spričeválo -a s (á) 1. dokument o učenčevem uspehu in vedenju: dobiti spričevalo;
izdati, overoviti, podpisati spričevalo;
k prošnji je treba priložiti zadnje šolsko spričevalo / maturitetno spričevalo; zrelostno spričevalo; spričevalo o končani osnovni šoli // učenčev uspeh v takem dokumentu: imeti dobro, odlično, slabo spričevalo; ocena iz matematike mu kvari spričevalo 2. s prilastkom listina z določenimi podatki, s katero se kaj dokazuje, potrjuje: zdravniško spričevalo;
spričevalo o izvoru blaga;
izdati spričevalo o sposobnosti ladje za plovbo 3. nav. ekspr., s prilastkom kar kaj dokazuje, potrjuje: uspešno opravljeno delo je spričevalo njegove sposobnosti;
to je slabo spričevalo zanj;
vedenje je spričevalo srčne kulture / jezik v razpravi ne daje avtorju najboljšega spričevala je slab, neprimeren
● zastar. predstojnik mu je dal spričevalo, da je natančen je izjavil; zastar. za te otroke moram dati spričevalo, da so pridni reči, trditi
♦ pravn. nravstveno spričevalo nekdaj listina, ki jo izda občina o vedenju osebe; ubožnostno spričevalo nekdaj listina, ki jo izda občina o gmotnih razmerah osebe; šol. nostrificirati spričevalo; izstopno, končno spričevalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.
kônčen -čna -o prid. (ó) nanašajoč se na konec:a) zaupali so jim končno redakcijo zakona;
opraviti morajo še končna montažna dela;
končno oblikovanje predmeta b) končni rezultat, uspeh;
končni sklep zasedanja / sporočili so končni vrstni red / končni cilj / dati stvari končno obliko, podobo / sedanja formulacija je končna dokončna / končni izdelki, proizvodi izdelki, proizvodi za neposredno uporaboc) najbolj je uspel končni prizor;
končni samoglasnik v besedi / končni del kosti / izstopiti mora na končni postaji
● knjiž. prostor ni omejen, je pa končen se konča; publ. v končni konsekvenci vpliva to tudi na tržišče končno, nazadnje
♦ fiz. končna hitrost hitrost telesa ob koncu opazovanja; mat. končno zaporedje zaporedje, ki ima omejeno število členov; ptt končna telefonska centrala telefonska centrala v medkrajevnem telefonskem omrežju, na katero so neposredno priključene krajevne centrale; šol. končna ocena; končno spričevalo spričevalo, ki ga dobi učenec, dijak po končanem šolanju na ustrezni stopnjikônčno prisl.:
končno pojmovane stvari
♦ jezikosl. končno dovršni glagol dovršni glagol, ki poudarjeno izraža konec dejanja
kônčni -a -o sam.:
končni naj stopi naprej; pojmovanje končnega in neskončnega;
prim. končno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.
pôlléten -tna -o [pou̯letən] prid. (ȏ-ẹ̑) nanašajoč se na pol leta: vrniti se s polletnega bolniškega dopusta / polletna časopisna naročnina
♦ šol. polletno spričevalo spričevalo ob koncu prvega polletja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.
zdrávstven -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zdravje ali zdravstvo: imeti zdravstvene težave;
slabo zdravstveno stanje / zdravstvene razmere na ogroženem območju / zdravstveni poseg; zdravstvena vzgoja, zaščita; zdravstveno varstvo / zdravstveni priročnik; zdravstvena knjižica dokument o zdravstvenem zavarovanju z najvažnejšimi podatki o zdravljenju; zlasti prva leta po 1945 zdravstvena kolonija; zdravstveno spričevalo zdravniško spričevalo; zdravstveno zavarovanje / zdravstveni delavec, strokovnjak; zdravstvena služba / zdravstveni dom; zdravstvena postaja, ustanova; srednja zdravstvena šola
● publ. ni mogel priti iz zdravstvenih ozirov, razlogov zaradi boleznizdrávstveno prisl.:
biti zdravstveno prizadet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.
izstópen -pna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na izstop: izstopna postaja / izstopna vrata / izstopna izjava
♦ alp. izstopni kamin, previs; med. izstopna rana izstrelna rana; rač. izstopna enota izhodna enota; šol. izstopno spričevalo spričevalo, ki ga dobi učenec ob izstopu iz šole; teh. izstopna cev, odprtina; izstopna hitrost hitrost, s katero tekočina ali kaj drugega odhaja skozi kontrolno mejo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.
kot2 vez. I. med členi v stavku 1. za izražanje primerjave glede enakosti: prav tako pridna je kot njena mati;
razumeta se kot brata;
za to delo je kot ustvarjen / otroci so bili iz iste ulice kot ona / letos je zaslužil toliko kot lani; dobička je toliko kot stroškov kolikor2. navadno s primernikom za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti: njegov avto je dražji kot sosedov;
proizvodnja je za desetino večja kot lani;
vlak ne stoji več kot minuto;
ekspr. to utegne napredek prej zavreti kot pospešiti / odbojka ni priljubljena kot nogomet / ne gre mu toliko za denar kot za čast 3. za izražanje podobnosti: vede se kot gospodar / bel kot sneg; otrok je tiho kot miška; dela kot črna živina 4. za izražanje približne, dozdevne podobnosti: sprejeli so ga medse kot brata;
obšlo ga je nekaj kot kesanje;
strop je bil kot posut z zvezdicami;
počutim se kot prerojen;
odgovarja kot v zadregi 5. ekspr., z nikalnico, v zvezi z drug, drugače za izražanje omejenosti na določeno, navedeno: to mi je povedal nihče drug kot direktor;
z otrokom nima drugega kot skrbi;
predenj si ne upa drugače kot s sklonjeno glavo / kje drugje kot pri nas bi se mu godilo bolje? 6. ekspr., navadno v zvezi s tako za združevanje, vezanje sorodnih pojmov glede na povedano: s filmom so bili zadovoljni tako gledalci kot kritiki;
znanstvenika visoko cenijo doma kot v tujini / razdrobljenost je škodljiva kot v gospodarskem tako v družbenem pogledu; publ. prošnji je treba priložiti osebno izkaznico kot tudi potrdilo o nekaznovanju in7. za izražanje funkcije, položaja, ki ga ima ustrezna oseba ali stvar: vsi ga poznajo kot odličnega govornika;
pusti pijačo, to ti svetujem kot prijatelj;
publ. znanost kot vodilna družbena sila;
bil je zdravnik in kot tak je služil v mornarici;
kot gost nastopa slaven tenorist;
že kot otrok, star. otrok je ljubil samoto / to sliko sem dobil od sorodnikov kot dar v dar; postavljajo ga kot zgled za zgledII. v odvisnih stavkih 1. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje pomenov kakor pod I., 1–6a) zgodilo se bo tako, kot si naročil;
obnašaj se, kot se spodobi;
ekspr. taki, kot si ti, nimajo besede / film na televiziji je isti, kot sem ga videl pred leti / podjetje je imelo toliko stroškov, kot so računali kolikorb) pridelek je slabši, kot smo pričakovali / zgodba se je končala drugače, kot je nakazoval začetek; ni tako močen, kot sem mislil / izdal je več, kot je namenil c) s pogojnim naklonom ali v zvezi z da: vede se, kot da je on gospodar;
govori, kot da ne bi bil pri pameti č) ni dosegel drugega, kot da so se mu vsi smejali;
odgovora ne dobiš drugače, kot če ga izsiliš d) kot se virusi ločijo po obliki, tako se razlikujejo tudi po zgradbi // z oslabljenim pomenom za izražanje primerjave sploh: kot kaže spričevalo, si se pošteno trudil; delajo, kot se komu zljubi; publ. kot poročajo listi, je upor zadušen / takoj se je spustil v prepir, kot je bil sploh hitre jeze; skopuh kot je, ni popustil niti za dinar // nav. ekspr. za izražanje odnosa osebka do povedanega: pridi jutri ali pojutrišnjem, kot hočeš; kot se zdi, bodo naši zmagali / skrajnosti so, kot je znano, zmeraj škodljive / kot sem rekel: ne dam 2. nav. elipt. za naštevanje zgledov za prej povedano: na voljo so jim pripomočki, kot so predavanja, tečaji in seminarji;
glagoli, kot skakati, letati, sedati, se imenujejo ponavljalni
● star. to je, kot bi dejal, zastonj takorekoč; ekspr. za delo je pripraven kot le kaj zelo; ekspr. poznam tisto dekle, lahkomiselna je kot le katera zelo; ekspr. delo je več kot lahko zelo; pog. opomin je zalegel toliko kot nič prav nič; ekspr. to je pa že več kot preveč izraža nejevoljo, zavrnitev; ekspr. denarja ima več kot preveč zelo veliko; ekspr. tam ljudje malo manj kot stradajo skoraj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.
izobrázba -e ž (ȃ) 1. kar se pridobi z izobraževanjem: imeti pomanjkljivo izobrazbo;
pridobivati si izobrazbo s šolanjem in branjem / manjka mu glasbena, jezikovna izobrazba; humanistična izobrazba ki obsega področje kulture in umetnosti; klasična izobrazba ki temelji zlasti na znanju klasičnih jezikov in kulture; politehnična izobrazba ki obsega teoretično in praktično poznavanje osnov tehnike; splošna izobrazba ki obsega osnove z vseh glavnih področij človekove dejavnosti; strokovna izobrazba / njegova vsestranska izobrazba ni bila dovolj upoštevana izobraženost, razgledanost// stopnja glede na opravljeno šolanje v določenem šolskem sistemu: navesti v prošnji izobrazbo; stopnja izobrazbe; predpis o minimalni izobrazbi za določena delovna mesta / nižja ali osnovnošolska, srednja ali srednješolska, visoka ali visokošolska izobrazba; ima nepopolno srednjo izobrazbo / šolska izobrazba 2. glagolnik od izobraziti ali izobraževati:a) naloga zavoda je izobrazba kadrov za gospodarstvo;
skrbeti za izobrazbo žensk;
pravica do izobrazbe / vzgoja in izobrazba v predšolski dobi izobraževanjeb) potrebna je izobrazba okusa c) izobrazba zemeljskih plasti
● ljudje renesanse niso priznali druge izobrazbe razen antične kulture
♦ šol. formalna izobrazba ki jo izkazuje spričevalo določene šole; priznana izobrazba ki se prizna na osnovi izkušenj brez ustreznega šolanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.
nrávstven -a -o prid. (ȃ) knjiž. moralen:a) z nravstvenega stališča je tako dejanje nedopustno / tega ne bi smel storiti, to vendar ni nravstveno b) nravstvena načela / nravstvena neoporečnost, zrelost / nravstvena vzgoja otrok / filozofsko-nravstveni nauk
♦ filoz. nravstvena filozofija etika; pravn. nravstveno spričevalo nekdaj listina, ki jo izda občina o vedenju osebenrávstveno prisl.:
to ga je nravstveno dvignilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.
skazíti -ím tudi izkazíti -ím dov., skázil tudi izkázil (ī í) 1. spremeniti naravno, pravilno obliko česa: bolezen ga je skazila;
v pretepu so mu skazili obraz // spremeniti prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: skaziti smisel umetniškega dela; stvar se je skazila 2. narediti kaja) manj lepo: brazgotina ji je skazila obraz;
od jeze se mu je skazilo lice b) manj popolno, dovršeno: nova stavba je skazila okolje;
neprimeren okvir skazi sliko / ocena iz matematike mu je skazila spričevalo // nav. ekspr. povzročiti, da se zmanjša občutek ugodnosti, prijetnosti; pokvariti: skaziti komu veselje; vse nam je skazil; s svojim vedenjem je skazil zabavo
● ekspr. kar prime v roke, vse skazi pokvari; star. v taki družbi se bo fant skazil moralno pokvaril; ekspr. načrt se je skazil ponesrečil; ekspr. vino se je skazilo je postalo manj kvalitetno, se je pokvarilo; ekspr. vreme se je skazilo postalo deževno, mrzloskažèn -êna -o tudi skážen -a -o tudi izkažèn -êna -o tudi izkážen -a -o:
skažen obraz; skažena podoba resničnosti; skaženo blago
● preg. brez glave storjeno, gotovo skaženo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.
šólski -a -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na šolo:a) šolski okoliš / šolski avtobus avtobus za prevoz učencev v šolo; šolski kabineti; šolski zvonec; šolska klop, tabla; šolska knjižnica, telovadnica; šolska poliklinika / šolski izlet; ustanoviti šolski pevski zbor; sodelovati na šolski proslavi; izdajati šolsko glasilo; letno šolsko poročilo / šolski pouk / šolski sluga nekdaj kdor opravlja pomožna, zlasti manjša oskrbniška dela na šoli / Slovenski šolski muzej b) šolski dnevi v letu;
šolske počitnice / izvesti šolsko reformo / šolska izobrazba; osemletna šolska obveznost / šolske knjige učbeniki; kupiti zvezke in druge šolske potrebščine / šolska ura čas 45 minut; šolsko leto leto, ki traja od 1. septembra do 31. avgusta; priložiti prošnji zadnje šolsko spričevalo / šolska ladja ladja za praktični pouk pomorstva, navtike; šolsko letalo letalo za praktični pouk letenja / šolska torba / šolski in predšolski otroci; šolska mladina c) prebeliti šolske hodnike;
šolsko dvorišče 2. nav. slabš. ki ima togo, ustaljeno, navadno poenostavljeno obliko: šolsko pojmovanje sveta;
ta razlaga je zelo šolska / njeno igranje, recitiranje je preveč šolsko
● ekspr. letos je prestopil šolski prag je šel prvič v šolo; ekspr. ta roman je šolski primer klasične zgradbe besedila nazoren, jasen, poučen; star. bil je njegov šolski tovariš sošolec; pog. drgniti šolske klopi hoditi v šolo; ekspr. poznata se že iz šolskih klopi iz let skupnega šolanja
♦ rel. šolska sestra redovnica reda, ki se ukvarja s poučevanjem verouka, strežbo bolnikov, vodenjem gospodinjstva v verskih zavodih; šol. šolski nadzornik nekdaj kdor poklicno nadzoruje in usmerja učno in vzgojno delo šol; izpolniti šolsko obveznost končati devet let šolanja v osnovni šoli; šolska naloga v šoli ob nadzorstvu, prisotnosti učitelja pisana naloga za dokaz, preveritev določenega znanja; voj. šolski naboj naboj brez smodnika in vžigalne kapicešólsko prisl.:
njegove slike delujejo šolsko in prazno; problem so reševali preveč šolsko; spraševal ga je čisto po šolsko; šolsko pravilna pisava; sam.:, pog. danes pišemo matematično šolsko šolsko nalogo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.
dokazílo -a s (í) dokazno sredstvo: za to imam dokazila;
poskrbeti za dokazilo;
neovrgljiva dokazila / prošnji priložite dokazilo o izobrazbi spričevalo, potrdilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.
fítosanitáren -rna -o prid. (ȋ-ȃ) ki je za nadzor zdravstvenega stanja rastlin, zlasti z okoljevarstvenega vidika: fitosanitarni inšpektor;
fitosanitarni nadzor, pregled, predpis, ukrep;
fitosanitarna uprava;
fitosanitarna zakonodaja / fitosanitarno spričevalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.
formálen -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na formo:a) formalna dovršenost umetniškega dela;
formalne prvine pesmi / novi formalni prijemi v umetnosti / formalna stran predavanja b) formalna pomanjkljivost predloga;
nima formalne pravice, da bi o tem odločal;
formalno priznanje države c) biti formalen v vedenju / z njim je bil formalen in hladen 2. ki izhaja iz družabnih, družbenih navad, norm: formalen obisk;
z njimi je imel le formalne stike;
opraviti formalne obveznosti;
formalno povabilo / formalna vljudnost 3. ki zadošča predpisom ali zahtevam ne glede na resnično stanje: ti so le še formalni člani stranke;
formalna demokracija, enakost;
formalna politična svoboda
♦ filoz. formalna logika veda o oblikah in načelih pravilnega mišljenja; ped. formalno izobraževanje izobraževanje, ki razvija učenčeve telesne in duševne, zlasti miselne sposobnosti; pravn. formalno pravo pravna pravila, s katerimi se oblikujejo, utrjujejo in pravno varujejo pravila materialnega prava; formalno zaslišanje zaslišanje po predpisih zakona; šol. formalna izobrazba izobrazba, ki jo izkazuje spričevalo določene šoleformálno prisl.:
delo je treba še formalno izboljšati; formalno sta se pobotala; formalno potrditi že prej sprejete sklepe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.
izdáti1 -dám dov., 2. mn. izdáste in izdáte; izdál (á) 1. sporočiti nasprotniku, sovražniku, kar kdo ve ali mu je zaupano, z namenom škodovati komu: okupator ga je zaprl, ker ga je nekdo izdal;
čeprav so ga mučili, ni izdal;
izdati partizane / izdati javko; izdati načrt, uradno skrivnost / publ. izdati načela neodvisnosti prekršiti// nav. ekspr. povedati, sporočiti sploh: svojega imena ne izdam; izdal je svojega prijatelja, da rad pije; lahko vam izdam, da sem govoril s predsednikom / izdati čustva, misli, skrivnost; niti z eno kretnjo se ni izdal 2. biti zunanja podoba, znamenje česa: kolobarji pod očmi so ga izdali, da je neprespan;
rdečica jo je izdala, da ji je nerodno 3. nav. ekspr. ne imeti do kakih vrednot odnosa, kakršen je v navadi: s tem ravnanjem so izdali tovarištvo / izdati domovino, narod // nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: vid ga je izdal; živci so ga izdali; ne zmore dolge poti, ker ga noge hitro izdajo / moči so ga izdale 4. narediti, povzročiti, da se kaj pojavi kot tiskano ali drugače razmnoženo delo: založba je izdala precej znanstvenih publikacij;
izdati časopis, knjigo / izdati pesmi v almanahu; izdati slovar v petih delih / izdati skripta; nove prospekte so izdali v treh jezikih / izdati novo ploščo / kot del naslovne strani, kolofona izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti 5. fin. dati denar, vrednostne papirje ali vrednotnice v obtok, v promet: izdati bankovce, denar;
izdati obveznice ljudskega posojila / izdati znamke 6. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da dobi kaj uradno veljavo: izdati dovoljenje, odločbo, zakon / izdati diplomo, spričevalo; izdati potrdilo / izdati račun v triplikatu / publ. izdati prepoved prepovedati
♦ pravn. izdati sodbo; izdati tiralico za kom 7. napraviti, da gre kaj od kod z določenim namenom: izdati blago iz skladišča / izdati zdravila na recept 8. potrošiti, porabiti: za hišo je izdal že veliko denarja;
za hrano izda skoraj vso plačo
● ekspr. vsak dinar trikrat obrne, preden ga izda veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčenizdáti se nav. ekspr., v zvezi z za
z besedami, ravnanjem (po)kazati, da kdo kaj je, kar v resnici ni: izdati se za študenta, zdravnika; fanta je izdala za svojega sorodnika / na misel mu je prišlo, da bi ga izdal za svojega očeta imenoval, navedel
izdán -a -o:
imeti potrdilo za izdani denar; odlok je bil izdan leta 2003; izdana javka; izkaznica je bila izdana v Ljubljani na ime XY; zdravila, izdana na recept; po smrti izdani spomini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.
izkàz -áza m (ȁ á) 1. namensko, sistematično zbrani podatki o čem: predložiti, sestaviti tedenski izkaz o poslovanju;
izkaz premoženja
♦ ekon. izkaz uspeha pregled dohodkov in izdatkov, ki so vplivali na finančni uspeh v določeni dobi2. šol. knjižica za vpis učenčevega uspeha in vedenja v osnovni šoli: dobiti izkaz
● star. imeti dober izkaz dobro spričevalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.
maturitéten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na maturo: maturitetno razpoloženje / maturitetni katalog seznam ciljev mature, maturitetnih predmetov, načinov ocenjevanja znanja; maturitetna naloga; maturitetna pola test z maturitetnimi vprašanji; maturitetna vprašanja / maturitetna komisija; maturitetno spričevalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.
odpústen1 -tna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na odpust: odpustni razlog / odpustna listina; odpustno potrdilo; odpustno spričevalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.
podpísati in podpisáti -píšem dov., podpíšite (í á í) 1. napisati, navesti svoje ime (in priimek), navadno pod svoje besedilo: podpisati članek, pismo;
avtor se ni podpisal / spričevalo mora še podpisati // tako izraziti, potrditia) soglasje: podpisati protest, resolucijo;
izjave, pogodbe ni hotel podpisati
● ekspr. to podpišem z obema rokama s tem se v celoti strinjamb) seznanjenost: okrožnico so vsi podpisali;
podpisati zapisnik c) uradno veljavnost česa: predsednik je podpisal dekret, sporazum / podpisati družbeni dogovor 2. obvezati se za kaj s podpisom: podpisal je, da pristane na operacijo;
podpisati morata oba, oče in mati 3. napisati, navesti ime (in priimek) koga, navadno kot njegov zastopnik: podpisati očeta;
za brata kar on podpiše 4. knjiž. napisati spodaj, drugega pod drugega: prvi znak podatka podpišeš natanko pod natiskanega;
naslednjo številko podpišemo
♦ fin. podpisati menico; šol. predavatelj podpiše indeks potrdi, da je slušatelj obiskoval predavanjapodpísan -a -o:
ti še nisi podpisan; podpisana listina; sam.: podpisani potrjujem, da tega nisem storil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.
potrdíti in potŕditi -im dov. (ī ŕ) 1. z besedo, kretnjo izraziti, da je kaj prej povedanega ali storjenega v skladu z resničnostjo: oče je potrdil njegove besede;
priča je izjavo potrdila;
zdravnik je potrdil, da je noga zlomljena;
res je bilo tako, je potrdila / potrditi kaj s prisego / zadnjih vesti še niso potrdili / zastar. vsi smo mu potrdili pritrdili2. s podpisom, pečatom narediti, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano: potrditi zdravstveno knjižico / pisno, uradno potrditi / potrditi prepis, spričevalo overoviti / potrditi račun // narediti, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano sploh: potrditi imenovanje koga; potrditi program, sprejete sklepe / potrditi smrtno obsodbo / ekspr. najino tikanje je hotel potrditi s pitjem bratovščine // ponovno izraziti veljavnost tega, kar nakazuje dopolnilo: slavna pevka je potrdila svoj nastop; tuji tekmovalci so že potrdili udeležbo 3. s podpisom, pečatom izraziti, da je kaj sprejeto: potrditi prejem priporočenega pisma;
potrditi prevzem materiala 4. pokazati pravilnost, točnost česa: meritve naj to potrdijo ali ovržejo;
potrditi teorijo s poskusi / njegovo vedenje je sum še potrdilo / z novo zmago so naši tekmovalci potrdili svojo premoč // navadno v zvezi z v narediti, da je kdo bolj prepričan o upravičenosti česa: potrditi koga v domnevi, sumu, veri; to ga je še bolj potrdilo v prepričanju, da ima prav 5. publ. pokazati upravičenost obstoja: z igranjem je potrdila svoj sloves;
s tem dejanjem je potrdil sam sebe;
nova smer naj se sama potrdi ali zanika 6. ugotoviti, da je kdo sposoben za vojaško službo: na naboru so ga potrdili / pog. potrditi k vojakom, star. v vojake
● ekspr. selitev v novo hišo moramo pošteno potrditi proslaviti
♦ agr. potrditi seme po laboratorijskem preizkusu izjaviti, da je primerno, ustrezno za sejanje; šol. potrditi frekvenco s podpisom izraziti, da je slušatelj obiskoval predavanja; vet. potrditi merjasca po komisijskem ogledu izjaviti, da je primeren, ustrezen za oplojevanjepotŕjen -a -o:
prošnji je treba priložiti potrjen prepis spričevala; biti potrjen na naboru; za šolo potrjene knjige
● pog. če bom spil še en konjak, bom preveč potrjen pijan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.
prilágati -am nedov. (ȃ) 1. dajati, polagati k čemu še kaj: prilagati na kup novo kamenje / igralec sme prilagati domine, karte samo, kadar je na vrsti / pismom je redno prilagal denar / dov. prošnji prilagam spričevalo / ekspr. v mislih je melodiji prilagal besedilo dodajal// gastr. dajati k drugi jedi: krompir prilagajo k različnim jedem 2. dajati prispevek k določeni vsoti: ob velikih izdatkih so nama prilagali tudi starši 3. dodatno, zraven nalagati: na voz prilagajo nove in nove zaboje / ker je bilo mrzlo, je prilagal polena na ogenj
● ekspr. upiral se je taki odločitvi in tovariši so mu prilagali pritrjevali; ekspr. pel je in vsi so prilagali peli zravenprilágati se zastar.
prilegati se, ujemati se s čim: pesem se je prilagala njihovemu razpoloženju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.
priznáti -znám dov. (á ȃ) 1. z besedo, kretnjo izraziti, da je osebek storilec tega, česar je obdolžen: obtoženec je dejanje priznal;
priznati krajo, zločin;
priznal je, da je zažgal hišo;
priznati po mučenju / priznam, da sem to storil // strinjati se, da kako dejstvo pri osebku v resnici obstaja: priznati napako, poraz; ni hotel priznati, da tega ne zna; odkrito si priznati nesposobnost / moram priznati, da tega ne vem / priznati očetovstvo // narediti, da kako osebno dejstvo izve kdo drug: priznal ji je ljubezen; drug drugemu sta priznala strah 2. izraziti, imeti prepričanje, da kaj je, obstaja: priznati eksistenco boga;
prizna samo to, kar fizično zaznava / ne prizna potrebe po duhovnosti // izraziti mnenje, da kako pozitivno dejstvo obstaja pri kom: priznati komu prvenstvo v čem; priznati mu spretnost pri reševanju problemov; treba mu je priznati, da je prizadeven
● ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti3. izraziti strinjanje z zakonitostjo, veljavnostjo česa: priznati novo državo, vlado;
priznati spremenjeno mejo / priznati izpit, spričevalo; priznati učbenik / priznati kak nauk / priznati avtoriteto koga // izraziti mnenje, da je kdo pomemben, zaslužen: priznati umetnika / priznati umetniško delo 4. izjaviti, da je kdo upravičen do česa: priznati delavcu dodatek za ločeno življenje / priznati narodu pravico do samoodločbe 5. v zvezi z za izjaviti, da je kdo to, kar izraža določilo: priznal ga je za sina / priznati kaj za dobro, pravilno priznán -a -o
1. deležnik od priznati: priznana tatvina; v določeni družbi priznane vrednote; učbenik uradno ni priznan
♦ šol. priznana izobrazba izobrazba, ki se prizna na osnovi izkušenj brez ustreznega šolanja
2. ki ima ugled, veljavo: priznan strokovnjak; hotel s priznano kuhinjo / priznana oddaja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.
vájenski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vajence: razstava vajenskih del / vajenska doba; vajensko spričevalo / vajenski dom; vajenska šola
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.
zádnjica -e ž (ȃ) 1. spodnji zadnji del človeškega trupa med bokoma: postaviti se tako, da se pete, zadnjica in ramena dotikajo stene;
potegniti pulover čez zadnjico;
sesti na celo zadnjico;
suniti koga v zadnjico;
udariti koga po zadnjici / spustiti se vzdolž drče po zadnjici; z zadnjico odriniti stol 2. zadnji zgornji del živalskega trupa nad zadnjimi nogami: bič je oplazil konja po zadnjici 3. ekspr. zadnji del česa: iz zadnjice avtomobila se je pokadilo
● šalj. izprašiti komu zadnjico natepsti ga; vulg. s tem spričevalom si lahko zadnjico obrišeš to spričevalo je brez vrednosti, pomena; ekspr. lesti komu v zadnjico izkazovati komu pretirano vdanost, prijaznost z namenom pridobiti si naklonjenost; ekspr. dati, naložiti jih komu po zadnjici natepsti ga; ekspr. dobiti jih po zadnjici biti tepen; ekspr. tresti se za svojo zadnjico bati se zase, za svoj položaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.
zdravníški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na zdravnike: bela zdravniška halja;
zdravniška torba / zdravniški poklic; zdravniška etika / iti na obvezni zdravniški pregled; zdravniška oskrba; iskati zdravniško pomoč; biti pod zdravniškim nadzorstvom; zdravniško spričevalo / svoje mnenje je dal tudi zdravniški izvedenec; zdravniška komisija; sestanek zdravniškega društva
♦ med. zdravniški konzilij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.
absolutórij -a m (ọ́) 1. razrešitev (od) dolžnosti in odgovornosti, razrešnica: dati odboru absolutorij 2. dokončanje študija na visokih šolah: po absolutoriju na jusu se je vrnil v domovino // potrdilo, spričevalo o tem:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.
klása -e ž (ȃ) 1. pog. kdor se posebno odlikuje v čem, zlasti v znanju: zbrale so se same klase iz našega razreda / ta je pa klasa bistroumen, pameten2. aer., navt. stopnja kakovosti in uporabnosti, razred: določiti ladji klaso;
spričevalo o klasi / to letalo spada v mednarodno klaso // dokument, izjava o tej stopnji: dobiti klaso za dolgo plovbo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.
kolacionírati -am nedov. in dov. (ȋ) adm. primerjati prepis besedila, listine z izvirnikom, preverjati (točnost prepisa): kolacionirati spričevalo / kolacionirati prepis pogodbe z originalom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.
ovériti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) uradno potrditi enakost ali resničnost česa: overiti prepis, spričevalo / overiti zapisnik // uradno potrditi sploh: overiti podpis, pogodbo ovériti se zastar.
prepričati se: overil se je, da je ta predpis samo formalen
ovérjen -a -o:
overjen prepis; overjene listine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.
overôviti -im dov. (ō ȏ) 1. uradno potrditi enakost ali resničnost česa: overoviti prepis, spričevalo / overoviti zapisnik // uradno potrditi sploh: overoviti oporoko 2. zastar. preveriti: vseh citatov nisem mogel na novo overoviti overôvljen -a -o:
overovljeni podpisi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.
pòdtísk -a m (ȍ-ȋ) tisk. enobarvna ali večbarvna osnova, na katero se kaj tiska, piše: spričevalo z zelenim podtiskom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.
ponaredíti -ím dov., ponarédil (ī í) 1. natančno posneti kaj z namenom goljufanja: zaprli so ga, ker je ponaredil več bankovcev;
ponarediti opravičilo, spričevalo // narediti kaj čemu tako podobno, da vzbuja vtis pravega: zelo dobro je znal ponarediti razne cvetove; ponarediti ključ; ker je trta slabo rodila, je to leto vino ponaredil / hotel je ponarediti veselje, da domači ne bi bili v skrbeh 2. narediti drugačno: za pusta si je ponaredil nos;
ponaredil se je, da ga ne bi spoznali // prikazati kaj drugače, kakor je: ponaredili so volilne rezultate; ni hotel ponarediti dejstev ponarejèn -êna -o:
ponarejen denar, dragulj; potovati s ponarejenimi dokumenti; ponarejen ključ; ponarejeno vino
♦ lit. ponarejeni spondej trohej s cezuro, ki se navadno uporablja namesto tretjega daktila v slovenskem (prevodnem) heksametru; prisl.: ponarejeno se je zdrznil; govoril je s ponarejeno spoštljivim glasom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.
ubóžen -žna -o prid., ubóžnejši (ọ́ ọ̄) star. reven, siromašen: ubožen študent;
bili so zelo ubožni;
ubožna družina / ubožno pohištvo skromno
● ubožna hiša ubožnica
♦ pravn. ubožno spričevalo nekdaj listina, ki jo izda občina o gmotnih razmerah osebeubóžno prisl.:
ubožno živeti; ubožno oblečen človek; sam.: ubožni in bogati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.
ubóžnosten -tna -o prid. (ọ́) pravn., nekdaj, v zvezi ubožnostno spričevalo listina, ki jo izda občina o gmotnih razmerah osebe:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.
zapacáti -ám dov. (á ȃ) narediti, da so na čem packe: zapacati zvezek;
s črnilom zapacati spričevalo // ekspr. narediti kaj umazano; zamazati: zapacati obleko; otrok se je zapacal
● slabš. zapacati bolnika z neustreznim zdravljenjem mu povzročiti slabe posledicezapacán -a -o:
biti zapacan; zapacana obleka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.
atestát -a m (ȃ) zastar. spričevalo, potrdilo: kljub dobremu atestatu ni dobil službe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.
certifikát -a m (ȃ) listina, s katero se kaj potrjuje; potrdilo, spričevalo: lastninski certifikat;
zdravniški certifikat;
certifikat o izvoru blaga / certifikat kakovosti uradno potrdilo o kakovosti izdelka, dejavnosti; digitalni certifikat digitalno potrdilo
♦ ekon. zlati certifikat z zlatom kriti državni bankovec ali potrdilo državne blagajne o oddanem zlatu v Združenih državah Amerike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.
izpríčba -e ž (ȋ) zastar. 1. dokaz, potrdilo: imeti izpričbe;
neovrgljiva izpričba / pisna izpričba 2. spričevalo: dobiti izpričbo zrelosti 3. izjava: verjeli so mojim izpričbam
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.
naznanílo -a s (í) 1. knjiž. sporočilo, obvestilo: dobil je naznanilo, da je sosed umrl / poslali so mu naznanilo za davek / knjižno naznanilo / slišati je bilo hrup bobnov in zvonov v naznanilo njihovega prihoda 2. zastar. spričevalo: vsi so že dobili šolska naznanila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.
svedóčba -e ž (ọ̑) zastar. 1. dokaz: njegova pisma so svedočba, da je še ni pozabil;
pisna svedočba 2. spričevalo: razdeliti učencem svedočbe / zdravniška svedočba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.