slúz2 -í in -i ž (ȗ) 1. brezbarvna lepljiva tekočina, ki jo izločajo sluzne žleze: sluz vlaži stene votlih organov;
izkašljati, pljuniti sluz;
plast sluzi / želodčna, žrelna sluz
♦ med. vzeti bris sluzi // tej podobna tekočina: odstraniti jegulji sluz s kože 2. s prilastkom gostljata jed iz razkuhanega riža, ješprenja: riževa sluz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
slúz1 -a m (ȗ) 1. brezbarvna lepljiva tekočina, ki jo izločajo sluzne žleze: izločati sluz;
izkašljeval je gnoj in sluz;
želodčni sluz
♦ med. nožnični sluz // tej podobna tekočina: s sluzom pokrite alge 2. s prilastkom gostljata jed iz razkuhanega riža, ješprenja: skuhati otroku rižev sluz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
slúzen -zna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na sluz: sluzen ovoj;
sluzna prevleka / zastar. sluzna riba sluzasta
♦ anat. sluzna žleza žleza, ki izloča sluz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
izsmŕkati -am dov. (r̄ ȓ) spraviti sluz, kri iz nosa: izsmrkati sluz / ko se je izsmrkal, mu je odleglo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
usékniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. odstraniti sluz iz nosu: usekniti otroka;
useknila in obrisala ga je / usekniti si nos 2. star. odstraniti ogorek; otrniti: usekniti baklo / usekniti svečo usékniti se
s pihanjem zraka skozi nos odstraniti iz njega sluz: vzel je robec in se useknil; glasno se usekniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
usekováti -újem nedov. (á ȗ) 1. odstranjevati sluz iz nosu: usekovati otroka / usekovati si nos 2. star. odstranjevati ogorek; otrinjati: usekovati trsko / usekovati svečo usekováti se
s pihanjem zraka skozi nos odstranjevati iz njega sluz: ženske so si brisale oči in se usekovale; glasno, močno se usekovati; usekovati se v robec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
žléza -e ž (ẹ́) 1. organ, skupina celic, ki proizvaja in izloča posebne snovi, pomembne za delovanje organizma: žleze izločajo slino, sluz, znoj;
motnje v delovanju žlez;
izloček žleze / kožne žleze; parna žleza
♦ anat. endokrina žleza ali žleza z notranjim izločanjem ki izloča neposredno v kri ali mezgo; lojna žleza lojnica; mlečna žleza kožna žleza pri samicah sesalcev, ki določen čas po rojstvu mladiča izloča mleko; moška spolna žleza spolna žleza, ki proizvaja semenčice; nadledvična žleza; prebavne žleze ki izločajo prebavne sokove; semenska žleza parna žleza pri moškem, ki proizvaja semensko tekočino in jo izloča v semenovod; sluzna žleza; ščitna žleza ščitnica; biol. spolna žleza del spolnega organa, ki proizvaja spolne celice; bot. nektarne, smolne žleze; zool. črnilna žleza ki proizvaja temno rjavo obrambno tekočino; podjezična žleza pri nekaterih pticah, ki izloča slino za lepljenje gnezda; smradna žleza smradnica; trtična žleza kožna žleza ob trtici ptic, zlasti vodnih, ki izloča maščobo za mazanje perja2. zastar. sluz2:
iz kože se izloča žleza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
svéča -e ž (ẹ́) svetilo iz voska ali vosku podobne snovi s stenjem v sredi: sveča gori, ugasne;
delati sveče;
prižgati, upihniti svečo;
debela, dolga, tanka sveča;
lojena, parafinska, voščena sveča;
plamen, soj sveče;
biti raven kot sveča / delati pri sveči // kar je po obliki temu podobno: s streh so visele ledene sveče; ekspr. na kostanjih so cvetele sveče / ekspr. sveče pod nosom sta si brisala kar z rokavom sluz, smrkelj
● evfem. ne bo dolgo, ko mu bodo svečo držali umrl bo; pog. narediti svečo stojo na lopaticah
♦ bot. papeževa sveča zdravilna rastlina z nazobčanimi listi in rumenimi cveti v grozdih; velecvetni lučnik; fiz. sveča enota za merjenje svetilnosti; kandela; rel. velikonočna sveča slovesno blagoslovljena okrašena sveča kot simbol vstalega Kristusa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
sók -a m, mn. sokôvi tudi sóki (ọ̑) 1. tekočina v rastlinah, ki omogoča rast, razvoj: ta rastlina ima v steblu bel, strupen sok;
nekatere žuželke sesajo drevesne sokove;
sok korenin, plodov // tekočina, ki se pojavi pod lubjem v času rasti: po drevju se začne že v februarju pretakati sok / drevje je v soku 2. tekoča sestavina sadeža: iztisniti sok iz limone;
sok rdeče pese // brezalkoholna pijača, narejena iz te sestavine: piti sok; sirupi in sokovi / borovničev, korenčkov, marelični sok; sadni, zelenjavni sok / elipt., pog. prosim tri soke kozarce, stekleničke soka3. tekoč izloček nekaterih organov, žlez: matični mleček je sok, ki ga izločajo mlade čebele;
dišeči, sladki sokovi cvetov / telesni, živalski sokovi 4. tekočina, ki se izloči pri dušenju, pečenju: dušiti zelenjavo v lastnem soku;
sok pečenke 5. ekspr., navadno s prilastkom kar v telesu omogoča življenje, daje moč: mladostni sokovi so fante vedno bolj burili;
rudnik jim je izčrpaval ves življenjski sok;
rastline črpajo sokove življenja iz zemlje;
pren. vstaja je črpala sokove iz podpore prebivalstva;
podeželje, zaprto samo vase, brez pravih življenjskih sokov, je komaj životarilo 6. ekspr. kar dela, da je kaj živo, polno: to daje predstavi sol in sok 7. nar. gorenjsko močnik: kuhati, zabeliti sok / ajdov, koruzni sok
● nar. niti za sok ni zaslužil zelo malo je zaslužil; ekspr. dal je družbi življenjski sok svojih najlepših let življenjsko moč; pesn. sok srca kri; knjiž. upijaniti se od soka trte z vinom; ekspr. skozi osebe romana se pretaka resnični sok življenja osebe romana so življenjsko prepričljive, kot žive
♦ agr. bistri sok sadni sok iz filtriranega iztisnjenega soka; kašasti sok sadni sok iz zdrobljenih, zmletih sadežev; matični sok iz rastlin pridobljen naravni sok kot surovina za izdelavo sadnih sokov, sirupov; naravni sok; sladkorni sok pridobljen iz sladkorne pese ali sladkornega trsta; biol. celični sok raztopina organskih in anorganskih snovi v rastlinski celici; prebavni sokovi izločki prebavnih žlez z encimi, ki razkrajajo hrano pri prebavljanju; želodčni sok prebavni sok, ki ga izloča želodčna sluznica; med. telesni sokovi po Galenu arterijska in venozna kri, sluz in žolč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
bakteriolóški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na bakteriologijo: bakteriološki laboratorij;
poslati sluz na bakteriološko preiskavo / bakteriološka vojna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
izkíhati -am dov. (í ȋ) s kihanjem spraviti iz nosa: izkihati sluz izkíhati se
prenehati kihati: bil je tak smrad, da se še dolgo ni mogel izkihati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
izkréhati -am dov. (ẹ̄) slabš. izkašljati: izkrehati gnoj, sluz / izkrehaj že, kaj misliš izkréhati se
prenehati kašljati: bolnik se je izkrehal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
izpljúvati -am in -pljújem in izpljuváti -pljúvam in -pljújem dov., izpljuvál in izpljúval (ú; á ú) izmetati iz ust: izpljuvati kri;
odkašljal se je in izpljuval slino;
pren., ekspr. ljudstvo je izpljuvalo iz svoje srede izdajalce izpljúvati se, in izpljuváti se
s pljuvanjem spraviti sluz iz pljuč, sapnika: ne more se izpljuvati / počakal je, da se je izpljuval da je nehal pljuvati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
móder1 -dra -o prid. (ọ́) ki je take barve kot plavica, jasno nebo: moder cvet;
tam prevladujejo modri toni;
modro morje, nebo;
oči ima modre;
nebo je postalo črno modro;
svetlo modra obleka;
temno zelenkasto moder suknjič;
moder kot nebo;
belo-modro-rdeča zastava slovenska zastava / modre podplutbe, ustnice; otrok je bil moder od vpitja; ekspr. ves moder od zavisti / koncert za modri abonma abonma z vstopnicami modre barve
● ekspr. modri angel policist; publ. modri vlak specialni vlak za najvišjega državnega funkcionarja; publ. modre čelade vojaška formacija Organizacije združenih narodov, ki jo sestavlja vojaštvo različnih držav; modra galica vodna raztopina bakrovega sulfata s kristalno vodo, uporabljana zlasti za zatiranje rastlinskih bolezni; ekspr. v njem se pretaka modra kri je plemiškega rodu; pog. vozila z modro lučjo vozila s prednostjo; zastar. dobil je modro polo bil je upokojen, upokojili so ga
♦ agr. modra frankinja trta z velikimi, modrimi grozdi; kakovostno rdeče vino iz grozdja te trte; avt. modra cona prostor, kjer je parkiranje časovno omejeno; bot. modri glavač trajnica s trnato nazobčanimi listi in modrimi cveti, Echinops ritro; modri glavinec rastlina s celorobimi listi in modrimi cveti v koških, Centaurea cyanus; fot. modra kopija kopija, zlasti načrtov, kjer so bele črte na modrem ozadju ali modre črte na belem ozadju; gastr. modro kuhanje rib kuhanje rib v okisani vodi, pri katerem ribja sluz na koži pomodri; geol. modro blato morska usedlina iz večjih globin; kem. modra galica bakrov sulfat s kristalno vodo; les. modra pegavost začetna faza razkroja lesa, zlasti borovine; navt. ladja si je pridobila modri trak priznanje za najhitrejšo vožnjo čez Atlantski ocean; vet. modri dunajčan srednje velik kunec modre barve, ki se goji zaradi mesa in krzna; zool. modro sitce metulj, katerega bela krila imajo številne majhne kovinsko modre pegice, Zeuzera pyrinamódro prisl.:
modro pobarvana ploskev; modro žareča žica / piše se narazen ali skupaj: modro zelen ali modrozelen; modro bel; modro siv; sam.:, knjiž. ptica je odletela v modro; izvesek v modrem in zlatem
♦ metal. lomljivost v modrem lomljivost jekla pri temperaturi okoli 300 °C
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
odkášljati -am dov. (ȃ) s kašljanjem odgovoriti, oglasiti se: ko je vstopila, mi je pomenljivo zakašljal, jaz sem mu pa odkašljal odkášljati se
s kašljanjem spraviti sluz iz grla, sapnika: odkašljal se je in začel govoriti; ne more se odkašljati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
odpljúniti -em dov. (ú ȗ) s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti z ustnic: odpljunil je cigareto in pognal motor odpljúniti se knjiž.
izvreči slino, sluz: obrnil se je stran in se odpljunil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
ogáben -bna -o prid., ogábnejši (á ā) ki vzbuja gnus: očistiti mora to ogabno sluz / zbudil se je z ogabnim okusom v ustih / ekspr. to so le ogabna namigovanja grda, zlobnaogábno prisl.:
ogabno smrdi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
slúziti -im nedov. (ú ȗ) delati sluzasto: voda sluzi kamenje slúziti se
izločati sluz, tekočino: rana se sluzi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
slúznat -a -o prid. (ȗ) 1. ki je iz sluza: jajčeca obdaja sluznat ovoj;
opazovati sluznate kepe v vodi // ki vsebuje sluz: bolnik ima sluznato blato 2. sluzast: sluznate gobe / sluznata juha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
vlečljív -a -o prid. (ī í) ki se zaradi gostosti, lepljivosti pri vlivanju, raztegovanju oblikuje v nitasto, trakasto plast: vlečljiva sluz;
testo mora biti vlečljivo
♦ agr. vlečljivo vino vino, ki je zaradi bolezni gosto tekoče in navadno vsebuje malo kisline
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
hŕkati -am nedov. (r̄ ȓ) 1. s kratkimi, sunkovitimi izdihi spravljati sluz iz grla: bolnik hrka in pljuje;
kar naprej hrka / hrkati kri
● ekspr. hrkal je prostaške psovke govoril, izgovarjal2. dajati kratke, sunkovite glasove: razkačene kune hrkajo in puhajo 3. star. smrčati: v spanju je glasno hrkal hrkáje :
ves moker in hrkaje je lezel iz vode
hrkajóč -a -e:
hrkajoči glasovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
hŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti sluz iz grla: hrknil je in pljunil / hrkniti kri
● ekspr. v jezi mu je nekaj hrknila rekla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
izhŕkati -am dov. (r̄ ȓ) s hrkanjem spraviti sluz iz grla: izhrkaj, da boš lažje dihal;
težko se izhrka
● ekspr. izhrkal je nekaj nerazločnega rekel, povedal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
izhŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti sluz iz grla: izhrknil je in izpljunil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
izkášljati -am dov. (ȃ) izvreči (sluz) iz pljuč, sapnika s kašljanjem: izkašljati gnoj, kri / ni se mogel izkašljati / komaj je izkašljala nitko, ki ji je prišla v grlo
● ekspr. počasi je le nekaj izkašljal rekel, povedalizkášljati se pog., ekspr.
povedati vse, zlasti kar koga teži, vznemirja: na sestanku se je izkašljal; izkašljati se na račun postrežbe / ste brali, kako se je izkašljal v zadnji številki;
prim. skašljati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
izkašljeváti -újem nedov. (á ȗ) izmetavati (sluz) iz pljuč, sapnika s kašljanjem: bolnik izkašljuje gnoj, kri
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
katár -ja m (ȃ) vnetje sluznice, pri katerem se izloča sokrvca, sluz ali gnoj: dobiti, imeti katar / črevesni, očesni, želodčni katar
♦ med. bronhialni katar bronhitis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
mukózen -zna -o prid. (ọ̑) anat., navadno v zvezi mukozna žleza žleza, ki izloča sluz, sluzna žleza: slinavke in mukozne žleze
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
náhod -óda in -a m (á ọ́, á) vnetje nosne sluznice, pri katerem se močneje izloča sluz ali gnoj: dobiti, imeti nahod
♦ med. seneni nahod bolezen, ki jo povzroča preobčutljivost nosne sluznice za cvetni prah; vet. nalezljivi nahod kuncev nalezljivo vnetje nosne sluznice kuncev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
odhŕkati se -am se dov. (r̄ ȓ) s kratkimi, sunkovitimi izdihi spraviti sluz iz grla: preden je začel govoriti, se je odhrkal;
glasno se odhrkati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
odhrkávati se -am se nedov. (ȃ) s kratkimi, sunkovitimi izdihi spravljati sluz iz grla: odhrkaval se je, pa se ni mogel odhrkati;
starec se je kar naprej odhrkaval
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
odhŕkniti se -em se dov. (ŕ ȓ) s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti sluz iz grla: preden je spregovoril, se je odhrknil;
močno se je odhrknil in pljunil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
odkašljeváti se -újem se nedov. (á ȗ) s kašljanjem spravljati sluz iz grla, sapnika: odkašljuje se, a se ne more odkašljati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
pljúnek -nka m (ȗ) kar se izvrže iz ust, navadno slina, sluz: na tleh je bilo polno pljunkov;
gnojen, krvav pljunek
● ekspr. to je zanj nov pljunek v obraz nova huda žalitev, sramota
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
pljúniti -em dov. (ú ȗ) 1. izvreči iz ust, navadno slino, sluz: nabralo se mu je toliko sline, da je moral pljuniti;
pljuniti kri;
pljuniti na tla, v pljuvalnik;
ekspr. debelo pljuniti izpljuniti velik pljunek// na tak način izraziti omalovaževanje, prezir: pljuniti pred koga, za kom 2. ekspr. vzeti ugled, osramotiti: nič ne more storiti zanj, če noče pljuniti nase / pljuniti na svojo čast
● pog. pljunil ji je precej denarja ukradel; ekspr. pljuniti na moralo, spodobnost ne zmeniti se zanjo, ne upoštevati jo; ekspr. pljunem na tvojo pomoč izraža veliko omalovaževanje; nizko lahko mu pljuneš v obraz zelo ga lahko preziraš; ekspr. treba bo pljuniti v roke treba bo z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
pljúvati -am in pljújem in pljuváti pljúvam in pljújem nedov., pljuvál in pljúval (ú; á ú) 1. izmetavati iz ust, navadno slino, sluz: pljuvati kri;
pljuvati v pljuvalnik;
kašljati in pljuvati / kot opozorilo ne pljuvajte na tla / jedel je bučnice, luščine pa pljuval po tleh // na tak način izražati omalovaževanje, prezir: pijanec je klel in pljuval; nazadnje so nehali pljuvati za njo 2. ekspr. jemati ugled, sramotiti: tudi on je začel pljuvati nanj / zakaj pljuvaš na njeno čast
● ekspr. on pljuva na vse to se za vse to ne zmeni, tega ne upošteva; ekspr. pljuvati v lastno skledo škodovati samemu sebi, svoji stvari
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
pohŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti sluz iz grla: pohrknil je in pljunil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
posmŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) potegniti sluz, zrak v nos: fant je posmrknil in odšel za njimi / na roko si je dal ščepec tobaka in posmrknil / ekspr. žena je zajokala in tudi sam je malo posmrknil pojokal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
slúza -e ž (ú) zastar. sluz2:
kri in sluza / kamenje je bilo pokrito s sluzo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
slúzav -a -o prid. (ú) 1. ki vsebuje sluz: sluzavo bolnikovo blato 2. sluzast: sluzava koža / sluzava voda / sluzav ovoj sluznat, sluzen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
slúznica -e ž (ȗ) plast na notranji strani votlih organov, v kateri so žleze, ki izločajo sluz: sluznica obdaja nosno votlino;
plini dražijo sluznico dihalnih organov;
bleda, nabrekla, vlažna sluznica;
prekrvljenost, vnetje sluznice / črevesna, nosna, želodčna sluznica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
smŕkati -am nedov. (r̄ ȓ) glasno potegovati sluz, zrak v nos: ves čas je smrkala in požirala solze;
kašljati, hrkati in smrkati // ekspr. jokati: smrkala je od žalosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
smŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) glasno potegniti sluz, zrak v nos: smrknil je in hitro odgovoril // ekspr. zajokati: solze so ji privrele v oči in polglasno je smrknila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
zahŕkati -am dov. (r̄ ȓ) 1. kratko, sunkovito izdihniti z namenom spraviti sluz iz grla: zakašljal je in zahrkal;
od časa do časa je zahrkal
● ekspr. tako je, je zahrkal hrkajoče rekel2. dati kratke, sunkovite glasove: razkačena kuna je zahrkala 3. star. zasmrčati: v spanju se je obrnil in zahrkal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
zaslúziti -im dov. (ú ȗ) 1. obdati, pokriti s sluzjo: alge zasluzijo kamenje 2. izločiti sluz, tekočino: plodovi nekaterih rastlin na vlažnem zasluzijo / rana zasluzi zaslúziti se
postati sluzast, sluzav: vino se lahko zasluzi
● sapnice se zasluzijo se napolnijo s sluzjo
zaslúzen -a -o:
zasluzeno kamenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
zasmŕkati -am dov. (r̄ ŕ) večkrat glasno potegniti sluz, zrak v nos: zasmrkala je in potem so se ji ulile solze // ekspr. zajokati: ko je zaslišala žalostno novico, je zasmrkala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.