absolvírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. dokončati šolo: absolvirati gimnazijo
// dokončati študij na visoki šoli: absolviral je pravo in se pripravlja na diplomo - 2. končati kako delo, opraviti: svojo nalogo sem absolviral
// predelati, preštudirati: absolvirati snov za prvi razred
absolvíran -a -o: absolviran učiteljiščnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
absorptíven -vna -o prid. (ȋ) fiz. sposoben absorbirati, vpijajoč: absorptivna snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
aditív -a m (ȋ) kem. snov, ki se doda navadno živilu, da dobi ustrezno trajnost, gostoto, sprijemljivost, barvo, aromo: dodajanje aditivov; Za priporočene oziroma dovoljene količine uporabe aditivov po pravilnikih, ki jih proizvajalci spoštujejo in upoštevajo, lahko rečemo, da ne predstavljajo tveganja za zdravje E ← agl. additive ← poznolat. additīvus 'dodan' iz lat. addere 'dodati'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
adstríngens -a m (ȋ) farm. snov, ki zožuje površinske krvne žilice: galun, tanin je adstringens
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
aerosól -a m (ọ̑) - 1. kem. v zraku ali plinih razpršena trdna ali tekoča snov: dim je aerosol
- 2. med. zdravilo v razpršenem stanju, navadno za vdihavanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
aglutinín -a m (ȋ) med. snov, ki povzroča zlepljanje: aglutinini zlepljajo celice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
agoníst -a m (ȋ) farm. snov, ki se veže na celični receptor in izzove enak biološki odziv kot snov, ki nastaja ali je prisotna v organizmu: Metadon je agonist heroina, kar pomeni, da nadomesti učinek te droge v možganih in prepreči abstinenčno stisko E ← nlat. agonista ← gr. agōnistḗs 'tekmovalec, borilec' iz ágō 'ženem, vodim, peljem'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
agregáten -tna -o prid. (ȃ) - 1. fiz., kem., v zvezi s stanje nanašajoč se na obliko, v kateri se snov pojavlja: trdno, plinasto agregatno stanje
- 2. nanašajoč se na agregat: agregatni stroji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
akrilát -a m (ȃ) kem. trda, prožna in prozorna umetna snov, ki navadno nadomešča steklo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
aktivátor -ja m (ȃ) kem. snov, ki poveča učinkovitost katalizatorjev, fermentov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
aktivírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. spraviti v dejavnost, napraviti aktivno: padalec je aktiviral še rezervno padalo; aktivirati raketo / aktivirati denarna sredstva
♦ kem. aktivirati snov spraviti jo v stanje, v katerem je sposobna kemično reagirati; voj. s strelom aktivirati mino pripraviti jo do eksplozije
// spraviti v živahnejšo dejavnost, razgibati: aktivirati mladino, množice / ti dogodki so aktivirali njegovo voljo - 2. sprejeti v redno delovno razmerje: aktivirati oficirja; dal se je spet aktivirati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
albumínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na albumin: albuminska snov / albuminsko lepilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
alergén -a m (ẹ̑) med. snov, ki vzbuja alergijo: za nekatere je cvetni prah alergen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
alergogéni -a -o prid. (ẹ̑) ki povzroča alergijo: alergogena rastlina; alergogena snov; alergogeno živilo; Alergogeni cvetni prah je v zraku od sredine januarja, ko v toplih letih zacvetita leska in jelša, sezona pa se konča z ambrozijo v drugi polovici septembra E (↑)alergíja + (↑)gén
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
alkíden -dna -o prid. (ȋ) kem., v zvezi alkidna smola umetna snov, kondenzat večvalentnih alkoholov in večbaznih kislin, za izdelavo lakov, lepil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
ámbra -e ž (ȃ) dišeča snov, ki se izloča v črevesju kita glavača: vonj ambre
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
amigdalín -a m (ȋ) kem. snov, ki jo vsebujejo koščice nekaterih sadežev, zlasti grenkih mandeljnov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
amiloíd -a m (ȋ) med. bolezenska beljakovinska snov, ki se z jodom obarva kot škrob
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
amórfen -fna -o prid. (ọ̑) knjiž. ki je brez določene oblike; neizoblikovan, brezobličen: iz amorfne gmote modelirati kip;
amorfna struktura / amorfna podoba mesta; njegova misel o umetnosti je še povsem amorfna / ekspr. amorfna množica neosveščena, nezavedna // min. ki je brez kristalne strukture: amorfna snov; steklo je amorfno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
anabólik -a m (ọ́) kem. snov, ki pospešuje izgradnjo organskih snovi v celici, zlasti prirast mišične mase: jemati anabolike; prepovedani anaboliki; anabolik testosteron; Zaradi domnevnega jemanja anabolikov so mu odvzeli bronasto kolajno E ← agl. anabolic (steroid) iz ↑anabólični
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
anizotrópen -pna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na anizotropijo: anizotropna snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
anizotropíja -e ž (ȋ) fiz. pojav, da ima snov v različnih smereh različne fizikalne lastnosti: optična anizotropija kristala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
anorgáničen -čna -o prid. (á) zastar. anorganski: anorganična snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
anorgánski -a -o prid. (ȃ) kem. nanašajoč se na spojine razen karbonatov, cianidov, ki ne vsebujejo ogljika: anorganska snov;
anorganske baze, kisline / anorganska kemija kemija, ki proučuje anorganske spojine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
antagonístSSKJ -a m (ȋ) farm. snov, ki se veže na celični receptor tako, da zavira ali preprečuje biološko dogajanje v celici; blokator, zaviralec (1): antagonist kalcija; V dogovoru z zdravnikom je treba uporabljati klasična zdravila, ki nižajo krvni tlak, ali pa novejša, ki so antagonisti serotonina E ← poznolat. antagonista 'nasprotnik' ← gr. antagonistḗs
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
ántidetonátor -ja m (ȃ-ȃ) kem. bencinu dodana snov, ki preprečuje prehitro zgorevanje v motorju: antidetonatorji delujejo že v majhnih količinah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
ántigén -a m (ȃ-ẹ̑) biol. snov, ki povzroča v organizmu nastajanje protiteles: živalski strupi so antigeni za človeka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
ántihistamínik -a m (ȃ-í) farm. snov, ki zavira delovanje histamina: Seneni nahod se kot večina alergij zdravi z antihistaminiki, na voljo so v obliki kapljic, pršil in tablet E ← nlat. antihistaminicum iz (↑)anti... + tvor. od (↑)histamín
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
ántikoagulánt -a m (ȃ-ā ȃ-á) kem. snov, ki preprečuje ali zavira koagulacijo: Antikoagulanti preprečujejo nastajanje krvnih strdkov E ← nlat. anticoagulans iz (↑)anti... + tvor. od (↑)koagulírati
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
ántioksidánt -a m (ȃ-ā ȃ-á) kem. 1. snov, navadno kot živilski dodatek, ki z zaviranjem oksidacije preprečuje kvarjenje živil: Kot antioksidant se živilom dodaja askorbinska kislina ali vitamin C 2. snov, navadno vitamina C in E, ki v telesu reagira s potencialno škodljivimi prostimi radikali in varuje pred nastankom nekaterih bolezni: uživati antioksidante hrano, ki jih vsebuje; močen antioksidant; vir antioksidantov; Raziskave so potrdile, da kava vsebuje antioksidante, in ljudje, ki jih uživajo, živijo dlje in bolj kakovostno E ← nlat. antioxydans iz (↑)anti... + (↑)oksidánt
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
ántioksidántni -a -o prid. (ȃ-ā) kem. ki preprečuje ali zavira oksidacijo druge snovi; antioksidativni: antioksidantna snov; antioksidantna zaščita; antioksidantno delovanje; Pri ljudeh, ki jedo veliko jagod, borovnic in malin, je obolevnost za različnimi oblikami raka manjša, kar najbrž izvira iz velike količine antioksidantnega vitamina C v jagodičevju E ↑ántioksidánt
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
antitoksín -a m (ȋ) biol. snov v organizmu, ki deluje proti toksinom, protistrup: napadeni organizem se brani z antitoksini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
ápno -a s (á) bela snov, ki nastane iz apnenca, če se ta žge: prodajati apno;
gnojiti z apnom / gasiti apno živo apno polivati z vodo; kuhati, žgati apno pridobivati apno z žganjem apnenca; gašeno apno spojina žganega apna z vodo; klorovo apno spojina klora z gašenim apnom za beljenje tkanin ali razkuževanje; žgano, živo apno negašeno
♦ agr. klajno apno dodatek k živinski krmi, vsebujoč zlasti kalcij in fosfor; grad. hidrirano apno apno, ki je industrijsko gašeno z malo vode, da ostane suho // pog. z vodo mešano gašeno apno; belež: beliti z apnom / vložiti jajca v apno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
Arhimédov -a -o prid. (ẹ̑) v zvezah: knjiž. Arhimedova točka izhodišče, opora
♦ teh. Arhimedov vijak vijačno zavita ploskev, ki pri vrtenju potiska snov naprej
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
aróma -e ž (ọ̑) prijeten, plemenit vonj: vino ima dobro aromo;
izboljšati aromo cigarete;
vanilijeva aroma;
aroma ananasa;
aroma črne kave // snov, ki daje prijeten, plemenit vonj; aromat: sladoledu dodajajo različne arome
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
aromát -a m (ȃ) snov, ki daje prijeten, plemenit vonj: dodati pijači aromat // zastar. prijeten, plemenit vonj; aroma ž
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
asimilát -a m (ȃ) - 1. kdor se je asimiliral: čeprav asimilacija uspe, vedno ostane nekaj, po čemer se asimilati razlikujejo / rastlinski asimilat
- 2. biol. organska snov, ki nastane pri asimilaciji: asimilati v klorofilnih celicah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
askorbínski -a -o prid. (ȋ) kem., v zvezi askorbinska kislina brezbarvna, kristalna, v vodi lahko topna snov kislega okusa: vitamin C je askorbinska kislina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
atomizírati -am nedov. in dov. (ȋ) teh. razprševati na najmanjše dele: atomizirati tekoče gorivo;
pren. pisatelj pravzaprav atomizira snov romana;
družba se je vedno bolj atomiziralaatomizíran -a -o: buržoazija je izkoriščala atomizirano delavstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
avksín -a m (ȋ) biol. snov, ki pospešuje večanje rastlinskih celic: naravni, umetni avksin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
azbést -a m (ẹ̑) snov iz nezgorljivih azbestnih vlaken in nezgorljivega vezilnega materiala: obložiti z azbestom;
zaščitna obleka iz azbesta // min. vlaknati različek serpentina ali amfibola: serpentinov azbest; naravne zaloge azbesta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
bakelít -a m (ȋ) umetna snov iz fenolne smole in lesne moke: skledica iz bakelita
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
baláden -dna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na balado: baladna snov;
baladno pesništvo // knjiž. grozljiv, mračen: baladna grozotnost; baladno razpoloženje / baladno izražanje zgoščeno, jedrnatobaládno prisl.: baladno mračni ton drame
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
balástniSSKJ -a -o prid. (ȃ) balástna snôv -e -í ž (ȃ, ȏ ȋ) nav. mn., kem.
vlaknata ogrodna snov rastlinskih celičnih sten; vlakninaSSKJ: Pojemo premalo balastnih snovi, ki jih poleg sadja in zelenjave vsebujejo polnozrnati žitni izdelki, in bistveno preveč maščob
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
bárva -e ž (ȃ) - 1. lastnost predmeta, katero očesu posreduje svetloba, ki jo telo seva, odbija ali prepušča: bela, črna, rdeča, rjavkasto rumena barva; drap barva; kričeča, mirna, mrzla neugodno delujoča, pastelna, topla ugodno delujoča, živa barva / jesenske, mavrične barve; naravna barva lesa; harmonija barv; čut za barve / letos je modna barva oranžna; zelena barva je barva upanja; barva kriči, bode v oči neprijetno učinkuje; barve se skladajo, se ujemajo; barve se tepejo se ne ujemajo
- 2. naravna obarvanost kože, obraza: v njenih licih je že več barve; ima lepo, zdravo barvo / polt žametne barve; ljudje vseh jezikov in barv
- 3. sredstvo za barvanje: barva zaliva; modra barva hitro zbledi; to blago dobro prime barvo; mešati, nanašati, polagati barve; barvati, slikati z oljnato barvo; preproge obstojnih barv; barva je še sveža / cinkova bela, kovinska, vodena barva / tiskarska, zidna barva; barva za usnje
- 4. ekspr. prepričanje, mišljenje, nazor: pokazal je svojo pravo barvo; šele zdaj so prišli s pravo barvo na dan; vprašanje so rešili ne glede na politično barvo posameznih skupin
- 5. knjiž. izrazite poteze, značilnosti: v romanu je precej lokalne barve; delo ima avtorjevo osebno barvo
- 6. zvočna obarvanost: pevkin glas ima prijetno barvo; barva glasu, tona, vokalov
- 7. nav. mn. razločevalno znamenje pripadnosti: belo-modra barva je barva tega kluba / publ., z oslabljenim pomenom: ekipa bo zastopala ljubljanske barve; igral je za barve Olimpije
- 8. igr. igralne karte z istim znakom: napovedati barvo
● vse barve ga spreletavajo, od jeze spreminja barve bledi in rdi hkrati; publ. barve svoje države je uspešno branil na tekmovanju je kot reprezentant svoje države dosegel športne uspehe; opisovati razmere v rožnatih barvah olepševalno; ljudi opisuje s črnimi barvami negativno
♦ fiz. komplementarni ali dopolnilni barvi ki pomešani med seboj dasta belo barvo; spektralne barve ki nastanejo pri razklonu belega žarka; kem. barva anorganska snov za barvanje; lov. barva krvna sled obstreljene divjadi; rel. liturgične barve barve oblačil pri bogoslužju, ki izražajo značaj določenega praznika; zool. varovalna barva ki se ujema z barvo okolice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
bárven -vna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na barvo: barvni kontrasti, odtenki;
ubranost barvnih tonov;
barvna harmonija;
široke barvne ploskve / barvna snov; barvno sredstvo / barvna lestvica, skala
♦ med. barvna slepota nesposobnost za zaznavanje barv, zlasti rdeče in zelene; tisk. barvni valj // ki vsebuje barvo: barvni trak za pisalni stroj; barvni svinčniki / človek barvne polti človek, ki ni bele rase // barvne kovine vse kovine razen železa in železovih zlitin; barvna metalurgija // ki je v barvah, ant. črno-bel: barvni diapozitiv; cinemaskopski barvni film; barvna fotografija; barvna televizija / barvni kliše, lesorez, tiskbárvno prisl.: barvno dognana slika; barvno vzorčaste tkanine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
barvílo -a s (í) - 1. snov, ki daje organizmu in njegovim delom barvo: ljudje brez kožnega barvila; krvno, lasno barvilo
- 2. kem. organska snov za barvanje: bazično barvilo; naravna barvila / anilinsko barvilo
- 3. redko ličilo: barvilo za ustnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
barvljív -a -o prid. (ī í) ki se da barvati: lahko barvljiva snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
báza2 -e ž (ā) kem. snov, ki tvori s kislinami soli, v vodni raztopini pa hidroksilne ione
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
bél -í [beu̯] ž (ẹ̑) - 1. les. svetlejši les na obodu debla; beljava: bel je že preperela
- 2. vet. očesna bolezen, pri kateri postane leča motna; siva mrena: konj ima bel
♦ anat. bela živčna snov v osrednjem živčevju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
béliSSKJ -a -o prid. (ẹ́) béla hálja -e -e ž, člov. (ẹ́, á) nav. mn.
oseba v beli delovni halji, navadno zdravnik: Nekateri farmacevtski izdelki se na slovenskem trgu oglašujejo v navezi z belimi haljami
béla karavána -e -e ž (ẹ́, ȃ)
skupina smučarjev in njihovih spremljevalcev, ki se udeležujejo zimskih smučarskih tekmovanj v različnih krajih: Moška bela karavana se je ustavila na Vitrancu, kjer upajo, da bo slovensko občinstvo pomagalo našim fantom do težko pričakovanih vidnejših rezultatov
béla knjíga -e -e ž (ẹ́, í)
zbirka pravil, navodil, reform, zahtev za urejanje in upravljanje: bela knjiga zdravstvene reforme; bela knjiga o vzgoji in izobraževanju; Bela knjiga bo lahko dragocen vir smernic za slovensko zakonodajo
béla smŕtSSKJ -e -i ž (ẹ́, ȓ) ekspr.
snov bele barve, ki škoduje zdravju, zlasti mamilo: trgovci z belo smrtjo; Sol je treba uživati zmerno; nekateri ji z drugimi besedami pravijo tudi bela smrt
béla stávka -e -e ž (ẹ́, ȃ)
stavka, pri kateri se ovira utečeni potek dela z neizvajanjem delovnih nalog, obveznosti v celoti ali z njihovim pretirano natančnim izvajanjem: bela stavka sodnikov; Sindikat carinikov je v četrtek zjutraj preklical napovedano belo stavko, ki bi morala trajati do prihodnjega petka
béli církus -ega -a m (ẹ́, ȋ)
smučarska tekmovanja: Povratka v beli cirkus se je nadvse veselila
béli ovrátnik -ega -a m, člov. (ẹ́, ȃ) ekspr.
pripadnik visokega družbenega sloja, zlasti predstavnik politike, gospodarstva: korupcija belih ovratnikov; kriminal belih ovratnikov; Službe, v katerih se zaposlujejo beli ovratniki, same po sebi velikokrat niso zagotovilo za dobro življenje
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
belína -e ž (í) - 1. lastnost belega, bela barva: perilo blešči od beline; čista, mlečna, snežna belina; belina obraza, rjuhe, stene
- 2. redko kar je belo: pogledal je od strani, da se je zabliskala očesna belina; čez lase je vrgla tanko belino belo tkanino; črnilo se je razlezlo po belini po belem papirju
♦ agr. belo grozdje; belo vino; anat. bela živčna snov v osrednjem živčevju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
belják -a m (á) - 1. prozorna sluzasta snov v jajcu: ko beljak zakrkne, jed serviramo; jajčni beljak; sneg iz beljakov
- 2. redko beljakovina: mlečni beljak
- 3. nar. vzhodno belo (v očesu): pogledal me je z beljaki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
bíbličen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na biblijo, svetopisemski: biblična snov, zgodba / biblični slog biblijski; biblična arheologija arheologija, ki proučuje življenje in kulturo narodov, o katerih govori biblija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
bíoresonánca -e [bijoresonanca] ž (ȋ-ȃ) metoda naravnega zdravljenja, ki zdravi z napravo za merjenje elektromagnetnega valovanja: Teorija, ki stoji za bioresonanco, pravi, da vsaka snov, vsaka celica v telesu, virusi, bakterije, pelod, torej vse okrog nas, seva energijo, ki ima natančno izmerljivo specifično valovno dolžino E ← agl. bioresonance, nem. Bioresonanz iz ↑bío… + (↑)resonánca
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
blokátor -ja m (ȃ) farm. snov, ki se veže na celični receptor tako, da zavira ali preprečuje biološko dogajanje v celici; antagonist, zaviralec (1): blokatorji kalcijevih kanalov; Alfa blokatorji hkrati znižujejo krvni tlak, zato jih uspešno uporabljamo predvsem pri moških, ki imajo poleg težav s povečano prostato tudi arterijsko hipertenzijo E (↑)blokírati
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
bombardírati -am nedov. in dov. (ȋ) metati bombe iz letala ali z artilerijskim orožjem: jata bombnikov bombardira sovražnikovo oporišče;
bombardirati hišo, mesto / pog., ekspr. začel ga je bombardirati s kamenjem obmetavati; pren., ekspr. kar bombardira jih z dopisi in pozivi
♦ fiz. obstreljevati kako snov s hitrimi elektroni, protonibombardíran -a -o: bombardirano mesto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
bótoks -a m (ọ̑) zdravilo, ki vsebuje očiščen botulin tipa A in se uporablja pri povečanem delovanju mišic ali žlez; botulin (2): injekcija botoksa; Čeprav je botoks postal sinonim za sredstvo, ki za določen čas odpravi gube, to snov že dolgo uporabljajo pri zdravljenju bolezenske mišične napetosti ali krčev
// tako zdravilo, uporabljeno v estetske namene, zlasti za odpravljanje obraznih gub: Vbrizgavanje botoksa, pripravka, s katerim je mogoče neboleče zgladiti gube, je postalo razširjeno E po imenu izdelka Botox® ameriškega podjetja Allergan iz ↑bo(tulín) + (↑)toks(ín)
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
brezmásten -tna -o prid. (á) redko ki je brez masti, maščobe: brezmastna snov;
brezmastno mleko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
brís -a m (ȋ) - 1. med. kužna snov za bakteriološko preiskavo: jemati, vzeti bris; žrelni bris
- 2. alp. proga dežja, ki jo žene veter: bris se pomika proti dolini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
búdra -e ž (ȗ) zool. majhen glodavec, ki se goji kot poskusna žival; morski prašiček: vcepiti budri kužno snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
cedíka -e ž (í) snov, ki se izceja iz dreves: v gozdu diši po cediki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
celičnína -e ž (ī) redko celična snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
celína -e ž (í) - 1. velika, sklenjena površina kopnega sveta: ameriška, azijska celina / dežele na črni celini v Afriki
- 2. neobdelana zemlja: orati celino / njiva je ostala v celini / letos so znova preorali celino ledino
- 3. star. celota: obdelati snov v celini
♦ filat. celine pisma, dopisnice, zalepke z natisnjeno ali nalepljeno znamko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
celón -a m (ọ̑) teh. celuloidu podobna umetna snov: zaščitne stene iz celona
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
celulóid -a [-ojd] m (ọ̑) lahko gorljiva umetna snov iz nitrata celuloze in kafre: celuloid za filme;
ročaji, igrače iz celuloida // pog. prozoren, prožen trak, prevlečen s snovjo, občutljivo za svetlobo; film: na celuloidu je imel že veliko posnetkov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
celulóza -e ž (ọ̑) kem. organska spojina rastlinskih celičnih sten: škrob, sladkor in celuloza v rastlinah // teh. vlaknata snov iz rastlin, ki se uporablja zlasti za proizvodnjo papirja in umetnih vlaken: bombažna, lesna celuloza; beljena celuloza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
cepívo -a s (í) - 1. snov za cepljenje proti nalezljivim boleznim: vbrizgniti cepivo; zaščitno, zdravilno cepivo; cepivo proti otroški paralizi
- 2. agr. snov za sirjenje mleka: pri izdelovanju sira dodajajo mleku mikrobiološka cepiva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
cerezín -a m (ȋ) kem. čebeljemu vosku podobna snov iz očiščenega zemeljskega voska: vosek mešati s cerezinom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
cianíd -a m (ȋ) kem. sol cianovodikove kisline: raztopini dodamo razne cianide;
kalijev cianid zelo strupena brezbarvna kristalna snov;
vodikov cianid cianovodik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
ciklamát -a m (ȃ) kem. zelo sladka umetna snov: Ciklamat je potencialno kancerogen in povzroča migrene, poškodbe zarodkov in testisov pri poskusnih živalih E ← agl. cyclamate, generično ime za natrium cyclohexylsulfamate 'natrijeva sol ciklamne kisline'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
citostátik tudi citostátikum -a m (á) farm. snov, ki zavira rast celic v organizmu: tumorje zdravijo z obsevanjem in citostatiki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
cúnder -dra m (ú) nekdaj lahko vnetljiva snov za netenje ognja s kresanjem, netilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
čez predl., s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka čéz- (ẹ̑) - 1. za izražanje gibanja ali smeri na drugo stran
- a) nad čim: skočiti čez jarek; oblaki se pode čez gore; sklonil se je čezenj; potaknil je sadike in čeznje nametal zemljo; pren. pomagati začetniku čez prve težave
- b) povprek po čem: steči čez cesto; odpraviti se čez morje; iti čez most; dal je levo nogo čez desno; iti z roko čez oči / reka se vali čez jez; pomesti čez prag / obesiti puško čez ramo; potegniti krilo čez koleno
- c) po površini: smeh se razlije čez obraz
- č) skozi kaj: voz pelje čez vas; potovati v Zagreb čez Novo mesto; pog.: dihati čez nos; gledati čez okno skozi
// čez pol preklati; čez sredo prerezati - d) okoli česa: tanka čez pas; koliko meri čez prsi?
// za izražanje stanja: nositi srajco čez hlače; veja visi čez potok; most čez reko / stanuje tam čez cesto
- 2. za izražanje časa
- a) po katerem se kaj godi: čez nekaj časa ga boš spet videl; vrnem se čez deset minut / ura je dve čez polnoč
- b) v katerem se kaj godi: sova se čez dan skriva; prihaja samo ob nedeljah, čez teden ga ni / jabolk bo dovolj za čez vso zimo
- 3. za izražanje presežene mere: meri čez dva metra; nekaj čez sto dinarjev; delo čez uro / čez mero vesel; voda mu sega čez pas; ne piši čez rob; čez vse drag
// star. za izražanje nadrejenosti: imeti oblast čez deželo; postavljen čez vse druge - 4. za izražanje nejevolje, nasprotovanja: pritoževati se čez draginjo; zabavljati čez vino / ali si mu rekel kaj čez čast; pog. vsi so čezme proti meni
● ekspr. drug čez drugega vpijejo vsevprek; eden bolj kot drug; pog. fant je očetu čez glavo zrasel se ga ne boji več, se ne zmeni za njegove opomine; ekspr. ima dela čez glavo zelo veliko; pog. dobiti jih čez hrbet biti tepen; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; pog. dati otroka čez koleno natepsti; pog., ekspr. biti čez les čudaški, neumen; star. čez leto in dan približno čez eno leto; pog. čez mejo jo je popihal odšel je ilegalno v tujino; pog. imeti koga čez noč prenočiti; ekspr. čez noč je zaslovel naenkrat, nepričakovano; publ. drama je šla čez oder je bila uprizorjena; čez ramo gledati z nazaj obrnjeno glavo; žarg., šol. izprašati čez vso snov iz vse snovi, vso snov; vino se toči čez ulico za pitje zunaj lokala; pog., ekspr. čez to vino ga ni ni boljšega vina; star. čez zobe vleči opravljati, obrekovati; zastar. usmilite se čezme usmilite se me; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje
♦ šport. tek čez drn in strn
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
čreslovína -e ž (í) organska snov trpkega okusa, ki se uporablja zlasti za strojenje: pridobivati čreslovino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
čŕpati -am nedov. (r̄) - 1. s črpalko sesati, dobivati tekočino: črpati nafto; črpati vodo iz vodnjaka / črpati sok iz želodca
- 2. knjiž. zajemati, dobivati iz česa: črpati podatke iz statističnega gradiva; iz njihovih zgledov črpamo moč za nadaljnje delo; snov za svoja dela je črpal iz ljudstva; črpati znanje iz knjig; črpati les iz gozda
- 3. redko jemati moč, slabiti: vročina črpa telo
črpajóč -a -e: črpajoč iz svojih bogatih izkušenj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
dáljen -jna -o prid. (ā) - 1. krajevno zelo oddaljen, ant. bližnji: neznani daljni kraji; daljne dežele, gore, zemlje; daljne zvezde / Daljni vzhod
// ki prihaja od daleč: daljni romarji so prišli prvi / daljni glas, odmev
// časovno zelo oddaljen: daljni časi; spomin na daljno mladost; daljna preteklost, prihodnost - 2. ki sega, se razprostira v daljavo: pripraviti se na daljno pot; daljno obzorje / daljna prostranstva; pesn. daljne dalje
- 3. ki ni zelo soroden, povezan s kom: daljni sorodnik; bili so samo daljni znanci / bil je daljen in tuj taki miselnosti; slika je daljna njegovemu srcu / knjiž. nasmeh je bil ljubezniv, čeprav nekam daljen; sam.: spomin na nekaj daljnega
♦ ped. od bližnjega k daljnemu načelo, da se pri pouku najprej obravnava snov, ki je učencu znana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
dáti dám dov., 2. mn. dáste, 3. mn. stil. dadó, dadé; dál (á) - 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: dati komu knjigo, kos kruha, rožo; dati sinu denar za kino; daj sem tisto knjigo / dati komu kosilo, jesti, piti / dati posestvo sinu / dati komu kaj na posodo, v dar, v last, v najem, v zakup; dati za doto; zastonj dati / višji organi so dali nižjim navodila za delo / pog.: za koliko daš fotografski aparat? dajte mi tri kile fižola prodajte
// pog. nazaj dati vrniti
// podariti, pokloniti: tega ni treba plačati, ampak ti kar dam; dati za rojstni dan, za spomin; ekspr. dela se revnega, da bi mu človek dinar dal dela se zelo revnega
// narava mu je dala telesno moč / dati vbogajme
// napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo: dati komu stanovanje za nekaj mesecev; dati popotniku zavetje / daj svinčnik, da se podpišem
// napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: predsednik je dal besedo diskutantu; dati komu čas za premislek / dati na izbiro, na razpolago; dati na vpogled / dati komu časten naslov; dati otroku ime / pog. dajte mi potrdilo, da sem vam plačal izdajte, sestavite
// kakšno zdravilo ti je dal zdravnik? predpisal - 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: kar smo imeli, smo dali; dati svoj delež za kaj; mnogo krvodajalcev je dalo kri / ekspr. dati glavo, življenje / kot podkrepitev glavo dam, da je tako / krava ne da mleka zadržuje mleko pri molži
- 3. narediti, ustvariti čemu kako lastnost: dati besedi nov pomen; dati čemu dokončno, ustaljeno obliko, ustrezne razsežnosti / uspeh mu je dal novega poguma
- 4. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom
- a) s prislovnim določilom: dati predlog na glasovanje; dati čevlje v popravilo; dati kaj v promet; dati osnutek zakona v javno razpravo; dati otroka v rejo; dal je sina v šolo / dati pismo na pošto; tovarna je dala na trg nov izdelek; dati denar v banko, pog. na knjižico; dati oglas v časopis; malo pšenice je dal v mlin / pog. na sodnijo ga bom dal vložil bom tožbo proti njemu
- b) z namenilnikom: dati delat obleko; dati meso prekajevat; dati sina učit poslati
// z nedoločnikom napraviti, povzročiti, da se s kom kaj zgodi: dati otroka ostriči; dati si napraviti obleko / dati se fotografirati, operirati, ostriči
- 5. pog. plačati: koliko si dal za avto? dati za mašo; dati na račun / dati komu denar na roko neposredno izplačati
// kot klic pri dražbi kdo da več? - 6. ustvariti kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: nekatere rude dajo velik odstotek železa; polje je dalo obilen pridelek; konferenca je dala važne rezultate; mastna hrana da veliko kalorij / pog. gledališče je dalo dobro predstavo / dati odsekan, tleskajoč, zamolkel glas / dati dober, slab zgled; dati povod
// povzročiti, da kdo kaj dobi, ima: boljšega zaslužka mi ne dajo / dati možnost, pravico, priliko, priložnost / ekspr. letos je bog dal dobro letino / knjiž. usoda ne daj, da bi tako zgodaj umrl
// z združitvijo postati nova celota: ti podatki dajo visoko številko; račun da rezultat; pog. koliko dá to? znese
// zadnje vrstice posameznih kitic glose dajo zaključno misel - 7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dati brco, klofuto; dati garancijo, kazen, pobudo, pomoč, poudarek, prisego, priznanje, slabo oceno, slovo, soglasje, zagotovilo; dati svoj glas za odbornika; dati bolniku injekcijo; dati izjavo izjaviti; dati obljubo obljubiti; dati odgovor odgovoriti; dati odpoved odpovedati službo; dati komu poljub; dati transfuzijo krvi; dati znak, znamenje; dati komu dobro vzgojo; dati na posodo posoditi
// dati gol / ta vas je dala mnogo žrtev; publ. v delo so dali mnogo truda vložili
// ekspr. dati častno besedo zagotoviti, da je rečeno res; obljubiti, da bo obljubljeno storjeno - 8. napraviti, da pride kaj na določeno mesto: dati knjigo na mizo, obleko v omaro, robček na usta, roko okrog vratu; grižljaj se da naenkrat v usta / daj to proč / dati na seznam, v zapisnik; dati v oklepaj / pog. dati psa na verigo prikleniti
// pog. dati stroj narazen razstaviti ga (na dele)
// pog. prosim, dajte mi tovariša XY (k telefonu) pokličite ga k telefonu; uredite, omogočite, da bom telefonično govoril z njim - 9. navadno z nikalnico napraviti, da se kaj more goditi: ozke razmere mu ne dajo delovati; delo mu ne da počitka; skrbi mu ne dajo spati; zvedavost ji ni dala, da ne bi vprašala; tega si ne dam reči; ne da si dopovedati
- 10. nedov., ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti: sosed da veliko name, nase / veliko da na poštenost, prijateljstvo; jezi ga, da ne dajo na njegovo besedo / na to nič ne dam
- 11. z nedoločnikom ukazati, naročiti: dal je poklicati k sebi služabnike, prinesti jedi na mizo; župan je dal zapreti pretepače
// pog., v medmetni rabi, z nedoločnikom izraža omiljen ukaz, željo, spodbujanje: dajva kupiti liter vina; dajmo si ogledati še to oglejmo si; pog. dajte se pomakniti naprej pomaknite se
// kot poziv pri pitju dajmo ga! - 12. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi z bog izraža
- a) nejevoljo, nestrpnost: zakaj molčiš, bog te je dal
- b) upanje: če bog da, se bomo kmalu videli
- c) svarilo, prepoved: bog ne daj, da bi storil kaj takega
- č) najboljšo željo: bog daj srečo, zdravje; bog daj, da bi bilo res
- d) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober dan, dober večer bog daj
● beseda je dala besedo razvil se je pogovor; nikomur ne da blizu je nedostopen; nikomur ne da dobre, lepe, prijazne besede je osoren; z nikomer ne govori; ekspr. dati duška svoji jezi, veselju sproščeno izraziti svojo jezo, veselje; ekspr. zanj ne dam roke v ogenj nisem prepričan, da je pošten, sposoben; knjiž. dala je življenje otroku rodila ga je; pog., ekspr. dali smo jim (jih) po grbi natepli smo jih; premagali smo jih; ekspr. ne dam se jim v roke ne pustim, da bi me ujeli, da bi o meni odločali; pog. dal se je ljudem v zobe povzročil, omogočil, da ga opravljajo; pog. dal mi je čutiti, razumeti, vedeti, da me ne mara očitno, v neprimerni obliki mi je to pokazal; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes, za uho, po nosu udari ga; ekspr. ne da si dvakrat reči napravi brez obotavljanja; pog., ekspr. ženske so si dale opraviti okoli dojenčka so se ukvarjale z njim; ekspr. ti bom že dal! kaznoval te bom; tepen boš; ekspr. (jaz) ti bom dal popra, vetra nabil te bom; napravil ti bom kaj neprijetnega; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; dal je sosedu hčer (v zakon, za ženo) privolil je v poroko z njim; žarg., šport. dati glavico odbiti, zbiti žogo z glavo; pog. dati komu košarico zavrniti njegovo ponudbo za ples; zavrniti ponudbo; ekspr. daj mi mir ne moti me, ne nadleguj me; dal je prednost karieri pred znanstvenim delom raje se je odločil za kariero kot za znanstveno delo; knjiž. dal ji je prstan zaročil se je z njo; dal mi je proste roke dovolil mi je, da ravnam po svojem preudarku; dati komu roko prijeti koga za dlan desnice, zlasti v znamenje pozdrava, prijateljskega odnosa; ekspr. dati komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga; pog. dajte, da si vas ogledam dovolite; pog. dati čez izbruhati, izbruhniti; pog. sinu posestvo čez dati izročiti, prepisati; ni mi dal do besede ni mi pustil govoriti; ekspr. dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo; pog. dati vse iz sebe, od sebe do skrajnosti se potruditi; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. ni dal glasu od sebe ni spregovoril; se ni javil, ni pisal; pog. ta pa ne da do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; ekspr. veliko da na obleko posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pripisuje veliko pomembnost oblačenju; pog. dal je nov sod na pipo začel je točiti pijačo iz novega soda; pog. od plače lahko še kaj na stran da prihrani; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; dati na znanje sporočiti, pojasniti; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. tatove so dali pod ključ zaprli so jih v ječo; pog., ekspr. dati (jih) komu pod nos zavrniti koga, spraviti ga v zadrego zaradi njegove napake; pog. dali so ga v časopis pisali so o njem v časopisu; ekspr. v koš te dam, kadar hočem premagam te, boljši sem kot ti; pog. dati komu posestvo v roke prepustiti mu ga v upravljanje; ekspr. nima kaj v usta dati reven je; strada; pog. dati za liter, za pijačo plačati pijačo v kaki druščini; pog. gledala ga je, a ni vedela, kam bi ga dala ni se mogla spomniti, kdo je; ekspr. ne ve, kam bi se dal od dolgega časa kaj bi počel; ne vem, koliko (let) bi ti dal po tvojem videzu ne morem sklepati, koliko si star; pog. prav ti dam soglašam s teboj; nižje pog. med vojno je veliko skozi dal pretrpel; pel je, kar mu je duša dala z vsemi močmi; teci, kar ti noge dajo kolikor hitro moreš; obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje; preg. čič ne da nič, stalo pa malo počivanje, brezdelje ne prinaša koristi, premoženja; preg. dvakrat da, kdor hitro da hitra pomoč je največ vredna
♦ rel. dati odvezo; šah. dati mat
dáti se - 1. z nedoločnikom izraža
- a) osebkovo dopustitev, dovolitev, da se z njim kaj zgodi: dati se motiti, odpraviti, potolažiti, pregovoriti, preprositi; daj se prepričati / pog. daj se kaj videti pridi (na obisk)
// ekspr. ni se jim dal kar tako; ekspr. ne dajte se - b) možnost, da se z osebkom kaj zgodi: to se ne da brati; snov se da cediti; stvar bi se dala bolje urediti, s pridom uporabiti; vrata se ne dajo zapreti / brezoseb.: ne da se povedati z besedami; nič se ne da opraviti, spremeniti; z njo se ne da živeti; ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako; ne da se mu pomagati ni mu mogoče
- 2. s smiselnim osebkom v dajalniku izraža pripravljenost koga za kako dejanje: ne da se mu delati; pridi, če se ti da / elipt. ne da se mi v kino
- 3. v prislovni rabi, v zvezi kar se da izraža zelo visoko stopnjo: kar se da srečni smo; kar se le da natančno poglej; teci, kar se le (najbolj) da kolikor moreš; kar se da hitro, lep karseda
dán -a -o: ne jemlji nazaj dane stvari; to ni bilo dano iz prijaznosti; to je bilo dano vam v varstvo; na dano znamenje so začeli teči / knjiž.: tolikšna sreča mi ni bila dana; ni mi bilo dano, da bi ga spoznal; ni mi bilo dano tako lepo peti ne morem, ne znam; vsakomur je dano na voljo, kam pojde / star., pri datiranju dano v Ljubljani, dne 23. novembra 1866; prim. daj, dan prid.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
dekontaminírati -am dov. in nedov. (ȋ) odstraniti škodljivo snov, zlasti kemično, biološko ali radioaktivno: Obiskovalci si lahko ogledajo razstavo o oborožitveni tekmi med hladno vojno in prikaz postopkov, s katerimi so po zaprtju obratov za izdelovanje jedrskega orožja dekontaminirali okolje E (↑)de… + (↑)kontaminírati
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
deljív -a -o prid. (ī í) ki se da deliti: deljiva snov
♦ ekon. deljivi dohodek skupni viri prejemkov družbenopolitičnih skupnosti, ki se delijo po določenem ključu; mat. deljivo število število, ki se da brez ostanka deliti s kakim drugim številom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
dentín -a m (ȋ) anat. snov, ki sestavlja glavni del zoba, zobovina: plast dentina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
désnosúčen -čna -o prid. (ẹ́-ū) fiz., kem., navadno v zvezi s snov ki suka polarizacijsko ravnino v desno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
destilát -a m (ȃ) z destilacijo dobljena snov, prekapina: čisti destilat;
alkoholni destilat;
vinski destilat vinsko žganje;
pren., knjiž. erotiko pojmuje kot destilat vsega, kar je v človeku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
detergênten in detergénten -tna -o prid. (ē; ẹ̄) nanašajoč se na detergent: detergentna snov
♦ avt. detergentno olje olje z dodatki za raztapljanje zoglenelih izgorkov v valjih motorjev z notranjim zgorevanjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
diafán -a -o prid. (ȃ) knjiž., redko prosojen: ta snov je diafana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
diamagnéten -tna -o prid. (ẹ̑) fiz. v katerem je gostota magnetnega polja manjša, kot bi bila v praznem prostoru: diamagnetna snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
diamagnétik -a m (ẹ́) fiz. diamagnetna snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
dieléktrik -a m (ẹ̑) elektr. izolirna snov glede na njene lastnosti v električnem polju: slab dielektrik se v visokofrekvenčnem polju močno segreva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
difundírati -am nedov. in dov. (ȋ) fiz. samodejno prodirati v drugo snov, pronicati: plini difundirajo skozi opno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
dimórfen -fna -o prid. (ọ̑) biol., min. ki nastopa v dveh oblikah: dimorfne rudnine;
dimorfna snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
díoksín -a m (ȋ-ȋ) 1. kem. vsaka od kloriranih organskih spojin z osnovno strukturo iz dveh benzenskih obročev, ki sta med seboj povezana z dvema kisikovima atomoma: Strokovnjaki so ugotavljali, ali in kako strupen je dioksin v obliki 2,3,7,8-tetrakloro-dibenzo-p-dioksina (TCDD) 2. zelo strupena kemična snov iz skupine teh spojin, ki se pojavlja kot onesnaževalec v zraku, vodi in zemlji: dioksin v piščancih, mesu, mleku, krompirju; Danes je že znano, da je nastala belgijska dioksinska afera z živalsko krmo, onesnaženo z dioksini E ← agl. dioxin, nem. Dioxin iz (↑)di… + (↑)óksi…
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
diskusíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na diskusijo: diskusijski krožek;
diskusijski sestanki so bili zelo obiskani;
diskusijski večer / diskusijska snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
dispergírati -am dov. in nedov. (ȋ) kem. razpršiti snov v drugi snovi: dispergirati glino v vodi;
klej se dispergira v vodidispergíran -a -o: dispergirana snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
dispêrzen -zna -o prid. (ȇ) nanašajoč se na disperzija 1: disperzno stanje / disperzni sistem disperzija; disperzna faza snov, ki je razpršena v drugi snovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
disperzíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na disperzija 1: disperzijski postopek / disperzijsko barvilo netopno barvilo, ki se v vodi razprši; disperzijsko sredstvo snov, v kateri je druga snov razpršena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
dišáva -e ž (ȃ) - 1. snov, ki daje hrani prijeten vonj in okus: jedem dodajamo razne dišave
- 2. kozmetično sredstvo prijetnega vonja: uporabljati drage dišave
- 3. nav. mn. vonj, duh: iz kuhinje so se širile prijetne dišave; zastar. dišava planinskega cvetja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
dnévnik -a m (ẹ̑) - 1. osebni zapiski o dnevnih dogodkih, doživljajih: pisati dnevnik; popotni dnevnik; objavil je nekaj odlomkov iz svojega dnevnika
// zvezek, knjiga s temi zapiski: njen dnevnik je bil vezan v usnje - 2. uradna knjiga, v katero se dnevno vpisujejo pomembni dogodki, podatki: voditi dnevnik o poteku gradbenih del; blagajniški, ladijski dnevnik; prometni dnevnik železniške postaje
♦ fin. temeljna poslovna knjiga za kronološko evidenco poslovnih dogodkov; šol. uradna knjiga, v katero se vpisuje obravnavana učna snov in odsotnost učencev; zvezek učencev nižje osnovne šole, v katerega se delajo zapiski in pišejo vaje pri pouku - 3. časopis, ki izhaja vsak dan: naročiti se na dnevnik; objaviti v dnevniku; uredništvo dnevnika / radijski, televizijski dnevnik oddaja z dnevnimi političnimi, gospodarskimi, družbenimi vestmi
- 4. zool., rabi se samostojno ali kot prilastek metulj, ki leta podnevi: metulji dnevniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
dobíti -ím dov., tudi dóbil; stil. dobóm (ī í, ọ̑) - 1. postati imetnik česa neposredno danega ali poslanega: povsod kaj dobi; dobiti kos kruha, kozarec vina; si že dobil plačo za ta mesec; dobiti brzojavko, pismo / dokumente je dobil nazaj / dobiti vznemirljive novice s fronte; dosti so dobili za domačo nalogo / v kateri trgovini si to dobil kupil; pren. dobiti možnost, priložnost za kaj
- 2. s širokim pomenskim obsegom postati bogatejši
- a) za kako stvar: kmetje so dobili zemljo v dar; dobiti svoj delež; za rojstni dan ni dobil ničesar; dobiti na pósodo, za doto; dobiti za denar, za gotovino, zastonj / dobiti otroka, sina / mačka je dobila mlade povrgla, skotila; po starših je dobil kmetijo podedoval
- b) za kako lastnost: jed je dobila zaradi dodatkov prijeten okus; njegov obraz je spet dobil barvo; stvar je dobila visoko ceno; zbiralna akcija je dobila širok obseg / dobiti veselje do dela / dobiti sive lase osiveti; dobiti pogum opogumiti se
// postati deležen - a) kakega stanja, navadno neprijetnega: dobiti bolezen, jetiko, vročino; dobiti kašelj, živčni napad; ob eksploziji je dobil hude opekline; pri padcu je dobil pretres možganov; dobiti prehlad prehladiti se
- b) kakega pojava, navadno vremenskega: dobili smo dež, sneg; po dolgem času smo dobili lepo vreme
- 3. sprejeti denar kot nadomestilo za kaj prodanega ali storjenega: koliko si dobil za avto, delo, garanje; za hišo je dobil premalo / za to nisem dobil ničesar / samo posmeh je dobil za zvestobo
- 4. s širokim pomenskim obsegom biti uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa: nikjer nisem mogla dobiti solate; delo zaostaja, ker ne dobimo delavcev; dobiti delo v tovarni; še ob pravem času so dobili dokumente; dobiti kredit za zidanje šole, lokacijo za gradnjo hiše; dobiti konju par; dobiti prostor v avtobusu / v zakon je dobil zdravo kmečko dekle; dobila je bogatega moža / dobiti neodvisnost, samostojnost, svobodo / žensko so dobili otrokom za varuha najeli
// najti koga, naleteti na koga: gospodarja ni dobil doma; dobila ga je mrtvega; dobil jih je v živahnem pogovoru / gob je bilo malo, vendar jih je nekaj le dobila / če pohitite, boste vlak še dobili
// z uspehom končati določen proces, v katerem nastopata navadno dve nasprotni strani: dobiti bitko, igro, pravdo, stavo, vojno - 5. s širokim pomenskim obsegom priti do koga, biti uspešen v iskanju koga, ki se tega izogiba: kurirja je dobila sovražnikova patrulja; če te dobijo, te bodo zaprli; vlomilca so kmalu dobili; ko te dobim, boš tepen / pog.: dež me je dobil; nevihta ga je dobila v gorah; brezoseb. dobilo jih je sredi polja bili so tam, ko je začelo deževati, snežiti
- 6. napraviti, da kdo kam pride: trudili so se, da bi ga dobili iz ječe; dobiti smet iz očesa; ekspr. komaj so ga dobili iz postelje / dobiti koga na svojo stran; niso ga mogli dobiti v svojo družbo
// knjiž. napraviti, da pride kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: če delimo dvajset s štiri, dobimo pet; žveplo, ki ga dobimo iz spojin; podatki, ki jih dobimo v analizi - 7. izraža, da je kaj kje na razpolago: delavcev ni mogoče dobiti; vstopnice dobite pri blagajni; v trgovini se dobi tudi tobak / dobiš me lahko vsako popoldne
- 8. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: dobiti odgovor, odlikovanje, opomin, plačilo, pohvalo, pomoč, priznanje, soglasje; dobiti nagrado biti nagrajen; dobiti oceno biti ocenjen
// dobiti gol; dobiti obisk / dobiti ime Peter / dobiti dobro, prijazno besedo / dobiti klofuto, udarec; dobiti jih s palico; pog. dobil je eno okrog ušes / dobiti vtis, da so otroci nedisciplinirani; dobiti vpogled v stvar
● žarg., trg. prosim, že dobite? vam že strežejo; pog. med njimi se dobijo tudi pošteni ljudje med njimi je tudi nekaj poštenih ljudi; pog. dobiti košarico biti zavrnjen ob ponudbi za ples; biti zavrnjen sploh; ekspr. dobiti kroglo v glavo biti ustreljen; biti ranjen v glavo; pog., ekspr. tu dobi vsaka stvar noge vsaka stvar se tu izgubi, izgine; pog. dobiti pet let, mesecev (zapora) biti obsojen na pet let, mesecev (zapora); pog. končno je nesramnež dobil svoje bil je ostro zavrnjen, kaznovan; pog. prosim, bi lahko dobil tajnika bi lahko govoril z njim; ekspr. pošteno jih je dobil pod nos zavrnili so ga, spravili so ga v zadrego zaradi njegove napake; ekspr. pazi se, če te dobim pred oči če prideš v bližino; pog. precej ga je dobil v glavo precej je vinjen; ta ženska ga je popolnoma dobila v svojo oblast popolnoma se podreja njeni volji, njenim zahtevam; pog. dobiti koga v pest, v roke ujeti in kaznovati ga; pog. v vas smo dobili vojake v našo vas so prišli vojaki; pog. dobiti kaj toplega v želodec pojesti kako toplo jed; pog., ekspr. rad bi dobil kaj za pod zob rad bi kaj pojedel; ekspr. če še toliko govoriš, ga ne boš dobil za stvar ga ne boš pregovoril, pridobil; pog. dobiti koga na laži ugotoviti, da se je kdo zlagal; pog., ekspr. dobiti jih po glavi biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan; pog., ekspr. dobiti jih po grbi biti tepen; biti premagan; ekspr. dobiti po nosu biti deležen zbadljivega, odklonilnega ravnanja; brezoseb., pog. v rudniku ga je dobilo se je ponesrečil; kar je iskal, to je dobil zaradi nepremišljenega, neprevidnega ravnanja je doživel kaj neprijetnega; preg. kdor dolgo izbira, izbirek dobi
♦ navt. dobiti veter v jadra; rel. dobiti odvezo; šport. dobiti točko zmagati
dobíti se pog. sestati se, sniti se: dobimo se pred odhodom vlaka, ob desetih; dobiti se s kom
dobívši zastar.: dobivši pismo od prijatelja, je takoj odpotoval
dobljèn -êna -o: pripraviti načrt na osnovi dobljenih podatkov; preveriti dobljene rezultate; ta denar ni po pravici dobljen; z destilacijo dobljena snov; zmaga je dobljena
● preg. kakor dobljeno, tako izgubljeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
dólbsti dólbem [u̯b] nedov., dólbite in dolbíte (ọ́) - 1. izrezavati snov z ozkim rezilom, navadno s tolčenjem nanj: žagati in dolbsti; dolbsti les; dolbsti z dletom
// z dolbenjem delati, oblikovati: dolbsti luknjo; dolbsti žlice / ekspr. v lica so se ji dolble jamice - 2. spravljati manjši predmet iz snovi, v kateri tiči: dolbsti kamenčke iz zidu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
dopamín -a m (ȋ) med. snov, ki prenaša živčne dražljaje med celicami centralnega živčnega sistema: izločanje dopamina; Parkinsonova bolezen je počasi napredujoče stanje, ki se pojavi pri pomanjkanju dopamina v možganih E ← nem. Dopamin, agl. dopamine iz DOPA, skrajšano iz d(ihydr)o(xy)p(henyl)a(lanine) 'dihidroksifenilalanin', + (↑)amín
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
dozírati -am dov. in nedov. (ȋ) določiti, natančno odmeriti količino česa, navadno zdravila: dozirati zdravilo;
kinin doziramo individualno / dozirati sevanje rentgenskih žarkov / dozirati živila z dozirnim strojem; pren. pravilno dozirati učno snovdozíran -a -o: dozirana količina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
dožívljanje -a s (í) glagolnik od doživljati: doživljanje vojnih grozot je zelo vplivalo nanj / približati snov otrokovemu dojemanju in doživljanju; emocionalno, estetsko, notranje, pesniško doživljanje; doživljanje umetnosti; igralec stopnjuje intenzivnost doživljanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
dragocén -a -o prid., dragocénejši (ẹ̄ ẹ́) - 1. ki ima veliko vrednost, visoko ceno: dragocen nakit; dragocena kristalna vaza; kupuje ji sama dragocena darila; dragoceno krzno, pohištvo / tako nastaja dragocena snov za rast organizma
- 2. ki se mu pripisuje poseben pomen, posebna vrednost: dragocena žrtev; skrbno je gojil to dragoceno čustvo; dragoceno prijateljstvo / ekspr.: zapravljati dragoceni čas; tekmovalci so si priborili dve dragoceni točki / dragocen človek / z dajalnikom spomin na umrlo mater mu je dragocen drag, ljub
// ki daje, prinaša dobro, korist: dragocen podatek; nepristranska kritika je dragocena; opravil je dragoceno delo / dragocene izkušnje; nuditi dragoceno pomoč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
dražíti in drážiti -im, in drážiti -im nedov. (ī á; á ā) - 1. delovati na organizem tako, da nastane reakcija: prah draži pljuča; dražiti oči s solzivcem; dražiti živce; brezoseb. draži ga h kašljanju, na kašelj / pečenka ga prijetno draži v nos; sadje draži tek pospešuje, veča
// razvnemati, podžigati: dražiti domišljijo; skrivnost je dražila dekličino radovednost - 2. spravljati koga v razburjenost, jezo: paglavci dražijo berača; to ga draži kot rdeča ruta bika / dražiti čebele, psa / dražijo jo, da ima fanta; vsi jo dražijo z njim šalijo se, ker ga ima rada, ker jo ima rad; zelo me draži, da ga nisem spoznala
- 3. redko hujskati, podpihovati: dražil je ravnatelja proti meni
dražèč -éča -e: dražeč nemir; dražeča snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
držáti -ím nedov. (á í) - 1. imeti kaj z rokami oprijeto: držati kozarec; držati za kljuko, vrv; detektivove roke so ga čvrsto držale; držal ga je kakor v kleščah / od smeha smo se držali za trebuhe / držita se za roke
// z rokami imeti oprijeto kaj zaradi kakega namena, dela: otroka je naučila držati svinčnik; ne zna držati kose; držati (za) plug naravnavati ga pri oranju
// le dobro ga drži, da ti ne uide; drži se, da ne boš padel / kot klic za ščuvanje psa dŕži ga - 2. opravljati delo, ki kaj povezuje v celoto: led drži kamenje skupaj; vezi so trdno držale; žeblji čvrsto držijo / ekspr. čeprav bolan, je oče le še trdno držal kmetijo skupaj
- 3. ohranjati kaj v določenem položaju, kljub delovanju nasprotne sile: balkon držita dva stebra; komaj je držal tram pokonci; s kolom je držal škaf pod vodo / sadno drevje je polno, da komaj drži; sneg je bil premehek, da bi nas držal / ključavnica ni dolgo držala, vrata so kmalu popustila
// ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: fant je držal dekle v objemu; držati roke na hrbtu; držati otroka v naročju; otrok drži kar naprej prst v ustih / knjigo drži narobe; držati glavo pokonci - 4. s širokim pomenskim obsegom s svojo oblastjo, z vplivom ohranjati koga na določenem mestu:
- a) že od včeraj ga držijo na policiji; držali so ga zaprtega
- b) mati je držala otroke v prostem času doma
- c) vso noč so nas s strojnicami in minami držali od sebe / dekle je držalo svojega najnovejšega znanca v spoštljivi razdalji
- č) preostali denar je držala za hude čase / trgovci niso hoteli prodajati blaga ceneje, rajši so ga držali v skladiščih
// vojaško obvladovati kak prostor, objekt: cesto zanesljivo drži naša druga četa; sovražnik še zmeraj drži nekatere pomembne postojanke
// pog. ohranjati koga pod vplivom, v oblasti: silna besnost me je držala; krč ga že spet drži / ni mogel več držati nejevolje zadrževati, tajiti
- 5. s širokim pomenskim obsegom s svojo dejavnostjo, postopki ohranjati kaj v določenem stanju: držati potrošnjo v mejah realnih možnosti; razred drži v disciplini; držati repertoar na visoki umetniški ravni; načrt držijo v strogi tajnosti
// delati, da se kaj ohranja, bistveno ne spreminja: držati čistočo med boleznijo; držati ritem pri plesu; držati začetni tempo do konca teka / to blago drži barvo; izdelki držijo svoje cene / pog. držati rekord v metu krogle
// pog. ohranjati svojo bistveno lastnost, uporabnost: te hlače že zelo dolgo držijo; pričeska ji odlično drži; tisti stari voz še zmeraj drži je uporaben; tako konzervirana zelenjava (se) drži skozi vso zimo se ne pokvari - 6. žarg., s širokim pomenskim obsegom zaradi kakega namena ohranjati kaj v kakem odnosu: poleg goveje živine drži še ovce in dve kozi ima, goji; že nekaj časa ne drži več služkinje nima; tega artikla pri nas ne držimo nimamo, ne prodajamo
// držati blago na zalogi - 7. pog. trajati: deževje je držalo tri tedne; padel je v duševno odsotnost, ki je držala; lepo vreme se bo še držalo
- 8. biti tak, da ne more skozi tekočina, sipka snov: bazen drži; čevlji mi sploh ne držijo, nogavice imam čisto mokre; lonec drži, čeprav je malo počen / otrok ne drži vode ne more zavestno uravnavati odvajanje seča
- 9. s prislovnim določilom imeti določeno prostornino: ta posoda drži malo manj kot pet litrov; koliko drži sod
- 10. biti v skladu z resničnostjo: vremenska napoved je malokdaj držala; številke niso povsem držale; drži kot pribito / ta predpis ne drži več ne velja
// navadno v zvezi z beseda, obljuba vztrajati pri obveznosti: vse obljubi, a ničesar ne drži; držati besedo, obljubo / brezoseb., kot podkrepitev drži, jutri se vidiva - 11. biti usmerjen, voditi, peljati: pojdi po cesti, ki drži v dolino; most drži preko reke; stopnice držijo navzgor / čez travnik je držala krvava sled / ena vrata držijo v spalnico, druga pa naravnost na vrt
- 12. pog., navadno z orodnikom strinjati se s kom in ga podpirati pri delovanju: zmeraj drži z bogatimi, z močnejšimi; vsi držijo z njim; mati je držala s sinom proti očetu; sošolci držijo skupaj
- 13. nižje pog., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža opravljanje dejanja, ki ga določa samostalnik: držati govor; držati predavanje predavati, imeti predavanje; držati komu dolge pridige / držati stražo biti na straži, stražiti
// držati pod kontrolo kontrolirati - 14. nižje pog., v zvezi z na ceniti, dati na kaj: ljudje držijo nanj; držati na svojo čast
- 15. zastar. imeti, šteti za: za nespametnega koga držati; tiste narode so držali za manj civilizirane
● ekspr. kaj te le danes drži? zakaj si tako čuden, nepristopen; pog. vreme bo še nekaj časa držalo ostalo lepo, se ne bo poslabšalo; držati figo, pesti za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; nizko glej, da boš gobec držal da ne boš česa povedal, rekel; pog. branjevke so držale jajca po dinarju prodajale so jih po dinarju; niso jih hotele prodajati ceneje; ekspr. držati jezik (za zobmi) ne povedati česa, molčati; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; brezoseb., pog. drži me, da bi ga pošteno premikastil čutim željo, mika me; pog. držati mulo kazati jezo, nejevoljo; knjiž. držati ogledalo svojemu času v umetniških, zlasti v gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe; držati roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; pog. držati roke križem lenariti, ne delati; evfem. ne bo dolgo, ko mu bodo svečo držali umrl bo; evfem. držati vrečo biti soudeležen pri kraji, ropu; ekspr. držati koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. držati koga na vajetih, na kratko imeti ga popolnoma v oblasti; pog. držati ljudi v distanci ne biti z njimi preveč prijazen, domač; ekspr. vseh teh podatkov pa res ne morem držati v glavi, v spominu si ne morem zapomniti; ekspr. držati koga v precepu, v šahu onemogočati mu, da bi samostojno ukrepal, se odločal; pog. držati kaj v svojih rokah sam odločati o čem, voditi kaj; le upanje ga še drži pokonci ohranja zdravega, živega; oče je svoje otroke trdo držal bil je zelo strog z njimi; preg. bolje drži ga kot lovi ga bolje se je zadovoljiti s slabšo, a gotovo možnostjo
♦ lov. divjad (dobro) drži ne zbeži, ne odleti takoj, ko začuti lovca ali psa; pes dobro drži vztrajno goni divjad
držáti se - 1. biti v prostorsko neposrednem stiku s čim; dotikati se, stikati se: naša hiša se drži trgovine; delovna soba se je držala salona
// biti pritrjen, prilepljen na čem: čevljev se še drži blato; čela se drži šop potnih las; pren. krivica se ga drži; vzdevek iz dijaških let se ga še zmeraj drži
// premikati se po določeni poti, določeni smeri: držati se glavne ceste, markacije
// ekspr. ne oddaljevati se od česa, ne zapuščati česa: ljudje se pred večjimi prazniki držijo večinoma dóma; pren. vse do svoje smrti se je držal govorice rojstnega kraja; drži se me ko klop - 2. delati, kot se zahteva, predpisuje: držati se diete, dogovora, napotkov, navodil, pogodbe, predpisov; držati se prave mere; drži se svojih nazorov kot pijanec plota
- 3. z izrazom na obrazu in z obnašanjem kazati razpoloženje: čemerno, jezno, prijazno se držati; drži se sila domišljavo; držati se na jok; drži se, ko da ne zna do pet šteti nevedno, naivno
// telo imeti, ohranjati v določenem položaju: držati se vzravnano; po vojaško se držati; ljudje so se držali, kakor da bi jih zeblo
// pog. biti domišljav: kaj se boš držala, saj nisi nič posebnega - 4. ohranjati svoj obstoj, položaj kljub ogroženosti: trdnjava se je dolgo časa držala; samo s silo se drži na oblasti; celotna reprezentanca se je odlično držala
// pog. vesti se, zadržati se: če se bo v zaporu dobro držal, bo še pomiloščen; med okupacijo se je dobro držal; hrabro, pogumno se držati - 5. s prislovnim določilom izraža, da je kdo na določenem mestu, v določenem stanju: vedel je, kje se medved najraje drži; megla se drži v dolini že tri dni; nekatere ribe se držijo prav pri dnu / pozimi se držijo gamsi v gručah; pesek se drži skupaj; zmeraj se je držal bolj sam zase, ob strani
● pog. res ne vem, zakaj se držiš (name) si jezen, užaljen; pog. avto se dobro drži ceste ga ne zanaša na ovinkih, pri hitri vožnji; ekspr. denar se je ne drži ne hrani ga; je zapravljiva; ekspr. komaj se ga še duša drži je tako slab, da bo kmalu umrl; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; smola se ga drži vse se mu ponesreči; večkrat doživi kaj neugodnega; ekspr. njega se pa še mleko drži je še zelo mlad, neizkušen; ekspr. držati se materinega krila biti v svojem ravnanju nesamostojen, odvisen zlasti od matere; ekspr. vreme se že ves ta teden kislo drži ni lepo, a vendar je (še) brez padavin; držati se v dve gubé sključeno; nižje pog. nazaj se držati pri jedi, pri pijači jesti, piti manj, kot si kdo želi, pri delu biti len; ne delati, kolikor bi lahko in kolikor bi bilo potrebno; pog. za svoja leta se še odlično drži je nadpovprečno čil, zdrav; drži se kot lipov bog je neroden, molčeč; kar tod pojdite in se držite desne, na desno na vsakem razpotju pojdite po desni poti
držé: drže se za roke, sta se sprehajala po parku
držèč -éča -e: izpeljal je načrt, držeč se v celoti svoje prvotne zamisli; posodo, držečo pet litrov, je napolnil do roba; stopala je tesno ob njem, držeč ga pod pazduho
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
dušíčen -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na dušik: dušična snov;
dušična gnojila / dušično gnojenje / dušične spojine dušikove
♦ bot. dušične bakterije dušikove bakterije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
dvólíčen -čna -o prid. (ọ̑-ī) biol., min. ki nastopa v dveh oblikah: dvolične rudnine;
dvolična snov;
spolno dvolične živali
♦ geom. dvolična ravnina ravnina, ki se vidi v tlorisu z ene, v narisu pa z druge strani; obrt. dvolična pletenina pletenina, ki je na pravi in na narobni strani enaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
dvóósen -sna -o prid. (ọ̑-ọ̑) teh. ki ima štiri kolesa na dveh oseh: dvoosni vagon / dvoosni traktor
♦ min. optično dvoosna snov snov, ki ima dva preseka, v katerih je lomni količnik v vseh smereh enak
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
ebonít -a m (ȋ) črna trda snov iz kavčuka in žvepla, ki ne prevaja električnega toka: izolatorji iz ebonita
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
ekskrét -a m (ẹ̑) biol. organizmu nepotrebna ali škodljiva snov, ki jo celice izločajo iz telesa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
eksplozív -a m (ȋ) eksplozivna snov, ki se uporablja za orožje ali razstreljevanje, razstrelivo: napolniti rov z eksplozivom;
velika rušilna moč eksploziva / eksploziv za atomsko bombo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
ekstínkcija -e ž (í) fiz. oslabitev svetlobe pri prehodu skozi snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
ekstrahírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. kem. izločiti snov iz trdnih ali tekočih zmesi s topilom tako, da se pri tem kemično ne spremeni, izlužiti: ekstrahirati olja iz semen; ekstrahirati z alkoholom
- 2. med. izpuliti, izdreti, izvleči: ekstrahirati zob
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
ekstrákcija -e ž (á) - 1. kem. izločitev, izločevanje snovi iz trdnih ali tekočih zmesi s topilom tako, da se pri tem snov kemično ne spremeni; izlužitev, izluževanje: ekstrakcija barvila, olja / ekstrakcija kosti iz kosti
- 2. med. izpulitev, izvlečenje, izdrtje: ekstrakcija tujka; ekstrakcija zoba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
ekstrákt -a m (ȃ) trdna ali sirupu podobna snov, dobljena z ekstrakcijo, izvleček: tobakov ekstrakt;
ekstrakti iz zdravilnih zelišč;
tovarna za taninov ekstrakt / mesni ekstrakt; kis iz kisovega ekstrakta; limonin ekstrakt v prahu; pren. fantazija je tvoren ekstrakt osebnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
ekstraktíven -vna -o prid. (ȋ) - 1. kem. ki se da ekstrahirati: ekstraktivne sestavine lesa; ekstraktivna snov
- 2. knjiž. nanašajoč se na pridobivanje, črpanje naravnih surovin: ekstraktivna dejavnost, industrija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
elektróda -e ž (ọ̑) teh. električni prevodnik, ki se rabi za dovajanje ali odvajanje električnega toka v snov ali iz snovi: vtakniti elektrodi v elektrolit;
kovinska, oglena, platinska elektroda;
konica elektrode / gola elektroda brez mineralne obloge; oplaščena elektroda z mineralno oblogo; varilna elektroda taljiva elektroda, navadno z mineralno oblogo za obločno varjenje; netaljiva elektroda, navadno za uporovno varjenje
♦ elektr. negativna elektroda katoda; pozitivna elektroda anoda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
elektrolít -a m (ȋ) - 1. kem. snov, ki raztopljena ali staljena v obliki ionov prevaja električni tok: kisline, baze in soli so elektroliti; močni, šibki elektroliti; prehod električnega toka skozi elektrolit
- 2. žarg. elektrolitni kondenzator: zamenjati elektrolite in upore v radijskem sprejemniku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
elektrolíten -tna -o prid. (ȋ) teh. nanašajoč se na elektrolit: elektrolitna kopel
♦ elektr. elektrolitni kondenzator kondenzator, pri katerem je izolirna snov nastala z elektroliznim postopkom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
elemènt -ênta m (ȅ é) - 1. sorazmerno samostojen del celote, prvina: razstaviti pripravo na elemente; gradbeni, konstrukcijski, montažni element
// sestavni del, sestavina: točka, premica in ravnina so elementi geometrije; to so bistveni elementi obravnavanega problema / smučarskih skokov ni mogoče trenirati po elementih / nasprotujoči si elementi njegovega značaja
// s prilastkom po čem značilen sestavni del česa: združil je različne stilne elemente; baladni, lirski, realistični element literarnega dela; dekorativni element stavbe; vnašati folklorne elemente / luč je pomemben element Župančičeve poezije / v njegovem govoru je bilo čutiti elemente italijanščine; slovenski etnični element v Avstriji prebivalci slovenske narodnosti - 2. mn. bistveni, osnovni del: spoznati elemente fizike; dobiti najvažnejše elemente znanja iz slovnice / porajajo se elementi nečesa novega
- 3. faktor, činitelj, dejavnik: kooperacija je zelo pomemben element v blagovni proizvodnji; elementi, ki vplivajo na razvoj odnosov med sosednima državama; vpliv gospodarskih, kulturnih elementov na oblikovanje zavesti
- 4. slabš., s prilastkom človek kot član družbe: razkrinkati špekulantske elemente; obvarovati kaj pred nezdravimi, tujimi elementi; asocialni, neodgovorni, nevarni, protidržavni elementi
- 5. kem. snov, ki se ne da kemično razstaviti na enostavnejše snovi: odkrili so nov element; halogeni, radioaktivni element; atomska masa elementa; valenca elementa
- 6. star. zemlja, voda, zrak ali ogenj kot naravna sila: voda je strašen element, kadar se razlije; v boju z elementi je moral prenesti nečloveške napore; divjanje naravnih elementov / riba lahko živi samo v svojem elementu v vodi
● pog. biti v (svojem) elementu biti razvnet, navdušen ob opravljanju priljubljenega dela; biti zelo dobro razpoložen
♦ bot. florni element rastline, značilne za določeno področje; elektr. kontaktni element osnovni del stikalnega aparata; strojn. strojni elementi deli, ki se v enaki ali podobni obliki rabijo pri izdelavi različnih strojev, naprav; voj. elementi streljanja podatki, po katerih se naravna orožje pri streljanju na cilj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
eliminírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. ukiniti obstoj česa; odpraviti, odstraniti: eliminirati razdiralni vpliv;
iz učnih programov so eliminirali nepotrebno učno snov;
eliminirati medsebojna nasprotja / revolucija je eliminirala profesionalne generale iz političnega življenja
♦ mat. eliminirati neznanko z računskimi postopki doseči, da odpade določena neznanka v sistemu enačb; izločiti, odpraviti neznanko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
emájl -a m (ȃ) - 1. steklasta snov za prekrivanje zlasti kovinskih izdelkov: emajl na posodi je razpokal; nanašati emajl; bel, moten emajl / kritni, osnovni emajl
// pog. izdelek, prekrit, prevlečen s to snovjo: kuhinjski porcelan in emajl je lepo zložila v omaro - 2. anat. prosojna, zelo trda snov, ki prekriva zobne krone; sklenina: razpoka v emajlu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
emanácija -e ž (á) - 1. knjiž. razširjanje, izžarevanje: neprestana emanacija naše narodne samobitnosti
// kar je izraz, rezultat tega: vsa ta dela so emanacija mogočnega stvariteljskega duha; kultura z vsemi emanacijami
♦ filoz. emanacija v idealističnih filozofijah izhajanje vsega bivajočega iz najvišjega izvora, najpopolnejšega bitja - 2. kem. plin, ki ga oddaja radioaktivna snov: emanacija radioaktivnih elementov / radijeva emanacija radon; torijeva emanacija toron
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
emulgátor -ja m (ȃ) kem. snov, ki povzroča, pospešuje nastanek emulzije: dodati emulgator;
emulgator za konzerviranje sadnih sokov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
enakosméren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) fiz. ki ima v različnih smereh enake fizikalne lastnosti; izotropen: enakosmerna snov;
optično enakosmeren
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
energènt -ênta m (ȅ é) snov, iz katere se pridobiva energija: V državi, bogati z energenti, z ogrevanjem ni večjih težav, temperatura vode v radiatorjih stanovanjskih zgradb pa se samodejno prilagaja zunanji temperaturi E (↑)energíja
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
energíja -e ž (ȋ) - 1. sposobnost telesa, da opravi delo: energija nastopa v različnih oblikah; pri oksidaciji snovi se v celicah sprošča energija; oddajati energijo; snov se lahko spremeni v energijo; zakon o ohranitvi energije; poraba energije; preskrba z energijo / električna energija; jedrska energija; sončna, vodna energija
♦ elektr. jalova energija ki je potrebna za tvorbo električnih ali magnetnih polj pri izmeničnem toku in ne opravlja nobenega dela; fiz. kinetična energija ki jo ima telo zaradi svojega gibanja; mehanska energija; notranja energija ki jo ima telo zaradi svojega termodinamičnega stanja in ki se ne da v celoti spremeniti v delo; potencialna energija ki jo ima telo zaradi svoje višinske lege - 2. tudi mn. človekova telesna sposobnost za opravljanje fizičnega ali umskega dela; moč, sila: v navidezno krhkem telesu se je skrivala silna energija; ne smemo izgubljati časa in energij; z vsemi svojimi energijami se je vrgel na problem; ustvarjalne energije ljudstva; v delo je vložil veliko energije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
enolómen -mna -o prid. (ọ̄) min. ki v vseh smereh enako lomi svetlobo; optično izotropen: enolomna snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
ênoósen -sna -o prid. (ē-ọ̑) teh. ki ima dve kolesi na eni osi: enoosni priklopniki / enoosni traktor
♦ min. optično enoosna snov snov, ki ima samo en presek, v katerem je lomni količnik v vseh smereh enak
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
enovít -a -o prid. (ȋ) - 1. ki je enakih, istovrstnih sestavin: enovita snov / ta človek ima enovit značaj; roman je enovit po svoji kompoziciji
- 2. ki ima sestavne dele trdno povezane med seboj: enovit vojaški blok / narod kot enovita celota
- 3. knjiž. skladen, harmoničen: enoviti gibi telovadcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
eozín -a m (ȋ) kem. rdeča organska snov za barvanje živil in kozmetičnih sredstev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
ergosteról -a m (ọ̑) kem. organska snov v kvasu in rženih rožičkih, iz katere nastaja vitamin D
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
eritropoetín -a m (ȋ) med. hormon, ki se izloča predvsem v ledvicah in uravnava nastajanje rdečih krvnih celic v kostnem mozgu ali snov z biološko aktivnostjo tega hormona: predpisovanje eritropoetina; Pri bolnikih, ki so na dializi, anemijo zdravijo z eritropoetinom, kar je običajno uspešno E ← nem. Erythropoietin, agl. erythropoietin iz gr. erythrós 'rdeč' + tvor. k póiēsis 'izdelava, delo'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
erogén -a -o prid. (ẹ̑) med. ki vzbuja spolno poželenje: erogena snov / erogene cone deli telesa, ki so posebno občutljivi za spolno draženje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
esénca -e ž (ẹ̑) - 1. koncentrirana naravna ali umetna snov, ki ima karakterističen vonj ali okus: limonina, rumova esenca; močna esenca; tovarna esenc / kisova esenca / smrekova esenca
- 2. filoz. kar opredeljuje kaj, da je to, kar je; bistvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
estrogén -a m (ẹ̑) med. ženski spolni hormon ali snov z biološko aktivnostjo tega hormona
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
éter2 étra m (ẹ́) - 1. fiz., nekdaj domnevna snov, ki napolnjuje ves prostor in telesa in po kateri se širi elektromagnetno valovanje: gibanje Zemlje po etru
● publ. poslati sporočilo v eter, po etru po radiu - 2. pesn. zrak, ozračje: jesenski veter nosi listje v eter; v sinjem etru kroži letalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
fáza -e ž (á) - 1. časovno sklenjen del nastajanja, razvoja česa z vsebinskimi značilnostmi v okviru celote, razvojna stopnja: prišlo je do kritične faze v gospodarstvu; današnja, sedanja faza družbenega razvoja; delo je v zadnji fazi; faza tehnološkega procesa; prehod iz ene faze v drugo / razvojne faze otrokove duhovne rasti stopnje; ugotoviti bolezen v njeni začetni fazi / knjiž. to je bila pomembna faza v našem kulturnem življenju čas, doba
- 2. fiz. količina, ki določa trenutno vrednost nihajoče količine: napetosti nihata z nasprotno fazo
- 3. elektr. izmenični električni tok ali napetost, katerih nihanje ni istočasno z nihanjem drugega izmeničnega električnega toka ali napetosti: faze trifaznega toka
// poljud. fazni vodnik: dotakniti se faze - 4. astr. razmerje med osvetljenim delom in celotno navidezno ploskvijo planeta, satelita ali Lune: Venerine faze
- 5. kem. snov v določenem agregatnem stanju kot sestavina zmesi: plinska, tekoča, trdna faza / disperzna faza snov, ki je razpršena v drugi snovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
feljtón -a m (ọ̑) živahno, duhovito pisan literarni sestavek, navadno grafično ločen od drugega gradiva, podlistek: pisati feljtone;
mojster feljtona;
snov za feljton
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
fenól -a m (ọ̑) kem. - 1. kristalna, v vodi topna snov, izvedena iz benzena z zamenjavo enega atoma vodika s hidroksilno skupino: zastrupitev rib zaradi fenola v odplakah
// raztopina te snovi: razkužiti s fenolom; duh po fenolu - 2. nav. mn. aromatska spojina, ki ima hidroksilno skupino: uporaba fenolov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
fíberglas -a [bər] m (ī) kem. umetna snov iz steklenih vlaken in umetne smole: skakalna palica iz fiberglasa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
fibrín -a m (ȋ) biol. vlaknata snov v strjeni krvi, nastala iz fibrinogena, vlaknina: mrežasto razpredene niti fibrina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
fiksatív -a m (ȋ) um. snov za površinsko utrditev, zaščito barvne plasti: mešal se je vonj fiksativa in oljne barve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
fiksátor -ja m (ȃ) kozm. snov, ki se dodaja parfumom za zaviranje izhlapevanja: izdelovanje fiksatorjev za parfumska olja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
fiksírati1 -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. trdno namestiti kaj v določenem položaju ali na določenem mestu, pritrditi: fiksirati anteno; fiksirati reflektorje
// trdno določiti: fiksirati datum ekskurzije; fiksirati pozicijo kamer / publ.: v pogodbi fiksirati minimalne mezde; fiksirati naloge inšpekcije - 2. knjiž. določiti čemu dokončno podobo, zlasti v umetniški dejavnosti: portretist fiksira gib; režiser je fiksiral situacijo
- 3. nedov., pog. napeto, nepremično gledati koga: fiksirati sogovornika; ostro ga je fiksiral in tehtal
- 4. fot. kemično odstraniti za svetlobo občutljivo snov z neosvetljenih delov filma: fiksirati film / fiksirati fotografijo
- 5. biol., kem. kemično obdelati kaj, da se ohrani v določenem stanju: fiksirati preparat; fiksirati s formalinom
♦ gled. fiksirati besedilo dokončno pripraviti, obdelati ga za uprizoritev; med. fiksirati zlomljeni ud z oporami ga napraviti negibljivega; šah. fiksirati kmeta preprečiti mu napredovanje; tekst. fiksirati tkanino s toplotnim ali kemičnim postopkom doseči, da se tkanina pri nadaljnji predelavi ne krči ali razteza; um. fiksirati barvo površinsko utrditi, zaščititi barvno plast
fiksíran -a -o: dajatve so bile fiksirane v urbarjih; nezadostno fiksirane meje / fiksirani pojmi ustaljeni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
fílmar -ja m (ȋ) pog. filmski delavec: snov je zamikala filmarje / filmarji snemajo zadnje kadre
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
fílter -tra m (í) naprava ali snov za odstranjevanje primesi iz tekočin ali plinov, čistilnik: tekočino precejamo skozi filtre;
filter iz volnenih vlaken;
filter za vodo;
cigarete s filtrom / mehanski, peščeni filter; zračni filter za filtriranje zraka; pren. tudi njegove izrazito izpovedne pesmi so pronikale skozi filter čustvenega sveta
♦ avt. oljni filter naprava za čiščenje olja pri avtomobilskem motorju; fot. filter priprava iz barvnega stekla ali folije iz umetne snovi, ki prepušča v fotografsko kamero samo žarke določenih barv, sito; rumeni filter rumenica; med. bakteriološki filter ki zadržuje bakterije določene velikosti; neskl. pril.: cigarete filter in filter cigarete; filter papir
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
fiziolóški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na življenjske procese v organizmih: fiziološke lastnosti živali;
fiziološke spremembe / fiziološka reakcija // nanašajoč se na fiziologe ali fiziologijo: fiziološki laboratorij; fiziološki oddelek na fakulteti / fiziološka kemija kemija, ki raziskuje kemične procese v organizmih
♦ ekon. fiziološki minimum življenjske potrebščine, potrebne za sámo življenje; med. fiziološka raztopina vodna raztopina kuhinjske soli z enako koncentracijo, kot jo imajo telesne tekočinefiziolóško prisl.: fiziološko aktivna snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
fluát -a m (ȃ) grad. snov za zaščitne premaze na betonu ali lesu: magnezijev fluat
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
flúid tudi flúidum -a m (ȗ) - 1. knjiž. razpoloženjski vpliv, ki ga širi kaka stvar: ta življenjski nazor daje umetnini enkraten fluid; predstava izžareva svojevrsten fluid intimnosti; gledališki fluid; lirični fluid
- 2. nekdaj domnevna tekočina, ki prenaša energijo, elektriko: električni fluid; pren., knjiž. gore, oblite z modro sivim fluidom
♦ fiz. snov, ki se lahko pretaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
fluíden in flúiden -dna -o prid. (ȋ; ȗ) - 1. nanašajoč se na fluid: fluidna improvizacija, polna humorja / veže jih fluidna sila nove ideje / fluidna snov
- 2. publ. spremenljiv, nestalen: fluiden notranji lik človeka; fluiden mednarodni položaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
fluorescénčen -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na fluorescenco: fluorescenčna snov / fluorescenčna svetloba
♦ elektr. fluorescenčna cev žarnica cevaste oblike, katere obloga sveti zaradi prevajanja električnega toka v razredčenem plinu; fluorescenčna žarnica; med. fluorescenčni mikroskop mikroskop, pri katerem se v fluorescenčni svetlobi pokaže poleg oblike tudi sestava opazovanega predmeta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
fluorescénten -tna -o prid. (ẹ̑) fiz. fluorescenčen: fluorescentna snov
♦ elektr. fluorescentna žarnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
fluorescírati -am nedov. (ȋ) fiz. sevati za snovi značilno svetlobo zaradi zunanjih vplivov, dokler ti trajajo: nekatere snovi fluorescirajofluorescirajóč -a -e: fluorescirajoča snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
folikulín -a m (ȋ) med. ženski spolni hormon ali snov z biološko aktivnostjo tega hormona; estrogen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
folklóra -e ž (ọ̑) - 1. ljudska duhovna kultura: snov za literarna dela črpa iz folklore; glasbena, obredna folklora; slovenska folklora; gojenje folklore; zanimanje za domačo folkloro / iron. zmerjata se z izbrano, sočno folkloro s psovkami, vzdevki
- 2. redko folkloristika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
folklorizírati -am nedov. in dov. (ȋ) vnašati v kaj folklorne elemente: folklorizirati zgodovinsko snovfolklorizirajóč -a -e: folklorizirajoča literatura
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
fondán in fondánt -a [-an] m (ȃ) mehka, aromatična sladkorna snov za izdelovanje bonbonov: bonboni, polnjeni s fondanom;
neskl. pril.: fondan bonboni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
fórma -e ž (ọ̑) - 1. navadno s prilastkom določen videz, ki ga ima stvar v prostoru; oblika: pravokotna forma stavbe; čevlji so izgubili prvotno formo / moderna forma pohištva / mokra obleka je še bolj poudarila njene oble forme / gotske forme na fasadi
// videz, zunanji izraz kakega pojava, pogojen z njegovo vsebino: novi sistem delitve dohodka vpliva na nastajanje drugačnih organizacijskih form; umetnost je ena izmed form kulture; forme političnega življenja
// s prilastkom način, kako se kaj dela: anketna forma poizvedovanja / vprašanja so bila podana v pisni formi - 2. način, kako je kaj izraženo, povedano, navadno v umetniškem delu: dajati prednost formi; predpisovati formo v umetnosti; vsebina in forma; mojster v formi / delo ima izbrušeno, izdelano formo
// s prilastkom sistem izraznih sredstev, v katerem se izrazi kaka vsebina: sprejeti nove forme; epska forma; glasbena forma; pesniške forme - 3. ustaljen, predpisan način v občevanju med ljudmi: držati se forme / ekspr. njegova uglajenost je gola forma
// formalnost: preiskali so jih samo zaradi forme - 4. stanje duševne in telesne usposobljenosti za dobre dosežke, zlasti v športu: imeti, ohraniti, zgubiti formo; plavalci zopet prihajajo v formo; moštvo je v blesteči formi; olimpijska, vrhunska forma športnika / pog.: na zabavi so bili vsi v formi razpoloženi, dobre volje; danes mu delo ne gre, ni v formi ni razpoložen za delo
- 5. teh. votla priprava, po kateri se oblikuje vanjo vlita tekoča kovina, kalup: odpreti, sestaviti formo; peščena forma
♦ biol. forma sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od varietete; filoz. forma način, kako je snov izoblikovana v stvarnost, možnost v realnost; lingv. forma sklonska, spregatvena ali besedotvorna določenost jezikovnega sredstva; oblika; muz. ciklična forma; tisk. forma stavek ali več stavkov na eni tiskovni plošči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
fosforescénčen -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na fosforescenco: fosforescenčna snov / fosforescenčni pojavi; fosforescenčna svetloba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
fosforescénten -tna -o prid. (ẹ̑) fiz. fosforescenčen: fosforescentna snov / fosforescentna svetloba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
fosforescírati -am nedov. (ȋ) - 1. fiz. sevati za snovi značilno svetlobo zaradi zunanjih vplivov, ko ti prenehajo: kazalci in številke na uri fosforescirajo; ta snov fosforescira
- 2. knjiž. svetlikati se: noč je bila temna in morje je fosforesciralo; pren., ekspr. resničnost pošastno fosforescira zaradi notranje gnilobe
fosforescirajóč -a -e: fosforescirajoči kazalci ure; globokomorske živali imajo po telesu fosforescirajoče organe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
fotografíja -e ž (ȋ) - 1. kar nastane na osnovi delovanja svetlobnih žarkov na snov, občutljivo za svetlobo, slika: izdelati, povečati fotografijo; album s pokrajinskimi fotografijami / barvne in črno-bele fotografije / reklamna fotografija; razstava umetniške fotografije / spoznati koga po fotografiji
♦ film. direktor fotografije - 2. ed. dejavnost, ki se ukvarja z izdelovanjem takih slik: razvoj fotografije; področje barvne fotografije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
galêrta -e ž (ȇ) biol. rahla, poltrda koloidna snov z mnogo vode, zdriz: jajčeca obdaja sluzasta galerta;
brezbarvna galerta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
galêrten -tna -o (ȇ) pridevnik od galerta: galertna snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
gándža -e in ganja -e cit. [gándža] ž (ȃ) pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu 1. vrsta konoplje, ki vsebuje opojno snov, Cannabis sativa forma indica; indijska konopljaSSKJ, kanabis (1), trava (1): Ves čas sem imel tudi kakšno rastlino doma, ker me je zanimalo, kako gandža raste 2. mamilo iz posušenih vršičkov, cvetov in listov indijske konoplje; marihuanaSSKJ, kanabis (2), trava (2): Devet odstotkov anketiranih je že poskusilo hašiš, gandžo ali skunk E ← agl. ganja ← stind. gañjā
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
gél -a m (ẹ̑) kem. koloidna snov v poltrdem stanju, ki vsebuje malo vode
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
glazúra -e ž (ȗ) - 1. steklasta snov za prevleko, zlasti keramičnih izdelkov: proizvajati glazuro; prevleči, prekriti z glazuro / glazura se je odluščila
- 2. zmes sladkorja in drugih primesi za oblivanje peciva: obliti kolač z glazuro / čokoladna, karamelna glazura / na pečenki se je naredila glazura
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
globigerína -e ž (ȋ) nav. mn., zool. praživali, katerih lupinice tvorijo blatu podobno snov na morskem dnu, Globigerinidae: skeleti školjk, diatomej in globigerin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
globigerínski -a -o prid. (ȋ) geol., navadno v zvezi globigerinsko blato blatu podobna snov na morskem dnu iz lupinic odmrlih globigerin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
glosíranje -a s (ȋ) glagolnik od glosirati: glosiranje teksta / za glosiranje primerna snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
gmôta -e ž (ó) - 1. kar zavzema prostor in navadno (še) nima določene oblike: oblikovati glineno gmoto; v daljavi se je videla temna gmota gozda / brezoblična gmota / ekspr. ljudstvo je postalo pasivna gmota; pren. razčleniti pripovedno gmoto
// kar deluje s svojo izredno velikostjo, težo: tank, ta velika železna gmota, se je hrupno valil po cesti; mogočna ledena, skalna gmota
// ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: treba je bilo prelistati vso to gmoto starega papirja / pred vhodom je stala gmota ljudi / knjiž. gmota tišine - 2. redko snov, materija, masa: plastična gmota
♦ alp. gorska gmota celoten obseg gore ali gorovja; gozd. lesna gmota količina lesa; meteor. zračna gmota zrak nad večjim področjem, ki ima približno enake fizikalne lastnosti; muz. zvočna gmota vsi zvočni pojavi v skladbi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
gnetívo -a s (í) snov za gnetenje: za gnetivo so si izbrali ilovico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
gnilína -e ž (í) - 1. redko gnila snov; gniloba: odstraniti gnilino iz kleti
- 2. agr. nagnito grozdje: prešati gnilino
// vino iz takega grozdja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
gnilôba -e ž (ó) - 1. razkroj, razpad organskih snovi, navadno zaradi delovanja bakterij: povzročati, preprečevati gnilobo; gniloba lesa, koruze, sadja; duh po gnilobi / gniloba se prenaša z enega sadeža na drugega / zobna gniloba
// gnila snov: izrezati gnilobo iz jabolka / pospravil je klet in odnesel vso gnilobo na smetišče - 2. slabš. pokvarjenost, malovrednost: gniloba družbe / gniloba v podjetju
// zelo len človek: ta fant je prava gniloba / kot psovka gniloba gnila
♦ čeb. huda gniloba nalezljiva bolezen čebelje zalege; gozd. rdeča gniloba glivična bolezen iglavcev, pri kateri se les rdečkasto obarva; lesna trohnoba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
gnojílo -a s (í) snov, ki se dodaja zemlji za večanje njene rodovitnosti: kupiti, proizvajati gnojila;
za gnojilo se pri povrtninah najpogosteje uporablja hlevski gnoj;
dušičnato, kalijevo gnojilo;
naravna, umetna gnojila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
gnojívo -a s (í) snov, ki veča rodovitnost zemlje: hlevski gnoj je dobro gnojivo / kupiti gnojiva gnojila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
gorívo -a s (í) gorljiva snov za pridobivanje toplote ali za pogon strojev: gorivo bo kmalu pošlo;
gorivo je zgorelo do konca;
nalagati gorivo na ogenj;
oskrbeti se z gorivom;
poraba goriva v motorjih;
vnelo se je skladišče goriva;
natočiti poln tank goriva / plinasto, tekoče, trdno gorivo v plinastem, tekočem, trdnem agregatnem stanju; pogonsko, raketno gorivo
♦ fiz. jedrsko ali nuklearno gorivo snov, katere atomska jedra se cepijo, pri čemer se sprošča energija; člen na gorivo naprava, v kateri se notranja energija goriva izkorišča neposredno za proizvajanje električne energije; geol. fosilno gorivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
gorljív -a -o prid. (ī í) ki (rad) gori: gorljiv plin;
gorljiva snov, spojina / lahko gorljive tekočine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
góst -a -o tudi -ó prid., gostéjši (ọ̑ ọ́) - 1. ki je bolj v trdnem kot v tekočem stanju: belež je premalo gost, narediti je treba gostejšega; gosta tekočina; gosto blato, testo / gosta juha; gosta snov; od soli gosta voda
- 2. ki sestoji iz trdno sprijete snovi: gost sprimek / gost kruh
// nav. ekspr. skozi katerega se težko vidi: gost dim, prah; gosta megla, sopara / gosta tema - 3. razvrščen v majhnih medsebojnih presledkih: gosti cveti; gosti zobje; goste veje; goste zvezde; gosto bukovje, grmovje; drevje je preveč gosto / gosti lasje; gosta črna brada; pes ima zelo gosto dlako
// ki sestoji iz enot, razvrščenih v majhnih medsebojnih presledkih: gost glavnik; gost gozd; gost šop cvetov; gosta gruča ljudi / gost dež, sneg / gosta tkanina; gosto sito z majhnimi luknjicami - 4. ki se pojavlja v kratkih časovnih presledkih: gosti streli, udarci / gosti obiski pogostni
// dela goste korake kratke, drobne - 5. ki obstaja v veliki meri: gost promet; gosta naseljenost dežele / gosta senca lipe / knjiž. gost molk popoln
// težko je poslušal gosto pripovedovanje žensk gostobesedno
♦ les. gost les les z gostimi letnicami; obrt. gosta petlja prvina (pri kvačkanju), pri kateri se nit ne ovije okoli kvačke
gósto in gostó prisl.: gosto kuhan riž; gosto razpredena tihotapska mreža; gosto tekoč; gosto zazidana površina
gósti -a -o sam.: nič gostega ne sme jesti; mešati do gostega; na gosto saditi nagosto; po gostem mu je pisal pogostem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
gradívo -a s (í) - 1. snov, surovina za gradnjo, graditev: cement je važno gradivo; vaščani so tudi sami prispevali gradivo za šolo / leseno, nepregorno, trdo gradivo / beljakovine so glavno gradivo živalskega organizma
- 2. kar se rabi kot podatek, pripomoček pri proučevanju, obravnavanju česa: najdeni dokumenti so dragoceno gradivo; za vojni roman mu ne manjka gradiva; urejati, zbirati gradivo; anketno, učno, zgodovinsko gradivo; gradivo za zgodovino Slovencev / sodba je bila izrečena na podlagi dokaznega gradiva; obremenilno gradivo
- 3. s prilastkom kar je zbrano po določenih merilih, za določen namen: muzej razstavlja arhivalno gradivo o razvoju šol; urednik zbranega dela je objavil avtorjeve tekste iz še neobjavljenega gradiva; prebogato slovarsko gradivo; gradivo za prvo številko revije je že zbrano / pesniško, slikovno gradivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
granulát -a m (ȃ) teh. v zrna oblikovana snov: detergenti so izdelani kot granulati ali kot tekočine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
granulírati -am nedov. in dov. (ȋ) teh. dajati čemu zrnasto obliko: snov še prej granulirajo, da enakomerno polzi v strojgranulíran -a -o: granulirano gnojilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
gravêr -ja m (ȇ) kdor vrezuje črke, okraske v trdo snov, navadno v kovino: bil je graver in cizeler;
graver kamna, stekla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
gravírati -am nedov. in dov. (ȋ) vrezovati črke, okraske v trdo snov, navadno v kovino: gravirati datum, napis;
gravirati v baker, v steklo / prstan je dala graviratigravíran -a -o: doza z graviranim monogramom; gravirano steklo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
grúčav -a -o prid. (ú) gručast: gručava snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
grúda -e ž (ú) - 1. kos sprijete prsti: na njivi razbijajo, tolčejo grude; trda, velika, zdrobljena gruda
// s prilastkom neoblikovan kos sprijete snovi: gruda suhega blata; črne grude premoga; sladkor v grudah / gruda masla kepa - 2. star. zemlja, prst: rahljati grudo / pesn. revna gruda mu je le malo dajala
● knjiž., ekspr. že nekaj časa je pod grudo je mrtev; vznes. domača ali rodna gruda domači kraj, domovina
♦ agr. gruda sprijeta snov v usirjenem mleku; alp. snežna gruda nestisnjena kepa snega; geol. gruda po prelomih razlomljen del zemeljske skorje; vrtn. koreninska gruda korenine sadike s prstjo, ki se jih drži
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
gúljenje -a s (ú) žarg., šol. mehanično učenje, brez razumevanja: guljenje ne zadošča, snov je treba tudi razumeti / ekspr. med guljenjem za izpite ni našel časa za leposlovje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
gúma -e ž (ȗ) - 1. elastična snov, dobljena z vulkanizacijo kavčuka: proizvajati gumo; prevleči z gumo; mehka guma; industrija gume; igrače, tla iz gume / sintetična, umetna guma / penasta guma zelo elastična, luknjičava sintetična snov; surova guma kavčuk
- 2. izdelek iz te snovi: tesnilna guma za ekonom lonec; gorski čevlji z rebrasto gumo z rebrastimi gumijastimi podplati
// obroč iz te snovi za na kolo vozila, plašč: kupiti nove gume; zamenjati gume pri avtomobilu / avtomobilska guma; zimske gume globoko narezane; guma za motor, za kolo - 3. med. bula, značilna za tretji stadij sifilisa: pojavitev gum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
gúmast -a -o prid. (ȗ) ki je iz gume: na nogah so imeli visoke gumaste škornje;
pri potapljanju uporablja nepremočljivo gumasto obleko;
gumasto tesnilo / gumasta snov podobna gumi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
gúmi -ja m (ȗ) - 1. elastična snov, dobljena z vulkanizacijo kavčuka: rokavice iz gumija; zvijal se je, kot bi bil iz gumija / žvečilni gumi oslajena raztegljiva snov za žvečenje
- 2. strdljiv izcedek iz nekaterih dreves, zlasti tropskih: iz narezanega debla priteka gumi / češnjev gumi smola
// arabski gumi gumiarabikum; neskl. pril., pog.: proda nov gumi voz voz z gumijastimi kolesi; imel je že dva gumi defekta okvari na pnevmatiki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
gúmiarábikum -a m (ȗ-ā) teh. krhka, v vodi topna snov iz nekaterih afriških vrst akacij, ki se rabi zlasti kot lepilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
halucinogén -a m (ẹ̑) psiht. snov, ki povzroča halucinacije: uživati halucinogene; LSD je med uživalci drog najpogosteje uporabljani halucinogen, pri tem pa tudi najmočnejši E ↑halucinogéni
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
halucinogéni -a -o prid. (ẹ̑) psiht. ki povzroča halucinacije: halucinogene droge; halucinogene gobe; halucinogena snov; Med lončeno posodo so arheologi odkrili tudi halucinogeni kaktus, druge halucinogene rastline, pripomočke za drogiranje in celo mumijo šamana z zelišči E ← nem. halluzinogen iz (↑)halucin(írati) + (↑)gén
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
hemoglobín -a m (ȋ) biol. snov, ki daje rdečim krvničkam barvo in prenaša kisik v tkivo, krvno barvilo: ugotoviti količino hemoglobina v krvi;
pomanjkanje hemoglobina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
hemolizín -a m (ȋ) med. snov, ki povzroča hemolizo: bakterijski hemolizin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
heterogén -a -o prid. (ẹ̑) ki ni enakih, istovrstnih sestavin; raznovrsten, neenoten: heterogena snov / heterogena družba, kultura / roman je vsebinsko zelo heterogen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
hidrokinón -a m (ọ̑) fot. organska snov, ki se rabi za pripravo (fotografskega) razvijalca: metol in hidrokinon
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
higroskópen -pna -o prid. (ọ̑) fiz. ki vpija vlago iz zraka: higroskopna snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
higroskópski -a -o prid. (ọ̑) fiz. ki vpija vlago iz zraka: higroskopska snov / higroskopska vlaga vlaga, ki jo vpije snov iz zraka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
hipermangán -a m (ȃ) temno vijoličasta kristalna snov, ki se, raztopljena v vodi, uporablja za razkuževanje: raztopina, zrnca hipermangana // pog. vodna raztopina te snovi: razkužiti s hipermanganom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
hitín -a m (ȋ) zool. roževini podobna snov, iz katere je zunanje ogrodje, oklep členonožcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
hlápen -pna -o prid. (ā) ki (rad) hlapi: hlapna snov, tekočina;
ta sestavina je zelo hlapna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
hlapljív -a -o prid. (ī í) ki (rad) hlapi: hlapljiva snov, tekočina;
lahko, težko hlapljiv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
holesteról -a m (ọ̑) med. bela organska snov, ki se pri obolenju spreminja v žolčne kamne ali povzroča arteriosklerozo: količina holesterola v arterijah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
holín -a m (ȋ) biol. organska snov, pomembna za delovanje živčevja in za presnovo maščob: holin in vitamini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
homogén -a -o prid. (ẹ̑) ki je enakih, istovrstnih sestavin; enovit, enoten: homogena snov, zmes / homogena struktura kamnine / homogeno prebivalstvo // ki ima sestavne dele trdno povezane med seboj: homogen vojaški blok; homogena delovna organizacija / narod kot homogena celota / homogena tekmovalna ekipa
♦ elektr. homogeno (električno, magnetno) polje polje, katerega jakost in smer sta v vseh točkah enaka; mat. homogena algebrajska enačba enačba, v kateri so vsi členi iste stopnjehomogéno prisl.: delati homogeno; zelo homogeno so nastopali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
homogenizírati -am nedov. in dov. (ȋ) delati homogeno: homogenizirati snov
♦ agr. homogenizirati mleko povzročati, delati, da je maščoba enakomerno porazdeljena po vsej tekočini; metal. homogenizirati jeklo s toplotno obdelavo dosegati enakomerno sestavo in kristalno strukturohomogenizíran -a -o: homogenizirano mleko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
hormón -a m (ọ̑) biol. snov, ki nastaja v žlezah z notranjim izločanjem in uravnava procese v organizmu: rastni, spolni hormoni;
hormon nadledvične žleze / rastlinski hormoni / sintetični hormoni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
hranílo -a s (í) snov, ki je potrebna za rast in obstoj organizma: beljakovine, maščobe, sladkor so hranila // hrana, živilo: tovarna hranil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
hranívo -a s (í) snov, ki veča hranljivost: sočivje ima v sebi mnogo hraniva / kruh je zanje najvažnejše hranivo hranilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
hromílo -a s (í) med. snov, ki povzroča hromenje: odkrili so, da je v tem rastlinskem soku hromilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
hrustančevína -e ž (í) anat. prožna snov med hrustančnimi celicami: hrustančevina in kostnina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
humínski -a -o prid. (ȋ) agr. ki nastane pri humifikaciji: huminska snov / huminske kisline
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
hvaléžen -žna -o prid., hvaléžnejši (ẹ́ ẹ̄) - 1. ki se zaveda vrednosti izkazane dobrote in to tudi pokaže: hvaležen človek; hvaležen je svojim staršem in učiteljem; biti hvaležen za pomoč, za opozorilo; globoko, iskreno hvaležen; zelo sem ti hvaležen; vznes. hvaležen ti bom do groba, do smrti; iz srca, od srca hvaležen / hvaležno srce / pes je zvesta in hvaležna žival / izkazati, pokazati se hvaležnega
- 2. ki vsebuje, izraža hvalo, zahvalo: hvaležen nasmeh, pogled; hvaležne besede / vznes. ohraniti koga v hvaležnem spominu
- 3. ki zagotavlja zadovoljstvo, uspeh, korist: to je zelo hvaležna barva za otroške obleke; hvaležno blago / hvaležna naloga; hvaležna snov za razgovor; lotil se je hvaležnega dela
hvaléžno prisl.: hvaležno pogledati; hvaležno sprejeti dar, nasvet; ob slovesu mu je hvaležno stisnil roko / v osmrtnicah cvetje hvaležno odklanjamo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
idiokromátičen -čna -o prid. (á) min. ki ima za snov značilno barvo: idiokromatični kristali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
igráčkast -a -o prid. (á) nav. ekspr. podoben igrački: v rokah je nosila igračkast pladenj;
igračkaste hiše / igračkasti modeli tankerjev / bila je igračkasto bitje / ta snov je za učence igračkasta zelo lahka // igračkast otrok ki se (rad) igraigráčkasto prisl.: igračkasto razpostavljene hiše
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
ikonográfski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ikonografijo: ikonografski izvor Mrtvaškega plesa v Hrastovljah;
ikonografske značilnosti / Kristusovo rojstvo je stara ikonografska snovikonográfsko prisl.: slika je ikonografsko zanimiva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
implantírati -am dov. in nedov. (ȋ) med. vnesti tujo, navadno umetno snov v telo, vsaditi: implantirati kovinski kolčni sklep, srčno zaklopko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
indiferénten -tna -o prid. (ẹ̑) - 1. ki do določene stvari, pojava nima, ne kaže odnosa, neopredeljen: do tega vprašanja je indiferenten; kljub prigovarjanju je ostal indiferenten; narodno, politično indiferenten / indiferentna barva neizrazita, medla
// ki nima, ne kaže zanimanja, zavzetosti za kaj; ravnodušen, nezavzet: do vsega dogajanja je indiferenten; postal je top in indiferenten za vse - 2. knjiž. nepomemben, postranski, nebistven: prizor je sicer zanimiv, za razplet drame pa indiferenten; problem je za nas popolnoma indiferenten
♦ bot. geotropično indiferenten ki raste ne glede na smer delovanja težnosti; farm. indiferentna snov snov brez zdravilnega učinka; fiz. indiferentna lega ravnovesna lega, pri kateri ob premikanju telesa težišče ne spremeni svoje višine; rel. versko indiferenten
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
infekciózen -zna -o prid. (ọ̑) med. ki lahko okuži, kužljiv: infekciozen bolnik / infekciozna bolezen, snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
infiltrát -a m (ȃ) med. tkivo, prepojeno s tujimi snovmi, tekočinami, celicami, prepojina: neboleč infiltrat / kožni, pljučni infiltrat // snov, ki prepoji tkivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
inhibítor -ja m (ȋ) kem. snov, ki zmanjša učinkovitost katalizatorjev, fermentov: ti dodatki so inhibitorji, ki preprečujejo korozijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
inkrét -a m (ẹ̑) biol. snov, ki jo žleze z notranjim izločanjem izločajo neposredno v kri ali mezgo: inkret žleze ščitnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
interceluláren -rna -o prid. (ȋ-ȃ) biol. ki je med celicami; medceličen: intercelularni prostor;
intercelularna snov medceličnina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
interferón -a m (ọ̑) biol. beljakovinska snov, ki jo proizvajajo celice za obrambo proti virusom: spodbuditi izločanje interferona
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
ionizátor -ja m (ȃ) teh. snov, ki rada razpada v ione in s katero se doseže mirnejši električni oblok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
ionizírati -am nedov. in dov. (ȋ) fiz. povzročati nastanek ionov iz atomov, molekul: plamen ionizira zrak;
plin se ioniziraionizirajóč -a -e: ionizirajoči delci / ionizirajoče sevanje
ionizíran -a -o: ionizirani atomi; ionizirana snov / ionizirani helij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
iónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na ion: ionski curek / ionski izvir naprava za pridobivanje ionskega curka; ionski par elektron in pozitivni ion, ki nastaneta pri ionizaciji atoma, molekule; ionska vez vez, ki veže ione različnih elementov v molekulo ali kristal
♦ kem. ionski izmenjalec snov, ki del svojih ionov zamenja z ioni dodanega elektrolita
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
íti grém in grèm nedov. in dov., grémo in grêmo stil. gremò, gréste in grêste stil. grestè, gredó in gredò in gréjo stil. grejò; bom šèl in pójdem itd.; pójdi pójdite tudi pojdíte, stil. ídi ídite; šèl šlà šlò tudi šló (ī ẹ́, ȅ pọ̑jdem pọ̄jdi) - 1. premikati se s korakanjem zlasti v določeno smer: ko je šel po prehodu za pešce, ga je zadel avto; žival je šla vsa razdražena proti lovcu; stražar je šel pred njim; šel je mimo, ne da bi nas pogledal; molče sta šla po cesti / za hip se je ustavil, nato pa šel dalje; gosi so šle druga za drugo; šel bi hitreje, če bi mogel / po strmini smo šli po vseh štirih / pog.: ko smo šli v klanec, je avto nenadoma obstal ko smo se peljali; ob predsednikovem avtomobilu sta šla dva motorista sta se peljala
// premikati se zlasti v določeno smer sploh: ko gre vlak skozi tunel, je treba zapreti okna; letalo je šlo hitro in visoko je letelo; pog. avto je šel osemdeset kilometrov na uro, ko se je zaletel vozil s hitrostjo; žarg. koliko gre ta avto kakšno največjo hitrost ima
// oblaki gredo čez nebo; pog. opazoval je, kako delci snovi počasi gredo na dno se usedajo; sonce že gre za goro zahaja
// tolkli so po zagozdi, da je šla globlje in globlje / kri gre od srca po vsem telesu - 2. opraviti kako pot: vsak dan gre na pokopališče; zjutraj je šel v mesto; seznanili smo se, ko smo šli v planine / vsako leto gre v kako drugo deželo potuje; tja bomo šli z letalom, vračali se bomo pa z vlakom / si že šel na Triglav si že bil na Triglavu
// pog. ta vlak gre na Jesenice bo peljal
// opraviti kako pot z določenim namenom: iti k sorodnikom na obisk; iti v bolnico na pregled; iti v gostilno h kosilu; iti v gozd po drva; iti v mesto nakupovat / iti k frizerju, zdravniku; iti k izpitu, na delo, kopanje; iti po zdravnika; v službo, šolo sta šla skupaj; iti čakat brata, pozdravit goste / iti na predavanje, prireditev; nihče ni šel na sestanek ni bil na sestanku, se ga ni udeležil
// z oslabljenim pomenom izraža dejavnost, dejanje, kot ga nakazuje dopolnilo: ni še šel k izpitu; po kosilu grem pol ure na sprehod se pol ure sprehajam; pog.: si že šel na operacijo si se že dal operirati; celo popoldne se je šel z nami igrat se je z nami igral; zjutraj bomo šli kosit, popoldne bomo pa pospravljali seno zjutraj bomo kosili; z njim je šla večkrat plesat je večkrat plesala - 3. izraža, da osebek s hojo, premikanjem napravi, da ni več ali da je na določenem mestu: čas je, da gremo od tod; ob štirih je šel z doma; živali gredo pozimi v večjo globino; šel je v sobo in se zaprl; ptice v jeseni gredo, spomladi se pa vrnejo / kot vljudnostna fraza lahko greste / pog.: žebelj ne gre iz deske se ne da izvleči; meso gre rado od kosti se rado loči; jermen je šel z jermenika padel, zdrsnil; kdaj gre vlak odpelje; zamudili ste, vlak je že šel odpeljal
// pog. šel bi k vam, če me marate priselil bi se k vam; zaposlil bi se pri vas; iz teh krajev je šlo dosti ljudi v Ameriko se je odselilo
// pog., ekspr. bolezen je zelo huda, bojimo se, da bo šel da bo umrl - 4. pog. premikajoč se pojavljati iz česa ali kje: iz dimnika gre dim; iz rane gre kri teče, se cedi; moka gre iz vreče se raztresa, se usipa
// mokrota mu je šla v čevlje prodirala, pronicala
// ajda gre iz zemlje klije
// od pečenke je šel prijeten vonj
// premikajoč se pojavljati sploh: že tri dni gre dež dežuje; po nekaterih krajih je šla toča padala
// širiti se: slab zrak gre tudi v sosednje prostore / mraz mu je šel po celem telesu; novica je šla od vasi do vasi - 5. pog. potegniti, seči: iti z roko čez čelo; šel je s pinceto globoko v rano, da bi izvlekel drobec; po tem mestu boste morali še nekajkrat iti s cunjo / iti s svedrom v notranjost zemlje vrtati; na ovinku je šel nekoliko preveč desno zavil; pri skoku je šel s telesom preveč naprej se je nagnil; pren. v svojih raziskavah ni šel tako daleč
- 6. pog. teči, delovati: mlin stoji, stope pa gredo; posluša, če ura gre; stroj je šel zelo tiho / ta avtomobil sploh ne gre je pokvarjen; ura gre točno; njegova ura gre naprej prehiteva, nazaj zaostaja
// ob praznikih pošta ne gre / ekspr. gotovo bi ji jezik šel do jutra, ko bi jo hoteli poslušati bi govorila, pripovedovala - 7. pog. biti speljan, voditi: železnica gre mimo tistega kraja; cesta gre čez hrib; daljnovod gre po dolini; na tem mestu gre reka nekoliko na desno zavije
// vrata gredo na dvorišče; stopnice gredo v klet / del kolesa, skozi katerega gre os / žile gredo od srca po vsem telesu
// segati, razprostirati se: tukaj gre kopno daleč v morje / tu je znamenje, do kod je šla voda ob poplavi - 8. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža
- a) usmerjenost v stanje, kot ga nakazuje določilo: iti v lepšo prihodnost; publ.: iti v socializem; vse je kazalo, da gre država v vojno
- b) brezoseb. bližnji nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: šlo je na jesen in se je že nekoliko ohladilo; na poldne je šlo in vsi smo bili lačni / ura gre na enajsto kmalu bo enajst; otrok gre v deveto leto bo star devet let
// z glagolskim samostalnikom izraža - a) udeleženost pri nastopu stanja, dejanja: iti na dopust; tudi najmlajši je šel že v službo; ekspr. iti v smrt za domovino umreti; star. iti v zakon s kom poročiti se
// publ.: razložili so, zakaj so šli v revolucijo so začeli revolucijo; za to stvar država ne bo šla v vojno ne bo začela vojne
// iti v spopad s kom spopasti se
// ekspr. za to dejanje boš šel gotovo pred sodnika boš obtožen, te bodo zaprli - b) publ. da se z osebkom dogaja, kot določa samostalnik: s prevajanjem so šle lepote izvirnika v izgubo; predlog bo šel na glasovanje o njem se bo glasovalo, v obravnavo se bo obravnaval; veliko izdelkov gre v izvoz se izvaža
// postati član, pridružiti se: iti k partizanom, tabornikom; iti v partijo / pog.: iti k dimnikarjem postati dimnikar; šla je k filmu postala je filmska igralka; šel je med postopače postal je postopač; iti za poroka komu biti komu porok; šel bo za šoferja postal bo šofer
- 9. s prislovnim določilom izraža obstajanje dejanja, dogajanja, kot ga nakazuje določilo: gibanje gre v krogu; zdravljenje gre počasi; pog. vsako delo gre sprva počasi se opravlja, dela
// pog., ekspr. tiskanje knjige nikamor ne gre zelo počasi napreduje / pog.: trgovina gre dobro dobro uspeva; ekspr. ta knjiga gre se dobro prodaja
// tisti dan je šlo vse narobe / brezoseb. tako v podjetju ne bo moglo iti več dolgo v takih razmerah ne bo moglo dolgo obstajati
// s smiselnim osebkom v dajalniku ali orodniku biti, živeti v določenih gmotnih, zdravstvenih razmerah: gre mu dobro, slabo / s trgovino sedaj ne gre najbolje - 10. pog., z dajalnikom biti dostopen, razumljiv: matematika mu ne gre / otroku pisanje že gre ga že obvlada
// to delo mu ne gre ga ne mara opravljati; ga ne opravlja uspešno
// biti všeč, tekniti: meso mu gre; polenta mu ne gre - 11. izraža, da je kaj glede na obseg, količino lahko na kakem prostoru, v kaki posodi: v sobo gresta le miza in kavč; vse bo šlo v nahrbtnik, samo treba je prav zložiti; jabolka ne bodo šla v košaro / pog. v ta avto gre pet oseb avto je registriran za pet oseb
// izraža, da je kaj ustrezno- a) glede na velikost, obliko: ta ključ ne gre v ključavnico; te rokavice ne bodo šle na mojo roko / pog. os ni šla v luknjo se ni dala namestiti
- b) glede na estetske lastnosti: k tej obleki ne gredo visoki čevlji / ti barvi gresta lepo skupaj
- c) glede na kvaliteto: to gre po kakovosti v tretji razred
- 12. pog., z dajalnikom biti določen komu, pripadati: kakšen delež gre podjetju / ekspr. tebi gre hvala; za zvestobo ti gre plačilo / ekspr. slišal je, kar mu gre ošteli so ga, kot je bilo glede na njegovo vedenje, lastnosti potrebno
- 13. pog. miniti, minevati: čas mu gre počasi; tako je šel dan za dnem; leto je šlo ko blisk
- 14. pog. porabiti se, potrošiti se: denar je šel za hrano in elektriko; papir gre za knjige, za časopise pa ga primanjkuje; za kosilo je šlo več kilogramov mesa / na sto kilometrov gre deset litrov bencina / to blago je že zdavnaj šlo pošlo; sladke stvari pri hiši hitro gredo se hitro pojedo
// žarg. uničiti se, pokvariti se: na taki cesti bo guma šla; žarnica je šla je pregorela - 15. brezoseb., v zvezi z za izraža, da je kaj predmet dela, prizadevanja: kadar gre za človeka, se je treba bolj potruditi, kot pa če gre za stvari; moramo iti na sejo, ker gre za nas / za kaj je šlo v predavanju kaj se je obravnavalo
// gre za to, da bo vsak človek čimbolj svoboden / ekspr. šlo je za življenje in smrt naroda narod je bil v nevarnosti, da bi bil čisto uničen
// pog., s smiselnim osebkom v dajalniku prizadevati se, truditi se: gre mu za čast; njemu gre za človeka; nižje pog. gre se mu za to, da bi bilo vse prav gre
// izraža istost, opredelitev: tu ne gre za nesrečo, pač pa za prekršek; v tem primeru gre za zanemarjanje službene dolžnosti - 16. brezoseb., z nedoločnikom ali odvisnim stavkom izraža nedopustnost česa: (to) ne gre, da bi jaz samo delal, ti pa užival; po mojem ne gre dvomiti o tem; tega ne gre podcenjevati
// z glavnim stavkom moči, zmoči: naloga je sicer težka, vendar upamo, da bo kako šlo; poskušal je vstati, pa ni šlo / (to) ne bo šlo, pa če si še tako prizadevate tega ne boste mogli napraviti
// pog., z nedoločnikom poudarja dejanje, ki ga izraža nedoločnik: vse stori zate, kar more, ti mu greš pa nagajati; kaj si se šel tako neumno zlagati / s teboj se ne grem prepirati se nočem
// no, ona pa gre in se poroči
● pog., ekspr. opazil je, da je denarnica šla da je ukradena; ekspr. prišlo je vse, kar leze in gre veliko ljudi; pog. kako že gre tista pesem se glasi; ekspr. stvari gredo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno, mirno; ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti; pog. staviti grem, da bo spet zamudil stavim; knjiž. iti stvarem do jedra popolnoma jih spoznati; pog. plašč mi gre do kolen sega; ekspr. iti do zadnjih mej storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice; jok jim ni šel več tako do živega jih ni več motil, spravljal v nejevoljo; ekspr. molče so šli mimo dogodka niso mu posvetili nobene pozornosti; iti brez dote od hiše ne dobiti dote pri odhodu od doma za stalno; ekspr. delo mu gre hitro od rok hitro dela; iti molče preko česa ne reagirati na kaj, zlasti z besedami; iti komu s poti umakniti se mu; pog. pojdi mi z luči umakni se, ker mi s svojim telesom zaslanjaš svetlobo; ekspr. z njim gre h koncu, kraju umrl bo; pog., ekspr. vse je šlo k hudiču je propadlo; pog. šel je čez to tega ni upošteval; gre mu na bolje zdravstveno stanje se mu izboljšuje; pog. ladja je šla na dno se je potopila; pog. kozarec je šel na drobno se je zdrobil; klada je šla na dvoje se je razklala; pog., ekspr. iti na jetra, živce dražiti, povzročati nejevoljo; ekspr. na jok mi gre, ko vidim tako nesrečo zelo sem prizadet; ekspr. iti (komu) na led dati se prevarati, ukaniti; ekspr. iti (komu) na limanice dati se prevarati, ukaniti; ekspr. iti na magistrat v Ljubljani poročiti se; žarg., rib. ribe gredo najbolj na muho ribe najrajši zgrabijo za trnek z umetno muho; ekspr. zdaj bo šlo na nož stvar se bo obravnavala nepopustljivo ostro; ekspr. gre mu na otročje postaja otročji; pog. na roke jim gre dela zanje tako, kot želijo; pomaga jim; evfem. iti na stran nastran; evfem. šel je na drugi svet umrl je; publ. mladina je šla na ulice je javno manifestirala, demonstrirala; ekspr. iti na matični urad poročiti se; nižje pog., ekspr. šel je po gobe umrl je; ekspr. tat je šel pod ključ zaprli so ga v ječo; evfem. zelo je bolan, vse gre podenj malo in veliko potrebo opravlja v posteljo; ekspr. iti pod nož dati se operirati; star. iti pred oltar poročiti se; pog. ne vem, če bo šel ta spis skozi cenzuro če ga bo cenzura odobrila; ekspr. to piskanje mi gre skozi ušesa neprijetno deluje name; solata gre v cvet poganja steblo s cveti; pog. knjiga gre v denar proda se dosti izvodov knjige; ekspr. iti v krtovo deželo umreti; iti v ekstrem zelo pretiravati v kaki stvari; novica mu ni šla v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; ekspr. kupčija mu gre v klasje mu uspeva, se uspešno končuje; pšenica gre v klasje poganja klasje; ekspr. šli so v korak, v koraku premikali so se s hitrostjo navadne hoje; ekspr. iti v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; evfem. mož gre že v leta se stara; ekspr. škoda gre že v milijone je zelo velika; šalj. pijača mu je šla v noge tako je vinjen, da zelo težko hodi; ekspr. to mu je šlo v nos peklo ga je v nosu; čutil se je užaljenega, prizadetega; nižje pog. v kateri razred greš kateri razred obiskuješ; ekspr. iti v Rim roditi; ekspr. stvar gre iz rok v roke hitro menja uporabnika, lastnika; ekspr. iti vase razmišljati o svojih duševnih stvareh, značaju, morali, etiki; ekspr. to gre v mojo škodo pri tem imam škodo jaz; iti v vas h komu v kmečkem okolju obiskati koga, iti na obisk h komu; ekspr. gremo v zimo zima se približuje; ekspr. tovarna je šla v zrak tovarno je uničila eksplozija; zastar. njegova hči je šla za nekega generala se je poročila z nekim generalom; pog. med vojno ji je šlo za glavo bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo; ekspr. vse je šlo za med zelo lahko, zelo dobro se je prodalo; ekspr. za nohte nam gre znašli smo se v težkem položaju; žarg., šol. samostalnik roka gre po tipu gora se sklanja; iti s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; iti z modo oblačiti se po najnovejši modi; evfem. šla je z njim (spat) spolno je občevala z njim; evfem. vse gre z njim ukrade, kar se da; pog. z očmi je šel po vseh zbranih pogledal je vse zbrane; ekspr. iti za delom iskati delo; šalj. kam pa greš? Za nosom izraža izogibanje odgovoru, zavrnitev; pog. šla je za njegovim očesom pogledala je v isto smer kot on; iti za pogrebom udeležiti se pogrebnega sprevoda, obreda; pog. mleko gre čez kipi in gre čez rob; pog. spet gre nekaj dol rosi, malo dežuje, malo sneži; pog. noht je šel dol je odpadel; pog. sonce gre dol zahaja, gor vzhaja; pa pojdi, če (že) ne gre drugače če misliš, da moraš oditi; star. po božiču gre dan gor postaja daljši; nižje pog. sladkor bo šel gor se bo podražil; žarg., šol. iti naprej obravnavati novo snov; izdelati razred in biti sposoben za prestop v višji razred; evfem. šlo je naprej imela je spontani splav; pog. šla bosta narazen razvezala se bosta; ekspr. pri hiši je takrat začelo iti navzdol družina, rodbina je začela gospodarsko, moralno, zdravstveno propadati; pog. s fantom gre navzdol moralno, zdravstveno postaja čedalje slabši; pog. iti z glasom navzdol začeti govoriti, peti z nižjim, navzgor začeti govoriti, peti z višjim glasom; pog. ko smo šli nazaj, smo ga spet srečali ko smo se vračali; star. mrzla jesen noter gre se približuje; star. po bliskovo mu gre sablja zamahuje s sabljo; iron. v tovarni je šlo vse preveč po domače ni bilo prave delovne discipline in odgovornosti; pog. lasje so mi šli pokonci, ko sem to poslušal občutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; ekspr. s svojimi zahtevami gre predaleč preveč zahteva; star. glava mu bo šla proč obglavljen bo; pog. kolo rado gre se rado vrti, teče; pog. blago je šlo skupaj se je skrčilo, uskočilo; iron. ej, dragec, tako pa ne bo šlo izraža opozorilo, svarilo; ekspr. tesno mi gre za čas, s časom imam zelo malo časa (za kaj); ekspr. trda mi gre za denar primanjkuje mi denarja; žarg., igr. igralec je šel ven z adutom, s kraljem dal, položil adut, kralja, ko je bil na vrsti; ekspr. prvi dobiček ne gre v mošnjiček začetni (materialni) uspeh navadno ni zanesljiv, trajen; v tretje gre rado
♦ ekon. prispevki gredo v breme proračuna se plačujejo iz proračuna; voj. iti v strelcih premikati se drug ob drugem korakoma ali v teku z ročnim orožjem, pripravljenim za streljanje
íti se opravljati kako igro- a) z namenilnikom: iti se igrat, kartat / iti se kosat, metat
- b) s tožilnikom: iti se slepe miši, ravbarje in žandarje, šah, ti loviš / šli so se različne igre
// ekspr. izraža negativno stališče do dejavnosti, kot jo nakazuje določilo: gredo se umetnost / iti se znanstvenika / kaj se pa greste kaj delate, počenjate
// pri nas se kar naprej nekaj gremo
● ekspr. iti se mance ne govoriti, ne ravnati odkrito; ekspr. zdaj se ne bova šla slepih miši govorila, ravnala bova odkrito; pog. ne gre se mi še domov ne da se mi še iti domov
gredé: domov grede je prepeval; tvoje rože sem mimo grede občudoval; nazaj grede smo gazili po debelem snegu; knjiž. grede po gozdu, je zagledal srno
gredóč -a -e: gredoč po cesti je žvižgal; ogovarjali so mimo gredoče ljudi; sam.: zavpil je za gredočim
idóč -a -e: star. idoč skozi gozd, je premišljeval o vsem mogočem; dobro idoča obrt; sam.: na idoče se ni ozirala; prim. grede, gredoč, mimogrede, mimoidoči, pojdi, pojdoč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
ivérnat in ívernat -a -o prid. (ẹ̑; ȋ) bogat z ivermi: ivernata snov / ivernate plošče iverne plošče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
ívje -a s (ȋ) snegu podobna snov, ki se naredi v mrazu in megli, zlasti na drevju: po grmovju se dela ivje;
veje so pokrite z ivjem;
svetlikajoče se ivje
● ekspr. glavo mu je pobelilo ivje njegovi lasje so postali sivi, beli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
izdólbsti -dólbem [u̯b] dov., izdólbite in izdolbíte (ọ́) izrezati snov z ozkim rezilom, navadno s tolčenjem nanj: izdolbsti les;
izdolbsti z dletom / tudi drobne kaplje počasi izdolbejo kamen // z dolbenjem narediti, izoblikovati: izdolbsti korito iz hrastovega debla; izdolbsti luknjo v kamen; pren. solze so ji izdolble globoke črte pod očmiizdólben -a -o: izdolben čoln; izdolben ornament; izdolbeno deblo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
izhlapljív -a -o prid. (ī í) redko hlapljiv: izhlapljiva snov, tekočina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
izhóden -dna -o prid. (ọ̑) - 1. nanašajoč se na izhod: izhodna odprtina; izhodna vrata / izhodna kontrola
♦ elektr. izhodni signal signal na izhodu naprave; izhodna informacija množica vrednosti, ki jo (elektronski) računalnik po obdelavi izda; izhodna napetost napetost na izhodu naprave ali generatorja - 2. iz katerega kaj izhaja, v katerem se kaj začne: četa se je vrnila na izhodni položaj; izhodna točka / izhodna postaja / nafta je za mnoge kemične izdelke izhodna snov / izhodna oblika bivališč prvotna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
izlóček -čka m (ọ̑) - 1. nav. mn., biol. snov, ki jo izločajo celice, navadno žlezne: maščobni, sluzasti izločki; neprijeten vonj izločkov / kožni, telesni izločki; izloček bobrove žleze / izločki iglavcev
- 2. redko izmeček, izvržek: v tovarni so zmanjšali odstotek izločkov / počuti se kot izloček družbe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
izločína -e ž (í) biol. snov, ki jo izločajo celice, navadno žlezne; izloček: koristne, škodljive izločine;
apnenčaste izločine mehkužcev / dišeča izločina iz bobrove žleze; pren., ekspr. industrijske izločine so že precej uničile rastlinstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
izločíti in izlóčiti -im dov. (ī ọ́) - 1. napraviti, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto: pred pečenjem je treba mesu izločiti kosti; s sušenjem izločiti vodo iz sadja / naše internirance so izločili iz transporta / cenzura je izločila nekaj pesmi; iz učnih programov so izločili nepotrebno učno snov / publ. izločiti sredstva za izobraževanje
● publ. virusa raka še niso izločili osamili, izolirali
// napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu: izločiti blago slabše kakovosti iz prodaje; izločiti tovornjake iz prometa / izločiti tuje vplive odpraviti, odstraniti
// s kemijskim, fizikalnim postopkom priti do česa: izločiti sladkor iz raztopine - 2. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: avtor je ta problem izločil; iz natečaja se izločijo prošnje, ki niso bile poslane v določenem času / knjiž. kritik je izločil iz dela poglavitne motive posebej imenoval, obravnaval
- 3. ekspr. napraviti, da kdo ni več član kake skupnosti: zaradi tega dejanja so ga izločili; sam se je izločil iz družbe
- 4. imeti, šteti za neprimernega, nesposobnega: zdravniška komisija ga je izločila; na naboru so ga izločili; izločili so jo zaradi neustrezne izobrazbe
- 5. oddati snovi iz celic ali iz telesa: človek izloči dnevno do tisoč gramov znoja
♦ mat. izločiti neznanko z računskimi postopki doseči, da odpade določena neznanka v sistemu enačb; šport. izločiti igralca, moštvo zaradi neuspeha na izbirnem tekmovanju mu preprečiti nadaljnje tekmovanje
izločíti se in izlóčiti se ekspr. pokazati se v obrisih: iz megle se je izločila zasnežena hiša
izlóčen -a -o: izločeni kandidati; naš tekmovalec je bil v polfinalu izločen; izločen iz prometa
♦ voj. izločena enota nižja vojaška enota, ki se zaradi posebne naloge izloči iz sestava višje enote
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
izločnína -e ž (ī) biol. snov, ki jo izločajo celice, navadno žlezne; izloček: izločnine nekaterih žuželk so strupene / izločnine kožnih žlez
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
izluževáti -újem nedov. (á ȗ) kem. izločevati snov iz trdnih ali tekočih zmesi s topilom tako, da se pri tem kemično ne spremeni: s toplo vodo izluževati olje iz semen;
izluževati iz čresla strojilno snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
izlúžiti -im, in izlužíti in izlúžiti -im tudi zlúžiti -im, in zlužíti in zlúžiti -im dov. (ū ȗ; ī ú) - 1. kem. izločiti snov iz trdnih ali tekočih zmesi s topilom tako, da se pri tem kemično ne spremeni: izlužiti sladkor iz sladkorne pese, tanin iz lesa; izlužiti s kislino; v vodi se zelenjava izluži
- 2. redko izdolbsti, izprati: voda je izlužila skalo
♦ agr. izlužiti vinsko posodo oprati jo z lugom, sodo, vročo vodo; les. izlužiti les z namakanjem lesa v vodi mu izboljšati nekatere fizikalne lastnosti
izlúžen tudi zlúžen -a -o: izlužena snov; izluženo seme, zelišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
izlužnína -e ž (ī) kem. snov, dobljena z izluževanjem: izlužnine iz zdravilnih zelišč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
izmenjálec -lca [u̯c in lc] m (ȃ) v zvezah: kem. ionski izmenjalec snov, ki del svojih ionov zamenja z ioni dodanega elektrolita;
strojn. izmenjalec toplote naprava, v kateri prehaja toplota od enega toka snovi skozi tanko kovinsko steno k drugemu toku snovi; prenosnik toplote
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
izolánt -a m (ā á) elektr. snov, ki ne dopušča prehajanja električnega toka: porcelan je dober izolant;
uporaba izolantov v elektrotehniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
izolátor -ja m (ȃ) snov, ki ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka: uporabljati asfalt za izolator v gradbeništvu;
toplotni, zvočni izolator / steklo in porcelan sta dobra (električna) izolatorja // elektr. predmet iz izolirne snovi za izoliranje vodnikov: izdelovati, nameščati izolatorje; jantarni, keramični, porcelanasti, stekleni izolatorji / jajčasti, kapasti, paličasti izolator; nizkonapetostni izolator
♦ agr. priprava za izoliranje rastlin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
izolírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. napraviti, da kdo ne biva, ni skupaj z drugimi, osamiti: izolirati bolnike z nalezljivimi boleznimi; izolirati osumljenca
// onemogočiti komu stike, povezavo z drugimi: izolirati otroka; nasprotne države so jih hotele izolirati; posameznike so poskušali izolirati / publ. izolirati intelektualce od množic ločiti, odtrgati; pren., publ. problema ne smemo izolirati - 2. obdati, premazati s snovjo, z materialom, ki ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka: izolirati električno napeljavo; izolirati prostore pred hrupom; izolirati stene z bitumenom; toplotno, zvočno izolirati
- 3. biol., kem. dobiti določeno snov, stvar iz kake snovi v čisti obliki: izolirati bakterije; izolirati element iz minerala
♦ šah. izolirati kmeta ločiti ga od drugih kmetov iste barve; voj. izolirati bojišče onemogočiti oskrbovanje bojišča
izolírati se pretrgati stike, povezavo z drugimi: na starost se je popolnoma izoliral / publ. izolirati se od življenja
izolíran -a -o: izoliran jetnik; izoliran telefonski kabel; s plutovino izolirani stropi / publ.: pri tem prizadevanju ni bil izoliran osamljen, sam; ne gre za izoliran dogodek posamezen, osamljen
♦ voj. izoliran napad napad z omejenim ciljem, ki ga napravi samo določena vojaška enota; prisl.: gledati na pojave izolirano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
izolíren -rna -o prid. (ȋ) s katerim se izolira: izolirna obloga;
pred visoko temperaturo ga je varovala posebna izolirna plast v obleki;
izolirna snov / izolirni postopek; izolirna lepenka tanek ploščat izdelek, navadno lepenka, prepojen, premazan z bitumenom ali katranom
♦ elektr. izolirni trak trak za izoliranje zlasti spojev (električnih) vodnikov; izolirna cev cev za električno napeljavo; izolirne klešče klešče z ustrezno izolacijo za delo pri napravah, ki so pod napetostjo; izolirne rokavice rokavice za delo pri napravah, ki so pod napetostjo; izolirno olje; med. izolirna soba soba za izolacijo bolnikov z nalezljivo boleznijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
izoprén -a m (ẹ̑) teh. naravna ali umetna snov, ki je osnovna sestavina kavčuka: polimerizacija izoprena v kavčuk
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
izotrópen -pna -o prid. (ọ̑) fiz. ki ima v različnih smereh enake fizikalne lastnosti, enakosmeren: izotropna snov
♦ min. optično izotropen ki v vseh smereh enako lomi svetlobo, enolomen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
izpírek -rka m (ȋ) knjiž., redko izprana snov: izpirek se nabira v jarku
♦ med. izpirek iz želodca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
izpíten -tna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na izpit: izpitna snov;
izpitno vprašanje / izpitni pogoji, predpisi / izpitna komisija
♦ šol. izpitni rok rok za opravljanje izpitov; jesenski, junijski, redni (izpitni) rok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
izprášati tudi izprašáti -am tudi sprášati tudi sprašáti -am dov., tudi izprášala tudi sprášala (á á á) - 1. z vpraševanjem poizvedeti: izprašal je sina, kod je hodil; natančno, temeljito so ga izprašali o vsem; star. izprašati po novicah povprašati
● ekspr. izprašaj si malo vest, če nisi tega tudi sam kriv premisli - 2. z vprašanji ugotoviti, preveriti kandidatovo znanje: izprašati učenca; izprašati iz matematike; izprašati pri izpitu
- 3. zaslišati: izprašati obdolženca, pričo / navzkrižno izprašati
izprášan tudi sprášan -a -o - 1. deležnik od izprašati: učenec je bil izprašan vso snov, iz vse snovi, žarg., šol. čez vso snov; izprašan pred komisijo
- 2. ki je opravil izpit za kako strokovno dejavnost: izprašani lovec; izprašana babica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
izpraševálen tudi spraševálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na izpraševanje: izpraševalna snov / izpraševalna komisija izpitna komisija // zapornika so pripeljali v izpraševalno sobo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
izpraševáti1 -újem tudi spraševáti -újem nedov. (á ȗ) - 1. z vpraševanjem poizvedovati: oče izprašuje otroke; izpraševati za dan odhoda, za pot; izpraševal je za domače; nikar me ne izprašuj o tem; izpraševati po počutju, podrobnostih; prijazno, radovedno izpraševati / izprašuje me z očmi
- 2. z vprašanji ugotavljati, preverjati kandidatovo znanje: izpraševati učence vso uro / izpraševati matematiko; izpraševati pri izpitu / izpraševati vso snov, iz vse snovi; izpraševati za ocene; izpraševati pri izpitu
- 3. zasliševati: izpraševati priče; takrat so izpraševali med mučenjem
izprašujóč tudi sprašujóč -a -e: izprašujoč po zdravju; izprašujoč pogled; prisl.: izprašujoče gledati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
izrabljív -a -o prid. (ī í) ki se da izrabiti: izrabljivi prostori;
izrabljiva snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
izvíren -rna -o prid., izvírnejši (ȋ) - 1. ki ni odvisen od kakega vzora, predloge: izvirna domislica, misel, zamisel; izvirna interpretacija pesmi; poiskati izvirno rešitev problema; snov povesti je izvirna / izviren mislec, pesnik; prizadeva si, da bi bil izviren
// ki se po določeni lastnosti, nazorih, navadah loči od drugih: izviren človek / njegovo življenje je bilo precej izvirno / redko nosil je izvirno pokrivalo nenavadno - 2. ki je v jeziku, v katerem ga je napisal avtor: izviren roman; izvirna literatura; izvirna proza; izvirno besedilo pesmi / prevod je narejen po izvirni angleški izdaji / predložiti izvirno listino izvirnik
- 3. prvoten, osnoven: izvirni pomen besede; izvirna kakovost surovin / vsi ti plesi niso izvirni pristni, pravi
- 4. nanašajoč se na izvir: izvirna voda / izvirni del reke
♦ ekon. izvirni dohodek dohodek, ki se ustvarja v proizvodnji; jur. izvirni dokaz dokaz iz neposrednega vira; izvirna pravica pravica, pridobljena na novo, brez pravnega prednika; rel. izvirni greh greh, ki ga je po prvih starših podedovalo vse človeštvo
izvírno prisl.: problem so rešili precej izvirno; v prireditvi je malo izvirno narodnega
izvírni -a -o sam.: v tej metodi je nekaj izvirnega; nič izvirnega ni napisal; povedati kako izvirno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
izvléček -čka m (ẹ̑) - 1. trdna ali sirupu podobna snov, dobljena z ekstrakcijo: izvleček vina; izvleček iz zdravilnih zelišč, živalskih žlez / alkoholni dobljen z alkoholom, vodni izvleček dobljen z vodo; mesni izvleček; rastlinski, tobačni izvleček
- 2. kratka vsebina, povzetek: prebrati izvleček iz predsednikovega poročila / navesti nekaj izvlečkov iz kritike / predavanje ni bilo objavljeno v celoti, ampak v izvlečkih
- 3. redko, navadno s prilastkom dokument z ustreznimi podatki, izpisanimi iz česa; izpisek: izvleček iz matične knjige
♦ muz. klavirski izvleček priredba instrumentalne ali vokalno-instrumentalne skladbe za klavir; tisk. barvni izvleček filmski posnetek ene barve iz določene barvne slike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
izvŕtek -tka m (ȓ) nav. mn. zdrobljena snov, ki nastane pri vrtanju: iz lukenj, ki jih delajo črvi, se usipajo izvrtki
♦ gozd. izvrtek iz debla, drevesa izvrtan čep lesa za določanje drevesne starosti in prirasta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
izvrtína -e ž (í) - 1. luknja, ki nastane z vrtanjem: narediti, obdelati izvrtino; vtakniti razstrelivo v izvrtino; koničasta, stožčasta izvrtina; globina, premer izvrtine / žarg., avt. izvrtina valja premer
- 2. zdrobljena snov, ki nastane pri vrtanju: odstranjevanje izvrtine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
izžarévati -am nedov. (ẹ́) - 1. oddajati toploto: ogrete skale izžarevajo / peč izžareva vročino
// publ. oddajati valove, delce, sevati: radioaktivna snov izžareva / antena izžareva v tej smeri zelo malo moči - 2. ekspr. kazati, izražati: njen nastop izžareva veselje do življenja
// kazati se, širiti se: iz dela izžareva velika umetniška moč - 3. med. širiti se z obolelega dela telesa na bližnje dele: pri žolčnem napadu izžareva bolečina pod levo lopatico
izžarevajóč -a -e: toplino izžarevajoča knjižica; izžarevajoča svetloba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
japónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na Japonce ali Japonsko: japonski jezik;
japonska industrija / japonska moda / poljud. japonska goba rumenkasta zdrizasta snov, ki jo sestavljajo bakterije in glive kvasovke, strok. kombuša
♦ papir. japonski (svileni) papir tanek papir, izdelan iz dolgih vlaken eksotičnih rastlin; tekst. japonska svila zelo tanka enobarvna ali potiskana tkanina iz prave svile, tkana v platneni vezavi; vrtn. japonski hmelj okrasna rastlina z ovijajočim se steblom in razdeljenimi svetlo zelenimi listi, Humulus japonicus; japonski macesen macesen z rumenkasto zelenimi storžki, Larix leptolepis; japonska češnja okrasno drevo ali grm z belimi ali rožnatimi cveti; japonska kutina okrasni grm, ki pred ozelenitvijo rdeče vzcvete, Chaenomeles japonica; japonska nešplja grmičasta lončna rastlina z velikimi, spodaj močno dlakavimi listi, Eriobotrya japonica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
jédek -dka -o prid., jédkejši (ẹ́) - 1. ki najeda, razjeda snov ali tkivo: jedki plini, strupi; jedka snov, tekočina
♦ kem. jedke kemikalije - 2. ki kaže nenaklonjen, nedobrohoten odnos zlasti z govorjenjem: jedek človek; z njim je bil jedek; postati jedek in hud
// ki izraža nenaklonjenost, nedobrohotnost: zatekajo se k jedkemu humorju in ironiji; jedki prepiri; jedek smehljaj / jedke karikature - 3. knjiž. ščemeč, oster, rezek: jedek dim, mraz; jedki vbodljaji / jedka bolečina
jédko prisl.: jedko delovati na kožo; jedko se nasmehniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
jedkovína -e ž (í) sredstvo za jedkanje: jedkati z jedkovino;
jedkovina za jedkanje litografskega kamna // redko jedka snov: poškodba, zastrupitev z jedkovinami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
jêdrn -a -o prid. (ē) - 1. nanašajoč se na (celično) jedro: jedrna snov / jedrni sok tekoča sestavina celičnega jedra; jedrna mrenica mrenica, ki obdaja jedro
- 2. nanašajoč se na jedro sploh: jedrna vsebina / redko jedrna energija jedrska
- 3. redko čvrst, krepek: jedrn mož
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
jedrnàt -áta -o prid. (ȁ ā) - 1. ki z malo besedami pove bistveno: jedrnat članek, govor / jedrnat stil; jedrnato izražanje / nav., ekspr. on je kratek in jedrnat
// vsebinsko bogat, tehten: kratki in jedrnati stavki / jedrnate misli - 2. star. čvrst, krepek: jedrnati prebivalci / nabirati mlade, jedrnate gobe
- 3. min. ki ima zelo drobna zrna: jedrnata snov / jedrnata sadra
jedrnáto prisl.: jedrnato opisovati; ekspr. reči kratko in jedrnato
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
jêdro -a s (é) - 1. notranji del semena: pregriznila je zrno, jedro je bilo že trdo; jedro in lupina / redko tolkla sta orehe in jedla jedra jedrca; pren. Poznam nekaj njegovih kolegov, povsem praznih ljudi, brez čustev in fantazije. Sama lupina brez jedra (T. Svetina)
// notranji, središčni del česa sploh: betonsko jedro stebra; jedro vrvi je iz žice / razpoke vodijo v jedro ognjenika - 2. navadno s prilastkom največji ali najpomembnejši del česa: našteti proizvodi so jedro naše kovinske industrije; jedro prebivalstva so v mestih predstavljali obrtniki; jedro reprezentance, sporeda, sprevoda / jedro naselja
// kar je za kaj najvažnejše, najpomembnejše: ugotoviti, v čem je jedro problema, spora; približati se jedru stvari; najti pot do jedra pojavov; prodreti v jedro narodnosti / ekspr. k jedru, nič besedičenja k bistvu
// oče in sin sta v jedru enakega značaja
// najdejavnejša, vodilna skupina kakega kolektiva, skupnosti: vodstvena jedra komisij; najeli so nekaj ljudi, ki bodo jedro bodočega konservatorija; proletarske brigade so postale udarno jedro narodnoosvobodilne vojske / v boju med obema odklonoma se je izoblikovalo vodilno jedro gibanja - 3. publ., navadno s prilastkom določena vsebina v kaki stvari, zlasti njene glavne značilnosti: izluščiti idejno jedro revije; miselno jedro individualizma; problemsko jedro novele ni bilo opaženo / bajke so tvorba žive fantazije brez stvarnega jedra vsebine
// knjiž. tehtna vsebina: njegova misel ima jedro; ni brez jedra, kar je povedal
// knjiž. osnovna nravstvena, nazorska načela koga: poglobiti se v duha in jedro dobrega pisatelja; v jedru je še nepokvarjen; zdravo jedro človeka, naroda / Prešernov svet je v svojem jedru globoko človeški / pretiran, a v jedru zdrav idealizem - 4. kar je osnova, izhodišče kakega dogajanja, česa sploh: zrnca prahu so lahko jedra najrazličnejših procesov v atmosferi / tedaj so nastala prva naselitvena jedra središča
// omenjeno delo vsebuje tri dramska jedra - 5. fiz., kem., navadno v zvezi atomsko jedro pozitivno naelektren središčni del atoma: helijevo, uranovo jedro; radioaktivna atomska jedra; raziskovati zgradbo atomskega jedra
- 6. biol., navadno v zvezi celično jedro z mrenico oddeljeni del celice, navadno kroglaste oblike, ki je za obstoj celice nujno potreben: jedro se razpolovi; sestava celičnega jedra; spojitev celičnih jeder
- 7. teh. kar se namesti v formo, da nastane v ulitku votlina: namestiti, oblikovati jedra
- 8. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do jedra popolnoma, čisto: spoznali so ga do jedra; do jedra pokvarjen človek
● knjiž. iti, priti stvarem do jedra popolnoma jih spoznati; publ. spoznali so, da gre v jedru za povečanje človekovih sposobnosti pravzaprav, dejansko; redko v vsaki stvari je jedro resnice zrno
♦ arheol. jedro ostanek prodnika ali gomolja, od katerega so bili odbiti večji kosi kamnine; astr. kometno jedro srednji, središčni del kometa, sestavljen iz trdne snovi; elektr. (magnetno) jedro feromagnetni del magnetnega kroga; del magnetnega kroga, ki ga navadno obdaja navitje; geol. jedro vzorec kamnin, ki se dobi iz vrtin pri vrtanju; kameno jedro otrdela anorganska snov, nastala v notranjosti lupine ali hišice mehkužcev; zemljino jedro središčni del zemeljske oble; les. jedro trdnejši, gostejši les v sredini debla; lit. jedro osrednji, najpomembnejši del kakega dela, v katerem je podana njegova glavna vsebina; metal. kristalizacijsko jedro majhen, trden delec v talini, okrog katerega se začne strjevati kovina ali zlitina; kristalizacijska kal; meteor. jedro nizkega zračnega pritiska območje najnižjega pritiska v območju nizkega zračnega pritiska; jedro hladnega zraka območje z najhladnejšim zrakom v območju hladnega zraka; num. jedro novca žlahtna kovina v novcu; teh. jedro plamena ostro obrobljen del plamena ob šobi gorilnika; um. jedro kapitela kompaktni del kapitela brez okrasja; urb. mestno jedro del mesta z glavnimi poslovnimi, upravnimi in kulturnimi stavbami; jedro mesta prvotni, stari del mesta; usnj. jedro koža s hrbta živali ali usnje iz te kože; srednja plast kože
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
jêdrski -a -o prid. (ē) - 1. nanašajoč se na pozitivno naelektren središčni del atoma: jedrske raziskave / jedrska energija / jedrski inštitut / jedrska fizika fizika, ki raziskuje atomsko jedro
♦ fiz. jedrska reakcija reakcija med atomskimi jedri ali med atomskim jedrom in osnovnimi delci; jedrske sile sile, ki delujejo med protoni in nevtroni; jedrsko gorivo snov, katere atomska jedra se cepijo, pri čemer se sprošča energija - 2. nanašajoč se na izkoriščanje atomske energije: ladja na jedrski pogon; jedrska bomba; jedrska elektrarna / raketno oporišče z jedrskim orožjem / prepoved podzemeljskih jedrskih eksplozij eksplozij jedrskih bomb
// nanašajoč se na jedrsko orožje: jedrsko oboroževanje / jedrska vojna / publ. spopad med jedrskimi silami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
jemáti jêmljem nedov., jemljíte; jemál (á é) - 1. delati, da prehaja kaj k osebku zlasti s prijemom z roko: delavci so jemali orodje in odhajali; jemali so ji jabolka iz rok in jedli; pazljivo je jemala denar od kupca; garderoberka je z eno roko jemala obleko, z drugo pa dajala listke / jemati kri z brizgalko; jemati vzorce kamnin / jemati zrnje v dlani prijemati, zajemati; jemati otroka v naročje, pribor v roke / jemati denar na posodo; jemati zemljo v zakup
// delati, da je kdo, kaj kje skupaj z osebkom, pri osebku: na pot jemlje le najnujnejše; otrok ne smete jemati v gostilno / na potovanja jemlje s seboj tudi družino / ne jemlji dežnika, saj bo sonce
// prevzemati, dvigati: kupci so jemali blago pri posebnem okencu; med njegovo odsotnostjo je jemala plačo zanj / dopust navadno jemlje za mesec avgust - 2. delati, da prehaja kaj k osebku navadno v posest
- a) kar se mu da, ponudi: dajati je bolje kot jemati; jemati darila, podkupnino; nerad je jemal podporo od staršev
- b) kar je na razpolago: jemal je le dobro blago; za tako nalogo je jemal le najpogumnejše / pog. spet jemljejo borovnice odkupujejo
// turisti jemljejo najraje sobe ob morju najemajo; jemati na vlaku drugi razred - c) kar se ne da: okupator je v zasedenih deželah jemal dragocenosti; mlinarji so jemali preveliko merico; če jim niso dajali, so jemali s silo; jemati si vedno več pravic, svobode / kot grožnja otrokom poredne otroke jemljejo cigani / jemati davke, obresti zahtevati
// evfem. še kot otrok se je naučil jemati krasti
// star. jemali so trdnjavo za trdnjavo zavzemali, osvajali - č) zaradi pravil igre: pri kvartanju je zmeraj jemal / jemati s kraljico kmete izločati jih iz igre
- 3. navadno z dajalnikom delati, da kdo česa nima več proti svoji volji: pred poukom je jemala otrokom igrače, da bi pazili; s silo so jim jemali orožje iz rok / jemati staršem otroke / jemali so jim čine, naslove, pravice / jemati ljudem delo, zaslužek
// povzročati, delati, da ima kdo, kaj česa manj ali nima več: jemali so bogatim in dajali revnim; kri so mu jemali, ne pa dajali / družabno življenje jim jemlje dosti časa; jemati komu pogum, ugled, voljo / sosednja hiša nam jemlje svetlobo; plevel jemlje zemlji hranilne snovi / ekspr. povodnji so jim jemale pridelke - 4. povzročati, delati, da je česa manj ali ni več: jemati od celote; jemal je in dodajal, dolker ni bila mera točna / na enem koncu vrta je prst jemal in jo nosil na drugega; pomladansko sonce jemlje sneg tali; na tem bregu voda material jemlje odnaša
// ekspr. pomladi in jeseni so jemale bolne ljudi spomladi in jeseni so navadno umirali
// ekspr. delati, povzročati, da kdo postaja bolj suh, manj krepek: bolezen ga je vidno jemala; brezoseb. nisem mu mogel pomagati, čeprav sem videl, kako ga jemlje - 5. delati, da kdo, kaj kam pride, se kje vključi z določenim namenom; sprejemati
- a) navadno s prislovnim določilom: v podjetju spet jemljejo nove delavce; na tej šoli bodo jemali le odlične učence / takih fantov ne jemljejo v svojo družbo / jemati abonente na hrano in stanovanje; jemati absolvente v službo
- b) z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom: po prvem bodo spet jemali v čiščenje; jemati čevlje v popravilo / jemati kaj v obravnavo, pretres obravnavati kaj; jemati okoliščine v poštev upoštevati jih, računati z njimi
// delati, da pride kdo z osebkom v kak odnos: pogostoma so jo jemali za botro; bajtarske sinove so takrat jemali za hlapce / knjiž. jemati koga v zakon poročati se s kom; jemali so jih za žene se poročali z njimi
- 6. s prislovnim določilom delati, da pride kaj z določenega mesta: jemati z loparjem kruh iz peči; jemati opeko s strehe, verižico z vratu / spomladi jemljejo repo iz jame
// delati, da pride kaj od kod, kjer je bilo z določenim namenom: zaradi revščine so morali jemati otroke iz šol / jemati obleko iz čiščenja, prtljago iz garderobe / jemati denar iz obtoka; zaradi poostrene cenzure so začeli jemati s programa najboljša dela - 7. s prislovnim določilom oskrbovati se iz kakega vira: denar za plače so jemali iz dotacij; jemati izraze iz živega govora; rastlina jemlje hranilne snovi iz zemlje črpa, dobiva; ekspr. le kje bo jemal, da bo vse vrnil; odkod jemlje dobro voljo, da se zmeraj smeje / celo leto je jemal zelenjavo pri nas, pa je še ni plačal; pog.: knjige jemlje v knjižnici si izposoja; kavo jemlje zmeraj v isti trgovini kupuje, nabavlja
- 8. pog., z oslabljenim pomenom delati kaj za predmet dela: pri čiščenju je jemala preveč tal, da bi delo temeljito opravila; kosci so jemali vsakič po četrt travnika / tekla je po stopnicah in jemala po dve hkrati preskakovala
// v zvezi z za uporabljati, imeti: za osnovo jemlje grob material; za svoje slike jemlje vedno le motive iz narave
// predelovati (pri pouku), obravnavati: pri zgodovini jemljejo preseljevanje narodov; tega še niso jemali / žarg., šol. jemati naprej obravnavati novo snov - 9. s prislovnim določilom načina imeti določen odnos do česa: tega opozorila ne smete jemati za šalo; ekspr. njegove besede jemljejo za čisto resnico; jemati kaj resno, tragično; jemati njegovo odločitev kot nespremenljivo dejstvo / jemati pravo kot skupek predpisov / jemati koga za zgled
- 10. delati, da pride kaj v telo: jemlje tablete proti glavobolu; zdravilo jemljite v predpisani količini; jemati kapljice uživati jih
// jemati kapljice za oči kapati si jih v oči - 11. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: jemati mero za zavese; star. jemati slovo (od koga, česa) poslavljati se
● pog., ekspr. vse jemlje hudič, vrag vse propada; ekspr. nenavadna lepota jim je jemala dih zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; pog., ekspr. stroji so jemali konec na dežju se kvarili, uničevali; pog., ekspr. čisto sam konec jemlje umira; pog. avtobus jemlje potnike na vseh postajah se ustavlja, da potniki vstopijo; to drevo jemlje preveč prostora zavzema; žarg. jemal je ure iz angleščine privatno se je je učil; pog. močna svetloba mu je jemala vid ga je slepila; besede mi je jemal z jezika, iz ust govoril je prav to, kar sem hotel govoriti jaz; ekspr. njenega imena ne smeš jemati na jezik omenjati, izgovarjati; ekspr. jemati koga na muho, na piko imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal, zanimanja; ekspr. jemati krivdo, odgovornost nase biti pripravljen sprejeti (vse) posledice svoje ali tuje krivde; ekspr. jemljem na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava; star. delal se je, kakor da ga ne jemlje v mar se ne meni zanj; ekspr. očeta je redkokdaj jemal v misel ga omenjal, se ga spominjal; to knjigo je večkrat jemal v roke jo prebiral, bral; ekspr. z žalostjo jemljem pero v roke začenjam pisati, pišem; jemati koga v varstvo, zaščito (pred kom, čim) braniti ga, varovati ga; ekspr. jemlje resnico v zakup misli, da jo samo on pozna; jemati rezultate ankete s pridržkom ne upoštevati jih, ne zaupati jim popolnoma; v službi ima toliko dela, da ga jemlje tudi domov da dela za službo tudi doma; nižje pog. jaz bom pel naprej, ti boš pa jemal čez z višjim glasom spremljal melodijo; žarg. jemati (zanke) dol snemati; pog. jemati besedo nazaj preklicevati obljubo, sklep, izjavo; pog. kupljenih stvari v tej trgovini ne jemljejo nazaj ne zamenjavajo, ne sprejemajo; žarg. previsoko jemlješ poješ, igraš previsoke tone; zastar. sod je jemal dobrih petdeset litrov meril, držal; knjiž. jemati si ženske imeti z njimi spolne odnose; pog. to si preveč jemlje k srcu zaradi tega se preveč žalosti, vznemirja
jemáti se ekspr., s prislovnim določilom pojavljati se, prihajati: le od kod se jemlje toliko ljudi; knjiž. beli oblaki so se jemali izza gora
jemáje redko: opekla se je, jemaje kruh iz peči
jemljóč -a -e knjiž.: gledal ga je skrivaj, jemljoč denar iz žepa; pamet jemljoča novica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kadívo -a s (í) snov, ki (pri tlenju) dela, razširja dim: za dimljenje čebel uporabljajo drevesne gobe in druga kadiva / ekspr. kadilci so ostali brez kadiva cigaret, tobaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
káfra -e ž (ȃ) zelo dišeča, hlapljiva, mastna kristalna snov: mazilo iz kafre;
vonj po kafri;
izginiti kot kafra / pog. mazati se s kafro kafrnim oljem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kakávov -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kakav ali kakavovec: kakavovo seme;
kakavova zrna / kakavov prah kakav; kakavovo maslo belo rumena snov, ki se uporablja v slaščičarstvu, kozmetiki in zdravilstvu // kakavova potica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kalcinírati -am nedov. in dov. (ȋ) kem. segrevati, žgati trdno snov do kemijskega razkroja: kalcinirati rudokalciníran -a -o: kalcinirana glinica, soda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kalúp -a m (ȗ) - 1. votla priprava, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov: izdelovati kalupe; leseni, mavčni kalupi; kalup v tleh / vlivati v kalup / kalup za zidake
♦ teh. peščeni kalup - 2. nav. ekspr. ustaljena ali pogosto ponavljajoča se oblika česa; obrazec, vzorec: umetnost je zavrgla vse kalupe / verze je hotel preliti v neki metrični kalup / hotel jo je oblikovati po svojem kalupu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kamén -a -o prid. (ẹ̑) knjiž. ki je iz kamna; kamnit: kameni most;
kamena miza;
kameno orodje
● zastar. kameno olje nafta
♦ arheol. kamena doba predzgodovinska in prazgodovinska doba ob začetku kvartarja; mlajša kamena doba; geol. kameno jedro otrdela anorganska snov, nastala v notranjosti lupine ali hišice mehkužcev; min. kamena strela; zool. kamene koralekaméno prisl.: kameno hladna žena; kameno sivo nebo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kámen -mna m (á) - 1. trdna snov, iz katere je sestavljena zemeljska skorja: kamen se drobi, se kruši, razpoka; dež izpira kamen; oster, trd kamen; kamen in pesek; gluh kakor kamen popolnoma gluh; molči kot kamen; mrtev kot kamen / izklesati (kip) iz kamna; vklesati, vrezati v kamen / ekspr. kamor se ozreš, povsod sam kamen kamnit, skalnat svet; kamenje
// drobljeni, lomljeni kamen; lahki kamen lehnjak; sekira iz kamna kamnita sekira
// kos te snovi: metati kamne v vodo; vreči, zagnati kamen; zvaliti kamen s poti; debel, okrogel, težek kamen; pregraja iz kamnov / brusiti, obdelovati kamne / zidal je v glavnem s kamnom uporabljal kamen kot gradbeni material - 2. ekspr. kar povzroča veliko skrb, nadlogo: ko je to izvedel, se mu je kamen odvalil od srca; kamen mu leži na duši
- 3. s prilastkom kos te snovi, pripravljen za določen namen: postaviti brusni kamen; mejni kamen; mlinski kamen za mletje žita, narejen v obliki kolobarja
// kilometrski, obcestni kamen; kresilni kamen kremen; nagrobni kamen nagrobnik; okrasni kamen / napisni kamen z vklesanim napisom
// kamen modrosti, modrijanov po verovanju alkimistov s katerim se dajo spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro - 4. v zvezi drag(i) kamen kristal zelo trdih in obstojnih rudnin, ki se uporablja za nakit: razstava dragih kamnov; biseri in dragi kamni / dragi in poldragi kamni / pog. prstan z rdečim kamnom z dragim ali poldragim kamnom rdeče barve
● ekspr. mesto so porušili, da ni ostal (niti) kamen na kamnu popolnoma so ga porušili; ekspr. joka, da bi se je kamen usmilil zelo; ekspr. namesto srca ima kamen je neusmiljen, nesočuten; pog. na grob so mu postavili kamen nagrobnik; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha; nar. mleti na bel(i), na črn(i) kamen mleti tako, da se pridobiva bela, črna moka; star. hudičev kamen kamenček iz srebrovega nitrata za izžiganje ran ali divjega mesa; lapis; ekspr. preizkusni kamen česa, za kaj kar služi za presojanje uspešnosti, pravilnosti, resničnosti česa; ekspr. položiti temeljni kamen za kaj opraviti začetno, za nadaljnji potek najvažnejše delo; ekspr. kamen spotike s čimer ljudje niso zadovoljni, kar kritizirajo; žarg., um. razstava kamna umetniških izdelkov iz kamna; ekspr. imeti srce iz kamna biti neusmiljen, nesočuten; preg. zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača iz vztrajnega drobnega dela nastanejo velike stvari
♦ agr. vinski kamen usedlina, ki se nabira na notranji strani soda; arheol. votivni kamen s posvetilnim napisom; med. ledvični kamen trda, kamnu podobna tvorba iz snovi, ki je v seču; zobni kamen; obrt. preizkusni kamen kalcedon, ki se uporablja za ugotavljanje karatov drage kovine; rel. kropilni kamen kamnita posoda za blagoslovljeno vodo, nameščena v cerkvi pri vhodu; krstni kamen kamnita posoda s krstno vodo za krščevanje; strojn. kotelni kamen kotlovec; zgod. knežji kamen kamnit uradni sedež deželnega kneza na Gosposvetskem polju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kaméniSSKJ -a -o prid. (ẹ̑) kaména vôlna -e -e [vou̯na] ž (ẹ̑, ó)
snov za izolacijo iz kamenin v nitasti, vlaknasti obliki: tovarna kamene volne; izolacija iz kamene volne; Pri masivni gradnji se največkrat uporablja toplotna izolacija iz kamene volne in ekspandiranega polistirena
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kanábis -a m (ȃ) 1. vrsta konoplje, ki vsebuje opojno snov, Cannabis sativa forma indica; indijska konopljaSSKJ, gandža (1), trava (1): sadika kanabisa; pridelovanje kanabisa; Indijska konoplja se je uporabljala za številne indikacije, sedaj pa imamo zdravilo iz kanabisa 2. mamilo iz posušenih vršičkov, cvetov in listov indijske konoplje; marihuanaSSKJ, gandža (2), trava (2): kadilec kanabisa; legalizacija kanabisa; uživanje kanabisa; Še zdaleč ni res, da veliko uživalcev kanabisa pogosto uživa druge prepovedane droge E ← nlat. cannabis ← gr. kannábis 'konoplja'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kanálski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kanal: kanalski smrad / kanalski odtok / kanalske cevi; kanalska mreža kanalsko omrežje
♦ teh. kanalska sušilnica sušilnica, pri kateri se snov, ki se suši, pomika skozi sušilno komoro
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kapljevína -e ž (í) knjiž. kar se nakaplja: v posodi se zbira kapljevina
♦ fiz. snov, ki nima sama svoje oblike, ima pa gladino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kápsula -e ž (ȃ) - 1. zdravilo v želatinastem ali škrobnem ovoju: pogoltniti kapsulo; kapsule in tablete / prodajati zdravilo v obliki kapsul / ricinusovo olje v kapsulah
- 2. teh. del vesoljske ladje brez osnovnih potisnih raket: kapsula z dvema članoma posadke / kapsula vesoljske ladje / kapsula pristane na luni lunarni modul
- 3. anat., navadno s prilastkom tkivo, ki ovija kak organ; ovojnica: ledvična, sklepna kapsula
♦ biol. bakterijska kapsula trdna ali sluzasta snov, s katero se obdajo nekatere bakterije, bakterijska ovojnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
karamél -a m (ẹ̑) gastr. rjava snov, ki nastane s praženjem sladkorja; praženi sladkor, žgani sladkor: raztopiti karamel;
obarvati, prevleči s karamelom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
karamelizírati -am nedov. in dov. (ȋ) spreminjati v karamel: karamelizirati sladkor / snov (se) karamelizirakaramelizíran -a -o: karamelizirani sladkor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
karbamíd -a m (ȋ) kem. brezbarvna kristalna snov, ki je v seču; sečnina: umetno pridobivati karbamid;
uporabljati karbamid za umetna gnojila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
karból -a m (ọ̑) poljud. kristalna, v vodi topna snov, izvedena iz benzena z zamenjavo enega atoma vodika s hidroksilno skupino, strok. fenol: razkužiti s karbolom;
vonj po karbolu // raztopina te snovi: umiti si roke s karbolom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
karcinogén -a m (ẹ̑) med. karcinogena snov: ugotavljanje karcinogenov v tobaku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
karcinogén -a -o prid. (ẹ̑) med. ki povzroča raka, rakotvoren: karcinogena snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kášast -a -o prid. (á) ki je po sestavi, obliki podoben kaši: uživati kašasto hrano / kašasta snov
♦ agr. kašasti sok sadni sok iz zdrobljenih, zmletih sadežev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
katalizátor -ja m (ȃ) - 1. kem. snov, ki spremeni hitrost kemične reakcije, ne da bi se pri tem spremenila ali postala sestavni del produkta reakcije: uporabljati za sintezo katalizator; pospešiti reakcijo s katalizatorjem / prisotnost katalizatorja
♦ teh. platinski katalizator porozna ploščica, ki je prevlečena s platino za popolno oksidacijo ogljikovega monoksida - 2. publ. pobudnik, usmerjevalec: omenjena ideja je bila katalizator, ob katerem so se združile različne skupine; čustveni katalizator / po revoluciji je bil delavski razred katalizator nove družbe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kávčuk -a m (ȃ) elastična snov, iz katere se z vulkanizacijo izdeluje guma: vulkanizirati kavčuk;
duh po kavčuku / naravni kavčuk; sintetični kavčuk / pog.: plantaža kavčuka kavčukovcev; cevi iz kavčuka gumija, gume
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kávstičen -čna -o prid. (á) nanašajoč se na kavstiko: kavstična tekočina / kavstična operacija // knjiž. ki najeda, razjeda snov ali tkivo; jedek: kavstična tekočina
♦ kem. kavstična soda natrijev hidroksid
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kazeín -a m (ȋ) biol., kem. sestavljena, v vodi netopna beljakovina: kazein koagulira // agr. snov, ki se izloča pri kisanju mleka, sirnina: proizvodnja kazeina
♦ teh. močno, netopno lepilo, zlasti za les
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kémičen -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na lastnosti in spremembe snovi: kemičen pojav;
kemična sestava tal, vode;
kemična zgradba;
fizikalne in kemične spremembe / kemične lastnosti snovi / kemična energija / kemično gnojilo; kemična sredstva / kemična industrija, tovarna / kemični svinčnik svinčnik s kroglico in cevko, napolnjeno s posebnim barvilom; kemično črnilo / kemična čistilnica
♦ kem. (kemična) analiza ugotavljanje elementov ali atomskih skupin v spojinah ali zmeseh; kemični element snov, ki se ne da kemično razstaviti na enostavnejše snovi; element; kemični proces proces, pri katerem se spremeni kemična sestava snovi; kemična prvina snov, ki se ne da kemično razstaviti na enostavnejše snovi; prvina; (kemična) reakcija reakcija, pri kateri se snov bistveno spremeni // kemijski: kemični inštitut; kemični laboratorij; varuh kemične zbirke / pog. kemični inženir inženir kemijekémično prisl.: kemično čistiti; kemično razstaviti; kemično aktiven; kemično čista snov snov brez kakršnihkoli primesi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
keratín -a m (ȋ) biol., kem. beljakovinska snov, glavni sestavni del las, nohtov, rogov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kislína -e ž (í) - 1. kar dela kaj kislo: tekočina vsebuje preveč kisline / ugotoviti količino kisline v snovi kislost snovi
// kislina ji škoduje
// nav. ekspr. kisla tekočina, zlasti pijača: ne bom pil te kisline - 2. kem. snov, ki tvori z bazami soli in reagira kislo: biti obstojen, odporen proti kislinam; jedka kislina; močna, razredčena kislina; vodne raztopine kislin; kisline in lugi / anorganske, organske kisline; askorbinska kislina brezbarvna, kristalna, v vodi lahko topna snov kislega okusa; citronova kislina organska kislina, ki jo vsebuje sok limone; čreslova kislina organska kislina, ki se tvori med strojenjem; dvobazna kislina; mlečna kislina organska kislina, nastala pri oksidaciji mlečnega sladkorja; ogljikova kislina; solna kislina vodna raztopina vodikovega klorida
♦ agr. jabolčna, vinska kislina; med. želodčna kislina solna kislina, ki jo izločajo posebne želodčne celice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
klejíti -ím tudi kléjiti -im nedov. (ī í; ẹ̑) premazovati s klejem: klejiti deske
♦ papir. klejiti papir obdelovati papir, papirno snov s klejnimi sredstvi; tekst. klejiti nit, platno prepajati nit, platno s klejemklejèn -êna -o tudi kléjen -a -o: klejeni papir; klejeno platno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
klìk medm. (ȉ) posnema glas pri udarcu, trku ob trdo snov: klik, klik, so se zadevale kroglice / pritisne na žepno uro, klik, in pokrovček se odpre
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
klóramín -a m (ọ̑-ȋ) kem. organska snov, ki se uporablja zlasti za razkuževanje in razbarvanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
koagulírati -am nedov. in dov. (ȋ) kem., med. prehajati iz koloidne raztopine v želatinasto snov; skrknjevati, strjevati se: albumin pri pasteriziranju koagulira / mleko koagulira; preh. formaldehid koagulira beljakovine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kolíčnik -a m (ȋ) - 1. število, ki izraža razmerje med dvema količinama, vrednostma: ugotoviti količnik; povprečni količnik prirastka prebivalstva
- 2. mat. število, ki se dobi pri deljenju: izračunati količnik
♦ fiz. lomni količnik količina, ki pove, kako se lomi svetloba pri prehodu iz zraka v določeno snov; šport. količnik razmerje med številom danih in prejetih golov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
koloíd -a m (ȋ) kem., min. naravna ali umetna snov v amorfni obliki, ki v raztopini ne prehaja skozi membrano: koagulacija koloidov / hidrofilni koloidi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kombúša -e ž (ú) bot. rumenkasta, zdrizasta snov, ki jo sestavljajo bakterije in glive kvasovke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kompákten -tna -o prid., kompáktnejši (ȃ) - 1. ki sestoji iz trdno sprijete snovi, gost: razmočena snov je manj kompaktna / kompaktna zgradba zemlje / kompaktno tekstilno blago trdno, močno
- 2. ki je enakih, istovrstnih sestavin; enovit, enoten: dežela je nacionalno popolnoma kompaktna / kompaktna poseljenost s kmečkim prebivalstvom / gradijo kompaktna naselja strnjena, zaključena
- 3. publ. nerazcepljen, enoten: impresionisti so nastopili kot kompaktna skupina / razbiti kompaktno večino stranke
- 4. knjiž. zgoščen, jedrnat: kompakten tekst; kompaktna epska pripoved
♦ anat. kompaktno kostno tkivo; les. kompaktni les les, ki ni bil poprej razčlenjen in potem umetno sestavljen; masivni les
kompáktno prisl.: skupina vozi kompaktno; kompaktno naseljeno prebivalstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
koncentrát -a m (ȃ) snov, navadno trdna, dobljena z odstranitvijo (večjega dela) tekočine in odvečnih sestavin: mesni, paradižnikov koncentrat;
koncentrat iz zelenjave / povečana poraba jušnih koncentratov // metal. ruda, iz katere je odstranjen večji del nekakovostnih sestavin, obogatena ruda: predelava surovin v koncentrate / cinkov, svinčev koncentrat
♦ agr. umetno pripravljeno krmilo, ki vsebuje veliko hranilnih snovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
koncéntričen tudi koncêntričen -čna -o prid. (ẹ́; é) - 1. ki ima isto, skupno središče, istosrediščen: satelita se gibljeta v koncentričnih krogih; koncentrične razpoke v steklu / mesto je zasnovano po koncentričnem načrtu
- 2. ki je z več strani usmerjen k istemu cilju, na isto mesto: sovražnik se je odločil za koncentričen napad / koncentričen pritisk z vseh strani
♦ šol. koncentrična razvrstitev učne snovi razvrstitev učne snovi, pri kateri se ista snov obravnava na več stopnjah šolanja, vsakikrat bolj poglobljeno in razširjeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kondenzírati -am nedov. in dov. (ȋ) teh. - 1. povzročati prehajanje iz plinastega stanja v tekoče, utekočinjati: kondenzirati paro; zračna vlaga se je kondenzirala
- 2. z odstranjevanjem vode delati kako snov, navadno tekočo, (bolj) gosto; zgoščevati, gostiti: kondenzirati tekoče gorivo; kondenzirati seč / kondenzirati mleko evaporirati ga in mu dodajati sladkor; pren., publ. kratki prizori so kondenzirali dogodke
kondenzíran -a -o: kondenzirani hlapi; liter kondenziranega mleka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kontrást -a m (ȃ) kar se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega, nasprotje: v delu so izraženi močni kontrasti;
scena je polna kontrastov;
omiliti kontraste / kontrast med lažjo in resnico / v njegovi poeziji nastopa tema kot kontrast (k) luči / biti v kontrastu s čim / črno-beli kontrasti na portretu; močni kontrasti svetlobe in sence / barvni kontrasti // ekspr., navadno s prilastkom kdor je (bistveno) drugačen: sin je pravi kontrast svojega očeta
♦ fot. kontrast izrazita razlika med črnim in belim, med svetlim in temnim na negativu, pozitivu; med. kontrast snov, ki ne prepušča rentgenskih žarkov; muz. učinek agogičnih kontrastov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kontrásten -tna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kontrast, nasproten: kontrastna tipa;
izrazita kontrastna figura / kontrastne barve
♦ med. kontrastna snov snov, ki ne prepušča rentgenskih žarkovkontrástno prisl.: kontrastno delovati; kontrastno oblikovan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kópati tudi kopáti -am in -ljem nedov. (ọ́ á ọ́) v vodi odstranjevati umazanijo s telesa: mati kopa otroka;
kopati bolnika;
pogosto se umivati in kopati / ob reki kopajo konje // dajati telo ali del telesa v določeno tekočino, sipko snov zaradi zdravljenja, krepitve: roko mora kopati dvakrat na dan; ozebline kopa izmenoma v topli in hladni vodi
♦ fot. kopati film imeti film v vodi, da se z njega odstranijo ostanki kemikalij; izpirati filmkópati se tudi kopáti se - 1. biti, gibati se v vodi zaradi osvežitve, krepitve: tam se kopa in sonči mnogo ljudi / rad se kopa / po kosilu sta se šla kopat; pren., ekspr. v morju se je kopal mesec
// ekspr. valjati se, (navadno) v sipki snovi: pred hišo so se v pesku kopale kokoši - 2. ekspr., s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža veliko količino, množino česa: mesto se kopa v jutranjem soncu; pokrajina se je kopala v bleščeči svetlobi / hribovje se kopa v prvem zelenju / kopati se v bogastvu, zlatu / kopal se je v znoju / kopala se je v sreči zelo je bila srečna
● vznes. domovina se kopa v krvi v domovini so hudi, težki boji; ekspr. on misli, da se kopava v mleku da sva bogata, da se nama dobro godi; ekspr. njene oči se kopajo v solzah so polne solz
kopajóč -a -e: delal je, kopajoč se v potu; kričanje kopajočih se otrok je potihnilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kopél tudi kópel -éli [druga oblika eu̯] ž (ẹ̑; ọ́ ẹ̑) - 1. dajanje (dela) telesa v določeno tekočino, sipko snov zaradi zdravljenja, krepitve: po kopeli se dobro počuti; ozebline je pregnal z izmeničnimi kopelmi v mrzli in vroči vodi; kopeli v morju / zdravnik mu je predpisal kopeli / mrzla, topla kopel; sedeča kopel v sedežni kopalni kadi; zdravljenje z morskimi, peščenimi kopelmi
// s prilastkom izpostavljanje (dela) telesa delovanju zraka, sonca, pare zaradi zdravljenja, krepitve: pripraviti parno kopel; sončna, zračna kopel
● vznes. prišel je iz krvave kopeli hudega, težkega boja - 2. zastar. toplice, zdravilišče: ženo in otroka je poslal v kopel; zelo obiskana kopel / palače s kopelmi kopališči
♦ agr. peščena, prašna kopel v pesku, prahu, ki mu je primešan prašek proti mrčesu; fot. kopel kemična raztopina za razvijanje filma; fiksirna kopel v kateri se kemično odstrani za svetlobo občutljiva snov z neosvetljenih delov filma; razvijalna kopel v kateri se s pomočjo kemikalij razvijajo osvetljeni deli filma; kem. kopel navadno tekočina, v kateri se s potapljanjem kemično in fizikalno obdelujejo trdne snovi, ali tak postopek; med. blatna kopel; teh. elektrolitna kopel ki vsebuje elektrolit
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
korepetírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. muz. vaditi, pripravljati za nastop soliste, zbor, orkester: korepetira v operi / korepetirati balet
- 2. nekdaj ponavljati s kom učno snov: zasluži s tem, da korepetira
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
korepetítor -ja m (ȋ) - 1. muz. kdor vadi, pripravlja za nastop soliste, zbor, orkester: dolgo je bil korepetitor pri baletu; zaposlen je kot korepetitor v operi
- 2. nekdaj kdor ponavlja s kom učno snov: preživljal se je kot inštruktor in korepetitor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kórtikosteroíd -a m (ọ̑-ȋ) med. hormon nadledvične žleze ali snov z biološko aktivnostjo tega hormona: inhalacijski kortikosteroidi; uporaba kortikosteroidov; Za boleče sklepe lahko predpišemo nesteroidna protivnetna zdravila, po potrebi pa klinični specialist lahko začne zdravljenje s kortikosteroidi E ← nlat. corticosteroidum iz (↑)kórteks + ↑steroíd
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kostnína -e ž (ī) anat. snov med kostnimi celicami: kostne celice izločajo kostnino / kompaktna, luknjičava kostnina; zobna kostnina kostno tkivo, ki prekriva zobne korenine; zobni cement
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kovína -e ž (í) neprozorna, navadno trdna kovna snov s sijajem in dobro prevodnostjo: ulivati kovino;
primesi v kovinah;
prevleka iz kovine;
industrija za predelavo kovin;
les in kovine / barvaste ali neželezne kovine vse kovine razen železa in železovih zlitin; rdeča kovina baker; železne kovine železo in železove zlitine
♦ kem. kovina element, ki tvori s kisikom bazični oksid in s kislinami sol; alkalijska kovina mehek, zelo lahek element kovinskega sijaja, na zraku in v vodi neobstojen; korozija kovin; metal. gnesti kovine oblikovati kovine s stiskanjem, valjanjem, vlečenjem; obdelovati kovino spreminjati obliko kovine z odrezovanjem; taniti kovino dajati kovini obliko tankih lističev; bela kovina zlitina bakra, kositra, svinca in antimona; čiste kovine brez kakršnihkoli primesi; lahke, težke kovine; mehke kovine z majhno trdoto; plemenite ali drage ali žlahtne kovine kemično zelo obstojne kovine, ki se uporabljajo zlasti za nakit in kovance; redke kovine; lahko, težko taljive kovine; ugotavljati čistino kovine količino, odstotek čistih žlahtnih kovin v kovinah in zlitinah; min. samorodna kovina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kréda -e ž (ẹ̑) - 1. snov za pisanje po večjih površinah, navadno v obliki podolgovatega predmeta: kupiti kredo; pisati s kredo na tablo; barvasta kreda; košček krede; škatlica kred; bled kot kreda / krojaška kreda; šolska kreda
// petr. rahla usedlina iz hišic odmrlih luknjičark: kopati kredo / jezerska kreda usedlina iz drobcev apnenca in dolomita - 2. um. mehek, navadno črn ali rjav risarski material: riše s kredo in ogljem / risba v kredi
// risarska tehnika s takšnim materialom: kredo je opustil in začel z oljem - 3. geol. obdobje mezozoika, v katerem so se razvili listavci in žužkojedi: jura in kreda
● star. dobiti kaj na kredo na kredit, upanje
♦ obrt. snov za beljenje iz kaolina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kreménka -e ž (ẹ̄) - 1. petr. prsti podobna snov, ki vsebuje lupinice diatomej: plasti kremenke
- 2. knjiž. kremenjača: vojaki z bajoneti in kremenkami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kŕhek -a -o tudi -ó prid. (ŕ) - 1. ki se (rad) lomi, drobi: krhki tobakovi listi; krhka kamnina, rudnina; krhka kost; krhke veje drevesa; snov je porozna in krhka
♦ bot. krhka vrba vrba s krhkimi vejami in suličastimi, proti koncu priostrenimi listi, Salix fragilis; gastr. krhko testo gneteno testo, ki vsebuje precej maščobe; gozd. krhek les; vet. krhko kopito
// ekspr. ki nima več popolnosti svojih značilnosti: njegovo zdravje je zelo krhko / krhki upi; krhka sreča / krhki poslovni odnosi / krhek glas - 2. ki daje videz šibkosti, neodpornosti: krhka je in nežna / krhko otroško telo / ekspr. krhka lepota
kŕhko in krhkó prisl.: čriček se je oglašal otožno in krhko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kŕhkost -i ž (ŕ) lastnost, značilnost krhkega: krhkost listov;
snov je značilna po krhkosti / krhkost sanj / pri vsej svoji krhkosti je še krepka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kristálen -lna -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na kristal:
- a) veliki kristalni skupki; kristalna snov / kristalna oblika, ploskev / kristalna struktura / kristalni sladkor
- b) kristalna gora / čudovita kristalna palača
- c) v omari so se svetili kristalni kozarci; kristalno ogledalo
- 2. knjiž., ekspr. izredno čist, prozoren: kristalni vir; med gorami leži kristalno jezero / kristalne solze; pren. kristalen značaj
// ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: kristalna čistost, prozornost vode / kristalni hlad
♦ fiz. kristalni mikrofon mikrofon, ki izkorišča električno napetost, povzročeno z deformacijo kristala; kem. kristalna voda voda, ki je v kristalu vezana na molekule; min. kristalna mreža shematični prikaz notranje zgradbe kristala; kristalno zrno kristal s pravilno notranjo zgradbo in nepravilno zunanjo obliko; teh. kristalno steklo svinčevo steklo, brušeno tako, da močno lomi svetlobne žarke
kristálno prisl.: kristalno čist
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kristalíničen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na kristal; kristalen: brezbarvna kristalinična snov / kristalinična zgradba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kristalíti -ím in kristáliti -im nedov. (ī í; ȃ) min. prehajati v kristalno obliko: ta snov rada kristali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kristalizátor -ja m (ȃ) - 1. kem. naprava, v kateri kaj kristalizira: prodati kristalizator; dati v kristalizator
- 2. kem. snov, ki pospešuje kristalizacijo drugih snovi: ta snov je dober kristalizator
- 3. publ., ekspr. kdor daje čemu dokončno, jasno obliko, podobo: idejni kristalizator / knežji dvori so postali kristalizatorji kulturnih prizadevanj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kristalizírati -am nedov. in dov. (ȋ) prehajati v kristalno obliko: ta snov kristalizira pri zelo nizki temperaturi / jod kristalizira v sivo črnih kristalihkristalizírati se ekspr. dobivati dokončno, jasno obliko, podobo: postopno so se kristalizirala enotna družbenopolitična izhodišča / okus se mu kristalizira
kristalizíran -a -o: kristaliziran kremen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kristaloíd -a m (ȋ) min. umetna snov v kristalni obliki, ki v raztopini prehaja skozi membrano: ločitev koloidov od kristaloidov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
krmílo1 -a s (í) snov, ki je potrebna za rast in obstoj živalskega organizma: za krmilo so uporabljali moko / tovarna krmil
♦ agr. močno krmilo umetno pripravljeno krmilo, ki vsebuje veliko hranilnih snovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
krmívo -a s (í) redko snov, ki veča krmilnost1: ta snov ima v sebi mnogo krmiva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
króna -e ž (ọ̑) - 1. okrogel okrasni predmet za na glavo kot znamenje vladarske oblasti: nositi krono; položiti krono na glavo; zlata krona; krona, obložena z dragimi kamni / cesarska, kraljevska krona / žezlo in krona / na ščitu je bila upodobljena krona
// navadno s prilastkom kar je po obliki podobno temu predmetu: na glavi je imela krono iz cvetja; plesti kostanjevo krono / ekspr. krona bogatih las zelo veliko las, počesanih navzgor - 2. ekspr. vladar, dvor: v državi so izvedli vojaški udar ob pomoči krone; moč cesarske krone; svetovalci krone
// vladarski naslov: senat mu hoče podeliti krono; prevzeti krono - 3. ekspr. monarhija, kraljevina: ozemlje angleške krone / zavladala jim je krona
- 4. ekspr., v povedni rabi, navadno s prilastkom izraža najvišjo stopnjo česa: to je krona njegovih prizadevanj; dogodek je bil krona vsega
- 5. krošnja: košata krona; krona cvetoče lipe
- 6. denarna enota nekaterih držav: šteti krone; preračunati vrednost blaga v krone / češka, danska, švedska krona
● pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; vznes. krona stvarstva človek
♦ lov. krona najmanj trije parožki na vrhu jelenjega rogovja; med. krona del zoba nad dlesnijo; snov v obliki kapice za zavarovanje poškodovanega vidnega dela zoba; num. krona denarna enota v stari Avstriji z vrednostjo pol goldinarja; rel. trnova krona
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kŕven -vna -o prid. (r̄) nanašajoč se na kri: krvni madež;
pes teče po krvni sledi / narediti krvno preiskavo / krvno barvilo snov, ki daje rdečim krvničkam barvo in prenaša kisik v tkivo // zelo vidne krvne žile / krvni sorodnik; krvno maščevanje
● Turki so pobirali krvni davek jemali s seboj dečke iz osvojenih dežel; publ. krvni davek izgubljena življenja v vojni, v prometnih nesrečah
♦ anat. jetrni krvni obtok; krvni obtok gibanje, premikanje krvi v telesu; biol. krvna ploščica; belo krvno telesce brezbarvna krvna celica, ki se giblje s panožicami; rdeče krvno telesce krvna celica, ki vsebuje hemoglobin; jur. krvno sodstvo; med. krvni pritisk pritisk krvi na stene žil in srca; krvni serum tekočina, ki se izloči pri strjevanju krvi; izmeriti krvni sladkor količino sladkorja v krvi; krvni strdek poltrdna masa iz strjene krvi; krvna plazma; krvna skupina dedne imunološke lastnosti rdečih krvničk; krvna slika rezultat preiskave belih in rdečih krvničk
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kumarín -a m (ȋ) farm. bela, močno dišeča snov, katere spojine se uporabljajo proti strjevanju krvi: diši po kumarinu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kurívo -a s (í) gorljiva snov, s katero se kuri: kot glavno kurivo so uporabljali les / velika poraba kuriva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kužnína -e ž (ī) med. kužna snov: laboratorijska preiskava kužnine / odstraniti kužnino in drugo nesnago
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kvás -a m (ȃ) - 1. snov iz kvasovk, navadno za vzhajanje testa: razdrobiti kvas; star, svež kvas; zamesiti testo brez kvasa, s kvasom / kupiti kos kvasa / tovarna kvasa / pivski kvas
// ekspr. kar daje spodbudo, moč: te nove ideje so postale kvas socialistične preobrazbe / mladina je kvas revolucionarnega gibanja
● ekspr. dežela je sedaj v kvasu ima vse možnosti za uspeh, uveljavitev - 2. navadno v ruskem okolju osvežilna pijača iz rži, kvasa in slada: poln vrč kvasa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kvásija -e ž (á) bot. tropsko drevo, katerega les vsebuje posebno grenko snov, Quassia amara: uporabljati izvleček iz kvasije proti listnim ušem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
laboratórijski -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na laboratorij: laboratorijska oprema / laboratorijski izvidi, poskusi; laboratorijska analiza, preiskava / obvezne laboratorijske vaje študentov / pretežno laboratorijske znanosti / laboratorijski tehnik
♦ elektr. laboratorijski ampermeter; kem. laboratorijsko steklo steklo, odporno proti kemikalijam in temperaturnim spremembam; med. laboratorijska žival žival, ki se uporablja v laboratorijih za poskuse; poskusna živallaboratórijsko prisl.: laboratorijsko pregledati živilo; laboratorijsko pridobljena snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
lanolín -a m (ȋ) kem. voskasta snov za izdelavo mazil, mil, dobljena pri pranju ovčje volne: ta krema vsebuje petnajst odstotkov lanolina;
neskl. pril.: lanolin milo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
lastníja -e ž (ȋ) - 1. star. premoženje, posestvo: njegova lepa lastnija je prišla v tuje roke / brat je bil gospodar graščine in nekaj drugih lastnij
- 2. zastar. lastnost, značilnost: ta snov ima dve lastniji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
láva1 -e ž (ā) - 1. žareča tekoča snov iz zemeljske notranjosti, ki predre zemeljsko skorjo in se razlije po površju: lava teče po pobočju; ognjenik bruha lavo; ljubosumnost je bruhnila na dan kakor lava; divja množica se vali kakor lava / strjena lava / žareča lava
- 2. ekspr., z rodilnikom velika količina česa premikajočega se: nezadržna lava demonstrantov; lava sovražne vojske je dosegla mejo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
lávast -a -o prid. (ā) ki vsebuje lavo: lavasta tla / lavasta snov podobna lavi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
lékcija -e ž (ẹ́) - 1. vsebinska in grafična enota v učbeniku, zlasti za tuji jezik: beri tretjo lekcijo; druga lekcija v angleški vadnici / naučil se je samo prvo lekcijo, druge pa ne
// redko (učna) snov ene šolske ure: dijak se zadnje lekcije ni naučil; profesor je lekcijo dobro razložil; sprašuje samo zadnjo lekcijo - 2. nav. mn., zastar. poučevanje izven šole; inštrukcija: preživljati se z lekcijami / dajati lekcije inštruirati; pren., ekspr. potrebno se mu zdi dajati nam lekcije o demokraciji
- 3. ekspr. oster opomin, ukor, kazen: dati komu pošteno lekcijo; deliti lekcije; podjetje bi zaslužilo lekcijo za slabo vzdrževano cesto / poraz na tekmi je bil za moštvo krepka lekcija; ker nisi ubogal, si se prehladil — to naj ti bo lekcija za drugič (koristen) nauk
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
lepílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na lepljenje: snov je obdržala lepilno moč, sposobnost / lepilna ploskev / lepilni stroj; zlepiti raztrgan list z lepilnim trakom s trakom, ki je na eni strani prevlečen z lepilom; lepilne sličice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
lepílo -a s (í) snov, sredstvo za lepljenje: namazati z lepilom;
lepilo iz škroba;
lepilo za les;
proizvodnja lepil;
steklenička lepila / lepilo dobro drži, popusti / čevljarsko, mizarsko lepilo; naravna, sintetična lepila; rastlinsko, živalsko lepilo // tanka plast, prevleka iz tega: odluščiti lepilo
♦ filat. brazdasto lepilo plast lepila z brazdami na hrbtni strani znamke; kem. dekstrinsko, kazeinsko lepilo; petr. lepilo rudninska zrnca, ki vežejo med seboj večja zrna starejših rudnin; teh. hladno lepilo ki lepi brez segrevanja; toplo lepilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
lepívo -a s (í) snov, ki povzroča lepljivost: lepivo v lepilu // redko lepilo: namazati lepivo na papir
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
lepljív -a -o prid. (ī í) - 1. ki ima lepilno lastnost, moč: lepljiv premaz; lepljiva snov, tekočina; lepivo ni več lepljivo; premalo lepljiv; lepljiv kot smola
// ki ob dotiku s kako stvarjo ostane na njej: kruh je slabo pečen in ima lepljivo sredico; lepljivo blato / ekspr. lepljiva vlaga; pren., ekspr. gledati koga z lepljivim pogledom - 2. tak, kot bi bil namazan z lepilom: lepljivi bonboni, sadeži; ta žival ima lepljiv jezik; lepljivi listi rastline; od medu, sadja lepljive dlani / biti lepljiv po prstih
● ekspr. zrak je bil vroč in lepljiv težek za dihanje
♦ agr. lepljivi pas z lepilom namazan pas, trak, ki se ovije okoli debla, da se žuželkam prepreči dostop v krošnjo; bot. lepljiva kadulja lepljiva rastlina z rumenimi cveti, ki raste na posekah, Salvia glutinosa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
lés -á stil. -a m (ẹ̑) - 1. snov, iz katere so deblo, veje, korenine dreves in grmov: pridelek, prirastek lesa / les gori, se napne, vpija vlago; les poka, strohni, se suši; impregnirati les; sekati, skobljati, žagati les; škodljivci uničujejo les; uporabljati les za izdelavo orodja; vrezati črke v les; črviv, preperel, suh, trhel, žilav les; les je grčav, mehek, trd; kos lesa; lastnosti, struktura lesa; obdelava, predelava lesa; vrste lesa; kip je iz lesa; palice iz različnega lesa iz različnih vrst lesa; grče, razpoke v lesu; ne stoj, kakor bi bil iz lesa / bukov, hrastov, lipov, smrekov les / les pod linolejem ne more dihati ne pride v stik z zrakom; rezbariti v lesu iz lesa
// mn.: eksotični lesovi vrste eksotičnega lesa; lesovi svetle barve - 2. kosi iz te snovi, navadno za določeno uporabo: izvažati les; spravljati les iz gozda; spuščati les po drči; delavci zlagajo les; kubični meter lesa; skladovnice lesa na žagi; trgovina z lesom / gradbeni les za gradnje ali za pomožne konstrukcije; stavbni les za lesene konstrukcije v stavbi; tesani, žagani les; les za kurjavo
- 3. redko gozdna drevesa, gozdno drevje: posekati les in ga pripraviti za žago; pridelovanje drobnega lesa; sečnja lesa / tak les raste povsod tako drevo, tak grm; goji topolov les topolovo drevje
- 4. nav. mn., knjiž. gozd: les šumi; veter je bučal skozi lesove; iti po drva v les; mračni lesi / les zarašča pašnike
● žarg., um. umetnik tokrat razstavlja samo les umetniške izdelke iz lesa; on je iz drugačnega lesa kot jaz (po naravi) drugačen; pog., ekspr. biti (malo) čez les čudaški, neumen; vznes. Kristus visi razpet na lesu v krščanskem okolju na križu; gostinska soba je vsa v lesu stene so obložene z lesenimi deskami, ploščami; dati na ogenj nekaj blagoslovljenega lesa v krščanskem okolju vejic iz snopa šibja in zelenja za cvetno nedeljo; nar. gadov les grm s celorobimi listi in črnimi plodovi; krhlika; nar. kačji les grm z belimi cveti v socvetju in rdečimi jagodami; brogovita; nar. pasji ali volčji les grm s po dvema cvetoma v socvetju in rdečimi strupenimi jagodami; puhastolistno kosteličevje; star. popotni les popotna palica
♦ agr. rastni, rodni les; bot. božji les zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium; dišeči les prijetno dišeč okrasni grm, Calycanthus floridus; gozd. črni les les iglastega drevja; okrogli les ki se uporablja v svoji naravni obliki zlasti za gradbene namene; pozni les gostejša plast lesa v letnici; prodati stoječi les ali les na panju gozdna drevesa, ki še niso posekana; kem. suha destilacija lesa; les. les dela se krči in širi zaradi sušenja ali vpijanja vlage; jamski les okrogli les, ki se uporablja za utrjevanje rovov v rudnikih; mehki, trdi les; tehnični les ves les razen drv; pohištvo iz upognjenega lesa omehčanega s parjenjem ali kuhanjem, da se lahko krivi; vezani les vezane in panelne plošče; papir. brusiti les z brusilnikom pridobivati iz lesa lesovino; teh. celulozni les za pridobivanje celuloze
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
lesnína -e ž (ī) - 1. lesna snov, les: ličinke uničujejo lesnino
- 2. izdelki iz lesa: trgovina z lesnino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
lesovína -e ž (í) - 1. papir. lesna vlakna, pridobljena iz lesa z brušenjem: uporabljati lesovino za izdelavo kartona; tovarna lesovine; les za lesovino / bela lesovina iz lesa, ki ni bil prej obdelan s paro ali kemikalijami
- 2. redko lesna snov, les: trhla lesovina v vratih se je zdrobila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
lévosúčen -čna -o prid. (ẹ́-ū) fiz., kem., navadno v zvezi s snov ki suka polarizacijsko ravnino v levo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
lípid -a m (ȋ) biol., kem. v vodi netopna, biološko navadno pomembna organska snov: motnje v metabolizmu lipidov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
literáren -rna -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na literatura 1, 2:
- a) romantika, realizem in drugi literarni tokovi; pisatelj goji različne literarne oblike; filmski ustvarjalec se je držal literarne predloge; lirika, epika in dramatika so literarne vrste / literarni umetniki, ustvarjalci / literarna umetnost / publ. v literarno areno prihajajo mladi pesniki; knjiž. svojo literarno pot je začel kot pesnik / literarni jezik knjižni jezik; leposlovni jezik; literarni krožek; literarni salon; organizirati literarni večer prireditev, na kateri se posredujejo poslušalcem literarna dela, navadno z branjem; literarna čitanka pomožni učbenik z izbranimi literarnimi sestavki in kratkimi življenjepisi avtorjev; literarna priloga časopisa; izdajati literarno revijo; njegovo literarno delo obsega deset knjig; ustvariti velika literarna dela
- b) imeti široko literarno obzorje / literarni zgodovinar; literarna kritika, veda; študirati literarno zgodovino
- c) velika literarna vrednost dela
- 2. značilen za literaturo: na tej sliki so literarne prvine močnejše kot likovne / literarni klišeji; publ. v njegovih delih prevladuje literarna manira
// knjiž. neživ, neživljenjski, nenaraven: jezik v njegovih delih je preveč literaren; njen slog je nekoliko literaren
// publ. v katerem so bistveni, osnovni izrazni elementi podrejeni drugotnim, značilnim za leposlovje: kritika očita filmu, da je literaren
● knjiž. pridobiti si literarno ime postati znan kot dober pisatelj, pesnik; gibati se v literarnih krogih med književniki, pisatelji
♦ gled. literarno gledališče; lit. literarna teorija
literárno prisl.: literarno delovati; literarno obdelati snov; ta stavek zveni nekoliko literarno; biti literarno izobražen; literarno pisani spomini na pesnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
lizín -a m (ȋ) med. snov, ki povzroča razpadanje, raztapljanje organskih snovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
lójen -jna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na loj: lojna snov
♦ anat. lojna žleza lojnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
lòm lôma m, mest. ed. tudi lómu (ȍ ó) - 1. lomljenje, zlom: telo se upira lomu; lom vzmeti
- 2. fiz. pojav, da se spremeni smer valovanja pri prehodu v drugo snov: lom svetlobe; lom zvoka
- 3. min. videz prelomne ploskve; prelom: vrste loma / iverasti lom značilen za drobnozrnate snovi; školjkasti lom
- 4. star. kamnolom: delati v lomu / skladi granita v lomu
- 5. star. hrup, trušč: drevo se je podrlo s strahotnim lomom; lom, kot bi se podirali hrasti
♦ geogr. lom kraj, prostor, kjer svet hitro prehaja v večjo strmino; gost. nevidni lom razbitje posode, za katero se ne ve, kdo ga je povzročil; teh. krhki lom zaradi krhkega materiala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
lómen -mna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na lom 2, 3:- a) lomna zmogljivost leč / lomni količnik količina, ki pove, kako se lomi svetloba pri prehodu iz zraka v določeno snov; lomni kot kot med lomnim žarkom in vpadno pravokotnico; lomni zakon; lomni žarek žarek po lomu
- b) lomna ploskev prelomna ploskev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
lomíti lómim nedov. (ī ọ́) - 1. s silo, pritiskom delati iz česa trdega nepravilne dele: lomiti dračje; rezati in lomiti kruh; spomladi se led na reki lomi; suhljad se lomi pod nogami / vihar lomi drevje ga podira, ruje; mu lomi veje; dal je palico čez koleno in jo lomil jo poskušal zlomiti; v jezi je divjal in lomil pohištvo grdo ravnal z njim, ga razbijal; pod težo se je deska začela lomiti je začela kazati znake, da se bo prelomila
// ekspr.: pomol je lomil valove; morje se lomi ob pečinah; pren., knjiž. val ekspresionizma se je že lomil
// s silo, pritiskom delati, da kaj trdega ni več s čim zraščeno, skupaj: otroci lomijo mladike v grmu; burja lomi ledene sveče; veter je lomil veje; veje se lomijo pod težkim snegom; lomiti koruzo lomiti koruzne storže s stebla
// lomiti granit, kamen, marmor pridobivati uporabne kose iz žive skale - 2. nav. 3. os. povzročati zvijanje telesa, udov: spet ga lomi božjast; krč jo lomi; vse telo mu lomijo krči / brezoseb.: včeraj ga je spet lomilo imel je napad božjasti; ekspr. gledalce je kar lomilo od smeha zvijali, pripogibali so se
// z oslabljenim pomenom otrok ni zdrav, božjast ga lomi ima božjast, je božjasten - 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa osebek: jeza ga lomi; krčevit jok jo je lomil; togota ga lomi / jeza ga lomi, ker ni bil izvoljen jezi se; taka radovednost me lomi, da moram pogledati
// polaščati se, lotevati se: komaj gleda, tako ga lomi spanec / kašelj ga je začel lomiti; že prej ga je lomil smeh, zdaj pa se je zakrohotal - 4. publ. odpravljati, premagovati, uničevati: lomiti preživele nazore; lomiti stare družbene odnose, tradicijo; doslej ustaljena praksa se je začela lomiti; predsodki se lomijo
- 5. slabš. slabo znati, obvladovati kak jezik, zlasti v govorjeni obliki: za silo je lomil angleščino; lomil je celo nekoliko po slovensko
- 6. pog., v zvezi z ga počenjati neumnosti, lahkomiselnosti: če ga bo še naprej lomil, bo izključen; mladina ga lomi / to smo ga lomili / njegova žena ga lomi z drugimi; lomi ga, kot da ne bi bil poročen se družabno, erotično izživlja
// delati napake: igralec ga je pri premieri lomil; pri šolski nalogi sem ga strašno lomil / godba je dobro igrala, le boben ga je malo lomil / trdil je, da ga trgovina lomi - 7. publ., v zvezi lomiti kopja zelo si prizadevati za kaj; bojevati se: lomiti kopja za pravico / zaradi tega se z njim ne splača lomiti kopja prepirati se
- 8. v medmetni rabi izraža začudenje, zavrnitev: menda se bosta ločila. Ne lomi ga; ali si zdaj jezna name? Nikar ga ne lomi; tega izpita ne bom nikoli naredil. Kaj ga pa lomiš
● ekspr., redko težko delo človeka lomi zelo utruja; pog., ekspr. letos ga vreme lomi je slabo, nestalno vreme; zastar. tega vprašanja ne bom rešil, naj si še tako lomim glavo belim; knjiž. pili sta kavo in lomili bel kruh jedli; čakal je in nestrpno lomil prste z roko krčevito pregibal prste druge roke; jokala je in (si) lomila roke, lomila z rokami delala krčevite gibe, izražajoč žalost, obup; ekspr. pri tej nalogi si bo lomil zobe jo bo težko reševal; ekspr. medved je lomil skozi goščavo lomastil; knjiž. razbojniki lomijo v hišo vdirajo, vlamljajo
♦ agr. lomiti lan s posebno pripravo lomiti laneno slamo pri pridobivanju prediva; fiz. prozorno telo lomi svetlobo povzroča spremembo smeri valovanja pri vstopu vase; tisk. lomiti urejati, razvrščati stolpce stavka (v strani); usnj. lomiti usnje obdelovati ga tako, da postane lice nekoliko hrapavo
lomíti se - 1. biti lomljiv: koruzni kruh se lomi / lasje, nohti se mu lomijo
- 2. ekspr. pripogibati se, zvijati se: ponižno je pozdravljal in se lomil v pasu; tako so se smejali, da so se kar lomili / lomiti se od smeha, v joku, v smehu
- 3. biti ostro ukrivljen: črta se lomi; reka se lomi; cesta se lomi navzdol; rov se ostro lomi / topol meče dolgo senco, ki se lomi ob zidu
♦ fiz. svetloba, zvok se lomi spreminja smer pri prehodu v drugo snov - 4. knjiž., ekspr. izgubljati trdnost, moč: njen ponos se lomi; doslej ustaljena praksa se je začela lomiti; njegova upornost se lomi / lomiti se v sebi
● glas se mu je lomil od ganjenosti, razburjenja govoril je pretrgano, s prekinitvami; ekspr. ob tujem izrazu se mu je lomil jezik težko ga je izgovarjal; ekspr. v njem se vse maje in lomi doživlja velike duševne krize; ekspr. dve uri sem se lomil po tistem kamenju (težko) hodil
lomèč -éča -e: jokala je, lomeč (si) roke; plaz se vali v dolino, lomeč smreke kot bilke; stal je v zadregi, lomeč v roki vžigalico; pokanje lomečega se ledu
lómljen -a -o: lomljena vrsta hiš / lomljeni kamen; lomljeni oklepaj iz dveh ležeči črki V podobnih znakov; lomljena črta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
lóšč -a m (ọ̑) - 1. steklasta snov za prevleko zlasti keramičnih izdelkov: prevleči skledo z loščem / lošč je poškodovan; lesk lošča
- 2. steklasta snov za prekrivanje zlasti kovinskih izdelkov; emajl: nanašati lošč / lonec s celim loščem
● publ. pod loščem poštenosti se skriva laž pod videzom, krinko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
luciferín -a m (ȋ) biol., kem. snov, ki pri kresnicah ob oksidaciji povzroča svetlikanje: izmeriti količino luciferina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
lúg -a m (ū) - 1. prevreta tekočina s pralnim sredstvom: zliti lug iz čebra; poribati tla z lugom; perice so imele od luga razjedene roke / pralni lug
- 2. kem. snov, ki tvori s kislinami soli, v vodni raztopini pa hidroksilne ione; baza: kisline in lugi / kalijev, natrijev lug kalijev, natrijev hidroksid
♦ usnj. raztopina apna in natrijevega sulfida za odstranjevanje dlake s kož
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
lúknja -e ž (ȗ) - 1. kar nastane na mestu, kjer se snov odstrani, pretrga, predre: izvrtati luknjo; ogorek je naredil luknjo v preprogi; prebiti luknjo v led; zamašiti luknjo v čolnu; luknja v deski; luknja v rokavu; zakrpati luknjo v nogavici; premer luknje / ključavnična luknja / pog. tako se je zredil, da je moral razširiti pas za dve luknji da ga zapenja dve luknji bolj proti koncu
// ekspr. prazno mesto, vrzel: na policah je dosti lukenj, ki kažejo izgubljene knjige / žarg. napadalec je izkoristil luknjo v obrambi in dal gol; pren. v njegovem znanju je bilo dosti lukenj - 2. v kako snov narejena vdolbina, zlasti globlja, ožja: delati, dolbsti luknjo v led, les, skalo; globina, širina luknje / blodil je po gozdu in padel v luknjo; podzemeljske luknje / luknje v siru, zobu / ekspr. na cesti je veliko lukenj
- 3. bivališče živali, zlasti pod zemljo: muren prileze iz luknje; miš je zbežala v luknjo / lisičja, mišja luknja
- 4. ekspr. slabo, neprimerno stanovanje: rad bi se preselil iz te luknje; stanovati v kletni, podstrešni luknji; temačna luknja / v mestu ni mogel dobiti nobene luknje, zato se je v službo vozil sobe, stanovanja
- 5. ekspr. zapor, ječa: bati se luknje / iti za teden dni v luknjo; spraviti, vtakniti koga v luknjo; že večkrat je bil, sedel v luknji
- 6. ekspr. samoten, odmaknjen kraj, zlasti v kaki ozki dolini: ta vas je luknja; pet let je služboval v neki zakotni luknji
● ekspr. poskušal sem se spomniti imena, a v spominu je bila luknja nisem se mogel spomniti; žarg., šol. po drugi uri imam luknjo prosto uro sredi pouka; ekspr. imeti luknjo v žepu biti brez denarja; ekspr. našel, poiskal je luknjo v predpisu izkoristil je premalo natančno formuliran predpis, da se je izognil izpolnjevanju tega; žarg., lov. tudi izkušen lovec včasih naredi luknjo v zrak pri streljanju na divjačino zgreši; pog. s tem denarjem bom zdaj zamašil vsaj nekaj lukenj poravnal nekaj dolgov; ekspr. ta avto je zvrtal luknjo v mojo denarnico zanj sem potrošil precej denarja; ekspr. vsako (mišjo) luknjo sva pregledala, pa ga nisva našla vse kraje sva natančno pregledala; star. prosil ga je luknjo tobaka tobaka, kolikor se ga da enkrat v pipo
♦ gozd. sečnja na luknje da nastanejo vrzeli brez drevja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
lúknjičav -a -o prid. (ȗ) poln luknjic: trhel, luknjičav les;
luknjičava streha / kruh, sir je luknjičav // ki je iz snovi z veliko majhnih luknjic: luknjičav kamen; luknjičava tla / luknjičava snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
luminiscénčen tudi luminescénčen -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na luminiscenco: luminiscenčni pojavi;
luminiscenčna svetloba / luminiscenčna snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
luminiscénten tudi luminescénten -tna -o prid. (ẹ̑) fiz. luminiscenčen: luminiscentna svetloba / luminiscentna snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
lúžiti -im, in lužíti in lúžiti -im nedov. (ū ȗ; ī ú) - 1. les. z lužilom povzročati v lesu spremembo naravnega barvnega tona in bolj vidno strukturo: lužiti les
- 2. metal. s tekočino izločati iz kamnine ali rude topljivo snov: lužiti bakrovo rudo
- 3. star. prati z lugom: lužiti perilo, platno
● star. to ga je lužil ostro opominjal, ostro ošteval
♦ usnj. namakati kože v raztopini apna in natrijevega sulfida
lúžen -a -o: mizica iz luženega hrastovega lesa; lužena koža; temno lužen
♦ metal. lužena pločevina dekapirana pločevina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
macerírati -am nedov. in dov. (ȋ) teh. namakati organsko snov zaradi izluževanja, razvlaknjenja: macerirati les, pelin // med. s tekočino povzročati, da postane kaj mehko: macerirati kost, tkivomaceríran -a -o: maceriran les; maceriran plod odmrl in zmehčan plod
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
mágma -e ž (ȃ) geol. žareča tekoča snov v zemeljski notranjosti: premiki magme
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
magnézija -e ž (ẹ́) krhka snov bele barve, ki se uporablja za preprečevanje drsenja pri vajah na orodju: pridobivati magnezijo;
tekmovalec si je namazal dlani z magnezijo
♦ kem. magnezijev oksid
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
mákromolékula -e ž (ȃ-ẹ̑) kem. molekula, katere masa je večja kot deset tisoč: snov iz makromolekul
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
mána -e ž (ā) - 1. sladek sok nekaterih rastlin, ki so ga predelale ušice: čebele nabirajo mano; hojeva mana; listna mana
- 2. po bibliji snov, ki jo je Bog pošiljal Izraelcem za hrano v puščavi na poti v Palestino: nabirati mano; kakor sladko mano so sprejeli vsako njegovo besedo; pren., ekspr. to je bila prava mana za njegov želodec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
maniheízem -zma m (ī) rel. nauk Manija v 3. stoletju, da je snov počelo zla in duh počelo dobrega: nastanek maniheizma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
margarína -e ž (ȋ) maslu podobna snov, izdelana iz rastlinskih in živalskih maščob: z margarino nadomeščati maslo;
pecivo z dodatkom margarine;
zavitek margarine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
mása -e ž (ȃ) - 1. snov, surovina, navadno mehka, za izdelke: zmleto rudo segrevajo, da nastane gobasta masa; mleti maso za karton; gnetljiva, homogena, mehka masa / mesna, papirna, steklena masa / obliti z bitumensko maso z bitumenom; izravnalna masa / z oslabljenim pomenom razvažati vročo asfaltno maso vroči asfalt
// v zvezi umetna, plastična, sintetična masa umetno dobljena organska snov iz makromolekul: predmeti, tla iz umetne mase; predelava umetnih mas - 2. knjiž., s prilastkom velika strnjena količina kake snovi ali kakih stvari: mišična, vodna masa / na obzorju se vidi temna masa mestnih hiš gmota
// publ., z oslabljenim pomenom kopičenje zvočnih mas zvokov
// publ. bataljon se premika v sklenjeni masi sklenjeno - 3. slabš. velika, strnjena skupina ljudi; množica: demonstrirajoča masa; tuleča in ploskajoča masa
- 4. nav. mn., publ. ljudje, ki predstavljajo največji del družbe, zlasti nižji sloji; množica: dvignile so se zatirane mase; delavske, ljudske mase; ideja je zajela najširše mase; gibanje, razširjeno med masami / dvigniti se nad maso; psihologija mase
- 5. publ., s prilastkom količina: v raztopini se odvečna masa topljenca izloči; del določene mase zlata / povečati maso osebnih dohodkov vsoto, znesek za osebne dohodke
// z rodilnikom velika količina, množina: delo je bilo obremenjeno z maso nepredelanega gradiva; velikanska masa danosti, težav, nasprotij - 6. fiz. količina, ki pove, kako se telo upira pri pospeševanju: meriti maso; lunina masa; masa atoma
♦ biol. dedna masa skupek vseh genov organizma; genotip; fiz. mirovna masa masa telesa v mirovanju; gastr. masa mešanica živil, iz katere se pripravljajo razne jedi; gozd. lesna masa količina stoječega ali posekanega lesa; sečna masa količina lesa, določena za sečnjo; jur. likvidacijska ali stečajna masa premoženje dolžnika, ki je v likvidaciji; kem. atomska masa število, ki pove, kolikokrat je masa atoma kakega elementa večja od mase vodikovega atoma; molekulska masa število, ki pove, kolikokrat je masa kake molekule večja od mase vodikovega atoma; meteor. zračna masa zrak nad večjim področjem, ki ima približno enake fizikalne lastnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
máslo -a s (á) - 1. maščoba, pridobljena iz smetane: maslo je sveže; maslo je postalo žarko; delati, gnesti, mesti maslo; namazati kruh z maslom; zabeliti z maslom; mehek, rumen kot maslo / čajno maslo boljše surovo maslo; kuhano maslo ki se mu s kuhanjem izloči voda; surovo maslo ki se pridobi neposredno iz smetane
- 2. navadno s prilastkom tej podobna snov, pridobljena iz sadežev nekaterih rastlin: kakavovo, kokosovo maslo
● pog. te čenče so njegovo maslo on jih je povzročil, zakrivil; pog. tudi on ima maslo na glavi tudi on je napravil prekrške, prestopke; bil je kot maslo tako razpoložen, da se je nanj dalo lahko vplivati; vse je šlo kakor po maslu uspešno, brez zapletljajev
♦ biol. ušesno maslo rjavkast izloček žlez lojnic zunanjega sluhovoda; gastr. sardelno maslo zmes za namaz iz surovega masla in sardelnih filejev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
mást -í ž (ȃ) - 1. trdna, mazava, v vodi netopna organska snov, pridobljena iz maščobnega tkiva: jazbečeva, kitova, polšja, zajčja mast
// taka snov, pridobljena iz svinjskega maščobnega tkiva: hraniti mast v hladnem prostoru; razbeliti, raztopiti mast; zabeliti z mastjo; ponev masti; posoda za mast / domača mast; ocvirkova mast / ekspr. žganci so kar plavali v masti so bili zelo zabeljeni
// ocvreti na masti / svinjska mast
// nav. ekspr. maščobno tkivo: očistiti zaklano kokoš in ji odstraniti mast; mož z napeto blazinico masti pod brado - 2. trdna, mazava snov za
- a) zmanjševanje trenja: napolniti ležaje z mastjo; masti in olja / tlačilka za mast
- b) zaščito površine: namazati čevlje z mastjo
- 3. star. mazilo: namazati razbolelo mesto s posebno mastjo
● slabš. mast ga zaliva zelo je debel; ekspr. nekoliko masti so ji dale počitnice zredila se je; ekspr. ne more se bahati z mastjo je razmeroma zelo suh; ekspr. namazati otroka z brezovo, leskovo mastjo natepsti z brezovo, leskovo šibo; natepsti sploh; šalj. potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže potrpežljiv človek doživlja pogosto neprijetnosti, škodo
♦ gastr. čista mast brez ocvirkov; teh. briketna mast za mazanje drsnih ležajev, stisnjena v različne oblike; grafitna mast z dodatkom grafita za mazanje ležajev; konsistentna mast iz mila in mineralnega olja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
maščôba -e ž (ó) trdna ali tekoča, v vodi netopna organska snov, ki se uporablja za človeško prehrano in v tehniki: v tkivu se nabira maščoba;
iz maščob izdelovati milo;
bogat z maščobami / pražiti na maščobi masti, olju, maslu // plast podkožne maščobe / rastlinska, živalska maščoba / maščoba plava po juhi
● ekspr. sama maščoba ga je zelo je debel
♦ kem. razgradnja maščob
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
mašíti -ím nedov. (ī í) - 1. dajati kako snov, predmet v odprtino, da se zapre: mašiti luknje, špranje; mašiti žrela požiralnikov z odpadki; mašiti s krpami / mašiti steklenice / ekspr. mašiti rano, iz katere teče kri / mašiti luknje v obleki krpati
// ekspr. da ne bi slišal, sem mašil ušesa
● ekspr. ušesa in oči si maši pred resnico noče spoznati resnice
♦ obrt. z delanjem goste nitne mreže nadomeščati raztrgani, izrabljeni del pletenine, tkanine; mašiti nogavice - 2. ekspr. s silo spravljati v kaj: mašiti dračje v peč; mašiti seno v koš; mašiti snope v mlatilnico; mašiti si orehe v žepe
- 3. ekspr., navadno v zvezi z luknja, vrzel delati, da prihaja kaj v majhnih količinah tja, kjer tega kljub potrebi, nujnosti ni dovolj: mašiti luknje na delovnih mestih; mašiti vrzeli v izobrazbi, znanju / luknje v svojem proračunu je mašil s honorarji
- 4. pog., ekspr. delati, sestavljati: celo popoldne sem mašil nalogo
mašíti se ekspr. - 1. naglo, pohlepno jesti: poglej ga, kako se maši; mašiti se z jedjo, žemljo; vrabec se požrešno maši; mašil se je, kolikor se je mogel
- 2. tlačiti se, riniti se: ljudje se nerodno mašijo skozi ozka vrata
mašèč -éča -e: hodi po sobi, mašeč si ušesa; jedli so, mašeč si v usta velike kose štrukljev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
materiál -a m (ȃ) - 1. kar se uporablja za izdelavo česa; snov, tvarina: gorljiv, kvaliteten material; stvar iz lahkega materiala; laboratorij za preizkušanje materiala; raziskava materiala / umetni material / uporabljati umetne materiale vrste umetnega materiala
// navadno v zvezi gradbeni material snov, surovina za gradnjo, graditev: cement je važen gradbeni material; vaščani so tudi sami prispevali gradbeni material za šolo
// s širokim pomenskim obsegom snov, tvarina ne glede na uporabnost, namen: kamioni odvažajo material; bager je izkopal že veliko materiala - 2. navadno s prilastkom predmeti, izdelki
- a) glede na nadaljnje uporabljanje pri izdelavi česa: zmanjkalo je materiala; material nabavljamo na različnih mestih; poraba materiala / inštalacijski, vodovodni material; material za električno napeljavo / odpadni material
♦ ekon. reprodukcijski material - b) glede na uporabljanje pri kakem procesu, delu: osnovni, pomožni material / sanitetni, vojaški material / z oslabljenim pomenom: publ. človeški material ljudje; žarg. ta zbor ima dober pevski material pevce; police za notni material note
- 3. kar se rabi kot podatek, pripomoček pri proučevanju, obravnavanju česa; gradivo: urejati, zbirati material; sodba je bila izrečena na podlagi obsežnega dokaznega materiala; knjiga vsebuje bogat fotografski material; ilustrativni, statistični material; material za razpravo, sejo / publ. skupščinski materiali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
matêrija -e ž (é) - 1. kar tvori, sestavlja stvari, predmetna telesa; snov, tvar: spreminjati materijo; mrtva, živa materija; gibanje materije; množina materije; zakon o stalnosti energije in materije
● ekspr. pri ljudeh, ki so ga obkrožali, je videl samo materijo da cenijo samo gmotne koristi in materialne dobrine - 2. redko snov, material: lahko gorljiva materija; nekatere materije se, če so dolgo na soncu, v temi svetijo
- 3. knjiž., navadno s prilastkom (učna) snov, vsebina: ponavljati vso materijo; spraševati staro in novo materijo / slikarska materija je lepo zaživela / materija zakona
♦ filoz. materija od človeka neodvisno obstoječa objektivna stvarnost; fiz. osnovni delci materije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
maturitétniSSKJ -a -o prid. (ẹ̑) maturitétna pôla -e -e ž (ẹ̑, ó)
test z maturitetnimi vprašanji: Maturitetne pole, zapečatene v posebnih zabojih, hranijo na občinskih uradih, za varovanje pa odgovarjajo pristojni notarji
maturitétni katalóg -ega -a m (ẹ̑, ọ̑)
seznam z opredeljenimi cilji mature, številom maturitetnih predmetov, obveznimi in izbirnimi maturitetnimi predmeti, načinom in obsegom zunanjega ocenjevanja znanja: Maturitetno snov določamo z maturitetnim katalogom
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
mázast -a -o prid. (á) tako mehek, da se maže: mazasta snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
mazàv -áva -o tudi mázav -a -o prid. (ȁ á; á) ki se da mazati, razmazati: nadevu primešamo malo goste omake, da postane mazav;
mehka in mazava snov / izdelovati mazavi sir; mazavo testo testo, ki se prijema rok in orodja
♦ kem. mazavo milo kalijevo milo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
mazílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na mazilo: mazilna snov / mazilni pribor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
máža -e ž (á) - 1. pog. mazilo, krema: napraviti mažo; pozdraviti rano z mažo / lepotilna maža; maža za lase
● ekspr. tu ne pomaga več nobena maža izraža položaj, stanje, ki se ne da spremeniti, izboljšati; ekspr. biti z vsemi mažami namazan zvit, prebrisan
♦ agr. rdeča maža rdečkasto rjava prevleka, ki se razvije na površini nekaterih vrst sira; šport. maža za smuči snov za mazanje smuči, da bolje drsijo ali da navkreber ne spodrsavajo - 2. redko mazanje: zdravnik mu bo predpisal kaj za mažo; maža kože pred sončenjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
méd -ú in -a m (ẹ̑) - 1. sladka snov, ki jo delajo čebele iz nektarja ali mane: jesti med; namazati med na kruh; strjen, tekoč med; barva medu; lonec medu; natočiti veliko medu; kadica za med; hruške so sladke kot med / ajdov, cvetlični, hojev, kostanjev med / čebelji, umetni med
// nektar, mana: čebele nabirajo med; ajda diši po medu - 2. ekspr. kar je prijetno, ugodno: ta stvar ni bila noben med; medu pri tej ženski ni imel / med njenih ust / z oslabljenim pomenom: med hvale; opajati se z medom sanj
- 3. star. medica: že drugi bokal medu je izpil
● ekspr. tam se cedi med in mleko je vsega dovolj; je zelo dobro; ekspr. sam med ga je je zelo, pretirano prijazen; ekspr. vse je šlo za med zelo dobro se je prodalo; ekspr. mazati koga z medom prikupovati se mu; na to gredo ljudje kot muhe na med to jih privlači, to je zanje zanimivo; ta človek je sladek kot med zelo, pretirano prijazen; ekspr. sekira mu je padla v med življenjske razmere so se mu nenadoma zelo izboljšale; preg. brez potu ni medu brez dela ni uspehov; preg. (imeti) na jeziku med, v srcu led delati se prijaznega, v resnici pa biti hladen, nenaklonjen
♦ čeb. med zori; točiti med; čebelariti na med preprečevati rojenje čebel, da naberejo več medu; letni donos medu količina medu, ki jo dobi čebelar od čebelje družine v enem letu; gastr. turški med slaščica iz sladkorja, beljakov, orehov ali lešnikov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
mèdcéličen -čna -o prid. (ȅ-ẹ̑) biol. ki je med celicami: medcelični prostor;
medcelična snov medceličnina
♦ čeb. medcelična stena srednja stena sata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
mèdceličnína -e ž (ȅ-ī) biol. snov, ki napolnjuje medcelični prostor: celice izločajo medceličnino / kostna medceličnina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
medičína -e ž (í) čeb. sladka tekočina, snov, ki jo čebele nabirajo in predelujejo: čebele nabirajo, srkajo medičino;
odlagati, predelovati medičino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
médij -a m (ẹ́) - 1. kdor je, bo hipnotiziran: izbrati medija iz občinstva; uspavati medija
// v okultizmu kdor je v transu primeren za posredovanje med resničnostjo in svetom duhov: medij v transu / biti dober medij - 2. knjiž. snov, sredstvo, zlasti kot nosilec fizikalnih ali kemičnih procesov: zrak je medij za zvočne valove; ladja se giblje hkrati v dveh medijih: v vodi in v zraku; kemična reakcija v alkoholnem mediju; trenje v tekočem mediju / medij zelo hitro odteka iz reakcijskega motorja
- 3. knjiž. sredstvo, pripomoček: televizija je važen medij za informiranje ljudi; dramatika je njegov glavni izpovedni medij; propagandni medij; medij sporazumevanja teh ljudi je angleščina / publ. množični mediji časopisje, radio, televizija
// z oslabljenim pomenom izražati čustva z medijem poezije / poglavitni medij pripovedi v romanu je nevrotičen mladostnik posredovalec
♦ lingv. glagolski način s povračanjem dejanja na nosilca dejanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
medíti -ím nedov. (ī í) - 1. povzročati, da postane kaj medno, mehko: mediti sadje; jabolka so dali medit; te hruške se hitro medijo; pren., ekspr. prosila ga je in medila, a ni se dal pregovoriti
♦ agr. mediti lan goditi - 2. izločati snov, iz katere delajo čebele med: ajda, akacija, cvetje medi; hoja medi; dobro, slabo mediti
medèč -éča -e: medeča rastlina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
medvôjen -jna -o prid. (ō) nanašajoč se na čas med vojno: v novelah je obravnavana snov iz predvojne in medvojne dobe;
pomanjkanje v medvojnih letih / medvojne naloge; medvojno in povojno družbeno dogajanje // nanašajoč se na čas med prvo in drugo svetovno vojno: raziskovati medvojno literarno ustvarjanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
mèdzvézden -dna -o prid. (ȅ-ẹ̑) ki je, obstaja med zvezdami: medzvezdni prostor
♦ astr. medzvezdna snov plinasta in trdna snov v medzvezdnem prostoru
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
meháničen -čna -o prid. (á) - 1. ki poteka brez sodelovanja volje, zavesti: kmalu se je delu tako privadil, da so postali njegovi gibi čisto mehanični; mehanično ponavljanje
// ki ne temelji na vsebini: mehanično prenašanje zakonov biologije na področje umetnosti / samostalnikom, ki poimenujejo stvari, določamo spol po mehaničnem načelu po končnici; mehanično razumevanje partijskih navodil je škodljivo in nemarksistično - 2. povzročen, nastal s pritiskom, gibanjem: mehanični dražljaji / mehanično čiščenje obleke z drgnjenjem, krtačenjem, praskanjem
// mehanične poškodbe poškodbe zaradi udarca, vboda, padca; mehanična zaščita zaščita pred udarci, vbodi, padci - 3. teh. ki deluje samo ob uporabi sile mišic ali stroja: dleto, klešče, nož in druge mehanične priprave / mehanični globinomer
// ki deluje na osnovi prenašanja gibalne, zaviralne sile z vzvodi, drogovi, vzmetmi: mehanične priprave / mehanični brzinomer; mehanična lopata priprava z žico, ki jo v eno smer vleče elektromotor, za premeščanje, spravljanje sipkega materiala na kup; mehanična roka priprava, ki opravlja podobna dela kot roka; mehanične statve strojne statve; mehanična stiskalnica; mehanična tehnologija mehanska tehnologija; mehanična zavora - 4. v zvezi mehanični servis, mehanična delavnica servis, delavnica, v kateri se popravljajo ali izdelujejo stroji, tehnične priprave: poleg nove bencinske črpalke so odprli tudi mehanični servis; vajenec v mehanični delavnici
- 5. raba peša nanašajoč se na gibanje in mirovanje teles ter na sile, ki to povzročajo; mehanski: trdnost, prožnost in druge mehanične lastnosti
♦ filoz. mehanični materializem filozofska smer v 19. stoletju, ki razlaga svet z zakoni mehanike; med. mehanična kontracepcija kontracepcija, pri kateri se uporabljajo sredstva, ki zadržujejo spermije; muz. mehanični instrument instrument, pri katerem nadomešča izvajalca poseben mehanizem; ped. mehanično učenje učenje brez razumevanja snovi; učenje, pri katerem se snov tako obvlada, da se lahko odgovarja brez razmišljanja, sklepanja
mehánično prisl.: mehanično odgovarjati, ponavljati; roke so mehanično opravljale svoje delo, misli pa so hodile svoja pota; živali so pobili mehanično ali električno; mehanično trdna snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
melamín -a m (ȋ) kem. brezbarvna kristalna snov za izdelovanje umetnih smol, ki pri višji temperaturi ne postanejo mehke: tovarna melamina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
melanín -a m (ȋ) biol. snov, ki daje koži, lasem rjavo, temno barvo: v koži črncev je veliko melanina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
memorírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. knjiž., redko spominjati se: natančno memorira doživljaje; memorira ga še, sreča pa nikoli
- 2. ped. učiti se na pamet: učenci so memorirali zlasti v prvem in drugem razredu
// pripovedovati na pamet: teksta niso smeli pripovedovati po svoje, ampak memorirati / na začetku ure je memoriral učitelju že obravnavano snov
♦ gled. v mislih obnavljati ali govoriti tekst za boljše obvladanje, ponavljati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
mentól -a m (ọ̑) kem. brezbarvna kristalna snov, glavna sestavina olja poprove mete: mentol hladi;
mazilo, ki vsebuje mentol;
neskl. pril.: mentol bonboni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
mesíti in mésiti -im nedov., méšen tudi mésen (ī ẹ́) - 1. povzročati, delati, da iz moke, vode in dodatkov nastane zelo gosta enotna (nova) snov: mesiti testo; mesiti z rokami, strojem / mesiti kruh, potico; ekspr. otroci so iz blata mesili potice; pren., ekspr. sami si hočemo mesiti bodočnost
// ekspr. dajati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov; mešati: mesiti barve - 2. ekspr. gaziti: mesil je brozgo proti pokopališču / privezan konj je nemirno mesil blato
● ekspr. mesiti glino gnesti; slabš. kaj vse mesijo o njem govorijo, pripovedujejo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
mesnína -e ž (ī) - 1. izdelki iz mesa: postregli so mu z mesnino in vinom; klobase, gnjat in druga mesnina / kos mesnine / prekajena, suha mesnina
- 2. redko mesna snov: kosti dajejo oporo mehki mesnini / ta žival žre vsakršno mesnino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
méšati tudi mešáti -am nedov. (ẹ́ á ẹ́) - 1. premikati delce kake snovi, da se ta združi, enakomerno porazdeli: mešati polento; mešati s kuhalnico, žlico; hitro, počasi mešati; strojno mešati
// premikati prste, roke v čem gostem: mešati z roko po kupu fižola, po laseh - 2. dajati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov: ta slikar barve vedno meša; dobro zna mešati pijače / mešati vino z vodo; olje se ne meša z vodo / mešati koruzo s pšenico / cel dan je mešal beton, malto; mešati cocktaile
// dajati, postavljati skupaj stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: ne mešaj čistega perila z umazanim / mešati karte delati, povzročati, da so v kupu skupaj karte različne vrednosti, barve
// otroci mu v knjižnici mešajo knjige; nikar ne mešajte listkov - 3. miselno združevati, povezovati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo: mešati formule, končnice; mešati pojma konkaven in konveksen / mešati imena učencev / mešati sanje z resničnostjo
// uporabljati v kakem jezikovnem sistemu jezikovne elemente drugega, tujega jezika: izseljenci so mešali angleščino in slovenščino; v poljščino je mešal ruske besede - 4. ekspr. povzročati, da postane kdo udeležen pri čem: zdaj meša še brata v spor; kar naprej se mešajo v njegove pristojnosti
- 5. ekspr. povzročati, da kdo nima urejenih, pravilnih misli, predstav: samo meša ga s svojimi nazori; mešati ljudstvo / taki filmi mešajo mladim glavo
● dve uri je mešal blato po hribih hodil po blatu; pog. mešati glavo dekletu vzbujati ljubezen; pog. avto mu meša glavo veliko premišljuje, govori o avtu; ekspr. ne mešaj te godlje ne povzročaj, da bo neprijeten, zapleten položaj še bolj neprijeten, zapleten; ekspr. meša mu načrte, pog. štrene preprečuje, ovira njegove načrte; nar. mešati redi razmetavati redi, trositi; pog. tega ne bom pil, ker sem že vino, pa nočem mešati piti različne pijače drugo za drugo; pog. ne mešaj se med njiju pusti ju, naj svoje zadeve sama urejujeta; ekspr. njihova kri se ne bo mešala z našo ne bomo v (krvnem) sorodstvu z njimi
♦ rad. združevati, sestavljati posnete zvoke, govorjenje ali slike v skladno, smiselno celoto
méšati se tudi mešáti se - 1. biti, pojavljati se skupaj, istočasno: v njegovem glasu se mešata ganjenost in navdušenje / pesem se meša med ropotanje strojev; radijske postaje se mešajo
// dobivati značilnosti drug drugega: na tem področju se narečja mešajo / rase se mešajo - 2. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku v vročici zmedeno govoriti; blesti: vročico ima in meša se ji
● ekspr. vse to se mu je mešalo po glavi o vsem tem je mislil, premišljeval; ekspr. od dela, skrbi se mi kar meša sem zmeden; ekspr. kaj se ti meša, da to delaš, govoriš zakaj delaš, govoriš tako neumno
♦ fiz. snovi se mešata njune molekule se med seboj enakomerno porazdelijo
méšan -a -o: mešana krma; mešana pijača; sladkost, mešana z bolečino; jezikovno, narodnostno mešano ozemlje, prebivalstvo
● ekspr. vest je sprejel z mešanimi občutki z različnimi, nasprotujočimi si občutki; ekspr. za mizo je sedela mešana družba družba, v kateri so bili moški in ženske, ljudje dveh ali več narodnosti, ras; mešana hrana hrana iz živil rastlinskega in živalskega izvora; publ. mešana komisija komisija iz predstavnikov dveh ali več držav, organizacij; trgovina z mešanim blagom trgovina s špecerijskim, galanterijskim, manufakturnim blagom
♦ agr. mešana kultura istočasno gojenje dveh ali več kulturnih rastlin na istem zemljišču; ovce z mešano volno s tanko in debelo volno; alp. mešana naveza naveza iz oseb različnega spola; gastr. mešana solata solata iz dveh ali več vrst solate; gozd. mešani gozd gozd, v katerem raste več drevesnih vrst; jur. mešani zakon zakon med osebama različne narodnosti, vere; mešana družba podjetje, v katerem je udeleženih dvoje ali več držav; lingv. mešani naglasni tip naglasni tip, v katerem je naglas zdaj na osnovi, zdaj na končnici; mat. mešano število število iz celega števila in ulomka; muz. mešani zbor zbor iz moških in ženskih glasov; ptt mešana pošiljka pošiljka v mednarodnem prometu iz tiskovin, vzorčnih pošiljk in listin, ki nimajo osebnega pismenega sporočila; šol. mešana šola šola za učence obeh spolov; žel. mešani vlak vlak iz potniških in tovornih vagonov; mešano zaviranje istočasno zaviranje z ročno, zračno zavoro; prisl.: mešano zavirani vlak
♦ šport. plavati 400 m mešano plavati enake dele tekmovalne proge v slogu delfina, hrbtno, prsno in kravl
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
metadón -a m (ọ̑) sintetična snov, ki se uporablja pri zdravljenju odvisnosti od heroina, morfina: jemati metadon; odmerek metadona; Pacienti lahko enkrat ali dvakrat na teden raztopino metadona in soka odnesejo domov E ← agl. methadone, skrajšano iz (6-di)meth(yl)a(mino-4,4)d(iphenyl-3-heptan)one '6-dimetilamino-5-metil-4,4-difenil-3-heptanon'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
metálec -lca [lc in u̯c] m (ȃ) - 1. kdor kaj meče: dober metalec kamna zadene cilj / v cirkusu nastopa tudi metalec nožev
- 2. šport. športnik, ki goji mete: metalec diska, kladiva
- 3. voj., v zvezi metalec min orožje za izstreljevanje min pod strmim kotom na cilj v zaklonu; minometalec: obstreljevali so jih z metalci min in topovi
// v zvezi metalec plamenov, ognja orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov: pri napadu so uporabili tudi metalce plamenov - 4. v starem in srednjem veku vojaška naprava za metanje kamenja, goreče smole: metalce so postavili nedaleč od obzidja / metalec kamnov, smole
- 5. zastar., v zvezi metalec luči, svetlobe žaromet: v svetilniku se je prižgal metalec luči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
metódičen -čna -o prid. (ọ́) - 1. nanašajoč se na metodiko: metodični principi / metodična pomagala
- 2. načrten, premišljen: metodična razporeditev dela; metodično spoznavanje samega sebe
♦ filoz. metodični dvom načelo, ki v spoznavanju priznava samo jasne trditve in zavrača vse nedokazane
metódično prisl.: metodično obravnavati učno snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
míkroelemènt -ênta m (ȋ-ȅ ȋ-é) kem. element, ki v snovi nastopa v zelo majhni količini: snov vsebuje kot mikroelement baker
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
minerál -a m (ȃ) min. plinasta, tekoča ali trdna snov, nastala v naravi, rudnina: raziskovati minerale;
nahajališča mineralov / naravni, umetni minerali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
mirákel -kla m (á) - 1. lit. srednjeveško dramsko delo, ki obravnava snov iz legend: mirakel v šestih slikah; zbirka miraklov in misterijev / ekspr. drama je navaden mirakel o cirkuški artistki
- 2. knjiž., redko čudežna stvar, čudež: prepričan je, da je bil to mirakel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
mistêrij -a m (é) - 1. lit. srednjeveško dramsko delo, ki obravnava snov iz biblije: igrati, uprizoriti misterij; božični, velikonočni misteriji; misteriji, mirakli in moralitete
- 2. v nekaterih orientalskih in antičnih religijah tajni verski obred, dostopen samo nekaterim: udeleževati se misterijev / elevzinski misteriji pri starih Grkih slavje s skrivnostnimi verskimi obredi v mestu Elevsina v čast boginjama Demetri in Persefoni
- 3. knjiž., navadno s prilastkom skrivnost, nedoumljivost: verjeti v misterij umetnosti; življenje je velik, globok misterij; misterij narave, smrti / ekspr. razkrili so misterij letalske nesreče; misteriji mesta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
mistêrijski -a -o prid. (é) nanašajoč se na misterij: snov misterijske drame / misterijski kult
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
mišičnína -e ž (ī) anat. mišična snov, ki se krči in razteza: človeška mišičnina
● ekspr. kupiti kilogram puste mišičnine mesa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
mít -a m (ȋ) - 1. izročilo, pripoved o nastanku sveta, (nenavadnih) naravnih pojavih, bogovih in drugih bajeslovnih bitjih: miti odražajo starodavne doživljaje naroda; pisatelj je rad črpal snov iz mnogih mitov; antični, slovanski miti
- 2. knjiž. zelo pozitivna, a nerealna predstava o določenih dogodkih, pojavih, ljudeh: ohranjati, podirati, ustvarjati mite o čem; okrog njega se je spletel cel mit / germanski mit o čistosti rase
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
mitologíja -e ž (ȋ) bajke v celoti, bajeslovje: pisatelj je zajemal snov iz mitologije / antična, germanska mitologija // veda o tem: razvoj mitologije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
mléti méljem nedov., mêlji meljíte (ẹ́) - 1. z napravo drobiti žito: mlinar melje; mleti ječmen, koruzo, pšenico; mleti za peko; prinesti, pripeljati mlet / mleti na kamen z mlinskim kamnom; takrat so še mleli na žrmlje / ti mlini več ne meljejo ne obratujejo
// s pripravo, napravo drobiti kako drugo snov sploh: mleti kavo; mleti les, rudo / mleti meso / ta mlinček drobno melje
// z napravo razkosavati sadje: jabolka pred stiskanjem meljejo - 2. ekspr. drobiti, treti: voz je s svojo težo mlel nasuto kamenje; z nogami je mlel suhe vejice
- 3. ekspr. uničevati, rušiti: potres je mlel človeška bivališča / domača armada je čedalje bolj mlela sovražnikovo vojsko
- 4. ekspr. jesti (kaj tršega): s pravo slastjo je mlel suho sadje; krave so mlele s slamo pomešano seno; učenci so jemali iz torb malico in mleli, kakor da že nekaj dni niso jedli / mleti z zobmi
// premikati se, pregibati se (sem in tja): njegove čeljusti so mlele; ustnice so mu mlele - 5. nav. ekspr. hitro delati ponavljajoče se gibe: postovka visoko v zraku melje (s perutmi); otrok je ves čas mlel z nogami brcal
- 6. slabš. govoriti, pripovedovati: ne melji neumnosti; kar naprej melje eno in isto; poslušam, kaj melješ / zadevo je mlela vsa vas z velikim veseljem govorila o njej
// enolično, počasi igrati: godba je mlela koračnico; lajna otožno melje popevko / na nočni omarici je mlela budilka zvonila - 7. ekspr. misliti, premišljevati: nekaj melje v sebi; ne vem, kaj se mu melje v glavi / z notranjim predmetom mlel je jezne, maščevalne misli
● brezoseb. še dolgo bomo hodili, ker tako melje (pod nogami) ker se noge ugrezajo v sipek sneg, pesek; ekspr. njen jezik neprestano melje ona neprestano govori; ekspr. življenje me je takrat mlelo doletevale so me velike nesreče; ekspr. veter je mlel sneg mešal, vrtinčil; nar. mleti na bel(i), črn(i) kamen mleti tako, da se pridobiva bela, črna moka; ekspr., redko konja sta mlela v celo hodila, šla; ekspr. vrtalni stroj je mlel v skalo vrtal; preg. kdor prej pride, prej melje prvi ima prednost; preg. božji mlini meljejo počasi, pa gotovo sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja
mlèn -êna -o nar. mlet, zmlet: mlinarja je vprašal, kdaj bo (žito) mleno
mlét -a -o: mleta kava; drobno mleta kuhinjska sol; na belo mleta pšenica na fino obdelanem mlinskem kamnu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
mnogolíčen -čna -o prid. (ī) - 1. knjiž. mnogovrsten, raznovrsten: opazovati mnogolične pojave družbenega razvoja / mnogolična osebnost, pokrajina; mnogolična tematika njegovih pesmi
- 2. mat. ki ima več vrednosti, pomenov: mnogolična funkcija; mnogolična rešitev naloge
♦ min. mnogolična snov snov, ki nastopa v več kristalnih oblikah; polimorfna snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
mnogolíčnost -i ž (ī) knjiž. mnogovrstnost, raznovrstnost: mnogoličnost pojavov / njegov značaj je v svoji mnogoličnosti zelo enoten; obravnavati svet v vsej njegovi mnogoličnosti
♦ biol. pojav, da ima živo bitje iste vrste razne oblike; min. pojav, da nastopa ista snov v več kristalnih oblikah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
močílo -a s (í) - 1. knjiž. tekočina za močenje: škatla z močilom za pečatnike
- 2. nar. razmočen kraj, kjer voda izvira iz tal: pod pobočjem je veliko močil in studencev
// nar. primorsko mlaka, luža: poglobil je močilo, ki je ležalo ob gozdu; ob močilu so rastle vrbe / vaško močilo
♦ agr. jama z vodo za godenje lanu in konoplje; prostor, kjer se godi lan; kem. snov, s katero se zmanjša površinska napetost vode, da ta laže omoči trdne snovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
modél -a m (ẹ̑) - 1. predmet, izdelan za ponazoritev, prikaz načrtovanega ali obstoječega predmeta: izdelati, napraviti model; delati poskuse na modelu; model človeškega očesa, telesa; mavčni model; modeli za geometrijski pouk / model jadrnice, stroja / model hidrocentrale maketa
// majhna športna priprava, ki posnema določeno vozilo, zlasti letalo: fantje spuščajo modele / jadralni, motorni model; sobni, tekmovalni model - 2. kdor se ukvarja s tem, da se daje na razpolago za upodabljanje: preživlja se kot model; moški, ženski model / fotografski model fotomodel; kiparski model
// oseba ali stvar, katere značilnosti umetnik upodablja: on je bil avtorju model za glavnega junaka v drami - 3. nav. ekspr. ustaljena oblika česa, po kateri se kaj dela; vzorec, oblika: razviti lasten gospodarski model; družbeni, organizacijski model / v romanu vse poteka po ustaljenem modelu; delati po vnaprej določenem modelu kalupu
- 4. industrijski izdelek takih značilnih oblik ali lastnosti, da se po njih razlikuje od drugih istovrstnih izdelkov: tovarna je predstavila nove modele avtomobilov / buick, model 1955; puška, model 48 [M-48]
// modni oblačilni izdelek: manekenke prikazujejo modele jesenskih plaščev; športni modeli; modeli pomladanskih čevljev - 5. votla priprava, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov: vliti pripravljeno maso v model / dati v model za torto; model za odlivanje novcev
♦ filoz. model predmet, po lastnostih, značilnostih podoben raziskovanemu predmetu in narejen po določenih pravilih; metal. matični model; obl. ekskluzivni model ki ga prodaja le ena trgovina, izdeluje le en salon v omejenem številu; trg. izvensezonski modeli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
moderátor -ja m (ȃ) - 1. kdor na konferencah, strokovnih sestankih namesto avtorjev strnjeno podaja glavno vsebino referatov ali vodi delo: bil je eden izmed moderatorjev; moderator kongresa
// rad. napovedovalec, ki neposredno sodeluje v oddaji kot njen soustvarjalec: spreten moderator - 2. fiz. snov, ki zavira hitrost nevtronov v jedrskem reaktorju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
modificírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. spremeniti, preoblikovati, prilagoditi: modificirati kak del naprave;
nekoliko modificirati kaj / modificirati učne metode, nazore / zakoni tega področja ne veljajo na drugih področjih, če jih primerno ne modificiramomodificíran -a -o: narečno modificirana beseda; snov slike je modificirana po starejšem vzorcu
♦ strojn. modificirana litina litina z dodatki, ki spremenijo njeno strukturo, ne pa njene kemične sestave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
mogóče prisl. (ọ́) - 1. v povedni rabi, z nedoločnikom izraža možnost
- a) uresničitve: ni nam bilo mogoče počistiti sobe; ne vem, če bo mogoče priti pravočasno / elipt., ekspr. brž, prej, takoj ko bo mogoče, bom prišel
- b) da se s predmetom kaj godi, zgodi: tega ni mogoče brati; to snov je mogoče predelati; stvar bi bilo mogoče bolje urediti / z njo ni mogoče živeti
- 2. izraža ne popolno prepričanost o čem: mogoče bi kaj dosegli, če bi bili složni; mogoče bo pa on popravil; mogoče pa on to ve; mogoče še živi v tistem kraju / mogoče pa ni on kriv; mogoče je pa res
// izraža približnost povedanega: dosti ni popil, mogoče kozarec ali dva; do tja je mogoče tri ure / pridelal je pet hektolitrov vina, mogoče pa tudi več - 3. v zvezi z bi izraža obzirno željo, zapoved: mogoče bi se pomaknili nekoliko naprej; mogoče bi stvar še nekoliko popravili; mogoče bi še soseda vprašali za nasvet
- 4. v vprašalnem stavku izraža vljudnostno obzirnost vprašanja, prošnjo: ali bi mi mogoče lahko posodili malo denarja; ali mogoče želite še kaj drugega; elipt. bi mogoče še malo torte
- 5. v medmetni rabi izraža
- a) zadržano pritrjevanje: boš prišel jutri? Mogoče; premalo znaš. Že mogoče, tovariš
- b) v zvezi ni mogoče presenečenje, začudenje: nabral je celo košaro gob. Ni mogoče
- 6. v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: kdo me bo strahoval, mogoče ti, ki te nič ni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
móknat -a -o prid. (ọ̑) - 1. nanašajoč se na moko:
- a) moknati del zrna; moknata snov / bil je ves moknat / moknat krompir bolj suh jedilni krompir
- b) slive so lepo moknate
- 2. izsušen, krhek (zaradi prezrelosti): moknate hruške
♦ bot. moknati jeglič rastlina s poprhom na spodnji strani listov in rdečkastimi cveti v socvetju, Primula farinosa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
mokrôta -e ž (ó) - 1. tekočina, zlasti v majhnih količinah: ta snov vpija mokroto; v čevljih je začutil mokroto; žleze izločajo neko sluzasto mokroto / v kotanji zastaja mokrota voda; biti odporen proti mokroti vlagi, vodi
// ekspr. v očeh se ji je zasvetila mokrota solze; evfem. mali je povlekel mokroto v nos smrkelj
// ekspr. padavine, zlasti dež: pogosta mokrota v aprilu je napravila veliko škode na drevju / orati v mokroti v deževnem vremenu
// nar. vlaga: mokrota v stanovanju - 2. ekspr. pijača, zlasti alkoholna: po jedi si je zaželel mokrote; v sodu je bilo še nekaj mokrote
- 3. star. vlažnost: meriti mokroto snovi
● ekspr., redko bela mokrota sneg
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
mozgovína -e ž (í) anat. živčna snov v osrednjem živčevju; živčnina: možganska mozgovina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
múlj -a m (ȗ) drobnozrnata usedlina počasi se gibajočih vod, zlasti sladkih: te živali prezimijo v mulju;
morski tok napolnjuje izlive rek s peskom in muljem;
rečni mulj;
širok pas mulja ob obali // zastar. zelo droben pesek, mivka: skale se pretvarjajo v prod, pesek in mulj; pokriti trto z muljem ali rahlo prstjo
♦ agr. saturacijski mulj snov, ki ostane po čiščenju sladkornega soka z apnom; saturacijsko blato; mont. separacijski mulj zelo gosta mešanica tekočine in drobnih zrnc, ki nastaja pri separaciji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
múšji -a -e prid. (ȗ) nanašajoč se na muhe: mušji iztrebki;
mušje noge / mušji pik / zavarovati se z mušjo mrežo
♦ bot. mušji les tropsko drevo, katerega les vsebuje posebno grenko snov; kvasija; šport. mušja kategorija najnižja kategorija težkoatletov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nadoméstek -tka m (ẹ̑) navadno s prilastkom izdelek, snov, ki prevzame, ima funkcijo česa pristnega, prvotnejšega, boljšega: sintetični nadomestek / nadomestek za surovine / kavni nadomestek pražena zrna ječmena, rži
♦ ekon. denarni nadomestek kar prevzame, ima funkcijo plačilnega sredstva, a ni splošno veljavno plačilno sredstvo in merilo vrednosti; denar, katerega dejanska snovna vrednost ne ustreza njegovi nominalni vrednosti // nav. ekspr. nadomestilo: prevod je navadno le skromen nadomestek originala / dati kaj za nadomestek / izplačati nadomestek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nadoméščanje -a s (ẹ́) glagolnik od nadomeščati: nadomeščanje obolelega delavca / nadomeščanje starih strojev z novimi / umetna snov za nadomeščanje stekla / nadomeščanje zamud
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
naftalín -a m (ȋ) bela kristalna snov ostrega vonja, ki se pridobiva iz premogovega katrana: naftalin ščiti volnene izdelke, krzno pred molji;
ta obleka diši po naftalinu
● ekspr. potegniti, vzeti koga iz naftalina narediti, da kdo spet nastopa, se omenja v javnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
naftól -a m (ọ̑) kem. kristalna snov, izvedena iz naftalina z zamenjavo enega ali več atomov vodika s hidroksilnimi skupinami: barvati tkanine z naftoli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nánodélec -lca m (ȃ-ẹ̄) delec, velik od ene milijardinke do ene milijoninke metra: razbiti snov na nanodelce; srebrni nanodelci; Med običajnim bliskom, ki zadene zemljo s kremenom, to je silicijevim dioksidom, v bližini drevesa, naj bi nastali drobni delci silicija, tako imenovani nanodelci E (↑)náno… + (↑)délec
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
napréj prisl. (ẹ̄) - 1. izraža gibanje ali usmerjenost od čelne, sprednje strani glede na osebek, ant. nazaj: nagniti se naprej; hoditi z naprej sklonjenim telesom; nekoliko naprej štrleče ustnice / pasti z obrazom naprej
// izraža premikanje od določenega mesta v tej smeri: stopiti za korak naprej; zapelji malo naprej od križišča / vožnja naprej / zna šteti naprej in nazaj
// v medmetni rabi izraža- a) poziv za približanje, vstop, nadaljevanje poti: le naprej; kar naprej, prosim; na trkanje se oglasi iz sobe: naprej; naprej, naprej, ustavljanje (je) prepovedano
- b) ukaz za odhod: naprej, gremo / po dva naprej
- 2. izraža gibanje ali smer pred drugim: splezaj naprej, mi bomo za teboj; stopiti, svetiti naprej; pog.: spustiti žensko naprej dati ji prednost; ker je krvavel, ga je zdravnik vzel naprej preden je bil na vrsti
// izraža položaj pred drugim: skupina je že daleč naprej / kilometer naprej je odcep; nekaj korakov naprej se je ozrl / pog. v tehniki smo bolj naprej kot oni smo bolj napredovali - 3. izraža usmerjenost v prihodnost: zaupen pogled naprej / dobiti plačo, plačati najemnino (za) naprej / redko naprej bodimo drugačni v bodoče, v prihodnje
- 4. izraža, da se dejanje uresniči prej, kakor bi bilo pričakovati: del zneska se plača naprej; naprej pripravljena resolucija / ekspr. naprej ve, kaj se bo zgodilo; za dež ve dva dni naprej; pog. že naprej se veselim počitnic zdaj
// kot vljudnostna fraza za vašo prijaznost se vam že naprej zahvaljujemo - 5. izraža nadaljevanje prejšnjega dogajanja: države se še naprej oborožujejo; obrne se in spi naprej; nekateri so z odgovori zadovoljni, drugi sprašujejo naprej / to je samo naprej razvita oblika
- 6. pog., v zvezi iti, priti naprej napredovati, razvijati se: človeštvo gre naprej; znanost gre hitro naprej / kljub zdravljenju gre bolezen naprej / z zidanjem smo prišli le malo naprej
- 7. z oslabljenim pomenom izraža izhajanje od določenega časa, mesta: urnik velja od danes naprej; družbeni razvoj od osvoboditve naprej / pog.: dati, poslati poročilo, prošnjo naprej oddati, odposlati; ali je danes pošta že šla naprej bila odposlana; tega ni treba naprej povedati, praviti; kolesa nima več, ga je prodal naprej (pre)prodal
● pog. take primere bo zdravnik dal naprej sodišču naznanil, sporočil; ekspr. zmaga je že naprej dobljena izraža prepričanost o zmagi; žarg., šol. iti naprej obravnavati novo snov; izdelati razred in biti sposoben za prestop v višji razred; evfem. šlo je naprej imela je spontani splav; pog. njegova ura gre naprej prehiteva; ekspr. zaradi blata ni šel voz ne naprej ne nazaj ga ni bilo mogoče premakniti; žarg., šol. jemati naprej obravnavati novo snov; ekspr. treba je misliti tudi naprej ravnati tako, da je koristno za prihodnost; ekspr. kar naprej in naprej me nadleguje neprenehoma; pog. kar sliši, nese naprej pove drugim; ovadi; peti naprej pri dvoglasnem ali večglasnem petju peti vodilno melodijo; pog. vsak si poskuša pomagati naprej doseči boljši materialni položaj; pog. zmeraj se rine naprej hoče biti prvi, upoštevan; evfem. ženska je spravila naprej imela je hoteni splav; žarg., šol. ni znal dosti, a profesor ga je le spustil naprej v naslednji letnik; ekspr. ne ve ne naprej ne nazaj kaj bi napravil; ekspr. niti za korak naprej ne misli v ravnanju, življenju ne upošteva, kaj bo v prihodnosti; ekspr. v kmetijstvu je storjen velik korak naprej kmetijstvo se je izboljšalo, dvignilo; ekspr. iz hiše bo šel samo z nogami naprej mrtev; in tako naprej [itn.] izraža dodajanje
♦ šah. dati naprej figuro od začetka igrati brez nje; šol. učitelj bere naprej, učenci za njim; šport. premet naprej; voj. četa, naprej, marš izraža povelje za začetek korakanja; prim. vnaprej, zanaprej
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
narkótičen -čna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na narkotike ali narkozo: narkotično sredstvo / rastlina ima narkotično moč / narkotično delovanje / biti v narkotičnem stanjunarkótično prisl.: snov deluje narkotično
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nasítiti -im dov. (í ȋ) zadovoljiti komu potrebo, željo po hrani, jedi: nasititi otroka;
nasititi se sira;
nasititi se s krompirjem, ribami;
ekspr. nasititi si želodec / ekspr. besede nikogar ne nasitijo; pren. vse je storil, da bi nasitil svojo častihlepnost; nasititi si radovednostnasítiti se ekspr. naveličati se: dekleta se je že nasitil / teh pesmi se nikoli ne nasitiš
nasíčen -a -o - 1. deležnik od nasititi: nasičeni in napojeni gostje; ekspr. nasičena lakomnost, radovednost; biti nasičen življenja
- 2. ki ima česa v zelo veliki meri: s frazami nasičen članek; z dimom, vlago, vonji nasičen zrak / tržišče postaja nasičeno
♦ kem. nasičeni ogljikovodik spojina ogljika in vodika, v kateri so ogljikovi atomi med seboj vezani z eno vezjo; nasičena raztopina raztopina, v kateri se določena snov ne more več raztapljati; teh. nasičena barva barva, ki ima tako sestavo, da učinkuje izrazito, polno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nasladílo -a s (í) knjiž. - 1. sredstvo, navadno brez hranilne vrednosti, ki vzbuja zelo prijeten, ugoden občutek, zlasti telesni; mamilo, poživilo: odpovedati se uživanju nasladil; alkohol, kava, tobak in druga nasladila
- 2. snov, ki daje hrani sladek okus; sladilo: jedem dodajamo dišave, začimbe ali nasladila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
natánčen -čna -o prid., natánčnejši (ȃ) - 1. ki opravlja svoje delo, naloge v največji mogoči popolnosti: natančen delavec, uslužbenec; učitelj je zelo natančen, pretirano natančen; ekspr. ne bodi tako prekleto natančen; ta človek je natančen kot stroj / pri delu je natančen
// narejen tako, da opravlja svojo nalogo v največji mogoči popolnosti: natančen merilni instrument; natančna tehtnica; za tako delo je potrebno natančno orodje - 2. ki upošteva, zajema vse, tudi podrobnosti: natančna analiza, preiskava; potrebna je natančnejša kontrola vseh naprav; natančno merjenje / natančno navodilo / natančnejša obrazložitev sodbe
- 3. ki z največjo mogočo popolnostjo kaže, podaja resnično stanje: natančnega časa, datuma se ne spominjam; napisati natančen naslov; natančen opis dogodka; imeti natančne podatke / natančen načrt; natančna risba / račun ni natančen
// ki se ujema z originalom: natančen prepis pogodbe
natánčno - 1. prislov od natančen: natančno analizirati snov; natančno določiti, predpisati; predstava se prične natančno ob petih točno ob petih
// meriti čas na sekunde natančno; škodo so ocenili precej natančno - 2. nav. ekspr. poudarja, da se trditev v največji mogoči meri sklada z resničnostjo: natančno tako sem povedal; zgodilo se je natančno desetega maja / dela potekajo natančno po načrtu / ponovil je vse do pike natančno; do minute natančno prihaja v službo
● ekspr. stvari ni treba jemati tako natančno čisto tako, kot je rečeno ali zapisano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nazáj prisl. (á) - 1. izraža gibanje ali usmerjenost proti hrbtni, zadnji strani glede na osebek, ant. naprej: nagniti se, omahniti nazaj; pokazati z roko nazaj / nosi nazaj počesane lase frizuro, pri kateri so lasje usmerjeni od čela proti tilniku; ženska z nazaj zavezano ruto z vozlom na tilniku
// nazaj zaviti rogovi
♦ šport. premet nazaj
// izraža premikanje od določenega mesta v tej smeri: umaknite se za korak nazaj; vožnja nazaj / zna šteti naprej in nazaj
// v medmetni rabi izraža- a) poziv za oddaljevanje v tej smeri: vsi nazaj; dva koraka nazaj
- b) star. začudenje: presneto nazaj; šment nazaj, kdaj si tako zrasla
- 2. izraža gibanje ali smer proti izhodišču: nazaj grede so nekaj popili; nesti, prignati nazaj; ekspr.: kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj; vreči sovražne čete nazaj / elipt.: klicati koga nazaj; želeti si nazaj / dobiti ukradeno kolo nazaj / pot nazaj je zaprta; vožnja tja in nazaj; vlak za nazaj / pog.: vsak čas bo nazaj se bo vrnil; brzojaviti nazaj brzojavno odgovoriti; udaril ga je nazaj vrnil mu je udarec
// brati nazaj od desne proti levi; vrteti film nazaj
// pog. izraža položaj za drugim; zadaj: skupina je še daleč nazaj / ta plemena so še zelo nazaj v razvoju zaostala - 3. izraža usmerjenost v preteklost: spomin sega nazaj do prvih let; umirjen pogled nazaj; daleč nazaj najpomembnejši dogodek; pog.: sram me je pomisliti nazaj; nekaj let nazaj je še delal pred nekaj leti
- 4. pog., v zvezi iti nazaj nazadovati: v tistih krajih gre kmetijstvo nazaj / fant gre pri učenju nazaj / po teh zdravilih je šla bolezen nazaj
- 5. nar. spet, znova: zdaj bo nazaj vse dobro; kmalu je nazaj zaspal
● nižje pog. nazaj se držati pri delu biti len; ne delati, kolikor bi lahko in kolikor bi bilo potrebno; nižje pog. nazaj se držati pri jedi, pri pijači jesti, piti manj, kot si kdo želi; nižje pog. pri prepiru se drži nazaj se zadržuje; umrli hodi nazaj po ljudskem verovanju po smrti se pojavlja kot duh; pog. ko smo šli nazaj, smo ga spet srečali ko smo se vračali; pog. kupljenih stvari v tej trgovini ne jemljejo nazaj ne zamenjujejo, ne sprejemajo; ekspr. povedal mu je nekaj krepkih nazaj ostro odgovoril; pog. nikoli mu ni rekla besede nazaj mu ni odgovarjala, ugovarjala; žarg., šol. profesor sprašuje nazaj prejšnjo, staro snov; pog. kar nazaj ga je vrglo, ko je to slišal zelo je bil presenečen; pog. vzeti besedo nazaj preklicati obljubo, sklep, izjavo; ekspr. ta doba pomeni korak nazaj v razvoju zdravstva nazadovanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nèaktuálen -lna -o prid. (ȅ-ȃ) ki ni aktualen: obravnavana snov je neaktualna / dramska dela te vrste so bila takrat neaktualna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nèčíst -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-ī) - 1. ki ni (popolnoma) čist: jesti z nečistimi rokami; nečista skodelica; nečiste ulice / nečist mestni zrak / zelo nečisto kožo ima z izpuščaji in pegami
// nečista rudnina s primesmi
// nečista pasma
// ekspr. umazan, zanemarjen: otroci so lačni in nečisti; živi v majhni, nečisti sobi - 2. nav. ekspr. slab, nepošten: nečist značaj / ukvarja se z nečistimi posli
● žarg., šport. nečisti boks boksarski dvoboj, ki ni v skladu s pravili tekmovanja; imata še nečiste račune nista še poravnala medsebojnih navzkrižij; imata še medsebojne obveznosti; star. nečista teža bruto teža
♦ kem. kemično nečista snov; lit. nečista rima rima, pri kateri se vokali ne ujemajo glede dolžine in širine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nègorljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) ki ne gori: negorljiv material, plin;
negorljiva snov / negorljivi ostanki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nèhomogén -a -o prid. (ȅ-ẹ̑) ki ni homogen: nehomogena snov / nehomogena struktura zemljišča / dežela z nehomogenim prebivalstvom
♦ mat. nehomogena algebrajska enačba enačba, v kateri so členi različnih stopenj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nènasíčen -a -o prid. (ȅ-ȋ) knjiž., redko lačen: neprespani in nenasičeni vojaki
♦ kem. nenasičeni ogljikovodik spojina ogljika in vodika, v kateri so ogljikovi atomi med seboj vezani z dvema ali tremi vezmi; nenasičena raztopina raztopina, v kateri se določena snov lahko raztaplja; teh. nenasičena barva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
neoprén -a m (ẹ̑) kem. umetna, pri zvišani temperaturi in v olju obstojna, težko vnetljiva elastična snov: zaščititi kabel z neoprenom;
potapljaška obleka iz neoprena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nèprebáven -vna -o prid. (ȅ-á) neprebavljiv: neprebavna hrana, snov / neprebavno čtivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nèprebavljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) ki se ne da prebaviti: neprebavljiva hrana, jed, snov // ekspr. slab, nekvaliteten: nahitro je skuhala neko neprebavljivo juho / sentimentalna, neprebavljiva povest
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nèpredélan -a -o prid. (ȅ-ẹ̑) ki ni predelan: predelana in nepredelana zelenjava / nepredelana učna snov / nepredelane surovine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nèpremenljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) star. nespremenljiv: nepremenljiva snov / nepremenljivi zakoni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nèpresójen -jna -o prid. (ȅ-ọ̄) knjiž. neprosojen: nepresojna snov / nepresojna megla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nèprevódnik -a m (ȅ-ọ̑) elektr. snov, ki ne dopušča prehajanja električnega toka: ogljikov dioksid je neprevodnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nèprodúšen -šna -o prid. (ȅ-ū ȅ-ȗ) ki je tako zaprt, da ne prepušča plina ali tekočine: neprodušna posoda // ki ne prepušča plina, tekočine, svetlobe; neprepusten: neprodušna plast, snov; neprodušen za zraknèprodúšno prisl.: neprodušno zapreti; neprodušno zaprta steklenica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nèpropústen -tna -o prid. (ȅ-ú) ki ne prepušča plina, tekočine, svetlobe; neprepusten: nepropustna plast, snov;
nepropustna tla;
nepropusten za vodo, zrak / nepropustni čevlji nepremočljivi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nèprosójen -jna -o prid. (ȅ-ọ̄) ki ni prosojen: neprosojna snov;
zavesa iz neprosojnega blaga / gosta, neprosojna megla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nèprozóren -rna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄) ki ni prozoren: neprozoren zaslon;
neprozorna snov, tkanina;
posoda iz neprozornega stekla / knjiž. neprozorni načrti nenazorni, nejasni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nèpróžen -žna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄) ki ni prožen: neprožna snov / neprožen človek / neprožna politika
♦ fiz. neprožna deformacija sprememba oblike, ki ostane tudi potem, ko sila ne deluje več
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nèrazlóčen -čna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄) ki ni razločen, ni jasen: govori z nerazločnim glasom;
zaslišal je nerazločen šum;
mrmral je nerazločne besede / nerazločna izgovarjava; nerazločna pisava / nerazločne slutnje
● zastar. nerazločna snov nedeljiva, neločljivanèrazlóčno prisl.: nerazločno govoriti, pisati; nerazločno videti; sam.: zašepetal je nekaj nerazločnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nèstisljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) ki se ne da stisniti: nestisljiva snov
♦ fiz. nestisljiva tekočina tekočina, ki pri stiskanju ne spremeni prostornine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nèstŕjen -a -o tudi nèstrjèn -êna -o prid. (ȅ-ŕ; ȅ-ȅ ȅ-é) ki ni strjen: nestrjena snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nèstrupén -a -o prid. (ȅ-ẹ̑) ki ni strupen: nestrupena snov / strupene in nestrupene gobe, rastline; nestrupene kače
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nètežáven -vna -o prid. (ȅ-á ȅ-ā) ki ni težaven: netežavna učna snov / ekspr. tekma je bila bolj težavna kot netežavna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
netílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na netenje: netilna snov / netilna sila upora / star. netilna vrvica vžigalna vrvica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
netívo -a s (í) - 1. lahko vnetljiva snov za netenje ognja: pripraviti netivo / nacepil je trsk za netivo
- 2. knjiž. kar razvnema, vzpodbuja: bogastvo je netivo zla; človekovi domišljiji je treba vedno dodajati netiva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
netljív -a -o prid. (ī í) knjiž. vnetljiv: netljiva snov / nabrali so lahko netljivega dračja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nèugonobljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) knjiž. neuničljiv: neugonobljiva snov;
neugonobljivo pohištvo trdno, trpežno // to je izredno delaven, neugonobljiv človek / neugonobljivo hrepenenje zelo veliko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nevárniSSKJ -a -o prid. (á) nevárni odpádek -ega -dka m (á, ȃ) nav. mn.
odpadna snov, ki ima eno ali več nevarnih lastnosti: Nevarni odpadki zahtevajo poseben način odstranitve, saj se le tako prepreči njihov škodljiv vpliv
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
névrotoksín -a m (ẹ̑-ȋ) med. snov, ki v določenih odmerkih povzroči motnje v delovanju živčevja oziroma ga okvari: vsebovati nevrotoksin; Živo srebro je nevrotoksin, ki lahko trajno prizadene spomin, centre za učenje in vedenje E ← agl. neurotoxin, nem. Neurotoxin iz (↑)nevro… + (↑)toksín
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
névrotransmíter -ja m (ẹ̑-í) med. kemična snov, ki prenaša impulze med živčnimi celicami ali med živčnimi in mišičnimi celicami; nevrotransmitor, živčni prenašalec: možganski nevrotransmiter; nevrotransmiter dopamin; sproščanje nevrotransmiterja; Serotonin je nevrotransmiter, od katerega je deloma odvisno naše razpoloženje, in med drugim vpliva na spanje, tek, agresivnost in naklonjenost E ← agl. neurotransmitter iz (↑)nevro… + ↑transmíter
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
névrotransmítor -ja m (ẹ̑-í) med. kemična snov, ki prenaša impulze med živčnimi celicami ali med živčnimi in mišičnimi celicami; nevrotransmiter, živčni prenašalec: nevrotransmitor dopamin; Znanstveniki vedo, da so naše misli, čustva, zaznave in občutki rezultat prehajanja natrijevih in kalijevih ionov skozi celično membrano živčnih celic in kemične izmenjave nevrotransmitorjev E (↑)nevro… + ↑transmítor
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nevtrálen -lna -o prid., nevtrálnejši (ȃ) - 1. ki ne pripada nobeni od navadno nasprotujočih si strani: med vojno je bil nevtralen / nevtralni bralci, opazovalci; časopis je ob dogodku nevtralen / ostati nevtralen pri razsojanju spora nepristranski
// zavzeti nevtralno stališče
// ki ne pripada nobeni strani, udeleženi v športnem tekmovanju: vodstvi obeh klubov sta zahtevali nevtralnega sodnika / tekma bo na nevtralnem igrišču - 2. ki se v mednarodnih odnosih ne vključuje v vojaške, politične, gospodarske zveze: nevtralna država; biti, postati nevtralen / pogajanja bodo na nevtralnem ozemlju
// ki se v mednarodnih sporih, vojnah ne odloči za nobeno stran: v napetem mednarodnem položaju, med vojno je država ostala nevtralna / nevtralna politika - 3. ki s svojim videzom, značilnostmi ne izstopa: blago z nevtralnim vzorcem / nevtralna barva
- 4. kem. ki ni bazičen niti kisel: nevtralna snov / nevtralna reakcija
● ekspr. ob njeni lepoti ni ostal nihče nevtralen ravnodušen; nevtralne barve črna, siva, bela barva
♦ agr. nevtralna tla tla, v katerih je ravnotežje vodikovih in hidroksilnih ionov; elektr. nevtralni vodnik vodnik, ki je v trifaznem sistemu priključen na nevtralno točko; nevtralna točka točka v simetričnem večfaznem sistemu, ki ima potencial nič; jur. nevtralni zračni prostor; nevtralne vode; lingv. stilno nevtralna beseda beseda, ki vzbuja samo stvarne predstave, ne pa tudi čustvenih, časovnih, stilno nezaznamovana beseda; teh. nevtralni plamen plamen, v katerem se kovine in njihove zlitine talijo brez kemičnih sprememb
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nèzgorljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) ki ne zgori: nezgorljiva snov // teh. v ognju obstojen: nezgorljivi material; nezgorljiva opeka / nezgorljive omare ognjevzdržne omare
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nèzlômen -mna -o prid. (ȅ-ó) zastar. nezlomljiv: nezlomna snov / človek z nezlomno voljo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nosílen -lna -o prid. (ȋ) - 1. namenjen za nošenje, prenašanje bremen, tovora: prišel je z nosilnim drogom na rami; nosilna mreža / nosilni mehanizem
- 2. teh. ki prenaša obtežbo na podpore: nosilni element, steber; nosilna konstrukcija; nosilen in nošen / nosilni strop, zid / nosilni del pluga
- 3. publ. glavni, najpomembnejši: nosilni izraz, prizor drame; nosilne barve, linije
● nar. gorenjsko (nosilna) rjuha večji kos platnenega, vrečevinastega blaga za nošenje sena, stelje
♦ aer. nosilna ploskev, površina letala ploskev, površina letala, na katero delujejo sile, ki držijo letalo v zraku; elektr. nosilni val elektromagnetni val visoke frekvence za prenašanje signalov nizke frekvence; fot., tisk. nosilna folija folija, na katero je nanesena določena snov; geol. nosilna sila reke sila reke, ki povzroča, da se kaj premika po vodi; grad. nosilni lok; nosilna plast vozišča trajna plast vozišča, ki se pri popravilu cest navadno ne menja; nosilna plast, tla plast, tla, ki morejo ohranjati kak objekt v določenem položaju; ptt kabelska (nosilna) vrv na oporišča obešena jeklena vrv, na katero se pritrdi nadzemni kabel; teh. nosilna raketa raketa, ki ponese vesoljsko ladjo, satelit, izstrelek na določen tir, mesto; nosilna vrv vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
novelístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na novelistiko: novelistična proza / novelistična snovnovelístično prisl.: novelistično obdelana zgodba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nukleínski -a -o prid. (ȋ) biol., kem., v zvezi nukleinska kislina organska snov, ki jo sestavljajo organska baza, sladkor in fosforjeva kislina: odkritje nukleinske kisline v virusih;
nukleinska kislina in beljakovine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
občutljív -a -o prid., občutljívejši (ī í) - 1. sposoben občutiti, zaznavati: občutljivi in neobčutljivi deli organizma; ugotoviti, če so prsti še občutljivi; čutnice so občutljive le za določene dražljaje / knjiž. estetsko, likovno občutljiv človek dovzeten
// sposoben zelo občutiti, zaznavati: nekateri ljudje so bolj občutljivi kot drugi; pokostnica je občutljiva in ob udarcu zelo boli / občutljiv za mraz, vremenske spremembe / ekspr. njegovo občutljivo uho se je upiralo taki glasbi; pren. je občutljiv za resnico - 2. sposoben čustvovati, doživljati: razumen in občutljiv igralec; bil je najobčutljivejši med nami vsemi / ima občutljivo srce
// ki se hitro čustveno vznemiri, zlasti negativno: bolehni otroci so občutljivi / umetnik je občutljiv za svoje delo / vsak je občutljiv, če gre za njegovo dobro / ne bodi no tako občutljiv, saj ni mislil nič hudega zamerljiv - 3. v zvezi z za pri katerem pod vplivom česa nastane sprememba, reakcija: vitamini so občutljivi za kemične vplive; za svetlobo občutljiva snov; pren. naš narodni obstoj je občutljiv za spremembe v sosednjih državah
- 4. ki pokaže že zelo majhno količino merjenega: meriti z občutljivimi aparati, instrumenti; občutljiv sprejemnik; pren., ekspr. pesnik je najobčutljivejši aparat za vsak duhovni utrip
- 5. ki ni sposoben uspešno prenesti negativnih okoliščin, vplivov: čiščenje občutljivih tkanin; skladiščenje občutljivega blaga
● paziti na red zlasti pri občutljivih otrocih dovzetnih za bolezen; ekspr. ranili so ga tam, kjer je najbolj občutljiv naredili so tisto, kar ga je najbolj prizadelo; publ. ideološko občutljiva tema neprijetna, težavna; bombe so vrgli na najbolj občutljive sovražnikove točke na kraje, kjer so mu prizadeli največ škode
občutljívo prisl.: mesto je živ organizem, ki občutljivo reagira na spremembe; občutljivo se vesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
obdélati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. načrtno pripraviti zemljo in vanjo vsaditi, vsejati: obdelati ledino; obdelati nove površine zemlje; obdelati z lopato, plugom, kmetijskimi stroji
- 2. z orodjem, strojem ali določenim postopkom dati čemu določeno obliko, lastnost: obdelati kamniti blok, deblo; obdelati z dletom; površinsko obdelati; ročno, strojno obdelati
// žarg., s širokim pomenskim obsegom narediti s čim to, kar določa sobesedilo: obdelati testo z rokami; tovarniško obdelati mleko pripraviti; obdelati žival s krtačo okrtačiti; jezikovno obdelati besedilo pregledati, popraviti
// na določen način urediti, pripraviti za uporabo: obdelati podatke; statistično obdelati gradivo - 3. načrtno podati določeno vsebino: v knjigi je obdelal kmečke upore; tega vprašanja ni še nihče obdelal; dramsko, filmsko obdelati motiv; umetniško obdelati pohod štirinajste divizije
// načrtno se seznaniti s čim: obdelati predpisano učno snov / obdelati teze na javnih tribunah / ekspr. dolgo sta se pogovarjala, pa še nista vsega obdelala se nista o vsem pogovorila
// publ. raziskati, proučiti: obdelati postopke za pridobivanje izotopov; znanstveno obdelati najdene predmete - 4. žarg. pregovoriti, pridobiti: rad bi šel na izlet, starše je moral še obdelati; volivce je tako obdelal, da so ga bili pripravljeni voliti
- 5. ekspr. natepsti, pretepsti: obdelati koga s pestmi; tako ga je obdelal, da je komaj stal / počakali so ga in ga obdelali z gnilimi jajci obmetali
- 6. ekspr. negativno oceniti, skritizirati: kritik ga je neusmiljeno obdelal; nasprotnike je neprizanesljivo obdelala
♦ biblio. obdelati knjigo vpisati knjigo v katalog; les. obdelati les iz lesne surovine izdelati polizdelke
obdélan -a -o: razlaga obdelanih podatkov; obdelano polje; zadovoljivo obdelano vprašanje; bogato kamnoseško obdelani oporniki
♦ agr. obdelana plast zemlje plast zemlje, ki se pri obdelavi rahlja, obrača
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
obdelováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. načrtno pripravljati zemljo in vanjo saditi, sejati: obdelovati njivo; velike površine obdelujejo s stroji; skrbno obdeluje svoj vrt / imel je toliko zemlje, da jo je lahko obdeloval s svojo družino / obdelovati sadovnjake / preselil se bo na deželo in obdeloval zemljo kmetoval
- 2. z orodjem, strojem ali določenim postopkom dajati čemu določeno obliko, lastnost: obdelovati železno gmoto, kristale, les; obdelovati z rezilom; obdelovati z udarci; kemično in mehanično obdelovati
// žarg., s širokim pomenskim obsegom delati s čim to, kar določa sobesedilo: obdelovati madeže z vodo; smučarske steze obdelujejo ponoči pripravljajo, teptajo; obdelovati testo gnesti
// na določen način urejati, pripravljati za uporabo: računski center obdeluje informacije, ki jih pošilja satelit; obdelovati ankete; obdelovati rezultate raziskav - 3. načrtno podajati določeno vsebino: v svojih delih obdeluje motive iz delavskega življenja; v knjigi obdeluje kraški svet; filmsko, likovno obdelovati
// načrtno se seznanjati s čim: obdelovati predpisano učno snov / to vprašanje so obdelovali na vseh sestankih
// publ. raziskovati, proučevati: obdelovati kmečko vprašanje; obdelovati zgodovino delavskega gibanja - 4. žarg. pregovarjati, pridobivati: toliko časa so ga obdelovali, da je privolil; obdelovali so ga za vstop v stranko
- 5. ekspr. tepsti, pretepati: pokleknil je na žrtev in jo začel obdelovati; obdeloval ga je s pestmi po glavi; obdeloval ga je toliko časa, da je izgubil zavest / obdeloval ga je z nožem suval, z nohti praskal, z zobmi grizel; petelina sta se obdelovala s kljunom in kremplji
- 6. ekspr. negativno ocenjevati, kritizirati: obdelovali so ga zaradi mladostnih grehov; nasprotni tisk ga je grdo obdeloval / obdeloval ga je z najgršimi izrazi zmerjal
♦ šport. obdelovati mišice z vajami in masažo utrjevati
obdelován -a -o: lastnosti obdelovanega materiala; dobro obdelovana zemlja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
objektivizírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. - 1. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način, opredmetiti: z dejanji objektivizirati svoj psihični svet; ideja se je objektivizirala v različnih pojavih
- 2. prikazati, oblikovati kaj tako, da se ne čuti neposredna prisotnost zavesti, mišljenja osebka, posplošiti: objektivizirati avtobiografsko snov; motiv narave se v njihovih zadnjih pesmih vse bolj objektivizira
- 3. narediti, da je kaj neodvisno od osebnih nazorov, interesov: objektivizirati merila za nagrajevanje; objektivizirati presojanje / treba bo objektivizirati elemente kreditne politike stvarno določiti, ugotoviti
objektivizíran -a -o: objektivizirana merila; objektivizirano zlo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
oblíka -e ž (ȋ) - 1. navadno s prilastkom določen videz, ki ga ima stvar v prostoru: pravokotna oblika predmeta; stavba ima še prvotno obliko; spreminjajoče se oblike oblakov; po obliki podoben hruški; oblika in barva / oblika črk, tlorisa / listi jajčaste, podolgovate oblike; gmota brez določene oblike / spomenik v obliki piramide / dati izdelkom lepo obliko / moderna oblika pohištva / mokra obleka je še bolj poudarjala njene ženske oblike / za to umetnostno smer so značilne abstraktne oblike / dosti let je proučeval oblike zemeljskega površja
- 2. navadno z rodilnikom značilnost česa glede na sestavne elemente, njihovo razporeditev: spremeniti obliko enačbe; poslovenjena oblika imena; knjiga ima obliko zbornika / zapis v obliki šifer / analizirati obliko pesmi
// stanje, skupek določenih značilnosti, po katerem se kaka snov, pojav ločuje od drugih možnosti svojega pojavljanja obstajanja: jedrska, toplotna in druge oblike energije; glasba je ena izmed oblik umetnosti; led je oblika vode / pojavne oblike življenja - 3. navadno s prilastkom videz, zunanji izraz kakega pojava, pogojen z njegovo vsebino: bojevati se za napredne družbene oblike; spremenjene organizacijske oblike / dati mislim jasno obliko
- 4. način, kako je kaj izraženo, povedano, navadno v umetniškem delu: dajati prednost obliki; oblika in vsebina / delo ima izbrušeno obliko
// s prilastkom sistem izraznih sredstev, v katerem se izrazi kaka vsebina: ta pesnik je uvedel veliko novih oblik; menuet, simfonija in druge glasbene oblike / stalne pesniške oblike - 5. s prilastkom, v zvezi v obliki izraža, da se kaj pojavlja, obstaja tako, kot nakazuje določilo: pesmi so izšle tudi v knjižni obliki; sir vsebuje vse bistvene sestavine mleka v koncentrirani obliki; publ.: prihranki v obliki denarja so mu propadli; dati pomoč v obliki materiala in strokovnjakov
- 6. navadno z rodilnikom način, metoda: spremeniti obliko dela; sodobne oblike zdravljenja / publ. obstajajo razlike v obliki reševanja teh vprašanj
- 7. lingv. sklonska, spregatvena ali besedotvorna določenost jezikovnega sredstva: nedoločnik, namenilnik in druge glagolske oblike; v besedilu je več pogovornih, zastarelih oblik; enklitične oblike zaimkov; oblika za tretjo osebo množine / osebna glagolska oblika ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način
// oblikovalka je ženska oblika od oblikovalec
● publ. proučeval je mikroskopsko drobne oblike bitja, organizme; knjiž., redko dati testo v pomaščeno obliko model; knjiž., redko livarska oblika kalup, forma; ekspr. pravilnik ne sme biti le zunanja oblika ne sme samo obstajati, ne da bi vplival na stvari, ravnanje
♦ adm. angleška oblika poslovnih pisem pri kateri je vsaka vrstica enako oddaljena od levega roba; ekon. enostavna oblika vrednosti izraz vrednosti blaga v kateremkoli drugem blagu; relativna oblika vrednosti izraz vrednosti določene vrste blaga v drugih vrstah blaga; filoz. oblika način, kako je snov izoblikovana v stvarnost, možnost v realnost; forma; kem. alotropne oblike ogljika; lit. antična metrična oblika; mat. eksplicitna oblika funkcije zapis funkcije, v katerem je odvisna spremenljivka sama na eni strani enačbe; min. izometrična oblika kristala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
oblikováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. dajati čemu določeno obliko: oblikovati glavo kipa; oblikovati kovino, marmor; oblikovati s kladivom, žaganjem; ročno, strojno oblikovati / oblikovati glino v posode / iz testa oblikovati cmoke / to ozemlje je oblikoval ledenik / oblikovati krošnje dreves z razpiranjem ogrodnih vej, redčenjem, rezanjem jim dajati določeno obliko
// arhit. dajati, določati obliko predmetu z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom: oblikovati embalažo, pohištvo; oblikovati industrijske izdelke / knjigo je oblikoval znani slikar; moderno oblikovati nakit / oblikovati izložbe - 2. dajati čemu določene značilnosti: pisatelj je zgodovinsko snov oblikoval dokaj svobodno / publ. oblikovati javno mnenje / publ. narodi hočejo sami oblikovati svojo usodo odločati o njej
// ta doživetja so v marsičem oblikovala njegov značaj; v tistih letih se mu je oblikoval svetovni nazor / cene se oblikujejo svobodno - 3. delati, ustvarjati: oblikovati volilne enote glede na število prebivalcev; z govornimi organi oblikovati glasove; oblikujejo se nove države / iz besed oblikovati stavke / igralec je svojo vlogo oblikoval prepričljivo
- 4. z vzgojo povzročati pozitiven razvoj osebnosti: tudi šola oblikuje mlade ljudi / publ. oblikovati strokovni kader šolati, izobraževati
// oblikovati koga v harmonično osebnost - 5. z besedami izražati kaj: zna jasno, jedrnato oblikovati svoje misli, predloge
- 6. redko sestavljati skupino za določene naloge; formirati: oblikovati delegacijo, vojaško enoto
oblikováti se - 1. knjiž., redko, s prislovnim določilom kazati se v obrisih: vrhovi lip, podobni kupolam, so se oblikovali v daljavi / v mislih se mu je oblikovala domača hiša
- 2. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z v izraža, da osebek dobiva vsebino, obliko, kot jo nakazuje določilo: poroženeli deli kože se oblikujejo v luske / misel se je oblikovala v vedno bolj trden sklep
oblikujóč -a -e: nanovo oblikujoča se organizacija
oblikován -a -o: moderno oblikovani sedeži; listi so oblikovani različno; ima lepo oblikovane roke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
oblóga -e ž (ọ̑) - 1. kar se namesti, pritrdi na določeno površino za zaščito, olepšanje, izboljšanje podlage: položiti, prilepiti oblogo; lesena, marmorna obloga; obloga fasade; obloga v peči / stropna, talna obloga; toplotna, zaščitna obloga
// navadno s prilastkom plast snovi, ki obdaja, pokriva kako površino sploh: na drevju se je naredila ledena obloga; odstraniti sluzasto oblogo z vrvi / podkožna maščobna obloga - 2. jed, s katero se okrasi glavna jed: gobe, servirane kot obloga k mesu
- 3. med. predmet ali snov, ki se položi na kak del telesa v zdravilne namene: zdraviti z oblogami; topla, vlažna obloga / blatna obloga
- 4. redko oblaganje: končati oblogo
♦ avt. obloga del zavorne čeljusti, zavorne ploščice, ki pri zaviranju neposredno pritiska ob zavorni boben, zavorni kolut; med. obloga belkasta snov na jeziku, v grlu ob vnetjih, pri nekaterih boleznih; zobna obloga kar se nabere na zobeh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
oblóžek -žka m (ọ̑) predmet ali snov, s katero se kaj obloži: palica z gumijastim obložkom / knjiž., redko: stena je bila prekrita s hrastovimi obložki s hrastovim opažem; bakrena zapestnica s srebrnim obložkom s srebrno prevleko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
obnávljati -am nedov. (á) - 1. delati, da kaj dotrajanega, poškodovanega postane tako kot novo: obnavljati hišo; obnavljati in opremljati stanovanje / obnavljati nasade, vinograde / obnavljati ladjevje
- 2. delati, povzročati, da se kaj znova pojavi, začne: obnavljati prijateljstvo / obnavljati ljudske običaje / obnavljati klasicizem
- 3. delati, da postane kaj v mislih, zavesti spet navzoče: obnavljati doživetja, spomine / v mislih je obnavljal potovanje v mesto
♦ šol. obnavljati učno snov
obnávljati se nanovo rasti, nastajati: rogovje se vsako leto obnavlja / koža, tkivo se obnavlja / celice odmirajo in se obnavljajo
obnavljajóč -a -e: obnavljajoč cerkev, so odkrili zanimive freske; obnavljajoče se celice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
obnovíti -ím dov., obnóvil (ī í) - 1. narediti, da kaj dotrajanega, poškodovanega postane tako kot novo: obnoviti hišo; obnoviti napis, sliko; obnoviti in opremiti stanovanje / obnoviti gozd, vinograd / obnoviti gospodarstvo
- 2. narediti, povzročiti, da se kaj znova pojavi, začne: obnoviti pogajanja; obnoviti prijateljstvo; diplomatski stiki med državama so se obnovili / obnoviti pogodbo / obnoviti stari sistem
- 3. narediti, da postane kaj v mislih, zavesti spet navzoče: obnoviti dogodke, doživljaje / obnoviti znanje grščine / v mislih je skušal vse obnoviti
● članarino je treba vsako leto obnoviti plačati in s tem ostati član; obnoviti garderobo kupiti novo garderobo; obnoviti zalogo nadomestiti porabljeno, prodano z novim
♦ jur. obnoviti postopek, proces; šol. obnoviti učno snov
obnovíti se nanovo zrasti, nastati: koža se obnovi; odtrgane lovke se lahko obnovijo / delovna moč se s hrano obnovi
obnovljèn -êna -o: obnovljen dom; obnovljeni vinogradi; obnovljeno mladostno prijateljstvo; obnovljeno tkivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
obòd -óda m (ȍ ọ́) - 1. zunanji del kakega predmeta, navadno okroglega: kamnit obod pri vodnjaku; obložiti obod tople grede; popraviti obod škafa; dno in obod posode / obod kolesa
// temu podobna priprava, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov: dati sir v obode / oblikovati testo z obodom / sirarski, tortni obod - 2. leseno ogrodje pri situ, rešetu: izdelovati obode; prišiti dno (sita) na obod; prodajati obode in drugo suho robo
- 3. knjiž., s prilastkom zunanji, obrobni del česa: obod hiše je najbolj izpostavljen vremenskim vplivom; živeti na obodu mesta; na obodu Panonske nižine obrobju; pren. ima občutek, da živi na obodu civilizacije
- 4. redko obseg: prsni obod; obod drevesne krone / publ. potovanja so razširila obod njegovih spoznanj
● nar. obodi (škornjev) so mu segali do kolen golenice; nar. klobuk s širokimi obodi krajci, krajevci
♦ geom. obod kroga krivulja, ki omejuje krog; točka na obodu kroga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
oborína -e ž (í) - 1. kem. snov, ki se pri obarjanju izloči iz raztopine: pri mešanju raztopine aluminijevega nitrata in natrijevega hidroksida se izloči bela oborina aluminijev hidroksid
- 2. knjiž. usedlina, gošča: pri kuhanju oborina masla porumeni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
obravnávati -am nedov. (ȃ) - 1. z razčlenjevanjem, ocenjevanjem česa prihajati do jasnosti, sklepov: obravnavati pomen, vlogo organizacije; na seji so obravnavali problematiko proizvodnje; obravnavati prošnjo, pritožbo; izčrpno, podrobno obravnavati vprašanja; zadevo so vsestransko obravnavali; stvar se je začela javno obravnavati / na sestanku so obravnavali vse točke dnevnega reda
// reševati, ukvarjati se: obravnavati medsebojne spore; publ. komisija obravnava tudi kadrovska vprašanja / publ. logoped obravnava otroka, ki napačno izgovarja sičnike - 2. načrtno podajati določeno vsebino: v knjigi obravnava pisatelj problem izseljenstva; več člankov obravnava jezikovna vprašanja
// načrtno (se) seznanjati s čim: obravnavati ekonomske pojme, poštevanko; obravnavati predpisano učno snov; pri slovenščini so obravnavali glagol - 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom imeti, kazati določen odnos do koga: avtomobilisti različno obravnavajo pešce; enakopravno obravnavati koga; po mačehovsko ga obravnavajo; orožniki so ga še kar spoštljivo obravnavali ravnali z njim; okolica ga obravnava kot krivega / publ. te ugotovitve je treba obravnavati z določenimi pridržki
// publ. imeti, šteti za: to cesto obravnavajo kot dvopasovnico
● zakonik obravnava mladoletnike s posebno obzirnostjo piše o njih; žarg. na sestanku so ga obravnavali kritično, odklonilno govorili o njem, o njegovem delu; neugodno obravnavati uvoz blaga ocenjevati; star. s prijateljem sta obravnavala stara znanstva se pogovarjala o starih znancih
obravnávan -a -o: obravnavan problem; obravnavana učna snov; domovinska pesem je v zbirki obravnavana s posebno pozornostjo; teze so bile javno obravnavane
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
obrízg -a m (ȋ) snov, s katero se kaj obrizga: obrizgi blata na suknjiču
♦ grad. cementni obrizg
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
obstòj -ôja m (ȍ ó) - 1. materialna ali duhovna navzočnost v stvarnosti: s poskusom dokazati obstoj kake snovi; biološki, telesni obstoj; obstoj države / snov, ki je potrebna za obstoj organizma / društvo je opravičilo svoj obstoj; mesto praznuje obletnico obstoja nastanka, ustanovitve; pravica do obstoja; publ. dileme človekovega obstoja
- 2. materialna osnova za življenje, za preživljanje: boriti se za svoj, ekspr. za goli obstoj / gospodarska kriza je ogrozila njegov obstoj
● vse življenje se je moral boriti za svoj obstoj težko je živel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
obstójen -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) - 1. ki kljub neugodnim okoliščinam dalj časa ne spremeni svojih bistvenih lastnosti, značilnosti: blago obstojnih barv / pri visokih temperaturah obstojen lak; proti vlagi obstojna snov odporna; tako jeklo je na zraku dobro obstojno
♦ teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti
// ki ne spremeni svojih bistvenih lastnosti, značilnosti sploh: kemično obstojna spojina - 2. ki se dalj časa ne pokvari, ne uniči: shranjevanje manj obstojnih pridelkov; pivo je obstojno nekaj mesecev; industrijsko pripravljena živila so bolj obstojna / preproge iz sintetičnih vlaken so zelo obstojne trpežne
● zastar. alkohol je obstojni del vina sestavni
obstójno prisl.: obstojno obarvana tkanina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
obtežílo -a s (í) predmet, snov za obtežitev: podstavek je napolnjen z obtežilom;
obtežila na ladijskem dnu / obtežilo za pisma obtežilnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
obvládati -am dov. (ā) - 1. biti telesno ali duševno enako ali bolj sposoben kot nasprotnik: v napadu je napadalca obvladal; v šahu ga obvlada / z velikim naporom so obvladali sovražnika premagali
// konja je z lahkoto obvladal - 2. biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stopnjo česa: ta človek zna obvladati svoja čustva; obvladati jezo, strah / obvladati položaj
- 3. nedov. biti sposoben (uspešno) opravljati kako delo, dejavnost: obvladati plavanje, risanje, tipkanje / obvladati tehniko, teorijo česa; aktivno, pasivno obvladati tuji jezik; to področje dobro obvlada; snov temeljito obvlada zna, pozna
- 4. dobiti, doseči nad kom oblast, gospostvo: sovražnik je obvladal vso deželo / nedov.: obvladati naravo, prostor, svet; njihov kapital obvlada uvoz in izvoz ima v oblasti
- 5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obvladal ga je nemir; starko je obvladal spanec je zaspala
// ekspr. izraža, da postane kdo deležen kakega stanja v polni meri: hrepenenje ga je popolnoma obvladalo
● publ. Jugoslavija obvlada najvažnejši del Podonavja ima, ji pripada; publ. voznik ni mogel več obvladati krmila ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. domovina je obvladala njegove misli mislil je samo nanjo; ekspr. on obvlada teren do zadnje kmetije zelo dobro pozna
♦ ekon. obvladati trg z določitvijo cene na trgu vplivati na količino blaga, ki se bo prodalo, ali z določitvijo količine blaga vplivati na ceno; šah. obvladati polje imeti na polju možnost uspešno nadaljevati igro
obvládati se ostati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: ta človek se zna obvladati; dobro se je obvladala
obvládan -a -o: premišljen in obvladan človek; obvladani gibi; v kretnjah je bila skladna, obvladana
♦ gozd. obvladano drevje drevje, ki ga je preraslo sosednje drevje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
odišáviti -im dov. (ā ȃ) - 1. narediti dišeče: odišaviti perilo; skrbno se je počesala in odišavila
- 2. dodati snov, ki daje hrani prijeten vonj in okus: meso osolimo, popopramo in odišavimo; odišaviti jed s cimetom
odišávljen -a -o: odišavljeni lasje; odišavljen s parfumom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
odišávljati -am nedov. (á) - 1. delati dišeče: odišavljati perilo; rada se je odišavljala
- 2. dodajati snov, ki daje hrani prijeten vonj in okus: odišavljati sladice z različnimi aromati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
odpoljúbljati -am nedov. (ú) knjiž. s poljubljanjem odstranjevati: odpoljubljal ji je solze / ekspr. odpoljubljati komu žalost z obraza
● knjiž., ekspr. dleto je odpoljubljalo snov s kamna narahlo odstranjevalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
odprtína -e ž (í) - 1. nezapolnjen prostor v čem: cevna odprtina; zazidati okensko odprtino; odprtina zanke
// tak prostor za prehajanje česa: izletna odprtina v panju; odtočna odprtina; odprtina za zrak / nosna, ustna, zadnjična odprtina
♦ bot. prezračevalna odprtina prepustno mesto na lubju, kjer prihaja zrak v notranjost rastline; fot. odprtina zaslonke - 2. kar nastane na mestu, kjer se snov odstrani, pretrga, predre: izrezati odprtino; bomba je naredila odprtino v steni / rokavna odprtina telovnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
odstótek -tka m (ọ̑) del na sto enakih delov razdeljene celote: snov ima enajst odstotkov primesi;
proizvodnja je za sedem odstotkov [7%] večja kot lani / izraziti v odstotkih
● ekspr. negotovost z odstotkom upanja z malo upanja // ed. količina, izražena s tem delom: odstotek smrtnosti pada; ugotavljati odstotek alkohola v krvi; povprečni odstotek tolšče v mleku; gnojila z majhnim odstotkom dušika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
odtalíti -ím dov., odtálil (ī í) otajati: odtaliti živila;
zemlja se še ni odtalila
♦ teh. odstraniti trdno snov s prehajanjem v tekoče stanje zaradi toploteodtaljèn -êna -o: odtaljeno jezero
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
odtaljeváti -újem nedov. (á ȗ) odtajevati: odtaljevati meso
♦ teh. odstranjevati trdno snov s prehajanjem v tekoče stanje zaradi toplote
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
odtísoček -čka m (ȋ) knjiž. del na tisoč enakih delov razdeljene celote; promile: ta snov ima približno dva odtisočka [2‰] kuhinjske soli // ed. količina, izražena s tem delom: južni del dežele ima največji odtisoček rojstev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
ôgenj ôgnja m (ó) - 1. pojav, pri katerem oddaja snov ob spajanju s kisikom svetlobo in toploto: ogenj gori, plapola, tli, ugaša, žari; ogenj greje; ogenj v peči prasketa; ogenj je zagorel in razsvetlil okolico; ekspr. ogenj požira seno; kuriti, zanetiti ogenj; gasilcem je uspelo ogenj pogasiti; razpihovati ogenj; nalagati (drva) na ogenj; ekspr. hiša je bila vsa v ognju je gorela; rana peče kot ogenj; zardela je kot živi ogenj / kuriti stražne ognje; sedeti ob tabornem ognju / proti ognju odporna snov; pren. v očeh ji je žarel ogenj
// pog. požar: v tej vasi je bil lani ogenj / kot klic pri požaru ogenj - 2. pog. vir toplote za kuhanje, pripravljanje hrane: zmanjšati ogenj; vzeti posodo z ognja; kuhati, peči na močnem, slabem ognju / kuhati na odprtem ognju neposredno nad plameni
- 3. knjiž., ekspr. velika življenjska moč, sila: ogenj se mu preliva po telesu; imeti ogenj v srcu / konj je poln ognja
// visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: žarel je od notranjega, ustvarjalnega ognja; biti ves v ognju; o tem je govoril z vsem mladostnim ognjem; prepevali so z velikim ognjem / to je dajalo ognja dejanjem in besedam / z ognjem se je lotil stvari
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: gorel je v ognju ljubezni; ogenj navdušenja; iti skozi ogenj terorja; ogenj vstaje se je hitro širil / biti v ognju debate - 4. knjiž. rdeča svetloba, žarenje: nebo je bilo v ognju zahajajočega sonca; ogenj večerne zarje / ko je vstopila, so bila njena lica v ognju
- 5. voj. močnejše obstreljevanje določenega cilja: ogenj z vseh strani jih je prisilil k umiku; odpreti, ustaviti ogenj iz pušk; sovražnik je odgovoril z ognjem; strojnični in topovski ogenj; znajti se v območju sovražnikovega ognja; ustavitev ognja / bočni ogenj iz orožja, postavljenega bočno na smer obrambe ali napada; navzkrižni ogenj obstreljevanje istega cilja z več strani, zlasti iz zasede
// kot ukaz ogenj - 6. voj. oborožen spopad, boj: borci so šli v ogenj; poslati vojake v ogenj; dozdaj še ni bil v ognju; pren. kadar je kaj važnega, pošlje ženo v ogenj
● ekspr. komaj odpre usta, že je ogenj v strehi nastane prepir, spor; ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami; pog. imaš ogenj vžigalice, vžigalnik, da si prižgem cigareto; ekspr. s tem je prilil olja na ogenj je koga še bolj razburil, razdražil; je še poslabšal položaj, odnose; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben; ekspr. šla bi v ogenj zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. prekaliti se v ognju veliko pretrpeti, prestati; je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; ekspr. igrati se z ognjem lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; bengalični ogenj ognjemet v različnih, pisanih barvah; grški ogenj nekdaj vnetljiva snov za zažiganje zlasti sovražnih ladij; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; požiralec ognja artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo gorečo palico; star. puška na dva ognja dvocevka; boji se ga kakor živega ognja zelo; novica je šla kakor ogenj po deželi se je zelo hitro širila; preg. ni dima brez ognja ni posledice brez vzroka
♦ elektr. Elijev ogenj in elijev ogenj svetlikanje na strelovodu zaradi razelektrenja ob nevihti; rel. večni ogenj pekel; šport. olimpijski ogenj ki se prinese iz kraja Olimpija in gori med olimpijskimi igrami; med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo; teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti; voj. metalec ognja orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
óglje -a s (ọ̑) - 1. črna snov, ki nastane z žganjem lesa: oglje tli; lasje kot oglje zelo črni; ima kot oglje črne lase / bukovo oglje; likalnik na oglje / kuhati, žgati oglje
♦ farm. pri črevesnih infekcijah je koristno živalsko oglje iz živalskih snovi; kem. aktivno oglje ki močno adsorbira
// nedogoreli kosi lesa: žareče, živo oglje; pepel in oglje - 2. um. zelo mehek črn risarski material: risati z ogljem / skica z ogljem
// risarska tehnika s takšnim materialom: ukvarjati se z ogljem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
okamnéti -ím in okamenéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. postati tak kot kamen: snov se je zgostila in okamnela; pren., ekspr. v hipu so mu pesti okamnele in udaril ga je z vso silo
- 2. ekspr. postati negiben, tog: okamnel je od groze, začudenja / obraz mu je počasi okamnel
okamnèl in okamnél in okamenèl in okamenél -éla -o: okamnele živali; pred poveljnikom je stal kot okamnel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
omíliti -im dov. (ī) - 1. narediti kaj milo, blago: nasmeh je omilil njen obraz; pogled se mu je omilil / trpljenje ga je omililo / omiliti kazen, predpis
// narediti kaj manj boleče, manj neprijetno: sneg je omilil padec / omiliti posledice potresa
// narediti kaj manj ostro, negativno: omiliti izjavo, kritiko, mnenje - 2. narediti, da se kaj pojavlja
- a) v manj visoki stopnji: omiliti carine / omiliti zahteve
- b) v manj izraziti obliki: omiliti stanovanjsko stisko; vihar se je omilil; knjiž. strmina se je nekoliko omilila zmanjšala
- 3. star. priljubiti, prikupiti: s svojim pripovedovanjem mi je kraj zelo omilil; knjiga se je mnogim omilila
omíljen -a -o: omiljena oblika romantike; to je omiljena snov njihovih pogovorov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
omočljív -a -o prid. (ī í) kem. ki se veže z vodo: omočljiva snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
omótica -e ž (ọ̑) - 1. stanje nejasnega, nepopolnega zavedanja, zlasti z občutkom telesne slabosti: obšla ga je omotica; zdramiti se iz omotice; hoditi kakor v omotici / ekspr. vinska omotica se mu je že izkadila / star. prebuditi se iz globoke, trdne omotice nezavesti, omedlevice
- 2. zastar. omotična snov, sredstvo: primešati pijači omotice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
Prikazanih je prvih 500 zadetkov od skupno 1050 zadetkov.