Zanima me, ali je beseda zlasti (kot prislov) tvorjenka. Če je, ali je izpeljanka iz predložne zveze ali je morebiti sklop. Besednovrstno je zlasti členek – ali to pomeni, da je v vsakem primeru rabe netvorjenka?

Zanima me ali je fraza ponovno sta postala starša ob rojstvu drugega otroka primerna? A ni tako, da starš postaneš ob rojstvu prvega otroka in ta fraza potem ni več primerna? Zanima me tudi slovnična pravilnost fraze postala sta starša, saj je načeloma samostalnik starši množinski, tukaj pa se uporablja v dvojini. A je tako pravilno?

Imam vprašanje v zvezi z alinejnim naštevanjem. Včasih opažam, da pisci npr. v seminarskih ali diplomskih nalogah ne pišejo alinej eno za drugo, ampak po kateri od alinej napišejo še nek dodaten samostojen odstavek besedila, ki ni del alineje, se pa nanjo nanaša, ali pa prilepijo sliko, ki ima seveda tudi nek svoj podpis. Celota nato izgleda precej nenavadno, saj se smisel alinejnega naštevanja nekako izgubi, saj je seznam prekinjen. Zanima me, če je v takem primeru sploh pravopisno pravilno uporabljati alineje in ali bi bilo bolj smiselno uporabiti kakšno drugo rešitev, npr. brez uporabe alinej.

Za ponazoritev tega problema dodajam primer, ki je sicer precej enostaven; v diplomskih nalogah gre za kompleksnejše primere.

Na dopust ne smemo brez: – sončnih očal,

[Slika sončnih očal] Slika 1: Sončna očala

Izberite očala z UV-zaščito.

– zaščitne kreme,

[Slika kreme] Slika 2: Zaščitna krema

Izbrana krema naj ima čim višji zaščitni faktor.

– kopalk.

[Slika kopalk] Slika 3: Kopalke

Najbolje je, da s seboj vzamete vsaj dva para kopalk.

V šoli so učenci pisali narek in je učenec napisal Ljubljanski grad z veliko začetnico, učiteljica je popravila na malo začetnico. Zanima me zakaj, če je to ime gradu?

Zanima me, kako je z navajanjem oz. povzemanjem, ko gre za avtorja ženskega spola. Ali je prav, da se zapiše ... Volk pravi, da je ... Ali je morda bolje, da zapišemo Volkova pravi ...? Se mi zdi prav, da se vidi, ali je avtor, ki ga citiramo, moškega ali ženskega spola?

Izraz kontekst (v prevodih pravnih besedil) popravljamo v sobesedilo (na kar napotuje Pravopis), pa tudi v okoliščine ali okvir, odvisno od pomena. Zanima pa me, ali bi lahko izraz kontekst v besedilih kar puščali, sploh kadar ni povsem jasno, ali gre res samo za sobesedilo ali pa morda za kaj širšega. Lahko rabo izraza kontekst štejemo za ustrezno v vseh pomenih?

Nekaj primerov:

• Predstavnik se je v točki 15 obrazložitve skliceval na kontekst navedene določbe.
• Kontekst, v katerega je umeščena ta določba, poleg tega pomeni, …
• Ker so preudarki v zvezi z besedilom, kontekstom in ciljem člena 15 odločbe, na katere je bilo opozorjeno …
• Zadostnost obrazložitve je treba presojati ne samo glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na njen kontekst in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje.

Zanima me, ali je beseda natanko v povedi Letos mineva natanko 400 let od smrti Shakespeara prislov ali členek?

V SSKJ je sicer navedena varianta bivolje mleko, ki tudi prevladuje v internetnih zadetkih, vendar se sprašujemo, ali ne bi bilo pravilneje bivoličje mleko, saj mleko daje samica, tej pa rečemo bivolica. Analogijo bi lahko tu iskali npr. v besedni zvezi osličje mleko (in ne oslovo mleko).

Največkrat ta pridevnik uporabljamo pri mocareli, pri kateri pa se je po drugi strani že uveljavila oblika bivolje. Kot zanimivost naj navedem še to, da Italijani v mozzarella di bufala uporabljajo žensko obliko.

Pišem s prevajalskega oddelka Sveta EU v zvezi z naslovom v zadevi omenjene deklaracije. Na spletu sem našla dva prevoda in zasledila razhajanje že v naslovu: Splošna deklaracija o človekovih pravicah (objavljena na straneh MZZ) in Splošna deklaracija človekovih pravic (objavljena na straneh Varuha ČP).

Na Ministrstvu za zunanje zadeve pojasnjujejo, da pri deklaraciji ne gre za mednarodno pogodbo, zato ni bila objavljena v Uradnem listu, kar pomeni, da ne obstaja noben uraden oz. zavezujoč prevod. Na ministrstvu dodajajo, da je bolj uveljavljen prevod s predlogom o, tj. Deklaracija o človekovih pravicah. Vendar bi bil po analogiji z Listino temeljnih pravic ustreznejši prevod z rodilniško obliko. Raba se sicer res bolj nagiba k predložni obliki, vendar me zanima, ali je oblika s predlogom sploh pravilna.

V členu 605 v SP piše, da sklope iz dveh enakih soglasnikov delimo, med zgledi je tudi Schil-ler. V enem izmed učbenikov za gimnazije pa piše, da sklope iz dveh enakih soglasnikov LAHKO delimo, ob tem pravilu je naveden zgled Schi-ller in Schil-ler.

Ali gre za napako v učbeniku? Če besedo lahko delimo na dva načina, kje v Slovenskem pravopisu je omenjeno to pravilo?

Kako bi bilo najbolj smiselno na koncu vrstice deliti citirani spletni naslov, saj bi deljaj lahko napačno razumeli kot vezaj, ki je del spletnega naslova?

Prosim vas za pomoč pri naslednjem razmisleku ... Novinarka me je povprašala, kako (če sploh) upravičiti rabo izraza Log-Dragomerčan, ki ga lokalni prebivalci Občine Log - Dragomer uporabljajo za občane te občine (ki ima sestavljeno ime, torej iz dveh krajev: Log in Dragomer). Izraz se pojavlja tudi v nekaterih medijih. Zanima me, ali je karkoli sporen.

Sama sem razmišljala takole ... Je izraz morda neprimeren, ker sestavina Log ostaja v osnovni obliki (kot ime kraja), medtem ko je Dragomerčan že izpeljanka iz Dragomerja (se pravi, bi se lahko bralo: Log in Dragomerčan, namesto pravega pomena: Ložan in Dragomerčan oziroma prebivalec Loga - Dragomerja/Občine Log - Dragomer)?

V slovenskem jeziku je na splošno malo prirednih samostalniških zloženk (zloženk iz samih samostalnikov, ki so v enakovrednem razmerju). Od podobnih primerov sem našla denimo le: Anglo-Američani, Balto-Slovani. Pa še tu je prva sestavina vsaj malo preoblikovana (medtem ko iz Loga ni nastal recimo Logo-).

Med imeni prebivalcev pa očitno ni enakega primera, ker so večbesedna krajevna imena večinoma pridevniško-samostalniška: Novo mesto, Slovenj Gradec, Škofja Loka, tu pa tvorimo podredne zloženke.

Druge občine, ki vključujejo po dva kraja v imenu (jih je malo), pa imajo (tako ugibam) očitno bolj zapleteno ime in se ni zgodilo, da bi tvorili ime prebivalcev iz obeh sestavin.

V NUK-u na Oddelku za opisno in vsebinsko obdelavo delamo tudi preliminarne zapise za monografske publikacije (t. i. CIP zapisi). To so zapisi za knjige, preden te izidejo. Med drugim smo prejeli gradivo za knjigo, katere (stvarni) naslov se je glasil: »Usmiljenje@Delite.Si«. Naslov torej, ki ima obliko naslova elektronske pošte.

In zdaj je tu vprašanje, katera varianta take vrste naslova je pravopisno pravilna oz. (ne)dovoljena: Usmiljenje@Delite.Si (kakor ga je založnik najprej zapisal) ali Usmiljenje@delite.si (kakor smo v CIP zapisali v NUK-u) ali Usmiljenje@delite.Si (kakor si je založnik naknadno premislil).

Preverili smo precej vaših odgovorov, vendar na prav ta konkreten primer nismo naleteli. Pripominjam, da se v NUK-u ne glede na želje založnikov vedno trudimo, da so CIP zapisi v skladu z veljavnimi pravopisnimi pravili, čeprav obstaja nekaj zavestnih odstopanj zaradi narave in pravil CIP zapisa (npr. raba tripičja z natančno določeno funkcijo, pisanje dvojnih priimkov s stičnim vezajem itd.). V zgornjem primeru se nam oblika, kot jo je NUK zapisal v CIP, zdi še najbolj logična, ker v njem nastopa velika začetnica samo enkrat in to na začetku (kot naslov knjige). Vse druge variante so bolj na temo trenutnega navdiha umetnika in založnika, kar v CIP zapis ne sodi.

Zgornji primer naslova je seveda izmišljen, ker knjige s pravim naslovom nočemo po nepotrebnem izpostavljati, prav tako ne njenega avtorja ali založnika.

Zanima me, ali obstajajo kakšne smernice za prehajanje med glaglolskimi časi v daljšem besedilu. Je smiselno celotno besedilo pisati v istem času (npr. pretekliku), ali slednjega prilagodimo opisanemu dogajanju (npr. eksperiment smo izvedli ...; Rezultati pričajo/so pričali o ... )?

Zakaj je v Pravopisu “začeti z delom, s poukom” publicistično? Včasih je malo okrnjen stavek, če na primer napišeš:

• Takoj sva začela najboljše živeti.

Meni se zdi bolj smiselno naslednje:

• Takoj sva začela z najboljšim življenjem.

Ali se priporoča oboje ali je eno boljše?

Zanima me ali po slovenskem pravopisu moramo kotar pisati z veliko začetnico? Vidim da večina tako piše, čeprav mislim da je to absolutno nepravilno in meni osebno zelo moteče, še posebej zato ker sem od tam doma. Kotar sigurno ni izvedeno od lastnega imena, da bi se pisalo z veliko začetnico, ampak je nekoč v zgodovini označeval nekakšno manjšo upravno enoto, torej bi se enako kot v npr. krajina v Bela krajina moral pisati z malo začetnico?

O tem, da pravopisni slovar (SP 2001) pri pridevnikih na -ov, -ev, -in, izpeljanih iz lastnih imen, kadar so sestavina stalnih besednih zvez in frazemov, normira dvojnico, s priporočljivejšim pisanjem pridevnika z malo začetnico, ste že pisali. Prav tako, da je raba z veliko začetnico pogostejša in se bo to upoštevalo pri pripravi normativnih slovarjev. Pa vendarle, dokler velja SP 2001 je dovoljen zapis Hubblov in hubblov teleskop. Ali se morda motim?

V slovenskih medijih prevladuje zapis Mohamed Mursi, čeprav piše včasih kdo tudi Morsi. V naših prevodih je večinoma Morsi. Kako predlagate zapis?

Ali se imena srednješolskih programov pišejo z veliko ali malo začetnico? Na primer:

• srednje poklicno izobraževanje, program Mizar ali mizar;
• srednje strokovno izobraževanje, program Ekonomski tehnik ali ekonomski tehnik;
• gimnazijski program Klasična gimnazija ali klasična gimnazija.

Prosim Vas za mnenje glede rabe velike oz. male začetnice pri zapisu srednješolskih izobraževalnih programov in imena objekta.

Ali je ustrezna raba velike začetnice pri zapisu programov: Klasična gimnazija, Tehniškagimnazija, Umetniška gimnazija, Administrator, Računalnikar, Maturitetni tečaj ipd.?

Je raba velike oz. male začetnice v naslednjih primerih pravilna: Umetniška gimnazija – likovna smer, Gimnazija – športni oddelek?

Se Vam zdi smiselno, da v primerih, ko je občnoimensko jedro izpuščeno in gre za vrstno poimenovanje, uporabimo malo začetnico? Primera:

• Cilji umetniške gimnazije so …
• V maturitetni tečaj se lahko vpiše …

Poleg tega me zanima Vaše mnenje glede zapisa besedne zveze vila Ana, ko gre za hišo z vrtom, ki se imenuje Ana. Ali je v tem primeru zapis besedne zveze vila Ana ustrezen ali pa bi bilo treba pisati z veliko tudi besedo vila? Pomensko gre za drugačen primer, kot je hotelVila Bled.

Na fakultetah se je z bolonjsko reformo uveljavilo pisanje imen študijskih predmetov z veliko začetnico. Po analogiji s šolskimi predmeti (matematika, slovenščina ipd.) mislim, da se tudi imena predmetov na fakulteti (npr. mladinska književnost, didaktika slovenskega jezika 1) pišejo z malo začetnico. Podobno opažam, da se imena programov in smeri pišejo z veliko začetnico. Prosim Vas, če mi odgovorite, ali pišemo imena študijskih predmetov, študijskih programov in smeri z veliko ali z malo začetnico.

Zanima me, ali se vsi srednješolski predmeti pišejo z malo začetnico - tudi večbesedni strokovni moduli v poklicnih in strokovnih izobraževalnih programih, denimo igre za otroke, kurikulum oddelka v vrtcu, pedagogika in pedagoški pristopi v predšolskem obdobju ... Navadeni moduli so obvezni strokovni moduli, ki jih pojajo vse šole, ki izvajajo program predšolska vzgoja. Gospa Lengar Verovnik je v svojem odgovoru, podanem marca 2018, zapisala, da se "poimenovanja vseh šolskih predmetov -- ne glede na to, ali so obvezni ali izbirni -- zapisujejo z malo začetnico", iz česar bi lahko sklepal, da se zapisujejo z malo. Gospa Dobrovoljc pa je v maju 2012 zapisala, da "imena osnovno- in srednješolskih predmetov (matematika, fizika, slovenščina) večinoma pišemo z malo začetnico, saj so povsem homonimna z imeni ved (matematika) oziroma drugih občnoimenskih pojavnosti (jezikov ipd.). Tega za imena predmetov na univerzitetni stopnji pogosto ne moremo več trditi, saj nastopajo taka imena največkrat v značilnih lastnoimenskih položajih, tj. v vlogi imenovalniškega prilastka ob občnoimenskem jedru [...]. [...] To postane še očitneje, ko dobijo predmeti povsem unikatna imena, pri katerih je skorajda nemogoče izpustiti ta občnoimenska jedra." Iz zapisanega se torej zdi, da igre za otroke nimajo (predmet igre za otroke nima) enakega položaja kot slovenščina ali fizika, četudi gre za srednješolski predmet oziroma strokovni modul, temveč se bolj bliža unikatnim imenom, ki so sicer značilna za nadaljnje ravni izobraževanja.

Srednje šole ponujajo v okviru odprtega kurikula tudi strokovne module, ki jih zaposleni strokovni delavci in delavke razvijejo same (in se izvajajo samo na eni šoli), denimo pripovedovanje zgodb, otrok in pes, znakovno sporazumevanje z malčki ... Se tudi ti predmeti pišejo z malo? Gospa je v že navedenem odgovoru zapisala, da so "posamezni predmeti na fakultetah »last« posameznih študijskih programov in zato lastna imena, pisana z veliko začetnico." Lahko njen odgovor, vezan na začetnice študijskih predmetov, ki so last študijskih programov, uporabimo tudi v primeru izvirnih srednješolskih strokovnih modulov, ki jih izvaja določena šola?

Nadalje me zanima, ali to velja tudi za imena maturitetnih predmetov pri poklicni poklicni maturi, denimo vzgoja predšolskega otroka, izpitni nastop in zagovor. Izpite iz navedenih maturitetnih predmetov opravljajo vsi maturanti in maturantke, ki s poklicno maturo zaključujejo program predšolska vzgoja.

Navsezadnje pa me zanima še, kako se zapisujejo imena kurikularnih področij, ki jih določa nacionalni Kurikulum za vrtce (1999). Kurikulum jih sicer na str. 25 našteje in zapiše vsa z malo začetnico: gibanje, jezik, umetnost, družba, narava, matematika. Morda podam konkreten primer zapisa: "Vzgojiteljica je v ospredje postavila zlasti cilje s področja gibanja." Še drug primer: "Menim, da bi v skupini morali več časa nameniti ciljem narave."

Zanima me, kako z vidika ločil zapisovati imena zavodov in društev (oziroma stvarnih lastnih imen na splošno) s pristavkom. Primer je npr. zavod Maska, katerega polno ime vsebuje stalno (in registrirano) določilo zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost, torej Maska, zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost: (1) Če uporabimo vejico, ali je potem druga vejica obvezna kot sicer pri pristavkih ali pa je na to smiselno gledati kot na enoto, zato druge vejice ni (tako kot je ne bi bilo v primeru: Roman Pes, moj najboljši prijatelj je že postal velika prodajna uspešnica). Oziroma ali gre pri odločitvi za rabo druge vejice za razliko v pomenu: a. Maska, zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost, vabi na predstavitev nove knjige. b. Maska, zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost vabi na predstavitev nove knjige. (2) Če pa bi namesto vejice uporabili pomišljaj, se mi zdi, da dileme ni in da je možna rešitev samo: Maska – zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost vabi na predstavitev nove knjige.

Pogosto sem v dilemi, s katero začetnico pisati zgodovinske državne tvorbe, na primer: A/avstrijsko cesarstvo, R/rimsko-N/nemško cesarstvo ipd. Področje je očitno precej neurejeno, ker sem med brskanjem našla različne zapise, celo v maturitenih polah je enkrat Rimsko-nemško cesarstvo, drugič Rimsko-Nemško cesarstvo, da o nepravilni uporabi vezaja (nestično) niti ne pišem.

Spoštovani, prosim za nasvet glede sklanjanja imena podjetja. Ali se lahko uporablja: (npr. ime podjetja je Lupos, d. o. o.). Primeri:

• Izdali smo novo Luposovo Politiko varnosti pri delu. ALI: Izdali smo novo Politiko varnosti pri delu podjetja Lupos. (*tukaj je tudi sekundarno vprašanje ali se taki dokumenti podjetja tudi pišejo z veliko?)
• Luposov dobrodelni dogodek ALI: Dobrodelni dogodek podjetja Lupos
• Luposova službena identifikacijska kartica ALI: Službena identifikacijska kartica podjetja Lupos

Hvala za odgovor.

Zanima me, kako poimenovati ladjo, namenjeno križarjenju. V jezikovnih priročnikih križarka označuje vojno ladjo. Kako torej poimenovati ladjo, s katero se odpravimo na križarjenje? Je to ladja za križarjenje (oz. kaj drugega) ali se je tudi v knjižnem jeziku zanjo uveljavil izraz križarka?

Lepo vas prosimo za vaše mnenje o tem, katero ločilo – pomišljaj, poševnico ali vejico – bi bilo najboljše uporabiti v spodnjem primeru. Gre za to, kako na časovni premici ali pa v tabeli zapisati okvirne letnice, ko se je nekaj zgodilo. V glavnem besedilu bi lahko na primer zapisali, da je Korint obiskal okoli leta 50 do 52 n. št. oziroma da je bila njegova knjiga objavljena okoli leta 60 ali 61 n. št. Problem nastane pri zapisu tega dogodka na časovni premici oziroma v tabeli, kjer je prostor omejen in ni možen daljši zapis, zato se sprašujemo, katera rešitev bi bila najboljša.

• Ok. 50–52 n. št ali Ok. 50/52 n. št

• Ok. 60–61 n. št. ali Ok. 60/61 n. št. ali Ok. 60, 61 n. št.

Nam se nekako zdi najbolj smiseln zapis s pomišljajem. Kljub temu se poraja vprašanje, ali je pomišljaj upravičen, saj se omenjeno ni odvijalo v obdobju od enega do drugega leta, ampak se je zgodilo enkrat v navedenem obdobju. Zanimiv se nam je zdel tudi zapis s poševnico. Ker pa poševnica lahko sporoča "del enega in drugega leta", se pri tej rešitvi pojavlja vprašanje, ali bi se res razumelo kot "oziroma". Najlepša hvala za pomoč.

Zanima me, ali je v naslednjih primerih ustreznejša raba predloga z ali ob:

• Z upoštevanjem/ob upoštevanju slednje odvisnosti izpeljemo Blasiusovo enačbo ...
• Konstanti določimo z upoštevanjem/ob upoštevanju robnih vrednosti ...

V SSKJ-ju sem ob omenjenem glagolniku zasledila primere rabe z obema predlogoma, tako da sem zdaj v dilemi, katerega uporabiti.

Predvidevam, da bi raba predloga z v danih primerih izražala način, raba predloga ob pa pogoj. Raba katerega predloga oziroma pomena je torej ustreznejša? Ali bi lahko zvezo s predlogom ob prav tako uporabili za izražanje načina? Ali bi bilo ob rabi predloga ob (v pomenu izražanja pogoja) pred danimi glagoli primerno uporabiti še besedo lahko?

So olimpijske igre števni ali neštevni/množinski samostalnik? Kako je prav: sodeloval je na dveh/dvojih olimpijskih igrah?

Zanima me, ali je obrazilo -mo v besedi prepustimo v spodnji povedi rabljeno pravilno: Letošnji gosti so dokazali, da smo Slovenci po duši romantiki, ki se radi prepustimo toplini glasbe svojih južnih sosedov.

Nekako mi v tem primeru zveni pravilneje prepustijo. Torej:

• /.../ dasmo Slovenci po duši romantiki, ki se radi prepustijo toplini /.../

Prilastkov odvisnik tukaj bolj razumem kot neko splošno stanje bitja, kot da se je poved postopoma skladalo.

• romantiki ... kakšni? -> romantiki, ki se radi prepustijo
• Slovenci smo ... kaj? -> Slovenci smo romantiki, ki se radi prepustijo

Že nekaj tednov se mučim z dejstvom, da je v spletnem pravopisu (SP 2001) zapis izgovora Volče z u̯. V medijih se sedaj to uporablja, prej tega nisem opazila, in je precej moteče. Zadnjič nisem prepoznala kraja Volče in ga nisem povezala z zaporo ceste. Vem, da bi bilo knjižno ustrezno, kot je zapisano, ampak ni dejansko stanje, saj domačini izgovarjamo hiperkorektno. Če je dovoljeno občno ime kolk izgovarjati z l in u̯, ne vem, zakaj so Volče nesprejemljive z l.

Skavti besedo steg uporabljamo vsak dan, nismo si pa enotni glede izvora te besede. Precej verjetno se nam zdi, da je prišla iz srbščine (ali hrvaščine), ampak zanimalo bi nas še, kdaj se je začela uporabljati v slovenščini, ali je mogoče prišla k nam s pojavom skavtstva in se že od začetka uporablja le v pomenu 'skavtski rod'?

Zanima me od kod izvira izraz pasti sekira v med. Deluje namreč precej nelogično, zato me zanima ozadje oz. globlji pomen za tem izrazom.

Zanima me izvor in izgovorjava besede solnce.

Vem, da je to starinska oblika besede sonce. Zanima pa me kdaj se je pojavila oziroma opustila. Kar se izgovora tiče pa sem to vedno bral z glasom l, vendar sem se pred kratkim vprašal, če se morda ni izgovarjalo z u, kot sounce. To bi mi bilo tudi smiselno.

Na sodiščih imamo sistematizirano delovno mesto "Sodni zapisnikar". Pogovorno se delovno mesto imenuje "strojepisec".

Informacijski sistem sodišč, ki služi med drugim za pisanje, izpolnjevanje tipskih uradnih dokumentov (vabil, dopisov, ipd. - le-ti se naslavljajo strankam), v nogi dokumenta uporablja privzet naziva strojepisec.

Moja želja je, da avtorjem informacijskega sistema argumentirano predlagam zamenjavo naziva strojepisec z nazivom sodni zapisnikar. Prvi argument je, da strojepisec ni enak nazivu v aktu o sistematizaciji delovnih mest.

Pri drugem argumentu se mi zatakne in prosim za vašo pomoč oz. pojasnilo o tem KAJ JE ZASTARELI IZRAZ. Menim, da je strojepisec zastarel izraz in ne sodi v 21. stoletje. Strojepisci ne pišejo na pisalni stroj in ne stenografirajo. Četudi gre za pogovorni izraz, menim da bi na sodiščih lahko malo posodobiti svoje izrazoslovje. Izraz strojepisec in izraz sodni zapisnikar sta si po pomenu celo stoletje narazen. Na sodiščih na sploh nismo zgledni pri rabi lepe slovenščine in če želimo karkoli spremeniti, je prvi korak naš lasten jezik.

Prosim, zakaj govorimo o kategoriji/podspolu živosti, in ne živalskosti (žive so tudi rastline, tudi človek je žival)?

Med uporabniki oz. govorci slovenskega jezika, vseh ravni izobrazbe, se čuti nezadovoljstvo okoli načina bogatenja besedišča maternega jezika zaradi pretiranega in prehitrega, v pogovornem jeziku celo sprotnega slovenjenja besed iz angleškega jezika.

Preveliko število tujk in izposojenk iz angleškega jezika, ki se ga zazna tudi v vseh slovenskih slovarjih, močno občutijo predvsem dijaki srednjih šol, ko prestopijo na visokošolski študij. Tam jih zasujejo z množico tujk, za katere niso nikoli prej slišali. To vsaj študentom prvih letnikov zelo otežuje razumevanje in pomnjenje učne snovi, kar se nenazadnje pozna tudi na slabšem učnem uspehu. Spomnim se, da sem, med študijem v daljni preteklosti, dostikrat vzel angleško-slovenski slovar, iskal koren kake tujke, da sem prišel do slovenskega prevoda nekega pojma.

Enako ljudje, predvsem z nižjo in srednjo izobrazbo, ne razumejo oz. napol razumejo marsikaj o čemer razpravljajo politiki v parlamentu, javnih občilih, gospodarstvu i.p.d.

Ker sem na spletu našel, najmanj štiri, javne izjave priznanih strokovnjakov za slovenski jezik in etnologijo, ki zgovorno obravnavajo omenjeno vsebino, vam jih navajam tu spodaj.

Zanima me vaša opredelitev in ocena teh izjav.

• Ali je to posledica: Jezikovne politike Slovenije, jezikovne stroke ali česa drugega?
• Ali je prizadevanje raznih borcev za ohranitev slovensko-slovanske preteklosti in kulture smiselno in pravilno ali pa je zgrešeno?

Hvala in lep pozdrav.

Povezave do videoposnetkov:

• Dr. Marko Snoj in Slavko Bobovnik o slovenščini v javni rabi na RTV SLO. (glejte od 4:50 minute naprej) https://www.facebook.com/watch/?ref=saved&v=1853986687986690
• Pesnik in prevajalec Tone Pavček leta 2009 v http://dk.fdv.uni-lj.si/db/pdfs/tip20096_Pavcek.pdf
• profesorica slovenskega jezika Berta Golob https://www.youtube.com/watch?v=oSs0R1DJTlA
• Dr. Duša Krnel Umek (glejte od 11. minute videa naprej), https://www.youtube.com/watch?v=zlqrbmNHz4A

Zanima me pravilna uporaba pridevnika, ki se na naša na tolkala. Torej, gre za tolkalni ali tolkalski orkester/festival/večer/kvartet/razred? Za tolkalno ali tolkalsko delavnico/kompozicijo/šolo? Da pa preverim še: pravilen izraz za osebo, ki igral tolkala, je tolkalec/tolkalka (in ne tolkalist, tolkalistka).

Zanima me pomenska razlika med mrvo in senom. V SSKJ pri mrvi piše, da je "posušena trava ali seno", na drugem mestu pa "(posušena) trava prve košnje". Seno je pojasnjeno samo kot "(posušena) trava prve košnje". Po tej razlagi bi morala biti mrva nadpomenka, seno pa podpomenka. Ali pa celo sinonima. A ko sem vprašala kolege in kolegice z različnih koncev Slovenije, se je pokazalo, da Gorenjci in Dolenjci uporabljajo mrvo, Štajerci in Korošci pa seno. Drži? Na veterinarski fakulteti pravijo, da je mrva vsaka posušena trava, seno pa le trava prve košnje. Ker lektoriram besedilo kataloga krme za konje, bi rada natančno vedela. Če bi po nasvetu profesorja s fakultete uporabili samo mrvo, tega izraza morda ne bi razumeli na Štajerskem ali Koroškem. Kako naj se odločimo? Izraz mrva poznata tudi črnovrški in bovški narečni slovar.

Za starocerkvenoslovansko besedo igumen v pomenu ‘predstojnik samostana v pravoslavni cerkvi’ smo v SSKJ-ju našli slovensko ustreznico pod geslom íguman. Za slovenščino predlagamo ustreznejšo obliko igúmen. Besedo smo oblikovali po analogiji s samostalnikom katehúmen, iz stare grščine [katechúmenos]. Gre namreč za starogrški [hegúmenos], medialno-pasivni prezentov particip na -. Geslo íguman je neustrezno, saj je beseda izposojena iz srbščine, kar dokazujeta umik naglasa in a-jevska vokalizacija zadnjega soglasnika (iz gr. ), ki je bil v srbščini reinterpretiran kot etimološki polglasnik.

Slovenski pravopis pri besedah KATOLIK, KATOLIKINJA opozarja na ustreznejši oznaki KATOLIČAN, KATOLIČANKA.

Zakaj je ta par besed bolj slovenski?

Sta izraza "katolik, katolikinja" zgolj slepa prevoda tujk (madž.: katolikus; ital.: cattolico; nem.: Katholik; angl.: catholic; franc.: catholique; srb.-hrv.: katolik; špan.: cato'lico ...)?

Zakaj se je v slovenščini pojavil izraz KATOLIK in kdaj je začel konkurirati KATOLIČANU?

Na zavoju znamke Bio natura, ki sem ga nedavno kupila, piše »Bio kvinoja«, medtem ko se v angleški verziji na istem zavoju pojavlja zapis »Quinoa«, v ruski in makedonski različici pa je v ime v cirilici pravilno fonetizirano kot »kinoa«. Zakaj se torej v slovenščini vsiljuje povsem napačna izgovorjava?

Kateri zapis je ustrezen oz. najustreznejši?

• Stranka ni navedla razlogov, iz/zaradi katerih tega delovnega mesta ni želela sprejeti. (Izraz razlogi bi želeli ohraniti).

oz.

• Stranka ni navedla, iz/zaradi katerih razlogov tega delovnega mesta ni želela sprejeti. (Izraz razlogi bi želeli ohraniti).

Tega ni storila iz/zaradi različnih razlogov.

S kakšno začetnico, veliko ali malo, zapišemo naslednja poimenovanja: tekmovanje Dnevi Angele Boškin; priznanja zbornice ali zveze: priznanje za življenjsko delo Angele Boškin, zlati znak, naziv častnega člana?

Vljudno prosimo naslov za pomoč pri pravilnem zapisu slovenskih pokrajin: smo v dilemi, ali se imena spodaj naštetih pokrajin pišejo z veliko ali malo začetnico:

alpske pokrajine, obpanonske pokrajine, predalpske pokrajine, dinarskokraškepokrajine ter obsredozemske pokrajine.

Glede zapisovanja smo npr. v Senegačnikovi knjigi Slovenija in njene pokrajine, kjer piše o regionalizaciji (uporablja najnovejšo), prebrali: er gre za imena velikih sestavnih delov Slovenije, ki jih štejemo za pokrajine, pišemo njihova imena z veliko začetnico.

V učnem načrtu za geografijo je uporabljena mala začetnica, v učbenikih pa je različno.

Zanima me, kateri od zapisov je ustrezen: Srmin ali Sermin. Prosim tudi za razlago.

Kako smisleno prevedemo angleško besedo debriefing?

Debrifing after resuscitation ali critical incidentdebriefing?

Kako bi poslovenili besedno zvezo start up vikend? Iskali smo, a ničesar pametnega našli.

Spoštovani, prosila bi za nasvet, katera oblika pridevnikov je primernejša: (a) analizen in sintezen ali (b) analitičen in sintetičen? V praksi največkrat zasledimo analitičen in sintezen, vendar menim, da je smiselno oba pridevnika tvoriti po istem sistemu.

Spoštovani, prosila bi za nasvet, katera oblika pridevnikov je primernejša: (a) analizen in sintezen ali (b) analitičen in sintetičen? V praksi največkrat zasledimo analitičen in sintezen, vendar menim, da je smiselno oba pridevnika tvoriti po istem sistemu.

Zanima me, kako se pravilno napiše opomba v oklepaju v premem govoru:

• s kakšno začetnico
• z ločilom ali brez njega
• med narekovajema, ki označujeta premi govor, ali zunaj.

Na primer:

Kaj načrtujete? To je pa še skrivnost. (Smeh)

Ali:

(Smeh) To je pa še skrivnost.

Zanima me, kako pravilno zapisati GibanjeSkupajNaprej? Registrirano je namreč kot Društvo GibanjeSkupajNaprej, vendar pa gre tu za očitno nepravilen zapis, ki po mojem mnenju ni v skladu s slovenščino, torej velike črk sredi ene besede,.Torej v kolikšni meri se spoštuje tu zakon pri imenovanju poslovnih subjektov in ali je dovoljeno to popraviti v Gibanje Skupaj naprej?

Na naši ustanovi izvajamo projekt ALPA, kjer so eno od območij tudi Pohorske planje. Tu se precej lovimo, ker ne vemo, kako je z velikimi začetnicami teh dveh besed: Pohorske planje ali pohorske Planje ali Pohorske Planje ali morda celo pohorske planje.

Gre za območje Pohorja, kjer so planje (travniki) in ne gre za krajevno ime, pač pa za planje s Pohorja.

Zanima me naslednja besedna zveza: stand up komedija ali komedija stand up? Pišem diplomsko delo o stand up komediji in me bega vprašanje besednega reda v tej besedni zvezi. Preverila sem pojavnost v korpusu Gigafida. Stand up komedija se pojavi preko 500-krat, komedija stand up le 17-krat. Po slovnici je pravilneje komedija stand up, kjer je stand up desni prilastek. Kaj predlagate, kateri vrstni red naj uporabljam? Kako sklanjati stand up: stand up, stand up-a, stand up-u ...? To je torej citatna beseda?

Pozdravljeni, zanima me, kaj od navedenega je pravilno (ali je morda pravilno oboje): – Kam v Prekmurju? – Kam v Prekmurje?

Zanima me, kakšna je pravilna raba predloga s/z v tem stavku: Pogasimo ga s/z CO2.

Če formulo preberemo kot "ce o dva", potem je smiselno uporabiti predlog s, če pa to preberemo kot "ogljikov dioksid", je smiselna uporaba predloga z. Kako je torej pravilno?

Že nekajkrat sem zasledila napake v kemijskih besedilih. Gre za pisanje podredne zloženke (tip TV-program, PTT-pošta). Avtorji ves čas pišejo npr. Cu kristal, Cu Zn zlitina, Cu/ZnO katalizator, torej brez vezaja. Zanima me, ali je v kemiji dovoljeno, da te primere pišemo brez vezaja, saj je v strokovnih/znanstvenih strokah s področja kemije pisanje podobnih primerov brez vezaja zelo razširjeno oz. kar stalnica. Je to pravilno?

Vem, da se pogorje oz. pokrajino imenuje Kočevski rog, saj gre v tem primeru za nenaselbinsko zemljepisno ime. Sem pa na blogu enega lektorskega podjetja presenečena ugotovila, naj bi obstajal tudi zaselek z istim imenom, vendar drugačnim zapisom – torej Kočevski Rog. Sklicevali so se na Slovenski pravopis 2001. Ker živim v neposredni bližini Kočevskega roga lahko z gotovostjo trdim, da tu ne obstaja Kočevski Rog. Zanima me, iz katerih podatkov ste (so) izhajali, ko se je pisalo SP leta 2001 (v prejšnji verziji SP zapisa Kočevski Rog ni) oz. kje naj bi se nahajal zaselek Kočevski Rog?

Prosila bi za pomoč pri lektoriranju, saj nisem gotova ali je naslednji stavek pravilen. Posnetki so lahko umeščeni vmes ali na začetku pogovora ob vsebini.

Lepše se mi sliši na začetek pogovora, ne znam si pa razložiti, zakaj bi bilo to bolj pravilno.

V pravopisu je zapis Kokrško sedlo, ne znam si ga razložiti, zato vas prosim za pomoč. Zakaj je prišlo zapisa pridevnika na ški in ne na ski? Tudi koča je poimenova Cojzova koča na Kokrskem sedlu.

Neža Maurer je napisala tudi kratko prozo z naslovom Veste, kdo je Čeri?

Zanima me, ali je v navedenem primeru na koncu povedi potrebna tudi pika (originalni naslov dela je Veste, kdo je Čeri?). Ločil sicer naj ne bi podvajali, pa vendarle ...

Zadeve v zbirki sodnih odločb imajo take oznake: T-101/92. Če je združenih več zadev, npr. T-101/92, T-102/92 in T-104/92.

• Ali lahko uporabimo zapis: T-101--103/92 (prvo ločilo je vezaj, drugo pa pomišljaj)?

• Ali pri »neskrajšanem« zapisu uporabimo stični ali nestični pomišljaj (ker sta sestavini, ki sta v neposredni soseščini, raznorodni), T-101/92 -- T-103/92?

Zanima me, ali je pravilno, da pri odgovorih na vprašanje ni zapisanega končnega ločila, čeprav so odgovori zapisani v obliki povedi. Takšne primere sem zasledila v številnih televizijskih kvizih.

Ali plan ali načrt? Ali načrtovanje ali planiranje? Sama bi seveda vedno načrtovala, delala načrte, a v diplomski nalogi, ki govori o lesnopredelovalni proizvodnji, planov v besednih zvezah proizvodni plan, planiran material, planiran načrt kar mrgoli. Ali je pri tako množični rabi planov ipd. sploh v podjetniških vodah (že sam klik na Google kaže na to) še smiselno plane spreminjati v načrte? JJe pa res, da Fidaplus kaže v plus proizvodnim načrtom.

Srečali smo se z nenavadno težavo v razlagi pomena besed, in sicer lokalizirati in locirati avto na primer. V SSKJ je le pri besedi lokalizirati naveden pomen 'ugotoviti, določiti kraj, mesto česa', vendar je po mojem mnenju ustrezneje reči, da v tem pomenu nekaj lociram, ne lokaliziram. Pregledala sem pomene v SSKJ in Pravopisu in ne morem se strinjati z razlagami v obeh virih. Ko namreč ugotovim, da je avto v mestu, ga tam lociram, lokaliziram pa požar (ga omejim) ali pa programsko opremo (prevedem v drug jezik); da bi lokalizirala avto (ugotovila, kje je), mi je kot rojeni govorki slovenščine povsem tuje. Glede na to, da sta tako locirati kot lokalizirati glagola iz tujega jezika, se mi zdi smiselno pogledati, kako se prevajata iz ang. besede. Ugotovim lahko, da je za oba izhodišče glagol localize, ta pa se prevaja enakovredno kot locirati in lokalizirati ter določiti kraj. Pogledala sem tudi po Gigafidi, katera raba prevladuje: na prvi pogled je videti, da se lokaliziranje zelo pogosto uporablja za 'omejevanje' ali 'obvladovanje' požarov in ognja ter lokalizacijo v smislu prenosa v neki jezik. Lokaliziranje na primer avta mi je tuje, lociranje avta, težave ('ugotoviti, kje je avto oz. težava') ipd. mi je pa po mojem občutku edino domače. Kaj pa menite vi - predvsem ob razlagah pomena v SSKJ?

Po SP 2011 priimek nemškega reformatorja Martina Luthra zapisujemo z Luter. Zanima me, kako ravnati v besedilu, v katerem pišemo o tem, da je leto 2017 razglašeno za Luthrovo leto, o tem, da je izšla Kuharska knjiga Luthra in Melanchtona, in o Martinu Lutru na splošno (vse to v enem besedilu).

Zanima me, ali se v spodaj navedenih primerih za dvopičjem piše mala/velika začetnica in kakšno je v teh primerih končno ločilo (gre za pisno pripravo na vzgojno-izobraževalno delo v vrtcu).

VSEBINA: moja družina DATUM IN ČAS IZVAJANJA NASTOPA: 8. 3. 2021, 9.15 STAROSTNA SKUPINA: 3–6 let OSREDNJE PODROČJE: družba GLOBALNI CILJI: spoznavanje samega sebe in drugih ljudi

Poleg tega me zanima, ali je med spodaj navedenimi naštevalnimi enotami, ki niso samo besede, primernejša vejica ali podpičje.

SREDSTVA IN PRIPOMOČKI: sličice za igro pantomime; vzorci zaporedja na predlogah; risalni listi, na katere so otroci predhodno iz palčk prilepili obliko hiše; mize, označene s simboli; barvice.

V različnih učbenikih za matematiko za osnovno šolo smo opazili različna zapisa: vdrti kot in udrti kot. Zanima nas, kaj je prav. Govorimo o kotu kot geometrijskem pojmu. Kot pri matematiki je oz. leži v neki ravnini.

Kdaj so nadpisana števila pri navajanju/citiranju stična z besedo, kdaj s povedjo, kako je z ločili (so pred ločilom ali za njim, npr. pri alinejnem naštevanju), ali se pod črto pišejo stično z besedilom ali nestično? Iščem pravila, a jih ne najdem.

Zanima me, kako v stroki poimenujemo "napako", ki jo storijo bralci oziroma govorci z napačno, neobičajno intonacijo. Ker ne znam razložiti drugače, kot primer omenjam voditelja TV Dnevnika Igorja Koresa, ki glasovno čudno zaključuje povedi, skoraj vse novinarke oddaje Preverjeno na POT TV, ki v besedilu z glasom nenavadno poudarjajo (za poslušalca brez logike izbrane) besede, že pred časom pa je bila kritik deležna voditeljica Petra Kerčmar, ki »ni brala pik«, kot smo temu rekli.

Skratka, časi Nataše Dolenc, Ajde Kalan in njunih učencev so na žalost nepreklicno minili, mene pa zanima, kako se strokovno izraziti, če želiš povedati, da nekdo ne zna ali ne želi govoriti v skladu s pravili, ki se jih sicer z glasnim branjem (na)učimo že v osnovni šoli.

Na delovnem mestu večino časa komuniciram z naročniki prek e-maila, pri čemur gre bodisi za poznane kot tudi nepoznane (nove) naročnike. Držimo se ustaljene prakse kjer za naziv osebe uporabljamo "g./ga. + Priimek" oz. samo "Ime", ko se z osebo bolje spoznamo. Občasno pa me z odgovorom presenetijo nagovori, ki se začnejo z "g.+ Ime". Raba te besedne zveze se mi zdi neustrezna oz. nerodna vendar pa za njo ne najdem utemeljitve. Kakšen je vaš komentar na rabo omenjene besedne zveze oz. nagovora?

V besedilu z ekonomskega področja so navedeni zneski z decimalno vejico in centi. Ali v primeru 20,00 uporabimo evrov ali evra?

(Vem, da bi bilo te ničle sicer najbolj smiselno opustiti, ampak včasih pa ne gre.)

Pri svojem strokovnem delu sem si za besedo zemljevid izmislil sopomenko podatkovni konstrukt. Sodelavci so me opozorili, da ima beseda konstrukt negativno konotacijo. V SSKJ sem našel sledeč zapis:

konstrúkt -a m (ȗ) 1. knjiž. neresnična, zavestno sestavljena, narejena tvorba: oblike na njegovih slikah so konstrukti / glavna oseba romana je ideološki konstrukt 2. psih. pomožni pojem, na domnevi temelječi model: pojem zavesti je za nekatere psihologe konstrukt / verbalni konstrukti

Ali pomen, predstavljen pod točko 1, ustreza sodobnemu razumevanju besede konstrukt in ali je besedo mogoče uporabljati nevtralno?

Doslej sem vedno pisala (in po potrebi popravljala v) neki – čeprav popolnoma razumem, zakaj ljudje pišejo nek. Brez uspeha se borim proti nekaterim govorcem (npr. p. Miran Špelič, ki prevaja prenose iz Vatikana), ki dosledno tudi v govoru uporabljajo neki. Zdaj pa me je nekoliko zmedel intervju dr. Kozme Ahačiča v Zvonu, ki dosledno uporablja nek. Domnevam, da ne gre za poseg lektorice, saj je v drugih člankih v isti reviji uporabljen neki. Ker je od zadnjega odgovora na to temo (2013) minilo že nekaj let, me zanima, kako daleč je uveljavljanje nek?

Da bi se nato ob neslavnem dezertiranju Šarca ustanovila tretja Janševa vlada.

Po mojem napačna raba. Ali se motim?

Zanima me, ali so naklonski glagoli prehodni ali neprehodni. Npr. glagol morati v povedi Tudi telo se je moralo prilagajati.

V OŠ učimo učence po učnem načrtu za športno vzgojo. Učni načrt za športno vzgojo je uraden dokument (daje nam smernice, cilje in minimalne standarde znanja...) in po mojem mnenju mora biti napisan v slovenskem knjižnem jeziku.

Pred nekaj dnevi sem se bolj temeljito lotil njegovega prebiranja in pri standardih znanja za prvo triado prišel do zame nerazumljive besede zviralnik. Učni načrt za športno vzgojo ga omenja na strani 31, pod gimnastično abecedo. V besedilu piše: "...pleza po letveniku, zviralniku in poševni klopi, preskakuje kolebnico."

Ker sam nikoli prej nisem zasledil te besede, sem malo raziskoval. Prišel sem do ugotovitve, da omenjena beseda izvira iz Športno terminološkega slovarja, ki ga je izdal dr. Silvo Kristan. Gre za delovno verzijo njegovega slovarja, v kateri avtor v obsežnem teoretičnem uvodu razmišlja o vlogi strokovnega izrazja, v katerega vključi tudi priporočilo terminološki komisiji. Po moji oceni neka delovna verzija slovarja, ki je plod razmišljanja človeka, ki razmišlja o nečem in to tudi javno objavi, še ne more biti zagotovilo, da je beseda zviralnik tudi uradno sprejeta in priznana. Morda se motim in ravno zato bi rad razčistil zadevo. Namreč o tem, kaj je zviralnik sem povprašal tudi svetovalko za šport, ki deluje na Zavodu republike Slovenije za šolstvo (je tudi ena izmed več soavtorjev Učnega načrta za športno vzgojo). Odgovorila mi je, da gre za pojem iz Športno terminološkega slovarja, kjer avtor zvirala opisuje kot nepogrešljivi del otroških igrišč (sam jim pravim plezala).

Na naši šoli nihče ni vedel, kaj je to zviralnik. Ena učiteljica je rekla, da gre za zviralo, a je ni znala povsem pojasniti. Torej, tudi beseda zviralo, je v športnem smislu mišljena kot plezalo za otroke.

V času mojega študija na Fakulteti za šport zviralnik ni bil nikoli omenjen, niti ga nismo obravnavali na vajah in predavanjih. Tudi kasnejši študenti ga niso obravnavali. Torej, če zaključim, kaj menite vi o tem problemu? Ali se beseda zviralnik lahko uporabi v uradnem dokumentu kot priznana slovenska beseda ali ne?

Znanki, ki se uči slovensko, povzročajo preglavice končnice vrstnih pridevnikov, tvorjenih iz samostalnikov. Ali obstaja kakšno pravilo ali vodilo glede tvorbe takšnih pridevnikov (razlikovanje med končnicami -inlimonin, -ovbreskov ter -nipomarančni)?

Za slovensko wikipedijo sprašujem o pravilni rabi besedne zveze 'prostor-čas' iz fizike Einsteinove splošne teorije relativnosti. Takšna besedna zveza je, predvsem, v poljudnoznanstvenih zapisih že kar nekaj časa uveljavljena. Lahko bi se uveljavilo npr. tudi pisano skupaj – 'prostorčas', ali pa se ognilo z nekakšno ustreznico, kot je npr. 'prostor Minkowskega'. V drugih sklonih pa so več let nazaj sklanjali 'prostor-časa', sedaj pa se pojavlja, tudi oblika 'prostora-časa' in se prvi del tudi sklanja (pmslm, čisto odveč). V pridevniški rabi je tako kot pri 'znanstveni fantastiki' – 'znanstvenofantastičen', tudi pisano skupaj – 'prostorskočasoven', 'vektorskomatrični pridukt', ...

In še eno vprašanje. Največkrat so izreki/teoremi, domneve/hipoteze, pojavi/fenomeni/efekti/učinki ipd. poimenovani po eni osebnosti. Npr., seveda 'Pitagorov izrek', 'Murphyhev zakon'. Pri ruskih, ukrajinskih, ... priimkih je velikokrat lepše, ustreznejše, pravilneje npr. 'roman Dostojevskega' (sicer so nekdaj zapisovali tudi 'Dostojevskega ~'), 'enačba Ostrogradskega'. Pri dveh sorodnih priimkih je, verjetno, možno več oblik – 'izrek Ostrogradskega in Gaussa' ali še 'Ostrogradski-Gaussov izrek'. Pri še več priimkih pa je tako tako. Npr. 'enačba Wheeler-Feynman-Smirnova', 'enačba Wheelerja, Feynmana in Smirnova', ali pa pogosto kar kratično, 'enačba WFS'. Wikipedija ima nekaj svojih pravil, ki pa so lahko ohlapna, neustrezna, zato je včasih pomoč strokovnjaka zelo dobrodošla, saj se v virih lahko pojavlja več oblik, prav tako mogoče neustreznih.

Ter nazadnje še: ali zvezi 'miselni preskus' in 'miselni preizkus' nista mogoče enakovredni? V več različnih virih in sotvarjih/konceptih se pojavljata obe obliki.

Za morebitne zadovoljujoče in uporabne odgovore se vam v naprej zahvaljujem.

Je ustrezen zapis - 20 % popust na celoten nakup? Ali ni ustrezneje 20 % popust na celoten nakup. Ta minus oziroma vezaj pred 20 mi ni popolnoma razumljiv. Razumem ga pri stopinjah - 20 stopinj, pri odstotkih pa ne. Torej kateri zapis je ustreznejši?

V nekem pisanju sem hotel uporabiti besedo šlamastika. Ker sem podvomil v to, ali bom besedo smiselno uporabil, sem šel na spletu pogledat v SSKJ kjer je navedeno, da je šlamastika 'neprijeten, zapleten položaj'... . Pri nas (na kmetih) besedo šlamastika uporabljamo v smislu "neodgovorno, površno dejanje ali ravnanje". Če nekdo neko delo opravi površno, slabo ipd, pravimo: »To je šlamastika«. Kaj menite, je izraz pravilno uporabljen, ali za to obstaja druga beseda?

Zanima me, kako je z rabo besede kjer v naslednji povedi:

• Ohladilo se bo in popoldne bomo z izjemo Primorske, kjer jih bo okoli petnajst, po državi namerili okoli deset stopinj.

Nekje sem namreč zasledila, da se kjer naj ne bi uporabljal, če je prej že izražen kraj.

Imam vprašanje glede začetnic imena verske osebnosti. Ali je pravilno sveti Duh, Sveti duh ali pa Sveti Duh?

SP 2001 sicer ime navaja Sveti duh, vendar smiselno se bolj zdi sveti Duh, po zgledu sveti Peter. Kakšno je vaše stališče glede tega?

Računalničarji se že dolgo sprašujemo, kako se pravilno piše imena računalniških jezikov: z malo začetnico, z veliko začetnico, v originalu ali še kako drugače?

V nekaj desetletjih smo uspeli ustvariti lepo zmedo, ki jo lahko ponazorim z različnimi zapisi imena programskega jezika Pascal:

• Pascal (Wirth: Računalniško programiranje 1, DMFA, 1983; Mahnič: Programiranje v Oberonu, Bi-TIM, 1996)
• pascal (Lokar: PROGRAMSKI JEZIK PASCAL, DMFA Presek 29:1, 2001, 24-27; Bratko, Cestnik: Programski jezik pascal z razširitvami turbo pascala, DZS, 1990)
• paskal (slovenska Wikipedija: https://sl.wikipedia.org/wiki/Paskal_(programski_jezik))

Da je stvar še bolj nedosledna, slovenska Wikipedija na strani o filozofu Pascalu za po njem poimenovani programski jezik uporablja zapis pascal (https://sl.wikipedia.org/wiki/Blaise_Pascal), torej drugače kot stran o programskem jeziku samem. Wikipedija morda res ni najbolj merodajni vir za odgovor na moje vprašanje, vednar lepo ponazarja zmedo glede pisave imen računalniških jezikov.

Naj navedem nekaj različnih vrst imen programskih jezikov (navajam le primere jezikov, ki so v množični uporabi, ponekod dodajam ustaljen zapis imena v slovenščini):

• ime: Pascal (slov. Pascal, pascal, paskal) C (slov. dosledno vedno C) C++ (slov. dosledno vedno C++)

• ime, ki je zaščitena blagovna znamka: Java (slov. Java, java) Python (slov. Python) JavaScript, Perl, Kotlin, Go

• kratica: BASIC (slov. basic) COBOL, AWK, HTML, XML, PL/SQL

• iz kratice nastalo ime: Caml

• kombinacija besede in kratice: Standard ML ... pisano narazen OpenCL ... pisano skupaj

Potem obstajajo še posebneži:

• kratica, ki postane ime (vsak sam od teh dveh jezikov je večja klasika od vseh ostalih skupaj):
  • Fortran: v angleščini se do leta 1991 piše kot FORTRAN (FORmula TRANslation), po letu 1991 se piše kot Fortran; ime FORTRAN je torej ime vseh verzij jezika do vključno verzije FORTRAN 77, Fortran je ime vseh verzij začenši z verzijo Fortran 90
  • Lisp: v angleščini se sprva piše kot v LISP (LISt Processor), kasneje kot Lisp
• dialekti jezikov: Microsoft BASIC ... ime podjetja Vienna Fortran ... ime mesta Emacs Lisp ... ime programa GNU C ... kratica zbirke programov ANSI C ... kratica organizacije
• zelo podobna imena: TeX in TEX: dva povsem različna jezika (a celo za isti namen), zato je avtor jezika TeX v svoji knjigi o jeziku TeX namenil prvo poglavje (The Name of the Game) samo temu, da se TeX piše kot TeX ali še raje, če način tiska to dopušča, kot TEX s črko E pisano malo nižje, da se loči od TEXa

Želeli bi si enostavno pravilo, po katerem bi pisali imena računalniških jezikov:

• Vemo, da se imena jezikov v slovenščini piše z malo začetnico, torej bi bilo prav pascal in ne Pascal. Nekateri slovenski avtorji ta način že dolgo uporabljajo. Vendar:
  • zapis c bi spremenil docela ustaljeno rabo,
  • določena imena pa bi se preslikala v eno samo ime (FORTRAN in Fortran, LISP in Lisp, TeX in TEX),
  • težava je z zaščitenimi imeni (ali se motim?) in večina novejših popularnih jezikov je prav te vrste,
  • če je Pascal ali Julia ime in se piše z malo, kako se potem piše Microsoft in Vienna na začetku imena kot del imena.
• Pisanje v originalu odpravi mnoge, če ne kar večino težav, a je v nasprotju s pravopisnim pravilom, da se jeziki pišejo z malo začetnico. Nekateri slovenski avtorji ta način že dolgo uporabljajo.

Želeli bi si pravilo brez izjem ali pa vsaj s kar se da malo izjemami. Pogovarjal sem se z mnogimi računalničarji, eni menijo tako, drugi drugače, večina pa bi jih bila pripravljena sprejeti eno ali drugo rešitev (morda celo kakšno tretjo), če bi dobili jasen odgovor jezikoslovcev.

Če bi potrebovali pred dokončno odločitvijo še kakšno informacijo, sem vam seveda na voljo.

Kako v raznih besedilih pišemo samostalnike (in seveda pridevnike, glagolske oblike), če želimo poudarjati moške in ženske oblike? učitelj/-ica zdravnik/-nica (/-ica/-ca) igralec/-lka (/-ka)

Ali je še katera druga možnost poleg poševnice in vezaja?

Ali je v slovenščini sprejemljiv zapis s podčrtajem? učitelj_ica Kako bi v tem primeru pisali zdravnik_nica?

Dodatek: V zvezi s svojim vprašanjem o rabi ločil pri izražanju moških in ženskih oblik, ki sem ga v JS poslala pred nekaj dnevi, dodajam nekaj virov, v katerih je uporabljen podčrtaj, in sprašujem, ali je to res jezikovno sprejemljivo oz. ali ni katera druga oblika že (bolj) uveljavljena, npr. poševnica in vezaj.

Ali gre za »lokalni« pojav ali naj bi se oblike s podčrtajem uveljavile kar povsod?

• Anja Koletnik, Evan Ana Grm, Eva Gračanin (2016). Pravno priznanje spola v Sloveniji. Ljubljana: Društvo informacijski center Legebitra.
• Nina Perger (2016). Simbolno nasilje spolnega zaznamovanja v jeziku in prakse upora v visokošolskem prostoru. Družboslovne razprave 32/81. 41--60.
• Ana Hofman (ur.) (2017). Znanost (brez) mladih. Ljubljana: Založba ZRC.

V delu Znanost (brez) mladih so zanimivi podatki na strani pred kazalom, npr. takole piše: urednica -- navedena je ena ženska, avtorice_ji -- navedenih je 8 avtoric in 1 avtor, recenzenta -- navedena je ena ženska in en moški.

Glede na navedeno gre za jezikovno nepravilnost ali vsaj nepoenotenost: Zakaj se uporablja oblika avtorji (avtorice_ji), če pa je samo en avtor? Verjetno so spregledali politično korektnost tudi pri obliki recenzenta: če se tako trudijo poudarjati razliko med ženskimi in moškimi oblikami, bi morali tudi v tem primeru napisati recentkat (?!). Ali ni to zgled, da je taka raba "neživljenjska"?

Ne vem, ali je moje vprašanje res pravopisno/jezikovno, pa vendar vas prosim za odgovor.

V Praktičnem spisovniku Miran Hladnik za pisanje opomb priporoča: »Oznako za opombe zapišemo v nadpisani obliki (superscriptu, torej rahlo dvignjeno in pomanjšano, vendar v enaki obliki pisave, kot je uporabljena za osnovno pisavo) in takoj za zadnjim ločilom izjave, brez presledka.«

Ali je v spodnjem primeru oznako za 3. opombo mogoče napisati kam drugam kot pred oklepaj:

.... (aaa,1 bbb2 in ccc3) ...

Čeprav isti avtor priporoča, da se v takem primeru napiše samo ena opomba, in sicer za oklepaj in morebitno ločilo, v praksi to ni vedno mogoče oziroma smiselno.

Osebna imena (Ime Priimek) se pišejo z veliko začetnico. Ali je osebno ime dovoljeno pisati tudi kako drugače, na primer s samimi velikimi črkami (IME PRIIMEK), kot to redno pišejo na položnicah in njihovih kuvertah ter podobno?

Kolikor razumem Slovenski pravopis (člen 41) je zapis osebnega imena z velikimi začetnicami edini možen, saj se same velike črke - smiselno v zvezi z vprašanjem - uporabljajo za poudarjanje besedil ali posameznih besed v njih (člen 117). Ne zdi se mi potrebno, da bi na kuvertah, dopisih, sklepih in podobnem bilo potrebno poudariti osebno ime, ki je že poudarjeno, saj se za razliko od ostalega teksta piše z velikimi začetnicami.

Ali je pisanje osebnega imena (Ime Priimek) s samimi velikimi črkami (IME PRIIMEK) dovoljeno?

Zanima me, kakšen je pravilen zapis zveze pasivno agresiven (pasivno agresiven odziv; Do njega se je vedla zelo pasivno agresivno; Celo popoldne je bil pasivno agresiven): z vezajem (pasivno-agresiven), skupaj (pasivnoagresiven) ali narazen (pasivno agresiven)?

Sam bi rekel, da zapis z vezajem ni ustrezen, saj ne gre za odziv, ki je pasiven in agresiven, vendar odziv, ki je agresiven na pasiven način. Se potem piše narazen (bil je agresiven, a nikoli aktivno, le pasivno > bil je pasivno agresiven)? Ali pa gre pridevnik izpeljevati iz zveze pasivna agresija in gre potem za enak primer kot literarnozgodovinski?

Še en primer so tipi delovanja pri Webru, ki med drugim govori o "smotrno racionalnem" in "vrednotno racionalnem" delovanju. Kateri zapis je ustrezen v tem primeru? V zvezi s tem se govori o smotrni racionalnosti in vrednotni racionalnosti: mar lahko iz zveze smotrna racionalnost tvorimo pridevnik smotrnoracionalni (glede na to, da je beseda racionalnost sama izpeljana iz racionalen oz. bi bil pridevnik iz racionalnost prej racionalnostni)? Tu poleg omenjenih treh potencialnih možnosti (vezaj, skupaj, narazen) vidim še eno, in sicer kot zvezo dveh pridevnikov: smotrnega racionalnega delovanja. Zdi se mi, da je včasih težko presoditi, ali je smiselno tako zvezo izpeljevati iz samostalniške zveze.

Kateri so kriteriji, s katerimi lahko take zveze preverjamo? Vprašanje s kako, pretvorba v prislovno zvezo, zamenljivost (vrstnega reda) sestavin itd.? Kadar gre za deležnik, gre najbrž vedno za zvezo prislova in pridevnika, ki se piše narazen: ročno izdelati > ročno izdelan/izdelan ročno (tega ne bomo izpeljevali iz ročna izdelava).

Imam vprašanje v zvezi s pisanjem tipa AD pretvornik (tj. digitalno-analogni pretvornik). V tehničnih strokah je podobna raba kratic precej razširjena. Pravopis ureja pisanje tovrstnih zapisov z vezajem, in sicer na podlagi opredelitve takih besednih zvez kot podrednih zloženk (tip TV-program, paragraf 496, delno tudi 417) oz. z obrnjenim besednih redom (program TV). V rabi opažam množično razširjeno rabo na način, kot sem zapisala zgoraj, AD pretvornik, torej brez vezaja. Zanima me, ali se razmišlja o spremembi tega pravila, v nasprotnem primeru pa prosim za dodatno utemeljitev, zakaj so tovrstne zveze razumljene kot podredna zloženka. Po mojem razumevanju gre namreč za precej vsakdanje besedne zveze pridevnika in sámostalnika, v katerih je ena sestavina okrnjena/skrajšana, to pa po mojem razumevanju ne vpliva toliko na obnašanje cele zveze, da bi jo lahko opredelili kot zloženko -- vsaj jaz še vedno čutim obe sestavini kot dve različni besedni enoti. Utemeljitev o potrebi po pisanju tovrstnih zvez z vezajem se mi zato ne zdi prepričljiva in zdi se mi, da je tudi uporabniki niso zares privzeli. Tudi obračanje v tip program TV se mi ne zdi primerno v vseh primerih, saj bi to v našem primeru pomenilo pretvornik analogno-digitalni, tako pa ne govorimo. To nas privede do problema, da so tovrstne »zloženke« različnih tipov, naš je (izhodiščno): pridevnik (analogno) pridevnik (digitalno) (oba skrajšana v enotno kratico) samostalnik; v tipu C-vitamin, ki ga navaja pravopis, imamo samostalnik samostalnik, in oboje sta po mojem razumevanju dva zelo različna tipa. Predpostavljam pa, da so morda v praksi rabljene še kakšne bolj kompleksne zveze, npr. prva kratica pridevnik druga kratica samostalnik jedro samostalnik.

Skratka, prosim vas za odgovor, kako se na Inštitutu gleda na tovrstne zveze in ali lahko pričakujemo v prihodnosti kakšno spremembo norme v zvezi s tem.

Ali lahko ime poljskega skakalca pišemo brez posebnih črk? V poljščini je ime zapisano Andrzej Stękała, FIS zapisuje to Stekala (brez posebnih črk). Na RTV so njegovo ime dolgo časa govorili [štekala], sedaj govorijo [stenkala]. V prenosu je novinar povedal, da je zaradi teh posebnih črk pravilno izgovarjati [stenkala]. Če je v slovenskem besedilu ime napisano brez teh posebnih črk, je potem pravilen izgovor [stekala]?

Gledal sem v pravopisu, ampak tega imena ni. Na podlagi drugih poljskih imen ne vem, ali lahko pišem brez posebnih črk. Lódž je napisan tako, čeprav je poljsko Łódź. Szczécin, Oświęcim pa ima posebne črke. Kako vem, kdaj so v pravopisu napisane posebne črke, kdaj pa naglas (ali je pri Lódž in Szczécin posebno znamenje, ali naglas)?

Vprašala sem, ali je smiselna polovična podomačitev tujega stvarnega lastnega imena: Sterijevo pozorje. Odgovorili ste, da je Sterijinopozorje srbska zveza – v srbščini pridevnike iz moških imen na -a tvorijo z -in, kar naš pravopis odsvetuje: torej ne Krležin, ampak Krležev, ne Sterijin, ampak Sterijev, ne Savin, ampak Savov (iz moškega imena Sava), in torej ne Savina knjiga (cirilski starocerkvenoslovanski rokopis), ampak Savova knjiga, in tudi Zolinroman je v slovenščini Zolajev roman.

S tem se strinjam. Toda zakaj posloveniti samo končnico pridevnika, samostalnik pa pustiti v srbščini?

Ali ni tako polovično podomačevanje uveljavljenega gledališkega dogodka nekoliko na silo? Meni se zdi smiselno ali ohraniti originalno ime ali posloveniti obe sestavini, vendar, kot že sami ugotavljate, Sterijevo gledališče ni prodrlo.

Šolanje na daljavo zaradi prisotnosti koronavirusa, nam staršem, končno razkriva pravo stanje "negovanja" slovenskega jezika v slovenskih šolah. Tu ne mislim na pravopis, temveč na pogovorni jezik učiteljev. Prvič v življenju smo starši, doma, priče, da nekateri učitelji, ne prenašajo znanja na naše otroke v knjižni slovenščini. Uporabljajo anglicizme, germanizme, sleng, izposojenke iz tujih jezikov ... To vsekakor ne velja za vse učitelje, v vseh šolah, toda sam sem dnevno priča temu pri svojih otrocih, tako v osnovni, srednji kot visoki šoli, zato sklepam, da je to le vrh ledene gore. Prvič lahko tudi razumemo, kje se začne izkrivljati pogovorna slovenščina. Šolske ustanove, ki jim slepo zaupamo, da negujejo knjižno slovenščino, so doslej vedno delovale le za zaprtimi vrati učilnic. V podporo svojim opažanjem prilagam spletni naslov članka https://www.dnevnik.si/1042732127 , v katerem ravnatelj mag. Macuh pravi: "Institucija ima veliko neposrednega dela na različnih področjih in enostavno verjame in zaupa v pedagoške delavce, da izvajajo učne procese v knjižnem zbornem oziroma splošno pogovornem jeziku. Ampak, ali je res tako?" Če je ravnatelj g. Bojan Macuh, še pred koronavirusom, zapisal dvom o tem, potem danes lahko vidimo in slišimo, da ni tako. Mislim, da je zgoraj omenjena ugotovitev pomembna tudi za boljšo vključitev otrok raznih priseljencev v našo kulturno krajino. Če vse to spremenim v vprašanje, verjetno moram vprašati, kdo, kdaj, kaj mora storiti, da bo pouk stekel v jeziku, kot to narekuje zakon?

Zanima me, kakšno je vaše stališče o uporabi velike začetnice pri oznakah redakcij časopisnih ali drugih medijev, kot so denimo kulturna redakcija, notranjepolitična redakcija, znanstvena redakcija ... Ali se vam zdi smiselno, da se take oznake pojmujejo kot lastna imena redakcij in se zato pišejo z veliko začetnico (Kulturna redakcija, Znanstvena redakcija)? So redakcije pri tej odločitvi popolnoma svobodne?

V javnosti sem zasledil obotavljanje jezikoslovcev glede imena Slovenska Istra. Kakšni so oz. so bili razlogi za zapis z malo ali veliko začetnico in kakšno je vaše mnenje?

Zanima me, ali je napake (pravopisne/slovnične ...) v citatih dovoljeno popravljati ali ne. Če odgovor na to temo že obstaja, vljudno prosim za naslov teme.

S katero začetnico pišemo prvo besedo v povedi za poševnico? Sošolec/Sošolka naj ti pomaga ... ALI Sošolec/sošolka naj ti pomaga ...

V odgovoru z naslovom Povratni svojilni zaimek: enostavčna in večstavčna poved pišete, da je v stavku Družba je zaradi kršitve svojih modelov vložila tožbo. uporaba povratno svojilnega zaimka pravilna. Meni se zdi, da se v tem primeru razume, da je družba sama kršila svoje modele.

V nadaljevanju je nekaj primerov, v katerih zaradi različnih razlogov nisem bila povsem prepričana, ali naj uporabim povratni osebni zaimek – zlasti takrat, ko je svojilni zaimek del besedne zveze, ki je 'oddaljena' od osebka. Večina primerov je nerodnih in bi se jih dalo preoblikovati in povedati spretneje, manj zapleteno ali dvoumno, uporabila sem jih predvsem za prikaz mojih zagat.

• Ta institut je glede na njegovo/svojo definicijo mogoč v primerih ... (če svojilni zaimek izpustimo, sicer težave ni več)
• Izhajajoč iz svojega/njegovega namena se je zavzel … (v pomenu 'Imel je tak namen in na podlagi tega namena se je zavzel …')
• Sosedino prepričanje o njenem/svojem prav
• Obtoženi je bil obveščen o postopku zoper sebe/njega
• S polnim razumevanjem obtožb zoper njega/sebe se je odločil …
• Bal se je zaprtja svoje/njegove trgovine
• Jezik, ki ima kopico le sebi/njemu lastnih značilnosti
• Domneva o obtoženčevem pretiranem optimizmu v svojo korist
• Sami sta se odločili o zanju/zase najprimernejši rešitvi
• Zagotovljena je polna svoboda zapustnikovega razpolaganja s svojim premoženjem
• Zapustniku je zagotovljena polna svoboda razpolaganja s svojim premoženjem
• Tako bodo lahko zaživeli v skladu s svojimi pričakovanji in pričakovanji njihovih/svojih staršev
• Astronom, ki preučuje s svojim/njegovim daljnogledom še dosegljive
• Utrjuj v sočloveku vero v njegovo lastno pomembnost (ali je je iz tega stavka jasno, čigavo pomembnost, torej v pomenu 'utrjuj v sočloveku vero, da je pomemben' ali v pomenu 'utrjuj v sočloveku vero, da si pomemben'?)

Kako zapišemo lastno ime McDonald's v primeru Jedli smo v McDonald'su?

Veliko pišem o energijskem vnosu hrane, o hujšanju in podobnem. Še nikoli nisem nikogar slišala reči, da šteje kilodžule ali da si meri telesno maso. Ustaljena raba je, da štejemo kalorije in merimo telesno težo. Ker pišem tudi za internet in morajo biti besedila taka, da jih uporabniki lahko najdejo prek iskalnikov, je seveda smiselno, da so besedila prilagojena ustaljeni rabi.

Zakaj izpostavljam to težavo? Ker imamo standarde tudi na področju meroslovja. Vsak šolar ve, da teže ne merimo v kilogramih in da človek, ko govori o svojih kilogramih, govori o svoji MASI. Kalorija je pri nas neveljavna merska enota.

Potem pa je tu še inšpektorat Urada za meroslovje, ki nam, ki se s kalorijami redno srečujemo, pogosto pošilja ljubka opozorila o tem, da se pri nas uporabljajo kilodžuli in da so kalorije prepovedane.

Kakšno je vaše mnenje o tem: kaj ima v besedilni komunikaciji prednost? Ustaljena ali standardizirana raba?

Zanima me, kako pravilno zapisati besede eco, tour, sport in turbo v spodnji povedi?

• Pri Bonum edge dodaja električni motor na eco nivoju 40 % pomoči z maksimalno učinkovitostjo, na tour nivoju je zmerna moč z zmerno učinkovitostjo, sport nivoju je dodana moč visoka in namenjena prevsem gorskem kolesarjenju in na turbo nivoju 270 %.

Pozdravljeni, zanima nas, kakšno je priporočilo glede prevzemanja lastnih imen iz azerbajdžanščine, saj je to jezik, za katerega se uporabljata tako cirilica in od osamosvojitve od Sovjetske zveze uradno latinica. Pri tem mislimo na azerbajdžanščino v Azerbajdžanu, ne pa v Iranu ali Rusiji. Če za latinične pisave načeloma velja, da vse posebne znake obdržimo in se držimo izvirnega zapisa, bi morali torej pustiti izvirni azerbajdžanski latinični zapis, kljub tradiciji prečrkovanja iz oziroma prek cirilice? Potencialno problematičen se v tem primeru zdi aktualni predsednik Alijev, azerbajdžansko Əliyev, čigar priimek se je zaradi njegovega očeta že ustalil v podomačeni obliki. Je smiselno torej ali uporabljati izvirni zapis v latinici za vsa imena; ali v azerbajdžanski latinici pisati le "novejša" neustaljena imena; ali se še naprej držati prečrkovanja iz cirilice, čeprav je uradna pisava od 1991 latinica?

Lektorji Radia Študent

V besedilu o ruskih čipkah iz mesta Vologda sem naletela na besedno zvezo vologdska čipka in vologdska regija. Kot diplomirano rusistko me je zbodel pridevnik "vologdski", saj je v ruščini zaradi lažje izgovorjave oblika pridevnika, ki se nanaša na mesto Vologda (naglas na prvem o) vologodski (волого́дский), zato se mi zdi smiselno, da bi takšno obliko pridevnika izpeljali tudi v slovenščini. Ko sem iskala besedila v slovenščini, ki bi se nanašala na omenjena krajevna imena, sem naletela na besedilo Mirjam Mencej (prilagam internetni vir), ki prav tako uporablja pridevnik vologodski (npr. pastirji iz kadnikovskega okraja vologodske gubernije). Kako je torej v slovenščini pravilno – vologdski ali vologodski?

Sprašujem v imenu zaposlenih na OŠ Šempas in v svojem imenu. Muči nas tvorba pridevnika na -ski iz našega krajevnega imena. Na šoli je bila navada, da se je vedno pisalo o šempaski šoli, šempaskem vrtcu, igrišču itd. Kasneje smo pridevnik začeli tvoriti preprosto po pravilu -s -ski da -ški, pa tudi po analogiji Kras – kraški ali vas – vaški. To je obveljalo. Kadar pošiljamo prispevke na Primorske novice (ki so eden od osrednjih slovenskih dnevnikov), nam vztrajno obliko šempaški popravljajo v šempaski, zato se vedno trudim, da je v besedilu sploh ne uporabim. Zdaj pa ponovno odpiramo vprašanje o pravilni obliki, zato prosim za strokovno razlago.

Zanima me, ali so spodaj tvorjeni odvisniki vsi možni ali pa kateri od njih ni pravilen. Najlepša hvala za pomoč in lep pozdrav.

• Naše podjetje je najboljši delodajalec, kot ga lahko imate.
• Naše podjetje je najboljši delodajalec, ki ga lahko imate.
• Naše podjetje je najboljši delodajalec, kar ga lahko imate.

Glede slovničnih pravil, pri prepovedanju določenih izrazov ali njihove uporabe, uporabljamo ne moremo ali ne smemo? Npr. pri glagolih s povratnim zaimkom se (bati se), NE MOREMO ali NE SMEMO upodabljati zaimka si (bati si)?

Zanima me vaše mnenje glede jezikovnih nasvetov iz knjige Jezik naš vsakdanji Janeza Sršena (2. izdaja 1998, Gospodarski vestnik, LJ). On namreč odvsetuje rabo izrazov v času ... in s strani .... Primer:

• v času dopusta – pravilno med dopustom,
• "v času/za časa vojne – pravilno med vojno, v vojni,
• v poletnem času – pravilno poleti

Mislim da primeri za s strani ... niso potrebni saj niso v duhu slovenskega jezika, se pa danes uporabljajo povsod, ne samo v novinarstvu in v medijih.

Pri obdelavi knjižničnega gradiva moramo podatke z bibliografskega vira prepisati v skladu s pravopisom, zato bi rada preverila uporabo presledkov pri vezaju oziroma pomišljaju (uporabljamo lahko le vezaj oziroma »kratko črtico«). V publikacijah zasledimo stični in nestični znak.

Torej, kako navajamo datume v naslednjih primerih: 31. avgust-2. september 2013, 31. 8.-2. 9. 21013, januar-junij 2013? Je znak stičen ali nestičen oziroma ali lahko uporabljamo oba načina?

Zanima me, ali je pravilno na dnu ali v dnu.

Prilagam konkreten primer: Na dnu lobanje je nekaj pomembnih prestopišč žil in živcev.V dnu lobanje je nekaj pomembnih prestopišč žil in živcev.

Bolje se sliši na dnu, vendar bolj smiselno je v dnu, saj so prestopišča luknje, ki se nahajojo v dnu in ga tudi prestopajo.

Že dolgo me moti uporaba pridevnika letno (letne gume, letno kopališče ...). Ni to prevzeto iz srbščine? Leto v slovenščini je vendar časovno obdobje in ne letni čas. Zakaj se torej ne uporablja pridevnik poletno?

Med vprašanji sem že zasledila, da je pred in sicer vedno vejica, ker gre za pojasnjevalno priredje. Vendar se v šolskih zapiskih pogosto pojavlja tale poved: To je moja sestrična in sicer je to Martina. Poved je zapisana brez vejice, je ta zapis pravilen? Zanima me tudi, zakaj veznik saj spada pod vzročno in ne pojasnjevalno priredje? Zakaj pri določenih povedih enostavno preštejemo povedke, da bi ugotovili kam spada vejica, pri drugih pa to ni mogoče? Če ste na katero od teh vprašanj že odgovorili, se opravičujem, vendar jih nisem uspela najti. Mogoče še to, so vejice in povedi, v mojem vprašanju, smiselno postavljene?

SP 2001 (734, 744, 820) navaja, da se v rodilniku dvojine in množine prve ženske sklanjatve neobstojni samoglasnik vriva med člene soglasniškega sklopa m n l ali r + m n l ali v le neobvezno in v izgovoru, vendar pri rodilniku dvojine in množine samostalnika himna v praksi neobstojni samoglasnik e večinoma najdemo tudi v zapisu, torej himen. Korpus Gigafida prikazuje enak delež zadetkov za obe rabi: himen in himn. Kaj svetujete?

Pred bližajočim se evropskim nogometnim prvenstvom (8. junij–1. julij 2012) se sprašujemo o zapisu imen dveh prizorišč, in sicer ukrajinskih mest Harkov in Lvov. Slovenski pravopis (2001) na to vprašanje sicer jasno odgovarja (§ 1114: Rusko obliko ukrajinskega imena ohranimo, če je pri nas uveljavljena, npr. Kijev, Lvov, Harkov, Černobil, Zaporožje), vendar bi vseeno rada preverila, ali je v ozadju poleg uveljavljenosti imena še kakšen argument oz. ali se morda razmišlja o drugačni rešitvi v prihodnje. Ne morem se namreč otresti občutka, da se lahko neupoštevanje novejšega ukrajinskega imena (Harkiv, Lviv) razume kot nespoštovanje statusa ukrajinščine kot državnega jezika in odločitve o spremenjenem uradnem poimenovanju mest. Razumem pa, da je v praksi jezikovna situacija v državi malce drugačna in zato toliko bolj zapletena. In občutljiva.

Če vendarle upoštevamo pravilo, ki ga navaja Pravopis, torej npr. zapis ukrajinskega mesta »po rusko« – Lvov, pa se pojavi novo vprašanje pri poimenovanju stadiona – uradno ime Arena Lviv, zapisati Arena Lvov?

Podoben primer je tudi indijsko mesto Bombaj, ki so ga leta 1995 preimenovali v Mumbaj (vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Mumbaj), a tudi te spremembe Pravopis ne upošteva (brez pojasnila).

A. P.

Zanima me, zakaj barve spadajo samo med pridevnike (rdeč, črn) in ne tudi med samostalnike. Samostalniki poimenujejo vse elemente stvarnosti (stvari/bitja/pojme/dejanja, stanja - glagolniki/lastnosti - izpridevniški ...), zato me čudi, da v splošnem slovarju nimamo samostalniških imen za barve. Ali ne moremo poimenovati barv samostalniško - rdeča, črna, bela? Je smiselno govoriti samo o lastnosti? Moja jezikovna izkušnja je, da se v rabi barve imenujejo poenoteno (v ženskem spolu) in samostalniško (s kakšno izjemo - roza, rožnata ipd.), zato bi to tudi dala v premislek tistim, ki odločajo o dodajanju novih gesel. Rdeča bi po mojem mnenju upravičeno poimenovala barvo kot samostalnik, trenutno pa predstavlja le lastnostni pridevnik za ženski spol ednine.

Primer: Zmanjkalo mi je rdeče. (Najbrž bi to razložili kot izpust samostalnika oz. posamostaljeni pridevnik, vendar ne vidim prepričljivega razloga, da tega ne bi upoštevali kot poimenovanje barve per se.)

Kako se pravilno glasi ustreznica ang. EU Strategy to combat illicit accumulation and trafficking of SALW and their ammunition? Mar:

• Strategija EU za boj proti nedovoljenemu kopičenju osebnega in lahkega orožja in pripadajočega streliva ter trgovini z njima, torej njima – zaimek v dvojini (»trgovina z orožjem in (z) njegovim strelivom«), ali pa
• Strategija EU za boj proti nedovoljenemu kopičenju osebnega in lahkega orožja in pripadajočega streliva ter trgovini z njimi, torej njimi –zaimek v množini (»trgovina z osebnim orožjem in (z) lahkim orožjem ter (s) strelivom osebnega orožja in (s) strelivom lahkega orožja«)?

Termin osebno in lahko orožje je prevod ang. small arms and light weapons (kratica SALW), torej gre za dve vrsti orožja, od katerih ima vsako svoje strelivo. Smiselno govori to v prid množinski obliki, torej Strategija... trgovini z njimi), po drugi strani pa sta tako orožje kot strelivo neštevna samostalnika, kar pomeni, da govorimo o trgovini z orožjem [dveh vrst] in (s) strelivom[, ki pripada zadevnima vrstama orožja]*, torej bi bilo z vidika slovnice ustrezno reči trgovina z njima.

Kako se sklanja beseda Prostofer (ime projekta) oziroma prostofer (voznik, ki to storitev opravlja)? Sestavljena je iz besed prostovoljni in šofer. Opazila sem namreč, da sodelujoči pri projektu velikokrat zapišejo prostofera, meni pa bi bilo bolj smiselno reči prostoferja (šoferja).

Ste lahko tako prijazni in zapišete pravilno sklanjatev imen Demitri in Demitrij?

Zanima me, kako se sklanja imena teh držav, ki imajo nekoliko »specifična« imena.

Recimo države Sierra Leone, Gvineja Bissau in Burkina Faso. Ali se sklanja zgolj prvi del imena ali tudi drugi?

Zanima me, kako se pravilno sklanja priimek Žalac. O priimkih, kot so Jakac, Bukovac ipd., ste že pisali, torej da glas -a pri pregibanju izpade (Jakca, Bukovca ...). Priimek Žalac v Besani pa -a ohranja, torej Žalaca ... z Žalacem. Zakaj tako? Našla sem tudi nekaj primerov v časopisih, kjer je bil ta -a ohranjen. Je torej pravilno, če napišem: Opravila bom pogovor z Juretom Žalacem?

Kako se opredeliti do sklicevanja na strokovno literaturo žensk, ko ob priimkih ni imen?

Primer iz diplomske naloge (po Brenk namesto po Kristini Brenk ali po Haramija namesto po Dragici Haramija): 2.1.1 Tipologija slikanic glede na oznake slikaniške knjižne zvrsti po Brenk in Grafenauerju (1978) 2.1.2 Tipologija slikanic glede na delež besedila in ilustracij po Haramija in Batič (2013) 2.1.3 Tipologija slikanic glede na ustvarjalni postopek po Kobe (1978)

V Slovenskem pravopisu (v členu 528) piše, da zloženke načeloma pišemo skupaj, med primeri pa je naveden tudi zaimek malokdo. Ali je malokdo zloženka ali je sklop?

Pozdravljeni, zanima me, kako pravilno zapisati besede eco, tour, sport in turbo v spodnji povedi?

• Pri Bonum edge dodaja električni motor na eco nivoju 40 % pomoči z maksimalno učinkovitostjo, na tour nivoju je zmerna moč z zmerno učinkovitostjo, sport nivoju je dodana moč visoka in namenjena prevsem gorskem kolesarjenju in na turbo nivoju 270 %.

Zanima me, ali se Slovenskapolicija piše z veliko ali z malo začetnico.

Razmišljam o besedotvornih različicah zemljepisnega imena Bosna, tj. (prednostno) Bosenc in Bosanec, navedenih v SP 2001. Vsekakor namreč prevladuje raba Bosanec, saj se Bosenc zdi nekoliko čudno in ne gre ravno v uho. Različica Bosanec – kljub njeni prednostni različici Bosenc – očitno ne bo izpodrinjena iz vsakdanje rabe, pisno in ustno, saj je navada pač železna srajca. (Mogoče bi bilo vredno poskusiti z boljše zvenečo različico Bosnec/bosneški, toda potem nastane težava pri tvorbi ženske oblike, saj se oblika Bosneka sliši grozno.)

Zakaj se je sestavljavcem SP 2001 zdelo smiselno poskusiti izboljšati te izpeljanke? Kakšna je pravzaprav prednost e (bosenski) pred a (bosanski) v tem primeru? 

S kolegom imava debato, kako huda napaka je to in bi potrebovala argumentacijo.

Četrtki so dan za nakupovanje. in Četrtki so dnevi za nakupovanje.

Zanima me, kako zapisati vabilo na informativni dan, ki se odvija v dveh dneh. Ali:

• Vabimo vas na informativni dan, ki bo dne X in dne Y ali
• Vabimo vas na informativna dneva, ki bosta dne x in dne Y.

Vrstni pridevniki

Že nekaj let me pesti vprašanje o vrstnih pridevnikih. Pravilo, da vrsto predmeta poimenujemo takrat, ko povemo, od kod prihaja ter komu ali čemu je namenjen, poznam in razumem. Težave imam s pridevniki, ki govorijo o materialu določenega predmeta, na primer bombažne nogavice ali plastičen kozarec. Ne morem se odločiti, če gre za vrsto ali lastnost teh predmetov.

V zvezi s tem sem poskusila rešiti nekaj vaj, v katerih je bilo treba besedne zveze pretvoriti v vrstne pridevnike. Ko sem naletela na besedno zvezo tak iz volne, sem že mislila, da je mojih dvomov konec, a rešitev, ki sem jo napisala, volnen, je bila napačna. Pravilna rešitev naj bi bila volneni, kar se zdi čudno. Nikdar ne bom rekla, da je moj šal volneni, razen če ga bom hotela ločiti od dveh drugačnih. Kaj naj torej sklepam iz tega?

V delovnem zvezku Gradim slovenski jezik 5 sem zasledila poved Sloni živijo v hladnih gorah in vročih puščavah. Avtor je verjetno hotel izpostaviti raznolikost življenjskega prostora slonov. Pridevnika sem določila kot lastnostna, pa vendar se mi zdi, da bi pri vročih puščavah lahko šlo tudi za vrsto puščave, saj vemo, da obstajajo tudi zelo hladne, ledene. Rešitve nalog sem žal izgubila.

Naslednje vprašanje se ne tiče vrstnih pridevnikov, pač pa večpomenk. Rekla bi, da gre pri besedah prst, ki je ženskega spola, in prst, ki je moškega spola, za dve različni besedi, zato tu ne morem govoriti o večpomenkah. Imam prav?

V delovnem zvezku Gradim slovenski jezik 4 sem zasledila, da naj bi bili besedi fant in smrkavec sopomenki, pa se mi ne zdi povsem tako, saj imata le deloma enak pomen. Kako je s takimi pari besed? Dalje me zanima, v kolikšni meri se (kratke) metafore šteje za sopomenke.

Sprašujem se -- ali je (bolj) prav številski podatki ali številčni podatki. V pravopisu se pojavi zveza številčni podatki, SSKJ ima tudi pod številčen primer številčni podatki. Sicer SSKJ razlaga, da se številski nanaša na števila, številčen pa na številke ali števila. Gre pa za prevod angleškega izraza figures, ki se ponavadi prevaja preprosto s »podatki«, v mojem besedilu pa je smiselno poudariti, da gre za številske/številčne podatke. Gigafida da za številske podatke 37 zadetkov, za številčne pa 137, Najdi.si pa za prve 374 in za druge 1317.

Kakšno se vam zdi razmerje med sedanjost in zdajšnjost in pa sedanji proti zdajšnji? Kaj od navedenega se vam zdi bolj pravilno?

Ker se sam bolj nagibam k uporabi besede zdaj namesto sedaj, se zdi tudi smiselno, da se začnem nagibati k uporabi besed zdajšnjost in pa zdajšnji.

Kakšno je vaše mnenje glede tega? Ali je beseda zdajšnjost manj živa v primerjavi z sedanjost?

Kljub jasnemu odgovoru na omenjeno temo (Kitajski zid, Berlinski zid) se poraja vprašanje, ali ne bi bilo smiselno velike začetnice pisati pri PRVI sestavini poimenovanja, namreč Veliki kitajski zid. Ta besedna zveza (torej s pridevnikom veliki) je nadvse pogosta in menim, da ne gre za lastnostno poimenovanje ("velik" Kitajski zid), temveč za del lastnega poimenovanja. Ne vidim smisla v zapisu veliki Kitajski zid (saj vsi vemo, da je velik, zakaj bi torej to sploh zapisali – razen seveda kot del lastnega poimenovanja). Kaj menite o tem?

Katerih standardov naj bi se držali pri citiranju in navajanju virov?

Prosim za primere.

Imam poved: Ob toplem popoldnevu se je na atletski olimpijadi zbralo mnogo tekmovalcev ter obiskovalcev. Imam možnosti, da je krepko napisan stavčni člen: a) osebek b) predmet v tožilniku c) predmet v rodilniku Kateri odgovor naj izberem? – Vsi sošolci mi pravijo, da je to sigurno osebek, a se jaz s tem vsekakor ne strinjam, ker mi vprašanje kdo se je zbralo nikakor ni smiselno.

PK Ilirija vsako leto prireja tekmovanje v spomin na trenerja, ki mu je bilo imel Miloš Mišo Sladoje. V preteklosti so tekmovanje imenovali Mišov memorial, letos pa Mišev memorial. Katero od obeh poimenovanj je pravilno?

Ali je v kazalih pri številkah poglavij bolj smiselno/pravilno pisati pike ali kar brez? npr. 1. Oblikoslovje

Če se odločimo za pike, jih moramo potem pisati tudi za številkami podpoglavij, kajne? npr. 1.1. Oblike

1.1.1. Samostalniška beseda

Kako pa je z zadnjo piko v temle primeru?

npr. V poglavju 1.1 so obravnavane ... (Sklepam, da tako kot v primeru: v poglavju 1 so obravnavane ...?)

Ali je dopustno tudi pisanje: v poglavju 1.1. so obravnavane?

Pa še zadnje vprašanje:

Ali je ustrezno pisanje

- Glej poglavje 1.1. Oblike in poglavje ...

- Glej poglavje 1.1 z naslovom Oblike in poglavje ...

- Glej poglavje 1.1, Oblike, in 1.2 ...

Najlepša hvala in lep pozdrav

Zanima me, katera formulacija je pravilnejša:

• knjižnica študijskega gradiva ali
• knjižnica študijskih gradiv

Gre za poseben knjižnični razdelek, v katerem se nahaja več vrst gradiv(a) – knjižno, avdiovizualno, elektronski viri itd.

Torej vprašanje se nanaša na samostalnik gradivo in ali je v tem primeru lahko števen oziroma ali je smiselno, da bi bil.

Pred kratkim sem na spletu odkrila Jezikovno svetovanje, kjer odgovarjate na vprašanja povezana s slovnico in pravopisom. Ker imam tudi sama nekaj vprašanj, pri katerih bi potrebovala pomoč, dvomim pa, da bi bila le-ta dovolj zanimiva za širši krog jezikovnih uporabnikov, sem izkoristila ponujeno možnost individualnega svetovanja. Upam, da ni s tem nič narobe in da mi boste pomagali pri odgovorih na vprašanja, ki me težijo.

V fantazijskii literaturi se pogosto srečujemo z izmišljenimi jeziki. Kako torej podomačevati (oz. ali sploh podomačevati) imena bitij in pripadnikov narodov, še zlasti tam, kjer je v prevodu literarnega dela zaželjeno prikazati tudi razliko med dvema jezikoma, resničnim in izmišljenim, in njunimi jezikovnimi značilnostmi? Do kakšne mere je smiselno ali nujno podomačevati besede iz takšnih jezikov in kakšna bi bila njihova najpravilnejša oblika?

Kot primer bi navedla Tolkienova dela (predvsem Silmarillion) in njegova poimenovanja bajeslovnih bitij (Ainur, Valar, Maiar) ter narodov (Noldor, Sindar, Teleri) v jeziku quenya (Quenya). Tukaj je nekaj primerov (osebnih lastnih imen) v edninski in množinski obliki:

Ainu (ed.) --> Ainur (mn.)

Vala (m. sp., ed.) --> Valar (m. sp., mn.)

Valië (ž. sp., ed.) --> Valier (ž. sp., mn.)

Maia (ed.) --> Maiar (mn.)

Noldo (ed.) --> Noldor (mn.)

Elda (ed.) --> Eldar (mn.)

Teler (ed.) --> Teleri (mn.)

Quende (ed.) --> Quendi (mn.)

Množinske oblike teh poimenovanj v besedilu močno prevladujejo, zato me zanima, po kakšnem vzorcu je treba to množino sklanjati v slovenskem prevodu?

Je potrebno:

1. izhajati iz edninske oblike samostalnika in množino sklanjati po 2. moški sklanjatvi: Vale-Val-Valam-Vale-o Valah-z Valami

2. za množino vzeti kot osnovo originalno množinsko obliko Valar in besedo nato sklanjati po 1. moški sklanjatvi: Valarji-Valarjev-Valarjem-Valarje-o Valarjih-z Valarji (kot so to naredili nekateri slovenski prevajalci)

3. za množino vzeti kot osnovo originalno množinsko obliko Valar in ji v vseh sklonih dodati končnico -ø: Valar-Valar-Valar-Valar-Valar-Valar

4. bi lahko morda v kakršnemkoli primeru po tem pravilu iz SP 2001 (Tujke, tuje besedne zveze ter polcitatna lastna imena imajo v imenovalniku ednine in enakem tožilniku (nepregibne besede in zveze pa sploh) lahko pisno citatno obliko (Shakespeare, corpus delicti, à propos), tj. pišejo se kakor v jeziku, iz katerega jih jemljemo.) kaj podobnega naredili tudi z besedo Valar, čeprav gre tu za množino in ne ednino? Valar bi potem sklanjali kot:

Valar-Valarjev-Valarjem-Valar-o Valarjih-z Valarji. Ali pa je to še najslabša rešitev izmed vseh oz. popolnoma napačna?

Ker imamo v knjigi tudi primere, kjer najdemo edninsko obliko besede v quenyi, množinska oblika pa je podana v angleškem jeziku (recimo Silmaril (ednina v quenyi) in Silmarils (množina v angleščini); v quenyi je množinska oblika Silmarilli, iz česar potem tudi izhaja naslov knjige Silmarillion, namreč zgodba o Silmarilih (treh draguljih, ki imajo v zgodbi osrednjo vlogo)), sem mnenja, da bi to razliko bilo treba tudi na nek način v prevodu poudariti. Sama sicer nisem jezikoslovka, še manj pa prevajalka, a vseeno se mi zdi, da če vse prevajaš po istem kopitu (Silmarils (ang.) --> Silmarili (slo.), Valar (quenya) --> Valarji (slo.)), se to razlikovanje med dvema jezikoma v prevodu popolnoma izgubi. Kako torej najustrezneje ravnati v takšnih primerih?

Kot drugo me potem zanima tole: je potrebno besede Ainu, Ainur, Quendi, Maia in Maiar podomačiti in spremeniti v Ajnu, Ajnur, Kvendi, Maja in Majar? Sama nisem najbolj navdušena nad tem, še zlasti ker v primeru Maia --> Maja (iz očitnega razloga) v slovenščini lahkopride do zmede. (primer: Gandalfje Maja. Maja Sauron je izdelal Prstan.) Ker se je prevajalec slovenskega prevoda Silmarilliona iz leta 2003 ravno temu kot kaže skušal izogniti, smo zato za žensko pripadnico rodu Maiar(jev) dobili nekaj, čemur ne morem reči drugega kot zmazek, namreč Majarka. To se (vsaj meni) zdi enako, kot da bi množini Libanonci prilepili -ka in za besedo Libanoncika trdili, da je to prebivalka Libanona. Podobno se je zgodilo pri množinski obliki za ženske pripadnice rodu Valar(jev). Čeprav se ime Valar skozi celotno knjigo pojavlja kot skupno ime za moške in ženske pripadnice rodu, torej Valar in Valier, so ženske pripadnice tega rodu (Valier) nazadnje končale kot Valarke. To je vseeno boljša rešitev kot prej omenjena Majarka, a vseeno menim, da bi se dalo priti do še kakšne boljše, kot da iz Valië (ed.) --> Valier (mn.) v slovenščini kar naenkrat dobimo Valarke. Bi bilo torej bolje ta imena (tudi v množini) pustiti v originalni obliki (tako kot recimo ime Pia)?

In pa še eno vprašanje: kakšni bi bili najpravilnejši ali vsaj najustreznejši (po Vašem mnenju) podomačeni obliki za imeni dveh najpomembnejših jezikov v Tolkienovih delih, quenyo (Quenya) in sindarin (Sindarin)? Zaenkrat imamo v slovenščini ti dve besedi prevedeni oz. podomačeni kot 'kvenja', 'kvenjščina' in 'quenjščina' ter 'sindarinščina' in 'sindarin'.

Zanima me, katerega spola mora biti glagolska oblika, če sta v osebku stavka samostalnika ženskega in srednjega spola. Primera: Žena in dete sta slonela ob drevesu. – Menim, da mora tu biti moški spol. Žena in dekle sta sloneli/sta slonela ob drevesu. – Tu se mi vsiljuje ženski spol.

Zanima me pravilnost zapisa:

Informativni dnevi bodo 13. 2. in 14. 2. 2015 ...

ali

Informativna dneva bosta 13. 2. in 14. 2. 2015 ...

Katera definicija snega je pravilna? Sneg so padavine v obliki snežink. ALI Sneg je padavina v obliki snežink.

V SSKJ piše, da se samostalnik padavina navadno uporablja v množini, tudi v pomenski razlagi besede sneg v SSKJ je ta samostalnik uporabljen v množini. V Geografskem terminološkem slovarju je geslo padavina (v ednini) in v sestavku so podpomenke sneg, dež, sodra, toča.

Zanima me naslednje: (A) Ali je v slovenščini dovoljena uporaba dolarskega znaka $ in znaka za evro € namesto USD in EUR oz. v katerih primerih ju lahko uporabljamo?

Primer:

• nagrada v vrednosti 15.000 USD ali
• nagrada v vrednosti 15.000 $ (15.000 EUR ali 15.000 €).

Ali obstaja točno določeno pravilo, kdaj lahko EUR in USD zamenjamo z € in $ (če slednjega sploh lahko uporabljamo)?

(B) Kako je z uporabo okrajšav za milijon in tisoč? Za tisoč in milijon poznamo v slovenščini okrajšavi mio in tis: angleški zapis 5K lahko zapišemo 5.000 ali 5 tis., 1M pa 1.000.000 ali 1 mio. Ker okrajšavo tis. redko opazimo, je sploh primerna ali je bolje zapisati kar 5.000?

Primer:

• Nagrada v vrednosti 5 tis. USD ali
• 1 mio USD (če je raba dolarskega znaka $ dopustna, bi to bilo zapisano 5 tis. $ in 1 mio $).

Ko želimo v knjižni slovenščini izraziti, da se nekdo z nečim identificira v daljšem trajanju, nam je, kot se zdi, pravzaprav na voljo zgolj beseda identificirati. V kolikor imamo opravka z dovršnim dejanjem, lahko seveda uporabimo glagol poistovetiti. Nedovršno obliko poistovečati se sicer lahko zasledimo v praktični uporabi, ni pa je mogoče najti v nobenih jezikovnih priročnikih. Bi bila uporaba omenjene oblike vendarle dopustna z ozirom na pomanjkanje domače ustreznice, ali pa obstaja morda kakšna druga sopomenka, s katero bi bilo mogoče izraziti nedovršni pomen besede identificirati se?

Lepo prosim za pomoč pri razrešitvi zagate glede stave vejice. Nikakor se ne dokopljem do odgovora, ki bi mi dal nekaj gotovosti. Sprašujem se (tudi kolegice v šoli), kdaj je pred ZAKAJ vejica in kdaj je ni. Izpisala sem si nekaj primerov:

• Jan ni razumel(,) zakaj, vendar si je želel soočenja z njim.
• Ni vedela(,) zakaj, toda obraz ji je bil znan.
• Nisi mi všeč. Veš(,) zakaj?
• Mislim, da me direktor ne mara. Ne znam razložiti(,) zakaj, ampak imam tako čuden občutek, ko me gleda.
• Glede zavarovanja imam dober občutek, ampak ne vem(,) zakaj.

Kje se je mogoče o tem še podučiti? Nekaj sem našla v členu 331 (Slovenski pravopis, 2001). Zasledila sem tudi nekaj debat na spletu (o »primeru NLB«: Vem(,) zakaj), a ni kakšnega merodajnega odgovora – mogoče pa sem ga kako spregledala.

Prosil bi za pojasnilo, ali se vejica poleg pred večbesednim veznikom in sicer piše tudi za njim, če se besedilo nadaljuje z odvisnim stavkom (npr. ... v primerih iz 100. člena zakona, in sicer(,) če je ...).

Pri razreševanju tega vprašanja sem si pomagal s primeri besedil, vezanih na pravopisna pravila, vendar ta ponujajo nasprotujoča si tolmačenja.

V pravilu 449 Pravopisa 2001 je napisano besedilo S poševnim ali z oglatim oklepajem zaznamujemo tudi posege v tuje besedilo, in sicer ko kaj izpustimo (v tem primeru napišemo v tak oklepaj tri pike), zamenjamo ..., ki podpira tolmačenje, da vejice ni. Tudi besedilo Glede sklicevanja na dele besedila, ki jih uvajajo številke ali črke, daje pravopis napotek le pri številkah, in sicer da kadar številka zaznamuje glavni števnik, pike ... (Tina Lengar Verovnik, november 2014: Pravna besedila: oklepaj in druga ločila) podpira tolmačenje, da vejice ni. Temu nasprotno tolmačenje ponuja besedilo Informacija o časovni umeščenosti je sestavljena iz dveh podatkov, in sicer, da bodo nagrade podelili, (1) ko bo potekala proslava, (2) ta proslava bo ob slovenskem kulturnem prazniku. (Manca Černivec, januar 2020: Določanje prislovnega določila).

Glede stopnjevalnega in posledičnega razmerja in ločevanja z vejico imam nekaj vprašanj, vezanih na primere.

Glede na SP posledično razmerje ločimo z vejico. Torej bi se (če sem prav razumela) spodnji primer zapisal takole:

• Pri nas te naloge opravljamo anesteziologi, in je zato najbolj smiselno, da jih opravljamo tudi v bodoče.

Glede na SP pa stopnjevalnega razmerja ne ločimo z vejico. Torej bi se (ponovno, če sem prav razumela) spodnji primeri pisali brez vejice pred in:

• Znanje, ki ga moramo osvojiti, je enormno(,) in to ne samo teoretično.
• Opravimo veliko invazivnih postopkov(,) in spretnost z rokami je nujno potrebna za dobrega anesteziologa.
• Vodila je tudi vaje za študente Višje šole za fizoterapevte(,) in to do svoje upokojitve leta 1991.

Vem, da ste se s to tematiko že ukvarjali, a vseeno dovolite vprašanje, povezano z zapisom kolesarske Dirke po Sloveniji. Na vaših straneh sem videl možnost zapisa v dveh oblikah, kar se tiče velike začetnice, torej Dirka po Sloveniji in dirka po Sloveniji (oboje pravilno). Moje vprašanje pa se nanaša na zapis samega organizatorja dirke, ki vztrajno že nekaj let povsod piše, da gre za dirko Po Sloveniji. Mi lahko potrdite, da gre za napačen zapis (veliki Po) ali ima organizator v takšnih primerih toliko 'umetniške svobode', da si lahko dovoli zapis dirka Po Sloveniji in bi ga morali upoštevati tudi drugi? Morda podobno velja za blagovno znamko Adidas, ki jo že nekaj let – zaradi odločitve podjetja – mnogi pišejo adidas.

Spoštovani!

Zanima me, ali pišemo imena oddelkov v knjižnici z malo ali veliko začetnico. Prebrala sem vaš odgovor na (podobno) vprašanje o K/kulturni redakciji, vendar še vedno nisem prepričana o pravilnosti zapisa, predvsem zato, ker smo z novo signalizacijo v knjižnici oddelke tudi (uradno?) poimenovali in ta poimenovanja dosledno uporabljamo – tako takrat, ko o njih govorimo, kot takrat, ko o njih pišemo –, zato bi se mi zdel zapis z veliko začetnico primernejši. Na tabli pred vstopom na oddelek je, denimo, napis ODDELEK ZA MLADE – v člankih, poročilih itd. ne govorimo enkrat o mladinskem oddelku, drugič o oddelku za mladino, tretjič o oddelku za mlade.

Menite, da bi bilo narobe, če bi uporabljali veliko začetnico (Oddelek za mlade, Časopisni oddelek, Oddelek s strokovnim gradivom), kljub temu da posamezni oddelek nima svojega žiga, ki bi bil lahko, kot beremo v odgovoru o K/kulturni redakciji, merilo uradnosti in upravičenosti do pisanja z veliko začetnico?

Če bi imena oddelkov pisali z veliko začetnico, kako bi pa potem zapisali manjše enote znotraj njih, kot sta P/pravljična soba, ki je fizično ločen prostor na Oddelku za mlade, in R/računalniški kotiček na Oddelku s strokovnim gradivom?

Najlepša hvala za odgovor.

Kadar se v besedilih naš naziv pojavlja večkrat, uporabljamo krajšo različico našega uradnega naziva. Prosimo za nasvet, ali naj se krajša verzija piše z veliko ali malo začetnico. Naš polni naziv: Komisija za preprečevanje korupcije Krajša verzija: Komisija ali komisija

Zanima me, ali se ime znaka kakovosti, npr. zeleni znak kakovosti, piše z malo ali veliko začetnico? Na spletnih straneh je pisan z veliko, jaz pa se sprašujem, ali ne gre pri tem za poimenovanja priznanja, ki pomeni kakovost, in se torej piše z malo.

Zanima me, kako se pravilno navaja, označuje, piše imena, priimke, delovna mesta, službe, kontaktne podatke v službeni elektronski ali papirni pošti (velike ali male črke, presledki, podčrtana, odebeljena pisava, arial, italo, druga, pike, vejice, presledki med vrsticami, kratice ali celotne besede...):

Npr:

MICKA KOVAČEVA

FINANČNIK SPECIALIST I

REPUBLIKA SLOVENIJA

MINISTRSTVO ZA FINANCE

FINANČNA UPRAVA RS

CARINSKI URAD LJUBLJANA

ODDELEK ZA FINANCE

TITOVA ULICA 200,

1000 LJUBLJANA

T: 386 5 297 6818

F: 386 5 297 6813

MICKA.KOVCEVA@GOV.SI

WWW.FU.GOV.SI

1: file:///C:UsershdAppDataRoamingMicrosoftWordMICKA.KOVCEVA@GOV.SI

V Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Republike Slovenije - Soča imamo priložnost spremeniti pisanje imena. Že leta se uporablja registrirano pisanje imena, ko se med besedama Slovenije in Soča naredi brezstični vezaj (tako je bilo določeno v statutu in v logotipu).

Beseda Soča v imenu inštituta predstavlja reko Sočo. To izvira iz obdobja ustanovitve po 2. svetovni vojni, ko so se centri za rehabilitacijo po vseh republikah nekdanje države poimenovali po rekah. Ker je Soča z dojemanjem inštituta v javnosti tesno povezana, jo ohranjamo v imenu.

Sedaj imamo priložnost spremeniti zapis imena, da bo v skladu s pravopisnimi pravili in ustreznim sporočilom. Nagibamo se k pisanju brez vezaja ali pomišljaja.

Prosimo vas za mnenje, ali je to z vidika pravopisa sprejemljivo in smiselno.

Prosim za pojasnilo, zakaj pišemo z vezajem C-vitaminski napitek (npr.)? Ali ni tudi tu črka sestavina levega prilastka kot v že obravnavanem primeru LRN turbulentni model (to mi je jasno in smiselno)?

Opažam, da v slovarju slovenskega knjižnega jezika še ni besede – stvarstven.

Argumenti, da je nujno uvrstiti besedo stvarstven v slovar, so naslednji:

• Besedi narava in stvarstvo sta v bistvu sinonima, vendar je v slovarju beseda naraven, ni pa še besede stvarstven.
• Beseda stvarstvo se uporablja tudi za opredelitev celotnega vesolja, vključno z zemljo in živimi bitji in rastlinami na zemlji.
• Beseda naraven pomeni, da to in to zadeva naravo. Beseda stvarstven pa pomeni, da to in to zadeva stvarstvo.

Izpeljanke iz besede stvarstven, ki so tudi uporabljajo:

• stvarstvena zakonitost in vrednota
• stvarstven pojav
• stvarstveno dogajanje
• stvarstven razvoj. Znanstveniki uporabljajo naravne - stvarstvene zakonitosti, sicer ne bi mogli izumiti ničesar.

• Poleg tega opažam, da pri besedi stvarstvo manjka opredelitev, da pomeni oziroma predstavlja celotno vesolje, vključno z zemljo in živimi bitji in rastjem na zemlji. Ne nazadnje to potrjuje tudi Papeževa enciklika o stvarstvu, ki je objavljena na spletu.

Na Ministrstvu za obrambo nas lektorice zanima, kako naj zapisujemo besedo/besedno zvezo vojaška strokovna ali vojaškostrokovna literatura. V vojski namreč obstaja tudi Temeljno vojaško strokovno izobraževanje, pisano torej narazen, zato nas zanima, ali je bolj utemeljeno, da to upoštevamo tudi pri literaturi, usposabljanjih itn.?

Zanima me, zakaj v medijih ne razlikujejo med pojmoma volilec in volilni upravičenec in kakšno je vaše mnenje o pomenski razliki med obema.

Pozdravljeni, zanima me ali je slovnično pravilno in smiselno uporabljati pridevnik pred besedno zvezo vsak dan, npr. osupljiv vsak dan, ali bi bilo pravilno osupljiv vsakdan. Hvala za odgovor.

Zanima me, kako bi zapisali naslednje skrajšane naslove predpisa, katerega polno uradno ime se glasi:

Uredba (ES) št. 862/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o statistiki Skupnosti o migracijah in mednarodni zaščiti ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 311/76 o zbiranju statističnih podatkov o tujih delavcih

• polni uradni naslov brez datuma in subjekta, ki je predpis sprejel: U/uredba (ES) št. 862/2007 o statistiki Skupnosti o migracijah in mednarodni zaščiti ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 311/76 o zbiranju statističnih podatkov o tujih delavcih

• skrajšani naslov, sestavljen iz vrste akta, številke in nekaj besed iz polnega naslova: U/uredba (ES) št. 862/2007 o statistiki Skupnosti o migracijah in mednarodni zaščiti

• skrajšani naslov, sestavljen iz vrste akta in številke: U/uredba (ES) št. 862/2007

• skrajšani naslov, sestavljen iz vrste akta in nekaj besed iz polnega naslova: U/uredba o statistiki Skupnosti o migracijah in mednarodni zaščiti

In še drugi del vprašanja:

Kako je z veliko začetnico pri lastnih imenih, kadar pred njimi stoji kazalni zaimek? Je velika začetnica v naslednjih dveh primerih upravičena?

• Sporazum, sestavljen v 11 uradnih jezikih Evropske unije (španščina, danščina, nemščina, grščina, angleščina, francoščina, italijanščina, nizozemščina, portugalščina, finščina, švedščina) je bil objavljen v UL L 97, 30.3.1998, str. 2. Češka, estonska, latvijska, litovska, madžarska, malteška, poljska, slovaška in slovenska različica so objavljene v tem Uradnem listu Evropske unije.
• Na podlagi [ … ] ZZVZZ in ZUTPG) [ … ] objavlja Zavod v tem Uradnem listu RS javni razpis programa izvajanja šolanja psov vodičev slepih zavarovanih oseb.

Zanima me, katero začetnico je smiselno uporabiti pri regijah. Ob pregledu odgovorov na vaši strani je zaslediti, da se statistične regije zapisujejo z malo začetnico (npr. podravska, notranjska ...). Ali je tako tudi pri poimenovanju gasilskih regij?

Namesto čudaške besede modroslôvje (tj. filozofíja) predlagam novo tvorjenko, in sicer razpravoslôvje.

Kako se piše poljud (po očetu Jud, po materi Slovenec)? Morda tako kot Neslovenec? Beseda je nastala v povezavi z romanom Čudežni Feliks.

Ali končaj -евич pri ukrajinskih imenih tipa Malevič obravnavamo enako kot pri ruskih z izpisom govorjenega j?

Prosim vas za mnenje glede pravilnega zapisa in house. Trenutno se uporabljajo različni načini:

• z ležečo pisavo,
• vezajem,
• narekovaji in navedbo t. i.in-house.

Primeri:

• Kot t. i. javna naročila in-house lahko opredelimo tista naročila oziroma razmerja, ko naročnik (zavezanec za javna naročila) podeli naročilo »svojemu« podjetju in mu ni treba iskati naročila »zunaj na trgu«, kar pomeni, da je tako izključena uporaba pravil javnega naročanja.
• Instituta naročil in-house direktivi 2004/18 ES in 2004/17 ES normativno nista urejali, ampak se je ta institut razvil s sodno prakso Sodišča Evropske unije.
• ZJN-3 ureja štiri možne izvedbe javnega naročanja med osebami v javnem sektorju, in sicer vertikalno »in-house« naročanje ...

Zanima me pravilen zapis parcelne številke. Primer:

• Gradnja se nahaja na parceli, št. 220/2.

Ali se zapiše z vejico, ali brez? Zapis z vejico se mi zdi logičen po zgledu zapisa za uradni list:

• Uradni list, št. 22/2014

Ali je mogoče zapisati tudi: na parceli 220/2? (brez besede številka) Na Protokolu za izmenjavo podatkov med zemljiško knjigo, zemljiškim katastrom in katastrom stavb sem namreč zasledila slednji primer. Ali je to tudi slovnično pravilno?

Zanima me, kakšna je pravilna oblika imena იოსებ ბესარიონის ძე სტალინი/Иосиф Виссарионович Сталин v slovenščini. Leksikoni in biografije običajno navajajo Josif Visarionovič Stalin, medtem ko se v medijih veliko pogosteje pojavlja slovenjen zapis Josip Stalin.

Študentski svet Fakultete za farmacijo želi ohranjati slovenski jezik na čim višji ravni, zato nas zanima sledeče.

Na naši članici (UL FFA) smo pri prebiranju različnih aktov, pravilnikov in poslovnikov ter zapisnikov naleteli na neskladje pri zapisu okrajšave za študentski svet. Pojavljata se dve enačici za Študentski svet Univerze v Ljubljani: ŠS UL in ŠSUL. Podobno velja tudi za študentske svete članic: ŠSFFA ali ŠS FFA, ŠS UL MF ali ŠSULMF, ŠSFKKT ali ŠS FKKT itd.

Tukaj se poleg omenjenega zapisa skupaj oz. narazen pojavi še kombinacija z okrajšavo UL oz. Univerza v Ljubljani.

Zanima nas torej dvoje: ali je pravilneje pisati ŠS UL ali ŠSUL; ali je pravilneje ŠSFFA, ŠS FFA, ŠS UL FFA ali kaj drugega.

Zanima me, kako pravilno zapišemo: 3D tiskalnik ali 3D-tiskalnik, 3D izdelek ali 3D-izdelek, prav tako: 3D skener, 3D tehnologija … Z vezajem ali brez njega? A za te primere velja člen 417 iz Slovenskega pravopisa? Vem, da ste na podobno vprašanje v svetovalnici že odgovorili. Ker v Gigafidi (Delo, Dnevnik idr.) zasledimo oboje, prav tako v lektoriranih člankih in monografskih publikacijah, ki govorijo o 3D-tehnologiji, me zanima, če je mogoče oboje tudi pravilno.

Nekoliko popravljam in dopolnjujem vprašanje, ki sem ga zastavil včeraj. Sem še malo brskal po virih, pa se mi kar odpirajo vprašanja. Gledal sem v Pravopis, pravila 994 in 1001–1005, pa si nisem ravno najbolj na jasnem.

V otroški pesmi Danila Gorinška Okrog sveta (revija Galeb, leto IV, št. 4, Trst 1959/60; https://galeb.it/public/uploads/2018/01/Galeb-6-4-red.pdf) sta uporabljeni besedi za dečka, ki odpotuje, golorokec in bosopetec. Golorokca ni mogoče najti v kakšnem slovarju, bosopetca pa je.

Za bosopetca je kot žensko obliko mogoče najti bosopetko (Pravopis, tudi SSKJ). Bi bilo za žensko obliko mogoče tudi uporabiti bosopetico? Ali pa je oblika na *petka edina sprejemljiva (prim. tudi dolgopetka; Pravopis in SSKJ)?

Kako pa bi lahko opisali deklico golih rok? Bi to lahko bila tudi golorokica [po analogiji s primeroma z interneta, kjer sem našel zadetka za enorokico (v enem forumu; https://www.alter.si/tema/v-upanju-na-bogato-odskodnino-si-je-namerno-odrezala-roko.2669188/page-3) in trdorokico (v eni kolumni; https://odkrito.svet24.si/clanek/kolumna/cao-bionda-620248)] oziroma goloročica ali pa bi lahko bila le goloročka (slednja po analogiji z enoročko; Pravopis)? Primerov, ki se nanašajo na druge samostalnike moškega spola, ki vključujejo roke (brezrokec, četverorokec, črnorokec, dolgorokec, hitrorokec, kosmatorokec, samorokec in težkorokec), nisem ne v slovarjih ne na internetu našel za žensko obliko. Sem pa našel primer dvoročke v Pleteršnikovem slovarju, vendar se ta nanaša na vrč. V Pleteršnikovem slovarju je navedena tudi beloročka, vendar brez opisa. Iz nemškega pojma "die Weißhändige" pri iskanju po internetu najdem Izoldo in domnevam, da opisuje beloroko žensko.

In podobno v primeru opisovanja deklice glede na druge dele telesa, npr. zlati lasje – zlatolaska (Pravopis in SSKJ) ali lahko tudi zlatolasica, rdeča lica – rdečelička (Besedišče) ali lahko tudi rdečeličica, bose noge – bosonožka (Pravopis) ali lahko tudi bosonogica (po analogiji z dolgonogica iz Nove besede)/bosonožica, modre oči – modroočka (po analogiji z enoočka; Pravopis) ali lahko tudi modrookica/modroočica (po analogiji z zlatoočica; Besedišče)?