1. 1. razrešitev (od) dolžnosti in odgovornosti, razrešnica: dati odboru absolutorij
2. 2. dokončanje študija na visokih šolah: po absolutoriju na jusu se je vrnil v domovino
   // potrdilo, spričevalo o tem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na formo:
   1. a) formalna dovršenost umetniškega dela; formalne prvine pesmi / novi formalni prijemi v umetnosti / formalna stran predavanja
   2. b) formalna pomanjkljivost predloga; nima formalne pravice, da bi o tem odločal; formalno priznanje države
   3. c) biti formalen v vedenju / z njim je bil formalen in hladen
2. 2. ki izhaja iz družabnih, družbenih navad, norm: formalen obisk; z njimi je imel le formalne stike; opraviti formalne obveznosti; formalno povabilo / formalna vljudnost
3. 3. ki zadošča predpisom ali zahtevam ne glede na resnično stanje: ti so le še formalni člani stranke; formalna demokracija, enakost; formalna politična svoboda
   ♦ filoz. formalna logika veda o oblikah in načelih pravilnega mišljenja; jur. formalno pravo pravna pravila za prisilno uveljavljanje materialnega prava; formalno zaslišanje zaslišanje po predpisih zakona; ped. formalno izobraževanje izobraževanje, ki razvija učenčeve telesne in duševne, zlasti miselne sposobnosti; šol. formalna izobrazba izobrazba, ki jo izkazuje spričevalo določene šole

formálno prisl.: delo je treba še formalno izboljšati; formalno sta se pobotala; formalno potrditi že prej sprejete sklepe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

1. 1. sporočiti nasprotniku, sovražniku, kar kdo ve ali mu je zaupano, z namenom škodovati komu: okupator ga je zaprl, ker ga je nekdo izdal; čeprav so ga mučili, ni izdal; izdati partizane / izdati javko; izdati načrt, uradno skrivnost / publ. izdati načela neodvisnosti prekršiti
   // nav. ekspr. povedati, sporočiti sploh: svojega imena ne izdam; izdal je svojega prijatelja, da rad pije; lahko vam izdam, da sem govoril s predsednikom / izdati čustva, misli, skrivnost; niti z eno kretnjo se ni izdal
2. 2. biti zunanja podoba, znamenje česa: kolobarji pod očmi so ga izdali, da je neprespan; rdečica jo je izdala, da ji je nerodno
3. 3. nav. ekspr. ne imeti do kakih vrednot odnosa, kakršen je v navadi: s tem ravnanjem so izdali tovarištvo / izdati domovino, narod
   // nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: vid ga je izdal; živci so ga izdali; ne zmore dolge poti, ker ga noge hitro izdajo / moči so ga izdale
4. 4. narediti, povzročiti, da se kaj pojavi kot tiskano ali drugače razmnoženo delo: založba je izdala precej znanstvenih publikacij; izdati časopis, knjigo / izdati pesmi v almanahu; izdati slovar v petih delih / izdati skripta; nove prospekte so izdali v treh jezikih / izdati novo gramofonsko ploščo / kot del naslovne strani, kolofona izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti
5. 5. fin. dati denar, vrednostne papirje ali vrednotnice v obtok, v promet: izdati bankovce, denar; izdati obveznice ljudskega posojila / izdati znamke
6. 6. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da dobi kaj uradno veljavo: izdati dovoljenje, odločbo, zakon / izdati diplomo, spričevalo; izdati potrdilo / izdati račun v triplikatu / publ. izdati prepoved prepovedati
   ♦ jur. izdati sodbo; izdati tiralico za kom
7. 7. napraviti, da gre kaj odkod z določenim namenom: izdati blago iz skladišča / izdati zdravila na recept
8. 8. potrošiti, porabiti: za hišo je izdal že veliko denarja; za hrano izda skoraj vso plačo
   ● ekspr. vsak dinar trikrat obrne, preden ga izda veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen

izdáti se nav. ekspr., v zvezi z za  z besedami, ravnanjem (po)kazati, da kdo kaj je, kar v resnici ni: izdati se za študenta, zdravnika; fanta je izdala za svojega sorodnika / redko na misel mu je prišlo, da bi ga izdal za svojega očeta imenoval, navedel

izdán -a -o: imeti potrdilo za izdani denar; izdani partizani; odlok je bil izdan leta 1970; izdana javka; izkaznica je bila izdana v Ljubljani na ime XY; zdravila, izdana na recept; po smrti izdani spomini

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

1. 1. namensko, sistematično zbrani podatki o čem: predložiti, sestaviti tedenski izkaz o poslovanju; izkaz premoženja
   ♦ ekon. izkaz uspeha pregled dohodkov in izdatkov, ki so vplivali na finančni uspeh v določeni dobi
2. 2. šol. knjižica za vpis učenčevega uspeha in vedenja v osnovni šoli: dobiti izkaz
   ● star. imeti dober izkaz dobro spričevalo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

1. 1. kar se pridobi z izobraževanjem: imeti pomanjkljivo izobrazbo; pridobivati si izobrazbo s šolanjem in branjem / manjka mu glasbena, jezikovna izobrazba; humanistična izobrazba ki obsega področje kulture in umetnosti; klasična izobrazba ki temelji zlasti na znanju klasičnih jezikov in kulture; politehnična izobrazba ki obsega teoretično in praktično poznavanje osnov tehnike; splošna izobrazba ki obsega osnove z vseh glavnih področij človekove dejavnosti; strokovna izobrazba / njegova vsestranska izobrazba ni bila dovolj upoštevana izobraženost, razgledanost
   // stopnja glede na opravljeno šolanje v določenem šolskem sistemu: navesti v prošnji izobrazbo; stopnja izobrazbe; predpis o minimalni izobrazbi za določena delovna mesta / nižja ali osnovnošolska, srednja ali srednješolska, visoka ali visokošolska izobrazba; ima nepopolno srednjo izobrazbo / šolska izobrazba
2. 2. glagolnik od izobraziti ali izobraževati:
   1. a) naloga zavoda je izobrazba kadrov za gospodarstvo; skrbeti za izobrazbo žensk; pravica do izobrazbe / vzgoja in izobrazba v predšolski dobi izobraževanje
   2. b) potrebna je izobrazba okusa
   3. c) izobrazba zemeljskih plasti
      ● redko ljudje renesanse niso priznali druge izobrazbe razen antične kulture
      ♦ šol. formalna izobrazba ki jo izkazuje spričevalo določene šole; priznana izobrazba ki se prizna na osnovi izkušenj brez ustreznega šolanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

1. 1. dokaz, potrdilo: imeti izpričbe; neovrgljiva izpričba / pismena izpričba
2. 2. spričevalo: dobiti izpričbo zrelosti
3. 3. izjava: verjeli so mojim izpričbam

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

1. 1. pog. kdor se posebno odlikuje v čem, zlasti v znanju: zbrale so se same klase iz našega razreda / ta je pa klasa bistroumen, pameten
2. 2. aer., navt. stopnja kakovosti in uporabnosti, razred: določiti ladji klaso; spričevalo o klasi / to letalo spada v mednarodno klaso
   // dokument, izjava o tej stopnji: dobiti klaso za dolgo plovbo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

1. a) zaupali so jim končno redakcijo zakona; opraviti morajo še končna montažna dela; končno oblikovanje predmeta
2. b) končni rezultat, uspeh; končni sklep zasedanja / sporočili so končni vrstni red / končni cilj / dati stvari končno obliko, podobo / sedanja formulacija je končna dokončna
   // končni izdelki, proizvodi izdelki, proizvodi za neposredno uporabo
3. c) najbolj je uspel končni prizor; končni samoglasnik v besedi / končni del kosti / izstopiti mora na končni postaji
   ● knjiž. prostor ni omejen, je pa končen se konča; publ. v končni konsekvenci vpliva to tudi na tržišče končno, nazadnje
   ♦ fiz. končna hitrost hitrost telesa ob koncu opazovanja; mat. končno zaporedje zaporedje, ki ima omejeno število členov; ptt končna telefonska centrala telefonska centrala v medkrajevnem telefonskem omrežju, na katero so neposredno priključene krajevne centrale; šol. končna ocena; končno spričevalo spričevalo, ki ga dobi učenec, dijak po končanem šolanju na ustrezni stopnji

kônčno prisl.: končno pojmovane stvari
♦ lingv. končno dovršni glagol dovršni glagol, ki izraža konec dejanja

kônčni -a -o sam.: končni naj stopi naprej; pojmovanje končnega in neskončnega; prim. končno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

1. I. med členi v stavku
   1. 1. za izražanje primerjave glede enakosti: prav tako pridna je kot njena mati; razumeta se kot brata; za to delo je kot ustvarjen / otroci so bili iz iste ulice kot ona / letos je zaslužil toliko kot lani; dobička je toliko kot stroškov kolikor
   2. 2. navadno s primernikom za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti: njegov avto je dražji kot sosedov; proizvodnja je za desetino večja kot lani; vlak ne stoji več kot minuto; ekspr. to utegne napredek prej zavreti kot pospešiti / odbojka ni priljubljena kot nogomet / ne gre mu toliko za denar kot za čast
   3. 3. za izražanje podobnosti: vede se kot gospodar / bel kot sneg; otrok je tiho kot miška; dela kot črna živina
   4. 4. za izražanje približne, dozdevne podobnosti: sprejeli so ga medse kot brata; obšlo ga je nekaj kot kesanje; strop je bil kot posut z zvezdicami; počutim se kot prerojen; odgovarja kot v zadregi
   5. 5. ekspr., z nikalnico, v zvezi z drug, drugače za izražanje omejenosti na določeno, navedeno: to mi je povedal nihče drug kot direktor; z otrokom nima drugega kot skrbi; predenj si ne upa drugače kot s sklonjeno glavo / kje drugje kot pri nas bi se mu godilo bolje?
   6. 6. ekspr., navadno v zvezi s tako za združevanje, vezanje sorodnih pojmov glede na povedano: s filmom so bili zadovoljni tako gledalci kot kritiki; znanstvenika visoko cenijo doma kot v tujini / razdrobljenost je škodljiva kot v gospodarskem tako v družbenem pogledu; publ. prošnji je treba priložiti osebno izkaznico kot tudi potrdilo o nekaznovanju in
   7. 7. za izražanje funkcije, položaja, ki ga ima ustrezna oseba ali stvar: vsi ga poznajo kot odličnega govornika; pusti pijačo, to ti svetujem kot prijatelj; publ. delavski razred kot vodilna družbena sila; bil je zdravnik in kot tak je služil v mornarici; kot gost nastopa slaven tenorist; že kot otrok, star. otrok je ljubil samoto / neustalj.: to sliko sem dobil od kolektiva kot dar v dar; postavljajo ga kot zgled za zgled
2. II. v odvisnih stavkih
   1. 1. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje pomenov kakor pod I., 1—6:
      1. a) zgodilo se bo tako, kot si naročil; obnašaj se, kot se spodobi; ekspr. taki, kot si ti, nimajo besede / film na televiziji je isti, kot sem ga videl pred leti / podjetje je imelo toliko stroškov, kot so računali kolikor
      2. b) pridelek je slabši, kot smo pričakovali / zgodba se je končala drugače, kot je nakazoval začetek; ni tako močen, kot sem mislil / izdal je več, kot je namenil
      3. c) s pogojnim naklonom ali v zvezi z da: vede se, kot da je on gospodar; govori, kot da ne bi bil pri pameti
      4. č) ni dosegel drugega, kot da so se mu vsi smejali; odgovora ne dobiš drugače, kot če ga izsiliš
      5. d) kot se virusi ločijo po obliki, tako se razlikujejo tudi po zgradbi
         // z oslabljenim pomenom za izražanje primerjave sploh: kot kaže spričevalo, si se pošteno trudil; delajo, kot se komu zljubi; publ. kot poročajo listi, je upor zadušen / takoj se je spustil v prepir, kot je bil sploh hitre jeze; skopuh kot je, ni popustil niti za dinar
         // nav. ekspr. za izražanje odnosa osebka do povedanega: pridi jutri ali pojutrišnjem, kot hočeš; kot se zdi, bodo naši zmagali / skrajnosti so, kot je znano, zmeraj škodljive / kot sem rekel: ne dam
   2. 2. nav. elipt. za naštevanje zgledov za prej povedano: na voljo so jim pripomočki, kot so predavanja, tečaji in seminarji; glagoli, kot skakati, letati, sedati, se imenujejo ponavljalni
      ● star. to je, kot bi dejal, zastonj takorekoč; ekspr. za delo je pripraven kot le kaj zelo; ekspr. poznam tisto dekle, lahkomiselna je kot le katera zelo; ekspr. delo je več kot lahko zelo; pog. opomin je zalegel toliko kot nič prav nič; ekspr. to je pa že več kot preveč izraža nejevoljo, zavrnitev; ekspr. denarja ima več kot preveč zelo veliko; ekspr. tam ljudje malo manj kot stradajo skoraj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

1. 1. knjiž. sporočilo, obvestilo: dobil je naznanilo, da je sosed umrl / poslali so mu naznanilo za davek / knjižno naznanilo / slišati je bilo hrup bobnov in zvonov v naznanilo njihovega prihoda
2. 2. zastar. spričevalo: vsi so že dobili šolska naznanila

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

nostrificíran -a -o: nostrificirana diploma

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

1. a) z nravstvenega stališča je tako dejanje nedopustno / tega ne bi smel storiti, to vendar ni nravstveno
2. b) nravstvena načela / nravstvena neoporečnost, zrelost / nravstvena vzgoja otrok / filozofsko-nravstveni nauk
   ♦ filoz. nravstvena filozofija etika; jur. nravstveno spričevalo nekdaj listina, ki jo izda občina o vedenju osebe

nrávstveno prisl.: to ga je nravstveno dvignilo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

ovériti se zastar.  prepričati se: overil se je, da je ta predpis samo formalen

ovérjen -a -o: overjen prepis; overjene listine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

1. 1. uradno potrditi enakost ali resničnost česa: overoviti prepis, spričevalo / overoviti zapisnik
   // uradno potrditi sploh: overoviti oporoko
2. 2. zastar. preveriti: vseh citatov nisem mogel na novo overoviti

overóvljen -a -o: overovljeni podpisi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

1. 1. napisati, navesti svoje ime (in priimek), navadno pod svoje besedilo: podpisati članek, pismo; avtor se ni podpisal / spričevalo mora še podpisati
   // tako izraziti, potrditi
   1. a) soglasje: podpisati protest, resolucijo; izjave, pogodbe ni hotel podpisati
      ● ekspr. to podpišem z obema rokama s tem se v celoti strinjam
   2. b) seznanjenost: okrožnico so vsi podpisali; podpisati zapisnik
   3. c) uradno veljavnost česa: predsednik je podpisal dekret, sporazum / podpisati družbeni dogovor
2. 2. obvezati se za kaj s podpisom: podpisal je, da pristane na operacijo; podpisati morata oba, oče in mati
3. 3. napisati, navesti ime (in priimek) koga, navadno kot njegov zastopnik: podpisati očeta; za brata kar on podpiše
4. 4. knjiž. napisati spodaj, drugega pod drugega: prvi znak podatka podpišeš natanko pod natiskanega; naslednjo številko podpišemo
   ♦ fin. podpisati menico; šol. predavatelj podpiše indeks potrdi, da je slušatelj obiskoval predavanja

podpísan -a -o: ti še nisi podpisan; podpisana listina; sam.: podpisani potrjujem, da tega nisem storil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

1. 1. natančno posneti kaj z namenom goljufanja: zaprli so ga, ker je ponaredil več bankovcev; ponarediti opravičilo, spričevalo
   // narediti kaj čemu tako podobno, da vzbuja vtis pravega: zelo dobro je znal ponarediti razne cvetove; ponarediti ključ; ker je trta slabo rodila, je to leto vino ponaredil / hotel je ponarediti veselje, da domači ne bi bili v skrbeh
2. 2. narediti drugačno: za pusta si je ponaredil nos; ponaredil se je, da ga ne bi spoznali
   // prikazati kaj drugače, kakor je: ponaredili so volilne rezultate; ni hotel ponarediti dejstev

ponarejèn -êna -o: ponarejen denar, dragulj; potovati s ponarejenimi dokumenti; ponarejen ključ; ponarejeno vino
♦ lit. ponarejeni spondej trohej s cezuro, ki se navadno uporablja namesto tretjega daktila v slovenskem (prevodnem) heksametru; prisl.: ponarejeno se je zdrznil; govoril je s ponarejeno spoštljivim glasom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

1. 1. z besedo, kretnjo izraziti, da je kaj prej povedanega ali storjenega v skladu z resničnostjo: oče je potrdil njegove besede; priča je izjavo potrdila; zdravnik je potrdil, da je noga zlomljena; res je bilo tako, je potrdila / potrditi kaj s prisego / zadnjih vesti še niso potrdili / zastar. vsi smo mu potrdili pritrdili
2. 2. s podpisom, pečatom narediti, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano: potrditi zdravstveno knjižico / pismeno, uradno potrditi / potrditi prepis, spričevalo overoviti
   // potrditi račun
   // narediti, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano sploh: potrditi imenovanje koga; potrditi program, sprejete sklepe / potrditi smrtno obsodbo / ekspr. najino tikanje je hotel potrditi s pitjem bratovščine
   // ponovno izraziti veljavnost tega, kar nakazuje dopolnilo: slavna pevka je potrdila svoj nastop; tuji tekmovalci so že potrdili udeležbo
3. 3. s podpisom, pečatom izraziti, da je kaj sprejeto: potrditi prejem priporočenega pisma; potrditi prevzem materiala
4. 4. pokazati pravilnost, točnost česa: meritve naj to potrdijo ali ovržejo; potrditi teorijo s poskusi / pravilnost teh ugotovitev je potrdil ves nadaljnji razvoj narodnoosvobodilnega boja; njegovo vedenje je sum še potrdilo / z novo zmago so naši tekmovalci potrdili svojo premoč
   // navadno v zvezi z v narediti, da je kdo bolj prepričan o upravičenosti česa: potrditi koga v domnevi, sumu, veri; to ga je še bolj potrdilo v prepričanju, da ima prav
5. 5. publ. pokazati upravičenost obstoja: z igranjem je potrdila svoj sloves; s tem dejanjem je potrdil sam sebe; nova smer naj se sama potrdi ali zanika
6. 6. ugotoviti, da je kdo sposoben za vojaško službo: na naboru so ga potrdili / pog. potrditi k vojakom, star. v vojake
   ● ekspr. selitev v novo hišo moramo pošteno potrditi proslaviti
   ♦ agr. potrditi seme po laboratorijskem preizkusu izjaviti, da je primerno, ustrezno za sejanje; šol. potrditi frekvenco s podpisom izraziti, da je slušatelj obiskoval predavanja; vet. potrditi merjasca po komisijskem ogledu izjaviti, da je primeren, ustrezen za oplojevanje

potŕjen -a -o: prošnji je treba priložiti potrjen prepis spričevala; biti potrjen na naboru; za šolo potrjene knjige
● žarg. če bom spil še en konjak, bom preveč potrjen pijan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

1. 1. dajati, polagati k čemu še kaj: prilagati na kup novo kamenje / igralec sme prilagati domine, karte samo, kadar je na vrsti / pismom je redno prilagal denar / dov. prošnji prilagam spričevalo / ekspr. v mislih je melodiji prilagal besedilo dodajal
   // gastr. dajati k drugi jedi: krompir prilagajo k različnim jedem
2. 2. dajati prispevek k določeni vsoti: ob velikih izdatkih so nama prilagali tudi starši
3. 3. dodatno, zraven nalagati: na voz prilagajo nove in nove zaboje / ker je bilo mrzlo, je prilagal polena na ogenj
   ● ekspr. upiral se je taki odločitvi in tovariši so mu prilagali pritrjevali; redko pel je in vsi so prilagali peli zraven

prilágati se zastar.  prilegati se, ujemati se s čim: pesem se je prilagala njihovemu razpoloženju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

1. 1. z besedo, kretnjo izraziti, da je osebek storilec tega, česar je obdolžen: obtoženec je dejanje priznal; priznati krajo, zločin; priznal je, da je zažgal hišo; priznati po mučenju / priznam, da sem to storil
   // strinjati se, da kako dejstvo pri osebku v resnici obstaja: priznati napako, poraz; ni hotel priznati, da tega ne zna; odkrito si priznati nesposobnost / moram priznati, da tega ne vem / priznati očetovstvo
   // narediti, da kako osebno dejstvo izve kdo drug: priznal ji je ljubezen; drug drugemu sta priznala strah
2. 2. izraziti, imeti prepričanje, da kaj je, obstaja: priznati eksistenco boga; prizna samo to, kar fizično zaznava / ne prizna potrebe po duhovnosti
   // izraziti mnenje, da kako pozitivno dejstvo obstaja pri kom: priznati komu prvenstvo v čem; priznati mu spretnost pri reševanju problemov; treba mu je priznati, da je prizadeven
   ● ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti
3. 3. izraziti strinjanje z zakonitostjo, veljavnostjo česa: priznati novo državo, vlado; priznati spremenjeno mejo / priznati izpit, spričevalo; priznati učbenik / priznati kak nauk / priznati avtoriteto koga
   // izraziti mnenje, da je kdo pomemben, zaslužen: priznati umetnika / priznati umetniško delo
4. 4. izjaviti, da je kdo upravičen do česa: priznati delavcu dodatek za ločeno življenje / priznati narodu pravico do samoodločbe
5. 5. v zvezi z za izjaviti, da je kdo to, kar izraža določilo: priznal ga je za sina / priznati kaj za dobro, pravilno

priznán -a -o 
1. 1. deležnik od priznati: priznana tatvina; v določeni družbi priznane vrednote; učbenik uradno ni priznan
   ♦ šol. priznana izobrazba izobrazba, ki se prizna na osnovi izkušenj brez ustreznega šolanja
2. 2. ki ima ugled, veljavo: priznan strokovnjak; hotel s priznano kuhinjo / priznana oddaja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

1. 1. spremeniti naravno, pravilno obliko česa: bolezen ga je skazila; v pretepu so mu skazili obraz
   // spremeniti prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: skaziti smisel umetniškega dela; stvar se je skazila
2. 2. narediti kaj
   1. a) manj lepo: brazgotina ji je skazila obraz; od jeze se mu je skazilo lice
   2. b) manj popolno, dovršeno: nova stavba je skazila okolje; neprimeren okvir skazi sliko / ocena iz matematike mu je skazila spričevalo
      // nav. ekspr. povzročiti, da se zmanjša občutek ugodnosti, prijetnosti; pokvariti: skaziti komu veselje; vse nam je skazil; s svojim vedenjem je skazil zabavo
      ● ekspr. kar prime v roke, vse skazi pokvari; star. v taki družbi se bo fant skazil moralno pokvaril; ekspr. načrt se je skazil ponesrečil; ekspr. vino se je skazilo je postalo manj kvalitetno, se je pokvarilo; ekspr. vreme se je skazilo postalo deževno, mrzlo

skažèn -êna -o tudi skážen -a -o tudi izkažèn -êna -o tudi izkážen -a -o: skažen obraz; skažena podoba resničnosti; skaženo blago
● preg. brez glave storjeno, gotovo skaženo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

1. 1. dokument o učenčevem uspehu in vedenju: dobiti spričevalo; izdati, overoviti, podpisati spričevalo; k prošnji je treba priložiti zadnje šolsko spričevalo / maturitetno spričevalo; zrelostno spričevalo; spričevalo o končani osnovni šoli
   // učenčev uspeh v takem dokumentu: imeti dobro, odlično, slabo spričevalo; ocena iz matematike mu kvari spričevalo
2. 2. s prilastkom listina z določenimi podatki, s katero se kaj dokazuje, potrjuje: zdravniško spričevalo; spričevalo o izvoru blaga; izdati spričevalo o sposobnosti ladje za plovbo
3. 3. nav. ekspr., s prilastkom kar kaj dokazuje, potrjuje: uspešno opravljeno delo je spričevalo njegove sposobnosti; to je slabo spričevalo zanj; vedenje je spričevalo srčne kulture / jezik v razpravi ne daje avtorju najboljšega spričevala je slab, neprimeren
   ● zastar. predstojnik mu je dal spričevalo, da je natančen je izjavil; zastar. za te otroke moram dati spričevalo, da so pridni reči, trditi
   ♦ jur. nravstveno spričevalo nekdaj listina, ki jo izda občina o vedenju osebe; ubožnostno spričevalo nekdaj listina, ki jo izda občina o gmotnih razmerah osebe; šol. nostrificirati spričevalo; izstopno, končno spričevalo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

1. 1. dokaz: njegova pisma so svedočba, da je še ni pozabil; pismena svedočba
2. 2. spričevalo: razdeliti učencem svedočbe / zdravniška svedočba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na šolo
   1. a) šolski okoliš / šolski avtobus avtobus za prevoz učencev v šolo; šolski kabineti; šolski zvonec; šolska klop, tabla; šolska knjižnica, telovadnica; šolska poliklinika / šolski izlet; ustanoviti šolski pevski zbor; sodelovati na šolski proslavi; izdajati šolsko glasilo; letno šolsko poročilo / šolski pouk / šolski sluga nekdaj kdor opravlja pomožna, zlasti manjša oskrbniška dela na šoli
      // Slovenski šolski muzej
   2. b) šolski dnevi v letu; šolske počitnice / izvesti šolsko reformo / šolska izobrazba; osemletna šolska obveznost / šolske knjige učbeniki; kupiti zvezke in druge šolske potrebščine / šolska ura čas 45 minut; šolsko leto leto, ki traja od 1. septembra do 31. avgusta; priložiti prošnji zadnje šolsko spričevalo / šolska ladja ladja za praktični pouk pomorstva, navtike; šolsko letalo letalo za praktični pouk letenja
      // šolska torba / šolski in predšolski otroci; šolska mladina
   3. c) prebeliti šolske hodnike; šolsko dvorišče
2. 2. nav. slabš. ki ima togo, ustaljeno, navadno poenostavljeno obliko: šolsko pojmovanje sveta; ta razlaga je zelo šolska / njeno igranje, recitiranje je preveč šolsko
   ● ekspr. letos je prestopil šolski prag je šel prvič v šolo; ekspr. ta roman je šolski primer klasične zgradbe besedila nazoren, jasen, poučen; star. bil je njegov šolski tovariš sošolec; pog. drgniti šolske klopi hoditi v šolo; ekspr. poznata se že iz šolskih klopi iz let skupnega šolanja
   ♦ rel. šolska sestra redovnica reda, ki se ukvarja s poučevanjem verouka, strežbo bolnikov, vodenjem gospodinjstva v verskih zavodih; šol. šolski nadzornik kdor poklicno nadzoruje in usmerja učno in vzgojno delo šol; izpolniti šolsko obveznost končati osem let šolanja v osnovni šoli; šolska naloga v šoli ob nadzorstvu, prisotnosti učitelja pisana naloga za dokaz, preveritev določenega znanja; voj. šolski naboj naboj brez smodnika in vžigalne kapice

šólsko prisl.: njegove slike delujejo šolsko in prazno; problem so reševali preveč šolsko; spraševal ga je čisto po šolsko; šolsko pravilna pisava; sam.: žarg. danes pišemo matematično šolsko šolsko nalogo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

ubóžno prisl.: ubožno živeti; ubožno oblečen človek; sam.: ubožni in bogati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

1. 1. spodnji zadnji del človeškega trupa med bokoma: postaviti se tako, da se pete, zadnjica in ramena dotikajo stene; potegniti pulover čez zadnjico; sesti na celo zadnjico; suniti koga v zadnjico; udariti koga po zadnjici / spustiti se vzdolž drče po zadnjici; z zadnjico odriniti stol
2. 2. zadnji zgornji del živalskega trupa nad zadnjimi nogami: bič je oplazil konja po zadnjici
3. 3. ekspr. zadnji del česa: iz zadnjice avtomobila se je pokadilo
   ● šalj. izprašiti komu zadnjico natepsti ga; vulg. s tem spričevalom si lahko zadnjico obrišeš to spričevalo je brez vrednosti, pomena; ekspr. lesti komu v zadnjico izkazovati komu pretirano vdanost, prijaznost z namenom pridobiti si naklonjenost; ekspr. dati, naložiti jih komu po zadnjici natepsti ga; ekspr. dobiti jih po zadnjici biti tepen; ekspr. tresti se za svojo zadnjico bati se zase, za svoj položaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

zapacán -a -o: biti zapacan; zapacana obleka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

zdrávstveno prisl.: biti zdravstveno prizadet

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.