili ljudje / stal je na, ob kraju (ceste)
- b) izhodišča, začetka: prišel je do kraja (poti) / na kraju se soteska zoži / svetilka je na kraju mize / čisto na drugem kraju mesta / ekspr. na kraju svojih moči je bil
// nav. ekspr., v zvezi z do izraža visoko stopnjo: do kraja sem se naveličal; to je do kraja hudoben človek; do kraja nesrečen, onemogel / dognati kaj do kraja; do kraja se moramo zmeniti / vse je do kraja razčiščeno
- 5. raba peša, v prislovni rabi, s predlogom izraža
- a) nastop dejanja; začetek: od kraja smo stanovali skupaj; od kraja se mu je čudno zdelo / začel je pripovedovati od kraja
- b) približevanje prenehanju dejanja; konec: avgust je šel h kraju / nevarnost je pri kraju / na kraju se je vse dobro izteklo / star. prišel je pod kraj dneva proti večeru
- 6. nav. mn., redko krajevec, krajec: gledal ga je izpod širokih krajev; klobuk z navzdol zavihanimi kraji
- 7. prva leta po 1945 najnižja upravna enota: kraji in mesta
● ekspr. nikdar mu ne prideš do kraja ne da se prepričati; ekspr. delati, jesti vse od kraja izraža podkrepitev trditve; star. odriniti od kraja od brega; ekspr. z njim gre hitro h kraju umrl bo; ekspr. nisem še pri kraju še nisem končal; dati kaj v kraj vkraj; ekspr. na kraju svojih moči je je že skoraj brez moči; star. to je že v kraju pospravljeno, spravljeno; ekspr. zna postaviti stvari na pravi kraj zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. na vse kraje se je videlo na vse strani; zelo zarasla kraja ceste robova; ekspr. niti na kraj pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na kraj sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja nikoli se ne konča; ekspr. govoril je brez konca in kraja zelo dolgo; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih na mnogih krajih, povsod; preg. strah je na sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni
♦ adm. namembni kraj v katerega je pošiljka namenjena; jur. izpolnitveni kraj v katerem se mora obveznost izpolniti; lingv. prislovno določilo kraja; rel. sveti kraji; prim. skraja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
kráva -e ž (á) - 1. odrasla samica goveda: krava muka, prežvekuje; krava je povrgla; molsti kravo; odvezati, privezati kravo k jaslim; pasti krave; belkasta, lisasta krava; breja krava; prodati kravo s teletom; bil je pijan kot krava zelo; ima dolg jezik kot krava rep / krava daje mleko; molzna krava
● nižje pog. temu bi se še krave smejale je zelo neumno, smešno, nemogoče; ekspr. saj nisva skupaj krav pasla nisva enaka, iste starosti, izobrazbe; kravo s svedrom dreti lotiti se česa z neprave strani in z nepravimi pripomočki; ekspr. če nisi za šolo, pa pojdi krave past loti se drugega, umsko nezahtevnega dela; ekspr. to se je zgodilo, ko sem še krave pasel ko sem bil še majhen; ekspr. molzna krava kar se da zelo izkoriščati; šalj. ponoči je vsaka krava črna v določenih okoliščinah se človek zadovolji tudi z manj kvalitetnim; pog. krava pri gobcu molze kravo je treba dobro krmiti, da lahko daje veliko mleka; čimveč se vloži v kaj, večji je uspeh; star. vse skupaj je pet krav za en groš neverjetno, nesmiselno - 2. nizko grob, nevzgojen človek: to ti je prava krava; s tako kravo ne morem nikamor / kot psovka: napil si se ga, krava; o ti krava pijana
// kdor veliko, požrešno pije: ne bodi krava in nehaj že piti
♦ zool. morske krave morskemu življenju prilagojeni sesalci, podobni kitom, Sirenia
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
kresováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. praznovati kresni dan zvečer pred tem dnem: fantje in dekleta kresujejo
- 2. ekspr., redko kuriti ogenj na prostem: skupaj sta kresovala in pastirovala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
krezúlja -e ž (ú) redko več cvetov gosto skupaj; češulja: velike krezulje cvetja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
krivína -e ž (í) - 1. lastnost krive črte, linije česa: izračunati, povečati krivino; skušali so izravnati krivino reke; krivina pobočja je zelo velika / pri teku je delal krivine
- 2. del česa, ki ima krivo linijo: zavozil je v krivino / krivina sank / čoln s krivinami na koncih
♦ anat. mala krivina vbočeni del želodca, ki je obrnjen na desno in navzgor; velika krivina izbočeni del želodca, ki je obrnjen na levo in navzdol; geom. druga krivina količina, ki skupaj s fleksijo določa prostorsko krivuljo; prva krivina količina, ki skupaj s torzijo določa prostorsko krivuljo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
kròj krôja m (ȍ ó) - 1. vzorec, model za obliko obleke ali obutve: izrezati kroj iz časopisa; narisati, prerisati kroj / dobila je nov kroj ovratnika / šivati po kroju
// oblika obleke ali obutve: obleka je neprisiljena v barvi in kroju; eleganten kroj čevljev; moderen, ohlapen, oprijet kroj / nizek kroj ovratnika / obleka je najnovejšega kroja
♦ obrt. klasični kroj iz posebej krojenega zgornjega dela, krila in všitih rokavov; princes kroj ki ima sprednji in zadnji del iz treh kosov; srajčni kroj iz skupaj krojenega zgornjega in spodnjega dela in s srajčnim ovratnikom - 2. raba peša oblačilo, značilno za določeno društvo, dejavnost; obleka, uniforma: telovadci so nastopili v krojih / gasilski, vojaški kroj / ženske v pisanih krojih nošah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
krváv -a -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na kri:
- a) v roki je držal krvav nož; krvav sneg; imel je krvave dlani, roke; bolnikovo blato je bilo krvavo / otrok je ves potolčen in krvav; po obrazu je krvav; obveza je že krvava / krvav madež na obleki; srna je puščala krvavo sled / krvavi telečji zrezki / krvava klobasa krvavica
// krvavi žulji / ekspr. pogledal ga je s krvavimi očmi - b) nav. ekspr.: krvavi boji; prišlo je do krvavega konca, obračuna; krvav pretep, zločin; krvave demonstracije; krvava zadušitev revolucije; krvavo dejanje; maščevanje je bilo krvavo / krvave izkušnje iz vojnih let / zavladal je krvav teror
- c) ekspr.: goreti s krvavim plamenom, žarom; oblaki so bili čisto krvavi; krvava zarja
- 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: krvava krivica se mu godi; krvava žalitev / to je v krvavem nasprotju / govoril je s krvavo resnobo / moral je plačevati krvave denarje
● ekspr. začel se je krvavi ples bitka, bojevanje; ekspr. potil je krvavi pot zelo se je trudil, trpel; knjiž., ekspr. jokati krvave solze zelo trpeti; ekspr. biti krvav pod kožo nagnjen k strastem, materialnim užitkom; ekspr. roke ima do komolcev krvave zakrivil je veliko smrti; veliko ljudi je pobil
♦ bot. krvavi mlečnik rastlina z zlato rumenimi cveti, ki ima v steblu temno rumen strupen sok, Chelidonium majus; etn., kot grožnja otrokom ubogaj, drugače te bo odneslo krvavo stegno; jur. krvavi denarič sodna pristojbina v srednjem veku v zvezi z umorom ali ubojem; krvavo sodišče; med. krvava griža griža s krvavim blatom; zool. krvava uš škodljiva žuželka, pokrita z belim voščenim puhom, Eriosoma lanigerum
krvávo - 1. prislov od krvav: krava krvavo mokri / piše se narazen ali skupaj krvavo rdeč ali krvavordeč obraz
- 2. ekspr. izraža visoko stopnjo, močno obliko česa: krivda se mu krvavo maščuje; krvavo mi bo plačal; to še krvavo potrebujem; hrane krvavo primanjkuje; krvavo zaslužen denar; krvavo zares gre; sam.: do krvavega ga je pretepel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
kúrija -e ž (ú) - 1. v stari Avstriji volilna skupina za državni ali deželni zbor, temelječa na družbenih razredih: veleposestniška kurija / volitve po kurijah
- 2. rel. rimske kongregacije, sodišča in uradi skupaj: preureditev kurije / (rimska) kurija
♦ zgod. kurija pri starih Rimljanih skupnost več gensov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
kvartét -a m (ẹ̑) - 1. muz. skladba za štiri glasove ali štiri različna glasbila: na sporedu je kvartet znanega skladatelja / zbirka kvartetov in sonat / godalni kvartet
// izvajanje take skladbe: vadijo kvartet - 2. muz. ansambel, sestavljen iz štirih instrumentalistov ali pevcev: kvartet izvaja skladbe; kvartet in solisti / godalni, instrumentalni, vokalni kvartet
- 3. publ. skupina štirih oseb, ki navadno nastopajo skupaj, četverica: znani igralski kvartet; nastopa kvartet odličnih telovadcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
lambáda -e ž (ȃ) hiter ples v štiričetrtinskem taktu, pri katerem se plesalca dotikata z rameni in trebušnim delom, po izvoru iz Brazilije: Skupaj se prijavita na tekmovanje v plesanju lambade E ← port. lambada iz lambar 'tolči'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
le členek, za kazalnimi zaimki ali prislovi, piše se skupaj, prim. edinole, semle, takole, tale, zdajle ipd.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
lép -a -o tudi -ó prid., lépši (ẹ̑ ẹ́) - 1. ki ima v estetskem pogledu pozitivne lastnosti, ant. grd: lep človek; lep obraz; ima lepe noge; mlada in zelo lepa ženska; mnogo lepši je od nje; lepa kot sonce / lepe, čitljive črke; lepa obleka, slika / lep glas; lepa hoja / lepa kombinacija barv / bila je lepa v telo, v glavo pa ne imela je lepo telo; ekspr. zelo rada je lepa rada se lepo oblači, neguje
// nav. ekspr. čist, snažen: učenci imajo lepe zvezke; vaš avto je zmeraj lep / ima lepo delo - 2. ki kaže, izraža pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: lepi nauki; še lepši zgled mu je dajal oče / lepo ravnanje z ujetniki / ima zelo lepe navade / pravila lepega vedenja
- 3. s širokim pomenskim obsegom ki se pojavlja v taki obliki, da vzbuja ugodje: to je najlepši letni čas / lepi kraji; lepa pokrajina / poslušala je lepo glasbo; pripovedovala je lepe pravljice / imeli so lepo vožnjo prijetno, zanimivo
// ki prinaša veselje, zadovoljstvo: na vse mu je ostal le lep spomin; odnesli so najlepše vtise / ekspr.: to so bili nepozabno lepi dnevi; najlepše ure svojega življenja je preživel tu / čaka ga lepa prihodnost - 4. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželene lastnosti zlasti glede na zunanjo podobo v precejšnji meri: letos ima lep krompir; lepa moka; kruh ima lepo skorjo; spomladi ceste niso lepe / piše lep jezik pravilen in izrazno bogat
// naredil se je lep dan sončen, jasen; lepa jesen sončna, z malo dežja - 5. nav. ekspr. ki po obsegu, količini presega povprečje: ima kar lepe dohodke; odšteti je moral lepo doto; to je lepa plača / lep obisk razstave / ima lepo kmetijo; lepo posestvo
// z izrazom količine precej velik, precejšen: lep del govora je zamudil; spremil ga je lep kos poti / za to je plačal lepo vsoto / že lepo vrsto let sta skupaj - 6. nav. ekspr. izraža visoko stopnjo pozitivnega: športniki so dosegli lepe rezultate; roman je doživel lep uspeh / lepo celjenje rane / pošiljam vam lepe pozdrave / doživel je lepo starost / kot izraz hvaležnosti: hvala lepa, najlepša hvala za pomoč; »Izvolite!« »Hvala lepa«
- 7. iron., s širokim pomenskim obsegom izraža
- a) negativnost česa: imaš pa res lepo pisavo / lep zgled ji daje; v lepo družbo zahajaš; lepe stvari sem slišal o tebi
- b) vsebinsko zanikanje samostalnika, na katerega se veže: ti si pa lep poštenjak, prijatelj / lepe možnosti so to; lepo presenečenje si mi pripravil
- 8. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: živita v lepi harmoniji; to so lepe perspektive; imel je lepo priložnost / iron. ti si mi pa lepa neroda
● ekspr. že lep čas ga čakam precej dolgo; ekspr. to so bili lepi časi lepo je bilo; lepega dne se je vrnil nenadoma, nepričakovano; vznes. gledal bom lepše dni doživel bom čas, ko bom srečnejši; knjiž. lepi spol ženske; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; z dobro, lepo besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. lepo godljo si nam skuhal povzročil, da smo v neprijetnem, zapletenem položaju; iron. hvala lepa za tako pomoč če mi ne moreš, nočeš drugače, izdatnejše pomagati, mi tudi tako ni treba; ekspr. na lepe oči posoja denar brez zagotovila, da mu bo kdaj vrnjen; ekspr. lepa reč, kaj naj storim izraža zadrego; ekspr. ta je pa lepa česa takega nisem pričakoval; ekspr. človek v najlepših letih od 30. do 50. leta; preg. lepa beseda lepo mesto najde na vljudno vprašanje se dobi navadno vljuden, ugoden odgovor
♦ bot. lepi čeveljc zaščitena gozdna kukavica, Cypripedium calceolus; lepi jeglič prijetno dišeča, trobentici podobna gorska rastlina z rumenimi cveti, Primula auricula; lepa kislica rastlina z majhnimi pritličnimi listi in do vrha olistanim socvetjem, Rumex pulcher
lepó - 1. prislov od lep: rana se lepo celi; cvetje lepo diši; lepo se držati; zna se lepo izražati; lepo so si opomogli; lepo pisati, risati; lepo vas prosim za pomoč; lepo ravnajo z otroki; no, to se pa res lepo sliši; lepo oblikovane roke; lepo zelena trava / elipt. z njim je treba lepo lepo ravnati
// v povedni rabi: jutri bo najbrž lepo sončno, jasno; pomisli, kako bo lepo na plesu - 2. vljudno, prijazno: lepo se mu je nasmehnila; zelo lepo ga pozdravlja; lepo vprašati / lepo so ga sprejeli / lepo mu je prigovarjal, naj gre
- 3. v povedni rabi izraža
- a) s smiselnim osebkom v dajalniku precejšnje zadovoljstvo psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: lepo mi je; v življenju mu še ni bilo tako lepo / lepo ji je pri srcu
- b) prijetnost česa: lepo je živeti z ljudmi, ki se razumejo; lepo je, če gre vse po sreči / lepo jih je bilo gledati, kako rastejo
- c) nav., elipt. pohvalo, odobravanje: to je bilo lepo od njega; lepo je, da si prišel; lepo, da si nas obiskal; lepo, lepo, kar tako naprej
- č) nav., elipt. zadovoljstvo nad čim: lepo, da si ostal doma; lepo, da ni zamudil; lepo, da smo vsi zdravi / kot vzklik poglejte, kakšen razgled! Lepo, čudovito
- 4. izraža, da dejanje poteka nemoteno brez omejitve: po delu so vsi lepo odšli domov; posekal je gozd in vse lepo poplačal / ekspr. mi delamo, vi pa lepo sedite
// izraža obzirnost zapovedi: vse nam lepo povej; lepo po vrsti vstopajte / ekspr. pa lepo ga boš pustil, če ti rečem
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: lepo dela in se za nič ne meni; lepo pameten bodi, pa bo vse v redu; pustite ga lepo pri miru
● lepo se mu je godilo ni imel ne gmotnih ne drugih težav; grozdje lepo kaže bo dobro obrodilo; iron. tako, vedno lepše izraža nejevoljo
lépi -a -o sam.: grde ne mara, lepe pa ne dobi; ni šlo ne z lepo ne z grdo ne s prigovarjanjem ne s silo, pritiskom; delati se lepega kazati lastnost(i), ki v resnici ne obstaja(jo); ločevati lepo od manj lepega; zaradi lepšega je spregovoril brez notranje potrebe, da bi napravil dober vtis; pog. iti na lepše od doma tja, kjer se človek prijetno počuti; ekspr. na (vsem) lepem so jo oblile solze nenadoma, brez vidnega vzroka; v lepem hodijo na sprehode v lepem vremenu; redko z lepim pri njem nič ne opraviš zlepa; poudarjanje lepega v umetnosti; vera v lepo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
lésti lézem nedov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. premikati se, dotikajoč se podlage s telesom: kača, polž leze; gosenica leze po listu; po poti lezejo deževniki; pren., ekspr. temen oblak leze čez sonce
// premikati se tako, da je telo zelo blizu podlage: mravlja leze; čebele lezejo po satu; muha leze po šipi / tiger leze proti svoji žrtvi se plazi
// navadno s prislovnim določilom premikati se, pomagajoč si z nogami in rokami: lesti izpod postelje, s skale; lesti skozi okno; previdno je lezel v vodo / gledati otroka, kako hitro leze / lesti čez ograjo, na drevo plezati - 2. ekspr., navadno s prislovnim določilom počasi, navadno tudi s težavo premikati se: veslali so proti toku, zato je čoln samo lezel; vlak leze po strmini / prihuljene postave so lezle iz teme; bolnik leze od postelje k mizi; skupina planincev leze proti vrhu; upognjen pod težkim bremenom leze navkreber / ko je začutil nevarnost, je njegova roka previdno lezla proti orožju / kazalec leze proti dvanajsti; sonce leze višje in višje; pren. njegov pogled je lezel po obrazih prisotnih
// počasi teči, polzeti: znojne kaplje mu lezejo po čelu; solza leze po licu / reka leze po ravnini - 3. ekspr. hoditi, iti: kadar je mogel, je lezel v mesto; kaj pa lezeš tja, če si bolan; lezeš kot polž zelo počasi
// lesti po vseh štirih - 4. nav. ekspr., s prislovnim določilom prodirati, riniti iz česa ali v kaj: žebelj leze iz deske; kol pod težkimi udarci počasi leze v tla / prva travica že leze iz zemlje
// počasi v majhni količini, stopnji prihajati: iz vseh razpok je lezla voda / ekspr. jutranja svetloba leze skozi nizka okna / mraz leze v sobo, v telo - 5. navadno s prislovnim določilom počasi se premikati s prvotnega, navadnega mesta: naramnica ji leze z rame; nahrbtnik mu leze na stran; hlače lezejo dol / ne maram nositi te rute, ker leze
- 6. s prislovnim določilom večati področje svojega delovanja, vplivanja: mraz mu leze po hrbtu; prijetna toplota leze po telesu; utrujenost leze po žilah; bolečina v nogi leze višje in višje
// rastoč pokrivati vedno večjo površino: slak leze čez plot; bršljan leze po razvalinah - 7. ekspr., navadno v zvezi z v počasi se bližati čemu (slabemu): poletje že leze v jesen; mož že leze proti sedemdesetemu letu / ali ne vidiš, da lezeš v nesrečo / lesti v dolgove; bolj in bolj so lezli v revščino
- 8. ekspr. počasi minevati: ure lezejo; čas leze po polževo
● ekspr. prišlo je vse, kar leze in gre veliko ljudi; ekspr. od presenečenja so mu oči lezle iz jamic gledal je z vedno bolj izbuljenimi očmi; ekspr. gledali so, kako na obzorju vedno bolj leze iz morja gorata obala so najprej vidni vrhovi obale, nato pa vsa; ekspr. sonce leze izza hriba vzhaja, za hrib zahaja; ekspr. zelenje že leze proti vrhu hriba tudi drevje, ki raste bolj blizu vrha, že zeleni; ekspr. hiša že leze na kup se podira, razpada; ekspr. tak je, da pred težavami leze na kup postaja malodušen; ekspr. molčal je in kar lezel na kup, vase iz zadrege, žalosti, ponižnosti se je držal sključeno; ekspr. spanec mu leze na oči postaja zaspan; ekspr. glava mu že leze na prsi zaradi zaspanosti, dremanja sklanja glavo; zaradi starosti se ne more več držati zravnano; šalj. pijača mu že leze v glavo opijanja se, postaja pijan; oče že leze v dve gubé dobiva sključeno držo; ekspr. cesta se vijuga po dolini in leze v hrib se vzpenja; ekspr. strah mu leze v kosti začenja se bati; šalj. to vino je tako, da leze v lase je močno; ekspr. mož leze v leta počasi se stara; pog., ekspr. lesti komu v zadnjico, nekam, vulg. v rit izkazovati komu pretirano vdanost, prijaznost z namenom pridobiti si naklonjenost; žarg. učenec komaj leze težko izdeluje v šoli; pog. blago leze narazen postaja vedno tanjše, se na več mestih trga; ekspr. lica mu lezejo narazen od zadovoljstva poteze obraza kažejo, da je zadovoljen; ekspr. posestvo, premoženje leze narazen se manjša, propada; pog. oči mu že lezejo skupaj postaja zelo zaspan; pog. lesti vkup od lakote biti zelo lačen; postajati slaboten, brez moči od lakote
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
letéti -ím nedov., lêtel (ẹ́ í) - 1. premikati se po zraku z letalnimi organi, zlasti s perutmi, krili: čebela, ptič leti; ranjeni golob ne more več leteti; lastovka leti nad dvoriščem; leteti mirno, visoko / žerjavi letijo na jug; divje gosi letijo v klinu so med letenjem razporejene v obliki ostrokotnega trikotnika z ostrim kotom na čelu; pren., ekspr. misli letijo v domači kraj
♦ igr. leti, leti družabna igra, pri kateri igralci udarjajo s kazalci po mizi in ob navedbi leteče živali, stvari dvignejo prste, roke - 2. premikati se po zraku, v vesolju s tehničnim pogonom: vesoljska ladja leti proti luni; letalo leti nad puščavo; bombniki letijo zelo visoko / balon leti pod oblaki / žarg. letala morajo kar največ leteti, da so rentabilna letati
// voditi letalo, pilotirati: letalec je letel z najmodernejšim letalom / žarg.: pilot leti vsak teden na progi Beograd—Pariz; pilot je letel že nad 5.000 km ima nad 5.000 km vožnje
// publ. peljati se z letalom: delegacija bo letela na zasedanje - 3. premikati se po zraku zlasti zaradi sunka, odriva, udarca: izpod kladiva letijo iskre; puščica leti mimo glave; krogle letijo od vseh strani; kamenje je letelo proti njemu; iskre letijo po zraku; skakalec se je odgnal in lepo leti; pri sekanju letijo naokrog trske / po zraku leti listje / letaki letijo na tla padajo; kamen je dolgo letel, preden je dosegel dno / pog. čez pet minut je most že letel v zrak zletel
- 4. ekspr. zelo hitro se premikati: čolnič že leti od brega; jadrnica leti po valovih kot ptica; pren. pogled mu leti po ljudeh
// pog. teči, hiteti: pograbil je kapo in letel iz sobe; letel sem v knjigarno po knjigo - 5. ekspr. zelo hitro minevati: čas leti; ure z njo so naglo letele
- 6. dov. in nedov., pog. biti izključen, odpuščen (iz službe): namignili so mu, da bo letel; dijak je letel iz šole; ob krizi so kar leteli iz služb / če bo šlo tako naprej, bo letel iz hiše
- 7. preh., navadno v zvezi z na izraža, da se dejanje, ki ga izraža osebek, nanaša na določeno osebo, stvar: očitki letijo name; kam leti ta kritika; pritožbe kupcev letijo na slabo postrežbo; satira leti na kulturo; šale neprestano letijo nanj / sum leti nanj osumljen je on
● ekspr. na sestanku so letele tudi ostre besede so se prepirali, so si očitali; ekspr. pokrajina leti mimo oken se navidezno zelo hitro premika; ekspr. kadar je razburjena, ji vse leti iz rok vse izpusti iz rok, razbije, prevrne; ekspr. nabili jih bomo, da bodo kar trske letele od njih zelo; ekspr. ko se je približal, so vsi klobuki leteli z glav so se vsi hitro odkrili; ekspr. denar mu kar leti na kup, v žep, skupaj ga na lahek način zasluži; pog. vse že leti na kup se podira, propada; pog. nekaj krivde leti tudi na organizacijo nekaj je kriva tudi organizacija; nar. žvižgal je, da je kar skozi ušesa letelo šlo; ekspr. pero mu kar leti po papirju zelo hitro piše; ekspr. misliš, da ti bodo tam pečena piščeta v usta letela da se ti bo brez truda zelo dobro godilo; pog. drevju listje že dol, proč leti odpada; nar. pripeljal se je z vozom, ki je že narazen letel z zelo slabim, razmajanim; pog., ekspr. vpila je, da je vse skupaj letelo zelo je vpila; pog. omet že stran leti odpada; šale so letele vsevprek zelo so se šalili; enaki ptiči skupaj letijo ljudje s podobnimi nazori se radi družijo
leté: mimo oken lete; lete je prišel na cilj
letèč -éča -e - 1. deležnik od leteti: leteč skozi vihar, je letalo zgrešilo pot; vrana, leteča nad poljem; hitro leteče lastovke; visoko leteča puščica; z vetrom leteče listje / sestreliti leteči cilj; publ. leteči krožnik občasen kratkotrajen pojav, stvar visoko v atmosferi z neznanim vzrokom nastanka; redko leteča ladja hidrogliser, drsna ladja; leteča trdnjava med drugo svetovno vojno štirimotorni ameriški bombnik, zlasti B-29
- 2. publ. ki opravlja svoje delo, službo tako, da se premika iz kraja v kraj: leteča odkupovalna, servisna ekipa; leteča prometna milica; leteča patrulja / leteči kolporter kolporter, ki prodaja časopise, revije, hodeč po ulicah, vlakih, avtobusih
// premičen, potujoč: leteča ambulanta; prva pomoč leteče prometne službe
♦ zool. leteči pes večji netopir, ki živi na Malajskem otočju in se hrani s sadeži, Pteropus vampirus; leteče veverice glodavci, ki imajo med sprednjimi in zadnjimi nogami razpeto jadralno mreno, Pteromyidae; sam.: pog. ker je prehitro vozil, ga je ustavila leteča motorizirana prometna milica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
línija -e ž (í) - 1. nepretrgana vrsta točk; črta: potegniti linijo; ravna linija / knjiž. njegove risbe označuje nemirna, včasih pretrgana linija
// kar je temu podobno: dolga linija letečih ptic / tekli so v vijugasti liniji in streljali; pren., publ. socialistična izgradnja se ne razvija po ravni liniji - 2. kar ločuje, razmejuje; črta: prekoračiti linijo; mejna linija
- 3. navadno s prilastkom redna prometna povezava med določenimi kraji, proga: otvoritev nove linije / avtobusna linija Ježica—Vič; ladijska linija; letalska linija Beograd—Dubrovnik; mednarodne linije; redne in občasne linije; linija v Južno Ameriko
- 4. sistem vodov skupaj z opremo za prenos informacij s pomočjo električne energije: graditi novo linijo; sovražnik je uničil linijo; vzdrževati linije / kabelska ali podzemna linija; nadzemna linija; telefonska, telegrafska linija
// kar ta omogoča: motnje na liniji / medkrajevne, mednarodne linije / žarg.: linija je prekinjena, zasedena zveza; za poročanje s svetovnega prvenstva bo na voljo osemdeset linij zvez; ostanite na liniji ne prekinite zveze, ostanite pri telefonskem aparatu - 5. teh. sistem naprav, strojev, ki omogoča popolnoma avtomatiziran delovni postopek: montirati linijo za polnjenje in zapiranje steklenic; proizvodnja pekovskih linij / proizvodna linija
- 6. voj. prvi, najbolj izpostavljeni del položaja: napasti sovražnikovo linijo / obrambna linija / boriti se v prvi liniji; pren. v takratnem položaju je bil vsakdo bojevnik v prvi liniji
- 7. navadno s prilastkom oblika, podoba, videz: aerodinamične linije letala; elegantna linija avtomobila; moderna linija frizure; klasične linije kostima / pog. linija oblek je oprijeta obleke so oprijete
// to je najbolj značilna linija v fiziognomiji njegove duševnosti poteza, črta
// obris, kontura: linija profila, nosu
// pog. vitko telo, postava: ima linijo; v teh letih ženske navadno že izgubijo linijo / zelo pazi na linijo trudi se, da se ne zredi
// vitka linija - 8. publ. smer, usmeritev, zlasti kake dejavnosti, politike: linija se je zdaj spremenila; določiti politično linijo; idejna, partijska, uradna linija; kreatorji nakažejo samo linijo mode za novo sezono; boj med dvema linijama v kulturnem gibanju / z oslabljenim pomenom: programska linija založbe se ne spreminja program
// žarg., polit. biti na liniji v skladu z veljavno politično smerjo - 9. knjiž., navadno s prilastkom tok, potek: linija dejanja v drami; razstava kaže linijo slikarjevega razvoja / kompozicijska linija romana
- 10. potomstvo v zaporednih generacijah: španska linija rodu / moška linija moški potomci; potomci moškega; ravna linija osebe, ki po rojstvu neposredno ali posredno izhajajo drug od drugega; stranska linija osebe, ki po rojstvu izhajajo od skupnega prednika
// po materini liniji je Slovenec njegova mati je Slovenka
● žarg., polit. iti na linijo odločnega odpravljanja napak začeti odločno odpravljati napake; ekspr. podpreti, premagati koga na vsej liniji popolnoma, v celoti; žarg., polit. vztrajati na liniji oportunizma v oportunizmu; publ. znajti se na isti liniji imeti skupni cilj; po liniji pog. naloge po partijski liniji partijske; pog. delati po politični liniji politično, v politiki; pog. iti na potovanje po privatni liniji privatno, ne službeno; pog. dobiti vstopnice po sindikalni liniji s posredovanjem sindikata; publ. ta boj v skrajni liniji koristi tudi mednarodnemu delavskemu gibanju nazadnje, končno; pog. narediti kaj po liniji najmanjšega odpora tako, da se porabi čim manjši trud ali vzbuja čim manjši odpor pri drugih
♦ jur. demarkacijska linija začasna meja med državami ali armadami, navadno po sklenitvi premirja; muz. melodična, pevska linija potek melodije, petja; navt. tovorna linija črta na boku ladje, ki kaže, koliko natovorjena ladja sme biti ugreznjena; obl. takrat je bila moderna A linija so bile moderne obleke, katerih zunanji obris je podoben črki A; H linija v modi vrečaste obleke; šah. linija vsaka od navpičnih vrst polj na šahovnici; kmet na b-liniji; šport. igra na liniji pri tenisu in badmintonu igra, pri kateri odbija igralec žogo z osnovne črte; vet. linija skupina živali določene vrste, ki ima moškega ali ženskega prednika izbranih genskih lastnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
lísta -e ž (ȋ) seznam, zlasti oseb, ki s kakega stališča spadajo skupaj: sestaviti listo povabljenih;
predlagani kandidat se vpiše v listo kandidatov;
biti na listi / objaviti volivcem kandidatno listo imena kandidatov, predlaganih v izvolitev za določene funkcije; kandidirati za poslanca na socialnodemokratski listi za poslanca socialnodemokratske stranke; objaviti listo nove vlade imena članov nove vlade
● črna lista seznam osumljenih oseb, prekrškov, nesreč; publ. tudi ta igralec se je vpisal v listo najboljših je bil med najboljšimi; ekspr. ali sem tudi jaz na listi osumljenih ali sem tudi jaz osumljen
♦ adm. plačilna lista plačilni seznam; fin. tečajna lista; jur. civilna lista v monarhističnih državah vsota, ki jo monarh prejema iz državnega proračuna za stroške dvora
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
ločeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim: stroj ločuje bombažna vlakna od semenja / po dolgem času sta se sešla, pa ju že ločujejo
- 2. videti, občutiti različnost med osebami, stvarmi, pojmi: ločevati dobro od slabega; kritik očitno ne ločuje tega pesnika od drugih nepomembnih avtorjev
- 3. biti, nahajati se vmes: posamezne pesniške cikle ločujejo vinjete; visok zid ločuje vrt od ceste; pren. globok prepad ločuje razvite in nerazvite dežele
ločeváti se - 1. knjiž. biti različen, drugačen: takrat se je kmet zelo ločeval od meščana; ta prizadevanja se ločujejo od prejšnjih
- 2. biti v (sodnem) postopku za prenehanje zakonske zveze, strok. razvezovati se: slišal sem, da se ločujeta
// večkrat se ločiti, se razvezati: filmski igralci se radi poročajo in ločujejo
● star. slika kaže, kako se sin ločuje od matere poslavlja; star. ločevati se s tega sveta umirati
ločujóč -a -e: govoril je jasno, ločujoč bistveno od nebistvenega; ločujoči znaki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
ločíti in lóčiti -im dov. in nedov. (ī ọ́) - 1. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim: ločiti meso od kosti; s presledki ločiti vrste; lupina se pri tem sadežu težko loči od mesa / ločiti rudo od jalovine; pleve se pri čiščenju ločijo od zrna / ločiti bolnike z nalezljivo boleznijo od drugih / smrt ju je ločila; vojna ga je ločila od družine
- 2. povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega: ta lastnost ga loči od njegovih sošolcev; to loči pesnika od drugih ljudi; kaj loči človeka in žival
// povzročati, da ni notranje, čustveno povezan: loči ju različna miselnost; ugotoviti, kaj jih loči in kaj druži / vse to loči vodstvo od ljudstva - 3. videti, občutiti različnost med čim: ne ločim užitnih in strupenih gob; zaradi neizkušenosti ni ločila hinavščine in odkritosti; ali ločiš pšenico od ječmena; dovolj je star, da bi lahko ločil, kaj je dobro in kaj slabo; ločiti med nagajivostjo in hudobnostjo; tako sta si podobna, da ju težko ločim; ločil ju je po glasu
// z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: nekatera narečja ne ločijo več padajoče in rastoče intonacije / na stopnji srednješolske kemije ločimo splošno, anorgansko in organsko kemijo - 4. videti kaj kot posameznost: s hriba sem ločil posamezne ljudi na polju; kljub mraku je ločil predmete v sobi / komaj sem ločil cesto pred seboj videl
- 5. obravnavati kaj posebej, ne v zvezi z drugim: napeva in besed v ljudski pesmi ne smemo ločiti / v kritiki je vedno ločil osebo od problema
- 6. biti, nahajati se vmes: hribi ločijo dolino od drugega sveta; potok loči travnik in cesto; žice so ločile ujetnike od svobodnega sveta; pren. le kratek čas ju loči od poroke; štel je dneve, ki ga še ločijo od vrnitve domov
- 7. star. dajati, priznavati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi; zapostavljati: očitali so ji, da pastorko loči; ločiti služinčad pri hrani
● ekspr. ni mogel ločiti oči od nje neprestano jo je gledal; evfem. on ne loči, kaj je moje in kaj je tvoje ni pošten, krade; bibl. ločiti ljuljko od pšenice odstraniti slabo iz dobrega; star. bralec bo sam ločil, katere misli so pisateljeve in katere ne ugotovil, spoznal
ločíti se in lóčiti se - 1. biti različen, drugačen: človek se loči od živali / otroci se ločijo drug od drugega; tujci se po obleki ločijo od domačinov; virusi se po obliki ločijo
- 2. ne biti več na določenem kraju: že v mladosti se je ločil od domačega kraja; težko se je ločil od doma / ločil se je od družbe in odšel na vrt / tu se reka loči od hribov in teče po ravnini
// ne potekati več blizu skupaj, v isti smeri: tu se cesta in reka ločita / na ovinku se od ceste loči kolovoz odcepi - 3. raziti se, posloviti se: ločila sta se brez pozdrava; s temi besedami sta se ločila; ločili so se kot prijatelji / ne moreva več delati skupaj, čas je, da se ločiva
// nav. ekspr., v zvezi z od nehati uporabljati, uživati: nerad se je ločil od svojega starega klobuka; otrok se težko loči od dude / težko se je ločil od posestva ga je dal, izročil drugemu
// nehati kaj delati, početi: ločiti se od branja; težko se je ločil od kajenja - 4. poljud. prenehati biti v zakonski zvezi, strok. razvezati se: po desetih letih zakona sta se ločila / ločiti se sporazumno
// v cerkvenem pravu prenehati biti v zakonski skupnosti, ostati pa v zakonski zvezi
● ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so se njihove poti ločile niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; knjiž., ekspr. ob slovesu se njune roke niso mogle ločiti dolgo sta se držala za roke; star. rad bi še to dočakal, preden se bom ločil od sveta, s sveta umrl; star. njegova duša se je ločila od telesa umrl je
lóčen -a -o - 1. deležnik od ločiti: v internatu so fantje ločeni od deklet; zakon je bil kmalu ločen; ločena žena; cerkev je ločena od države; dvorišča so ločena med seboj / ker zaradi službe ni mogel stanovati pri družini, so mu odobrili dodatek za ločeno življenje
- 2. publ. ki časovno ali prostorsko ne poteka skupaj z drugim: ločeni in skupni nastopi; o tem so razpravljali na ločenih sejah; ločena pogajanja
● zakonca sta imela ločeni spalnici nista spala v isti spalnici; ekspr. ta vas je bila nekdaj ločena od sveta zelo oddaljena, težko dostopna; publ. odbornikovo ločeno mnenje se je vpisalo v zapisnik drugačno, razlikujoče se od večinskega mnenja; prisl.: glive in alge gojiti ločeno; vsak zbor skupščine je zasedal ločeno na svoji seji; seminarji bodo poleti, ločeno za dijake in študente; število udeležencev navesti ločeno po spolu
♦ muz. kratko, ločeno označba za način izvajanja staccato
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
lomíti lómim nedov. (ī ọ́) - 1. s silo, pritiskom delati iz česa trdega nepravilne dele: lomiti dračje; rezati in lomiti kruh; spomladi se led na reki lomi; suhljad se lomi pod nogami / vihar lomi drevje ga podira, ruje; mu lomi veje; dal je palico čez koleno in jo lomil jo poskušal zlomiti; v jezi je divjal in lomil pohištvo grdo ravnal z njim, ga razbijal; pod težo se je deska začela lomiti je začela kazati znake, da se bo prelomila
// ekspr.: pomol je lomil valove; morje se lomi ob pečinah; pren., knjiž. val ekspresionizma se je že lomil
// s silo, pritiskom delati, da kaj trdega ni več s čim zraščeno, skupaj: otroci lomijo mladike v grmu; burja lomi ledene sveče; veter je lomil veje; veje se lomijo pod težkim snegom; lomiti koruzo lomiti koruzne storže s stebla
// lomiti granit, kamen, marmor pridobivati uporabne kose iz žive skale - 2. nav. 3. os. povzročati zvijanje telesa, udov: spet ga lomi božjast; krč jo lomi; vse telo mu lomijo krči / brezoseb.: včeraj ga je spet lomilo imel je napad božjasti; ekspr. gledalce je kar lomilo od smeha zvijali, pripogibali so se
// z oslabljenim pomenom otrok ni zdrav, božjast ga lomi ima božjast, je božjasten - 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa osebek: jeza ga lomi; krčevit jok jo je lomil; togota ga lomi / jeza ga lomi, ker ni bil izvoljen jezi se; taka radovednost me lomi, da moram pogledati
// polaščati se, lotevati se: komaj gleda, tako ga lomi spanec / kašelj ga je začel lomiti; že prej ga je lomil smeh, zdaj pa se je zakrohotal - 4. publ. odpravljati, premagovati, uničevati: lomiti preživele nazore; lomiti stare družbene odnose, tradicijo; doslej ustaljena praksa se je začela lomiti; predsodki se lomijo
- 5. slabš. slabo znati, obvladovati kak jezik, zlasti v govorjeni obliki: za silo je lomil angleščino; lomil je celo nekoliko po slovensko
- 6. pog., v zvezi z ga počenjati neumnosti, lahkomiselnosti: če ga bo še naprej lomil, bo izključen; mladina ga lomi / to smo ga lomili / njegova žena ga lomi z drugimi; lomi ga, kot da ne bi bil poročen se družabno, erotično izživlja
// delati napake: igralec ga je pri premieri lomil; pri šolski nalogi sem ga strašno lomil / godba je dobro igrala, le boben ga je malo lomil / trdil je, da ga trgovina lomi - 7. publ., v zvezi lomiti kopja zelo si prizadevati za kaj; bojevati se: lomiti kopja za pravico / zaradi tega se z njim ne splača lomiti kopja prepirati se
- 8. v medmetni rabi izraža začudenje, zavrnitev: menda se bosta ločila. Ne lomi ga; ali si zdaj jezna name? Nikar ga ne lomi; tega izpita ne bom nikoli naredil. Kaj ga pa lomiš
● ekspr., redko težko delo človeka lomi zelo utruja; pog., ekspr. letos ga vreme lomi je slabo, nestalno vreme; zastar. tega vprašanja ne bom rešil, naj si še tako lomim glavo belim; knjiž. pili sta kavo in lomili bel kruh jedli; čakal je in nestrpno lomil prste z roko krčevito pregibal prste druge roke; jokala je in (si) lomila roke, lomila z rokami delala krčevite gibe, izražajoč žalost, obup; ekspr. pri tej nalogi si bo lomil zobe jo bo težko reševal; ekspr. medved je lomil skozi goščavo lomastil; knjiž. razbojniki lomijo v hišo vdirajo, vlamljajo
♦ agr. lomiti lan s posebno pripravo lomiti laneno slamo pri pridobivanju prediva; fiz. prozorno telo lomi svetlobo povzroča spremembo smeri valovanja pri vstopu vase; tisk. lomiti urejati, razvrščati stolpce stavka (v strani); usnj. lomiti usnje obdelovati ga tako, da postane lice nekoliko hrapavo
lomíti se - 1. biti lomljiv: koruzni kruh se lomi / lasje, nohti se mu lomijo
- 2. ekspr. pripogibati se, zvijati se: ponižno je pozdravljal in se lomil v pasu; tako so se smejali, da so se kar lomili / lomiti se od smeha, v joku, v smehu
- 3. biti ostro ukrivljen: črta se lomi; reka se lomi; cesta se lomi navzdol; rov se ostro lomi / topol meče dolgo senco, ki se lomi ob zidu
♦ fiz. svetloba, zvok se lomi spreminja smer pri prehodu v drugo snov - 4. knjiž., ekspr. izgubljati trdnost, moč: njen ponos se lomi; doslej ustaljena praksa se je začela lomiti; njegova upornost se lomi / lomiti se v sebi
● glas se mu je lomil od ganjenosti, razburjenja govoril je pretrgano, s prekinitvami; ekspr. ob tujem izrazu se mu je lomil jezik težko ga je izgovarjal; ekspr. v njem se vse maje in lomi doživlja velike duševne krize; ekspr. dve uri sem se lomil po tistem kamenju (težko) hodil
lomèč -éča -e: jokala je, lomeč (si) roke; plaz se vali v dolino, lomeč smreke kot bilke; stal je v zadregi, lomeč v roki vžigalico; pokanje lomečega se ledu
lómljen -a -o: lomljena vrsta hiš / lomljeni kamen; lomljeni oklepaj iz dveh ležeči črki V podobnih znakov; lomljena črta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
marginalizíran -a -o prid. (ȋ) ki je odrivan, potiskan na rob, obrobje družbenega dogajanja, življenja: marginalizirane skupine; Ilegalna trgovina spada skupaj z drugimi marginaliziranimi družbenimi dejavnostmi med manj preučevane probleme tako v zgodovinopisju kot etnologiji E ↑marginalizírati
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
mečkáti -ám [məč tudi meč] nedov. (á ȃ) - 1. s stiskanjem povzročati, da postane kaj zgubano, stisnjeno: otrok mečka časopis; mečkati blago, papir; nervozno je mečkala robec / bolnik je z vročimi prsti mečkal odejo / ekspr. še vedno je mečkal v roki njeno pismo držal, imel
- 2. povzročati, da se kaj mehkega pod pritiskom stisne, razleze: otrok mečka borovnice; s prsti je mečkal jagode in jih jedel / mečkati prašičjo hrano, krompir / pred stiskanjem so grozdje mečkali
- 3. slabš. počasi delati: tesarji so sprva mečkali, nato pa jim je šlo delo hitro od rok / vsi so že naredili, ti pa še mečkaš
// nestrokovno delati: zidar nekaj mečka, pa vse skupaj ni nič; trto bom obrezal sam, ne dovolim, da bi kdo drug to mečkal
// obotavljati se, omahovati: ne mečkaj, odloči se že; kaj čakaš in mečkaš / vsi so že odšli, ti pa še mečkaš - 4. ekspr. težko razumljivo ali nerazumljivo govoriti, pripovedovati: v zadregi je mečkal, če mu posodim tri tisoč; tako mečka, da človek komaj razume, kaj hoče
- 5. nav. slabš. ljubkovalno prijemati, tipati koga, navadno žensko: začel jo je mečkati; nekaj parčkov se je mečkalo v parku / otroci so psička mečkali in ga podajali iz rok v roke
● ekspr. sklenil je, da ne bo nič izdal, če ga bodo še tako mečkali mučili, trpinčili
mečkáti se - 1. postajati zguban, stisnjen: krilo se mečka, če sedeš nanj; če plašča ne obesiš, se mečka
- 2. biti tak, da se (rad) zguba, stisne: to blago se ne mečka
mečkáje: mečkaje odide, potem se pa še enkrat ustavi sredi ceste; gledala je v tla, mečkaje rob predpasnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
mêdel -dla -o, in mèdel tudi medèl -dla -o tudi -ó, stil. medèl -dlà -ò [əu̯; druga in tretja oblika məd] prid., medléjši tudi mêdlejši tudi mèdlejši (é; ə̀ ə̏ ə̀; ə̏ ȁ) - 1. ki je brez močnega sijaja, leska: medel soj; medla površina; medlo oko / medel lesk
// ki je brez močnega sijaja, svetlobe: medla luč, mesečina / medla luna / medla svetloba - 2. vsebinsko neopredeljen, neizdelan: medle predstave o čem; medla slutnja; imeti medla estetska merila / značaji v drami so medli / dajati medle odgovore
- 3. ekspr. zmeden, nejasen: imeti medlo glavo; medla zavest
- 4. ekspr. izčrpan, slaboten: medel človek; otroci so medli in topi od lakote; medla žival / medli udi / poživiti medle moči / medel obraz upadel, bled
- 5. ki se ne pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: medel dež, veter / medle barve / medel glas, nasmeh / medel stisk roke; medla aktivnost / igra nekaterih šahistov je bila medla neizrazita
mêdlo in mèdlo in medló prisl.: organizacija medlo deluje; medlo se je nasmehnil; sonce je medlo sijalo; medlo se česa spominjati; luč medlo sveti / piše se narazen ali skupaj: medlo rumen ali medlorumen; medlo zlat
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
merílnikSSKJ -a m (ȋ) merílnik korákov -a -- m (ȋ, ȃ)
priprava za štetje korakov; pedometer: Da bi bilo vse skupaj še zanimivejše, s telefonom v škatli dobite tudi merilnik srčnega utripa in merilnik korakov, ki ga je treba pritrditi na športni čevelj
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
mésec -a tudi -sca m (ẹ̑) - 1. navadno s prilastkom čas tridesetih, enaintridesetih dni, ki se označujejo z vrstilnimi števniki: našteti mesece; navedite mesec in leto dogodka; pomladni, zimski meseci; imena mesecev; prvi, zadnji dan v mesecu; proizvodnja v prvih mesecih letošnjega leta / še isti mesec je umrl; delo bo končano prihodnji mesec; vsak mesec ji pošilja denar; koliko zaslužiš na mesec; ob koncu meseca; bilo je (meseca) aprila; (meseca) novembra, star. novembra meseca je zapadel sneg / pri datiranju 10. tega meseca [t. m.] / koledarski mesec
// s prilastkom ta čas glede na kako značilnost, dejavnost: avgust je mesec dopustov / mesec knjige v katerem se posebno skrbi za reklamo, prodajo knjig - 2. navadno s števnikom čas tridesetih dni: trije meseci so minili, odkar je odšel / dela bodo trajala še nekaj mesecev; doma je ostal pet mesecev; vrne se čez dva meseca; najeti sobo za tri mesece; star. denar ji vrne ob mesecu čez en mesec; po treh mesecih ga je tožil; pred dobrim mesecem sta bila še skupaj; že mesec dni ga ni že trideset dni; nekaj mesecev pred smrtjo je izvedel resnico; po preteku dveh mesecev; danes mesec čez trideset dni
// petnajst mesecev zapora
// s števnikom ta čas za označevanje starosti česa: star je osem mesecev; z desetimi meseci je shodil ko je bil star deset mesecev - 3. nebesno telo, ki kroži okoli zemlje: raziskovati mesec; poleti na mesec
// to nebesno telo glede na osvetljenost: mesec sveti, vzide, zaide, ekspr. plava po jasnem nebu; svetli, pesn. bledi mesec / kadar je mesec, sedi pred hišo kadar sije, sveti mesec
// nar.: mladi mesec mlaj; stari mesec zadnji krajec
● poljud. mesec ga nosi je mesečnik; pog. dobiti pet mesecev (zapora) biti obsojen na pet mesecev (zapora); pog. bila je v sedmem mesecu (nosečnosti) bila je noseča več kot šest in manj kot sedem mesecev; ekspr. pogajanja se lahko vlečejo mesece in mesece zelo dolgo
♦ astr. Lunin mesec čas, ki ga porabi Luna, da enkrat obkroži Zemljo; siderski ali zvezdni mesec čas, ki ga porabi Luna, da se spet vrne med iste zvezde; sinodski mesec čas med dvema zaporednima istovrstnima Luninima menama
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
mesíti in mésiti -im nedov., méšen tudi mésen (ī ẹ́) - 1. povzročati, delati, da iz moke, vode in dodatkov nastane zelo gosta enotna (nova) snov: mesiti testo; mesiti z rokami, strojem / mesiti kruh, potico; ekspr. otroci so iz blata mesili potice; pren., ekspr. sami si hočemo mesiti bodočnost
// ekspr. dajati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov; mešati: mesiti barve - 2. ekspr. gaziti: mesil je brozgo proti pokopališču / privezan konj je nemirno mesil blato
● ekspr. mesiti glino gnesti; slabš. kaj vse mesijo o njem govorijo, pripovedujejo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
mesopúst -a m (ȗ) - 1. zastar. dnevi pred pustnim torkom in ta dan sam; pust: ob mesopustu sta še skupaj popivala
- 2. v ruskem okolju štiridesetdnevni post: ob mesopustu ni bilo plesov in porok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
mêsti mêdem tudi mésti médem nedov., mêdel in médel mêdla tudi médel médla, stil. mèl mêla tudi méla (é; ẹ́) povzročati, da kdo nima urejenih, pravilnih misli, predstav: ti klici so ga še bolj medli;
vznemirja se in se mede / to jim mede pojme o pravičnosti; misli se mu medejomêsti se tudi mésti se - 1. redko biti, pojavljati se skupaj, istočasno; mešati se: žalost in srd sta se medla v njegovem srcu
- 2. redko, s smiselnim osebkom v dajalniku v vročici zmedeno govoriti; blesti: bruha in mede se ji; star. mede se mu v glavi
- 3. nar., s prislovnim določilom biti, zadrževati se: kar naprej se mede v kuhinji / ljudje so se medli na polju
● ekspr. noge so se mu medle hodil je z neenakomernimi, opotekajočimi se koraki; ekspr. kaj se ti mede? zelo nespametno, nerazsodno delaš, govoriš; ekspr. vse to se mu je medlo po glavi o vsem tem je mislil, premišljal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
méšati tudi mešáti -am nedov. (ẹ́ á ẹ́) - 1. premikati delce kake snovi, da se ta združi, enakomerno porazdeli: mešati polento; mešati s kuhalnico, žlico; hitro, počasi mešati; strojno mešati
// premikati prste, roke v čem gostem: mešati z roko po kupu fižola, po laseh - 2. dajati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov: ta slikar barve vedno meša; dobro zna mešati pijače / mešati vino z vodo; olje se ne meša z vodo / mešati koruzo s pšenico / cel dan je mešal beton, malto; mešati cocktaile
// dajati, postavljati skupaj stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: ne mešaj čistega perila z umazanim / mešati karte delati, povzročati, da so v kupu skupaj karte različne vrednosti, barve
// otroci mu v knjižnici mešajo knjige; nikar ne mešajte listkov - 3. miselno združevati, povezovati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo: mešati formule, končnice; mešati pojma konkaven in konveksen / mešati imena učencev / mešati sanje z resničnostjo
// uporabljati v kakem jezikovnem sistemu jezikovne elemente drugega, tujega jezika: izseljenci so mešali angleščino in slovenščino; v poljščino je mešal ruske besede - 4. ekspr. povzročati, da postane kdo udeležen pri čem: zdaj meša še brata v spor; kar naprej se mešajo v njegove pristojnosti
- 5. ekspr. povzročati, da kdo nima urejenih, pravilnih misli, predstav: samo meša ga s svojimi nazori; mešati ljudstvo / taki filmi mešajo mladim glavo
● dve uri je mešal blato po hribih hodil po blatu; pog. mešati glavo dekletu vzbujati ljubezen; pog. avto mu meša glavo veliko premišljuje, govori o avtu; ekspr. ne mešaj te godlje ne povzročaj, da bo neprijeten, zapleten položaj še bolj neprijeten, zapleten; ekspr. meša mu načrte, pog. štrene preprečuje, ovira njegove načrte; nar. mešati redi razmetavati redi, trositi; pog. tega ne bom pil, ker sem že vino, pa nočem mešati piti različne pijače drugo za drugo; pog. ne mešaj se med njiju pusti ju, naj svoje zadeve sama urejujeta; ekspr. njihova kri se ne bo mešala z našo ne bomo v (krvnem) sorodstvu z njimi
♦ rad. združevati, sestavljati posnete zvoke, govorjenje ali slike v skladno, smiselno celoto
méšati se tudi mešáti se - 1. biti, pojavljati se skupaj, istočasno: v njegovem glasu se mešata ganjenost in navdušenje / pesem se meša med ropotanje strojev; radijske postaje se mešajo
// dobivati značilnosti drug drugega: na tem področju se narečja mešajo / rase se mešajo - 2. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku v vročici zmedeno govoriti; blesti: vročico ima in meša se ji
● ekspr. vse to se mu je mešalo po glavi o vsem tem je mislil, premišljeval; ekspr. od dela, skrbi se mi kar meša sem zmeden; ekspr. kaj se ti meša, da to delaš, govoriš zakaj delaš, govoriš tako neumno
♦ fiz. snovi se mešata njune molekule se med seboj enakomerno porazdelijo
méšan -a -o: mešana krma; mešana pijača; sladkost, mešana z bolečino; jezikovno, narodnostno mešano ozemlje, prebivalstvo
● ekspr. vest je sprejel z mešanimi občutki z različnimi, nasprotujočimi si občutki; ekspr. za mizo je sedela mešana družba družba, v kateri so bili moški in ženske, ljudje dveh ali več narodnosti, ras; mešana hrana hrana iz živil rastlinskega in živalskega izvora; publ. mešana komisija komisija iz predstavnikov dveh ali več držav, organizacij; trgovina z mešanim blagom trgovina s špecerijskim, galanterijskim, manufakturnim blagom
♦ agr. mešana kultura istočasno gojenje dveh ali več kulturnih rastlin na istem zemljišču; ovce z mešano volno s tanko in debelo volno; alp. mešana naveza naveza iz oseb različnega spola; gastr. mešana solata solata iz dveh ali več vrst solate; gozd. mešani gozd gozd, v katerem raste več drevesnih vrst; jur. mešani zakon zakon med osebama različne narodnosti, vere; mešana družba podjetje, v katerem je udeleženih dvoje ali več držav; lingv. mešani naglasni tip naglasni tip, v katerem je naglas zdaj na osnovi, zdaj na končnici; mat. mešano število število iz celega števila in ulomka; muz. mešani zbor zbor iz moških in ženskih glasov; ptt mešana pošiljka pošiljka v mednarodnem prometu iz tiskovin, vzorčnih pošiljk in listin, ki nimajo osebnega pismenega sporočila; šol. mešana šola šola za učence obeh spolov; žel. mešani vlak vlak iz potniških in tovornih vagonov; mešano zaviranje istočasno zaviranje z ročno, zračno zavoro; prisl.: mešano zavirani vlak
♦ šport. plavati 400 m mešano plavati enake dele tekmovalne proge v slogu delfina, hrbtno, prsno in kravl
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
mídva médve tudi mídve médve tudi mídve zaim., náju (dvéh) tudi nàs dvéh, náma (dvéma), náju (dvá dvé dvé) tudi nàs dvá dvé dvé, náju (dvéh) tudi nàs dvéh stil. náma (dvéma), náma (dvéma) (ȋ ẹ̑) - 1. izraža dvojico oseb, za katerih eno ima govoreči samega sebe
- a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: midva greva domov, vi pa počakajte; denarja ima več kakor midva oba skupaj; nav., ekspr.: zdaj sva pa midva na vrsti; tudi medve morava proč; elipt. »kdo bo skrbel za otroka?« »Midva, seveda«; pog. midva se bova že sporazumela / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: midva in naš sosed se dobro razumemo; midva, oče in jaz, greva na semenj; medve z materjo se imava zelo radi
- b) v odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom, s predlogi in na začetku stavka razen pri vprašanjih naglašena oblika, sicer pa nenaglašena: naju nihče ne bo podil iz hiše; nama se nikamor ne mudi; okoli naju je vse živo; med nama ni skrivnosti / za norca naju ima; jed nama ne tekne; obe naju bo zatožil; nama res ne verjamete?
// v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: zvečer naju ne bo doma; žal nama je; zelo naju je bilo strah; tako je z nama tak je najin položaj
- 2. navadno v dajalniku izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: oče nama je umrl; ona nama je kakor mati / star. za naju čast gre najino
- 3. ekspr., v dajalniku izraža osebno prizadetost: le glej, otrok, da se nama ne izgubiš
● pog. nič, ničesar ni bilo med nama nisva imela spora; nisva imela intimnega razmerja; ekspr. med nama (rečeno), všeč mi je izraža zaupnost; prim. jaz, mi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
milijónček -čka m (ọ̑) ekspr. manjšalnica od milijon: skupaj so zaslužili cel, poln milijonček;
hišo je prodal za lepe milijončke / ta milijonček, kolikor nas je
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
móder1 -dra -o prid. (ọ́) ki je take barve kot plavica, jasno nebo: moder cvet;
tam prevladujejo modri toni;
modro morje, nebo;
oči ima modre;
nebo je postalo črno modro;
svetlo modra obleka;
temno zelenkasto moder suknjič;
moder kot nebo;
belo-modro-rdeča zastava slovenska zastava // modre podplutbe, ustnice; otrok je bil moder od vpitja; ekspr. ves moder od zavisti / koncert za modri abonma abonma z vstopnicami modre barve
● publ. modri vlak specialni vlak za najvišjega državnega funkcionarja; publ. modre čelade vojaška formacija Organizacije združenih narodov, ki jo sestavlja vojaštvo različnih držav; modra galica vodna raztopina bakrovega sulfata s kristalno vodo, uporabljana zlasti za zatiranje rastlinskih bolezni; ekspr. v njem se pretaka modra kri je plemiškega rodu; žarg. vozila z modro lučjo vozila s prednostjo; zastar. dobil je modro polo bil je upokojen, upokojili so ga
♦ agr. modra frankinja trta z velikimi, modrimi grozdi; kakovostno rdeče vino iz grozdja te trte; avt. modra cona prostor, kjer je parkiranje časovno omejeno; bot. modri glavač trajnica s trnato nazobčanimi listi in modrimi cveti, Echinops ritro; modri glavinec rastlina s celorobimi listi in modrimi cveti v koških, Centaurea cyanus; fot. modra kopija kopija, zlasti načrtov, kjer so bele črte na modrem ozadju ali modre črte na belem ozadju; gastr. modro kuhanje rib kuhanje rib v okisani vodi, pri katerem ribja sluz na koži pomodri; geol. modro blato morska usedlina iz večjih globin; kem. modra galica bakrov sulfat s kristalno vodo; les. modra pegavost začetna faza razkroja lesa, zlasti borovine; navt. ladja si je pridobila modri trak priznanje za najhitrejšo vožnjo čez Atlantski ocean; vet. modri dunajčan srednje velik kunec modre barve, ki se goji zaradi mesa in krzna; zool. modro sitce metulj, katerega bela krila imajo številne majhne kovinsko modre pegice, Zeuzera pyrinamódro prisl.: modro pobarvana ploskev; modro žareča žica / piše se narazen ali skupaj: modro zelen ali modrozelen; modro bel; modro siv; sam.: knjiž. ptica je odletela v modro; izvesek v modrem in zlatem
♦ metal. lomljivost v modrem lomljivost jekla pri temperaturi okoli 300° C
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
môten -tna -o prid. (ó) - 1. ki vsebuje drobne, lebdeče delce: motna tekočina, voda; motno vino / motna reka
// ki ima nizko stopnjo prozornosti: steklo je motno / skozi motna okna je prihajalo malo svetlobe - 2. ki je brez močnega sijaja, leska: motna luč, svetloba / bolnikove oči so bile motne; pren. moten pogled
♦ tekst. motno vlakno - 3. nav. ekspr. ki mu ni mogoče natančno določiti oblike, pomena, vsebine: motni obrisi hiš; motne dalje / motna misel, slutnja; motna prispodoba življenja; motne razmere / moten smehljaj
môtno stil. motnó prisl.: motno se spominjati dogodka; motno brušen kozarec / piše se narazen ali skupaj: motno zelena ali motnozelena gladina jezera; motno bela koža; motno rdeča svetloba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
móž -á m, mn. možjé (ọ̑) - 1. poročen moški v odnosu do svoje žene: to je moj mož; želi si dobrega moža; dober, hud, nezvest, rajni mož / zakonski mož / čas je, da začneš iskati moža / vzela ga je za moža poročila se je z njim
- 2. dorasel človek moškega spola: si že mož; ta mož ni moj oče; skoraj neopazno se je iz dečka razvil mož; eleganten, lep, mlad, velik mož; izkušen mož; značajen mož; mož petdesetih let, sivih las
// nav. ekspr., s prilastkom dorasel človek moškega spola kot nosilec kake dolžnosti, kakega poklica: sestanek vodilnih mož; volilni možje / veliki, znameniti možje / črni možje pogrebniki; občinski mož občinski odbornik; uslužbenec na občini; mož postave miličnik, policist - 3. ekspr., navadno v povedni rabi moški kot nosilec odločnosti, poguma: bodi mož in ne cmera; ali smo možje ali nismo; bil je mož, da malo takih; si kaj moža; ali je kaj moža v njem; moža se je izkazal; to je bil pravi mož / on je figa mož figamož
- 4. vsak izmed organiziranih ljudi, navadno vojak brez čina: skupina je štela petnajst mož; v boju so izgubili dva moža / bataljon se je boril do zadnjega moža
- 5. žarg., pri žrebanju s kovancem obrnitev kovanca s podobo navzgor: če bo cifra, greva v kino, če bo mož, bova pa študirala / meni je padel mož
- 6. nar. (poročna) priča: biti komu za moža
● star. moža objeti omožiti se; star. sonce je še za moža visoko videti je, kot bi bilo nad obzorjem za dolžino človekove postave; ledeni možje čas zadnjih pomladanskih ohladitev od 12. do 14. maja, ko so na koledarju Pankracij, Servacij, Bonifacij; ekspr. slamnati mož strašilo na njivah, ki ponazarja človeka, narejeno iz slame; sneženi mož iz snega narejena igrača, ki ponazarja človeško postavo; ekspr. biti mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; on je mož dejanj ne govori veliko, ampak hitro, odločno ukrepa; ekspr. stali so mož pri možu tesno skupaj; vsi kot en mož enotno, složno
♦ etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; povodni mož po ljudskem verovanju moškemu podobno bitje, ki prebiva v vodi; gastr. (krompirjev) mož pretlačen krompir in fižol z ocvirki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
mráčen -čna -o stil. -ó prid., mráčnejši in mračnéjši (á ā) - 1. v katerem je vidljivost zmanjšana: mračen gozd, prostor; mračna klet, soba, ulica; dolina je postajala mračna; mračno brezno / iti po mračnih stopnicah / zreti v mračen večer; mračna noč
// ki je temnih barv ali v senci: obrisi predmetov postajajo mračnejši; gore so bile mračne; mračno polje
// ekspr. ki je brez močnega sijaja, svetlobe: mračna luč, svetloba - 2. ekspr. negativno, neugodno razpoložen: mračen človek; kaj si tako mračen; iz dneva v dan je postajal mračnejši; mračni in molčeči so sedeli za mizo
// ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: vprašati z mračnim glasom; njegov obraz je postajal vedno mračnejši / pesn. mračno čelo / mračen značaj; pren. mračno poslopje
// ki prikazuje kaj z negativne, neugodne strani: pisatelj rad uporablja mračne motive; mračna pesem o čem / mračne statistike o nesrečah - 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: imeti mračno mladost; njegova mračna usoda / preženi mračne misli; obhajajo ga mračne slutnje
// ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: kovati mračne naklepe
// zelo negativen: v tej aferi so bile na delu neke mračne sile
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: mračen obup; mračna otožnost, žalost; mračna zloba - 4. ekspr. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju: tam vladajo mračne sile / mračni časi; mračne razmere / mračno nazadnjaštvo / mračni srednji vek
- 5. ekspr. časovno zelo odmaknjen (v neznano preteklost): pred mračnimi tisočletji
● ekspr. mračni bogovi človeku sovražni; ekspr. prikazovati, slikati kaj v mračnih barvah negativno
♦ zool. mračni termit termit, ki živi v lesu ali zemlji, Reticulotermes lucifugus
mráčno tudi mračnó prisl.: mračno gledati izpod čela; mračno naslikati prihodnost človeštva / piše se narazen ali skupaj mračno sive ali mračnosive gruče / v povedni rabi: postalo je mračno; v sobi je bilo nekam mračno; bilo mu je mračno pri duši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
mŕdati -am nedov. (ȓ) - 1. nekoliko premikati ustnice narazen in skupaj: zajec mrda / v vejah je mrdal polh
// ekspr. gibati, migati: mrdati z ustnicami / mrdati z obrazom / vulg. mrdati z ritjo - 2. ekspr. s takim premikanjem ustnic kazati, izražati odklonilen odnos do česa: mnogi mrdajo nad njegovimi izjavami; mrdali so se, da je preveč dela
mŕdati se ekspr. mrgoditi se, mrščiti se: jed mu ni dišala, zato se je mrdal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
nagósto in na gósto prisl. (ọ̑) izraža razvrščenost v majhnih medsebojnih presledkih: tam stojijo hiše bolj nagosto;
nagosto posajene rože / nagosto popisana stran stran, na kateri so besede, vrste tesno skupaj; z zvezdami nagosto posuto nebo / dež pada nagosto; krogle so švigale zelo nagosto
● nar. nagosto odhajati od doma pogosto // izraža razvrščanje v majhnih medsebojnih presledkih: nagosto saditi; žito nagosto sejati / nagosto popisati list
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
nagrmáditi -im dov. (ā ȃ) z grmadenjem spraviti skupaj: kamenje v dolini so nagrmadili hudourniki;
pren., ekspr. nagrmaditi goro dokazov;
nagrmaditi si bogastvanagrmáditi se priti kam, pojaviti se kje v veliki količini: v skladiščih se nagrmadijo zaloge blaga / ob kiosku se je nagrmadilo veliko ljudi; pren., ekspr. težke skrbi so se nagrmadile nanjo
nagrmáden -a -o: na bregu nagrmadene ledene plošče; soba je nagrmadena z dragocenim pohištvom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
namêsti -mêtem tudi -mêdem dov., namêtel in namétel namêtla tudi namêdel in namédel namêdla, stil. namèl namêla (é) - 1. brezoseb. z močnim sneženjem nabrati se v določeni količini: nametlo je snega, da ni bilo mogoče priti v vas
- 2. z nošenjem, prinašanjem spraviti skupaj: burja na tem mestu namete visoke kupe snega / veter je nametel listje po celem parku je nanosil
- 3. s pometanjem priti do določene količine česa: izpod postelje je nametla polno smetišnico smeti in prahu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
nanêsti -nêsem dov., nanésel nanêsla (é) - 1. z nošenjem, prenašanjem spraviti kam: nanesti drva v kuhinjo; mravlje so nanesle visok kup iglic; nanesli so skupaj stole iz vse hiše / s čevlji so nanesli veliko blata, smeti v sobo / sinice so si nanesle novo gnezdo naredile
// z delovanjem povzročiti, da kaj kam pride, se kje nabere: kamenje in pesek je nanesla voda; veter nanese kupe listja, snega / hiše stojijo, kot bi jih veter nanesel brez reda, načrta - 2. narediti, da pride na kako površino razmeroma tanka plast, majhna količina česa: nanesti kremo, ličilo na obraz; s čopičem nanesti barvo na platno
- 3. vrisati na papir, sliko: na vodoravno os nanesi skalo za čas, na navpično za hitrost / nanesti razdalje v merilu
- 4. z nesenjem povzročiti pojavitev določene količine jajc: letos so kokoši malo nanesle / pure so ji nanesle več jajc kot kokoši
- 5. s prislovnim določilom dati, prinesti denar, dobiček: kopanje premoga v tem kraju malo nanese / na leto obresti precej nanesejo
// z oslabljenim pomenom izraža, da nastane, se nabere česa toliko, kot nakazuje določilo: razprava je nanesla deset strani; vse skupaj nanese petnajst dni - 6. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža obstoj določenih okoliščin, zaradi katerih pride do kakega dejanja, stanja: slučaj je nanesel, da sta se srečala; naključje je tako naneslo / pogovor je nanesel tudi nanj; brezoseb. včasih je prijazen, včasih pa zadržan, kakor nanese
nanesèn tudi nanešèn -êna -o: zemlja tu je nanesena; ličilo je preveč na debelo naneseno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
narásti -rástem tudi -rásem dov., narásel in narástel; naráščen (á) - 1. postati večji po
- a) obsegu: matici je zadek zelo narasel / jajca in sladkor umešamo, da vse skupaj naraste; testo je lepo naraslo / zaradi deževja je reka narasla / publ. roman je narasel na štiri knjige ima, obsega
- b) številu: nesreče, vlomi naraščajo; mestno prebivalstvo naraste za več tisoč na leto
- 2. doseči višjo stopnjo
- a) glede na intenzivnost, jakost: napetost, sovražnost med njimi je narasla; pritisk in temperatura v posodi sta narasla; ob tekmovanjih zanimanje za šport naraste / veter je proti večeru narasel / ekspr. glas mu je preteče narasel začel je glasneje govoriti
// šum je narasel v hrup - b) glede na količino: njegovi dolgovi so narasli; tabela kaže, za koliko je proizvodnja narasla
- c) glede na možni razpon: cene so čez mero narasle; vrednost zlata je narasla / število zaposlenih je naraslo
- 3. zrasti: mladičem je perje že naraslo; raku so namesto polomljenih klešč narasle nove / odkar ga ni videla, mu je brada zelo narasla / zastar. narasel je velik fant
● zaradi deževja je gladina jezera narasla se je dvignila; ekspr. odkar je v tej službi, ji je greben zelo narasel postala je domišljava, prevzetna; prim. narasel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
nárazen in narázen prisl. (ȃ; ȃ) izraža medsebojno ločenost ali ločevanje, ant. skupaj: držati prste, stopala narazen;
potegniti zavese narazen;
ob strelu so ljudje skočili narazen;
hiši stojita precej narazen
● po nazorih sta si daleč narazen njuni nazori so zelo različni; pog. dajati stroj narazen razstavljati ga (na dele); iti narazen pog. suha klada gre nerada narazen se nerada razkolje; ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so šle njihove poti narazen niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; pog. po dveh letih zakona sta šla narazen sta se razvezala; lesti narazen pog. blago leze narazen postaja vedno tanjše, se na več mestih trga; ekspr. lica mu lezejo narazen od zadovoljstva poteze obraza kažejo, da je zadovoljen; ekspr. posestvo, premoženje leze narazen se manjša, propada; pog. toliko jé, da kar narazen leze se zelo debeli; pog. spraviti pretepače narazen ločiti, razgnati; pog. živeti narazen ločeno
♦ lingv. nekatere prislove pišemo skupaj ali narazen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
nárkoscéna -e in nárko scéna -- -e ž (ȃ-ẹ̑) pog. področje udejstvovanja in uveljavljanja ilegalne trgovine z mamili: Narkoscena je zlasti zaživela v nočnih lokalih, kjer je bilo mogoče mamila naročiti skupaj s pijačo E ↑nárko… + (↑)scéna
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
nékam prisl. (ẹ́) - 1. izraža usmerjenost v neznan ali namenoma neimenovan kraj ali dosego tega kraja: nekam je treščilo; pismo sem nekam založil; šla sta nekam, bogve kam; preselil se je nekam na Štajersko / strmel je nekam v mesečno noč
// neustalj. izraža usmerjenost v nedoločen, poljuben kraj ali dosego tega kraja; kam: ne vidim ga več, morda je nekam odpotoval - 2. izraža nedoločeno približevanje polni stopnji povedanega: ta obraz mi je nekam znan; danes je nekam žalostna / ekspr. otrok se ga je kar nekam bal
// ekspr. izraža nedoločeno preseganje polne stopnje povedanega: nekam slaboten je za ta leta; nekam dolgo ga ni domov
● ekspr. gospodar je bil še nekam, gospodinja pa skopa dobrosrčen, radodaren; pog., ekspr. pojdi nekam s svojimi šalami nehaj jih pripovedovati; pog., ekspr. šefu zmerom nekam leze mu izkazuje pretirano vdanost, prijaznost z namenom pridobiti si naklonjenost; evfem. otroku se nekam mudi opraviti mora malo, veliko potrebo; nizko pišite me nekam s svojim tožarjenjem ne maram vas več poslušati; pog., ekspr. vse skupaj jih nekam pošlji ne meni se zanje; evfem. mika me, da bi ga nekam sunil v zadnjico; nekam tako se mi zdi, da ni zadovoljen nekako
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
neznàn in neznán -ána -o prid. (ȁ á; á) - 1. ki ni znan: hodil je po neznanih krajih; srečevati neznane ljudi / neznani moški glasovi; tuji, neznani obrazi / neznani občutki; začutil je neznano bolečino / iz neznanega vzroka se je prestrašila; neznana prihodnost / problem mu je bil neznan ni bil poučen o njem
// enako prijazni so do znanih in neznanih gostov katerih ne poznajo; po imenu mu je neznan ga ne pozna
● izpisuje si neznane besede katerih pomena ne ve, ne razume; ekspr. skrbi so mu neznane nima skrbi; ekspr. razsipnost mu je ostala neznana ni postal razsipen
♦ jur. obtoženec je neznanega bivališča - 2. katerega identičnost, izvor nista ugotovljena: grobovi neznanih vojakov; vlomilec je neznan ga še iščejo
// grob neznanega junaka grobnica s posmrtnimi ostanki vojaka, narejena v spomin na padle v boju za domovino; neznani leteči predmet občasen kratkotrajen pojav, stvar visoko v atmosferi z neznanim vzrokom nastanka - 3. star. nenavaden, čuden: pogled na razdejanje je bil neznan; obšla ga je neznana groza
- 4. star. neznanski: prizadejal jim je neznano sramoto; zavladalo je neznano veselje
neznáno prisl.: neznano se je razveselil; neznano jezen je bil / v povedni rabi ni mu bilo neznano, da ga ne marajo / odšel je neznano kam; prišel je od neznano kod / piše se tudi skupaj: oditi neznanokam; stanuje neznanokje; sam.: to je zanj nekaj neznanega; pot v neznano; strah pred neznanim
♦ ped. načelo od znanega k neznanemu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
neznáten -tna -o prid., neznátnejši (á ā) nav. ekspr. - 1. zelo majhen: vstopil je droben, neznaten človek; od daleč je bil videti še bolj neznaten; stanovali so v skromni, neznatni hiši; loči ju neznatna razdalja / za vse skupaj je plačal neznaten znesek / njegovi dohodki niso ravno neznatni so veliki
// to je res neznatna napaka / dosegel je le neznaten uspeh; nevarnost, da bi ga kdo videl, je neznatna - 2. nepomemben, malo vreden: imel je skromno, neznatno službo; za take neznatne stvari je škoda izgubljati čas
● star. upam, da vas navzočnost moje neznatne osebe ne bo motila moja navzočnost
neznátno prisl.: potres je hiše neznatno poškodoval
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
nìč m neskl., tudi nìč níča m (ȉ ī) - 1. kar ne obstaja, ne biva: razlika med nekaj in nič / nav., ekspr.: iz nič ni nič; ustvariti iz niča; razbliniti se v nič
- 2. ekspr., navadno v povedni rabi izraža zelo majhno količino, vrednost: to je vse skupaj nič; milijonček, ali je to nič; v primeri z njim sem jaz pravi nič; vsak nič drago prodajo; za vsak nič joka; šalj. »Bi kaj jedel?« »Hvala, nič.« »Nič je dober za oči.«
● ekspr. dekle ne bo brez nič bo imelo precej dote; ekspr. o tem se povsod šušlja, čisto brez nič ne bo nekaj je najbrž res; ekspr. bahajo se, pa so prišli iz nič so iz zelo revne, družbeno nepomembne družine, okolja; pog. na nič priti obubožati, gospodarsko propasti; ekspr. oženiti se na nič poročiti se z revno nevesto; ekspr. igrati na vse ali nič pri igri s kartami igrati tako, da se dobi ali izgubi maksimalna količina denarja; ekspr. tako pod nič pa tudi ni brez vrednosti; pog. v nič dajati, devati omalovaževati, podcenjevati; ekspr. vse bo šlo v nič bo propadlo; ekspr. blago prodaja skoraj za nič zelo poceni; ekspr. vedno se prepirata za prazen nič brez vzroka; ekspr. hiše ne proda za nič na svetu nikakor ne; nar. živeti ob niču v veliki revščini; nar. dolenjsko pustiti z ničem in hudičem nehati skrbeti
♦ filoz. kar je nasprotno, drugačno od biti; prim. zanič
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
ob predl. - I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka ób- (ọ̑)
- 1. za izražanje premikanja v položaj, da pride
- a) do dotika s čim ovirajočim: spotakniti se, zadeti ob kamen; udariti s pestjo ob mizo; zadeti ob podboj; treščiti, vreči ob zid / dež bije ob šipe / upreti se ob tla; pren. na hodniku je trčil obenj; ekspr. vsakdo se je obregnil obnjo
- b) do tesnega približanja: puško je položil obse; ob vrata so postavili stražo; položiti lestev ob zid
// za izražanje premikanja v takem položaju: medved si drgne hrbet ob drevo; plošči se drgneta druga ob drugo
- 2. nav. ekspr. za izražanje izgube česa pozitivnega, vrednega: preproga je ob barvo, pog. je šla ob barvo; priti ob dobro ime; krava je ob mleko; ali si ob pamet; biti ob službo; če bo šlo tako naprej, bomo ob vse; njegov prihod nas je spravil ob zabavo
- 3. zastar. za izražanje časa, v katerem se kaj godi; čez: ob dan se sova skriva v duplu
- II. z mestnikom
- 1. za izražanje stanja v položaju, ko se kaj
- a) od strani dotika česa ali je v neposredni bližini česa: klobuk ima ob straneh zavihane krajce; meč mu visi ob boku; stojijo drug ob drugem, z glavo ob glavi / ob njem se počuti varno v njegovi bližini
// sloneti ob oknu / znamenje ob cesti; svetilnik ob morju; Šentjakob ob Savi; pren. pomudimo se malo ob Trubarju - b) nahaja vzdolž česa podolžnega: steza se vije ob potoku; železnica je speljana ob reki / ob stenah stojijo police s knjigami
- c) stika s čim v krožnici, spirali: slak se ovija ob deblu / pohod ob žici okupirane Ljubljane pohod po poteh partizanske Ljubljane
// za izražanje premikanja v takem položaju: medved si drgne hrbet ob drevesu
- 2. za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja: ob nedeljah hodi na sprehod; ob sredah imamo sestanek krožka
// za izražanje časovne točke, v kateri se kaj zgodi: prišla sva ob istem času; ob koncu vojne, ob počitnicah, ob rojstvu, ob treh, ob sončnem zahodu; srečujem ga ob vsaki uri, tudi ob dveh ponoči - 3. za izražanje primerjave: ob njem sem kakor pritlikavec
- 4. za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje: pogovarjati se ob kozarcu vina; peti ob spremljavi klavirja; ob lepem vremenu je vse mesto na ulicah; pozdrav ob prihodu gostov / še zdaj se zgrozim ob misli na to nesrečo
// za izražanje vzroka, ki izhaja iz takih okoliščin: ob močnem poku lahko poči bobnič; ob taki vzgoji ne pričakujte uspehov - 5. za izražanje sredstva, s katerim se opravlja dejanje: hoditi ob berglah, ob palici; učiti se ob napakah / prebijati se ob skromni plači; študiral je ob podpori sorodnikov
// za izražanje dejstva, ki bi moglo ali moralo kaj preprečiti, pa ne prepreči; kljub, pri: ob vsem bogastvu je nesrečen / publ. nova vrsta žarnice daje ob manjši porabi toka več svetlobe
// za izražanje načina, kako dejanje poteka: delati ob dogovorjeni mezdi; to se razume samo ob sebi; publ. ob pravilni rešitvi rebusa dobiš znan pregovor / publ. služba je dostopna vsakomur ob enakih pogojih
● publ. stali so bok ob boku tesno skupaj; prišel je ob času pravočasno; publ. ob drugem so govorili tudi o delitvi dohodka med drugim; star. dejali so ga ob glavo obglavili so ga; star. to bom opravil ob kratkem v bližnji prihodnosti; star. da ob kratkem povem nakratko; obresti bo treba plačati ob letu čez eno leto; živeti ob njem z njim; publ. opombe ob robu dogodkov opombe k tekočim dogodkom; ekspr. vse je bob ob steno vse je zaman; pog. delavec dela ob svojem skrbi sam za hrano; ekspr. pritisnil, stisnil ga je ob zid spravil ga je v brezizhoden položaj; ekspr. stisnjen je ob tla nima nobene možnosti več za uspešen odpor, za samostojno delovanje
♦ šol. študij ob delu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
obá tudi obádva obé tudi obédve obé tudi obédve zaim., obéh stil. obéh dvéh, obéma stil. obéma dvéma, obá tudi obádva obé tudi obédve obé tudi obédve, obéh stil. obéh dvéh, obéma stil. obéma dvéma (ȃ ẹ̑) poudarja skupnost, povezanost dveh oseb, predmetov, pojmov- a) v samostalniški rabi: poznam oba; pričakujemo obe hkrati; to sta brat in sestra, oba sta zaposlena v Iskri; ekspr. oba skupaj ne zaležeta za enega samega / nama je obema težko / prišla sta oba, oče in mati; oba z ženo se lepo zahvaliva
- b) v prilastkovi rabi: oba predloga sta sprejemljiva; predstavniki obeh držav; obe reki se izlivata v Črno morje / publ. omara stoji med obema oknoma med oknoma
// pri parnih in njim sorodnih pojmih: oba dvojčka; oba konca palice; oba rimska konzula; dolžnost obeh staršev; zašiti obe hlačnici; obe polovici jabolka; na obeh bregovih reke; hrom na obe nogi; na obeh straneh ošiljen svinčnik / neprav. z obemi koleni z obema kolenoma
● ekspr. z obema rokama daje je radodaren, velikodušen; ekspr. to podpišem z obema rokama s tem se v celoti strinjam; med obema vojnama med prvo in drugo svetovno vojno; ekspr. pri sinovih pustolovščinah zatisniti obe očesi biti zelo popustljiv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
obênem prisl. (é) izraža istočasnost: obenem sta prišla domov oče in sin;
oba sta skoraj obenem zastavila isto vprašanje / zaprl je vrata in ugasnil luč, vse obenem; obenem z živili so poslali tudi zdravila skupaj // izraža vzporedno različnost: je pravnik, moral pa bi biti obenem ekonomist; sedel je, obenem pa me je povabil, naj prisedem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
oblák -a m (ȃ) - 1. zgoščeni vodni hlapi (višje) v ozračju: na nebu se kopičijo, zbirajo oblaki; oblaki plavajo, ekspr. se podijo po nebu; iz oblakov še vedno lije; beli, deževni, mrenasti, nizki oblaki
♦ meteor. kopasti, slojasti oblak; nevihtni oblak kopasti oblak, v katerem nastaja nevihta
// ekspr., s prilastkom velika količina, množina delcev česa v ozračju: za kamionom se je dvigal oblak prahu / čez teraso je zavel oblak parfuma - 2. ekspr., s prilastkom velika skupina tesno skupaj letečih ali plavajočih živali iste vrste: oblak čebel, kobilic; oblak rib / oblak puščic / ptiči so leteli v celih oblakih
// velika skupina česa sploh: odkrili so nov oblak zvezd / oblečena je bila v oblak svile in čipk
● ekspr. oblak mu je legel na čelo njegovo čelo je izražalo negativno, neugodno razpoloženje; ekspr. nad mestom se je utrgal oblak na mesto (in okolico) zelo, močno dežuje; ekspr. cene so se dvignile do oblakov zelo; ekspr. stopiti je treba z oblakov postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. zmaj na vrvici se je dvignil pod oblake zelo visoko; ekspr. gradove si zida v oblake dela neizvedljive načrte, sanjari o nemogočem; ekspr. mož je z glavo bolj v oblakih je odmaknjen od stvarnega življenja, je sanjaški; ekspr. njegova trditev je obvisela v oblakih ni bila dokazana; ekspr. večkrat plava, živi v oblakih se ukvarja s stvarmi, premišlja o stvareh, ki so neizvedljive, zelo odmaknjene od stvarnega, konkretnega življenja; ekspr. nad deželo, podjetjem se zbirajo črni, grozeči oblaki položaj dežele, podjetja postaja zelo neugoden, nevaren; ekspr. izjava je dvignila oblak prahu povzročila je razburjenje, govorice; vede se, kot bi padel z oblakov kot da ne bi prav ničesar vedel o tem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
oddelíti -ím dov., oddélil (ī í) - 1. od večje količine dati, določiti pripadajoči del: mati je otrokom oddelila kruh; iz sklede mu je oddelila jed v posebno skodelico
// od večje količine vzeti, navadno za določen namen: preden so denar razdelili, so ga nekaj oddelili za rezervni sklad - 2. knjiž. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločiti: oddeliti rudo od primesi; nekateri so se oddelili od skupine / bolnika z nalezljivo boleznijo so oddelili od drugih / morje je oddelilo otok od celine
oddelíti se knjiž. pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: nekaj študentov se je oddelilo od zahtev svojih kolegov
oddeljèn -êna -o: vrt je oddeljen z grobimi kamni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
odlóčati -am nedov. (ọ́) - 1. izražati voljo, kako naj bo: v družini odloča oče; odločati o svojem življenju; imeti pravico odločati o svojem delu; odločati z referendumom
// dajati, izrekati o čem končno mnenje, sodbo: o tem odloča mednarodna komisija; o pritožbah bo odločalo pristojno sodišče - 2. publ. določati izid česa: zadnji goli so odločali tekmo / pri izbiri tajnice so odločala tudi priporočila
// določati, usmerjati: prav to je odločalo njegovo usodo - 3. delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločevati: odločati vrhnjo plast / odločati debelejša zrna
● zastar. celice odločajo neko tekočino izločajo
odlóčati se - 1. z razmišljanjem prihajati v stanje, ko osebek hoče kaj narediti, uresničiti: drug za drugim so se odločali, da jim gredo pomagat; po vesti, težko se odločati
- 2. pri izbiri dajati čemu prednost: kupci se odločajo za modernejše oblike; mladina se odloča za tehniške poklice
- 3. biti v stanju, ko osebek še omahuje glede uresničitve izbire česa: že dolgo se odločajo za klimatske naprave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
odločíti in odlóčiti -im dov. (ī ọ́) - 1. izraziti voljo, kako naj bo: to naj odloči predsednik; odločil je, naj začnejo zidati takoj; odločiti z referendumom / ljudstvo naj samo odloči
// dati, izreči o čem končno mnenje, sodbo: komisija je odločila, da je delo plagiat; o sporni zadevi bo odločilo sodišče - 2. publ. določiti izid česa: zadnji gol je odločil tekmo; ta poteza je odločila partijo / obe igri je odločil v svojo korist v obeh je zmagal
// določiti, usmeriti: prav to znanstveno delo je odločilo njegovo nadaljnjo življenjsko pot; s tem se je odločila njena usoda - 3. star. dodeliti, nameniti: to mesto so odločili njemu, zanj / vsakemu je odločila svoje delo odkazala; takim bolnikom se odločijo posebne sobe dajo
// navadno v zvezi z za določiti, izbrati: nekaj mož je odločil za stražo / prostor za hišo je odločila ona - 4. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločiti: odločiti skorjo / odločiti slabo grozdje od dobrega / odločili so precej knjig izločili, odstranili
● star. njemu ne bi smela odločiti denarja dati, zapustiti; o tem je odločilo naključje to se je zgodilo po naključju; knjiž., redko ni ga mogoče odločiti, da bi prebral to knjigo nagovoriti, pregovoriti; to ga je odločilo, da je začel izdajati revijo nagnilo, spodbudilo
♦ jur. imeti odločujočo veljavo pri enakem številu glasov, mnenj
odločíti se in odlóčiti se - 1. z razmišljanjem priti v stanje, ko osebek hoče kaj narediti, uresničiti: naj se že odloči in potem kaj naredi; ni se mogel odločiti; ona se počasi, težko odloči / odločil se je, da bo postal slikar; trdno so se odločili odpotovati z letalom / star. odločil sem se k pisanju namenil sem se
- 2. pri izbiri dati čemu prednost: pri volitvah se je večina odločila zanj; ni se mogla odločiti med plinskim in električnim štedilnikom; ne more se odločiti, katera je lepša
odlóčen -a -o: za to odločen čas je hitro minil; njemu odločena soba; biti trdno odločen pobegniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
odstóten -tna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na odstotek: podatki o odstotnem deležu posameznih dežel v izvozu / piše se narazen ali skupaj koliko odstoten in kolikoodstoten / s števnikom 9-odstotno povečanje
♦ mat. odstotni račun procentni račun; trg. odstotna marža marža, ki znaša določen odstotek od cene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
odtegníti in odtégniti -em dov. (ī ẹ́) - 1. s hitrim gibom narediti, da kdo česa ne more prijeti, se česa ne more dotakniti: odtegnil je pismo, po katerem je segla; hotel ji je poljubiti roko, pa jo je odtegnila
- 2. narediti, povzročiti, da kdo
- a) ni več skupaj s kom: služba ga je za dolgo odtegnila od družine; odtegnil se je ljudem
- b) česa ne dela več: bolezen me je odtegnila od dela, učenja; odtegniti se literarnemu ustvarjanju
- c) preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: hoteli so jo odtegniti od fanta; odtegniti se družini, prijatelju
- č) ni več pod vplivom koga: odtegniti otroka slabi družbi / odtegniti koga tujemu vplivu
- 3. zmanjšati izplačilo za določen znesek: vsak mesec mu odtegnejo tisoč dinarjev; odtegniti od plače; odtegniti na račun posojila / odtegniti obresti
- 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža prenehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: odtegniti komu pomoč; odtegnil mu je svoje zaupanje ni mu več zaupal
● knjiž. ni mogel odtegniti oči, pogleda od nje neprestano jo je gledal; knjiž. odtegniti pozornost ljudi od tega vprašanja odvrniti; knjiž. s sušenjem odtegniti sadju vlažnost odvzeti; knjiž. odtegniti denar iz obtoka vzeti
odtegníti se in odtégniti se - 1. knjiž. izogniti se, izmakniti se: odtegniti se kazni, sodbi / odtegnil se je volitvam / ni se mogel odtegniti boju za pravico
- 2. star. oditi: po teh besedah se je počasi odtegnil / odtegnil se je v samoto / če se le malo odtegnem, me že iščejo
// umakniti se: napadalci so se odtegnili; premalo nas je bilo za boj, zato smo se morali odtegniti
● knjiž. to se je odtegnilo našemu spoznanju tega nismo spoznali
odtégnjen -a -o: biti odtegnjen slabemu vplivu; odtegnjena vsota
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
odtegováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. s hitrimi gibi delati, da kdo česa ne more več držati, se česa ne more več dotikati: odtegovati roko
- 2. delati, povzročati, da kdo
- a) ni več skupaj s kom: služba ga odteguje otrokom; odtegovati se družbi
- b) ne dela več česa: odtegovati koga od dela
- c) da kdo prenehava imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: tožila je, da ji odteguje otroke; odtegovati se drug drugemu; čutil je, da se mu prijatelj počasi odteguje
- č) ni več pod vplivom koga: odtegovati mladino slabi družbi / odtegovati negativnemu vplivu slabih filmov
- 3. zmanjševati izplačilo za določen znesek: odtegovati od osebnih dohodkov; odtegujejo mu za nakup pralnega stroja; vračal bi v obrokih in odtegovali bi mu pri obračunih
- 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža prenehavanje dejanja, kot ga določa samostalnik: odtegovati pomoč; začela mu je odtegovati naklonjenost ni mu bila več naklonjena
● knjiž. plevel odteguje zemlji hranljive snovi jemlje; knjiž. odtegovala je oči njegovemu pogledu ni se hotela spogledati z njim; knjiž. odtegovati komu poglede ne hoteti gledati ga
odtegováti se knjiž. izogibati se, izmikati se: dolgo se je odtegoval vojaški službi / odtegovati se plačevanju prispevkov, sodelovanju
● knjiž. človek je tak, da išče, kar se mu odteguje kar se težko dobi, doseže; knjiž. ta delec se odteguje opazovanju se ne da opazovati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
odtŕgati -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) - 1. s trganjem odstraniti: odtrgati gumb; odtrgati liste z vejice; odtrgati jabolku pecelj; odtrgati krilu rob; odtrgati z roko, zobmi / odtrgati jabolko, nekaj rož / odtrgati ročaj odlomiti; ročica se je odtrgala; na pobočju se je odtrgala skala in se zvalila v dolino / ekspr. bomba mu je odtrgala roko; veter je odtrgal čoln
// s trganjem ločiti od večje količine: odtrgati kos blaga, papirja; odtrgati nitko
// s trganjem odstraniti del česa: odtrgati predolge niti, stebelca - 2. narediti, povzročiti, da kdo
- a) ni več skupaj s kom: hotela ga je odtrgati od družine, žene; odtrgati se od svoje družbe / odtrgati kraj od zaledja
- b) preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: ta dogodek ga je odtrgal od nje; v tujini se je odtrgal od domačih / nihče ga ne more odtrgati od zemlje
- c) ne more delati več česa: odtrgati koga od dela, študija
- 3. zmanjšati izplačilo za določen znesek; odtegniti: vsak mesec mu odtrgajo petino plače; sto dinarjev mu je odtrgal, ker je pokvaril stroj
● ekspr. delo ga je za dolgo odtrgalo od doma zaradi dela je bil dolgo zdoma; ekspr. svojih misli ne more odtrgati od njega ne more prenehati misliti nanj; ekspr. ni mogel odtrgati oči, pogleda od nje neprestano jo je gledal
odtŕgati se ekspr. - 1. oditi, oddaljiti se: skupina fantov se je odtrgala od sprevoda in stekla naprej / ladja se je odtrgala od kopnega je odplula
// sunkoma se je odtrgal z mesta in skočil proti njemu / iz sence se je odtrgala ženska postava je prišla, se je pojavila - 2. prenehati biti odvisen od koga: odtrgal se je od urednika in nadaljeval svojo pot; zgodaj se je odtrgal od matere
// prenehati vztrajati pri čem, upoštevati kaj: odtrgati se od izročila, tradicije
● ekspr. na poseki se odtrga vreščeč krik se zasliši; ekspr. težko se odtrga od doma zaradi dela, dolžnosti domá gre težko od doma; ekspr. odtrgati si od ust prihraniti kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin
odtŕgan -a -o: prišiti odtrgan gumb, žep; več let je bil odtrgan od domovine; tabla je ležala odtrgana na tleh
● ekspr. bili so popolnoma odtrgani od sveta s svetom niso imeli nobenih stikov, zvez
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
odúrnež -a m (ȗ) ekspr. neprijazen, nepriljuden človek: delati mora skupaj s tem odurnežem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
odvíti -víjem dov. (í) - 1. z vrtenjem v določeno smer
- a) odstraniti: odviti matico; odviti pokrovček; odviti žarnico; odviti s ključem, z roko / odviti steklenico / odviti kolo pri avtomobilu sneti ga z odstranitvijo matic, ki ga pritrjujejo; odviti tirnice
♦ voj. odviti bombo odstraniti ji pokrovček nad vžigalnikom - b) narediti, da kaj preneha pritiskati kaj, biti trdno nameščeno: odviti vreteno pri preši; odviti varovalke; odviti in priviti / odviti za en obrat
// z vrtenjem dati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: odvil je pipo in voda je silovito pritekla; odviti ventil
- 2. narediti, da kaj preneha biti
- a) zavito: odviti bonbon, paket; počasi je odvila darilo / odviti šolske knjige
- b) ovito: odviti obvezo; odviti papir; odviti šal / nalahno je odvil bratovo roko, ki ga je objemala v spanju odmaknil
// zjutraj si je boleče noge povila, zvečer pa odvila - c) navito: odviti nit, sukanec / odviti klobčič
- č) zvito: odviti listek; list se odvije / odviti kito
- 3. nar. koroško odkimati: Dva kupca sta se medtem zanimala za naš par. Eden je samo pobrcal s palico po stegnih in nato odvil z glavo ter brez besede izginil (Prežihov)
odvíti se knjiž., redko zaviti v drugo smer: cesta najprej zavije na levo, nato pa se odvije na desno
● knjiž. vse skupaj se je odvilo v nekaj minutah zgodilo
odvít -a -o: odvita žarnica; bomba je odvita
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
okó očésa s, v pomenu parni organ vida mn. očí ž (ọ̑ ẹ̑) - 1. čutilo za vid: primerjati človeško oko z očmi žuželk; oko in uho / oči ga bolijo; brisati si, drgniti, meti si oči; z roko si zasloniti oči pred svetlobo; zavezati komu oči; iz oči tečejo solze; potegniti si klobuk čez oči; škiliti na levo oko; zamižati na eno oko; gledati koga v oči; smet mu je padla v oko; po nesreči ga je sunil v oko; pomežikniti z desnim očesom; izbuljene, krmežljave, lepe, motne, objokane, podplute, poševne, solzne oči; ekspr. krvave oči / črne, sive oči s črno, sivo šarenico; ekspr. imeti mačje oči zelenkaste, podolgovate
// negovati okolico oči; nebo je bilo jasno kot ribje oko; pazila je nanj kot na punčico, zenico svojega očesa zelo
// solze so ji prišle, stopile v oči začela je jokati; imeti solze v očeh jokati; s solzami v očeh ga je prosila jokajoč
// ličiti si oči / na očeh, po očeh se mu vidi, da je bolan / kapljice za oči; pren., ekspr. noč z bleščečimi očmi; lokomotiva z velikimi očmi
// to čutilo glede na svojo sposobnost: oči so mu oslabele; slep na eno oko; publ. v vojni je izgubil obe očesi je oslepel na obe očesi; ekspr.: imeti mačje oči dobro videti v temi; mrtve, ugasle oči / daljnovidne, kratkovidne oči
// nav. ekspr., z glagolom izraža dejavnost tega čutila, kot jo določa glagol: čutil je njene oči na sebi / njihove oči so počivale na domači hiši dalj časa so jo gledali; oči so ji uhajale proti oknu pogledovala je proti oknu; njegovo oko se je ustavilo na njej začel jo je gledati; sodnikove oči so se zapičile vanj preiskujoče, ostro ga je pogledal, gledal; star. danes ni imel očesa zanjo je ni pogledal, ni čutil potrebe po njeni družbi; ni mogel ločiti, odmakniti, odtrgati, odvrniti oči od nje neprestano jo je gledal; šele ko je zaprl vrata, je dvignila oči k njemu ga je pogledala; pasti oči na avtomobilu dalj časa ga poželjivo gledati; upreti oči v koga začeti ga gledati; spogledljivo je zavijala oči gledala, pogledovala; bliskala, streljala je z očmi jezno ali živahno pogledovala; ošiniti kaj z očmi nahitro pogledati; prebadati koga z očmi strogo, pozorno ga gledati
// z oslabljenim pomenom: pogledati z jeznimi, prijaznimi, žalostnimi očmi jezno, prijazno, žalostno; na stvar gleda s treznimi očmi trezno, z očmi svojega časa kot večina sodobnikov
// nav. ekspr. to čutilo glede na izražanje čustev, razpoloženja: oči se kar bliskajo od jeze; oči so se jim smejale; iz oči je sijalo hrepenenje; hladne, ledene oči; preplašene, prijazne, vesele, žalostne, žive oči - 2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s prilastkom oseba, zlasti glede na sposobnost opazovanja: marsikatero oko se je na skrivaj ozrlo za njo; skrivali so se radovednim očem radovednim ljudem; bila je prijetna za moške oči za moške; žensko oko to razliko hitro opazi ženska; oko strokovnjaka, umetnika strokovnjak, umetnik
// ubili so ga pred materinimi očmi vpričo matere - 3. s prilastkom očesu podoben del česa: krompirjeva očesa; oko cepiča; oko pri trti / kurje oko kožna odebelina, zadebelina s poroženelim strženom
// na (volovsko) oko ocvrto jajce jajce s celim, nezakrknjenim rumenjakom
● ekspr. oči so bile bolj lačne kot želodec vzel si je več jedi, kot je je mogel pojesti; ekspr. samo oči so lačne ko človek vidi jed, si je zaželi, čeprav ne čuti potrebe po njej; pog., ekspr. vsake oči imajo svojega malarja vsakdo ima drugačna lepotna merila, drugačen okus; pog. oči mu že lezejo skupaj postaja zelo zaspan; ekspr. kamor oči nesejo, sežejo, so sama polja vsenaokrog; ekspr. oči je ne ubogajo več ne vidi več dobro; ekspr. če me oko ne vara če se ne motim; star. mačeha ji ni dala dobrega očesa ni bila dobra z njo; pog. ni mu izmikal oči gledal ga je (naravnost) v oči; ekspr. ni mogel zatisniti očesa zaspati; ekspr. ni mogla verjeti lastnim, svojim očem da je res; imeti oči ekspr. fant je imel oči na pecljih je zelo radovedno gledal; ekspr. imeti oči za kaj sposobnost za opazovanje, proučevanje; ekspr. le kje imaš oči ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš; ekspr. povsod ima oči vse vidi, opazi; ekspr. od skrbi, žalosti si je izjokala oči zelo je jokala; ekspr. oči bi ji izkopala, izpraskala zelo sem jezna nanjo; pog. močna svetloba mu je jemala oči ga je slepila; ekspr. ušesa in oči si maši pred resnico noče spoznati resnice; ekspr. že dolgo mečejo oči na sosedovo njivo si jo želijo, bi jo radi imeli; ekspr. odpreti oči komu omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je; ekspr. s svojo lepoto je vlekla vse oči nase povzročala, da so jo vsi gledali; ekspr. zakrivati si, zapirati, zatiskati si oči pred dejstvi, problemom, resnico ne hoteti jih spoznati, priznati; ekspr. zaprl, zatisnil je svoje trudne oči umrl je; ekspr. ko je umiral, sem mu zatisnil oči pokril oči z vekami; ekspr. pri sinovih pustolovščinah zatisniti obe očesi biti zelo popustljiv; ekspr. drug drugega smo izgubili iz oči se nismo videli; ekspr. ne izpusti ga iz oči neprestano ga gleda, nadzoruje; iz oči v oči ekspr. gledala sta se iz oči v oči stala sta si nasproti; ekspr. pogovoriti se iz oči v oči odkrito, naravnost; izpred oči ekspr. gledala je za njim, dokler ji ni izginil izpred oči z oddaljevanjem postal neviden; ekspr. izgini, poberi se mi izpred oči odidi; nočem te več videti; ekspr. ne izpusti ga izpred oči neprestano ga ima blizu sebe; ekspr. šele takrat mu je padla mrena z oči šele takrat je zagledal, spoznal stvar, kakršna je dejansko bila; ekspr. na oko ni napačna po videzu, zunanjosti; ekspr. spanec mu leze na oči postaja zaspan; pomeriti na oko po videzu oceniti velikost česa; pogovarjala se bova na štiri oči brez prič, zaupno; ekspr. na lepe oči posoja denar brez zagotovila, da mu bo kdaj vrnjen; ekspr. spanca ni mogla več priklicati na oči ni mogla več zaspati; na oko so razločevali vse rudnine takoj, ne da bi jih analizirali, proučevali; ekspr. zaradi laži se mu ne upa priti pred oči čuti se krivega, boji se ga; ekspr. razbil je vse, kar mu je prišlo pred oči kar je videl, dosegel; rumena barva bije, bode v oči neprijetno učinkuje; njegovo vedenje bije v oči je zelo opazno; ekspr. gledati smrti v oči biti v smrtni nevarnosti; metati komu pesek v oči prizadevati si prikriti, zamegliti komu resnico; pog. to mi je takoj padlo v oči udarilo; ekspr. dejstvom, resnici pogledati v oči sprejeti, priznati jih take, kot so; ekspr. to mi je takoj udarilo v oči sem takoj opazil, zagledal; ekspr. to je lepo za oko, ni pa praktično na videz; ekspr. to je preveč na očeh vzbuja preveč pozornosti; ekspr. neprestano ga ima na očeh ga opazuje, nadzoruje; ekspr. umiral je vsemu svetu na očeh vsi so ga videli, ko je umiral; ekspr. v mojih očeh si vse izgubil ne cenim, ne spoštujem te več; ekspr. s tem dejanjem je zrasel v njenih očeh ga je bolj cenila, spoštovala; pogovor je potekal med štirimi očmi brez prič, zaupno; bila je črna pod očmi imela je modrikaste polkrožne lise zaradi utrujenosti, slabokrvnosti; imela je kolobarje pod očmi imela je modrikaste polkrožne lise zaradi utrujenosti, slabokrvnosti; ekspr. to imejte zmeraj pred očmi upoštevajte pri svojem delovanju; ekspr. ta dogodek mi je neprestano, živo pred očmi mislim nanj; črno se mi dela pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. poslušal ga je, z enim očesom pa opazoval ljudi neopazno; hkrati, obenem; ekspr. poslušati z očmi in ušesi zelo pazljivo; preleteti z očmi stavek, rokopis nahitro pogledati, pregledati; nič ni ušlo njenim bistrim, pazljivim očem vse je opazila; zdaj gledam to z drugačnimi, drugimi očmi imam do tega drugačen, drug odnos; gledati kaj z duševnimi, notranjimi očmi intuitivno spoznavati kaj; ekspr. videl sem ga na (svoje) lastne oči, s svojimi lastnimi očmi sam, osebno; pog. mačje oko svetlobni odbojnik (na cestišču); v njenih očeh je slabič po njenem mnenju, mišljenju; po svetu hoditi z odprtimi očmi dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe; ekspr. pred izložbo so ga bile same oči zelo jo je gledal; ekspr. ko so prišli iz taborišč, so jih bile same oči bili so zelo suhi, shujšani; ekspr. zagovarjati se pred očmi javnosti pred javnostjo; ekspr. oko postave, javnega reda miličnik, policist; ekspr. jutri bodo oči sveta obrnjene v Beograd ljudje po svetu bodo poslušali novice, poročila od tam; strah ima velike oči če se kdo česa boji, se mu zdi to še hujše, kot je v resnici; resnica v oči bode človek ne mara neprijetne resnice; več oči več vidi; takrat je veljalo: oko za oko če je bila komu storjena krivica, naj se zanjo maščuje; preg. daleč od oči, daleč od srca; preg. vrana vrani oči ne izkljuje tisti, ki so, navadno v nepoštenih zadevah, enakega mišljenja, prepričanja, drug drugemu ne nasprotujejo, ne škodujejo
♦ agr. oko gosto olistan poganjek; očesa v siru luknje; cepljenje na speče oko cepljenje, pri katerem odžene oko cepiča naslednjo pomlad; cepljenje na živo oko cepljenje, pri katerem odžene oko cepiča še isto leto; meteor. orkansko oko središče orkanskega tropskega ciklona, v katerem nastaneta kratkotrajna razjasnitev in ponehanje vetra; min. mačje oko poldrag kamen zelene barve s svilenim sijajem; tigrovo oko poldrag kamen rjave barve s svilenim sijajem; rad. magično oko priprava na radijskem sprejemniku, ki s širjenjem in oženjem svetlobne pege kaže njegovo uglašenost; teh. oko luknja pri strojnem delu, skozi katero se napelje vrv za dviganje; zool. pikčasto oko preprosto oko nekaterih žuželk z vidnimi čutnicami ob dnu kožne jamice; sestavljeno oko iz več stikajočih se očesc sestavljeno oko členonožcev z mrežasto površino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
òn ôna -o stil. -ó zaim., ed. m. njêga, njêmu, njêga, njêm, njím, enklitično rod., tož. ga, daj. mu, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nj oziroma -enj [ənj] , če se predlog končuje na soglasnik; ž. njé, njéj tudi njèj tudi njì, njó, njéj tudi njèj tudi njì, njó, enklitično rod. je, daj. ji, tož. jo, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -njo; s. kakor m., le tož. ôno stil. onó tudi njêga; mn. m. ôni stil. oní, njìh, njìm, njìh in njé, njìh, njími, enklitično rod., tož. jih, daj. jim, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nje; ž. ône stil. oné dalje kakor m.; s. ôna stil. oná dalje kakor m.; dv. m. ônadva tudi onádva stil. ôna, njíju tudi njìh tudi njìh dvéh stil. njú, njíma tudi njíma dvéma, njíju tudi njìh tudi njìh dvá stil. njú, njíju tudi njìh tudi njìh dvéh tudi njíma tudi njíma dvéma, njíma tudi njíma dvéma, enklitično rod., tož. ju in jih, daj. jima, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nju; ž. ônidve stil. onédve dalje kakor m., le tož. njíju tudi njìh tudi njìh dvé stil. njú; s. kakor ž. (ȍ ó) - 1. izraža osebo ali stvar, ki je govoreči ne enači s seboj in ne ogovarja
- a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: tudi on se boji; voznik je v bolnici, onidve pa sta nepoškodovani; vendar ima prav on in ne ti; nihče ni tako močen kakor on; ekspr.: čakaj, on ti bo že pokazal; kdo drug, če ne ona; elipt.: kdo je to rekel? Ona; on pa poštenjak, kje neki; on da bi to storil / pog., iron. ne mara zanj, pozna on take prijatelje / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: ona in brat se dobro razumeta; oni trije so mrtvi; ona, edinka, sme delati vse, kar hoče
- b) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: del njega samega; njemu verjameš; stori to njim na ljubo; kaj to njej mar; vprašaj njega, on vse ve; ekspr. še njega je treba / nič se ga ne boj; ne poznam ga; koliko jih je; jih res ne poznaš; knjiž. hranil je zaupano mu skrivnost; včeraj sem jo srečal / pog. ga malo briga, če drugi stradajo
- c) s predlogi se rabi daljša oblika: brez njega bomo težko uspeli; pametnejša je od njiju; med njimi ni izdajalcev; raba narašča za njih se nihče ne zmeni zanje
// z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: skrbno pazite nanj; odšel je ponjo
// v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: ni ga doma; sanja se ji; zebe jih; z njim je drugače njegov položaj je drugačen; z njima gre navzdol / knjiž. kaj mu je storiti mora storiti
- 2. v dajalniku, navadno v krajši obliki izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: roka mu drhti; lice se ji je zjasnilo; mati jima je hudo zbolela; bil jim je kakor oče / star.: slava njega spominu njegovemu; mladina, izročena njih varstvu njihovemu
- 3. v mnnožini moškega spola, nekdaj, spoštljivo izraža osebo ogovorjenega, gledano s stališča govorečega: pa kaj njim to pravim, prečastiti, oni imajo svoje skrbi; gospa, ali so oni pozabili torbico
● pog. on ima v hiši prvo besedo mož; pog. ona ga čaka pred gostilno žena; iron. kaj se repenči tole onó ta človek; star. njega dni je bilo vse drugače v nekdanjih časih; prim. ga, jih, jo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
operatíva -e ž (ȋ) publ. dejavnost, zlasti gospodarska, ki se ukvarja s praktičnimi, neposrednimi deli: vzgajati kadre za operativo in znanstveno delo;
delati v operativi;
inženir s prakso v operativi / izvozna, nabavna, prodajna operativa // oddelek, ki se ukvarja s tako dejavnostjo: šef, vodja operative / ta odsek ceste je skupaj z gradbeno operativo gradila mladina gradbenimi delavci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
operírati -am nedov. (ȋ) - 1. nedov. in dov. z zdravniškim dejanjem odstraniti oboleli, poškodovani organ, tujek ali vzpostaviti normalno delovanje poškodovanega organa: dati se operirati; operiral ga je primarij; ponesrečenca so že operirali / operirati oko, pljuča; operirali so ga na prostati / operirati bulo, kilo, slepič
- 2. voj. opravljati vojaške operacije: bombniki in lovci so operirali skupaj s kopenskimi silami; brigada je v tistem času operirala na Gorenjskem
- 3. publ. delovati, nastopati: njihova mornarica operira že na vseh svetovnih morjih; kot borzni agent je operiral v večjih mestih države
- 4. publ., z oslabljenim pomenom, v zvezi s s, z izraža, da je dejavnost osebka v zvezi s tem, kar izraža samostalnik: banke operirajo z denarjem vlagateljev; operirati s stvarnim gradivom / umetnik operira z barvo, obliko / operirati s številkami / režiser mora pri snemanju operirati z montažerjem sodelovati; v svoji razpravi operira s predzgodovinskimi vplivi jih upošteva, navaja
- 5. ekspr. uporabljati: rad operira z abstraktnimi pojmi, tujkami; kot govornik operira s frazami
operíran -a -o: operirani bolnik; jutri bo operiran; operirana noga še vedno boli; sam.: operirani se dobro počuti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
oránžen -žna -o prid. (ȃ) pomarančen: oranžna lupina / oranžni nasadi / oranžni sok // rdečkasto rumen: oranžna svetloba zahajajočega sonca / oranžni abonma abonma z vstopnicami oranžne barve // oranžna barvaoránžno prisl.: oranžno pobarvati / piše se narazen ali skupaj oranžno rdeč ali oranžnordeč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
osámiti -im tudi osamíti -ím dov., osámil (ā ȃ; ī í) - 1. napraviti, da kdo ne biva, ni skupaj z drugimi: osamiti bolnike z nalezljivo boleznijo; osamiti obsojenca v celici
// onemogočiti komu stike, povezavo z drugimi: otroka je preveč osamila; nasprotne države so jih hotele osamiti / načrtno osamiti žival / osamiti stranko od mednarodnega delavskega gibanja ločiti, odtrgati; pren. problema ne smemo osamiti - 2. biol., kem. dobiti določeno snov, stvar iz kake snovi v čisti obliki: osamiti bistvene sestavine droge; osamiti virus / osamiti snov iz alg
● knjiž. literarni zgodovinar je pesnika preveč osamil ga prikazal ločeno od družbenega dogajanja
♦ šah. osamiti kmeta ločiti ga od drugih kmetov iste barve
osámiti se, tudi osamíti se pretrgati stike, povezavo z drugimi: po ženini smrti se je osamil; politična skupina se je s tem osamila / knjiž. včasih se človek rad osami od vseh
osámljen -a -o tudi osamljèn -êna -o: vsi ti bolniki so že osamljeni; osamljen je v celici; prim. osamljen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
ostáti ostánem dov. (á ȃ) - 1. ne prenehati biti, se nahajati na določenem prostoru, v določenem kraju: vsi so odšli, le on je ostal; ostati na deželi, v mestu / slike so ostale na steni; v steklenici je ostala samo gošča / listje ne bo dolgo ostalo na drevju / ostati doma za varuha / najstarejši sin je ostal na kmetiji je postal njen gospodar
// po prihodu kam ne oditi takoj: v vsakem kraju so ostali nekaj dni; ostati na zabavi do konca / boji se, da bo moral ostati v bolnici da ga bodo obdržali; rad bi ostal v tem kraju se za stalno naselil; odločili so se, da bo ostala pri njih da jo bodo sprejeli v svojo družino - 2. s prislovnim določilom pri premikanju, gibanju ne (moči) priti z določenega mesta: krogla mu je ostala pod lopatico; voz je ostal v blatu / smeti so ostale na cedilu
// ne priti z določenega mesta, iz določenega kraja: če pomoč ne bi prišla pravočasno, bi ostali v jami / ekspr.: ostal je na fronti padel; rokopis je ostal v predalu ni bil objavljen
// akti so ostali pri direktorju; pren. sklepi so ostali le na papirju
// biti puščen kje, ne biti (po)spravljen z določenega mesta: čoln je ostal v vodi; posoda je ostala na mizi / žito je ostalo na polju / ker je prišel prepozno, je ostal zunaj - 3. s prislovnim določilom ne prenehati biti v določenem položaju: letalo je dolgo ostalo na tej višini; ostati na koncu vrste; zmeraj je ostal v njeni bližini / vozilo je v ovinku komaj ostalo na cesti
// nav. ekspr. priti glede na premikajočega se v določen položaj: reka je ostala na desni; gore so ostale v daljavi; domača vas je ostala za njim - 4. s širokim pomenskim obsegom ne prenehati biti, obstajati: jama, ki jo je naredila granata, je ostala; zob ga je nehal boleti, oteklina pa je ostala; težave bodo ostale / hruške so zgnile, jabolka so pa ostala so se ohranila; lepo vreme bo ostalo še nekaj dni trajalo
// ne prenehati- a) biti, obstajati kot del, sestavina, element celote, ki ne obstaja več: od servisa je ostal le en krožnik; od cerkve je ostal zvonik / iz tistih časov je ostalo nekaj predmetov se je ohranilo
- b) se uporabljati, biti veljaven: parne lokomotive ne bodo dolgo ostale; dosedanje omejitve uvoza bodo še ostale / cene nekaterim živilom so ostale se niso spremenile
// nekaj ljudskih šeg je ostalo - c) biti zanimiv, pomemben: njegova dela bodo ostala; ekspr. če bomo prestrogi, kaj bo ostalo
- 5. z dajalnikom ne prenehati biti
- a) pri kom kot lastnost: lepota ji je ostala; veselje do dela mu je ostalo / bolezen mu je ostala iz otroških let jo ima; to ime mu je ostalo tako so ga začeli imenovati; tako so mu rekli
// drevesu je ostalo le še nekaj listov - b) v posesti, lasti koga: hiša mu je ostala, drugo so mu pa prodali na dražbi / uniforma je vsakemu ostala
- 6. ne prenehati biti
- a) skupaj s kako celoto: čeprav so seme čistili, je v njem ostal plevel / v novi izdaji bodo ostale skoraj vse pesmi iz prve izdaje
- b) član kake skupnosti: ostati pri pevskem društvu; ostati v organizaciji
- 7. biti še
- a) neporabljen, nerazdeljen: ostalo je še nekaj časa; hrane je ostalo za pet dni; ostali sta še dve vstopnici; ni mu ostalo dosti denarja za knjige / večerja zanj je ostala; jabolko naj ostane zanjo naj se prihrani
- b) neopravljen, nenarejen: vse domače delo ji je ostalo; ostalo mu je še nekaj izpitov / naloga mu ostane za zvečer
- c) nav. ekspr. edino mogoč, primeren: ne ostane mu drugega, kot da ga prosi za pomoč; kaj nam po vsem tem še ostane kaj lahko še storimo
// preseči potrebno mero, količino: blaga je za plašč dovolj, še ostalo bo; hrana vsak dan ostane
- 8. ne prenehati biti, obstajati kot posledica česa, ko povzročitelj ni več navzoč: od rane so ostale brazgotine; za nevihto je ostalo opustošenje
// biti kot zapuščina po kom: prepustil jim je vse, kar je ostalo po materi / ekspr. natisnili so vse, kar je za njim ostalo kar je napisal - 9. ne se odstraniti iz oprijema, ker preneha prvotna pritrjenost, vez: ko je prijel za kljuko, mu je ostala v roki; potegnil je in zob mu je ostal v kleščah / na krtači je ostalo dosti dlak
- 10. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da lastnost ali stanje osebka še naprej obstaja
- a) s pregibno besedo: mož je ostal poštenjak; to naj ostane skrivnost; ostati krepek, zdrav, živ; kljub prošnjam je ostal neizprosen; ostati neporočen / ostal ji je zvest vse življenje bil
// brezoseb. ostalo bo hladno, suho / kot pozdrav ostanite zdravi - b) z nepregibno besedo: ostati pokonci
- c) s predložno zvezo: nekateri predeli so ostali brez električne razsvetljave; ostati na dopustu; ostati pri življenju; ostati v vodoravni legi, čepečem položaju; ostati v stikih, veljavi / ostati na istem delovnem mestu; publ. ostati na položaju predsednika ostati predsednik
- č) s primerjavo: fant je ostal, kakor je bil
// izraža, da lastnost ali stanje osebka nastopi - a) s pregibno besedo: nazadnje je ostal siromak; po očetovi smrti je ostala sama
- b) z nepregibno besedo: ostati zadaj zaostati
- c) s predložno zvezo: ob koncu meseca je ostal brez denarja; živina bo ostala brez krme
● pisana beseda ostane vsak dogovor naj se zapiše; ostalo mu je še nekaj italijanskih besed jih še zna; ekspr. ostati mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. njegovo ime bo ostalo zapisano v naši zgodovini je zelo pomemben, slaven; posestvo je ostalo sinu ga je podedoval; napovedana proslava ostane bo; publ. prošnja je ostala brez uspeha ni bila ugodno rešena; elipt. če bo ostal, ne bo nikoli hodil ostal živ, preživel; pog., ekspr. nobene nam ni ostal dolžen vsak naš napad, obdolžitev je učinkovito zavrnil; ekspr. ničesar mu ne bo ostal dolžen za vse, kar mu je hudega storil, se mu bo maščeval; ostal je sam s svojo bolečino nikomur se ni mogel potožiti; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; ekspr. ob tem prizoru je ostal brez besed je bil zelo osupel, prizadet; ekspr. zemlja ne bo ostala brez rok ljudje bodo še kmetovali; ekspr. ostati brez strehe izgubiti stanovanje, dom; ekspr. nekaj tega mora ostati za seme se naj ne uniči, odpravi; ostati na cedilu brez pomoči, sam; ekspr. ostati na cesti biti brez službe ali brez stanovanja; izgubiti službo ali stanovanje; vse življenje je ostal na deželi živel; s stanarino bom ostal še na dolgu je ne bom še poravnal; dolg ne sme ostati na hiši dolg, za katerega se jamči, se mora poravnati; beseda mu je ostala na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; ekspr. mesto so porušili, da ni ostal (niti) kamen na kamnu popolnoma so ga porušili; zastar. ostal je na mestu kakor vkopan obstal; ostati na miru, pri miru ne se premakniti; ostati na pol poti ne dokončati, ne opraviti začetega; ekspr. ostale so jim glave na ramah ostali so živi; ekspr. ostalo je samo pri besedah samo govorili, razpravljali so; ekspr. navadno ostane pri prvi merici spije samo eno merico; ekspr. ostalo je pri obljubah obljub niso izpolnili; ostalo je pri starem nič se ni spremenilo; ostati pri stvari razpravljati, pogovarjati se le o stvari, ki je predmet razprave, pogovora; nič mu ne ostane v glavi ničesar si ne more zapomniti, se naučiti; beseda mu je ostala v grlu ni povedal tega, kar je mislil; dogodek mu je ostal v lepem spominu se ga rad spominja; pog. popevka mu je ostala v ušesih zapomnil si je njeno melodijo; ekspr. to naj ostane med nami drugim tega ni treba pripovedovati; ekspr. to mi bo ostalo vse življenje pred očmi tega se bom spominjal, to si bom predstavljal; strokovno je ostala daleč za njim zelo jo je prekosil; pog. po poroki je ostala doma se ni odselila; se ni zaposlila; pog. zaradi otrok je ostala doma se ni zaposlila; je prenehala delati; pog. kje sva že ostala pri katerem delu, stavku besedila sva prenehala; o čem sva prej govorila
♦ jur. ostati pri izpovedi vztrajati; mat. pet v sedemindvajset gre petkrat, ostane dve; prim. ostali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
ovčíca -e ž (í) - 1. nav. ekspr. manjšalnica od ovca: pasti ovčice; tava okrog kakor izgubljena ovčica
● ekspr. pohlevnih ovčic gre veliko v en hlev več mirnih, nezahtevnih ljudi lahko živi skupaj tudi v majhnem prostoru - 2. ekspr. faran, vernik v odnosu do svojega župnika, duhovnika: grajal je svoje neubogljive ovčice
- 3. mn. oblak v obliki majhnih, manjših kopic: ovčice kažejo na dež; rdeče večerne ovčice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
packaríja -e ž (ȋ) slabš. - 1. jed, navadno slabo pripravljena: te packarije ne bo jedla; ni mu mar za tiste sladke packarije
- 2. slika, navadno brez umetniške vrednosti: za packarije na stenah se še zmenil ni
- 3. malopridno, malovredno dejanje, ravnanje: toliko packarij skupaj mu ni napravil še nihče; počeli so razne packarije / ta kritika je navadna packarija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
pahljáča -e ž (á) - 1. ročna priprava za hlajenje zlasti obraza: razprla, zaprla je pahljačo; hladiti si obraz s pahljačo; živo pisana pahljača
- 2. ekspr., navadno s prilastkom kar je po obliki, razvrstitvi podobno razprti pahljači: držati v roki pahljačo kart; pahljače palm; deklica povesi dolge pahljače trepalnic
● zložiti narezane kumarice v pahljačo tako, da so podolžne rezine na enem koncu skupaj, na drugem pa se le delno pokrivajo; ladjevje se je v pahljači širilo proti obzorju pri plutju je bilo razporejeno v obliki krogovega izseka - 3. publ., z rodilnikom velika količina, množina: ti učinki izvirajo iz cele pahljače vzročnih dejavnikov; široka pahljača ukrepov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
pakáža -e ž (ȃ) redko svojat, drhal: pakaža ste, vsi skupaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
pálij -a m (á) rel. ozek ovratni trak iz bele volne s črnimi križi, ki ga nosijo papež in metropoliti: Ob smrti metropolita palij položijo v grob skupaj z njim E ← srlat. pāllium < lat. 'plašč, ogrinjalo' ← gr. pállion
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
paralélniSSKJ -a -o prid. (ẹ̑) paralélni računálnik -ega -a m (ẹ̑, ȃ)
računalnik ali mreža računalnikov z velikim številom procesorjev, ki so zmožni delovati skupaj, z namenom, da rešijo računski problem: Velikanski paralelni računalniki so programirani tako, da dajo numerične rešitve diferencialnih enačb, izpeljanih iz teorije fluidne dinamike in termodinamike
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
pasjeljúbec -bca m, člov. (ȗ) ekspr. 1. ljubitelj psov: Probleme imam, kadar pasjeljubci psa pobožajo in ga s tem zmedejo 2. poznavalec psov: Da ti psi ne bi nikoli smeli biti skupaj, bili so dobesedno jurišni bataljon, so besede uglednega pasjeljubca in skrbnika štirinožcev z dolgoletnimi izkušnjami E iz ljúbec psôv
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
pásji -a -e prid. (á) - 1. nanašajoč se na pse: na obrazu je začutil pasji smrček / pasje bevskanje, lajanje / pasja hišica, uta; pasja ovratnica / ekspr. pasja mrcina je stala pred vrati in renčala / pasja zvestoba / pasji jermen jermen, na katerem se vodi pes; pasja razstava razstava čistokrvnih psov; pasja vprega vprega, sestavljena iz psov
// kot kletvica: pasja dlaka, tega ti ne verjamem; pasja vera, jim že pokažemo - 2. nav. slabš. hudoben, zloben: o, dobro poznam tega pasjega upravnika; že tako je pasji, pa ga še izzivate / ona ima zloben jezik, pa tudi on je ves pasji / kot psovka: izgini, pasji sin; odpri, duša pasja, ali pa ti razbijemo vrata; seme pasje
- 3. slabš. pretirano vdan nadrejenim, pretirano ponižen: zaničevali so ga zaradi njegove hlapčevske, pasje narave; kako pasja je vaša duša / s svojo pasjo ponižnostjo, vdanostjo ne boste nič dosegli
- 4. ekspr. ki povzroča velike težave, neprijetnosti: naj hudič vzame ta pasji svet; le kako bi uredili to pasjo zadevo / to delo je prav pasje / doživeli smo pasje čase; to je pasje življenje / ne pij toliko, šmarnica je vsa pasja / v tem pasjem vremenu ni mogoče oditi dalje v tem slabem, deževnem, mokrem vremenu
- 5. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: pasji mraz je nastopil; pasja vročina
- 6. pog., ekspr., v zvezi pasja figa kar je malo vredno, nepomembno: vse to se je začelo zaradi pasje fige
- 7. nižje pog., ekspr., v prislovni rabi, v zvezi pasja figa izraža
- a) močno zanikanje ali zelo majhno mero: za to se eno pasjo figo brigam; to je pasjo figo vredno
- b) v povedni rabi omalovaževanje: vse skupaj je pasja figa
- 8. nižje pog., v medmetni rabi izraža omalovaževanje: pasja figa, pa tak izlet
● pasji dnevi čas od 23. julija do 23. avgusta; ekspr. takrat smo imeli pasje dneve dneve hude vročine; nar. pasji trn čistilna krhlika; ekspr. kot predavatelj je dober, pri izpitih je pa pasji zelo strog, nepopustljiv; pasja bombica v papirček zavita glinena kroglica in žveplo, ki ob udarcu poči; pog. pasja radost navadna salama; pog. imeti pasjo srečo glede na neprijetne, neugodne okoliščine zelo veliko, nepričakovano; ekspr. pusti ga, saj vidiš, da je nocoj ves pasji da je zelo jezen, slabe volje
♦ agr. pasji kolač v določeno obliko stisnjeno krmilo za pse; bot. pasji jezik dlakava rastlina z rjavo rdečimi ali rožnatimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Cynoglossum; pasji peteršilj navadni steničjak; pasji rep trava, ki raste na vlažnih tleh, Cynosurus; pasji zob rastlina s suličastimi, temno pegastimi listi in rdečimi, nazaj zavihanimi cvetnimi listi, Erythronium dens-canis; rumena pasja čebulica rastlina vlažnih, senčnatih krajev, Gagea lutea; pasja trava trava z zgoščenim socvetjem, Dactylis; um. pasji skok okras v obliki niza iz spiralasto zvitih črt; vet. pasji kontumac; pasja steklina nalezljiva virusna bolezen živali in ljudi, pri kateri nastopi besnenje in ohromitev; pasja znamka ploščica za označevanje psov glede na obvezno cepljenje in občinski register, ki jo nosijo psi na ovratnici; zgod. pasji snop del desetine, ki so ga podložniki dajali zemljiškemu gospodu za vzdrževanje njegovih psov; zool. pasji som do dveh metrov dolga morska riba z zelo podaljšanim gobcem in močno repno plavutjo, Galeus canis; pasja trakulja v pasjem črevesu živeč zajedavec s tremi ali štirimi odrivki, Echinococcus granulosus
pásje prisl.: pasje se počutim; pasje ponižen, vdan; dan je pasje vroč
● plavati po pasje tako, da se z nogami in skrčenimi rokami udarja po vodi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
pásti pádem dov., stil. pàl pála (á ā) - 1. zaradi izgube ravnotežja, opore priti
- a) iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj: spotaknil se je in padel; pasti naprej, vznak, zviška; padel je kot pokošen / dobro prisloni lestev, da ne bo padla; drevo se mora prav zasekati, da pade v želeno smer / pasti po stopnicah / zadeta žival je padla se je zgrudila; konj je padel pod njim / ekspr.: zaradi dolgov je moral gozd pasti so ga morali posekati; pšenica je v dveh dneh padla bila požeta; od utrujenosti je kar padel na stol se brez moči usedel; padel je pred njim na obraz vrgel se je
- b) z višjega mesta: veja se je odlomila in je padel; pasti s konja; pasti z ladje v morje; knjiga je padla s police; pasti v brezno, za omaro / milo mu je padlo iz rok; otrok ji je padel iz naročja
// prenehati biti nameščen kje: kamenček je padel iz prstana; jermen je padel s kolesa se snel; petlje so padle s pletilke; ekspr. od presenečenja so mu oči skoraj padle iz jamic zelo je izbuljil oči
// listje je že padlo z drevja odpadlo
- 2. premikajoč se po zraku, zlasti v smeri navzdol, zaradi lastne teže priti kam: bomba je padla na hišo; jabolko mu je padlo na glavo / ogrizek je padel zraven koša; gošča je padla na dno se usedla; smet mu je padla v oko; žoga je padla v koš / ekspr.: race padejo na vodo zlasti zvečer priletijo, se spustijo; jed je kar padla vanj zelo hitro jo je pojedel; neka roka mu je trdo padla na ramo začutil je močen prijem na rami
// v zvezi z na pri premikanju po zraku, zlasti v smeri navzdol, zaradi lastne teže udariti, priti z določenim delom na podlago: skakalec se je v zraku obrnil in srečno padel na bok; lahko bi padel na glavo in se ubil; maček pade na noge - 3. s prislovnim določilom pojaviti se, nastopiti na površini: mesečina je padla v sobo; svetloba mu je padla na obraz / njena senca je padla na steno / megla je padla na polje; spraviti seno v kopice, preden pade rosa / padlo je le nekaj kapelj le malo je deževalo
// z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: zgodaj je padel mrak; padla je rosa; bojijo se, da bo padla slana; ekspr. noč je padla na zemljo znočilo se je - 4. pog. nepričakovano, nenapovedano priti: padel je k njemu ravno ob kosilu; ni pisal, kar padel je v hišo / v podjetje je padel inšpektor
// nehote, po naključju priti: iskal sem izhod, pa sem padel v stanovanje / padel je med veseljake; pasti v slabo družbo / padel je v to delo in ga mora končati nehote, po naključju ga je dobil; naložili so mu ga - 5. spremeniti položaj v smeri navzdol: ko je odpela lase, so ji padli po hrbtu / glava mu je padla na prsi se mu povesila
// navadno s prislovnim določilom biti tak, da se lepo prilega, ne dela počeznih gub: svilene tkanine lepo padejo - 6. zmanjšati se, znižati se, navadno v precejšnji meri: hitrost vožnje je v drugem krogu padla; pritisk in temperatura sta padla / cena nekaterih izdelkov je padla / število obiskovalcev je padlo pod lansko povprečje / disciplina je padla se je poslabšala; publ. njihova morala je padla
// priti na nižji ton, manjšo glasnost: pasti z glasom ob zaključku misli; ekspr. glas sirene je v žalostnem tonu padel in izzvenel
// s prislovnim določilom priti v moralnem pogledu na nižjo stopnjo: tako daleč je padla, da je začela vohuniti; globoko ste padli, odkar ste brez varstva; nižje je padel, kot smo mislili / glede okusa smo zelo padli - 7. biti osvojen, vdati se: okoliščine, v katerih je mesto padlo; po večdnevnem obleganju je trdnjava padla / publ. v tem času je padel najvišji vrh so prišli nanj
// publ. izgubiti vpliv, veljavo, položaj: realizem je padel, na njegovo mesto je stopila nova romantika / rekord bo padel bo presežen; vojaška vlada je padla morala odstopiti
// publ. biti odstranjen, izginiti: s tem je padla zadnja ovira za razvoj; pregraje med ljudmi so padle / padel je tudi ta dvom - 8. biti ubit v boju: padel je na fronti; pasti v napadu na sovražnikovo postojanko; padel je med vojno kot partizan / pasti za domovino, svobodo; pasti junaške smrti
- 9. ekspr., navadno v zvezi s po napasti: letala so padla po nas; padel je z veliko vojsko po njih / padli so po njih s palicami
// ostro, grobo, žaljivo nastopiti proti komu: ko je povedal svoje mnenje, so vsi padli po njem / padli so po njegovi knjigi
// začeti hlastno jemati, si prisvajati: pasti po plenu / tujci so padli po naši zemlji / pasti po jedi in pijači začeti hlastno, obilno jesti, piti; pren. kar padel je po knjigi - 10. nav. ekspr., v zvezi z na, s izraža, da kaj neprijetnega začne ali preneha
- a) biti obveznost za koga: dajatve so padle na ljudstvo; skrb za otroka je padla na stare starše / pog.: njeno delo je padlo nanj je moral opravljati on; odgovornost za nesrečo pade tudi na vas tudi vi ste odgovorni zanjo; sum bo padel na vse vsi bodo osumljeni; očetova jeza je padla tudi nanj tudi njega je oče kaznoval
- b) prizadevati koga: težko breme mu je padlo s pleč; hudo gorje mu je padlo na glavo / utrujenost je padla z njega; ko smo to izvedeli, je padla na nas težka mora
// pog. priti v posest koga, postati last koga: po materini smrti je hiša padla na sina / nanj je padlo premalo dediščine prišlo, je dobil
// nekaj njegove slave je padlo tudi na druge tudi drugi so je bili deležni
- 11. publ., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: odločitev o tem še ni padla; padlo je povelje za naskok; padlo je nekaj predlogov nekaj stvari je bilo predlaganih; padlo je vprašanje, kje dobiti sredstva vprašali so
// padlo je nekaj strelov; v prvem polčasu sta padla dva gola bila dosežena - 12. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: pasti v duševno krizo; padla je v apatijo, obup postala je apatična, obupana; pasti v dvome začeti dvomiti; pazi, da ne padeš v nesrečo ne boš nesrečen; pog. pasti v nezavest omedleti
- 13. ne izdelati v šoli, pri izpitu: v prvem letniku je padel in ponavljal / pasti iz matematike / pasti pri izpitu, maturi
- 14. ekspr. narediti moralno slabo, neprimerno dejanje: v takih okoliščinah marsikdo pade; vsak lahko pade
- 15. pog. priti na, biti na: državni praznik pade na nedeljo; novo leto je padlo na petek / ti dogodki padejo v zadnje leto vojne so se zgodili v zadnjem letu vojne
● pog. tu in tam pade kaka kletev je izrečena; ekspr. kocka je padla ob pomembni odločitvi z negotovim izidom odločeno je; ekspr. krinka je padla pokazalo se je pravo, resnično bistvo, podoba česa; ekspr. z njim stvar stoji in pade on je odločilnega pomena za stvar; pog. upal je, da bo tudi njemu kaj padlo (v žep) da bo tudi on kaj dobil; pog. vse letnice so mu padle iz glave je pozabil; publ. sklepni prizori so padli iz okvira niso bili v skladu s celoto; žarg., gled. pasti iz vloge prenehati igrati skladno z vlogo; pog. pasti komu okrog vratu objeti ga; pog., ekspr. tega mi ne pravi, saj nisem s hruške padel saj nisem tako neizkušen, naiven; pog. čakal je tisti, ki je s hruške padel ne bom te počakal; pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; pog., ekspr. mi tudi nismo z lune padli nismo nespametni, naivni; ekspr. ali si z lune padel slabo si obveščen o aktualnih dogodkih; nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom; pojavil se je, kakor bi padel z neba nepričakovano, nenadoma; ekspr. šele takrat mu je padla mrena z oči šele takrat je zagledal, spoznal stvar, kakršna je dejansko bila; pog., ekspr. saj nisem na glavo padel, da bi hodil tja nikakor ne bom šel tja, ker bi bilo to zame slabo; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha; ekspr. pasti na kolena poklekniti; biti premagan, vdati se; ekspr. pasti na kolena pred kom kleče ga prositi; ekspr. hiša je padla na kup se je podrla, je razpadla; ekspr. to mi ni padlo na misel, na pamet tega se nisem spomnil; na to nisem pomislil; star. nate je padla izbira ti si izbran; ekspr. oko mu je padlo nanjo pogledal jo je; vzbudila je njegovo zanimanje; je kot maček, vedno pade na noge v vsakem položaju, stanju se znajde; bibl. seme je padlo na rodovitna tla nauk, nasvet je imel zaželeni uspeh; publ. društvo je padlo pod zakon je moralo podrediti svoje delovanje zakonu; pog. pasti komu v besedo prekiniti ga pri govorjenju; pasti občini v breme živeti na stroške občine; pog. dela, kar mu v glavo pade kar se mu ljubi; pog. le kaj ti je spet padlo v glavo česa si se domislil; pog., ekspr. ti je srce v hlače padlo? si se zbal, izgubil pogum; pog. sovražnik jim je padel v hrbet napadel jih je od zadaj; zahrbtno napadel; ekspr. sekira mu je padla v med življenjske razmere so se mu nenadoma zelo izboljšale; ekspr. padel je policiji v mrežo, zanke policija ga je odkrila, ujela; ekspr. čakal je, da mu bo padla v naročje pristala na ljubezenski odnos z njim; to mu je padlo v naročje kot zrela hruška to je dobil brez prizadevanja, truda; pog., ekspr. padel sem v nemilost pri njem zameril sem se mu, ni mi več naklonjen, ne zaupa mi več; pog. to je tako, da pade v oči zelo opazno; pog. to mi je takoj padlo v oči udarilo; ekspr. v njenih očeh je padel začela ga je manj ceniti, spoštovati; vznes. pasti v prah pred kom zelo se ponižati; ekspr. načrt je padel v vodo se ni uresničil; žarg., lov. na lovu je padlo več srn bilo uplenjenih, ustreljenih; pog. tepel ga je, ne da bi pazil, kam pade po katerem delu; nižje pog. voz je bil ves zvezan, da ne bi padel narazen razpadel; nižje pog. pasti noter priti v neprijeten, kočljiv položaj; nižje pog. od slabosti okoli pasti omedleti; nižje pog. oči so mu padle skupaj zaspal je, zadremal je; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši; preg. če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta iskanje nasveta, opore pri enako neizkušenem človeku je pogubno; preg. kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega; preg. kdor visoko leta, nizko pade kdor ima pretirano dobro mnenje o svoji družbeni pomembnosti in pretirane zahteve po družabnem uspehu, ugledu, doživi pogosto neuspeh
♦ fin. tečaj dolarja je padel; šah. figura je padla nasprotnik jo je odstranil s svojo potezo iz igre; šport. pri doskoku je padel
pádel -dla -o: postaviti spomenik padlim borcem; nanovo padli sneg
● evfem. padla dekleta vlačuge, prostitutke
♦ rel. padli angel hudič; sam.: grobovi padlih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
pásti pásem nedov. (á) skrbeti za živali, ki trgajo travo, dele rastlin z namenom nahraniti se: sosedovi otroci že pasejo;
vsako jutro mora pasti;
pasti konje, koze, krave, ovce;
pasti živino na planini / pasti prašiče v bukovih, hrastovih gozdovih; pren., pesn. luna pase srebrno čredo
● ekspr. pasti dolgčas dolgočasiti se; star. duše pasti opravljati duhovniški poklic; ekspr. ostaja doma in pase jezo in žalost se jezi in žalosti; ekspr. saj nisva skupaj krav pasla nisva enaka, iste starosti, izobrazbe; ekspr. če nisi za šolo, pa pojdi krave past loti se drugega, umsko nezahtevnega dela; ekspr. to se je zgodilo, ko sem še krave pasel ko sem bil še majhen; pog. dojenček že pase kravice lahko leži na trebuhu z dvignjeno glavo in oprt na roke; ekspr. lenobo pasti lenariti; pog. pasti mulo kazati jezo, nejevoljo, navadno z vztrajnim molkom; ekspr. pasti oči, poglede na kom radovedno, poželjivo ga gledati; ekspr. pasti radovednost, zijala zadrževati se kje in si radovedno ogledovati kaj; star. pri tej hiši so večkrat pasli uši imeli uši; ekspr. paznik jih je neprestano pasel (z očmi) opazoval, nadziralpásti se trgati travo, dele rastlin z namenom nahraniti se: čreda se pase na planini; krave se pridno pasejo; pasti se na pašniku, po pokošenih travnikih; pren., ekspr. meglice se pasejo po pobočjih; beli oblački se pasejo po nebu
// pobirati hrano s kljunom, gobcem in jesti: kokoši se pasejo po travniku; muhe se pasejo po ostankih jedi / svinje se pasejo v žiru / čebele, čmrlji se pasejo nabirajo med
● ekspr. čutim, da se bolezen pase po meni čutim, da bom zbolel; čutim, da sem bolan; star. več let se je pasel na moje stroške živel; ekspr. pasel se je ob pogledu na njeno lepoto se je naslajal, užival; ekspr. pasli so se nad njegovo zadrego uživali; ekspr. poseda po gostilnah in si pase trebuh veliko, z užitkom jé
pasóč -a -e: pasoč krave, je prebiral knjige; zagledali so konja, pasočega se na njivi; pasoča se čreda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
pastirováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. knjiž. biti pastir, opravljati pastirska dela: pastiroval je v planinah / srečal je tovariša, s katerim sta skupaj pastirovala
- 2. star. opravljati duhovniško službo: pastiroval je po raznih župnijah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
perspektíva -e ž (ȋ) - 1. kar utemeljuje, upravičuje upanje v ugoden potek, izid: raziskovati perspektive za tako delo, sodelovanje; mladini je treba zagotoviti perspektivo; perspektive podjetja so zelo velike / vse skupaj ostaja brez perspektive brezperspektivno
// ta človek je strokovnjak s perspektivo / publ. tovarna je postala perspektiva za te ljudi upanje - 2. geom. navidezno stekanje vzporednih črt in postopno zmanjševanje bolj oddaljenih predmetov pri gledanju v daljavo: perspektiva trga; nima prave predstave o razdaljah in perspektivi / v perspektivi so se videle hiše zelo majhne / ptičja od zgoraj, žabja perspektiva od spodaj
// centralna perspektiva projekcija, pri kateri je projekcijsko središče v končni razdalji od projekcijske ravnine
// um. uporaba tega pojava za doseganje prostorskega vtisa pri slikanju na ravni ploskvi: ta slikarska smer zanemarja perspektivo / naslikati kaj v perspektivi / barvna perspektiva pri kateri se doseže prostorski videz z upoštevanjem globinskega učinka barv
● publ. s te perspektive ga še ne poznaš s tega stališča, vidika; publ. gledati na pojav s perspektive zgodovine s stališča, z vidika zgodovine; publ. to je stvar daljne perspektive to se bo dogajalo, bo aktualno v prihodnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
perspektiváš -a m, člov. (á) sodelavec revije Perspektive; perspektivovecSSKJ: Ker je v nekaterih spisih skupaj z drugimi perspektivaši zahteval pravičnejši in boljši socializem od obstoječega, so ga zaprli E po imenu revije Perspektive
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
pét pêtih štev. (ẹ̑ é) izraža število pet [5]- a) v samostalniški rabi: dvakrat pet je deset; kar petim je dolžen / ura je pet; vstajati ob petih zjutraj 5h; čakati od petih do šestih (popoldne) 17h
- b) v prilastkovi rabi: pet prstov; v petih urah bo nazaj; tudi neskl.: sestavljen iz pet(ih) delov; od teh pet(ih) tednov je prebil štiri v bolnici
// neskl. izraža številko pet: oddaja na kanalu pet; avtobusna proga pet; tekma se je končala s pet proti dve / pog. v spričevalu ima same pet odlične ocene
● ekspr. do šole ima samo pet korakov šola je zelo blizu; star. vse skupaj je kakor pet krav za en groš neverjetno, nesmiselno; ekspr. spametovati se pet minut pred dvanajsto komaj še pravočasno; pog. za pet kriščevih ran, saj se bo ubil izraža strah, vznemirjenje, obup; star. vsi mu strežejo, on pa ne pet ne šest se ne zmeni za to; ekspr. ženinov ima na vsak prst (po) pet zelo veliko; drži se, kot da ne zna do pet šteti nevedno, naivno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
piárovski -a -o [pijarou̯ski] prid. (ȃ) ki se nanaša na piarovce ali piarovstvo; piar2 piarovske agencije; piarovske službe; piarovsko sporočilo; Bilo je očitno, da je vse skupaj piarovska vojna dveh pivovarn in njunih agencij, kako zaslepiti, prelisičiti ali šarmirati slovensko javnost E ↑píár
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
píčlost -i ž (í) nav. ekspr. lastnost, značilnost pičlega: pičlost njegove plače / samo to pičlost je lahko spravila skupaj malenkost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
písati in pisáti píšem nedov., píšite (í á í) - 1. s svinčnikom, peresom, kredo delati črke, številke, navadno na gladki površini: počasi je pisal črko za črko; naučiti se pisati in brati; pisati po nareku / pisati enačbo na tablo; ime je pisal z velikimi črkami; pisati parole po zidovih; hitro, grdo, nečitljivo pisati; vabila piše lastnoročno; telefonske številke si piše v notes / pisati s kredo, peresom; pisati na stroj tipkati
// tako izdelovati besedilo: pisati članek; pisala mu je dolgo pismo; pisati poročilo, prošnjo, zapisnik / pisati nalogo, spis; pisati v tujem jeziku / nič ni pisal, kdaj pride pismeno sporočil; pisati domov / pisati račun, recept
// delati, ustvarjati umetniško, znanstveno delo: pisati razpravo; roman je pisal več let / pisati glasbo za filme; pisati verze / pisati za preproste ljudi, v lepem jeziku - 2. lingv., s prilastkom dajati besedilu pisno podobo, kot jo izraža določilo: pisati narazen, skupaj, z vezajem / slovenščino pišemo z gajico / kot načelo fonetične pisave piši, kakor govoriš
- 3. izražati, posredovati misli s pisanjem: o njej piše avtor vse najlepše / o aferi so časopisi veliko pisali; brezoseb. tako piše v koledarju
- 4. znati, obvladati jezik, zlasti v pisani obliki: govori in piše dva jezika; francoščino izvrstno piše
● pog. nadur mu niso hoteli pisati priznati, upoštevati; žarg., šol. nalogo je pisal nezadostno za nalogo je dobil nezadostno oceno; ekspr. v tem poklicu je reci in piši dvajset let že; star. pisalo se je leto 1848 bilo je leta 1848; ekspr. ne piše se mu dobro njegov položaj je tak, da ni pričakovati zanj ugodnih rešitev
písati se in pisáti se imeti ime in priimek: kako se pišete; zdaj se piše drugače, ko se je poročila ima drugačen priimek
pišóč -a -e: zameril se jim je, pišoč pristransko o njih; nemško pišoča rojakinja; sam.: vsak pišoči piše po svoje
písan -a -o: pisani knjižni jezik; pisana in govorjena beseda; zanimivo pisan sestavek
● vznes. ta zgodovina je pisana s krvjo v času, kraju, na katerega se nanaša ta zgodovina, je bilo mnogo ubitih, mrtvih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
playback -a [pléjbek] m (ẹ̑) film., rad. zvočni posnetek, predvajan pozneje skupaj z neposrednim petjem, igranjem ali s slikovnimi posnetki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
plúg in plùg plúga m (ȗ; ȕ ú) - 1. orodje, priprava za oranje: obračati plug na koncu njive; lesen, železen plug; deli pluga; plug in brana / lemežni, traktorski, vprežni plug / držati (za) plug naravnavati ga pri oranju
- 2. navadno v zvezi snežni plug naprava za odstranjevanje snega: cesto so očistili s snežnim plugom
- 3. nar. vzhodno oral: imeli so pet plugov zemlje
- 4. šport. lik pri smučanju, pri katerem sta sprednja konca smuči skupaj, zadnja pa narazen: smučarji so se učili delati plug
♦ agr. dvobrazdni, kotni plug; dvojni ali obračalni plug z dvema lemežema in deskama, ki obrača brazdo samo na eno stran; rigolni plug za globoko oranje hmeljišč, sadovnjakov, vinogradov; grad. planirni plug stroj z gibljivo ploščo v sredi za planiranje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
pobráti -bêrem dov., stil. poberó; pobrál (á é) - 1. s prijemom, prijemi narediti, da kaj ni, ne leži več na tleh: sklonil se je in pobral kruh / pobrati kamenje na njivi; zjutraj so krompir izkopali, popoldne pa pobrali; pobrati sadje v sadovnjaku / pobrati ranjene in mrtve na bojišču / pobrati listke na kupček spraviti
// postopno narediti- a) zlasti s prijemi, da kaj preneha biti na določenem mestu: pobrati opeko s strehe; pobrati perilo (z vrvi); pobrati posodo z mize; pobrati repo iz jame; pobrati zavese sneti
// s čopičem pobrati odvečno barvo odstraniti; pobrati koščice iz marelic izločiti; ekspr. hudournik je pobral prst odnesel; pobrati smetano z žlico posneti; s srpom pobrati travo med kamenjem požeti; pobrati zelenjavo z gred pospraviti - b) da kje česa ni več na razpolago: drva je že nekdo pobral; blago so kupci hitro pobrali pokupili; vstati morate zgodaj, drugače bodo gobe že pobrali potrgali
- 2. s prijemom, prijemi narediti, da pride kaj k osebku zlasti s tal: pobral je kamen in ga zalučal; pobrala je letak in ga skrila / otrok v tej starosti že pobere igračo vzame v roko; redko pobral je palico in klobuk in šel vzel je; naučiti psa pobrati predmet vzeti ga v gobec; žarg., avt. avto je pobral žebelj zapičil se mu je v gumo
// narediti, da pride kaj, navadno od kod, k osebku v posest, zlasti kar se ne da: okupator je v zasedenih deželah pobral dosti dragocenosti; vlomil je v avto in pobral vse osebne predmete / njihove dohodke je pobral oče
// z dajalnikom zlasti postopno narediti, da kdo česa nima več proti svoji volji: otroci so mu pobrali igrače; sovražniku so pobrali dosti topov / tistim, ki so prepisovali, je pobral zvezke vzel
// pobrali so jim živino in pridelke / ekspr.: bolezen mu je pobrala lica zaradi bolezni je shujšal; neuspeh mu je pobral vso voljo do dela; agrarna reforma mu je pobrala dosti zemlje zaradi nje je izgubil - 3. narediti, da kaj pride od več oseb, z več mest z namenom, da se zbere: pobrati glasovnice; pobrati jajčka; vsako jutro pobere mleko in ga odpelje v mlekarno; pobrati smeti dvakrat tedensko; učitelj ga je določil, da pobere zvezke
// narediti, da se določen prispevek prejme, zlasti od več oseb: pobrati članarino, vstopnino - 4. narediti, da kaj pride od kod v kaj, kam, zlasti s prijemi: pobrala je fižol v pehar in mizo pobrisala; pobrati jabolka v košaro / vsega sena ne moremo pobrati naenkrat naložiti
// ekspr.: ladja je pobrala brodolomce na svoj krov sprejela; avtobus je pobral vse potnike vsi so šli lahko v avtobus - 5. ekspr. vzeti, dobiti kje, od kod: v kateri knjigi si pobral te čudne ideje / to besedo je pobral pri svojih vrstnikih naučil se jo je od njih; ne vemo, kje je pobral to žensko od kod jo je pripeljal, kje se je seznanil z njo; v gostilni so ljudje premlevali, kar so pobrali tu in tam izvedeli, slišali
- 6. nav. 3. os., ekspr. povzročiti, da kdo umre: zahrbtna bolezen, jetika ga je pobrala / otroška doba pobere več fantov kot deklic v otroški dobi umre; jesen pobere večino os, čmrljev in metuljev v jeseni jih večina pogine; brezoseb. nahitro jo je pobralo
// uničiti: ajdo je pobrala slana; toča je pobrala tretjino pridelka / sonce je pobralo sneg stopilo
// kot kletvica strela, vrag naj pobere vse skupaj - 7. pog. porabiti, zasesti: postelje poberejo preveč prostora / tovarne poberejo dosti toka / prevoz pobere veliko denarja veliko stane
- 8. žarg. dobiti, doseči: ženska ekipa je pobrala vse medalje; s svojim konjem je pobrala številne nagrade / z oslabljenim pomenom: njegov film je pobral največ priznanj; pobrati zmago zmagati
- 9. pog., ekspr., v zvezi z jo oditi, zbežati: okupatorji so začeli sumiti, moral jo je pobrati iz mesta; ob pretepu je najbolje, če jo pobereš; pobral jo je kot strela na cesto / pobrati jo na Triglav
- 10. pog. s silo odpeljati, prijeti: pobrali so jih, ker so jih ob nesrečnem dogodku dobili na cesti / pobrali so ga kar iz hleva
- 11. ekspr. vzeti za moža, za ženo: sinovi so pobrali mestne gospodične; le zakaj bi morala pobrati prav njega
● žarg., avt. avto pobere vsako jamo se nobeni ne ogne; nizko če bo še dolgo tako pil, ga bo kmalu hudič pobral bo umrl; publ. gora je spet pobrala dvoje žrtev spet sta se dva ponesrečila v gorah; pog., ekspr. noč ga je pobrala ponoči je skrivaj odšel; ekspr. vse bo pobral vrag, če ne bodo bolj pazili vse bo propadlo; pog. umakni se, drugače boš še katero pobral boš tepen; ekspr. pobrati pete oditi; pobegniti; ekspr. pobrati rokavico odgovoriti na izzivanje; ekspr. poberi šila in kopita in pojdi vzemi vse svoje stvari in odidi; ekspr. besede, ki jih je pobral iz tvojih ust slišal pri tebi; ekspr. čudna poroka, kar s ceste jo je pobral ni dosti vedel o njej, o njeni družini in življenju; pog. pobrali so ga k vojakom vzeli; pog. hitro je pobral melodijo si jo zapomnil; žarg. avto je lepo pobral ovinek izpeljal; pobrati stopnice priti po njih; pog. bolezen ga je zelo pobrala zelo je shujšal
♦ med. pobrati šive po operaciji; obrt. pobrati petljo narediti, da je spet popletena
pobráti se - 1. vstati, vzdigniti se: pobral se je in očistil prah s sebe; skušal se je pobrati s tal; padel je s konja, vendar se je takoj pobral
- 2. slabš. oditi, umakniti se: čakal je, kdaj se bodo pobrali iz kuhinje / pobrati se od doma; naj se pobere tja, odkoder je prišel / kot ukaz: poberite se (mi izpred oči); pri priči se mi poberi
- 3. pog. opomoči si: po vsem tem se ne bo nikoli več pobral / zabredel je in se ni več pobral
pobrán -a -o: pobrani davki; krompir je pobran, ajda požeta; pobrano kamenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
podpórniški -a -o prid. (ọ̑) ki se nanaša na podpornike in podporništvo: podporniške družbeno-civilne skupine; Njun podporniški vložek skupaj s strokovno pomočjo trenerja je bil nenadomestljiv E (↑)podpórnik
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
podróčniSSKJ -a -o prid. (ọ̑) podróčna kóda -e -e ž (ọ̑, ọ̑)
koda za določeno telekomunikacijsko področje: odtipkati področno kodo; nove področne kode; Dosedanjih dvanajst omrežnih skupin se spreminja v šest področnih kod, v okviru katerih bo moč naročniške številke tudi seliti, skupaj z naročnikom pač
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
pograbíti in pográbiti -im, in pográbiti -im dov. (ī á ȃ; á ȃ) - 1. z grabljenjem
- a) spraviti skupaj: pograbiti listje, seno; pograbiti odpadke v kot / pograbiti travo na kup
- b) očistiti, izravnati: pograbiti stezice v parku; spomladi pograbijo vrtove / pograbiti gredice, krtine
// ekspr. z rokami spraviti k sebi: papirje na pisalni mizi je pograbil na kup
// ekspr. pohlepno si prisvojiti dobrine: vse hoče pograbiti, hišo in gozd
- 2. močno, sunkovito prijeti kaj: pograbil je steklenico in jo vrgel po tleh; z gobcem, šapo pograbiti kaj / pograbil ga je za roko zgrabil; star. pograbil je po meču
// z močnim, sunkovitim gibom rok poskusiti doseči, prijeti kaj: utapljajoč se je pograbil po veji, pa je ni dosegel / izgubil je tla pod nogami, pograbil z rokami po zraku in izginil v brezno
// nav. ekspr. z nenadnim, sunkovitim gibom vzeti: pograbil je klobuk in odšel; pograbil je uro z mize in jo neopazno spustil v žep / pograbila je svoje obleke in ga zapustila pobrala, vzela - 3. ekspr. prijeti, zgrabiti: pograbili so razgrajače in jih odpeljali na milico / ladjo je pograbil tok; plavalca je pograbil vrtinec; pren. tudi njega je pograbil vojni vihar
// polastiti se, prevzeti: pograbila ga je jeza, obup; pograbil jo je krčevit smeh; brezoseb. pograbilo ga je, da bi skočil v globino najraje bi skočil v globino
// pograbila ga je lakomnost - 4. ekspr. čustveno, zavzeto sprejeti: kar je rekel, so ljudje pograbili in še napihnili; časopisi so novico takoj pograbili / njegov predlog so pograbili z obema rokama / pograbiti povabilo sprejeti
● star. prej kot v enem letu ga bo pograbila jetika bo umrl; ekspr. pograbi priložnost, ki se ti nudi izrabi, izkoristi; ekspr. naše in sovražnikove čete so se že pograbile so se že spopadle
pográbljen -a -o: pograbljen travnik; stelja je pograbljena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
pohléven -vna -o prid., pohlévnejši (ẹ́ ẹ̄) - 1. ki je v odnosu do ljudi nezahteven, poslušen, skromen: pohleven človek; pohleven kot jagnje / doma je zelo pohleven
// ki vsebuje, izraža nezahtevnost, poslušnost, skromnost: govorila je s pohlevnim glasom; pohleven pogled - 2. ki človeka ne napada, mu ne povzroča težav; krotek: pohleven konj, pes / pohlevna čreda
● ekspr. pohlevnih ovčic gre veliko v en hlev več mirnih, nezahtevnih ljudi lahko živi skupaj tudi v majhnem prostoru - 3. ekspr. ki se pojavlja v neizraziti obliki: padati je začel pohleven dež; pohleven ogenj
- 4. ekspr. majhen, skromen: pohlevne hiše na koncu vasi / bil je pohlevne postave majhne, drobne
pohlévno prisl.: pohlevno ga gleda; pohlevno vprašati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
pojáhati -am tudi -jášem dov. (ā) - 1. začeti jahati: osedlali so konje in pojahali / pojahati do gozda, čez polje odjahati
- 2. vulg. opraviti spolno občevanje: pojahal jo je
● pog. ubogali bodo, ali jih bo pa hudič, vrag pojahal ali pa bodo čutili zelo neprijetne, hude posledice; pog. če bo šlo tako naprej, nas bo vse skupaj hudič pojahal bomo vsi propadli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
poméšati tudi pomešáti -am dov. (ẹ́ á ẹ́) - 1. krajši čas mešati: pomešati polento; pomešati s kuhalnico, žlico / pomešati z roko po kupu fižola, pesku
- 2. dati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov: pomešati vino z vodo; dim se je pomešal z meglo / za kokoši je pomešala koruzo s pšenico
// dati, postaviti skupaj stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: pomešala je svoje in njegove knjige; koze so se pomešale med ovce / pomešati karte narediti, povzročiti, da so v kupu skupaj karte različne vrednosti, barve - 3. miselno združiti, povezati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo: na izpitu je pomešal vse datume in kraje / pomešal je njegovo ime z imenom drugega znanca
// uporabiti v kakem jezikovnem sistemu jezikovne elemente drugega, tujega jezika: v pogovoru je pomešal poljščino in češčino; nemške besede so se mu pomešale med slovenske
● ekspr. pomešal se je med zbrane ljudi in vzklikal dogovorjena gesla šel je, skril se je
poméšati se tudi pomešáti se pojaviti se skupaj, istočasno: v njegovem pogledu sta se pomešala hudomušnost in naklonjenost do nje / njihovi glasovi so se pomešali
// dobiti značilnosti drug drugega: na tem področju sta se pomešali dve narečji
● priseljenci so se krvno pomešali z domačini so postali krvni sorodniki
poméšan -a -o: govoril je s hrvaškimi besedami pomešan jezik; rasno pomešani ljudje; to so pojmi, ki so med seboj čisto pomešani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
pomešávati -am nedov. (ȃ) večkrat mešati: pomešavati vročo kavo / pomešavati imenapomešávati se knjiž. biti, pojavljati se skupaj, istočasno; mešati se: med veseli smeh in kramljanje se je pomešavalo ihtenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
pomŕdati -am dov. (ȓ) nekoliko premakniti ustnice narazen in skupaj: zajec je pomrdal, nato pa se je skril v kot / ekspr. pomrdati z ustnicami / zadovoljno je pomrdal z obrazom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
pomŕdniti -em dov. (ŕ ȓ) - 1. nekoliko premakniti ustnice narazen in skupaj: zajec je pomrdnil / ekspr. pomrdnil je z ustnicami in odšel
- 2. ekspr. s takim premikanjem ustnic pokazati, izraziti odklonilen odnos do česa: pomrdnila je nad novico, ki so ji jo povedali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
popízditi -im dov. (ī ȋ) vulg. zelo se razjeziti, razburiti in navadno začeti grobo, glasno preklinjati: Pogledam skozi okno in zarobantim, da bom čisto zares popizdila, če bom morala po vsem skupaj še v tem dežju hoditi do doma E ↑pízditi
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
poplêsti -plêtem dov., poplêtel in poplétel poplêtla, stil. poplèl poplêla (é) - 1. obrt., v zvezi s petlja s pletilko narediti novo petljo skozi prejšnjo: poplesti petljo desno; naslednji dve petlji popletemo skupaj, za rob
- 2. s pletenjem porabiti: popletla je vso volno
popletèn -êna -o: popletena petlja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
popraznováti -újem dov. (á ȗ) krajši čas praznovati: povabil je prijatelje, da bi skupaj popraznovali veseli dogodek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
porazvedríti -ím dov., porazvédril; porazvedrèn (ī í) ekspr. nekoliko razvedriti: z darilom je želela bolnico porazvedriti;
povabil je prijatelje, da bi se skupaj porazvedrili
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
pórno -- prid. (ọ̑) ki prikazuje, obravnava spolnost samo zaradi erotičnega draženja, ugajanja; pornografskiSSKJ: porno film; porno diva; porno industrija; Uporabnik se je zagovarjal, da je pomotoma zabredel na neko porno stran, videl, za kaj gre, se odjavil in vse skupaj pobrisal za sabo E ← agl., nem., frc. porno iz (↑)porno(gráfski)
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
porótnik -a m (ọ̑) v nekaterih državah član porote: zadnja leta je bil velikokrat porotnik;
mnenje porotnikov
♦ jur. sodnik porotnik vsak izmed nepoklicnih sodnikov, ki skupaj s (poklicnimi) sodniki odloča o zadevi, o kateri teče postopek pred sodiščem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
posíli in po síli prisl. (ī) raba peša - 1. nasilno, s silo: fanta so posili odpeljali / umetnik, ki hoče posili biti ljudski, postane navadno prostaški se sili, si zelo prizadeva
- 2. proti volji, s silo: besede so ji posili prišle iz ust / posili se smejati; neskl. pril., ekspr.: bil je posili emigrant; posili smeh / piše se narazen ali skupaj posili znanstvenik ali posiliznanstvenik / voznik posili; prim. sila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
posrébati -am tudi -ljem dov. (ẹ̄) - 1. srebajoč popiti: posrebati juho, kavo / posrebati skodelico kislega mleka; pren., ekspr. posrebati vse užitke življenja
// ekspr. popiti: pridi, bova skupaj posrebala steklenico vina - 2. knjiž., ekspr. posušiti, izsušiti: veter je posrebal luže
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
postròj -ôja m (ȍ ó) - 1. teh. več strojev in naprav skupaj, ki sestavljajo funkcionalno celoto: spremljati delovni proces v postroju
- 2. voj. razporeditev manjših taktičnih enot, prilagojenih za določene naloge: pohodni, strelski postroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
pót -í ž, daj., mest. ed. póti, or. ed. v prislovni predložni zvezi tudi pótjo; mn. stil. póta s, rod. mn. potí stil. pótov; dv. stil. póti s; deveti pomen mn. póta s in potí ž, rod. mn. pótov in potí, dv. póti s in potí ž (ọ̄; pọ̑ta) - 1. ozek pas zemljišča, pripravljen za hojo ali vožnjo: kam drži, pelje ta pot; pot se cepi; pot se vzpenja; krčiti, narediti pot; popravljati pot; to pot dobro poznam; prečkati pot; v temi so zgrešili pot; umaknil se je avtomobilu, in stopil s poti; iti čez pot; deblo leži čez pot; stati na poti, ob poti; iti, peljati se po poti; s potjo, ki so jo obnovili, so bili ljudje zadovoljni; blatna, ovinkasta, strma, široka pot; krajša in daljša pot do mesta; pot je prehodna, prevozna / dovozna pot ki veže industrijske, gradbene objekte z večjo javno cesto; gozdna pot; javna, zasebna pot; kolovozna pot kolovoz; peš pot pešpot; planinska pot; sprehajalna pot / najprej sta hodila skupaj, nato pa je vsak odšel svojo pot po svoji poti
- 2. del ozemlja, prostora, po katerem ali skozi katerega je mogoče premikanje iz enega kraja v drugega: določiti, poiskati pot do morja; puščice so označevale pot do vrha gore; vrisati pot na zemljevid; prometne poti / voda si je izdolbla pot; utrli so si pot skozi džunglo / ženska jim je kazala pot jih je vodila, usmerjala; prijatelji so mu naredili pot skozi množico / zagraditi, zapreti pot komu onemogočiti mu prehod; prepovedana pot prepovedan prehod; ta vozila imajo prosto pot prost prehod
// s prilastkom ta del ozemlja, prostora- a) glede na način, značilnosti premikanja: pomorska, rečna pot; vodna pot / plovne poti; prevoz po zračni poti po zraku, z letalom
- b) glede na namen, cilj premikanja: kurirska pot; oskrbovalna pot; tihotapska pot; trgovske poti / jantarska pot po kateri so nekoč prenašali jantar iz baltskih dežel v južno Evropo
// Pohod po poteh partizanske Ljubljane množična politično-športna prireditev v spomin na zmago nad fašizmom 9. maja 1945
// možnost za premikanje iz enega kraja v drugega: tu ni več nobene poti
- 3. s prilastkom razdalja, ki jo je treba preiti do namembnega kraja: ladja potrebuje za to pot več dni; več kilometrov dolga pot; pot do tja je kratka; zadnjo četrtino poti se je peljal / srečala sta se na pol poti do doma
- 4. gibanje, premikanje iz enega kraja v drugega ali od enega mesta, točke do drugega
- a) z določenim namenom, ciljem: pot je trajala več dni; opraviti pot v pol ure; iti, odpraviti se na pot; med potjo so prepevali; službena pot; pot nazaj; dnevnik poti; hrana za na pot / pot jim je hitro minevala zdelo se jim je, da traja malo časa; ekspr. pot se jim vleče zdi se jim, da traja veliko časa
// ima neko pot na sodišče; nalagati si nepotrebne poti / vso pot sta molčala; odposlanci so že na poti; zmeraj je na poti / pot ga je ogrela hoja
// po poti jesti med potjo
// kot vljudnostna fraza: kam vas pelje pot; srečno pot - b) v določeni smeri, črti: satelit se je utiril na pot okoli zemlje; navidezna pot sonca
// navidezna črta, smer, ki se opiše s takim gibanjem, premikanjem: pot, ki jo naredi telo pri takem gibanju, je krivulja; krogu podobna pot; pot v obliki loka / sklenjena pot, po kateri teče električni tok
- 5. fiz. razdalja, ki jo preide gibajoče se telo: pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati; izračunati pot jadrnice med dvema obratoma; gibanje po najkrajši poti / pot impulza; razmerje med časom in dolžino poti
- 6. nav. ekspr., navadno s prilastkom proces, delovanje, ki omogoča nastop, uveljavljanje ali dosego česa: samostojna pot v socializem; pot do uspeha je dolga; pot od prve pobude do uprizoritve ni bila lahka; pot za kruhom ga je vodila po svetu / knjiž. pokazal je narodu pot k svobodi; preprosta miselna pot / razvojna pot besede razvoj
- 7. v zvezi odpreti, utreti pot omogočiti komu, da lahko kam gre, pride: ta poraz je odprl sovražniku pot v zaledje; s prekopom se je ladjam odprla nova pot na morje / ta uspeh mu je utrl pot v svet
// publ. omogočiti nastop, uveljavitev: odpreti pot naprednim idejam; novi način dela si je utrl pot / gledališče je že v prvi sezoni odprlo pot klasiki je začelo uprizarjati klasična dela; utreti pot marksizmu - 8. nav. ekspr. način, sredstvo za dosego česa: ne vidim druge poti za reševanje tega problema; predlagal je dve poti za pomiritev sprtih strank / hitro je našel pot iz zadrege / druge poti ni možnosti
// v prislovni rabi: rešiti spor po diplomatski poti; po kakšni poti si to izvedel kako; priti do česa po nepošteni poti; po tej poti ne boste nič dosegli tako, na tak način; publ. doseči sporazum po poti dolgotrajnih pogajanj z dolgotrajnimi pogajanji - 9. ekspr., s prilastkom delovanje, udejstvovanje: svojo umetniško pot je začel v majhnem podeželskem gledališču; odločil se je za uporniško pot / prizadeval si je spraviti ga na pošteno, pravo pot / to so nedoumljiva pota usode usoda
- 10. ed., v prislovni rabi, s števnikom ali izrazom količine izraža število ponovitev, kot jih nakazuje števnik ali izraz količine: to pot mu je uspelo; še nikoli niso bili tako prijazni kakor to pot; star.: pridem drugo pot drugič, drugikrat; vsako pot vsakič, vsakokrat; zadnjo pot ti rečem zadnjič, zadnjikrat
● ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so šle njihove poti narazen niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; ekspr. njegova pot gre navzgor ima prihodnost pred seboj; obeta se mu življenjski uspeh; ekspr. ne bom ti gradil poti ne bom te oviral pri tvojem delu, prizadevanju, hotenju; ekspr. z bičem mu je pokazal pot ga je napodil, nagnal; nar. vzhodno posoditi komu pot spremiti ga; iti za njegovim pogrebom; knjiž., ekspr. ubrati, vzeti pot pod noge začeti iti, hoditi; ekspr. ne bom ti več hodil na pot ne bom te več oviral pri tvoji dejavnosti, delu; ekspr. nastavlja se mu na pot ovira ga pri kaki dejavnosti, delu; ekspr. poročila sta se, ker je bil otrok že na poti ker je bila ona noseča; ekspr. stvar je na dobri poti, da uspe veliko možnosti je; ekspr. kot dramatik ni hodil po izhojenih potih ni pisal tako, kot je bilo do takrat v navadi; ekspr. hoditi po krivih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; tam je slavna božja pot romarska cerkev; iti na božjo pot romanje; ekspr. vse gre rakovo pot nazaduje, propada; ekspr. stvari gredo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno, mirno; knjiž. hodi svoja pota ni dovzeten za vplive; vznes. odšel je na zadnjo pot umrl je; vznes. včeraj smo ga pospremili na njegovi zadnji poti šli smo za njegovim pogrebom; življenjska pot ekspr. njegova življenjska pot je bila dolga življenje; ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta s cvetlicami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno; vznes. dokončal je svojo življenjsko pot umrl je; ekspr. včeraj sta nastopila skupno življenjsko pot sta se poročila; ekspr. ostati na pol poti ne dokončati, ne opraviti začetega; ekspr. preden je kaj dosegel, je imel veliko poti je moral urejati stvar v najrazličnejših uradih, pri najrazličnejših ljudeh; ekspr. s to zadevo imam sama pota z urejanjem te zadeve imam veliko opravkov, dela; preg. vse poti vodijo v Rim isti cilj, namen se lahko doseže na različne načine; preg. srednja pot najboljša pot najbolj priporočljiva je zmernost, umerjenost v vsem
♦ aer. zračna pot del zračnega prostora, določen z višino, širino in smerjo, v katerem se giblje letalo med dvema letališčema; alp. nezavarovana pot brez klinov in žičnih vrvi; anat. dihalne poti deli dihal, po katerih prihaja zrak v pljuča; limfne poti limfne žile, mezgovnice; živčna pot živčna vlakna, po katerih prehaja vzburjenje; avt. zavorna pot razdalja, ki jo prevozi vozilo od začetka zaviranja do takrat, ko se ustavi; šah. izsiliti kmetu prosto pot; prim. napoti, spoti, spotjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
potegníti in potégniti -em dov. (ī ẹ́) - 1. s sunkovitim gibom spraviti
- a) bližje k sebi: potegniti otroka na prsi; potegniti vrv gor; potegniti plezalca navzgor / potegnil je krožnik k sebi in začel jesti
- b) iz česa, s česa: potegniti žebelj iz deske; iz morja so potegnili polno mrežo rib; potegniti meč iz nožnice; potegniti nit iz tkanine; potegnil je voz izpod kozolca; otrok je potegnil prt z mize; potegniti kožo z živali odreti žival
// potegnila je denarnico iz torbice vzela; potegniti roke iz žepa - c) na drugo mesto, v drug položaj: potegniti klop v senco; potegniti zavese skupaj / potegniti klobuk čez oči; potegnila je krilo čez kolena; potegniti si ruto na oči; ekspr. potegnila je obleko nase se hitro oblekla; sonce sije v sobo, potegni rolete spusti
// potegnil ga je v kot in mu nekaj pripovedoval
- 2. krajši čas vleči: potegniti za vrv / potegniti za zvonec / potegnil ga je za rokav
- 3. premakniti kaj po površini: potegniti s čopičem po zidu; potegniti z dlanjo po kolenih; potegniti z jezikom po čem; potegnila je z likalnikom po tkanini; potegniti z roko po čelu; z žebljem je potegnil po zidu in naredil prasko / potegniti z glavnikom, s prsti skozi lase
- 4. s sunkovitim gibom spraviti v delovanje: potegniti ročico, zavoro / potegniti vodo v stranišču
- 5. s črtanjem narediti: potegniti črto; potegniti mejo na zemljevidu
- 6. navadno z močnim vdihom zajeti in spraviti vase: potegniti dim iz cigarete / močno potegniti cigaro / pog.: potegnil je požirek vina izpil; potegniti iz steklenice
- 7. začeti peljati, voziti: konj je težko potegnil naloženi voz / avtobus, vlak je že potegnil / žarg. na ravni cesti malo bolj potegnem hitreje vozim
- 8. pog. odpeljati: te bom jaz potegnil na postajo; z novim avtomobilom so se potegnili na izlet
- 9. pog. speljati, napeljati: čez travnik so potegnili novo cesto; potegniti elektriko in vodovod do hiše; okoli vrta bom potegnil ograjo naredil; potegniti vrv med dvema koloma napeti
- 10. nav. ekspr. povzročiti, da traja kaj dalj časa: predavatelj je potegnil predavanje; diskusija se je potegnila čez poldan / zjutraj je potegnil s spanjem spal dalj kot navadno
- 11. začeti pihati, vleči: potegnil je močen veter; brezoseb. hladno je potegnilo
- 12. ekspr., navadno v zvezi z v spraviti koga, navadno brez njegove vednosti, privolitve, v položaj, stanje, v katerem je osebek: potegnili so ga v nevarno pustolovščino; slaba družba ga je potegnila za seboj
- 13. žarg. nalagati, prevarati: spet ga je potegnil
- 14. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: potegniti jo spat; brez slovesa jo je potegnil od doma / čez mejo jo je potegnil odšel je ilegalno v tujino
- 15. pog. dobiti, prejeti denar: potegnil je lep honorar; za nastop potegne do deset tisoč dinarjev
● ekspr. potegnil je črto pod svojim dosedanjim življenjem napravil je obračun, pregled nad njim; pog., ekspr. potegnil je (ta) kratko stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; težko je potegniti mejo med zdravo presojo in domišljijo ugotoviti, kaj sodi k enemu in kaj k drugemu; ekspr. potegniti komu mreno z oči omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je; pog. selitev bom še malo potegnil odložil; pog. potegniti zadrgo zapeti, zapreti; žarg. avto potegne tudi do sto petdeset kilometrov njegova največja hitrost je 150 km na uro; ekspr. potegnil ga je iz gnoja rešil iz težkega položaja; ekspr. potegniti koga iz naftalina narediti, da kdo spet nastopa, se omenja v javnosti; žarg. potegniti bankovec iz obtoka vzeti; publ. iz razprave lahko potegnemo nekaj sklepov naredimo; ekspr. sončen dan me je potegnil na sprehod povzročil, da sem odšel na sprehod; star. potegniti za meč začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. potegniti koga za nos prevarati, ukaniti; ekspr. treba ga bo potegniti za ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj; kaznovati ga sploh; pog. ob tem dogodku je potegnil s sestro, ne z bratom izrazil, da se strinja z njo in jo podpira; ekspr. z zgodbo je potegnil za seboj vse poslušalce povzročil, da so ga pazljivo poslušali
potegníti se in potégniti se - 1. postati daljši, podaljšati se: krilo se je na eni strani potegnilo; sence so se potegnile / kolona se je potegnila / pog. dan se je že precej potegnil
- 2. pog. zrasti: v nekaj letih se je zelo potegnil
- 3. pog. umakniti se: čete so se potegnile v ozadje / ko je bilo treba izpolniti obljubo, se je potegnil nazaj
- 4. pog. zavzeti se, posredovati: potegniti se za prijatelja
● ekspr. letos se je jesen potegnila jesensko vreme traja dalj kot navadno; ekspr. obraz se mu je potegnil z mimiko na obrazu je izrazil razočaranje, žalost; ekspr. po udarcu z bičem se je potegnila po hrbtu rdeča proga je nastala; ekspr. iz grma se je potegnila lisica stekla; ekspr. blisk se je potegnil čez nebo švignil; ekspr. čez travnike so se potegnile megle nad travniki so megle; pog. po tem dogodku se je potegnil vase postal nedostopen, nepriljuden; pog. oprijel se je veje in se potegnil kvišku vzpel
potegnívši zastar.: skušala ga je zadržati, potegnivši ga za suknjič
potégnjen -a -o: tudi on je bil potegnjen v afero; ravno potegnjena črta; potegnjena postava; nogavice, potegnjene do kolen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
potrésnikSSKJ -a m (ẹ̑) gradb. zidak, navadno vogelni, skozi katerega se napelje armaturno železo; protipotresnik, protipotresni zidak: Vse skupaj je povsem enako, kot če bi prvi zidarski mojster postavil dobre temelje novi hiši, zbetoniral potresnike in plošče ter postavil še nosilne stene zanjo E (↑)potrès
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
potŕkati -am dov. (r̄ ȓ) - 1. navadno s skrčenim kazalcem večkrat zapovrstjo udariti po vratih kot prošnja za vstop: preden vstopiš, potrkaj; močno, tiho potrkati; brezoseb. sredi noči je potrkalo / potrkati na okno, vrata / s pestjo potrkati po vratih
- 2. večkrat zapovrstjo narahlo udariti po čem, navadno z določenim namenom: potrkati s peto ob tla; potrkati po sodu, če je poln / žolna potrka s kljunom po deblu; prijel ju je za lase in potrkal z glavama skupaj / prijateljsko ga je potrkal po rami potrepljal
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom pojaviti se, nastopiti: v njem je potrkala topa bolečina / bolezen, zima je potrkala na vrata se je začela; sočutje je potrkalo na njeno srce začutila je sočutje
● za zdaj je še kar zdrav, moram potrkati upam, da bo še naprej; po ljudskem verovanju potrkati po čem, da ne bi imela ta izjava negativnih posledic; kozel, oven ga je potrkal napadel z glavo, rogovi; ekspr. potrkati na srce, vest koga skušati mu vzbuditi čustva, čut za pravičnost; ekspr. potrkaj znova na vrata založbe, pri založbi, če imajo kaj dela zate vprašaj pri založbi; ekspr. drugje potrkaj, tu ne bo nič vprašaj, prosi
potŕkati se v zvezi z na, po s trkanjem, rahlim udarjanjem po določeni stvari izraziti to, kar določa sobesedilo: pameti jim manjka, se je potrkal po čelu; to za nas ni nič, se je potrkal po denarnici; to smo pa mi, se je potrkal po prsih / ekspr. skesano se potrkati na prsi priznati krivdo
potŕkan -a -o etn. pri katerem plesalec udarja z nogami ob tla: potrkani ples; potrkana polka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
poveseljáčiti -im dov. (á ȃ) krajši čas veseljačiti: večkrat sta skupaj poveseljačila / malo mora poveseljačiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
povézati in povezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) - 1. z vezanjem dati skupaj, združiti: povezati lase; povezati pisma s trakom; povezati smuči z jermeni / povezati sestavne dele ostrešja / pšenico je treba povezati v snope / povezati šopek z vezanjem narediti
// narediti, da je kaj- a) skupaj, združeno: povezati prostore; skušali so povezati ulice starega dela mesta / povezati bregova s pontonskim mostom; telefonsko povezati mestne četrti / s težavo je povezal nekaj misli; smiselno povezati trditve; pren. čustveno, notranje povezati
- b) z orodnikom v kaki zvezi, odvisnosti: povezati mesto z okolico / povezati znanost s prakso
- 2. nav. ekspr. narediti, da kdo sodeluje s kom, zlasti na političnem področju: takoj so ga povezali s člani komunistične partije; že pred vojno sem se povezal z njim / takoj sem se povezal
- 3. namestiti obvezo; obvezati: povezati glavo, roko / povezati ranjenca
● ekspr. če ti ni všeč, poveži culo pojdi, odidi; pog. ne more povezati konca s koncem ne more se redno preživljati
povézan -a -o: z njim sem bil dolgo povezan; povezana roka; bila je vsa povezana in krvava; skupine niso bile vojaško povezane; vretenca so gibljivo povezana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
povezováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. z vezanjem dajati skupaj, združevati: povezovati lase; povezovati listine s trakom / povezovati žito v snope / povezovati šopek z vezanjem delati
// delati, da je kaj- a) skupaj, združeno: naselje povezuje cestno omrežje; predsoba povezuje vse stanovanjske prostore; državi se povezujeta s predorom / povezovali so ulice starega dela mesta / časovno povezovati dogodke; pren. čustveno, notranje povezovati
- b) z orodnikom v kaki zvezi, odvisnosti: povezovati mesto z okolico / povezovati pouk s prakso
- 2. nav. ekspr. delati, da kdo sodeluje s kom, zlasti na političnem področju: povezovati mladince s člani komunistične partije; z menoj se je povezoval že pred vojno
povezujóč -a -e: povezujoči gibi rok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
povŕhu prisl. (ȓ) - 1. izraža stanje na zgornji strani česa ali premikanje v tak položaj: nosil je jopico, povrhu pa bundo; ogrni še plašč povrhu
- 2. nav. ekspr. izraža dodajanje, stopnjevanje: plačal mu je za delo in povrhu dal nekaj za otroke; ozmerjal ga je in povrhu še premlatil; dan bo dolg in povrhu vroč / kot kletvica vrag vzemi vse skupaj in še tebe povrhu / tu imate kozarec vina za povrhu
● pog. na vsakih deset izvodov je eden povrhu zastonj, brezplačen - 3. nahitro, površno: knjigo sem prebral samo povrhu; prim. vrh m
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
pozícijaSSKJ -e ž (í) polit. stranke, ki sestavljajo izvršilno oblast: Večino ključnih odločitev sprejemata skupaj pozicija in opozicija E ← lat. positiō 'postavitev, lega, položaj' iz pōnere 'postaviti, položiti'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
pravopís -a m (ȋ) pravila o pisavi, rabi črk in ločil, pisanju skupaj in narazen, o deljenju: poznati, spremeniti, upoštevati pravopis / po pravopisu bi morala biti tu vejica // veda o tem: ukvarjati se s pravopisom; razvoj pravopisa // knjiga s temi pravili: kupiti pravopis; v pravopisu so zapisani tudi naglasi in navodila za izgovor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
prebêdast -a -o prid. (é) ekspr. preveč bedast, omejen: prebedast je za karkoli / izmislil si je prebedast izgovor; prebedaste besede; vse skupaj je že prebedasto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
preblízu prisl. (í) preveč blizu: pes je popadljiv, ne hodi mu preblizu;
hiše stojijo preblizu skupaj / ti dogodki so nam še preblizu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
prekrížati -am dov. (ī) - 1. položiti kaj navzkriž: prekrižati roke na prsih; prekrižati noge visoko, v kolenih; prekrižati žice / ekspr. divje sta prekrižala meča spopadla se z mečema
- 2. nav. ekspr. narediti, da je kaj speljano, vodi, navadno pravokotno čez kaj drugega: dolino so prekrižali s cestami
- 3. navadno z dajalnikom priti, pojaviti se kje, navadno pravokotno na drugo smer gibanja, premikanja: velika ladja jim je prekrižala pot / redko prekrižala sta nekaj cest prečkala
// ekspr. preprečiti, onemogočiti: ta človek mu je prekrižal vse načrte; slabo vreme jim je prekrižalo račune o izletu - 4. nar. pokrižati: prekrižala ga je z blagoslovljeno vodo; pred jedjo se je prekrižal / od začudenja se je prekrižal
● ekspr. (črna) mačka mi je prekrižala pot po ljudskem verovanju danes bom imel nesrečo; danes bom doživel kaj slabega; ekspr. pazi, da mi še kdaj ne prekrižaš poti da se še kdaj ne srečava, prideva skupaj
prekrížan -a -o: načrt je bil s tem prekrižan; prekrižane niti, žice; sedeti s prekrižanimi nogami, rokami; okna, prekrižana z železjem okna z železnimi križi
● ekspr. on ne bo čakal s prekrižanimi rokami bo kaj ukrenil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
prelòm -ôma m (ȍ ó) - 1. glagolnik od prelomiti: prelom veje / kostni prelom; prelom lobanje / prelom dane besede, prisege / prelom s preteklostjo; ta knjiga pomeni popoln prelom s pesniško tradicijo / družbeni, idejni, kulturni prelom
- 2. mesto, kjer kaj ni več (popolnoma) zraščeno, skupaj: štor se je na prelomu svetil / v zidu so se videli globoki prelomi razpoke
- 3. ekspr. kraj, prostor, kjer kaj (nenadoma) preide v kaj drugega: njihova kmetija leži na prelomu doline
- 4. ekspr., navadno s predlogom čas, ko kaka doba preneha obstajati in se začne nova: bilo je na prelomu devetnajstega in dvajsetega stoletja; ob prelomu starega veka v srednji vek / v prelomu časa
- 5. min. videz prelomne ploskve: vrste preloma / iverasti prelom značilen za drobnozrnate snovi; neravni prelom pri katerem ploskev zaradi različne debeline posameznih zrn ni ravna; školjkasti prelom
♦ alp. ledeniški prelom prečna razpoka v ledeniku, nastala zaradi vzpetine na dnu ledeniške doline; anat. odprti prelom kosti pri katerem kost predre kožo; geol. prelom premaknitev skladov iz prvotne lege; mesto preloma; tisk. prelom oblikovanje stolpcev v strani (časopisa, knjige)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
prelomíti -lómim dov. (ī ọ́) - 1. z lomljenjem razdeliti na dva dela: prelomiti vejo / prelomiti po sredi / prelomiti palico na dvoje
- 2. nav. ekspr. ne izpolniti tega, kar je bilo dogovorjeno, obljubljeno, rečeno: prelomila je besedo, obljubo, prisego / prelomiti pogodbo, pravila, zakon prekršiti
- 3. publ., z orodnikom narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati in se začne kaj novega, drugačnega: prelomiti s starimi navadami, preteklostjo; prelomil je z vsem, kar ga je vezalo nanjo; dokončno so prelomili s starim načinom življenja / z njim je prelomil nima več zveze z njim
// pisatelj je prelomil s tradicijo našega pripovedništva
♦ jur. prelomiti palico nad obsojencem nekdaj odrediti izvršitev sodbe; rel. prelomiti post
prelomíti se - 1. zaradi sile, pritiska ne biti več (popolnoma) zraščen, skupaj: macesen se je prelomil čez sredo; pod težo snega se je veja prelomila / na tem mestu se noga malokdaj prelomi
- 2. ekspr., v zvezi z v (nenadoma) preiti v kaj drugega: tu se je breg iz strmine prelomil v položno pobočje / glas se ji je v grlu prelomil v pretresljiv jok / poletje se hitro prelomi v jesen nagne
// nenadoma prenehati obstajati: ljubezen v njej se je prelomila / družinski mir se je prelomil
● ekspr. na ovinku se cesta prelomi strmo spusti navzdol; ekspr. sredi govora se mu je glas prelomil nenadoma ni mogel več govoriti; knjiž., ekspr. pri tem delu se je njegova postava prelomila k tlom bil je zelo sključen, nagnjen naprej; ekspr. stopnišče se je dvakrat prelomilo imelo je dva vmesna presledka, podesta; ekspr. glej, da se pri delu ne prelomiš da se preveč ne izčrpaš; ekspr. služabnik se je trikrat prelomil v pasu globoko priklonil
prelómljen -a -o: prelomljena kost; prelomljena palica; prelomljena prisega; prelomljen posredi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
preméšati tudi premešáti -am dov. (ẹ́ á ẹ́) - 1. z mešanjem narediti, da se delci kake snovi v njej enakomerno porazdelijo: premešati malto; dobro premešati jed
- 2. dati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov: premešati surovine v določenem razmerju; voda in vino sta se premešala; pren. njihovi glasovi so se premešali, da jih nisem več ločil
● premešati karte narediti, povzročiti, da so v kupu skupaj karte različne vrednosti, barve; ekspr. njihova kri se bo premešala z našo bomo v (krvnem) sorodstvu z njimi
preméšan -a -o: premešan pesek; tam so premešane vse narodnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
premôči -mórem dov., premógel premôgla (ó ọ́) v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l - 1. narediti, povzročiti, da kdo kaj naredi, čeprav tega ne želi; premagati: lakota ga je premogla, da je zapustil skrivališče; brezoseb. včasih človeka premore, da kar zadremlje
// knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: znova ga je premogel smeh; spanec ga je premogel zaspal je - 2. nedov. izraža, da je kaj osebkova svojina, lastnina; imeti: premogel je veliko hišo z vrtom; premogel je nekaj gotovine, premoženja / s seboj je vzela vse, kar je premogla / ekspr.: hiša ni premogla kopalnice je bila brez kopalnice; ni premogel niti za kosilo ni imel denarja za kosilo
// ekspr., z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo: ne premore niti malo discipline; premore dosti potrpljenja; z vsem mirom, kar ga je premogel, je odgovoril
● ekspr. poskušal se je hihitati tako kot ona, a tega ni premogel ni znal; ekspr. vsi skupaj niso premogli niti ene angleške besede niso znali povedati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
preobdáti -dám dov., 2. mn. preobdáste in preobdáte; preobdál (á) knjiž. prevzeti: Preobdala jo je moč gorskega zraka in oči so ji skupaj lezle (I. Tavčar)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
preplêsti -plêtem dov., preplêtel in preplétel preplêtla, stil. preplèl preplêla (é) - 1. narediti, da pride kaka podolgovata upogljiva stvar večkrat
- a) čez drugo tako stvar: preplesti trakove, vlakna; mrežasto preplesti; vrvi so se prepletle / preplesti prste
- b) na več mestih skozi kaj drugega: preplesti butaro zelenja s pisanimi trakovi; preplesti ograjo z bodečo žico
- 2. s pletenjem popraviti: z vitrami preplesti dno košare
- 3. rastoč (mrežasto)
- a) prekriti površino: zidove je prepletel bršljan
- b) se razširiti v čem: gozdna tla so prepletle korenine / žilice so prepletle meso
- 4. narediti, da se dvoje, več stvari pojavlja, nastopa skupaj tako, da so opazni včasih bolj elementi ene, včasih druge: avtor preplete dve zgodbi; industrijska kriza se je prepletla z agrarno; pren. njegovo življenje se je čudno prepletlo z njenim
// narediti, da se kaj pojavi večkrat, na več mestih: snov je avtor prepletel z nazornimi prispodobami; svoje pripovedovanje je prepletel s spomini
● pajki so prepletli grme s pajčevinami prepredli
prepletèn -êna -o: z žilicami prepleten obraz; spotakniti se ob prepletene korenine; z domišljijo prepletena resničnost; gosto prepleten
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
preplétati -am nedov. (ẹ̑) - 1. delati, da pride kaka podolgovata upogljiva stvar večkrat
- a) čez drugo tako stvar: začel je prepletati niti in delati vozle; mrežasto, rahlo prepletati; prepletati in odpletati / vznemirjeno je prepletala prste
- b) na več mestih skozi kaj drugega: prepletati butare zelenja s pisanimi trakovi / prepletati sobo z girlandami cvetja
- 2. rastoč (mrežasto)
- a) prekrivati površino: zidove prepletajo ovijalke; rečno dno gosto prepletajo rastline
- b) se razširjati v čem: zemljo prepletajo korenine; žile prepletajo mišice
- 3. delati, da se dvoje, več stvari pojavlja, nastopa skupaj tako, da so opazni včasih bolj elementi ene, včasih druge: pisatelj prepleta zgodbe; razlaganje se prepleta s pogovorom; resničnost se prepleta z domišljijo / njuna glasova se prijetno prepletata
// delati, da se kaj pojavi večkrat, na več mestih: svojo pripoved prepleta s humorjem - 4. ekspr. ponavljajoč se pojavljati, nastopati kje: vso starejšo zgodovino prepletajo boji s plemiči / spomine na njihove prednike prepletajo pesmi in pravljice
preplétati se obstajati v mrežasti obliki: niti v blagu se pravilno prepletajo
● njeni prsti se prepletajo z njegovimi drži ga za roko tako, da so njeni in njegovi prsti položeni drug čez drugega
prepletajóč -a -e: delal je košaro, prepletajoč šibe; prepletajoči se motivi; skladnost prepletajočih se ornamentov; gosto prepletajoče se veje; pravokotno prepletajoča se prečna in podolžna vlakna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
prevesláti -ám dov. (á ȃ) z veslanjem priti z enega konca česa na drugega: preveslati jezero, zaliv
● ekspr. skupaj sta preveslala to vojno prebila, preživela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
prgíšče -a s (í) - 1. prostor med ukrivljenimi prsti in upognjeno dlanjo: piti iz prgišča; zajel je žito v desno prgišče / podržal je prgišče pod curkom vode
- 2. z rodilnikom količina česa, ki se lahko naenkrat drži z ukrivljenimi prsti in upognjeno dlanjo: nasuti v posodo polno prgišče riža; dve prgišči soli; pljuskniti si prgišče vode v obraz / vsega skupaj je bilo komaj za prgišče
// ekspr. zelo majhna količina česa sploh: ob prgišču drv se niso mogli pogreti; pren. ni ji dovolj samo prgišče sreče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
pri predl., z mestnikom - 1. za izražanje stanja v položaju, ko je kaj v neposredni bližini česa: sedeti pri mizi; stati pri oknu; ležati na klopi pri peči / bitka pri Sisku / posekati drevo pri korenini; hoditi pri kraju ceste / greti se pri ognju
♦ geogr. Besnica pri Kranju
// za izražanje kraja, kjer se dogaja dejanje: vstopnice lahko kupite pri blagajni; vstopil je pri sprednjih vratih / pog. sestali se bomo pri Slonu v kavarni, restavraciji Slon - 2. za izražanje pripadnosti osebi, stvari: zob pri brani, grabljah; udi pri človeku; ročica pri plugu; ovratnik pri srajci / laboratorij je pri inštitutu / to sem bral pri Cankarju / Gostilna pri Figovcu
// za izražanje navzočnosti, udejstvovanja kje: bil je štiri leta pri partizanih; sin je pri vojakih; v službi je pri železnici / tehnik pri gradbenem podjetju; pog. dela pri filmu v filmski proizvodnji
// dela pri stroju; sodelovati pri predstavi, pevskem zboru / pri delu ga nihče ne prekosi
// za izražanje odnosa do koga, stika s kom: oglasiti se pri profesorju; vprašati pri sosedu / pri očetu je naletel na odpor; obisk pri prijatelju; pri tem učitelju se bo treba veliko učiti; ekspr. pri njej si opravil - 3. za izražanje bivanja, obstajanja
- a) v določeni družbeni skupnosti, zlasti družini, narodu, državi: pri Slovencih to ni v navadi / pog.: pri nas mu bo dobro v naši družini, v našem kolektivu; pri nas pravimo temu tako v našem kraju
- b) v določenem okolju sploh: otroci so pri sosedovih; stanuje pri starših
- 4. za izražanje lastnosti ali stanja osebka: biti pri zavesti; ohraniti, ostati pri življenju
- 5. za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje: pogovarjala sta se pri kozarcu vina; sprehajati se pri mesečini; ne hodi ven pri takem vremenu
// za izražanje pogoja ali vzroka, ki izhaja iz takih okoliščin: pri tolikih stroških konkurenca ni mogoča; pri taki vzgoji ne more biti uspeha / zasilno zavoro smemo potegniti le pri nevarnosti; to zdravilo se jemlje le pri visoki temperaturi - 6. za izražanje povezanosti s kom, čim: pri čevljih so posebno važni podplati; pri hiši je treba še dosti narediti; pri kadilcih lahko pride do zastrupitve z nikotinom; pri otrocih ni dobro popuščati
// navadno z glagolskim samostalnikom za izražanje udeležbe, dejavnosti pri čem: pri bombardiranju je bilo ubitih več ljudi; pri branju pesmi se je večkrat zmotil; pri igri so se sprli; pasti pri izpitu; asistirati pri operaciji; iti za pričo pri poroki; pri pouku ne pazi dovolj / ostati pri kosilu / biti pri frizerju; pog. pri kartah je izgubil veliko denarja pri igranju kart, kvartanju - 7. nav. ekspr. za izražanje dejstva, ki bi moglo ali moralo kaj preprečiti, pa ne prepreči: pri vsem bogastvu ni srečen; pri sivih laseh je videti kar mlad; pri petih otrocih je še zelo mladostna
- 8. za izražanje časovne točke, v kateri se kaj zgodi: v šolo je šel pri šestih letih / pri petdesetih je začel pisateljevati star približno petdeset let
// čevelj mu zaškriplje pri vsakem koraku; pri slovesu so vsi jokali; zasačili so ga pri tatvini / pri hoji se je spotil - 9. za izražanje razmerja, sorazmerja: zaslužil je sto dinarjev pri kilogramu; blago se je podražilo za dvesto dinarjev pri metru
- 10. pog. za izražanje sklicevanja na kaj: prisegel je pri svojih otrocih / kot podkrepitev pri moji duši, da ni res; pri spominu na mater ti obljubljam
● pog. biti, ležati pri dekletu imeti spolni odnos, spolne odnose; ne vem, pri čem smo kakšen je naš položaj; pog. nisem pri denarju nimam denarja; ekspr. na trgu je bila glava pri glavi veliko ljudi skupaj; ekspr. vsi otroci so že pri kruhu odrasli in zaposleni; biti pri miru ne gibati se, ne premikati se; pog. biti pri moči močen, krepek; kdo bo ostal pri otrocih pazil nanje; ekspr. bil je pri priči mrtev takoj; pog. ni čisto pri sebi ne zaveda se popolnoma; sam pri sebi misli drugače natihem; ekspr. ostalo je pri starem nič se ni spremenilo; ekspr. vse večere presedi pri televiziji gleda televizijski spored; ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem ven nič ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni; tega pri najboljši volji ne zmorem sploh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
pridruževáti -újem nedov. (á ȗ) delati, da postane kaj sestavni del kake enote: pridruževati občini manjše kraje;
pridruževati si sorodne delovne organizacijepridruževáti se - 1. začenjati biti skupaj s kom, zlasti pri kaki dejavnosti: po poti so se jim pridruževale nove skupine; otroci so se mu na ulici pridruževali, ker jim je dajal bonbone / v vsaki vasi so se jim pridruževali prostovoljci
// začenjati opravljati isto dejavnost kot kdo drug, navadno za skupen cilj: strokovnjakom so se pridruževali tudi amaterji / pridruževati se uporniškemu gibanju / ob kapitulaciji Italije so se množično pridruževali partizanom odhajali k partizanom
// začenjati biti v istem stanju kot kdo drug: pridruževati se vsesplošnemu veselju - 2. imeti, izražati enako mnenje kot kdo drug: svoje stališče je tako prepričljivo branil, da so se mu vsi pridruževali / publ.: pridružujem se vašemu mnenju soglašam z vami; pridruževati se protestu zoper nevzdržne razmere
- 3. pojavljati se istočasno s čim drugim: jezi se je pridruževal še občutek krivde; šumenju vetra so se pridruževali še drugi glasovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
pridružíti in pridrúžiti -im, tudi pridrúžiti -im dov. (ī ú ū; ū ȗ) narediti, da postane kaj sestavni del kake enote: pridružiti manjšo skupino večji / pridružiti ozemlje ene države k drugi državi; delovni organizaciji se je pridružilo več sorodnih organizacij; pridružiti si manjša podjetja / skupini so pridružili še nekaj delavcev dodali; pridružiti se mednarodni organizaciji včlaniti se vanjopridružíti se in pridrúžiti se, tudi pridrúžiti se - 1. začeti biti skupaj s kom, zlasti pri kaki dejavnosti: na poti v mesto se mu je pridružil neznanec; pridružil se je koscem na travniku; pridružil se je otrokom, da bi se z njimi igral / ekspr. tu se Donavi pridruži Sava se izliva vanjo
// začeti opravljati isto dejavnost kot kdo drug, navadno za skupen cilj: pridružiti se upornikom; pri napadu se jim je pridružila še druga četa je napadla
// že v mladosti se je pridružil naprednemu gibanju se je vključil vanj
// pobegnil je iz nemške vojske in se pridružil partizanom šel k partizanom; ekspr. s svojimi romani se je pridružil nesmrtnikom postal zelo slaven, čaščen umetnik
// začeti biti v istem stanju kot kdo drug: pridružiti se vsesplošnemu navdušenju, veselju / pridružiti se otroškim igram - 2. imeti, izraziti enako mnenje kot kdo drug: svoje stališče je tako prepričljivo branil, da so se mu vsi pridružili / publ.: pridružiti se mnenju večine soglašati z njo; njegovemu predlogu se je pridružila večina
- 3. pojaviti se istočasno s čim drugim: angini se je pridružila še pljučnica; že znanim problemom so se pridružili še novi
pridružívši zastar.: pridruživši se drugim, so nadaljevali pot
pridrúžen -a -o: drugi člani so bili pridruženi; postati pridružena članica organizacije; pridruženo ozemlje
♦ geom. pridružena premera premera kroga, elipse ali hiperbole, od katerih vsak razpolavlja drugemu premeru vzporedne tetive; konjugirana premera
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
priključeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. z nameščanjem povezovalne naprave povezovati s čim: priključevati vagone
- 2. povezovati z omrežjem: priključevati gospodinjske aparate / ne priključuj radijskega sprejemnika vklapljaj, vključuj
// povezovati s čim sploh: priključevati nove hiše na plinovod, toplovod - 3. delati, da postane kaj sestavni del kake enote: priključevati občini manjše kraje
priključeváti se začenjati biti skupaj s kom: po poti so se jim priključevale nove skupine; priključeval se je različnim družbam
// začenjati opravljati isto dejavnost kot kdo drug, navadno za skupen cilj; pridruževati se: priključevati se partizanom / priključevati se odporniškemu gibanju
● publ. priključujem se vašemu mnenju soglašam z vami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
prikljúčiti -im dov. (ú ȗ) - 1. z namestitvijo povezovalne naprave povezati s čim: pod klancem so vlaku priključili še eno lokomotivo; priključiti prikolico k avtomobilu, na avtomobil; priprava se priključi k vlečnemu vozilu
- 2. povezati z omrežjem: strokovnjak jim je priključil pomivalni stroj; priključiti plinski štedilnik, televizor / priključiti motor vklopiti, vključiti; grelec se avtomatično priključi
// povezati s čim sploh: priključiti stransko cesto na glavno; priključiti peč na dimnik; priključiti se na električno omrežje, plinovod, toplovod
// začeti dovajati: plačati smo morali dolg, da so nam spet priključili električni tok - 3. narediti, da postane kaj sestavni del kake enote: četo so priključili brigadi; podjetju bodo priključili več manjših obratov; nekaj krajev so priključili k sosednji občini / samovoljno priključiti zasedeno ozemlje / publ.: kuhinji so priključili še shrambo prizidali; teh živali ne moremo priključiti opicam uvrstiti mednje; prošnji je treba priključiti različne priloge dodati
- 4. šport. dati nogo k drugi nogi: naredimo korak z desno nogo, levo pa priključimo / kot povelje priključi naredi vrsto strnjeno
prikljúčiti se začeti biti skupaj s kom: priključiti se gruči, pogrebnemu sprevodu / priključil se je otrokom, ki so se igrali na dvorišču / zakaj se nam nisi priključil nisi šel z nami
// začeti opravljati isto dejavnost kot kdo drug, navadno za skupen cilj; pridružiti se: priključiti se upornikom / priključili so se osvobodilnemu gibanju
● zastar. nič neprijetnega se mi ni priključilo zgodilo, pripetilo; publ. vsi so se priključili njegovemu mnenju soglašali z njim
prikljúčen -a -o: nestrokovno priključen aparat; peč je priključena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
priléžnica -e ž (ẹ̑) ženska, ki živi skupaj z moškim brez zakonske zveze: bila je njegova priležnica, ne pa žena;
imeti priležnico / knezova priležnica ljubica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
priléžnik -a m (ẹ̑) moški, ki živi skupaj z žensko brez zakonske zveze: ima priležnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
primér -a m (ẹ̑) - 1. stvar, enota, po kateri se more očitno, neposredno spoznati, dokazati kak splošnejši pojem, pravilo: povedati primer; dokazati trditev na primerih; ponazoriti pravilo s primeri; dober, nazoren, prepričljiv primer; primeri za samostalnik: človek, zemlja, življenje; povedati kaj kot primer / povedati kaj za primer za zgled, ponazoritev
// v zvezi na prímer tudi na primér izraža, da je kaka stvar, enota navedena z namenom neposredno pokazati, ponazoriti kak širši, splošnejši pojem: dobro je gojiti šport, na primer [npr.] kolesarjenje, plavanje; marsikaj pogrešam, na primer knjige / bili so na primer časi, ko je bila lakota; recimo, na primer, da začne goreti: kaj bi storili / piše se tudi skupaj naprímer - 2. stvar, enota iz skupine stvari, enot, na katero se kak pojem, pravilo nanaša: pojdimo od primera do primera, pa bomo videli, če ustrezajo trditvi; tega načela ne moremo posplošiti na vse primere / to so sami lahki primeri, jih boš že izračunal
// z rodilnikom stvar, enota kot pojavna oblika tega, kar splošneje izraža samostalnik: ta stavba je primer arhitekture 18. stoletja; to je značilen primer sožitja med rastlino in živaljo / muzej hrani več primerov takega orodja primerkov
// to je, žal, edini primer podpore naših prizadevanj / ekspr. njegovo dejanje je kričeč primer neodgovornosti, neosveščenosti / publ. poznamo več primerov nezakonitih gradenj več nezakonitih gradenj
// pojav, dogodek, v katerem se pojavlja to, kar izraža določilo: popisati vse primere te nalezljive bolezni / med otroki v razredu je več primerov uši / pri tej bolezni so smrtni primeri redki - 3. kar se primeri, zgodi in je zaradi določenih lastnosti predmet
- a) pozornosti: primer je vzbudil splošno ogorčenje; o tem primeru so časopisi veliko pisali / primer tega podjetja ni osamljen
- b) določene obravnave: primer ni lahek: zlomljena je medenica; tako težkega, zapletenega primera še nisem imel / v spornih primerih odloča žirija / primer Kovač je sodišče zaključilo zadevo
- 4. žarg. oseba glede na bolezen, poškodbo kot predmet obravnave: ambulanta sprejema vse primere / nekaj postelj za najnujnejše primere je zmeraj na razpolago
- 5. publ., v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi z v izraža, da se ob mogoči uresničitvi dejanja, položaja, kot ga določa prilastek, uresniči dejanje, kot ga izraža povedek: v najslabšem primeru ostanemo doma; v tem primeru se takoj vrni; v primeru dežja predstava odpade / v primeru, če se izdelek pokvari, takoj sporočite če se izdelek pokvari; v primeru, da vam stvar ne ustreza, jo lahko vrnete če vam stvar ne ustreza
// v izjemnih primerih je to dovoljeno izjemoma; takoj poravnajte račun, v nasprotnem primeru bomo ukrepali sicer, drugače; v nobenem primeru ne popusti nikakor; v vsakem primeru se oglasi vsekakor
// v zvezi z za izraža namen uresničitve dejanja, kot ga izraža povedek, glede na možnost uresničitve dejanja, položaja, kot ga določa prilastek: zavarovati se za primer poškodbe, smrti / za vsak primer poglej še enkrat zaradi popolne gotovosti, pomirjenosti
● publ. so primeri, da ravnajo igralci drugače dogaja se; ekspr. zanj sem samo še primer, nič več človek, za katerega se nihče posebej ne zanima; star. zapustil je dela, ki jim ni primera primere; redko postavljati komu koga za primer za zgled
♦ jur. precedenčni primer; zavarovalni primer glede na katerega se zavaruje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
pripomôči -mórem dov., pripomógel pripomôgla (ó ọ́) v nedoločniku, sedanjiku in deležniku na -l skupaj s čim narediti, povzročiti, da se kaj uresniči, doseže: tudi vi nam lahko pripomorete do zmage, da zmagamo / slabe razmere so pripomogle k taki odločitvi / razburjenje je pripomoglo, da se mu je zdravje poslabšalo vplivalo na to // star. vsi pripomorejo in premaknejo skalo pomagajo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
priredíti1 -ím dov., prirédil (ī í) - 1. narediti vsebinsko, oblikovno ustrezno za kak namen: prirediti besedilo; program bo treba še prirediti; slovnico prirediti za šolo; televizijsko zgodbo je priredil po noveli
♦ muz. skladbo za mešani zbor prirediti za moški zbor
// narediti ustrezno za kak namen sploh: prirediti okvir sliki; prirediti kolo za večjo hitrost; prirediti orodje za določeno delo; prirediti si lečo na mikroskopu naravnati - 2. narediti kaj za začasno uporabo, navadno ne iz ustreznega materiala: mize so priredili iz starih desk; prirediti oder na prostem / gospodar je dal za gosta prirediti sobo pripraviti, urediti
- 3. narediti, kar je potrebno, da se kak javni dogodek začne, uresniči: prirediti dirke, izlet, koncert, proslavo, zborovanje; vodstvo galerije bo priredilo razstavo; veleposlanik je priredil sprejem, slavnostno večerjo v čast gostu; šalj. zvečer so mu priredili pod oknom mačji koncert; iron. hči mu je priredila škandal
// publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dijaki so priredili obisk tovarne; pisatelj bo priredil predavanje tudi pri nas bo predaval; prebivalci so gostu iz Jugoslavije priredili lep sprejem so ga lepo sprejeli - 4. mat. narediti, da ima vsak element prve množice ob sebi kak element druge množice, tako da tvorita skupaj par: prirediti številu njegov kvadrat
prirejèn -êna -o deležnik od prirediti: šahovski turnir je bil prirejen v čast slavnega mojstra; za tako delo prirejene škarje; nova izdaja pesmi je prirejena po prvi izdaji; kosilo, prirejeno za sto gostov; po pravilih prirejeno tekmovanje
// knjiž. ki ima enakovreden položaj: on mu ni podrejen, ampak prirejen
♦ geom. prirejena premera premera kroga, elipse ali hiperbole, od katerih vsak razpolavlja drugemu premeru vzporedne tetive; konjugirana premera; jur. prirejeni organi upravni organi enake stopnje iste ali istovrstne družbenopolitične skupnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
priréjati1 -am nedov. (ẹ́) - 1. delati vsebinsko, oblikovno ustrezno za kak namen: prirejati besedilo, gradivo; prirejati sestavek za tisk / ekspr. nič ni prirejala, povedala je, kot je bilo; pren. po svoje (si) prirejati podobo sveta
// delati ustrezno za kak namen sploh: prirejati vozila za invalide - 2. delati, kar je potrebno, da se javni dogodki začnejo, uresničijo: prirejati koncerte, predstave, razstave, tekmovanja, zborovanja / slišal sem, da klub prireja večerjo pripravlja
// publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: prirejati obiske vojašnic; prirejal je predavanja o tem problemu predaval je - 3. mat. delati, da ima vsak element prve množice ob sebi kak element druge množice, tako da tvorita skupaj par: prirejati številom njihove kvadrate
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
prisédnik -a m (ẹ̑) v nekaterih državah vsak od sodnikov, ki skupaj s predsednikom sestavljajo sodni zbor: dolžnosti prisednika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
príti prídem dov., prišèl prišlà prišlò tudi prišló, stil. príšel príšla (í) - 1. premikajoč se v določeno smer začeti biti
- a) na določeni točki poti: ko je prišel do mostu, je počil strel; komaj je prišel skozi vrata, so ga že klicali nazaj / čoln je prišel v vrtinec in se potopil / prišel je mimo hiš, ne da bi vzbudil pozornost; ko je prišel z njim vštric, ga je pozdravil / prvi dan sta prišla do Beograda / s Kredarice na Triglav je prišel v eni uri pot od Kredarice na Triglav je prehodil
- b) na cilju poti: le dva člana odprave sta prišla na vrh; iz Ljubljane so odšli ob osmih, v Zagreb pa so prišli ob desetih / vlak je kljub okvari prišel pravočasno / po tej poti pridemo, se pride na Šmarno goro ta pot vodi, je speljana
- c) na drugi strani česa: težko so prišli čez ovire; priti čez reko, skozi predor
// premikajoč se v določeno smer začeti biti bližje komu: pridi k meni; pridite k tabli / pridite bližje, naprej, sem / ekspr. prišel je na doseg roke približal se je
- 2. s premikanjem začeti biti na določenem mestu: vprašal ga je, kdo je prišel; počakali so, da pride še predsednik; iz hiše je prišla gospodinja; na oder je prišel pevski zbor; večkrat je prišel pod njeno okno; pridi ven, če si upaš; priti z zamudo; priti peš / prišel mu je odpret; priti h komu na obisk; priti na ples; prišel mu je na pomoč; priti po slovo / priti k vaji udeležiti se je
// piščanec je prišel iz jajca se je izvalil; rastlina je že prišla iz zemlje priklila; na okno je prišla sinička priletela; v pristanišče je prišlo več ladij priplulo
// ekspr. na mizo je prišla skleda žgancev so prinesli skledo žgancev; v čevelj mu je prišel kamen; v vodo so prišle smeti / kot vljudnostna fraza lepo, da ste prišli; kot povabilo pa še kaj pridite
// po opravljeni poti začeti biti v prvotnem kraju: mati je že prišla iz mesta; priti iz tujine domov; priti pozno z dela; zjutraj gre, zvečer pride / priti od vojakov / priti nazaj vrniti se
// s preselitvijo začeti prebivati, živeti kje: če ne boste mogli biti pri njih, pridite k nam; pred nekaj leti je prišel v našo vas / po vojni je prišlo v Ameriko mnogo Evropejcev / fant je prišel iz mesta in se tukaj še ne znajde je prej živel v mestu; ta rastlina je prišla k nam od drugod je bila prinesena - 3. postati član kake skupnosti: k pevskemu zboru je prišlo več dobrih pevcev / v tovarno je prišlo več mladih strokovnjakov; pog. rad bi prišel k železnici dobil zaposlitev pri železniškem podjetju
// zakaj ne pridete med nas, v našo družbo se nam ne pridružite; kadar je prišel med vrstnike, so ga bili veseli se je srečal z njimi - 4. s prevozom, prenosom začeti biti pri naslovljencu, v naslovnem kraju: od doma je prišla brzojavka, pošiljka; pismo še ni prišlo / na njen naslov je prišel paket; pog. honorar je že prišel na žiro račun je že na žiro računu
// prišlo je sporočilo, da so vsi zdravi - 5. v zvezi z do pri širjenju, napredovanju začeti nahajati se kje, do kod: nevihta ni prišla do nas; smrad iz tovarne ne pride do naselja / priti s kleščami do zoba; pog. z roko ne pride do tja ne doseže
// pog. biti, nahajati se v prostoru do kod; segati: gozd pride ponekod do doline; lasje ji pridejo do srede hrbta; obleka ji pride do kolen / cesta pride le do žičnice je speljana - 6. začeti biti na kaki stopnji: napetost je prišla do viška / proizvodnja je prišla do stopnje, ko je ni več mogoče povečati / priprave so prišle v novo fazo / pri izkopu premoga so prišli na milijon ton letno
// pri kakem ravnanju, opravilu začeti biti kje: ko je pri deklamiranju prišla do zadnje kitice, se je zmedla; s pletenjem je prišla skoraj do konca; prišel je le do prvih poskusov naredil je le prve poskuse - 7. nav. 3. os. izraža začetek obstajanja, bivanja česa pri kom, kje: na obraz ji je prišel čuden izraz; solze so ji prišle v oči / prišla je odjuga, povodenj, vročina nastopila je; prišla je toča / prišla je kriza, revolucija, vojna / prišel je čas setve, za setev; prišla je pomlad / prišla je pomoč; prišel bo poraz, uspeh; prišla bo starost in z njo bolezen / brezoseb.: v mednarodnih odnosih je prišlo do napetosti; prišlo je do odpoklica čet; bali so se, da bi prišlo do prepira; pazi, da ne pride do nesreče se ne zgodi nesreča
// pog. jecljanje je prišlo od strahu je povzročil strah; ekspr. če kaj pride, me pokličite se zgodi; pog. ne vem, kaj bo prišlo iz tega nastalo, se razvilo
// brezoseb. izraža obstoj določenih okoliščin, zaradi katerih nastopi dejanje, stanje: prišlo je, da je bil sam doma; spi na postelji ali na tleh, kakor pride; ekspr. če je ravno tako prišlo, je šel spat - 8. izraža, da je kaj navadno na določenem mestu: kazalo pride na konec knjige; na podlago pride debela plast peska; slika pride nad posteljo bo obešena
// pog. med koruzo naj pride fižol naj se sadi
// izraža, da je kaj kje upoštevano: ti avtorji bi lahko prišli v berilo / priti na seznam; vaša izjava bo prišla v zapisnik
// začeti biti kam uvrščen pri razvrstitvi: pevska točka pride za recitacijo; to pride pod točko dve / prvi maj pride letos na nedeljo bo - 9. v zvezi z do postati uspešen v prizadevanju, da se lahko s čim razpolaga: nihče ni vedel, kako so ujetniki prišli do orožja; s tožbo je prišel do parcele / niso prišli do svojih pravic niso si jih pridobili
// z računanjem priti do pravilnega rezultata; priti do sklepov po dolgi razpravi / z oslabljenim pomenom: prišel je do prepričanja, da ne more pomagati prepričal se je; priti do spoznanja, ugotovitve
// pog., z glagolskim samostalnikom ali odvisnim stavkom izraža nastop opravljanja dela, kot ga določa samostalnik: odkar imajo televizijo, redko pridejo do branja; ne pride do pospravljanja / ne pride do tega, da bi se oženil - 10. pog., v zvezi z ob izgubiti: pazi, da ne prideš ob čevlje; v vojni je prišel ob nogo / blago je prišlo ob barvo; krave so prišle ob mleko / žita so sejali samo toliko, da niso prišli ob seme le za seme
- 11. pog., v zvezi z na izraža, da je kdo deležen česa pri razdelitvi: na eno vzgojiteljico je prišlo dvajset otrok / koliko ti pride na uro dobiš, zaslužiš
// izraža, da kaj začne biti obveznost za koga: vsa hlevska dela so prišla nanj; stroški so prišli nanjo morala jih je povrniti, plačati - 12. pog., v zvezi s pod začeti biti v območju česa: ta kraj je prišel pod občino Grosuplje / velik del slovenskega ozemlja je po prvi svetovni vojni prišel pod Italijo bil priključen Italiji
- 13. pog. začeti obravnavati kaj: radi bi se zabavali, ti pa prideš s takimi resnimi stvarmi; spet je prišel s to temo / treba je priti s stvarnejšimi dokazi navesti stvarnejše dokaze
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: ravno pravi čas ste prišli s sporočilom; kar čakal je, kdaj bo prišel s tem vprašanjem bo to vprašal - 14. pog., z izrazom količine stati, veljati: zidar te pride tristo dinarjev na uro; koliko ti pride hrana / z oslabljenim pomenom to ga pride še enkrat toliko stati, kot če kupi ga stane
// znesti: če sto delimo s pet, pride dvajset; ne pride mi toliko kot vam - 15. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka
- a) s predložno zvezo: obleka je prišla iz mode; vozilo je prišlo iz ravnotežja; priti v nesrečo, nevarnost; priti v težaven položaj / publ. priti do izraza postati bolj opazen, viden, jasen; ekspr. sčasoma bo že prišel k pameti bo začel bolj premišljeno, razsodno ravnati; pog. ponesrečenec je prišel k zavesti se je zavedel; priti na oblast dobiti pravico odločati, ukazovati v organizirani družbeni skupnosti
// priti iz rabe prenehati se rabiti; domačija je prišla na dražbo; prišel je pod njegov vpliv on je začel nanj vplivati; kot dediči pridejo v poštev vsi otroci kot dediče je treba upoštevati
// pog. rad bi prišel do profesorja postal profesor; pitje kave je prišlo v navado postalo navada - b) s smiselnim osebkom v dajalniku, s prislovno rabljenim izrazom: pog. prišlo mu je slabo postalo; star. kar vroče mu je prišlo, ko je to slišal
- c) nedov., pog., s pridevnikom: koruza pride predraga za krmljenje je; ta stvar pride pretežka, če je iz železa
● pog. ko pridejo leta, boš težje delal ko se boš postaral; ekspr. kadar ni ubogal, je prišla palica na pomoč kadar je bilo opominjanje brez uspeha, je bil tepen; pog. skozi luknjo pride vtaknjena železna palica je; se vtakne; ekspr. tako mi je prišlo, pa sem ga udaril izraža nastop določenega stanja, zaradi katerega pride do dejanja; pog. vse je naredil zate, ti pa prideš in mu očitaš malomarnost poudarja dejanje v sledečem stavku; ekspr. zdaj je prišla njegova ura uresničile so se mu želje; zdaj lahko uresniči svoje namere; evfem. prišla je njegova zadnja ura umira; tudi nanj pride vrsta tudi on bo moral to pretrpeti; tudi on bo moral umreti; ko so drugi utihnili, je on prišel do besede začel govoriti; ekspr. priti stvarem do dna, knjiž. do jedra popolnoma jih spoznati; publ. na posvetovanju niso prišli do skupnega jezika niso dosegli enakega mnenja o kaki stvari; ekspr. nikdar mu ne prideš do konca ne da se prepričati; ekspr. otroci so že prišli do (svojega) kruha se sami preživljajo, vzdržujejo; priti do sape ustavil se je, da bi prišel do sape začel lažje dihati; publ. gospodarstvo ne pride do sape v gospodarstvu ne morejo začeti normalno delati, poslovati; ekspr. ni prišla do sape od presenečenja zelo je bila presenečena; ekspr. ko je nevarnost minila, so spet prišli do sape so se sprostili; pog. sam ne bi prišel do tega, na to, kar ste mi povedali ne bi spoznal, odkril, ugotovil tega; pog. kako pa pridete do tega, da si kar sami jemljete niste upravičeni; pog. nista prišla do ti nista se začela tikati; ekspr. ni mu mogel priti do živega izraža nesposobnost osebka, da bi koga bistveno prizadel; ekspr. to mu je prišlo prav iz srca je rekel zelo iskreno, prizadeto; veliko izobražencev je prišlo iz njihove šole je vzgojila, dala njihova šola; ekspr. iz njegovih ust je prišla obsodba on je izrekel obsodbo; ekspr. ni vse za natis, kar pride izpod peresa kar kdo napiše; ekspr. poskrbi, da mi pride izpred oči da bo odšel; da ga ne bom več videl; pog. slabost je prišla od slabega zraka povzročil jo je slab zrak; ekspr. ni še prišel dosti od tal ni še dosti zrasel; pog. bil je še začetnik, komaj je prišel z univerze jo je končal; pog. k hiši je prišla nova gospodinja dobili so novo gospodinjo; priti k sebi pog. čelo so mu zmočili z mrzlo vodo, da bi prišel k sebi se zavedel; pog. ko so ji dali jesti, je prišla k sebi si je opomogla; pog. odkar ga ni videla, je prišel precej k sebi si je izboljšal gospodarski položaj; se je precej zredil; priti med ljudi star. slovnica je prišla med ljudi leta 1584 je izšla; stvar je že prišla med ljudi se je razvedela, postala splošno znana; priti na čisto v tej stvari sta prišla na čisto sta poravnala vse medsebojne obveznosti; prišel je na čisto sam s seboj spoznal je, kakšen je; priti na dan ekspr. knjiga je že prišla na dan je izšla; ti predmeti so prišli na dan pri izkopavanju so bili odkriti; vse pride na dan vse se izve, pojasni; ekspr. pridi z besedo na dan povej, kaj misliš; ekspr. po večletnem skrivanju je prišel na dan se je pokazal, se nehal skrivati; star. prišel je njemu na rame on mora skrbeti zanj; star. nadloge so prišle nadenj, nanj so ga prizadele; ekspr. prišla je na grmado sežgali so jo na grmadi; ekspr. prišel je na čudovito idejo, misel spomnil se je nečesa čudovitega; predlagal je nekaj čudovitega; glede njega, z njim je hotel priti na jasno izvedeti, spoznati, kakšen je v resnici, kaj namerava; priti na jezik govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; zapiše besedo, kakor mu na jezik pride se je slučajno spomni; kletev mu je nehote prišla na jezik nehote jo je izgovoril; pog. priti na kant, na nič obubožati, gospodarsko propasti; ekspr. priti na konja uspeti, doseči cilj; ekspr. tudi vi boste prišli na tapeto tudi o vas bodo kritično govorili; ekspr. še na misel, na pamet mi ne pride, da bi to storil izraža močno zanikanje; ekspr. to mi ne pride nikoli na misel, na pamet tega se nikoli ne spomnim; nikoli ne pomislim na to; pog. meso je prišlo na mizo le ob največjih praznikih meso so jedli le ob največjih praznikih; pog. tudi ti boš prišel na moje boš v takih razmerah, stanju, kot sem jaz; pog. torej je prišlo na moje je tako, kot sem jaz trdil; ekspr. drama ne bo nikoli prišla na oder ne bo nikoli uprizorjena; ekspr. priti na okus pri kaki stvari začutiti zadovoljstvo ob njej; priti na beraško palico popolnoma obubožati; priti na pot ekspr. pazi, da mu ne prideš na pot da ga ne začneš ovirati pri njegovi dejavnosti, delu; da te ne dobi, odkrije; ekspr. upala je, da bo prišel na pravo pot da bo začel živeti pošteno; priti na površje na površje so prišle napredne družbene sile so se uveljavile; na površje so prišle nekatere doslej neznane stvari so postale znane, javne; priti na svoj račun ekspr. misli, da bo prišel na svoj račun bo imel korist; ekspr. smučarji so prišli na svoj račun so se lahko dosti smučali; vprašanje je prišlo na dnevni red se je začelo obravnavati; po njegovi smrti je posestvo prišlo na sina postalo sinova last; pazi, da ne prideš na slabše da se ti ne bo godilo slabše; ekspr. v tem kraju je prišel na svet se je rodil; na uho mu je prišlo rahlo brnenje zaslišal je; ekspr. pazil je, da to ne bi prišlo komu na uho, ušesa da tega ne bi kdo izvedel; ekspr. priti na zeleno vejo gmotno si opomoči; priti na vrsto ta stvar še ni prišla na vrsto se še ne more obravnavati, uresničiti, opraviti; zdaj pridete vi na vrsto za plačilo boste morali vi plačati; ekspr. pazi, da ne prideš ob glavo da te ne ubijejo; ekspr. zaradi te nesreče je prišel čisto ob pamet ni sposoben premišljeno, razsodno ravnati; ekspr. ukrade, kar mu pride pod roko kar more; priti pred koga ekspr. zaradi laži se mu ne upa priti pred oči čuti se krivega, boji se ga; ekspr. razbil je vse, kar mu je prišlo pred oči kar je videl, dosegel; stvar bo prišla pred sodišče bo obravnavana na sodišču; stvar je prišla v javnost se je razvedela, postala splošno znana; ekspr. priti v konflikt s kom ne soglašati s kom, nasprotovati mu; ekspr. priti v konflikt s predpisi ravnati v nasprotju z njimi; evfem. prišel je že v leta postaral se je; ekspr. tako ravnanje mu je prišlo v meso in kri je postalo njegova navada; prišel je popolnoma v njeno oblast popolnoma se je podredil njeni volji, njenim zahtevam; publ. problem manjšin je spet prišel v ospredje postal pomemben, pereč; knjiž. njegov pogum je prišel v pregovor je postal splošno znan; te znamke so že prišle v promet se že prodajajo, uporabljajo; priti v roke prebere vsako knjigo, ki mu pride v roke jo dobi, najde; pog. če mu bo prišel v roke, bo tepen če ga bo dobil, ujel; ekspr. ne bi rad njemu prišel v roke bil njemu podrejen; posestvo je prišlo v tuje roke je prenehalo biti last določene družine; priti v stik z drugimi deželami videti, spoznati jih; to mu še ni prišlo v zavest tega se še ne zaveda; pog. prišel je ljudem v zobe opravljajo ga; priti za kom ekspr. vino je prišlo za njim ga je upijanilo šele nekaj časa po pitju; ekspr. prišlo je za njim, kaj je hotela šele kasneje je doumel; ekspr. vse to stradanje bo prišlo za teboj kasneje boš čutil posledice stradanja; evfem. kmalu bom prišel za teboj bom umrl; priti blizu sprl se je z nami, pa ne pride več blizu ne prihaja več k nam; ekspr. z ničimer mu ne prideš blizu zelo je nedostopen; ni ga mogoče prizadeti; priti daleč iron. daleč si prišel moralno, gospodarsko si zelo propadel; brez znanja ne prideš daleč ne boš imel uspehov; nar. testo je že prišlo gor je vzhajano; priti kam ekspr. kam pa pridemo, če bo vsak delal po svoje izraža odklonitev; ekspr. kam smo prišli, zmeraj slabše je izraža nezadovoljstvo s stanjem; ekspr. vidite, kam je prišel s pijančevanjem kako zelo je moralno in gmotno propadel zaradi njega; priti naokrog pog. leto hitro pride naokrog mine; pog. novica je prišla naokrog se je razvedela; pog. prišla sem malo naokrog na obisk; priti naprej nar. dostikrat mi naprej pride, kako smo živeli včasih se spomnim, pomislim; pog. prišel je naprej od njegovih pojmovanj njegova pojmovanja je razvil, dopolnil; pog. v kmetijstvu niso prišli dosti naprej niso dosti napredovali, se razvili; pog. v službi je prišel naprej dobil boljši položaj; pog. z zidanjem so prišli le malo naprej le malo so sezidali; pog. počasi je le prišel naprej si je gmotno opomogel; priti naproti knjiž. rad pride vsakemu naproti mu skuša ustreči; ekspr. pobotal bi se z njim, če bi mu le prišel malo naproti če bi mu pri tem malo pomagal; ne priti nikamor ekspr. pogajanja o ustavitvi bojev niso prišla nikamor niso bila uspešna; pog. s svojo trmo ne boš nikamor prišel ne boš nič dosegel; odtod pride tudi ime kraja izvira; priti prav pog. če nisem prav prišel, lahko grem če nisem dobrodošel; pog. vsaka beseda mu prav pride vsako besedo zna spretno porabiti v šali, pogovoru; pog. to bi mi prav prišlo bi mi koristilo, pomagalo; priti proč nižje pog. prašiči so mu proč prišli poginili; nižje pog. pri nas nobena reč proč ne pride se ne pokvari, uniči; priti skozi nižje pog. avto zaradi okvar pri kontroli ni prišel skozi so ga izvrgli, zavrnili; nižje pog. s tem denarjem ne pridemo skozi ne moremo shajati; nižje pog. poceni je prišel skozi ni bil huje poškodovan, kaznovan; ni imel dosti stroškov; priti skupaj pog. glede otrokovega imena nista prišla skupaj se nista zedinila; pog. tu prideta cesti skupaj se združita; pog. ta dva ne bosta prišla skupaj se ne bosta poročila; se ne bosta sporazumela; pog. kadar prideta skupaj, se prepirata se srečata; pog. mladina bo zvečer prišla skupaj se bo zbrala; pog. prišel bo, če ne bo prišlo kaj vmes če ne bo tega kaj preprečilo; priti zraven pog. preveč ima oboževalcev, on ne pride zraven nima možnosti, da bi si pridobil njeno naklonjenost; pog. imamo prijetno družbo, še ti pridi zraven se pridruži; pog. zaradi prehude konkurence ne boš prišel zraven uspel v potegovanju za kaj; pog. stvar se je razvijala, kakor je prišlo nenačrtno; pride pa mine nobena stvar ne traja neskončno dolgo; nič ne pride samo od sebe za vsako stvar se je treba truditi; ekspr. vse pride, vse mine izraža pomirjenje s čim; preg. kdor prej pride, prej melje prvi ima prednost; preg. nesreča ne pride nikoli sama slabi, neprijetni dogodki se pogosto vrstijo drug za drugim; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti
♦ rel. priti v nebesa doseči posmrtno osrečujoče stanje zveličanih; šport. naše moštvo je prišlo v finale
prišédši -a -e star.: prišedši v mesto, je poiskal prijatelja; vsi so se ozrli na prišedšo žensko; sam.: prišedšega so burno pozdravili
príšel -šla -o: prišli fantje, vojaki; vsi so pogledali prišla dekleta; sam.: govorili so o prišlih in domačih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
procênten in procénten -tna -o prid. (ē; ẹ̄) nanašajoč se na procent: procentni odnos med proizvodnjo in izvozom / piše se narazen ali skupaj koliko procenten in kolikoprocenten / s števnikom 6-procentne obresti
♦ mat. procentni račun račun, ki obravnava procente
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
pŕvikrat prisl. (ȓ) prvič: prvikrat, odkar sta se spoznala, sta šla skupaj na sprehod / saj ni ne prvikrat ne zadnjikrat, da se je zmotil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
ptìč ptíča m (ȉ í) - 1. žival, ki ima peruti, kljun in je pokrita s perjem: ptiči čivkajo, pojejo; krmiti, loviti ptiče; jata ptičev; biti vesel kot ptič; živeti kot ptič na veji svobodno, brezskrbno
// divji, domači ptiči; močvirski, vodni ptiči; ptiči pevci; ekspr. kralj ptičev orel - 2. ekspr., navadno s prilastkom iznajdljiv, prebrisan človek: sosed je šele pravi ptič / on je čuden ptič; postal je pravi nočni ptič (rad) dolgo bedi, dela; (rad) ponočuje
● ekspr. ni ne ptič ne miš nima izrazitih lastnosti, značilnosti; ekspr. jekleni ptič letalo; fant je gol kot ptič je brez kakršnegakoli imetja; enaki ptiči skupaj letijo ljudje s podobnimi nazori se radi družijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
puzzle2 -el cit. [pázle] in púzle -el ž mn. (ȃ; ȗ) 1. sestavljanka iz ploščic nepravilnih oblik z narisanim delom slike, ki nastane na koncu sestavljanja; puzzle1 (1), puzzli (1): Kratkočasi se z zlaganjem puzzel | Ko dobi za rojstni dan puzle, ugotovi, kako zelo je talentirana za njihovo sestavljanje 2. kar je sestavljeno iz več elementov, delov; puzzle1 (2), puzzli (2): Zaradi svoje prihodnosti sem se moral kot del puzzel vklopiti v celotno dogajanje | Dokler gre le za majhne rane, ni težav, težje je, če se zgodi kaj hujšega, saj ljudje nismo puzle, da bi nas lahko sestavil skupaj E ↑puzzle1
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
račún1 -a m (ȗ) - 1. skupek med seboj povezanih števil, znakov, s katerimi se po določenem postopku ugotavlja novo število: izračunati, rešiti, sestaviti račun; rezultat računa je pravilen / preveriti račun; v računu je napaka / pomožni račun
// nav. mn., publ. rezultat računanja: računi kažejo, da je tak način gradnje najcenejši / ekspr. vse se je končalo po računih na papirju - 2. pismeno sporočilo dolžnega zneska za kupljeno blago ali naročeno storitev: izdati, pisar. izstaviti, napisati račun / brez računa blaga ne zamenjamo; pog. račun za elektriko, vodo
// tak dolžni znesek: račun je visok, ekspr. masten; plačati, povedati račun
// v zvezi na račun izraža, da dolžni znesek plača oseba, kot jo določa prilastek: piti na prijateljev račun; delati na račun soseda; stroški na račun podjetja so veliki / živeti na tuj račun
// pog., v zvezi dati, vzeti na račun dati, vzeti del plačila vnaprej: dati, vzeti petsto dinarjev na račun / na račun jim je dal avtomobil
// pog., v zvezi vzeti v račun vzeti, upoštevati kot del plačila: pri nakupu novega šivalnega stroja vzamejo starega v račun - 3. ekon., v zvezi zaključni račun prikaz prihodkov, odhodkov in poslovnega izida v določenem razdobju ter sredstev in obveznosti do njihovih virov: sestavljati, sprejeti zaključni račun
- 4. v zvezi na račun izraža
- a) predmet glagolskega dejanja, kot ga določa prilastek: smejati se na svoj, tuj račun; zavrniti očitek na račun direktorja
- b) odvisnost glagolskega dejanja od njegovega, po vrednosti nasprotnega določila: obogateti na račun tujega dela; na račun pritrgovanja kupljeno stanovanje / publ. pomota na račun naglice zaradi naglice
- 5. nav. mn., ekspr. načrt, cilj, zlasti glede na koristi: ljudje imajo pri tem svoje račune; prekrižati komu kake račune / ne mešaj se v moje račune
● pog. delati račun brez krčmarja ne upoštevati vseh okoliščin; ekspr. polagati račun za kako dejanje zagovarjati se, odgovarjati; ekspr. poravnati medsebojne, osebne, stare račune obveznosti, spore, zadeve; pog. v trgovini jemati na račun tako, da se dolžni zneski zapisujejo ter plačajo pozneje skupaj; ekspr. to mi ne gre v račun ni v skladu z mojimi načrti, mislimi, koristmi; ekspr. to niso čisti računi ni vse v redu, pravilno; pisar. ne vodijo dovolj računa o družbeni pomembnosti teh pojavov ne upoštevajo jih dovolj; čisti računi, dobri prijatelji poravnane medsebojne obveznosti omogočajo prijateljske odnose
♦ adm. račun je plačljiv v osmih dneh; ekon. ekonomski račun račun gospodarnosti, po katerem morajo biti stroški manjši od prihodkov ali vsaj kriti z njimi; fin. obremeniti račun vknjižiti v breme; odpreti tekoči račun prevzeti izpolnjevanje vplačil in izplačil na tekoči račun za določeno osebo; bančni račun v bančnih knjigah vpisana evidenca imetja in plačilnega prometa posamezne stranke; čekovni, devizni račun; knjigovodski račun sistematičen pregled spreminjanja premoženjskega stanja; tekoči račun ki ga odpre banka ali kaka druga organizacija za medsebojne obračune s strankami; bančni račun, s katerega izplačuje banka tudi na kredit; žiro račun bančni račun, s katerega izplačuje banka samo toliko, kot je vloženo; mat. diferencialni račun računanje, ki temelji na odvajanju funkcij; infinitezimalni račun ki sestoji iz diferencialnega in integralnega računa; integralni račun računanje, ki temelji na integriranju funkcij; obrestni, obrestnoobrestni račun; sklepni račun pri katerem se računa iz treh znanih količin četrta količina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
ráma -e stil. -é ž (á) - 1. stranski zgornji del trupa nad prsnim košem, kjer se začne roka: rama ga boli; dvigniti, povesiti rame; preložiti tovor z rame na ramo; naslonil je puško k rami in ustrelil; obesiti puško čez ramo, na ramo; bil je ranjen v ramo; desna, leva rama; ima široke rame / čez ramo gledati z nazaj obrnjeno glavo; ekspr. od strahu je stisnil glavo med rame; stala sta si z ramo, neustalj. ramo ob rami / pri izražanju
- a) žalosti, zadrege: povesiti rame
- b) nevednosti, nezanimanja, dvoma: majati, skomigniti, zmigniti z ramami; pren., ekspr. vzeti križ na svoje rame
// del oblačila, ki pokriva ta del trupa: podložiti ramo / podaljšati, skrajšati rame; všitki na ramah / obleka je v ramah preozka
- 2. redko krak, ročica: rama žerjava; svečnik s tremi ramami
● ekspr. nihče mu ne sega do rame po kaki pozitivni lastnosti, značilnosti mu ni enak, enakovreden; pog. vreči skrbi čez ramo ne ukvarjati se z njimi; star. tako govori, da ni ne za na ramo ne za na voz nesmiselno, neumno; ekspr. dvigniti koga na rame izraziti s tem navdušenje, veselje navadno zaradi uspeha, zmage; ekspr. pasti komu na rame postati breme koga; ekspr. prevzeti krivdo, odgovornost na svoje rame nase; ekspr., elipt. zdaj pa noge na rame treba je začeti hitro hoditi, teči; ekspr. vsa skrb leži na mojih ramah za vse moram skrbeti jaz; ekspr. naše slovstvo stoji ob rami svetovni literaturi ji je enakovredno; publ. bojevala sta se z ramo ob rami skupaj, složno
♦ alp. rama ravna zareza v grebenu, kjer se njegov nagib zmanjša; arhit. stopniščna rama stopnice, ki povezujejo etažo s podestom ali s kako drugo etažo; voj. na (desno) ramo izraža povelje za namestitev strelnega orožja na desno ramo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
rást -í ž (ȃ) - 1. glagolnik od rasti:
- a) nadzorovati, pospeševati rast; hitra, počasna rast; rast drevja, živali; rast kosti je končana; čas rasti / rast v debelino, višino
- b) številčna rast društva / rast mest / rast dolgov, temperature naraščanje
- c) spremljati rast baletnega ansambla / duhovna, strokovna, ustvarjalna rast
- 2. navadno s prilastkom telo glede na velikost, višino, doseženo z naravnim, življenjskim razvojem: sosed je moje rasti; dekle lepe rasti / z oslabljenim pomenom biti močne, visoke rasti močen, visok
// rože so grmičaste, plazeče rasti - 3. knjiž. kar raste, navadno na polju: rast na poljih lepo uspeva / ob jezeru je gozdna rast razredčena
♦ bot. blazinasta rast nizka, s stebelci ali z listi gosto skupaj; interkalarna ali vmesna rast ob ponovni delitvi celic na že oblikovanih organih; ekon. gospodarska rast širjenje, povečevanje, proizvodnje, ki se kaže v povečanju družbenega proizvoda in narodnega dohodka na prebivalca; gozd. valovita rast lesa; zasukana rast debla pojav, da lesna vlakna ne potekajo vzporedno z daljšo osjo debla; rast lesa potek letnic, razpored žil v drevesu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
raz... predpona - 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
- a) premikanja ali usmerjenosti v več krajev, smeri: razgnati, raznesti, razvoziti / razgrniti, razložiti po mizi / razblebetati, razglasiti novico / v zvezi s se razbežati se, raziti se, razleteti se / glas se razlega po dolini
- b) dejstva, da kaj ni več skupaj, v prvotnem položaju: razgrebsti, razriniti, razsuti / razpustiti, razširiti, raztegniti / razkoračiti se
- c) delitve, ločitve na več delov: razcepiti, razdeliti, razrezati, razstaviti
- č) nastopa stanja, navadno v veliki meri: razbesneti, razjeziti, razžariti / v zvezi s se razboleti se, razgovoriti se, razživeti se
- d) dosege zaželenega namena, cilja: razgreti, razmehčati / razhoditi nove čevlje / razbrati
- e) prenehanja obstajanja, stanja: razbliniti, razkrojiti, raztopiti / razdišati se
- f) nasprotnosti tega, kar pomeni glagol z drugo predpono: razbarvati, razčlovečiti, razelektriti, razorožiti, raztovoriti, razvezati
- g) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): razbistriti, razcefrati, raztrgati / razcvesti se
- 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: razbarvanje, razcepitev, razglasen, razhod
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razbŕcati -am dov. (r̄) - 1. z brcanjem narediti, da kaj ni več skupaj, urejeno: v jezi je razbrcal čevlje po predsobi; v spanju razbrcati odejo
- 2. nar. vzhodno raztrositi: razbrcati gnoj, seno
razbŕcati se ekspr. razodeti se, razkriti se: otrok se je ponoči razbrcal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razgánjati -am nedov. (ȃ) - 1. delati, povzročati, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da več oseb, živali ni več skupaj, na enem mestu: redarji so razganjali demonstrante / ekspr. razganjati zborovanje
// ekspr. delati, da česa ni več: burja razganja meglo - 2. s pritiskom od znotraj povzročati, da kaj poči, razpade: led in korenine razganjajo skale / mlado vino razganja sod
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa osebek: jeza, radovednost ga razganja / ne zamerite ji, mladost jo razganja
// brezoseb., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: razganja ga od ljubosumnosti, zdravja / kar razganjalo ga je od smeha
● ekspr. denar mu je kar razganjal denarnico imel je veliko denarja; ekspr. bil je v tistih letih, ko ga je razganjalo ko je bil poln moči; ko je čutil močno spolno slo; ekspr. otroci so se tako najedli, da jih kar razganja zelo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razgnáti -žênem dov., stil. razženó (á é) - 1. narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da več oseb, živali ni več skupaj, na enem mestu: policija je razgnala demonstrante; pes razžene kokoši / zavedne učitelje so med vojno razgnali v različne kraje / ekspr. razgnati zborovanje
// ekspr. narediti, da česa ni več: veter razžene oblake / doživetje mu bo razgnalo žalost pregnalo - 2. s pritiskom od znotraj povzročiti, da kaj poči, razpade: voda je zmrznila in razgnala cevi; brezoseb. vazo je razgnalo; pren., ekspr. izpovej se, sicer te bo razgnalo
- 3. brezoseb., ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: razgnalo ga bo od jeze, ljubosumnosti
● ekspr. vojaki so ob umiku razgnali most razstrelili; zastar. razgnati parlament razpustiti; ekspr. tako sem žalosten, da mi bo razgnalo srce zelo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razgrébati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) - 1. z grebenjem delati, da kaj ni več skupaj, na kupu: razgrebati žerjavico; razgrebati s prsti / večkrat je razgrebal ogenj in nalagal drva
- 2. z grebenjem delati, da kaj zavzame večjo površino: razgrebati žerjavico po peči
- 3. z grebenjem povzročati, da je kaj poškodovano, uničeno: pazil je, da kokoši ne razgrebajo gred
// ekspr. povzročati, da je kaj poškodovano, uničeno sploh: ljudje s čevlji razgrebajo parket; pren. trpljenje ji je razgrebalo obraz - 4. nar. (močno) praskati: rane ne smemo razgrebati; razgrebati z nohti
● knjiž. zakaj razgrebaš stare rane znova povzročaš bolečine; knjiž. razgrebati po pesku grebsti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razgrêbsti -grêbem dov., razgrébel razgrêbla (é) - 1. z grebenjem narediti, da kaj ni več skupaj, na kupu: kokoši so razgreble gnoj; razgrebla je suho listje in našla kostanj; razgrebsti sneg / z roko je razgrebel krtine
- 2. z grebenjem narediti, da kaj zavzame večjo površino: pesek nasujemo na tla in ga razgrebemo; razgrebsti žerjavico po kurišču; enakomerno razgrebsti
- 3. z grebenjem poškodovati, uničiti: kokoši so razgreble gredo
// ekspr. povzročiti, da je kaj poškodovano, uničeno sploh: delo ji je razgreblo roke; da ne bi razgrebli še svežega betona, položimo čezenj deske; pren. žalost je materi razgrebla obraz - 4. nar. (močno) opraskati: obuj se, trnje ti bo razgreblo noge
razgrebèn -êna -o tudi razgrêben -a -o: na razgrebeno žerjavico je naložil drva; razgrebeno čelo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razgrínjati -am nedov. (í) - 1. delati, da kaj pride v položaj, ko ima veliko, največjo površino: razgrinjati preprogo, zemljevid / ekspr. tulipani že razgrinjajo popke odpirajo; se razcvetajo
// metulj razgrinja krila
// delati, da kaj v takem položaju pride na kako površino: razgrinjati prt na mizo, papir po tleh; pren., pesn. noč je razgrinjala temno odejo čez polje - 2. delati, da kaj zavzame čim večjo površino: razgrinjati krhlje po lesi, da se sušijo
- 3. delati, da kaj ni več skupaj, na kupu: ko je iskala orehe, je morala razgrinjati listje
// razmikati: razgrinjati veje - 4. knjiž. kazati, razkrivati: v delu razgrinja svoje poglede na čas in sodobnike
● publ. pred nami je razgrinjal svoje vtise o pravkar končani konferenci obširno nam je pripovedoval o njih
razgrínjati se nav. ekspr., s prislovnim določilom - 1. biti, obstajati na razmeroma veliki površini: po prisojni strani hriba se razgrinjajo vinogradi; za hišo se razgrinja vrt / nad dolino se razgrinja zvezdnato nebo
- 2. prihajati na kako površino, navadno veliko: nad jezero se že razgrinja megla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razgrníti in razgŕniti -em dov. (ī ŕ) - 1. narediti, da kaj pride v položaj, ko ima veliko, največjo površino: razgrniti časopis, zemljevid; razgrnil je pismo in ga začel brati
// narediti, da kaj v takem položaju pride na kako površino: razgrniti pregrinjalo čez kip; razgrniti preprogo pred posteljo; razgrniti papir po pohištvu; pren., pesn. noč je razgrnila svoja krila nad mesto - 2. narediti, da kaj zavzame čim večjo površino: razgrniti seme, žerjavico; razgrniti hruške, krhlje na leso
- 3. narediti, da kaj ni več skupaj, na kupu: ko je razgrnila suho listje, je zagledala gobe
// razmakniti: nekoliko so razgrnili zavese, da so videli na cesto / razgrniti veje / razgrniti tančico odgrniti - 4. publ. dati, postaviti na ogled: razgrniti načrte za nov poslovni center; javno razgrniti
♦ urb. razgrniti zazidalni načrt - 5. knjiž. pokazati, razkriti: v uvodu pisec razgrne tragedijo pesnikovega življenja; življenje se mu je razgrnilo v vsej svoji lepoti / film nam bo razgrnil mesto in njegovo zgodovino predstavil
razgrníti se in razgŕniti se nav. ekspr., s prislovnim določilom - 1. priti na kako površino, navadno veliko: čez dolino so se razgrnile megle
- 2. postati viden, pokazati se: nenadoma se je pred izletniki razgrnila vsa vas / pred nami se je razgrnil lep razgled; pren. vsa mladost se mu je razgrnila pred očmi
● knjiž. otrok se je v spanju razgrnil razkril, odkril; knjiž. medtem se je razgrnil mrak se je zmračilo
razgŕnjen -a -o: razgrnjen prt; pred nami je bilo razgrnjeno celo naselje; pismo leži razgrnjeno na mizi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razhájati se -am se nedov. (ȃ) - 1. odhajati na več strani: množica se razhaja; po tekmi so se gledalci zadovoljni razhajali; hitro, molče se razhajati / zborovalci se počasi razhajajo po domovih / ekspr. proti poldnevu so se megle začele razhajati
- 2. ne potekati več blizu skupaj, v isti smeri: od tu naprej se cesta in železniška proga razhajata; žarki se pri prehodu skozi lečo razhajajo; pahljačasto se razhajati / živci se razhajajo na vse strani
- 3. biti ali postajati vedno bolj različen: slovenska narečja so se razhajala; življenjske poti nekdanjih sodelavcev se razhajajo
// publ. biti različen, razlikovati se: najini interesi se popolnoma razhajajo; mnenja strokovnjakov se razhajajo / razhajati se med seboj / razhajati se v mišljenju, pogledih
● publ. dirigent in solist se večkrat razhajata nista usklajena; ekspr. njegove besede se razhajajo z dejanji se ne skladajo; ekspr. z možem se vedno bolj razhajata ne čutita več medsebojne naklonjenosti, ljubezni
♦ biol. razvijati se v različne smeri
razhajajóč se -a -e: razhajajoč se so veselo prepevali; razhajajoči se ljudje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razíti se -ídem se dov., razšèl se razšlà se razšlò se tudi razšló se (í) - 1. oditi na več strani: gledalci, ljudje so se razšli; razšli so se razočarani in utrujeni; razšla sta se brez pozdrava; množica se je hitro, molče, mrmraje razšla; razšli so se kot prijatelji / razšli se bodo na vse strani / ekspr. ostala sta sama, otroci so se razšli po svetu
- 2. prenehati potekati blizu skupaj, v isti smeri: na ravnini se železniška proga in cesta razideta / poti se razidejo na vse strani
- 3. publ., z orodnikom prenehati imeti zvezo, stike s kom: z njim smo se razšli zaradi različnih pogledov na življenje / s takimi nazori smo se že razšli / s poezijo se je že v mladosti razšel ne piše in ne bere več pesmi
- 4. publ. prenehati delovati, obstajati: zaradi nesoglasij se je društvo razšlo; ker so poslovala z izgubo, so se morala nekatera podjetja raziti
● star. dim se je hitro razšel razkadil; publ. moštvi sta se razšli z neodločenim rezultatom sta igrali neodločeno; publ. orkester in pevec sta se večkrat razšla nista bila usklajena; ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so se njihove poti razšle niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; ekspr. s fantom se je razšla ni več v ljubezenskem odnosu z njim; ekspr. po dveh letih zakona sta se razšla sta se razvezala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razkopáti -kópljem tudi -ám dov., razkôplji razkopljíte tudi razkôpaj razkopájte; razkôpal (á ọ́, ȃ) - 1. s kopanjem narediti, da kaj ni več skupaj, na kupu: razkopati zemljo; razkopati s krampom, prsti
// narediti, da kaj ni več skupaj, na kupu sploh: razkopal je slamo in iz nje potegnil zavitek; kokoši so razkopale gnoj razbrskale
// razkopati kup - 2. s kopanjem poškodovati, uničiti: ko so napeljevali vodovod, so razkopali ves vrt
// ekspr. poškodovati, uničiti sploh: nalivi razkopljejo gorske ceste / otroci so razkopali ptičje gnezdo razdrli - 3. ekspr. spraviti v nered: razkopati knjige, perilo / ko so bili otroci sami doma, so razkopali vso hišo
razkopán -a -o: razkopan vrt; razkopana zemlja; postelja je še razkopana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razkopávati -am nedov. (ȃ) - 1. s kopanjem delati, da kaj ni več skupaj, na kupu: razkopavati zemljo; razkopavati z motiko, s prsti
// delati, da kaj ni več skupaj, na kupu sploh: razkopavati pepel, sneg; delavci previdno razkopavajo razvaline - 2. s kopanjem delati, da je kaj poškodovano, uničeno: razkopavati ceste
// ekspr. delati kaj poškodovano, uničeno sploh: težki tovornjaki razkopavajo asfalt / razkopavati mravljišča razdirati - 3. ekspr. spravljati v nered: ne razkopavaj omare
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razkotalíti -ím dov., razkotálil (ī í) s kotaljenjem narediti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: razkotaliti frnikole po sobi;
kamni so se razkotalili
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razkrápljati -am nedov. (á) delati, povzročati, da več oseb, živali ni več skupaj, na enem mestu: jastreb razkraplja kokoši;
ovce so se prestrašile in se začele razkrapljati;
gledalci se že razkrapljajo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razkropíti -ím dov., razkrópil (ī í) narediti, povzročiti, da več oseb, živali ni več skupaj, na enem mestu: jastreb razkropi kokoši;
množica se je razkropila;
razkropiti se na vse strani / ekspr. otroci so se razkropili po vsem svetu se razšli, se razselili // ekspr. narediti, da česa ni več: veter je razkropil oblake; meglice so se razkropile / razkropiti dvomerazkropljèn -êna -o: razkropljena čreda; razkropljene ovce; po svetu razkropljeni rojaki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razlésti se -lézem se dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. z lezenjem prenehati biti skupaj, na enem mestu: mravlje so se razlezle / razlesti se na vse strani
// z lezenjem priti na večjo površino, na več mest: gosenice so se razlezle po njivi / vojaki so se previdno razlezli po grapah; pren. po nebu so se razlezli temni oblaki - 2. počasi tekoč, polzeč se razširiti po površini: polita barva se razleze po papirju; raztopljeno maslo se razleze po ponvi / premehko testo se med peko razleze / madež se je razlezel po vsej steni
// nav. ekspr. razširiti se sploh: prijetna toplota se razleze po sobi / utrujenost se mu je razlezla po telesu / po hiši se je razlezel prijeten vonj
● pog. blago se je razlezlo je postalo tanjše, se je na več mestih raztrgalo; ekspr. lica so se mu razlezla od zadovoljstva poteze na obrazu so pokazale, da je zadovoljen; ekspr. obraz se mu je razlezel v nasmeh nasmehnil se je; ekspr. staro zidovje se je sčasoma čisto razlezlo je razpadlo; pog. od preobilne hrane se je kar razlezel je postal zelo debel
razlézel -zla -o: razlezlo testo
razlézen -a -o: dežne kaplje, razlezene po steklu; megla, razlezena po dolini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razlezováti se -újem se nedov. (á ȗ) - 1. z lezenjem prenehavati biti skupaj, na enem mestu: kače so se začele razlezovati
// z lezenjem prihajati na večjo površino, na več mest: gosenice so se razlezovale po listju - 2. počasi tekoč, polzeč se širiti, razširjati po površini: raztopljeno maslo se razlezuje po ponvi
// nav. ekspr. širiti, razširjati se sploh: utrujenost se razlezuje po telesu / dim se razlezuje po sobi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razločíti in razlóčiti -im dov. (ī ọ́) - 1. videti, slišati kaj kot posameznost: slišal je govorjenje, a ni mogel razločiti posameznih besed; z okna ni mogel razločiti otrok na igrišču; kljub mraku je razločil predmete v sobi; razločiti kaj z mikroskopom, s prostim očesom; bilo je svetlo, da so se razločili vsi predmeti na mizi
// z gledanjem, poslušanjem jasno zaznati: v mraku ni mogla razločiti njegovega obraza; v daljavi je že lahko razločil obris koče; zaradi megle ni mogel razločiti, kdo stoji pred hišo / komaj je razločil cesto pred seboj videl - 2. videti, občutiti različnost med čim: ni razločil rdeče barve od oranžne; komaj je razločil obraze; težko je bilo razločiti, kaj je dobro in kaj slabo; razločiti ljudi po glasu, zunanjosti
- 3. star. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločiti: hoteli so ju razločiti / šele smrt ju je razločila
razločíti se in razlóčiti se star. raziti se, posloviti se: razločila sta se brez pozdrava; po teh besedah sta se razločila
razlóčen -a -o: nekoč razločeni narodi so bili zdaj spet združeni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razmakníti in razmákniti -em dov. (ī á) spraviti kaj v večjo medsebojno oddaljenost: razmakniti klopi, stole;
ležišči razmaknemo za vmesni prehod;
razmakniti zavese;
nekoliko razmakniti;
razmakniti se za nekaj korakov / razmakniti noge, prste / cesti se tam razmakneta // narediti, da kaj ni več skupaj, strnjeno: razmaknil je veje, da je mogel naprej; množica se je razmaknila pred njim / knjiž. tam se gozd razmakne se razredči
● knjiž. razmakniti meje kake države povečati, razširitirazmáknjen -a -o: malo razmaknjene zavese; klopi so preveč razmaknjene
♦ tisk. razmaknjeni tisk tisk z večjimi razmiki med vrstami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razmíkati -am nedov. (ī ȋ) spravljati kaj v večjo medsebojno oddaljenost: razmikati klopi, stole;
razmikati zavese;
vrste plesalcev so se počasi razmikale / razmikati prste
♦ tisk. razmikati vrste // delati, da kaj ni več skupaj, strnjeno: razmikali so veje, da so lažje hodilirazmikajóč -a -e: stopal je spredaj, razmikajoč veje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
raznášati -am nedov. (ȃ) - 1. z nošenjem, prenašanjem delati, da pride kaj na več mest: raznašati časopise, mleko po hišah / s čevlji raznašati blato po stanovanju / ptice raznašajo seme / raznašati bolezni širiti, razširjati
// z nošenjem, prenašanjem delati, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: raznašati veje / evfem. ugotovili so, da nekdo raznaša blago krade - 2. nav. ekspr. razširjati, razglašati: raznašati čenče; raznašati novice po vasi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
raznêsti -nêsem dov., raznésel raznêsla (é) - 1. z nošenjem, prenašanjem narediti, da pride kaj na več mest: raznesti vabila po hišah / s čevlji raznesti blato / veter je raznesel seme
// z nošenjem, prenašanjem narediti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: otroci so raznesli igrače / evfem. vdrli so v trgovino in raznesli, kar se je dalo pokradli - 2. nav. ekspr. razširiti, razglasiti: raznesti novico po vasi; povsod je raznesel, da se je vrnila; to se je hitro razneslo po mestu; brezoseb. razneslo se je, da je umrl
- 3. s pritiskom od znotraj povzročiti, da kaj poči, razpade: vino je razneslo sod; brezoseb. cev, parni kotel je razneslo
- 4. brezoseb., ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: razneslo jo bo od jeze, radovednosti
raznesèn tudi raznešèn -êna -o: razneseni časopisi; novica, raznesena po vasi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
raznóžen -žna -o prid. (ọ̄) šport. pri katerem so noge raznožene: raznožna stoja / raznožni korak hoja s smučmi navkreber, pri kateri sta sprednja konca smuči narazen, zadnja pa skupaj
♦ vet. raznožna stoja stoja pri živalih z ravnimi, spodaj razmaknjenimi nogami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razpíhati -am dov., tudi razpihájte; tudi razpihála (í) - 1. s pihanjem povzročiti, da kaj močneje zagori, zažari: razpihati ogenj, žerjavico
// ekspr. z govorjenjem, ravnanjem povzročiti, da postane kaj slabega, negativnega močnejše, večje: to je samo razpihalo njegovo jezo, strast - 2. s pihanjem povzročiti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: veter je razpihal oblake; razpihati kosme vate po prostoru
razpíhan -a -o: razpihana žerjavica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razpíhniti -em dov. (í ȋ) - 1. s pihom povzročiti, da kaj močneje zagori, zažari: razpihniti ogenj, žerjavico; pren., ekspr. razpihnil je sovraštvo med njima
- 2. s pihom povzročiti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: veter je razpihnil oblake
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razpihováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. s pihanjem povzročati, da kaj močneje zagori, zažari: razpihovati ogenj, žerjavico
// ekspr. z govorjenjem, ravnanjem povzročati, da postane kaj slabega, negativnega močnejše, večje: razpihovati sovraštvo - 2. s pihanjem povzročati, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: veter je razpihoval seme
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razpodíti -ím dov., razpódil (ī í) nav. ekspr. narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da več oseb, živali ni več skupaj, na enem mestu: razpoditi gručo radovednežev;
razpoditi kokoši // narediti, da česa ni več: veter razpodi megle / vino je razpodilo žalostne misli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razprhávati -am nedov. (ȃ) s pihom, prhanjem delati, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: razprhavati semerazprhávati se ekspr. hitro se razhajati: ob strelih so se ljudje razprhavali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razpŕhniti -em dov. (ŕ ȓ) s pihom, prhanjem narediti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: razprhniti seme, žerjavicorazpŕhniti se hitro, slišno se razleteti: ptice se ob poku razprhnejo; razprhniti se na vse strani / ekspr. ljudje so se razprhnili hitro razšli; pren. misli se razprhnejo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razpustíti -ím dov., razpústil (ī í) - 1. narediti, da kaj ni več skupaj, v prvotni obliki: razpustiti kite, lase; gube na krilu so se razpustile / plesalci kola so se razpustili
- 2. narediti, da kaj preneha delovati, obstajati: razpustiti društvo, stranko; razpustiti parlament; razpustiti zbor / razpustiti podjetje; v tistem času so razpustili veliko samostanov
- 3. narediti, povzročiti, da trdna snov v tekočini preide v drobne delce: razpustiti tableto v vodi / kruh se razpusti v mleku / sesekljano čebulo dušimo tako dolgo, da se razpusti
// narediti, povzročiti, da trdna snov zaradi toplote preide v tekoče stanje: razpustiti mast, slanino / ledena skorja se je na soncu razpustila raztajala
razpustíti se - 1. ekspr. prenehati se držati določenih disciplinskih, moralnih načel, norm: v mestu se je precej razpustil / spolno se razpustiti
- 2. star. razpreti se, odpreti se: cveti, popki so se razpustili / prve lipe so se že razpustile so že začele cveteti
razpuščèn -êna -o: razpuščeni lasje; razpuščena maščoba; razpuščeno življenje; društvo je razpuščeno; prisl.: razpuščeno živeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razpúščati -am nedov. (ú) - 1. delati, da kaj ni več skupaj, v prvotni obliki: razpuščati lase; gube na krilu se že razpuščajo
- 2. delati, da kaj preneha delovati, obstajati: razpuščati društva / razpuščati samostane
- 3. delati, povzročati, da trdna snov v tekočini prehaja v drobne delce: razpuščati tablete v čaju
// delati, povzročati, da trdna snov zaradi toplote preide v tekoče stanje: razpuščati maslo, mast
razpúščati se - 1. ekspr. prenehavati se držati določenih disciplinskih, moralnih načel, norm: v takem okolju se ljudje razpuščajo / spolno se razpuščati
- 2. star. razpirati se, odpirati se: brsti, popki se razpuščajo / v rebri se razpušča prvi teloh začenja cveteti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razríniti -em dov. (í ȋ) z rinjenjem narediti, da kaj ni več skupaj: razrinil je kozarce na mizi, da je naredil prostor za steklenice / razriniti množico / sneg, zemljo so razrinili z buldožerjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razrívati -am nedov. (í) - 1. delati rove, jarke, jame z rilcem, gobcem: divji prašiči jim razrivajo njive
// delati rove, jarke, jame sploh: prvotni plug je zemljo samo razrival
// delati škodo, uničevati: konji so s kopiti razrivali cesto - 2. z rinjenjem delati, da kaj ni več skupaj: razrivati mize in stole; s komolci je razrival ljudi / buldožer je razrival sneg, zemljo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razsédati -am nedov. (ẹ́ ẹ̄) delati, da kdo ne sedi več skupaj s kom: učiteljica nemirne učence pogosto razseda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razselíti -sélim dov. (ī ẹ́) z izseljevanjem, preseljevanjem narediti, da kdo ne živi več skupaj z drugimi: prebivalce tega kraja so razselili / jetnike so razselili po celicahrazselíti se odseliti se v več krajev: vaščani so se po potresu razselili
razséljen -a -o: razseljeni ljudje slovenskega rodu; del prebivalstva je bil razseljen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razseljeváti -újem nedov. (á ȗ) z izseljevanjem, preseljevanjem delati, da kdo ne živi več skupaj z drugimi: okupatorji so razseljevali domače prebivalstvorazseljeváti se odseljevati se v več krajev: prebivalci hribovskih vasi so se razseljevali v industrijska središča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razsésti -sédem dov., stil. razsèl razséla; nam. razsést in razsèst (ẹ́ ẹ̑) - 1. narediti, da kdo ne sedi več skupaj s kom: učiteljica učence večkrat razsede
- 2. star. razjahati: jezdec je razsedel in se pretegnil
razsésti se zastar. razpasti, razkrojiti se: skalovje po pobočju se je počasi razsedlo
razséden -a -o: razpokane in razsedene skale
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razsípati -am tudi -ljem nedov. (ī ȋ) - 1. delati, da kaj sipkega, drobnega ni več skupaj: otrok je razsipal sladkor; zrnje se je razsipalo po tleh / ognjenik razsipa pepel in kamenje bruha
// delati, da kaj sipkega, drobnega pride na večjo površino, na več mest: razsipati pesek po dvorišču - 2. ekspr. oddajati, razširjati, navadno v veliki količini: sonce razsipa svoje žarke; svetilka je razsipala mehko svetlobo po sobi / razsipati domislice
- 3. nav. ekspr. pretirano, nepremišljeno porabljati dobrine: lahkomiselno razsipati denar; razsipal je z obema rokama zelo; pren. razsipati svoje moči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razstópati -am nedov. (ọ̄) prenehavati se prilegati drug drugemu, držati se skupaj: razsušena bruna razstopajorazstópati se redko stopati narazen: ljudje so se pred sprevodom hitro razstopali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razsúti -sújem dov., razsúl in razsùl (ú ȗ) - 1. narediti, da kaj sipkega, drobnega ni več skupaj: razsuti zrnje; po nesreči je kovance razsula po tleh; vžigalice so se razsule; pren., knjiž. misli so se mu razsule kot biseri z niza
// narediti, da kaj sipkega, drobnega pride na večjo površino, na več mest: razsuti pesek po dvorišču - 2. ekspr. oddati, razširiti, navadno v veliki količini: sonce je razsulo svoje žarke; svetilka je razsula po sobi mehko svetlobo / pomlad je razsula cvetje po travnikih
- 3. nar. podreti, porušiti: komaj so pozidali, kar so jim med vojno razsuli / obzidje so razsuli s tanki / razsuti šipo razbiti, zdrobiti
razsúti se - 1. razpasti (na sestavne dele): razsušeni škaf se je razsul / okno se je v hipu razsulo; ekspr.: igrača se je razsula na drobne koščke; razsuti se v nič
- 2. prenehati obstajati, opravljati svojo dejavnost zaradi nediscipline, notranje nepovezanosti: država, vojska se razsuje / njegovo gospodarstvo se je razsulo je propadlo
razsút -a -o: razsuti kovanci
♦ teh. peljati tovor v razsutem stanju; trg. razsuto blago nepakirano blago
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razteptáti -ám [tudi təp] dov. (á ȃ) - 1. s teptanjem narediti, da kaj ni več skupaj, urejeno: razteptati sneg, zemljo
- 2. s teptanjem poškodovati ali uničiti: konji so razteptali njive
razteptán -a -o: razteptan sneg; razteptana tla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
raztrésati -am nedov. (ẹ́) - 1. delati, da kaj sipkega, drobnega ni več skupaj: raztresati moko; zrnje se raztresa iz vreče / veter raznaša in raztresa seme po polju
● ekspr. po nepotrebnem raztresati svoje moči jih porabljati - 2. povzročati, da kdo ni več (miselno) zbran, osredotočen na kaj: te stvari ga raztresajo pri učenju; motiti in raztresati koga
// povzročati, da kdo preneha intenzivno misliti na kaj: delo ga raztresa; raztresati se z branjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
raztrésti -trésem dov., raztrésite in raztresíte; nam. raztrést in raztrèst (ẹ́) - 1. narediti, da kaj sipkega, drobnega ni več skupaj: raztresti moko, sladkor; raztresti kovance po tleh; sadje se je raztreslo iz košare / konja sta raztresla deteljo / veter je raztresel seme po polju
- 2. povzročiti, da kdo ni več (miselno) zbran, osredotočen na kaj: pri učenju ga vsaka stvar raztrese; s svojim obiskom sta jo raztresla
// povzročiti, da kdo preneha intenzivno misliti na kaj: delo ga raztrese; prijatelji so ga skušali raztresti; šel je na sprehod, da bi se raztresel; raztresti se z branjem
raztrésen -a -o - 1. deležnik od raztresti: pobirati raztresene stvari; po tleh raztreseno zrnje
● njegovi članki so raztreseni po revijah so, se nahajajo v revijah; hiše so raztresene po pobočju so na pobočju neenakomerno oddaljene druga od druge - 2. ki ni sposoben dalj časa biti (miselno) zbran, osredotočen na kaj: raztresen človek; pri učenju je raztresen; prisl.: raztreseno govoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
raztrkljáti -ám dov. (á ȃ) s trkljanjem narediti, da kaj ni več skupaj: raztrkljati frnikole;
kovanci so se raztrkljali po mizi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razvalíti -ím dov., razválil (ī í) - 1. z valjenjem narediti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: razvaliti hlode, sode; kamenje se je razvalilo po strmini
- 2. zastar. podreti, porušiti: kmetje so razvalili grad; potres je razvalil mesto / razvaliti vrata
razvalíti se slabš. zelo se zrediti: v nekaj letih se je čisto razvalila
razvaljèn -êna -o: razvaljen človek; stolp je razvaljen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razvéjati2 -am dov. (ẹ̑) ekspr. z vetjem povzročiti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: veter je razvejal listje, pepel;
pren. usoda jih je razvejala na vse strani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razvéti -véjem dov. (ẹ́ ẹ̑) ekspr. z vetjem povzročiti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: veter je razvel listje, pepel;
pren. usoda jih je razvela na vse strani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razvláčiti -im, tudi razvlačíti in razvláčiti -im nedov. (á ā; ī á) - 1. z vlečenjem povzročati, da doseže kaj večjo površino: valjati in razvlačiti testo
- 2. z vlečenjem delati, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: z grabljami razvlačiti pesek
// ekspr. spravljati v nered: otroci so razmetavali in razvlačili igrače
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
razvléči -vléčem dov., razvléci razvlécite in razvlecíte; razvlékel razvlékla (ẹ́) - 1. z vlečenjem povzročiti, da doseže kaj
- a) večjo površino: razvleči testo; usnje je moral malo razvleči / razvleči kapljico na steklu / razvleči obraz, usta raztegniti
- b) večjo, največjo dolžino: razvleči elastično vrvico; razvleči žico s kolobarja
- 2. narediti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: razvleči veje / z grabljami je razvlekel pesek po dvorišču
// ekspr. spraviti v nered: otroci so razvlekli igrače; pospravi za seboj, kar si razvlekel - 3. ekspr. z dodajanjem novih, navadno manj pomembnih elementov, podrobnosti narediti
- a) da traja kaj dalj časa: razvleči govor; diskusija se je razvlekla
- b) da je preveč obširno: na nekaterih mestih je avtor zgodbo zelo razvlekel
● ekspr. teden se je razvlekel v neskončnost zdel se je zelo dolg; ekspr. ustnice so se mu razvlekle v zloben nasmeh zlobno se je nasmehnil
razvléči se - 1. postati večji po obsegu, navadno neenakomerno: pri pranju se je jopica razvlekla / to blago se rado razvleče / elastika se je zelo razvlekla raztegnila
// ekspr. postati daljši: sprevod se je razvlekel / skupina se je razvlekla v dolgo kolono - 2. ekspr., s prislovnim določilom pojaviti se na večji površini: čez nebo so se razvlekli temni oblaki; po sobi se razvleče dim
- 3. prenehati biti, obstajati: oblaki so se polagoma razvlekli in pokazalo se je modro nebo
razvléčen -a -o: pisec se izgublja v razvlečenih opisih; plašč z razvlečenimi žepi; film je preveč razvlečen; razvlečeno testo; prisl.: peli so neubrano in razvlečeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
rdèč rdéča -e prid. (ȅ ẹ́) - 1. ki je take barve kot kri ali (zrele) jagode: rdeč cvet; rdeč dežnik; rdeča obleka; rdeče strehe hiš; bordo rdeč plašč temno rdeč; ciklamno, krvavo, svetlo, temno rdeč; kardinalsko rdeč rdeč z vijoličastim odtenkom; kot češnja rdeče ustnice; rdeč kot kri; belo-modro-rdeč trak / šopek rdečih nageljnov, vrtnic / koncert za rdeči abonma z vstopnicami rdeče barve; rdeči svinčnik svinčnik z rdečim vložkom; vojaki z rdečo zvezdo na kapi partizani, vojaki Jugoslovanske ljudske armade
// žarg. na semaforju se prižge, sveti rdeča luč svetlobni prometni znak, ki pomeni prepoved prometa v določeni smeri
// pog. zapeljal je v rdečo luč v križišče, ko je bila na semaforju prižgana rdeča luč
// Rdeča kapica; Rdeče morje - 2. ki je rdečkaste barve: človek z rdečimi lasmi; imeti rdeč obraz; koža je postala rdeča in boleča; bila je vsa potna in rdeča; rdeč kot kuhan rak zelo; od jeze, napora, razburjenja je postal rdeč je zardel
// jabolka so že rdeča zrela
// rdeče vino
// ki ima plodove ali gomolje rdečkaste barve: saditi rdeči krompir; grmi rdečega ribeza; rdeča pesa / rdeče zelje / (rdeča) jagoda; (rdeča) redkvica - 3. nav. ekspr. nanašajoč se na socializem, komunizem: vzhod je rdeč; rdeča revolucija / pog. tudi jaz imam rdečo izkaznico sem član Zveze komunistov Jugoslavije; na čelu sprevoda je plapolala rdeča zastava zastava s srpom in kladivom
// Rdeča armada je sodelovala pri osvoboditvi Beograda sovjetska armada
● ekspr. rdeči bojevnik (severnoameriški) Indijanec; rdeči kotiček nekdaj prostor v podjetju, ustanovi, namenjen politični, kulturni dejavnosti; Rdeči križ mednarodna zdravstvena organizacija; pog. rdeči križ rešilni avtomobil; ekspr. posaditi, spustiti komu rdečega petelina na streho zažgati komu hišo; publ. rdeči planet Mars; Rdeči polmesec v muslimanskih državah mednarodna zdravstvena organizacija; ekspr. cenzor je večkrat uporabil rdeči svinčnik prečrtal, prepovedal objavo določenega (dela) besedila; publ. rdeči telefon neposredna telekomunikacijska povezava med vladama Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze; žarg., igr. priti ven z rdečo barvo izigrati karto z rdečim znakom; rdeča garda oborožene enote proletariata v oktobrski revoluciji in državljanski vojni po njej; ekspr. mož z rdečo kapo prometnik (na železnici); publ. prižgati rdečo luč za gradnjo uradno prepovedati gradnjo; ekspr. to je rdeča nit vseh pogovorov bistveni sestavni del; knjiž. hiše z rdečo svetilko javne hiše
♦ agr. rdeči astrahan, delišes; rdeči ožig glivična bolezen vinske trte, ki se kaže v rdečih pegah na listih; rdeči pajek pršica; rdeča maža rdečkasto rjava prevleka, ki se razvije na površini nekaterih vrst sira; anat. rdeči kostni mozeg mozeg z mnogo rdečih krvničk; biol. rdeča krvnička ali rdeče krvno telesce krvna celica, ki vsebuje hemoglobin; bot. rdeči bor; rdeča detelja detelja z ovalnimi listi in rdečimi cveti, Trifolium incarnatum; rdeča mušnica mušnica z živo rdečim klobukom, delno prekritim z belimi pikami, Amanita muscaria; rdeča vrba; geogr. Rdeča Istra južna Istra, za katero je značilna rdeča prst; kem. rdeči fosfor; rdeče blato usedlina železovega hidroksida, ki nastaja kot odpadek pri proizvodnji glinice ali aluminija; metal. rdeči žar temperatura, pri kateri zažarijo trdna ali plinasta telesa rdeče; rdeča litina zlitina bakra s kositrom, cinkom in svincem; rdeča med med z majhnim odstotkom cinka; tombak; petr. rdeči peščenjak; rdeča glina; rel. rdeča barva v bogoslužju simbol ljubezni, mučeništva; voj. rdeči našitki našitki, ki označujejo čin razvodnika ali desetarja; vrtn. rdeči goriški radič; rdeča leska okrasni grm z rdečimi listi, Corylus maxima var. purpurea; zgod. rdeča pomoč pred drugo svetovno vojno mednarodna revolucionarna delavska organizacija za pravno, denarno pomoč stavkajočim, političnim zapornikom; boji med rdečo in belo rožo boji od 1455 do 1485 med dvema angleškima kraljevskima rodbinama, od katerih je imela ena za simbol rdečo, druga pa belo vrtnico; zool. rdeča mravlja mravlja, ki je rdeče barve in uničuje mrčes, Formica rufa; rdeča vetrnica
rdéče prisl.: cveteti, žareti rdeče; rdeče natisnjen naslov; pog. ta barva vleče na rdeče / piše se narazen ali skupaj: rdeče pikčasto ali rdečepikčasto blago; rdeče rjav
rdéči -a -e sam.: ekspr. rdeči so zmagali partizani; komunistična stranka, levičarji; žarg. posodi mi dva rdeča bankovca za sto dinarjev; rdeče se vendar razlikuje od zelenega; pog. dva deci rdečega mi dajte rdečega vina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
rdéčkast -a -o prid. (ẹ̑) ki ni popolnoma rdeč: ima rdečkaste lase;
rdečkasta svetloba;
rdečkasto vino;
bakreno rdečkast / češnje so že rdečkaste / rdečkasta barvardéčkasto prisl.: rdečkasto se svetlikati / piše se narazen ali skupaj rdečkasto rjava ali rdečkastorjava dlaka; sam.: v daljavi je bilo videti nekaj rdečkastega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
rísati ríšem nedov. (ȋ) - 1. s črtami upodabljati: zna risati in slikati; risati hišo, obraz, pokrajino; risati na papir, v glino; risati s svinčnikom / dov. večkrat je risal Tita narisal
// pog. rad riše otroke slika, upodablja
// risati po fotografiji, po naravi
♦ um. risati s kredo
// s črtami delati: risati diagram, zemljevid; risati razpredelnice z ravnilom; risati na zemljevidu smer poti / s prstom risati po pesku delati črte
// risati s prosto roko - 2. ekspr. povzročati, delati, da kaj nastane na podlagi: letala rišejo bele črte na nebo; sonce riše na steno svetle proge; drevesa so risala dolge sence; kri riše po tlaku krvavo sled / skrb mu riše gube na mlado čelo
- 3. knjiž. opisovati, prikazovati: risati zgodovinsko obdobje; prepričljivo riše ženske like / domišljija mu je risala lepšo prihodnost
● ekspr. jastreb je risal kroge letal v krogih; nar. gorenjsko skupaj sva (jo) risala tja šla, hodila
rísati se ekspr. kazati se v obrisih: skozi obleko se je risalo njeno telo; na obzorju so se risali gorski vrhovi; pohištvo se je risalo v mraku
// pojavljati se, biti na podlagi: čudne sence so se risale po steni / sončni žarek se mu je v svetli črti risal čez obraz / zaničljive poteze so se mu risale okrog ust
// biti viden, kazati se: nasmeh se mu je risal na obrazu; groza, pobitost, strah se mu riše v očeh
rišóč -a -e: otrok ga je poslušal, naprej rišoč po pesku; na obzorju rišoči se obrisi mesta; rišoča deklica
rísan -a -o: risani portreti; jasno risani značaji / risani film film iz posnetkov risb ali slik, ki ob predvajanju delajo vtis dogajanja; ustvarjanje, katerega izrazna oblika so risani filmi
● risana puškina cev cev, ki ima znotraj spiralaste žlebove; star. risana puška risanica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
rìt ríti ž (ȉ ȋ) - 1. vulg. zadnjica: imel je strgane hlače, da se mu je videla rit; voda mu je segala do riti; položiti si blazino pod rit; udariti po riti; vedno sta bila (skupaj) kot rit in srajca / po riti se je spustil po stopnicah
- 2. vulg. neznačajen, bojazljiv človek: ta rit je vse izdal; kaj se dogovarjaš z njim, ki je čisto navadna rit / kot psovka: molči, ti rit; ti rit domišljava; prekleta rit
- 3. nar. ritina: nakladati snope na voz z ritmi navzven
● vulg. s tem potrdilom si lahko rit obrišeš je brez vrednosti, pomena; vulg. vzdigni že rit vstani; vulg. vse mu mora prinesti k riti zelo mu mora streči; vulg. na rit ga bo vrglo, ko bo to izvedel zelo bo presenečen; vulg. brcniti koga v rit odpustiti, odsloviti; vulg. pojdi (hudiču, vragu) v rit izraža veliko omalovaževanje; vulg. lesti komu v rit izkazovati komu pretirano vdanost, prijaznost z namenom pridobiti si naklonjenost; vulg. piši me v rit izraža veliko omalovaževanje, brezbrižnost; vulg. bati se za svojo rit zase, za svoj položaj; vulg. dobiti jih po riti biti tepen; vulg. za to bi ga bilo treba po riti natepsti, kaznovati; vulg. kar naprej so nam bili za ritjo so nas zasledovali; so nas nadzorovali; vulg. nima drugega kot golo rit je brez premoženja; vulg. namesto da bi povedali svoje mnenje, so pa tiho kot riti ga ne povejo; vulg. tvoja obleka je, kot bi jo kravi iz riti potegnil zelo zmečkana; vulg. sveta Neža kuram rit odveže v kmečkem okolju po 21. januarju začnejo kokoši bolj nesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
rjàv rjáva -o prid. (ȁ á) - 1. ki je take barve kot čokolada ali kostanj: rjav kožuh; rjavi lasje; rjav suknjič; oči ima rjave; rjavo deblo; čokoladno, kostanjevo, opečnato, rjasto rjav; rdeče rjav; temno rjav; rjavo-rumen hrošč / rjavi kopalci zagoreli; od sonca rjav obraz / rjava barva
● publ. po naftovodih teče rjava kri nafta - 2. slabš. nacionalsocialističen: rjavi režim / rjave srajce nacionalsocialisti
♦ bot. rjave alge; gastr. rjava omaka omaka, ki nastane pri praženju kosti in pečenju mesa; gozd. rjava gniloba glivična bolezen, pri kateri se les rjavo obarva; petr. rjavi premog premog z nižjo stopnjo pooglenitve; teh. rjavo steklo steklo rjave barve za izdelavo steklenic; vet. rjava pasma goveda pasma sivo rjavega goveda, ki se goji zaradi mleka in mesa; rjava štajerka kokoš rjave barve, ki se goji zaradi jajc; rjavo govedo govedo rjave pasme; zool. rjavi hrošč hrošč rjave barve, s pahljačastimi tipalnicami, ki se v velikih množinah pojavlja vsako četrto leto, Melolontha vulgaris; rjavi lunj lunj z rjavim in sivim perjem, Circus aeroginosus; rjavi medved medved, ki se hrani pretežno z rastlinsko hrano in ima rjav kožuh, Ursus arctos; rjavi srakoper
rjávo prisl.: rjavo zapečen hlebec / piše se narazen ali skupaj: rjavo pikčast ali rjavopikčast; rjavo rdeč; rjavo rumen; rjavo siv; sam.: okras v rjavem in sivem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
rokáv -a m (á) - 1. del oblačila, ki obdaja posamezno roko: zašiti, zavihati rokav; obrisati si čelo ob rokav, v rokav, z rokavom; vtakniti roko v rokav; potegnila, pog. pocukala ga je za rokav in mu pomežiknila; levi rokav; prekratki rokavi; rokav je na komolcu raztrgan; rokavi obleke, pri obleki; dolžina rokava / dolgi ki segajo do zapestja, kratki ki segajo približno do polovice nadlakti, tričetrtinski rokavi ki segajo do komolcev ali približno do polovice podlakti; kimono rokavi široki, krojeni skupaj z zgornjim delom v obliki črke T
● ekspr. zasukati, zavihati (si) rokave z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati; ekspr. letnice je kar iz rokava stresal znal jih je povedati, našteti zelo hitro, brez premišljanja; govori, kakor bi iz rokava stresal hitro, gladko - 2. stranska struga (reke): reka ima več rokavov; rokavi Mure / glavni, stranski rokav / mestece ob rečnem rokavu
♦ geogr. morski rokav; mrtvi rokav
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
róžen -žna -o prid. (ọ̑) - 1. nanašajoč se na rože: rožne čebulice; otroci so pletli rožne kite / rožni vrt / rožni grm; rožni trni / rožno olje eterično olje iz cvetov vrtnic
// star. v rožnem maju cvetočem
● star. rožni cvet junij; ekspr. rožna mladost lepa, srečna; knjiž. rožno jutro lepo, jasno - 2. knjiž. rožnat: rožna svetloba / rožna lica
♦ bot. rožni koren rastlina s suličastimi, nazobčanimi listi in navadno zelenkasto rumenimi cveti v socvetjih, Sedum rosea; rel. rožni venec molitev iz zdravamarij, očenašev in razmišljanja o dogodkih iz Kristusovega življenja; priprava iz kroglic, nabranih na vrvico ali verižico, za molitev rožnega venca; zool. rožni škržat majhna zajedavska žuželka, ki sesa rastlinske sokove in je posebno škodljiva vrtnicam, Typhlocyba rosae
róžno prisl.: rožno cvetoča ajda / piše se narazen ali skupaj: rožno bel ali rožnobel; rožno rdeč
♦ bot. rožno rdeči dežen zaščitena alpska rastlina z rožnatimi cveti, Heracleum siifolium
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
róžica -e ž (ọ̑) - 1. manjšalnica od roža: rožice cvetejo; saditi rožice; cvetela je kot rožica / gorske, gozdne rožice; zdravilne rožice / rožice dišijo; nabirati rožice; otrok je trgal rožice za mater; drobne, pisane rožice; tak si kot rožica
- 2. ekspr. mlada, ljubka ženska: toliko rožic skupaj še ni videl / kot nagovor pridi, rožica moja
● ekspr. njemu pa res rožice cvetejo se mu zelo dobro godi; ekspr. rožice njenih lic so se osule lepota njenega obraza je minila, prešla; knjiž., redko kot poznavalec vin je pohvalil rožico vonj vina; cvetico; pog. povedati resnico skozi rožice v omiljeni obliki; ekspr. biti v rožicah (nekoliko) pijan, vinjen; ekspr. v mladosti mu ni bilo z rožicami postlano živel je v pomanjkanju; imel je velike skrbi, težave; pesn. rožice s Parnasa pesmi; govori, kakor bi rožice sadil vzneseno, lepo; priliznjeno, sladko
♦ bot. listna rožica pritlični listi na zelo skrajšanih stebelnih členkih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
róžnat -a -o prid. (ọ̑) - 1. podoben barvi mareličnega cveta, bledo rdeč: rožnat papir; rožnata svetloba; rožnate vrtnice; rožnato nebo; bledo, temno rožnat / dekle rožnatega obraza; rožnati dojenčkovi prsti / rožnata barva / od zadrege je postala rožnata je lahno zardela
- 2. ekspr. za človeka zelo ugoden, prijeten: takrat nismo bili v rožnatem položaju; to so rožnati upi; razmere niso rožnate / pesn. rožnate sanje
// olepšan, optimističen: rožnato gledanje na kaj; sestavljati rožnata poročila
● ekspr. gledati kaj v rožnati luči, skozi rožnata očala lepše, kot je v resnici; ekspr. biti rožnate volje veselo razpoložen; dekle v rožnatem krilu rožastem
róžnato prisl.: vse gleda, vidi rožnato; rožnato ožarjeni vrhovi / piše se narazen ali skupaj: rožnato bel ali rožnatobel; rožnato rdeč; rožnato zlat
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
rumèn -êna -o prid. (ȅ é) ki je take barve kot rumenjak ali limona: rumen cvet;
rumena bluza;
šopek belih in rumenih narcis;
rumeno klasje, listje;
bledo, rjavo, svetlo, zelenkasto rumen;
slamnato, zlato rumen;
rumen kot kanarček, vosek;
rumeno-črna zastava / rumena barva / rumeni zlatniki; pesn.: rumena zarja; rumeno sonce / koncert za rumeni abonma abonma z vstopnicami rumene barve; žarg.: na semaforju se prižge rumena luč svetlobni prometni znak, ki pomeni skorajšnjo spremembo glede prepovedi ali dovolitve prometa v določeni smeri; utripajoča rumena luč (na semaforju) // ki je temu podobne svetle barve: rumeni lasje; papir je bil od starosti rumen; rumena svetloba; krompir z rumenim mesom; ekspr. piti rumeno vino / bolnik je bil rumen v obraz; rumen od strahu bled; voščeno rumene roke / Rumeno morje // ki ima plodove ali gomolje take barve: rumeni krompir; rumeni muškat; rumena koleraba
● star. rumen denar zlat denar; publ. rumeni kontinent Azija; žarg., avt. rumeni pas vozni pas za avtobuse, taksije in vozila s prednostjo, ločen z rumeno, navadno neprekinjeno črto; nar. ti si pa res rumen neumen, nespameten; ekspr. rumena nevarnost naraščanje političnega, gospodarskega vpliva pripadnikov rumene rase; zastar. rumeno lice rdeče; slabš. črno-rumena monarhija Avstro-Ogrska
♦ agr. rumena pritlikavost virusna bolezen krompirja, čebule, pri kateri postane rastlina rumenkasta in zaostane v rasti; anat. rumena pega za svetlobo najbolj občutljivo mesto mrežnice; rumeno telesce skupek celic v jajčniku, ki izloča hormone; antr. rumena rasa; bot. rumeni lan rastlina z ostrorobim steblom in rumenimi cveti v socvetju, Linum flavum; rumena griva užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom, Clavaria flava; fot. rumeni filter rumenica; les. rumena pegavost začetna faza razkroja lesa, zlasti hrastovine in lesa iglavcev; med. rumena mrzlica tropska virusna bolezen z zlatenico in visoko temperaturo; šport. rumena majica majica rumene barve, ki jo nosi na etapnem tekmovanju vodeči kolesar; voj. rumeni našitki našitki, ki označujejo podoficirske čine; zool. rumeni strnadrumêno prisl.: rumeno se lesketati; rumeno zapečena skorja / piše se narazen ali skupaj: rumeno lisast ali rumenolisast; rumeno rjav; rumeno zelen
● ekspr. na travniku je vse rumeno zlatic zelo veliko
rumêni -a -o sam.: zmagali so rumeni; dekle v rumenem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
ruménkast in rumênkast -a -o prid. (ẹ̑; ȇ) ki ni popolnoma rumen: rumenkasti lasje;
rumenkasta svetloba;
bledo rumenkasto blago / rumenkasta barva / od bolezni rumenkast obraz; srajca je postala rumenkasta je porumenelaruménkasto in rumênkasto prisl.: rumenkasto odsevati / piše se narazen ali skupaj rumenkasto beli ali rumenkastobeli cveti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
rúno -a s (ū) - 1. vsa volna ene ovce skupaj, dobljena pri striženju: sortirati runa po barvi; kup run / ovčje runo
● zlato runo v grški mitologiji runo zlatega ovna s čudežnimi lastnostmi; red zlatega runa nekdaj visoko avstrijsko in špansko viteško odlikovanje za plemiče in državne voditelje
// volna, dobljena pri striženju ovc sploh: nastriči veliko runa - 2. volna, dlaka na živali, zlasti na ovci: prijeti ovco za runo; dolgo runo; jagenjčki z mehkim runom / mamut je bil poraščen z gostim runom
// knjiž., ekspr. kar je temu podobno: počivati na zelenem runu / runo oblakov se je pretrgalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sám1 -a -o tudi -ó zaim. (ȃ á) - 1. izraža, da je kdo brez stikov, povezave ali ni skupaj z drugimi: vsi so odšli, spet sem sam; želel je biti sam z njo; ostali smo sami sredi gozda; pohiti, otroka sem pustila samega; našel jo je samo doma; čisto, ekspr. strašno sam / na obisk je prišel sam; nikamor ne boš šla sama / otroci so ostali sami na svetu brez staršev, bližnjih; že nekaj let živi sama / nič ne bi rekla, če bi bilo več otrok pri hiši. Tako pa sem sama edinka
// ekspr.: bil je sam samcat, star. samcat sam; ostal je sam samcat na njivi popolnoma sam
// živeti sam zase - 2. izraža, da kdo dela, je brez pomoči, sodelovanja drugih: pri tem prizadevanju je bil sam; otrok že sam hodi; naredi, ugani, znajdi se sam; vse delo je morala opraviti sama / predsednik bo sam uredil zadevo; sama bom govorila z njim / sam si to hotel, želel; pravico ima, da se odloči sam; sam se je prijavil oblastem; sam veš, vidiš, kako to gre / biti, igrati sam proti trem / mozoljev ne smemo stiskati sami
- 3. izraža, da se kaj (z)godi brez zunanje spodbude, vpliva: lasje se mu sami kodrajo; baraka se že sama podira; ljubezen je nekaj, kar pride samo / ekspr.: besede so mu kar same letele na papir; pecivo se je kar samo topilo v ustih / snov se lahko vname sama, brez dotika s plamenom
// v zvezi s se poudarja tako dogajanje: stara peč se je podrla sama od sebe; solze so ji kar same od sebe prišle v oči; mislili so, da se bo vse uredilo kar samo od sebe; to ni zraslo samo od sebe; to se razume samo ob sebi; okoliščine same po sebi niso ugodne; to je samo po sebi umevno - 4. izraža osebni zaimek: sam ni pil, zato ni maral pijancev; pomagali so nam, čeprav tudi sami nimajo dovolj; drugi so zadovoljni, sam pa mislim, da nekaj ni v redu; po tem pogovoru sama ni vedela, kaj naj si misli
// z osebnim zaimkom poudarja osebo, na katero se nanaša: tudi vi sami ste malo krivi; ti nazori so del njega samega; nje same ni mogel prestrašiti, otroci pa so se bali; ekspr.: želi si pravičnejši svet, on sam pa še zdaleč ni tako pravičen; ti sama me boš spravila v grob
// poudarja pomen besede, na katero se veže: sam njegov nastop je bil izreden; minister je moral odstopiti, predsednik sam pa se je znašel v zelo neprijetnem položaju / gre predvsem za njen odnos do sočloveka, do samega dela - 5. v zvezi s se poudarja odnos do osebka
- a) v nepredložni zvezi, navadno ujemajoč se v sklonu: samemu ali sam sebi naj pripiše, če bo kaj narobe; s takim ravnanjem škodi samemu sebi; hvali samega ali sam sebe; obvladati samega sebe; samo ali sama sebe je zaničevala / alkoholik ni več gospodar samega sebe; ekspr. ta umetnost je sama sebi namen
- b) v predložni zvezi: biti kritičen do samega sebe; norčevati se iz samega sebe; zaupanje v samega sebe, star. v sebe samega; stanovanje sta imela popolnoma sama zase; hiša stoji sama zase; besedilo samo na sebi ni nič posebnega; zmaga nad samim seboj; bila je nezadovoljna s samo seboj
- 6. v zvezi sam svoj neodvisen, samostojen: sem sam svoj in ravnam, kakor hočem; z zaposlitvijo je postala sama svoja; poročila se je in postala sama svoja gospodinja / knjiž. od nekdaj so bili sami svoji, brez graščakov in grajskih davščin svobodni; ekspr. delam, kar hočem, saj sem sam svoj gospod nisem od nikogar odvisen
// v imenovalniku ednine moškega spola tudi samsvoj čudaški, poseben: govorili so, da je pust in sam svoj človek; ko bi ne bila tako boječa in sama svoja
● star. žena je zaupala možu, da ne bosta več dolgo sama da je noseča; ekspr. sam sebi grob koplje nič ne pazi na zdravje; nar. ne bodi tako sam svoj trmast; nar. zdaj, ko nisem več sama (s seboj), me puščaš v sramoti ko sem noseča; sestre so se poročile, ona pa je ostala sama neporočena, samska; ekspr. ob pogledu na darilo se mu je kar samo smejalo njegov obraz je izražal veliko zadovoljstvo, veselje; preg. nesreča ne pride nikoli sama slabi, neprijetni dogodki se pogosto vrstijo drug za drugim; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase; sam.: nar. sinu so dali ime po meni, tako je želela sama žena; poklicati, zvabiti koga na samo; večkrat je poskusil na samem govoriti z njo; sklenil je, da bo na samem obračunal z njim; hiša stoji na samem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sámiti -im tudi samíti -ím nedov. (ā ȃ; ī í) knjiž. delati, da kdo ne biva, ni skupaj z drugimi; izolirati: samiti bolnike z nalezljivo boleznijo
● knjiž., redko stroji ga trgajo od tovarišev in samijo osamljajo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
se zaim., imenovalnika ni, sêbe, sêbi, sêbe, sêbi, sebój in sábo, enklitično rod., tož. se, daj. si - I.
- 1. izraža predmet ali določilo glagolskega dejanja, kadar sta identična z osebkom dejanja
- a) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: na sliki se ni prepoznal, ni prepoznal niti sebe; narediti si hišo; s tem škodujejo le sebi; morala si je priznati, da ji je bila predstava všeč; predlagal je tudi sebe; ustrelil je njo, potem še sebe / pazi, da si ne raztrgaš obleke, zlomiš roke
- b) s predlogi se rabi daljša oblika: okrog sebe je videl same neprijazne obraze; poleg sebe ni želela imeti nikogar; pritisniti koga k sebi; obrnil je cev proti sebi; vedno misli samo na sebe; o sebi ni rada govorila; pred seboj so gnali ujetnike / vsak pri sebi dobro ve, kaj mora storiti; pri sebi nisem imel dovolj denarja; ekspr. nekje v sebi je čutil, da ne ravna prav; pred seboj so imeli še ves dan, še dolgo pot / dežnik nosi vedno s seboj; vzemite me s seboj; zaklenite vrata za seboj / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: posadila sva otroka na stol medse; spet se jezi nase; spraviti koga podse / vase zaljubljen človek; je bolj zaprt vase; vse so obdržali zase
- c) pri prehodnih glagolih, navadno v krajši obliki: gledati se v ogledalu; hraniti se, pohvaliti se, tolažiti se; se redno umivaš? / dekle se že vidi kot nevesta / naročiti si steklenico piva; tega si nikoli ne odpustim / greti se ob peči; skrivati se / namučiti se, razigrati se / elipt.: če se že moraš počesati, pa se; se kaj spoznaš na elektriko? Malo se
- 2. v zvezi s sam poudarja odnos do osebka
- a) v nepredložni zvezi: niti z besedo ne omeni samega ali sam sebe; samemu ali sam sebi se je zdel zelo pogumen; samemu sebi ni imel kaj očitati; zaradi hrupa ni slišala niti same ali sama sebe / bilo jo je sram same sebe; ekspr. ta umetnost je sama sebi namen
- b) v predložni zvezi: biti kritičen do samega sebe; norčevati se iz samega sebe; zaupanje v samega sebe, star. v sebe samega; zmaga nad samim seboj; biti nezadovoljen s samim seboj / pesem sama na sebi ni dosti vredna; okoliščine same po sebi niso ugodne / sklenil je sam pri sebi, da ostane; ekspr. nehaj se pretvarjati, saj smo sami med seboj / zdaj je verjel sam vase; hiša stoji sama zase; publ. to dejstvo samo zase govori o njihovih sposobnostih
- 3. v zvezi s sam poudarja, da se kaj (z)godi brez zunanje spodbude, vpliva: vrata so se odprla sama od sebe; sam od sebe sem jim povedal; solze so ji kar same od sebe prišle v oči; vse se je uredilo kar samo od sebe / to se razume samo po sebi
- 4. izraža obojestransko, vzajemno dejavnost osebkov: vedno so se dražili; sestre se obiskujejo bolj poredko; kmalu se bosta poročila; sosedje se prepirajo; kdaj se vidiva / bojevati se, dogovoriti se s kom; mlad se je oženil; pozdraviti se, srečati se s kom; stepel se je s sošolcem; dopisovati si, mežikati si, seči si v roke; kot brata sva si / okrepljen: posvetovati se med seboj; stvari se med seboj niso dale uskladiti / med seboj sprijeti deli
● ekspr. samega sebe poln človek samoljuben, domišljav; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; ekspr. kar sebi pripiši sam si kriv; ekspr. s sebi lastno zavzetostjo se je lotil dela z zavzetostjo, ki je značilna zanj; ekspr. danes je sam sebi v nadlego je slabe volje, nerazpoložen; pozabljati samega sebe, nase biti nesebičen; ekspr. prekositi samega sebe biti boljši, uspešnejši, kot se pričakuje; ta pa ne da, pog. ne pusti do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; ekspr. otrok je ves iz sebe zmeden, prestrašen; pog., ekspr. niti besede ni spravil iz sebe, dal od sebe prav ničesar ni rekel; publ. odbor izvoli predsednika izmed sebe med svojimi člani; ekspr. s svojim ravnanjem je pahnil obe hčeri od sebe odvrnil, odgnal; ekspr. zmeraj mora imeti koga okoli sebe v bližini; vedno hoče imeti družbo; k sebi klic živini na levo; priti k sebi pog. čelo so mu močili z vodo, da bi prišel k sebi se zavedel; pog. ko so ji dali jesti in piti, je prišla k sebi si je opomogla; pog. odkar ga ni videla, je prišel precej k sebi si je izboljšal gospodarski položaj; se je zredil; pog. vzeti k sebi na svoj dom; ekspr. ta človek da veliko nase ima zelo ugodno mnenje o sebi; pog. nimam kaj nase dati obleči; pog. položiti roko nase narediti samomor; pog. ta vojskovodja je spravil pol Evrope podse osvojil, si podredil; ekspr. poglej vase in mi odgovori, če je to pošteno presodi po vesti; ekspr. ne more spraviti niti grižljaja vase (po)jesti; klicati vsakega zase posebej; obdržati zase, v sebi ne povedati, ne zaupati drugemu; ekspr. ti svoje nasvete kar zase obdrži nočem tvojih nasvetov; ekspr. vsi ga hvalijo, sam zase pa mislim, da tega ne zasluži poudarja osebni odnos, nasprotje; publ. v tej disciplini so bili naši tekmovalci razred zase precej boljši od drugih; druge soditi po sebi izraža merilo, vzor pri posnemanju, poustvarjanju; pog. biti pri sebi zavedati se; biti krepek; knjiž. čutijo se oropani, osiromašeni, ne sami pri sebi nesamostojni, negotovi; tega se ne da naučiti, to mora imeti človek v sebi prirojeno; ekspr. načrt ima nekaj v sebi je dober, primeren; ekspr. imata nekaj med seboj prepirata se; se imata rada; ekspr. podreti mostove med seboj, za seboj onemogočiti si zbližanje, vrnitev; pog. vsak ima kaj nad seboj skrbi, težave, slabo vest zaradi česa; ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; pog. pod seboj ima pet delavcev vodi pet delavcev; ni si bil na jasnem sam s seboj ni vedel, kakšen je, kaj v resnici hoče; ekspr. obračunati s samim seboj kritično presoditi svoje delo, življenje; vznes. skrivnost je odnesel s seboj v grob nikomur je ni povedal; pog. za seboj ima ves kolektiv ves kolektiv se strinja z njim in ga podpira pri delovanju; preg. vsak je sebi najbližji vsak poskrbi najprej zase
- II. se kot morfem
- 1. nastopa pri glagolih
- a) ki brez tega morfema ne obstajajo: bahati se, bati se, bojevati se, kujati se, lotiti se česa, ozirati se, smejati se, usesti se, zavedati se, znebiti se / potiti se; zdi se mi, da vem / bleščati (se), jokati (se), lagati (se); oddahniti se in oddahniti si
- b) ki so tvorjeni iz nedovršnikov s predpono in s tem morfemom: izdišati se; načakati se, nahoditi se, naigrati se, najesti se; prenajesti se; razgovoriti se
- 2. 3. os. ed. za izražanje dejanja s splošnim, nedoločenim osebkom: govori se, da bo on postal direktor; o tem se danes veliko piše
// za izražanje pogostne uresničitve, možnosti dejanja: tu se gre na Triglav; po tej poti se pride v vas / tam se dobro je, živi / tu se ne sme kaditi / tako se bere v starih knjigah je zapisano - 3. za izražanje neprehodnosti dejanja, ki ga osebek ni deležen po lastni volji: izgubil se je v gozdu; ubil se je v gorah; udariti se / steklenica se je razbila
- 4. za izražanje trpnega načina:
- a) tu se dobijo ribe; otava se kosi v avgustu; trgovine se odprejo ob osmih; taka stvar se ne pove naglas; blago se dobro prodaja; hiša se že zida / vzame se bela moka, pecilni prašek, sladkor / dojenček se kopa v banji; planinec, neprav. planinca se pogreša že dva dni planinca pogrešajo
// rodil sem se 11. oktobra - b) večkrat se najde kaj koristnega; nič se ne ve / brat, to se pravi, najbližji sorodnik; naredi, kar se da
- 5. za izražanje brezosebnosti: dani se, jasni se; od napora se ji megli pred očmi / pokazalo se je, da ima prav
- 6. nav. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku za izražanje dogajanja brez volje, hotenja osebka: kolca se mi; zdeha se mi / kar samo se mu smeje / hoče se mi spati (nekoliko) sem zaspan
// želodec se mi obrača, če vidim kri slabo mi je, na bruhanje mi gre
- III. si kot morfem
- 1. nastopa pri glagolih, ki brez tega morfema ne obstajajo, navadno za izražanje rahle osebne prizadetosti: drzniti si, opomoči si / prizadevati si / oddahniti si, odpočiti si
- 2. ekspr. za izražanje osebne, čustvene udeležbe pri dejanju: naj si vzame, kolikor hoče / peti si, žvižgati si / kdo bi si mislil kaj takega; ne morem si kaj, da ne bi ugovarjal; dajati si opravka z vrtom ukvarjati se
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sedévati -am nedov. (ẹ́) star. posedevati, sedeti: tam je nekoč sedevala družina;
sedevali so po klopeh, za mizo;
ure in ure nepremično sedeva / ob večerih sedeva v kavarni / skupaj so sedevali v šolskih klopeh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sédež -a m (ẹ̑) - 1. kar je namenjeno za sedenje: pripraviti sedeže; vstati s sedeža; sesti na sedež; mehek, slab, trd, udoben sedež; oblazinjeni sedeži; širina sedeža / preobleči sedeže; za sedež je izbral rogovilasto vejo / avtomobilski sedež; obnovljeni gledališki sedeži; ležalni sedež v vozilu, ki se da nagniti nazaj; pomožni sedež; priklopni sedež pomožni sedež brez nog, pritrjen na krajni sedež v vrsti
// mesto, prostor za sedenje: sedež je imel pri oknu; odstopiti sedež starejšemu; pokazati, ponuditi komu sedež / rezervirati sedež na vlaku, v gledališču; ta avtomobil ima pet sedežev; sedeži in stojišča / balkonski, galerijski, ložni, parterni sedež; žarg., avt. smrtni sedež poleg šoferja v osebnem avtomobilu - 2. s prilastkom kraj, prostor, kjer je osredotočena določena dejavnost in njeno vodenje, upravljanje: sedež organizacije, podjetja / v tej stavbi je sedež občinske skupščine, sodišča / sedež vrhovnega poveljstva so premestili v zaledje
- 3. publ. pooblastilo za opravljanje določene funkcije v kakem organu; (poslanski) mandat: kandidirati za sedež v parlamentu; stranka je dobila večino sedežev v vladi / ministrski sedež ministrski položaj, ministrska funkcija
♦ aer. katapultni sedež v letalu ali vesoljski ladji, s katerim vred se ob nesreči pilot lahko izstreli; alp. sedež priprava iz vrvi, traku za spuščanje, zavarovanje plezalca pri plezanju; spuščati se v sedežu spuščati se po vrvi s preprijemanjem, popuščanjem enega konca vrvi, napeljane okrog plezalčeve noge in ramen; obrt. sklopni sedež ki se da zložiti tako, da se dvigne, zavrti okoli vodoravnih tečajev; rel. apostolski ali sveti sedež papež, rimske kongregacije, sodišča in uradi skupaj; strojn. sedež ventila stični del med čepom in robom pretočne odprtine v ventilu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
segnáti -žênem [səg in seg] dov., stil. seženó (á é) - 1. narediti, povzročiti, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: segnati živino na pašnik, v ogrado / segnati ljudi skupaj
- 2. nar. nagnati, spoditi: segnati sina od hiše / vse sumljive ljudi so segnali izgnali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
separáten -tna -o prid. (ȃ) knjiž. ki časovno ali prostorsko ne poteka skupaj z drugim: separatna seja
● separatni mir mir, ki ga sklene vojskujoča se država ne glede na zaveznike; knjiž. imeti separatno mnenje drugačno, razlikujoče se od večinskega mnenja
♦ zal. separatni odtis posebni odtis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sestájati se -am se [səs in ses] nedov. (ā) večkrat prihajati skupaj s kom, navadno z določenim namenom: z njim se pogosto sestaja;
sestajati se na različnih krajih // imeti sestanek, sestanke: odbor se sestaja po potrebi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sestáti se -stánem se [səs in ses] dov. (á ȃ) priti skupaj s kom, navadno z določenim namenom: večkrat se je sestala z njim / med uradnim obiskom se je sestal tudi s predsednikom / odbor se sestane vsak mesecsestáti nar. belokranjsko srečati: pri prvi hiši je sestala skupino otrok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sestavína -e [səs in ses] ž (í) - 1. snov, ki skupaj z drugimi snovmi sestavlja, tvori kako snov: v snovi prevladuje ta sestavina; glavna sestavina; izločiti odvečne sestavine; ugotoviti razmerje sestavin / hlapne, topne, trdne sestavine; organske in neorganske sestavine živih bitij
// kar skupaj s čim drugim sestavlja, tvori kaj sploh: besede, glasovi in druge sestavine jezika; pravilna razporeditev sestavin dopisa / idejne, miselne sestavine; ugotoviti značilne sestavine osebnosti / socialnost je pomembna sestavina njegove pripovedi
// s prilastkom po čem značilen sestavni del česa: lirske sestavine Cankarjevega pripovedništva / v nastopu so bile opazne športne sestavine - 2. knjiž. sestavni del: razstaviti stroj na sestavine; naprava ima več sestavin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sétSSKJ -a m (ẹ̑) več istovrstnih ali dopolnjujočih se predmetov, stvari, ki spadajo skupaj: set bobnov; Na spletnih straneh, kjer zbiratelji kupujejo, prodajajo in menjavajo denar, se že zbirajo prednaročila za set vseh osmih evrskih kovancev E ← agl. set
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
shájati se -am se nedov. (ȃ) večkrat biti, prihajati skupaj s kom, navadno z določenim namenom: prijatelji se pogosto shajajo;
shajajo se na njegovem domu, da se lahko v miru posvetujejo;
pri njem se shajajo zanimivi ljudje;
shajati se v parku, pod vaško lipo, pred cerkvijo;
shajati se z delavci, s somišljeniki;
ob nedeljah, vsak dan se shajati;
naskrivaj, redno se shajati / shajati se z dekletom
● zastar. čete so se začele shajati zbirati; redko odbor se shaja vsak mesec se sestaja; star. v njegovi gostilni se shaja veliko pivcev je veliko pivcev; star. dolgo se že shajata sta v ljubezenskem odnosu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sicèr tudi sícer vez. (ȅ; ȋ) - I.
- 1. v vzročnem priredju za izražanje posledice, če bi se prej povedano ne uresničilo: brž pomagaj, sicer bo prepozno; pri nas se dobro počuti, sicer bi že odšel; zadnji del poti sem moral teči, sicer ne bi prišel pravočasno / nehaj že nagajati, sicer jih boš dobil / elipt.: zahvali se mami, da te sinoči nisem dobil, sicer...; prekliči laž, sicer... če ne
- 2. v vzročnem priredju, okrepljen za izražanje dejanja, stanja ob drugih, drugačnih priložnostih: danes ni razpoložen, sicer pa je prijeten, vesel; za konec tedna navadno kam odidemo, sicer pa smo zmeraj doma / fant je odličen telovadec, sicer pa je brivec
- 3. v protivnem priredju za uvajanje omejevane trditve, ki ji nasprotuje trditev v drugem stavku: sicer je še mlad in neizkušen, vendar zelo spreten; sicer nima denarja, a za to ga bo že našel; sicer je šlo težko, pa smo se le sporazumeli
- 4. z vejico, v zvezi in sicer za dopolnjevanje, pojasnjevanje prej povedanega: kmalu se bodo pripeljali, in sicer iz te smeri; telefoniral mi je zvečer, in sicer ob osmih; kosti se med seboj stikajo na tri načine, in sicer s šivi, s hrustancem ali s sklepi
- II. v prislovni rabi
- 1. izraža razmere ali stanje ob drugih, drugačnih priložnostih: zakaj mu ni nič povedala, saj je sicer tako odkritosrčna; danes so mu vsi zoprni, čeprav sicer z vsemi dobro sodeluje; lepo je, če se ljudje, ki skupaj delajo, tudi sicer razumejo / kljub sicer hitremu napredku na tem področju še zaostajamo za drugimi; opazil je, da je njegov sicer zagoreli obraz pobledel / zagotoviti moramo enakomernejšo proizvodnjo, ker sicer trg ne bo redno preskrbljen; sečnjo bo treba pospešiti, saj sicer lesna industrija ne bo izpolnila načrta / elipt.: v eni uri je povedal več, kakor sicer ves teden; morje je bilo manj toplo kot sicer / kot vljudnostna fraza pa sicer, kako vam gre
- 2. izraža rahlo omejitev, pridržek: to je sicer lepo, je pa zame predrago; ljudje so sicer mnogo govorili o tem, toda pravega vzroka ni nihče poznal; strokovnjak sicer ni, vendar marsikaj zna
- 3. nav. ekspr., navadno okrepljen izraža ugotovitev, spoznanje resničnega stanja: vsi mu morajo streči. Sicer pa si samo domišlja, da je bolan; lahko greš z menoj. Sicer še rajši vidim, da ostaneš doma / takih primerov, kot je ta, imamo tudi sicer še več
// izraža splošno veljavnost povedanega: njihovo ravnanje ljudem ni bilo všeč. Sicer pa so delali po že preizkušenih metodah; od vseh zahteva natančnost. Sicer pa je strog tudi do samega sebe
// poudarja zanikano trditev, ugotovitev: ne bomo te več silili. Sicer pa ne misli, da je tako hudo; kdo tako kriči? Sicer pa mi to ni nič mar
● ekspr. tega nikoli niste omenili. Sicer pa, pustimo zdaj to za opozoritev na prehod k drugi misli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sijájen -jna -o prid., sijájnejši (ȃ) - 1. ki ima sijaj: sijajen emajl, lak; sijajna površina pohištva; sijajen in moten
- 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v zelo veliki meri: imeti sijajno frizuro, obleko; parada je bila sijajna / sijajna lega hiše / to so bili sijajni časi / dosegati sijajne uspehe velike, izredne; bil je sijajne volje zelo dobre
// glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit: sijajen načrt; to je sijajna misel - 3. ekspr. ki ima veliko dobrih, pozitivnih lastnosti: sijajen človek, tovariš / biti v sijajni družbi
// ki v veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: sijajen delavec / pisatelj je sijajen stilist
sijájno - 1. prislov od sijajen: sijajno so se zabavali; sijajno okrašena dvorana
- 2. v povedni rabi izraža veliko navdušenje nad čim: sijajno bo, ko bomo spet skupaj / elipt. sijajno, da si prišel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sínji -a -e prid. (ī) - 1. svetlo moder: sinje nebo; ima sinje oči / pesn.: sinje daljave, višave; sinja mesečina; sinje Jadransko morje / sinja barva
// knjiž., redko moder: svetlo, temno sinje krilo
● knjiž. sinji dim modrikast, sivkast; knjiž. njene debele, sinje ustnice pomodrele - 2. pesn. vesel, veder: njegovo srce je polno sinjih pesmi / svetlo, sinje upanje
♦ zool. sinji kit do 34 m dolg, zgoraj jekleno, spodaj svetlo siv kit, Sibbaldus musculus; sinji som velik, človeku nevaren morski pes, Carcharias glaucus; sinje ribe ribe selivke, zlasti sardele, sardoni, skuše, ki se združujejo v velike jate
sínje prisl.: sinje obarvati / piše se narazen ali skupaj: sinje moder ali sinjemoder; sinje siva barva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sínjkast -a -o prid. (ȋ) ki ni popolnoma sinji: sinjkast dim;
sinjkaste gore;
sinjkasto nebo / postal je sinjkast v obraz modrikast; sinjkaste ustnice pomodrele // sinjkasta barvasínjkasto prisl.: iz dimnikov se sinjkasto kadi / piše se narazen ali skupaj: sinjkasto moder ali sinjkastomoder; sinjkasto sive oči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sív -a -o stil. -ó prid. (ȋ í) - 1. ki je take barve kot pepel: gost siv dim; sivi lasje; siva megla; vojaki v sivih uniformah; ima sive oči; nebo je bilo sivo; siv v obraz; pepelnato, prsteno, srebrno, svinčeno siv; siv kot golob / v ljudski pesmi siva skala / sivo jesensko jutro / siva barva
// ki ima lase take barve: siv starček; je še mlad, toda že siv / ekspr. takrat boš imel že sive lase boš že star; v kratkem času je postal siv je osivel; njegova siva glava je vzbujala spoštovanje njegovi sivi lasje kot znamenje starosti; ekspr. še v sivi starosti dela v visoki starosti - 2. ekspr. ki je brez posebnosti, neizrazit in deluje zato pusto, dolgočasno: reportažno siv stil / sivo, prazno življenje / siva vsakdanjost / prikazovati kaj v sivih barvah
// za človeka neprijeten, dolgočasen: to so bili zanj sivi dnevi / sive, melanholične misli / svojo prihodnost vidi precej sivo
● ekspr. zaradi tega si ne delaj sivih las ne bodi v skrbeh, ne skrbi; ekspr. bilo je v sivi davnini pred zelo dolgim časom, zdavnaj; ekspr. siva eminenca kdor prikrit, iz ozadja odloča o vsem pomembnem
♦ agr. siva plesen glivična bolezen, ki se kaže kot sivkasta prevleka na zelenih delih rastline; anat. (siva) možganska skorja siva plast na površju velikih možganov z ganglijskimi celicami; siva živčna snov; bot. siva jelša jelša z gladkim sivim lubjem in na spodnji strani sivkastimi, gosto dlakavimi listi, Alnus incana; siva mušnica lističasta, mušnici podobna goba, Amanita rubescens; siva grozdna plesen glivica, ki povzroča bolezen dozorevajočih jagod vinske trte, Sclerotinia fuckeliana; geogr. Siva Istra srednja Istra, za katero je značilen fliš; med., vet. siva mrena očesna bolezen, pri kateri postane leča motna; metal. sivi grodelj grodelj s sivo prelomno ploskvijo; petr. sivi peščenjak; zool. sivi medved grizli; siva kuščarica martinček; siva penica penica rdečkasto rjavkaste barve s sivo kapico na glavi, Sylvia communis; siva podgana; siva veverica veverica z velikimi ušesi in širokim repom z belo liso na koncu, po izvoru iz Severne Amerike, Sciurus carolinensis; siva vrana kavka; siva žolna manjša siva ptica s črno progo pod kljunom; pivka
sívo prisl.: sivo se oblačiti; sivo bled obraz; sivo popleskane stene / piše se narazen ali skupaj: sivo lisast ali sivolisast; sivo moder; sivo zelen; sam.: moški v sivem sivo oblečen; okras v rjavem in sivem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
skládati -am nedov. (ȃ) - 1. dajati kaj skupaj v urejeno obliko, zlasti drugo na drugo: skladati deske, drva / skladati na kup; skladati v kopo, skladovnico / skladati stvari v kovček zlagati
- 2. ustvarjati, pisati glasbeno delo, skladbo: skladati opere / skladatelj veliko sklada
// star. ustvarjati, pisati, zlasti umetniško delo sploh: skladati pesmi, povesti / skladati verze
skládati se biti tak, da s čim drugim sestavlja- a) urejeno, prijetno celoto: barve se lepo skladajo; ta hiša se ne sklada z okolico
- b) logično urejeno celoto: ta izjava se ne sklada z njegovimi prejšnjimi trditvami / prepis se sklada z izvirnikom se ujema
● redko fant in dekle se skladata se ujemata, se razumeta; državna in narodnostna meja se ne skladata se prostorsko ne pokrivata, nista isti; zastar. sreča se sklada iz malenkosti sestoji; s sogovornikom se ne sklada se ne strinja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sklápljati -am nedov. (ā) - 1. s povezovalno napravo delati, da je kaj skupaj, združeno: sklapljati cevi, vagone
- 2. knjiž. zapirati: sklapljati čeljusti / od utrujenosti sklapljati oči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
skléda -e ž (ẹ́) večja, navadno okrogla posoda- a) za pripravljanje, serviranje hrane: postaviti skledo na sredo mize; zajemati iz sklede; stresti, zliti v skledo; lončena, porcelanasta skleda; dno sklede; sklede in krožniki / doma so jedli iz ene sklede / skleda za solato; skleda z dulcem
- b) navadno s prilastkom za kaj sploh: pomivalna skleda; umivalna skleda umivalnik; skleda na tehtnici
// pog. vsebina sklede: pojesti celo skledo solate
● star. zapisano ima skledo in streho hrano in stanovanje; povabili so ga k skledi naj je z njimi (iz skupne sklede); ekspr. pljuvati v lastno skledo škodovati samemu sebi, svoji stvari; bibl. prodati kaj za skledo leče zaradi trenutnih majhnih koristi odpovedati se čemu pomembnemu; ekspr. biti, sedeti pri polni skledi imeti vsega v izobilju; star. jedli boste pri skledi skupaj z drugimi; iste jedi kot drugi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
skleníti sklénem dov. (ī ẹ́) - 1. dati konca česa skupaj, da nastane krožna, nepretrgana oblika: skleniti člen verige; skleniti obroč, verigo; členek verižice se z roko ni dal skleniti / vrtnici sta se nad spomenikom sklenili
// v zvezi z roka dati končna dela rok skupaj, da s telesom tvorita krožno, nepretrgano obliko: skleniti roke okrog kolen, nad glavo / skleniti roke k molitvi dati jih v položaj, da se dlani in prsti dotikajo ali prepletajo - 2. narediti, da pridejo s konci povezani deli v celotni dolžini skupaj tako, da prehod ni mogoč: skleniti čeljusti; ustnice so se spet sklenile / skleniti pest narediti, stisniti
- 3. narediti, da si členi, deli česa sledijo nepretrgano, brez presledkov, ki bi omogočali prehod: prijeli so se za roke in sklenili krog / vojaškim enotam je uspelo skleniti obroč okoli mesta; vrsta čakajočih se je pretrgala in spet sklenila / z mostom skleniti cestno zvezo med obalo in otokom jo narediti nepretrgano, povezati
- 4. končati: skleniti govor z vzklikom; publ. delegacija je sklenila obisk / skratka, bilo je lepo, je sklenil brat / skleniti krog predavanj, vprašanj; s to tekmo so nogometaši sklenili sezono / ekspr. skleniti svoje dni, krog življenja, življenjsko pot, življenje umreti
- 5. navadno z glagolskim samostalnikom z izrazitvijo soglasja narediti, da nastane kaj, kar koga povezuje s kom drugim: sklenili so dogovor; skleniti s kom kupčijo, pogodbo, vojaško zvezo / skleniti poznanstvo, prijateljsko razmerje
- 6. navadno z nedoločnikom določiti, kar se hoče, želi narediti
- a) po premisleku: sklenil je oditi; trdno je sklenil, da vse pove / sam pri sebi, ekspr. v srcu kaj skleniti
- b) po končani obravnavi, razpravi: na seji so sklenili pomembne stvari; soglasno so sklenili, da vztrajajo pri svojih zahtevah
● ekspr. z njimi je sklenil vse račune do njih nima več nobenih obveznosti; z njimi ne želi več imeti stikov; zastar. skleniti se v posvet zbrati se (v krogu)
♦ elektr. skleniti navitje; jur. skleniti zakonsko zvezo poročiti se
sklenívši zastar.: sklenivši roke, so začeli peti
sklénjen -a -o: sklenjen obroč; sklenjena vrsta; pogodba je sklenjena; raziskava še ni sklenjena; sklenjeno je, da se vrnemo
● ekspr. njegovo potovanje je sklenjena stvar odpotoval bo, ne da bi se o tem še kaj razpravljalo
♦ avt. sklenjena črta neprekinjena črta; geom. sklenjena krivulja; gozd. sklenjeni gozd gozd, v katerem se krošnje prekrivajo ali vsaj medsebojno dotikajo; prisl.: vojaška enota se je premikala sklenjeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sklépati -am nedov. (ẹ̑) - 1. dajati konca česa skupaj, da nastane krožna, nepretrgana oblika: sklepati obroče; člen se sklepa s členom
// v zvezi z roka dajati, imeti končna dela rok skupaj, da s telesom tvorita krožno, nepretrgano obliko: sklepati roke okoli vratu, na hrbtu; krčevito sklepati roke / od začudenja sklepati roke; med molitvijo sklepati roke imeti jih v položaju, da se dlani in prsti dotikajo ali prepletajo - 2. delati, da pridejo s konci povezani deli v celotni dolžini skupaj tako, da prehod ni mogoč: sklepati čeljusti
- 3. delati, da si členi, deli česa sledijo nepretrgano, brez presledkov, ki bi omogočali prehod: prijemali so se za roke in sklepali kroge / vojaške enote sklepajo obroč
- 4. končevati: sklepati govore z vzkliki / sklepati nov krog predavanj / na severni strani sklepa dolino skalna stena zapira
// ekspr. sklepati svojo pot, svoje življenje umirati - 5. navadno z glagolskim samostalnikom z izrazitvijo soglasja delati, da nastane kaj, kar koga povezuje s kom drugim: sklepati med seboj, s kom dogovore, kupčije, pogodbe / ta sporazum že dolgo sklepajo / sklepati s sovražnikom mir; sklepati poznanstva, prijateljska razmerja
- 6. na osnovi znanih podatkov prihajati z razmišljanjem, logičnim povezovanjem
- a) do mogočih, verjetnih dejstev: iz vsega tega so sklepali, da bo odpotoval; po govorjenju sklepam, da je tujec
- b) do novih spoznanj: da izračunamo, kdaj opravi isto delo petnajst delavcev, sklepamo takole; sklepa se po strogih logičnih pravilih / sklepati iz splošnega na posamezno
- 7. po končani obravnavi, razpravi določati, kar se hoče, želi narediti: sklepati o predlogu; sklepa se z večino glasov
● te gore sklepajo težko prehoden venec sestavljajo, tvorijo; ekspr. z družbo ga sklepajo tesne vezi povezujejo, družijo
sklepáje: sklepaje koščene roke, je stala pred njim
sklepajóč -a -e: sklepajoč roke, ga je poklical; sklepajoč iz znanega na neznano; sklepajoč po pismu, želijo, da pridete čimprej
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sklòp sklópa in sklôpa m (ȍ ọ́, ó) - 1. navadno s prilastkom več, navadno povezanih, združenih stvari, naprav, ki sestavljajo funkcionalno celoto: sedežni sklop; sklop elementov; sklop gospodarskih poslopij; sklop strojev / z oslabljenim pomenom obsežni sklopi gozdov
♦ geogr. gorski sklop
// več stvari, ki nastopajo skupaj in sestavljajo celoto: sklop predpisov; sklop problemov, vprašanj / miselni sklop / obravnavati teme v sklopih; programski sklop
// publ., v zvezi v sklopu izraža, da je kaj sestavni del kake celote: v sklopu države oblikovana pokrajinska enota; revija izhaja v sklopu časopisnega podjetja / z oslabljenim pomenom ti objekti niso bili planirani v sklopu petletnega plana v petletnem planu - 2. glagolnik od sklopiti: priprava za sklop; sklop in razklop
// mesto, kjer se kaj sklopi: popraviti, pregledati sklop; sklopi in stikališča - 3. lingv. beseda, nastala s sestavljanjem dveh ali več besed brez veznega samoglasnika: seveda, polčas in drugi sklopi / pridevniški, prislovni sklopi / soglasniški sklop skupina neposredno si sledečih soglasnikov v besedi, besedni zvezi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sklopíti in sklópiti -im dov. (ī ọ̄) - 1. s povezovalno napravo narediti, da je kaj skupaj, združeno: sklopiti cevi; sklopiti lokomotivo z vagonom
♦ elektr. sklopiti dva električna nihajna kroga - 2. knjiž. zapreti: metulj je sklopil krila / sklopiti oči, usta / sklopiti mizo, posteljo, sedež zložiti, dati skupaj
sklópljen -a -o: vagoni so sklopljeni; sklopljene veke
♦ obrt. sklopljeno okno dvojno okno, katerega krilna okvira se stikata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
skombinírati -am dov. (ȋ) - 1. narediti, da je kaj skupaj tako, da tvori celoto; sestaviti, združiti: skombinirati opremo iz različnih kosov pohištva / lepo skombinirati barve
- 2. ekspr. izmisliti si, domisliti se: včasih skombinira zelo čudne reči; zdi se, da si je vse to le skombiniral / kmalu so skombinirali, zakaj je prišel v vas dognali, ugotovili
skombiníran -a -o: vse je domiselno skombinirano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
skôraj prisl. (ō) - 1. izraža precejšnje približevanje določeni polni meri: skupaj sta delala skoraj deset let; mesto ima skoraj milijon prebivalcev; skoraj nič ne vemo o tem; porabili smo skoraj toliko kot lani; bala se je skoraj še bolj kot prej / skoraj nikogar od navzočih nisem poznal; oglasil se je skoraj vsak večer; ustavili smo se skoraj v vsaki vasi; skoraj v vseh ali v skoraj vseh primerih / med počitnicami skoraj ni bilo dneva, da ga ne bi kdo obiskal
- 2. izraža precejšnje približevanje polni stopnji povedanega: njegova koža je skoraj črna; vročina je bila skoraj nevzdržna; dvorana je skoraj prazna; cesta je bila skoraj suha; rana je skoraj zaceljena; bil je še skoraj otrok, ko so mu umrli starši; skoraj sram ga je bilo pred toliko ljudmi / bila sta skoraj enako velika; skoraj gotovo se bo pritožil; govoril je skoraj jokaje; gledali so skoraj samo na zunanjost / z njo govori in ravna skoraj kakor mati; vse je bilo razsvetljeno, da je bilo skoraj kot podnevi / skoraj povsod so ga že iskali; stanuje skoraj sredi mesta; skoraj vedno najde kak izgovor
- 3. nav. ekspr., pri naštevanju izraža dopolnjevanje, rahlo stopnjevanje povedanega: oblačila se je čedno, skoraj po modi; videli so ju v zaupnem, skoraj prijateljskem pogovoru; s pridušenim glasom, skoraj šepetaje je začel peti; njen obraz je bil resen, skoraj žalosten; čudno in skoraj nemogoče je, da se tega ne spomniš več; znanec mi je pisal v kratkih, suhih, skoraj telegrafskih stavkih; vse to je vzbudilo v njem odpor, obsodbo, zgražanje in skoraj sovraštvo / mlada je še, otrok skoraj
- 4. izraža, da je (bilo) dejanje blizu uresničenja: skoraj bojimo se zanj, ker je tako nepreviden; drugi tekmovalci nas skoraj dohitevajo; imate še kaj moke? Skoraj smo jo porabili; tak papir skoraj ne prepušča maščobe; govori tako tiho, da ga skoraj ne slišimo; v teh deželah ljudje skoraj umirajo od lakote / bolje se tega skoraj ne da narediti; tako me je prepričeval, da sem mu skoraj moral verjeti; čakal sem, da me je skoraj začelo zebsti / Poznal sem župnika, ki se je obregal ob predpustni praznik - skoraj da niso šli s cepci nadenj (I. Cankar)
// nav. ekspr., s pogojnim naklonom izraža, da je bilo dejanje blizu uresničenja: od udarca bi skoraj omedlel; skoraj bi počil od smeha; skoraj bi ti pozabil povedati; skoraj je ne bi več poznal, tako se je spremenila; skoraj bi se (bila) zgodila nesreča - 5. star. izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času; kmalu: skoraj bodo tukaj, se že oblačijo; ni dobro, kot bomo skoraj videli; skoraj potem je moral oditi / skoraj skoraj vas bomo obiskali
● ekspr. zdaj je že čas, da si odpočijeva. Skoraj bi rekel izraža soglasje, (zadržano) pritrjevanje; ekspr. dokument je zelo pomemben, skoraj bi lahko rekli, zgodovinski izraža natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega; ekspr. bodo preuredili tudi to sobo? Skoraj ne verjamem izraža rahlo podkrepitev trditve; pog. ustaviti je moral pred vsakim križiščem. No, skoraj izraža dopolnitev, popravek povedanega; sam.: skoraj še nikoli ni zajca ujel, komaj ga pa je
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
skùp prisl. (ȕ) pog. skupaj:- a) dati prste skup / spravili so skup nekaj drobiža zbrali
// toliko ljudi skup pri nas še ni bilo - b) smo že spet skup; delava, učiva se skup / nekaj sta imela skup; zmeraj skup tičita
- c) to vse skup ni dosti vredno; vse skup je nagnal iz hiše; pograbil je bankovce in drobiž in vse skup stlačil v žep / dober dan vsem skup
● pog. sva že skup ujel sem te; pog. to ni vse skup nič izraža nezadovoljstvo, nestrpnost; pog. denar mu kar skup leti ga na lahek način zasluži; pog. komaj je spravil skup nekaj vrstic napisal; pog. morali bi se skup vzeti se dogovoriti, se potruditi za kaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
skúpaj prisl. (ȗ) - 1. izraža medsebojno združenost ali združevanje, ant. narazen: dati skupaj različne snovi; držati prste, stopala skupaj; držite se skupaj, da se ne izgubite; tovornjaki so zaradi varnosti vozili skupaj; znosil je vsa drva skupaj; ekspr. fantje iz cele vasi so drli skupaj; stali so blizu, tesno skupaj; na tej strani so vrste gosto skupaj / kot povelje pete skupaj, trebuh noter / pog. sestaviti, sklicati, zbrati (se) skupaj sestaviti, sklicati, zbrati (se)
// toliko ljudi skupaj še nisem videl
// izraža družbo, stike, povezavo z drugimi: bila sta skupaj v vojski; vedno so bili, ekspr. tičali skupaj; gorje, če ju najdejo skupaj; po večerji smo ostali še kako uro skupaj; pogosto so ju videli skupaj / ekspr. ne vem, kaj sta imela skupaj / ostani še skupaj z nami; skupaj z njim ureja literarno revijo; domov je prišla skupaj z zaročencem / skupaj so hodili na izlete, v šolo; spali, stanovali, živeli so skupaj v veliki hiši / delati, peti, učiti se skupaj / v medmetni rabi le skupaj, skupaj, prijatelji - 2. izraža istočasnost: skupaj s sejmom bo tudi modna revija; preveč stvari skupaj se ne da delati; končati, začeti skupaj
- 3. navadno v zvezi z ves, vsi izraža izčrpnost, celoto navedene količine: knjižnica ima skupaj milijon knjig; vse skupaj stane, znese pet tisoč dinarjev; oba skupaj imata dovolj denarja / on ve več kot vsi drugi skupaj; pravda je stala več, kot sta bila njivica in gozd skupaj vredna / šli so po trije, štirje skupaj v skupini
// plačala je in vse skupaj dala v košaro; vsi skupaj so se mu zdeli nekoliko smešni / ekspr.: spoznala je, da je vse skupaj brez smisla; s tem ste vse skupaj samo še poslabšali / v nagovoru: pridite sem, vsi skupaj; dober dan vsem skupaj
● pog., ekspr. sam vzdigni vrečo, dosti te je skupaj si velik, močen; pog. v nekaj minutah je bil mitraljez spet skupaj sestavljen; ekspr. vse skupaj ni vredno počenega groša zelo malo, nič; pog. sošolci držijo skupaj se razumejo, med seboj podpirajo; pog. že dolgo hodita skupaj sta v ljubezenskem odnosu; iti skupaj barvi gresta lepo skupaj sta ustrezni glede na estetske lastnosti; pog. blago je šlo skupaj se je skrčilo, uskočilo; pog. vse to ji nekako ni šlo skupaj ni mogla dojeti; pog. vožnja in pijančevanje ne gresta skupaj se medsebojno izključujeta; ekspr. denar mu kar leti skupaj ga na lahek način zasluži; pog. oči mu že lezejo skupaj postaja zelo zaspan; pog. spet sta padla, trčila skupaj se nepričakovano srečala; pog. kar padla, zlezla je skupaj omedlela; ekspr. saj nisva krav skupaj pasla nisva enaka, iste starosti, izobrazbe; priti skupaj pog. ta dva ne bosta prišla skupaj se ne bosta poročila; pog. kadar prideta skupaj, se prepirata se srečata; pog. glede odškodnine še nista prišla skupaj se nista zedinila; ekspr. pazi se, bova že še prišla skupaj maščeval se ti bom; pog. imata se rada, tudi spala sta že skupaj spolno občevala; spraviti skupaj pog. ne morem spraviti skupaj toliko denarja zbrati, privarčevati; pog. izpit iz matematike boš že spravil skupaj naredil, opravil; pog. ona ju je spravila skupaj seznanila; pomagala, da sta se zbližala; pog. čestitam, lepo prireditev ste spravili skupaj pripravili, organizirali; pog. pohištvo spravljava skupaj kupujeva, zbirava; pog. stopili, usedli so se skupaj in se dogovorili sestali, zbrali so se; star. dobro se vzameta skupaj dobro se razumeta; dobro sodelujeta; star. pohiti v cerkev, že zvoni skupaj zvoni zadnjič pred začetkom maše; pog. že nekaj let živita skupaj v zunajzakonski skupnosti; pog. ta dva nista za skupaj, ekspr. ne spadata skupaj nista taka, da bi lahko sodelovala; nista taka, da bi se lahko poročila
♦ lingv. nekatere prislove pišemo skupaj ali narazen; šport. pri pluženju sta prednja konca smuči skupaj, zadnja pa narazen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
skúpek -pka m (ȗ) navadno s prilastkom kar je iz več skupaj stoječih, se nahajajočih stvari, ki tvorijo celoto: skupek atomov;
skupki gub na oblačilu;
nerazločen skupek poslopij / skupek glasov / skupek prsti kepa, gruda; skupek steklenic na mizi skupina // leči jajčeca v skupkih
♦ biol. skupek celic; kem. skupek molekul; min. skupek kristalov // kar je iz več stvari iste vrste, ki tvorijo celoto: obravnavati nov skupek vprašanj; skupek bolezenskih znakov / komunalno gospodarstvo je skupek različnih gospodarskih dejavnosti; obravnavati pravo kot skupek pravil in predpisov / publ., z oslabljenim pomenom skupek ugodnih okoliščin mu je omogočil ustvariti dober film
● knjiž. ta knjiga je pravi skupek ljudske modrosti prava zakladnica; knjiž. človek je skupek dobrih in slabih lastnosti ima dobre in slabe lastnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
skupína -e ž (í) - 1. več ljudi, stvari, ki so v določenem času skupaj: skupina ob cesti čaka na avtobus; skupina se je neopazno razšla; urediti skupino v kolono; voditi skupino obiskovalcev po razstavi; gorska skupina; skupina hiš; skupina lestencev na stropu / razvrstiti učence v dve skupini; razdeliti se po skupinah; potovati v skupini; breze rastejo v skupinah
- 2. navadno s prilastkom več ljudi, ki jih kaj povezuje, druži: organizirati delovno skupino; določiti dežurno skupino; intervencijska skupina; napadalna skupina; sestaviti reševalno skupino; odkriti vohunsko skupino; član, vodja skupine; odnosi v skupini / nastop baletne skupine; na prireditvi so nastopile različne glasbene skupine; nastajanje amaterskih igralskih skupin / pripadati določeni etnični skupini; rasne skupine; nastajanje novih skupin v družbi / udeleženci so se razdelili v interesne skupine; glasila raznih kulturnih in političnih skupin; desno in levo usmerjene skupine v stranki / udeleženci kongresa delajo po skupinah
- 3. navadno s prilastkom kar ima v okviru kake razporeditve, razdelitve enake, podobne značilnosti: razvrstiti vprašanja po težavnosti v dve skupini; beseda pripada določeni pomenski skupini; starostna skupina; njegove pesmi so razdeljene v tri tematske skupine / razvrščati organizme v skupine po stopnji njihove razvitosti
♦ kem. skupina elementi, razvrščeni po podobnih lastnostih v posamezni navpični vrsti periodnega sistema; atomska skupina skupina atomov, ki ne obstaja samostojno, ampak le kot del spojine; funkcionalne skupine atomske skupine, ki se pojavljajo v različnih spojinah in jim dajejo značilne reakcijske lastnosti; hidroksilna skupina; karboksilna skupina; les. trdotne skupine lesa skupine lesnih vrst glede na trdoto; lingv. narečna skupina skupina narečij, za katera je značilen podoben slušni vtis; naštevalna skupina na določen način urejene besede, besedne zveze, ki se navajajo v slovarju za zgled; soglasniška skupina soglasniški sklop; med. krvna skupina dedne imunološke lastnosti rdečih krvničk; ptt avtomatska (telefonska) omrežna skupina skupina avtomatskih krajevnih telefonskih omrežij, vezanih na isto glavno centralo; soc. formalna skupina navadno večja organizirana skupina ljudi z določenim skupnim ciljem, programom; horizontalna skupina ki povezuje ljudi iz istega družbenega sloja; primarna skupina za katero je značilen intimen odnos med njenimi člani, pripadniki; sekundarna skupina; vertikalna skupina; šol. predmetna skupina skupina učnih predmetov, ki so med seboj povezani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
skúpoma prisl. (ū) knjiž. - 1. skupaj, skupno: sklenili so, da bodo vsi skupoma planili na sovražnika
- 2. v kupih, v kupu: drva ležijo skupoma na dvorišču
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
slóžen -žna -o prid., slóžnejši (ọ́ ọ̄) katerega člani se ne prepirajo, si ne nasprotujejo: složen kolektiv;
složna družina / složni sosedi; če bomo složni, bo naloga hitro opravljena; tudi v težavah so ostali složni / kot poziv bodimo složni // ki poteka brez prepirov, nasprotovanj: složna akcija; složno delo / složno življenje
● star. vsi so (si) složni v tem, da je knjiga izvrstna edinislóžno prisl.: složno delati; složno živeti s sostanovalci
● složno odpravljati slabosti skupaj; složno zahtevati kaj soglasno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
slučáj -a m (ȃ) kar povezuje, povzroča sovpad nepričakovanih, med seboj vzročno nepovezanih dejanj, dejstev: samo slučaj ga je pripeljal na pravo sled / verjetno je tudi tukaj pomagal slučaj; ekspr. igra slučaja / v povedno-prislovni rabi: to je bil samo slučaj; ni slučaj, da so o tem toliko pisali; ekspr. to je čuden, gol, zanimiv slučaj
● ekspr. slučaj je hotel, da sediva skupaj nepričakovano, nehote sediva skupaj; zastar. kakor je bil to slučaj takrat kakor je bilo takrat; zastar. tudi jaz sem doživel podoben slučaj nekaj podobnega; publ. tega v nobenem slučaju ne bomo upoštevali nikakor; publ. bilo je veliko smrtnih slučajev primerov; publ. v tem slučaju ima prednost nasprotni igralec v takih okoliščinah; publ. za vsak slučaj grem še enkrat pogledat zaradi popolne gotovosti, pomirjenosti; publ. v slučaju slabega vremena prireditve ne bo če bo slabo vreme; ob slabem vremenu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sníti se snídem se dov., sešèl se sešlà se sešlò se tudi sešló se [səš in seš] (í) navadno kot deležnik na -l priti skupaj s kom, navadno z določenim namenom: sešli so se in se pogovorili;
sešla sta se na dogovorjenem kraju, v kavarni;
skrivaj sta se sešla / med uradnim obiskom se je sešel tudi s predstavniki vlade / odbor se je prvič sešel pred petimi leti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
snòp snôpa m (ȍ ó) - 1. večji šop povezanega požetega žita, slame: snopi se sušijo na njivi; otepati, zlagati snope; vezati snope s poveslom; padel je kot snop z iztegnjenim telesom
// snop slame, žita
// več skupaj povezanih istovrstnih predmetov: snop cevi, šibja / izgubil je cel snop ključev šop; snop pisem je vrgla v peč sveženj
// nav. ekspr., z rodilnikom kar je temu podobno: snopi isker so padali na streho / snop svetlobe je osvetlil prostor / temo prebadajo snopi žarometov / mesečina lije v snopih - 2. nar., v krščanskem okolju snop šibja in zelenja za cvetno nedeljo; butara: narediti snop
♦ fiz. elektronski snop skupina elektronov, ki se gibljejo v isti smeri; laserski snop; snop žarkov skupina žarkov, ki gredo skozi dani presek ali dano točko; zgod. pasji snop del desetine, ki so ga podložniki dajali zemljiškemu gospodu za vzdrževanje njegovih psov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòávtor -ja m (ȍ-ā) kdor je skupaj s kom avtor česa: s tem, da je dopisal zadnje dejanje, je postal soavtor drame;
soavtor knjige / soavtorji izuma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòbívati -am nedov. (ȍ-í) knjiž. skupaj bivati, skupaj obstajati: obravnavati dejstva, ki sobivajo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòbórec -rca m (ȍ-ọ̑) kdor je skupaj s kom borec za kaj: spodbujati soborce / tovarištvo med soborci borci // biti politični soborec koga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòčlán -a m (ȍ-ȃ) kdor je skupaj s kom član česa: opomnili so ga zaradi nepravilnega odnosa do sočlanov organizacije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòčustvováti -újem nedov. (ȍ-á ȍ-ȗ) knjiž. skupaj s kom čustvovati: sočustvovati z navdušeno množico / sočustvovala je z vsem, kar mu je napolnjevalo srce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòčutíti in sòčútiti -im nedov. (ȍ-ī ȍ-ú) skupaj s kom čutiti: to se ne da pojasniti, da se le sočutiti / redko sočutiti s tujo bolečino sočustvovati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòdédič -a m (ȍ-ẹ̑) kdor je skupaj s kom dedič česa: izplačati sodedičem njihove deleže
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòdéležnik -a m (ȍ-ẹ̑) star. - 1. kdor ima skupaj s kom delež pri kaki stvari: svoj delež je odstopil sodeležniku
- 2. kdor sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom; družabnik: sodeležnik podjetja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sodelováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. biti dejavno povezan zaradi skupne dejavnosti: čeprav sta delala na istem področju, nista sodelovala; že dolgo sodelujejo z vsemi istovrstnimi organizacijami; igralci so na predstavi premalo sodelovali / obe državi uspešno sodelujeta; gospodarsko, politično sodelovati z deželami v razvoju / ta podjetja poslovno dobro sodelujejo
// pomagati komu pri opravljanju kake naloge, dejavnosti: več let je sodeloval s predsednikom / sodeloval je z Osvobodilno fronto - 2. skupaj z drugimi biti udeležen pri kakem delu: navesti vse, ki so sodelovali pri knjigi; sodeloval je pri projektu / podjetje je sodelovalo pri gradnji plinovoda / sodeluje pri pevskem zboru je član pevskega zbora; v komisijah sodeluje širok krog občanov vanje je vključen; sodeluje v domačih in tujih revijah objavlja v njih svoje prispevke
// skupaj z drugimi biti aktivno udeležen pri kakem dogodku: sodelovati na natečaju, velesejmu; sodelovati v akciji za čisto okolje / sodelovati na razstavi razstavljati
// zaslišali so vse, ki so sodelovali pri pretepu / kot geslo olimpijskih iger pomembno je sodelovati, ne zmagati - 3. spremljati kako dogajanje z mislimi, dejanji: prizadeval si je, da bi občani na sestanku sodelovali; otroci pri pouku sodelujejo; občinstvo je pri predstavi živahno sodelovalo
sodelujóč -a -e: na razstavi sodelujoči slikarji; sam.: razdeliti sodelujočim spominske značke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sodník -a m (í) - 1. kdor ima pravico soditi in odločati o drugih pravnih zadevah: sodnik je izrekel sodbo; imenovati, izvoliti koga za sodnika / nepoklicni, poklicni sodniki; sodnik za prekrške
- 2. šport. kdor nadzoruje športno igro, tekmovanje, da poteka v skladu s pravili, in meri, ocenjuje rezultate, tekmovalce: sodnik je tekmovalca izključil, opomnil; sodniki so povedali ocene / atletski, nogometni, plavalni sodnik; glavni sodnik; stranski sodnik pri nogometu vsak od obeh sodnikov ob vzdolžni črti igrišča, ki opozarja glavnega sodnika na prekrške v avtu, ofsajdu; točkovni sodnik ki ocenjuje tekmovalce s točkami; sodnik v ringu ki v ringu nadzoruje boj
- 3. kdor sodi, ocenjuje kaj sploh: če se bosta metala, bom jaz sodnik; kritik je bil pesniku strog sodnik / rad se postavlja v vlogo sodnika
● on je že stopil pred večnega sodnika v krščanskem okolju je že umrl; ekspr. v zadnjih dveh letih je stopil že tretjič pred sodnika je bil že tretjič obtoženec, obdolženec; čas je najboljši, najpravičnejši sodnik po daljšem času se najbolj pravično pokaže resnična vrednost, pravilnost česa; brez tožnika ni sodnika če nihče ne zahteva, sodišče samo ne začne določenega postopka; če se nihče ne pritoži, nihče ne nastopi kot razsodnik
♦ jur. civilni, kazenski sodnik; mirovni sodnik v nekaterih državah sodnik za manj pomembne zadeve; preiskovalni sodnik ki opravlja preiskavo, preiskovalna dejanja; sodnik poročevalec ki na pritožbeni stopnji poroča senatu o obravnavani zadevi; sodnik porotnik vsak izmed nepoklicnih sodnikov, ki skupaj s (poklicnimi) sodniki odloča o zadevi, o kateri teče postopek pred sodiščem; sodnik posameznik ki v primerih, določenih z zakonom, sam sodi, odloča; rel. nebeški, večni sodnik Bog kot sodnik; vet. kinološki sodnik kdor uradno ocenjuje pse na razstavi, tekmovanju; zgod. mestni sodnik od 14. do 18. stoletja nosilec sodne oblasti v mestu, včasih tudi s funkcijo župana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòdolóčati -am nedov. (ȍ-ọ́) knjiž. skupaj s čim določati: ti faktorji so tudi sodoločali njegov odnos do življenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòdolžník -a [u̯ž] m (ȍ-í) kdor je skupaj s kom dolžnik: podpisi sodolžnikov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòdoživéti -ím dov., sòdožível (ȍ-ẹ́ ȍ-í) skupaj s kom doživeti: pripovedoval je njeno zgodbo, kot bi jo sodoživel / spomini ljudi, ki so vojno sodoživeli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòdožívljati -am nedov. (ȍ-í) skupaj s kom doživljati: sodoživljal je katastrofe, ki so prizadevale domače prebivalstvo;
poznal je njeno preteklost, kot bi jo sodoživljal / pripovedovali so o vojnih grozotah, ki so jih sodoživljali na fronti
● knjiž. gledalci in igralci so sodoživljali dogajanje na odru skupaj podoživljali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòdržavlján in sòdržavljàn -ána m (ȍ-ȃ; ȍ-ȁ ȍ-á) kdor je v razmerju do drugega državljan iste države: srečati sodržavljane v tujini // kdor je skupaj s kom pripadnik iste družbenopolitične skupnosti: preprečiti izkoriščanje revnejših sodržavljanov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòfinancêr in sòfinansêr -ja m (ȍ-ȇ) kdor je skupaj s kom financer česa: dogovor med sofinancerji stanovanjskih hiš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòfinancírati -am in sòfinansírati -am nedov. in dov. (ȍ-ī) skupaj s kom financirati: gospodarske organizacije financirajo ali pa sofinancirajo strokovne šole
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sògradítelj -a m (ȍ-ȋ) kdor je skupaj s kom graditelj česa: iskal je sograditelja za počitniško hišico / ekspr. sograditelj evropske kulture
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòigrálec -lca [u̯c] m (ȍ-ȃ) igralec v razmerju do drugega igralca, s katerim skupaj igra: imeti znane igralce za soigralce v filmu;
določiti nalogo soigralcev med monologom glavnega junaka / razpostaviti soigralce pri metanju žoge v koš / goljufati soigralce pri kartanju / knjiž. otrok se mora navaditi na soigralce pri igri na tovariše
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòimenják -a m (ȍ-á) kdor ima skupaj s kom isto ime: srečal je svojega soimenjaka;
moj soimenjak Hribar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòinvestítor -ja m (ȍ-ȋ) kdor je skupaj s kom investitor česa: iskati soinvestitorja objekta / publ. dogovor med soinvestitorji med investitorji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòizdajátelj -a m (ȍ-ȃ) kdor je skupaj s kom izdajatelj česa: soizdajatelj revije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòizvajálec -lca [u̯c in lc] m (ȍ-ȃ) kdor je skupaj s kom izvajalec česa: soizvajalec glasbenega dela / stavba ni bila pravočasno dograjena, ker se soizvajalec ni držal roka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòkrív -a -o prid. (ȍ-ȋ ȍ-í) v povedni rabi ki je skupaj s kom kriv česa: biti sokriv prometne nesreče;
tudi on je sokriv za neuspeh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòkrívec -vca m (ȍ-ī) kdor je skupaj s kom kriv česa: iskati, kaznovati sokrivce;
sokrivci pretepa / sokrivec umora
♦ jur. sokrivec kaznivega dejanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòlastník -a m (ȍ-í) kdor je skupaj s kom lastnik česa: izplačati solastnikom deleže;
solastnik delavnice / člani delovne skupnosti so postali solastniki proizvajalnih sredstev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòlétnik -a m (ȍ-ẹ̑) knjiž. kdor je skupaj s kom rojen istega leta: vsako leto umre kak njegov soletnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
solíranje -a s (ȋ) 1. petje, igranje dela skladbe, ki ga izvaja kdo sam, ne hkrati z drugimi, ali tako, da so drugi le spremljava: Glasbeniki so zaključili pripev in prešli na soliranje: solist je zgrabil lok in potegnil pod kobilico, da je glasbilo zacvililo, in pustil ton zveneti 2. pog. delovanje brez pomoči, upoštevanja drugih: V prepirljivi koaliciji se ne eni ne drugi ne počutijo dobro, le da doslej niso vedeli, komu bi se soliranje bolj izplačalo, in zato že leto dni tičijo skupaj E ↑solírati
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
solírati -am nedov. (ȋ) 1. peti, igrati sam, ne hkrati z drugimi, ali tako, da so drugi le spremljava: Od štirih skladb je pri prvih dveh soliral harmonikar, pri drugih dveh saksofonist in pri zadnji vokalistka
// peti, igrati sam, ne skupaj z drugimi: Priljubljeni frontman znane skupine že 30 let uspešno solira in ustvarja izvirno glasbo na svetovnih odrih 2. pog. delovati brez pomoči, upoštevanja drugih: Če predsednik vlade nima prave avtoritete, to koalicijski partnerji hitro začutijo in začnejo solirati E (↑)sólo
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
solíst -a m (ȋ) kdor igra, poje, pleše sam, ne skupaj z drugimi: nastaviti novega solista;
solist in zbor;
nastopiti kot solist / baletni, operni solist; instrumentalni, vokalni solist / koncert za violino in orkester (solist David Ojstrah)
● žarg., alp. ta plezalec je znan solist pleza sam
♦ gled. lutkar solist lutkar, ki igra lutkovno igro sam, lahko tudi z več lutkami hkrati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sólo -a m (ọ̑) - 1. del skladbe, ki ga izvaja kdo sam, ne skupaj z drugimi: igrati, peti svoj solo zelo doživeto; instrumentalni, tenorski solo; solo za klavir, violino
// izvajanje, petje takega dela skladbe: pevčevi, trobentačevi soli so poslušalce navdušili / ekspr. poslušati slavčkov solo - 2. muz. solist ali solistka: kantata za sole, zbor in orkester
- 3. ples, ki ga pleše kdo sam, ne v zboru ali skupaj s kom drugim: baletka je dobro odplesala svoj solo / mladoporočenca sta zaplesala prvi solo
- 4. igr. igra s kartami, ki jo igra kdo sam proti drugim igralcem: igrati, izgubiti, napovedati solo
● žarg., šport. uspešen solo je zaključil z golom uspešno akcijo, ki jo je opravil sam
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sólo prisl. (ọ̑) ne v zboru ali skupaj s kom drugim, sam: peti, plesati solo / pri kartah je ves večer samo dvakrat igral solo / žarg. to sem naredil kar solo; neskl. pril.: solo violina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sóloplés in sólo plés -a m (ọ̑-ẹ̑) ples, ki ga pleše kdo sam, ne v zboru ali skupaj s kom drugim: soloples baletke v drugem dejanju je bil izreden
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
somíšljenik -a m (ȋ) kdor ima skupaj s kom enake, iste nazore, enako, isto prepričanje: biti v stiku s somišljeniki;
srečati v zaporu politične somišljenike / pridobival si je somišljenike privržence
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sònosílec -lca [u̯c in lc] m (ȍ-ȋ) kdor je skupaj s kom nosilec česa: sonosilec naprednih idej / publ. sonosilec revolucije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòobčutíti in sòobčútiti -im dov. (ȍ-ī ȍ-ú) skupaj s kom občutiti: ni mogel soobčutiti veselja, ki je prevzemalo prijatelje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòobdolžênec -nca [u̯ž] m (ȍ-é) jur. kdor je skupaj s kom obdolžen v istem kazenskem postopku: nezaupanje do soobdolženca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòoblikoválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȍ-ȃ) kdor je skupaj s kom oblikovalec česa: sooblikovalec makete / sooblikovalec otrokove duševnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòoblikováti -újem nedov. (ȍ-á ȍ-ȗ) skupaj s kom oblikovati: to naselje sooblikujeta kraški svet in tipični slog hiš / z drugimi pedagogi je sooblikoval naše šolstvo / ilustracija v mladinski knjigi sooblikuje otrokovo duševnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòobsójenec -nca m (ȍ-ọ́) jur. kdor je skupaj s kom pravnomočno obsojen v istem kazenskem postopku: njegovi soobsojenci so dobili še hujše kazni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòobstájati -am nedov. (ȍ-ā) knjiž. skupaj obstajati, skupaj bivati: nazori, ki v določeni družbi soobstajajo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòobtóženec -nca m (ȍ-ọ́) jur. kdor je skupaj s kom obtožen v istem kazenskem postopku: izreči sodbo obtožencu XY in soobtožencem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòobtožíti in sòobtóžiti -im dov. (ȍ-ī ȍ-ọ́) skupaj s kom obtožiti: obenem z bratom so soobtožili tudi njegasòobtóžen -a -o: udeležil se je sestanka pri soobtoženem XY
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòodgovóren -rna -o prid. (ȍ-ọ́ ȍ-ọ̄) ki je skupaj s kom odgovoren za kaj: sprevodnik je soodgovoren za potnike / čuti se soodgovornega za razvoj samoupravljanja / biti soodgovoren za neurejeno poslovanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòodlóčati -am nedov. (ȍ-ọ́) skupaj s kom odločati: delavci soodločajo v delovni organizaciji / soodločati o usodi narodov; soodločati pri izbiri kandidata / publ. okoliščine, ki soodločajo pri raziskavah vplivajo nanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòodločílen -lna -o prid. (ȍ-ȋ) ki je skupaj s čim odločilen: soodločilni dejavniki;
te stvari so soodločilne pri oblikovanju poročil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòorganizírati -am nedov. in dov. (ȍ-ȋ) skupaj s kom organizirati: Če ste kdaj organizirali ali soorganizirali kakšno prireditev, potem gotovo veste, koliko priprav je potrebnih E (↑)sò... + (↑)organizírati
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòpévec -vca m (ȍ-ẹ́) pevec v razmerju do drugega pevca, s katerim skupaj poje: eden od pevcev vodi, sopevec mu odgovarja / bil je ljubosumen na njene sopevce pri predstavah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòpívec -vca m (ȍ-ī) pivec v razmerju do drugega pivca, s katerim skupaj pije: ostal je trezen, njegovi sopivci pa so že onemogli sloneli na mizi / bili so pogostni sopivci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòplesálec -lca [u̯c tudi lc] m (ȍ-ȃ) plesalec v razmerju do drugega plesalca, s katerim skupaj pleše: plesalci in plesalke so si izmenoma izbirali soplesalce;
pogovarjati se s soplesalcem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòplezálec -lca [u̯c tudi lc] m (ȍ-ȃ) plezalec v razmerju do drugega plezalca, s katerim skupaj pleza: pomagati soplezalcu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòpodpísati in sòpodpisáti -píšem dov., sòpodpíšite (ȍ-í ȍ-á ȍ-í) - 1. podpisati poleg prvega, glavnega podpisnika: pogodbo je podpisal dolžnik, sopodpisala pa sta jo tudi oba poroka
- 2. skupaj s kom podpisati: v imenu države sopodpisati mednarodni sporazum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòpodpisováti -újem nedov. (ȍ-á ȍ-ȗ) - 1. podpisovati poleg prvega, glavnega podpisnika: ukaze je smel le sopodpisovati
- 2. skupaj s kom podpisovati: vodil bo računske posle in sopodpisoval finančne listine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòpôrok tudi sòporòk -óka m (ȍ-ó ȍ-ọ́; ȍ-ȍ ȍ-ọ́) kdor je skupaj s kom porok za kaj: predlagati banki, naj toži tudi soporoka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòposéstnik -a m (ȍ-ẹ̑) kdor je skupaj s kom posestnik česa: z ženo sta soposestnika kmetije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sopótnica -e ž (ọ̑) - 1. potnica v razmerju do drugega potnika, s katerim skupaj potuje: pomagal je sopotnici izstopiti; pogovarjati se s sopotnico / pri padcu se je motorist huje poškodoval, sopotnica pa lažje
- 2. ekspr. (zakonska) žena, življenjska tovarišica: izbral si je sopotnico za življenje / naslikan je v družbi svoje dolgoletne življenjske sopotnice
● ekspr. spuščanje na površino zemljine sopotnice lune zemljinega satelita
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sopótnik -a m (ọ̑) - 1. potnik v razmerju do drugega potnika, s katerim skupaj potuje: na postaji so dobili nove sopotnike; pogovarjati se s sopotniki v kupeju; utrujeni sopotniki / voznik in sopotnik sta bila pri nesreči huje poškodovana; pren. njen sopotnik je osamljenost
- 2. navadno s prilastkom kdor ima zlasti s kako sodobno umetnostno, politično, nazorsko smerjo, skupino nekatere skupne značilnosti: literarni sopotniki in somišljeniki; biti sopotnik komunizma, partije / od njega se je kmalu ločila vrsta sopotnikov in učencev / sopotniki revolucije
♦ lit. sopotniki moderne - 3. ekspr. (zakonski) mož, življenjski tovariš: sopotniki slavne igralke / napisala je spomine na nekdanjega življenjskega sopotnika
● ekspr. zemlja je sopotnik sonca satelit
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòpovzročítelj -a m (ȍ-ȋ) kdor je skupaj s kom povzročitelj česa: bil je povzročitelj ali vsaj sopovzročitelj propadanja kmetije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòpovzročíti -ím dov., sòpovzróčil (ȍ-ī ȍ-í) skupaj s kom povzročiti: sopovzročiti nesrečo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòpredlagátelj -a m (ȍ-ȃ) kdor je skupaj s kom predlagatelj česa: s sopredlagateljem podpisati zakonski osnutek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòpredsédnik -a m (ȍ-ẹ̑) kdor je skupaj s kom predsednik česa: izvolili so ga za sopredsednika konference
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòprispévati -am dov. in nedov. (ȍ-ẹ́) skupaj s kom prispevati: banke soprispevajo za graditev stanovanj / to dejstvo je soprispevalo k zmagi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sórta -e ž (ọ̑) navadno s prilastkom - 1. kulturne rastline iste vrste, ki se v določenih lastnostih razlikujejo od drugih kulturnih rastlin iste vrste, zvrst: ta sorta pšenice se je izrodila; uvajati, vzgajati nove sorte; krompirjeve sorte; sorte grozdja / sorta jonatan / industrijska, jedilna sorta; krompir zgodnje sorte
♦ agr. debeloplodna sorta jagod; opraševalna sorta za opraševanje sort, ki se z lastnim cvetnim prahom ne morejo oploditi; poskusna sorta katere lastnosti se načrtno preizkušajo; vodilna sorta ki je zaradi dobrih lastnosti najbolj razširjena - 2. pog. vrsta: za kosilo so imeli tri sorte mesa; prodajati več sort peciva / slabš. poznam to sorto ljudi take (slabe) ljudi
- 3. nav. ekspr., v rodilniku, z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo tak, kot določa prilastek: biti boječe, vesele sorte; čudne sorte ženska; on je človek posebne sorte / hči je čisto materine sorte prav taka kot mati
// to je malomarnost, uživaštvo najslabše sorte
● pog. iste sorte ptiči skupaj letijo ljudje s podobnimi nazori se radi družijo; pog. kaj hočemo, ljudje so vsake sorte različni; vse sorte pog. vse sorte presenečenj je doživel različna, razna presenečenja; elipt., pog. kadar je malo pijan, vse sorte govori nespametno, nepremišljeno; elipt., pog. vse sorte pripovedujejo o njem o njem pripovedujejo zlasti slabe stvari
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòstanoválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȍ-ȃ) - 1. stanovalec v razmerju do drugega stanovalca v istem prostoru, v isti hiši: dobiti v sobo sostanovalca; z glasno glasbo je motil sostanovalce / v malih oglasih iščem sobo, grem tudi za sostanovalca
- 2. jur. imetnik stanovanjske pravice, ki v istem stanovanju nekatere prostore uporablja sam, nekatere pa skupaj z drugim imetnikom stanovanjske pravice: z odločbo dokazati svoj položaj sostanovalca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòstorílec -lca [lc in u̯c] m (ȍ-ȋ) jur. kdor skupaj s kom stori kaznivo ali škodno dejanje: po ropu je s sostorilcem pobegnil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòstorílstvo -a s (ȍ-ȋ) jur. dejstvo, da kdo skupaj s kom stori kaznivo ali škodno dejanje: priznati sostorilstvo / sostorilstvo pri uboju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sošólec -lca m (ọ̑) kdor je skupaj s kom učenec istega razreda: v gimnaziji sta bila sošolca;
izposoditi si zvezke pri sošolcu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòtekmoválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȍ-ȃ) tekmovalec v razmerju do drugega tekmovalca, s katerim skupaj tekmuje: v zadnjem delu proge je prehitel vse sotekmovalce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòtožník -a m (ȍ-í) jur. kdor je skupaj s kom tožnik v istem pravdnem postopku: prišel je na obravnavo kot sotožnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòtrpéti -ím nedov., tudi sòtŕpel; sòtrpljèn (ȍ-ẹ́ ȍ-í) knjiž. skupaj s kom trpeti: več mesecev so sotrpeli v taborišču
● knjiž. sotrpeti s ponesrečenci sočustvovati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòtrpín -a m (ȍ-ȋ) ekspr. kdor je skupaj s kom deležen istega trpljenja, iste težke usode: spodbujal je sotrpine v ječi
● šalj. v soboto se bomo sestali sotrpini iz gimnazije sošolci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòučinkováti -újem nedov. (ȍ-á ȍ-ȗ) skupaj s čim učinkovati: barva tal prijetno součinkuje / publ. to razočaranje je součinkovalo pri končnem oblikovanju njegove podobe sovplivalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòudeléžba -e ž (ȍ-ẹ̑) udeležba skupaj s kom: na šolskih prireditvah je zaželena soudeležba staršev / aretirali so ga zaradi soudeležbe pri atentatu / soudeležba umetnosti v družbenem življenju
● zahtevati soudeležbo pri dobičku pravico do deleža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòudeléženec tudi sòudeležênec -nca m (ȍ-ẹ̑; ȍ-é) kdor je skupaj s kom udeleženec česa: razpravljati s soudeleženci posvetovanja / prikrivati krivdo soudeleženca / zavračati mnenje soudeleženca spora
● soudeleženec pri dobičku kdor ima skupaj s kom delež pri njem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòudeleževáti se -újem se nedov. (ȍ-á ȍ-ȗ) skupaj s kom se udeleževati: naročili so staršem, naj se mladina soudeležuje takih srečanj / tudi on se je soudeleževal tega posla sodeloval pri njem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòudeležíti se -ím se dov., tudi sòudeléži se; sòudeléžil se (ȍ-ī ȍ-í) skupaj s kom se udeležiti: zaželeno je, da se prireditve soudeležijo starši / zahtevali so, da se njihovi oddelki soudeležijo invazije / soudeležiti se gibanja za mir sodelovati v njemsòudeležèn -êna -o in sòudeléžen -a -o - 1. deležnik od soudeležiti se: biti soudeležen pri zaroti; biti aktivno soudeležen pri kulturnem življenju
- 2. ki ima skupaj s kom delež pri čem: biti soudeležen pri dobičku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòuporábljati -am nedov. (ȍ-á) skupaj s kom uporabljati: gostu ni dovolj le soba, souporabljal bo tudi druge prostore
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòuporábnik -a m (ȍ-ȃ) kdor je skupaj s kom uporabnik česa: biti pozoren do souporabnikov ceste
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòupoštévati -am nedov. in dov. (ȍ-ẹ́) knjiž. skupaj s čim upoštevati: v analizi je soupošteval tudi estetska načela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòupravíčenec -nca m (ȍ-ȋ) kdor je skupaj s kom upravičen do česa: navesti vzroke, zaradi katerih preneha pravica do pokojnine drugega soupravičenca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòuprávljati -am nedov. (ȍ-á) skupaj s kom upravljati: soupravljati skupne zadeve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòupravljávec -vca m (ȍ-ȃ) kdor je skupaj s kom upravljavec česa: delavci so soupravljavci proizvodnih sredstev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòuredník tudi sòurédnik -a m (ȍ-í; ȍ-ẹ̑) kdor je skupaj s kom urednik česa: postal je sourednik revije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòuréjati -am nedov. (ȍ-ẹ́) skupaj s kom urejati: več let je sourejal osrednji slovenski dnevnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòusmériti -im dov. (ȍ-ẹ̄ ȍ-ẹ̑) knjiž. skupaj s čim usmeriti: sousmeriti svoje prizadevanje s prizadevanjem drugih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòustanovítelj -a m (ȍ-ȋ) kdor je skupaj s kom ustanovitelj česa: bil je narodni buditelj in soustanovitelj Mohorjeve družbe / dolžnosti soustanoviteljev društva ustanoviteljev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòustváriti -im dov. (ȍ-á ȍ-ā) skupaj s kom ustvariti: snemalec in režiser sta soustvarila dober film
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòustvarjálec -lca [u̯c in lc] m (ȍ-ȃ) kdor je skupaj s kom ustvarjalec česa: dati priznanje avtorju in soustvarjalcem odrske umetnine;
predstavil ga je kot soustvarjalca moderne arhitekture
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòustvárjati -am nedov. (ȍ-á) skupaj s kom ustvarjati: soustvarjati umetnino / s svojimi deli je soustvarjal novo državo / to njegovo prizadevanje je soustvarjalo ugodne razmere za kasnejše politično delosòustvarjajóč -a -e: soustvarjajoča moč kritike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòutemeljítelj -a m (ȍ-ȋ) kdor je skupaj s kom utemeljitelj česa: bil je neodvisen soutemeljitelj eksperimentalne psihologije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòuživálec -lca [u̯c tudi lc] m (ȍ-ȃ) jur. kdor skupaj s kom kaj uživa: souživalec družinske pokojnine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòužívati -am nedov. (ȍ-í) knjiž. skupaj s kom uživati: souživati dobrine / souživati veselje pohvaljenega otroka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòváruh -a m (ȍ-ȃ) jur., nekdaj kdor je skupaj s kom varuh iste osebe: če je bila varuh ženska, je morala imeti sovaruha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòvédec -dca m (ȍ-ẹ̑) knjiž. kdor skupaj s kom ve za kaj: ob pobegu internirancev so kaznovali pomagače in sovedce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòvédnost -i ž (ȍ-ẹ́) knjiž. dejstvo, da kdo skupaj s kom ve za kaj: prikrivati sovednost in soudeležbo pri zločinu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòvladár -ja m (ȍ-á) kdor je skupaj s kom vladar: prisilil je ostarelega očeta, da ga je imenoval za sovladarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòvládati -am nedov. (ȍ-ā) skupaj s kom vladati: kralj ni pustil, da bi prestolonaslednik sovladalsòvladajóč -a -e: sovladajoča vladarja
♦ gozd. sovladajoče drevo drevo, ki ima enako visoko krošnjo kot drevo, drevesa okoli njega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòvláganje -a s (ȍ-ȃ) vlaganje skupaj s kom: povečati sovlaganje v kmetijstvo;
s sovlaganjem priti do surovin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòvlagátelj -a m, člov. (ȍ-ȃ) kdor vlaga skupaj s kom: Sovlagatelji naj bi postali večinski delničarji, ki bi skrbeli tudi za dobro poslovanje podjetja E (↑)sò... + (↑)vlagátelj
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòvodíti -vódim nedov. (ȍ-ī ȍ-ọ́) skupaj s kom voditi, upravljati: Pred desetimi leti sva sovodila odprtje razstave, kar je bilo najino prvo sodelovanje E (↑)sò... + (↑)vodíti
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòvozáč -a m (ȍ-á) - 1. kdor se skupaj z voznikom pelje na motorju: motorist in sovozač sta bila pri nesreči huje poškodovana
- 2. žarg., šport. kdor pomaga vozniku avtomobila ali motorja s prikolico pri vožnji; sovoznik: dirke se je udeležil kot sovozač
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòvplívati -am nedov. (ȍ-í) skupaj s kom vplivati: starši so si prizadevali sovplivati na otroka / dobro počutje sovpliva na storilnost delavca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòvpréžen -žna -o prid. (ȍ-ẹ̑) ki se vprega skupaj z drugim: sovprežni konj, vol
♦ grad. sovprežna konstrukcija konstrukcija iz debele jeklene pločevine in plasti betona, ki sta med seboj povezani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòvzdrževáti -újem nedov. (ȍ-á ȍ-ȗ) skupaj s kom vzdrževati: z rednim prispevkom so sovzdrževali kulturne spomenike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòzakrivíti -ím dov., sòzakrívil (ȍ-ī ȍ-í) skupaj s kom zakriviti: sozakriviti kršitev pogodbe / sozakriviti zmedo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòzakúpnik -a m (ȍ-ȗ) kdor je skupaj s kom zakupnik česa: sozakupnik zemljišča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòzaložníca -e ž (ȍ-í) založnica, ki skupaj s kom kaj založi: Državna založba Slovenije bo sozaložnica te publikacije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòzaložník -a m (ȍ-í) kdor je skupaj s kom založnik česa: založba Mladinska knjiga je sozaložnik knjižne zbirke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòzaložníštvo -a s (ȍ-ȋ) dejstvo, da ena založba kaj založi skupaj z drugo: Knjiga je izšla v sozaložništvu dveh založb E (↑)sò... + (↑)založníštvo
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sozvánjati -am nedov. (ā) knjiž., ekspr. ujemati se, skladati se: belina sten je sozvanjala s predmeti v sobi / v teh verzih sozvanjajo različni elementi skupaj skladno obstajajo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sòživéti -ím nedov., sòžível (ȍ-ẹ́ ȍ-í) knjiž. skupaj živeti, skupaj bivati: na milijone bitij soživi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
spádati -am nedov. (ā ȃ) - 1. biti glede na svoje značilnosti sestavni del česa: pokrov spada k njegovi škatli; ta vrata ne spadajo k omari / v alpinistovo opremo spada tudi cepin / tudi raziskave spadajo v delovni proces
// biti sestavni del sploh: to naselje spada že v drugo občino; Primorska že več desetletij spada k Jugoslaviji / vsi našteti učenci spadajo v isti razred / k posestvu spada tudi del gozda - 2. imeti kje ustrezno, sebi primerno mesto: knjige spadajo na polico; predmeti, ki spadajo v muzej, naj se hranijo tam; smeti ne spadajo pred vrata / tako predavanje ne spada na kongres ni primerno za kongres
// tak bolnik spada v bolnico naj se zdravi v bolnici; on ne spada v našo družbo ni primeren za našo družbo; otrok spada k materi naj živi pri materi - 3. z ocenitvijo vrednosti, značilnosti biti uvrščen kam: kit spada k sesalcem; ta pesnik spada med realiste / z oslabljenim pomenom: ona spada med moje najboljše prijateljice je ena mojih najboljših prijateljic; podpredsednik spada k predsednikovim sodelavcem je predsednikov sodelavec; telefon spada med najpomembnejša komunikacijska sredstva je eno najpomembnejših komunikacijskih sredstev
● tudi ta gozd spada k nam je naš; pog. ob tej uri spada otrok v posteljo bi moral že spati; te pokrajine spadajo pod skupno upravo imajo skupno upravo; ekspr. ta stroj spada že v muzej je zastarel; slabš. ti spadaš med staro šaro tvoje ravnanje, govorjenje ne ustreza okoliščinam, času; ekspr. ti ljudje ne spadajo skupaj niso taki, da bi lahko živeli, delali skupaj
spadajóč -a -e: kraji, spadajoči v isto občino; k lokalu spadajoči prostori; stavba, spadajoča k hotelu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
spájati -am nedov. (ā) - 1. delati, da je kaj
- a) tako skupaj, da tvori celoto: spajati kovinske, lesene dele; spajati električne vodnike; spajati z vijaki, žico; spajati se s podlago
- b) skupaj, povezano: most spaja novi del mesta s starim; terase spajajo kamnita stopnišča
- c) (nova) enota, celota: spajati občine, podjetja; posamezne organizacije se spajajo / ekspr. v daljavi se spajata morje in nebo
- č) v kaki zvezi, odvisnosti: spajati nova dognanja z že znanim; preteklost se spaja s sedanjostjo / spajati teorijo in prakso povezovati
- 2. knjiž. notranje, čustveno povezovati; družiti: skupno delo, zanimanje jih spaja; v trpljenju se ljudje spajajo
♦ kem. spajati elemente; molekule se spajajo v makromolekule; teh. spajati s kovičenjem, spajkanjem, varjenjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
spénjati1 -am nedov. (ẹ̑) s kakim predmetom, pripravo delati, da je kaj skupaj, združeno: spenjati ukrojene dele oblačila;
spenjati papir, tiskarske pole;
spenjati hlode s penjami;
spenjati z iglo, s kavljem, sponko / spenjati lase v čop / zlata verižica mu je spenjala telovnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
spéten in spêten -tna -o prid. (ẹ̑; ē) šport., v zvezi spetna stoja stoja s petami skupaj: poskoki iz spetne v razkoračno stojo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
spéti spnèm dov., spél; nam. spét in spèt (ẹ́ ȅ) - 1. s kakim predmetom, pripravo narediti, da je kaj skupaj, združeno: speti dele oblačila z redkimi vbodi; speti liste papirja, tiskarske pole; speti vagone; speti z bucikami, kavljem, penjo, zaponko / speti ruto na prsih / speti lase v čop
- 2. narediti, da kaj pride v položaj, v katerem se ne uporablja, ne opravlja svoje funkcije: speti dežnik, senčnik; speti jadro / speti škarje
spét -a -o: spet dežnik; speti lasje; pisma, speta s sponkami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
spojíti -ím dov., spójil (ī í) - 1. narediti, da je kaj
- a) tako skupaj, da tvori celoto: spojiti kovinske, lesene dele; spojiti deske z vijaki; spojiti z lepljenjem / spojiti kaj v celoto / spojiti električne vodnike
- b) skupaj, povezano: spojiti posamezne prostore; spojiti naselji s cesto
- c) (nova) enota, celota: spojiti dve občini; podjetja so se spojila / predmestni deli so se spojili z mestom / ekspr. v mraku so se hiše spojile z ozadjem
- č) v kaki zvezi, odvisnosti: spojiti novo znanje s starim / spojiti teorijo s prakso povezati
- 2. knjiž. notranje, čustveno povezati; združiti: domotožje, ljubezen spoji ljudi; po tej nesreči so se vaščani tesno spojili / v trpljenju sta se spojila v eno
● ekspr. za nekaj časa se je kar spojil z latinsko vadnico se je zelo učil latinščino
♦ agr. cepič se spoji s podlago; kem. kisik se spoji s kovino; molekule se spojijo v makromolekulo; teh. spojiti s kovičenjem, varjenjem
spojèn -êna -o: spojeni deli; biti duševno spojen s kom; gibljivo, trdno spojen; ideja pesmi je umetniško spojena z obliko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
spomín -a m (ȋ) - 1. ed. sposobnost človeka, da lahko predstave, misli, podatke v zavesti ohrani, obnovi: spomin mu odpoveduje, ekspr. peša; zanesti se na svoj spomin; imeti dober, slab, zanesljiv spomin / ekspr. če me spomin ne vara, sem to dekle že nekje videl; ponesrečenec je izgubil spomin; uriti spomin / glasbeni, motorični spomin; vizualni spomin; spomin za številke
- 2. ed., nav. ekspr. zavest, v kateri so ohranjene predstave, misli, podatki o preteklosti: v spominu se mu je vrstila podoba za podobo / izbrisati koga iz spomina pozabiti ga; priklicati (si) v spomin spomniti se; poskušal sem se spomniti imena, a v spominu je bila luknja nisem se mogel spomniti; ohraniti kaj v spominu zapomniti si; ta dogodek mu je ostal v lepem spominu se ga rad spominja
// v osmrtnicah ohranili ga bomo v lepem spominu - 3. predstava, misel, podatek o preteklosti, ohranjen v zavesti: spomini ga težijo, vznemirjajo; jasen, neprijeten, vesel spomin / spomini segajo daleč nazaj; spomin na ta dogodek je še živ; vse to je zdaj samo še spomin; skupaj obujati spomine / navesti podatke po spominu
- 4. oseba glede na zavestno obnovitev v zavesti koga: počastiti spomin na padle z enominutnim molkom; vznes.: oddolžiti se spominu umrlega; človek blagega spomina / v medmetni rabi, ob spominu na umrle slava njegovemu spominu
- 5. mn. popis dogodkov, srečanj, ki jih je pisec sam doživel: brati, izdati spomine; druga knjiga spominov
- 6. v zvezi s predlogom v, za izraža, da je namen določenega dejanja, stvari spominjanje na koga ali kaj: postaviti kip v spomin pesnika, pesniku, na pesnika; praznik v spomin na zmago / dobiti kaj v spomin, za spomin; posvetiti knjigo komu v spomin / kot posvetilo materi v spomin / v osmrtnicah v spomin
● ekspr. te hiše, palače so okamneli spomini nekdanjih časov ostanki, preostanki, ki spominjajo na nekdanje čase; v njegovih dogodivščinah ni nič spomina vredno kar bi si bilo vredno zapomniti; ostati zvest spominu in delu koga ravnati, delati tako, kot je kdo delal; star. od takrat sina ni vzela več v spomin ga ni več omenjala, ni govorila o njem; ekspr. imeti kratek spomin biti pozabljiv
♦ etn. glas, znamenje, ki naznanja smrt v hiši ali v ožjem sorodstvu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
správiti -im dov. (á ȃ) - 1. s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom navadno s prizadevanjem narediti, doseči, da kdo ali kaj
- a) pride s kakega mesta, na kako mesto: spraviti lisico iz luknje; spraviti zamašek iz steklenice; komaj so spravili omaro skozi vrata; kroglica je šla lahko ven, nazaj je pa dolgo ni mogel spraviti; spravili so se na vrh drevesa in kričali splezali, zlezli
// spraviti les iz gozda zvleči, zvoziti; spraviti letake mimo straže pretihotapiti jih; ekspr. spraviti čevlje na noge s prizadevanjem jih obuti; z enim udarcem ga je spravil na tla podrl, prevrnil
// odvetniku je uspelo spraviti ga iz zapora / od doma, od hiše spraviti koga pregnati, odpoditi, izriniti; spraviti oviro s poti odstraniti jo; spraviti luske z ribe ostrgati jih
// spraviti madež s tkanine očistiti jo
// spraviti lakoto s sveta odpraviti jo - b) gre, pride kam z določenim namenom: nisem ga mogel spraviti k zdravniku / spraviti otroke v posteljo
- c) pride iz kakega položaja, v kak položaj: spraviti listje, zemljo na kup; spraviti kazalec naprave v navpičen položaj; spraviti se hitro pokonci vstati
// ekspr. spraviti pijanca na noge doseči, da vstane; ekspr. spraviti vso hišo pokonci vse zbuditi, sklicati
// spraviti podatke v medsebojno zvezo (miselno) jih povezati - č) pride iz kakega stanja, v kako stanje: spraviti kaj iz ravnotežja / spraviti stvari v red urediti jih; spraviti stvari v sklad uskladiti jih
// spraviti koga k zavesti, ekspr. k pameti; spraviti koga v bes, obup, zadrego; spraviti koga v nesrečo onesrečiti ga - d) pride s kakega družbeno določenega položaja, v kak družbeno določen položaj: spraviti koga na boljše delovno mesto / spraviti koga iz organizacije; spraviti koga k vojakom, v šolo / spraviti ljudi pod svojo oblast podrediti si jih; pog. ta vladar je spravil podse velik del polotoka je osvojil, si je podredil
- 2. z glagolskim samostalnikom navadno s prizadevanjem narediti, doseči, da začne kdo ali kaj delati, kar izraža dopolnilo: spraviti konja v dir; spraviti napravo v gibanje / spraviti koga v jok, smeh / spraviti koga na drugačne misli
- 3. ekspr., v zvezi z ob narediti, doseči, da kdo kaj izgubi: spraviti koga ob denar, premoženje / spraviti koga ob čast, ob živce; spraviti koga ob glavo
- 4. narediti, da pride kaj s polja na določeno mesto: spraviti poljske pridelke, seno
- 5. dati kaj nazaj na določeno mesto: spravi igrače, danes se ne bomo igrali / spraviti meče v nožnice
- 6. dati kaj kam z namenom, da se tam lahko spet dobi, vzame: spraviti dokumente, slike; spraviti ključ pod predpražnik; spraviti na skritem, varnem kraju; dobro, skrbno spraviti / ekspr. kar spravi denar (v žep) sprejmi, vzemi ga; vzemi ga nazaj, ne sprejmem ga; spraviti si kaj za spomin
- 7. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga: spraviti sprte sosede; spraviti se med seboj; spraviti se s sovražnikom
● pog., ekspr. s težavo je spravil iz nje kako besedo s težavo jo je pripravil do tega, da je kaj povedala; ekspr. spraviti koga spoti ubiti, umoriti ga; onemogočiti ga; evfem. spraviti koga s sveta povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; ničesar ni mogel spraviti z jezika reči, povedati; ekspr. spraviti si koga z vratu znebiti se, otresti se ga; ekspr. spraviti koga h kruhu doseči, da ima delo, zaposlitev; pog. spraviti koga k sebi doseči, da se zave; doseči, da si opomore; ekspr. spraviti koga na boben povzročiti prisilno dražbo, gospodarski propad; pog., ekspr. spraviti koga na hladno aretirati, zapreti ga; ekspr. spraviti koga na kolena pokoriti, premagati ga; spraviti koga na led prevarati, ukaniti ga; spraviti na noge ekspr. kopeli so ga spravile na noge ozdravile, okrepile; ekspr. spraviti podjetje na noge narediti, da postane uspešno; ekspr. dogodek je spravil vso policijo na noge policija je začela akcijo; ekspr. spraviti dramo na oder doseči, da se uprizori, začne uprizarjati; spraviti koga na beraško palico povzročiti, da izgubi vse premoženje; ekspr. spraviti kaj na papir napisati; ekspr. spraviti koga na pravo pot prepričati ga, da pošteno živi; ekspr. na svet je spravila tri zdrave otroke rodila; evfem. spraviti koga na oni svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; ekspr. spraviti komu policijo na vrat pripeljati, privesti; ekspr. pijača ga je spravila pod mizo tako se je napil, da ni mogel več sedeti, stati; ekspr. ta bolezen ga je spravila pod rušo, pod zemljo zaradi nje je umrl; spraviti pod streho ekspr. deset cmokov spraviti pod streho pojesti; ekspr. spraviti hišo pod streho dograditi, dozidati; pokriti s streho; ekspr. otroke je že spravil pod streho preskrbel jim je stanovanje, zaposlitev; ekspr. spraviti prireditev pod streho uspešno jo izvesti; ekspr. spraviti koga pred puške povzročiti, da je ustreljen; pog. spraviti v denar prodati; ekspr. spraviti koga v grob povzročiti njegovo smrt; spraviti zadevo v javnost obvestiti o njej javnost; ekspr. urednik je pesmi spravil v predal jih ni objavil; ekspr. njega ni mogoče spraviti v noben predal zaradi individualnih značilnosti ga ni mogoče uvrstiti v kako skupino; pog. spraviti v promet stare zaloge prodati, porabiti jih; ekspr. spraviti koga v kozji rog premagati ga, biti boljši kot on; pog. spraviti vase skledo solate pojesti; ekspr. spraviti koga za zapahe doseči, da ga zaprejo; pog. jedi ne spravi dol ne more zaužiti; žarg., igr. spraviti vse kralje domov dobiti, vzeti vse kralje; pog. pet otrok je spravila pokonci vzredila, vzgojila; spraviti skup, skupaj pog. ta izpit boš pa že spravil skupaj naredil, opravil; pog. ona ju je spravila skupaj seznanila; pomagala, da sta se zbližala; pog. ne morem spraviti skupaj toliko denarja zbrati, privarčevati; star. pismo skup spraviti s težavo napisati; pog. lepo prireditev ste spravili skupaj pripravili, organizirali
správiti se pog. - 1. iti (stran), oditi: končno so se spravili iz kuhinje; spravite se že domov, sit sem vas / spravi se mi izpod nog, izpred oči / spraviti se spat
- 2. narediti, da se pride v položaj
- a) ko se (lahko) gre, odide kam: hitro se spravi, ne moremo te čakati
- b) ko se (lahko) začne opravljati kako delo: spravil sem se k branju, k delu, pa me je nekdo zmotil / spraviti se h knjigi, k stroju / spraviti se na delo lotiti se dela, začeti delati; spravil se je na žgance in jih pojedel začel je jesti
- 3. v zvezi z na, nad napasti: trije so se spravili nanj, pa jim je bil kos / v časopisu se spraviti na koga, nad koga
správljen -a -o: doma spravljen denar; seno je že spravljeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
správljati -am nedov., stil. spravljájte; stil. spravljála (á) - 1. s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom navadno s prizadevanjem delati, da kdo ali kaj
- a) pride s kakega mesta, na kako mesto: spravljati zamašek iz steklenice; otroci so se spravljali na vrhove dreves plezali, lezli
// spravljati les iz gozda vlačiti, voziti; spravljati izdelke na tržišče / pog. spravljati ljudi čez mejo delati, da pridejo ilegalno v tujino; spravljati ljudi pred sodišče / spravljati ovire s poti odstranjevati jih; spravljati madeže s preproge čistiti jo - b) gre kam z določenim namenom: spravljati koga k zdravniku / spravljati otroke v šolo
- c) pride iz kakega položaja, v kak položaj: spravljati zemljo na kup; spravljati seno v kopice; spravljati napravo v vodoraven položaj / ekspr. spravljati onemogle na noge prizadevati si, da vstanejo
// spravljati kaj v zvezo s kom (miselno) povezovati kaj s kom - č) pride iz kakega stanja, v kako stanje: spravljati iz ravnotežja / spravljati stvari v red urejati jih
// ekspr. spravljati koga k pameti; spravljati koga v nevarnost; tako ravnanje me spravlja v obup, zadrego - d) pride s kakega družbeno določenega položaja, v kak družbeno določen položaj: spravljati svoje ljudi na boljša delovna mesta / spravljati koga iz odbora / spravljati ljudi pod svojo oblast podrejati si jih
- 2. z glagolskim samostalnikom navadno s prizadevanjem delati, da začenja kdo ali kaj delati, kar izraža dopolnilo: spravljati kaj v gibanje, nihanje / spravljati ljudi v smeh
- 3. ekspr., v zvezi z ob delati, da kdo kaj izgublja: spravljati koga ob denar / spravljati koga ob dober glas, ob dobro ime; spravljati koga ob živce
- 4. delati, da pride kaj s polja na določeno mesto: spravljati poljske pridelke
- 5. dajati kaj kam z namenom, da se tam lahko spet dobi, vzame: spravljati listine, plačane račune
- 6. s svojim delovanjem, vplivom si prizadevati, da kdo preneha imeti, kazati odklonilen odnos do koga: spravljati sprte prijatelje
● ekspr. s težavo je spravljal besede iz grla govoril; ekspr. spravljati sovražnike s poti ubijati, moriti; ekspr. spravljati kmete na boben povzročati prisilno dražbo, gospodarski propad; ekspr. spravljati otroke na svet rojevati; pog. spravljati v denar prodajati; ekspr. denar spravlja v nogavico ga hrani doma; varčuje; pog. spravljati skupaj denar zbirati, varčevati
správljati se pog. - 1. delati, da se prihaja v položaj
- a) ko se (lahko) gre, odide kam: nimam časa, pravkar se spravljam domov / že celo leto se spravlja na potovanje, pa se nikakor ne odloči
- b) ko se (lahko) začne opravljati kako delo: spravljati se k delu, k pisanju
- 2. v zvezi z na, nad napadati: rad se spravlja na šibkejše nasprotnike
spravljáje: smejal se je, spravljaje zaslužek
spravljajóč -a -e: spravljajoč poslušalce v smeh, je vse pozabljal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
spreméšati tudi spremešáti -am tudi izpreméšati tudi izpremešáti -am dov. (ẹ́ á ẹ́) - 1. z mešanjem narediti, da se delci kake snovi drugače porazdelijo: spremešati fižol; zmes je treba dobro spremešati
- 2. dati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov: spremešati barve
● knjiž. lase so mu spremešale prve srebrne niti pojavili so se prvi sivi lasje
spreméšati se tudi spremešáti se tudi izpreméšati se tudi izpremešáti se pojaviti se skupaj, istočasno: žalost in veselje sta se spremešala v njegovem glasu / dogodki so se spremešali med seboj
// dobiti značilnosti drug drugega: v mestu so se narečja spremešala / na tem področju se je prebivalstvo zelo spremešalo
spreméšan tudi izpreméšan -a -o: navdušenje, spremešano z ganjenostjo; spremešano prebivalstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sprijémati se -am se tudi -ljem se nedov. (ẹ̑) - 1. zaradi lepljivosti pritrjevati se drug k drugemu: mokri lasje se sprijemajo; prsti se mu sprijemajo, ker je zlagal smolnate deske
// ob medsebojnem dotiku ostajati skupaj: listi so se začeli sprijemati / sneg se sprijema; ilovnata zemlja se sprijema / na vlažnem se cement sprijema v kepe; sladkor se pri segrevanju sprijema v grudice; pren., knjiž. posamezni drobci predstave se počasi sprijemajo v celoto - 2. star. spopadati se, spoprijemati se: sprijemati se z orožniki / fantje so se večkrat sprijemali
● redko snežinke se sprijemajo na obleko prijemajo; ekspr. zdaj ni čas, da bi se sprijemali z besedami prepirali
sprijemajóč se -a -e: sprijemajoči se lasje; sprijemajoča se prst
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sprijéti se sprímem se dov., sprijél se; nam. sprijét se in sprijèt se (ẹ́ í) - 1. zaradi lepljivosti pritrditi se drug k drugemu: mokri, potni lasje se sprimejo; smolnati prsti so se mu sprijeli
// ob medsebojnem dotiku ostati skupaj: listi v knjigi so se sprijeli; čez čas se posamezni deli med seboj sprimejo; cementna masa se mora dobro sprijeti s podlago / moker sneg se hitro sprime; ilovnata zemlja se sprime / moka se sprime v kroglice; sprijeti se v grude, kepe - 2. knjiž. prijeti drug drugega (za roke): fantje in dekleta se sprimejo in zaplešejo / sprijeti se v kolo; sprijeti se za roke
- 3. star. spopasti se, spoprijeti se: četa se je sprijela s sovražnikom / domači fantje so se sprijeli s prišleki / psi so se sprijeli za kost
sprijéti povzročiti, da kaj ob medsebojnem dotiku ostane skupaj: lepilo sprime kamnino in steklo; redko sprijeti posamezne dele s klejem zlepiti
♦ med. serum sprime eritrocite
sprijét -a -o: sprijeti lasje; moker, sprijet sneg; od krvi sprijeta dlaka; v grudice sprijeta moka; kosi peciva so med seboj sprijeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
srájca -e ž (á) moško oblačilo za k hlačam, navadno iz tanjšega blaga: likati, prati, šivati srajce;
vsak dan obleče čisto srajco;
zatlačil si je srajco za hlače;
bombažasta, platnena srajca;
športna srajca;
srajca z dolgimi, s kratkimi rokavi;
vulg. vedno sta bila (skupaj) kot rit in srajca / ruska srajca široka srajca z ozkim stoječim ovratnikom // temu podoben del moškega ali ženskega spodnjega perila: v sami srajci je hodila po sobi / spalna srajca
● slabš. črne srajce italijanski fašisti; šalj. on je ljubljanska srajca po rodu Ljubljančan; slabš. rjave srajce nacionalsocialisti; preg. stara navada železna srajca navade človek zelo težko spreminja
♦ obl. safari srajca športna srajca z našitimi žepi in dvojnimi šivi; zgod. verižna srajca srajci podobno vojaško oblačilo iz železnih krožcev ali žice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
srájčen -čna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na srajco: srajčni rokav / srajčna bluza, obleka bluza, obleka, krojena kot moška srajca
♦ obl. srajčni ovratnik manjši oglat ovratnik iz dveh delov; obrt. srajčni kroj kroj iz skupaj krojenega zgornjega in spodnjega dela in s srajčnim ovratnikom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sránje -a s (ā) - 1. glagolnik od srati: prostor za sranje in scanje
- 2. vulg. blato, govno, iztrebki: krvavo sranje; smrad po sranju
- 3. nizko kar je malo vredno, nepomembno: rada kupuje kičaste spominke in podobno sranje; kakšno sranje pa si spet naslikal / v povedni rabi: ta film je pravo sranje; vse skupaj je veliko sranje
- 4. vulg., v medmetni rabi izraža jezo, nejevoljo: sranje, pa tako vreme; sranje, da še ponoči ni miru
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sréčanje -a s (ẹ̑) - 1. glagolnik od srečati: hotel se je izogniti srečanju z njim; doživeti nenavadno srečanje; naključno srečanje; že po prvem srečanju sta si bila všeč / tiri za srečanje vlakov / idejno je nanj vplivalo srečanje z deli klasikov marksizma
- 2. prihod s kom skupaj z določenim namenom: dogovoriti se za srečanje / kratko srečanje ob turški kavi / državnika sta imela več srečanj
// prihod določenih ljudi skupaj z določenim namenom: organizirati srečanja; prirediti srečanje nekdanjih internirancev; mednarodno srečanje slavistov; pisateljsko srečanje / družabno, tovariško srečanje - 3. tekmovanje, tekma: odigrati srečanje; košarkarsko, rokoborsko srečanje; polfinalno srečanje; srečanje atletskih reprezentanc
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sréčati -am dov. (ẹ̑) - 1. gibajoč, premikajoč se priti mimo koga, skupaj s kom: ni ga hotel srečati; ustavil je prvega človeka, ki ga je srečal; srečal je prijatelja; srečati koga na hodniku, na ulici, pred hišo; srečala sta se in pozdravila / avtomobila se na tej cesti ne moreta srečati
// priti skupaj s kom in se z njim seznaniti: na zabavi je srečal zanimive ljudi / srečala sta se na morju spoznala
// ni še srečal človeka, ki bi toliko vedel o umetnosti - 2. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru ali času: naslednje leto srečamo pisatelja v tujini / podobne ideje srečamo tudi pri drugih pesnikih; publ. te posebnosti srečamo tudi pri drugih dvonožcih te posebnosti imajo tudi drugi dvonožci
● pog., šalj. srečati Abrahama dočakati petdeset let; ekspr. navsezgodaj sem srečal dimnikarja po ljudskem verovanju danes bom imel srečo; danes bom doživel nekaj veselega; ekspr. končno ga je srečala pamet je začel premišljeno, razsodno ravnati
sréčati se - 1. priti skupaj s kom, navadno z določenim namenom: državnika sta se tokrat prvič srečala; izseljenci so se srečali na pikniku; srečali se bomo na naslednji obletnici mature; srečal se je z več ljudmi istega poklica
- 2. odigrati tekmo, tekmovati: v posameznih tekmah so se srečali naši najboljši atleti; srečali sta se hokejski moštvi dveh sosednjih mest
- 3. ekspr. pridobiti določeno znanje, védenje o čem: takrat se je prvič srečal z grško dramatiko; srečati se s strokovnimi teksti
- 4. publ., z glagolskim samostalnikom izraža, da postane kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: srečati se z ovirami, s težavami; v puščavi smo se srečali s pomanjkanjem vode
● ekspr. se bova že še srečala maščeval se ti bom; ekspr. njuna pogleda sta se srečala spogledala sta se; ekspr. sovražni patrulji sta se srečali na prelazu sta se spopadli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
srečávati -am nedov. (ȃ) - 1. gibajoč, premikajoč se prihajati mimo koga, skupaj s kom: vso pot smo srečavali znance; srečaval se je z ljudmi, ki so se vračali s polja / ogibal se je avtomobilom, s katerimi se je srečaval
// prihajati skupaj s kom in se z njim seznaniti: na prireditvah srečava različne ljudi - 2. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru in času: take ljudi srečavamo samo na podeželju
srečávati se - 1. prihajati skupaj s kom, navadno z določenim namenom: začela sta se srečavati na plesih; dogovorili so se, da se ne bodo več srečavali z njimi
- 2. publ., z glagolskim samostalnikom izraža, da postane kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: srečavati se z ovirami, s problemi; na cesti se pogosto srečavamo s poledico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sréčen -čna -o prid., sréčnejši tudi srečnéjši (ẹ́ ẹ̄) - 1. ki je v razmeroma trajnem stanju velikega duševnega ugodja: biti, postati srečen; upala je, da bo z njim srečna; počutiti se srečnega / srečen par; srečna družina / srečen zakon; srečna ljubezen
// ki izraža, kaže tako stanje: srečen izraz na obrazu; srečen pogled
// za katerega je značilno tako stanje sploh: srečni časi so za vselej minili; preživeli so lep, srečen dan; to je najsrečnejše obdobje v njegovem življenju / imeti srečno otroštvo - 2. ekspr., v povedni rabi (zelo) vesel, zadovoljen: srečen je, da ribe prijemajo; najbolj srečen je, če ga pustijo pri miru; pes je ves srečen skakal okoli gospodarja; ali si zdaj srečen, ko ti je uspelo vse pokvariti
- 3. deležen naključnih dogodkov, okoliščin, ki vplivajo na ugoden izid, rezultat kakega dejanja, poteka: ta je srečen, vedno je prvi; mogoče boš pri prihodnjem žrebanju srečnejši / srečni dobitnik; srečni oče
// v medmetni rabi izraža veselje, zadovoljstvo nad srečo koga: naredil sem izpit. Srečen ti; srečni vi, ki ne poznate skrbi - 4. ki uspešno, ugodno poteka, se konča: srečen pobeg; srečen porod; želeti komu srečno vožnjo / kot vljudnostna fraza srečno pot; kot voščilo srečno novo leto
// zelo ugoden, zaželen: srečne okoliščine; srečno naključje - 5. publ., v zvezi srečen konec razplet zgodbe, ki se zadovoljivo, srečno konča za glavne osebe, zlasti v filmu: neprepričljiv srečen konec
● ekspr. pri izbiri ni imel srečne roke slabo je izbral; to je moja srečna številka ta številka mi prinaša koristi, uspeh; ekspr. rodil se je pod srečno zvezdo ima ugodne življenjske razmere
sréčno prisl.: vse se je srečno končalo; srečno se je vrnil; srečno živeti; zdaj je že srečno doma / kot pozdrav srečno vsem skupaj; rudarski pozdrav: srečno; sam.: zavidati srečnemu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
srečeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. gibajoč, premikajoč se prihajati mimo koga, skupaj s kom: ljudje, ki so ga srečevali, so ga z začudenjem gledali; srečeval je same znance / srečevati avtomobile; do nesreče je prišlo, ko sta se vozili srečevali
// prihajati skupaj s kom in se z njim seznaniti: na prireditvah je srečeval različne ljudi; z dekleti se je srečeval poleti na morju - 2. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru in času: takih ljudi v vsakdanjem življenju ne srečujemo veliko / publ. obravnavo teh problemov srečujemo tudi v strokovnih revijah ti problemi se obravnavajo
srečeváti se - 1. prihajati skupaj s kom, navadno z določenim namenom: v tej kavarni se srečujejo pesniki; prejšnja leta sem se z njim pogosteje srečeval
- 2. publ., z glagolskim samostalnikom izraža, da postane kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: srečevati se s težkimi nalogami, ovirami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
stákati -am nedov. (ȃ) s točenjem spravljati skupaj: stakati ostanke vina v vrčstákati se redko stekati se: vode s hriba se stakajo v potok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
stakníti in stákniti -em dov. (ī á) narediti, da je kaj tesno skupaj, da tvori celoto: stakniti cevi, posamezne dele;
stakniti oba konca;
stakniti cepič s podlago / stakniti palec in kazalec; pogledal je tako mrko, da so se mu obrvi staknile
● ekspr. ženske so se spogledale in staknile glave stopile skupaj in se začele zaupno pogovarjati; publ. scenarist je staknil vrsto prizorov združil, povezal, navadno slabostáknjen -a -o: dobro staknjeni deli; to ni prav staknjeno; prim. iztakniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
stêči1 stêčem dov., stêci stecíte; stékel stêkla (é) - 1. začeti teči: ozrl se je okrog sebe, potem pa stekel; steci, pa ga boš dohitel
- 2. v teku iti, oditi: otrok steče k materi; zajec steče čez travnik; steči v gozd, po cesti, stopnicah; steči za ubežnikom; hitro steči domov; steči komu naproti; pes je kot puščica stekel po sledi
// ekspr. hitro iti, oditi: ko je pospravila, je stekla v trgovino - 3. tekoč iti: tekočina, ki odteče iz prve posode, steče po cevi v drugo; površinska voda steče skozi prepustne plasti in se nabira nad neprepustnimi
- 4. začeti delovati: motor, stroj steče / publ. ob prazniku je stekla nova hidrocentrala je začela obratovati
- 5. z glagolskim samostalnikom izraža začetek (uspešnega) dejanja, dogajanja: akcija je po nekaj dneh stekla; gradnja je končno stekla; vse je steklo kot po maslu, kot namazano / promet po novi cesti je stekel
- 6. zastar. doseči, pridobiti: steči premoženje / stekel (si) je velike zasluge
● knjiž. beseda je stekla o gospodarstvu začeli so govoriti o gospodarstvu; star. od udarca mu je stekla buška se mu je naredila; publ. kamere za novi film so že stekle začeli so ga snemati; pogovor ni mogel steči niso se mogli začeti (sproščeno) pogovarjati; publ. stvar je stekla se je začela reševati, obravnavati; ekspr. še precej vode bo steklo, preden se bo to uresničilo minilo bo precej časa; knjiž. zibelka mu je stekla v tej hiši rodil se je; takrat je v teh krajih stekla železnica bila zgrajena; ekspr. vse je steklo po njegovem grlu zapravil s pijačo, zapil
stêči se - 1. knjiž. tekoč priti skupaj: potoki se stečejo v reko / precej vode se je steklo nateklo
- 2. navadno v zvezi z denar zbrati se kje v večji količini iz različnih virov: sredstva so se stekla v republiški sklad / ves dobiček se je stekel v njegovo blagajno je dobil on
● star. ljudje so se stekli od vseh strani so prišli; prim. izteči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
stékati se -am se nedov. (ẹ̑) - 1. tekoč prihajati skupaj: vode s pobočja se stekajo v dolini / tu se stekata Sava in Drava / deževnica se steka v cisterno
- 2. biti speljan iz različnih smeri tako, da je kje skupaj: na tem področju se steka več prometnih poti; črte vzorca se lepo stekajo / vse ceste se stekajo na trg vodijo
● ekspr. vse niti se stekajo v njegovih rokah o vsem odloča on - 3. nav. ekspr. prihajati kam iz različnih smeri, navadno v večjem številu: na trg se stekajo množice / radovedneži so se stekali od vseh strani
- 4. navadno v zvezi z denar zbirati se kje v večji količini iz različnih virov: denar se steka v sklade; sredstva za obnovo se že stekajo / bogastvo se je stekalo v mesta
stékati knjiž., redko odtekati: voda steka po nagnjeni površini
stekajóč se -a -e: v rezervoar stekajoče se padavine; prim. iztekati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
stêpsti stêpem dov., stépel stêpla (é) - 1. z udarjanjem odstraniti s česa: stepsti prah z obleke; stepsti si sneg s čevljev
- 2. z udarjanjem, mešanjem povzročiti, da se delci kake snovi enakomerno porazdelijo: stepsti beljake, smetano; stepsti zmes nad soparo; stepsti testo s kuhalnico / stepsti sneg
- 3. redko pretepsti: če nas boš izdal, te bomo stepli
stêpsti se dati udarce drug drugemu: fantje so se stepli; stepli so se s sosedovimi otroki; hudo, ekspr. pošteno se stepsti; ekspr. stepsti se za prazen nič
● ekspr. za takega delavca bi se vsi stepli bi si zelo prizadevali, da bi ga (pri)dobili; star. veliko ljudi se je steplo skupaj zbralo
stepèn -êna -o: stepena smetana; stepena jajca; stepeno testo; prim. iztepsti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
stíčnost -i ž (ȋ) - 1. dejstvo, da se kaj stika: stičnost ploskev
- 2. psih. dejstvo, da kaj nastopa skupaj, blizu v prostoru ali času: združevanje predstav po časovni, prostorski stičnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
stík -a m (ȋ) - 1. popolno približanje dveh ali več predmetov: prišlo je do stika med površinama, žicama; stanjšati rob deske za stik z utorom / les pod linolejem ne pride v stik z zrakom; železo v stiku z vodo oksidira / prepovedati vsak stik z bolnikom
- 2. mesto, kjer se kaj stika: stiki med lobanjskimi kostmi zatrdijo; prekriti stike z letvami; zaliti, zamazati, zatesniti stike; zvariti stike kovinskih delov / za raztezanje pustimo centimeter široke stike presledke; opeke z rdečimi stiki stičnimi ploskvami
- 3. elektr. pojav ali stanje, ko sta dve stvari tako blizu skupaj, da je med njima mogoče prehajanje česa: prekiniti stik; dober, slab stik / električni stik
// v zvezi kratki stik stik med dvema točkama v tokokrogu, ki imata različen električni potencial: preobremenitev je povzročila kratki stik; prišlo je do kratkega stika; pren., ekspr. v njegovih možganih je prišlo do kratkega stika - 4. nav. mn. kar omogoča medsebojno dogovarjanje, sodelovanje, spoznavanje: imeti stike z drugimi organizacijami; državi sta pretrgali, vzpostavili stike; gospodarski, kulturni, politični stiki; odbor za stike s tujino / zapornikom so onemogočili stik z domačimi; iskati stike s sosedi; biti s kom v osebnih, pismenih, poslovnih, stalnih stikih; neposreden stik prodajalca s potrošnikom / vtisi ob prvem stiku obisku, srečanju
// odnos, ko je mogoče medsebojno vplivanje: starši ne smejo izgubiti stika z otroki; vzpostaviti stik s poslušalci - 5. lit. ujemanje glasov: stik in druge glasovne figure / polni stik ujemanje samoglasnikov in soglasnikov od naglašenega samoglasnika dalje; rima; samoglasniški stik ujemanje samoglasnikov, navadno v zaključnih besedah verzov; asonanca; soglasniški stik ujemanje soglasnikov ali soglasniških skupin v zaporednih besedah; aliteracija
● redko imeti radijski stik radijsko zvezo; najti stik z moderno glasbo začeti jo dojemati, sprejemati; prihajati v stik z delavci shajati se, družiti se, govoriti z njimi; priti v stik z novimi kraji videti, spoznati jih; biti v tesnem stiku z naravo biti zelo povezan z njo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
stíkanje -a s (ȋ) glagolnik od stikati, dajati skupaj: ročno stikanje deščic / stikanje lopatice s ključnico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
stíkati -am nedov. (ȋ) delati, da je kaj tesno skupaj, da tvori celoto: stikati lesene dele;
stikati dva konca / gubal je čelo in stikal obrvi
● ekspr. ves večer so stikali glave si šepetalistíkati se - 1. biti prostorsko v neposrednem stiku: prečne črte na tkanini se v šivih stikajo; hiše v mestu se stikajo; tu se stikajo meje treh držav; nebo in gore se navidezno stikajo / na tem področju se stikajo različne kulture; ti dogodki se časovno stikajo si časovno sledijo
♦ anat. lopatica se stika s ključnico - 2. zastar. shajati se, družiti se: stikati se z voditelji; ni se smela stikati z vaškimi otroki
● redko v glavnih stvareh se stikata strinjata; ujemata, skladata - 3. lit. rimati se: te besede se ne stikajo
stikajóč -a -e: pravokotno se stikajoči deli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
stikováti -újem nedov. (á ȗ) zastar. stikati, dajati skupaj: stikovati deske / ljudje nejevoljno stikujejo glave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
stískati1 -am nedov. (í) - 1. trdno držeč, oprijemajoč z roko, rokami delati, da na kaj deluje sila: stiskal ga je za roke, vrat; stiskati seske pri molži / pri pozdravu stiskal jim je roke in jih glasno pozdravljal
// obdajajoč s čim delati, da na kaj deluje sila iz več smeri: stiskali so jim noge v mučilni napravi / stiskati kovček z jermenom / preveč stiska pas zateguje
// tesno obdajati: oklep mu je stiskal prsi / stiska jih obroč sovražnikovih postojank / ekspr. gore z vseh strani stiskajo dolino - 2. s prijemom, objemajoč spravljati kaj v tesen dotik: stiskala je otroka k sebi; stiskati koga na prsi / ekspr.: kaj ga pa stiskaš objemaš; v parku se stiskajo pari
// trdno držeč imeti kje: stiskati v roki denar, robec; stiskati knjigo pod pazduho; stiskati pipo med zobmi - 3. delati, da je med stvarmi, deli stvari manjši presledek, da ni presledka: pri polaganju stiskati parketne deščice; stiskati stole, vrste / stiskati škarje
// delati, da je kaj tesno skupaj: stiskati ustnice, zobe - 4. s silo delati, da ima kaj manjši obseg: stiskati in raztegovati meh / stiskati obroč ožiti
- 5. delati, da na predmet, snov po vsej površini deluje sila, da se izloči tekočina: stiskati grozdje v stiskalnici / stiskati mošt; stiskati olje iz semen
// s stiskanjem, pritiskanjem spravljati iz česa: stiskati sok iz limone - 6. z delovanjem sile na vso površino delati, da kaj dobi določeno obliko: stiskati seno, slamo v bale / stiskati brikete
- 7. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: izkoriščati in stiskati ljudstvo / stiskati z davki
- 8. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen neprijetnega stanja, kot ga določa samostalnik: revščina ga stiska; lakota jih je stiskala / stiska ga jeza zelo je jezen; srce, dušo mu stiska groza groza ga je
- 9. ekspr. povzročati kje topo bolečino: levo nogo mu stiska revmatizem; brezoseb.: pri srcu ga stiska; od hitre vožnje ga je stiskalo v želodcu je imel neprijeten občutek
// brezoseb. biti ganjen, prizadet: kar stiska ga, ko gleda to revščino / pri srcu jih stiska ob pogledu na ranjence - 10. ekspr. zelo varčevati: zaradi slabe letine so morali zelo stiskati; stiskati pri hrani; stiskati z denarjem / stiskati s prostorom
● ekspr. žalost jim je stiskala grlo bili so zelo žalostni, prizadeti; pog. obljubil mu je, v žepu pa je stiskal figo obljube ni nameraval izpolniti; ekspr. stiskati mošnjo skopo plačevati; ekspr. stiska vsako paro je pretirano varčen, skop; ekspr. stiskati pas varčevati; ekspr. po vaseh so se pesti krčeviteje stiskale jeza, upornost vaščanov je naraščala
♦ fiz. stiskati plin manjšati mu prostornino zaradi večanja tlaka
stískati se - 1. prikrivati se, navadno skrčen, sključen: stiskati se za drevo, grm; čeprav se je stiskal za omaro, so ga odkrili / otrok se je stiskal v kot in jokal
- 2. biti, nahajati se tesno skupaj: stiskajo se ob peči in se pogovarjajo / hiše se stiskajo okrog gradu / pokrajina se stiska med gore; pog. danes smo se v avtobusu precej stiskali gnetli, prerivali
stiskáje: stal je, stiskaje robec v roki
stiskajóč -a -e: otroci, stiskajoči se okoli matere; stiskajoča bolečina; prim. iztiskati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
stísniti -em dov. (í ȋ) - 1. trdno držeč, oprijemajoč z roko, rokami narediti, da na kaj deluje sila: močno mu je stisnil roko / pri pozdravu stisniti roko v slovo
// obdajajoč s čim narediti, da na kaj deluje sila iz več smeri: stisniti kovček z jermenom; stisniti žebelj s kleščami; stisniti roko z obvezo
// tesno obdati: hloda sta ga stisnila, da se ni mogel rešiti / sovražnik jih je stisnil v obroč obkolil
// ekspr. hribi tu z vseh strani stisnejo dolino - 2. s prijemom, objemajoč spraviti kaj v tesen dotik: stisniti otroka k sebi; stisnil je dekle na prsi; stisniti se k materi / stisnila je svoj obraz k njegovemu pritisnila
// trdno držeč dati kam: stisniti dežnik, knjigo pod pazduho - 3. narediti, da je med stvarmi, deli stvari manjši presledek, da ni presledka: stisniti stole, vrste; stisnite se, da bo še on prisedel / stisniti škarje, vzmet
// narediti, da je kaj tesno skupaj: stisniti ustnice, zobe - 4. s silo narediti, da ima kaj manjši obseg: raztegniti in stisniti meh / ekspr. na tem mestu se dolina stisne / novi sneg je starega stisnil
// s stiskom, pritiskom poškodovati: kolo mu je stisnilo nogo; brezoseb. avtomobil je spredaj cel, zadaj pa ga je zelo stisnilo - 5. narediti, da na predmet, snov po vsej površini deluje sila, da se izloči tekočina: stisniti grozdje v stiskalnici; zmleti in stisniti sadje
// s stiskanjem, pritiskanjem spraviti iz česa: stisniti sok iz limone; stisniti nekaj kreme iz tube - 6. z delovanjem sile na vso površino narediti, da kaj dobi določeno obliko: stisniti papir v kepo; stisniti slamo v bale
- 7. ekspr., s prislovnim določilom dati, spraviti kam, kjer je malo prostora: v dvorano so stisnili še nekaj dodatnih sedežev; stisnite kam še tega potnika; vsi so se stisnili okrog peči, v avtobus
// naskrivaj, nahitro dati: v roko mu je stisnil nož / skrivaj mu je stisnil nekaj denarja dal - 8. ekspr. s silo, z vztrajnostjo priti do česa: stisnil je nekaj denarja iz staršev; stisniti kar največ iz zemlje
- 9. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen neprijetnega stanja, kot ga določa samostalnik: stisnila ga je bolezen; bali so se, da jih bo stisnila lakota / spanec ga je stisnil zaspal je
- 10. ekspr. povzročiti kje topo bolečino: v nogo ga je stisnil krč; brezoseb. pri srcu ga je stisnilo
// brezoseb. ganiti, prizadeti: čudno me stisne, ko to berem; ob pogledu na ranjence ga je stisnilo / pri srcu me stisne, če pomislim na to - 11. nav. 3. os., pog., ekspr. povzročiti, da kdo umre: stisnil ga je infarkt; jetra so ga stisnila / brezoseb.: hitro jo je stisnilo je umrla; vsak čas ga lahko stisne
- 12. pog., v zvezi z jo oditi, zbežati: strah ga je bilo, pa jo je stisnil; stisnil jo je z zabave
● ekspr. dušo, srce mu je stisnil nemir začutil je nemir; pog. nekaj metrov pod vrhom ga je stisnilo je onemogel; pog. s težavo je stisnil denar za nov avtomobil ga zbral, prišel do njega; pog. komaj je stisnil še zadnji izpit naredil, opravil; ekspr. za več let je moral stisniti pas se odreči določenim dobrinam, ugodju; ekspr. stisnil je rep med noge umaknil se je, zbežal je; vdal se je, odnehal je; pog. kakega zajca bi rad stisnil ustrelil; ekspr. v tem položaju ne kaže drugega kot stisniti zobe se obvladati, potrpeti; ekspr. komaj je stisnil zahvalo iz sebe se zahvalil; ekspr. stisniti koga v objem objeti
stísniti se - 1. prikriti se, navadno skrčen, sključen: stisniti se k tlom, za drevo; pred njihovimi pogledi se je stisnil v kot / stisnil se je pod odejo
- 2. ekspr. s težavo priti skozi kaj ozkega, ovirajočega: stisniti se iz prepolne sobe na vrt; stisniti se skozi gnečo, ograjo
stisnívši star.: poslovil se je, stisnivši mu roko; stisnivši zobe, se je pognal v vodo
stísnjen -a -o - 1. deležnik od stisniti: ljudje so bili stisnjeni na majhnem prostoru; tesno stisnjen pas; stisnjena pest; trmasto stisnjene ustnice
- 2. ki ima razmeroma majhen obseg; ozek: riba s stisnjenim telesom; stisnjena ramena
- 3. ekspr. pretirano varčen, skop: ne bodi tako stisnjen; na starost je postal stisnjen
● ekspr. narediti kaj s stisnjenimi zobmi z odporom, s premagovanjem; ekspr. stisnjen je ob tla nima nobene možnosti več za uspešen odpor, za samostojno delovanje
♦ teh. jeklenka s stisnjenim plinom; stisnjena pločevina; tisk. stisnjeni stavek brez presledkov med vrsticami; vet. stisnjen trebuh živali; prim. iztisniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
stočíti stóčim dov. (ī ọ́) s točenjem spraviti skupaj: stočiti ostanke vina v en sodček;
prim. iztočiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
stólica -e ž (ọ̑) - 1. učno-znanstvena enota oddelka univerze: ustanoviti stolico za slovenski knjižni jezik; stolica za mladinsko psihologijo
// učiteljsko mesto na taki enoti: prevzeti stolico na univerzi; zasesti stolico za novejšo zgodovino - 2. star. glavno mesto: majhen kraj se je razvil v stolico velike države; zgodovina slovenske stolice
- 3. med. iztrebljanje: bolnik ima neredno stolico / imeti trdo stolico trdo blato
● iz Rima so prenesli papeško stolico v Francijo papeški sedež; bil je njegov naslednik na škofovski stolici škofovskem položaju
♦ rel. sveta stolica papež, rimske kongregacije, sodišča in uradi skupaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
stópati -am in štópati -am nedov. in dov. (ọ̑) pog. z dvignjenim prstom, roko ustavljati avtomobile za zastonjsko vožnjo: ves dan je stopal in nihče mu ni ustavil / zmenili smo se, da bomo skupaj stopali po Evropi potovali z avtostopom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
stopíti in stópiti -im dov. (ī ọ́ ọ̑) - 1. narediti korak: stopil je enkrat, dvakrat, pa se je ustavil; kadar stopi, ga zaboli noga; previdno stopi, da ne padeš / na to nogo ne sme stopiti prenesti teže pri hoji, stanju; stopiti na celo stopalo pri hoji, stanju se s celim stopalom dotakniti podlage
// dati, položiti nogo na kaj, kam zlasti pri hoji: stopiti na gredico; stopiti na kačo, žebelj; stopil je na vsako stopnico posebej; pazi, kam stopiš
// z dajalnikom dati, položiti nogo na kaj z vso težo s slabim namenom: stopiti kači na glavo; stopil je premagancu na prsi - 2. s korakom, koraki začeti biti kje: stopiti iz hiše na cesto; stopiti s stopnice; stopiti na hodnik; stopil je predenj in ga prosil; stopite bližje, malo naprej; stopiti vstran / ekspr. deževalo bo, stopi po dežnik pojdi
// s premikom prenehati ali začeti biti v kakem položaju: zaradi sunka je jermen stopil iz vdolbine / ekspr. oči so mu stopile iz jamic izbuljil je oči - 3. pojaviti se zlasti na površju: pot mu je stopil na čelo / pri teh besedah so ji stopile solze v oči
- 4. z oslabljenim pomenom začeti biti v kakem obdobju: stopiti v novo leto; stopil je v devetnajsto leto pred kratkim je bil star osemnajst let
// izraža začetek stanja, kot ga določa samostalnik: zakon bo stopil v veljavo prihodnje leto začel veljati; stopiti v pokoj upokojiti se; s tem dnem so stopili v vojno; stopiti v zakon poročiti se
// publ. stopiti v akcijo začeti akcijo
// stopiti v učiteljski poklic postati učitelj - 5. postati član česa: stopiti v društvo, stranko / stopiti v samostan postati redovnik, redovnica
- 6. ekspr. začeti delovati na kakem področju: v književnost je stopila nova generacija; stopiti v svet politike / stopiti pred javnost, v javnost
● ekspr. kri mu je stopila v glavo, lica zardel je; ekspr. utrujenost jim je stopila v noge od utrujenosti so začeli težko hoditi; ekspr. stopiti je treba z oblakov postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. zelo mlada je stopila na deske začela igrati v gledališču; pog., ekspr. stopiti komu na jezik ukreniti kaj, da preneha negativno govoriti o čem; publ. stroji so stopili na mesto človeka so nadomestili človeka; knjiž. stopiti na Parnas začeti pesniti; knjiž. zdaj naj mladi stopijo na plan naj se izkažejo, se uveljavijo; ekspr. končno so mu le stopili na prste onemogočili, preprečili mu njegove slabe namene; publ. stopiti pred matičarja, star. pred oltar poročiti se; ekspr. v zadnjih dveh letih je stopil že tretjič pred sodnika je bil že tretjič obtoženec, obdolženec; šalj. ričet je boljši, če je prašič vanj stopil če se je v njem kuhalo svinjsko meso; pog. pohvala mu je stopila v glavo postal je domišljav, prevzeten; pog. vino mu je stopilo v glavo ga je (nekoliko) upijanilo; publ. ti problemi so stopili v ospredje postali pomembni, pereči; publ. v takih razmerah so osebne težave stopile v ozadje izgubile pomembnost, vrednost; ekspr. lasje so mu stopili pokonci zelo se je ustrašil; pog. stopili so skupaj in se dogovorili sestali, zbrali so se; pog. če boste še vi stopili zraven, bodo lažje delali če se boste pridružili; ekspr. če mački na rep stopiš, zacvili človek se oglasi, razburi, če kdo prizadene njegove koristi, interese
stopívši zastar.: stopivši iz hiše, se je napotil proti vrtu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
strán -í ž (ȃ) - 1. s prilastkom vsak od obeh delov z umišljeno črto, ravnino razdeljenega predmeta, prostora: desna, prazna stran ceste; leva stran dvorane; ena stran hiše je bila ob bombardiranju porušena / leva stran vrat je zastekljena levo krilo
// vsak od obeh delov vzdolžno, somerno razdeljenega telesa: desno stran ima hromo; boli ga na levi, srčni strani
// del česa glede na lego, določeno s smerjo, usmerjenostjo česa drugega: jugovzhodna stran dežele je gorata - 2. navadno v zvezi stran neba del neba glede na smer, določeno z navidezno potjo sonca: ugotoviti strani neba / glavne strani neba
- 3. navadno s prilastkom vsaka od obeh površin, ki omejuje telo, predmet v smeri, prečni na njegovo gibanje, usmerjenost: obrniti se s hrbta na stran / obtesati eno stran debla / nož z rezilom na obeh straneh obeh robovih
// vsaka od površin, ki ne omejuje telesa, predmeta v vodoravni smeri: prebeliti bočno, zadnjo stran hiše; hrbtna stran telesa; vse štiri strani kvadra so gladke
// vsaka od površin, ki omejuje telo, predmet v poljubni smeri: očistiti spodnjo stran avtomobila; čelna, zgornja stran panja - 4. navadno s prilastkom vsaka od obeh ploskev ploščatega, tankega predmeta: spodnja stran deske, smuči; pege na zgornji strani listov trte; notranja, zunanja stran vrat / narobna, prava stran blaga; prednja, zadnja stran bankovca, medalje / ploska stran sablje
// ploskev vsakega od listov (v tiskanem, rokopisnem delu): končati pismo na sredini tretje strani / že prva stran bralce vznemiri; vsak dan napiše deset strani; knjiga ima dvesto strani / kulturna, oglasna stran časopisa; slika na naslovni strani; pri navajanju vira Računalništvo, 1983, stran [str. ali s.] 10 - 5. s predlogom, s prilastkom izraža položaj, lego česa glede na določeno smer, usmerjenost česa drugega: na desni, zadnji strani hiše je vrt / na obeh straneh ceste se širi gozd; videti ljudi na drugi strani reke / usesti se na levo stran koga
- 6. s predlogom izraža smer lege izhodišča, ki določeni smeri česa ni enaka ali nasprotna: od strani opazovati; pripeljati s strani / cesta zavije na stran proč od določene smeri
// s prilastkom izraža smer lege izhodišča, ki je glede na določeno smer česa taka, kot jo izraža prilastek: napasti z bočne, sprednje strani; na katero stran si namenjen / od treh strani zaprt prostor; ogledovati si novi avtomobil od vseh strani, z vseh strani; veter piha z zahodne strani z zahoda - 7. navadno s prilastkom lastnost koga ali česa glede na izhodišče opazovanja, presojanja, kot ga določa prilastek: čustvena, pravna stran zadeve; finančna stran je urejena / lotiti se česa z neprave strani; oceniti prevod z jezikovne strani; po tehnični strani dober izdelek / dobre in slabe strani česa / vse jemlje z lahke, smešne strani
- 8. v prislovni rabi, v zvezi na eni strani — na drugi strani, po eni strani — po drugi strani poudarja dvojnost ali različnost nasprotja: na eni strani zdravilo pomaga, na drugi strani škoduje / po eni strani bo delo lažje, po drugi (strani) pa nevarnejše
- 9. s prilastkom, v zvezi s po izraža sorodstveno razmerje glede na merilo, kot ga določa prilastek: starega očeta po materini strani ni poznal; po očetovi strani je Hrvat
- 10. s prilastkom oseba, skupina glede na osebo, skupino z nasprotnim, drugačnim ciljem: nobena stran noče prva popustiti; tako bo prav za obe, vse strani; publ. pobudo za sestanek je dala sovjetska stran / sprte, vojskujoče se strani; dokazi nasprotne strani / na obeh straneh so bili mrtvi in ranjeni
// v prislovni rabi, v zvezi z na izraža položaj koga glede na sodelovanje, soglasnost z eno od oseb, skupin z nasprotnim, različnim ciljem: glede tega je na moji strani; prestopiti na partizansko stran, na stran partizanov / zmaga se nagiba na nasprotnikovo stran nasprotnik zmaguje; sreča je bila na naši strani imeli smo srečo
● pog. to je druga stran medalje takšna je stvar z drugega, nasprotnega vidika; knjiž. obrniti novo stran zgodovine začeti novo obdobje zgodovine; ekspr. od strani kaj izvedeti posredno, indirektno; pisar. dobiti odobritev s strani pristojnega organa odobritev (od) pristojnega organa; publ. s strani univerze se bo posvetovanja udeležil rektor kot predstavnik, v imenu univerze; pog. dati na stran odložiti; prihraniti, shraniti; pog. denimo šale na stran začnimo govoriti resno; evfem. iti na stran nastran; ekspr. tehtnica se še ni nagnila na nobeno stran ni še jasno, odločeno; knjiž. jeziček na tehtnici se je prevesil na njihovo stran oni so imeli možnost za zmago; oni so zmagali; stopiva malo na stran, da se v miru pomeniva proč od drugih, na samo; star. zadolžila se je na vse strani povsod, pri vseh; ekspr. nikogar ni, ki bi ga lahko postavili njemu ob stran ki bi mu bil enakovreden; ekspr. ta dogodek je potisnil ob stran vse druge probleme je povzročil, da so jih nehali reševati, obravnavati; ekspr. stopili smo ob stran drugim kulturnim narodom pridružili smo se jim; na strani biti, držati se ne skupaj z drugimi; izogibati se odgovornosti, sodelovanja; skupščina je pustila to vprašanje ob strani ga ni obravnavala; ekspr. vse življenje mu je stala ob strani mu pomagala, ga podpirala; star. mahniti jo na dolenjsko stran na Dolenjsko; evfem. starec je že pogledal na ono stran umrl; star. bil je dober človek, toda malo na posebno stran zasukan čudaški, nenavaden; obrniti kaj na smešno stran narediti, da je kaj smešno; star. tudi na to stran je bil pravi meščan tudi po tem, v tem pogledu
♦ mat. leva, desna stran enačbe; prim. nastran, postrani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
stréha -e ž (ẹ́) - 1. del, ki pokriva in ščiti stavbo pred padavinami: streha se podira, pušča; popraviti, na novo prekriti streho; vihar je razkril streho; opečnata, pločevinasta, slamnata streha; poševna, ravna, strma streha; streha, krita s salonitnimi ploščami, skodlami; sleme strehe; okno v strehi / kupolasta, piramidasta, stožčasta streha / hiša je že pod streho ima že narejeno streho
// sobo ima pod streho na podstrešju
♦ arhit. dvokapna z dvema nagnjenima ploskvama za odtok vode, enokapna streha z eno nagnjeno ploskvijo za odtok vode; grad. mansardna streha katere ploskev je zlomljena v topem kotu navzdol
// kar ščiti pred padavinami sploh: poiskati si streho; stopiti pod streho; za streho jim je bila smreka - 2. kar kaj pokriva in ščiti pred padavinami, soncem: narediti streho nad balkonom; platnena streha; čoln s streho
// zgornji del vozila: dati prtljažnik na streho avtomobila; streha vagona / avtomobil s premično streho - 3. ekspr. stanovanje, dom: ostati brez strehe; iskati si streho nad glavo / rad bi se vrnil pod domačo, rodno streho domov; živijo pod skupno streho skupaj
● ekspr. posaditi, spustiti komu (rdečega) petelina na streho zažgati komu hišo; ekspr. o tem čivkajo že vrabci na strehah to je že zdavnaj splošno znano; začel je zidati hišo pri strehi lotil se je stvari z neprave strani; ekspr. komaj odpre usta, že je ogenj v strehi nastane prepir, spor; pod streho ekspr. ves pridelek je pod streho spravljen s polj in uskladiščen; žarg. študija bo kmalu pod streho končana; pog., ekspr. ta ga ima pod streho je vinjen; ekspr. otroke je že spravil pod streho preskrbel jim je stanovanje, zaposlitev; vzeti koga pod streho dati mu prenočišče, hrano; star. bil je rojen pod nizko, slamnato streho izhaja iz revne družine; ekspr. streha sveta Mont Everest; preg. boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi koristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pričakovati, a ne dobiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
Prikazanih je prvih 500 zadetkov od skupno 628 zadetkov.