erogén -a -o prid. (ẹ̑) med. ki vzbuja spolno poželenje: erogena snov / erogene cone deli telesa, ki so posebno občutljivi za spolno draženje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.
láčen -čna -o prid. (á ȃ) - 1. ki čuti potrebo po jedi: lačen otrok; biti lačen; lačna živina; premraženi in lačni so čakali jutra; lačen in žejen; zelo lačen; lačen kot pes, volk / lačne pršice so še enkrat manjše kakor site / ekspr. doma ima pet lačnih ust otrok; pren. bajke za lačno domišljijo
// ekspr. ki izraža lakoto: interniranci z lačnimi očmi / ptički odpirajo lačne kljune; trgati meso z lačnimi zobmi - 2. nav. ekspr. ki živi v pomanjkanju hrane: lačno prebivalstvo / pog. med vojno so ljudje lačni stradajo
// lačna leta po Napoleonovih vojnah - 3. nav. ekspr., z rodilnikom ki si zelo želi česa: lačen kruha / lačen časti, denarja, zemlje; biti lačen ljubezni; dobrote lačni otroci; senzacij lačni časopisi
- 4. ekspr. ki izraža spolno poželenje: sledil ji je z lačnim pogledom; čutila je na sebi njegove lačne oči
● ekspr. urednik ima lačne predale nima gradiva za objavo; pog., ekspr. ima ta lačno jetiko zelo pogosto čuti potrebo po jedi in veliko jé, a je kljub temu suh; nar. lačna torba, vreča manj napolnjena, kot bi morala biti; nar. ta jed je lačna ne nasiti za dolgo; ekspr. samo oči so lačne ko človek vidi jed, si je zaželi, čeprav ne čuti potrebe po njej; ekspr. oči so bile bolj lačne kot želodec vzel si je več jedi, kot je je mogel pojesti; ekspr. lačen sem, da se mi pajčevine delajo po želodcu, da se mi tema dela pred očmi, da bi vola pojedel zelo lačen; ekspr. lačen je bil, da se je skozenj videlo zelo lačen, sestradan; ekspr. v otroških letih sem bil večkrat lačen kot sit sem živel v zelo slabih gmotnih razmerah
láčno prisl.: lačno gledati; krava lačno muka
láčni -a -o sam.: siti ne razume lačnega; pomagati lačnim; pog., ekspr. ima ta lačno zelo pogosto čuti potrebo po jedi in veliko jé, a je kljub temu suh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.
ljubíti in ljúbiti -im nedov. (ī ū) - 1. čutiti močno naklonjenost do osebe drugega spola: ker ljubi, je srečen; ljubiti dekle, moža; zašepetal je: Ljubim te; nesrečno, skrivaj, vdano, zvesto ljubiti; zelo sta se ljubila; nav., ekspr.: vroče ljubiti; ljubiti brez upanja; ljubiti do smrti; ljubiti iz dna srca, čez vse, z vso dušo
// evfem. imeti spolno razmerje, spolno občevati: v mladosti je vroče ljubila in živela burno življenje; ljubil jo je brez ljubezni; trdo jo je vprašal, če se je ljubila z drugim / telesno ljubiti - 2. čutiti močno naklonjenost do koga, združeno s skrbjo za njegovo korist, dobro: mati ljubi otroka; ljubiti brata, prijatelje, starše; prisrčno ljubiti; ljubila ga je, kot bi bil njen sin; starši in otroci se ljubijo / ljubiti konje / ljubiti dom, domovino, narod
- 3. imeti močen pozitiven odnos do česa: ljubil je svoje delo; slikar ljubi to sliko in je noče prodati; kmet ljubi zemljo / ljubiti pravico, svobodo / knjiž.: bolnik ljubi mir ima ga rad; žival ne ljubi mraka nima ga rada; ljubi njen smeh rad ga posluša
// knjiž. imeti nagnjenje, veselje do česa: ljubi glasbo, knjige / ekspr. ljubi dobro hrano rad je dobre jedi; evfem. na obrazu se mu pozna, da ljubi žganje rad pije žganje
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom: ljubiti lov; dekleta ljubijo ples rada plešejo - 4. imeti dobre, prijateljske odnose: ljubiti človeka; ljubiti vse ljudi; evfem. sosedje se navadno ne ljubijo / pes ljubi gospodarja
- 5. nav. 3. os. imeti kaj za dober pogoj rasti, razvijanja: ta trta ljubi zavetno lego; take rastline ljubijo svetlobo, vlažna tla
// zastar., z dajalnikom biti všeč, ugajati: od vsega sadja so mu najbolj ljubile hruške; dovolil je, da si vsak vzame, kar mu ljubi - 6. star. poljubljati: ljubiti roko; objemati in ljubiti
● knjiž. sreča ga ljubi je srečen; ta pesnik ljubi slikovite metafore jih pogosto uporablja; knjiž. take motive je ljubilo 18. stoletje taki motivi so bili pogosti, v navadi v 18. stoletju; od vseh pesmi najbolj ljubi Jenkove so mu najbolj všeč
♦ rel. ljubiti Boga
ljubíti se in ljúbiti se s smiselnim osebkom v dajalniku - 1. izraža pripravljenost koga, za kako dejanje: dekletom se je ljubilo iti plesat; ne ljubi se mu delati; nikomur se še ni ljubilo iti; fantu se ni ljubilo, da bi tako zgodaj vstal / elipt.: nocoj se mi nič kaj ne ljubi dalje; kadar se mu ljubi, je prav zabaven; ravnali so z njim, kakor se jim je ljubilo samovoljno; jedel je, kolikor se mu je ljubilo kolikor je hotel, želel
● ekspr. komu se pa kaj ljubi v tej vročini v vročini človek ni razpoložen, nima volje za delo; danes se mi nič ne ljubi nisem razpoložen, nimam volje za nobeno delo - 2. nar. gorenjsko imeti željo, poželenje po čem: saj vem, njene domačije se mu ljubi; če se ti ljubi vina, ga natoči
ljubèč -éča -e - 1. deležnik od ljubiti: ljudje, ljubeči mirno življenje; otrokom je bil ljubeč oče; ljubeča nevesta; ljubeče srce / v osmrtnicah umrla je naša ljubeča mama
- 2. ekspr. ki vsebuje, izraža ljubezen: ljubeči materini opomini; spremljala je otroka z ljubečim pogledom; obdajati koga z ljubečo pozornostjo; njena ljubeča skrb / božati z ljubečo roko; prisl.: deček ljubeče boža psa; mati je ljubeče sklonjena nad otrokom
ljúbljen -a -o - 1. deležnik od ljubiti: osrečevala jo je zavest, da je ljubljena; celo svoji nežno ljubljeni ženi ni zaupal te skrivnosti
- 2. ekspr. drag, ljub: ločitev od ljubljenega dekleta / v osmrtnicah umrl je naš ljubljeni oče
ljúbljeni -a -o sam.: ni vedel, kje je zdaj njegova ljubljena / kot nagovor kmalu se vrni, ljubljeni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.
potešíti -ím tudi potéšiti -im dov., potéši; potéšil (ī í; ẹ̄ ẹ̑) - 1. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo preneha biti žalosten, nesrečen, vznemirjen: potešiti otroka / s svojo obljubo ga je potešila
- 2. zadovoljiti svojo potrebo, željo po hrani, pijači: potešila je lakoto; potešiti (si) žejo
// knjiž. (spolno) zadovoljiti: noben moški je ni mogel potešiti / potešiti poželenje - 3. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: s cigareto je hotel potešiti jezo / potešiti bolečino / potešiti radovednost
- 4. knjiž. uresničiti, izpolniti: potešiti hrepenenje; potešiti želje
potešèn -êna -o tudi potéšen -a -o: potešen je šel domov; potešena lakota
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.
poželênje -a s (é) velika želja po čem, zlasti po zadovoljevanju spolne ljubezni, sle: poželenje mineva, se prebuja, raste;
imeti, obvladati, utešiti poželenje;
spolno, ekspr. meseno poželenje;
strastno poželenje;
poželenje in naslada / od poželenja so se jim iskrile oči
● ekspr. vredna je poželenja je privlačna, zapeljiva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.