srebŕn -a -o prid. (ȓ) - 1. ki je iz srebra: srebrn kovanec; srebrn pribor; srebrna žica / srebrna kolajna, medalja kolajna, medalja, ki se podeli za drugo mesto v posameznih športnih disciplinah; srebrna plaketa; srebrna ura
// srebrov: srebrni rudniki; srebrna ruda - 2. take barve kot srebro: srebrni čevlji; srebrn papir / ekspr.: srebrni lasje; srebrna brada; pesn. srebrna rosa / srebrn sijaj; srebrna barva
- 3. ekspr. zvonek, čist: srebrn glas; srebrn smeh otrok; srebrno petje
● pog. srebrna lisica krzno severne lisice, dobljeno pozimi; srebrna poroka petindvajsetletnica poroke; ekspr. srebrna ptica letalo; ekspr. ima že srebrne nitke v laseh sive lase
♦ bot. srebrna krvomočnica alpska rastlina s srebrno dlakavimi pritličnimi listi in rožnatimi cveti, Geranium argenteum; um. srebrno risalo nekdaj risalo s srebrno konico; vrtn. srebrni javor veliko parkovno drevo z nasprotnimi, deljenimi, na spodnji strani srebrno sivimi listi, Acer saccharinum; srebrna lipa visoko okrasno drevo z velikimi premenjalnimi, na spodnji strani srebrno sivimi listi, Tilia tomentosa; srebrna smreka parkovno drevo s srebrno sivimi iglicami, Picea pungens var. glauca; zool. srebrna ribica z lesketajočimi se luskinicami pokrita žuželka, ki živi v stanovanju, Lepisma saccharina
srebŕno prisl.: srebrno se lesketati; srebrno beli lasje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
srebrno... prvi del zloženk nanašajoč se na srebrn: srebrnobrad, srebrnolisten
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
risálo -a s (á) priprava za risanje: barvno risalo;
jekleno risalo;
risalo in čopič
♦ um. srebrno risalo nekdaj risalo s srebrno konico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
svetíti in svétiti -im nedov. (ī ẹ́) - 1. oddajati, dajati svetlobo: luč sveti; žarnica je prenehala svetiti; svetiti v presledkih, z velikim žarom; medlo, slabo, šibko svetiti / mesec, sonce sveti; ta plamen sveti modro; danes zvezde močno svetijo / kresnice svetijo s svetilnim organom / po poti mu je svetila luna / v krščanskem okolju, ob spominu na umrle večna luč naj mu sveti
- 2. z virom svetlobe omogočati, da kdo vidi: jaz sem popravljal, otrok je pa svetil; hodila je pred njimi in jim svetila; svetil mu je po stopnicah; samo sam sebi je svetil
- 3. usmerjati kam vir svetlobe: svetiti komu v obraz, oči; svetiti skozi okno, po kotih; svetili so po njih, za njimi z reflektorji
- 4. uporabljati kaj kot vir svetlobe: svetiti s petrolejko; takrat so svetili še s trskami
● pesn. že sveti beli dan se je že zdanilo; publ. v vsaki vasi že sveti elektrika vsaka vas že ima električno napeljavo; ekspr. ves čas je svetil v njeni bližini bil, se zadrževal pri njej; ekspr. pri njih dolgo svetijo so dolgo budni, dolgo bedijo; ekspr. svetil jim je z zglednim življenjem bil jim je v zgled
svetíti se in svétiti se - 1. odbijati svetlobo: očiščena plošča se lepo sveti; beli kamni so se svetili v mesečini; oči se ji svetijo kot mački; svetiti se kot sneg, sonce / hlače, rokavi se mu svetijo od umazanije, zguljenosti / v rokah se mu sveti bodalo ima; v očeh so se ji svetile solze
// s prislovnim določilom odražati, kazati v veliki meri, kar izraža določilo: oči se mu nevarno, preteče, prijazno svetijo; oči so se ji svetile od navdušenja, pohlepa, veselja; ekspr. lica se ji svetijo od zdravja zelo je zdrava - 2. ekspr. odsevati: v mesečini se svetijo bele snežne krpe; na vzhodu se svetijo gore so; na prsih se mu je svetilo odlikovanje je imel, nosil
// cesta se srebrno sveti se svetlo odraža
// biti zelo čist, zloščen: avtomobil se ves sveti; čevlji se mu zelo svetijo; kuhinja se kar sveti od čistoče
● ekspr. hlače se mu že svetijo so že zelo oguljene; ekspr. njihova imena se bodo svetila v zgodovini bodo slavni; star. na praznik se je vse svetilo v novih oblekah so vsi imeli nove obleke; ekspr. začelo se mu je svetiti, kako je s tem začel je spoznavati, razumevati; preg. ni vse zlato, kar se sveti
svetèč -éča -e: sveteč si s svečo, se je vzpenjal po stopnicah; tok svetečih plinov; od znojnih kapelj sveteč se vrat; brleča in slabo sveteča sveča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
belíca -e ž (í) rabi se samostojno ali kot prilastek - 1. belkasta žival: kokoš belica
- 2. svetel sadež ali rastlina, ki ga rodi: češnja, figa belica; pesn. pšenica belica
- 3. nar. prekmursko jajce: ubiti belico v juho
♦ agr. belica konoplja z moškimi cveti; zool. belica majhna srebrno bela sladkovodna riba, Leucaspius delineatus; kuna belica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
donéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. dajati polne, nizke glasove: orgle, zvonovi donijo; zamolklo doneti / glas mu je votlo donel
- 2. doneč se širiti: preko polj doni vesela pesem; glas roga je donel s hriba v hrib / po hodniku so doneli trdi koraki
- 3. ekspr. biti zaznaven, slišen: iz njenega glasu je donel upor; iz besed je donelo sovraštvo / njen smeh je še vedno donel / njegove besede so ji neprestano donele na uho
donèč -éča -e - 1. deležnik od doneti: doneč zvon; zapel je s prijetno donečim glasom; srebrno doneč smeh
- 2. ekspr. vznesen, a vsebinsko prazen: visoko doneče besede, fraze
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
jadrálka -e [tudi u̯k] ž (ȃ) - 1. ženska, ki se ukvarja z jadranjem: nastop jadralk na jadrnicah / omenjena jadralka je za svoj let dobila srebrno značko
- 2. redko jadrnica: tod so plule samo redke jadralke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
kraljévski -a -o prid. (ẹ́) - 1. nanašajoč se na kralje: kraljevska hiša, krona / kraljevska oblast / pripeljala se je kraljevska dvojica kralj in kraljica
// njegovo kraljevsko veličanstvo
● ekspr. kraljevska igra šah - 2. ekspr. izredno lep, veličasten: na hribu je stal kraljevski hrast / imel je naravnost kraljevsko postavo
// zelo velik, obilen: prejel je kraljevsko plačilo / kraljevski obed
♦ vrtn. kraljevska begonija begonija z velikimi srebrno progastimi listi in rdečimi cveti; zgod. kraljevska kmetija fevdalcu podeljena nemška kolonizacijska enota, ki obsega približno 50 ha
kraljévsko prisl.: (po) kraljevsko kositi; kraljevsko nagraditi; kraljevsko miren obraz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
prelív -a m (ȋ) - 1. glagolnik od preliti ali prelivati: topli kopeli sledi preliv z mrzlo vodo / preliv denarja v sklade / preliv prebivalstva na manj naseljena področja / komaj opazen preliv dneva v noč
- 2. mesto, kjer kaj polagoma prehaja v kaj drugega: na sliki je mogoče določiti tri barvne prelive
- 3. geogr. ozek vodni pas, ki veže dve morji ali večji jezeri: otok loči od celine le ozek preliv / Beringov, Rokavski preliv / morski preliv; pren., knjiž. preliv med oblaki
- 4. gastr. jed za prelivanje drugih jedi: pripraviti preliv; preliv za torto / čokoladni, paradižnikov preliv
- 5. tekoča gosta snov za prekritje kake površine: asfaltni, bitumenski preliv
- 6. friz. tekočina s kemičnimi, barvnimi dodatki za niansiranje barve las: kupiti, uporabiti preliv; barve in prelivi / moder, srebrno siv preliv / krepilni preliv
// barvni odtenek las, nastal z uporabo te tekočine: sivi lasje z modrim prelivom
♦ farm. pijača, ki se pripravi tako, da se polijejo (zdravilna) zelišča s hladno vodo; film. pojav, da se med izginjanjem slike (na zaslonu, platnu) že kaže naslednja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zlató -á s (ọ̑) - 1. mehka, težka žlahtna kovina rumene barve: zlato se sveti; pridobivati zlato; uporabljati zlato za plačilno sredstvo; prekriti kaj z zlatom; čisto zlato; barva starega zlata; cena, tržišče zlata; meriti čistoto zlata s karati; iskalci zlata; zrnca zlata; svetiti se kot zlato / kovano zlato zlat kovanec, zlatnik
// pog. izdelki iz zlata: prodajajo zlato in srebrnino; z zlatom izvezeni okraski z zlato nitjo; roke je imela polne zlata zlatega nakita
// bili so oblečeni v zlato z zlatom okrašena oblačila; dvorana je bila vsa v zlatu polna zlatih okraskov
// ekspr. zlat denar: plačati v zlatu, z zlatom; prešteval je rumeno zlato zlatnike; za to bi dal cel kup zlata - 2. ekspr. kar je po barvi, sijaju podobno zlatu: sonce je razsipalo svoje zlato; zlato dekliških las, zorečih plodov zlata barva
- 3. ekspr. kar je dobro, kvalitetno: ni vse zlato, kar je napisal; tudi nepomembno skladbo je s svojim igranjem spremenil v zlato / njegova žena je zlato je zelo delovna, skrbna
● publ. braniti zlato s svetovnega prvenstva prvo mesto; ekspr. česar se prime, se spremeni v zlato v vsaki stvari je zelo uspešen; ekspr. takega pomočnika ne moreš z zlatom odtehtati je zelo dober, marljiv; ekspr. vaših besed ne morem vzeti za (čisto, suho) zlato ne verjamem vam popolnoma; ekspr. prodajati laž za čisto zlato prikazovati jo, kot da je resnica; publ. črno zlato premog; publ. olimpijsko zlato olimpijska zlata medalja; star. skrinja je polna suhega zlata zlatnikov, cekinov; ekspr. rogovje te živali prodajajo za suho zlato zelo drago; ekspr. ta človek je vreden (suhega) zlata je zelo dober, pošten; je zelo sposoben; publ. tekoče zlato nafta; ekspr. dal mi je zlata vreden nasvet zelo dober, koristen; publ. obirati zeleno zlato hmelj; preg. čas je zlato razpoložljivi čas je treba dobro izkoristiti; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove; preg. ni vse zlato, kar se sveti videz stvari ne pove, kakšna je stvar v resnici
♦ med. zobno zlato ki se uporablja za prevleke zob in mostičke; min. mačje zlato sljuda živih barv, tako spremenjena zaradi preperevanja; samorodno zlato; mont. izpirati zlato; obrt. lomljeno zlato kosi zlatih predmetov, rabljeni zlati predmeti, namenjeni za pretalitev; teh. belo zlato zlitina zlata, ki ima platinasto srebrno barvo; rumeno zlato zlitina zlata zlato rumene barve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
žív -a -o stil. -ó prid. (ȋ í) - 1. sposoben rasti, razmnoževati se: vsaka živa stvar umre / enovitost živega sveta; človek in druga živa bitja / živa narava živali, rastline, človek
- 2. ki je v stanju, v katerem potekajo življenjski procesi: z bojišča so odnašali žive in mrtve tovariše; ranjenec je še živ; vrnil se je živ in zdrav; ekspr.: biti napol živ; pol mrtev, pol živ se je zatekel v vas / ustvariti videz, da je lutka živa / ta žival se hrani z živim plenom; živi in mrtvi organizmi v zemlji / žive in suhe veje; dajanje živega tkiva drugi osebi; ekspr.: kavelj mu je trgal živo meso; sežgali so ga pri živem telesu
- 3. ki je iz živih bitij, zlasti ljudi: voziti živi tovor / ekspr.: postaviti živi zid; živa veriga se je pretrgala / risati po živem modelu
// v katerem so zanj značilne živali, rastline: reka v spodnjem toku ni več živa / živa zgornja plast zemlje - 4. ki še deluje: živ izvir; živi in ugasli vulkani / ekspr. v dolini je živ samo še en mlin / ekspr. biti strokovno še živ dejaven
// živo oglje še tleče
// živa rana ki se še ne celi
// pazi, če je ogenj kje še živ - 5. ki vpliva, vzbuja zanimanje: še vedno živ avtor; žive ideje / njegovo ime je tam še zmeraj živo še znano, uveljavljeno
// ki se uporablja: učiti se žive jezike; ti običaji so ponekod še živi; žive besede - 6. ki obstaja (v resničnosti): živa družbena stvarnost; opisovati živo življenje
// ki izhaja iz življenja, temelji na njem: živa izobrazba; to je globoka, živa psihologija
// ki obstaja, je: vojna je pustila žive sledi; v vseh je živa ista misel / publ. sovražnosti so še žive vojaške operacije, oboroženi spopadi še trajajo
// aktualen, pereč: živa problematika našega časa; potreba po društvu je zelo živa - 7. ki ima izrazite poteze, značilnosti, podobne kot v resničnosti: živi umetniški liki / žive podobe trpljenja
// ki zaradi svoje prepričljivosti, verjetnosti zelo prevzame: knjiga je živ dokaz tistih dni; opisovati z živo in iskreno besedo / predstava je bila zelo živa - 8. za katerega je značilna življenjska sila, veselje, volja do udejstvovanja: sproščen, živ fant; biti živ kot živo srebro
// nav. ekspr. ki izraža, kaže življenjsko silo, veselje, zanimanje za kaj: živ pogled; pogledati z živimi očmi / v živem pogovoru so prišli domov; živa razprava o kakem vprašanju
// ekspr., v povedni rabi ki kaže veliko nagnjenje do spolnosti: premalo je živ zanjo; ne bo ga čakala, preveč je živa - 9. živahen: otroci so bili na izletu zelo živi; bodi malo bolj živ / med najbolj živimi žuželkami je kobilica / živi koraki / živ tok reke; živa ulica / živ promet med prazniki / kopališče je bilo ves dan živo
- 10. ekspr., navadno v povedni rabi ki se zaradi velike prožnosti težko oblikuje, uredi: po umivanju so lasje zelo živi; živo blago; suho seno je živo
- 11. ekspr. intenziven, močen: jutro, polno živega sonca / žive barve svetle in intenzivne
// živi in temni pasovi na obleki z živimi barvami; živa pisanost oblačil - 12. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: spomin se je spremenil v živo bolečino; iz oči mu je brati živo prošnjo; molil je z živo vero / starost je živo nasprotje mladosti / v živem spominu so mu ostali tisti dnevi
- 13. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: priseči pri živem bogu; tisti je živ norec / tam se je začel živ pekel; domišljija je postala živa resnica
● ekspr. živ človek ga ni več videl nihče; ekspr. tega še svoj živ(i) dan nisem videl še nikoli; ekspr. za vse svoje žive dni si bom zapomnil za vse življenje; ekspr. tukaj te živ hudič ne stakne nihče; ekspr. živega krsta nisem videl nikogar; ekspr. on je živ(i) leksikon je zelo razgledan, načitan; ekspr. bolnik je živ mrlič zelo bled, shujšan; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; knjiž. z živo in pisano besedo je opozarjal na nevarnosti vojne govorjeno; ekspr. živi duši tega ne povej nikomur; ekspr. tega ne smem povedati za živo glavo pod nobenim pogojem, nikakor ne; ekspr. podiranje stropov nad živimi jamami nad jamami, v katerih (še) teče voda; ekspr. ta človek je živa kronika se dobro spominja dogodkov; knjiž. narediti komu živo lestvico nastaviti komu sklenjene roke, ramena, da nanje stopi in se tako povzpne; živa meja vrsta strnjeno nasajenega nizkega grmičevja, navadno za ograditev, razmejitev; knjiž., ekspr. sin je živa podoba očeta je zelo podoben očetu; ekspr. priti pri kopanju do žive skale do skale, ki je na prvotnem mestu, trdno zraščena z zemljo; ekspr. pred hišo ima živo vodo tekočo vodo, navadno studenec; živo apno negašeno apno; ni udarjal konja po hrbtu, ampak je izbiral sama živa mesta najbolj občutljiva, boleča; živo opazovanje pri pouku pozorno, skoncentrirano; živo srebro tekoča žlahtna kovina srebrno bele barve; pog. v teh dneh se je živo srebro močno dvignilo je temperatura zelo narasla; ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ pokopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora; ekspr. najraje bi jo živo požrli zelo so jezni nanjo; ekspr. živega ga ne morejo (videti) zelo ga sovražijo; boji se ga kot živega vraga zelo; bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; ekspr. vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan; živemu človeku se vse pripeti, mrtvemu pa samo jama dokler je človek živ, lahko doživi zelo različne stvari; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari
♦ agr. živa teža teža žive živali; cepljenje na živo oko cepljenje, pri katerem odžene oko cepiča še isto leto; biol. živo svetlikanje sevanje za živali in rastline značilne svetlobe zaradi življenjskih pojavov v organizmu; ekon. živo delo tekoče delo, ki ustvarja dobrine; geogr. živi pesek peščeni delci, navadno v večji količini, ki se zaradi delovanja vetra, vode premikajo z enega mesta na drugo; gled. živa slika prizor, v katerem se igralci ne gibljejo in ne govorijo; les. živa grča grča, ki je vrasla v les; lingv. živi jezik jezik, ki ga kak narod, ljudstvo še govori; med. živo cepivo cepivo, ki vsebuje žive mikroorganizme; mont. živi pesek z vodo prepojen pesek v zemeljski skorji, ki pod pritiskom zasipava rove, jaške; tisk. živa pagina podatek o avtorju, naslovu dela ali o abecednem obsegu strani, naveden na strani nad besedilom; voj. živa sila za boj usposobljeni ljudje; zool. živi fosil žival, ki se je nespremenjena ohranila iz geološke preteklosti; živa nit zelo tanka glista, ki živi v sladki vodi, Gordius aquaticus
žívo tudi živó prisl.: živo goreti, se lesketati; živo pripovedovati; živo poslikana skrinja / piše se narazen ali skupaj: živo rdeča ali živordeča barva; živo modro nebo / v povedni rabi: pred kratkim je bilo tam še vse živo; v pristanišču je bilo živo kot v panju
● ekspr. živo ga je pogrešala zelo; ekspr. tam je bilo vse živo otrok zelo veliko
♦ muz. živo označba za hitrost izvajanja vivace
žívi -a -o sam.: nar. kositi do živega, v živo do tal; ekspr. suša koruzi ni mogla do živega je ni ovirala v rasti; ekspr. ni mu mogel priti do živega izraža nesposobnost osebka, da bi koga bistveno prizadel; ekspr. priti resnici, stvari do živega popolnoma jo spoznati; knjiž. rad bi jo videl, kakšna je bila za živega za življenja; ekspr. kričati, piti, tepsti na žive in mrtve zelo; ekspr. opravljati koga na žive in mrtve zelo; ekspr. to problematiko so preiskali bolj v živo natančno, temeljito; ekspr. jermeni so ga rezali v živo v golo kožo; pog., ekspr. rezali so jo v živo, pri živem operirali brez omrtvičenja; ekspr. misel na to jo je v živo zabolela zelo; ekspr. te besede so jo zadele v živo so jo zelo prizadele; ekspr. vsaka krogla je zadela v živo smrtno; ekspr. s tem vprašanjem je zadel v živo je pravilno nakazal problem, bistvo stvari; ekspr. njega ni več med živimi je že umrl; star. učitelji bi se morali na živem seznaniti s tem delom na kraju samem; praktično; žarg. vse živo ga preganja vsi ga preganjajo; nevihta je prinesla uničenje vsemu živemu; razvoj živega; ekspr. oddaja v živo oddaja, pri kateri sodelujoči nastopajo neposredno
♦ gozd. smolarjenje na živo pridobivanje smole, zaradi katerega drevo ne odmre
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
žlíca -e ž (í) - 1. priprava iz daljšega ročaja in ovalnega vbočenega dela za dajanje v usta, zajemanje zlasti tekočih jedi: jesti, zajemati z žlico; lesena, nerjavna, srebrna žlica / od presenečenja mu je žlica padla iz rok; odložiti žlico prenehati jesti; vzeti žlico v roko začeti jesti
// desertna žlica / jedilna žlica - 2. navadno z rodilnikom količina, ki se lahko naenkrat zajame s to pripravo: dodati omaki žlico smetane / polna, zravnana, zvrhana žlica moke / dajati zdravilo po žlicah
- 3. priprava z rahlo vboklino za obuvanje čevljev: obuvati tesne čevlje z žlico / obuvalna žlica; žlica za čevlje
● ekspr. žlica mu je padla v med življenjske razmere so se mu nenadoma zelo izboljšale; ekspr. šteti komu žlice paziti, da ne bi kdo veliko pojedel; ekspr. nasititi koga s prazno žlico odpraviti koga s praznimi obljubami; ekspr. pri poslih je zajemal s preveliko žlico si je preveč prilaščal; knjiž. roditi se s srebrno žlico v ustih biti od rojstva premožen; ekspr. že dolgo ni imel tople žlice v ustih ni nič toplega jedel; z veliko žlico ekspr. dajati komu z veliko žlico veliko, radodarno dajati; ekspr. na gostiji se je jedlo z veliko žlico dobro in obilno; ekspr. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; ekspr. zajemati znanje z veliko žlico zelo intenzivno se izobraževati; ekspr. zajemati življenje z veliko žlico zelo intenzivno živeti; zidarska žlica orodje v obliki kovinske ploščice z držajem za nanašanje malte; ekspr. če bi mogel, bi ga v žlici vode utopil zelo ga sovraži; star. dajati komu skledo in žlico dajati komu hrano
♦ metal. livarska žlica orodje za oblikovanje form; teh. žlica žlici podoben vbočen del bagra za zajemanje, premeščanje materiala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
brónsa in brónca in brónza -e ž (ọ̑) - 1. zmes laka in kovine v prahu za premazovanje predmetov, zlasti kovinskih: premazati peč s srebrno bronso; aluminijeva bronsa s srebru podobnim sijajem; bakrova bronsa z zlatu podobnim sijajem
- 2. zlitina bakra in drugih kovin; bron: kipci iz bronse
// pog. umetniški izdelek iz te zlitine: tam je bilo veliko gobelinov in brons
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
búnka -e ž (ȗ) - 1. oteklina, navadno od udarca: iz pretepa je odnesel bunko na čelu
// nav. mn., ekspr., raba peša močen udarec, navadno s pestjo: dobiti bunke; naložiti bunke - 2. pog. glavič, betiček: palica s srebrno bunko / na vrtu imajo pisane steklene bunke krogle
- 3. slabš. debela, nerodna ženska: tisto bunko je prosil za ples; debela bunka / bila je prava kmečka bunka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
butíca -e ž (í) - 1. ekspr. glava: butica me boli; razčesniti butico / tako trmastih butic, kot je on, ne pregovoriš
● pog., ekspr. ne gre mu v butico ne razume; pog., ekspr. v butici se mu je posvetilo doumel, razumel je; pog., ekspr. učenec je trde butice se težko uči - 2. star. glavič, betiček: palica s srebrno butico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
čebúla -e [tudi čəb] ž (ú) - 1. začimbna rastlina s cevastimi listi ali njeni omeseneli podzemeljski deli: gojiti čebulo; prepražiti čebulo; čevapčiči s čebulo / zreži nekaj čebul na rezine
♦ bot. podzemeljsko steblo z mesnatimi luskolisti; čebulica - 2. pog., ekspr. žepna ura: privlekel je iz žepa srebrno čebulo / šalj. koliko je na čebuli? koliko je ura?
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
číst -a -o stil. -ó prid., čistéjši (ȋ ī) - 1. ki je brez umazanije, prahu: čisti čevlji; čista posoda; obleči čisto srajco; čiste ulice; vse je pospravljeno in čisto / otroci so siti in čisti / čist planinski zrak; splakniti perilo v čisti vodi / prepisati na čist list nepopisan; čista polt brez izpuščajev in peg; čista rana ki se ne gnoji
// čista gospodinja ki ima smisel in skrb za snago; čisto delo pri katerem se človek ne umaže
// ki ni skaljen ali moten: čist studenec; čista gladina jezera / čisto obzorje; ekspr. jutro je bilo kristalno čisto; nebo je čisto kot ribje oko; pren. čista glava, pamet - 2. ki je brez primesi: napolniti blazino s čistim puhom; čista rudnina; čisto srebro, zlato / čista pasma, rasa / piše v čistem jeziku / čista matematika teoretična, ne praktično uporabna matematika; bluza iz čiste svile prave svile; čista umetnost nepoučna, netendenčna; pren. svoje vrste hočejo imeti čiste
// ki obstaja iz istovrstnih (duhovnih) prvin: stavba v čistem gotskem slogu; na razstavi so presenečale likovno čiste plastike; stilno čista predstava - 3. ki ni hripav ali zamolkel: zapel je z lepim in čistim glasom; ekspr. srebrno čist glas
- 4. ekon. ki ostane po odbitku vseh bremen, dajatev ali dolgov: čisti dobiček; pravilnik o delitvi čistega dohodka; čisti donos; čista plača
- 5. ki ima pozitivne lastnosti v etičnem, zlasti pa v moralnem pogledu: čist človek; čist značaj / biti, ostati čist / čista ljubezen, misel; čisto življenje / čisto dekle nedolžno
// vodili so ga čisti nameni / ima čisto politično preteklost neoporečno; pren. čisto srce - 6. ekspr. ki je brez česa drugega: njegova zahteva je čisti formalizem; čista abstrakcija / hišo je prodal v čisto izgubo
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: njegove besede so čist nesmisel; to je čista laž; kar sem povedal, je čista resnica
● zdaj imata čiste račune poravnala sta medsebojna navzkrižja; nimata več medsebojnih obveznosti; ekspr. poglej, če je zrak čist če ni nevarnih ali nezaželenih oseb; evfem. nima čistih rok je kriv; čista teža teža, v katero ni všteta teža embalaže; nima čiste vesti čuti se krivega; je kriv; ekspr. nalil, natočil mu je čistega vina povedal mu je resnico brez olepšavanja; čisti računi, dobri prijatelji poravnane medsebojne obveznosti omogočajo prijateljske odnose; čistemu je vse čisto
♦ farm. čisti bencin bencin za rane; filoz. čisti razum spoznavna zmožnost duha, ločena od čutnih zaznav in čustev; čisti um bistvena lastnost duha ustvarjati misel in oblikovati spoznanje; gastr. čista juha nezakuhana juha; čista mast mast brez ocvirkov; kem. kemično čist; lit. čista lirika lirika, ki izraža le čustva; čista rima rima, pri kateri se vokali ujemajo glede dolžine in širine; šol. čisti biolog biolog, ki študira sámo biologijo
čísto stil. čistó prisl.: čisto oprati; čisto obrita brada; orkester zveni intonančno čisto / doma imajo zelo čisto
čísti -a -o sam.: pog. prireditelji so imeli pet milijonov čistega čistega dobička; zbrisati kaj do čistega; prepisati na čisto dokončno, brez popravkov; prišel je na čisto sam s seboj spoznal je, kakšen je; dati otroka v čisto v čisto perilo; s tem si nisem na čistem tega ne razumem popolnoma; ekspr. ni pri čisti je nekoliko duševno zmeden
♦ gozd. sečnja do čistega, na, v čisto sečnja, pri kateri se posekajo prav vsa drevesa; prim. čisto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
senčílo -a s (í) - 1. priprava za varovanje pred močno (sončno) svetlobo: odstraniti senčilo z grede; arhitekt je predvidel tudi senčila / mož z zelenim senčilom nad očmi / svetilka s senčilom s senčnikom
- 2. ličilo za veke: uporabljati senčilo; modro, srebrno senčilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
sív -a -o stil. -ó prid. (ȋ í) - 1. ki je take barve kot pepel: gost siv dim; sivi lasje; siva megla; vojaki v sivih uniformah; ima sive oči; nebo je bilo sivo; siv v obraz; pepelnato, prsteno, srebrno, svinčeno siv; siv kot golob / v ljudski pesmi siva skala / sivo jesensko jutro / siva barva
// ki ima lase take barve: siv starček; je še mlad, toda že siv / ekspr. takrat boš imel že sive lase boš že star; v kratkem času je postal siv je osivel; njegova siva glava je vzbujala spoštovanje njegovi sivi lasje kot znamenje starosti; ekspr. še v sivi starosti dela v visoki starosti - 2. ekspr. ki je brez posebnosti, neizrazit in deluje zato pusto, dolgočasno: reportažno siv stil / sivo, prazno življenje / siva vsakdanjost / prikazovati kaj v sivih barvah
// za človeka neprijeten, dolgočasen: to so bili zanj sivi dnevi / sive, melanholične misli / svojo prihodnost vidi precej sivo
● ekspr. zaradi tega si ne delaj sivih las ne bodi v skrbeh, ne skrbi; ekspr. bilo je v sivi davnini pred zelo dolgim časom, zdavnaj; ekspr. siva eminenca kdor prikrit, iz ozadja odloča o vsem pomembnem
♦ agr. siva plesen glivična bolezen, ki se kaže kot sivkasta prevleka na zelenih delih rastline; anat. (siva) možganska skorja siva plast na površju velikih možganov z ganglijskimi celicami; siva živčna snov; bot. siva jelša jelša z gladkim sivim lubjem in na spodnji strani sivkastimi, gosto dlakavimi listi, Alnus incana; siva mušnica lističasta, mušnici podobna goba, Amanita rubescens; siva grozdna plesen glivica, ki povzroča bolezen dozorevajočih jagod vinske trte, Sclerotinia fuckeliana; geogr. Siva Istra srednja Istra, za katero je značilen fliš; med., vet. siva mrena očesna bolezen, pri kateri postane leča motna; metal. sivi grodelj grodelj s sivo prelomno ploskvijo; petr. sivi peščenjak; zool. sivi medved grizli; siva kuščarica martinček; siva penica penica rdečkasto rjavkaste barve s sivo kapico na glavi, Sylvia communis; siva podgana; siva veverica veverica z velikimi ušesi in širokim repom z belo liso na koncu, po izvoru iz Severne Amerike, Sciurus carolinensis; siva vrana kavka; siva žolna manjša siva ptica s črno progo pod kljunom; pivka
sívo prisl.: sivo se oblačiti; sivo bled obraz; sivo popleskane stene / piše se narazen ali skupaj: sivo lisast ali sivolisast; sivo moder; sivo zelen; sam.: moški v sivem sivo oblečen; okras v rjavem in sivem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zapóna -e ž (ọ̑) - 1. priprava za zapenjanje: zapeti zapono; medeninasta zapona pri knjigi; zapona pri pasu, stremenih / knjiž. varnostna zapona del strelnega orožja, ki varuje pred slučajnim, nehotenim sproženjem; varovalka
- 2. zaponka: zapona na ovratniku; pas s srebrno zapono
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
kávka1 -e ž (ȃ) - 1. ptica golobje velikosti s srebrno sivimi očmi: kričeče kavke; stolp je obletavala jata črnih kavk
♦ zool. planinska kavka gorska ptica s črnim perjem, rumenkastim kljunom in rdečkastimi nogami, Pyrrhocorax graculus - 2. slabš. neumna, nespametna ženska: stare kavke spet regljajo; je prava kavka / kot psovka ti prekleta kavka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
lesketáti se -ám se in -éčem se stil. lesketáti -ám in -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) - 1. odbijati iskrečo se svetlobo: biser se lesketa; morska gladina, rosa se lesketa; meči so se lesketali; oči se mu lesketajo od prijetnega vznemirjenja; okna se lesketajo v soncu; kapljice na veji so se lesketale kot biseri; vino se lesketa kot zlato / na prsih se mu lesketajo medalje; solze se ji lesketajo v očeh
// odbijati svetlobo sploh: mokra cesta se lesketa v luči svetilk; njeni črni lasje so se lesketali; motno se lesketati / na mladiki se lesketajo rjavi smolnati popki - 2. svetiti, sijati: lučke se lesketajo; zvezde se lesketajo bolj kot prej / zvezde se lesketajo z neba, skozi drevje / v grmovju se lesketajo kresnice; ekspr. v otrokovih očeh se lesketa nedolžnost je zaznavna, vidna
- 3. ekspr. belo odsevati: hiša se je lesketala v mesečini; dekletova bela polt se je lesketala v mraku / prod ob reki se belo lesketa
● ekspr. kupola se lesketa od zlata je pozlačena, zlata; ekspr. v dvorani se je vse lesketalo od zlata in biserov v dvorani je bilo zelo veliko zlata in biserov; ekspr. mesečina, sončni žarki se lesketajo na gladini se iskreč odbijajo od nje; ekspr. biser se je lesketal pri biseru bilo je zelo veliko biserov; ekspr. sneg se lesketa, da jemlje vid zelo se lesketa
lesketajóč se -a -e: luske lesketajoč se odpadajo; lesketajoče (se) luči v daljavi; v upanju lesketajoče (se) oči; lesketajoče (se) perje divjega petelina; srebrno (se) lesketajoča reka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
oblóžek -žka m (ọ̑) predmet ali snov, s katero se kaj obloži: palica z gumijastim obložkom / knjiž., redko: stena je bila prekrita s hrastovimi obložki s hrastovim opažem; bakrena zapestnica s srebrnim obložkom s srebrno prevleko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
okovánje -a s (ȃ) glagolnik od okovati: pripeljali so sani za okovanje // zastar. okovje: pipi dati novo srebrno okovanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pásti pásem nedov. (á) skrbeti za živali, ki trgajo travo, dele rastlin z namenom nahraniti se: sosedovi otroci že pasejo;
vsako jutro mora pasti;
pasti konje, koze, krave, ovce;
pasti živino na planini / pasti prašiče v bukovih, hrastovih gozdovih; pren., pesn. luna pase srebrno čredo
● ekspr. pasti dolgčas dolgočasiti se; star. duše pasti opravljati duhovniški poklic; ekspr. ostaja doma in pase jezo in žalost se jezi in žalosti; ekspr. saj nisva skupaj krav pasla nisva enaka, iste starosti, izobrazbe; ekspr. če nisi za šolo, pa pojdi krave past loti se drugega, umsko nezahtevnega dela; ekspr. to se je zgodilo, ko sem še krave pasel ko sem bil še majhen; pog. dojenček že pase kravice lahko leži na trebuhu z dvignjeno glavo in oprt na roke; ekspr. lenobo pasti lenariti; pog. pasti mulo kazati jezo, nejevoljo, navadno z vztrajnim molkom; ekspr. pasti oči, poglede na kom radovedno, poželjivo ga gledati; ekspr. pasti radovednost, zijala zadrževati se kje in si radovedno ogledovati kaj; star. pri tej hiši so večkrat pasli uši imeli uši; ekspr. paznik jih je neprestano pasel (z očmi) opazoval, nadziralpásti se trgati travo, dele rastlin z namenom nahraniti se: čreda se pase na planini; krave se pridno pasejo; pasti se na pašniku, po pokošenih travnikih; pren., ekspr. meglice se pasejo po pobočjih; beli oblački se pasejo po nebu
// pobirati hrano s kljunom, gobcem in jesti: kokoši se pasejo po travniku; muhe se pasejo po ostankih jedi / svinje se pasejo v žiru / čebele, čmrlji se pasejo nabirajo med
● ekspr. čutim, da se bolezen pase po meni čutim, da bom zbolel; čutim, da sem bolan; star. več let se je pasel na moje stroške živel; ekspr. pasel se je ob pogledu na njeno lepoto se je naslajal, užival; ekspr. pasli so se nad njegovo zadrego uživali; ekspr. poseda po gostilnah in si pase trebuh veliko, z užitkom jé
pasóč -a -e: pasoč krave, je prebiral knjige; zagledali so konja, pasočega se na njivi; pasoča se čreda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
smréka -e ž (ẹ́) iglasto drevo s temno zelenimi koničastimi iglicami, visečimi storži in rdečkasto rjavo razpokano skorjo: smreka raste, se suši;
posekati smreko;
visoke smreke;
raven, vitek kot smreka
♦ gozd. pokljuška smreka; vrtn. sobna smreka smreki podobna sobna rastlina s koničastimi iglicami in v pravilnih vretencih razvrščenimi vejami, Araucaria heterophylla; srebrna smreka parkovno drevo s srebrno sivimi iglicami, Picea pungens var. glauca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
srebró -á s, daj., mest. ed. srêbru in srébru (ọ̑) - 1. težka žlahtna kovina bele barve, ki dobro prevaja toploto in elektriko: pridobivati srebro; zlitine srebra in drugih kovin; okrasje, posoda iz srebra; bleščati se kot srebro / s srebrom pretkana obleka s srebrnimi nitmi
// pog. izdelki iz srebra: čistiti srebro; na mizi je porcelan, kristal, srebro
// ekspr. srebrn denar: preštevati srebro; plačati v srebru, s srebrom - 2. ekspr. kar je po barvi, sijaju podobno srebru: srebro zvezd / srebro v njenih laseh sivi lasje
- 3. v zvezi živo srebro tekoča žlahtna kovina srebrno bele barve: hlapi živega srebra; rudnik živega srebra
● publ. olimpijsko srebro olimpijska srebrna medalja; pog. v teh dneh se je živo srebro močno dvignilo je temperatura zelo narasla; ekspr. otrok je kot živo srebro živahen, nemiren; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove
♦ metal. novo srebro zlitina bakra, cinka in niklja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zrcalovína -e ž (í) metal. - 1. bron srebrno bele barve z visokim sijajem za izdelavo zrcal: nanašati zrcalovino na steklo
- 2. surovo železo z veliko mangana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
brokáten -tna -o prid. (ȃ) ki je iz brokata: bila je oblečena v srebrno brokatno obleko;
brokatno pregrinjalo / bogato izrezljani brokatni stoli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
naróčnica -e ž (ọ̑) arheol. zapestnici podoben okrasni predmet, ki se nosi na lakti ali nadlakti: nad komolcem je imela srebrno naročnico;
uhani, prstani, zapestnice in naročnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
okrasíti -ím dov., okrásil (ī í) narediti kaj (bolj) lepo, krasno: okrasiti dvorano za prireditev;
okrasiti hiše z zastavami in zelenjem;
rokave je okrasila s srebrno vezenino / okrasiti obleko dodati okraske // ekspr. narava je s pomladanskimi barvami okrasila drevje olepšala
● ekspr. okrasiti svoje ime z doktoratom postati doktor znanosti; ekspr. okrasiti mesto s parkom narediti v mestu parkokrašèn -êna -o: bogato okrašene inicialke srednjeveških rokopisov; slavnostno okrašeno mesto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
srebríti -ím nedov., srebrèn (ī í) prekrivati s tanko plastjo srebra: srebriti kovinsko ploščo, verižico // ekspr. delati kaj po barvi podobno srebru: slana je srebrila travnik; lasje mu srebrijo sivijosrebríti se ekspr. srebrno se odražati, kazati: nebo se je začelo srebriti; reka se srebri v mesečini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
alumínij -a m (í) lahka kovina srebrno bele barve, ki dobro prevaja toploto in elektriko: pridobivati aluminij iz boksita;
aluminij v palicah;
tovarna aluminija;
posoda iz aluminija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
brancín -a m (ȋ) postrvi podobna morska riba srebrno modre barve: prodajati brancine;
kuhan, pečen brancin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
cézij -a m (ẹ́) kem. mehka, na zraku in v vodi neobstojna kovina srebrno bele barve, element Cs
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
hólmij -a m (ọ́) kem. redka težka kovina srebrno bele barve, element Ho
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
índij -a m (í) kem. redka, mehka kovina srebrno bele barve, element In: ležaji iz indija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
irídij -a m (í) kem. trda, težko taljiva žlahtna kovina srebrno bele barve, element Ir: iridij in platina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
króm -a tudi kròm krôma m (ọ̑; ȍ ó) kem. trda težka kovina srebrno bele barve, element Cr: zlitina železa in kroma
● pog., ekspr. avto je ves v laku in kromu zelo se sveti; neskl. pril.: usnj. krom usnje kromovo usnje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
lúben -a m (ū) zool. postrvi podobna morska riba srebrno modre barve; brancin: velik luben
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
magnézij -a m (ẹ́) kem. mehka lahka kovina srebrno bele barve, element Mg: pridobivanje magnezija iz magnezita
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
molibdén -a m (ẹ̑) kem. težko taljiva kovina srebrno bele barve, element Mo: uporaba molibdena v jeklarstvu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
múnec -nca m (ȗ) bot. močvirska rastlina, pri kateri cvetno odevalo nadomeščajo srebrno bele dlačice, Eriophorum: munec in šaš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
nátrij -a m (á) kem. mehka, na zraku in v vodi neobstojna kovina srebrno bele barve, element Na: natrij v spojinah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
neptúnij -a m (ú) kem. umetno pridobljena težka radioaktivna kovina srebrno bele barve, element Np
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
plutónij -a m (ọ́) kem. umetno pridobljena radioaktivna kovina srebrno bele barve, element Pu: proizvodnja plutonija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
srebrnolísten -tna -o prid. (ȋ) ki ima srebrno sive liste: srebrnolistne vrbe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
stróncij -a m (ọ́) kem. mehka lahka kovina srebrno bele barve, element Sr
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
šnjúr -a m (ȗ) nav. mn., zool. srebrno zelenkaste morske ribe s pasom trnastih lusk vzdolž bokov, Trachuridae
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
telúr -ja m (ū) kem. redek, krhek element srebrno bele barve, Te: telur in polonij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
tórij -a m (ọ́) kem. mehka srebrno bela radioaktivna kovina, element Th: razpadanje torija;
uran in torij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
túlij -a m (ú) kem. težka kovina srebrno bele barve, element Tm: lantan in tulij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zasrebríti se -ím se dov., zasrébril se (ī í) ekspr. srebrno se odraziti, pokazati: reka se je zasrebrila v mesečini;
oči so se ji zasrebrile od solz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
želézo -a s (ẹ́) najbolj razširjena težka kovina srebrno bele barve: pridobivati železo;
rja razjeda železo;
taliti železo;
krhko, lomljivo, trdo železo;
vroče železo;
livarna železa;
zlitine železa in drugih kovin;
predmeti iz železa;
ekspr. tega pa ne bo vzdržal, saj ni iz železa;
železo in jeklo / kovati, piliti, stružiti, valjati železo / lito železo oblikovano z ulivanjem v forme; z višjim odstotkom ogljika za ulivanje // pog. železen predmet: udaril ga je z železom; z razbeljenim železom vžigati znamenja // predmeti, izdelki iz železa: topot konj se je mešal z žvenketom železa / zbirati staro železo
● ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. ta avtomobil je za (med) staro železo je dotrajan, neuporaben; preg. kuj železo, dokler je vroče vplivaj na koga, kaj, dokler je mogoče; takoj izkoristi vsako ponujeno ugodnost
♦ metal. surovo železo ki pride iz plavža; železo alfa in alfa železo čisto železo, obstojno pod 910° C; min. meteorsko ali izpodnebno železo iz meteoritov; telursko železo železo zemeljskih kamnin, zemeljsko železo; teh. betonsko železo za v beton; kotno železo navadno kovinska palica, v prerezu podobna črki L; okroglo železo železna palica, ki ima v prerezu obliko kroga; palično železo v obliki palic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.