Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.

skupína -e ž (í) 
  1. 1. več ljudi, stvari, ki so v določenem času skupaj: skupina ob cesti čaka na avtobus; skupina se je neopazno razšla; urediti skupino v kolono; voditi skupino obiskovalcev po razstavi; gorska skupina; skupina hiš; skupina lestencev na stropu / razvrstiti učence v dve skupini; razdeliti se po skupinah; potovati v skupini; breze rastejo v skupinah
  2. 2. navadno s prilastkom več ljudi, ki jih kaj povezuje, druži: organizirati delovno skupino; določiti dežurno skupino; intervencijska skupina; napadalna skupina; sestaviti reševalno skupino; odkriti vohunsko skupino; član, vodja skupine; odnosi v skupini / nastop baletne skupine; na prireditvi so nastopile različne glasbene skupine; nastajanje amaterskih igralskih skupin / pripadati določeni etnični skupini; rasne skupine; nastajanje novih skupin v družbi / udeleženci so se razdelili v interesne skupine; glasila raznih kulturnih in političnih skupin; desno in levo usmerjene skupine v stranki / udeleženci kongresa delajo po skupinah
  3. 3. navadno s prilastkom kar ima v okviru kake razporeditve, razdelitve enake, podobne značilnosti: razvrstiti vprašanja po težavnosti v dve skupini; beseda pripada določeni pomenski skupini; starostna skupina; njegove pesmi so razdeljene v tri tematske skupine / razvrščati organizme v skupine po stopnji njihove razvitosti
    ♦     kem. skupina elementi, razvrščeni po podobnih lastnostih v posamezni navpični vrsti periodnega sistema; atomska skupina skupina atomov, ki ne obstaja samostojno, ampak le kot del spojine; funkcionalne skupine atomske skupine, ki se pojavljajo v različnih spojinah in jim dajejo značilne reakcijske lastnosti; hidroksilna skupina; karboksilna skupina; les. trdotne skupine lesa skupine lesnih vrst glede na trdoto; lingv. narečna skupina skupina narečij, za katera je značilen podoben slušni vtis; naštevalna skupina na določen način urejene besede, besedne zveze, ki se navajajo v slovarju za zgled; soglasniška skupina soglasniški sklop; med. krvna skupina dedne imunološke lastnosti rdečih krvničk; ptt avtomatska (telefonska) omrežna skupina skupina avtomatskih krajevnih telefonskih omrežij, vezanih na isto glavno centralo; soc. formalna skupina navadno večja organizirana skupina ljudi z določenim skupnim ciljem, programom; horizontalna skupina ki povezuje ljudi iz istega družbenega sloja; primarna skupina za katero je značilen intimen odnos med njenimi člani, pripadniki; sekundarna skupina; vertikalna skupina; šol. predmetna skupina skupina učnih predmetov, ki so med seboj povezani
sistém -a m (ẹ̑) navadno s prilastkom  
  1. 1. skupina po naravnih zakonih povezanih, soodvisnih teles, enot, ki sestavljajo zaključeno celoto: pojmovati atom, vesolje kot sistem
    // astr. taka skupina nebesnih teles s skupnim središčem, sestav: sončni, zvezdni sistemi / geocentrični, heliocentrični sistem; planetni sistem vsa nebesna telesa, ki krožijo okoli Sonca
  2. 2. geogr. skupina med seboj povezanih naravnih enot, ki sestavljajo zaključeno celoto: gorski, jamski sistem; rečni sistem reka z vsemi pritoki
  3. 3. skupina med seboj načrtno povezanih, soodvisnih naprav, priprav, ki sestavljajo funkcionalno celoto: izboljšati, zgraditi sistem; alarmni, hladilni, krmilni sistem; hidroenergetski sistem skupina hidroelektrarn na kaki reki ali na kakem področju, ki tvorijo zaključeno celoto; namakalni sistem / obrambni sistem jarkov in nasipov
  4. 4. anat. skupina med seboj povezanih organov, ki sestavljajo funkcionalno celoto: dihalni, prebavni sistem / mezgovni sistem mezgovnice in bezgavke v organizmu; žilni sistem; centralni živčni sistem možgani in hrbtenjača
  5. 5. skupek med seboj z določenim namenom in po določenih načelih, lastnostih povezanih, soodvisnih enot, ki sestavljajo zaključeno celoto: ustvariti sistem; sistem idej, načel, pojmov; pisava je sistem znakov za pisno sporazumevanje / nasprotja med filozofskimi, ideološkimi sistemi / merski sistemi
  6. 6. načrtno, razumsko urejen skupek enot, načel, postopkov, ki določajo kako dejavnost, zlasti glede na dosego določenega cilja; red, načrt: izboljšati, spremeniti sistem dela, igranja, nagrajevanja; tekmovalni, vzgojni sistem / pog. on nima sistema ne dela, ne misli urejeno, načrtno, premišljeno; v navideznem neredu odkriti sistem red, urejenost; delati brez sistema, po sistemu
    // tak skupek glede na osnovno načelo, po katerem je urejen: abecedni, časovni, kartotečni, točkovni sistem / desetprstni sistem tipkanja
  7. 7. celota družbenih enot, sestavin in odnosov, ki temelji na med seboj povezanih načelih, pravilih in ureja družbeno dogajanje, (družbena) ureditev: revolucionarno spreminjati družbeni sistem / demokratični, federativni, republikanski sistem; samoupravni socialistični sistem
  8. 8. celota predpisov, pravil, ki urejajo kako družbeno področje: davčni, denarni, politični sistem
    ♦     agr. saditi po vrstnem sistemu saditi v vrstah, med katerimi je določena, predpisana razvrstitev in razdalja; biol. naravni sistem rastlinstva in živalstva razvrstitev rastlinstva in živalstva v skupine po sorodnosti; ekon. degresivni sistem nagrajevanja po katerem delavčev zaslužek narašča počasneje, kot se dviga njegova delovna storilnost; družbenoekonomski sistem način uskladitve posameznih gospodarskih dejavnosti, da tvorijo narodnogospodarsko celoto; gospodarski sistem po katerem so gospodarske enote povezane v narodno gospodarstvo kot celoto; elektr. informacijski, operacijski, računalniški sistem; trifazni, večfazni sistem; fiz. mednarodni sistem enot za fizikalne količine, ki temeljijo na enotah za dolžino, maso, čas, električni tok, temperaturo, določenih z mednarodnim dogovorom; opazovalni sistem koordinatni sistem za določanje lege in ure za merjenje časa; geom. koordinatni sistem za določanje lege točke v ravnini, prostoru; polarni, premočrtni koordinatni sistem; sistem premic, ravnin skupnost premic, ravnin s predpisano lastnostjo; grad. montažni sistem gradnje pri katerem se uporabljajo vnaprej izdelani montažni elementi; jur. volitve po večinskem sistemu; delegatski volilni sistem po katerem volijo predstavniki ožje teritorialne skupnosti delegate za predstavništvo širše teritorialne skupnosti; kem. periodni sistem elementov razporeditev kemičnih elementov po naraščajočih atomskih številih v obliki tabele; lingv. glasovni sistem jezika; lit. naglasni, zlogovni metrični sistem; mat. desetiški, dvojiški sistem; logaritemski sistem; odvisni sistem sistem med seboj odvisnih enačb, vektorjev, aksiomov; metal. napajalni sistem s pomočjo katerega se prepreči nastanek lunkerja v ulitku; min. kubični sistem v katerem so vse tri osi med seboj pravokotne in enako dolge; monoklinski sistem v katerem sta dve osi med seboj pravokotni, tretja pa je proti eni nagnjena; kristali v heksagonalnem, rombičnem sistemu; muz. atonalni, tonalni sistem; četrttonski sistem v katerem je oktava enakomerno razdeljena na štiriindvajset tonov; navt. kardanski sistem priprava iz obročev, ki omogoča, da v njej nameščene priprave ostanejo zmeraj v vodoravni legi; prekrivalni sistem izdelave čolnov pri katerem se deske opločja delno prekrivajo; ptt simultanski sistem ki omogoča istočasno delovanje dveh ali več ločenih telefonskih ali telegrafskih zvez na istem vodu; sinhronski (telegrafski) sistem pri katerem se v oddajnem in sprejemnem aparatu mehanizmi vrtijo z isto hitrostjo, sinhrono; rad. oddajni, sprejemni sistem; televizijski sistem; soc. odprt družbeni sistem v katerem ni ovir za spreminjanje poklicnega, družbenega, razrednega položaja človeka; šah. obrambni sistem; švicarski sistem sistem tekmovanja, po katerem igrajo med seboj igralci s (približno) enakim številom točk; teh. zavorni sistem
zbòr zbôra m (ȍ ó) 
  1. 1. večja skupina ljudi, zbrana na kakem mestu, navadno z določenim namenom: zbor so pozdravili predstavniki vseh strank; nastopil je pred velikim zborom poslušalcev; sodil mu je zbor petih sodnikov / zbral se je ves mestni, vaški zbor vsi meščani, vaščani; ekspr. s tem vprašanjem so se ukvarjali že mnogi učenjaški zbori
  2. 2. navadno s prilastkom skupnost ljudi v določeni ustanovi, instituciji, povezanih z istim poklicem, položajem: zbor delavcev je sprejel predlagane izboljšave; konferenca profesorskega, učiteljskega zbora / diplomatski zbor vsi tuji pooblaščeni diplomati v kaki državi
    // upravni organ družbenopolitične skupnosti: seja vseh zborov skupščine / republiški, zvezni zbor voljeni organ republiške, zvezne skupščine, ki v okviru svoje pristojnosti usmerja in vodi družbeno, gospodarsko politiko; zbor republik in pokrajin
  3. 3. skupina pevcev, ki nastopajo, pojejo skupaj: zbor je zapel dve pesmi; voditi velik zbor; vabiti k zboru nove pevce; solisti in zbor / cerkveni, šolski zbor; mladinski, otroški zbor / peti pri zboru, v zboru / žarg. hoditi, iti k zboru na vaje (pevskega) zbora; biti član (pevskega) zbora
    // pevski zbor
  4. 4. s prilastkom skupina istovrstnih umetniških ustvarjalcev, ki nastopa skupaj: baletni zbor vadi; harmonikarski, tamburaški zbor; zbor deklamatorjev, recitatorjev
    // ekspr. skupina česa istovrstnega, ki nastopa, se pojavlja skupaj sploh: v krošnjah dreves je zapel ves ptičji zbor; zvezdni zbor na nebu
  5. 5. sestanek večjega števila ljudi, navadno članov kake organizacije, združenja, zaradi razpravljanja o čem, dogovarjanja glede česa: zbor bo v veliki dvorani, na prostem; zbor je trajal tri ure; zbor se začne ob enajsti uri; udeležiti se zbora; odpreti, voditi zbor; iti, vabiti na zbor; govoriti na zboru / letni, ustanovni zbor; tako so sklenili na zboru delavcev, krajanov, stanovalcev / Zbor odposlancev slovenskega naroda zbor izvoljenih slovenskih odposlancev od 1. do 3. oktobra 1943 v Kočevju, na katerem so bili izvoljeni začasni organi ljudske oblasti
    // v zvezi občni zbor sestanek članov kake organizacije, društva zaradi odločanja o stvareh, ki jih določa statut: udeležiti se občnega zbora; sklicati občni zbor / redni letni občni zbor; občni zbor društva
  6. 6. prihod več ljudi, udeležencev česa ob določenem času na določeno mesto, ki je izhodišče za začetek česa: zbor izletnikov, tekmovalcev; določiti čas in kraj zbora / začetek proslave je ob osmi uri. Zbor nastopajočih je pol ure prej
    // šport., voj. postavitev vseh oseb kake enote v urejeno vrsto, razvrstitev: vsako jutro ob šesti uri je bil zbor na dvorišču; znak za zbor / taborniki, vojaki so se postavili v zbor; stati v zboru / kot povelje zbor, je ukazal dežurni
  7. 7. v prislovni rabi, v zvezi z v vsi naenkrat: učenci so brali, odgovarjali, recitirali v zboru / zdravo, je v zboru pozdravil ves razred / ekspr. iz bližnjega ribnika so se v zboru oglašale žabe
    ♦     jur. sodni zbor; zbor narodov od 1953 do 1974 zbor (zvezne skupščine) za varstvo enakopravnosti narodov Jugoslavije; zbor proizvajalcev do 1963 dom ljudske skupščine, ki ga sestavljajo poslanci, izvoljeni v proizvodnji, prevozništvu, trgovini; zbor volivcev sestanek volilnih upravičencev, ki postavlja kandidate za predstavniška telesa in razpravlja o problemih, ki naj bi jih predstavniki pomagali reševati; lit. zbor skupina igralcev, recitatorjev, zlasti v antični tragediji, ki spremlja, razlaga, vrednoti dramsko dogajanje, včasih tudi poseže vanj; muz. mešani, moški, ženski zbor; polit. državni zbor osrednji parlament v nekaterih državah; rel. cerkveni zbor zborovanje škofov in teologov, na katerem rešujejo vprašanja doktrinarnih in disciplinskih zadev cerkve; kardinalski zbor zbor vseh kardinalov, zbranih zaradi kake naloge; zgod. deželni zbor v stari Avstriji zakonodajna skupščina v deželah od 1860 do 1918; veliki zbor pri starih Judih najvišji organ verske oblasti in najvišje sodišče; prisl.: muz. zbor označba za petje celotnega zbora vsi (skupaj)
vpréga -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. vprežena žival, skupina živali: priganjati, voditi vprego; orati, voziti z vprego; voz in vprega / levi, desni konj v vpregi / konjska, pasja, volovska vprega / vprego vse bolj nadomeščajo traktorji vprežne živali
    // žival, skupina živali z vozilom, pripravo, v katero je vprežena: ceste so bile polne vpreg
    // vozilo, priprava, v katero je vprežena žival, skupina živali: vola sta počasi vlekla vprego
  2. 2. oprema, s katero se žival, skupina živali vpreže: dati vprego na konja / vol je stopil čez vprego zaprežnico
  3. 3. glagolnik od vpreči: biti vešč vprege / vprega društva v propagando / junec za vprego primeren za vleko, vožnjo kot vprežna žival
blók -a m (ọ̑) 
  1. 1. veliko, večstanovanjsko poslopje: stanuje v novem bloku; stanovanjski bloki; univerzitetni bloki na Prulah; tovarna je zgradila za delavce tudi samski blok za neporočene
    // strnjena skupina stavb: blok hiš
    // skupina barak v koncentracijskem taborišču: karantenski, prehodni blok / pred blokom XIII sedijo kaznjenci
  2. 2. sešitek listov, ki se dajo iztrgati: odtrgati list iz bloka; natakar je vzel iz žepa blok in svinčnik; beležni, pisemski blok / risalni blok sešitek risalnih listov ali kartonasta mapa zanje
    // listek s potrdilom o vplačilu: blagajniški blok; bloki za kosilo
  3. 3. zveza držav ali strank s podobnimi interesi: razdelitev držav na dva bloka; antifašistični, opozicijski blok; zahodni blok; odnos med blokoma
  4. 4. velik kos kakega materiala: kamniti blok; blok marmorja; aluminij v blokih
  5. 5. zapora na mejnem prehodu: obmejni blok; propustnica za blok / iti čez blok; stražiti na bloku / okupator je obdal Ljubljano z žičnim blokom z žično ograjo
    ♦     filat. blok ena ali več znamk s širšim robom, navadno tudi s priložnostnim besedilom; rad. blok skupina oddaj za določen del dneva; strojn. blok motorja del motorja, ki združuje vse cilindre; cilindrski blok; šport. startni blok opornik, od katerega se odrine tekmovalec na začetku tekalne proge; žel. blok naprava za premikanje, uravnavanje signalov, ki zapirajo ali odpirajo vlaku pot; stavba, v kateri je ta naprava
trojíca tudi trójica -e ž (í; ọ̑) 
  1. 1. skupina treh oseb: vesela trojica je zapela; postali so nerazdružljiva trojica / od skupine se je ločila trojica mož
    // skupina treh enot: ti pojmi tvorijo trojico; trojica dreves
  2. 2. rel., v zvezi sveta Trojica Oče, Sin in sveti Duh kot tri božje osebe, ki so en sam Bog: verovati v sveto [sv.] Trojico; dogma o sveti Trojici / cerkev svete Trojice
    ♦     jur. senat trojice senat, sestavljen iz treh sodnikov; mat. trojica skupina treh elementov
vênec -nca m (é) 
  1. 1. iz cvetja, vej, zelenja spleten izdelek
    1. a) v obliki kroga, obroča: plesti, spletati venec; venec iz smrečja; venec z nageljni, s tulipani / položiti venec na grob neznanega junaka / lovorov venec iz lovorovih listov kot simbol zmage, (pesniške) slave; pogrebni, poročni venec / red republike z zlatim vencem visoko jugoslovansko odlikovanje za posebne zasluge na področju javnega delovanja
    2. b) podolgovate oblike: napeljati venec od stebra do stebra; oviti deblo mlaja z vencem; deset metrov dolg venec
  2. 2. navadno z rodilnikom skupek spletenih, nanizanih plodov, stvari: venec čebule, fig, klobas / venec spletenih las
    // ekspr. skupina ljudi, stvari, stoječih v obliki kroga, obroča: na trgu se je zbral venec radovednih gledalcev / jezero obdaja venec gora; venec oblakov
  3. 3. ekspr., navadno z rodilnikom vsebinsko povezana, zaključena skupina umetniških ali znanstvenih stvaritev; ciklus: venec treh dram; venec impresionističnih slik
    ●     knjiž. lovorovega venca ni želel prepustiti drugim zmage, prvega mesta; knjiž., ekspr. pesniku so vili lovorove vence so ga slavili; šalj. vzel ji je deviški venec nedolžnost
    ♦     arhit. venec iz stenske ploskve izstopajoči del zidu za okras; astr. venec plast Sončeve atmosfere, ki prehaja v medplanetarni prostor; korona; bot. cvetni venec notranji listi dvojnega cvetnega odevala; grad. venec konstrukcijski element na obodu stavbe za vezavo, okrepitev zidu, objekta v ravnini stropa; igr. venec položaj, ko so podrti vsi keglji razen kralja; lit. sonetni venec skupina petnajstih sonetov, katerih vsak se začenja z zadnjim verzom predhodnega soneta, petnajsti sonet pa je sestavljen iz teh verzov; lov. venec spodnji, kolobarčasti del roga pri jelenu, srnjaku; roža; rel. rožni venec molitev iz zdravamarij, očenašev in razmišljanja o dogodkih iz Kristusovega življenja; priprava iz kroglic, nabranih na vrvico ali verižico, za molitev rožnega venca
veríga -e ž (í) 
  1. 1. več med seboj zaporedno sklenjenih obročkastih elementov: delati, sestavljati verigo; dolga, železna veriga; veriga iz lesenih obročkov, regratovih stebel; člen verige
    // kovinska priprava iz več med seboj sklenjenih zlasti obročkastih elementov za privezovanje, povezovanje: veriga rožlja, žvenketa; povezati, privezati, speti kaj z verigo / spustiti psa z verige; pog. dati žival na verigo / pasja, vprežna veriga; sidrna veriga; varnostna veriga za vrata; zaviralna ali zavorna veriga; veriga za dvigala
    // mn. taka priprava, s katero se omejuje gibanje, svoboda koga: nadeti komu verige; strgati, zdrobiti verige; vkovati, ekspr. vtakniti koga v verige
    // priprava iz kovinskih elementov s sklenjenima koncema, ki prenaša vrtenje: namazati, očistiti verigo; natakniti verigo na kolo
    // večji okrasni predmet iz sklenjenih členastih elementov za okrog vratu: kralj z bleščečo verigo / zlata rektorska veriga
  2. 2. kar je po obliki podobno tako sklenjenim elementom: modras ima verigo na hrbtu; ekspr. veriga dima
  3. 3. mn., ekspr., navadno s prilastkom kar omejuje svobodo, prostost koga: trgati družbene, politične verige; vezale so ga verige tradicije
  4. 4. kar sestavlja več med seboj na določen način povezanih oseb, razvrščenih druga za drugo ali druga ob drugi: ljudje so sklenili verigo in si začeli podajati opeko / sporočiti po verigi tako, da vsak sporoči naslednjemu; podajati si vedra v verigi tako, da vsak poda vedro naslednjemu
    // ekspr., z rodilnikom večja skupina tako razvrščenih oseb, stvari: dolga veriga ljudi je še čakala pred njim / postaviti okoli postojanke verigo straž
  5. 5. s prilastkom vrsta med seboj povezanih oseb, stvari, ki opravlja kako dejavnost: odkriti prekupčevalsko, tihotapsko verigo / veriga oddajnikov
    // vrsta med seboj nepretrgano na določen način povezanih ljudi: sorodstvena veriga; veriga prednikov, rodu
  6. 6. publ., s prilastkom med seboj zaporedno povezani členi, enote kake dejavnosti: položaj mlinarstva v agrikulturni verigi; izobraževalna veriga / človek je le člen v verigi vesoljnega življenja
  7. 7. ekspr., s prilastkom večja skupina sledečih si stvari, pojavov: miselna veriga; veriga dogodkov; veriga spominov / veriga strelov
    ●     ekspr. držati občutke na verigi obvladovati jih; ekspr. imeti ljudi na verigi popolnoma v oblasti; ekspr. počuti se kot pes na verigi omejevanega
    ♦     anat. veriga ganglijev; avt. snežne verige splet verig za na avtomobilske gume za vožnjo po snegu; biol. prehranjevalna veriga prehranjevalna povezava med organizmi v življenjski združbi; ekon. reprodukcijska veriga; elektr. izolatorska veriga iz več enakih členov sestavljen izolator za visoko napetost; geogr. gorska veriga skupina gor, katerih vrhovi so razvrščeni v črti; kem. veriga atomov vrsta v molekuli med seboj zaporedno povezanih atomov; lingv. govorna veriga zaporedje besed z določenim medsebojnim odnosom pri govornem sporočanju; rad. kamerna veriga kamera, kamerni kabel, kontrola kamere in monitor; strojn. kalibrirana veriga ki ima enake člene; lamelna veriga pri kateri sestavljajo člene lamele in sorniki; teh. veriga iz členov sestavljen gonilni ali vlečni element; brezkončna veriga pri kateri sta konca speta; gonilna veriga
játa -e ž (á) 
  1. 1. večja skupina letečih ali plavajočih živali iste vrste: ribje jate; jata škorcev, vran / zbiranje rib v jate ob drstitvi; leteti, potovati v jatah
    // nav. ekspr. večja skupina letečih ali plavajočih predmetov sploh: jata ladij, letal, strelic
    // nav. ekspr. večja skupina česa sploh: jata otrok / vprašanje je vzbudilo celo jato misli
  2. 2. vsa perutnina, ki se goji skupaj: povečati jato; jata nesnic
ròj rôja m (ȍ ó) 
  1. 1. skupina čebel, ki z matico zapusti panj: roj sede na vejo, visi na veji; postaviti panj pod roj; število rojev
    // rojenje: čebele se pripravljajo na roj; šumeli so kot čebele pred rojem
  2. 2. večja skupina letečih živali iste vrste, zlasti žuželk: komarji so se zbirali v roje; roj kobilic, metuljev, os / muhe so v rojih sedale na kruh / redko roj ptic jata
    // ekspr. večja skupina česa sploh: roj isker, zvezd; roj otrok / po morju je raztresen roj otokov; pren. pogovor je vzbudil roj misli
    ♦     čeb. ogrebsti roj spraviti (čebelji) roj v panj; prestreči roj; vsaditi roj dati roj v panj; čebelariti na roje pospeševati rojenje čebel; naravni roj; narejeni ali umetni roj prenos dela čebel z matico ali matičnjakom v nov panj
sprevòd tudi sprêvod -óda m (ȍ ọ́; é ọ́) 
  1. 1. v daljšo vrsto razvrščena, premikajoča se skupina ljudi, zbrana z določenim namenom: po cesti gre, se pomika sprevod; uvrstiti se v sprevod; dolg sprevod / pogrebni, poročni, pustni sprevod / iti v sprevodu
    // dogodek, pri katerem nastopa taka skupina ljudi: udeležiti se sprevoda; organizirati sprevod / prisostvovati prvomajskemu sprevodu
  2. 2. ekspr., navadno s prilastkom v daljšo vrsto razvrščena, premikajoča se skupina sploh: sprevod delavcev, vračajočih se z dela / sprevod avtomobilov
zapréga -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. oprema, s katero se žival, skupina živali zapreže: nadeti zaprego; potrgati zaprego; bleščeča zaprega
  2. 2. vprežena žival, skupina živali: zamenjati zaprego
    // žival, skupina živali z vozilom, pripravo, v katero je zaprežena: zaprega se pomika po cesti
    ♦     aer. letalska zaprega jadralno letalo in motorno letalo, ki jadralno letalo vleče
  3. 3. glagolnik od zapreči: zaprega vola v voz
atómski -a -o prid. (ọ̑) 
  1. 1. nanašajoč se na atom: atomska energija / atomska fizika fizika, ki raziskuje atom
  2. 2. nanašajoč se na izkoriščanje atomske energije: elektrarna na atomski pogon; atomski reaktor; atomska bomba; atomska podmornica; atomsko orožje / atomska eksplozija eksplozija atomske bombe; atomska goba velik oblak dima po eksploziji atomske bombe
    // konferenca o prepovedi atomskih poskusov; atomska vojna; atomsko oboroževanje / atomske države
    ●     atomski vek ali atomska doba 20. stoletje; pog., ekspr. atomska lepotica čudovita, očarljiva lepotica
    ♦     kem. atomska masa število, ki pove, kolikokrat je masa atoma kakega elementa večja od mase vodikovega atoma; atomska skupina skupina atomov, ki ne obstaja samostojno, ampak le kot del spojine; atomska teža atomska masa; atomsko jedro pozitivno naelektren središčni del atoma; atomsko število število, ki določa položaj elementa v periodičnem sistemu
petérka -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. skupina petih oseb, navadno sestavljena za določeno delo, nalogo: tu se je sestala ilegalna peterka
    // nav. mn. vsak od petih pri enem porodu rojenih otrok ženskega spola: roditi peterke
  2. 2. publ. skupina petih igralcev košarkarskega moštva, ki je trenutno določena za igro: gledalci so bučno spodbujali domačo peterko
    ♦     šport. napadalna peterka pet igralcev nogometnega moštva, ki igrajo zlasti v napadu; prva peterka pet igralcev košarkarskega moštva, ki igrajo na začetku tekme
  3. 3. skupina petih izžrebanih številk pri lotu: imeti eno peterko in dve trojki
primáren -rna -o prid. (ȃ) knjiž.  
  1. 1. ki je po pomembnosti na prvem mestu; glaven: primarni namen vzgoje; ekonomski uspeh filma ne sme biti primaren; primarna naloga določenega učnega predmeta / to je zanj primarnega pomena najpomembnejše
  2. 2. ki se najprej pojavi; prvi, začeten: primarni učinki eksplozije atomske bombe; primarne motnje; primarno sevanje / primarno nahajališče zlata prvotno
  3. 3. osnoven, temeljen: opravljati primarne raziskave / primarni viri za zgodovino besedila, predmeti, dejstva, ki dokumentirajo preteklost
    ♦     arhit. primarna os navadno vzdolžna os, v kateri potekajo glavni konstrukcijski, kompozicijski elementi; biol. primarni spolni znaki spolni organi, spolne žleze; ekon. primarni proizvod proizvod primarne dejavnosti; primarne dejavnosti kmetijstvo, gozdarstvo, rudarstvo; primarna proizvodnja proizvodnja v primarnih dejavnostih; elektr. primarno navitje navitje na vhodni strani transformatorja; fiz. primarne barve osnovne barve; geol. primarna kamnina kamnina, nastala ob strjevanju raztaljene zemeljske skorje; kem. primarni alkohol alkohol, ki z oksidacijo lahko preide v aldehid; primarna sol sol, ki nastane z zamenjavo enega izmed vodikovih atomov večbazne kisline z atomom kovine; med. primarni afekt prva bolezenska sprememba; psih. primarne potrebe potrebe, ki jih je treba zadovoljevati za ohranitev življenja; primarna čustva čustva, ki se pojavijo pri razvoju človekovega čustvovanja prva; soc. primarna skupina skupina, za katero je značilen intimen odnos med njenimi člani; primarna socializacija socializacija v družini; teh. primarna energija energija, ki jo dajejo naravni viri
sekundáren -rna -o prid. (ȃ) knjiž.  
  1. 1. ki je po pomembnosti na drugem mestu, drugoten: sekundarni nagibi za kako dejanje; ekonomski uspeh je tu sekundaren; sekundarna naloga, vloga česa / slikarstvo je zanj sekundarnega pomena manj pomembno
    // sekundarna počitniška bivališča
  2. 2. ki se pojavi za prvim, glavnim: sekundarni učinki eksplozije; sekundarne motnje / sekundarni pojavi
  3. 3. ki se opravi na drugi stopnji: sekundarna predelava lesa; sekundarne raziskave
    ●     knjiž. sekundarni literarni, zgodovinski viri posredni, obrobni podatki
    ♦     arhit. sekundarna os os, navadno prečna, v kateri potekajo stranski konstrukcijski, kompozicijski elementi; biol. sekundarni spolni znaki dlakavost, glas, mlečne žleze; ekon. sekundarne dejavnosti gradbeništvo, industrija, obrt; elektr. sekundarno navitje navitje na izhodni strani transformatorja; fiz. sekundarne barve barve, sestavljene iz osnovnih barv; kem. sekundarni alkohol alkohol, ki z oksidacijo preide v keton; med. sekundarne krvavitve; soc. sekundarna skupina skupina, za katero je značilen formalen odnos med njenimi člani; sekundarna socializacija socializacija v izobraževalnem procesu
sestàv -áva [səs in ses] m (ȁ á) navadno s prilastkom  
  1. 1. kar nastane kot rezultat sestavljanja: moderni sestavi pohištva
    // v zvezi z iz, v izraža, da je kaj sestavni del kake celote: izločiti motorizirano četo iz sestava brigade; ozemlje je prišlo v sestav sosednje države; v sestav zavoda spadajo tudi različni oddelki
  2. 2. kar je določeno z vrsto in količino sestavin česa; sestava: ugotavljati sestav krvi / kemični sestav
    // kar je določeno z vrsto in številom elementov, ki sestavljajo kako celoto sploh: narodnostni sestav prebivalstva / publ. delegacija se je udeležila konference v celotnem sestavu v celoti, polnoštevilno; navesti sestav komisije imena ljudi, iz katerih je komisija sestavljena
    // publ. zamenjati vodstveni sestav vodstvo, vodilne delavce
  3. 3. knjiž. skupek med seboj z določenim namenom in po določenih načelih, lastnostih povezanih, soodvisnih enot, ki sestavljajo zaključeno celoto; sistem: abeceda je sestav črk / filozofski, pravni sestavi
  4. 4. knjiž. skupina med seboj načrtno povezanih, soodvisnih naprav, priprav, ki sestavljajo funkcionalno celoto; sistem: namakalni sestav; zgraditi sestav utrdb
  5. 5. anat. skupina med seboj povezanih organov, ki sestavljajo funkcionalno celoto; sistem: prebavni, žilni sestav / organizmi so višji sestavi
  6. 6. astr. skupina po naravnih zakonih povezanih, soodvisnih nebesnih teles s skupnim središčem; sistem: sončni, zvezdni sestavi
  7. 7. redko sestavek: objaviti več kratkih proznih sestavov
    ♦     geom. koordinatni sestav koordinatni sistem; mat. dvojiški, desetiški sestav dvojiški, desetiški sistem; min. kubični sestav kubični sistem; strojn. sestav več skupin strojnih delov, ki predstavljajo tehnološko, funkcijsko celoto; sestavi in podsestavi; žel. sestav vagonov kompozicija
snòp snôpa m (ȍ ó) 
  1. 1. večji šop povezanega požetega žita, slame: snopi se sušijo na njivi; otepati, zlagati snope; vezati snope s poveslom; padel je kot snop z iztegnjenim telesom
    // snop slame, žita
    // več skupaj povezanih istovrstnih predmetov: snop cevi, šibja / izgubil je cel snop ključev šop; snop pisem je vrgla v peč sveženj
    // nav. ekspr., z rodilnikom kar je temu podobno: snopi isker so padali na streho / snop svetlobe je osvetlil prostor / temo prebadajo snopi žarometov / mesečina lije v snopih
  2. 2. nar., v krščanskem okolju snop šibja in zelenja za cvetno nedeljo; butara: narediti snop
    ♦     fiz. elektronski snop skupina elektronov, ki se gibljejo v isti smeri; laserski snop; snop žarkov skupina žarkov, ki gredo skozi dani presek ali dano točko; zgod. pasji snop del desetine, ki so ga podložniki dajali zemljiškemu gospodu za vzdrževanje njegovih psov
stránka -e ž (ȃ) 
  1. 1. v nekaterih državah organizirana skupina ljudi, ki se zavzema za uresničenje svojega političnega programa: ustanoviti stranko; pristopiti k stranki; med strankami se je začel boj za zmago na volitvah; delavska, kmečka, komunistična, meščanska, socialistična stranka; konservativna, napredna stranka; vladna stranka; poslanci liberalne stranke; program, vodstvo stranke / od 1896 do 1919 Jugoslovanska socialnodemokratska stranka; od 1894 do 1918 Narodna napredna stranka; od 1905 do 1929 Slovenska ljudska stranka; na Hrvatskem, od 1861 do 1918 Stranka prava / politična stranka
  2. 2. oseba v odnosu do osebe, organizacije, organa, ki ji opravlja določene storitve: pred okenci so že čakale stranke; raznašati mleko strankam; vsaka trgovina ima svoje stranke / on je naša stalna stranka / kot opozorilo: obveščamo cenjene stranke, da bo poslovalnica jutri zaprta; odprto za stranke od 8h do 12h
    // oseba v odnosu do svojega rednega pravnega zastopnika: ta odvetnik ima mnogo strank / dobra, slaba stranka
    // ekspr. moški v odnosu do prostitutke: na ulici so čakale prostitutke na svoje stranke
  3. 3. oseba, skupina, organizacija, ki je v pravnem razmerju do druge osebe, skupine, organizacije: stranke v pogodbi o preživljanju; dogovor strank o dobavi blaga
    // vsaka od oseb, ki s svojimi zahtevami nastopajo pred organom, ki vodi postopek: zaslišati obe stranki
    ♦     jur. kontradiktorni stranki tožnik in toženec v pravdnem postopku; tožeča, tožena stranka; beseda strank zadnji govor tožilca, oškodovanca, zagovornika in obtoženca na obravnavi na sodišču
  4. 4. stanovalec, stanovalci v enem stanovanju večstanovanjske hiše: terjati stranke zaradi neporavnane stanarine; v pritličje se je vselila nova stranka
  5. 5. nav. ekspr. skupina ljudi, ki so o kaki stvari enakega mnenja: ukrep vodstva je bil všeč obema strankama / poslušalci so se razdelili v dve stranki
tim in team -a [tím] m (ȋ) knjiž.  
  1. 1. skupina ljudi, ki opravlja skupno delo, delovna skupina: izbrati tim za določeno nalogo; uspešen, velik tim; člani tima / strokovni, zdravniški tim / delati v timu
  2. 2. skupina športnikov, ki nastopa na isti strani v športni igri; moštvo: kateri tim je zmagal; sestaviti tim; trener tima / košarkarski, odbojkarski tim
tôlpa -e ž (ó) 
  1. 1. slabš. organizirana skupina ljudi, ki se ukvarja z nezakonito, nedovoljeno dejavnostjo: odkriti, uničiti tolpo; oborožena tolpa; ponarejevalska, tihotapska tolpa; tolpa žeparjev; vodja tolpe / krasti v tolpah
  2. 2. slabš. skupina ničvrednih, malovrednih ljudi: okrog njih so se zbirale grozeče tolpe; prišel je s svojo tolpo
  3. 3. star. skupina ljudi: tolpa otrok, radovednežev
    // trop, krdelo: tolpa ovc / volkovi so se zbirali v tolpe
vertikálen -lna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. pravokoten na gladino mirujoče vode; navpičen: vertikalen prerez, rov; stena ni popolnoma vertikalna
    // vzporeden s stranskim robom: vertikalne črte v zvezku; vertikalna kolona v križanki / poudariti vertikalne šive pri plašču
    // ki poteka od zgoraj navzdol ali obratno: vertikalni vrstni red skladov; vertikalni morski tokovi
  2. 2. grad. ki vodi, je speljan iz etaže v etažo: vertikalna kanalizacija, napeljava / vertikalni promet v stavbi
  3. 3. nanašajoč se na enote različne stopnje, vrednosti: vertikalna delitev oblasti; publ. vertikalna rotacija; vertikalno povezovanje državne uprave
    ♦     arheol. vertikalna stratigrafija lega plasti druga nad drugo; ekon. vertikalna delitev dela delitev dela, pri kateri opravljajo različne stopnje dela od primarne proizvodnje do končnega izdelka različne organizacije; vertikalna integracija integracija podjetij na zaporednih proizvodnih stopnjah; fiz. vertikalni met navpični met; muz. vertikalno združevanje tonov združevanje tonov v akorde; soc. vertikalna mobilnost mobilnost posameznikov ali skupin iz enega družbenega sloja v drugega; vertikalna skupina skupina, ki povezuje ljudi iz različnih družbenih slojev; strojn. vertikalni stroj stroj, pri katerem je rotor, vreteno v navpični legi; šah. vertikalno polje polje na šahovnici, ki poteka naravnost od enega igralca k drugemu; teh. vertikalni krog navpično postavljen kovinski trak, plošča z lestvico pri teodolitu za merjenje navpičnih kotov
vŕsta -e ž, rod. ed. stil. vrsté (ŕ) 
  1. 1. kar tvori več oseb, stvari, razvrščenih druga poleg druge ali druga za drugo v eni smeri: vrsta se je pretrgala, strnila; otroci so naredili vrsto; poravnati vrsto; stopiti iz vrste; vključiti se v vrsto; dolga, ravna vrsta; stoji v prvi vrsti / pred delavnico so se sušile vrste loncev; travnik je bil obdan z vrsto topolov; pokazal je vrsto belih zob / dobiti sedež v drugi vrsti parterja skupini sedežev, razvrščenih drug poleg drugega od ene strani parterja do druge; izkopal je dve vrsti krompirja; ima nekaj vrst vinograda / posaditi sadike v vrsto; postaviti se v vrsto; zrna na storžih so razvrščena v pravilnih vrstah; hiše stojijo v vrsti
    // kar tvori več ljudi, zbranih kje v določenem redu z namenom, da kaj dobijo, opravijo: pred blagajno je vrsta; pred trgovinami stojijo vrste / vrsta za kruh, vstopnice / uvrstiti se, zapisati se v vrsto za kaj / odstopiti, rezervirati komu vrsto za avtomobil mesto v seznamu
  2. 2. grafična enota iz znakov, razvrščenih drug poleg drugega v eni smeri: natipkati štiriindvajset vrst na stran; pri branju je izpustil, preskočil vrsto; nečitljive, slabo odtisnjene vrste; presledek med vrstami / pustiti eno vrsto prazno prostor za tako enoto; napisal je prvo vrsto pesmi verz, vrstico
    // tisk. kovinska ali na film narejena predloga za tiskanje, ki obsega tako enoto: razmakniti, spirati vrste / strojna vrsta; stroji za ulivanje vrst
    // nav. mn., ekspr. besedilo, sestavek: te vrste so napisane samo vam; ko boste brali te vrste, bom že daleč
  3. 3. z rodilnikom večja množina sledečih si pojavov, stvari: to sklepanje je potrdila vrsta dogodkov; sledila je vrsta odločitev; vrsta potresnih sunkov
    // večje število česa sploh: o tem je napisana že vrsta knjig; razpravljajo o vrsti gospodarskih vprašanj / s tem se ukvarja že vrsto let
  4. 4. mn., s prilastkom celota pripadnikov, članov kake stranke, poklicne, socialne skupine, vojske: stranka izpopolnjuje, širi svoje vrste; te šole so bile nedostopne otrokom iz delavskih vrst iz delavskega sloja
    // z oslabljenim pomenom: polemika v odvetniških vrstah med odvetniki; nemiri v študentskih vrstah med študenti
    // vojaki, vojska, razporejena za boj: med vrstami se je raznesla vest, da se sovražnik umika; prebili so se skozi sovražnikove vrste
  5. 5. navadno s prilastkom kar v okviru kake celote tvorijo posamezne stvari z določeno skupno lastnostjo: navesti vrsto in kakovost blaga; uporabiti dve vrsti črk za tiskanje; vrste energije, postopkov; govedina in druge vrste mesa; predmeti iste vrste / ni človek moje vrste; nova vrsta mednarodnega financiranja nov način
    // z oslabljenim pomenom: ta dekleta so lahke vrste lahka; njegova služba je posebne vrste posebna; dobiti razne vrste pomoč razno, različno pomoč; ekspr. je tat redke vrste poseben, nenavaden
    // z oslabljenim pomenom, z zaimkom poudarja ali daje kakovostni pomen zaimkom: on je druge vrste človek drugačen; to je neke vrste kozmopolitizem nekak; te, take vrste ljudje mu niso všeč ti, taki ljudje; izdeluje opremo vsake vrste vsakršno, zelo različno
  6. 6. kar v okviru celote tvorijo posamezne rastline ali živali, ki imajo skupne lastnosti in se med seboj razmnožujejo: onesnaževanje ogroža nekatere drevesne vrste; spreminjanje rastlinskih vrst; iztrebljanje živalskih vrst / zgodnje vrste krompirja sorte
    // biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od rodu: dvobesedno poimenovanje vrst; rod in vrsta / endemna vrsta omejena na določen kraj, določeno področje
  7. 7. v zvezi z biti, priti in z na izraža mesto, položaj v zaporedju, na katerem je kdo ali kaj, ko more ali mora uresničiti, pretrpeti določeno dejanje ali stanje: priti na vrsto; biti na vrsti za plačilo / na tebi je vrsta, da poročaš; ko je prišla vrsta nanj, je vstopil / ekspr. zdrav je in mlad, vendar bo prišla tudi nanj vrsta vendar bo tudi on zbolel, umrl; nesreče so na vrsti vsak dan se vrstijo
  8. 8. s prilastkom stopnja kakovosti: blago druge, prve vrste; prenočevati v hotelu druge vrste slabšem; človek je bitje najvišje vrste najvišje; bila je šivilja prve vrste zelo dobra
    // v prislovni rabi, v zvezi v prvi vrsti izraža, da ima kaj prednost pred vsem drugim: v prvi vrsti so morali graditi šole / tega ne boste razumeli, v prvi vrsti, ker ste nam sovražni / knjiga je namenjena v prvi vrsti odraslim posebno, zlasti
  9. 9. nar. pokošena trava v vrsti, kakršna nastaja ob košenju; red: raztrositi vrste / pokosil je dve vrsti
  10. 10. nekdaj ruska dolžinska mera, približno 1.050 m: prehoditi trideset vrst
    ●     star. njegovi deželi ni vrste enake; pog. držati komu vrsto stati v vrsti namesto koga; star. Slovence so hoteli izbrisati iz vrste narodov jih narodno zatreti; učiteljica kliče otroke po vrsti povrsti; to je napisano, povedano med vrstami tako, da se lahko ugotovi iz celote, ne da bi bilo določno izraženo; njihovo kulturo je mogoče postaviti v isto vrsto s starimi kulturami je tem enakovredna; ekspr. biti, stati v boju za mir v prvih vrstah biti med najbolj prizadevnimi; ekspr. ta stvar je nadloga prve vrste zelo velika
    ♦     fot. zaslonska vrsta zaporedje zaslonskih števil; geogr. gorska vrsta gorska veriga; kor. vrsta plesalci, stoječi drug poleg drugega in obrnjeni v eno smer; odpirati vrste razdeljevati vrste tako, da se del vrste premika v eno smer, del pa v drugo; lingv. besedna vrsta vrsta besed z istimi oblikoslovnimi značilnostmi, sintaktičnimi funkcijami in pomenom; glagolska vrsta skupina glagolov pri delitvi glagolov glede na isto sedanjiško ali nedoločniško pripono; lit. književna vrsta najvišja sistematska skupina pri delitvi književnih del; mat. vrsta matematični izraz, ki ima obliko neskončne vsote; divergentna, konvergentna vrsta; muz. vrsta v dodekafoniji in serialni glasbi vnaprej določeno zaporedje dvanajstih različnih tonov v okviru oktave, veljavno za celo skladbo ali njen del; serija; obrt. vrsta kar tvorijo petlje, stoječe druga poleg druge od ene strani pletenine do druge; strojn. tolerančna vrsta tolerančna polja, ki se med seboj razlikujejo po tolerančnih enotah; šah. vrsta vsako od vodoravnih zaporedij polj na šahovnici; osnovna vrsta na kateri stojijo figure na začetku partije; šport. krilska vrsta igralci, ki povezujejo obrambo in napad, zlasti pri nogometu; napadalna vrsta igralci pri nekaterih igrah z žogo, ki igrajo zlasti v napadu; telovadna vrsta telovadci, ki skupno nastopajo ali tekmujejo; prim. povrsti
bateríja -e ž (ȋ) 
  1. 1. osnovna vojaška enota v topništvu: sem pride protiletalska baterija, dvajset mož
    // skupina topov: baterija bruha, molči; zdaj strelja naša baterija; protiletalska baterija; ogenj obalnih baterij
  2. 2. elektr. zaporedno ali vzporedno vezani akumulatorski ali galvanski členi: polniti baterijo; prazna baterija; magnetofon, radio na baterije / akumulatorska, galvanska, suha baterija
    // poljud. električna žepna svetilka: svetiti si z baterijo; žepna baterija; vložek za baterijo
  3. 3. teh. več naprav skupaj, ki tvorijo funkcionalno celoto: kuhinjska, mešalna baterija; sanitarna baterija celotna vodna in odtočna instalacija v stanovanju
  4. 4. ekspr., z rodilnikom velika množina: na polici stoji cela baterija steklenic
    ♦     ped. testna baterija skupina psiholoških ali pedagoških testov, ki tvorijo celoto
níz -a m (ȋ) navadno z rodilnikom  
  1. 1. drobni predmeti, nabrani na vrvici, žici: niz biserov, jagod; čez prsi ji je visel niz zlatnikov
  2. 2. knjiž. vrsta, linija: nepretrgan niz utrdb nad reko / niz otokov
    // skupina, enota: stavek je niz besed; drugi niz nalog, vprašanj
  3. 3. publ. večja količina, množina: to dokazuje niz dejstev; obstaja še niz nerešenih vprašanj / osnoval je cel niz zborov
  4. 4. šport. del nekaterih iger z žogo, v katerem zmaga tista stran, ki prva osvoji določeno število točk in dve več kot nasprotnik: dobiti, izgubiti niz; prvi niz / vodil je v vseh nizih
    ♦     elektr. niz podatkov urejena skupina podatkov pri (elektronskem) računalniku; izhodni, vhodni niz podatkov; geom. niz točk množica točk na črti; meteor. niz (meteoroloških) podatkov podatki meteoroloških opazovanj za daljše časovno obdobje
regíster -tra m (í) 
  1. 1. uradni seznam, ki daje vpisanemu določen pravni položaj, pravice: izbrisati iz registra; vpisati v register / ladijski, letalski register; register avtomobilov; register gospodarskih organizacij
  2. 2. uradni seznam z določenimi podatki, namenjen evidenci: register dopisov, prebivalstva
    // knjiga, kartoteka s takim seznamom: najti podatek v registru
    // oddelek organa ali ustanova, ki vodi tak seznam: delati v registru
  3. 3. seznam v knjigi obravnavanih imen, besed z navedbo strani, kazalo: na koncu knjige je več registrov; register imen
    // seznam sploh: register kratic; sestaviti register jezikovnih napak / register (besed) v Dalmatinovi Bibliji
  4. 4. ekspr., navadno s prilastkom skupek česa glede na obseg, razpon: register daril je širok; nima ravno skromnega registra kletvic / pevka s širokim registrom
  5. 5. muz. razpon glasbila ali človeškega glasu, katerega toni se izvajajo na enak način in imajo enako barvo: ločiti glasove po registrih; nizek register; prsni register; registri trobente / peti vse registre
    // skupina piščali, jezičkov pri določenem glasbilu, ki dajejo ton enake barve: register je razglašen; vključiti drug register; harmonika z osmimi registri / orgelski registri / odpreti vse registre
    // vzvod z gumbom, stikalom za vključitev take skupine piščali, jezičkov: register se je zlomil; pritisniti na register
    ●     ekspr. njegova angleščina ima širok register: od knjižnega do pouličnega jezika razpon, obseg; ekspr. odprla je vse svoje registre zelo glasno je govorila, pela
    ♦     elektr. register skupina pomnilnih elementov, ki lahko shrani eno podatkovno enoto; jur. sodni register ki ga vodi sodišče o delovnih organizacijah; zunanjetrgovinski register register delovnih organizacij ali register njihovih delavcev, ki smejo opravljati določene zunanjetrgovinske posle; navt. register ladij ustanova, ki z izdajanjem spričeval določa ladjam razrede ter z nadzorom gradnje in naprav skrbi za varno plovbo; tisk. register prostorsko ujemanje, pokrivanje enobarvnega tiska v knjigi, reviji ali prostorsko ujemanje barv pri barvnem tisku
formácija -e ž (á) 
  1. 1. skupina ljudi z določeno razvrstitvijo, razporeditvijo in določenimi nalogami: vse partizanske formacije so bile res dobro pripravljene za boj; policijske, vojaške formacije / sodeloval je v raznih oboroženih formacijah
    // navadno s prilastkom razvrstitev, razporeditev: udeleženci pohoda so v brigadni formaciji odkorakali na zborno mesto; telovadci stojijo v formaciji, podobni krogu / gasilska enota v formaciji voda / frontalna formacija razvrstitev v vrsto s čelom naprej
  2. 2. publ., navadno s prilastkom več strank, držav, skupin, ki so povezane s podobnimi interesi: politične, blokovske formacije
  3. 3. soc., v zvezi družbena formacija oblika družbe na določeni stopnji razvoja, družbena ureditev: fevdalna družbena formacija
    ♦     aer. (letalska) formacija razvrstitev letal pri skupnem poletu; skupina letal, ki je v letu razvrščena po določenem redu; ekon. družbenoekonomska formacija način proizvodnje z ustrezno socialno, politično in ideološko nadstavbo; geol. formacija plasti kamnin, ki so nastale v eni geološki dobi
gódba -e ž (ọ̑) 
  1. 1. skupina ljudi, ki igra na glasbila: godba je zaigrala slavnostno koračnico; ciganska, vojaška godba / godba na pihala skupina ljudi, ki igra na pihalne instrumente
  2. 2. igranje na pihalne instrumente: godba je potihnila; slišati je bilo godbo; hrupna godba
    // star. izvajanje glasbenih del; glasba: poslušati godbo / godba za ples; pren., pesn. godba dežja
    ●     slabš. narediti komu mačjo godbo dražiti, jeziti koga s škripajočim, cvilečim igranjem
grúča -e ž (ú) 
  1. 1. navadno s prilastkom neurejena, strnjena skupina: na dvorišču se zbirajo gruče vojakov; gosta gruča ljudi, otrok, ovc, drevja / ljudje so stali v gručah po cestah
  2. 2. redko gruda: tolči gruče na njivi
    ♦     čeb. zimska gruča v katero se stisnejo čebele pozimi zaradi ogrevanja; petr. gruča skupina kristalov
róck -a [rok] m (ọ̑) 
  1. 1. zabavna glasba v drugi polovici 20. stoletja s poudarkom na ritmu: poslušati rock; stili rocka
  2. 2. žarg. rock and roll: plesati rock; rock in twist; neskl. pril.: rock glasba, plošča; rock skupina skupina, ki igra rock glasbo
stáva -e ž (ȃ) 
  1. 1. dogovor, da tisti, čigar trditev ni pravilna, dá določeno stvar, plača določeni znesek: stava še zmeraj velja; skleniti, sprejeti stavo; za stavo je spal zunaj; neveljavna, poštena stava / dobiti, izgubiti stavo
    // kar dá, plača tisti, čigar trditev ni pravilna: plačati stavo; stavo so zapili; visoka stava
  2. 2. igra na srečo, pri kateri se z vplačilom določenega zneska pridobi pravica do dobitka, določenega za pravilno napoved zmagovalca, rezultata: stava je zaključena; stave na konjskih dirkah / športna stava
    // znesek, ki se vplača pri tej igri: podvojiti, vplačati stavo
  3. 3. glagolnik od staviti: stava na tega konja se je izplačala / stava peči je počasi napredovala
  4. 4. nar. zahodnoštajersko skupina navadno osmih pokonci postavljenih snopov: veter je podrl stavo pšenice; postavljati snope v stave
  5. 5. lingv. vrstni red skladenjskih enot v stavku: navadna stava; obrnjena stava / napačna stava ločil napačen položaj v besedilu
    ●     nar. koroško kupiti dve stavi zimskega perila garnituri; presekati stavo z udarcem roke razdeliti na dvoje podani roki pri stavi in s tem narediti stavo veljavno; zastar. odgovarjati v kratkih stavah stavkih; kot za stavo dela kot za stavo hitro, pridno; sonce pripeka kot za stavo močno, zelo; vozi kot za stavo zelo hitro
    ♦     les. skupina navpično postavljenih, zgoraj navzkriž zloženih desk
stávek -vka m (ȃ) 
  1. 1. enota jezikovnega sporočila, sestavljena iz besed: oblikovati stavek; dolg, kratek stavek; jasen, zapleten stavek; deli stavka; začetek stavka; besede in stavki / besedilo je pregledal od stavka do stavka; zna povedati samo nekaj nemških stavkov; zadnji stavki romana so ga pretresli / o problemu je povedal le nekaj stavkov
    ♦     lingv. stavek skladenjska enota, sestavljena iz besed, zbranih okrog ene osebne glagolske oblike ali kake druge besedne vrste; analizirati stavek; dopustni stavek odvisni stavek, ki izraža dejstvo, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; glavni stavek neodvisni stavek podredja, ki ima dopolnilo v odvisnem stavku; nadredni stavek glavni ali odvisni stavek podredja, od katerega je odvisen drug stavek; napovedni ali spremni stavek ki uvaja, spremlja premi govor; nepopolni stavek ki mu manjka povedek; nikalni stavek ki ima zanikan povedek; odvisni stavek stavek podredja, ki smiselno dopolnjuje nadredni stavek; pripovedni stavek ki kaj ugotavlja; prosti stavek z enim povedkom; veliki stavek skupina zapleteno sestavljenih stavkov z dvema pomenskima deloma; vprašalni stavek
  2. 2. muz. oblikovno zaključen del ciklične oblike: sonatni, suitni stavek; tema tretjega stavka
    // oblikovni del skladbe, navadno v obsegu štirih taktov: zaigrati oba stavka iz periode
    // tehnično-kompozicijska uresničitev glasbenih idej: za tega skladatelja je značilen homofonski stavek; izražati se v vokalnem stavku / kompozicijski stavek
  3. 3. tisk. kovinska ali na filmu izdelana predloga za tiskanje: narediti, odtisniti, podreti, postaviti, razmetati stavek; dvokolonski stavek; gladki stavek iz enega tipa črk; ročni, strojni stavek
  4. 4. teh. več primerkov istega orodja, stvari zaporedne velikosti: stavek kladiv, šablon; stavek navojnih vijakov
  5. 5. elektr. osnovna navodila za eno fazo računalniške obdelave: izvršilni, vhodni stavek; logični stavek
  6. 6. nar. skupina navadno desetih pokonci postavljenih snopov: nažela je že deset stavkov pšenice
triáda -e ž (ȃ) 
  1. 1. knjiž. skupina treh enot, trojica: uvrščati elemente v triade; triade barv; triada rimskih božanstev
    ♦     filoz. dialektična triada teza, antiteza, sinteza kot osnovne stopnje razvoja; kem. triada skupina treh elementov s podobnimi kemičnimi lastnostmi in približno enakimi razlikami v atomski masi
  2. 2. geol. obdobje mezozoika, v katerem so se pojavile praproti, rastline, podobne palmam, in sesalci; trias: ostanki plazilcev iz triade
vàš váša -e zaim. (ȁ á) 
  1. 1. izraža svojino skupine oseb ali osebe, ki jo ogovarjamo z vi: vaš avtomobil, travnik; to je zdaj vaše / vaši lasje; vaša zunanjost
    // izraža svojino skupnosti, v katero spada ta skupina ali ta oseba: nastopili bodo v vašem gasilskem domu; od vaših športnikov pričakujete veliko uspehov
  2. 2. izraža splošno pripadnost tej skupini ali tej osebi: to najbrž ni bil vaš namen; vaši nazori nas ne motijo; vaša dolžnost je, da pridete; vaše veselje je nalezljivo
    // izraža razmerje med to skupino ali to osebo in okolico: vaš odjemalec; vaš ugled, vpliv; vaša družba mi je všeč; storite, kar zahtevata vaša čast in vest
  3. 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te skupine ali te osebe: vaši otroci, predniki; vaša teta / vaši prijatelji, znanci / vaš jezik, narod / vaša dežela
  4. 4. izraža izhajanje od te skupine ali te osebe: vaš odgovor, predlog; vaše pismo komisiji so že obravnavali
  5. 5. pog. izraža (stalno) povezanost s to skupino ali to osebo: pohitite, to je vaš vlak; vaša skupina je že zbrana / je to vaš stol stol, na katerem običajno sedite
    // ekspr. ta vaša nezaupljivost
  6. 6. ekspr. izraža čustven odnos, navezanost: to je vaš človek; dela za vašo stvar / v pismih vse Vas (vas) lepo pozdravlja Vaša (vaša) Julija
  7. 7. v nekaterih državah, v nagovoru, ob naslovu za najvišje državne predstavnike, vladarje izraža spoštovanje: vaša ekscelenca; vaše kraljevo veličanstvo / nekdaj, v nagovoru plemičev, cerkvenih dostojanstvenikov: vaša gnada; vaša milost; vaša presvetlost; vaše blagorodje
    ●     on je vaših let star toliko kot vi; pog. če bi bil jaz na vašem mestu, bi naredil drugače če bi se meni zgodilo, kar se je vam, bi naredil drugače; ekspr. dajte že mir s tem vašim nogometom izraža zavračanje, nejevoljo, posmeh; knjiž. v vašem primeru gre za resno zadevo v primeru, ki ga obravnavate; v primeru, v katerem ste udeleženi, prizadeti; ekspr. to ni vaša stvar to se vas ne tiče, s tem se ne ukvarjajte; ekspr. to bi rad slišal iz vaših ust od vas; pog. bila je vaša imeli ste z njo spolne odnose; sam.: vaši so izgubili vaši vojaki, športniki; v nedeljo smo videli vaše vaše sorodnike, svojce; pog. vašega sem videla v gostilni vašega moža; pog. prav, naj bo po vašem po vašem mnenju; tu ni nič vašega vaše lastnine
zbírka -e ž (ȋ) 
  1. 1. kar je nabrano, zbrano: zbirka dokazov se veča; dopolnjevati zbirko narečnih besed; to delo je zbirka nasprotujočih si trditev; ekspr. kupil mu je celo zbirko svinčnikov veliko
  2. 2. navadno s prilastkom sistematično urejena skupina predmetov, stvari, navadno istovrstnih: imeti, urejati zbirko hroščev; dragocena zbirka starih knjig, listin; zbirka matematičnih nalog; velika zbirka plošč, znamk / muzejska zbirka; stalna razstavna zbirka
  3. 3. skupek, izbor tiskanih del, sistematično urejenih po določenih merilih: zbirka obsega petnajst enot; prvo delo v novi zbirki je roman znanega pisatelja / redna zbirka Mohorjeve družbe / delo bo izšlo v zbirki Znameniti Slovenci / knjižna zbirka
  4. 4. delo, ki vsebuje sistematično urejena krajša literarna dela: zbirka je izšla v samozaložbi; ponatisniti, urediti zbirko aforizmov; te pesmi avtor ni hotel uvrstiti v zbirko; samostojna pesniška zbirka / Župančičeva zbirka Samogovori
    ●     star. organizirala je zbirko v prid revnih otrok zbiranje denarja, (rabljenih) stvari
    ♦     elektr. podatkovna zbirka urejena skupina podatkov pri (elektronskem) računalniku; filat. študijska zbirka znamke, pisma, dopisnice določenega področja, z določenim motivom in dokumentacija o njih; tematska zbirka zbirka znamk z določeno tematiko
brigáda -e ž (ȃ) 
  1. 1. vojaška enota, večja od polka: konjeniška brigada
    // med narodnoosvobodilnim bojem osnovna vojaška enota: partizanska, udarna brigada / prva proletarska brigada; borci Cankarjeve brigade
  2. 2. večja delovna skupina, ki prostovoljno in brezplačno sodeluje pri pomembnih javnih delih: iti v brigado; delati v brigadi / delovna, mladinska brigada
    // skupina s posebno delovno nalogo: poklicna gasilska brigada; brigada za živinorejo
kompákten -tna -o prid., kompáktnejši (ȃ) 
  1. 1. ki sestoji iz trdno sprijete snovi, gost: razmočena snov je manj kompaktna / kompaktna zgradba zemlje / kompaktno tekstilno blago trdno, močno
  2. 2. ki je enakih, istovrstnih sestavin; enovit, enoten: dežela je nacionalno popolnoma kompaktna / kompaktna poseljenost s kmečkim prebivalstvom / gradijo kompaktna naselja strnjena, zaključena
  3. 3. publ. nerazcepljen, enoten: impresionisti so nastopili kot kompaktna skupina / razbiti kompaktno večino stranke
  4. 4. knjiž. zgoščen, jedrnat: kompakten tekst; kompaktna epska pripoved
    ♦     anat. kompaktno kostno tkivo; les. kompaktni les les, ki ni bil poprej razčlenjen in potem umetno sestavljen; masivni les
krdélo -a s (ẹ̄) 
  1. 1. neurejena, navadno manjša skupina živali: krdelo konj, psov / volkovi se družijo, zbirajo v krdela / ovce so prihajale v krdelih / star. krdelo ptic jata
    // nav. slabš., s prilastkom skupina ljudi: pred hišo se je podilo krdelo otrok; na cesti stoji krdelo žensk / sovražna krdela / ekspr. celo krdelo občudovalcev je stalo okrog nje
  2. 2. star., z rodilnikom velika količina, množina: krdelo kopriv je raslo ob poti / zagrnilo ga je krdelo spominov
oblák -a m (ȃ) 
  1. 1. zgoščeni vodni hlapi (višje) v ozračju: na nebu se kopičijo, zbirajo oblaki; oblaki plavajo, ekspr. se podijo po nebu; iz oblakov še vedno lije; beli, deževni, mrenasti, nizki oblaki
    ♦     meteor. kopasti, slojasti oblak; nevihtni oblak kopasti oblak, v katerem nastaja nevihta
    // ekspr., s prilastkom velika količina, množina delcev česa v ozračju: za kamionom se je dvigal oblak prahu / čez teraso je zavel oblak parfuma
  2. 2. ekspr., s prilastkom velika skupina tesno skupaj letečih ali plavajočih živali iste vrste: oblak čebel, kobilic; oblak rib / oblak puščic / ptiči so leteli v celih oblakih
    // velika skupina česa sploh: odkrili so nov oblak zvezd / oblečena je bila v oblak svile in čipk
    ●     ekspr. oblak mu je legel na čelo njegovo čelo je izražalo negativno, neugodno razpoloženje; ekspr. nad mestom se je utrgal oblak na mesto (in okolico) zelo, močno dežuje; ekspr. cene so se dvignile do oblakov zelo; ekspr. stopiti je treba z oblakov postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. zmaj na vrvici se je dvignil pod oblake zelo visoko; ekspr. gradove si zida v oblake dela neizvedljive načrte, sanjari o nemogočem; ekspr. mož je z glavo bolj v oblakih je odmaknjen od stvarnega življenja, je sanjaški; ekspr. njegova trditev je obvisela v oblakih ni bila dokazana; ekspr. večkrat plava, živi v oblakih se ukvarja s stvarmi, premišlja o stvareh, ki so neizvedljive, zelo odmaknjene od stvarnega, konkretnega življenja; ekspr. nad deželo, podjetjem se zbirajo črni, grozeči oblaki položaj dežele, podjetja postaja zelo neugoden, nevaren; ekspr. izjava je dvignila oblak prahu povzročila je razburjenje, govorice; vede se, kot bi padel z oblakov kot da ne bi prav ničesar vedel o tem
peščíca1 -e ž (í) nav. ekspr.  
  1. 1. manjšalnica od pest: otrok je odprl, stisnil peščico / udrtina, velika za otroško peščico / svojo drobno roko je skrčil v peščico / stisnil mu je drobiž v peščico / peščica soli
  2. 2. z rodilnikom majhna skupina ljudi: peščica posameznikov, vojakov / od cele stotnije jih je ostalo živih samo za peščico
    // majhna skupina česa sploh: peščica dežel se še obotavlja / peščica izrazov
procésija -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. rel. verski sprevod, pri katerem se navadno nosi kak verski predmet, kip: pred mašo bo procesija; nositi križ pri procesiji / velikonočna procesija; procesija za dež
    // skupina ljudi ob takem dogodku: procesija gre med njivami; dolga procesija / iti za procesijo, v procesiji
  2. 2. ekspr., navadno s prilastkom v daljšo vrsto razvrščena, premikajoča se skupina sploh: proti vrhu se pomika procesija planincev / procesija mravljincev, voz
síla -e ž (í) 
  1. 1. kar ni telo in premaguje vztrajanje telesa v določenem položaju, stanju: na podlago, predmet deluje sila; izračunati, meriti silo; zaradi velike sile se telo deformira ali se začne gibati; smer sile / drobilna, pogonska, zaviralna sila; kemična, magnetna, parna sila
  2. 2. kar je povzročeno z delovanjem osebka na koga ali kaj z namenom premagati nasprotovanje, ovire: upreti se sili / ker pijanec ni hotel iti ven, so uporabili silo / odpraviti silo v odnosih med ljudmi; s silo nič ne dosežeš; ekspr. napasti koga s surovo silo / na silo delati na silo; na silo odpreti; na silo se smehljati proti lastni volji
    // nav. ekspr., v zvezi delati, storiti komu silo siliti, prisiljevati koga: ne delaj človeku sile / delati silo jeziku / evfem. storiti ženski silo posiliti jo; knjiž. grozil je, da si bo storil silo da bo naredil samomor
  3. 3. telesna ali duševna sposobnost za premagovanje vztrajanja koga ali česa v določenem stanju, položaju: v organizaciji, tovarni so znali izkoristiti sile mladih; ob tem dogodku je spoznal svojo silo / duševne, telesne sile; spoznavne, ustvarjalne sile; življenjske sile mu pešajo / napeti, uporabiti vse svoje sile, da bi se skala premaknila / delati s podvojeno silo; z vso silo je zamahnil; ranjenec se je z zadnjimi silami privlekel do hiše močmi
    // publ. meriti svoje sile s silami drugih tekmovati, kosati se z drugimi
  4. 4. značilnost česa glede na premagovanje vztrajanja koga ali česa drugega v določenem položaju, stanju: reka nima več prejšnje sile; sila udarca ga je spravila na tla; izkoriščati silo vetra / sila spomina, strasti, volje; sila zgleda moč
    // boj se je nadaljeval z nezmanjšano silo silovitostjo, jakostjo
  5. 5. nav. mn., s prilastkom ljudje, organizirana skupina, sposobna premagovati nasprotovanje, ovire: pomembna zmaga naprednih, revolucionarnih, socialističnih sil; sile, ki želijo vojno / ekspr. na delu so mračne sile; organizirane, publ. subjektivne sile; delavski razred kot vodilna sila
    // ljudje, organizirana skupina, sposobna fizično, z orožjem nastopati proti nasprotniku: poslati v boj nove sile; obrambne, partizanske sile; sile četrte divizije so napad odbile / letalske, pehotne sile; sile Združenih narodov; publ. sile reda milica, vojska
    // policijske, vojaške sile
  6. 6. nav. mn., s prilastkom država, družbena skupnost, sposobna premagovati nasprotovanje, ovire: evropske, kolonialne sile / publ. spopad med jedrskimi silami državami, ki imajo jedrsko orožje; sporazum velikih sil / država je postala pomembna pomorska sila
  7. 7. navadno s prilastkom kar premaguje vztrajanje koga v določenem položaju, stanju: ljubezen je nepremagljiva sila; neznana sila ga je vlekla k oknu
    // v zvezi gonilna sila kar povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje: ljubezen je gonilna sila njegovega ustvarjanja / on je gonilna sila društva
  8. 8. nav. mn., s prilastkom pojavi, dejstva, kot jih nakazuje prilastek, glede na sposobnost premagovati vztrajanje koga ali česa v določenem položaju, stanju: besnenje elementarnih, naravnih sil / v krščanstvu nadnaravne, peklenske sile
  9. 9. zelo neugodno, težko stanje, ki zahteva nujno posredovanje, pomoč: sila je velika, pohitimo; če bo sila, pokličite dežurnega / hraniti denar za hudo silo; predlagana rešitev je samo izhod v sili / knjiž. v smrtni sili stiski, nevarnosti; klic v sili radijsko sporočilo o nujni prisotnosti koga kje
  10. 10. pog., v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža, da komu kje ni (preveč) hudo, težko: ali ti je pri nas kakšna sila; ni mi sile, pa vendar želim oditi; sile vam ni moglo biti, saj ste bili siti in na toplem / iron. ravno sila ti je bila to narediti ni ti bilo treba tega narediti
  11. 11. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi ni sile izraža omejitev povedanega na majhno, nepomembno stopnjo, količino: slišati je, da je bolan. Oh, ni sile / boš veliko zaslužil? Ne bo sile
  12. 12. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za silo izraža stopnjo ali mero, ki zadostuje, čeprav s težavami, za uresničitev dejanja, stanja: za silo govori angleško, nemško; za silo sem se ogrel / kako se imaš? Za silo gre / za prvo silo smo preskrbljeni
  13. 13. v prislovni rabi, v zvezi po vsej sili izraža prizadevanje uresničiti dejanje ne glede na nasprotovanje, ovire: po vsej sili hoče ven / rad bi po vsej sili uspel
  14. 14. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi od sile izraža visoko stopnjo, količino: od sile natančen človek / imeti od sile opravkov / v povedni rabi ta človek je od sile zelo sposoben, iznajdljiv; zelo neprijeten, nesramen
    // v povedni rabi izraža nejevoljo, jezo: to je pa že od sile: kadar pridem, ga ni
    ●     ekspr. ti si pa sila zelo sposoben, iznajdljiv; delovna sila publ. v rudniku so zmanjševali delovno silo število delavcev; pomanjkanje delovne sile za delo sposobnih ljudi; publ. predstavniki sedme sile novinarji, poročevalci; pog. kaj pa naenkrat taka sila, ostanite še malo kaj se vam tako mudi; publ. sile osi Italija, Nemčija, Japonska, združene v politično-vojaški zvezi pred drugo svetovno vojno in med njo; publ. narediti kaj po sili razmer ker ni (bilo) druge izbire; publ. pri pogajanjih nekatere države še vedno nastopajo s pozicij sile uveljavljajo svojo gospodarsko, vojaško premoč; ekspr. sila je za delo težko ga je dobiti; preg. sila kola lomi v sili je treba storiti marsikaj, kar se sicer ne bi storilo; preg. v sili še hudič muhe žre v sili se je treba zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobiti
    ♦     agr. zakol v sili zakol zaradi nevarnosti, da žival pogine ali da nastane gospodarska škoda; ekon. produktivne ali proizvajalne sile celota delovne sile in proizvajalnih sredstev; elektr. pritezna sila ki povzroči delovanje releja ali pritegnitev kotve magneta; fiz. sila količina, ki izraža delovanje telesa na telo; razstaviti silo na komponente; centrifugalna ali sredobežna sila; centripetalna ali sredotežna sila; jedrske sile ki delujejo med protoni in nevtroni; odbojna, oviralna, privlačna sila; sila trenja s katero deluje podlaga na gibajoče se telo in katere smer je vzporedna s stično ravnino; dvojica ali par sil dve enako veliki in nasprotni sili, ki ne delujeta na isti premici; paralelogram sil paralelogram, s katerim se sestavljajo sile ali se razstavlja sila; premica sile premica, na kateri deluje sila z danim prijemališčem; geol. eksogene sile ki imajo svoj izvor zunaj zemeljske oble; endogene sile ki imajo svoj izvor v zemeljski obli; jur. skrajna sila stanje, ko je kdo ogrožen brez lastne krivde in se brani sam ali ga brani kdo drug; višja sila nepredvidljiv in neodvrnljiv, nepričakovan zunanji dogodek; kem. molekulske sile privlačne sile, ki delujejo med molekulami; teh. osna sila v smeri osi predmeta, stroja; potisna, vlečna sila; voj. oborožene sile kopenska vojska, vojna mornarica, vojno letalstvo in teritorialna obramba kot organ državne varnosti; živa sila za boj usposobljeni ljudje; prim. posili
triumvirát -a m (ȃ) 
  1. 1. pri starih Rimljanih skupna javna služba treh uradnikov: razvoj triumvirata
  2. 2. pri starih Rimljanih vladanje treh oblastnikov, ki si med seboj delijo oblast: ob koncu republike je prišlo do triumvirata / prvi triumvirat vladanje Cezarja, Pompeja in Krasa
    // skupina takih treh oblastnikov: sestaviti triumvirat; oblast triumvirata
  3. 3. knjiž. skupina treh pomembnih, vodilnih oseb, trojica: stavko je vodil triumvirat / triumvirat Jurčič, Levstik, Stritar
umíkati -am nedov. (ī ȋ) 
  1. 1. delati, da pride kaj z določenega mesta, položaja
    1. a) da ni več v napoto: umikati mize, stole; umikali so polomljene veje, da so lahko hodili
    2. b) v večjo oddaljenost od česa: umikati omare od sten; počasi se je umikal od mize; umikati se korak za korakom
      // s premiki delati, da česa na določenem mestu, v določenem položaju ni več: umikati roko; spretno je umikal glavo pred udarci
  2. 2. delati, da kaj preneha opravljati svojo funkcijo: začeli so umikati manjše bankovce iz prometa / umikati svoje diplomate / umikati neprimerne predstave s sporeda
  3. 3. delati, da kdo zapusti kak kraj, prostor, da ne bi bil deležen česa neprijetnega, hudega: umikati ranjence na varno; umikati stvari pred poplavo; umikati se pred napadalci
    // delati, da kdo zapusti kak kraj, prostor sploh: po dogovoru že umikajo svoje čete
  4. 4. delati, da to, kar izraža določilo, ne zahteva več izpolnitve, pravnih posledic: umikati obtožbo; umikati vprašanje / umikati besedo
    ●     ekspr. umikal je oči, pogled ni gledal (naravnost) v oči
vlák -a m (ȃ) 
  1. 1. vozilo iz med seboj povezanih vagonov, ki jih navadno vleče lokomotiva: vlak (se) iztiri, odpelje; vlaki se križajo na postaji; vlak že prihaja, ekspr. sopiha; ujeti, zamuditi vlak; potovati, voziti se z vlakom; odhod, prihod vlaka / natovarjati, raztovarjati vlak; vstopiti v vlak / ekspresni vlak brzovlak na dolgih progah z zelo redkimi postanki; električni, motorni vlak; lokalni vlak ki vozi iz središča v določeni manjši kraj; pospešeni vlak potniški vlak na progah med večjima mestoma, ki se ne ustavlja na vseh postajah; potniški, tovorni vlak
  2. 2. večja skupina druga za drugo letečih ali plavajočih živali iste vrste: golobji vlak; vlak rib / ribe plavajo proti globljim mestom v vlakih
    // ekspr. večja skupina drug za drugim se premikajočih predmetov: vlak vozov se premika po cesti / vlak sankarjev se je spustil po pobočju
  3. 3. nar. več skupaj zvezanih vej, na katerih se z vlečenjem spravlja zlasti seno v dolino: kolovoz je bil zglajen od vlakov / oče z vilami naklada vlak
    ●     ekspr. bolnik mora s prvim vlakom v bolnišnico nemudoma, takoj; ekspr. s to odločitvijo smo ujeli zadnji vlak izkoristili zadnjo priložnost
    ♦     gled. vlak odrska naprava za dviganje in spuščanje scenske opreme; voj. oklepni vlak z jeklenim oklepom in z orožjem; žel. maršrutni vlak ki od odpremne do namembne postaje ne spreminja sestave tovora; mešani vlak iz potniških in tovornih vagonov; nabiralni vlak ki prevaža tovor med postajami; odpravnik vlakov
aktív -a m (ȋ) 
  1. 1. najbolj delavna skupina v organizaciji: ustanoviti aktiv; mladinski aktiv na šoli
  2. 2. delovna skupina: aktiv mladih zadružnikov; strokovni aktiv slavistov
    // žarg. sestanek te skupine: o tem smo že razpravljali na aktivu
aparát -a m (ȃ) 
  1. 1. priprava za opravljanje določenega dela: aparat dela brez napake; vključiti aparat; električni aparat; optični aparati / rabi se samostojno ali s prilastkom: brivski, projekcijski, radijski, rentgenski, telefonski aparat; aparat za gašenje; ekspresni aparat za kavo / redko na letališču so pristajali lovski aparati letala
    // pog. fotografski aparat: ali imaš aparat s seboj? vstaviti film v aparat
  2. 2. anat. skupina organov z določeno funkcijo: motnje v prebavnem aparatu; zdravnik je preiskal ves bolnikov slušni aparat
    ♦     šport. gibalni aparat kosti, sklepi, mišice
  3. 3. skupina ljudi, organizacij, zavodov z določeno nalogo, zlasti v javni upravi: občina je zmanjšala svoj aparat; administrativni, gospodarski, upravni, vojaški aparat; povečevati, vzdrževati državni aparat; policijski aparat je takoj stopil v akcijo; mobilizirali so ves propagandni aparat
  4. 4. dokumentacija, pripombe k literarnemu ali znanstvenemu delu: knjiga je opremljena z obširnim aparatom; kritični, znanstveni aparat
družína -e ž (í) 
  1. 1. zakonski par z otroki ali brez njih: ta družina stanuje v našem bloku; vsa družina je bila zbrana okrog mize; kmečka družina; biti iz dobre, poštene, premožne družine; šestčlanska družina; člani družine; publ. rojstni dan je praznoval v krogu družine; sosedje so si bili kakor ena družina živeli so v slogi, prijateljstvu
    // eden od zakoncev in otroci: imeti družino; preživljati, zanemarjati družino; ustvaril si je družino; pozdravlja vas Metka z družino; pren. koklja s svojo drobno družino
  2. 2. skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi; rodbina: jetika je v družini; glasbena nadarjenost je v njihovi družini že tradicionalna; imena starih družin; zadnji potomec nekdaj znane družine / ekspr. denarja ni treba vračati, saj ostane vse v družini; pren. besedna družina; družina delovnih ljudi vsega sveta; družina zvezd
  3. 3. navadno s prilastkom skupina ljudi, ki jih druži organizirano skupno delo: igralska, lovska, ribiška, strelska družina / dramska družina ansambel, igralci
  4. 4. raba peša služabniki, služinčad: gospodar je nadzoroval družino na polju / star., s povedkom v množini moškega spola Družina so se poskrili v kleti in pod streho ali pa so pobegnili v bližnjo hosto (J. Trdina)
  5. 5. zastar. druščina, družba: človeka slaba družina popači; imel je prijetno družino
  6. 6. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od reda: družina psov; rastlina iz družine zlatičnic
    ♦     čeb. čebelja družina biološka celota, ki sestoji iz delavk, matice in trotov; lingv. družina jezikov več po izvoru sorodnih jezikov; rel. sveta družina Jezus, Marija in sv. Jožef; soc. nepopolna družina v kateri manjka eden od staršev; načrtovanje družine; tisk. črkovna družina vse črkovne garniture istega tovarniškega imena; zgod. družina oboroženo spremstvo plemenskih poglavarjev in vladarjev v zgodnji fevdalni dobi
falánga -e ž (ȃ) 
  1. 1. zlasti pri starih Grkih bojna skupina iz več ravnih, gostih vrst pešcev: sovražnik ni mogel razbiti falange; stali so kot močna falanga v boju za svobodo; pren. vsi dobro misleči naj se združijo v falango proti skupni nevarnosti
    ♦     šah. sklenjena vrsta kmetov iste barve
  2. 2. knjiž., s prilastkom skupina ljudi z enakimi interesi, naziranji: generacijska falanga
    // ekspr., z rodilnikom velika množina: okrog sebe je zbral celo falango somišljenikov; pren. falanga gorskih vrhov
  3. 3. španska fašistična stranka: Francova falanga
  4. 4. soc., po Fourierovi zamisli socializma osnovna družbena enota
figúra -e ž (ȗ) 
  1. 1. um. likovno upodobljen predmet ali živo bitje; kip, podoba: kipar je dokončal figuro borca; slikar se je poleg tihožitij največ ukvarjal z ženskimi figurami; zbirka bronastih figur / voščene figure lutke
    // na vrčih so vrezane različne figure liki
    ♦     geom. geometrična figura geometrični lik
  2. 2. nav. ekspr., s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: ta tvoj znanec je res simpatična figura / nikoli si ne bi mislil, da je ta človek tako klavrna figura / predsednik je v društvu čisto navadna figura njegove funkcije dejansko opravljajo drugi
    ●     slabš. on je zraven samo za figuro on pri stvari nič ne pomeni, ne koristi
    // oseba, lik, zlasti kot literarna upodobitev: centralna figura komedije; karakterna dramska figura; postranska figura v romanu / igralci so ustvarili res dobre figure
  3. 3. redko postava: kroj je primeren le za majhne figure
  4. 4. šah. vsak od različno izoblikovanih predmetov za igranje šaha, razen kmeta: dobiti, menjati, postavljati figure / igrati z belimi, črnimi figurami; eksponirana figura; težka figura trdnjava ali dama; blokada figure / šahovske figure
    // igr. igralna karta s podobo, navadno živega bitja: na sedmico je vrgel figuro
  5. 5. skupina med seboj povezanih gibov pri plesu ali nekaterih športih: drsalca sta izvajala zelo zahtevne figure; plesala sta brez figur / godba igra zadnjo figuro četvorke / pilot je delal drzne figure obrate, akrobacije
  6. 6. lit. posebej izbrani in uporabljeni glasovi ali besede za pesniško izražanje: govorna, pesniška, retorična figura / besedna, glasovna figura
  7. 7. muz. skupina tonov, ki se ponavlja: klavirska spremljava iz enoličnih figur
flotílja -e ž (ȋ) 
  1. 1. skupina manjših bojnih ladij: poveljevati flotilji; rečna vojna flotilja / štab ameriške zračne flotilje
  2. 2. skupina manjših ladij sploh: ribiška flotilja / ekspr. cela flotilja čolnov
frákcija -e ž (á) 
  1. 1. organizirana skupina v stranki, ki ima o posameznih vprašanjih drugačno mnenje kot večina: pripadati kaki frakciji; ekstremistična frakcija; boj proti frakcijam v stranki; razcepljenost stranke na frakcije
  2. 2. s prilastkom tesneje povezana skupina poslancev v parlamentu, ki so ali niso člani iste stranke: socialnodemokratska frakcija v parlamentu
  3. 3. fiz. s frakcioniranjem ločena sestavina zmesi: frakcije nafte
  4. 4. grad. sipki material, katerega zrna imajo približno isto velikost: nova gramoznica zadošča za gradbene potrebe, primanjkuje le še najdrobnejše frakcije do 3 mm
gárda -e ž (ȃ) 
  1. 1. izbrana, elitna vojaška enota, zlasti za telesno stražo: služil je v kraljevi gardi / vatikanska vrata straži švicarska garda
  2. 2. oborožena skupina, organizirana za obrambo določenega političnega nazora: revolucionarna garda / bela garda protirevolucionarna organizacija med narodnoosvobodilnim bojem v Sloveniji; protirevolucionarna organizacija med državljansko vojno po oktobrski revoluciji; plava garda protirevolucionarna, z Mihajlovićevim gibanjem povezana organizacija med narodnoosvobodilnim bojem v Sloveniji; rdeča garda oborožene enote proletariata v oktobrski revoluciji in državljanski vojni po njej
    ♦     zgod. narodna garda v francoski revoluciji ustanovljene oborožene enote pristašev revolucije; iz meščanov sestavljene oborožene enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem leta 1848
  3. 3. pog. skupina ljudi s sorodno miselnostjo in sorodnimi interesi: garda mladih pisateljev / ekspr. to je še človek stare garde
intervencíjski tudi intervéncijski -a -o prid. (ȋ; ẹ́) nanašajoč se na intervencijo: intervencijski ukrepi / intervencijska skupina manjša skupina miličnikov, ki pomaga pri nesrečah, preprečuje nerede; intervencijsko vozilo avtomobil za prevoz priprtih ali prijetih oseb
// intervencijski nakup, uvoz / intervencijske enote, sile
karavána -e ž (ȃ) 
  1. 1. v orientalskem okolju skupina zaradi varnosti skupaj potujočih ljudi, zlasti trgovcev, romarjev: karavana počiva, potuje skozi puščavo; priključiti se karavani / trgovske karavane
  2. 2. publ., navadno s prilastkom kolona, skupina: karavana avtobusov; pisana karavana kolesarjev / srečati karavano žensk zelo veliko; pren., knjiž. karavana misli
    ●     publ. karavana prijateljstva organizirano potovanje skupine prebivalcev določenega kraja v drug kraj zaradi medsebojnega spoznavanja, prijateljstva; preg. psi lajajo, karavana gre dalje kljub napadom, nasprotovanju se nadaljuje določeno delo, delovanje
kásta -e ž (ȃ) 
  1. 1. zlasti v Indiji zaprta družbena skupina z določenim položajem, odnosom do drugih takih skupin: izobčiti iz kaste; kasta brahmanov / družbena delitev na kaste
  2. 2. slabš., navadno s prilastkom zaprta poklicna ali družbena skupina sploh: biti, postajati posebna kasta; privilegirana birokratska kasta; plemiška kasta; vodilna kasta
kíta -e ž (í) 
  1. 1. iz treh ali več pramenov spleteni lasje: ima lepe kite; odstriči kite; vlekel jo je za kite / lase spleta v kite / kita črnih las
    // kar je temu podobno: kita iz rafije, slame / zunaj so se sušile debele kite čebule
    ●     star. dala mu je kito cvetja šopek (cvetja)
  2. 2. star., navadno z rodilnikom skupina, vrsta: iz šole se je usula kita otrok; dolge kite potnikov
  3. 3. anat. močno tkivo, ki veže mišice na kost: pretrgati si kite; kite in mišice
  4. 4. lov. večja skupina letečih živali istega gnezda: kita divjih rac, jerebic / letati v kitah
koloníja -e ž (ȋ) 
  1. 1. v kapitalizmu dežela, ki je pod oblastjo gospodarsko močnejše države, od katere je prostorsko ločena: kolonije se borijo za neodvisnost; britanska, francoska kolonija; eksploatiranje kolonij
  2. 2. v etnično tujem okolju živeča skupina pripadnikov kake narodnosti, države: obiskati kolonijo; jugoslovanska kolonija v Franciji
  3. 3. zlasti prva leta po 1945 organizirano preživljanje počitnic otrok in mladine: organizirati kolonijo / iti v kolonijo / počitniška kolonija; zdravstvena kolonija
  4. 4. večja skupina po enotnem načrtu zgrajenih stanovanjskih hiš: stanovati v koloniji / delavska, rudarska kolonija / stanovanjska kolonija
  5. 5. zool. veliko skupaj živečih živali iste vrste: kolonija pingvinov / čigra gnezdi v kolonijah
    ♦     um. slikarska kolonija organizirano krajše skupno bivanje in delo slikarjev; zgod. kolonija pri Feničanih, starih Grkih in Rimljanih mestna naselbina, ki leži zunaj strnjenega državnega ozemlja
konvój -a m (ọ̑) 
  1. 1. skupina tovornih ladij, ki jih zaradi varnosti spremljajo bojne ladje, letala: sovražnik je potopil tudi drugi konvoj
  2. 2. skupina vozil, ki zaradi varnosti vozijo skupaj: napadli so ameriški konvoj, ki je vozil strelivo / konvoji tovornjakov / voziti v konvoju
ljúdstvo -a s (ȗ) 
  1. 1. skupnost pripadnikov določene države: organizirati ljudstvo za boj proti okupatorju; slovensko ljudstvo; predstavniki ljudstva; uživati zaupanje ljudstva; dolžnosti do ljudstva / delovno ljudstvo Jugoslavije vsi ljudje, ki so ali so bili udeleženi pri družbenem delu
    // soditi v imenu ljudstva / Socialistična zveza delovnega ljudstva [SZDL]
  2. 2. preprosti, manj izobraženi sloji prebivalstva: ljudstvo se prebuja; izobraževati ljudstvo; zbirati pesmi med ljudstvom; ta navada še živi med ljudstvom; ljudstvo in izobraženci / to je človek iz ljudstva / kmečko ljudstvo; knjige za preprosto ljudstvo
    // v nekaterih družbenih ureditvah večinski, zlasti socialno nižji družbeni sloji: ljudstvo je govorilo slovensko; izžemati ljudstvo; ta šola je bila ljudem iz ljudstva nedostopna
  3. 3. nav. mn. skupnost ljudi, ki jih druži skupen izvor, skupna preteklost, podoben jezik, običaji: Feničani in druga ljudstva okoli Sredozemskega morja; zgodovina ljudstev; razvoj iz ljudstva v narod / državna ljudstva s svojo državo; izvoljeno ljudstvo po bibliji Judje; lovska, pastirska ljudstva
  4. 4. velika strnjena skupina ljudi: po zborovanju se je ljudstvo razšlo; ljudstvo je ob tem prizoru zahrumelo; med ljudstvom se je slišalo odobravanje
    // nav. ekspr. več ljudi, ljudje: vprašaj, če ljudstvo soglaša; na trgu je bilo mnogo ljudstva; bilo je ljudstva kot mravelj / star. tam se je zbralo precej mladega ljudstva mladine; zastar. žensko ljudstvo ženske
  5. 5. zastar., s prilastkom (organizirana) skupina živali: opičje ljudstvo; ljudstvo iz istega panja
    ●     glas ljudstva izraženo mnenje, mišljenje skupine, množice
mnóžica -e ž (ọ̑) 
  1. 1. velika strnjena skupina ljudi: okrog ponesrečenca se je gnetla množica; množica je nenadoma vzvalovila; množice se je polastil strah; pomiriti razjarjeno množico; prebiti se skozi množico; ekspr. nepregledna, ogromna, stotisočglava množica; množica gledalcev; psihologija množice; šum, vpitje množice / množica ljudi
  2. 2. nav. mn. ljudje, ki predstavljajo največji del družbe, zlasti nižji sloji: množice so začele vse glasneje izražati politične zahteve; popeljati množice v boj; voditi množice; politično vodstvo se je ločilo od množic; delovne, ekspr. najširše ljudske množice; neosveščena, knjiž. brezimna množica; ideološki vpliv na množice; politično delo med množicami; povezanost političnega vodstva z množicami / kmečke, proletarske množice / anonimna množica velemest prebivalstvo
  3. 3. nav. ekspr., z rodilnikom razmeroma veliko število česa: v zraku je množica živih bitij; množica misli; pregledal je celo množico otrok; zaradi množice drugih obveznosti te nisem mogel obiskati; množica najraznovrstnejših rib / pomoriti je dal cele množice; pripravljeni so bili umirati v množicah
  4. 4. mat. skupina predmetov iz našega nazornega ali miselnega sveta, ki jo imamo za celoto: sestaviti množico / teorija množice / delna množica ki je del kake množice; diskretna množica množica točk, katerih medsebojne razdalje so večje od 0; ekvivalentna množica pri kateri ima vsak njen element ustrezen element v drugi množici; osnovna ali univerzalna množica ki vsebuje vse množice, ki se bodo obravnavale; moč množice število elementov množice
móštvo -a s (ọ̑) 
  1. 1. skupina športnikov, ki nastopa na isti strani v športni igri: sestaviti moštvo; za katero moštvo se navdušuješ; gostujoče moštvo / hokejsko, nogometno moštvo; olimpijsko moštvo olimpijska ekipa; kapetan moštva / športno moštvo
    ♦     šport. prvo moštvo sestavljeno iz najboljših igralcev določenega kluba
  2. 2. publ. osebje, ki je v službi na ladji; posadka: moštvo se je zbralo na krovu; izkrcati moštvo z ladje / ladijsko moštvo
  3. 3. nav. ekspr. skupina ljudi ki hkrati opravlja kako skupno delo: izmena moštva v kurilnici
omréžen -žna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na omrežje 1: omrežna popravila / dežurna omrežna služba / omrežni električni tok
♦ elektr. omrežna frekvenca; omrežna napetost; ptt avtomatska (telefonska) omrežna skupina skupina avtomatskih krajevnih telefonskih omrežij, vezanih na isto glavno centralo; rad. omrežni transformator transformator, ki spreminja omrežno napetost v napetost, potrebno za delovanje naprave
pár -a m (á) 
  1. 1. skupina dveh oseb: igralski par se je predstavil v novi drami; iz gledališča so prihajali mladi pari; bila sta prav čeden par / drsalni par; plesni pari so zaplesali četvorko; zakonski par mož in žena
    // fantje in dekleta so bili na pare; star. s kom si šel v par pri pogrebu kdo je bil s teboj v paru; biti v paru s kom; korakati v parih tako, da sta dva v vrsti; vojaki patruljirajo po parih, v parih po dva
    // ena od teh oseb: izbrati si par; bila je brez para
  2. 2. skupina dveh enot: popravil je dva para čevljev; par nogavic; kupila je nov par rokavic / žuželka s tremi pari nog
    // ena od teh enot: čevlju je našla par; nogavica brez para
  3. 3. s prilastkom dve istovrstni živali istega spola: kupil je dva para konj; vpreči v voz par volov
    // dve istovrstni živali nasprotnega spola: labodji par; siničji par si je spletel novo gnezdo
    ●     ekspr. je plavalec, ki mu ga ni para zelo dober; ekspr. pil je vino, ki mu ga ni bilo para zelo dobro; ekspr. fant, da mu ne najdeš para dober; postaven
    ♦     fiz. ionski par elektron in pozitivni ion, ki nastaneta pri ionizaciji atoma, molekule; par sil dve enako veliki in nasprotni sili, ki ne delujeta na isti premici; lingv. zveneči in nezveneči pari glasov; šport. tekmovanje parov dveh igralcev proti dvema; voj. na pare preštej se kot povelje ob klicanju besed prvi, drugi se pripravi za nadaljnjo (drugačno) razvrstitev
paráda -e ž (ȃ) 
  1. 1. organiziran slovesen sprevod
    1. a) vojaških enot, navadno z orožjem in opremo: udeležiti se parade; prisostvovati paradi; obleči se za parado; biti na veliki paradi / hoditi, stati v paradi / vojaška parada
    2. b) navadno s prilastkom velike skupine predstavnikov kake dejavnosti, kakega poklica: sodelovati pri paradi / gasilska parada; prisostvovati rudarski paradi; velika parada športnikov / ekspr. parada delovnih množic velika skupina
      // prvomajska parada; ekspr. zvrstila se je parada mladosti
      // ekspr., s prilastkom velika količina, množina česa enakega, istovrstnega, navadno v gibanju: zvrstila se je parada večernih oblek; parada vozil; parada vsega, kar je najbolj moderno / poslušati parado popevk / parada znanstvenih besed
  2. 2. star. paradna obleka, paradna uniforma: obleči parado
  3. 3. slabš., v povedni rabi kar je zelo slovesno, lepo: sprejem je prava parada / ta tvoj klobuk je res parada
  4. 4. publ., pri igrah z žogo učinkovit, občudovanje vzbujajoč obrambni skok, gib: s čudovito parado je preprečil gol
    ♦     šport. obrambna kretnja proti napadu zlasti v sabljanju
petórka -e ž (ọ̑) 
  1. 1. navadno s prilastkom skupina petih oseb, navadno sestavljena za določeno delo, nalogo: ilegalna petorka
  2. 2. publ. skupina petih igralcev košarkarskega moštva, ki je trenutno določena za igro: petorka je bila ves čas zelo bojevita / o prvem mestu bo odločala tekma med sovjetsko in našo petorko
pòp neskl. pril. (ȍ) žarg., kratica popart: majice s pop motivi
● pop glasba zabavna glasba različnih glasbenih zvrsti v drugi polovici 20. stoletja s poudarkom na preprosti muzikalnosti; pop skupina skupina, ki igra pop glasbo
populácija -e ž (á) 
  1. 1. biol. večja skupina osebkov navadno iste vrste, ki živi na istem prostoru, kraju: proučevati cele populacije ali le tipične vzorce populacij; rastlinske, živalske populacije; zakon populacije
  2. 2. publ., navadno s prilastkom večja skupina ljudi glede na določene skupne značilnosti, interese: študentje so del univerzitetne populacije; populacija učencev srednjih šol / Kitajci kot največja populacija narod
    // z oslabljenim pomenom: kraj s kmečko in mestno populacijo s kmeti in meščani; poraba časa pri ženski populaciji pri ženskah
    // prebivalstvo: naraščanje populacije / dežela z največjo populacijo številom prebivalstva
    // človeška populacija
posádka -e ž (ȃ) 
  1. 1. osebje, ki je v službi
    1. a) na ladji: posadka se je že zbrala; vkrcanje posadke; prostori za posadko / napisati seznam posadke / ladijska posadka
    2. b) na letalu, vesoljski ladji: letalo je strmoglavilo, rešili so se le trije člani posadke / poleti s človeškimi posadkami / posadka letala
  2. 2. skupina športnikov, ki nastopa v čolnu, jadrnici, bobu: na tekmovanju sta nastopili dve jugoslovanski posadki / na državno veslaško prvenstvo ni bilo vseh posadk
  3. 3. enota ali skupina vojakov, razporejena v kraju, tanku, letalu: posadke v bližnjih vaseh so bile precej močne; poveljnik posadke / mestna posadka / posadka (tanka) mora imeti dovolj prostora
  4. 4. redko ekipa: na kraj nesreče so takoj prišle reševalne posadke
prestopíti in prestópiti -im dov. (ī ọ́ ọ̑) 
  1. 1. s korakom priti čez kaj: jarka ni mogel prestopiti; prestopiti kamen, na tleh ležečo vejo; prestopil je tri stopnice
    // priti na drugo stran česa: prestopili so reko Savo / prestopiti državno mejo
  2. 2. med potovanjem iti z enega prevoznega sredstva na drugo: v Ljubljani moraš prestopiti; prestopiti z enega letala na drugo, z vlaka na avtobus; do tukaj sem dvakrat prestopil
  3. 3. s predlogom spremeniti, menjati
    1. a) okolje glede na delovanje, aktivnost: iz tega kluba je več nogometašev prestopilo k Olimpiji; prestopiti na drugo šolo / vsa skupina je prestopila k partizanom; prestopiti na stran zaveznikov
    2. b) pripadnost glede na (nazorsko) prepričanje, čustvovanje: prestopiti v protestantsko vero / prestopiti k opoziciji; prestopil je v nasprotni politični tabor
  4. 4. nav. ekspr. narediti drugače, kot zahtevajo predpisi, zakoni, načela; prekršiti: nobenega sporazuma ni prestopil; prestopiti pravilo, zakon
  5. 5. redko preseči: temperatura tam večkrat prestopi trideset stopinj Celzija / prestopiti pooblastila
    ●     reka je prestopila bregove tekoč čez rob se je pojavila na razmeroma veliki površini; prestopiti prag ekspr. že dolgo ni prestopil domačega praga ni bil doma; ekspr. letos je prestopil šolski prag je šel prvič v šolo; ekspr. ne bom več prestopil praga te hiše ne bom šel več k tem ljudem
    ♦     šport. igralec je prestopil stopil na igrišču čez črto, do katere se sme iti, gibati
razvléči -vléčem dov., razvléci razvlécite in razvlecíte; razvlékel razvlékla (ẹ́) 
  1. 1. z vlečenjem povzročiti, da doseže kaj
    1. a) večjo površino: razvleči testo; usnje je moral malo razvleči / razvleči kapljico na steklu / razvleči obraz, usta raztegniti
    2. b) večjo, največjo dolžino: razvleči elastično vrvico; razvleči žico s kolobarja
  2. 2. narediti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: razvleči veje / z grabljami je razvlekel pesek po dvorišču
    // ekspr. spraviti v nered: otroci so razvlekli igrače; pospravi za seboj, kar si razvlekel
  3. 3. ekspr. z dodajanjem novih, navadno manj pomembnih elementov, podrobnosti narediti
    1. a) da traja kaj dalj časa: razvleči govor; diskusija se je razvlekla
    2. b) da je preveč obširno: na nekaterih mestih je avtor zgodbo zelo razvlekel
      ●       ekspr. teden se je razvlekel v neskončnost zdel se je zelo dolg; ekspr. ustnice so se mu razvlekle v zloben nasmeh zlobno se je nasmehnil
referénčen -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na referenco: načelo strpnosti zahteva, da vrednote ocenjujemo znotraj njihovih referenčnih okvirov / na koncu članka je naveden obsežen referenčni seznam / referenčni podatki, programi
♦ soc. referenčna skupina skupina, po kateri se kdo, ki ne pripada tej skupini, zgleduje, ravna
sêrija -e ž (é) navadno s prilastkom  
  1. 1. skupina stvari, dogodkov s skupnimi lastnostmi, značilnostmi, ki si sledijo v določenem časovnem zaporedju: v časopisu je izšla serija člankov o tem problemu; opraviti serijo raziskav; zmagal je v prvi seriji skokov / prva serija te zbirke obsega pet knjig; serija znamk z živalskimi motivi
    ●     publ. naredil je serijo napak veliko
  2. 2. navadno v zvezi televizijska serija televizijski film ali televizijska igra v nadaljevanjih: posneti, predvajati novo televizijsko serijo; junaki otroške televizijske serije
  3. 3. skupina enakih izdelkov, narejenih v določenem obdobju, označenih z določeno oznako: prva serija motorjev je že v prodaji; hladilniki iste serije / poskusna serija / izdelovati konfekcijo v majhnih, velikih serijah
    ♦     fin. serija celota vseh bankovcev, nekaterih vrednostnih papirjev iste izdaje; celota vseh bankovcev iste vrednosti, označenih z zaporednimi črkami in številkami; muz. serija v dodekafoniji in v serialni glasbi vnaprej določeno zaporedje dvanajstih različnih tonov v okviru oktave, veljavno za celotno skladbo ali njen del
skúpnost -i ž (ū) 
  1. 1. kar je sestavljeno iz več ljudi, ki jih družijo, povezujejo skupne lastnosti, potrebe, cilji, in tvori celoto: pripadati skupnosti; odnos posameznika do skupnosti; čuti se izločenega iz skupnosti; biti vključen v skupnost; delati, živeti v skupnosti; biti član skupnosti / delovna skupnost vsi člani delovne organizacije; družinska skupnost; jezikovna, narodna skupnost; organizirana, samoupravna skupnost; politična skupnost; razredna, šolska skupnost; vaška skupnost; verska skupnost; zakonska skupnost / publ. skupnost je mnogo storila v boju proti alkoholizmu družba
    // kar je sestavljeno iz več medsebojno povezanih enakovrednih enot, ki tvorijo celoto: skupnost različnih živalskih in rastlinskih vrst
  2. 2. skupina ljudi, organizirana za zadovoljevanje določenih splošnih družbenih potreb: ustanoviti skupnost; organizirati se v skupnost / družbenopolitična skupnost v kateri delovni ljudje in občani določenega območja usklajujejo in uresničujejo z ustavo in s statutom določene skupne interese in opravljajo funkcijo oblasti; krajevna skupnost samoupravna skupnost, v kateri delovni ljudje in občani naselja, dela naselja ali več povezanih naselij uresničujejo določene skupne interese; samoupravna interesna skupnost v kateri delovni ljudje določene dejavnosti in uporabniki te dejavnosti usklajujejo skupne interese
    // Republiška raziskovalna skupnost
  3. 3. navadno s prilastkom organizirana skupina med seboj sodelujočih ustanov, delovnih organizacij, ki opravljajo podobne, sorodne dejavnosti: skupnost proizvajalcev železa; skupnost jugoslovanskih univerz / gospodarska, poslovna skupnost / Evropska gospodarska skupnost
  4. 4. lastnost skupnega: skupnost jezika kot značilnost naroda; druži jih skupnost zgodovinske usode
    ♦     jur. delovna skupnost del delovne organizacije, ki opravlja dela skupnega pomena za več temeljnih ali delovnih organizacij, za družbenopolitične in interesne skupnosti in druge organizacije
sredína -e ž (í) 
  1. 1. mesto, točka, ki je enako oddaljena od dveh ali več mejnih točk: določiti, označiti sredino; žoga se je skotalila čez sredino igrišča; sredina kroga središče
    // priti do sredine mostu; ustavila sta se na sredini poti na sredi
    // del, predel ob tem mestu, ob tej točki: sredina ceste je osvetljena, robovi pa ne; sredina dvorane / iztrgati list iz sredine zvezka; stopiti na sredino sobe na sredo; cesta pelje po sredini vasi; kost je v sredini votla
    // notranji, središčni del česa: sredina jabolka je gnila; žareča sredina zemlje
  2. 2. kar je približno enako oddaljeno od izhodišča, začetka in konca
    1. a) glede na čas: sredina tedna / povest iz sredine stoletja iz srede
    2. b) glede na dogajanje: sredina drame / prenehal je z branjem na sredini romana na sredi
  3. 3. v prislovni rabi, s predlogom izraža položaj, omejen z dvema ali več mejnimi točkami: ob straneh sta hodila oče in mati, otrok pa v sredini
  4. 4. publ. stvarni in duhovni svet z določenimi značilnostmi, ki obdaja človeka; okolje: prilagoditi se kaki sredini; vplivi, značilnosti sredine, v kateri kdo živi / družbena sredina; priti v razvito kulturno sredino; pisatelj opisuje malomeščansko sredino; oditi iz vaške sredine
  5. 5. nav. ekspr. skupina, ki zagovarja zmerna, kompromisna stališča, nazore: sredina je skušala omiliti zahteve skrajnežev
  6. 6. polit. skupina v parlamentu med levico in desnico: predstavniki sredine; leva sredina / politična sredina
    ●     ekspr. držati se zlate sredine biti zmeren, v ničemer ne pretiravati; publ. izvoliti pet članov iz svoje sredine izmed svojih članov; publ. sodnik je pokazal na sredino igrišča priznal gol in odločil nadaljevanje igre s sredine igrišča; publ. naše moštvo je na sredini tabele na enem izmed srednjih mest
    ♦     agr. sredina srednji, najmlajši listi solate, zelja; mat. aritmetična sredina vsota vrednosti, deljena s številom vrednosti
trójka -e ž (ọ̑) 
  1. 1. pog. številka tri: obkrožiti trojko / na tej progi vozi trojka tramvaj, avtobus številka tri
    ●     žarg., med. izpuliti trojko podočnik
  2. 2. pog. pozitivna ocena, ki je za eno stopnjo višja od zadostne; dobro: dobiva same trojke; v angleščini ima trojko
  3. 3. skupina treh oseb, navadno sestavljena za določeno delo, nalogo: najboljša trojka je bila nagrajena; združevati se v dvojke in trojke / rudarska trojka
  4. 4. v ruskem okolju vprega s tremi konji: peljati se s trojko; hitre trojke / prodati trojko / ruska trojka
  5. 5. skupina treh izžrebanih številk pri lotu: imeti eno peterko in dve trojki
  6. 6. igralna karta s tremi znaki: križeva trojka
    ♦     alp. plezalna tura tretje težavnostne stopnje; etn. ljudski ples v dvočetrtinskem taktu, znan v Prekmurju in na vzhodnem Štajerskem; igr. napovedana vrednost pri igri na karte glede na moč igralčevih kart; šport. element umetnostnega drsanja, pri katerem naredi drsalec v vrhu vsakega kroga obrat za 180° proti središču kroga
trúma -e ž (ú) navadno s prilastkom  
  1. 1. neurejena, strnjena večja skupina: po poti so srečevali trume beguncev; stal je sredi trume fantov / ekspr.: trume oblakov, vozil; truma ptic, rib
  2. 2. nav. ekspr. razmeroma veliko število: zbrala se jih je cela truma; vedno ima trumo otrok okrog sebe / ljudje v trumah zapuščajo mesto
  3. 3. star. vojaška, oborožena skupina: poveljnik trume; roparske trume / vojne trume
trúpa -e ž (ú) knjiž.  
  1. 1. vojaška, oborožena enota, skupina: napadati sovražne trupe; trupe na fronti
  2. 2. igralska skupina: predstava trupe / poklicna, potujoča trupa
četvéro štev. neskl. (ẹ̑) skupina štirih enot
  1. a) pri množinskih samostalnikih: četvero vilic, vrat
  2. b) pri drugih samostalnikih: četvero konj, mož
    // skupina štirih različnih enot: imel je četvero otrok, dva dečka in dve deklici / četvero vin štiri vrste vina; prisl.: voz, vprežen v četvero
dvóje štev. neskl. (ọ̑) skupina dveh enot
  1. a) pri množinskih samostalnikih: dvoje ust, vilic, vrat / dvoje oči; dvoje čevljev dva para
  2. b) pri drugih samostalnikih: dvoje prijateljev; dvoje oken dve okni; načel je dvoje perečih vprašanj
    // skupina dveh različnih enot: imela sta dvoje otrok, dečka in deklico; prisl.: na dvoje preklati; vsega ima po dvoje; vse vidi po dvoje; igrati, peti, plesati, veslati v dvoje
    ●     klada je šla na dvoje se je razklala; pog. na dvoje sta si sprta sta; redko lonec je na dvoje razbit; sprehodi v dvoje sprehodi dveh oseb, navadno moškega in ženske
    ♦     alp. naveza v dvoje dva, navezana na isti vrvi
gôrski -a -o prid. (ó) nanašajoč se na goro: gorski greben; gorski vrhovi; gorska skupina; strma gorska pobočja / gorski zrak; gorska cesta; gorske rastline, živali / gorski svet; gorska pokrajina / gorski reševalec kdor je usposobljen za reševanje ponesrečencev v gorah; gorski vodnik kdor se ukvarja z vodenjem ljudi po visokih gorah; gorska reševalna služba organizacija za pomoč ponesrečencem v gorah; gorska straža organizacija za varstvo gorske narave
♦ bot. gorski brest; gorska sretena gorska rastlina z velikimi rumenimi cveti in pernatimi listi, Geum montanum; geogr. gorski čok osamljena gora ali gorska skupina, nastala ob prelomih; gorski hrbet zaobljena, podolgovata gorska vzpetina; jur. gorske bukve zapis dolžnosti in dajatev zakupnikov vinogradov v fevdalizmu; med. gorska bolezen slabost zaradi zredčenega zraka; zgod. gorski gospod v fevdalizmu zemljiški gospod, ki daje vinograde v zakup po gorskem pravu; gorsko pravo v fevdalizmu pravila, ki urejajo pravna razmerja med gorskim gospodom in zakupniki
májhen -hna -o prid., mánjši (ȃ) 
  1. 1. ki dosega nizko stopnjo
    1. a) glede na razsežnost, ant. velik: majhen človek; majhen čoln, grozd, kamen, kos kruha, otoček, vrt; veliko je spravil na tako majhen prostor; majhna dolina, knjiga, miza, parcela, posoda, roka, soba, žival; majhno jabolko, okno, poslopje; imam majhno stanovanje; ekspr. mikroskopsko majhen zelo majhen; majhen kot makovo zrno / majhna vas / ekspr. majhen domek
    2. b) glede na merljivo količino: majhen del rudnega bogastva; ekspr. kupiti za majhen denar; majhen dvig prometa; majhen odstotek ljudi; majhna doza zdravil; zelo majhna količina česa; najti kaj v majhnih količinah, množinah; majhna mera česa; stroj majhne moči; majhna plača, pokojnina nizka; bil je majhne postave; majhna povečava, proizvodnja, razdalja, zamuda; prostor majhnih razsežnosti; bolje je, da udariš večkrat z manjšo silo; novec majhne vrednosti; majhna vsota denarja; majhna zmogljivost tovarne
    3. c) glede na število sestavnih enot: majhen kolektiv; zbrala se je majhna družba; majhna skupina / majhno število ljudi; število a je manjše od b
    4. č) glede na dolžino: dela majhne korake / majhna razdalja
    5. d) ekspr. glede na trajanje: majhna časovna oddaljenost
    6. e) glede na možni razpon: njegov talent ni majhen; majhna delavnost organizacij; že majhna neprevidnost lahko povzroči škodo / majhne želje / tu so majhne možnosti za delo; relativno majhne spremembe; to mu je prineslo majhno olajšanje
    7. f) glede na čas življenja: imata še majhne otroke; ko sem bil majhen, sem rad pasel živino / ekspr. majhno drevje mlado
    8. g) glede na svojo glavno, bistveno značilnost: majhen klanec, ovinek; teren z majhnim padcem; delati majhne vbode / imeti majhno izbiro / majhen napor
    9. h) nav. ekspr. glede na intenzivnost, učinek: majhen dež, veter / majhna bolečina / majhen up; majhna vera; tvoja ljubezen je majhna
    10. i) glede na razsežnost in delovanje ali dejavnost: majhen motor, studenec; majhen obrat, rudnik; iz majhnih delavnic so nastale velike tovarne; imeti majhno kmetijo
    11. j) glede na pomembnost: majhni opravki; majhna napaka, tatvina; ekspr. to ni majhno delo je veliko, pomembno
      // publ. z majhnimi izjemami so vsi enaki / kot vljudnostna fraza samo še majhno pripombo
  2. 2. ekspr. malo pomemben, nepomemben: sredi mesta sem se zdel tako majhen; doma sem čisto majhen; čudno majhne so bile vse njegove misli; navadil se je skromnega, majhnega življenja / majhne razmere ki ne omogočajo nič nadpovprečnega
    // majhni umetniki včasih popravljajo velike
    // slabš. slab, grd, ničvreden: tako majhen si
    ●     ekspr. ko je to slišal, je bil takoj majhen ni bil več samozavesten, ni več vztrajal pri svojih trditvah; publ. urejati kaj z majhnimi koraki počasi; ekspr. otrok gleda z majhnimi očmi zaspano gleda; kot vljudnostna fraza imam majhno prošnjo, ali jo boste izpolnili izraža omejevanje; ekspr. ni majhna stvar celo noč čuti težko je; ekspr. njegova delavnica je kar majhna tovarna izraža omejevanje; majhen piskrc hitro vzkipi človek šibke, nizke postave se hitro razjezi, razburi
    ♦     mat. neskončno majhen ki je poljubno blizu nič
mudíti -ím nedov., mujèn tudi mudèn (ī í) 
  1. 1. s svojo prisotnostjo, početjem ovirati koga pri njegovem delu: pride na obisk in nas mudi; kaj ga mudiš s temi zadevami; ne bom vas mudil, samo nekaj bi vas prosil; moram iti, ker vas že mudim / star. mislite, da ga je to kaj mudilo, takoj je naredil zamudilo
  2. 2. nepreh., star. biti (pre)pozen, imeti zamudo: še pol ure je časa, menda ne bomo mudili; pogledal je na uro, gostje so že nekoliko mudili / hitela je, da ne bi mudila zamudila; čeprav je stanoval pred šolo, je zmeraj mudil zamujal
nasélje -a s, rod. mn. nasélij tudi nasélj (ẹ̑) del zemeljske površine, naseljen tako, da tvori zaključeno celoto: to naselje ima dvesto, pet tisoč prebivalcev; naselje se naglo razvija, širi; elektrificirati naselje; hribovsko, primorsko, srednjeveško naselje; raztreseno, strnjeno naselje / skozi naselje je vozil počasneje; hoditi po naselju; ceste, ulice v naselju / mestno, vaško naselje / mesta in naselja / ekspr. celo naselje že govori o tem vsi prebivalci naselja
// navadno s prilastkom skupina zgradb v takem delu glede na določeno značilnost: barakarsko, cigansko, divje, industrijsko, olimpijsko, stanovanjsko naselje / Savsko, študentsko naselje (v Ljubljani)
♦ arheol. koliščarsko ali mostiščarsko naselje koliščarska ali mostiščarska naselbina; rib. ribje naselje večja skupina morskih rib iste vrste ali različnih vrst, ki živi na istem prostoru, kraju; urb. spalno naselje naselje, katerega prebivalci so večinoma zaposleni zunaj kraja bivanja
opozícija -e ž (í) 
  1. 1. v nekaterih državah nasprotovanje stranke, strank političnemu programu druge stranke, drugih strank, navadno vodilnih: opozicija proti programu stranke je prenehala; vladni predlog je naletel na opozicijo / stranka je v opoziciji nasprotuje politiki vladajoče stranke
    // publ. opozicijska stranka, opozicijske stranke: pripadati opoziciji; poslanci leve opozicije; voditelj opozicije / parlamentarna opozicija / leva opozicija v demokratski stranki skupina, krilo
  2. 2. knjiž. nasprotovanje, odpor: ko je spregovoril, je začutil med poslušalci tiho opozicijo / to je storil iz opozicije; biti v opoziciji nasprotovati
  3. 3. astr. konfiguracija, pri kateri je premičnica navidezno na nasprotni strani neba kot Sonce: konjunkcija in opozicija / Jupiter je v opoziciji s Soncem
  4. 4. lingv. razmerje med dvema istovrstnima jezikovnima prvinama, ki se v čem popolnoma razlikujeta: pomenska opozicija
    ♦     šah. položaj kraljev, stoječih si nasproti v isti smeri, med katerima je liho število polj
pokázati tudi pokazáti -kážem dov. (á á á) 
  1. 1. narediti tako, da kdo lahko kaj vidi, pogleda: pokazati kupcu blago; pokaži, kaj si prinesel / pokazati pismo prijateljici / pokažite dokumente, potne liste / pokazati komu mesto, stanovanje razkazati
    // ekspr. pokaži mi človeka, ki to zmore povej mi zanj
  2. 2. navadno s prislovnim določilom usmeriti pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: izdajalec je pokazal zadnjega v vrsti; pokazati proti hiši, na spečega; pokazati kaj z očmi, z roko / kot ukaz psu pokaži
    // usmeriti koga kam z določenim namenom, zahtevo, navadno z roko: pokazal mu je k naslanjaču; molče mu je pokazal naprej v drugo sobo / sédi, mi je prijazno pokazal stol / pokazati tujcu bližnjico, pot; pren., knjiž. pokazati narodu pot k svobodi
  3. 3. dati podatek, informacijo o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je pokazal 180 km; tehtnica je pokazala več, kot je pričakoval
  4. 4. nav. ekspr. narediti, da postane kaj vidno, opazno: ko se je usedla, je pokazala kolena; kadar se zasmeje, pokaže svoje lepe zobe
  5. 5. z določenim dejanjem narediti, da kdo lahko kaj vidi, spozna: pokazati uporabnost česa; pokazal mi je, kako se to naredi, pa sem pozabil / s prsti jim je pokazal, da je ura tri; s tem dejanjem ste mi pokazali, kaj je moja naloga / črke mu je pokazal brat, drugo se je naučil sam / pokazati komu svojo moč, oblast / kolektiv že lahko pokaže prve uspehe / publ., z oslabljenim pomenom igralci so pokazali lepo igro so igrali lepo
    // z določenimi sredstvi, na določen način narediti, da kdo lahko kaj spozna, izve: v članku, govoru je jasno pokazal, kdo je kriv / pisatelj je v romanu pokazal življenje kaznjenk opisal, prikazal; publ. tu želim samo na kratko pokazati na nekatere napake opozoriti, omeniti
    // to dejstvo jim je pokazalo sled za ugrabljenim
  6. 6. postati izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca je pokazala izgubo; poznejši dogodki so pokazali, da so bili pomisleki neupravičeni; se bo že pokazalo, kdo ima prav / ta teza se je pokazala za napačno
  7. 7. narediti vidno, opazno
    1. a) razpoloženje, stanje: pokazati jezo, naklonjenost; ni pokazal, da je presenečen / publ. zdaj moramo pokazati budnost biti budni, pazljivi
      // svojih čustev na zunaj ni pokazal
    2. b) lastnost, značilnost: pokazati hrabrost, strpnost / pokazati lastnosti dobre gospodinje / ekspr. ta igralec je pokazal največ je bil najboljši, je igral najboljše; pokazati se hvaležnega; pokazati se junaka, upornika
    3. c) razmerje, odnos: pokazati nadarjenost za glasbo; pokazati veliko vnemo, dobro voljo; ni pokazal želje, da bi odšel
      ●       pog. mož mi že tri mesece ni dinarja pokazal ni dal nič denarja; ekspr. reka je na več mestih pokazala dno je suha, brez vode; pokazati figo, fige pog. če boš tak, ti bo dekle pokazalo figo, fige te bo dekle (za)pustilo; ne bo ustreglo tvoji želji, zahtevi; pog. ko me je prosil za denar, sem mu pokazal figo sem naredil figo kot znamenje zavrnitve; pog. tokrat mu je sreča pokazala figo ni imel sreče; pokazati hrbet pokazal jim je hrbet obrnil se je tako, da so videli njegovo hrbtno stran; pog. pokazati komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. po tem dogodku je vasi za zmeraj pokazal hrbet jo je za zmeraj zapustil, se odselil iz nje; pog., ekspr. ti bo že pokazal (hudiča) povzročil ti bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; pokazati komu jezik pomoliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. najprej sami kaj pokažite, potem bo tudi občina pomagala naredite, ustvarite; ekspr. pokazati (svoje) karte povedati, izdati svoje namene; ekspr. kmalu je pokazal svoje kremplje svojo predrznost, hudobnost; ekspr. bezeg je že pokazal liste pognal; ekspr. pokazati komu osla, osle razpreti prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust pomoliti jezik; ekspr. ob prvih strelih bo pokazal pete, podplate zbežal; ekspr. pokazati šefu roge upreti se mu; publ. gora je alpinistom pokazala roge, zobe (na gori) so nastale neugodne okoliščine, zlasti vremenske; elipt. jim bom že pokazal skopuha zaradi očitka, da sem skopuh, jim bom naredil, povzročil kaj zelo neprijetnega; ekspr. pokazati komu vrata narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da kdo zapusti določen kraj, prostor; pokazati zobe ekspr. molči, je spet pokazal zobe je jezno, grozeče rekel; ekspr. zet je kmalu pokazal zobe se uprl, postal odločnejši, samozavestnejši; publ. zima je spet pokazala zobe je postala bolj mrzla, ostra; ekspr. ti že pokažem žival mučiti ker mučiš žival, ti bom naredil, povzročil kaj zelo neprijetnega; publ. sodnik je pokazal na sredino igrišča priznal gol in odločil nadaljevanje igre s sredine igrišča, na belo točko dosodil enajstmetrovko, sedemmetrovko; namignil je proti njemu in pokazal s prstom na čelo si usmeril, dal prst na čelo kot znamenje njegove neumnosti, duševne omejenosti; ekspr. v članku je s prstom pokazal na krivce jasno, odkrito povedal, kdo so; ekspr. zvečer mu je oče pokazal, kaj se pravi materi odgovarjati ga je natepel, nabil; ekspr. jim bom že pokazal, kako trde so moje pesti napadel, pretepel jih bom; redko breskve so lepo pokazale, toda pozneje jim je škodila slana so od začetka lepo kazale; ekspr. to dekle ima kaj pokazati je bogata, premožna; je postavna, lepa
proti predl., z dajalnikom  
  1. 1. za izražanje cilja, h kateremu je usmerjeno premikanje: iti proti domu; dim se vzdiguje proti nebu; pluti proti obali; veter piha proti severu / cesta proti Celju / pisati od leve proti desni
    // za izražanje splošne usmerjenosti: obrnil se je proti občinstvu; držati steklo proti svetlobi; sedel je s hrbtom proti vratom / meja proti Italiji / okno gleda proti jugu na jug
    // kot pojasnilo pod fotografijo od leve proti desni stojijo
  2. 2. za izražanje premikanja, ki je nasprotno drugemu premikanju: jadrati, pluti, veslati proti toku; vso pot so vozili proti vetru / gladiti proti dlaki
  3. 3. za izražanje bližine, približevanja časovni meji: napad pričakujejo proti jutru; pride proti večeru; bilo je proti osmi uri
  4. 4. za izražanje odpora, sovražnosti: nastopiti proti rasni diskriminaciji; gibanje proti fašizmu / upreti se proti okupatorju okupatorju; bojevati se proti sovražniku s sovražnikom
    // publ. Olimpija je igrala proti Hajduku s Hajdukom
    // za izražanje nasprotovanja, nesoglašanja: pritožiti se proti odločbi; glasovati proti predlogu / proti predlaganemu kandidatu je skupina izbrala svojega kandidata
  5. 5. za izražanje česa negativnega, čemur se je treba izogibati, česar delovanje, vpliv je treba preprečiti, odvrniti: cepiti proti davici / ukrepi proti draginji; tablete proti glavobolu; boj proti raku; rakete proti toči / braniti se proti očitkom pred očitki
  6. 6. za izražanje neujemanja z merilom, vodilom: to je proti moji navadi; storiti kaj proti pravilom; delati proti predpisom; to se je zgodilo proti njegovi volji / ekspr. uspeti proti vsem oviram kljub
  7. 7. za izražanje odnosa do česa: biti neodporen proti infekciji; snov je odporna proti ognju; obstojnost barve proti sončni svetlobi
  8. 8. za izražanje razmerja, navadno čustvenega; do: proti revežem je trdega srca; politika Avstrije proti Slovencem / biti pozoren proti starejšim
  9. 9. za izražanje omejitve na navedeno osebo: proti meni se je tako izrazil; tako se je pohvalila proti sošolki
  10. 10. za izražanje sorazmerja: domače moštvo je zmagalo s pet proti tri; načrt v merilu ena proti dvesto [1 : 200] / ni čudno, da se je tako končalo, saj sta bila dva proti enemu; ekspr. stavim sto proti ena, da ga ne bo
    // za izražanje primerjave z drugačnim; v primeri z: proizvodnja se je proti lanski povečala za pet odstotkov; proti njemu sem jaz pritlikavec; moje skrbi so majhne proti tvojim
  11. 11. publ. za izražanje okoliščin, pogoja za uresničitev kakega dejanja: vrniti proti nagradi, odškodnini / vstop proti vabilu z vabilom; pisar. delati, opravljati kaj proti plačilu za plačilo
    ●     ekspr. dvigniti roko proti komu udariti, (pre)tepsti ga; ekspr. dela gredo počasi proti koncu se končujejo; pog. proti sedemdesetim gre kmalu bo star sedemdeset let; pog. kaj imate proti meni zaradi česa mi nasprotujete, zakaj me ne marate; vsi so proti njemu mu nasprotujejo, ga odklanjajo; ekspr. on je muha proti tebi zelo nepomemben; zelo slaboten, šibek; ekspr. plavati proti toku ne misliti, ravnati tako, kakor misli, ravna večina, vodilni ljudje
    ♦     fot. fotografirati proti svetlobi naravnati objektiv tako, da je usmerjen proti viru svetlobe; navt. obrniti jadro proti vetru obrniti ga tako, da se veter močno upira vanj
razbíti -bíjem dov., razbìl (í ȋ) 
  1. 1. z udarcem, udarci narediti iz česa majhne, drobne dele: razbiti kamen, skalo; s kladivom razbiti / razbiti oreh; ekspr. razbiti na drobne koščke čisto, popolnoma
    // razbiti na veliko drobcev; udaril je in led se je razbil; pren., ekspr. razbiti temelje družbenega reda
    // nasilno zelo poškodovati: demonstranti so razbili poslopje, spomenik; s sekiro razbiti vrata / granata je razbila bunker
    // narediti, povzročiti, da kaj zaradi udarca, padca
    1. a) razpade na majhne, drobne dele: vse kozarce je že razbila; s fračo je razbil šipo; zrcalo je padlo na tla in se razbilo / vsa jajca so se razbila
    2. b) se zelo poškoduje, uniči: otrok bo igrače hitro razbil; razbiti avtomobil; čoln se je razbil ob čereh; razbiti si koleno / v pretepu mu je razbil nos
  2. 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kaka celota preide v dele: razbiti veliko posestvo; prostor razbijemo s primerno namestitvijo pohištva; z nastankom nove države se je ozemlje razbilo / razbiti vojaško enoto; skupino bo treba razbiti zaradi negativnih vplivov na druge učence / razbiti razred v dva manjša
    // narediti, povzročiti, da kaj preneha
    1. a) obstajati: s svojim vmešavanjem je razbila prijateljevo družino; njuno prijateljstvo se je razbilo / razbiti stari družbeni red / razbiti enotnost / tujčev prihod je razbil dobro razpoloženje / razbiti upanje
    2. b) delovati: aretacije so razbile organizacijo, stranko
    3. c) biti, potekati: policija je razbila demonstracije; nasprotna skupina si bo prizadevala razbiti sestanek
  3. 3. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: razbiti ideale; razbiti teorijo; v trenutku so se razbile vse iluzije / razbiti predsodke odpraviti
    ●     ekspr. ta dogodek mu je razbil vse načrte preprečil, onemogočil; ekspr. glavo ti bom razbil, če ne umolkneš kaznoval te bom; tepen boš
    ♦     fiz. razbiti atom; šah. razbiti obrambo doseči, da kralj nasprotnega igralca zaradi premaknitve ali izgube figure ni več zavarovan
tróje štev. neskl. (ọ̑) skupina treh enot
  1. a) pri množinskih samostalnikih: troje grabelj, vil; iti skozi troje vrat / kupiti troje škornje tri pare
  2. b) pri drugih samostalnikih: troje prijateljev; troje oken tri okna
    // troje ti moram povedati tri stvari
    // skupina treh različnih enot: redili so troje živali: kravo, prašiča in kokoši / troje je mogoče: ali so ga ujeli ali je ušel ali se je kje skril; prisl.: vsega je imela po troje; večerjati v troje
    ♦     alp. naveza v troje trije, navezani na isti vrvi
vêlik -íka -o prid., véčji (é ȋ; sam. iz prislova ī) 
  1. 1. ki dosega visoko stopnjo
    1. a) glede na razsežnost, ant. majhen: velik človek; ima velik nos; velika ladja, soba; dvorišče zavzema veliko površino; srednje veliko stanovanje; velik kot gora / veliko mesto; vas ni velika; Amerika, njihova velika soseda
    2. b) glede na merljivo količino: velik del proizvodnje izvozijo; ekspr. dobiti kaj za velik denar; zelo velik dvig cen; velike količine hrane; priti z veliko zamudo / publ. to je v veliki meri njegova zasluga v glavnem, pretežno
    3. c) glede na število sestavnih enot: velik kolektiv; velika družba, skupina / bil je velik pogreb udeležilo se ga je veliko ljudi; veliko podjetje podjetje, ki ima večje število delavcev ali večjo vrednost sredstev
      // število a je večje od b
    4. č) glede na dolžino: dela velike korake / kamen v velikem loku zleti v vodo
    5. d) ekspr. glede na trajanje: velika časovna enota / dočakati veliko starost visoko
    6. e) glede na možni razpon: ima velike načrte; ima velik talent; jesti z velikim tekom; biti sprejet z velikimi častmi / pri delu je potrebna velika natančnost; med njimi so velike razlike / velike želje; možnosti niso velike / čutiti veliko olajšanje; imeti veliko zaupanje v koga
    7. f) glede na čas življenja: imata že velike otroke / kaj boš, ko boš velik
    8. g) glede na svojo glavno, bistveno značilnost: velik klanec; velika gneča / trgovina ima veliko izbiro / velik napor / ekspr.: je velik jedec; on je velik otrok otročji, naiven
    9. h) nav. ekspr. glede na intenzivnost, učinek: velik veter; velika rušilna moč / velika bolečina; velika vnema / veliki upi; njena ljubezen je velika; zgodila se ji je velika nesreča
    10. i) glede na razsežnost in delovanje ali dejavnost: velik rudnik; velika kmetija
    11. j) glede na pomembnost: velik dogodek; naredil je veliko napako; velika tatvina / ekspr. izreči velike besede / postati velik umetnik, znanstvenik
  2. 2. z izrazom količine ki izraža razsežnost: dva hektara velik travnik; za dlan velika površina
    ●     star. bil je že velik dan bilo je že zelo svetlo; ekspr. politik velikega stila sposoben, znan; ekspr. zabava v velikem stilu imenitna, razkošna; velika noč v krščanstvu praznik Kristusovega vstajenja; iron. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; ekspr. za gledališče je bil ta igralec veliko odkritje proti pričakovanju zelo dober, uspešen; velike ribe male žro močnejši zatirajo slabotnejše; strah ima velike oči če se kdo česa boji, se mu zdi to še hujše, kot je v resnici; preg. velik v bahanju, majhen v dejanju
zvézda -e ž (ẹ́) 
  1. 1. na videz majhno svetlo nebesno telo, vidno na jasnem nočnem nebu: zvezde se bleščijo, svetijo, žarijo; zasijale so prve zvezde; ekspr. nebo je posuto z zvezdami na nebu je veliko zvezd; ekspr. oblak, roj zvezd; soj zvezd; pesn. srebrnina zvezd / prerokovati iz zvezd; orientirati se po zvezdah / zvezda danica planet Venera na jutranjem nebu; zvezda repatica; zvezda severnica najsvetlejša zvezda v ozvezdju Malega medveda blizu severnega nebesnega tečaja
    // vznes., v krščanskem okolju, ob smrti nasvidenje nad zvezdami
    // astr. Soncu podobno nebesno telo, ki seva lastno svetlobo: proučevati zvezde; zvezde Rimske ceste; zvezde v ozvezdju Lire; gibanje, oddaljenost zvezd; svetloba zvezde / dvojna zvezda skupina dveh zvezd; medičejske zvezde štirje najsvetlejši Jupitrovi sateliti; pulzirajoča zvezda ki se periodično širi in krči
    // planeti in zvezde stalnice
  2. 2. lik z več koničastimi podaljški, kraki, enakomerno izhajajočimi iz središča: narisati, pobarvati zvezdo; krak zvezde / peterokraka, šesterokraka zvezda
    // kar je po obliki podobno takemu liku: obesiti srebrne in zlate zvezde na novoletno jelko / kolesna zvezda skupek žarkasto razvrščenih špic kolesa
    // ulice se stekajo v zvezdo
  3. 3. navadno s prilastkom simbol, znak v obliki peterokrake zvezde: zastava z zvezdo na sredi; partizan z rdečo zvezdo na kapi / red zaslug za narod z zlato zvezdo visoko jugoslovansko odlikovanje za družbenopolitične in vojaške zasluge
    // tak simbol, znak na našitku uniforme kot oznaka za določen oficirski, generalski čin: našitek s tremi zvezdami / ekspr.: s svojim junaštvom si je pridobil še eno zvezdo je napredoval za eno stopnjo; čakajo ga oficirske, generalske zvezde postal bo oficir, general
  4. 4. vet. belo znamenje različnih oblik na čelu živali: konj ima veliko zvezdo; klinasta, polmesečna, srčasta zvezda
  5. 5. navadno s prilastkom zelo slavna igralka ali pevka: postala je filmska zvezda; nastop priljubljene gledališke zvezde; publ. nove zvezde in zvezdice na popevkarskem nebu
    // publ. zelo slavna, znana oseba, ki deluje v kaki skupini, na kakem področju: postal je nogometna zvezda; on je zvezda košarkarskega moštva; bil je zvezda med raketnimi strokovnjaki / mladi pesnik je zvezda na nebu evropskega pesništva
  6. 6. nebesno telo kot poosebitev tega, kar bistveno določa, usodno vpliva na potek človekovega življenja: slediti svoji zvezdi; vsak ima svojo zvezdo / verjeti v zvezde
  7. 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: zvezda njegove sreče je utonila; utrnila se je zlata zvezda srečnih dni
    ●     žarg., elektr. zvezda zvezdna vezava; vznes. svetijo naj ti prijazne zvezde v življenju naj ti bo lepo, dobro; ekspr. zanjo bi sklatil zvezdo z neba zanjo bi storil vse; ekspr. udaril se je, da je videl vse zvezde zelo se je udaril; ekspr. kovati koga v zvezde zelo hvaliti, povzdigovati; ekspr. tako je bilo zapisano v zvezdah usojeno; ekspr. rodil se je pod nesrečno zvezdo v življenju nima sreče; ekspr. segati za zvezdami želeti doseči nemogoče, težko uresničljivo; judovska zvezda šesterokraka zvezda iz dveh enakostraničnih trikotnikov kot simbol judovstva
    ♦     obrt. zvezda zvezdi podobna prvina zlasti pri kvačkanju; vrtn. božična zvezda zvezdnica; vitezova zvezda lončna rastlina s trobentastimi, navadno rdečimi cveti, Hippeastrum; zool. morske zvezde na morskem dnu živeči iglokožci s petimi ploščatimi, širokimi kraki, Asteroidea
cúrek -rka m (ū) 
  1. 1. strnjen, ozek tok tekočine: iz pipe je pritekel curek vode; dolg, močen, tanek curek; curek krvi; to je vplivalo nanj kot curek mrzle vode / mleko v glasnih curkih brizga v golido; pot mu je v curkih lil s čela; dež lije s curkom zelo, močno; pren. curek dima, svetlobe
  2. 2. star. hiter, močen tok v reki: čoln je zaneslo v curek
    ♦     čeb. čebele letijo v curku na pašo veliko čebel leti v isti smeri; fiz. curek elektronov skupina elektronov, ki se gibljejo v isti smeri
četvórček -čka m (ọ̑) 
  1. 1. nav. mn. vsak od štirih pri enem porodu rojenih otrok: trojčki in četvorčki
  2. 2. hiša s štirimi popolnoma ločenimi stanovanji: stanuje v četvorčku
    ♦     filat. štiri znamke, iztrgane iz pole v obliki pravokotnika; min. skupina štirih kristalov iste rudnine
čòk čôka m (ȍ ó) 
  1. 1. nerazsekan večji kos debla; panj: na ognjišču so noč in dan goreli smolnati čoki; tramovi za sode ležijo na čokih; zaspal je ko čok trdno
    // stal je za čokom in sekal meso; sekati drva na čoku na tnalu
    // nar. primorsko po podiranju drevja preostali del debla; štor: ruvati čoke
  2. 2. velik kos kakega materiala: odlomil je čok premoga; visoko štrleči granitni čoki / na pultu so bili razvrščeni čoki sladkorja
  3. 3. ekspr. čokat ali neroden človek: je še trden čok, čeprav je dosti pretrpel; slabš. ne zna postreči, je tak čok
    ♦     arhit. čok lesena kocka za tlakovanje; geogr. gorski čok osamljena gora ali gorska skupina, nastala ob prelomih; petr. čok manjša gmota globočnine; šport. čok orodje z ročajem in drsno ploskvijo za metanje pri kegljanju na ledu
čŕn -a -o stil. -ó prid. (ŕ) 
  1. 1. ki je take barve kot oglje ali saje, ant. bel: črni lasje; črn maček; obleka iz črnega žameta; plašč je črn; črna barva; črna obleka; črna šolska tabla; sivkasto, vranje, zamolklo črn; črn kot oglje, kot vrag; črno-bel vzorec; črno-žolta zastava / pesn.: črni mrak; črni vran; črna noč, tema / izobesili so črno zastavo kot znamenje žalovanja
  2. 2. ki je temne barve: gost črn dim; na nebu visijo črni oblaki; črna prst; črne oči; čisto črn; gara ko črna živina zelo, hudo; ekspr.: nabil te bom, da boš ves črn; plačal bo, da bo črn zelo, veliko; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela fotografija / pesn.: črni grob; črni kovači; črna kri / črn(i) kruh kruh iz črne moke; črna kava kava brez dodatka mleka; črna moka pšenična ali ržena moka, ki vsebuje veliko količino otrobov; črno pivo, vino; ali je svetlolasa ali črna temnih las; nosi črna očala očala s temno obarvanimi stekli; črn od sonca zagorel
    // ki ima plodove ali gomolje temne barve: grmi črnega ribeza; črna murva; črna redkev / jesti črni ribez
  3. 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: tedaj so se zanje začeli črni dnevi; črna usoda / preženi črne misli; obhajajo ga črne slutnje
    // ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: črn naklep; bala se je njihovih črnih pogledov; ima črno dušo; snoval je črne misli
    // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: navdajal ga je črn obup; črna groza; najbolj črna revščina; črna žalost / to je črna nehvaležnost, zavist, zloba; črno sovraštvo
  4. 4. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: z lažnimi računi so si ustvarili črni fond; preprečevanje črnih gradenj; nekateri šoferji podjetij zaslužijo s črnimi vožnjami / črna borza nezakonito, nedovoljeno trgovanje, zlasti kadar blaga ni dovolj v prodaji
  5. 5. slabš. nanašajoč se na klerikalce, desničarje: občina je bila črna
    ●     publ. črni kontinent Afrika; črni prebivalci Amerike črnski prebivalci; črni revirji rudarski kraji Trbovlje, Zagorje, Hrastnik; črna Afrika Afrika s črnskim prebivalstvom; ljudi prikazuje s črnimi barvami, v črni luči negativno; črne bukve po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati; publ. črna kronika tega tedna (prometne) nesreče; črna lista seznam osumljenih oseb, prekrškov, nesreč; črna metalurgija metalurgija železa, mangana in kroma; ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab; dobil je črno piko zabeležilo se je slabo mnenje o njem; črna roka teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte; star. črna smrt kuga; slabš. črne srajce italijanski fašisti; slabš. glej no, črna suknja duhovnik; črna šola ljudski naziv, nekdaj vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo; publ. črna umetnost tiskarstvo, tisk; črna vojska nekdaj vojska, sestavljena iz vojakov, ki niso redni vojni obvezniki in so vpoklicani le ob veliki vojni nevarnosti; vznes. pokriva ga črna zemlja je mrtev, pokopan; šalj. ponoči je vsaka krava črna v določenih okoliščinah se človek zadovolji tudi z manj kvalitetnim; slabš. črno-žolta monarhija Avstro-Ogrska; publ. črno zlato premog; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno
    ♦     antr. črna rasa; bot. črni bor, hrast, koren, trn, zobnik; etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; črna kuhinja kuhinja, v kateri dim ni speljan v dimnik; geogr. Črna gora; gozd. črni gozd gozd z iglastim drevjem; črni les les iglastega drevja; igr. črni Peter otroška igra s kartami, pri kateri izgubi tisti, ki mu ostane karta s figuro črne glave; kem. črni smodnik strelivo, zmes solitra, žvepla in lesnega oglja; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. črne koze; metal. črna pločevina; petr. črni premog premog z visoko stopnjo pooglenitve; rel. črna barva v bogoslužju simbol žalosti, smrti; črna maša maša, ki se opravlja v črnih oblačilih za umrle; šah. črna figura; črno polje; trg. črna posoda posoda iz železne pločevine; zool. črni dular, medved, žužek; črna podgana; črna žolna
črtóvje -a s (ọ̑) skupina črt, črte: izpolniti prazen kvadrat s črtovjem in liki
♦ muz. notno črtovje skupina petih vzporednih črt za pisanje not
déloven -vna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na delo:
  1. a) delovni načrt; izboljšati delovne pogoje; spremeniti delovni postopek, proces; doseči dobre delovne rezultate; ogledati si vse delovne faze v tovarni; spremeniti delovne metode / delovna operacija; delovna sposobnost, zmogljivost
  2. b) delovni prostor / delovni čevlji; delovni konji; delovna miza, obleka / ima močne delovne roke; delovna živina
  3. c) delovni človek / delovni sestanek; seja bo imela delovni in slavnostni značaj / delovna akcija; delovna disciplina; v sobi vlada pravo delovno vzdušje / delovni čas uradno določeno trajanje (dnevne ali tedenske) zaposlitve; delovni dan delovnik; delovna doba čas trajanja stalne ali začasne zaposlitve; delovna knjižica dokument, ki izkazuje delavčev poklic in delovno dobo; delovna norma količina dela, ki ga mora delavec opraviti v določenem času; delovna obveznost dnevno ali tedensko število ur, ki jih mora opraviti delavec; delovna organizacija organizacija združevanja oseb v delovnem razmerju, ki z družbenimi sredstvi opravljajo gospodarsko dejavnost ali dejavnost družbenih služb; delovna skupnost samoupravni organ, ki ga sestavljajo vsi člani delovne organizacije; delovno mesto najmanjša enota v delovni organizaciji, v kateri je zaposlena ena oseba; delovno predsedstvo skupina ljudi, ki vodi sestanek ali sejo
    ●     tovarna potrebuje nove delovne moči delavce; pomanjkanje delovne sile za delo sposobnih ljudi
    ♦     adm. delovni nalog pismeni dokument, s katerim se odreja izvršitev določenega dela; delovna pogodba pogodba o ustanovitvi delovnega razmerja med delodajalcem in delojemalcem; ekon. delovna enota; jur. delovno pravo pravni predpisi, ki urejajo pravice in dolžnosti delavcev in javnih uslužbencev; delovno razmerje pravno razmerje med delodajalcem in delojemalcem; strojn. delovni stroj stroj, ki ga žene pogonski stroj ali sila mišic in opravlja delo; delovni gib gib bata, pri katerem toplotna energija opravlja mehansko delo; žel. delovni vlak vlak za prevoz materiala za gradnjo in vzdrževanje železniških naprav
dúcat -a m (ū) raba peša skupina dvanajstih istovrstnih kosov, stvari: kupil ji je ducat belih žepnih robcev; dva ducata gumbov / ekspr. na ducate ljudi se je izselilo iz tega kraja veliko
● ekspr. fant, kakršnih gre dvanajst na ducat nepomemben, povprečen fant
♦ trg. veliki ducat skupina 144 istovrstnih kosov; gros
dvójček -čka m (ọ̄) 
  1. 1. vsak od dveh pri enem porodu rojenih otrok: dvojčka sta si tako podobna, da ju ljudje le s težavo ločijo; rodila je dvojčke / siamska dvojčka zraščena, zlasti v spodnjem delu prsnice; pren. v tem človeku je našel pravega duševnega dvojčka
  2. 2. hiša z dvema popolnoma ločenima stanovanjema: graditi dvojček; stanovati v dvojčku
    ●     rojen v znamenju dvojčkov v času od 22. maja do 21. junija
    ♦     astr. Dvojčka tretje ozvezdje živalskega kroga; čeb. panj dvojček panj, prirejen za bivanje dveh družin; med. dvojajčna, enojajčna dvojčka; min. dvojček skupina dveh med seboj pravilno zraščenih kristalov; ptt (telefonski) dvojček vsak od dveh telefonskih naročniških aparatov, ki sta s posebno pripravo priključena na isti vod; rib. dvojček trnek z dvema ostema
ekípa -e ž (ȋ) skupina ljudi, sestavljena za določeno delo, nalogo: na kraj nesreče so poslali opremljene reševalne ekipe; sestaviti ekipo za nogometno prvenstvo moštvo; filmska ekipa; snemalna ekipa radia in televizije; mešana, moška ekipa; ekipe za čiščenje zametov; člani ekipe; delo v ekipi / publ. v Evropi se je močneje usidrala ekipa novejših ameriških avtorjev skupina
glásen -sna -o, stil. glasán glásna -o in -ó, stil. glasèn -snà -ò prid., glasnéjši (á; ȃ á; ə̏ ȁ) 
  1. 1. zelo dobro slišen: pogovor je vedno bolj glasen; zbudi ga glasno petje; pozdravili so ga z glasnim ploskanjem / glasen potok
    // slišen sploh: glasen jok; glasen pozdrav; pogovor je pretrgal glasen smeh / ekspr. glasni udarci srca
  2. 2. ki mnogo, zelo slišno govori: glasni ljudje; težko se je znašel med tako glasnimi gosti; bil je vedno glasnejši in zabavnejši / glasna, razigrana družba; glasna skupina sejmarjev; pren., ekspr. o tej zadevi je bil tisk zelo glasen
    // knjiž. ki ima močen glas: glasen lovski rog; glasen zvon; glasna piščalka
izvájati -am nedov. (ā) 
  1. 1. delati, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo: izvajati načrt, program; izvajati predpise z vso strogostjo; dosledno izvajati kadrovsko politiko; zakon se že izvaja / publ.: ta četa je izvajala najtežje akcije delala, opravljala; izvajati gradbena dela; skupina izvaja moderne plese pleše; izvajati vaje na orodju; žarg., šport. izvajati prosti strel
    // publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvajati dopolnilno gnojenje; izvajati kontrolo nad poleti kontrolirati polete
  2. 2. umetniško poustvarjati zlasti glasbeno delo: orkester je izvajal skladbe sodobnih avtorjev / publ. v gledališču izvajajo domačo noviteto uprizarjajo, igrajo
  3. 3. publ. izpeljevati, izpeljavati: izvajati sklepe iz lastnega opazovanja, vedenja; iz te ugotovitve izvaja napačne zaključke / učitelj izvaja pravila ob razlagi
  4. 4. knjiž. razlagati razvojno pot česa: izvajati besedo iz latinščine / svoj rod izvaja iz Španije
  5. 5. lingv. tvoriti novo besedo iz podstave s priponami; izpeljevati: izvajati primernik iz osnovnika
    ●     publ. izvajati posledice, sankcije zaradi neizpolnjevanja predpisov kaznovati zaradi neizpolnjevanja predpisov
kolobár -ja m (á) 
  1. 1. geom. lik, ki ga omejujeta različno veliki istosrediščni krožnici: izračunati ploščino kolobarja; središče kolobarja / narisati kolobar
  2. 2. kar je po obliki podobno temu liku: risal je kroge in kolobarje / na vodni površini so nastajali kolobarji; luči so delale na stropu velike kolobarje / kolobar dima se je dvigal v zrak
    // s prilastkom kos, košček snovi, živila v taki obliki: kolobar klobase, limone / velik kolobar sira / pojedel je pet kolobarjev salame
    // v prislovni rabi izraža obstajanje, pojavljanje v taki obliki: vrv, zvita v kolobar / korenje, narezano na kolobarje / v gostih kolobarjih je puhal dim
  3. 3. agr. ustaljeno zaporedje, po katerem se menjujejo kmetijske rastline na določenem zemljišču: držati se kolobarja / glavni kolobar pri katerem so zajete za določeno pokrajino najpomembnejše, tipične kmetijske rastline; štiriletni, triletni kolobar pri katerem se zvrstijo določene kmetijske rastline v štirih, treh letih
    ●     ekspr. pred očmi se mu delajo kolobarji zaradi slabosti, bolezni se mu zdi, da vidi pred očmi kolobarje; imela je kolobarje pod očmi modrikaste polkrožne lise zaradi utrujenosti, slabokrvnosti; ekspr. otroci so sklenili kolobar okrog njega so ga obkrožili; ekspr. hiše se je ognil v velikem kolobarju zelo, na daleč; pred hišo je stal kolobar ljudi skupina
    ♦     agr. drevesni kolobar zrahljana zemlja okrog drevesa; astr. Saturnov kolobar telesa brez lastne svetlobe, razporejena v obliki kolobarja, ki krožijo okoli Saturna; mat. kolobar množica elementov z natančno določenimi lastnostmi; zool. kolobar člen
komunikacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na komunikacijo:
  1. a) komunikacijski objekti / komunikacijska dela
  2. b) komunikacijski satelit; brezžični komunikacijski sistem / komunikacijsko sredstvo; publ. množična komunikacijska sredstva časopisje, radio, televizija
    // jezik kot komunikacijsko sredstvo
  3. c) komunikacijske možnosti radia in televizije; iskanje komunikacijskih zvez med ljudmi
    ♦     fiz. komunikacijska posoda skupina posod, ki so med seboj pretočno povezane; vezna posoda
kopíca1 -e ž (í) 
  1. 1. v obliki polkrogle naloženo seno, slama: senena kopica; kopica otave, sena; vrsta kopic / pokrita kopica / spravljati seno v kopice / sušiti v kopicah; kopice žita kope
  2. 2. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: ima kopico opravkov / kopica otrok se lovi po cesti / zastar. videl je mrtve ljudi, ležeče na kopici kupu
    ♦     astr. zvezdna kopica skupina več zvezd
korák -a m (ȃ) 
  1. 1. gib noge pri hoji, teku, plesu: vsak korak mu je povzročal bolečine / napravil je dva koraka in padel; storiti (en) korak naprej, nazaj, vstran / delati dolge, drobne, široke, velike korake / kazal je osnovne korake / baletni, plesni korak; ples s poskočnimi koraki; vojaški korak; koraki polke, valčka; ekspr. bližati se s kilometrskimi koraki zelo dolgimi; pren., ekspr. to so bili njegovi prvi koraki v življenje
    // dotik noge na podlago pri hoji; stopinja: tla so se pri vsakem koraku ugrezala / poznajo se sledovi njegovih korakov
  2. 2. nav. ekspr. premikanje s korakanjem; hoja: njegov korak je bil odločen; pospešiti korake; pozna ga po koraku / hitri, počasni koraki / hodil je z drsajočimi, tihimi koraki drsajoče, tiho; približeval se je s težkimi koraki
    // noga, zlasti pri hoji: koraki so se mu zapletali / zadržati korak
    // zvok, šum, ki ga povzroča noga, zlasti pri hoji: koraki se bližajo, izgubljajo / zaslišali so se lahki koraki; tihi, ženski koraki
  3. 3. ekspr., v prislovni rabi izraža
    1. a) prostorsko oddaljenost: do tam je kakih dvajset korakov; nekaj korakov vstran / na vsakih pet korakov; streljati na tri korake / zagleda ga korak od sebe nedaleč; stopil je za korak bliže malo
      // ona gre še korak dalje in mu ugovarja celo ugovarja mu
    2. b) časovno oddaljenost: do izpolnitve je še dolg korak; en sam korak do sreče
  4. 4. mesto med nogami: stati do koraka v vodi / otrok ima pretesne hlačke v koraku
  5. 5. ekspr., s prilastkom dejanje, ukrep, ravnanje: to je bil nepremišljen korak; tega koraka se je še dolgo sramovala / storil je potrebne korake / publ.: napraviti resen korak k izboljšanju mednarodnega položaja; diplomatski koraki vlade
    ●     ekspr. niti koraka niso storili ničesar; v tej stroki delamo prve korake smo se z njo šele začeli ukvarjati; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; ekspr. v kmetijstvu je storjen velik korak naprej kmetijstvo se je izboljšalo, dvignilo; ekspr. ta doba pomeni korak nazaj v razvoju zdravstva nazadovanje; ekspr. ranjence smo imeli na vsak korak pogosto, povsod; ekspr. hoditi, iti v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. štipendije niso šle v korak s stroški niso bile enake, enakovredne stroškom; ekspr. šli so v korak, v koraku premikali so se s hitrostjo navadne hoje; ekspr. to ugotavlja na, ob vsakem koraku povsod, vedno; ekspr. bližali so se korak za korakom počasi, postopno
    ♦     elektr. korak napetosti napetost na določeni razdalji; kor. bočni korak plesni korak v levo ali v desno; križni korak plesni korak z eno nogo čez drugo; menjalni korak skupina treh med seboj povezanih korakov, narejenih tako, da se premakne ena noga, pristavi druga in še enkrat premakne prva noga; strojn. korak dolžina, za katero se premakne vijak v vzdolžni smeri, če se zavrti za 90°; šport. drsalni korak tehnika smučanja, pri kateri je gibanje takšno kot pri drsanju; strumni korak; voj. menjati korak premakniti dvakrat zapovrstjo isto nogo naprej, da se korakanje uskladi; paradni korak korakanje v določenem ritmu z zelo napetimi nogami; v korak kot povelje začni korakati tako, da se sočasno premikajo iste noge
korporácija -e ž (á) 
  1. 1. v nekaterih državah gospodarska organizacija, sestavljena iz več istovrstnih ali sorodnih podjetij zaradi monopolističnih ciljev: korporacija obvladuje trg / kapitalistične korporacije
    // gospodarska organizacija, ki temelji na skupnem delovanju delodajalcev in delojemalcev: ustanoviti korporacijo
  2. 2. publ. organizacija, združenje: te občine so bile med prvimi javnimi korporacijami / okrepitev mestnih korporacij / skupina je nastopila kot samostojna korporacija
kràj krája m (ȁ á) 
  1. 1. del zemeljske površine, naseljen tako, da tvori zaključeno celoto: kraj ima veliko prebivalcev; preimenovati kraje; v tem kraju je več let služboval; odročen kraj; ekspr. prijazen kraj / bežal je iz kraja v kraj / domači, rodni kraj kjer je kdo doma, kjer se je kdo rodil
    // navesti kraj bivanja / ekspr. ves kraj je bil na nogah vsi prebivalci kraja
    // navadno s prilastkom ta del glede na določeno značilnost: ogled znamenitega partizanskega kraja / znan letoviški, zdraviliški kraj; seznaniti se s problematiko turističnih krajev
  2. 2. večji ali manjši del zemeljske površine: spoznal je veliko krajev; ta kraj je zasedel okupator / kraji so prenaseljeni / s kmetijstvom se ukvarjajo v mnogih krajih Jugoslavije / publ. nad naše kraje doteka hladen zrak / na nekaterih krajih je še sneg; ekspr. v vseh krajih je že bil povsod
    // navadno s prilastkom ta del
    1. a) glede na gospodarsko usmerjenost: znan industrijski kraj; vinorodni, žitorodni kraj / gospodarsko zelo pasiven, razvit kraj / kmetijski kraji v državi
    2. b) z oslabljenim pomenom glede na geografsko značilnost: gorski, nižinski kraj; ni se mogel privaditi na ravninski kraj / te rastline uspevajo samo v južnih krajih
    3. c) glede na podnebno značilnost: mrzel, senčen, sončen kraj; suh, vlažen kraj / te rastline uspevajo samo v toplih krajih
    4. č) glede na kakovost tal: ilovnat, peščen kraj / močvirnati kraji
      // v prislovni rabi, v zvezi z na izraža manjši del površine česa sploh: na enem kraju se madež še pozna; zofa je bila na več krajih raztrgana
  3. 3. navadno s prilastkom manjši del zemeljske površine sploh: poiskal je pripraven kraj in se skril; pokazal je kraj, kjer sta se srečala; težko dostopen kraj / zborni kraj je pred šolskim poslopjem; kraj (storitve) kaznivega dejanja; izpuščena sta bila čas in kraj dogajanja / ključe je spravil na varen kraj; na ta kraj bodo postavili spomenik; publ. priti na kraj nesreče; pren. sestanek ni primeren kraj za osebne obračune
    // v prislovni rabi, v zvezi na kraju samem tam, kjer se kaj zgodi, je: storilca so prijeli na kraju samem; skupina je gradivo zbirala na kraju samem
  4. 4. v prislovni rabi, s predlogom izraža največjo oddaljenost od
    1. a) središča: potegnil ga je h kraju; čisto pri kraju je hodil / na obeh krajih so bili ljudje / stal je na, ob kraju (ceste)
    2. b) izhodišča, začetka: prišel je do kraja (poti) / na kraju se soteska zoži / svetilka je na kraju mize / čisto na drugem kraju mesta / ekspr. na kraju svojih moči je bil
      // nav. ekspr., v zvezi z do izraža visoko stopnjo: do kraja sem se naveličal; to je do kraja hudoben človek; do kraja nesrečen, onemogel / dognati kaj do kraja; do kraja se moramo zmeniti / vse je do kraja razčiščeno
  5. 5. raba peša, v prislovni rabi, s predlogom izraža
    1. a) nastop dejanja; začetek: od kraja smo stanovali skupaj; od kraja se mu je čudno zdelo / začel je pripovedovati od kraja
    2. b) približevanje prenehanju dejanja; konec: avgust je šel h kraju / nevarnost je pri kraju / na kraju se je vse dobro izteklo / star. prišel je pod kraj dneva proti večeru
  6. 6. nav. mn., redko krajevec, krajec: gledal ga je izpod širokih krajev; klobuk z navzdol zavihanimi kraji
  7. 7. prva leta po 1945 najnižja upravna enota: kraji in mesta
    ●     ekspr. nikdar mu ne prideš do kraja ne da se prepričati; ekspr. delati, jesti vse od kraja izraža podkrepitev trditve; star. odriniti od kraja od brega; ekspr. z njim gre hitro h kraju umrl bo; ekspr. nisem še pri kraju še nisem končal; dati kaj v kraj vkraj; ekspr. na kraju svojih moči je je že skoraj brez moči; star. to je že v kraju pospravljeno, spravljeno; ekspr. zna postaviti stvari na pravi kraj zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. na vse kraje se je videlo na vse strani; zelo zarasla kraja ceste robova; ekspr. niti na kraj pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na kraj sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja nikoli se ne konča; ekspr. govoril je brez konca in kraja zelo dolgo; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih na mnogih krajih, povsod; preg. strah je na sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni
    ♦     adm. namembni kraj v katerega je pošiljka namenjena; jur. izpolnitveni kraj v katerem se mora obveznost izpolniti; lingv. prislovno določilo kraja; rel. sveti kraji; prim. skraja
lésti lézem nedov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. premikati se, dotikajoč se podlage s telesom: kača, polž leze; gosenica leze po listu; po poti lezejo deževniki; pren., ekspr. temen oblak leze čez sonce
    // premikati se tako, da je telo zelo blizu podlage: mravlja leze; čebele lezejo po satu; muha leze po šipi / tiger leze proti svoji žrtvi se plazi
    // navadno s prislovnim določilom premikati se, pomagajoč si z nogami in rokami: lesti izpod postelje, s skale; lesti skozi okno; previdno je lezel v vodo / gledati otroka, kako hitro leze / lesti čez ograjo, na drevo plezati
  2. 2. ekspr., navadno s prislovnim določilom počasi, navadno tudi s težavo premikati se: veslali so proti toku, zato je čoln samo lezel; vlak leze po strmini / prihuljene postave so lezle iz teme; bolnik leze od postelje k mizi; skupina planincev leze proti vrhu; upognjen pod težkim bremenom leze navkreber / ko je začutil nevarnost, je njegova roka previdno lezla proti orožju / kazalec leze proti dvanajsti; sonce leze višje in višje; pren. njegov pogled je lezel po obrazih prisotnih
    // počasi teči, polzeti: znojne kaplje mu lezejo po čelu; solza leze po licu / reka leze po ravnini
  3. 3. ekspr. hoditi, iti: kadar je mogel, je lezel v mesto; kaj pa lezeš tja, če si bolan; lezeš kot polž zelo počasi
    // lesti po vseh štirih
  4. 4. nav. ekspr., s prislovnim določilom prodirati, riniti iz česa ali v kaj: žebelj leze iz deske; kol pod težkimi udarci počasi leze v tla / prva travica že leze iz zemlje
    // počasi v majhni količini, stopnji prihajati: iz vseh razpok je lezla voda / ekspr. jutranja svetloba leze skozi nizka okna / mraz leze v sobo, v telo
  5. 5. navadno s prislovnim določilom počasi se premikati s prvotnega, navadnega mesta: naramnica ji leze z rame; nahrbtnik mu leze na stran; hlače lezejo dol / ne maram nositi te rute, ker leze
  6. 6. s prislovnim določilom večati področje svojega delovanja, vplivanja: mraz mu leze po hrbtu; prijetna toplota leze po telesu; utrujenost leze po žilah; bolečina v nogi leze višje in višje
    // rastoč pokrivati vedno večjo površino: slak leze čez plot; bršljan leze po razvalinah
  7. 7. ekspr., navadno v zvezi z v počasi se bližati čemu (slabemu): poletje že leze v jesen; mož že leze proti sedemdesetemu letu / ali ne vidiš, da lezeš v nesrečo / lesti v dolgove; bolj in bolj so lezli v revščino
  8. 8. ekspr. počasi minevati: ure lezejo; čas leze po polževo
    ●     ekspr. prišlo je vse, kar leze in gre veliko ljudi; ekspr. od presenečenja so mu oči lezle iz jamic gledal je z vedno bolj izbuljenimi očmi; ekspr. gledali so, kako na obzorju vedno bolj leze iz morja gorata obala so najprej vidni vrhovi obale, nato pa vsa; ekspr. sonce leze izza hriba vzhaja, za hrib zahaja; ekspr. zelenje že leze proti vrhu hriba tudi drevje, ki raste bolj blizu vrha, že zeleni; ekspr. hiša že leze na kup se podira, razpada; ekspr. tak je, da pred težavami leze na kup postaja malodušen; ekspr. molčal je in kar lezel na kup, vase iz zadrege, žalosti, ponižnosti se je držal sključeno; ekspr. spanec mu leze na oči postaja zaspan; ekspr. glava mu že leze na prsi zaradi zaspanosti, dremanja sklanja glavo; zaradi starosti se ne more več držati zravnano; šalj. pijača mu že leze v glavo opijanja se, postaja pijan; oče že leze v dve gubé dobiva sključeno držo; ekspr. cesta se vijuga po dolini in leze v hrib se vzpenja; ekspr. strah mu leze v kosti začenja se bati; šalj. to vino je tako, da leze v lase je močno; ekspr. mož leze v leta počasi se stara; pog., ekspr. lesti komu v zadnjico, nekam, vulg. v rit izkazovati komu pretirano vdanost, prijaznost z namenom pridobiti si naklonjenost; žarg. učenec komaj leze težko izdeluje v šoli; pog. blago leze narazen postaja vedno tanjše, se na več mestih trga; ekspr. lica mu lezejo narazen od zadovoljstva poteze obraza kažejo, da je zadovoljen; ekspr. posestvo, premoženje leze narazen se manjša, propada; pog. oči mu že lezejo skupaj postaja zelo zaspan; pog. lesti vkup od lakote biti zelo lačen; postajati slaboten, brez moči od lakote
lík1 -a m (ȋ) 
  1. 1. oseba kot literarna, dramska upodobitev: podati življenjsko pristen lik; igralec je ustvaril prepričljiv lik te zgodovinske osebe; filmski, igralski, odrski liki; to je najlepši ženski lik v njegovih romanih; liki v tragediji; ekspr. Shakespearova galerija človeških likov / dramski lik
    // s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: igralec je dobro podal lik gizdalina; junaški lik iz naše revolucije; lik borca in heroja / z oslabljenim pomenom vzgajati socialistični lik človeka
  2. 2. knjiž., navadno s prilastkom likovno upodobljen predmet ali živo bitje; kip, podoba: lesen lik sejalca; lik zveri; lik iz kamna; lik na kovancu; znamke s pesnikovim likom; pren. duhovni lik pesnika
    ●     knjiž. njen lik mu je vedno pred očmi obraz, podoba, postava
  3. 3. kar je likovno upodobljeno sploh: risati po pesku nekakšne like; okrasni liki na ploskvi
  4. 4. geom. tvorba, sestavljena iz točk, premic in ravnin: izračunati ploščino lika / enakokotni lik; ploskovni, prostorski lik; podobni, skladni liki; raznostranični lik / geometrijski lik
  5. 5. igr. obrazec, razdeljen v kvadrate, v katere se vnašajo določene rešitve: vpisati besedo, črko v lik / magični lik pri katerem se iste besede ponovijo vodoravno in navpično tako, da se križajo
    ♦     šport. lik kar nastane ob spremembi smeri na smučeh; skupina med seboj povezanih elementov umetnostnega drsanja; obvezni liki liki umetnostnega drsanja, ki so glede na težavnost, izvajanje in število ponovitev natančno predpisani
línija -e ž (í) 
  1. 1. nepretrgana vrsta točk; črta: potegniti linijo; ravna linija / knjiž. njegove risbe označuje nemirna, včasih pretrgana linija
    // kar je temu podobno: dolga linija letečih ptic / tekli so v vijugasti liniji in streljali; pren., publ. socialistična izgradnja se ne razvija po ravni liniji
  2. 2. kar ločuje, razmejuje; črta: prekoračiti linijo; mejna linija
  3. 3. navadno s prilastkom redna prometna povezava med določenimi kraji, proga: otvoritev nove linije / avtobusna linija Ježica—Vič; ladijska linija; letalska linija Beograd—Dubrovnik; mednarodne linije; redne in občasne linije; linija v Južno Ameriko
  4. 4. sistem vodov skupaj z opremo za prenos informacij s pomočjo električne energije: graditi novo linijo; sovražnik je uničil linijo; vzdrževati linije / kabelska ali podzemna linija; nadzemna linija; telefonska, telegrafska linija
    // kar ta omogoča: motnje na liniji / medkrajevne, mednarodne linije / žarg.: linija je prekinjena, zasedena zveza; za poročanje s svetovnega prvenstva bo na voljo osemdeset linij zvez; ostanite na liniji ne prekinite zveze, ostanite pri telefonskem aparatu
  5. 5. teh. sistem naprav, strojev, ki omogoča popolnoma avtomatiziran delovni postopek: montirati linijo za polnjenje in zapiranje steklenic; proizvodnja pekovskih linij / proizvodna linija
  6. 6. voj. prvi, najbolj izpostavljeni del položaja: napasti sovražnikovo linijo / obrambna linija / boriti se v prvi liniji; pren. v takratnem položaju je bil vsakdo bojevnik v prvi liniji
  7. 7. navadno s prilastkom oblika, podoba, videz: aerodinamične linije letala; elegantna linija avtomobila; moderna linija frizure; klasične linije kostima / pog. linija oblek je oprijeta obleke so oprijete
    // to je najbolj značilna linija v fiziognomiji njegove duševnosti poteza, črta
    // obris, kontura: linija profila, nosu
    // pog. vitko telo, postava: ima linijo; v teh letih ženske navadno že izgubijo linijo / zelo pazi na linijo trudi se, da se ne zredi
    // vitka linija
  8. 8. publ. smer, usmeritev, zlasti kake dejavnosti, politike: linija se je zdaj spremenila; določiti politično linijo; idejna, partijska, uradna linija; kreatorji nakažejo samo linijo mode za novo sezono; boj med dvema linijama v kulturnem gibanju / z oslabljenim pomenom: programska linija založbe se ne spreminja program
    // žarg., polit. biti na liniji v skladu z veljavno politično smerjo
  9. 9. knjiž., navadno s prilastkom tok, potek: linija dejanja v drami; razstava kaže linijo slikarjevega razvoja / kompozicijska linija romana
  10. 10. potomstvo v zaporednih generacijah: španska linija rodu / moška linija moški potomci; potomci moškega; ravna linija osebe, ki po rojstvu neposredno ali posredno izhajajo drug od drugega; stranska linija osebe, ki po rojstvu izhajajo od skupnega prednika
    // po materini liniji je Slovenec njegova mati je Slovenka
    ●     žarg., polit. iti na linijo odločnega odpravljanja napak začeti odločno odpravljati napake; ekspr. podpreti, premagati koga na vsej liniji popolnoma, v celoti; žarg., polit. vztrajati na liniji oportunizma v oportunizmu; publ. znajti se na isti liniji imeti skupni cilj; po liniji pog. naloge po partijski liniji partijske; pog. delati po politični liniji politično, v politiki; pog. iti na potovanje po privatni liniji privatno, ne službeno; pog. dobiti vstopnice po sindikalni liniji s posredovanjem sindikata; publ. ta boj v skrajni liniji koristi tudi mednarodnemu delavskemu gibanju nazadnje, končno; pog. narediti kaj po liniji najmanjšega odpora tako, da se porabi čim manjši trud ali vzbuja čim manjši odpor pri drugih
    ♦     jur. demarkacijska linija začasna meja med državami ali armadami, navadno po sklenitvi premirja; muz. melodična, pevska linija potek melodije, petja; navt. tovorna linija črta na boku ladje, ki kaže, koliko natovorjena ladja sme biti ugreznjena; obl. takrat je bila moderna A linija so bile moderne obleke, katerih zunanji obris je podoben črki A; H linija v modi vrečaste obleke; šah. linija vsaka od navpičnih vrst polj na šahovnici; kmet na b-liniji; šport. igra na liniji pri tenisu in badmintonu igra, pri kateri odbija igralec žogo z osnovne črte; vet. linija skupina živali določene vrste, ki ima moškega ali ženskega prednika izbranih genskih lastnosti
ljudjé ljudí m mn., daj. ljudém, tož. ljudí, mest. ljudéh, or. ljudmí (ẹ̑) 
  1. 1. množina od človek, razen 4:
    1. a) ta žival se boji ljudi; kipi predstavljajo bitja, ki so pol ljudje pol živali; prevoz ljudi in tovora; trupla ubitih ljudi; zdravniški poskusi na ljudeh; ljudje in živali
    2. b) neki ljudje čakajo pred vrati; ljudje, ki so ga srečevali, so ga pozdravljali; tam sem našel ljudi, ki so mi pomagali; pri mizi je prostora še za tri ljudi; gruča ljudi; nekaj ljudi je že v čakalnici; ob požaru je bilo poškodovanih pet ljudi; zbralo se je precej ljudi; ekspr. cela reka ljudi se vali s prireditve; ljudi je bilo kot listja (in trave) zelo veliko; nabralo se je ljudi, da niso imeli kam sesti / kot nagovor: kar naprej, ljudje; ljudje, odprite; kaj pa mislite, ljudje božji; v medmetni rabi ljudje božji, kaj sem vse doživel / pog.: koliko ljudi sprejme avtobus potnikov; pri tem časopisu je delalo le malo ljudi sodelavcev
    3. c) dobri ljudje so mu pomagali; hinavski, pošteni ljudje; mladi in stari ljudje se težko razumejo; ogibaj se ljudi, ki mislijo le nase / star. novice so prenašali berači in drugi popotni ljudje / v povedni rabi saj niso ravno slabi ljudje
    4. č) kmečki, mestni ljudje; poslovni ljudje; tako so sklenili ljudje na upravi; skrb za delovne ljudi; žarg.: govoril sem z odgovornimi ljudmi; politični ljudje politiki; vodilni ljudje
    5. d) se bomo že dogovorili, saj smo vendar ljudje; to so ljudje, vam rečem dobri, pošteni ljudje; to niso ljudje, ampak lutke; ker mi nismo le številke, smo ljudje! (Kajuh) ; Pokazali ste mi, kaj je moj posel — iz hlapcev napraviti ljudi (I. Cankar)
    6. e) hudo je, če ljudje nimajo kaj jesti; v mestu ljudje nimajo pravega miru; ljudem gre zato, da sploh lahko zidajo / tam ljudje slabo živijo
  2. 2. osebe kot družbena skupnost: to so si ljudje izmislili; ne vznemirjajte ljudi; pusti ljudi, naj govorijo, kar hočejo / bratstvo vseh ljudi; enakopravnost ljudi pred zakoni; odnosi med ljudmi
  3. 3. osebe, zlasti v odnosu do kakega dogajanja ali stvari: ljudje so se temu čudili; ne vem, kaj ljudje mislijo o njem; ljudje ga opravljajo; ljudje bodo to kmalu pozabili; ljudje pravijo, da ni prav ravnal; kaj bodo rekli ljudje, če bodo izvedeli
    ●     ekspr. vsi smo pač ljudje imamo človeške lastnosti, napake; šalj. ženske so ga klicale: Janez, sedi k nam, bomo vsaj ljudje skupina oseb moškega in ženskega spola; star. njegovo dekle je bilo revnih ljudi iz revne družine; ogibati se ljudi biti nedružaben, samotarski; ekspr. ti še ne poznaš ljudi po mojem mnenju so ljudje slabi; pog. dal se je ljudem v zobe povzročil, omogočil, da ga opravljajo; star. dati knjigo med ljudi izdati, objaviti; premalo greš med ljudi v javnost, v družbo; tak ne moreš med ljudi v javnost, v družbo; star. slovnica je prišla med ljudi leta 1854 je izšla; stvar je že prišla, prodrla med ljudi se je razvedela, postala splošno znana; pog. tako sem kosmat, da nisem za med ljudi za v javnost, v družbo; knjiž. bivši ljudje ki so izgubili svoj (važni) položaj v družbi; evfem. živel je od tega, kar so mu dali dobri ljudje od miloščine, od pomoči drugih; publ. s tem so bili ogroženi mali ljudje ljudje brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to so naši ljudje privrženci, somišljeniki; šef je dobro poznal svoje ljudi podrejene; bodi kakor doma, saj si prišel k svojim ljudem sorodnikom, svojcem; nikogar od svojih ljudi nima več članov družine, svojcev; to so ljudje starega kova ki se v vsem držijo ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čeznje, to so že ljudje na mestu zaupanja vredni, pošteni; vas šteje komaj petdeset ljudi prebivalcev; v obratu je zaposlenih čez sto ljudi delavcev, uslužbencev; živeti daleč od ljudi nedružabno, samotarsko; ko bi ljudje ne mrli, bi svet podrli; vsi ljudje vse vedo; prim. človek
mašína -e ž (ȋ) 
  1. 1. pog. stroj: mašine brnijo; cel dan dela med mašinami; dela kot mašina / pisati na mašino na pisalni stroj; mlatiti z mašino z mlatilnico
    // šivalni stroj: šivati na mašino
  2. 2. žarg., avt. (avtomobilski) motor: mašina je dobra, karoserija pa že uničena
    // pog., ekspr. avtomobil, zlasti boljši: kupil je novo mašino
  3. 3. pog., v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: mašina, ga lomiš
    ●     pog., slabš. glasovalna mašina vse, kar v zvezi z volitvami, glasovanjem dela kaka skupina za svojo zmago
mísel -sli [əu̯] ž (ȋ) 
  1. 1. najvišja umska dejavnost kot izraz človekove zavesti: misel opredeljuje človeka; hiter kot misel
  2. 2. nav. mn., v glagolniški rabi izraža najvišjo umsko dejavnost: iz globokih misli ga je prebudilo lajanje; zatopiti se v misli / ekspr. skušal je odgnati misli in zaspati / ležal je brez misli
    // izraža usmerjenost najvišje umske dejavnosti: misli so se mu osredotočile samo na rešitev / ekspr. misli so se mu sukale samo okrog nje / ekspr. vdajal se je svojim mislim
  3. 3. nav. mn., navadno s prilastkom mnenje, mišljenje: to so le moje misli, morda ni tako / po naših mislih so dogodki potekali takole / povej tudi ti svoje misli o predstavi / o tem problemu nisva istih misli; nikomur nočem vsiljevati svojih misli
  4. 4. z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom najvišja umska dejavnost kot nosilec
    1. a) določenega razpoloženja, počutja: ni se mogel otresti mračnih, žalostnih misli; predal se je prijetni misli / ekspr. obhajale so ga črne misli / ekspr. skušal si je izbiti take misli iz glave / ta človek je čisto romantičnih misli je romantičen
    2. b) določene, navadno čustvene reakcije: hudobna, maščevalna misel mu je šinila v glavo; to so zelo sebične misli
  5. 5. navadno s prilastkom prisotnost česa v zavesti kot posledica najvišje umske dejavnosti: misel, da bi odšel, mu je vedno bolj dozorevala; hrabri me misel, da je zdrav; zadrževala jih je misel, da ne ravnajo prav / ekspr. ta misel mu ne da miru, mu ne gre iz glave / vsiljuje se mu misel o nacionalni zatiranosti
    // navadno v zvezi z na trajnejša, intenzivnejša prisotnost česa v zavesti: misel na ljubezen, boljšo prihodnost mu daje pogum; misel nanjo ga je dvigala; misel na smrt ji hromi voljo
  6. 6. rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje uresničitev, izvedbo česa: dobra, originalna misel; misel o izdaji zbranih del slovenskih klasikov je bila vsestransko podprta; tedaj se mu je porodila misel o ustanovitvi stranke; dal je misel za reorganizacijo podjetja / ekspr. preblisnila, prešinila ga je misel, kako rešiti problem / hvaležen sem ti za vsako dobro misel
  7. 7. navadno s prilastkom izraženi rezultat najvišje umske dejavnosti: delo vsebuje veliko globokih misli; podobne misli sem že nekje slišal / izrekel je zanimivo misel
  8. 8. ed., navadno s prilastkom rezultat najvišje umske dejavnosti, ki se kaže kot bistvo, smisel
    1. a) umetniškega ali znanstvenega dela: seznanil se je z mislijo njegove razprave; osnovna misel drame / vodilna misel Prešernovih poezij
    2. b) knjiž. različnih znanstvenih, umetniških smeri: razvoj marksistične misli; seznaniti se z mislijo kubizma / Platonova filozofska misel
    3. c) knjiž. različnih področij človekove družbene dejavnosti: seznaniti se z antifašistično mislijo; politična misel stranke / univerza kot žarišče napredne misli / spoznati misel razrednega boja
      // knjiž., z oslabljenim pomenom najvišja umska dejavnost, značilna za določeno strokovno področje: nastanek pedagoške misli na Slovenskem / razvoj znanstvene misli
  9. 9. mn., z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom kar izraža vsebino, dejavnost, kot jo določa prilastek: komunistične misli so preplavile Evropo; ni bilo mogoče zavreti revolucionarne misli / spremljal je vse nove politične misli
  10. 10. v prislovni rabi, v zvezi v mislih izraža omejevanje glagolskega dejanja na miselno področje: ves čas je v mislih ponavljal izpitno vprašanje / v mislih sem z vami / samo v mislih je bil pogumen
    ●     ekspr. njegove misli se nikdar ne dvignejo nad osebno korist on misli samo na osebno korist; ekspr. moja prva misel je bila namenjena njej najprej sem pomislil nanjo; ni mogel zbrati svojih misli ni se mogel zbrati, koncentrirati; brati misli komu ugotavljati, kaj misli, kaj si želi; publ. izmenjavati misli sporočati, pripovedovati svoje mnenje, mišljenje drug drugemu; ekspr. pustil ga je že iz misli pozabil je nanj; ekspr. to mi ne pride nikoli na misel tega se nikoli ne spomnim; nikoli ne pomislim na to; ekspr. še na misel mi ne pride, da bi to storil izraža močno zanikanje; njega imam pogosto v mislih pogosto se ga spominjam; ekspr. očeta je redkokdaj jemal v misel ga omenjal, se ga spominjal; zlasti imam v mislih njegovo slabo vedenje poudariti želim zlasti njegovo slabo vedenje; ekspr. prišel je na čudovito misel spomnil se je nečesa čudovitega; predlagal je nekaj čudovitega; ekspr. bili so vsi ene misli z njim vsi so mislili kot on; ekspr. nimam nobenih skritih misli ničesar ne prikrivam, skrivam
    ♦     bot. dobra misel zdravilna rastlina z drobnimi škrlatnimi cveti, Origanum vulgare; muz. glasbena misel smiselno urejena, formalno nedoločena skupina tonov; rel. grešiti v mislih; soc. družbena misel človekovo mnenje, mišljenje o njegovem odnosu do sočloveka, družbe
možgánski -a -o prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na možgane: možganski živci; popokalo mu je več možganskih žilic; možgansko tkivo / možganska poškodba; možgansko vnetje / možganska prostornina / možganski kirurg / operacija možganskega tumorja
  2. 2. publ. duševen, razumski: možganska sposobnost / možganski človek / možgansko delo / možganski kapital inteligenca, znanstveniki kot pomemben člen v družbenem razvoju; ekspr. možganski trust skupina ljudi, ki opravlja raziskovalno, svetovalno delo v kaki dejavnosti
    ♦     anat. možganski center ali možgansko središče del možganske skorje, ki ima določeno funkcijo; možganski ganglij skupek živčnih celic v možganih; možganski prekat votlina v možganih, napolnjena z možgansko tekočino; možganski privesek ali možganski podvesek hipofiza; možganska hemisfera ali možganska poluta polovica velikih ali malih možganov; možganska ovojnica; možganska skorja siva plast na površju velikih možganov z ganglijskimi celicami; možganska vijuga guba možganovine med dvema brazdama; možgansko-hrbtenjačna tekočina likvor; med. možganska kap naglo prenehanje delovanja možganov zaradi krvavitve ali zamašitve žil; možganska krvavitev izliv krvi v možgane iz pretrgane žile
napréj prisl. (ẹ̄) 
  1. 1. izraža gibanje ali usmerjenost od čelne, sprednje strani glede na osebek, ant. nazaj: nagniti se naprej; hoditi z naprej sklonjenim telesom; nekoliko naprej štrleče ustnice / pasti z obrazom naprej
    // izraža premikanje od določenega mesta v tej smeri: stopiti za korak naprej; zapelji malo naprej od križišča / vožnja naprej / zna šteti naprej in nazaj
    // v medmetni rabi izraža
    1. a) poziv za približanje, vstop, nadaljevanje poti: le naprej; kar naprej, prosim; na trkanje se oglasi iz sobe: naprej; naprej, naprej, ustavljanje (je) prepovedano
    2. b) ukaz za odhod: naprej, gremo / po dva naprej
  2. 2. izraža gibanje ali smer pred drugim: splezaj naprej, mi bomo za teboj; stopiti, svetiti naprej; pog.: spustiti žensko naprej dati ji prednost; ker je krvavel, ga je zdravnik vzel naprej preden je bil na vrsti
    // izraža položaj pred drugim: skupina je že daleč naprej / kilometer naprej je odcep; nekaj korakov naprej se je ozrl / pog. v tehniki smo bolj naprej kot oni smo bolj napredovali
  3. 3. izraža usmerjenost v prihodnost: zaupen pogled naprej / dobiti plačo, plačati najemnino (za) naprej / redko naprej bodimo drugačni v bodoče, v prihodnje
  4. 4. izraža, da se dejanje uresniči prej, kakor bi bilo pričakovati: del zneska se plača naprej; naprej pripravljena resolucija / ekspr. naprej ve, kaj se bo zgodilo; za dež ve dva dni naprej; pog. že naprej se veselim počitnic zdaj
    // kot vljudnostna fraza za vašo prijaznost se vam že naprej zahvaljujemo
  5. 5. izraža nadaljevanje prejšnjega dogajanja: države se še naprej oborožujejo; obrne se in spi naprej; nekateri so z odgovori zadovoljni, drugi sprašujejo naprej / to je samo naprej razvita oblika
  6. 6. pog., v zvezi iti, priti naprej napredovati, razvijati se: človeštvo gre naprej; znanost gre hitro naprej / kljub zdravljenju gre bolezen naprej / z zidanjem smo prišli le malo naprej
  7. 7. z oslabljenim pomenom izraža izhajanje od določenega časa, mesta: urnik velja od danes naprej; družbeni razvoj od osvoboditve naprej / pog.: dati, poslati poročilo, prošnjo naprej oddati, odposlati; ali je danes pošta že šla naprej bila odposlana; tega ni treba naprej povedati, praviti; kolesa nima več, ga je prodal naprej (pre)prodal
    ●     pog. take primere bo zdravnik dal naprej sodišču naznanil, sporočil; ekspr. zmaga je že naprej dobljena izraža prepričanost o zmagi; žarg., šol. iti naprej obravnavati novo snov; izdelati razred in biti sposoben za prestop v višji razred; evfem. šlo je naprej imela je spontani splav; pog. njegova ura gre naprej prehiteva; ekspr. zaradi blata ni šel voz ne naprej ne nazaj ga ni bilo mogoče premakniti; žarg., šol. jemati naprej obravnavati novo snov; ekspr. treba je misliti tudi naprej ravnati tako, da je koristno za prihodnost; ekspr. kar naprej in naprej me nadleguje neprenehoma; pog. kar sliši, nese naprej pove drugim; ovadi; peti naprej pri dvoglasnem ali večglasnem petju peti vodilno melodijo; pog. vsak si poskuša pomagati naprej doseči boljši materialni položaj; pog. zmeraj se rine naprej hoče biti prvi, upoštevan; evfem. ženska je spravila naprej imela je hoteni splav; žarg., šol. ni znal dosti, a profesor ga je le spustil naprej v naslednji letnik; ekspr. ne ve ne naprej ne nazaj kaj bi napravil; ekspr. niti za korak naprej ne misli v ravnanju, življenju ne upošteva, kaj bo v prihodnosti; ekspr. v kmetijstvu je storjen velik korak naprej kmetijstvo se je izboljšalo, dvignilo; ekspr. iz hiše bo šel samo z nogami naprej mrtev; in tako naprej [itn.] izraža dodajanje
    ♦     šah. dati naprej figuro od začetka igrati brez nje; šol. učitelj bere naprej, učenci za njim; šport. premet naprej; voj. četa, naprej, marš izraža povelje za začetek korakanja; prim. vnaprej, zanaprej
nazáj prisl. (á) 
  1. 1. izraža gibanje ali usmerjenost proti hrbtni, zadnji strani glede na osebek, ant. naprej: nagniti se, omahniti nazaj; pokazati z roko nazaj / nosi nazaj počesane lase frizuro, pri kateri so lasje usmerjeni od čela proti tilniku; ženska z nazaj zavezano ruto z vozlom na tilniku
    // nazaj zaviti rogovi
    ♦     šport. premet nazaj
    // izraža premikanje od določenega mesta v tej smeri: umaknite se za korak nazaj; vožnja nazaj / zna šteti naprej in nazaj
    // v medmetni rabi izraža
    1. a) poziv za oddaljevanje v tej smeri: vsi nazaj; dva koraka nazaj
    2. b) star. začudenje: presneto nazaj; šment nazaj, kdaj si tako zrasla
  2. 2. izraža gibanje ali smer proti izhodišču: nazaj grede so nekaj popili; nesti, prignati nazaj; ekspr.: kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj; vreči sovražne čete nazaj / elipt.: klicati koga nazaj; želeti si nazaj / dobiti ukradeno kolo nazaj / pot nazaj je zaprta; vožnja tja in nazaj; vlak za nazaj / pog.: vsak čas bo nazaj se bo vrnil; brzojaviti nazaj brzojavno odgovoriti; udaril ga je nazaj vrnil mu je udarec
    // brati nazaj od desne proti levi; vrteti film nazaj
    // pog. izraža položaj za drugim; zadaj: skupina je še daleč nazaj / ta plemena so še zelo nazaj v razvoju zaostala
  3. 3. izraža usmerjenost v preteklost: spomin sega nazaj do prvih let; umirjen pogled nazaj; daleč nazaj najpomembnejši dogodek; pog.: sram me je pomisliti nazaj; nekaj let nazaj je še delal pred nekaj leti
  4. 4. pog., v zvezi iti nazaj nazadovati: v tistih krajih gre kmetijstvo nazaj / fant gre pri učenju nazaj / po teh zdravilih je šla bolezen nazaj
  5. 5. nar. spet, znova: zdaj bo nazaj vse dobro; kmalu je nazaj zaspal
    ●     nižje pog. nazaj se držati pri delu biti len; ne delati, kolikor bi lahko in kolikor bi bilo potrebno; nižje pog. nazaj se držati pri jedi, pri pijači jesti, piti manj, kot si kdo želi; nižje pog. pri prepiru se drži nazaj se zadržuje; umrli hodi nazaj po ljudskem verovanju po smrti se pojavlja kot duh; pog. ko smo šli nazaj, smo ga spet srečali ko smo se vračali; pog. kupljenih stvari v tej trgovini ne jemljejo nazaj ne zamenjujejo, ne sprejemajo; ekspr. povedal mu je nekaj krepkih nazaj ostro odgovoril; pog. nikoli mu ni rekla besede nazaj mu ni odgovarjala, ugovarjala; žarg., šol. profesor sprašuje nazaj prejšnjo, staro snov; pog. kar nazaj ga je vrglo, ko je to slišal zelo je bil presenečen; pog. vzeti besedo nazaj preklicati obljubo, sklep, izjavo; ekspr. ta doba pomeni korak nazaj v razvoju zdravstva nazadovanje
nìč štev. neskl. (ȉ) 
  1. 1. izraža število nič [0]: nič in nič je nič; pet množeno z nič je nič; nič celih nič ena 0,01; ura je sedem nič pet 705; vrednosti od nič do neskončno
    // izraža številko nič: tekma se je končala s tri proti nič / zavrteti gumb priprave na nič
    ●     pog., šalj. ena nič zate za zdaj si ti v prednosti, si me premagal
    ♦     lingv. pripona nič [Ø] pripona, ki glasovno ni izražena; med. krvna skupina nič [0]
  2. 2. izraža izhodiščno vrednost na (merilni) lestvici med pozitivnim in negativnim: temperature bodo okoli nič / vodno stanje nič normalno
    // teh. izraža dogovorjeno izhodišče za merjenje fizikalne količine: vidljivost nič / publ. trenutek nič pri odštevanju (za start)
nítro... prvi del zloženk (ȋ) 
  1. 1. nanašajoč se na atomsko skupino iz enega atoma dušika in dveh atomov kisika: nitrobenzen / nitroskupina in nitro skupina
  2. 2. nanašajoč se na ester dušikove kisline: nitroceluloza, nitroglicerin, nitrolak
nóten -tna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na nota 1, 2:
  1. a) notni zapis pesmi / notni sistem; notna pisava
  2. b) notni razpon njihovih ljudskih pesmi je majhen
  3. c) notna stojala / notna založba / notni material
    ♦     muz. notni papir papir s tiskanim notnim črtovjem; notna glavica polni ali prazni krožec kot del note; notna vrednost vrednost trajanja note; notno črtovje skupina petih vzporednih črt za pisanje not
obkolíti -kólim dov. (ī ọ́) 
  1. 1. postaviti se, namestiti se okrog nasprotnikovega položaja: obkolili so mesto in ga obstreljevali / obkolili so bataljon in ga prisilili k vdaji
    // postaviti se, namestiti se okrog koga z namenom, da se mu onemogoči izhod, pobeg: skupina policajev je obkolila demonstrante / obkoliti pobeglo žival
  2. 2. redko obkrožiti, obstopiti: vojaki so obkolili oficirja in poslušali njegovo razlago
odtŕgati -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. s trganjem odstraniti: odtrgati gumb; odtrgati liste z vejice; odtrgati jabolku pecelj; odtrgati krilu rob; odtrgati z roko, zobmi / odtrgati jabolko, nekaj rož / odtrgati ročaj odlomiti; ročica se je odtrgala; na pobočju se je odtrgala skala in se zvalila v dolino / ekspr. bomba mu je odtrgala roko; veter je odtrgal čoln
    // s trganjem ločiti od večje količine: odtrgati kos blaga, papirja; odtrgati nitko
    // s trganjem odstraniti del česa: odtrgati predolge niti, stebelca
  2. 2. narediti, povzročiti, da kdo
    1. a) ni več skupaj s kom: hotela ga je odtrgati od družine, žene; odtrgati se od svoje družbe / odtrgati kraj od zaledja
    2. b) preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: ta dogodek ga je odtrgal od nje; v tujini se je odtrgal od domačih / nihče ga ne more odtrgati od zemlje
    3. c) ne more delati več česa: odtrgati koga od dela, študija
  3. 3. zmanjšati izplačilo za določen znesek; odtegniti: vsak mesec mu odtrgajo petino plače; sto dinarjev mu je odtrgal, ker je pokvaril stroj
    ●     ekspr. delo ga je za dolgo odtrgalo od doma zaradi dela je bil dolgo zdoma; ekspr. svojih misli ne more odtrgati od njega ne more prenehati misliti nanj; ekspr. ni mogel odtrgati oči, pogleda od nje neprestano jo je gledal
operéten -tna -o prid. (ẹ̑) 
  1. 1. nanašajoč se na opereto: operetni libreto; operetna glasba; operetne melodije / operetna predstava / operetni igralec, pevec; operetna skupina
  2. 2. publ. ki ima značilnosti, zaradi katerih ga drugi ne jemljejo resno: operetna revolucija, vlada
ostánek -nka m (ȃ) 
  1. 1. neporabljen, nerazdeljen, neopravljen del kake celote: nekaj denarja je razdelil, ostanek pa je obdržal; ostanek hlebca; izpiti še ostanek vina / plačati ostanek dolga / knjiž.: ostanek dneva je preživel s prijatelji; ostanek poti je prehodil peš zadnji del
    // nav. mn. kos blaga, ki ga ni mogoče (raz)rezati na manjše kose za prodajo: kupiti, prodajati ostanke; ostanek za hlače, krilo / ta obleka je iz ostanka
  2. 2. nav. mn., navadno s prilastkom še obstoječi del, sestavina, element celote, ki ne obstaja več: ostanki grajskega obzidja; najti ostanke izumrlih živali / v rokah je držal ostanek metle; ekspr. to so le ostanki ceste, pravzaprav kolovoz
    // del česa, kar je obstajalo v veliki količini, v visoki stopnji: ta etnična skupina predstavlja ostanek številnega naroda / ostanki stare miselnosti; ostanki ljudskih šeg / ekspr. to so le ostanki nekdanje lepote, slave
    // kar po kakem procesu od česa še ostane: izločiti ostanek snovi s segrevanjem; les izgoreva skoraj brez ostankov; ostanek pri luženju
  3. 3. nav. mn., navadno s prilastkom del česa, ki se ne
    1. a) porabi pri izdelavi, predelavi: lesni, mesni, tekstilni ostanki
    2. b) poje, popije: ker je prišel prepozno domov, je dobil le ostanke; jesti, piti ostanke; na mizi je še polno ostankov / ostanki od kosila
      // kar ostane od kakega pridelka po (po)spravljanju: pobirati ostanke v sadovnjaku, vinogradu; ostanki po žetvi
  4. 4. mn., ekspr., s prilastkom mrtvo telo, truplo: pokojnikove posmrtne ostanke so prepeljali v rojstni kraj
  5. 5. glagolnik od ostati: njegov ostanek v krčmi je povzročil govorice
    ●     zastar. nikjer nima ostanka obstanka; pog. ne bom za drugimi pobiral ostankov ne maram ženske, s katero so imeli drugi ljubezensko razmerje; publ. najstarejši ostanki kulturnega delovanja človeka sledovi, dokazi; publ. obračunati z ostanki preteklosti kritično presoditi negativne stvari, ki so se ohranile iz preteklosti; publ. zbirka se brez ostanka vključuje v tradicionalno poezijo popolnoma
    ♦     arheol. ostanki kolišč; ostanki paleolitika; fiz. destilacijski ostanek; mat. ostanek število, ki ostane od deljenca po deljenju; pal. fosilni ostanki
pakét -a m (ẹ̑) 
  1. 1. predmet, predmeti z ovojem zaradi prenosa, prevoza: nesti paket; odpreti, odviti paket; prevezati paket z vrvico; zložiti pakete na polico; velik paket / narediti paket zaviti kaj in prevezati z vrvico
    // darilni paket za darilo
    // poštna pošiljka, ki ima določeno velikost, težo, vrednost in embalažo: dostaviti, izročiti paket; oddati paket na pošto; opremiti paket s podatki; poslati kaj kot paket / interniranci so dobivali pakete od doma hrano in druge potrebščine v takih pošiljkah; poslati kaj v paketu / poštni paket
  2. 2. pog., z rodilnikom določena večja količina navadno istovrstnih predmetov v ovoju, škatli; zavitek: naročil je pet paketov sveč; paket vžigalic
  3. 3. publ. več na kak način med seboj povezanih stvari: paket informacij, storitev; paket ukrepov, zakonov
    ♦     adm. paket kartic določeno število (luknjanih) kartic, na katerih so podatki, program; paket programov kar spada pod določen proces, operacijo; ekon. kontrolni paket delnic v kapitalistični ekonomiki večje število delnic, ki omogoča delničarjem odločanje o poslovanju delniške družbe; fiz. valovni paket skupina valov; ptt vrednostni paket v domačem prometu z navedeno vrednostjo nad določeno vsoto; v mednarodnem prometu z navedeno vrednostjo ne glede na vsoto; tur. (turistični) paket celotna penzionska oskrba z dodatnimi turističnimi storitvami
pihálo -a s (á) 
  1. 1. nav. mn. glasbilo v obliki cevi, na katero se igra s pihanjem: pihala so bučno zaigrala; godala, pihala in tolkala / godba na pihala skupina ljudi, ki igra na pihalne instrumente
  2. 2. teh. priprava, ki daje, oddaja enakomeren tok zraka: sušiti s pihalom
pognáti -žênem dov., stil. poženó (á é) 
  1. 1. narediti, povzročiti, da kaj začne
    1. a) gibati se, premikati se: poženi konje, voz vendar ne more stati sredi ceste; pognati živino iz hleva, na pašnik / žarg. šofer je ravno hotel pognati, ko je pritekel še en potnik
    2. b) delati, delovati: pognati elektromotor, stroj / po eni minuti lahko poženete stroj s polno hitrostjo / publ. ob prazniku je predsednik skupščine pognal novo hidrocentralo / predica je spet pognala kolovrat; ekspr. kosci so že zgodaj pognali kose začeli kositi
  2. 2. narediti, povzročiti, da se kaj začne bolj hitro gibati, premikati: voznik je od časa do časa pognal konje / pognati konje v dir, drnec / žarg. pognati avtomobil čez sto petdeset kilometrov na uro; pren., ekspr. poženite zadevo, saj čakamo na odločbo že dve leti
  3. 3. narediti, povzročiti
    1. a) da kaj kam gre, pride: srce bolnega človeka požene trikrat manj krvi po telesu kot srce zdravega / črpalka požene pet litrov vode na sekundo
    2. b) da kdo zapusti določen kraj, prostor: pomanjkanje jih je pognalo iz vasi / pustolovstvo ga je pognalo v svet / ekspr. silen hrup ga je pognal iz sobe
  4. 4. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kdo v določeno stanje: lakota ga je pognala v obup; pognati koga v smrt / to bi pognalo svet v vojno / z glagolskim samostalnikom pognati koga v beg, upor
  5. 5. ekspr. nagnati, napoditi: oče ga je pognal od doma / armada je pognala sovražnika nazaj / pognati otroke spat
  6. 6. ekspr. vreči, zagnati: palico je pognal v kot; v obraz mu je pognal tisti drobiž / pognal je čevlje vstran in bos stekel naprej / pognati puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino
  7. 7. ekspr. zapraviti, lahkomiselno porabiti: ukradeni denar je hitro pognal / pognal je hišo in posestvo / več let je pognal za to delo
  8. 8. narediti poganjke: vrtnice so že pognale
    // narediti, povzročiti, da iz česa kaj nastane: rastlina je pognala korenine; seme požene kal / veje so pognale liste / solata je pognala v cvet razvila cvet; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin
    // začeti rasti: na vrtu je pognal plevel; dojenčku so pognali zobje; pren., ekspr. v njegovem srcu je pognalo novo upanje
    // ekspr. zrasti: krompir je že precej pognal; trava je letos visoko pognala; pren. ob obali je pognalo na stotine počitniških hišic
    ●     žarg. drugo dejanje je režiser pognal hitro čez oder je bilo zrežirano tako, da so se dogodki na odru hitro vrstili; ekspr. boš že kako pognal te dni preživel; pog. kislo mleko ga je pognalo zaradi njega si je moral izprazniti črevesje; pognati korenine ekspr. v mestu ni nikoli pognal korenin se ni vživel, počutil doma; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno; ekspr. to mu je pognalo kri v glavo, lica zardel je; ekspr. to mu je pognalo kri po žilah ga je poživilo, razburilo; ekspr. pognal si je kroglo v glavo naredil je samomor z ustrelitvijo; ekspr. pognati komu meč v srce usmrtiti ga z mečem; ekspr. marsikatero noč je pognal s prijatelji preživel v popivanju, veseljačenju; pog. te tablete so mu hitro pognale krvni pritisk povišale, zvišale; ekspr. to mu bo pognalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo; pog. z enim udarcem je pognal žebelj v desko ga zabil; ekspr. pognati koga na boben narediti, povzročiti, da pride njegovo premoženje na prisilno dražbo, da gospodarsko propade; ekspr. pognati na cesto dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. visoka odkupnina je marsikaterega kmeta pognala v roke oderuhov ga je naredila denarno, gospodarsko odvisnega od njih; ekspr. pognati hišo, most v zrak razstreliti; ekspr. vse je pognal po grlu zapravil s pijačo, zapil; ekspr. le kaj ga je pognalo, da je to storil spodbudilo, bilo vzrok; pojavil se je pred nami, kot bi pognal iz tal nenadoma, nepričakovano
polastíti se -ím se dov., polástil se (ī í) 
  1. 1. narediti kaj za svoje, zlasti neupravičeno: polastiti se njegovega denarja / sovražnik se je z orožjem polastil mesta / polastiti se oblasti
    // ekspr. narediti, da pride kaj osebku v uporabo: bila sva hitrejša in sva se brž polastila klopi
  2. 2. nav. ekspr. dobiti močen vpliv, oblast nad kom: hotela se ga je polastiti; ne mara, da bi se ga kdo polastil / skupina drugače mislečih se je hotela polastiti društva
    ●     ekspr. brž ko je vstopil, se ga je polastila za ves večer dosegla, da je bil samo v njeni družbi; ekspr. v strasti se je je polastil imel z njo ljubezenski, spolni odnos
  3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: ginjenost, groza, radost se ga je polastila; nemir, strah se je polastil množice / temna slutnja se mu je polastila duše
potísniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. s prislovnim določilom s sunkom spraviti
    1. a) na drugo mesto, v drug položaj: potisniti ročico stroja na desno; potisnil jo je na stol; potisnila je lase pod ruto; potisniti zapah v odprtino; potisniti naprej, navzgor; klobuk si je potisnil na čelo / potisniti ustnice naprej
    2. b) z določenega mesta, položaja: sila, ki potisne lavo iz ognjenika; potisniti knjigo od sebe odriniti
    3. c) kam sploh: potisniti čoln v morje; potisniti mizo k zidu; potisnila mu je blazino pod glavo; potisniti naboj v cev; potisniti koga v sobo; skrivaj mu je nekaj potisnila v roko dala
  2. 2. s sunkom (od zadaj) povzročiti premikanje, hitrejše premikanje: potisniti avtomobil; potisniti gugalnico; potisniti voz v klanec / naprava, ki potisne letalo
  3. 3. narediti, povzročiti, da kaj spremeni položaj: jezikovno, narodnostno mejo so hoteli potisniti čimbolj proti jugu / potisniti sovražno vojsko čez mejo
  4. 4. nav. ekspr., v zvezi z v spraviti koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove vednosti, privolitve: potisnili so ga v rezervo; drugi so ga potisnili v to zadevo / razmere so ga potisnile v osamljenost / blokada je potisnila državo v izoliranost
    ●     ekspr. potisniti komu nož med rebra zabosti ga z nožem; knjiž. tako zatiranje je potisnilo ljudstvu orožje v roke povzročilo, da se je uprlo, začelo bojevati; ekspr. ta skupina je potisnila generala na čelo stranke mu omogočila prvo, vodilno mesto v stranki; ekspr. s tem so to vprašanje znova potisnili na stranski tir ga nehali reševati, obravnavati; ekspr. potisniti kaj v pozabo pozabiti; ekspr. vsi bi me radi potisnili v zakon bi radi, da bi se poročil(a)
predvájati -am nedov. (ā) 
  1. 1. s posebnimi napravami povzročati, da postane zvočni ali slikovni zapis zlasti glasbenega ali filmskega dela slišen, viden: predvajati film; predvajati magnetofonski posnetek / predvajati zabavno glasbo / na televiziji pravkar predvajajo oddajo za otroke je na sporedu, jo oddajajo
    ♦     rad. spreminjati z radijskimi, televizijskimi napravami zapise zvoka, slike v električne signale in jih z elektromagnetnimi valovi prenašati na daljavo
  2. 2. publ. umetniško poustvarjati javno, pred občinstvom: mnogih oper danes več ne predvajajo; zbor je predvajal nekaj pesmi starih avtorjev / skupina je predvajala moderne plese; predvajati akrobatske vaje izvajati
  3. 3. star. prikazovati, demonstrirati: izumitelj je predvajal svoj novi izum
priváten -tna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. ki je last posameznika, posameznikov, zaseben: privatni gozdovi; privatna proizvodnja; privatno podjetje, premoženje; privatna in družbena stanovanja / najel si je privatno sobo sobo pri osebi, ki se ne ukvarja poklicno z gostinstvom, oddajanjem sob; privatna šola šola, ki jo ustanovi, vzdržuje kako društvo
    // namenjen uporabi, koristi določenega posameznika, določenih posameznikov: privatni park; privatni prostori; privatna cesta; privatna in javna kopališča
  2. 2. ki je v zvezi s posameznikom, posamezniki in ne z družbeno skupnostjo: privatni interesi; ogroziti privatne koristi; privatne zadeve
    // nanašajoč se na posameznika kot neuradno osebo: uradni in privatni obisk; prositi koga za privatni pogovor; privatni spor; njegovo privatno mnenje je drugačno od uradnega; privatno pismo / privatno življenje
    ●     pog. iti na potovanje po privatni liniji privatno, ne službeno
    ♦     ekon. privatna proizvodnja proizvodnja s proizvajalnimi sredstvi v privatni lastnini; proizvodnja zasebnikov, zlasti obrtnikov; jur. privatna zdravniška praksa do 1974 zasebno opravljanje zdravniškega poklica; privatno pravo pravo, ki ureja osebnostna in premoženjska razmerja državljanov; ped. privatni docent v nekaterih državah predavatelj, ki ima pravico predavati na univerzi, navadno brez plačila; soc. privatni lastnik posameznik ali skupina, ki ima lastninsko pravico do proizvajalnih sredstev; privatna lastnina lastninska pravica posameznika ali skupine do proizvajalnih sredstev; šol. privatno šolanje šolanje v privatni šoli ali s posebej najetimi učitelji
raztŕganec -nca m (ȓ) 
  1. 1. ekspr. kdor je oblečen v raztrgano, ponošeno obleko: raztrganci in berači
  2. 2. pog., slabš., med narodnoosvobodilnim bojem sodelavec gestapa, ki se izdaja za partizana: v vas so prišli raztrganci / skupina policistov, preoblečena v raztrgance
referènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) 
  1. 1. kdor ima, pripravi referat; predavatelj, poročevalec: referent je razčlenil položaj v gospodarstvu; poslušati, predstaviti referenta; referent na strokovnem posvetovanju; glavni referent in koreferent / ker je eden od referentov zbolel, bo njegov referat prebral predsednik
    ●     knjiž. vsaka skupina učencev je izbrala svojega zapisnikarja in referenta poročevalca
  2. 2. navadno s prilastkom kdor samostojno vodi, opravlja delo, ki predstavlja zaključeno celoto: referent na občini, v tovarni / davčni, nabavni, pravni referent; referent za posojila, turizem
    // kdor je v kaki skupini, skupnosti določen, izbran, da vodi, organizira kako dejavnost: izvoliti za referenta; kulturni, sanitetni referent; referent v brigadi
rôka -e in -é ž, tož. ed. in mn. v prislovni predložni zvezi tudi róko róke (ó) 
  1. 1. okončina človeka, ki se uporablja za prijemanje, delo: dvigniti, skrčiti roko; iztegovati roke proti materi; prekrižati roke na prsih; zlomiti si obe roki; dolge, mišičaste roke; roka v komolcu, zapestju; čez roko obešena torbica; roke in noge / peljati dekle pod roko spremljati, voditi jo, držeč svojo roko pod njeno, navadno v višini komolca; desna, leva roka; braniti se z golimi rokami brez pripomočkov; človek s suho roko; imeti umetno roko protezo, ki nadomešča to okončino; glasovati z dviganjem rok / kot poziv oborožene osebe k neupiranju, vdaji roke kvišku / klesati roko / roka opice
    // del te okončine od zapestja do konca prstov: držati, imeti roke v žepu; stisniti roko v pest; pred jedjo si umiti roke; zebe me v roke; držati se za roke; mehke, negovane, tople roke; hrbet roke / na roki nosi prstan na prstu, navadno prstancu; jesti z rokami z rokami prijemati jed in jo dajati v usta; risati s prosto roko / pri pozdravu dati, stisniti, stresti komu roko; seči komu v roko / kot podkrepitev trditve, obljube ná roko, da bom držal besedo / z oslabljenim pomenom ponuditi, sprejeti roko sprave spravo
    // notranja stran tega dela: imeti raskave, žuljave roke / od presenečenja ji je padlo pismo iz rok; nastaviti dlan in piti iz roke; podajati si kaj iz rok v roke; pljunil je v roke in prijel za lopato; držati, imeti kaj v rokah / ekspr. tak je, da bi iz roke jedel zelo je krotek, ubogljiv
    // kot označba na pošiljki v roke XY
  2. 2. nav. ekspr. ta okončina glede na dejanje, delo, ki ga opravlja: prepustiti se rokam bolničarja / pazi se, ker me že srbijo roke ker bi te najraje udaril; dvigniti roko proti komu, nad koga udariti, (pre)tepsti ga; nisem še položil roke nanj nisem ga še udaril; umreti od sovražne roke / denar mu gre nerad iz rok skop je; delo mu gre od rok hitro dela; gledati komu pod roke nezaupljivo nadzorovati koga pri kakem delu, opravku; to sem prislužil z rokami s fizičnim delom
    // nav. ed., s prilastkom ta okončina glede na način opravljanja dejanja: imeti lahko, mirno, zanesljivo roko; voditi vse niti dogajanja z izkušeno, spretno roko / ta pa ima roko je zelo spreten; radi jo imajo zaradi njenih pridnih, spretnih rok zaradi pridnosti, spretnosti; narediti na hitro roko nahitro
  3. 3. ekspr., s prilastkom človek, kot ga določa prilastek: potrebovati delavne, pridne roke / pri njih manjka odločna, ženska roka / po tem ozemlju je segala pohlepna tuja roka tujci
  4. 4. v prislovni rabi, v zvezi na roko, na roke izraža, da se delo opravlja z rokami ali z določenim orodjem, ki se drži v rokah, ne pa s strojem: delati čevlje na roko; okopavati, žeti na roke; na roko tkani prti ročno
  5. 5. ekspr., s predlogom, v zvezi z dati, imeti, vzeti izraža ročno opravljanje določenega dela ali konec, začetek takega opravljanja: cel dan ima kramp, metlo v rokah; rada vzame pletenje v roke / daj že enkrat knjigo iz rok nehaj brati; dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo; umreti s puško v roki v boju
  6. 6. ekspr., s predlogom, v zvezi z biti, dobiti, imeti izraža, da kdo ima, razpolaga s čim, kar se prime, drži v rokah: zdaj imam vsa potrdila v rokah / te besede so ji izbile orožje iz rok povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti; dobiti dober dokaz v roke
    // izraža osebo, ki razpolaga s čim, ima kaj v lasti: posestvo je v drugih, tujih rokah; gostilne so v zasebnih rokah / zemlje ni dal iz rok do smrti je ni prepustil, izročil; hiša prehaja iz rok v roke lastniki se pogosto menjajo; premogovniki so prešli v roke tujega kapitala / pog. blago ima iz druge roke od preprodajalca, prvega uporabnika; novica je iz prve roke iz neposrednega vira
  7. 7. ekspr., s predlogom, v zvezi z biti, imeti, vzeti izraža, da kdo vodi kaj, odloča o čem: izlet ima v rokah tajnik; vzgoja je v njihovih rokah; oblast je v rokah ljudstva / predsednik je sam vzel stvar v roke; vzeti usodo v svoje roke / odločitev je v vaših rokah; zadeva je že v rokah sodišča; imeti škarje in platno v rokah imeti moč, oblast odločati o čem
    // v zvezi z določenimi glagoli izraža vpliv, nadzorstvo, oblast koga nad kom ali čim: komaj se je rešil iz njihovih rok; iztrgati oblast iz rok buržoazije; mesto je v rokah partizanov / iztrgati koga iz rok smrti rešiti ga smrti; ne dam se jim v roke ne pustim, da bi me ujeli, da bi o meni odločali; otrok je v dobrih rokah
  8. 8. ekspr., s prilastkom moč koga ali česa, ki se uveljavlja po kom drugem: roka oblasti, pravice, sodišča ga ni dosegla / njegova roka je dolga njegova moč, oblast sega daleč; publ. biti podaljšana roka organizacije pomagati pri uresničevanju njenih namenov, nalog
  9. 9. ekspr., v zvezi biti, imeti pri roki izraža, da je komu kaj glede na dejanje, pri katerem se uporablja tudi roka, blizu, na primernem mestu: orodje ima urejeno, da je takoj pri roki; nobenega zemljevida ni pri roki / izgovor ima zmeraj pri roki / jest hodi v gostilno, ki je najbolj pri roki
  10. 10. pog., v zvezi biti od rok izraža, da je komu kaj glede na določeno dejanje daleč, na neprimernem mestu: trgovina je precej od rok
    ●     ekspr. s tem si ne bom mazal rok ne bom storil tega nečastnega, negativnega dejanja; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben; pog. če le more, drži roke v žepu, križem lenari, ne dela; ekspr. držati, imeti roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; že po prvih težavah so mnogi dvignili roke izgubili upanje na uspeh; opustili delo; ekspr. trgovci so si meli roke so bili zadovoljni, veseli; ekspr. poletje podaja roko jeseni prehaja v jesen; ekspr. zadnji čas je, da si podasta roke se pobotata; ekspr. lahko si kar roko podasta oba sta enaka, slaba; knjiž. sodišče je položilo roko na knjigo je prepovedalo razširjanje, prodajo te knjige; pog. položiti roko nase narediti samomor; ekspr. (položi) roko na srce in priznaj bodi odkritosrčen; ekspr. ponuditi komu roko biti pripravljen, želeti komu pomagati; izraziti željo se s kom poročiti; umiti si roke (kot Pilat) ne sprejeti odgovornosti za negativno dejanje, ki ga je kdo storil ne popolnoma prostovoljno; ekspr. izpustiti zmago iz rok ne zmagati kljub ugodnemu položaju; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; pog. biti si na roke, na roko pomagati drug drugemu; biti v prijateljskih, dobrih odnosih; pog. na roke, na roko jim gre dela zanje tako, kot želijo; pomaga jim; pog. denar na roko ali pa nič plačati takoj in v gotovini; ekspr. ukrade, kar mu pride pod roko kar more; ekspr. skozi njegove roke je šlo že dosti učencev poučeval je že dosti učencev; dati komu posestvo v roke prepustiti mu ga v upravljanje; ekspr. padel je policiji v roke policija ga je odkrila, ujela; ekspr. treba bo pljuniti v roke treba bo z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati; ekspr. po dolgem pogajanju sta si udarila v roke sta sklenila dogovor, kupčijo; ekspr. oče ga je vzel v roke ostro opomnil, oštel; ekspr. (vzemi) pamet v roke izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; ekspr. (za)prosil je za njeno roko zasnubil jo je; ekspr. zmeraj so ga na rokah nosili zelo negovali, razvajali; zelo obzirni, pozorni so bili do njega; star. izid bolezni je še v božjih rokah neznan, nejasen; pog. kupiti, prodati pod roko nezakonito, skrivaj; ekspr. to podpišem z obema rokama s tem se v celoti strinjam; žarg., grad. z roko podprt tram z ročico; evfem. nima čistih rok je kriv; črna roka teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte; ekspr. on je njegova desna roka nepogrešljiv, najožji sodelavec; pog. biti dobrih rok radodaren; leva roka star. kmetija leži na levo roko od ceste na levi strani; pog. to bo naredil z levo roko z lahkoto, brez težav; ne temeljito, površno; ekspr. imeti dve levi (roki) biti len, neroden pri delu; publ. v državi se je uveljavila politika močne roke zahteva po doslednem izpolnjevanju predpisov, zakonov; goste so sprejeli z odprtimi rokami gostoljubno, z veseljem; ekspr. imeti polne roke dela biti zelo zaposlen; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; ekspr. odtegniti komu prijateljsko roko prijateljstvo, pomoč; dati komu proste roke dovoliti mu, da ravna po svojem preudarku; ekspr. delati na svojo roko brez upoštevanja soglasja, vednosti, mnenja drugih; pog. začeti (obrt) na svojo roko postati samostojen obrtnik; knjiž. živi od dela svojih rok sam se preživlja; ekspr. imeti zvezane roke ne moči storiti kaj odločilnega; ekspr. vladati z železno roko odločno, s silo, nasiljem; ekspr. zdi se mu, da je dolina na dosegu roke zelo blizu; ekspr. ima prijateljev, da jih na prste ene roke prešteješ zelo malo; ekspr. saj nimam deset rok ne morem opraviti toliko dela, kot se pričakuje, zahteva od mene; roka roko umije človek povrne zlasti v neprijetnem, nedovoljenem položaju dobljeno pomoč s podobno pomočjo; če mu prst ponudiš, pa roko z(a)grabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko; preg. boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi koristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pričakovati, a ne dobiti
    ♦     elektr. pravilo desne roke s katerim se določa smer inducirane napetosti; film., fot. fotografirati, snemati iz roke tako, da se drži kamera, fotografski aparat v roki; igr. igrati iz roke brez talona; rel. polaganje rok bistveni del obreda pri birmi, mašniškem posvečenju; teh. mehanična roka priprava, ki opravlja podobna dela kot roka
róvtarski -a -o prid. (ọ̑) 
  1. 1. nanašajoč se na rovtarje ali rovte: rovtarska in dolinska dekleta / imeti rovtarske navade
  2. 2. nanašajoč se na pokrajino med Škofjo Loko, Logatcem in Tolminom: raztreseni rovtarski kraji / rovtarska narečna skupina
rúnda -e ž (ȗ) 
  1. 1. šport., pri boksu in rokoborbi časovno omejen del dvoboja, tekmovanja: runda traja tri minute; začela se je tretja runda; v drugi rundi je boksal bolje
  2. 2. šport. krožna pot, tekmovalna proga, ki jo mora tekmovalec navadno večkrat preteči, prevoziti, krog: rundo je pretekel v eni minuti; prevoziti petdeset rund / prehitel ga je za eno rundo / že v prvi rundi je zaostal
  3. 3. pri igri s kartami skupek toliko partij, da vsak od igralcev enkrat deli karte: končati rundo; igralci so bili sredi runde; nehati igrati po drugi rundi; zmagovalec prve runde / žarg. zaigrajva še eno rundo partijo, igro
  4. 4. žarg., navadno s prilastkom količina enake (alkoholne) pijače, navadno za več oseb, ki se naenkrat naroči: naročiti, prinesti novo rundo; drugo rundo plačam jaz; dala sta vsak za eno rundo / ob naročanju natakar, še eno rundo
  5. 5. publ., navadno s prilastkom vsebinsko, tematsko zaključena enota kake celote, krog: prva runda pogovorov; v drugi rundi volitev je zmagal kandidat socialnodemokratske stranke / to je spet nova runda zahtev skupina
    ●     pog. lep večer je, naredimo še eno rundo okoli trga krog; žarg. zvoziti ves pesek v petih rundah v petih prevozih, vožnjah
sékcija -e ž (ẹ́) 
  1. 1. notranja organizacijska enota uprave, ustanove, društva, ki opravlja določeno dejavnost v okviru celote, odsek: ustanoviti sekcijo; v društvu uspešno delajo številne sekcije / dramska, likovna sekcija; leksikološka in dialektološka sekcija Inštituta za slovenski jezik; sestanek tehniške sekcije terminološke komisije
  2. 2. knjiž. del, odsek: osrednja sekcija mostu je poškodovana; montirali so zadnjo sekcijo ladje / sekcija 1 A na karti
  3. 3. med. preiskovanje trupla ali organov z rezanjem zaradi ugotovitve njihove zgradbe: opraviti sekcijo
    ●     publ. delali so plenarno in po sekcijah ločeno po skupinah in obravnavani tematiki; redko sekcija godal, pihal skupina
sklòp sklópa in sklôpa m (ȍ ọ́, ó) 
  1. 1. navadno s prilastkom več, navadno povezanih, združenih stvari, naprav, ki sestavljajo funkcionalno celoto: sedežni sklop; sklop elementov; sklop gospodarskih poslopij; sklop strojev / z oslabljenim pomenom obsežni sklopi gozdov
    ♦     geogr. gorski sklop
    // več stvari, ki nastopajo skupaj in sestavljajo celoto: sklop predpisov; sklop problemov, vprašanj / miselni sklop / obravnavati teme v sklopih; programski sklop
    // publ., v zvezi v sklopu izraža, da je kaj sestavni del kake celote: v sklopu države oblikovana pokrajinska enota; revija izhaja v sklopu časopisnega podjetja / z oslabljenim pomenom ti objekti niso bili planirani v sklopu petletnega plana v petletnem planu
  2. 2. glagolnik od sklopiti: priprava za sklop; sklop in razklop
    // mesto, kjer se kaj sklopi: popraviti, pregledati sklop; sklopi in stikališča
  3. 3. lingv. beseda, nastala s sestavljanjem dveh ali več besed brez veznega samoglasnika: seveda, polčas in drugi sklopi / pridevniški, prislovni sklopi / soglasniški sklop skupina neposredno si sledečih soglasnikov v besedi, besedni zvezi
slúžnost -i ž (ú) 
  1. 1. jur. pravica do delnega omejevanja lastnika pri razpolaganju s svojo lastnino ali do delne uporabe tuje lastnine: pridobiti služnost / osebna služnost pravica do uživanja, rabe tuje stvari in stanovanja; vodna služnost pravica zajemanja vode na tujem zemljišču; služnost poti pravica prehoda čez tuje zemljišče
  2. 2. knjiž. podrejenost, odvisnost: upreti se služnosti čemurkoli / prizadevanja, da bi ne bila nobena družbena skupina v služnosti v podrejenem položaju
stráža -e ž (á) oseba, skupina oseb, ki koga, kaj varuje, brani, nadzoruje: straža je prijela vlomilca; ubežnika so izročili straži; postaviti, razporediti, razposlati straže; menjava straže; poveljnik straže / spremljala ga je častna straža; pionirska, taborniška, vojaška straža; predsednikova telesna straža / obalna straža v nekaterih državah navadno policisti, ki s hitrimi čolni patruljirajo ob obali; obmejna straža nekdaj vojaška formacija, ki straži, nadzoruje državno mejo
// dejavnost, ki se ukvarja z varovanjem, branjenjem, nadzorovanjem koga, česa: v tovarni so vpeljali stražo; konec, začetek straže / iti na stražo; poslali, postavili so ga na stražo; biti določen za stražo; biti, menjavati se, stati na straži; dnevna, nočna straža; pren., ekspr. stati na straži miru
● ekspr. biti na mrtvi straži slovenstva za vsako ceno biti Slovenec na določenem, zelo izpostavljenem ozemlju; finančna straža nekdaj organ, ki nadzira proizvodnjo ali promet raznega blaga zaradi preprečitve davčnih utaj; gorska straža organizacija za varstvo gorske narave
♦ navt. nočna straža od osmih zvečer do štirih zjutraj; voj. mrtva straža nekdaj na zelo izpostavljenem, nevarnem položaju; obhodna straža; prednja straža predstraža; premična straža na pohodih, pri transportih; zgod. narodna straža v revoluciji 1848 oborožene enote pristašev revolucije na Slovenskem; ob razpadu Avstro-Ogrske pomožne krajevne enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem; vaška straža med narodnoosvobodilnim bojem organizirana oborožena skupina belogardistov za varovanje vasi pred partizani
uplésati se in uplesáti se upléšem se dov. (ẹ́ á ẹ́) 
  1. 1. z vajami, plesanjem pripraviti se, razgibati se pred plesom: uplesati se pred nastopom
  2. 2. izpopolniti se v plesanju: plesalec se je do konca sezone dobro uplesal
    // s plesanjem postati skladna, ubrana celota: mlada folklorna skupina se še ni uplesala
urgénten -tna -o prid. (ẹ̑) 
  1. 1. knjiž. nujen, neodložljiv: urgentna zadeva / urgentne potrebe; urgentno vprašanje / položaj je urgenten zahteva nujno, takojšnjo rešitev
  2. 2. med. nanašajoč se na nujno, takojšnjo medicinsko pomoč: pacient je urgenten primer / urgentni blok skupina ambulant, laboratorijev, bolniških oddelkov s specialisti za nujno, takojšnjo medicinsko pomoč
ustváriti -im dov. (á ā) 
  1. 1. s svojo dejavnostjo narediti, da kaj nastane: ustvariti robota / v različnih religijah človeka, svet je ustvaril bog / ustvariti velik industrijski kompleks / ustvariti dohodek; ustvariti si veliko premoženje / ustvariti novo filozofijo / ustvariti modo; take zakone so si sami ustvarili / ustvariti državo; hoteli so ustvariti novo družbo / ta igralska skupina je ustvarila gledališče / ustvarila mu je topel dom; ustvariti si družino; ustvariti si trden položaj / ustvariti možnosti za delo; ustvariti osnovo za različne gospodarske dejavnosti / zanima ga vse, kar je ustvaril človeški duh; ekspr. vse to je ustvaril človekov razum / organizem je ustvaril dovolj protistrupov
    // narediti, povzročiti, da kaj nastane sploh: ustvariti prijateljske stike; ustvariti medsebojne vezi / s tem je ustvaril napačno predstavo o sebi; ustvariti videz srečne družine; ustvariti vtis, da je vse v redu / uspeh je v njem ustvaril pretirano samozavest
  2. 2. s svojo dejavnostjo na umetniškem področju narediti, da kaj nastane: ustvariti kip, opero; pesnitev je ustvaril po ljudskih motivih; ustvariti roman v modernem slogu; ljudstvo je ustvarilo veliko bajk in legend
    // uresničiti določene sposobnosti, prizadevanja, zlasti v gledališki umetnosti: igralka je ustvarila trden odrski lik; v tej drami je ustvaril eno svojih najboljših vlog
  3. 3. narediti, povzročiti, da se začne kako stanje: glasba je ustvarila veselo razpoloženje; ustvariti red in mir / publ. ustvariti ozračje napetosti
    ●     ekspr. ustvariti iz nič z zelo majhnimi sredstvi; ekspr. pred njo je stopil tak, kot ga je bog ustvaril nag, gol; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase
véčji -a -e prid. (ẹ̑) 
  1. 1. primernik od velik: postajati večji; moja torba je večja kot tvoja / ta kraj je bil včasih precej večji / izdatki so večji kot dohodki; podjetje ima večji promet / večja skupina / on ni nič večji od mene višji
    // ekspr. to so naši največji prijatelji; imeti večjo srečo kot pamet
  2. 2. ki glede na kako svojo lastnost, značilnost dosega stopnjo precej nad zgornjo mejo: večje države; večja gozdna žival / povzročiti večjo škodo; darilo večje vrednosti / ima že večje otroke / spada med večje mislece dvajsetega stoletja
    ●     delali so večji del ponoči večinoma, povečini; odšel je z doma v največjem delu v kmečkem okolju v času košnje in žetve; ekspr. pipa je bila njegova največja ljubezen zelo rad je kadil pipo; zarečenega kruha se največ poje prenagljene izjave, sodbe mora človek dostikrat preklicati, spremeniti
    ♦     mat. največji skupni delitelj največje celo število, s katerim se delijo dana cela števila; največja skupna mera največje število, s katerim so deljiva vsa dana števila; sam.: pog. po večjem vse sam naredi; prim. velik
véliki -a -o prid. (ẹ̑) 
  1. 1. določna oblika od velik:
    1. a) veliki kazalec ure; mali in veliki krožniki; zvoniti z velikim zvonom; male in velike črke; velika skakalnica; mala in velika začetnica
    2. b) pog. veliko pivo
    3. c) veliki narodi; veliki orkester sestavljen zlasti iz skupin godal, pihal, trobil in tolkal
    4. č) puška z velikim dometom
    5. d) te velike razlike so se še povečale
    6. e) kaj študira tvoj veliki sin
    7. f) veliki klanec je za nami
    8. g) vem za njegovo veliko bolečino
    9. h) velika kmetija je propadla
    10. i) poročati o velikem dogodku / veliki slovenski pesnik; Amerika, njihova velika soseda / odšel je v veliki svet; gostilna je stala ob veliki cesti / Velika Britanija; kot pristavek k imenu Peter Veliki
  2. 2. v zvezi velika potreba izločanje blata: mala in velika potreba / iti na veliko potrebo
    ●     veliki hlapec hlapec, ki vodi druge hlapce na kmetiji; star. veliki srpan avgust; star. veliki traven maj; ekspr. prišel je njegov veliki trenutek dobil je priložnost za pomemben uspeh; veliki voz ozvezdje, katerega sedem najsvetlejših zvezd ima obliko voza; ekspr. obešati kaj na (veliki) zvon povsod razglašati, pripovedovati; velika dekla dekla, ki vodi druge dekle na kmetiji; ekspr. iti čez (veliko) lužo iskat zaslužka v Ameriko; ekspr. dolgo so pluli čez (veliko) lužo Atlantski ocean; nar. velika maša veliki šmaren; velika matura nekdaj zaključni izpit po višji srednji šoli; velika nagrada pri nekaterih tekmovanjih, zlasti športnih najvišje priznanje za zmago; velika plošča (gramofonska) plošča s premerom 30 cm
    ♦     anat. veliki možgani del možganov za dojemanje dražljajev in urejanje odnosov med organizmom in okolico; veliki krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi telo; velika medenica zgornji del medenice; astr. Veliki medved; bot. veliki jesen jesen z golimi cveti, Fraxinus excelsior; velika kopriva kopriva z večjimi, pri dnu prisekanimi listi, Urtica dioica; velika zraščenka užitna goba, zraščena iz številnih betov, ki imajo s strani nasajene klobučke, Grifola frondosa; film. veliki plan od zelo blizu prikazana oseba, stvar ali njun del, navadno čez celo filmsko platno, sliko; velika zlata arena priznanje za najboljši film puljskega festivala; fiz. velika kalorija kilokalorija; geom. velika os elipse najdaljši premer elipse; velika polkrožnica polkrožnica nad veliko osjo elipse; kem. velika molekula makromolekula; lingv. veliki stavek skupina zapleteno sestavljenih stavkov z dvema pomenskima deloma; lov. veliki lov lov na veliko ali zaradi načina lova pomembno divjad; velika divjad zlasti večja in zaradi načina lova pomembna divjad; mat. velika poštevanka sistem produktov po dveh celih števil od 10 do 20; muz. veliki interval; velika seksta, sekunda, septima, terca; navt. veliki jambor jambor, drugi od spredaj; veliko jadro spodnje največje jadro na glavnem jamboru jadrnice z več jambori; rel. veliki četrtek zadnji četrtek pred veliko nočjo; veliki duhovnik pri starih Judih najvišji duhovnik in hkrati predsednik velikega zbora; veliki šmaren praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta; veliki teden teden pred veliko nočjo; veliki zbor pri starih Judih najvišji organ verske oblasti in najvišje sodišče; velika sobota zadnja sobota pred veliko nočjo; soc. veliki kmet kmet, ki ima navadno nad 10 ha zemlje; velika družina razširjena sorodstvena skupnost, ki temelji na skupnem družinskem predniku in nedeljivosti družinske lastnine; šah. velika kombinacija kombinacija, ki sestoji iz velikega števila potez; velika rokada rokada na damino stran; šport. veliki rokomet rokomet, pri katerem je na igrišču enajst igralcev; zgod. veliki inkvizitor vodja španske inkvizicije; velika antanta zveza Anglije, Francije in Rusije pred prvo svetovno vojno; zool. veliki metljaj; veliki vrtni polž; velika sinica
vozlíšče -a s (í) navadno s prilastkom  
  1. 1. kraj, prostor, kjer se prepleta, stika več prometnih poti: cestno, železniško vozlišče / ureditev ljubljanskega prometnega vozlišča / na tem vozlišču je promet zelo povečan križišču
    // kraj, prostor, kjer se prepleta, stika kaj sploh: vozlišče podmorskih kablov
  2. 2. kraj, prostor, kjer se kaj osredotoča, prepleta: mesto je vozlišče različnih miselnih tokov; politično, trgovsko vozlišče
    // ekspr. središče: tu je vozlišče evropskega slikarstva; Pariz, veliko kulturno vozlišče
  3. 3. kar je za kaj najvažnejše, najpomembnejše: psihološko vozlišče drame; vozlišče literarnozgodovinskih nasprotij / ekspr. v tem je vozlišče vseh protislovij, sporov bistvo, jedro
    ●     publ. novi program je bil vozlišče razpravljanja na kongresu ključna točka; publ. to so vozlišča, ob katerih so se zaostrila družbena nasprotja sporna mesta, vprašanja
    ♦     geom. prebodišče dane ravnine z osjo uporabljanega koordinatnega sistema; grad. vsako od sečišč v nosilcu, sestavljenem iz palicam podobnih nosilnih elementov, ki tvorijo trikotnike; ptt skupina (telefonskih) central s povezavami in priključki na določenem območju
vzdrževáti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. delati, da se kaj ohranja v dobrem stanju: vzdrževati cesto; sam vzdržuje hišo; vzdrževati na predpisan način; vzdrževati po navodilih; vzdrževati in obnavljati / vzdrževati v dobrem stanju
    // delati, da se kaj ohranja v enakem stanju: vzdrževati v kotlu stalno temperaturo / vzdrževati ogenj
    // delati, da se kaj ohranja sploh: vzdrževati diplomatske, prijateljske odnose; z letali vzdrževati zvezo s poplavljenimi področji / vzdrževati redni promet / ladja vzdržuje progo med Dubrovnikom in Koprom / vzdrževati ravnotežje; s silo vzdrževati red / vzdrževati koga pri življenju / publ. vzdrževati zanimanje za različna področja zanimati se
    // delati, da je kaj komu na razpolago: v Ljubljani vzdržujejo stanovanje za sina / vzdržuje si ljubico
  2. 2. dajati komu, kar potrebuje za življenje: vzdrževati družino, otroka; med študijem ga je vzdrževal stric / s plačevanjem šolnine vzdrževati učitelja; vzdrževal se je z inštruiranjem
    // dajati, kar je potrebno za obstoj, delovanje česa: muzej vzdržuje mestna uprava / vzdrževati vojsko z davki; društvo se vzdržuje s prirejanjem veselic
    ●     knjiž. vzdrževalo jo je upanje, da se sin vrne ji je dajalo moči za nadaljnje življenje; publ. vzdrževati korak s spreminjajočimi se potrebami družbe prilagajati se jim; knjiž. naprava vzdržuje ladjo v vodoravnem položaju drži, ohranja; knjiž. vzdrževati se ostrih besed ne izrekati, ne uporabljati jih; knjiž. pri glasovanju se je skupina poslancev vzdrževala se ni opredeljevala
zagozdíti -ím in zagózditi -im dov., zagózdil (ī í; ọ̄) 
  1. 1. z zabitjem zagozde, zagozd narediti, da je kaj trdno nameščeno: zagozditi podpornike, zagozditi toporišče / zagozditi vratno krilo s koščkom lesa
  2. 2. dati, potisniti kaj kam tako, da je tam trdno nameščeno: zagozditi kamen pod kolo; zagozditi klin v špranjo; s privijanjem vijaka zagozditi vložek v luknjo
    // dati, spraviti kaj v položaj, iz katerega ne more priti: deroča voda je zagozdila čoln med stebre mostu; zagozdil se je med skale, da ga voda ni mogla odnesti / ekspr.: zagozdil je glavo med dlani; zagozdil je nogo med vrata
  3. 3. ekspr. z nabiranjem, kopičenjem na določenem mestu narediti neprehodno: rov so zagozdile odkrušene skale; ulico so zagozdili tovornjaki; množica je za hip zagozdila vrata
zaupljív -a -o prid., zaupljívejši (ī í) 
  1. 1. ki (rad) zaupa, verjame: po naravi zaupljiv človek / biti zaupljiv do sodelavcev
    // ki izraža, kaže zaupanje, vero: zaupljiv pogled; fant z zaupljivimi očmi
  2. 2. ki (rad) zaupa, pove kaj: do mene je zelo zaupljiv
  3. 3. ki izraža, kaže človeško bližino, neposrednost: zaupljiv in odkrit pogovor / ustvarjati zaupljivo vzdušje
  4. 4. redko zaupen: zaupljiv cilj / nalogo naj opravi skupina zaupljivih ljudi
žárek -rka m (ȃ) 
  1. 1. svetloba, ki izhaja iz vira v obliki tanke, ravne črte: žarek pade, posveti na steno; žarki presevajo skozi zaveso; ekspr. žarek se prikrade, šine v temo; vodna gladina, steklo odbija žarke; žarki zahajajočega sonca; blesk žarkov / lunini, sončni žarki; svetlobni žarki; žarki svetilke, žarometa; žarki zvezd / snov vpija žarke / zavarovati se pred žarki vročega avgustovskega sonca; poti so kakor žarki speljane na vse strani
  2. 2. ekspr., navadno s prilastkom vsak od iz česa v ravnih črtah na vse strani izhajajočih delov: imela je žarke gubic okrog oči / zvezda s petimi žarki kraki
  3. 3. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: znova ji je posijal žarek sreče; izgubiti zadnji žarek upanja
    // z oslabljenim pomenom izraža pomen samostalnika, na katerega se veže: iz oči ji lijejo žarki ljubezni; z obraza ji sijejo žarki sreče / mili žarki njenih oči pogledi
  4. 4. mn., nestrok. valovi, delci, ki jih oddaja vir in se širijo v prostor; sevanje: poškodbe zaradi žarkov; ob razpadu atomskih jeder nastali žarki
  5. 5. geom. usmerjena premica: narisati žarek / glavni žarek; povratni žarek svetlobni žarek, ki gre skozi sečišče odsebnih senc dveh mimobežnic na skupni prestrezni ravnini; projicirni žarek skozi projekcijsko središče in točko, ki je projicirana
    ●     ekspr. žarki se igrajo na njenem obrazu na obrazu ji migota svetloba; ekspr. sončni žarki so ga ogreli sonce; ekspr. edini svetli žarek v njegovem enoličnem življenju so bila njena pisma edini lepi doživljaji
    ♦     fiz. žarek smer, v katero potuje energija v valovanju v izotropni snovi; infrardeči žarki infrardeča svetloba; kratkovalovni, radioaktivni, rentgenski žarki; snop žarkov skupina žarkov, ki gredo skozi dani presek ali dano točko; les. strženovi žarki ki potekajo radialno od stržena debla k skorji; min. izredni žarek ki se pri dvolomni snovi ne lomi točno po zakonu o lomu svetlobe; redni žarek ki ima v kristalu v vseh smereh isto hitrost
á m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, á ája (ā) prva črka slovenske abecede: beseda se konča na a; mali a; veliki A; nečitljivi aji / kot nadomestilo za ime osebe A je dal B polovico zneska / A bomba atomska bomba
// samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: dolgi a
● če si rekel a, reci tudi b nadaljuj; povej vse; od a do ž od začetka do konca, vse
♦ lit. rima aabb zaporedna rima; mat. 2a + 3b
artístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na artiste ali artizem:
  1. a) artistična cirkuška skupina
  2. b) artistična dognanost slike; dovršena artistična obdelava risanega filma; Prešernov Sonetni venec je vrhunec njegovega artističnega mojstrstva / gledališka predstava ni bila problemska, ampak predvsem artistična / evropske artistične smeri
desetérica -e ž (ẹ̑) skupina desetih oseb: naša športna deseterica je že odpotovala na tekmovanje
// knjiž. skupina desetih enot: opombe so na koncu vsake deseterice črtic / zložil je kakšno deseterico pesmi približno deset
desetína -e ž (í) 
  1. 1. del na deset enakih delov razdeljene celote: dobil je desetino dobička; ekspr. niti desetina tega ni res! / desetina litra
    ♦     mat. ena cela, devet desetin
  2. 2. vojaška enota desetih vojakov: zasedi je prihitela na pomoč naša desetina z dvema puškomitraljezoma; komandir desetine
    // organizirana skupina desetih ljudi: bili so najboljša desetina v zadrugi; tekmovanje pionirskih gasilskih desetin; tekmovalna desetina; vodja desetine
  3. 3. v fevdalizmu podložniška dajatev desetega dela pridelka, dohodkov zemljiškemu gospodu ali cerkvi: dajati, pobirati desetino; hiša je bila oproščena tlake in desetine; cerkvena desetina; žitna desetina
  4. 4. ruska ploščinska mera, 1,092 ha: barin je imel sto desetin zemlje
  5. 5. nav. mn., ekspr., z rodilnikom velika množina: desetine let so minile od takrat; prehodili so že desetine kilometrov; hiši sta nekaj desetin korakov narazen / zaradi izdaj je padlo na desetine naših borcev
    ●     star. v desetino iti po ljudskem verovanju iti po svetu kot deseti brat ali sestra
desetórica -e ž (ọ̑) skupina desetih oseb: za turnir so izbrali najboljšo desetorico
// knjiž. skupina desetih enot: na razstavo je poslal desetorico najboljših del / od vsega je razumel komaj desetorico stavkov približno deset
drhál -i [au̯] ž (ȃ) slabš.  
  1. 1. neurejena množica ljudi: drhal je od trenutka do trenutka naraščala / za tujcem se je podila drhal otrok
    // skupina nasilnih ljudi: tam se klatijo roparske drhali / fašistične drhali / dan za dnem popiva s svojo drhaljo druščino, družbo
  2. 2. ed. neosveščeni, nekulturni ljudje: zanj so bili ti ljudje drhal; spopadel se je z nazori malomeščanske drhali; poulična drhal / kot psovka poznam vas, drhal
dvígati -am nedov. (ī ȋ) 
  1. 1. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega: skupina vojakov je dvigala velik kamen na tovornjak; žerjav dviga zaboje iz ladje; dvigati vodo iz vodnjaka; spretno, težko dvigati; dvigati s pripravami, z rokami / na ladji dvigajo sidro; dvigati zaveso / pri telovadbi dvigajo in spuščajo roke / dvigati potopljeno ladjo / ves čas je dvigal zastavo visoko nad množico držal
  2. 2. delati kaj višje: dvigati teren z nasipavanjem; začeli so dvigati vodo v bazenu; voda v čolnu se dviga / cesta se neopazno dviga vzpenja
  3. 3. delati, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja: prijel ga je za roke in ga dvigal; gostje so se začeli dvigati in odhajati vstajati; dvigati se in legati / dvigati podrte drogove; poleženo žito se že dviga / pog. brigadirje so dvigali že ob štirih zjutraj budili, klicali
  4. 4. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: dvigati cene, proizvodnjo; potrošnja se hitro dviga; temperatura se še dviga narašča
    // dvigati zavest delovnih ljudi; pog. glasba je dvigala razpoloženje / dvigati kvaliteto izdelkov; dvigati nivo izobrazbe zviševati
    // spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: dvigati gospodarstvo; kulturno dvigati deželo / dvigati ljudstvo iz zaostalosti / nova družba ga dviga plemeniti, boljša; umetnost duhovno dviga človeka
  5. 5. sprejemati pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: pooblastili so ga, da bo dvigal denar iz banke, v banki; dvigati plačo; redno dvigati naročeno blago
  6. 6. napravljati, da se kdo upre, upira: dvigati ljudstvo proti izkoriščevalcem; vojska se že dviga / takšne ideje so dvigale naš narod k uporu, v upor
  7. 7. povzročati, delati: vozila dvigajo prah; dvigati preplah med ljudmi
    ●     ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni; to ravnanje je dvigalo prah v javnosti povzročalo razburjanje, govorice; dviga ga nad druge višje ga ceni; ekspr. takrat so ga dvigali v nebesa, danes pa so vsi proti njemu so ga močno poveličevali, hvalili; vznes. visoko dvigajo zastavo napredka z vsemi silami si prizadevajo za napredek
dvojíca tudi dvójica -e ž (í; ọ̑) skupina dveh oseb: z druge strani je prihajala dvojica mladih ljudi / bila sta prav čedna dvojica par; obisk švedske kraljevske dvojice kralja in kraljice; zakonska dvojica mož in žena
// skupina dveh enot: iz goste teme se je svetila le dvojica iskrih oči / most je branila dvojica topov / dvojica problemov
♦ fiz. dvojica sil dve enako veliki in nasprotni sili, ki ne delujeta na isti premici; šport. tekmovanje dvojic dveh igralcev proti dvema; žel. kolesna dvojica celota dveh koles in gredlja
ekspedícija -e ž (í) 
  1. 1. potovanje posebne skupine, navadno z raziskovalnim namenom, odprava: vrniti se z ekspedicije; odpraviti se na ekspedicijo; ekspedicija na južni tečaj; ekspedicija za proučevanje spalne bolezni / trgovska ekspedicija; pren., ekspr. otroci so delali ekspedicije v bližnje sadovnjake
    // skupina, ki se udeleži takega potovanja: člani ekspedicije; vodja ekspedicije na Mont Everest
  2. 2. pohod vojaškega oddelka v sovražen ali tuj kraj: fašistična ekspedicija; ekspedicije na sovražno ozemlje / kazenska ekspedicija vojaška akcija, s katero hoče napadalec s strahovanjem odvrniti prebivalstvo od sovražnih dejanj ali se maščevati
  3. 3. odpošiljanje, odprava: točna ekspedicija časopisov; ekspedicija zdravil; prostor za ekspedicijo
    // oddelek v večjem podjetju, ustanovi, ki skrbi za odpošiljanje; ekspedit: časopis je že v ekspediciji
eksperimentálen -lna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na eksperiment: eksperimentalna metoda; eksperimentalna znanost / eksperimentalna fizika, psihologija
  2. 2. po drugi svetovni vojni ki išče nove umetniške izrazne možnosti: eksperimentalna umetniška skupina / eksperimentalni film; avantgardna in eksperimentalna glasba; eksperimentalno gledališče
    ♦     lit. eksperimentalni roman roman v dobi naturalizma, ki se opira na izsledke psihologije in sociologije
enodnévnica -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. žuželka, ki živi samo nekaj ur: ličinke enodnevnic živijo v vodi; roj enodnevnic; pren., ekspr. upamo, da ta umetniška skupina ne bo samo muha enodnevnica v našem kulturnem življenju
  2. 2. knjiž., ekspr. kar ima majhno, kratkotrajno vrednost: bulvarne veseloigre so navadno enodnevnice; operetna enodnevnica
  3. 3. redko kar traja en dan: tura enodnevnica
fantìč -íča stil. fántič -a m (ȉ í; ȃ) 
  1. 1. deček, zlasti predšolski: skupina vaških fantičev se je igrala na poti; nagajiv, poreden fantič; petleten fantič / kot nagovor fantič, kam pa bežiš / ekspr. rodil se jima je lep fantič sin
  2. 2. ekspr. fant: fantiči in dekliči so se zbirali na trgu pred cerkvijo; sentimentalen je kot zaljubljen fantič / čakala je svojega fantiča
fórum -a m (ọ̑) navadno s prilastkom  
  1. 1. voljeno ali imenovano telo, pristojno za odločanje v določeni stvari: v zadevo je posegel višji forum; obrniti se na nižji forum; politični, sindikalni forumi; forumi revolucionarne oblasti / publ. odgovorni, odločujoči forumi
    // publ. skupina ljudi, na katero se kdo obrača: spregovoriti o problemu pred širokim forumom bralcev
  2. 2. javno mesto, kjer se o čem razpravlja, odloča: na vseh mednarodnih forumih se bojujemo za ekonomsko pomoč državam v razvoju / na tem visokem forumu je treba razpravljati tudi o gospodarstvu
híša -e ž (í) 
  1. 1. stavba, namenjena zlasti za bivanje ljudi: hiša stoji na samem, ob cesti; graditi, obnavljati, zidati hišo; gaz je vodila od hiše do hiše; ustavil se je pred domačo hišo; kamnita, lesena hiša; kmečka, meščanska hiša; nadstropna, pritlična hiša; nova, velika hiša; hiša z balkonom; lastnik hiše / stanovanjska hiša / atrijska hiša pritlična, navadno enodružinska, z ograjenim dvoriščem; enodružinska ali enostanovanjska hiša; montažna hiša; počitniška hiša; vogalna, vrstna hiša / v osmrtnicah pogreb bo izpred hiše žalosti v kateri je umrli živel
    // mestna hiša sedež mestne uprave; knjiž. hiša božja cerkev; vznes. hiša pravice sodišče
    // ekspr. vsa hiša se je zbrala vsi prebivalci hiše
    ♦     arhit. alpska hiša; panonska hiša
  2. 2. družinska skupnost, družina: to hišo že dolgo poznam; sosedova hiša je zelo gostoljubna; ekspr. vedeli so, da je hiša partizanska da podpira partizane, sodeluje z njimi
    // pri hiši je pet otrok; pri tej hiši sta le dva za delo / sina je spodil od hiše od doma
    // z oslabljenim pomenom: kruh smo imeli pri hiši samo ob največjih praznikih; ekspr. daj mu že, kar hoče, da bo mir pri hiši
    // s prilastkom skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi; rodbina: to je že od nekdaj bogata, premožna hiša; izhaja iz meščanske, plemiške hiše; cesarska, kraljevska hiša; bibl. iz hiše Davidove
  3. 3. publ., s prilastkom podjetje ali ustanova, zlasti trgovska, kulturna: avtomobilska hiša Fiat; časopisna, založniška hiša; filmska hiša / gledališka hiša gledališče
    // Modna hiša v Ljubljani
    // poslopje tega podjetja ali te ustanove: v mestu gradijo veliko trgovsko hišo; obnovili so dramsko hišo
  4. 4. glavni stanovanjski prostor v kmečki hiši: hiša z veliko hrastovo mizo in lončeno pečjo; vsa družina se je ob večerih zbrala v hiši / gornja hiša soba v nadstropju kmečke hiše; mala ali zadnja hiša manjša soba v kmečki hiši, navadno za spanje
  5. 5. redko zunanje ogrodje nekaterih nižje razvitih živali, navadno spiralno zavito; hišica: polževa hiša
    ●     ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; ekspr. otroci so postavili celo hišo na glavo v hiši, v stanovanju so povzročili velik nered; na starost je hodil od hiše do hiše beračil; odkar je gospodar, so k hiši dokupili že tretjo njivo h kmetiji, posestvu; prišla je praznih rok k hiši v zakon ni prinesla denarja, premoženja; prodajati po hišah ponujati blago v nakup neposredno stanovalcem; v svoji hiši bom že sam napravil red stvari, ki se tičejo mene ali moje družine, bom uredil sam; Bela hiša sedež predsednika Združenih držav Amerike v Washingtonu; javna hiša hiša, lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose; ekspr. ne bom več prestopil praga te hiše ne bom šel več k tem ljudem; preg. žena podpira tri vogle hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena
indivíduum -dua tudi -a m (ī) 
  1. 1. vsak, ki je mišljen, obravnavan izvzeto, ločeno od skupnosti ali celote; posameznik: kolektiv je sestavljen iz individuov; boriti se za pravice človeka kot individua
  2. 2. knjiž. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti; človek: v pogovoru sodelujeta vselej vsaj dva individua; miselna prodornost je pri vsakem individuu drugačna
    // s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: visoko moralen individuum; umetniški, vsestransko razviti individui
  3. 3. nav. slabš. človek, oseba sploh: ta individuum je kaj vem odkod; s takim individuom se nočem družiti / bil je v seznamu nevarnih individuov
  4. 4. knjiž., redko del večje celote, ki ima določeno samostojnost; enota: skladno zaokrožena skupina stavbnih individuov
    ♦     biol. (posamezen) organizem, osebek; filoz. posamezno bitje ali stvar, ki je ni mogoče deliti, ne da bi z delitvijo prenehal njen obstoj
izkrcávati -am nedov. (ȃ) spravljati koga z ladje na kopno, navadno s posebnim namenom: izkrcavati vojaške enote na sovražnikovem ozemlju
// publ. razkladati, raztovarjati: izkrcavati blago, tovor
jêdro -a s (é) 
  1. 1. notranji del semena: pregriznila je zrno, jedro je bilo že trdo; jedro in lupina / redko tolkla sta orehe in jedla jedra jedrca; pren. Poznam nekaj njegovih kolegov, povsem praznih ljudi, brez čustev in fantazije. Sama lupina brez jedra (T. Svetina)
    // notranji, središčni del česa sploh: betonsko jedro stebra; jedro vrvi je iz žice / razpoke vodijo v jedro ognjenika
  2. 2. navadno s prilastkom največji ali najpomembnejši del česa: našteti proizvodi so jedro naše kovinske industrije; jedro prebivalstva so v mestih predstavljali obrtniki; jedro reprezentance, sporeda, sprevoda / jedro naselja
    // kar je za kaj najvažnejše, najpomembnejše: ugotoviti, v čem je jedro problema, spora; približati se jedru stvari; najti pot do jedra pojavov; prodreti v jedro narodnosti / ekspr. k jedru, nič besedičenja k bistvu
    // oče in sin sta v jedru enakega značaja
    // najdejavnejša, vodilna skupina kakega kolektiva, skupnosti: vodstvena jedra komisij; najeli so nekaj ljudi, ki bodo jedro bodočega konservatorija; proletarske brigade so postale udarno jedro narodnoosvobodilne vojske / v boju med obema odklonoma se je izoblikovalo vodilno jedro gibanja
  3. 3. publ., navadno s prilastkom določena vsebina v kaki stvari, zlasti njene glavne značilnosti: izluščiti idejno jedro revije; miselno jedro individualizma; problemsko jedro novele ni bilo opaženo / bajke so tvorba žive fantazije brez stvarnega jedra vsebine
    // knjiž. tehtna vsebina: njegova misel ima jedro; ni brez jedra, kar je povedal
    // knjiž. osnovna nravstvena, nazorska načela koga: poglobiti se v duha in jedro dobrega pisatelja; v jedru je še nepokvarjen; zdravo jedro človeka, naroda / Prešernov svet je v svojem jedru globoko človeški / pretiran, a v jedru zdrav idealizem
  4. 4. kar je osnova, izhodišče kakega dogajanja, česa sploh: zrnca prahu so lahko jedra najrazličnejših procesov v atmosferi / tedaj so nastala prva naselitvena jedra središča
    // omenjeno delo vsebuje tri dramska jedra
  5. 5. fiz., kem., navadno v zvezi atomsko jedro pozitivno naelektren središčni del atoma: helijevo, uranovo jedro; radioaktivna atomska jedra; raziskovati zgradbo atomskega jedra
  6. 6. biol., navadno v zvezi celično jedro z mrenico oddeljeni del celice, navadno kroglaste oblike, ki je za obstoj celice nujno potreben: jedro se razpolovi; sestava celičnega jedra; spojitev celičnih jeder
  7. 7. teh. kar se namesti v formo, da nastane v ulitku votlina: namestiti, oblikovati jedra
  8. 8. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do jedra popolnoma, čisto: spoznali so ga do jedra; do jedra pokvarjen človek
    ●     knjiž. iti, priti stvarem do jedra popolnoma jih spoznati; publ. spoznali so, da gre v jedru za povečanje človekovih sposobnosti pravzaprav, dejansko; redko v vsaki stvari je jedro resnice zrno
    ♦     arheol. jedro ostanek prodnika ali gomolja, od katerega so bili odbiti večji kosi kamnine; astr. kometno jedro srednji, središčni del kometa, sestavljen iz trdne snovi; elektr. (magnetno) jedro feromagnetni del magnetnega kroga; del magnetnega kroga, ki ga navadno obdaja navitje; geol. jedro vzorec kamnin, ki se dobi iz vrtin pri vrtanju; kameno jedro otrdela anorganska snov, nastala v notranjosti lupine ali hišice mehkužcev; zemljino jedro središčni del zemeljske oble; les. jedro trdnejši, gostejši les v sredini debla; lit. jedro osrednji, najpomembnejši del kakega dela, v katerem je podana njegova glavna vsebina; metal. kristalizacijsko jedro majhen, trden delec v talini, okrog katerega se začne strjevati kovina ali zlitina; kristalizacijska kal; meteor. jedro nizkega zračnega pritiska območje najnižjega pritiska v območju nizkega zračnega pritiska; jedro hladnega zraka območje z najhladnejšim zrakom v območju hladnega zraka; num. jedro novca žlahtna kovina v novcu; teh. jedro plamena ostro obrobljen del plamena ob šobi gorilnika; um. jedro kapitela kompaktni del kapitela brez okrasja; urb. mestno jedro del mesta z glavnimi poslovnimi, upravnimi in kulturnimi stavbami; jedro mesta prvotni, stari del mesta; usnj. jedro koža s hrbta živali ali usnje iz te kože; srednja plast kože
kazemáta -e ž (ȃ) nekdaj  
  1. 1. zaprt, pokrit prostor v trdnjavi, zlasti za zaščito posadke pred topniškimi in bombnimi napadi: v kazemati je bila skupina vojakov
    // utrjen prostor na vojni ladji za nameščanje topov: kazemate v ladijskem trebuhu
  2. 2. temnica (v trdnjavi): kazemate goriškega gradu
klôbčič -a in klobčìč -íča tudi klôpčič -a in klopčìč -íča m (ó; ȉ í) 
  1. 1. volna, motvoz, žica, zvita v kroglasto obliko: klobčič je padel, se je zakotalil po tleh / klobčič se ji je odvil, razvil / kupiti klobčič bombaža, svile / zviti volno v klobčič
    // ekspr., navadno s prilastkom kar je tesno, navidez neločljivo povezano: politični klobčič se je pričel odvijati / z oslabljenim pomenom: ni se mogel rešiti iz klobčiča črnih misli; zašel je v klobčič protislovij
    // ekspr., navadno z rodilnikom skupina, gruča: okrog njega se je zbral klobčič mladih ljudi
  2. 2. v zvezi z v izraža obstajanje, pojavljanje v kroglasti obliki pri
    1. a) živali, človeku: stisnjen je v klobčič kakor jež; kača leži zvita v klobčič / maček se je zvil v klobčič / ekspr. klobčič pri vratih se je zganil v klobčič zvita žival, človek
    2. b) predmetu, stvari: pas, zvit v klobčič / ekspr. dim je puhal v gostih klobčičih kolobarjih
krílo1 -a s (í) 
  1. 1. nav. mn. organ za letanje na trupu žuželk in ptičev: petelin je razprostrl, razširil krila; mahati, prhutati s krili; orla je zmeril čez razpeta krila; sokolja krila; metulj z belimi, pisanimi krili / krila žuželk / pesn., z oslabljenim pomenom razpeti krila hrepenenja
  2. 2. del letala, ki ga drži pri letenju v zraku: razpetina, širina kril / letalsko krilo
  3. 3. stranski, navadno oblikovno zaključen del stavbe: prostor zavzema celotno krilo; dolgo in ozko krilo gradu
    // s prilastkom vsak od dveh ali več delov navadno gibljive celote: okensko krilo; odpreti vratno krilo
  4. 4. stranski, bočni del kake formacije, navadno vojaške: odbiti sovražnika na obeh krilih; krilo flote; napad na krilo / kot povelje z desnim krilom naprej
    // s prilastkom skupina ljudi, ki se loči od drugih skupin v kaki celoti: demokratično krilo; oportunistično krilo v parlamentu / desno, levo krilo stranke
    ●     ekspr. pohvala mu je dala krila postal je navdušen, zelo prizadeven, navadno pri kakem delu; ekspr. njegova domišljija je dobila krila postala je zelo bujna
    ♦     aer. krilo delta in delta krilo krilo, ki ima obliko trikotnika; agr. krilo kožnat izrastek na semenu ali plodu, ki temu omogoča letenje; bot. krilo stranski venčni list metuljastega cveta; med. pljučno krilo vsak od dveh delov pljuč; šah. krilo vsaka od dveh strani šahovnice; damino krilo; šport. desno krilo igralec, ki igra na desni strani napadalne vrste, zlasti pri nogometu; desna stran napadalne vrste, zlasti pri nogometu; šotorsko krilo; um. krilo oltarja gibljivi del tridelnega gotskega oltarja; zool. sprednja, zadnja krila žuželk
líce -a s (ī) 
  1. 1. nav. mn. del obraza ob strani nosu in ust: napihniti lica; poljubiti na obe lici; uščipniti v lice; pobožati otroka po licu; po licih tečejo solze; bleda, napeta, rdeča, povešena, vroča lica; eno lice je že obrito; jamica na licu; imeti znamenje na desnem licu; lica kakor mleko in kri bela in rdeča
    // ekspr. lica ji gorijo od zadrege / v lica ga zebe; biti rdeč v lica
  2. 2. star. prednja stran glave; obraz: opazovati v ogledalu svoje lice; gledal ga je naravnost v lice; v lice mu je zapihal oster veter; nagubano, okroglo, upadlo, zagorelo lice; izraz na licu se ni spremenil / na licu se ji bere skrb
  3. 3. stran tkanine, pletenine, usnja, ki ima bolj izdelan, lepši videz kot druga stran: lice blaga je obledelo; prišiti krpo kar na licu / tkanina z dvojnim licem / obračati blago na lice in narobe; na lice plesti same desne petlje
    // prednja, prava stran, zlasti kovanca, bankovca ali medalje: položiti igralno karto z licem navzgor; lice bankovca, čeka, kovanca
  4. 4. knjiž. pročelje, fasada: pred vhodnimi vrati so stopnice, lice je lepo pobeljeno
  5. 5. knjiž., s prilastkom podoba, videz, zunanjost: lice pokrajine se je zdaj popolnoma spremenilo; dati okolici kulturnejše lice; soba je dobila bolj prijazno lice; mesto izgublja starinsko lice; prizadevanje za lepše lice mesta / njegova navzočnost je dala prireditvi slovesno lice / ekspr., z oslabljenim pomenom: izbrisati kaj z lica zemlje; te ideje bodo spremenile lice družbe in sveta
  6. 6. neustalj., v prislovni rabi, v zvezi na licu mesta tam, kjer se kaj zgodi, je; na kraju samem: storilca so prijeli na licu mesta; skupina je gradivo zbirala na licu mesta
    // brez odlašanja, takoj: ukrepal je na licu mesta
    ●     star. ko je to slišal, se mu je lice razjasnilo obraz; star. oblaki so se razgrnili in mesec je pokazal svoje lice je postal viden; star. šele zdaj je pokazal svoje pravo lice obraz; ekspr. kri mu je zalila lica zardel je; ekspr. vsa kri mu je izginila iz lic prebledel je; star. v lice kaj povedati komu v obraz, v brk; knjiž. na licih ji cvetejo rože je mlada in lepega obraza; star. poznam ga po licu, po imenu ne navidez
    ♦     lov. izboklina na levi strani kopita lovske puške, kamor se nasloni lovčevo lice
ljubítelj -a m (ȋ) 
  1. 1. navadno s prilastkom kdor ima posebno zanimanje, nagnjenje za kaj: kot velik filmski ljubitelj rad hodi v kinoteko; biti ljubitelj dobre knjige, narave, živali; ljubitelj zabavnih melodij, umetnosti / redko ljubitelj knjig bibliofil
    // publ.: ta vrsta kave je našla že mnogo ljubiteljev mnogo ljudi jo kupuje, pije; ljubitelji smučanja so z letošnjo zimo zadovoljni smučarji
  2. 2. raba narašča kdor se iz veselja, nepoklicno ukvarja s čim; amater, diletant: igro je uprizorila skupina gledaliških igralcev ljubiteljev; precej gradiva je zbral tudi zgodovinar ljubitelj / razstavo so pripravili poklicni vrtnarji in ljubitelji
mehanízem -zma m (ī) 
  1. 1. skupek strojnih delov za uravnavanje, prenašanje gibanja, delovanja: izpopolniti, sprožiti, ustaviti mehanizem; mehanizem pisalnega stroja, ure; mehanizem za premikanje, zaviranje / krmilni, pogonski, prenosni mehanizem; pren. hoteli so biti ljudje, ne pa samo mehanizmi
    // publ., s prilastkom skupina organov z določeno funkcijo; aparat: menijo, da je človekov fiziološki mehanizem prirejen za toplo podnebje; gimnastične vaje ugodno delujejo na dihalni mehanizem
  2. 2. publ., s prilastkom kar omogoča, uravnava določeno delovanje, dejavnost: vodenje državnega mehanizma; potreben je enoten izvršilni mehanizem / sprostitev kreditnega, tržnega mehanizma; mehanizem cen
    // s prilastkom sistem, način: mehanizem mednarodne delitve dela; mehanizem produkcije / komedijski mehanizem tega dramatika se skoraj ne spreminja
    ♦     nav. mn., psih. obrambni mehanizem vedenje, ravnanje človeka, ki je v neprijetnem duševnem, čustvenem stanju; teh. ročični, vijačni mehanizem
melodíja -e ž (ȋ) 
  1. 1. muz. glasbena prvina, ki temelji na zaporednih odnosih med toni: v tej skladbi je melodija glavni nosilec izraza; ritem, melodija in harmonija
    // s prilastkom oblikovno in vsebinsko urejena skupina tonov, določenih po višini in trajanju: ta melodija je otožna, zategla / enoglasna, vodilna melodija; pren. melodija dolenjskega narečja
  2. 2. publ., s prilastkom krajša, navadno zabavna skladba: igrati, predvajati melodije / pevci zabavnih melodij
  3. 3. pesn., s prilastkom glasovi, zvoki sploh: melodija gozdov, vetra / slavčkove melodije
    ♦     lingv. stavčna melodija stavčna intonacija
mésto -a s (ẹ́) 
  1. 1. naselje, ki je upravno, gospodarsko, kulturno središče širšega območja: mesto ima pet tisoč prebivalcev; mesto leži, se razprostira ob reki; porušiti mesto; stanovati, živeti v mestu; industrijsko, turistično mesto; mesto Celje, Trst; obrobje, središče mesta / cel dan je hodil po mestu po mestnih ulicah; imel je opravke na različnih krajih mesta
    // novica se je hitro razširila po mestu med prebivalci mesta; ekspr. vse mesto govori o tem / star. cesarsko mesto Dunaj; glavno mesto države v katerem je sedež najvišjih državnih organov; star. ljubljansko mesto Ljubljana; ekspr. večno mesto Rim
    // Novo mesto
    // pog. poslovni del mesta: si že šel v mesto po kruh; ko boš že v mestu, pa kupi še vstopnice
    // v fevdalizmu naselje s posebnimi upravnimi, tržnimi pravicami, navadno z obzidjem: tedaj je cesar povišal ta kraj v mesto; cehovska, srednjeveška mesta / kraljevsko mesto
  2. 2. navadno s prilastkom manjši del zemeljske površine: v gozdu je hitro našel mesto, kjer so pustili ranjenega tovariša; pri gradnji ceste so se močvirnih mest izognili; na osojnih mestih še leži sneg; hodite previdno, to mesto je nevarno / še vedno stoji na istem mestu; na tem mestu je trava pohojena; s tistega mesta je najlepši razgled / mesta na luni, primerna za pristanek
    // izraža manjši del površine česa sploh: zaznamoval je zelo umazana mesta / na enem mestu se madež še pozna / položil je knjigo na prejšnje mesto / časopis je novico objavil na vidnem mestu
  3. 3. navadno s prilastkom del česa glede na namen: poiskal je pripravno mesto in se skril; denar je shranil na varno mesto; mesto streljanja talcev / parkirno, startno, zborno mesto; zapustiti stražarsko mesto
  4. 4. s prilastkom del česa, zlasti glede na značilnost, stanje: lepljeno, varjeno mesto / ranjeno mesto ga je zelo bolelo
    // del, odlomek pisanega, govorjenega besedila: razložiti nerazumljiva mesta; lirična, retorična mesta v drami; citirati, prepisati ustrezno mesto / o tem piše na drugem mestu
  5. 5. del površine z ustreznim pohištvom, predmetom, namenjen za začasno namestitev ene osebe; prostor: rezervirati mesti v gledališču; zamenjala sta mesti / pri mizi je še eno prazno mesto; vsak naj se usede na svoje mesto / posaditi gosta na častno mesto
    // kar je kot celota namenjeno za (začasno) bivanje ene osebe: tri mesta v internatu so še prosta / v hotelih je še dovolj prostih mest je še dovolj prostora
  6. 6. v zvezi delovno mesto najmanjša enota v delovni organizaciji, v kateri je zaposlena ena oseba: razpisati prosta delovna mesta; njegovo delovno mesto so ukinili; zasesti izpraznjeno delovno mesto / (delovno) mesto direktorja, ključavničarja / njegovo službeno mesto je zelo odgovorno; odpirati nova učna mesta
  7. 7. publ., s prilastkom položaj, funkcija: bil je imenovan na vodilno mesto; v vladi je zavzemal mesto notranjega ministra; imeti ugledno mesto v organizaciji / mesto gledališča je vse bolj prevzemal film; mesto šole v izobraževalnem procesu / vlada je odstopila mesto novemu režimu se je umaknila; stroji so stopili na mesto človeka so nadomestili človeka
    // pooblastilo za opravljanje določene funkcije v kakem organu; mandat: ta stranka ima pet mest v parlamentu / odborniško, poslansko mesto
  8. 8. s števnikom kar kaže vrednost osebka v primerjavi z drugimi osebki iste skupine glede na velikost, stopnjo določene sposobnosti, lastnosti: doseči, priboriti si drugo, tretje mesto; zasedel je tretje mesto; uvrstili so se na predzadnje mesto; ekspr. v zadnjem krogu se mu je posrečilo prebiti se na prvo mesto
    // publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo določa prilastek: on zavzema osrednje mesto med slovenskimi slikarji; vsak narod ima posebno mesto v zgodovini človeštva / to zavzema važno mesto v proračunu
  9. 9. neustalj., v prislovni rabi, v zvezi na licu mesta tam, kjer se kaj zgodi; na kraju samem: storilca so prijeli na licu mesta; skupina je gradivo zbirala na licu mesta
    // brez odlašanja, takoj: ukrepal je na licu mesta
    ●     publ. samo skupščina je primerno mesto za reševanje takih problemov organ; publ. zdaj ni mesta za pesimizem nismo, nočemo biti pesimistični; publ. tudi to vprašanje je dobilo, našlo mesto v časopisu je bilo obravnavano; publ. ima mesto v orkestru je član orkestra; ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti; z mesta star. z mesta je odgovoril takoj, brez pomišljanja; star. z mesta se mu je posrečilo takoj, ob prvem poskusu; star. reka je na mesta globoka na nekaterih mestih; na mestu na mestu smo prišli smo, kamor smo hoteli, morali priti; ekspr. bil je na mestu mrtev takoj je umrl; pog. njihove pripombe niso na mestu niso primerne, ustrezne; publ. naše smučarstvo stoji na mestu ne napreduje, se ne razvija; biti ob pravem času na pravem mestu prisotnost koga na določenem mestu v določenem času ima zanj ali za druge ugodne posledice; ekspr. fant ima glavo na pravem mestu zna pametno, premišljeno ravnati; vsaka stvar je na svojem mestu stvari so primerno, ustrezno razvrščene, postavljene; pog. če bi bil jaz na tvojem mestu, bi naredil drugače če bi se meni zgodilo, kar se je tebi, bi naredil drugače; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; pog. kot vzgojiteljica ni na mestu po lastnostih, obnašanju ne ustreza; filmsko mesto naselje za snemanje, izdelovanje filmov; ekspr. zadel ga je na najbolj občutljivem mestu naredil, omenil je tisto, kar ga najbolj prizadene, razburi; ekspr. zna stvari postaviti na pravo mesto zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; publ. pripisovati idejnosti prvo mesto trditi, meniti, da je idejnost najpomembnejša; publ. mesto psa je ob vodnikovi levi nogi pes naj stoji, hodi ob vodnikovi levi nogi; publ. nakazal je, kje je mesto naprednemu kmetu kakšna je družbena vloga naprednega kmeta; preg. lepa beseda lepo mesto najde na vljudno vprašanje se dobi navadno vljuden, ugoden odgovor
    ♦     lingv. mesto akcenta; mesto artikulacije položaj govorilnega organa pri oblikovanju glasu; mat. mesto kar znaku v številki v odnosu do drugih znakov določa vrednost; decimalno mesto; šport. korakati na mestu delati z nogami gibe kot pri korakanju, a brez premikanja naprej; skok z mesta skok, narejen tako, da vsaj z eno nogo pred tem ni bil narejen korak; urb. jedro mesta prvotni, stari del mesta; voj. odprto mesto ki ga vojskujoče se strani po sporazumu ne uničujejo, bombardirajo
móž -á m, mn. možjé (ọ̑) 
  1. 1. poročen moški v odnosu do svoje žene: to je moj mož; želi si dobrega moža; dober, hud, nezvest, rajni mož / zakonski mož / čas je, da začneš iskati moža / vzela ga je za moža poročila se je z njim
  2. 2. dorasel človek moškega spola: si že mož; ta mož ni moj oče; skoraj neopazno se je iz dečka razvil mož; eleganten, lep, mlad, velik mož; izkušen mož; značajen mož; mož petdesetih let, sivih las
    // nav. ekspr., s prilastkom dorasel človek moškega spola kot nosilec kake dolžnosti, kakega poklica: sestanek vodilnih mož; volilni možje / veliki, znameniti možje / črni možje pogrebniki; občinski mož občinski odbornik; uslužbenec na občini; mož postave miličnik, policist
  3. 3. ekspr., navadno v povedni rabi moški kot nosilec odločnosti, poguma: bodi mož in ne cmera; ali smo možje ali nismo; bil je mož, da malo takih; si kaj moža; ali je kaj moža v njem; moža se je izkazal; to je bil pravi mož / on je figa mož figamož
  4. 4. vsak izmed organiziranih ljudi, navadno vojak brez čina: skupina je štela petnajst mož; v boju so izgubili dva moža / bataljon se je boril do zadnjega moža
  5. 5. žarg., pri žrebanju s kovancem obrnitev kovanca s podobo navzgor: če bo cifra, greva v kino, če bo mož, bova pa študirala / meni je padel mož
  6. 6. nar. (poročna) priča: biti komu za moža
    ●     star. moža objeti omožiti se; star. sonce je še za moža visoko videti je, kot bi bilo nad obzorjem za dolžino človekove postave; ledeni možje čas zadnjih pomladanskih ohladitev od 12. do 14. maja, ko so na koledarju Pankracij, Servacij, Bonifacij; ekspr. slamnati mož strašilo na njivah, ki ponazarja človeka, narejeno iz slame; sneženi mož iz snega narejena igrača, ki ponazarja človeško postavo; ekspr. biti mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; on je mož dejanj ne govori veliko, ampak hitro, odločno ukrepa; ekspr. stali so mož pri možu tesno skupaj; vsi kot en mož enotno, složno
    ♦     etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; povodni mož po ljudskem verovanju moškemu podobno bitje, ki prebiva v vodi; gastr. (krompirjev) mož pretlačen krompir in fižol z ocvirki
nàš náša -e zaim. (ȁ á) 
  1. 1. izraža svojino skupine oseb, med katere šteje govoreči tudi sebe: naš avto, vrt; naša vas; to je naše / naše oči
    // izraža svojino skupnosti, v katero spada ta skupina: govorimo o našem slovstvu / silvestrovali smo v našem kulturnem domu; od naših športnikov smo več pričakovali
  2. 2. izraža splošno pripadnost tej skupini: naš namen; naša hvaležnost, skrb; naše veselje
    // izraža razmerje med to skupino in okolico: naš razvoj; naš ugled je zrasel
  3. 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te skupine: naši otroci, predniki; naša teta / naši znanci / naš jezik, narod / naša domovina / nar. naš ata so rekli
  4. 4. izraža izhajanje od te skupine: naš predlog; naše pismo delegatu / kot vljudnostna fraza ob smrti naše sožalje
  5. 5. pog. izraža (stalno) povezanost s to skupino: to je naš vlak; naše omizje
  6. 6. ekspr. izraža čustven odnos, navezanost: naš Triglav; naše morje / dela za našo stvar / to je naš človek privrženec, somišljenik
  7. 7. knjiž. izraža tesnejšo miselno povezavo govorečega z občinstvom ali njegovo skromnost: junak našega romana je v sebi razdvojen; v našem predavanju se bomo dotaknili tudi vprašanja estetike / naša povest se začenja v krčmi
    // vznes., v nekaterih deželah, v vladarskih razglasih moj: v desetem letu našega vladanja
  8. 8. pri štetju let, v zvezi naše štetje izraža, da se izhodiščno leto veže z nastopom krščanstva: naše štetje se razlikuje od mohamedanskega / našega štetja ali po našem štetju; pred našim štetjem
    ●     umetnost našega časa sedanjega; v naših časih je bilo drugače ko smo bili še mlajši; knjiž. v našem primeru ne gre za krivdo v primeru, ki ga obravnavamo; ekspr. v mladosti je ves svet naš se ne zavedamo nobene omejitve; pog. danes boš naš naš gost; pog. tat bo kmalu naš ga bomo kmalu ujeli; prisl.: pog. govoriti po naše v jeziku, ki je tu v rabi; sam.: naši so zmagali naši vojaki, športniki; ali boš kaj obiskal naše moje sorodnike, svojce; tu ni nič našega naše lastnine; hodi po našem po našem svetu; prim. moj, najin
nekód prisl. (ọ̄) 
  1. 1. v zvezi od nekod izraža neznan ali namenoma neimenovan kraj, iz katerega je usmerjeno premikanje: od nekod piha; od nekod je prihajala skupina ljudi / od nekod so te klicali
  2. 2. publ., v zvezi do nekod omejuje trditev: ni dvoma, da ima do nekod bister pogled
  3. 3. star. kje, nekje: tam nekod mora biti skrit / oglasil se je nekod iz ozadja od nekod
odpráva -e ž (ȃ) 
  1. 1. glagolnik od odpraviti: odprava izkoriščanja, suženjstva; odprava posledic potresa; odprava starega družbenega reda; prizadevati si za odpravo šolnine; odprava zastojev v prometu; posledice odprave takih odločb; sredstvo za odpravo zajedavcev / odprava bolnika v bolnico / organizirati prevzem in odpravo blaga / hitrejša odprava vlakov
    // oddelek v večjem podjetju, ustanovi, ki skrbi za odpošiljanje; ekspedit: delati v odpravi
  2. 2. potovanje posebne skupine, navadno z raziskovalnim namenom: organizirati odpravo; stroški odprave; udeleženci odprave na Himalajo / udeležiti se alpinistične, smučarske, trgovske odprave
    // skupina, ki se udeleži takega potovanja: odprava je dosegla vrh gore, odkrila ostanke mesta; poslati odpravo na Antarktiko; člani odprave / sestaviti potapljaško, reševalno odpravo
  3. 3. pohod vojaškega oddelka v sovražen ali tuj kraj: odprava na sovražno ozemlje / kazenska odprava vojaška akcija, s katero hoče napadalec s strahovanjem odvrniti prebivalstvo od sovražnih dejanj ali se maščevati
oséba -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. človeški posameznik neglede na spol: omeniti moram še dve osebi; osebe istega spola, iste starosti; skupina oseb; stroškov je sto dinarjev na osebo, publ. po osebi; avtobus za trideset oseb; v kabini je prostora za deset oseb / knjiž. družina ima pet oseb članov
    // publ.: ženske osebe ženske; osebe moškega spola moški
    // prevoz oseb in tovora; osebe in stvari
  2. 2. s prilastkom človeški posameznik
    1. a) kot nosilec kake lastnosti, značilnosti: pisati ljubljeni osebi; to sem izvedel od dobro obveščene, zaupne osebe; on je vplivna oseba; njegov oče je bil zelo znana oseba v mestu; oseba brez državljanstva / pravljične osebe; zgodovinska oseba
    2. b) glede na položaj v družbi: civilne, vojaške osebe / uradna oseba
  3. 3. človeški posameznik kot literarna, dramska upodobitev: ta oseba je nosilka avtorjevih idej; ženske osebe so slabo karakterizirane; osebe v romanu / dramske osebe; glavne, stranske osebe drame, filma / kot pojasnilo na začetku zlasti dramskega dela osebe: Jožef Kantor, fabrikant, Hana, njegova žena
  4. 4. lingv. slovnična kategorija za izražanje udeleženosti v pogovoru oziroma odsotnosti osebka v stavku: določiti osebo, število, čas pri glagolski obliki / druga ki izraža ogovorjenega, prva ki izraža govorečega, tretja oseba ki izraža neudeleženega v pogovoru oziroma glagolsko dejanje brez osebka
  5. 5. knjiž., s svojilnim zaimkom, z oslabljenim pomenom izraža osebni zaimek, kot ga nakazuje svojilni zaimek: ni hotel opaziti moje osebe; tu ne gre samo za njegovo osebo zanj
    // prepričana je o pomembnosti svoje osebe
  6. 6. v zvezi za svojo osebo izraža omejitev trditve: za svojo osebo bi dal prvo mesto tej skladbi; jaz za svojo osebo priznam, da mi je vseeno; on za svojo osebo trdi, da je bolje tako
  7. 7. zastar. postava: njegova visoka, mogočna oseba / biti majhne osebe
    ●     star. poročil se je z osebo, ki ni bila plemkinja žensko; on je hišnik in vrtnar v eni osebi hkrati, obenem; šalj. sprejel nas je šef v lastni osebi osebno, sam; ekspr. rad govori v prvi osebi množine kot da govori v imenu mnogih; roman je pisan v prvi osebi kot da ga je napisal glavni junak; to sem izvedel od tretje osebe od človeka, ki ni udeležen v zadevi, stvari; svojo zgodbo je pripovedoval v tretji osebi kot da jo je doživel kdo drug; zastar. prvi je osvojil ta vrh planinec v osebi nekega Vagla planinec Vagl; knjiž. z vso svojo osebo se zavzema za to stvar zelo, brez pridržka
    ♦     filoz. oseba človek s svojimi individualnimi, družbeno pogojenimi lastnostmi; jur. civilna pravna oseba; družbena pravna oseba pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost; fizična oseba človek kot nosilec pravic in obveznosti; odgovorna oseba; pravna oseba pravno priznana skupnost z namenskim premoženjem ali premoženjski sklad kot nosilec pravic in dolžnosti; tretja oseba ki v pravnem razmerju ni stranka; ugotoviti istovetnost osebe; lingv. imena za delujoče osebe; ped. duševno motena oseba; rel. druga, prva, tretja božja oseba
paradírati -am nedov. (ȋ) 
  1. 1. hoditi v paradi: skupina vojakov je paradirala mimo tribune; paradirali so tudi gasilci
    // ekspr. hoditi, sprehajati se: vsako popoldne paradira po ulici; večkrat paradira pod njenim oknom
  2. 2. ekspr. postavljati se, ponašati se: še vedno paradira z uro in verižico / paradirati z demokratskimi frazami
pásavka -e ž (ȃ) zool.  
  1. 1. rjavkasta polarna raca, ki gnezdi v tundri; zimska raca: skupina pasavk
  2. 2. buba nekaterih metuljev, ki se priprede na podlago
petérica -e ž (ẹ̑) skupina petih oseb: peterica vojakov je odšla minirat most
♦ jur. senat peterice sestavljen iz petih sodnikov
// knjiž. skupina petih enot: peterica draguljev, kart
petórica -e ž (ọ̑) skupina petih oseb: petorica športnikov je odpotovala na tekmovanje / znamenita petorica ruskih skladateljev
// knjiž. skupina petih enot: analizirati petorico pesniških zbirk
plejáda -e ž (ȃ) knjiž., z rodilnikom skupina pomembnejših ljudi v določenem času, ki jih druži enaka dejavnost, interesi: stališče je zagovarjala tudi plejada francoskih ekonomistov; plejada impresionistov; plejada slovenskih pesnikov
// skupina, vrsta navadno pomembnejših, vidnejših rezultatov kake dejavnosti: plejada knjig / plejada uspelih poskusov
plémstvo -a s (ẹ̑) v razredni družbi  
  1. 1. družbeni sloj, ki uživa podedovane ali podeljene pravice, privilegije: plemstvo in meščanstvo / nižje, višje plemstvo; posvetno plemstvo / fevdalno plemstvo
    ♦     zgod. kupiti, podeliti plemstvo pravico do plemiškega naslova, položaja
    // knjiž. skupina ljudi, ki ima moč, veljavo zaradi položaja ali premoženja; aristokracija: denarno, finančno plemstvo; pren. plemstvo duha
  2. 2. plemiči: plemstvo je zasedlo boljše prostore v gledališču
polnoštevílen -lna -o [ou̯] prid. (ȋ) 
  1. 1. ki ima toliko oseb, kot je določeno: bataljon je polnoštevilen; polnoštevilna skupina
  2. 2. ki zajema vse osebe določene skupnosti: polnoštevilni zbor zaposlenih / publ. tako polnoštevilne udeležbe že dolgo ni bilo velike, množične
potapljáč -a m (á) 
  1. 1. kdor se (poklicno) ukvarja s potapljanjem: potapljači so raziskovali morsko dno; skupina potapljačev je bila opremljena z akvalungami / športni, poklicni potapljač / ekspr. fantič je že pravi potapljač se zna dobro potapljati
  2. 2. navadno s prilastkom žival, ki se potaplja: nekatere ptice so dobri potapljači
pozdràv -áva m (ȁ á) 
  1. 1. beseda, besede, s katerimi se izrazi naklonjenost, spoštovanje, zlasti ob srečanju s kom: izgovoriti, zamomljati pozdrav; odgovoriti na pozdrav; glasen, komaj slišen pozdrav; dober dan, nasvidenje, zdravo in drugi pozdravi; pozdrav ob prihodu, slovesu / dobiti, poslati, prinašati, sprejeti pozdrave; ekspr. izročite mu lepe pozdrave; pog. naročil mu je pozdrave za domače naj pozdravi domače; oditi brez pozdrava / v pismih prejmite najlepše pozdrave od mene in moje družine; kot zaključek uradnih dopisov s tovariškimi pozdravi
    ●     ta pesem je bila zadnji pozdrav prijatelju zapeli so mu jo ob njegovem pogrebu; preg. kakršen pozdrav, takšen odzdrav kakor se kdo obnaša do drugih, tako se tudi drugi do njega
    // s prilastkom dogovorjeno, ustaljeno besedilo, kretnja, s katero se pozdravlja določena skupina ljudi: gasilski, pionirski pozdrav; rudarski pozdrav: srečno; Smrt fašizmu — svobodo narodu je bil pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja
  2. 2. glagolnik od pozdraviti: pozdrav med bratoma je bil prisrčen / dvigniti klobuk, roko v pozdrav; mahala sta si v pozdrav; nagib glave kot pozdrav / kot povelje pozdrav na desno
prédnik -a m (ẹ̑) 
  1. 1. sorodnik v ravni črti nazaj: vsi moji predniki so bili kovači; davni predniki; prednik po materini, očetovi strani; predniki in potomci / družinski predniki; kult prednikov / pes ima čistokrvne prednike; pren. jezikovni predniki slovenščine
    // začetnik rodu: imeti skupnega prednika
    // biol. organizem, vrsta, skupina organizmov, iz katere so se razvili drugi organizmi, vrste, skupine organizmov: strunarji so predniki vretenčarjev / predniki človeka
  2. 2. nav. mn. davni pripadnik kakega naroda, ljudstva: tu so živeli že njihovi predniki; naši slovanski predniki
  3. 3. predhodnik: moj prednik v pisarni / ogledal si je, kaj so napisali na klop njegovi predniki
    ♦     jur. pravni prednik kdor neposredno prenese premoženje ali določene pravice na koga
prijáteljski -a -o prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na prijatelje: zvečer se je pri njem zbrala prijateljska družba; prijateljska skupina / prijateljski nasvet; prijateljski odnosi, stiki; prijateljske besede; gojiti prijateljska čustva / do njih je bil zmeraj prijateljski / prijateljska država
    ♦     jur. prijateljski obisk obisk najvišjega državnega funkcionarja zaradi prijateljskega pogovora, posvetovanja; šport. prijateljska tekma tekma, s katero moštvi preizkušata tekmovalno sposobnost svojih igralcev
  2. 2. ekspr. ki vsebuje, izraža naklonjen, prijazen odnos do koga: prijateljski nasmeh, pogled
prikázati tudi prikazáti -kážem dov. (á á á) 
  1. 1. z določenim dejanjem narediti, da kdo lahko kaj vidi, spozna: prikazati delovanje naprave; skupina je prikazala reševanje izpod plazov; s poskusom je skušal prikazati, da je pravilo splošno veljavno / publ., z oslabljenim pomenom igralci so prikazali dobro igro so igrali dobro
    // z določenimi sredstvi, na določen način narediti, da kdo lahko kaj spozna, izve: prikazati razmere v deželi; pisatelj je v umetniški obliki prikazal tragedijo Pohorskega bataljona; z diagrami prikazati poslovanje; grafično prikazati; nazorno, stvarno prikazati / prikazal ga je v najboljši luči / redko obračun bo prikazal stanje pokazal
    // z oslabljenim pomenom: prikazal ga je kot nesposobnega človeka; njegovo ravnanje so prikazali kot nespametno; prikazali so ga za neresnega / film je prikazal življenje rudarjev
  2. 2. s posebnimi napravami povzročiti, da postane slikovni zapis filmskega dela viden: film bodo prikazali tudi na mednarodnem festivalu
razpášen -šna -o prid. (ā) star.  
  1. 1. razuzdan, razvraten: razpašen starec; biti razpašen / razpašno življenje
  2. 2. razposajen, objesten: skupina razpašnih mladeničev
recitál -a m (ȃ) 
  1. 1. muz. koncert, na katerem nastopa solist: imeti, prirediti recital; klavirski, pevski recital; recital opernih arij / poslušati recital
  2. 2. gled. prireditev, sestavljena iz recitiranja, podajanja krajših besedil ali odlomkov, navadno iste zvrsti: gledališka skupina je pripravila nov recital; pesnik je imel že več recitalov; recital Prešernove poezije
rítem -tma m (í) 
  1. 1. enakomerno, urejeno pojavljanje značilnih elementov v delovanju, poteku česa: motiti ritem; biološki ritem pri človeku, v naravi; srčni ritem; ritem dihanja, hoje, plesa, valovanja; čut za ritem / ritem rok pri delu; utrujajoči ritem strojev / ritem letnih časov; ritem poskokov / držati ritem; priti v ritem / skakati, veslati v ritmu; noč in dan si sledita v stalnem ritmu
    // potek, dogajanje česa glede na pogostnost, način pojavljanja teh elementov: deklamacija je prešla v hitrejši ritem; počasen, poskočen ritem; ritem stavka / ritem današnjega življenja se mu zdi prehiter
    // hitrost poteka, dogajanja česa: ritem dela, rasti, razvoja / živahen južnjaški ritem mesta / publ.: narkomanija se širi z ritmom, ki zahteva odločno ukrepanje; z oslabljenim pomenom potekati v hitrem ritmu hitro
  2. 2. publ. enakomerno pojavljanje vidnih elementov česa: ritem oblik; ritem okenskih odprtin na pročelju
  3. 3. muz. glasbena prvina, ki temelji na odnosih tonov glede na trajanje in poudarek: na koncu skladbe se ritem spremeni; melodija, harmonija in ritem / plesni ritem; sinkopirani ritem / udarjati ritem
    // skupina tonov, sestavljena glede na trajanje in poudarek: ritmi črnske glasbe / dvodelni, trodelni ritem; jazzovski ritem; ritem sambe, tanga, valčka / napisati skladbo v ritmu polke
    ●     publ. ljubitelji modernih ritmov skladb zabavne glasbe z izrazitim ritmom
  4. 4. lit. urejeno pojavljanje poudarjenih in nepoudarjenih ali dolgih in kratkih zlogov glede na pomensko vrednost besed v stavku: verzni ritem; ritem pesmi; ritem in metrum / jambski ritem; rastoči ritem pri katerem so poudarki na koncu govorne enote; svobodni ritem pri katerem ni stalnih poudarkov; vezani ritem pri katerem so poudarki stalni
rómar -ja m (ọ̑) 
  1. 1. rel. vernik, ki gre k romarski cerkvi, v sveti kraj: romarji so prišli od daleč; skupina romarjev / gostišče za romarje
  2. 2. ekspr. kdor kam gre, potuje: število romarjev na Triglav je vsako leto večje
    ●     vznes. romar za idealom čiste človečnosti kdor si vztrajno prizadeva doseči tak ideal
sedmórica -e ž (ọ̑) skupina sedmih oseb: najstarejši iz sedmorice mož
// knjiž. skupina sedmih enot: sedmorica držav odloča o tem; postaviti sedmorico tez
♦ jur. stol sedmorice nekdaj sodišče najvišje stopnje, ki odloča o sodbah nižjih sodišč, s sedežem v Zagrebu
sréda -e ž (ẹ̑; v pomenu sredina daj., mest. ed. v prislovni predložni zvezi ẹ́) 
  1. 1. mesto, točka, ki je enako oddaljena od dveh ali več mejnih točk: priti do srede mostu; voz se je ustavil na sredi klanca; sedi v prvi vrsti na sredi; preklati po sredi / določiti sredo palice sredino
    // del, predel ob tem mestu, ob tej točki: iti proti sredi trga; stopil je na sredo sobe; karta ima na sredi znak; speljati cesto po sredi travnika
  2. 2. kar je približno enako oddaljeno od izhodišča, začetka in konca
    1. a) glede na čas: plačati račun do srede marca; povest iz srede stoletja / vrnil se je v sredi noči sredi
    2. b) glede na dogajanje: roman je prebral le do srede; tekme ni gledal do konca, ampak je na sredi odšel
  3. 3. v prislovni rabi, s predlogom izraža položaj, omejen z dvema ali več mejnimi točkami: na obeh straneh sta okni, v sredi pa vhod; skupina šolarjev z učiteljem v sredi / z oslabljenim pomenom pot pelje v sredi med njivami
  4. 4. tretji dan v tednu: danes je sreda; že od srede ga ni; sestanek bo v sredo, 15. marca; druga sreda v aprilu / prihaja ob sredah
    ●     držati se zlate srede zlate sredine; publ. izvoliti koga iz svoje srede nekoga med njimi; publ. ugotovili so, da je po sredi napaka da gre za napako; publ. kaj je po sredi, da ni prišel kaj se je zgodilo; publ. rad je v naši sredi med nami; publ. v tej sredi se ni počutil dobro v tem okolju; preg. strah je na sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni
    ♦     rel. pepelnična sreda po pustnem torku, prvi dan štiridesetdnevnega posta; prim. posredi
stávba -e ž (ȃ) 
  1. 1. objekt, ki ima stene in streho: stavba se že podira; graditi, obnavljati stavbo; stanovati v pritlični stavbi; betonska, lesena stavba; poslovna, stanovanjska stavba; pravokotna stavba; stavba pošte; notranjost stavbe; skupina stavb; dohod v stavbo; prostor pred stavbo
  2. 2. knjiž., s prilastkom kar tvori urejeno celoto česa: razčleniti idejno stavbo romana / z oslabljenim pomenom: enakopravnost vseh narodov mora biti temelj naše družbene stavbe družbe; nastajajoče meščanstvo je omajalo stavbo fevdalizma
  3. 3. knjiž., v zvezi vrhnja stavba nematerialne, duhovne sestavine česa, ki temeljijo na materialnih: proučevati ekonomsko podlago in vrhnjo stavbo / idejna, politična, pravna vrhnja stavba
    ♦     arheol. stavbe na koleh na vodi zgrajena bivališča; čeb. stavba satja položaj satov glede na žrelo pri naravno grajenem satju; soc. vrhnja stavba družbe organizacijske in duhovne sestavine družbe, ki temeljijo na družbeni biti
šestérica -e ž (ẹ̑) skupina šestih oseb: šesterica se je hitro vrnila / objavili so uvrstitev prve šesterice tekmovalcev
// knjiž. skupina šestih enot: sestanek ministrov šesterice evropskih držav
šestórica -e ž (ọ̑) skupina šestih oseb: vsa šestorica se je zbrala ob robu gozda / poročilo šestorice strokovnjakov
// knjiž. skupina šestih enot: šestorica znakov
štáb -a m (ȃ) 
  1. 1. voj. vodstveni organ v večji vojaški enoti: štab se posvetuje, sestane; poročati štabu; štab bataljona, odreda; admiral s svojim štabom / načelnik štaba / glavni štab najvišje poveljstvo narodnoosvobodilne vojske na ozemlju posameznih jugoslovanskih narodov; operativni štab; vrhovni štab najvišje poveljstvo narodnoosvobodilne vojske na ozemlju Jugoslavije; štab za civilno zaščito
    // sedež tega organa: to je izvedel v štabu
  2. 2. vodstveni organ kake organizacijske enote: pionirski štab je imel sejo; sestaviti štab mladinske brigade
    // s prilastkom skupina odgovornih sodelavcev, navadno ob vodilni osebnosti, za opravljanje določene naloge: ustanovili so štab za obrambo pred elementarnimi nesrečami; delovni, reševalni štab / ekspr.: cel štab pisarniških delavcev; okrog sebe ima štab novinarjev, znanstvenikov
tríptih tudi tríptihon -a m (ȋ) 
  1. 1. um. tri poslikane ali reliefno okrašene skupaj se držeče plošče: gotski triptih; težek, velik triptih; krilo triptiha / odpreti triptih premična dela triptiha; oltarni triptih
    // likovna dela na teh ploščah: naslikati triptih; avtor triptiha
  2. 2. pri starih Rimljanih tri povoščene med seboj povezane tablice za pisanje: popisati triptih
  3. 3. knjiž. iz treh delov sestavljeno umetniško delo, zlasti literarno: ta roman je triptih / Triptih Agate Schwarzkobler
    // snovno, vsebinsko povezana skupina treh umetniških del, zlasti literarnih; trilogija: napisati triptih; filmski triptih; triptih tragedij
tròp trôpa m (ȍ ó) skupina živali iste vrste, navadno manjša: trop koz, ovc; po ulici se je podil trop psov / pastir žene trop na pašo / volkovi se zbirajo v trope; pasti se v tropih; gamsi živijo v tropih
// ekspr., navadno s prilastkom skupina ljudi: trop jezdecev, otrok; bližal se je trop napadalcev / stali so v tropih
udáren -rna -o prid., udárnejši (á ā) 
  1. 1. nanašajoč se na udar, udarec: udarna hitrost; udarna moč, sila / udarni val vode, zraka; udarne jame na vozišču jame, nastale zlasti zaradi zmrzali, v katere udarjajo kolesa vozil
  2. 2. ki je pripravljen, oborožen za hiter, učinkovit napad: sestaviti, ustanoviti udarni bataljon; udarna skupina prostovoljcev / udarna letalonosilka / udarna vojaška akcija; udarna sposobnost armade
  3. 3. ekspr. ki s svojo vsebino skuša koga razgibati, spraviti v dejavnost: udarni naslovi v časopisu; udarna koračnica; pisati udarne reportaže; njegove besede so vedno udarne
  4. 4. navadno v zvezi z brigada, med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 ki se odlikuje po visoki politični zavesti in borbenosti: prihod udarne brigade; razglasiti brigado za udarno / trikrat so bili udarni
    ●     publ. ta dva igralca sta udarna moč našega moštva od njiju se največ pričakuje
    ♦     strojn. udarni vrtalni stroj vrtalni stroj, pri katerem se sveder vrti in udarja; šah. udarna moč figure število polj, ki jih ima figura na razpolago, da na njih vzame nasprotnikovo figuro; teh. udarni mehanizem; udarni preizkus preizkus, ki pokaže odpornost česa proti udarcem; udarna trdnost največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese pri udarcu, ne da bi se zdrobilo, prelomilo; voj. udarni vžigalnik ki se aktivira z udarcem ob trd predmet; udarna igla del orožja, ki s svojim udarcem aktivira naboj
vál -a m, mn. valóvi stil. váli; dv. vála in valóva (ȃ) 
  1. 1. izbočeni in vbočeni del vode, vodne gladine, nastal zaradi premika vode navzgor in navzdol: zaradi vetra so nastali valovi; valovi se širijo, ekspr. potujejo; delati, povzročati valove; ekspr. razburkani, razpenjeni valovi; širok, velik, visok val; ekspr. divji, igrivi valovi; čelo, dolina, vrh vala; hitrost valov / valovi so ga nosili, zibali; veslati proti valovom, z valovi; plavati na valu / morski val / vodni val
    // voda, ki se tako premakne: val butne, udari ob skalo; val se dvigne, odbije, odteče; na obalo pljuskajo valovi; potegniti, rešiti koga iz valov; hrumenje, moč valov / ekspr.: plovba po valovih Jadrana po Jadranskem morju; zagrnili so ga valovi deroče reke
  2. 2. navadno s prilastkom (vodnemu) valu podoben pojav v kaki snovi: merjenje potresnih valov; svetlobni, zvočni valovi; udarec zračnega vala / sunkovni, udarni val (ob eksploziji) ki nastane zaradi hitrega širjenja plinov
  3. 3. podolgovat izbočeni del kake površine: salonitna plošča z dvema valoma / lasje so ji v valovih padali po vratu / ekspr. valovi žitnega polja
  4. 4. ekspr., z rodilnikom velika množina česa, ki se pojavi naenkrat: val beguncev, potnikov je upadel / val krvi / val aretacij, protestov / po valu deževnih dni je posijalo sonce / preplavil jo je val spominov
  5. 5. ekspr., navadno z rodilnikom nenaden, silovit nastop česa: val bolečine, mraza, vročine; dvignil se je val navdušenja, ogorčenja; val smeha se dolgo ni polegel; objel ga je val sreče / nov val krize, nasilja / z oslabljenim pomenom: Evropo so zajeli novi idejni valovi; zajeziti stavkovni val stavke; valovi revolucije so segli čez meje
  6. 6. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi v valovih izraža nastopanje, pojavljanje česa v presledkih, navadno enakomernih: bombniki so napadali v valovih; bolečina se je ponavljala v valovih; s ceste je v valovih prihajal hrup
  7. 7. navadno s prilastkom (umetnostna) smer: najnovejši valovi v glasbi; val modernističnega pesništva
    // skupina zlasti umetnikov, ki pripadajo isti umetnostni smeri: drugi, tretji povojni val pesnikov / ekspr. Levstik in njegovi somišljeniki so sprožili prvi mladoslovenski val
    ●     ekspr. našel je smrt v valovih utonil je; žarg., avt. zeleni val druga za drugo usklajeno prižigajoče se zelene luči na zaporednih semaforjih
    ♦     elektr. nosilni val elektromagnetni val visoke frekvence za prenašanje signalov nizke frekvence; usmerjanje obeh polovic vala izmeničnega toka; film. novi val smer v filmski umetnosti po letu 1950, po izvoru iz Francije; fiz. oddajati, sprejemati valove; elektromagnetni valovi; radijski valovi elektromagnetni valovi z valovno dolžino od 1 mm do 10 km; interferenca, uklon valov; meteor. frontalni val; hladni, mrzli val je zajel naše kraje v naše kraje je prodrl hladen, mrzel zrak; vročinski val vroč zrak, ki prodre s področja z manjšo geografsko širino; rad. dolgi radijski valovi z valovno dolžino od 1.000 do 2.000 m, kratki z valovno dolžino od 10 do 150 m, srednji valovi z valovno dolžino od 150 do 1.000 m; prostorski val radijski val, ki se širi od oddajne do sprejemne antene nad zemeljskim površjem
vdréti vdrèm tudi vdêrem dov., stil. vderó; vdríte tudi vderíte; vdŕl (ẹ́ ȅ, é) 
  1. 1. deroč priti v kaj, premagujoč ovire: v ladijske prostore, rudnik je vdrla voda; v cevko je vdrl zrak
  2. 2. z vojaško silo, bojem hitro priti na nasprotnikovo ozemlje: tuje čete so vdrle v mesto; vdreti v sosednjo državo / vdreti med sovražne enote
  3. 3. na silo, s silo priti kam, navadno z namenom krasti, ropati: tatovi so vdrli v avtomobil; vdreti v hišo skozi okno / volk je vdrl v ovčjak
    // na silo, s silo priti kam sploh: vdreti v blagajno, skrinjo; ker se v stanovanju ni nihče oglasil, so morali vdreti / vdreti vrata na silo, s silo odpreti jih
  4. 4. ekspr. nenapovedano, proti volji koga priti kam: v veselo družbo je vdrla skupina razgrajačev; oprostite, da smo tako vdrli k vam, v hišo / vdrla je v njegovo življenje
  5. 5. ekspr. silovito pojaviti se kje, premagujoč ovire: v organizem so vdrle bolezenske klice / ogenj je vdrl v gozd; v sobo je vdrla bleščeča svetloba / v njegovo razpoloženje je vdrla žalost / v roman so vdrle nove sestavine
vesél -a -o [eu̯] prid., veseléjši (ẹ̑) 
  1. 1. ki je v stanju veselja: skupina veselih otrok; od tistega dne ni bil več vesel; vesel je prepeval in vriskal; vesel je bil, da bi plesal; vesela družba ni hotela domov / evfem. ponoči ste bili malo preveč veseli hrupni
    // ki je večkrat, rad v stanju veselja: tod živijo veseli ljudje; bil je vesel otrok / človek vesele narave / veseli Dolenjci / veselo mesto mesto z bogatim zabavnim življenjem
    // ki izraža, kaže veselje: veseli glasovi otrok; vesel pogled, smeh; veselo petje, ukanje
  2. 2. v povedni rabi ki občuti veselje, zadovoljstvo ob čem
    1. a) z rodilnikom: vesel je bil darila, pozdravov; otroško je vesel pohvale; zelo je vesel smuči / vesel je bil gostov bili so mu dobrodošli
      // ta človek je vesel življenja rad živi
    2. b) z odvisnim stavkom: bil je vesel, da ga je našel; vesel je, kadar se more z njim pogovoriti / vesel bodi, da si zdrav zadovoljen; vesel mora biti, da ima kaj jesti; vesel je, če lahko komu pokaže svojo zbirko rad jo pokaže
  3. 3. ki povzroča veselje, zadovoljstvo: vesel spomin; sporočiti veselo novico; pogovarjati se vesele reči / vzeti kaj z vesele strani
    // poln veselja, prijetnega: to so bili veseli časi; imel je veselo mladost; čaka ga vesela prihodnost / vesela zabava; pokvariti veselo razpoloženje / kot voščilo želimo vam vesele praznike
    // ki je zabavne, lahkotne vsebine: vesele pesmi; vesela zgodba / vesele besede
  4. 4. ekspr. lahkotno se premikajoč, živahen: veseli metuljčki; vesele ribice / veseli oblaki, studenci; veseli plameni / stopati z veselim korakom
  5. 5. ekspr. svetle barve, živo pisan: veseli puloverji; veselo cvetje na oknih; griči z veselim zelenjem oklepajo dolino / plašči veselih barv
    // svetel, bleščeč: vesela mesečina; veselo junijsko sonce
  6. 6. z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se nanaša: praznovati veseli pust; minila je vesela mladost; prišla je vesela pomlad; z veselim upanjem obrezovati trto
    ●     ekspr. pripravljati se za veseli dan poroko, svatbo; ekspr. čestitati za veseli dogodek rojstvo otroka; zastar. napisal je dve veseli igri veseloigri; knjiž. veselo oznanilo evangelij; star. to mu je dal iz veselega srca rad; veselega človeka ima še bog rad veseli, dobrovoljni ljudje so zelo priljubljeni
vzórec -rca m (ọ̄) 
  1. 1. stvar, katere lastnosti, značilnosti se posnemajo, upoštevajo kot merilo: določiti, izbrati vzorec; delati predmete po vzorcu / fantazijska slika nima vzorca v naravi / ta oseba je bila pisatelju vzorec za glavnega junaka
  2. 2. besedilo s splošnimi, tipičnimi lastnostmi, značilnostmi, namenjeno za ustvarjanje posameznih besedil iste vrste s posnemanjem: napisati, sestaviti vzorec; vzorec pisma, prošnje; vzorec za prisego
  3. 3. kar sestavljajo likovne sestavine, ki se na kaki površini navadno pravilno ponavljajo: prerisati vzorec; geometrijski, karirast, rožast vzorec; vzorec na blagu, steni; pletenina, preproga z vzorcem; vzorec in podlaga / ledeni vzorci na šipah; vzorec črt na koži / risar vzorcev za tapete
  4. 4. kar sestavljajo ponavljajoče se bistvene, tipične lastnosti, značilnosti česa: teorija ureja dejstva v vzorce; Trubarjev vzorec jezika; ustaljeni vzorci vedenja
  5. 5. s prilastkom kar s svojimi lastnostmi, značilnostmi nazorno, neposredno kaže lastnosti, značilnosti česa splošnega: to gledališče je vzorec modernega gledališča; ravnanje čebel je vzorec instinktivnega ravnanja
  6. 6. manjša količina snovi, po lastnostih, značilnostih katere se ugotavljajo lastnosti, značilnosti enote, kateri pripada: analizirati, vzeti vzorec; vzorec mesa, zraka / vzorec za preiskavo
    // soc. manjša skupina bitij, predmetov, po lastnostih, značilnostih katerih se statistično ugotavljajo lastnosti, značilnosti vseh bitij, predmetov določene skupnosti, vrste: vzorec obsega sto oseb; za enoto vzorca vzeti gospodinjstvo / reprezentativni vzorec / statistični vzorec
  7. 7. manjša količina blaga, ki kaže, ponazarja lastnosti, značilnosti vrste, celote: poslati kupcu vzorec / knjiga vzorcev / reklamni vzorec
  8. 8. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za vzorec zelo malo: snega je padlo komaj za vzorec / v povedni rabi na trgu ni pomaranč niti za vzorec
    ●     ekspr. človek je zanj vzorec brez vrednosti stvar brez vrednosti, pomena
    ♦     jur. papilarni vzorec ki ga sestavljajo papilarne črte; lingv. sklanjatveni, spregatveni vzorec skupek enakih sklanjatvenih, spregatvenih oblik besed; obl. norveški vzorec večbarvni vzorec na pletenini, navadno športni, z desnimi petljami; patentni vzorec na pletenini iz menjavajočih se desnih in levih petelj
zazelenéti -ím dov. (ẹ́ í) 
  1. 1. dobiti (zelene) liste: drevo zazeleni / njiva, park zazeleni / redko plevel je visoko zazelenel zeleneč zrasel
  2. 2. postati zelen: krompirjevi gomolji so na svetlem zazeleneli
  3. 3. knjiž. zeleno se odraziti, pokazati: sredi opuščenega kamnoloma zazeleni skupina borov
županíja -e ž (ȋ) 
  1. 1. na Madžarskem v sklopu države oblikovana pokrajinska enota s svojo upravo, zastopstvom in pravom: uprava županije / Železna županija
    // v ogrski monarhiji najvišja upravna enota; komitat: zastopniki županije
  2. 2. v 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja urad župana; županstvo: pred županijo se je zbrala skupina ljudi
  3. 3. zgod., v fevdalizmu skupnost prebivalcev ene ali več vasi ali njeno ozemlje; župa: županija krči gozd za pašnike
aktívnost -i ž (ȋ) dejavnost, delovanje: sovražne čete so povečale aktivnost; zanj je značilna borbena aktivnost; živahna diplomatska aktivnost; družbena, gospodarska, politična aktivnost; psihična aktivnost; literarna aktivnost preroditeljev / aktivnost kemijskih elementov
// delavnost, prizadevnost: treba je podvojiti našo aktivnost; pripomoči k večji aktivnosti; aktivnost učencev pri pouku sodelovanje, razgibanost
♦ astr. aktivnost Sonca skupina pojavov na Soncu, katerih jakost in obseg se spreminja v obdobju približno enajstih let; šol. svobodne aktivnosti organizirano izvenšolsko udejstvovanje mladine
amínoskupína in amíno skupína -e ž (ȋ-í) kem. atomska skupina, izvedena iz amoniaka z odvzemom enega atoma vodika
ansámbel -bla m (á) 
  1. 1. skupina ljudi, ki izvaja umetniška dela: nastopili bodo baletni ansambli in solisti; instrumentalni, operni, zabavnoglasbeni ansambel; amaterski ansambli; ansambel ljubljanske Drame; zaradi bolezni v ansamblu predstava odpade
  2. 2. knjiž. predmeti ali stavbe v prostoru, ki sestavljajo smiselno celoto: v nekaterih ansamblih je arhitekturna kompozicija blizu glasbeni kompoziciji
aranžíranje -a s (ȋ) glagolnik od aranžirati: prodajalec mora imeti tudi nekaj praktičnega znanja o aranžiranju / teroristična skupina se je ukvarjala z aranžiranjem atentatov
balét -a m (ẹ̑) 
  1. 1. umetniški ples: plesati balet / klasični balet
    // gledališko plesno delo: balet Vrag na vasi
  2. 2. baletna skupina, plesalci: danes gostuje leningrajski balet; operni balet
baléten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na balet: opera z baletnimi vložki / nastopil je baletni ansambel; baletna plesalka; baletna skupina / baletni čeveljčki; hodi v baletno šolo
♦ kor. baletni mojster strokovni vodja baletne skupine
bánda -e ž (ȃ) 
  1. 1. slabš. skupina razbojnikov, tolpa: roparska banda / fašistične bande
    // pog. druščina, družba: popiva s svojo bando
  2. 2. ed., pog., ekspr. ničvredni ljudje, sodrga: naši sosedje so sama banda
  3. 3. star. godba: banda je zaigrala
brezpôseln -a -o [səl] prid. (ȏ) ki je brez stalnega dela, zaposlitve: množica brezposelnih delavcev; brezposeln rudar
cénter in cênter -tra m (ẹ̄; ē) 
  1. 1. kraj, ki je enako oddaljen od obrobij; sredina, središče: stanovati v centru (mesta); publ. iščem sobo v strogem centru / občina Ljubljana-Center; pren. biti v centru pozornosti
  2. 2. s prilastkom kraj, prostor, kjer je osredotočena določena dejavnost, središče: ogledati si pomembnejše gospodarske, industrijske centre države; kulturni, športni center / družbeni center del naselja z objekti za politično, kulturno-prosvetno in zabavno dejavnost
    // ustanova, ki usmerja in vodi določeno dejavnost: izobraževalni center; šolski center za kovinsko stroko; center za napredek gospodinjstva
  3. 3. polit. sredinska skupina v parlamentu: ameriški demokratični center; vlada italijanskega levega centra
  4. 4. šport. sredinski igralec pri košarki: prvi center ni dosegel niti enega koša
    ♦     anat. možganski centri; voj. center srednji del bojne črte
cíklus -a in cíkel -kla m (ȋ; í) 
  1. 1. vsebinsko povezana, zaključena skupina umetniških ali znanstvenih stvaritev: izvajali bodo ciklus skladb za klavir; posvetil ji je ciklus pesmi; prirediti ciklus predavanj o sodobnem slikarstvu; sonetni ciklus; ciklus slik iz slovenske zgodovine
  2. 2. zaključeno obdobje dogajanj, ki se redno ponavlja: ves industrijski ciklus od razcveta do propada / gospodarski ciklus ki obsega gospodarski razvoj in nazadovanje; razvojni ciklus amebe
    ♦     astr. sončni ciklus doba osemindvajsetih let, po kateri se ponovijo isti dnevi tedna na isti datum v mesecu; med. menstruacijski ciklus vsak mesec ponavljajoče se spremembe maternične sluznice
čéta -e ž (ẹ́) 
  1. 1. osnovna vojaška enota iz več vodov: dodeljen je v prvo četo; komandir čete / inženirska, oklopna, zaščitna četa; četa za zvezo / visoki gost je pregledal častno četo
    // mn. vojska, armada: redne čete so se pridružile upornikom; zasedbene sile so odpoklicale svoje čete; zavezniške čete
  2. 2. skupina ljudi, navadno urejena: po cesti korakajo čete vojakov; v četah gredo na delo / poveljnik gasilske čete / zbiranje terorističnih čet
četvórka -e ž (ọ̑) 
  1. 1. skupina štirih oseb: jurišne četvorke; bili so neločljiva četvorka pri igri
    // v ruskem okolju četverovprega: hitre trojke in četvorke
  2. 2. francoski družabni ples iz petih figur, ki jih plešeta po dva nasproti si stoječa para: napovedati, plesati četvorko
čréda -e ž (ẹ́) 
  1. 1. večja skupina živali iste vrste: gnati čredo na pašo; pasti čredo; družiti se v črede; vaška, zadružna čreda; čreda krav, ovc; napadla jih je čreda volkov; hoditi kot čreda neurejeno
    // ekspr. na semenj so prignali cele črede; pren. z učiteljico je šla čreda deklic; čreda oblačkov
  2. 2. slabš. neosveščena človeška množica: menil je, da je poklican voditi čredo / uspavati človeško čredo z obljubami
  3. 3. star. skupnost vernikov: krščanska, verna čreda
dekáda -e ž (ȃ) doba desetih časovnih enot, navadno dni: izdelati plan po dekadah in dnevih; tretja dekada v mesecu / prve dekade našega stoletja desetletja
♦ elektr. kondenzatorska dekada skupina desetih enakih kondenzatorjev, ki se morejo stopnjema vklapljati ali izklapljati; zgod. dekada teden v francoski revoluciji, ki je trajal deset dni
demontážen -žna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na demontažo: ustaviti demontažna dela / demontažna skupina delavcev / demontažno pohištvo ki se da razstaviti
desétka -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. pog. številka deset: staviti na desetko / pri izpitih je dobival same desetke ocene deset; peljati se z desetko s tramvajem, avtobusom številka deset
  2. 2. skupina desetih enot: prva desetka novel v zbirki je ljubezenske vsebine
    ♦     rel. zmoliti eno desetko rožnega venca deset zdravamarij
  3. 3. igralna karta z desetimi znaki: odložiti desetko; pikova desetka
  4. 4. nav. mn., ekspr., z rodilnikom velika množina: odmetati nekoliko desetk lopat; vrgel je na papir nekaj desetk verzov / takih razcapancev je na desetke
desníca -e ž (í) 
  1. 1. desna roka, ant. levica: dati, stisniti desnico; dvigniti desnico v pozdrav; z desnico si je zakril oči / v pest stisnjena desnica; žuljava desnica
    ●     bibl. naj ne ve levica, kaj dela desnica ne hvali se z dobrimi deli; iron. desnica ne ve, kaj dela levica delo je neenotno, neskladno
    // v prislovni rabi, v zvezi z na izraža desno stran: posadil ga je na svojo desnico / imeti koga na desnici; sin je sedel na očetovi desnici
  2. 2. polit. konservativna, nazadnjaška stranka ali taka skupina v stranki: protidemokratična desnica; radikalna desnica; predstavniki skrajne desnice v parlamentu niso prodrli s svojim predlogom
drúščina -e ž (ú) 
  1. 1. skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava: hoditi z druščino okrog; glasna, prijetna, vesela druščina; dobra, slaba druščina; druščina fantov in deklet; vodja druščine / zahajati v druščino
    // prisotnost koga, zlasti zaradi zabave: ne mara druščine, najraje je kar sam; ogibala se je fantovske druščine; biti komu za druščino; hrepenela je po njegovi druščini
    ●     dela mu druščino je z njim, da ni sam
  2. 2. zastar. društvo, organizacija: zbirališče tajnih druščin
drúštvo -a s (ȗ) 
  1. 1. organizirana skupina ljudi, ki ima skupne cilje in deluje po določenih pravilih: ustanoviti, razpustiti društvo; pristopiti k društvu; biti, delati v društvu; cerkvena, dijaška, strokovna društva; predsednik društva; občni zbor društva; sprejeti pravila društva / avto-moto društvo; čebelarsko društvo; prostovoljno gasilsko društvo; kulturno-prosvetno društvo; planinsko, telesnovzgojno, turistično društvo; društvo književnikov / Društvo prijateljev mladine
    ♦     zgod. Društvo narodov po prvi svetovni vojni ustanovljena organizacija večjega števila držav, katere cilj je bil krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu
  2. 2. zastar. druščina, družba: ni mogel živeti brez veselega društva / potovati v društvu ljubeznivih dam
drúžba -e ž (ȗ) 
  1. 1. skupnost ljudi in celotnost njihovih odnosov: človeška družba; sodobna jugoslovanska družba; gospodarstvo, življenje družbe; družina je osnovna celica družbe; najvplivnejša plast družbe; dialektično pojmovanje družbe; problemi današnje družbe; razvoj, ureditev družbe; odnos do družbe; nauk o družbi / ekonomizirana družba ki gleda na stvari le z ekonomskega stališča
    // družba je prevzela v svoje roke vsa proizvajalna sredstva
  2. 2. s prilastkom na določen gospodarski in politični način organizirana skupnost ljudi: kapitalistična, socialistična družba; razredna družba; graditev nove, brezrazredne družbe / patriarhalna, rodovno-plemenska družba
    // ljudje v taki skupnosti: takratna fevdalna družba ga je prezirala
  3. 3. skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava: družba je posedla okoli mize; vsa družba se je imenitno zabavala; uvesti koga v družbo; glasna, vesela družba; izbrana, kavarniška, pivska, zaključena družba; v to gostilno redno zahaja družba profesorjev / vedenje v družbi / bil je vodja rokovnjaške družbe
    // prisotnost koga, zlasti zaradi zabave: izogibaj se njegove družbe; sam zase se drži, ne mara družbe, za družbo; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven; biti v družbi s kom; ni čutil potrebe po človeški družbi; prijetno se počuti v ženski družbi / povsod se je pojavljala v družbi svoje prijateljice
  4. 4. navadno s prilastkom, v kapitalistični ekonomiki podjetje z več solastniki ali delničarji: filmska, letalska, petrolejska, trgovska družba; nacionalizacija bank in zavarovalnih družb / delniška družba družba, ki je pridobila glavnico s prodajo delnic; komanditna družba trgovska družba, v kateri nekateri člani jamčijo z vsem svojim premoženjem, drugi pa le do višine vloženega deleža
    ●     dela mu družbo je z njim, da ni sam; Mohorjeva družba slovenska založba, ki izdaja literarne in poljudnoznanstvene knjige, zlasti verskovzgojne vsebine; Prešernova družba slovenska založba, ki izdaja literarne in poljudnoznanstvene knjige, namenjene širokemu krogu bralcev; preg. po slabi družbi rada glava boli
    ♦     rel. Marijina družba cerkvena organizacija, katere člani se po Marijinem zgledu trudijo biti čim boljši kristjani; šol. spoznavanje narave in družbe učni predmet o tem v osnovni šoli
duhovníja -e ž (ȋ) 
  1. 1. rel. enota, skupina vernikov, ki ima stalnega duhovnika in je podrejena župniji: fara ima šest podružnic in eno duhovnijo
  2. 2. zastar. župnija: skoraj ni bilo hiše v naši duhovniji, ki je ne bi bila obiskala ta bolezen
dvójka -e ž (ọ̑) 
  1. 1. pog. številka dve: napisati dvojko / na tej progi vozi dvojka tramvaj, avtobus številka dve
  2. 2. pog. najnižja pozitivna ocena (v šoli); zadostno: dobiti dvojko; imeti dvojko iz računstva, v računstvu
    // nekdaj negativna ocena (v šoli): ker ni nič znal, mu je profesor dal dvojko; popraviti dvojko iz zgodovine / pisati nalogo dvojko; znati za dvojko
  3. 3. skupina dveh oseb: najboljša dvojka je bila pohvaljena pred vsemi brigadirji; vojaki so se po potrebi združevali v dvojke ali trojke
  4. 4. igralna karta z dvema znakoma: pikova dvojka
    ♦     igr. napovedana vrednost pri igri na karte, glede na moč igralčevih kart; šport. dvojec
ekspedicíjski in ekspedícijski -a -o prid. (ȋ; í) nanašajoč se na ekspedicijo: ekspedicijska oprema, prehrana / ekspedicijska skupina / pomembna vloga ekspedicijskega korpusa
elíta -e ž (ȋ) posamezniki, ki izstopajo po družbenem položaju, pomembnosti, kakovosti: otvoritve razstave se je udeležila vsa mestna elita; spadati med elito; duhovna elita naroda; svetovna športna elita / skupina je prežeta z zavestjo elite
♦ agr. seme določene sorte s popolnoma izenačenimi lastnostmi, pridobljeno z načrtno odbiro; voj. vojaške enote za opravljanje posebno odgovornih nalog ali za reprezentanco
famílija -e ž (í) 
  1. 1. pog. zakonski par z otroki ali brez njih; družina: v hiši stanujeta dve familiji; otrok je iz dobre familije
    // eden od zakoncev in otroci: imeti, preživljati familijo
  2. 2. skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi; rodbina: stare meščanske familije / ekspr. denarja ni treba vračati, saj ostane vse v familiji
    ●     šalj. to se zgodi (tudi) v najboljših familijah ni se vredno razburjati, sramovati, saj se kaj takega lahko vsakomur pripeti
  3. 3. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od reda
frkolín -a m (ȋ) ekspr. nekoliko predrzen nedorasel fant: frkolini ga zmerjajo / kot nagovor nisi držal besede, frkolin
// nedorasel fant sploh: bil sem še frkolin in nisem ničesar razumel; na cesti je stala skupina frkolinov / ima dva zdrava frkolina sina
// slabš. ta frkolin bi mi rad pamet solil
garnitúra -e ž (ȗ) navadno s prilastkom  
  1. 1. več predmetov, stvari, ki sestavljajo celoto: na razstavi pohištva so vzbudile največ zanimanja sobne in vrtne garniture; usnjena klubska garnitura; garnitura ključev za avto; garnitura spodnjega perila; garnitura jedilnega pribora / volnena garnitura pulover in jopica iz enake volne
  2. 2. publ. skupina ljudi, povezana z enako dejavnostjo: ostanki različnih vojaških in političnih garnitur; najmlajša garnitura igralcev; oblast je prevzela garnitura plačancev
    ♦     ptt naglavna govorilna garnitura kombinacija mikrofona in slušalke, ki se namesti na glavo, da sta roki prosti; tisk. črkovna garnitura črke vseh velikosti istega tipa; žel. garnitura sestav vagonov, pripravljenih za odhod; potniška garnitura
glasoválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na glasovanje: glasovalna pravica / glasovalne skrinjice so bile polne glasovnic; glasovalni listek glasovnica
// publ., nav., slabš. glasovalni stroj vse, kar v zvezi z volitvami, glasovanjem dela kaka skupina za svojo zmago
gmájna -e ž (ȃ) 
  1. 1. neobdelan, na redko porasel svet, navadno skupna last vaščanov: onkraj potoka se širi prostrana gmajna; ves dan je pasel na gmajni / kraške gmajne / občinska, vaška gmajna
  2. 2. zastar. skupnost, skupina: trška gmajna je imela shod / ekspr. uboga gmajna izkoriščano, zatirano ljudstvo
grúpa -e ž (ú) 
  1. 1. navadno s prilastkom več ljudi, ki jih kaj povezuje, druži; skupina: udeleženci so se razdelili v interesne grupe; jurišna grupa; koalicija več političnih grup; nastop folklorne grupe / v delovni grupi je pet učencev
    // več ljudi, stvari, ki so v določenem času skupaj: bliža se grupa turistov
  2. 2. kar ima v okviru kake razporeditve, razdelitve enake, podobne značilnosti: njegova prozna dela razdelimo v tri grupe / slavistika se je odcepila od indoevropeistike kot samostojna grupa
    ♦     mat. grupa množica elementov, med katerimi obstaja ena računska operacija; voj. grupa odredov med narodnoosvobodilnim bojem vojaška formacija z bataljoni in odredi, vezana na določeno ozemlje
hekatómba -e ž (ọ̑) 
  1. 1. pri starih Grkih skupina žrtvovanih, darovanih živali, navadno sto goved: v zahvalo je daroval bogovom hekatombo
  2. 2. nav. mn., knjiž., ekspr., z rodilnikom veliko število, navadno nasilno, nenaravno umrlih ljudi: vojna je zahtevala hekatombe žrtev
hospitacíjski tudi hospitácijski -a -o prid. (ȋ; á) nanašajoč se na hospitacijo: hospitacijski program / hospitacijska skupina
ìnformálen -lna -o prid. (ȉ-ȃ) knjiž., redko neformalen: informalne poteze umetniškega dela / informalna skupina ljudi
instrúktorski in inštrúktorski -a -o prid. (ú) nanašajoč se na instruktorje: instruktorske obveznosti / instruktorska skupina
interferénčen -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na interferenco: interferenčna barva; interferenčne merilne metode / interferenčna slika skupina svetlih in temnih prog ali kolobarjev, ki nastane pri interferenci svetlobnih curkov
iránski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Irance ali Iran: iranska kultura, zgodovina
♦ lingv. iranski jeziki skupina indoevropskih jezikov, govorjena zlasti med zgornjim tokom Evfrata in reko Ind
izména -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. navadno s prilastkom časovno sklenjen del delovnega procesa, ki se ponavlja po ustaljenem redu na določenem delovnem mestu: stroj, ki dela samo v eni delovni izmeni, je premalo izkoriščen / delo v nočni izmeni; zaradi velikega števila učencev so uvedli tretjo izmeno; vodja izmene uslužbenec, ki vodi in nadzoruje delo v določeni izmeni
    // delati v izmenah; pouk poteka v izmenah
    // časovno sklenjen del kake celote: naši brigadirji bodo delali v drugi izmeni; zdravilišče lahko sprejme v vsaki mesečni izmeni po dvesto otrok
  2. 2. navadno s prilastkom skupina delavcev, ki dela v takem časovno sklenjenem delu delovnega procesa: naša izmena dela drugi teden dopoldne / čez en mesec bo te brigadirje zamenjala nova izmena
izsiljeválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na izsiljevanje: izsiljevalne metode / izsiljevalno pismo / izsiljevalna skupina
izsiljeválski -a -o [u̯s tudi ls] prid. (ȃ) nanašajoč se na izsiljevalce ali izsiljevanje: izsiljevalske grožnje / izsiljevalska skupina
izvídnica -e ž (ȋ) 
  1. 1. skupina vojakov, ki z opazovanjem zbira podatke o položaju, moči sovražnikovih enot: izvidnica je sporočila, da se bliža sovražnik; brigada se je spopadla z nemško izvidnico; motorizirana izvidnica; partizanska izvidnica / ladja izvidnica
  2. 2. navadno v zvezi z iz, na, v izvidniška akcija: priti iz izvidnice; iti v izvidnico; biti na izvidnici, v izvidnici
izvírnost -i ž (ȋ) lastnost, značilnost izvirnega: glavna pisateljeva odlika je izvirnost; izvirnost doživetja, romana / ta skupina filmskih delavcev preveč vsiljivo išče izvirnost
kategoríja -e ž (ȋ) 
  1. 1. navadno s prilastkom kar ima v okviru kake razporeditve, razdelitve enake, podobne značilnosti; skupina, vrsta, razred: beseda pripada določeni pojmovni kategoriji; velikostne kategorije lesnih obratov; pomembnost kategorije delovnega mesta za velikost pokojnine / deliti probleme na kategorije / publ., z oslabljenim pomenom uvrščati se v kategorijo malih narodov med male narode
    // publ. organizacija združuje napredne elemente iz vseh socialnih kategorij plasti
    // ceste iste kategorije
  2. 2. knjiž., s prilastkom osnovni pojem na kakem področju: pravo je družbena kategorija; proučevati literarne kategorije; prodajna cena proizvoda kot ekonomska kategorija / publ.: nacionalna in državna pripadnost nista enakovredni kategoriji pojma; stare kategorije mišljenja načini
  3. 3. filoz. pojem, ki izraža najsplošnejšo lastnost vse stvarnosti: sistem kategorij / Aristotelove kategorije
    ●     publ. postali so narod druge kategorije nepomemben, nevpliven narod; publ. pesnik tretje kategorije slab, nepomemben; publ. on je človek zunaj vsake kategorije čustev popolnoma brez čustev
    ♦     avt. kategorija razvrstitev motornih vozil in delovnih strojev glede na skupno dovoljeno težo; vozniško dovoljenje za motorna vozila B kategorije za osebne avtomobile, delovne stroje z lastnim motorjem in tovorna motorna vozila z največjo dovoljeno težo 3.500 kg; biol. sistematska kategorija rastlinstva in živalstva enota v sistemu rastlinstva in živalstva glede na določeno lastnost ali razvojno stopnjo; gost. kategorija mesto v razvrstitvi objektov glede na kakovost in obseg storitev; lingv. kategorija oblikovna, skladenjska in pomenska določenost jezikovnega gradiva; šah. kategorija mesto v razvrstitvi nemojstrov glede na dosežene rezultate na prvenstvenih tekmovanjih; šport. kategorija razvrstitev motornih koles in osebnih avtomobilov glede na delovno prostornino motorja; mesto v razvrstitvi težkoatletov glede na telesno težo; lahka kategorija
klán -a m (ȃ) 
  1. 1. zgod. skupnost ljudi v rodovno-plemenski družbi, ki temelji na mitično sorodstvenem odnosu s svojim totemom: prepoved ženitve med pripadniki istega klana; pripadnik klana krokodila, orla
  2. 2. slabš. skupina ljudi, ki jih tesno družijo enaki interesi, prizadevanja: pripada vplivnemu klanu
kolégij -a m (ẹ́) 
  1. 1. skupina strokovnjakov, vodilnih uslužbencev v podjetju, ustanovi s posebno posvetovalno, odločevalno funkcijo: kolegij o tem še ni razpravljal; sestanek tovarniškega kolegija / strokovni kolegij; zdravniški kolegij
    // nav. ekspr. sestanek, posvet te skupine: sklicati kolegij; udeležiti se kolegija
  2. 2. knjiž., navadno s prilastkom skupnost ljudi v določeni ustanovi, instituciji, povezanih z istim poklicem, položajem; zbor: papež je upošteval predloge kardinalskega kolegija; profesorski kolegij / sodil mu je petčlanski sodni kolegij / sestanek uredniškega kolegija odbora
  3. 3. nekdaj vzgojni zavod s šolo in internatom, zlasti cerkveni: šolati se v kolegiju; jezuitski kolegij
    ♦     ped. ciklus predavanj, seminarjev na visoki šoli
kolésje -a s (ẹ̑) 
  1. 1. skupina med seboj funkcionalno povezanih koles: kolesje se vrti; kolesje ure; okrov kolesja; oglušujoč ropot kolesja / pogonsko kolesje; letalo je spustilo pristajalno kolesje; zobato kolesje / vse kolesje se je pokvarilo vsa kolesa
    // ekspr., z oslabljenim pomenom kolesje bojnega stroja se je začelo vrteti hitreje
  2. 2. publ., s prilastkom sistem, način (delovanja): spoznavati kolesje obveščevalne službe
kolóna -e ž (ọ̑) 
  1. 1. v daljšo vrsto razvrščena, premikajoča se skupina
    1. a) ljudi, navadno vojakov: kolona se je bližala naselju; dolga, nepretrgana kolona / kolona vojakov / biti na čelu kolone spredaj, na začetku
      // hodili so v koloni po eden drug za drugim
      // dvostopna kolona / ekspr. na trgu so se zbrale kolone ljudi zelo veliko
    2. b) vozil: kolona (avtomobilov) se je večkrat ustavila; prehiteval je kolono / voziti na koncu kolone
  2. 2. tisk. tiskano besedilo, ki zajema le del strani glede na širino; stolpec: naslov čez štiri kolone / članek obsega tri kolone
  3. 3. v zvezi peta kolona, pred drugo svetovno vojno Nemci in pristaši nacizma, ki v nenemški državi podtalno delujejo za nacistične interese: organizirati peto kolono / delovanje pete kolone pri nacističnem osvajanju Jugoslavije; pren., ekspr. kominformistična peta kolona
  4. 4. nar. zahodno kamnit, obokan vhod, most: kraški portali, kolone in baladurji
    ♦     adm. z navpičnima črtama omejen prostor v obrazcih, poslovnih knjigah za vpisovanje podatkov; kem. pokončna valjasta posoda za kemične in fizikalne procese
kománda -e ž (ȃ) 
  1. 1. kratek ustni ukaz, zlasti v vojski; povelje: na daleč je bilo slišati oficirjeve komande / ustaviti se na komando stoj!
    // pog. ukaz, povelje sploh: čakati na komando za odhod / dobili so komando, da se ne smejo upirati / ekspr. komanda je padla povelje je bilo izrečeno; odločeno je
    // ubogati mora na komando takoj, brez ugovorov
  2. 2. skupina vojaških starešin, ki (lahko) poveljuje vojaški enoti ali skupini enot; poveljstvo: komanda se s predlogom ne strinja; bataljonska, divizijska komanda; pren., pog. v službi smo dobili novo komando
    ♦     voj. komanda garnizona vojaška ustanova, odgovorna za skupne zadeve enot garnizona; komanda mesta do 1957 zaledna vojaška teritorialna enota
    // sedež take skupine vojaških starešin: zadržali so ga na komandi / ustavil se je pred komando
  3. 3. pog. pravica poveljevati vojaški enoti ali skupini enot; poveljstvo, poveljevanje: komando dati, izročiti najsposobnejšim; komando nad vojsko je prevzel general / priti pod komando zaveznikov
    ●     pog. vso komando ima v svojih rokah vse vodi, o vsem odloča; pog. popolnoma je pod ženino komando v vsem se ji podreja
  4. 4. v nekaterih deželah oddelek, navadno vojakov ali zapornikov, za posebne naloge: delovna komanda; član taboriščne komande
  5. 5. nav. mn., teh. priprava ali del priprave za upravljanje, vodenje strojnih naprav: komande delujejo brezhibno; nožne, ročne komande / sistem dvojnih komand
komisíja -e ž (ȋ) 
  1. 1. skupina ljudi za opravljanje posebnih nalog, izvoljena ali imenovana navadno za določen čas: komisija se sestane, zaseda; izvoliti, sestaviti komisijo / predlagali so ga v nadzorno komisijo / izpit opravlja pred komisijo; stalne in občasne komisije / publ. kongres dela v komisijah ločeno po skupinah in obravnavani tematiki
    // ocenjevalna, preiskovalna komisija; volilna komisija ki ji je poverjena skrb za organizacijo in pravilno izvedbo volitev; terminološka komisija; komisija za delovna razmerja; komisija za telesno kulturo
    ●     pog. bolnik mora na komisijo na komisijski pregled; pog. sosed mu grozi s komisijo s komisijskim ogledom
  2. 2. ekon. komisijski posli: imeti dobiček od komisije
  3. 3. pog. komisijska trgovina: kolo je kupil v komisiji
komité -ja m (ẹ̑) 
  1. 1. vodilni organ stranke, zlasti komunističnih partij: izvoliti komite; sestanek, sklepi komiteja; tovarniški komite in sindikat / sekretar občinskega komiteja / centralni komite / iti na komite na sedež tega organa
  2. 2. skupina ljudi, izvoljena ali imenovana za opravljanje določenih nalog; odbor: sestaviti komite; regionalni komiteji; zasedanje komiteja / olimpijski komite / Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije izvršilni organ Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije
kompaníja -e ž (ȋ) 
  1. 1. v stari Avstriji četa: četrta kompanija je ostala na položaju; napadli so s celo kompanijo / bilo nas je za celo kompanijo
  2. 2. pog., ekspr. skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava; družba: to je imenitna kompanija; sprejeli so ga v svojo kompanijo; fantovska kompanija
    ●     pog., ekspr. fanta sta kradla v kompaniji skupaj, družno
  3. 3. zastar., navadno s prilastkom, v kapitalistični ekonomiki podjetje z več solastniki ali delničarji; družba: večino rudnikov so pokupile tuje kompanije; bil je predsednik velike monopolistične kompanije
kompleksíja -e ž (ȋ) 
  1. 1. antr. skladna obarvanost las, šarenice in kože: v nordijskih deželah prevladujejo ljudje s svetlo kompleksijo / mešana kompleksija
  2. 2. mat. skupina zaporedno razvrščenih poljubnih elementov
komplemènt -ênta m (ȅ é) 
  1. 1. biol., med. skupina beljakovin v (krvnem) serumu sesalcev, ki sodeluje pri obrambnih reakcijah: te snovi potrebujejo za svoje delovanje komplement
  2. 2. mat. množica, ki sestavlja z drugo množico celoto
kontingènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) navadno s prilastkom  
  1. 1. ekon. količina ali vrednost blaga za uvoz ali izvoz v določenem razdobju: določiti kontingent / carinski kontingent količina blaga, za katero se plača zmanjšana carina; izvozni, uvozni kontingent
  2. 2. publ. količina blaga, dana uporabniku za določeno obdobje ali za izvršitev določene naloge: kontingent jekla je znašal osemdeset tisoč ton; kontingent gradbenega materiala / tovor hrane iz kontingenta pomoči
    // znesek, prispevek: dati velike kontingente za šolstvo, štipendije
  3. 3. publ. skupina ljudi, navadno v določenem, omejenem številu: poslati nov kontingent vojakov / kontingent izseljencev je bil dosežen
kôpa -e ž (ó) 
  1. 1. velik kup, zložen navadno zaradi sušenja
    1. a) žita: kopa se je podrla; na njivi so stale kope pšenice / spravljati, zlagati v kopo / kope sena kopice
      // na voz so naložili celo kopo žita
    2. b) desk, lesa: delati kope / desk je še pet lepih kop / na gradbišču je bila kopa opeke kup
  2. 2. v obliki polkrogle zložen, z zemljo obdan les, določen za delanje oglja: kopa se kadi; drva za kopo / kopo kuhati, žgati / oglarska kopa
    ♦     gozd. bokati (kopo)
  3. 3. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: ima celo kopo dokazov; izrekel je kopo laži / ostala je sama s kopo otrok
  4. 4. nar. skupina šestdeset snopov (žita): pridelali so petdeset kop pšenice
kopúča -e ž (ú) knjiž. kepa, gruča: kopuča lešnikov
♦ min. skupina kristalov, nastala na ravni podlagi
kór -a m (ọ̑) 
  1. 1. dvignjeni del cerkve, namenjen za orgle in pevce: pevci so že na koru; moški so stali pod korom; s kora so donele orgle / cerkveni, pevski kor / pog. poje na koru je cerkvena pevka
  2. 2. arhit. del cerkve, namenjen za glavni oltar in duhovščino; prezbiterij: v koru so bili zbrani duhovniki
  3. 3. zastar. skupina, zbor: sestaviti kor / ptičji kor / bibl. kori angelov
  4. 4. voj., nekdaj vojaška enota nestalne sestave, moči: vkorakal je francoski kor; prostovoljni kor
koróški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na Korošce ali Koroško: koroška dežela, zemlja / koroški plebiscit; koroška narečna skupina / prirediti koroško-primorski večer
♦ zgod. ustoličevanje koroškega vojvode
kórpus -a m (ọ̑) 
  1. 1. vojaška enota iz divizij in posebnih enot: formirati korpus; poveljnik korpusa / ekspedicijski korpus
  2. 2. publ., navadno s prilastkom skupina, zbor: nastopili so najboljši korpusi; baletni, godalni korpus / diplomatski korpus diplomatski zbor; korpus miru zlasti v ameriškem okolju organizacija iz prostovoljcev, ki skrbi zlasti za gospodarski razvoj in pomoč nerazvitim deželam
  3. 3. knjiž., redko zbirka: korpus srednjeveških fresk
    ●     ekspr. ta ženska je pa korpus je zelo debela
kričáti -ím nedov. (á í) 
  1. 1. govoriti z močnim, rezkim glasom: otroci kričijo na dvorišču; pijanec je kričal in mahal; vse križem je kričalo; glasno kričati / ekspr. kričati na vse grlo, na vse pretege zelo
    // ekspr. vran kriči nad poljem
    // izražati jezo, nejevoljo z zelo glasnim govorjenjem: kar naprej samo kriči; začel je divje, srdito kričati nanj; kriči kot blazen / ne kriči nad menoj
    // ekspr., redko glasno jokati: otrok že ves dan kriči / kričati od bolečin
  2. 2. ekspr. biti zelo viden zaradi kontrasta z okoljem: s sten kričijo reklame / barva kriči
    ●     ekspr. vse na njej je kričalo bila je zelo nenavadno oblečena
    // pojavljati se v visoki stopnji, v močni obliki: ta krivica kriči do neba / beda kar kriči v hiši
  3. 3. ekspr., v zvezi s po kazati veliko potrebo, željo: vse na njem kriči po maščevanju; ta krutost kriči po kazni / zemlja kriči po dežju
króžek -žka m (ọ̑) 
  1. 1. navadno s prilastkom organizirana skupina ljudi s skupno dejavnostjo, navadno pod vodstvom mentorja: na šoli so ustanovili bralni, dramski in recitacijski krožek; filmski, literarni krožek; marksistični krožek; postati član krožka / študentje so se družili v različne krožke
  2. 2. redko krogec, krožec: risati krožke in črte
kŕven -vna -o prid. (r̄) nanašajoč se na kri: krvni madež; pes teče po krvni sledi / narediti krvno preiskavo / krvno barvilo snov, ki daje rdečim krvničkam barvo in prenaša kisik v tkivo
// zelo vidne krvne žile / krvni sorodnik; krvno maščevanje
● Turki so pobirali krvni davek jemali s seboj dečke iz osvojenih dežel; publ. krvni davek izgubljena življenja v vojni, v prometnih nesrečah
♦ anat. jetrni krvni obtok; krvni obtok gibanje, premikanje krvi v telesu; biol. krvna ploščica; belo krvno telesce brezbarvna krvna celica, ki se giblje s panožicami; rdeče krvno telesce krvna celica, ki vsebuje hemoglobin; jur. krvno sodstvo; med. krvni pritisk pritisk krvi na stene žil in srca; krvni serum tekočina, ki se izloči pri strjevanju krvi; izmeriti krvni sladkor količino sladkorja v krvi; krvni strdek poltrdna masa iz strjene krvi; krvna plazma; krvna skupina dedne imunološke lastnosti rdečih krvničk; krvna slika rezultat preiskave belih in rdečih krvničk
kulísa -e ž (ȋ) na okvir napeta, poslikana tkanina, ki omejuje odrski prostor in predstavlja del prizorišča: na oder so postavili kulise; stopiti za kuliso; mesto je bilo videti kot velika pisana kulisa / kulisa te komedije je bil trg; pren. med kulisami življenja se odvija moderna človeška komedija
// nav. mn., ekspr. kar zakriva resnično podobo, stanje česa: ograditi se s kulisami; vse je bilo le varljiva kulisa
● ekspr. pogledati za kulise spoznati stvari, dogajanja, ki niso javna, vidna; ekspr. narediti kaj za kulisami naskrivaj
♦ gled. kaširati kulise z nanašanjem lahkih materialov na gladko površino kulis doseči plastičnost; rad. zvočna kulisa gramofonski ali magnetofonski posnetek zvokov, šumov za ustvarjanje iluzije prizorišča; teh. kulisa del mehanizma, ki z žlebom, izrezom določa gibanje vzvoda, droga; vrtn. parkovna kulisa rastline ali skupina rastlin, ki delijo, zapirajo prostor
kúrija -e ž (ú) 
  1. 1. v stari Avstriji volilna skupina za državni ali deželni zbor, temelječa na družbenih razredih: veleposestniška kurija / volitve po kurijah
  2. 2. rel. rimske kongregacije, sodišča in uradi skupaj: preureditev kurije / (rimska) kurija
    ♦     zgod. kurija pri starih Rimljanih skupnost več gensov
kvartét -a m (ẹ̑) 
  1. 1. muz. skladba za štiri glasove ali štiri različna glasbila: na sporedu je kvartet znanega skladatelja / zbirka kvartetov in sonat / godalni kvartet
    // izvajanje take skladbe: vadijo kvartet
  2. 2. muz. ansambel, sestavljen iz štirih instrumentalistov ali pevcev: kvartet izvaja skladbe; kvartet in solisti / godalni, instrumentalni, vokalni kvartet
  3. 3. publ. skupina štirih oseb, ki navadno nastopajo skupaj, četverica: znani igralski kvartet; nastopa kvartet odličnih telovadcev
lastník -a m (í) kdor ima pravno priznano pravico do stvari in vseh koristi, ki jih ta daje: lastnik ne dovoli hoditi čez travnik; prejšnji lastnik je dobro skrbel za hišo; izgubljeni denar je bil najden in vrnjen lastniku / biti lastnik stanovanja; prodati kolo brez lastnika; ekspr. kdo je lastnik tega dežnika čigav je
// lastnik srečke z navedeno številko naj se javi imetnik
// hišni, zemljiški lastnik posestnik
// etažni lastnik lastnik dela poslopja, navadno stanovanja v večstanovanjski hiši
● šalj. listnica je v gneči menjala lastnika je bila ukradena; posestvo je že večkrat menjalo lastnika postalo last drugega
♦ fin. lastnik čekovnega računa; soc. individualni, kolektivni lastnik; kapitalistični lastnik individualni ali kolektivni lastnik kapitala; privatni ali zasebni lastnik posameznik ali skupina, ki ima lastninsko pravico do proizvajalnih sredstev; lastnik proizvajalnih sredstev
levíca -e ž (í) 
  1. 1. leva roka, ant. desnica: položil ji je levico okoli ramen; enako spretno dela z levico kot z desnico; z levico si je zakrila oči / držati rokavice v levici
    ●     bibl. naj ne ve levica, kaj dela desnica ne hvali se z dobrimi deli; iron. desnica ne ve, kaj dela levica delo je neenotno, neskladno
    // v prislovni rabi, v zvezi z na izraža levo stran: posadil ga je na svojo levico / na njegovi levici je sedelo lepo dekle; pren., publ. pisateljeva navzočnost na levici javnega življenja
  2. 2. polit. progresivna, napredna stranka ali taka skupina v stranki: predstavniki levice; spopad med desnico in levico / skrajna levica v gibanju / slovenska kulturna levica
líga -e ž (ī) 
  1. 1. organizacija, društvo, zlasti za zaščito česa, za boj proti čemu: ustanoviti ligo / protituberkulozna liga
  2. 2. šport. skupina, ki jo sestavljajo v tekmovalni sezoni moštva približno enakih sposobnosti: izpasti iz lige; zasesti prvo mesto v ligi / conska liga ki združuje tekmovalna moštva določenega področja; prva zvezna liga ki združuje najboljša tekmovalna moštva iz cele države
    // tekmovanje v okviru take skupine: zadnje kolo košarkarske lige
máfija -e ž (á) 
  1. 1. zlasti v italijanskem in ameriškem okolju tajna teroristična, kriminalna organizacija: člani mafije / mafija organizira trgovino z mamili; za ugrabitev otroka sumijo mafijo; nasilja mafije / ameriška mafija
  2. 2. slabš. skupina ljudi, ki podtalno deluje: ti ljudje so mafija
mása -e ž (ȃ) 
  1. 1. snov, surovina, navadno mehka, za izdelke: zmleto rudo segrevajo, da nastane gobasta masa; mleti maso za karton; gnetljiva, homogena, mehka masa / mesna, papirna, steklena masa / obliti z bitumensko maso z bitumenom; izravnalna masa / z oslabljenim pomenom razvažati vročo asfaltno maso vroči asfalt
    // v zvezi umetna, plastična, sintetična masa umetno dobljena organska snov iz makromolekul: predmeti, tla iz umetne mase; predelava umetnih mas
  2. 2. knjiž., s prilastkom velika strnjena količina kake snovi ali kakih stvari: mišična, vodna masa / na obzorju se vidi temna masa mestnih hiš gmota
    // publ., z oslabljenim pomenom kopičenje zvočnih mas zvokov
    // publ. bataljon se premika v sklenjeni masi sklenjeno
  3. 3. slabš. velika, strnjena skupina ljudi; množica: demonstrirajoča masa; tuleča in ploskajoča masa
  4. 4. nav. mn., publ. ljudje, ki predstavljajo največji del družbe, zlasti nižji sloji; množica: dvignile so se zatirane mase; delavske, ljudske mase; ideja je zajela najširše mase; gibanje, razširjeno med masami / dvigniti se nad maso; psihologija mase
  5. 5. publ., s prilastkom količina: v raztopini se odvečna masa topljenca izloči; del določene mase zlata / povečati maso osebnih dohodkov vsoto, znesek za osebne dohodke
    // z rodilnikom velika količina, množina: delo je bilo obremenjeno z maso nepredelanega gradiva; velikanska masa danosti, težav, nasprotij
  6. 6. fiz. količina, ki pove, kako se telo upira pri pospeševanju: meriti maso; lunina masa; masa atoma
    ♦     biol. dedna masa skupek vseh genov organizma; genotip; fiz. mirovna masa masa telesa v mirovanju; gastr. masa mešanica živil, iz katere se pripravljajo razne jedi; gozd. lesna masa količina stoječega ali posekanega lesa; sečna masa količina lesa, določena za sečnjo; jur. likvidacijska ali stečajna masa premoženje dolžnika, ki je v likvidaciji; kem. atomska masa število, ki pove, kolikokrat je masa atoma kakega elementa večja od mase vodikovega atoma; molekulska masa število, ki pove, kolikokrat je masa kake molekule večja od mase vodikovega atoma; meteor. zračna masa zrak nad večjim področjem, ki ima približno enake fizikalne lastnosti
menjálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na menjavo ali menjanje: menjalni postopek / menjalni sestanek filatelistov / menjalni tečaj dinarja, dolarja
♦ ekon. menjalna vrednost vrednost, določena s količinskim odnosom med danim in dobljenim blagom; menjalno gospodarstvo gospodarstvo, ki temelji na menjavi gospodarskih dobrin; menjalno sredstvo sredstvo, ki omogoča menjavo kakega blaga z drugim blagom; kor. menjalni korak skupina treh med seboj povezanih korakov, narejenih tako, da se premakne ena noga, pristavi druga in še enkrat premakne prva noga
miroljúbnež -a m (ȗ) ekspr. miroljuben človek: še miroljubneži so se razburili / v vladi sedi skupina miroljubnežev
misíja -e ž (ȋ) 
  1. 1. skupina ljudi, izbranih in pooblaščenih za zastopanje določenih interesov širše skupnosti, navadno v meddržavnih odnosih, odposlanstvo: misija je nalogo uspešno opravila; sprejeti, voditi misijo / šef diplomatske, gospodarske, vojaške misije; misija Rdečega križa
    ♦     jur. misija dobre volje delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose
  2. 2. kar je komu zaupano, da naredi, opravi v korist določene širše skupnosti, navadno v meddržavnih odnosih; poslanstvo, naloga: imeti, izpolniti misijo; njegova misija je strogo zaupna / misija je trajala en teden; letalo so poslali na nevarno misijo / knjiž. kulturna, zgodovinska misija malih narodov; ekspr. doumela je svojo misijo v domači hiši
múzika -e ž (ú) 
  1. 1. umetnost, katere izrazno sredstvo je zvok; glasba: gojiti, študirati muziko; za muziko je zelo dovzetna / igrajo samo jazzovsko muziko; lahka, resna, zabavna muzika; operna, plesna muzika
    // glasbeno delo: komponira slabo muziko; poznavanje naše muzike v tujini
  2. 2. igranje (na glasbila): po proslavi bo muzika in ples; muzika utihne; iz vasi je slišati glasno, hrupno muziko
    // izvajanje glasbenih del: rad posluša moderno muziko / muzika za ples; pren., pesn. muzika dežja, stroja
  3. 3. pog. skupina ljudi, ki igra na glasbila; godba: muzika je zaigrala koračnico; najeti muziko / kot vojak je bil pri muziki
  4. 4. knjiž., ekspr. blagoglasnost, melodičnost: muzika jezika, stavka; pren. muzika slike
    ●     pog., ekspr. to je pa druga muzika stvar je drugačna, kakor je kazalo; ekspr. dosti imam te muzike naveličan sem tega ravnanja, stanja, odveč mi je; slabš. narediti komu mačjo muziko dražiti, jeziti koga s škripajočim, cvilečim igranjem; pog., ekspr. ko jim bo zmanjkalo denarja, bo konec muzike ne bodo več delali, počeli tega; preg. za malo denarja malo muzike za majhno plačilo se malo dobi
nasélbina tudi naselbína -e ž (ẹ̑; í) 
  1. 1. arheol. naselje prvotnih prebivalcev, navadno manjše: graditi, utrditi naselbino; naselbina z obrambnim nasipom / koliščarska ali mostiščarska, rimska, srednjeveška naselbina
  2. 2. star. zaselek, naselje: rodil se je v sosednji naselbini; mestna, poljedelska naselbina / počitniška naselbina
  3. 3. v etnično tujem okolju živeča skupina pripadnikov kake narodnosti, države; kolonija: naselbina jugoslovanskih izseljencev
našteválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na naštevanje: naštevalna metoda
♦ lingv. naštevalna skupina na določen način urejene besede, besedne zveze, ki se navajajo v slovarju za zgled
nazórski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na nazor: pesnikova nazorska opredeljenost; nazorske razlike; nazorska struktura študentov / nazorska načela dobe / nazorska skupina; nazorska smer
nèdolóčen -a -o prid. (ȅ-ọ́) ki ni določen: nedoločen rok plačila; datum sestanka je še nedoločen / časovno nedoločen pojav / nedoločena krvna skupina / skleniti delovno razmerje za nedoločen čas brez omejitve, za stalno
// obleka nedoločene barve nedoločljive
♦ mat. nedoločeni integral integral s spremenljivo zgornjo mejo
nèformálen -lna -o prid. (ȅ-ȃ) ki ni formalen: neformalne poteze umetniškega dela / njun pogovor je bil prijateljski, neformalen / neformalni sestanki / neformalna skupina ljudi
nèorganizíran -a -o prid. (ȅ-ȋ) ki ni organiziran: neorganizirana dejavnost; neorganizirano delo / neorganizirana, neurejena skupina ljudi / pritegnili bodo še vse neorganizirane mladince
nèrazcépljen -a -o prid. (ȅ-ẹ́) ki ni razcepljen: še nerazcepljena polena / nastopiti kot nerazcepljena skupina
nesréčnik -a m (ẹ̑) knjiž. nesrečen človek: bil je nesrečnik že od rojstva / skupina nesrečnikov je zapuščala pogorelo vas
nèurejèn -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é) ki ni urejen: nepospravljena, neurejena soba / prostor okoli blokov je še neurejen / neurejena množica, skupina / duševno, notranje neurejen človek neuravnovešen
// živi v slabih, neurejenih razmerah / ima neurejeno prebavo / neurejena obleka / fant neurejene zunanjosti
nitráten -tna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na nitrat: nitratno gnojilo / nitratna skupina
nítroskupína in nítro skupína -e ž (ȋ-í) kem. atomska skupina iz enega atoma dušika in dveh atomov kisika
obtožíti in obtóžiti -im dov. (ī ọ́) narediti, imeti koga za krivega česa: obtožil ga je kraje; kar javno jo obtožuje / obtožili so ga pohlepa po denarju / po krivem obtožiti
♦ jur. vložiti obtožnico, obtožni predlog, zasebno tožbo
oddélek -lka m (ẹ̑) 
  1. 1. del uprave, ustanove, podjetja, ki opravlja določeno dejavnost v okviru celote: ogledati si različne oddelke v tovarni; poslati obvestilo v vse oddelke; oddelki v bolnici; prostori oddelka; šef, vodja oddelka / nabavni, prodajni, razvojni oddelek podjetja; oglasni oddelek časopisne uprave; personalni, proračunski oddelek občinske skupščine
    // do 1975 pedagoško-znanstvena enota fakultete: fakulteta ima več oddelkov; predstojnik oddelka / oddelek za arhitekturo; delati na oddelku za slovanske jezike
    // s prilastkom del strokovne šole za vejo določene stroke: vpisati se na oddelek za šibki tok srednje tehniške šole; navtični in strojni oddelek pomorske šole; predilski oddelek tekstilne šole
  2. 2. ločen, ograjen prostor: z lesenimi pregradami pregraditi klet na tri oddelke; razdeliti igrišče v več oddelkov / oddelek za prtljago v letalu
    // del vagona, ločen od drugega dela s steno: oddelek se napolni; napisi nad vhodi v oddelke / oddelek prvega razreda; oddelek za kadilce
    // grafično ločen del česa: besedilo večpomenskega gesla je razdeljeno na pomenske oddelke / zastar. prvi oddelek povesti prvo poglavje
  3. 3. skupina, enota navadno vojakov: v boju so sodelovali le majhni oddelki; poslati na pomoč dobro oborožen oddelek policistov; napad motoriziranih oddelkov / spopad z zaščitnim oddelkom / na igrišče je prikorakal prvi oddelek telovadcev / zasedbeni oddelki zasedbena vojska, armada
    ♦     voj. najmanjša vojaška enota
  4. 4. šol. skupnost učencev z enim razrednikom, ki imajo navadno pouk hkrati v istem prostoru: šola ima le dva oddelka; razdeliti učence prvega razreda zaradi številnosti v več oddelkov / čisti oddelek v katerem so učenci enega razreda, letnika; kombinirani oddelek v katerem so učenci dveh ali več razredov, letnikov; razvojni oddelek za nadpovprečno ali podpovprečno razvite učence, v katerem je pouk prilagojen njihovim sposobnostim; oddelek s podaljšanim bivanjem v katerem so učenci določen čas pred poukom ali po njem
    ●     zastar. posebni oddelek slovstva del
odrèd -éda m (ȅ ẹ́) 
  1. 1. različno velika vojaška enota, formirana za posebne naloge: diverzantski, izvidniški odred
    ♦     voj. odred teritorialna ali partizanska enota iz več čet ali več bataljonov; grupa odredov med narodnoosvobodilnim bojem vojaška formacija z bataljoni in odredi, vezana na določeno ozemlje
  2. 2. v zvezi pionirski odred osnovna organizacijska enota Zveze pionirjev: tekmovanje pionirskih odredov
  3. 3. navadno s prilastkom skupina ljudi, navadno urejena: odred jezdecev; s sovražnikom se je spopadel odred mornarjev
ogledúški -a -o prid. (ū) nav. slabš. vohunski: ogleduška dejavnost / ogleduška skupina
oktét -a m (ẹ̑) 
  1. 1. muz. ansambel, sestavljen iz osmih instrumentalistov ali pevcev: nastop okteta / pevski oktet / Slovenski oktet
    // skladba za tak ansambel: zbirka oktetov
  2. 2. kem. skupina osmih elektronov: na obli manjkata do okteta še dva elektrona
omízje -a s (ȋ) 
  1. 1. skupina ljudi, ki sedijo za isto mizo: omizje je začelo peti / igralno, pivsko omizje / stalno omizje / ekspr. ideje Zoisovega omizja družbe, kroga
  2. 2. ekspr. večja miza s pripadajočimi stoli, klopmi: družba ima svoje omizje; prazno omizje / vstati izza omizja
orgán -a m (ȃ) 
  1. 1. del telesa z določeno funkcijo: prsni koš varuje organe v prsni votlini; delovanje organov / medsebojna odvisnost živalskih organov / govorilni organi; slušni organ uho; organ za vid oko
    ●     knjiž., redko nima organa za razumevanje poezije ne more razumeti poezije
    // bot. del rastline z določeno funkcijo: med organe prištevamo tudi korenino, steblo, list, cvet; slana je prizadela zelene organe rož / reproduktivni organ cvet; vegetativni organi korenina, list, steblo
    // rastlinski organ
  2. 2. navadno s prilastkom oseba, skupina oseb
    1. a) glede na opravljanje naloge, določene z zakonom, predpisom, dogovorom: zbrali so se vsi pristojni organi / izvršilni, nadzorni organi; obrniti se na preiskovalni organ; pojasnilo upravnega organa / izdajateljski organ; poslovodni organ; prodajni organ; predstavniški organi podjetja / organi samoupravljanja
    2. b) glede na položaj, funkcijo v kaki (organizirani) skupnosti: državni organi; občinski, republiški organi; organi federacije / organi za notranje zadeve / univerzitetni organi / organi kongresa, zborovanja
      // publ. osebe glede na (poklicno) delovanje: prosvetni, zdravstveni organi / organi javne varnosti miličniki
  3. 3. publ., navadno s prilastkom tiskano ali pisano sredstvo za razširjanje idej kake skupine, organizacije; glasilo: časopis Delo je organ Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije; list izhaja kot organ politične stranke
  4. 4. zastar. zvok, ki ga dela človek z govorilnimi organi; glas: igralca odlikuje njegov prijetni organ / pripoveduje z liričnim organom
    ♦     anat. cevasti organi; notranji organi organi v prsni in trebušni votlini; biol. krvotvorni organ organ, v katerem se tvorijo krvne celice; jur. javni organ organ javne uprave; zool. cvrčalni organ organ nekaterih žuželk za proizvajanje zvoka
órgelski -a -o [gəl] prid. (ọ̑) nanašajoč se na orgle: orgelska glasba / napisal je več orgelskih skladb / orgelski koncert / orgelski mojster
♦ muz. orgelski register skupina piščali, ki daje ton enake barve; orgelska omara orgelsko ohišje; orgelske piščali; orgelsko ohišje
// ekspr. po zvoku podoben orglam: orgelsko šumenje gozda / imel je orgelski glas zelo močen, zveneč
orkéster -tra m (ẹ́) 
  1. 1. večja skupina
    1. a) instrumentalistov, ki izvaja glasbeno delo: orkester je zaigral uverturo / v orkestru igra (na) violino / plesni orkester ki izvaja plesno glasbo; komorni ali mali orkester manjši od simfoničnega; simfonični ali veliki orkester sestavljen zlasti iz skupin godal, pihal, trobil in tolkal
      ♦       muz. jazz orkester ki izvaja jazz
    2. b) glasbenih instrumentov takih instrumentalistov: napisati skladbo za orkester / koncert za violino in orkester / godalni, pihalni orkester; pren., ekspr. v gozdu se je oglasil orkester ptičev
      // ekspr., z rodilnikom velika, navadno pestra količina, množina: orkester čudovitih barv
  2. 2. muz. prostor med odrom in poslušalci za glasbenike in dirigenta: glasbeniki so počasi prihajali v orkester
osámiti -im tudi osamíti -ím dov., osámil (ā ȃ; ī í) 
  1. 1. napraviti, da kdo ne biva, ni skupaj z drugimi: osamiti bolnike z nalezljivo boleznijo; osamiti obsojenca v celici
    // onemogočiti komu stike, povezavo z drugimi: otroka je preveč osamila; nasprotne države so jih hotele osamiti / načrtno osamiti žival / osamiti stranko od mednarodnega delavskega gibanja ločiti, odtrgati; pren. problema ne smemo osamiti
  2. 2. biol., kem. dobiti določeno snov, stvar iz kake snovi v čisti obliki: osamiti bistvene sestavine droge; osamiti virus / osamiti snov iz alg
    ●     knjiž. literarni zgodovinar je pesnika preveč osamil ga prikazal ločeno od družbenega dogajanja
    ♦     šah. osamiti kmeta ločiti ga od drugih kmetov iste barve
pajdašíja -e ž (ȋ) star.  
  1. 1. skupina, druščina, zlasti moralno negativna: pretrgal je vse stike s svojo nekdanjo pajdašijo
  2. 2. pajdašenje: odklanjali so vsako pajdašijo s sovražnikom
panónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na Panonsko nižino: panonske vasi / panonska narečna skupina / Panonska nižina
♦ arhit. panonska hiša ozka nizka hiša s stenami iz ilovice in lesa ter s streho, krito s slamo; bot. panonski svišč rastlina z jajčasto suličastimi listi in olistanim steblom, Gentiana pannonica; lingv. panonska teorija teorija, po kateri je jezik panonskih Slovanov podlaga stari cerkveni slovanščini
párkoven tudi parkóven -vna -o prid. (ȃ; ọ̄) nanašajoč se na park: velike parkovne površine / parkovni načrt / vrtno ali parkovno oblikovanje / parkovni vrtnar / parkovno drevo okrasno drevo, gojeno v parkih
♦ urb. parkovno pokopališče pokopališče, na katerem so med seboj zelo oddaljeni grobovi svobodno razvrščeni; vrtn. parkovna kulisa rastline ali skupina rastlin, ki delijo, zapirajo prostor
partíja -e ž (ȋ) 
  1. 1. družabna igra, zlasti šah, kot enkratna uresničitev: igrati dve partiji / dobiti, izgubiti, prekiniti partijo / šahovska partija; partija taroka, tenisa
    ♦     šah. oceniti partijo določiti rezultat prekinjene partije; preigrati izgubljeno partijo ponoviti jo zlasti za vajo; konzultacijska partija pri kateri igra na vsaki strani več igralcev, ki se lahko posvetujejo med seboj
  2. 2. v meščanskem okolju oseba glede na primernost, da postane zakonski tovariš koga: ta fant je bil primerna partija za hčer; bila je bogata in je veljala za dobro partijo
  3. 3. žarg. določena količina blaga, tovora, pošiljke: dve partiji kož sta se pokvarili; prvo partijo sadja so že dobili / raztovarjati po partijah
  4. 4. žarg. delovna skupina: bil je najmlajši v partiji; partija rudarjev / delavci so odhajali na delo v partijah
    ●     publ. na sliki je najbolj izrazita partija okoli oči del; žarg., muz. pevec je odpel svojo partijo vlogo; publ. hoja po težjih partijah ledenika delih, odsekih
pasáža -e ž (ȃ) 
  1. 1. hodnik skozi stavbo s trgovinami na obeh straneh, ki povezuje dve vzporedni ulici: iti skozi pasažo; vhod v pasažo; izložbe v pasaži
  2. 2. knjiž. del, odlomek (kakega besedila, umetniškega dela): igralka se je izkazala zlasti v nekaterih pasažah; pisateljica v dolgih pasažah obuja spomin na mladost
  3. 3. muz. skupina tonov v hitrem tempu kot prehod med posameznimi deli skladbe: vaditi lirične pasaže; solist je dobro odigral težke pasaže; violinska pasaža
  4. 4. glagolnik od pasirati 1: previdna pasaža čez ledenik
    ♦     geogr. pasaža ozek, težko prehoden jamski rov; med. pasaža prenos bakterij z enega gojišča na drugo, z ene živali na drugo, presaditev; pasaža skozi črevesje je ovirana
patróla -e ž (ọ̑) patrulja: blizu vasi hodi sovražnikova patrola / na avtomobilski cesti so okrepili prometne patrole / skupina šestih mož je šla v patrolo
perióda -e ž (ọ̑) 
  1. 1. doba, obdobje, po katerem se kak pojav navadno redno ponavlja: raziskovati periode v zgodovini naroda; prehod iz ene razvojne periode v drugo; periode vojn / nastop deževne periode; proučevati geološke periode
    // knjiž., navadno s prilastkom doba, obdobje sploh: to je najsrečnejša perioda v njegovem življenju / pesmi iz umetnikove ljubezenske periode
  2. 2. lingv. skupina zapleteno sestavljenih stavkov z dvema pomenskima deloma, veliki stavek: kopičiti periode; ne more slediti dolgim periodam
    ♦     elektr. perioda presledek, v katerem se zvrstijo iste karakteristike ponavljajočega se pojava; fiz. časovna perioda čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj; kem. perioda elementi, razvrščeni po atomskih številih v posamezni vodoravni vrsti periodnega sistema; mat. perioda številke decimalnega števila, ki se ponavljajo; število, ki določa ponavljanje pri periodični funkciji; med. perioda mesečno perilo; muz. perioda tematsko sorodna in harmonsko med seboj odvisna (glasbena) stavka
péti pôjem nedov., pój pójte tudi pôj pôjte; pél (ẹ́ ó) 
  1. 1. oblikovati tone, melodije z govorilnimi organi: dolgo v noč sta še pela; zibala je otroka in mu pela; glasno, veselo, žalostno peti; poje kot slavček zelo lepo
    // peti od sreče, veselja; peti si v tolažbo / na vasi so peli fantje / ne zna peti / ekspr. glasovi so peli zdaj milo, zdaj otožno
    // preh. izražati, posredovati določeno besedilo s petjem: te pesmi pojejo ob bedenju pri mrliču; peti podoknice, uspavanko, žalostinko; navdušeno, ubrano, ekspr. od srca peti narodne pesmi; to pesem znajo prav peti samo domačini; partizansko pesem je začel bolj recitirati kakor peti / tiho je pel (pesem) o ljubezni, svobodi; pren., pesn. nebo je pelo himno lepote poslavljajočemu se soncu
  2. 2. glasbeno se izražati z glasom: peti ob spremljavi klavirja; učiti se peti / peti po notah, star. iz not; not ne pozna, zato poje le po posluhu; peti nizko, visoko z nizkim, visokim glasom
    // peti alt, bas, sopran / ekspr. navadno poje junaške vloge besedila za te vloge
    // arijo iz opere poje znana solistka; vse pesmi bo zapel otroški zbor
    // ukvarjati se, navadno poklicno, s petjem: poje pri zboru, kot solist; peti v operi; nehala je peti / pog. več let je pela na koru bila je cerkvena pevka
  3. 3. ekspr. izražati misli v vezani besedi: veliko je pel o bratstvu, ljubezni, soncu / ta pesnik poje zelo žalostno vsebina njegovih pesmi je žalostna
    // star. pesniti: pel jim je v domačem jeziku / pel je nesmrtne pesmi / na tvojo lepoto zdaj pojem
  4. 4. ekspr. govoriti, pripovedovati: ti kar komu drugemu poj o tem, meni ni treba; nikar mi več ne poj; lepo poješ, vendar te ne bom poslušal; vedno poje eno in isto
  5. 5. oglašati se z določenimi, za posamezno vrsto (ptic, žuželk) značilnimi glasovi: v grmovju pojejo ptiči; slavček je pel vso noč; vsak večer posluša, kako pojejo črički, murni
  6. 6. ekspr. dajati, oddajati enakomerno ponavljajoče se zvoke: jeklo je pod udarci čudno pelo; strune, žice so pele / zvonovi so peli čez hribe in doline / motor je enakomerno pel brnel
    // z oslabljenim pomenom izraža delovanje, dejanje sploh: poletje je in grablje pojejo; pile in žage pojejo ves dan / pisalni stroji so peli; telefon je pel vse dopoldne zvonil
    // puške in topovi so neutrudno peli
    ●     ekspr. cepec v njegovih rokah ni več pel kakor nekdaj nič več ni mogel tako mlatiti, delati; nič več ni bil tako močen; ekspr. duša mu poje od sreče, veselja zelo je srečen, vesel; ekspr. v teh vaseh zelo pojejo izgovarjajo besede, stavke tako, da je melodija izrazita; ekspr. kadar je nagajal, je pela leskovka, šiba je bil tepen z leskovo palico, šibo; je bil tepen sploh; ekspr. o tem poje neka stara pesem to je vsebina pesmi; ekspr. pri nas je v glavnem pela polenta smo jedli v glavnem polento; ekspr. v gozdu je pela sekira v gozdu so sekali; pog. radio mu poje od jutra do večera ga posluša; ekspr. kar naprej mu pojejo hvalo, slavo zelo ga hvalijo, slavijo; šalj. žena mu spet poje levite ga ošteva; pog. ob letu bo pel novo mašo bo postal duhovnik; ekspr. utegne ti huda, slaba, trda peti lahko boš težko živel; boš v neprijetnem, nevarnem položaju; pog. čez peti z višjim glasom spremljati melodijo; peti naprej pri dvoglasnem ali večglasnem petju peti vodilno melodijo
    ♦     lov. divji petelin poje se oglaša z značilnim glasom v času parjenja; muz. dvoglasno, enoglasno peti
plezálski -a -o [u̯s in ls] prid. (ȃ) nanašajoč se na plezalce ali plezanje: plezalska oprema / plezalska skupina / plezalska smer / plezalsko znanje
pò in po prisl. (ȍ) izraža porazdeljevanje enakega števila, količine česa na vsako od imenovanih oseb, stvari, pojmov: v sobah prenočuje po pet ljudi; v klopi sedijo po trije učenci; fanta imata po dvoje hlač / v sobi jih spi po pet / okrepljen: na vsakega našega sta navalila po dva sovražnika; vsak od otrok je dobil po eno darilo; vsaka skupina ima po enega vodnika; vedno je obljubljal po dvema ali trem hkrati / obsojena sta bila na po deset let vsak na deset let
// vzgojil je nageljne s po dvema cvetoma / od strehe visijo po meter dolge sveče; ni ga domov po cele dni, po ves teden; sprehaja se po ure in ure, po cele ure, po več ur; v mesto hodi (po) dvakrat na leto; (po) koliko litrov porabi avtomobil na sto kilometrov / korakajo po dva in dva; stopati v vrsti eden po eden drug za drugim
// izraža prodajno ceno: plačevati liter mleka po pet dinarjev; pog. jajca so po dinar po en dinar
// inštruira po petdeset dinarjev na uro / v prilastkovi rabi dajte mi tiste češnje po dvajset dinarjev kilogram
pobèg in pobég -éga m (ȅ ẹ́; ẹ̑) glagolnik od pobegniti: pripravljali so pobeg iz taborišča; skriven, uspel pobeg; poskus pobega; načrt za pobeg / zanj je bil nujen pobeg iz hrupa
● žarg., šport. skupina kolesarjev se je odločila za pobeg je pospešila vožnjo
pobóčnica -e ž (ọ̑) 
  1. 1. voj. skupina vojakov ali vojaška enota, ki ščiti, varuje bok večje vojaške enote na pohodu: napadla jih je sovražnikova pobočnica; možje iz pobočnice brigade
  2. 2. zool. cevasto čutilo na boku rib, ki omogoča orientacijo v prostoru: občutljivost pobočnice
podátkoven -vna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na podatek: podatkovne nepravilnosti
♦ elektr. podatkovna zbirka urejena skupina podatkov pri (elektronskem) računalniku
pojèzd -ézda m (ȅ ẹ́) star.  
  1. 1. ježa: biti utrujen od dolgega pojezda; popoldanski pojezd / tudi ob tretjem pojezdu okoli stebra ni sprožil loka
  2. 2. skupina jezdecev: na robu planjave so zagledali pojezd
    ♦     zgod. javni zbor v župi, na katerem je oskrbnik gospostva s spremstvom razsojal prepire, kaznoval prestopke, pobiral davke
polítičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na politiko: boriti se za politične cilje; njegova politična dejavnost; politična manifestacija; publ. izvajati politični pritisk / on je ugledna politična osebnost / politična neodvisnost države; politična razdelitev sveta / politični emigrant; politična organizacija; politično gibanje / politična izobrazba; fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo; politična znanost / politični žargon / politične vesti / napisati več političnih pamfletov / politični biro v nekaterih komunističnih partijah izvršilni organ centralnega komiteja; politični delegat med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 borec, ki nadomešča političnega komisarja v nižjih vojaških enotah; (politični) komisar med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 oficir, ki skrbi zlasti za politično in moralno področje in kadrovska vprašanja v vojaški enoti
// politični program program politične stranke, ki določa njene cilje in sredstva za njihovo uresničenje; politična integracija integracija posameznih držav zaradi sodelovanja na določenih področjih; politična stranka organizirana skupina ljudi, ki se zavzema za uresničenje svojega političnega programa
● ekspr. preobračati politične kozolce spreminjati politične nazore; ekspr. politični mrlič človek, ki mu je popolnoma onemogočeno politično delovanje; publ. oditi iz političnega življenja ne ukvarjati se več s politiko
♦ geogr. politična karta karta, ki prikazuje politično-upravne ozemeljske enote; soc. politična ekonomija veda o zakonih v proizvodnji in delitvi materialnih dobrin v družbi
porába -e ž (ȃ) glagolnik od porabiti: poraba denarja / poraba cementa narašča; velika poraba kruha, moke; poraba elektrike, energije, goriva / skupina je zagovarjala porabo zemljišča za park / pred porabo razkužite pincete uporabo
// uporabljanje, izkoriščanje materialnih dobrin za zadovoljitev človekovih potreb: nadzorovati, proučevati porabo / pridelovati za lastno porabo / uvoz blaga za široko porabo
♦ ekon. osebna poraba sredstva, porabljena za zadovoljevanje osebnih potreb; skupna poraba sredstva, porabljena za izobraževanje, kulturo, zdravstvo, znanost; splošna poraba sredstva, porabljena za delovanje družbenopolitičnih skupnosti; sklad skupne porabe del dohodka v temeljni organizaciji ali delovni skupnosti za gradnjo stanovanj in zadovoljevanje drugih potreb delavcev
poravnáti -ám dov. (á ȃ) 
  1. 1. narediti ravno površino: poravnati tla, zemljo; poravnati z grabljami / poravnati zmečkan papir / poravnati zvite žeblje zravnati
    // krajši čas ravnati: poravnati desko s skobljanjem / gredico je treba še malo poravnati
  2. 2. narediti, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: poravnati drva, les; poravnati knjige na polici; skakalec je med letom poravnal smuči / poravnati ovratnik / z rokami si je poravnal lase pogladil, popravil
    // poravnati otroke v vrsto; četa se je poravnala v strelno vrsto
  3. 3. narediti, da preneha plačilna obveznost: poravnati dolg, kredit; naročnina se lahko poravna v obrokih / poravnati škodo / treba je še poravnati račun plačati
    // poravnati v denarju, naturalijah; pren. s to izdajo so poravnali dolg do pisatelja
  4. 4. nav. ekspr. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da
    1. a) prenehajo obstajati medsebojna nesoglasja, zahtevki: poravnati prepir, spor; konflikt se je poravnal / poravnati krivico
    2. b) kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga; pobotati: pogaja se z ljudmi toliko časa, da jih poravna; z ženo sta se poravnala; otroci so se že zdavnaj poravnali, starši pa so še vedno sprti
      ●       redko prirastek živine lahko poravna slabo letino nadomesti; star. nekaj stvari moram še poravnati pred smrtjo urediti; z brano poravnati krtine odstraniti; zastar. ob gospodarjevem prihodu se je hitro poravnal vzravnal; ekspr. smrt vse poravna
posóda -e ž (ọ̑) votel predmet za prenašanje, hranjenje česa: posoda pušča; izprazniti, napolniti posodo; natočiti vodo v dve posodi; aluminijasta, lončena, pločevinasta, steklena posoda; valjasta posoda; dobro zaprta posoda; posoda iz lesa; kupiti veliko posodo za kuhanje kave; dno posode je preluknjano / nočna posoda za opravljanje male, velike potrebe v bivalnem prostoru
// najprej so mu postregli s posodo juhe; pren., ekspr. jezik je le posoda pesnikovih čustev, misli
// ed. več takih predmetov, taki predmeti: pri njih imajo dovolj posode; vso posodo moramo še kupiti
// ed. več takih predmetov, taki predmeti za pripravljanje, serviranje hrane: po kosilu je pomila in pobrisala posodo; pospraviti posodo z mize; omara za posodo; stroj za pomivanje posode / jenska posoda iz jenskega stekla
// kuhinjska, namizna posoda
♦ agr. ležalna posoda veliki sodi, cisterne za shranjevanje vina v kleteh; vinska posoda sodi, cisterne, steklenice; fiz. vezna posoda skupina posod, ki so med seboj pretočno povezane; teh. ekspanzijska posoda v katero se prelivajo presežki tekočine pri raztezanju; nepregorna posoda iz stekla ali gline, odporna proti visoki temperaturi; trg. bela iz porcelana, črna posoda iz železne pločevine
povêljstvo -a s (ȇ) 
  1. 1. skupina vojaških starešin, ki (lahko) poveljuje vojaški enoti ali skupini enot: poveljstvo je sestavilo poročilo o spopadu; armadno poveljstvo
    // sedež te skupine: po dovoljenje je šel na poveljstvo
  2. 2. pravica poveljevati vojaški enoti ali skupini enot: prevzeti poveljstvo armade; poveljstvo nad četo je bilo izročeno novemu poročniku / poveljstvo ladje / pod poveljstvom generala
prebòj -ôja m (ȍ ó) 
  1. 1. glagolnik od prebiti: preboj stene / preboj izolacije, ki obdaja to državo / oktobrska revolucija je bila prvi preboj kapitalističnega in imperialističnega sistema / preboj neuvrščene politike v širino
    ●     redko zalepiti preboj prebito mesto
  2. 2. vojaška akcija, pri kateri skupina vojakov z bojem pride skozi nasprotnikove položaje: izsiliti preboj; preboj iz obkolitve / preboj blokade, fronte / iti v preboj
    ♦     elektr. razelektrenje skozi izolator; mont. zveza med dvema hodnikoma pod zemljo
predhódnica -e ž (ọ̑) 
  1. 1. ženska oblika od predhodnik: njena predhodnica na službenem mestu / ta ustanova je imela več predhodnic / predhodnica gibanja
  2. 2. voj. skupina vojakov ali vojaška enota, ki ščiti, varuje čelo večje vojaške enote na pohodu: zavarovati kolono s predhodnico in pobočnico; močna predhodnica; sovražnikova predhodnica / četa je bila v predhodnici
predsédstvo -a s (ẹ̑) 
  1. 1. organ iz navadno voljenih najvišjih funkcionarjev organizacije, telesa: predsedstvo bo zasedalo jutri; biti član predsedstva; predsednik predsedstva / predsedstvo Socialistične federativne republike Jugoslavije kolegialni organ, ki predstavlja Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in opravlja druge z ustavo določene dolžnosti
  2. 2. prostor ali stavba tega organa: oglasite se na predsedstvu
  3. 3. navadno v zvezi delovno predsedstvo skupina ljudi, ki vodi sestanek ali sejo: občni zbor vodi delovno predsedstvo; izvoliti delovno predsedstvo / častno predsedstvo kongresa
    ●     v času njegovega predsedstva ko je bil on predsednik; publ. včeraj je bila seja izvršnega sveta pod predsedstvom podpredsednika ki jo je vodil podpredsednik
predstávništvo -a s (ȃ) 
  1. 1. manjša enota zunaj sedeža organizacije, podjetja, za katero opravlja določene posle: podjetje je odprlo svoje predstavništvo v tujini; zaposlen je na predstavništvu, v predstavništvu / šef predstavništva / diplomatsko predstavništvo urad diplomatskega predstavnika; konzularno predstavništvo urad konzularnega predstavnika; trgovinsko predstavništvo enota prodajnega ali nabavnega podjetja, ki deluje na določenem tržnem območju z določenimi pooblastili
    // poslopje, v katerem je ta enota: iti na predstavništvo, v predstavništvo; v predstavništvu je eksplodirala bomba / osebje predstavništva
  2. 2. skupina ljudi, ki ima pravico, sme opravljati kaj namesto koga ali v imenu koga: delavsko predstavništvo pri upravljanju podjetij; sestalo se je predstavništvo občanov / dolgotrajna odsotnost kitajskega predstavništva v Organizaciji združenih narodov
prepévati -am nedov. (ẹ́) 
  1. 1. večkrat, dalj časa peti: fantje so zvečer dolgo prepevali; glasno, veselo prepevati; žvižgati in prepevati; prepeva kot slavček zelo lepo
    // dekle ves dan prepeva od sreče; prepevati si za razvedrilo
    // preh. večkrat, dalj časa izražati, posredovati določeno besedilo s petjem: te pesmi so prepevali pred pohodi; prepevati popevke; prepevati otroku uspavanke
  2. 2. ekspr. glasbeno se izražati z glasom; peti: prepevala je ob spremljavi klavirja
  3. 3. večkrat, dalj časa oglašati se z določenimi, za posamezno vrsto (ptic, žuželk) značilnimi glasovi: kos prepeva; murni prepevajo
    ●     ekspr. njegova duša prepeva od sreče zelo je srečen, vesel; ekspr. v teh krajih pogosto prepeva rdeči petelin so pogosto požari; ekspr. v borih prepeva veter bori šumijo zaradi vetra; ekspr. prepevaj ti to svoji ženi govori, pripoveduj; zastar. prepevati domačo deželo opevati; ekspr. spet mu prepeva slavo zelo ga slavi; pog. dvajset let je prepeval v domačem zboru bil član domačega zbora
primerjálen -lna -o prid. (ȃ) ki temelji na primerjanju: primerjalna analiza, metoda; rezultati primerjalnih raziskav; primerjalno proučevanje slovanskih jezikov / navesti nekaj primerjalnih podatkov, številk / primerjalna skupina / oddelek za primerjalno književnost vedo, ki raziskuje medsebojne vsebinske, oblikoslovne odnose med različnimi književnostmi; strokovnjak za primerjalno slovnico; primerjalna zgodovina zgodovina, ki se ukvarja z medsebojnim primerjanjem zgodovinskih dogodkov
♦ biol. primerjalna anatomija veda, ki primerja zgradbo posameznih organov pri različnih vrstah organizmov; lingv. primerjalni odvisni stavek načinovni odvisni stavek, ki izraža enakost, podobnost, neenakost ali sorazmernost česa s primerjanim; primerjalno jezikoslovje jezikoslovje, ki primerja razvoj jezikovnih dejstev sorodnih ali domnevno sorodnih jezikov
próga -e ž (ọ́) 
  1. 1. ozko, podolgovato mesto, ki ima drugačno barvo ali videz kot ostala površina: delati proge; navpične, poševne proge; svetle, temne proge; blago z belimi in rdečimi progami; ptič s progama na krilih / od udarcev je imel po rokah črne proge
    // navadno s prilastkom kar je takemu mestu podobno: proga gozda, reke / modre proge dima
  2. 2. načrtno speljana pot s tirnicami za promet s tirničnimi vozili: graditi, modernizirati, popravljati progo; prečkati progo; iti čez progo; stati ob progi; voziti se po progi; proga Ljubljana-Zagreb; nagib, vzpon proge / dela na progi pri gradnji ali vzdrževanju proge
    // dvotirna, enotirna proga; mladinska proga ki jo gradijo, zgradijo mladinci
    // tramvajska, železniška proga
  3. 3. navadno s prilastkom redna prometna povezava med določenimi kraji: odpreti novo progo; število avtobusov na progi Ljubljana-Maribor so zmanjšali / avtobusna, ladijska, letalska proga; mednarodne proge; občasna, redna, stalna proga
  4. 4. šport. pot, določena, urejena za športno tekmovanje: proga je blatna; označiti, pripraviti progo; težka proga; žarg. hitra proga / dirkalna, plavalna, smučarska, tekaška proga; proga za bob / tekmovalna proga
    // za enega tekmovalca določen pas take poti: plavati, teči na prvi, zunanji progi; atletska steza s sedmimi progami
    // razdalja od starta do cilja: preplavati, prevoziti progo v rekordnem času; proga za kolesarje je dolga sto kilometrov; tek na dolge, na kratke proge na razdaljo, večjo od 1.500 m, na razdaljo do 400 m
  5. 5. metal., navadno s prilastkom skupina strojev za valjanje pločevine, profilov, vlečenje žice: valjalna proga / žična proga
    ♦     anat. živčna proga skupek živčnih vlaken v osrednjem živčevju; med. nosečnostne proge modrikaste in bele proge na trebuhu, dojkah in stegnih noseče ženske; mont. proga ozek, dolg prostor v rudniku, navadno s tirnicami, po katerem se prevaža izkopana ruda; odkopna proga v kateri se začne odkopavanje; žel. normalnotirna, ozkotirna proga
proporcionálen -lna -o prid. (ȃ) sorazmeren, skladen: deli fasade so proporcionalni; proporcionalna razdelitev
♦ ekon. proporcionalno obdavčenje obdavčenje za isti znesek, isti odstotek; polit. proporcionalni volilni sistem sistem, v katerem vsaka stranka, skupina dobi številu glasov sorazmerno število mandatov
protagoníst -a m (ȋ) 
  1. 1. vsaka od glavnih, osrednjih oseb v gledališkem, literarnem delu: protagonist filma je znan športnik; protagonisti romana
    ♦     gled. igralec s pomembno, vidno vlogo
  2. 2. publ., z rodilnikom vodilni človek, skupina sploh: protagonisti konference, revolucije / protagonist novih odnosov je delovno ljudstvo
punkovski tudi pankovski -a -o [pán-] prid. (ȃ) nanašajoč se na punkovce ali punk: punkovska obleka, pričeska / punkovska glasba; punkovska skupina
radikál -a m (ȃ) 
  1. 1. radikalec: radikali in oportunisti / radikali niso hoteli sodelovati v vladi
    ♦     zgod. (narodni) radikal pristaš Tavčarjeve in Hribarjeve narodno odločnejše frakcije v kranjskem deželnem zboru v osemdesetih letih 19. stoletja
  2. 2. mat. količina, ki jo določujeta korenska osnova in korenski eksponent; koren: izračunati radikal
  3. 3. kem. atomska skupina, ki nastopa navadno v organskih spojinah in je sama zelo redko obstojna: razpad molekule v radikale / prosti radikali ki niso vezani v molekulo
rávbar -ja m (á) nižje pog. ropar, razbojnik: pridružil se je ravbarjem
♦ etn. ravbarji in žandarji otroška igra, pri kateri ena skupina otrok lovi drugo
razbijáč -a m (á) kdor razbija: razbijač skal / skupina razbijačev je napadla sedež stranke / ekspr. razbijač delavske solidarnosti
rázred -éda m (á ẹ́) 
  1. 1. stopnja, organizacijska enota izobraževanja v osnovnih in srednjih šolah: šola ima štiri razrede; izdelati razred; v sedmem razredu je padel; nižji in višji razredi; učbenik za peti razred / žarg., šol. izpit čez razred razredni izpit
    // skupnost učencev, ki imajo navadno pouk hkrati v istem prostoru: ukiniti, ustanoviti razred; predsednik razreda; disciplina v razredu / razred je šel na izlet učenci
    // biti vprašan pred razredom
    // prostor, v katerem je ta skupnost: stopiti v razred; ob zvonjenju morajo biti učenci v razredu
  2. 2. soc., navadno v zvezi družbeni razred ljudje, ki imajo enak odnos do proizvajalnih sredstev in enak delež pri bogastvu družbe: odpraviti družbene razrede; nasprotja med (družbenimi) razredi / gospodujoči, priviligirani, vladajoči družbeni razred; ideolog meščanskega (družbenega) razreda
  3. 3. skupina sorodnih znanstvenih ali umetniških področij pri akademiji: razred za družbene, matematične, naravoslovne vede; razred za umetnosti
    // člani akademije, ki pripadajo taki skupini: o tem sklepa drugi razred (akademije)
  4. 4. šport., navadno s prilastkom tekmovalci, razvrščeni zlasti glede na dosežene rezultate: priti, uvrstiti se v najvišji svetovni razred; vrhunski razred smučarjev
  5. 5. navadno s prilastkom kar ima v okviru kake razporeditve, razdelitve enake, podobne značilnosti: razvrstiti kaj v razrede; ta spomenik je uvrščen v najvišji vrednostni razred / tarifni razredi
    // stopnja kakovosti in uporabnosti česa: to blago spada v prvi razred; vagon drugega, prvega razreda / kakovostni razredi
  6. 6. avt., šport. razdelitev osebnih in dirkalnih avtomobilov ter motornih koles zlasti glede na gibno prostornino motorja: deliti avtomobile v razrede; nižji, srednji, višji razred / tekmovati v razredu do dvestopetdeset kubičnih centimetrov
  7. 7. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od debla: vretenčarji se delijo na šest razredov; razred pijavk
    ♦     aer., navt. določiti ladji, letalu razred; ekon. nevarnostni razredi v katere so uvrščeni predmeti, ljudje glede na nevarnost, ogroženost; gozd. debelinski razred drevja; jur. plačilni, pokojninski razred do 1965 glede na naziv, kvalifikacijo, delovno dobo določena razvrstitev, po kateri se odmerja plača, pokojnina; volilni razred v stari Avstriji razvrstitev prebivalstva za volitve glede na družbeni položaj posameznika; navt., voj. razred stopnja v nekaterih činih; kapetan I. razreda; soc. delavski razred v kapitalizmu ljudje, ki se preživljajo kot mezdni delavci v industriji ali kmetijstvu; šol. ponavljati, preskočiti razred
razrédčiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. narediti bolj redko: razredčiti kis, sadni sok; razredčiti z vodo / mah je razredčil travo; razredčiti grmovje, veje; razredčiti sadike
  2. 2. povzročiti, da se kaka skupnost, skupina številčno zmanjša: nalezljive bolezni so razredčile prebivalstvo
razsodíšče -a s (í) 
  1. 1. družbeni organ za reševanje sporov po dogovoru strank: ustanoviti razsodišče; predložiti spor razsodišču
    ♦     jur. haaško razsodišče stalno meddržavno razsodišče v Haagu, ki poravnava spore med državami; pogodbeno razsodišče
  2. 2. skupina oseb, določena za reševanje nesoglasij, nesporazumov: razsodišče društva, organizacije / častno razsodišče ki razsoja moralne, etične prestopke
rédčiti -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. delati (bolj) redko: firnež redči barve; redčiti omako z vodo / redčiti peso, solato; redčiti veje / redčiti gozd
    ♦     agr. redčiti sadnemu drevju plodove
  2. 2. povzročati, da se kaka skupina, skupnost številčno manjša: kuga, lakota je redčila prebivalstvo
renegátski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na renegate: renegatsko dejanje / renegatska skupina
rezêrva -e ž (ȇ) 
  1. 1. kar se hrani za posebne namene, potrebe: načeti, porabiti rezervo; denarne rezerve; materialne rezerve; imeti rezerve goriva, živil / za rezervo si je kupil več svinčnikov; imeti kaj v rezervi
  2. 2. nav. mn. kar je kje ali ostane kje po izkoriščanju: izrabljati rezerve rud; odkrivati nove rezerve surovin; svetovne rezerve bakra; pren. pošle so mu še zadnje rezerve moči
    // publ. možnost, sredstvo za razvoj kake dejavnosti, ki še ni bilo izrabljeno, izkoriščeno: odkrivanje rezerv v gospodarstvu / inovatorstvo je velika rezerva za povečanje produktivnosti
  3. 3. voj. skupina vojakov, vojaških enot za bojno črto, ki se ob potrebi udeleži boja: obnoviti rezerve; poslali so ga s fronte v rezervo; bataljonska rezerva / četa je ostala v rezervi
  4. 4. šport. igralec, tekmovalec, ki se po potrebi udeleži igre, tekmovanja: v šahovski ekipi so štirje igralci in dve rezervi
  5. 5. knjiž. pomislek, pridržek: imeti, izraziti rezerve ob čem, pri čem / brez rezerve kaj podpirati, potrditi; sprejeti kaj z rezervo
  6. 6. knjiž. zadržanost, nedostopnost: znebil se je svoje rezerve in odšel na izlet
    ●     knjiž. te podatke je treba jemati z rezervo ne upoštevati jih, ne zaupati jim popolnoma; železna rezerva kar je namenjeno za uporabo v izrednih okoliščinah
    ♦     ekon. notranje rezerve neizkoriščene organizacijske, tehnične, ekonomske možnosti za zmanjšanje stroškov, povečanje prihodkov; obvezna rezerva z zakonom določena količina finančnih sredstev za kritje večjih nepredvidenih obveznosti; skrite rezerve v naslednje obdobje zavestno prenesen dobiček, nastal zaradi previsoko izkazanih stroškov ali prenizko izkazanih prihodkov
ríbji -a -e prid. (ȋ) nanašajoč se na ribe: ribji rep; ribja koščica se mu je zataknila v grlu; ribja luska, plavut; nebo je čisto kot ribje oko / ribji samec; ribja jajčeca ikre; ribje meso / ribje jate / ribje jedi; ribja juha; ribja konzerva; ribje olje olje iz svežih jeter ribe trske
// ribja hrana hrana za ribe
// ribja restavracija restavracija, kjer se streže zlasti z ribjimi jedmi; ribja tržnica / papigi so dali ribjo kost apnenčasto ploščico, ki tvori ogrodje sipe; steznik z ribjimi kostmi z opornicami iz vosov vosatih kitov
● ekspr. ima ribjo kri se sploh ne razburi; ekspr. strmel je vanjo s svojimi ribjimi očmi hladnimi, brezizraznimi
♦ agr. ribji hrbet ali ribja kost oblikovanost trte, pri kateri se šparoni vežejo vodoravno na eno ali na obe strani žične opore; ribja moka krmilo iz posušenih zmletih rib in ribjih odpadkov; fot. ribje oko širokokotni objektiv, ki zajema slikovni kot 180°; gastr. ribji ragu; ribja marinada z marinado polita riba; med. ribja koža kožna bolezen s čezmernim luščenjem povrhnjice; metal. ribje oko okrogla, krhka, svetla lisa s poro ali delcem žlindre v zvaru kot varilska napaka; obl. vzorec ribja kost vzorec z diagonalno lomljenimi črtami; obrt. ribja kost okrasni vbod, s katerim se sestavita dva kosa tkanine; rib. ribji drobiž majhne, gospodarsko nepomembne vrste rib; ribji vložek v ribolovno vodo spuščene ribe za povečanje količine rib v njej; ribja steza umetno narejen prehod za ribe čez visoke vodne pregrade; ribje naselje večja skupina morskih rib iste vrste ali različnih vrst, ki živi na istem prostoru, kraju; um. ribji mehur okras v obliki ribjega mehurja, zlasti kot sestavni del gotskega krogovičja; vet. ribji hrbet nenormalno izbočena hrbtenica pri prašičih; zool. ribji mehur organ, s katerim riba uravnava dviganje ali spuščanje v vodi; ribji orel orel, ki se hrani z ribami, Pandion haliaëtus; ribja pijavka pijavka, ki se prisesa na škrge, kožo rib, Piscicola geometra; ribja trakulja široka trakulja; ribja uš
rodbína -e ž (í) 
  1. 1. skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi: njihova rodbina je že stara; ta bolezen je pogosta v njeni rodbini; zadnji potomec plemenite rodbine; član rodbine / obiskal je vso rodbino
  2. 2. zastar. družina: v ta kraj se je preselilo nekaj tujih rodbin / vzdrževati rodbino
sámovláda -e ž (ȃ-ȃ) 
  1. 1. politična ureditev, v kateri ima neomejeno, samovoljno oblast en človek ali majhna skupina; samodrštvo: boriti se proti samovladi / samovlada vladarja
  2. 2. knjiž. vodilen, gospodujoč položaj: njihova želja po samovladi na Jadranu / s tem je bilo konec gospodarske samovlade
    ●     zastar. narod si prizadeva za samovlado za samostojnost
sekretariát -a m (ȃ) 
  1. 1. najvišji organ za določeno področje občinske, pokrajinske, republiške, zvezne uprave: ustanoviti sekretariat; sekretariati Zveznega izvršnega sveta / sekretariat za notranje zadeve; sekretariat za prosveto in kulturo
    // organ iz navadno voljenih višjih funkcionarjev kake organizacije, telesa: imenovati nove člane sekretariata / sekretariat osnovne organizacije Zveze komunistov
  2. 2. skupina ljudi, ki opravlja administrativne, organizacijske, tehnične posle: kongres je izvolil sekretariat
sektáški -a -o prid. (á) nanašajoč se na sektaše ali sektaštvo: nasprotovati sektaškim stališčem / sektaška politika / sektaška skupina
selékcija -e ž (ẹ́) 
  1. 1. izločanje iz večje količine, množine po določenih kriterijih; izbiranje, odbiranje: opravljati selekcijo; selekcija gradiva, podatkov; namerna selekcija rastlin, živali / selekcija tekmovalcev / izboljšati kakovost s selekcijo
  2. 2. šport. moštvo, skupina najboljših igralcev, tekmovalcev: izločili so ga iz selekcije; uvrstiti se v selekcijo; republiška selekcija rokometašev
    ♦     biol. naravna selekcija ohranjanje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki omogočajo prilagoditev danim razmeram; umetna selekcija odbiranje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki najbolj ustrezajo rejčevim željam, potrebam; ped. (šolska) selekcija ločevanje, razvrščanje učencev ob vstopu v šolo, med šolanjem po določenih kriterijih
selekcionírati -am nedov. in dov. (ȋ) izločati iz večje količine, množine po določenih kriterijih; izbirati, odbirati: selekcionirati študijske programe; v uredništvu rokopise selekcionirajo; mehanično, sistematično selekcionirati / selekcionirati predavatelje, tekmovalce / ta šola učence zelo selekcionira
♦ agr., vet. selekcionirati prašiče; selekcionirati seme za vzgojo boljše sorte
senát -a m (ȃ) 
  1. 1. jur. skupina sodnikov ali sodnikov in sodnikov porotnikov, ki odloča o zadevi, o kateri teče postopek: odločitev senata; predsednik senata / poravnalni senat / sodni senat
  2. 2. v nekaterih državah zgornji dom parlamenta: izvoliti člane senata; zasedanje senata
  3. 3. zgod., pri starih Rimljanih državni zbor: senat je zavrnil konzulov predlog / iti v senat / rimski senat
sestáva -e [səs in ses] ž (ȃ) 
  1. 1. glagolnik od sestaviti: navodila za sestavo jedilnika / sodelovati pri sestavi listine, plana
  2. 2. kar je določeno z vrsto in količino sestavin česa: spremeniti sestavo, ne pa strukture jekla; ugotavljati sestavo zemeljskih plasti; spojini sta si po sestavi podobni / kemična sestava krvi; nitasta, zrnata sestava; odstotna sestava snovi
    // kar je določeno z vrsto in številom elementov, ki sestavljajo kako celoto sploh: sestava odbora se je spremenila / publ. kadrovska sestava; narodnostna, starostna sestava prebivalstva / objaviti sestavo reprezentance imena tekmovalcev, ki sestavljajo reprezentanco
  3. 3. voj. skupina vojaških enot, ki v določenem času tvorijo celoto: poveljevati sestavi; motorizirana, plovna, rezervna sestava
  4. 4. šport. moštvo, del moštva pri določenem tekmovanju; postava: določiti sestavo za tekmovanje / moštvo je nastopilo v oslabljeni sestavi
  5. 5. v zvezi z iz, v sestav, sklop: izločiti četo iz sestave brigade; samostojna enota v sestavi podjetja
    ♦     ekon. organska sestava kapitala razmerje med proizvajalnimi sredstvi in delovno silo, izraženo količinsko ali vrednostno; šport. izvajati težko sestavo iz določenih telovadnih prvin sestavljeno celoto
skúp -a m (ȗ) knjiž. skupek, celota: posameznosti v skupu napetih odnosov; tržišče kot skup ugodnih in neugodnih razmer / skup glasno se smejočih ljudi skupina
skúpek -pka m (ȗ) navadno s prilastkom kar je iz več skupaj stoječih, se nahajajočih stvari, ki tvorijo celoto: skupek atomov; skupki gub na oblačilu; nerazločen skupek poslopij / skupek glasov / skupek prsti kepa, gruda; skupek steklenic na mizi skupina
// leči jajčeca v skupkih
♦ biol. skupek celic; kem. skupek molekul; min. skupek kristalov
// kar je iz več stvari iste vrste, ki tvorijo celoto: obravnavati nov skupek vprašanj; skupek bolezenskih znakov / komunalno gospodarstvo je skupek različnih gospodarskih dejavnosti; obravnavati pravo kot skupek pravil in predpisov / publ., z oslabljenim pomenom skupek ugodnih okoliščin mu je omogočil ustvariti dober film
● knjiž. ta knjiga je pravi skupek ljudske modrosti prava zakladnica; knjiž. človek je skupek dobrih in slabih lastnosti ima dobre in slabe lastnosti
sonéten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na sonet: sonetna oblika, zgradba / sonetni ciklus; sonetni venec skupina petnajstih sonetov, katerih vsak se začenja z zadnjim verzom predhodnega soneta, petnajsti sonet pa je sestavljen iz teh verzov
spontán -a -o prid. (ā) nanašajoč se na človekovo dejanje, ki poteka brez njegove volje, zavesti: spontani gibi; spontano veselje / presenetilo ga je njeno spontano vprašanje
// ki nastane sam od sebe, ne organizirano: nastajal je spontan odpor; spontano zbiranje pomoči / na prireditvi je bilo vse prisrčno, spontano / hipoteza o spontanem nastanku življenja
● spontan vžig snovi samovžig; knjiž. ta človek je zelo spontan sproščen, nenarejen, naraven
♦ med. spontani splav
sprémstvo -a s (ẹ̑) 
  1. 1. glagolnik od spremiti: ponuditi komu svoje spremstvo / odpotoval je v spremstvu svoje prijateljice / odpluti v spremstvu dveh vojnih ladij
  2. 2. skupina ljudi, ki koga spremlja, zlasti zaradi varstva: izbrati si spremstvo; na pot je odšel sam, brez spremstva; stopal je sredi spremstva / oboroženo, vojaško spremstvo; osebno spremstvo ki skrbi za visokega državnika na njegovem potovanju
sredínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na sredino: sredinska črta; sredinska lega predmeta / sredinska skupina v parlamentu / sredinska politika
♦ lingv. sredinski samoglasnik samoglasnik, ki se izgovarja ne z najvišjim ne z najnižjim pridvigom jezične ploskve; šport. sredinski igralec igralec, ki igra zlasti na sredini med igralci za napad in obrambo pri nekaterih igrah z žogo
stán -ú m (ȃ) 
  1. 1. stanje posameznika glede na sklenitev zakonske zveze: spremeniti stan / samski stan; zakonski stan; star.: prosti stan samski stan; naveličati se vdovskega stanu vdovstva
    // v obrazcih stan: poročen
  2. 2. star., s prilastkom skupina ljudi z istim poklicem: iz potrebe po obrambi je nastal stan vojakov; socialni položaj učiteljskega, uradniškega stanu
    // poklic: ni vedel, v katerem stanu naj si služi kruh
  3. 3. družbeni sloj: dvigniti se v meščanski stan; biti oblečen svojemu stanu primerno / socialni stan
  4. 4. star., s prilastkom stanje: hitro je ugotovil dejanski stan; njegove hlače so še v dobrem stanu / hotela ji je olajšati težek stan položaj
    ●     četrti stan v 19. stoletju delavstvo, proletariat; pog. žena je v drugem stanu noseča; ekspr. zapustil je samski stan poročil se je; star. stopil je v vojaški stan postal je vojak; star. vedno je v stanu napraviti kakšno neumnost je pripravljen; star. ni v stanu presoditi, kaj je prav in kaj ne ni sposoben
    ♦     voj. glavni stan sedež vrhovnega poveljstva v vojni; vsi pripadniki vrhovnega poveljstva; zgod. deželni stanovi v fevdalizmu predstavniki plemstva, duhovščine in meščanstva, ponekod tudi kmetov; drugi stan v fevdalizmu posvetno plemstvo; prvi stan v fevdalizmu visoka duhovščina; tretji stan v fevdalizmu meščani, obrtniki, trgovci, svobodni kmetje
stávka -e ž (ȃ) 
  1. 1. prenehanje dela za določen čas zaradi ekonomskih, političnih zahtev delavcev: stavka traja, se začne, ekspr. izbruhne; organizirati, voditi stavko; razglasili so enodnevno splošno stavko; zatreti stavko; publ. stopiti v stavko; množična stavka; uspeh stavke / politična, solidarnostna stavka
  2. 2. v zvezi gladovna stavka protestno odklanjanje jedi z namenom izsiliti izpolnitev postavljenih zahtev: kaznjenci so začeli gladovno stavko
  3. 3. nar. skupina navadno desetih pokonci postavljenih snopov: postavljati snope v stavke
stenográfski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na stenografijo ali stenografe: stenografski časopis; stenografski tečaj / stenografski strokovnjak / spoznati stenografski sistem; stenografski znaki; stenografska okrajšava / stenografski stroj
♦ adm. stenografsko črtovje skupina petih vzporednih črt za pisanje stenografskih znakov
stís -a m (ȋ) redko stisk: močen stis
♦ adm. v stenografiji skupina dveh soglasnikov brez vmesnega samoglasnika
stotéro štev. neskl. (ẹ̑) 
  1. 1. skupina stotih enot: zbral je stotero pesmi
  2. 2. ekspr. veliko, mnogo: na vrtu cvete stotero rož; pesem se je oglasila iz stotero grl
stotníja -e ž (ȋ) 
  1. 1. pri starih Rimljanih vojaška enota, približno sto mož: konjeniška, pehotna stotnija; stotnija rimskih vojščakov
  2. 2. star. skupina stotih ljudi: stotnija planincev je šla v hribe
strán -í ž (ȃ) 
  1. 1. s prilastkom vsak od obeh delov z umišljeno črto, ravnino razdeljenega predmeta, prostora: desna, prazna stran ceste; leva stran dvorane; ena stran hiše je bila ob bombardiranju porušena / leva stran vrat je zastekljena levo krilo
    // vsak od obeh delov vzdolžno, somerno razdeljenega telesa: desno stran ima hromo; boli ga na levi, srčni strani
    // del česa glede na lego, določeno s smerjo, usmerjenostjo česa drugega: jugovzhodna stran dežele je gorata
  2. 2. navadno v zvezi stran neba del neba glede na smer, določeno z navidezno potjo sonca: ugotoviti strani neba / glavne strani neba
  3. 3. navadno s prilastkom vsaka od obeh površin, ki omejuje telo, predmet v smeri, prečni na njegovo gibanje, usmerjenost: obrniti se s hrbta na stran / obtesati eno stran debla / nož z rezilom na obeh straneh obeh robovih
    // vsaka od površin, ki ne omejuje telesa, predmeta v vodoravni smeri: prebeliti bočno, zadnjo stran hiše; hrbtna stran telesa; vse štiri strani kvadra so gladke
    // vsaka od površin, ki omejuje telo, predmet v poljubni smeri: očistiti spodnjo stran avtomobila; čelna, zgornja stran panja
  4. 4. navadno s prilastkom vsaka od obeh ploskev ploščatega, tankega predmeta: spodnja stran deske, smuči; pege na zgornji strani listov trte; notranja, zunanja stran vrat / narobna, prava stran blaga; prednja, zadnja stran bankovca, medalje / ploska stran sablje
    // ploskev vsakega od listov (v tiskanem, rokopisnem delu): končati pismo na sredini tretje strani / že prva stran bralce vznemiri; vsak dan napiše deset strani; knjiga ima dvesto strani / kulturna, oglasna stran časopisa; slika na naslovni strani; pri navajanju vira Računalništvo, 1983, stran [str. ali s.] 10
  5. 5. s predlogom, s prilastkom izraža položaj, lego česa glede na določeno smer, usmerjenost česa drugega: na desni, zadnji strani hiše je vrt / na obeh straneh ceste se širi gozd; videti ljudi na drugi strani reke / usesti se na levo stran koga
  6. 6. s predlogom izraža smer lege izhodišča, ki določeni smeri česa ni enaka ali nasprotna: od strani opazovati; pripeljati s strani / cesta zavije na stran proč od določene smeri
    // s prilastkom izraža smer lege izhodišča, ki je glede na določeno smer česa taka, kot jo izraža prilastek: napasti z bočne, sprednje strani; na katero stran si namenjen / od treh strani zaprt prostor; ogledovati si novi avtomobil od vseh strani, z vseh strani; veter piha z zahodne strani z zahoda
  7. 7. navadno s prilastkom lastnost koga ali česa glede na izhodišče opazovanja, presojanja, kot ga določa prilastek: čustvena, pravna stran zadeve; finančna stran je urejena / lotiti se česa z neprave strani; oceniti prevod z jezikovne strani; po tehnični strani dober izdelek / dobre in slabe strani česa / vse jemlje z lahke, smešne strani
  8. 8. v prislovni rabi, v zvezi na eni strani — na drugi strani, po eni strani — po drugi strani poudarja dvojnost ali različnost nasprotja: na eni strani zdravilo pomaga, na drugi strani škoduje / po eni strani bo delo lažje, po drugi (strani) pa nevarnejše
  9. 9. s prilastkom, v zvezi s po izraža sorodstveno razmerje glede na merilo, kot ga določa prilastek: starega očeta po materini strani ni poznal; po očetovi strani je Hrvat
  10. 10. s prilastkom oseba, skupina glede na osebo, skupino z nasprotnim, drugačnim ciljem: nobena stran noče prva popustiti; tako bo prav za obe, vse strani; publ. pobudo za sestanek je dala sovjetska stran / sprte, vojskujoče se strani; dokazi nasprotne strani / na obeh straneh so bili mrtvi in ranjeni
    // v prislovni rabi, v zvezi z na izraža položaj koga glede na sodelovanje, soglasnost z eno od oseb, skupin z nasprotnim, različnim ciljem: glede tega je na moji strani; prestopiti na partizansko stran, na stran partizanov / zmaga se nagiba na nasprotnikovo stran nasprotnik zmaguje; sreča je bila na naši strani imeli smo srečo
    ●     pog. to je druga stran medalje takšna je stvar z drugega, nasprotnega vidika; knjiž. obrniti novo stran zgodovine začeti novo obdobje zgodovine; ekspr. od strani kaj izvedeti posredno, indirektno; pisar. dobiti odobritev s strani pristojnega organa odobritev (od) pristojnega organa; publ. s strani univerze se bo posvetovanja udeležil rektor kot predstavnik, v imenu univerze; pog. dati na stran odložiti; prihraniti, shraniti; pog. denimo šale na stran začnimo govoriti resno; evfem. iti na stran nastran; ekspr. tehtnica se še ni nagnila na nobeno stran ni še jasno, odločeno; knjiž. jeziček na tehtnici se je prevesil na njihovo stran oni so imeli možnost za zmago; oni so zmagali; stopiva malo na stran, da se v miru pomeniva proč od drugih, na samo; star. zadolžila se je na vse strani povsod, pri vseh; ekspr. nikogar ni, ki bi ga lahko postavili njemu ob stran ki bi mu bil enakovreden; ekspr. ta dogodek je potisnil ob stran vse druge probleme je povzročil, da so jih nehali reševati, obravnavati; ekspr. stopili smo ob stran drugim kulturnim narodom pridružili smo se jim; na strani biti, držati se ne skupaj z drugimi; izogibati se odgovornosti, sodelovanja; skupščina je pustila to vprašanje ob strani ga ni obravnavala; ekspr. vse življenje mu je stala ob strani mu pomagala, ga podpirala; star. mahniti jo na dolenjsko stran na Dolenjsko; evfem. starec je že pogledal na ono stran umrl; star. bil je dober človek, toda malo na posebno stran zasukan čudaški, nenavaden; obrniti kaj na smešno stran narediti, da je kaj smešno; star. tudi na to stran je bil pravi meščan tudi po tem, v tem pogledu
    ♦     mat. leva, desna stran enačbe; prim. nastran, postrani
strníti in stŕniti -em, tudi stŕniti -em dov. (ī ŕ; ŕ) 
  1. 1. narediti, da med posameznimi stvarmi ali njihovimi deli ni presledkov: telovadci so strnili vrsto; strniti zavese; čreda se je strnila; razmaknjene veje so se za njim spet strnile / obrvi so se mu strnile v izrazito črto
    ●     vojaki so strnili obroč okoli mesta so ga popolnoma obkolili
  2. 2. narediti, da dva ali več delov, enot preide v celoto: strniti kmetijska zemljišča / strniti plamenčke v plamen; skupini sta se strnili v eno / strniti zloge v besedo; publ. uporniki so strnili sile so začeli delovati skupno
    // narediti, da postane kaj enotno, enovito: osvobodilni boj je strnil ljudske množice; idejno strniti partijo
  3. 3. narediti kaj jedrnato, zgoščeno: strniti dognanja, razlago / svojo izjavo je strnil v trditev; pogovor se je strnil v eno samo temo
stròj strôja m (ȍ ó) 
  1. 1. mehanična naprava, navadno kovinska, iz gibljivih in negibljivih delov, ki s pretvarjanjem energije omogoča, olajšuje, opravlja delo: stroji brnijo, ropotajo; stroj stoji, teče; izključiti, pognati, ustaviti stroj; namestiti, razdreti, sestaviti stroj; obdelovati s strojem; avtomatski, enostaven, kompliciran stroj; moderni, zastareli stroji; sestavni deli stroja; izkoriščenost strojev; tovarna strojev; delati kot stroj brez prestanka, enakomerno; brez misli in volje, mehanično
    // dela pri stroju / brusilni, drobilni, vrtalni stroj; gradbeni, poljedelski stroji; knjigoveški, tiskarski stroji; pisalni, razmnoževalni stroj; pletilni, tkalni stroj; pralni stroj; računski stroj naprava za mehansko opravljanje štirih osnovnih računskih operacij; šivalni stroj; stroj za asfaltiranje; stroj za pomivanje steklenic / narediti na stroj
  2. 2. slabš. kdor ravna ali kaj dela brez sodelovanja volje, zavesti: on je stroj, ne pa človek; razmere so iz njih naredile stroje
  3. 3. publ. skupina ljudi, organizacij, zavodov z določeno nalogo, zlasti v javni upravi: je eden odločilnih mož v političnem stroju države; mobilizirali so ves propagandni stroj; imajo učinkovit strankarski stroj; upravni stroj
  4. 4. žarg. avtomobil, zlasti boljši: imeniten stroj ima
    ●     publ. v bitki so vrgli iz stroja veliko sovražnikovih vojakov onesposobili; peklenski stroj z razstrelivom napolnjen predmet, ki eksplodira ob določenem času; žarg., voj. pohodni, strelski stroj postroj
    ♦     elektr. prevajalni stroj (elektronski) računalnik, programiran zlasti za prevajanje naravnih jezikov; les. lupilni, luščilni stroj za izdelovanje furnirja; mont. izvažalni stroj; navt. krmilni stroj ki premika krmilni mehanizem; ped. učni stroj mehanska, električna ali elektronska naprava, ki podaja učno snov in preverja znanje, usmerja učenje, pomaga pri pridobivanju raznih psihofizičnih spretnosti; ptt frankirni stroj priprava za žigosanje z žigom, ki nadomešča znamko; strojn. batni stroj; delovni stroj ki ga žene pogonski stroj ali sila mišic in opravlja delo; parni stroj pri katerem se uporablja kot pogonsko sredstvo para; pogonski stroj ki spreminja energijo v mehansko delo; rezkalni stroj; teh. obremenjevati stroj; preračunati stroj z računanjem ugotoviti glavne mere, tipične lastnosti stroja, naprave glede na določene tehnične ali ekonomske zahteve; agregatni stroji; etiketirni stroj za opremljanje z etiketami; kovalni stroj za avtomatizirano kovanje drobnih izdelkov; tandemski stroj nekdaj parni stroj z dvema valjema, nameščenima drug za drugim na skupni batnici; tekst. kosmatilni stroj za kosmatenje tkanine, pletenine; koton stroj za izdelovanje pletenin po kroju; tisk. cilindrični stroj z valjastim tiskalom; jedkalni stroj za jedkanje klišejev; ofsetni stroj; rotacijski stroj tiskarski stroj za hitro tiskanje v visokih nakladah; stavni stroj na katerem se izdeluje stavek za tiskanje; usnj. golilni stroj za odstranjevanje dlake ali volne z živalskih kož; raztegovalni stroj za raztegovanje usnja
sulfónski -a -o prid. (ọ̑) kem. nanašajoč se na organske spojine z žveplom: sulfonske kisline / sulfonska skupina
svét -á m (ẹ̑) 
  1. 1. celota nebesnih teles, sistemov teles in prostor, v katerem so: teorije o tem, kdaj in kako je nastal svet; star kot svet zelo
    // v različnih religijah stvarjenje sveta
    // nav. mn., navadno s prilastkom nebesno telo, sistem teh teles: daljni svetovi; v vesolju obstajajo različni svetovi
  2. 2. zemlja z vsem, kar obstaja na njej: odkrivati, spoznavati svet; to mesto je bilo takrat središče sveta / sedmo čudo sveta / pot okoli sveta
    // s prilastkom zemlja glede na dele, ki jo sestavljajo: znani in neznani svet; svet okoli Sredozemskega morja; politična delitev sveta; narisati zemljevid sveta / publ. novi svet Amerika
    // zaloge premoga na svetu; to je edini primerek na svetu
  3. 3. celota vsega, kar biva, obstaja na zemlji: statično pojmovanje sveta; odnos do sveta / znanstveni pogled na svet / duhovni, predmetni, stvarni svet / naravni in nadnaravni svet
  4. 4. zemlja kot življenjski prostor ljudi: prizadevati si za mir na svetu; počutil se je kot državljan sveta / prva socialistična država na svetu; glavna industrijska sila na svetu / publ. v tem delu sveta je nastalo nevarno žarišče vojne
    // tuje, daljne dežele, države: iti v svet; hoditi, potovati po svetu; biti znan doma in po svetu; dogajanje, razmere v svetu; država je začela navezovati stike s svetom; konference so se udeležili predstavniki z vsega sveta iz veliko različnih držav
    // ekspr.: široki svet; to je naše okno v svet / publ. tretji svet države z nizkim narodnim dohodkom
  5. 5. del zemeljske površine glede na oblikovanost, poraslost, urejenost: onkraj prelaza se svet spremeni; izkrčiti svet; gorat, hribovit, raven, strm svet; kamnit, neobdelan, odročen, težko prehoden svet; močviren, suh svet / alpski, gorski, kraški svet; nižinski svet
    // del zemeljske površine sploh: svet med rekama je bil že zgodaj poseljen; ta košček sveta mu je najbolj ljub
    // tak del glede na lastništvo: pasli so na vaškem svetu / dobro bi bilo, če bi bilo okrog hiše malo več sveta; imajo veliko sveta zemlje, zemljišča
  6. 6. s prilastkom del zemeljske površine z določenimi značilnostmi skupaj z vsem, kar je na njem, v njem: raziskovati jamski, podvodni svet
  7. 7. s prilastkom celota bitij, stvari, pojavov v naravi, kot jo izraža prilastek: človeški svet; organski in neorganski svet; proučevati rastlinski svet rastline; ribji, živalski svet; svet ptičev
    // celota pojavov, predmetov, ki obdajajo človeka: svet barv, zvokov / najbolje se počuti v svetu glasbe
    // celota pojavov, predmetov sploh: svet idej, vrednot / bogati svet arheoloških odkritij
  8. 8. s prilastkom celota pojavov duševnega življenja človeka: (človekov) čustveni, notranji svet; intimni, izkustveni, nagonski svet; podzavestni, psihični svet; abstraktni svet domišljije
    // nav. ekspr. celota pojavov, stvari, ki določajo duševno življenje osebka: moj svet je drugačen od njenega; v njem odkriva popolnoma drug, tuj svet / vsak človek je svet zase / njen svet so knjige; to je njegov pravi svet
  9. 9. s prilastkom skupnost ljudi, ljudje na zemlji glede na družbeno ureditev, kulturne in socialnozgodovinske značilnosti: antični svet; kapitalistični, socialistični svet; moderni, sodobni svet / ekspr. tu se stikata dva svetova: vzhodni in zahodni / ekspr.: graditelji novega sveta; stari svet se je zrušil stara družbena ureditev
  10. 10. s prilastkom celota pojavov, stvari in odnosov med njimi na kakem področju človekovega udejstvovanja: v trgovskem svetu se je hitro znašel; svet kulture, politike; novosti v svetu znanosti in tehnike
  11. 11. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom skupina ljudi, ki jih družijo enaki, podobni interesi, enak spol, enaka starost, družbena pripadnost: mestni, salonski svet; mladi svet je bil navdušen mladi ljudje, mladina; moški, ženski svet moški, ženske
    // temu je prisluhnil ves kulturni svet; v strokovnem svetu je že znan med strokovnjaki
    // črnopolti svet v pristanišču črnci; pisatelj rad opisuje kmečki svet kmete, kmečko življenje
    // slovanski svet Slovani
  12. 12. celota družbenih, ekonomskih, političnih odnosov na zemlji: spreminjati svet; bojevati se za boljši, lepši, pravičnejši svet / danes živimo v drugačnem svetu v drugačnih razmerah, okoliščinah
  13. 13. nav. ekspr. ljudje, njihovo ravnanje in možnosti, ki jih ima kdo za delovanje, življenje: svet ga je razočaral; sveta ne razume več / privlačnost, vabljivost sveta
    // življenje v družbi, javno življenje: odpovedati se svetu; vrniti se v svet; pretrgati stike s svetom / zadovoljen je s seboj in s svetom
    // življenje, bivanje na zemlji sploh: na svet ga veže samo še volja; take so zakonitosti sveta
  14. 14. ekspr. skupnost ljudi, ljudje, javnost: predstaviti kaj svetu; to naj ostane skrito svetu; pred svetom je ona tvoja žena / povabil jo je v mesto, da bi prišla malo med svet v javnost, v družbo
    // ljudje sploh: svet je hudoben, krut; ne veš še, kaj je svet kakšni so (lahko) ljudje
    // pog. na ulicah se je trlo sveta ljudi
    // cel, ves svet cel, ves svet že to ve; obgodrnjati cel, ves svet; pozna ves svet zelo veliko ljudi; čuti se zapuščenega od vsega sveta; hud, jezen je na ves svet; pred vsem svetom se je osramotil; z vsem svetom je sprt
    ●     ekspr. zaradi tega se svet ne bo podrl se ne bo zgodilo nič hudega; tako se dogaja, odkar svet stoji od nekdaj; ekspr. misliš, da se bo ves svet sukal okoli tebe da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi; ekspr. sveta ne boš spremenil sprijazni se z ljudmi, dejstvi, kot so; ekspr. ves svet ima odprt pred seboj lahko gre kamorkoli; ekspr. radi bi svet na glavo postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. biti odrezan od sveta imeti onemogočen dostop do drugih področij, krajev, ne moči vzdrževati zvez z njimi; star. poslovil se je od sveta umrl je; ekspr. v tem mestu sem pogledal, prijokal na svet sem se rodil; pog. mnogim otrokom je pomagala na svet je bila, je sodelovala pri njihovem rojstvu; ekspr. požvižgam se na ves svet izraža veliko omalovaževanje; ekspr. saj nisem šele danes na svet prišel, da ti bom verjel nisem tako neizkušen, naiven; ekspr. pet otrok je spravila na svet rodila; po svetu hoditi z odprtimi očmi dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe; živeti med svetom v krščanskem okolju ne v samostanu; ekspr. tega ne dam za cel svet sploh ne, pod nobenim pogojem; evfem. spraviti koga na drugi, oni svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; oni svet v različnih religijah kraj, prostor zunaj zemeljske stvarnosti; ekspr. politika mu je tuj svet na politiko se ne razume; konec sveta ekspr. na konec sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; ekspr. razšli so se na vse štiri konce sveta vsepovsod; ekspr. našel ga bom, pa če na koncu sveta gotovo ga bom našel; ekspr. ta kraj je na koncu sveta zelo daleč; star. luč sveta je zagledal v kmečki hiši rodil se je; je kmečkega rodu; ekspr. jutri bodo oči sveta obrnjene v Beograd ljudje po svetu bodo poslušali novice, poročila od tam; ekspr. on je najboljši človek na svetu zelo je dober; ekspr. hudo je, če nimaš na svetu kam nikamor iti, zateči se; ekspr. hiše ne proda za nič, za vse na svetu nikakor ne; red vlada svet; nehvaležnost je plačilo sveta; preg. denar je sveta vladar za denar se vse dobi; preg. naj človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče doma je najbolje
    ♦     filoz. čutni svet ki ga posredujejo čutila
svèt svéta m (ȅ ẹ́) 
  1. 1. kar pojasnjuje ali svetuje, kako naj kdo, zlasti v neprijetnem, neugodnem položaju, ravna, dela: njenega sveta ni poslušal; prositi, vprašati za svet; pomagaj mu vsaj s svetom; dober, pameten svet / dajati svete
  2. 2. kolektivni organ upravljanja v določenih ustanovah, delovnih organizacijah, državni upravi: svet sprejema sklepe; izvoliti, razpustiti svet; petčlanski svet; član, predsednik sveta; sestanek sveta / delavski svet samoupravni organ v gospodarski delovni organizaciji; fakultetni svet; hišni svet izmed stanovalcev izbran samoupravni organ
    // izvršni svet izvršilni organ (republiške, zvezne) skupščine
  3. 3. izvoljena ali imenovana skupina ljudi s posebno posvetovalno, svetovalno nalogo za določeno področje: o tem mora razpravljati še svet; sklicati svet / družbeni svet sestavljen iz predstavnikov družbe; filmski, gledališki svet; izdajateljski svet revije; potrošniški svet organ krajevne skupnosti, sestavljen iz zastopnikov trgovine in potrošnikov, ki usklajuje želje in potrebe krajanov; strokovni, znanstveni svet
    ●     Ekonomski in socialni svet Organizacije združenih narodov organ Organizacije združenih narodov za napredek mednarodnega gospodarstva in socialnega sodelovanja; mestni svet v stari Avstriji voljen organ v mestnih občinah z lastnimi statuti; ministrski svet v nekaterih državah najvišji upravno-politični organ, ki ga sestavljajo ministrski predsednik in ministri; tvoja glava, tvoj svet stori, odloči se po svojem preudarku
    ♦     jur. poravnalni svet družbeni organ, ki obravnava spore med občani, člani delovnih skupnosti ter med organizacijami in občani; zgod. Narodni svet najvišji politični organ, ki so ga sestavljali zastopniki slovenskih strank, ustanovljen avgusta 1918; Slovenski narodnoosvobodilni svet [SNOS] najvišje predstavniško telo slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja
škodljívski -a -o prid. (í) nanašajoč se na škodljivce: škodljivsko delovanje / protidržavna škodljivska skupina
španovíja -e ž (ȋ) nižje pog.  
  1. 1. poslovno sodelovanje: razdreti, skleniti španovijo / iti v španovijo s kom; biti v španoviji s kom
    ●     nižje pog. fanta sta kradla v španoviji skupaj; pog. v španoviji še pes crkne od družabništva ni koristi
  2. 2. skupina, druščina: pretrgal je zveze s svojo nekdanjo španovijo
špijonážen -žna -o prid. (ȃ) vohunski: špijonažna dejavnost / špijonažna skupina / odkriti špijonažno mrežo
tábor -a m (á) 
  1. 1. skupek šotorov, naprav, navadno za začasno bivanje na prostem: postaviti tabor; izbrati primeren kraj za tabor; begunski, vojaški tabor; ciganski tabor / urediti tabor za turiste kamp; redko ujetniški tabor ujetniško taborišče
    ♦     alp. bazni tabor za opremo in odpravo na mestu, kjer se začne vzpon na vrh; višinski tabor za člane odprave med vzponom; tur. rokovnjaški tabor folklorna prireditev s prikazovanjem življenja rokovnjačev
  2. 2. utrdba za obrambo kmečkega prebivalstva pred Turki od srede 15. do konca 16. stoletja, navadno ob cerkvi na vzpetini: vaščani so se zatekli v tabor; cerkev z ostanki tabora / turški tabor
  3. 3. množično zborovanje na prostem: organizirati tabor; udeležiti se tabora; govoriti na taboru
    // zgod., od 1868 do 1871 množično politično zborovanje na prostem z zahtevami po zedinjeni Sloveniji in enakopravnosti slovenskega jezika v uradih in šolah: tabori so pritegnili veliko ljudi; doba taborov; pomen taborov za utrjevanje narodne zavesti / narodni tabor; vižmarski tabor
  4. 4. navadno s prilastkom organizirano začasno skupno bivanje ljudi s skupno dejavnostjo pod mentorskim vodstvom: udeležiti se počitniškega delovnega tabora; potapljaški tabor; mladinski raziskovalni tabor
  5. 5. navadno s prilastkom skupina ljudi istih nazorov, zlasti političnih: razdeliti narod na dva tabora; napredni tabor; nasprotni, sovražni tabor; predstavniki sprtih taborov; tabor mladih
    // zveza držav ali strank s podobnimi interesi; blok: država ne pripada nobenemu taboru; opozicijski tabor; države socialističnega tabora / vzhodni, zahodni tabor / politični tabor
teló -ésa s (ọ̑ ẹ̑) 
  1. 1. snovni del človeškega ali živalskega bitja: mokro oblačilo se oprijemlje telesa; utrditi, zdrgniti si telo; imeti rane po celem telesu; golo, mišičasto telo; moško telo; telesa kopalcev; s perjem pokrito telo ptice; glava in drugi deli telesa; hrbtna stran telesa; pretakanje krvi po telesu; ekspr. boj med telesom in duhom / s celim telesom se vreči na tla; ekspr.: z lastnim telesom zaščititi koga; gniti, zgoreti pri živem telesu; biti operiran pri živem telesu brez narkoze
    // človeško, živalsko telo / ekspr. onemogla telesa so se pomikala dalje človeška, živalska bitja
    // ekspr. ta del človeškega bitja kot predmet, sredstvo spolnega dejanja, užitka: polastil se je njenega telesa; prostitutke prodajajo svoje telo
  2. 2. evfem. truplo: telo v zemlji razpade, strohni; položiti telo v grob; telesa ubitih / mrtvo telo
  3. 3. redko trup: hermelin nosi telo tik ob tleh; vzravnati telo; glava in telo / telo in vrat čutare; telo ladje
  4. 4. od okolja ločena snovna celota: elastično, prozorno telo; delovanje telesa na telo; meje, velikost telesa / plinasta, trdna telesa / sonce, planeti in druga nebesna telesa / odstraniti tuje telo iz očesa tujek
  5. 5. navadno s prilastkom določena naprava, priprava kot funkcijska celota: hladilno telo / svetlobna telesa svetila
    // knjiž. astralno telo v okultizmu duhovni dvojnik fizičnega telesa
  6. 6. knjiž., navadno s prilastkom skupina, skupnost na določen način povezanih ljudi kot kaka celota: po prvi svetovni vojni je bilo slovensko narodno telo razdeljeno na tri države / delovna, politična, predstavniška, skupščinska telesa; posvetovalno, volilno telo; komisije, odbori in druga telesa
  7. 7. rel., v zvezi sveto rešnje telo posvečena hostija, ki se deli navadno med mašo: prejeti sveto rešnje telo
    // tretji od sedmih zakramentov katoliške cerkve: pridiga o svetem rešnjem telesu
  8. 8. geom. s ploskvami omejen del prostora: prostornina telesa; kocka, valj in druga telesa / rotacijska telesa / geometrijsko telo
    ●     evfem. po prvem otroku se ji je telo zaprlo ni mogla več zanositi, roditi; star. njegova duša se je ločila od telesa umrl je; ekspr. za to sem z dušo in telesom popolnoma, brez pridržka; vznes. ljubila je sad svojega telesa svojega otroka; zdrav duh v zdravem telesu
    ♦     anat. maternično telo zgornji del maternice; fiz. črno telo trdno telo z določeno temperaturo, ki vpija vse sevanje in od vseh teles najmočneje seva; točkasto telo katerega razsežnosti so zanemarljive v primerjavi z opazovanim premikom; togo telo; jur. zakonodajno telo; zemljiškoknjižno telo eno ali več enako obremenjenih zemljišč istega lastnika v isti katastrski občini; rel. (sveto) rešnje telo praznik na drugi četrtek po binkoštih
téma -e ž (ẹ̑) osnovni, osrednji predmet obravnavanja ali umetniškega dela: obravnavati, spremeniti temo; aktualna, občutljiva, široka, ekspr. žgoča tema; glavna, okvirna tema; ljubezenska, politična, znanstvena tema; tema pesnitve, pogovora / raziskovalna tema; publ. razprava na temo človekovih političnih pravic / organizator prebere, razdeli teme naslove, opise, ki določajo tak predmet
♦ muz. tema zaključena skupina tonov, ki ima v stavku ali skladbi osrednjo vlogo; šol. učna tema; zgod. tema v bizantinski državi, od 7. do 9. stoletja obrobna pokrajina z vojaško oblastjo
terapévtski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na terapevte ali terapijo: zahtevni terapevtski posegi; terapevtske metode / terapevtska dejavnost zdravilišča / terapevtska skupina / knjiž. rastlina s terapevtskimi lastnostmi zdravilnimi
♦ med. terapevtska doza zdravila doza zdravila, ki ni manjša od najmanjše učinkovite in ne večja od največje dovoljene doze, določena glede na starost, težo bolnika
tercét -a m (ẹ̑) 
  1. 1. muz. ansambel, sestavljen iz treh pevcev: tercet je zapel več pesmi; peti v tercetu
    // skladba za tak ansambel: pisati tercete / tercet iz drugega dejanja opere
  2. 2. knjiž. skupina treh oseb, ki navadno nastopajo skupaj; trio: igralski tercet
terorístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na teroriste ali terorizem: teroristična akcija / teroristična organizacija, skupina / diktatura in teroristični režim
tésten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na test: testna vprašanja / izpolniti testni list / testni avtomobil; testna rastlina / testni pilot, voznik preizkusni pilot, voznik
// testni postopek
♦ ped. testna baterija skupina psiholoških ali pedagoških testov, ki tvorijo celoto
têžkoatlét -a m (ē-ẹ̑) športnik, ki goji težko atletiko: določiti vaje za težkoatlete; atleti in težkoatleti
♦ šport. kategorija težkoatletov skupina v razvrstitvi težkoatletov glede na telesno težo
tisočéro štev. neskl. (ẹ̑) 
  1. 1. skupina tisoč enot: zbralo se je tisočero udeležencev
  2. 2. ekspr. veliko, mnogo: ta prepad je pogoltnil tisočero življenj / tod je hodilo tisočero in tisočero nog
tók -a m, mn. tokóvi in tóki (ọ̑) 
  1. 1. nepretrgano, v določeni smeri gibajoča se snov, zlasti tekočina, plin: tok teče, se vrtinči; zajel ga je topel zračni tok; prestreči, zaustaviti tok z oviro
    // nepretrgano, v določeni smeri gibajoči se del vode v reki, jezeru, morju: tok nese, zgrabi čoln; zabresti v tok / spustiti se s čolnom po toku; plavati proti toku, s tokom / blatni tok v jezeru; mešanje mrzlih in toplih oceanskih tokov
  2. 2. navadno s prilastkom v strugi tekoča voda: raziskovati podzemne tokove; dolžina, širina (rečnega) toka / reka je plovna samo v enem delu svojega toka; odpadne vode odvajajo neposredno v rečni tok v reko
    // potok je spremenil tok strugo, smer tečenja
  3. 3. nepretrgano gibanje zlasti tekočine, plina v določeni smeri: sredi reke je tok najmočnejši; tok nastane, pojema, se ustavi; enakomeren, počasen, vijugast tok; stalen tok tekočine, zraka; hitrost, smer toka
  4. 4. navadno v zvezi električni tok gibanje naelektrenih delcev: električni tok nastane, se prekine; snov, ki ne prevaja električnega toka / električni tok teče po žici; izključiti tok
    // to gibanje glede na učinek, ki ga povzroča, delo, ki ga opravi: električni tok ga je stresel, ubil; varjenje z električnim tokom / ogrevati prostore z električnim tokom z električno energijo; preskrba, varčevanje z električnim tokom / gospodinjski, industrijski tok električna energija, namenjena za uporabnike v gospodinjstvih, v industriji
  5. 5. s prilastkom strnjeno, v določeni smeri premikajoča se skupina ljudi, stvari: policija je skušala zaustaviti tok demonstrantov; tok ljudi na cesti
  6. 6. s prilastkom prehajanje ljudi, stvari z enega mesta na drugo na določenem področju: proučevati selitvene, turistične tokove; glavni prometni tokovi / kolonizacijski tok
    // prehajanje stvari, blaga z enega mesta na drugo v kaki dejavnosti: gospodarski tokovi; uvozni in izvozni tokovi / blagovni tokovi; informacijski tokovi
  7. 7. s prilastkom kar obstaja, se dogaja z nepretrganim sledenjem kakih enot, pojavov: zaustaviti tok besed; tok misli, spominov se je pretrgal / obrniti tok dogodkov potek
    // z oslabljenim pomenom: tok časa; tok dogajanja v pripovedi; slediti toku razprave razpravi; publ. v toku šolanja je zamenjal več učiteljev med šolanjem
  8. 8. s prilastkom delovanje, dejavnost na kakem področju, določena s posebnim sistemom idej, sredstev: filozofski, literarni tokovi v 19. stoletju; novi politični tokovi / razvojni tokovi v gledališču; v slikarstvu je prevladal realistični tok realistična smer
    ●     ekspr. predati se toku dopustiti, da postane življenje odvisno od okoliščin; ekspr. plavati proti toku ne misliti, ravnati tako, kakor misli, ravna večina, vodilni ljudje
    ♦     elektr. anodni tok; enofazni, trifazni tok; enosmerni, izmenični tok; inducirani tok; jakost toka; fiz. energijski tok količina, določena kot energija, ki jo telo odda ali prejme v časovni enoti; svetlobni tok energija, ki jo izseva svetilo v eni sekundi; toplotni tok količina, določena kot toplota, ki preide v časovni enoti skozi dani presek; geogr. dolnji ali spodnji tok reke zadnji del reke blizu izliva; morski tok premikanje površinske morske vode v določeni smeri; Zalivski tok topli morski tok, ki teče iz Mehiškega zaliva čez severni Atlantik mimo Skandinavije proti Severnemu Ledenemu morju; lit. tok zavesti pripovedna tehnika, ki podaja navidezno neurejeno sledenje misli, čustev, asociacij literarne osebe; med. beli tok bel ali rumenkast izcedek iz nožnice; meteor. navzdolnji, navzgornji zračni tok; vzponski tok tok poševno ob pobočju ali frontalnih površinah dvigajočega se zraka
tovarišíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na tovarišijo: tovarišijske zgodbice / tovarišijska skupina
trákt -a m (ȃ) 
  1. 1. krilo, del stavbe: prizidati stavbi nov trakt; sobe v desnem, južnem traktu
  2. 2. anat., navadno s prilastkom skupina med seboj povezanih notranjih organov, ki sestavljajo funkcionalno celoto: dihalni, sečni trakt
trámvaj tudi tramváj -a m (ȃ; ȃ) 
  1. 1. električna cestna železnica: Ljubljana nima več tramvaja
    // redko tramvajsko podjetje: biti zaposlen pri tramvaju
  2. 2. vozilo ali skupina med seboj spetih vozil take železnice: pripeljal, ekspr. priropotal je tramvaj; stopiti na tramvaj, v tramvaj; peljati se s tramvajem; poln, prazen tramvaj; voznik tramvaja / nekdaj konjski tramvaj ki ga vleče konj; neskl. pril.: tramvaj vozilo
    ●     pog., šalj. če ti ni prav, se lahko pritožiš na tramvaj komando se ne moreš nikamor pritožiti
trinóm -a m (ọ̑) 
  1. 1. mat. izraz, ki ima tri člene, tričlenik: kvadrirati trinom
  2. 2. knjiž. skupina treh med seboj povezanih izrazov, pojmov: trinom telesna vzgoja, šport in rekreacija
trío -a m (ȋ) 
  1. 1. muz. ansambel, sestavljen zlasti iz treh instrumentalistov: koncert tria / godalni, klavirski trio / nastopati v triu
    // skladba za tak ansambel: izvajati trio znanega skladatelja; pisati trie in kvartete
  2. 2. ekspr. skupina treh oseb, ki navadno nastopajo skupaj: ubran igralski trio; napadalni trio nogometašev
trójček -čka m (ọ̄) nav. mn. vsak od treh pri enem porodu rojenih otrok: rodila je trojčke
♦ min. skupina treh med seboj pravilno zraščenih kristalov; rib. trnek s tremi ostmi; šport. lik umetnostnega drsanja, pri katerem drsalec po obratu, ki mu sledi lok nazaj, odskoči, naredi v zraku obrat okoli osi in doskoči na drugo nogo v lok nazaj
trójstvo -a s (ọ̑) knjiž.  
  1. 1. skupina treh izrazov, pojmov: razvijati šolstvo v skladu s trojstvom družba, ekonomika in kultura
  2. 2. trojnost: trojstvo nalog
trúst -a m (ȗ) 
  1. 1. v kapitalistični ekonomiki združenje enakih ali sorodnih podjetij za dosego monopolnega položaja na tržišču: združiti se v trust / naftni trust
  2. 2. publ., ekspr., v zvezi možganski trust skupina ljudi, ki opravlja raziskovalno, svetovalno delo v kaki dejavnosti: podjetje ima svoj možganski trust; možganski trust ameriškega predsednika
turízem -zma m (ī) pojav, da kdo potuje, začasno spremeni kraj bivanja zaradi oddiha, razvedrila: proučevati turizem; domači, inozemski turizem / turizem narašča / avtomobilski, jahtni turizem; izletniški, nakupovalni, obmejni, zimski turizem / individualni turizem pri katerem je organizator turist, skupina turistov, ne agencija; kmečki turizem pri katerem bivajo turisti pri kmetu, na kmetih; kongresni turizem v zvezi s kongresi, zborovanji
// gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z zadovoljevanjem potreb turistov, nudenjem uslug turistom: podpirati turizem; ukvarjati se s turizmom; dohodek države od turizma; strokovnjak za turizem / delavci v turizmu turistični delavci
♦ tur. prehodni turizem ki se ukvarja s prehodnimi gosti; stacionarni turizem za katerega je značilno daljše bivanje turistov v določenem kraju
túrnus -a m (ȗ) 
  1. 1. časovno sklenjen del delovnega procesa, ki se ponavlja po ustaljenem redu na določenem delovnem mestu, izmena: v šoli, tovarni so uvedli turnus / mesečni, tedenski turnus / držati se turnusa
  2. 2. čas opravljanja kake dejavnosti, dolžnosti od ene do druge ustaljene menjave: turnus traja dve uri / dopoldanski, nočni turnus; delata v različnih turnusih
  3. 3. žarg. skupina oseb, ki opravlja kako dejavnost, dolžnost v času od ene do druge ustaljene menjave: ves turnus je že bil na zdravniškem pregledu
    ♦     agr. turnus ustaljeno zaporedje, po katerem se menjujejo kmetijske rastline na določenem zemljišču; kolobar; gozd. turnus sečnje čas, po katerem se lahko ponovi sekanje na istem prostoru, obhodnja
ubéžen -žna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. nanašajoč se na beg, pobeg: ubežni nameni / ubežni rovi v brlogu
// star. pobegel: ubežni vojak; ubežna skupina
♦ astr. ubežna hitrost hitrost, ki jo mora dobiti telo, da premaga privlačno silo nebesnega telesa; mat. ubežna ravnina s projekcijsko ravnino vzporedna ravnina skozi projekcijsko središče
ubráti ubêrem dov., stil. uberó; ubrál (á é) 
  1. 1. narediti, da kaj s čim drugim sestavlja
    1. a) urejeno, prijetno celoto: ubrati barve pohištva; ubrati glasove pevcev / omizje je ubral v pevski zbor
    2. b) logično urejeno celoto: govor oseb je dramatik ubral z njihovim značajem; njegova igra se ni ubrala z igro ostalih / knjiž. zbirala sta podatke in jih ubrala v celoto združila
      // star. uglasiti: ubral je razglašene strune na citrah; ubrati zvonove
  2. 2. ekspr. začeti igrati, peti: pevke so ubrale prvo kitico pesmi; harmonikar je ubral nov valček / ubrati strune kitare začeti igrati na kitaro
  3. 3. ekspr., navadno v zvezi s pot, smer iti, oditi kod: ubrali so najbližjo pot v dolino; ubrali so pot nad vasjo / letalo je ubralo pravo smer / ubral je pot k sošolcu šel, odšel
  4. 4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: ubral jo je kar po bližnjici; ubrati jo za vojaki; ubrati jo povprek / ubral jo je v tujino za kruhom
    // hitro oditi, steči: skočil je iz grma in jo ubral po stezi; ubrali smo jo v zavetje / ubrati jo v dir zdirjati
  5. 5. ekspr. začeti ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo: ubrati nove metode dela; moštvo je ubralo drugo taktiko; preiskovalci so ubrali napačno pot; ubrati pravo pot pri reševanju problema
  6. 6. star. izbrati: ubrali so pravi čas za setev; ubral si je daljšo pot do doma / ženo si je ubral v sosednji vasi
  7. 7. zastar. zgrabiti: ubral ga je za vrat in odvlekel od mize / pes ga je ubral za hlače
    ●     star. ubrati jadro skrajšati; star. ubrati krilo, zavese nabrati; ekspr. ubral je korak po godbi uravnal, uskladil; ekspr. preden je ubral pravi odgovor, je bilo že prepozno našel; ekspr. zdaj bomo ubrali druge strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; začeli bomo ravnati drugače; ekspr. rad ubere smešno struno rad se pošali, pove kaj smešnega
últralevíčarski -a -o prid. (ȗ-ȋ) polit. nanašajoč se na skrajno radikalno smer ali skupino v delavski, zlasti komunistični stranki: ultralevičarska socialna gesla / ultralevičarska skupina
uredníštvo tudi urédništvo -a s (ȋ; ẹ̑) 
  1. 1. opravljanje uredniških del: prevzeti, sprejeti uredništvo; v času njegovega uredništva je bil časopis zelo dober / delo je izšlo pod njegovim uredništvom / glavno, tehnično uredništvo
  2. 2. skupina ljudi, ki opravlja uredniška dela: uredništvo je odklonilo objavo; izvoliti novo uredništvo; seja uredništva / listnica uredništva rubrika, v kateri urednik odgovarja sodelavcem
  3. 3. oddelek, organizacijska enota, ki opravlja uredniška dela: iti na uredništvo / kulturno, športno uredništvo; uredništvo glasbenih oddaj, radijskih poročil
    // prostor, prostori tega oddelka, te enote: stopiti v uredništvo; vrata uredništva so zaklenjena
uvéžbati -am dov. (ẹ̑) knjiž.  
  1. 1. izuriti: uvežbati orkester; dobro, hitro se uvežbati / uvežbati športnika strenirati
    // uvežbati telo
  2. 2. izuriti se v čem, dobro se naučiti česa: uvežbati gibe, nastop, vožnjo / uvežbati himno, predstavo / uvežbati hitrost
váški1 -a -o prid. (ā) nanašajoč se na vas: vaške hiše / vaška krčma, šola; vaško pokopališče / vaški pašnik; vaška mlaka / vaški reveži; vaški trgovec, učitelj; nekdaj vaški župan; slabš. vaška klepetulja / vaški odbor; vaška skupnost / star. vaška srenja prebivalci vasi
♦ zgod. vaška straža med narodnoosvobodilnim bojem organizirana oborožena skupina belogardistov za varovanje vasi pred partizani
véren1 -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) ki ima vero, versko prepričanje: veren človek; postati veren; globoko veren
● nar. odzvonilo je vernim dušam avemarijo; na verne duše v krščanskem okolju na praznik spomina na duše v vicah 2. novembra
veroúčen -čna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na verouk: veroučna snov / veroučna knjiga / veroučna skupina
vézen -zna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na vez ali vezanje: vezni deli, kosi; vezna prečka / vezni hodniki, rovi / bil je vezni člen med skupinama / vezno besedilo / grudice veže vezna tekočina vezivna
♦ alp. vezni greben; biol. vezno tkivo vezivno tkivo; fiz. vezna posoda skupina posod, ki so med seboj pretočno povezane; lingv. vezni naklon v nekaterih jezikih naklon, ki izraža odvisnost enega glagolskega dejanja od drugega ali razmerje govorečega do povedanega; konjunktiv; vezni samoglasnik samoglasnik, ki veže sestavini zloženke; obrt. vezni list prvi ali zadnji list knjige, ki je do polovice prilepljen na notranjo stran platnic; šport. vezni igralec igralec, ki povezuje obrambo in napad, zlasti pri nogometu; teh. vezni čep, element; tekst. vezna osnova osnova, ki v svilenih tkaninah z dvojnim licem veže, povezuje zgornjo in spodnjo tkanino; vezna točka mesto, kjer se križata dve niti
vikariát -a m (ȃ) rel.  
  1. 1. enota, skupina vernikov, ki ima stalnega duhovnika in je podrejena župniji, duhovnija: Kranjska gora je bila vikariat radovljiške župnije
    // upravna enota katoliške cerkve, ki uradno še ni škofija: vikariat in škofija
  2. 2. naslov in službeno mesto vikarja: dati komu vikariat
vlóžek -žka m (ọ̑) navadno s prilastkom  
  1. 1. kar je v kaj vloženo: prstan s smaragdnim vložkom; zapolniti špranjo z vložkom iz penaste gume / grafitni vložek za svinčnik; higienski vložek vpojna blazinica, ki jo uporabljajo ženske v času (mesečnega) perila; lasni vložek na tanko tkanino pritrjeni tuji naravni ali umetni lasje, ki se vpnejo med naravne lase; posteljni vložek podloga za ležanje, ki se vloži v posteljno ogrodje; (zidni) vložek element, ki se vloži v vijačno izvrtino zaradi trdne namestitve vijaka; vložek za električno žepno svetilko
  2. 2. nav. mn. priprava iz usnja, blaga, lepenke v obliki stopala, ki se vloži v obuvalo: vložki zmanjšujejo prostornost čevljev; nositi vložke / ortopedski vložki / vložki za čevlje
  3. 3. krajše umetniško delo, vstavljeno v kako obsežnejše, zlasti gledališko delo: dogajanje v komediji prekinjajo pevski in baletni vložki / pesemski vložek pesem, del pesmi, ki se vstavi v kako dramsko, operno delo
  4. 4. obl. v osnovno tkanino za okras vložen kos druge tkanine: čipkast vložek za blazino; tančičen vložek pri obleki
  5. 5. igr. znesek, ki se vloži pri igri na srečo: podvojiti vložek; igrati za velike vložke / hazardni vložek
  6. 6. jur. skupina listov v vpisniku z glavnimi podatki o vpisanem subjektu: vložki sestavljajo register / zemljiškoknjižni vložek
  7. 7. geol. tanjša plast druge kamnine v kamninski plasti: vložki apnenca v flišu
    ●     redko ima precejšen vložek v banki precejšnjo vlogo
    ♦     elektr. varovalni vložek vložek varovalke, v katerem je taljivi element varovalke z izolirnim plaščem; gastr. jušni vložek kar se že pripravljeno da v juho; metal. vložek količina materiala, ki se da ob enem polnjenju v plavž; rib. vložek v tekočo ali stoječo vodo spuščene ribe, raki, zlasti mladi, za povečanje količine teh živali v njej
vódstvo -a s (ọ̑) 
  1. 1. glagolnik od voditi: vsako popoldne je vodstvo po razstavi; poskrbeti za vodstvo; strokovno vodstvo / prevzeti vodstvo izleta, pohoda / duhovno vodstvo; vodstvo mladih / vodstvo poslovnih knjig
    ●     publ. domačini so prevzeli vodstvo, prešli v vodstvo dosegli prednost v igri; publ. orkester igra pod vodstvom znanega dirigenta dirigira mu znan dirigent; publ. delo so opravili pod vodstvom mentorja pri delu jih je vodil mentor
  2. 2. oseba ali skupina oseb, ki kaj vodi: vodstvo se je že sestalo; imenovati, izvoliti vodstvo; imeti dobro, slabo vodstvo / novo vodstvo društva / državno vodstvo / vodstvo podjetja, šole, tovarne
volílen -lna -o [u̯n in ln] prid. (ȋ) nanašajoč se na voljenje, volitve: volilni izidi; volilni postopek, sistem / volilna pravica, svoboda / volilna udeležba / volilni glas, listek; volilni imenik seznam volilnih upravičencev; volilni mož oseba, izvoljena z nalogo, da v imenu svojih volivcev opravi končne volitve; volilni odbor odbor, ki skrbi za pravilno izvedbo volitev na določenem volišču; volilni upravičenec; volilna skrinjica skrinjica za oddajanje glasovnic
// volilni okoliš; volilni zakon; volilna enota / volilna propaganda
● iron. volilni golaž pogostitev, ki jo pripravi kandidat svojim volivcem; volilni molk prepoved predvolilne propagande navadno dan pred volitvami
♦ jur. volilni razred v stari Avstriji razvrstitev prebivalstva za volitve glede na družbeni položaj posameznika; delegatski volilni sistem sistem, po katerem volijo predstavniki ožje teritorialne skupnosti delegate za predstavništvo širše teritorialne skupnosti; volilna geometrija v nekaterih državah določanje volilnih enot za volitve poslancev glede na koristi strank; aktivna volilna pravica; neposredna volilna pravica pravica voliti brez posrednika; polit. proporcionalni volilni sistem sistem, v katerem vsaka stranka, skupina dobi številu glasov sorazmerno število mandatov; zgod. volilni knez v rimsko-nemškem cesarstvu vsak od sedmih fevdalcev, ki je imel pravico voliti novega vladarja
vsaksében -bna -o prid. (ẹ̑) knjiž. ki drži, vodi vsak na svojo stran: vsaksebni stezi / vsaksebna skupina raziskovalcev
// ki je, stoji vsak na svoji strani: vsaksebni vrhovi gora / ti dve politični ureditvi sta precej vsaksebni oddaljeni, narazen
vzórčen -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vzorec: vzorčni izdelek / vzorčno blago / vzorčna metoda; vzorčna skupina
♦ ekon. vzorčni velesejem velesejem, na katerem se razstavljajo vzorci blaga; tekst. vzorčni risar; vzorčna proizvodnja proizvodnja vzorcev za pripravo redne proizvodnje; tisk. vzorčna pola natisnjena pola za ogled
vzórniški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vzornike: vzorniške lastnosti / vzorniška skupina
zaséda -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. namestitev kje z namenom nepričakovano napasti, dobiti koga: napasti koga iz zasede; hoditi v zasede in patrulje; čakati, ležati v zasedi
    // kar nastane, se ustvari s tako namestitvijo: izogniti se zasedi; pasti, zaiti v zasedo / držati zasedo na obeh straneh ceste; stekla sta proti križišču, da postavita zasedo / partizanska, policijska zaseda
  2. 2. oseba, skupina oseb, nameščena kje s takim namenom: napadla jih je zaseda; prisiliti zasedo k umiku
zastópstvo -a s (ọ̑) 
  1. 1. dejavnost opravljanja pravnih poslov za druge: opustiti, prevzeti zastopstvo; zaslužek od zastopstva / generalno zastopstvo; zastopstvo za šampanjec
  2. 2. poslovna enota zunaj sedeža organizacije, podjetja, ki opravlja pravne posle za drugega: ukiniti, ustanoviti zastopstvo / delati v trgovinskem, zavarovalniškem zastopstvu
  3. 3. dejstvo, da se kdo zastopa sploh: spremeniti načela zastopstva / sorazmerno zastopstvo društev v odboru
  4. 4. skupina, skupnost, ki zastopa koga: določiti, voliti zastopstvo / star. obrtna zbornica je zastopstvo obrtništva
    // zgod., v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji zastop: mestno, okrajno zastopstvo
zaščítnica -e ž (ȋ) 
  1. 1. ženska oblika od zaščitnik: ta ženska je njena zaščitnica; zaščitnica ubogih / ekspr. noč je bila njihova zaščitnica / sv. Barbara je zaščitnica rudarjev
  2. 2. voj. skupina vojakov ali vojaška enota, ki od zadaj ščiti, varuje večje vojaške enote na pohodu: poveljevati zaščitnici; zaščitnica brigade, kolone; predhodnica in zaščitnica / bataljon je ostal v zaščitnici
zborovánje -a s (ȃ) 
  1. 1. dogodek, pri katerem večja skupina ljudi, navadno članov kake organizacije, združenja, razpravlja o čem, izraža kaj: zborovanje bo na prostem; udeležiti se zborovanja; ilegalno, javno, množično zborovanje; zborovanje zgodovinarjev / organizirati, sklicati zborovanje; govoriti na zborovanju / politično, protestno zborovanje / ekspr. policija je razgnala zborovanje udeležence zborovanja; sklepi zborovanja / ekspr. ženske so imele zborovanje pri vodnjaku so v večjem številu zbrane govorile, klepetale
  2. 2. redko glagolnik od zborovati: naveličati se neprestanega zborovanja in razpravljanja
zdrúžba -e ž (ȗ) 
  1. 1. biol. skupnost različnih živalskih in rastlinskih vrst, ki živijo na določenem prostoru v enakih življenjskih razmerah: proučevati, spreminjati naravne združbe; velika združba organizmov / rastlinska, živalska združba / življenjska združba
  2. 2. skupnost ljudi, ki jih družijo skupni interesi, skupna dejavnost: umetniki so nastopali posamezno in v združbah; poklicna, strokovna združba / človeška združba
  3. 3. ekspr. skupina predmetov, ki jih kaj druži: osrednje mesto na razstavi ima združba petih slik
  4. 4. star. združitev: prišel je čas njune združbe
zdrúženje -a s (ū) 
  1. 1. glagolnik od združiti: združenje živali enake starosti / spolno, telesno združenje / združenje treh fakultet / združenje vseh pripadnikov kakega naroda
  2. 2. organizirana skupina samostojnih oseb ali organizacij, ki opravljajo enake ali podobne dejavnosti: ustanoviti združenje; včlaniti se v združenje; društva in združenja / mednarodno združenje; poslovno, strokovno združenje; ženska združenja / Združenje bank Slovenije
zrédčiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. narediti (bolj) redko: zredčiti omako; zredčiti z vodo / zredčiti solato / mah je zredčil travo / gozd so zelo zredčili
  2. 2. povzročiti, da se kaka skupina, skupnost številčno zmanjša: bolezen je zredčila to živalsko vrsto
zvézden -dna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na zvezde: zvezdna svetloba; zvezdna velikost / zvezdna noč; zvezdna prostranstva / zvezdni utrinek / zvezdni krak
♦ astr. zvezdni čas čas v astronomiji, določen s kotom zasuka Zemlje glede na zvezde; zvezdni mesec čas, ki ga porabi Luna, da se spet vrne med iste zvezde; zvezdna karta karta, ki prikazuje lego nebesnih teles na delu nebesne oble; zvezdna kopica skupina več zvezd; zvezdna paralaksa kot, pod katerim bi se z dane zvezde videl srednji polmer Zemljinega tira okoli Sonca; zvezdno leto čas, ki ga porabi Sonce na svoji navidezni poti, da se spet vrne med iste zvezde; elektr. zvezdna vezava vezava, pri kateri so fazni tokokrogi vezani z enim koncem v skupni točki in z drugim na vodnike
zvóčniški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na zvočnik: ojačevalne naprave in zvočniška oprema / zvočniška skupina rvm
zvŕst -í ž (ȓ) 
  1. 1. kar v okviru kake celote tvorijo posamezne oblike pojavov ali stvari z določeno skupno lastnostjo: deliti kaj na zvrsti; zvrsti iger
  2. 2. navadno s prilastkom pojavna oblika česa glede na to, kar izraža določilo: različne slikarske, umetnostne zvrsti; zvrsti zabavne glasbe; zvrsti in podzvrsti
    // lingv. pojavna oblika jezika na določenem področju človekovega udejstvovanja: proučevati jezikovne zvrsti; glavne zvrsti jezika / časopisna zvrst; časovne, funkcijske, socialne zvrsti; umetniška zvrst
  3. 3. lit., navadno v zvezi književna zvrst najvišja sistematska skupina pri delitvi književnih del: ukvarja se z vsemi književnimi zvrstmi: liriko, epiko in dramatiko; pregovor je ljudska književna zvrst
  4. 4. navadno s prilastkom kulturne rastline iste vrste, ki se v določenih lastnostih razlikujejo od drugih kulturnih rastlin iste vrste; sorta: križati različne zvrsti; kakovostne zvrsti jabolk, pšenice
  5. 5. gozd. najnižja sistematska kategorija pri drevesnih vrstah: zvrst drevesne vrste
  6. 6. voj. del armade glede na usposobljenost za vojaške dejavnosti na kopnem, na morju ali v zraku: sodelovale so vse zvrsti vojske
žandár -ja m (ȃ) nekdaj orožnik: žandarji so roparja že ujeli; patrulja žandarjev
● slabš. učitelj je bil pravi žandar je bil gospodovalen, ukazovalen; publ. ta država hoče imeti vlogo svetovnega žandarja samovoljno urejati razmere na svetu
♦ etn. ravbarji in žandarji otroška igra, pri kateri ena skupina otrok lovi drugo
žêparski -a -o prid. (ȇ) nanašajoč se na žeparje: žeparska izurjenost / žeparska skupina
žícarski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na žicarje ali žicanje: spremeniti žicarske navade / žicarska skupina fantov
žléza -e ž (ẹ́) 
  1. 1. organ, skupina celic, ki proizvaja in izloča posebne snovi, pomembne za delovanje organizma: žleze izločajo slino, sluz, znoj; motnje v delovanju žlez; izloček žleze / kožne žleze; parna žleza
    ♦     anat. endokrina žleza ali žleza z notranjim izločanjem ki izloča neposredno v kri ali mezgo; lojna žleza lojnica; mlečna žleza kožna žleza pri samicah sesalcev, ki določen čas po rojstvu mladiča izloča mleko; moška spolna žleza spolna žleza, ki proizvaja semenčice; nadledvična žleza; prebavne žleze ki izločajo prebavne sokove; semenska žleza parna žleza pri moškem, ki proizvaja semensko tekočino in jo izloča v semenovod; sluzna žleza; ščitna žleza ščitnica; biol. spolna žleza del spolnega organa, ki proizvaja spolne celice; bot. nektarne, smolne žleze; zool. črnilna žleza ki proizvaja temno rjavo obrambno tekočino; podjezična žleza pri nekaterih pticah, ki izloča slino za lepljenje gnezda; smradna žleza smradnica; trtična žleza kožna žleza ob trtici ptic, zlasti vodnih, ki izloča maščobo za mazanje perja
  2. 2. zastar. sluz: iz kože se izloča žleza
acetílen -lna -o (ȋ) pridevnik od acetil: acetilna celuloza; acetilna skupina
agítka -e ž (ȋ) pog. agitaciji namenjeno umetniško delo, navadno igra: film je naivna agitka; igrali so sovjetske agitke; igra se ob koncu sprevrže v agitko; politična agitka
// redko priložnostna kulturniška skupina: za kulturo in prosveto pri brigadirjih bodo skrbele agitke
agítprópovski -a -o prid. (ȋ-ọ̑) nanašajoč se na agitpropovce ali agitprop: agitpropovska igralska skupina; agitpropovski značaj njegovega delovanja
akvalúnga -e ž (ȗ) priprava na stisnjen zrak, ki omogoča dihanje pod vodo in jo nosi potapljač s seboj: skupina potapljačev je bila opremljena s potapljaškimi oblekami in akvalungami; potapljati se z akvalungo
aldehíden -dna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na aldehid: aldehidna skupina
ántipártijski -a -o prid. (ȃ-á) ki je proti partiji: antipartijska skupina
aristokracíja -e ž (ȋ) v razredni družbi plemiči, plemstvo: angleška aristokracija
// skupina ljudi, ki ima moč, veljavo zaradi položaja ali premoženja: denarna, finančna, zemljiška aristokracija; meščanska aristokracija; zbrana je bila vsa aristokracija velikega mesta; pren. duhovna aristokracija
ávtostóparka tudi ávtoštóparka -e ž (ȃ-ọ̑) ženska oblika od avtostopar: ob cesti je stala skupina avtostopark
céh -a m (ẹ̑ ẹ̄) nekdaj stanovska organizacija obrtnikov iste stroke: sprejeli so ga v ceh; združevati se v cehe; čevljarski ceh
// slabš. skupina ljudi istega poklica z enakimi interesi: filmski, novinarski ceh
dezertêrski -a -o prid. (ȇ) nanašajoč se na dezerterje: dezerterska skupina / med vojaki je širil dezerterske misli / ekspr. ravnanje njihovih voditeljev je dezertersko
disidêntski in disidéntski -a -o (ē; ẹ̄) pridevnik od disident: disidentska skupina
diverzántski -a -o prid. (ā) nanašajoč se na diverzante: diverzantska akcija; diverzantska skupina / diverzantski način bojevanja; diverzantska sredstva
dŕznež -a m (ȓ) ekspr. drzen človek: po tej poti si upajo le največji drzneži; napad na postojanko je organizirala skupina drznežev
// predrzen človek: drzneža je udarila po licu; pri znanstvenem delu je velik drznež
ênopredméten -tna -o prid. (ē-ẹ̑) šol. ki obsega en učni, študijski predmet: enopredmetna študijska skupina / enopredmetni študij
entuziást -a m (ȃ) kdor se zelo navdušuje za kaj in navdušeno tudi dela, navdušenec: bil je velik entuziast; gledališki entuziast; smučarski entuziasti; entuziast materinščine; skupina mladih entuziastov
estáblišment -a m (ȃ) publ. uveljavljena plast ljudi, ki nadzoruje javno življenje in ohranja ustaljeni red v družbi: establišment je v krizi; upirati se establišmentu
// navadno s prilastkom skupina ljudi, ki ima moč in vpliv v kaki organizaciji, na kakem področju: finančni, politični, univerzitetni establišment
étničen -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na pleme, ljudstvo, narod: etnična manjšina; etnična skupina / etnična meja; slovensko etnično ozemlje / etnične posebnosti; etnične pravice; etnična sestava / etnična antropologija
frákcijski in frakcíjski -a -o prid. (á; ȋ) nanašajoč se na frakcijo: frakcijski boj; frakcijska skupina v stranki / izbrati člane na podlagi frakcijskega zastopstva v parlamentu / frakcijski premer zrna
gveríla -e ž (ȋ) zlasti v neevropskih deželah bojevanje v majhnih skupinah na zasedenem ozemlju proti okupatorju ali v državljanski vojni: zatreti gverilo; učinkovitost gverile
// skupina gverilcev: poročal je o delovanju gveril
hídroenergétski -a -o prid. (ȋ-ẹ̑) nanašajoč se na hidroenergetiko: hidroenergetski objekti; hidroenergetski sistem skupina hidroelektrarn na kaki reki ali na kakem področju, ki tvorijo zaključeno celoto
// hidroenergetska osnova gospodarstva
hidroksílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na hidroksil: hidroksilna skupina
♦ fiz. hidroksilni anioni
hospitántski -a -o (ā) pridevnik od hospitant: hospitantska skupina
huligán -a m (ȃ) mladoletnik, ki v želji po uveljavljanju krši splošno veljavne družbene norme: skupina predrznih huliganov
izlétnica -e ž (ẹ̑) udeleženka izleta: skupina izletnic
izlétniški -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na izletnike ali izlet: v dom je prišla večja izletniška skupina / izletniški avtobus avtobus, ki vozi izletnike; izletniški turizem; kraj je priljubljena izletniška točka
izmikáč -a m (á) ekspr. kdor se (rad) izogiba delu, dolžnostim: skupina delomrznežev in izmikačev
ízvenparlamentáren -rna -o [vən in ven] prid. (ȋ-ȃ) ki ni v parlamentu, v okviru parlamenta: izvenparlamentarna akcija, skupina / parlamentarne in izvenparlamentarne oblike boja
júrišen -šna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na juriš: jurišna skupina / žarg., voj. dobiti jurišni rum / jurišni bataljon bataljon, sestavljen iz posebej izbranih in izurjenih borcev za poseganje v boj v odločilnih trenutkih
♦ voj. jurišni čoln čoln za prevoz jurišnih oddelkov in za izvidniške naloge
kabaréten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na kabaret: kabaretna pevka, plesalka; kabaretna skupina / kabaretni spored; kabaretna točka / slabš. kabaretna literatura slaba, plehka
karboksílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na karboksil: karboksilna skupina / karboksilna kislina
kávboj -a m (ȃ) v ameriškem okolju pastir na konju: skupina kavbojev / služil je za kavboja
// tak pastir kot junak pustolovskih filmov, povesti o Divjem zahodu: kavboj in šerif / otroci se igrajo indijance in kavboje
komándos -a m (ȃ) vojak, posebej izurjen za opravljanje diverzij ali sabotaž na sovražnikovem ali okupiranem ozemlju: komandosi so ubili visokega oficirja; oddelek, skupina komandosov / palestinski komandosi
// oddelek takih vojakov: ustanovili so več manjših enot in komandosov; pripadniki mornariških komandosov
koncertánten -tna -o prid. (ȃ) muz. ki je za koncert: skupina koncertantnih instrumentov / solistična, komorna in koncertantna glasba
krampáč -a m (á) krampar: skupina krampačev je prva prišla na delo
kubíst -a m (ȋ) predstavnik kubizma: skupina ekstremnih kubistov
kultúrniški -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na kulturnike ali kulturništvo: kulturniška skupina je priredila miting / kulturniški krogi / spremljanje kulturniške problematike
kvadrívij -a m (í) v srednjem veku višja stopnja elementarne, začetne šole: v kvadriviju so se učenci seznanili z aritmetiko, geometrijo, astronomijo in glasbo
// skupina predmetov, ki se poučuje na tej stopnji: pouk kvadrivija
kvesturín -a m (ȋ) slabš., v fašistični Italiji policist: skupina črno oblečenih kvesturinov
lemenátar -ja m (ȃ) pog. bogoslovec, semeniščnik: skupina lemenatarjev
líkovnica -e ž (ȋ) ženska oblika od likovnik: razstavlja skupina mladih likovnic
maksimalístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na maksimaliste ali maksimalizem: maksimalistična skupina v stranki / maksimalistične pretenzije
manjšínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na manjšino: manjšinska skupina, stranka / manjšinski jezik; manjšinske pravice / manjšinska šola
maoíst -a m (ȋ) pristaš maoizma: med levo usmerjenimi prevladujejo maoisti; skupina italijanskih študentov maoistov
metílen -lna -o prid. (ȋ) kem., v zvezah: metilni alkohol metanol, metilalkohol; metilna skupina enovalentni radikal, izveden iz metana z odvzemom enega atoma vodika
metilénski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na metilen: metilenska skupina / metilensko modrilo obstojno modro barvilo za barvanje mikrobov, tkanin
navdúšenec -nca m (ȗ) nav. ekspr. kdor se zelo navdušuje za kaj in navdušeno tudi dela: bil je velik navdušenec; gledališki navdušenci; športni navdušenci; skupina mladih navdušencev / boksarsko srečanje si je ogledalo veliko navdušencev
nèizgovorljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) ki se ne da izgovoriti: neizgovorljiva soglasniška skupina / ekspr. ženska z neizgovorljivim imenom težko izgovorljivim
nemčúrski -a -o prid. (ú) nanašajoč se na nemčurje: ti ljudje so nemčurski; nemčurska skupina ljudi / nemčurska tovarna
néofašístičen -čna -o prid. (ẹ̑-í) nanašajoč se na neofašiste ali neofašizem: neofašistična organizacija, skupina / neofašistične demonstracije
nèparlamentáren -rna -o prid. (ȅ-ȃ) ki ni parlamentaren: neparlamentarna skupina / parlamentarne in neparlamentarne oblike boja / ekspr. neparlamentarno izražanje, ravnanje
♦ polit. neparlamentarna vlada v nekaterih državah vlada, ki ni odgovorna parlamentu, ni sestavljena iz članov parlamenta
nèustrezajóč tudi nèustrezajòč -óča -e prid. (ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́) redko neprimeren: glasbena skupina ni najboljša zaradi neustrezajočih instrumentov
obrekoválski -a -o [u̯s tudi ls] prid. (ȃ) nanašajoč se na obrekovalce: obrekovalska skupina / obrekovalska osramotitev njegove žene
ográbek -bka m (ȃ) pokošena trava, zgrabljena na manjšo površino: znašati ograbke na kupe / seno v ograbkih / delati ograbke
// nar. gorenjsko, navadno z rodilnikom skupina, gruča: na vasi je stal ograbek žensk / ptiči so se kar v ograbkih lotili prosa
Olímp tudi olímp -a m (ȋ) knjiž., ekspr., navadno s prilastkom najvišji, najuglednejši položaj: izriniti koga s političnega Olimpa; povzpeti se na šahovski Olimp
// skupina ljudi, ustanova s takim položajem: dobiti priznanje literarnega Olimpa; politični Olimp še molči
órfik -a m (ọ́) filoz. pripadnik orfizma: skupina orfikov
ozvézdje -a s (ẹ̑) astr. del nebesne krogle s skupino zvezd v določeni razvrstitvi: ozvezdja živalskega kroga; največja zvezda v ozvezdju Lire
// knjiž. skupina zvezd, zvezde sploh: komet je zasijal, nato pa za vedno izginil v neskončnem ozvezdju; pren., pesn. njune oči so bile novo, tisti trenutek odkrito ozvezdje
ozvočeválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ozvočenje: ozvočevalna skupina je že začela delati / ozvočevalne naprave
partikuláren -rna -o prid. (ȃ) knjiž. delen, posamezen, poseben: zagovarjati partikularne interese; partikularna skupina / partikularni predpisi
patrólen -lna -o prid. (ọ̑) patruljen: patrolni obhod; patrolna skupina vojakov / patrolno vozilo
♦ šport. patrolni tek tekmovanje v smučarskem teku z nahrbtnikom in puško
penzionátka -e ž (ȃ) nekdaj gojenka penzionata: skupina penzionatk
planjáva -e ž (ȃ) navadno večji raven svet brez drevja in grmovja: pred njim se je razprostirala travnata planjava; sredi planjave je rasla skupina brez; peščena, skalnata planjava; pren. jezerska, morska planjava
pobúden -dna -o prid. (ú ū) ki daje pobudo: pobudna skupina; bila je pobudna in podjetna / pobudne besede spodbudne
pohajkoválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) nav. ekspr. kdor (rad) pohajkuje: skupina nočnih pohajkovalcev / berači in pohajkovalci
policáj -a m (ȃ) nav. ekspr. miličnik, policist: policaji so ga odvedli; skupina policajev na konjih
posádkoven -vna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na posadka 3: posadkovna skupina tanka
♦ voj. posadkovna enota enota, izurjena za zasedbo bunkerjev, utrjenih mest ali za njihovo obrambo
poslóvnež -a m (ọ̑) ekspr. poslovni človek: podjetje je obiskala skupina tujih poslovnežev
prácélica -e ž (ȃ-ẹ̑) knjiž. prvotna, osnovna enota česa: skupina predstavlja pracelico celotnega gibanja / posamezne anekdote so pracelice njegovega romana
prebiválstvo -a [u̯s in ls] s (ȃ) skupnost ljudi, ki prebiva na določenem ozemlju, področju: prebivalstvo narašča, upada; afriško in azijsko prebivalstvo; domače, priseljeno prebivalstvo; obmejno prebivalstvo / gostota prebivalstva / življenjska raven prebivalstva / svetovna konferenca o prebivalstvu
// več prebivalcev, prebivalci: prebivalstvo se je zbralo na trgu; preseliti prebivalstvo z ogroženega ozemlja; popis, štetje prebivalstva
♦ ekon. naravni prirastek prebivalstva
// s prilastkom večja skupina ljudi glede na določene skupne značilnosti, interese: delavsko, industrijsko, kmečko prebivalstvo; pravoslavno prebivalstvo
prešérnež -a m (ẹ̑) ekspr. prešeren človek: v kupeju je prepevala skupina mladih prešernežev
pripotováti -újem tudi pripótovati -ujem dov. (á ȗ; ọ̑) potujoč priti: pripotovala je skupina tujih turistov; pripotovati v mesto; pripotovati po reki; pripotovati z vlakom / ekspr. mali kazalec na uri je pripotoval na dvanajst
privatizírati -am dov. in nedov. (ȋ) nav. ekspr. družbeno, kolektivno spremeniti v privatno: skupina študentov je časopis privatizirala / privatizirati kadrovsko politiko
protéstnik -a m (ẹ̑) knjiž. kdor protestira: skupina protestnikov se je zbrala na trgu / pesniški protestniki
prótinačŕt -a m (ọ̑-ȓ) načrt, ki nasprotuje določenemu načrtu: skupina strokovnjakov je izdelala protinačrt
prótipártijski -a -o prid. (ọ̑-á) ki je proti partiji: protipartijska skupina
prótiprêdlog -óga m (ọ̑-é ọ̑-ọ́) publ. predlog, ki nasprotuje določenemu predlogu; nasprotni predlog: skupina je objavila svoje protipredloge
prótirežímski -a -o prid. (ọ̑-ȋ) ki je proti režimu: protirežimska skupina; protirežimska gesla
punk tudi pank -a [pánk] m (ȃ) zvrst zabavne glasbe v drugi polovici 20. stoletja s poudarkom na družbenokritičnih besedilih skladb: igrati, poslušati punk; mladi se navdušujejo za punk; neskl. pril.: punk skupina; punk gibanje
Prikazanih je prvih 500 zadetkov od skupno 644 zadetkov.