stárec -rca m (ȃ) star moški: starec obnemore, se pootroči;
sivolas, sključen starec;
glas starca;
hoditi kot starec / ekspr. poročila se je s starcem z moškim, precej starejšim od sebe // mn., ekspr. star človek: teh dogodkov se spominjajo samo še starci / mladi starci mladi ljudje z značilnimi znaki starosti; vsega naveličani mladi ljudje // star. starejši samec: petelin starec se je ponosno sprehajal po dvorišču
♦ lov. ustreljeni jelen je bil kapitalni starec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
póln -a -o [u̯n] prid., pólnejši (ọ̑ ọ́) - 1. v katerem je toliko česa
- a) kolikor drži: sod je poln, nehaj vlivati; polna košara, vreča; do polovice poln; skoraj poln; zvrhano poln / v vrsti so stali kozarci, polni medu napolnjeni z medom
- b) kolikor lahko sprejme: polni avtobusi niso ustavljali na postajah; hoteli so v počitnicah polni; polna skladišča; ekspr. nastopili so pred nabito polno dvorano / zvezek bo kmalu poln
- 2. s širokim pomenskim obsegom v katerem je določena stvar
- a) v velikem številu, v veliki količini: hlevi so spet polni; ob praznikih so gostilne polne / poln klas, strok v katerem je dosti semen; češnje so letos polne imajo dosti sadov
// nav., ekspr.: trg je bil poln ljudi na trgu je bilo dosti ljudi; biti poln načrtov, vtisov imeti dosti načrtov, vtisov; ceste, polne blata zelo blatne; knjiž.: leto, polno dogodkov; zvezd polno nebo - b) sploh: vse vaze so polne, kam naj da rože; obe roki ima polni; ima polna usta / polna puška nabita; polna školjka v kateri je žival
// ki ima določene lastnosti, značilnosti v veliki meri: poln glas; poln okus izrazit; polna, črna brada gosta
// izrazno poln jezik; vsebinsko in zvočno poln verz / publ. ta starec je edina polna oseba romana prepričljiva, živa
// ekspr., z rodilnikom ki ima kako lastnost v veliki meri: odšel je poln upanja; biti poln veselja, zdravja zelo vesel, zdrav; knjiž.: glas, poln hrepenenja; ljubezni poln pogled
- 3. ki predstavlja najvišjo stopnjo
- a) glede na določeno mero: popiti poln lonec mleka; dodati polno veliko žlico olja / publ.: plačati je moral polno vsoto celo; delati polno uro / polna pokojnina pokojnina, za katero so izpolnjeni vsi pogoji za največji dosegljivi znesek
- b) publ. glede na določene možnosti, sposobnosti: zaleteti se ob polni hitrosti; nasad je v polni rodovitnosti največji; stroj je dosegel polno število obratov največje mogoče
// čas polnega razcveta baročne umetnosti
- 4. publ. ki obsega vse sestavne dele celote, enote; popoln: vojak v polni bojni opremi; književnost, ki ima razvito le poezijo, še ni polna književnost / zbora so se udeležili v polnem številu vsi
// napiši njegov polni naslov ime, priimek in bivališče; podpisati se s polnim imenom z imenom in priimkom
// ki ni z ničimer omejen, zmanjšan: biti pri polni zavesti / bojevati se za polno neodvisnost; prevzeti polno odgovornost za akcijo vso; to zahtevate s polno pravico popolnoma upravičeno
// to je junaštvo v polnem pomenu besede pravo, resnično junaštvo
// v prislovni rabi, v zvezi v polni meri, v polnem obsegu v celoti, popolnoma: prikazati stvar v polnem obsegu; tak odgovor ne zadovoljuje v polni meri / to nas v polni meri sili k smotrnejšemu gospodarjenju zelo, močno - 5. ekspr. ki ima na telesu razmeroma precej tolšče, mesa: bila je polna, a ne debela / polne prsi, roke, ustnice / postati poln v obraz
- 6. ki ni votel, je iz celega: poln rog; polna in votla telesa / kolo s polnimi gumami brez zračnic; polna opeka opeka, ki nima votlin, votlinic
// ki je cel pobarvan, izvezen: polni krožci; listi naj bodo polni, cveti pa le obrobljeni / polna luna luna, ko je vidna vsa njena površina - 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: predenj je stresla poln predpasnik jabolk; polna stran opomb; prinesti polno naročje drv
● ekspr. ona je v polnem cvetu zelo lepa, mlada; pog., ekspr. obljub imam že poln kovček ne maram, da mi še naprej samo obljubljate; nižje pog. zdaj te imam pa poln kufer naveličan sem te, odveč si mi; knjiž. skrinja iz polnega lesa iz masivnega lesa; ekspr. živeti ob, pri polnih loncih v izobilju; star. ni se ga upala pogledati s polnim pogledom naravnost; odkrito; pog. ne zanima ga drugo, kot da ima poln trebuh da je sit; ekspr. časopisi so polni hvale o njem zelo ga hvalijo; ekspr. on je poln muh, vseh muh poln je zelo zvit, prebrisan; ekspr. samega sebe poln človek samoljuben, domišljav; zastar. oba moža sta bila polna vina sta bila (od vina) pijana; ekspr. imeti polno denarnico veliko denarja; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; nizko on ima takoj polne hlače takoj se ustraši, izgubi pogum in zato popusti, odneha; ekspr. stoji pri polnih jaslih ima v obilju vse gmotne dobrine; pri polni mizi menda ne boš lačen pri mizi, obloženi s hrano; ekspr. delati s polno paro zelo hitro; ekspr. imeti polne roke dela biti zelo zaposlen; ekspr. imeti zmeraj polno torbo novic dosti, veliko; ne govori, kadar imaš polna usta kadar imaš v ustih hrano; ekspr. zdaj je mera polna ni mogoče, ne sme se več ostati neprizadet, pasiven; ekspr. da je bila mera polna, se je še urezal poleg, povrhu vseh nevšečnosti, težav; obe roki imam polni, primi ti v obeh rokah imam, držim nekaj; ekspr. vse misli so mu polne dekleta veliko misli nanjo; ekspr. vsa cesta ga je bila polna pijan se je opotekal po njej; ekspr. imeti hišo polno gostov imeti veliko gostov; ekspr. vsa hiša je polna tega otroka po celi hiši skače; ekspr. zakričati iz polnega grla, polnih pljuč zelo; ekspr. pluti s polnimi jadri k cilju hitro, brez obotavljanja se mu bližati; ekspr. zadihati s polnimi pljuči postati prost, svoboden; ekspr. tega imam že polna ušesa nočem več poslušati tega; ekspr. iz mesta se je vrnil s polnimi ušesi čenč v mestu je izvedel veliko čenč; ekspr. vsa usta so polna njene lepote vsi veliko govorijo o njeni lepoti; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; včeraj je bil sosed po polnem trezen popolnem
♦ agr. polna zrelost semena zrelost semena, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; polno mleko mleko, ki ima vso maščobo; polno seme seme, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; avt. voziti s polnim plinom z največjim možnim dotokom goriva; geom. polni kot kot, ki meri 360°; polna črta črta, narisana brez vmesnih presledkov; gled. polna kulisa kulisa, ki je brez odprtin za okna, vrata; jur. polni delovni čas delovni čas, ki traja 42 ur na teden; les. polni meter kubični meter; lingv. polna prevojna stopnja prevojna stopnja s korenskim samoglasnikom o, e ali u; lit. polni stik rima; muz. polni ton ton, ki je izrazit, čist in ima dosti sozvenečih tonov; obrt. čevlji s polno peto s peto, ki se od sredine stopala postopoma veča; polno kitanje kitanje vse površine; tur. polni penzion s tremi obroki hrane; vrtn. polni cvet cvet, ki ima povečano število cvetnih listov v cvetu ali cvetov v socvetju
pólno - 1. prislov od poln: glas je zvenel polno; polno razvita osebnost
- 2. veliko, mnogo: na cestah je polno ljudi / v njem je polno življenja / gozd nudi vse polno koristi
● ekspr. povsod ga je polno povsod ga lahko srečaš; pog. ima jih polno za ušesi je zelo navihan; sam.: ekspr. dajati iz polnega veliko, radodarno; ekspr. kot umetnik se je iz polnega izživljal v poeziji najbolj celovito, popolno; ekspr. izobraženstvo hoče zajemati iz polnega hoče biti dobro obveščeno, seznanjeno; ekspr. njegove sodbe navadno zadenejo v polno so točne, pravilne; so učinkovite
♦ lov. zadeti žival v polno smrtno; šport. metati na polno pri kegljanju metati, ko stojijo vsi keglji; metati določeno število lučajev, pri čemer se podrti keglji po vsakem lučaju postavijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
krív -a -o prid. (ȋ í) - 1. ki se odklanja, izstopa iz osnovne smeri: kriva črta; vse ploskve so krive; ravnilo je proti koncu krivo / kriv gaber / za klobukom je nosil kriva peresa krivčke, krivce
// ki je tak zaradi svojega namena: kriv nož; kriva sablja / v roki je držal krivo palico
// ki nima naravne, pravilne oblike: kriv nos; imel je kriv prst; krive noge / ekspr. posušen in kriv starec - 2. v povedni rabi ki je povzročil kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: te nesreče je on kriv; biti kriv smrti; oče je kriv za tako stanje; čutiti se krivega / ekspr.: sam si je kriv; jaz mu nisem kriv
// ki stori, navadno nehote, kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: sodišče je odločilo, da je kriv - 3. jur. ki ni v skladu z dejstvi: kriva obtožba, ovadba; krivo pričevanje; kriva izpoved / kriva prisega kriva izpoved zapriseženega
// nastopil je kot kriva priča
// ekspr., redko lažen, napačen: dobil je krive informacije; širiti krive vesti
// raba peša ki vsebuje kaj, kar v določenem okolju ni priznano za pravo, pravilno: širiti krive nauke; krivi nazori / kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi vera, ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna
// star. po deželi so hodili krivi preroki
● ekspr., redko kriv pogled sovražen, nenaklonjen; ekspr. hoditi po krivih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; pesn. sreča kriva nesreča; ekspr. ti učiš pa krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami
krívo prisl.: krivo se držati; krivo govoriti, misliti; krivo me je razumel; krivo soditi človeka; krivo raščene noge
krívi -a -o sam.: po krivem dolžiti; publ. spoznali so ga za krivega sodišče je odločilo, da je kriv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
zlomíti zlómim dov. (ī ọ́) - 1. s silo, pritiskom narediti iz česa trdega nepravilne dele: dračje so zlomili in naredili butare; zlomiti palico / zlomiti na drobne kose
// poškodovati kaj tako, da se na enem ali več mestih prelomi: zlomiti držalo, svinčnik, toporišče; zlomiti vejo, vrh; deska se je zaradi prevelike obremenitve zlomila; krhke kosti se rade zlomijo; vozu se je zlomila os; rezilo se je zlomilo / zlomiti pečat prelomiti
// zlomiti ptici perut; zlomiti si nogo, tilnik - 2. povzročiti, navadno s silo, da kdo izgubi moč za odpor, vztrajanje v čem: zlomiti uporne jetnike; zlomiti obtoženca z mučenjem; zlomili so jo, da je priznala; niso ga mogli zlomiti / neprestano zasliševanje ga je zlomilo / brezoseb. ob branju razsodbe ga je zlomilo, da je zajokal ni mogel več obvladati svoje čustvene prizadetosti
// ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: jeza, zavist ga je zlomila; strah ga je zlomil / smeh ga je zlomil zasmejal se je; jok ga je zlomil zajokal je
// telesno, duševno izčrpati: bolezen ga je zlomila; naporno delo, pomanjkanje ga ni zlomilo; izguba otrok jo je zlomila - 3. povzročiti, navadno s silo, da kaj preneha obstajati: zlomiti sovražnikovo obrambo, odpor; zlomiti stavko / zlomiti pogum, voljo komu / zlomiti fevdalizem, režim odpraviti
● ekspr. zlomili so mu hrbtenico pripravili so ga do tega, da je zatajil svoje prepričanje; naredili so ga pokornega, ponižnega; publ. zlomiti hrbtenico birokratizmu premagati ga; ekspr. marsikatero palico je zlomil na njem zelo ga je pretepal; ekspr. ženske so mu zlomile roge ga naredile manj oblastnega; ekspr. zlomila mu je srce čustveno ga je zelo prizadela; ekspr. pri tem imenu si lahko jezik zlomiš zelo težko ga je izgovoriti; ekspr. tja bo šel, tudi če si zlomi vrat čeprav bo v življenjski nevarnosti; ekspr. v tem boju si bo zlomil vrat bo premagan
♦ jur. zlomiti palico nad obsojencem nekdaj odrediti izvršitev sodbe; tisk. zlomiti urediti, razvrstiti stolpce stavka (v strani)
zlomíti se - 1. izgubiti moč za odpor, vztrajanje v čem: obtoženec se je zlomil in priznal zločin; duševno, notranje se zlomiti / polagoma se je zlomil in postal starec se duševno, telesno izčrpal
- 2. ekspr. prenehati trajati, obstajati zaradi nasprotnikove premoči, delovanja česa: obramba se je zlomila / upanje v njem se je zlomilo; sila viharja se je zlomila / armada se je v nekaj dneh zlomila je v nekaj dneh propadla, razpadla
- 3. ekspr. nahitro utihniti, izgubiti glasnost: glas se mu je zlomil; pesem se je zlomila / besede so se ji zlomile v joku
- 4. pod kotom spremeniti smer: lok se zgoraj zlomi; vsake toliko se prostor zlomi / planota se zlomi v prepadnih stenah soteske se nahitro konča
// ekspr. upogniti se, sključiti se: pod težkim bremenom se je zlomil; zlomiti se v pasu
● v njem se je nekaj zlomilo prenehal je biti trden v svojem prepričanju, zaupanju; zaradi krivic se je v njem vse zlomilo popolnoma je izgubil zaupanje, vero v kaj; ekspr. zlomil se je v sebi izgubil je zaupanje, vero vase; ekspr. zlomiti se v jok zajokati
zlómljen -a -o: zlomljen drog; zlomljen ponos, upor; videl ga je vsega zlomljenega in postaranega; stal je zlomljen v križu; zlomljena kost, noga; zlomljena osebnost; bila je ponižana in zlomljena
● ekspr. zlomljeni od celodnevnega dela so popadali na tla zelo utrujeni, izčrpani; ekspr. natepli so ga, da je ves zlomljen ga vse boli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
melíran -a -o prid. (ȋ) - 1. tekst. ki je iz raznobarvnih ali raznovrstnih vlaken: melirana preja, tkanina
- 2. ekspr., v zvezi z lasje, brada ki je različnih barv, med katerimi navadno prevladuje siva: on ima že melirane lase / starec s sivo melirano brado
♦ metal. ki ima belo-sivo prelomno ploskev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
momljáti -ám nedov. (á ȃ) - 1. nav. ekspr. nerazločno, bolj tiho govoriti: jezno je hodil po sobi in momljal sam zase; momljal je in kimal; momljal je, kakor bi se prebujal iz spanja
// nerazločno, bolj tiho govoriti, pripovedovati: momljati molitve; starec je momljal nekaj predse; dobro je, je momljal s polnimi usti - 2. oglašati se z nizkim, bolj tihim glasom: medved preteče momlja
- 3. ekspr. jesti (s stisnjenimi ustnicami): otrok momlja skorjico kruha
● med spanjem je otrok momljal z ustnicami premikal ustnice
momljáje: momljaje je nekaj vprašal
momljajóč -a -e: momljajoč glas; momljajoče renčanje medveda; momljajoča usta; prisl.: momljajoče govoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
poslávljati se -am se nedov. (á) - 1. pozdravljati se pri odhodu, navadno tudi s stiskanjem roke: poslavljati se od dekleta / znova se poslavlja odhaja
- 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža približevanje prenehanju obstajanja: mladost se poslavlja / tudi zadnje upanje se je začelo poslavljati / dan se že poslavlja
● ekspr. poslavlja se od gimnazijskih klopi končuje šolanje na gimnaziji; star. starec se poslavlja od sveta umira
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
strán -í ž (ȃ) - 1. s prilastkom vsak od obeh delov z umišljeno črto, ravnino razdeljenega predmeta, prostora: desna, prazna stran ceste; leva stran dvorane; ena stran hiše je bila ob bombardiranju porušena / leva stran vrat je zastekljena levo krilo
// vsak od obeh delov vzdolžno, somerno razdeljenega telesa: desno stran ima hromo; boli ga na levi, srčni strani
// del česa glede na lego, določeno s smerjo, usmerjenostjo česa drugega: jugovzhodna stran dežele je gorata - 2. navadno v zvezi stran neba del neba glede na smer, določeno z navidezno potjo sonca: ugotoviti strani neba / glavne strani neba
- 3. navadno s prilastkom vsaka od obeh površin, ki omejuje telo, predmet v smeri, prečni na njegovo gibanje, usmerjenost: obrniti se s hrbta na stran / obtesati eno stran debla / nož z rezilom na obeh straneh obeh robovih
// vsaka od površin, ki ne omejuje telesa, predmeta v vodoravni smeri: prebeliti bočno, zadnjo stran hiše; hrbtna stran telesa; vse štiri strani kvadra so gladke
// vsaka od površin, ki omejuje telo, predmet v poljubni smeri: očistiti spodnjo stran avtomobila; čelna, zgornja stran panja - 4. navadno s prilastkom vsaka od obeh ploskev ploščatega, tankega predmeta: spodnja stran deske, smuči; pege na zgornji strani listov trte; notranja, zunanja stran vrat / narobna, prava stran blaga; prednja, zadnja stran bankovca, medalje / ploska stran sablje
// ploskev vsakega od listov (v tiskanem, rokopisnem delu): končati pismo na sredini tretje strani / že prva stran bralce vznemiri; vsak dan napiše deset strani; knjiga ima dvesto strani / kulturna, oglasna stran časopisa; slika na naslovni strani; pri navajanju vira Računalništvo, 1983, stran [str. ali s.] 10 - 5. s predlogom, s prilastkom izraža položaj, lego česa glede na določeno smer, usmerjenost česa drugega: na desni, zadnji strani hiše je vrt / na obeh straneh ceste se širi gozd; videti ljudi na drugi strani reke / usesti se na levo stran koga
- 6. s predlogom izraža smer lege izhodišča, ki določeni smeri česa ni enaka ali nasprotna: od strani opazovati; pripeljati s strani / cesta zavije na stran proč od določene smeri
// s prilastkom izraža smer lege izhodišča, ki je glede na določeno smer česa taka, kot jo izraža prilastek: napasti z bočne, sprednje strani; na katero stran si namenjen / od treh strani zaprt prostor; ogledovati si novi avtomobil od vseh strani, z vseh strani; veter piha z zahodne strani z zahoda - 7. navadno s prilastkom lastnost koga ali česa glede na izhodišče opazovanja, presojanja, kot ga določa prilastek: čustvena, pravna stran zadeve; finančna stran je urejena / lotiti se česa z neprave strani; oceniti prevod z jezikovne strani; po tehnični strani dober izdelek / dobre in slabe strani česa / vse jemlje z lahke, smešne strani
- 8. v prislovni rabi, v zvezi na eni strani — na drugi strani, po eni strani — po drugi strani poudarja dvojnost ali različnost nasprotja: na eni strani zdravilo pomaga, na drugi strani škoduje / po eni strani bo delo lažje, po drugi (strani) pa nevarnejše
- 9. s prilastkom, v zvezi s po izraža sorodstveno razmerje glede na merilo, kot ga določa prilastek: starega očeta po materini strani ni poznal; po očetovi strani je Hrvat
- 10. s prilastkom oseba, skupina glede na osebo, skupino z nasprotnim, drugačnim ciljem: nobena stran noče prva popustiti; tako bo prav za obe, vse strani; publ. pobudo za sestanek je dala sovjetska stran / sprte, vojskujoče se strani; dokazi nasprotne strani / na obeh straneh so bili mrtvi in ranjeni
// v prislovni rabi, v zvezi z na izraža položaj koga glede na sodelovanje, soglasnost z eno od oseb, skupin z nasprotnim, različnim ciljem: glede tega je na moji strani; prestopiti na partizansko stran, na stran partizanov / zmaga se nagiba na nasprotnikovo stran nasprotnik zmaguje; sreča je bila na naši strani imeli smo srečo
● pog. to je druga stran medalje takšna je stvar z drugega, nasprotnega vidika; knjiž. obrniti novo stran zgodovine začeti novo obdobje zgodovine; ekspr. od strani kaj izvedeti posredno, indirektno; pisar. dobiti odobritev s strani pristojnega organa odobritev (od) pristojnega organa; publ. s strani univerze se bo posvetovanja udeležil rektor kot predstavnik, v imenu univerze; pog. dati na stran odložiti; prihraniti, shraniti; pog. denimo šale na stran začnimo govoriti resno; evfem. iti na stran nastran; ekspr. tehtnica se še ni nagnila na nobeno stran ni še jasno, odločeno; knjiž. jeziček na tehtnici se je prevesil na njihovo stran oni so imeli možnost za zmago; oni so zmagali; stopiva malo na stran, da se v miru pomeniva proč od drugih, na samo; star. zadolžila se je na vse strani povsod, pri vseh; ekspr. nikogar ni, ki bi ga lahko postavili njemu ob stran ki bi mu bil enakovreden; ekspr. ta dogodek je potisnil ob stran vse druge probleme je povzročil, da so jih nehali reševati, obravnavati; ekspr. stopili smo ob stran drugim kulturnim narodom pridružili smo se jim; na strani biti, držati se ne skupaj z drugimi; izogibati se odgovornosti, sodelovanja; skupščina je pustila to vprašanje ob strani ga ni obravnavala; ekspr. vse življenje mu je stala ob strani mu pomagala, ga podpirala; star. mahniti jo na dolenjsko stran na Dolenjsko; evfem. starec je že pogledal na ono stran umrl; star. bil je dober človek, toda malo na posebno stran zasukan čudaški, nenavaden; obrniti kaj na smešno stran narediti, da je kaj smešno; star. tudi na to stran je bil pravi meščan tudi po tem, v tem pogledu
♦ mat. leva, desna stran enačbe; prim. nastran, postrani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
šárati2 -am nedov. (ā ȃ) nar. dolenjsko - 1. počasi, okorno hoditi: vsak večer dolgo šara po kuhinji / starec je počasi šaral proti domu
- 2. drsati, drgniti: med vožnjo je šaral z nogami po tleh; veje so se šarale ob kolesa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
vzdíhniti -em dov. (í ȋ) - 1. s slišnim globokim vdihom in izdihom izraziti žalost, hrepenenje, olajšanje: premolknil je in vzdihnil; še v spanju je kdaj vzdihnila; od ugodja, z olajšanjem vzdihniti; ekspr. iz dna duše vzdihniti; hrepeneče, nejevoljno vzdihniti; glasno vzdihniti; globoko vzdihniti / zadnjo besedo je komaj slišno vzdihnila izgovorila
// starec vzdihne: To so bili lepi časi - 2. knjiž. dati vzdihu podoben glas: zunaj je vzdihnil veter; brezoseb. med ločjem je proseče vzdihnilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
žebráti -ám nedov. (á ȃ) - 1. ekspr. hitro in enolično moliti: starka sedi na klopi in žebra; polglasno so žebrali latinske molitve
// hitro in enolično govoriti: starec nekaj žebra; ženski sta ves večer žebrali / žebrati pesmico na pamet - 2. nar. koroško moliti: žebrati za očetovo ozdravitev
žebráje: žebraje je bral iz knjige
žebrajóč -a -e: sedela je žebrajoč molitev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
čvŕst -a -o stil. -ó prid., čvrstéjši (ȓ r̄) - 1. poln življenjskih sil: čvrst rod; čvrst vranec; starec je še čvrst; čvrst ko dren / bil je čvrste postave in rdečih lic; čvrsto zdravje
// ki izraža moč, odločnost: čvrst glas; čvrst korak; čvrst udarec - 2. ki se težko vdaja, upogiba: za podpornike je potreben čvrst les / čvrste prsi
- 3. ki se težko raztrga, loči; trden, močen: čvrst papir; čvrst vozel / ima zelo čvrsto spanje; pren. čvrsto prijateljstvo
♦ ekon. čvrsta valuta trdna, konvertibilna valuta
čvŕsto stil. čvrstó prisl.: čvrsto se držati življenjskih načel; čvrsto korakati; oblast mora biti čvrsto povezana z ljudstvom; čvrsto zavezana vreča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
kresáti kréšem nedov., krêši krešíte; krêsal (á ẹ́) - 1. tolči, udarjati s čim ob kaj trdega, tako da pride do trenja in nastanejo iskre: dolgo je kresal, ognja pa ni mogel narediti; kresal je kremen ob kremen; kresati s kamnom; tekel je, da se je vse kresalo / ekspr. kresati žveplenke prižigati
// v zvezi z ogenj, iskre s takim tolčenjem, udarjanjem delati ogenj, iskre: začel je kresati ogenj / ekspr. konjska kopita krešejo iskre - 2. ekspr. počasi, težko hoditi: za njim je kresal starec; kresali so v hrib / pog. kresal jo je kar po sredi ceste
- 3. redko delati, ustvarjati kaj z živahnim, domiselnim pripovedovanjem: začel je kresati burke; kresati dovtipe, ideje
♦ lov. pes kreše laja po sledi, ki navadno ne vodi do divjadi
kresáti se - 1. večkrat močno zasvetiti (se): iskre, strele so se kresale; pren., ekspr. iz črnih oči so se kresali ognji
// ekspr. nastajati, pojavljati se: ves večer so se kresale predrzne misli / mnenja se krešejo - 2. z nogo tolči ob svojo drugo nogo: konj se kreše
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
krížati -am nedov. in dov. (ī) - 1. mučiti in usmrtiti s pribijanjem, vezanjem na križ: križati upornike / bičati in križati Kristusa
- 2. nedov., rel. z gibom roke ali predmeta delati križ(e): križati otroke; starec se je začel pobožno križati / ekspr. kar križa se od groze
- 3. biti speljan, voditi, navadno pravokotno čez kaj podolgovatega: na tem mestu cesta križa reko; poti se križata
// nav. ekspr. biti speljan, voditi čez kaj sploh: pokrajino križa mnogo cest - 4. navadno z dajalnikom gibati, premikati se, navadno pravokotno na drugo smer gibanja, premikanja: ladja jim je križala pot / redko pešec križa cesto prečka; pren., ekspr. ne križaj mu poti
● ekspr. ta človek mu križa načrte, račune deluje tako, da se ne morejo (popolnoma) uresničiti - 5. polagati kaj križem: kmetice so druga za drugo križale roke na prsih
// ekspr. bojevati se z meči, sabljami: divje sta križala meče - 6. biol. medsebojno oplojevati živali ali rastline, ki se razlikujejo vsaj v eni dedni lastnosti: križati sadno drevje; križati osla in konja / križati osla s kobilo
krížati se - 1. pojavljati se kot nasprotje drugega: vprašanje proizvodnje se križa s potrebami trga / njune koristi se križajo / na tem področju se križajo interesi, vplivi
- 2. biti drug poleg drugega v določenem času pri nasprotni smeri gibanja: vlaka sta se križala na postaji / telegram in pismo sta se križala
križajóč -a -e: križajoči se interesi; ozke, križajoče se ulice
krížan -a -o: križani Kristus / kot vzklik križana gora, je to mogoče; sam.: rel. Križani (Jezus) Kristus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
meketáti -ám in -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) - 1. oglašati se z glasom me ali mekeke: lačne koze, ovce meketajo v staji / kadar so ga hoteli otroci razdražiti, so začeli meketati
- 2. slabš. govoriti, pripovedovati z zategnjenim, jokavim in pretrganim glasom: kaj bo z nami, kaj bo z nami, je ves v strahu meketal starec / kaj bi toliko meketal, naredi, pa je govoril, pripovedoval
meketáti se ekspr. z zategnjenim, pretrganim glasom se smejati: oglasi se vesel smeh, še stric se meketa
meketáje: kozel je meketaje bežal pred psi in otroki
meketajóč -a -e: meketajoč glas; meketajoč smeh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
pogólten -tna -o [u̯t] prid., pogóltnejši (ọ́ ọ̄) slabš. - 1. ki čuti, ima veliko željo po jedi; požrešen: je zelo pogolten / pogolten na meso / jesti s pogoltnim tekom; pren. divjanje pogoltnega ognja
- 2. ki čuti, ima strastno željo prisvajati si dobrine; lakomen: pogolten starec / bil je pogolten na denar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
pribíjati -am nedov. (í) - 1. z žebljem, žeblji pritrjevati: stal je na lestvi in pribijal desko z napisom; pribijati plakate / ekspr. streli brzostrelke so ga pribijali k tlom
- 2. nar. tolči, potrkavati: plesal je in pribijal s škornji; pribijal je, da se je pod tresel / kolesa so pribijala takt
- 3. odločno govoriti, nepreklicno izjavljati: nismo hodili po lahkomiselnih potih, je pribijal starec / ekspr. pribijal je besedo za besedo odločno izgovarjal; publ. o notranjem dogajanju avtor ne govori, pribija le posledice poudarja; ekspr. s temi besedami je pribijal svoje trditve utemeljeval, podpiral
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
razpášen -šna -o prid. (ā) star. - 1. razuzdan, razvraten: razpašen starec; biti razpašen / razpašno življenje
- 2. razposajen, objesten: skupina razpašnih mladeničev
razpášno prisl.: razpašno živeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
samogólten -tna -o [u̯t] prid. (ọ́ ọ̄) star. - 1. lakomen, pohlepen: samogolten starec; zelo so samogoltni
- 2. požrešen: jej počasi, ne bodi tako samogolten; samogoltne koze uničujejo zelenje
samogóltno prisl.: samogoltno jesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
sôpsti sôpem nedov., sópel in sôpel sôpla (ó) - 1. težko, glasno dihati: bolnik je stokal in sopel; nadušljivo, razburjeno sopsti; sopel je, kakor da bi mu ležal kamen na prsih; sope kot kovaški meh / razburjen je bil in težko je sopel / počasi je sopel za čredo sopeč šel
// slišno, globoko dihati: oče je spal in enakomerno sopel; živina je sopla / bik je besno sopel sopihal
// zastar. dihati: v takem oklepu ni mogoče sopsti; tako je poslušal, da si še sopsti ni upal - 2. ekspr. dajati sopenju podobne glasove: mlini trudno sopejo / v dolini sope tovarna / ladja sope iz pristanišča sopeč plove
- 3. preh., knjiž. globoko vdihavati: sopli so morski zrak; s slastjo je sopla vonj prvega cvetja
- 4. ekspr. dihati, pihati: starec je sopel v otrple dlani / peč mu je sopla v hrbet oddajala vanj toploto; vročina ji sope v obraz veje
● zastar. vse, kar sope, že spi živi, biva; ekspr. takoj morate iz mesta, je sopla med solzami sopeč govorila
sopèč -éča -e: vsa upehana in težko sopeč, je sedla k mizi; sopeč žrebec; sopeče prsi; prisl.: sopeče se je dvignil; sopeče vzdihniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
stéžkoma in stêžkoma prisl. (ẹ̑; ȇ) star. - 1. izraža močen udarec, sunek ob podlago; stežka: starec se je stežkoma usedel v naslanjač
- 2. izraža opravljanje, izvrševanje česa s trudom, naporom; s težavo: stežkoma so si rešili življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
šíbek stil. šibák šíbka -o stil. -ó prid., šibkéjši (í ȃ í) - 1. ki ima majhno telesno moč, odpornost: šibek, onemogel človek; šibek otrok, starec; ozdravel je, toda bil je zelo šibek / v noge, v nogah je še šibek
// ki ima majhno sposobnost prenašati duševne napore: moralno šibek človek; v sebi je dvomeč in šibek / šibek značaj - 2. ki po splošni (telesni) razvitosti ne dosega navadne stopnje: šibek prsni koš; sesalec s šibkim zobovjem / biti šibke postave, rasti / šibke veje
- 3. ki dosega nizko stopnjo
- a) glede na delovanje ali dejavnost: šibek grelec, motor; šibka žarnica
- b) glede na učinek, posledico: šibek ogenj; šibek veter; sonce je še šibko
- c) glede na čutno zaznavnost: šibek glas; šibka svetloba
- č) glede na intenzivnost: šibka narodna zavest; šibko upanje / šibke možnosti za uspeh majhne; šibka volja
- d) glede na izrazne sposobnosti: šibek roman; šibek talent / izpovedno šibek
- 4. ki ne dosega zadovoljive stopnje
- a) glede na določen razpon: številčno šibek zbor; biti šibkega zdravja; šibko znanje / šibka vidljivost majhna; šibka zasedenost dvorane slaba
- b) glede na kak kriterij, normo, zahtevo: socialno šibki sloji; biti šibek v angleščini, matematiki
- 5. ki ima majhno mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: šibka država; šibka vojska / šibek vladar; šibka industrija
- 6. v katerem osnovna sestavina nastopa v majhni meri: rad pije šibek čaj; šibka kava; šibko vino
- 7. elektr., v zvezi šibki tok uporaba električne energije za prenos informacij in izdelava naprav, elementov, ki to omogočajo: tehnika šibkega toka / strokovnjak za šibki tok
● ekspr. šibki spol ženske; ekspr. vsa stvar stoji na šibkih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena; ekspr. to je njegova šibka točka slabost, napaka, ki jo nasprotnik lahko izkoristi; redko do vasi je šibko uro hodá slabo
♦ lit. šibka cezura cezura za nepoudarjenim zlogom
šíbko stil. šibkó prisl.: žarnica šibko sveti; kričal je vedno šibkeje; sam.: izkoriščali so vdove, sirote in šibke; skrb za socialno šibke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
zagolčáti -ím [u̯č] dov., zagólči; zagólčal (á í) - 1. nerazločno, težko reči, povedati: starec je nekaj zamolklo zagolčal
// nar. vzhodno reči, povedati: vsi so molčali, nihče ni zagolčal niti besede - 2. oglasiti se z zamolklim, tresočim se glasom: pes je zdaj pa zdaj zagolčal / slavec je zagolčal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
zakréhati -am dov. (ẹ̄) ekspr. - 1. močno in hripavo zakašljati: bolnik, starec spet zakreha
// slabš. zakašljati: da mi zdaj nihče ne zakreha - 2. oglasiti se z močnim, hripavim glasom: divji petelin, šoja zakreha
- 3. reči, povedati z močnim, hripavim glasom: čemu bi zapravljali denar, je čemerno zakrehal
zakréhati se zasmejati se z močnim, hripavim glasom: veselo, zadovoljno se zakrehati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
zmígati -am dov. (ȋ) - 1. z delom telesa narediti gib sem in tja: zmigati z glavo, ušesi; starec je značilno zmigal z usti
- 2. z gibi izraziti kaj: v odgovor je samo nekaj zmigal / ob tem je zmigal z rameni
- 3. ekspr. narediti, povzročiti, da postane kdo dejaven: zmigati kolektiv, lenuha
zmígati se ekspr. narediti kaj, ukreniti: nihče se ne zmiga, da bi se stvar uredila; na drugi strani se še niso zmigali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
beloglàv in belogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) ki ima belo glavo: mlada beloglava mačka / beloglav deček svetlolas; beloglav starec sivolas
♦ zool. beloglavi jastreb
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
častít -a -o prid. (ȋ) star. spoštovan, cenjen: to je častit gospodar;
dekle je iz častite hiše / v vljudnostnem nagovoru častiti bralci! kot pristavek za duhovnika, redovnika častiti gospod; zahvaljujemo se častiti duhovščini; častita sestra Serafina // ki vzbuja spoštovanje zaradi starosti; častitljiv: tedaj je spregovoril častit starec; stara, častita lipa; sam.: tako je naročila častita častita sestra, redovnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
dédek -dka m (ẹ̑) ljubk. - 1. stari oče, ded: dedek se igra z otroki; dedek in babica
- 2. star moški, starec: živel je dedek, ki ni imel več ne žene ne otrok / dedek Mraz simbolični starček, ki ob novem letu prinaša darila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
drgetáti -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) - 1. močno se tresti, zlasti od vznemirjenja ali mraza: videl je, kako se stiska v plašč in drgeta; roke, ustnice drgetajo; živec na licu mu drgeta; drgetati od jeze, od mraza; ves drgeta / njen glas je od razburjenja malo drgetal; pren. letalo je drgetalo, pripravljeno na polet
- 2. ekspr. biti močno vznemirjen: vsa drgeta v strahu, da bi ga našli; brezoseb. čutil je, kako drgeta v njem / kar drgeta pred njim zelo se ga boji
drgetáje: drgetaje so lezli iz mrzle vode
drgetajóč -a -e: drgetajoč je omahnil na klop; drgetajoč starec; spregovoriti z drgetajočim glasom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
koracáti -ám nedov. (á ȃ) ekspr. hoditi z nerodnimi, počasnimi koraki: otrok koraca po sobi;
koraca široko kakor raca / starec je koracal proti svoji bajti počasi, okorno šel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
kréhati -am nedov. (ẹ̄) ekspr. - 1. močno in hripavo kašljati: že mesece in mesece kreha
// slabš. kašljati: prehladil se je in sedaj kreha - 2. dajati močne, hripave glasove: konji pihajo in krehajo
krehajóč -a -e: krehajoč starec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
krevljáti -ám nedov. (á ȃ) ekspr. šepati: že od rojstva krevlja;
krevljati ob palici / zaradi krivih nog je krevljal // težko, nerodno hoditi: starec je krevljal proti hiši / ves dan je krevljal po mestu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
matór -a -o prid. (ọ̄) zastar. star, prileten: mator človek;
mator postajam / mator konj; vrba je že nekam matora / zdaj si star in mator; mator starec izčrpan, oslabel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
nakázen -zna -o prid. (ā) knjiž. skažen, iznakažen: nakazen otrok / nakazen obraz // grd, neprikupen: nakazen starec / nakazna stenska ura pokvarjenanakázno prisl.: kače so nakazno gomazele
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
odkrevljáti -ám dov. (á ȃ) ekspr. odšepati: naslanjajoč se na palico, je odkrevljala proti hiši // težko, nerodno oditi: starec je godrnjaje odkrevljal v kuhinjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
opréti oprèm dov., opŕl (ẹ́ ȅ) navadno v zvezi z na - 1. dati, postaviti kaj v tak položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenese na kaj: opreti roke na mizo, ob kolena
// narediti, da kdo je, ostane v pokončnem položaju; podpreti: bolnika sta oprla dva moža / opreti strop z oporami - 2. vzeti, uporabiti kaj za osnovo, izhodišče: opreti sodbo na ugotovljena dejstva; znanstvenik se je v svoji raziskavi oprl na najnovejše izsledke
opréti se - 1. prijeti se koga tako, da se ohrani pokončen položaj: začutila je, da se ji vrti v glavi, zato se je oprla nanj
// postaviti se v tak položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenese na kaj: opreti se na komolce; opreti se na palico; z roko se je oprla ob rob mize - 2. dobiti pomoč, podporo: v težavah se lahko opre nanj; opri se nase
opŕt -a -o: na palico oprt starec; izjava je oprta na dejstva; gospodarstvo, oprto na težko industrijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
pergamêntast -a -o prid. (é) ekspr. podoben pergamentu: pergamentasta krila žuželk / starec z nagubano, pergamentasto kožo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
podpírati -am nedov. (ī ȋ) - 1. delati, da kdo je, ostane v pokončnem položaju: bil je tako slab, da sta ga morala podpirati; podpirati omagujočega tovariša / blazina mu podpira hrbet / strop podpirata stebra
// dajati, postavljati kaj v tak položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: z dlanmi podpirati brado; sedel je in si z obema rokama podpiral glavo - 2. postavljati opore: podpirati drevje / v rudniku podpirajo nov rov
- 3. nav. ekspr. z dajanjem gmotne pomoči
- a) lajšati komu življenjske razmere: podpirati brezposelne, invalide / finančno podpirati
- b) omogočati komu določeno dejavnost: med študijem so ga starši le s težavo podpirali; nadarjenega pianista je izdatno podpiral / podpirati revijo, ustanovo; podpirati umetnosti
// z dajanjem pomoči omogočati kaj sploh: podpiramo njegovo kandidaturo za predsednika / podpirati predlog, prošnjo / podpirati trditev z dokazi dokazovati, utemeljevati
● pog. komu podpirati lenobo z nepotrebno pomočjo omogočiti, da se komu ni treba (po)truditi, da mu ni treba delati; preg. žena podpira tri vogle hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena
podpírati se star. opirati se: starec se je podpiral na palico
podpiráje: podpiraje ga, je počasi stopal ob njem
podpirajóč -a -e: sedel je molče, podpirajoč si glavo
podpíran -a -o: podpirana društva in ustanove
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
poneúmniti -im dov. (ú ȗ) nav. ekspr. - 1. povzročiti, da postane kdo neumen, omejen: taka vzgoja je ljudstvo poneumnila in poplitvila; ko se boste poneumnili, bo prepozno / ne tepite ga po glavi, saj ga boste čisto poneumnili
- 2. nepreh. postati neumen, omejen: poneumnili so od branja slabe literature
poneúmnjen -a -o: bil je že skoraj popolnoma poneumnjen starec; ves dan je že poslušal ta poneumnjeni, neresni živžav okrog sebe; prisl.: poneumnjeno gledati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
pootróčiti -im dov. (ọ́ ọ̑) narediti, povzročiti, da postane kdo otročji: otroci so ga pootročili;
starost človeka pootroči;
na stara leta se je pootročil / pamet se mu je pootročilapootróčen -a -o: pootročen starec; pootročeno vedenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
razbrzdáti se -ám se dov. (á ȃ) priti v stanje čustvene, čutne neobvladanosti, zlasti v želji po zadovoljevanju spolne ljubezni: mladina se je razbrzdala;
v tem okolju se je popolnoma razbrzdalrazbrzdán -a -o: razbrzdan starec; razbrzdana domišljija; razbrzdana mladina; razbrzdano popivanje, veseljačenje; razbrzdano življenje; prisl.: razbrzdano se smejati, živeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
razkáčiti -im dov. (á ȃ) ekspr. zelo razjeziti, razdražiti: objestno govorjenje ga je razkačilo;
zajokala je, kar je očeta še bolj razkačilo;
zelo se je razkačilarazkáčen -a -o: razkačen starec; ves razkačen udari s pestjo po mizi; prisl.: razkačeno pogledati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
sérec -rca m (ẹ̑) - 1. konj sive barve: vpreči serca; isker serec
- 2. zastar. starec: modrost sercev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
skljúčiti -im dov. (ú ȗ) povzročiti, da dobi hrbet ukrivljeno obliko: bolezen ga je sključila / trpljenje ga je sključilo
● zastar. sključiti noge skrčitiskljúčiti se dobiti ukrivljen hrbet: vsa se je sključila od dela / hrbet se sključi; sključiti se v ramenih / zaradi strmine se je moral sključiti / sključil se je nad mizo
skljúčen -a -o: sključen hrbet; sključen starec; biti ves sključen; sedeti sključen; sključen od dela, starosti; sključen v dve gubé; prisl.: sključeno hoditi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
skrnínast -a -o prid. (í) med. protinast: skrninast bolnik / starec s skrninastimi nogami, rokami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
šantáti -ám nedov. (á ȃ) slabš. šepati: zaradi rane na nogi šanta;
šantal je na levo nogo / konj šanta // težko, nerodno hoditi: starec je šantal za vozom / ves dan šanta okrog hiše
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
ugovoríti -ím dov., ugovóril; nam. ugovôrit in ugovorít (ī í) zastar. reči, pripomniti kaj nasprotujočega: na take razloge ni znala kaj ugovoriti / saj smo možje, ugovori starec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
upogníti upógnem tudi upôgnem dov. (ī ọ́, ó) - 1. narediti, povzročiti, da zlasti kaj prožnega dobi polkrožno, krivo obliko: upogniti gumijasto cev; upogniti karton, palico; upogniti veje navzdol, navzgor; stebelca so se od težkih cvetov upognila; tramovi so se upognili zaradi prevelike obremenitve / jekleni trak se upogne se da upogniti
// upogniti glavo skloniti; hrbet se mu je od napornega dela upognil sključil; ramena so se mu upognila povesila
// spraviti v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot: upogniti komolec; upogniti nogo v kolenu - 2. ekspr. ukloniti: fant se ni dal upogniti; upognil jih je z grožnjami / upognil je sosednje dežele si jih podredil
// upognil je njeno šibko naravo; upogniti komu voljo zlomiti
● ekspr. upogniti hrbet, koleno, tilnik pred kom ukloniti se, vdati se; podrediti se; ekspr. upognil je koleno in prosil odpuščanja pokleknil je; ekspr. drevo se upogne, dokler je mlado mladega človeka je mogoče vzgojiti
upogníti se zastar. pripogniti se, skloniti se: upognil se je in pobral kamen
upógnjen tudi upôgnjen -a -o: od vetra upognjena drevesa; upognjen nos kriv; upognjen starec sključen; upognjena hrbtenica kriva
♦ les. pohištvo iz upognjenega lesa omehčanega s parjenjem ali kuhanjem, da se lahko krivi; upognjeno pohištvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
zadéti -dénem dov., zadêni zadeníte (ẹ́) - 1. premikajoč se priti v sunkovit dotik s čim: v temi je zadel stol; ladja je s kljunom zadela ob čer; zadeti ob podboj; zadela se je vanj, ko je hotela iti mimo / zadeti z glavo ob zid, v strop / trda pest ga je zadela v prsi udarila; pren. razum prej ali slej zadene ob mejo
// ekspr. priti v položaj, da kaj deluje, vpliva zaviralno: pri delu zadeti na težave, ob nerazumevanje
// ekspr. naleteti na, srečati: ko je stopil iz hiše, je zadel na soseda / na potovanju sta zadela skupaj - 2. narediti, da kak predmet prileti na določeno mesto, v določeno stvar: pomeril je in zadel; zadeti tarčo; zadeti v sredino; zadeti s puščico
// prileteti na določeno mesto, v določeno stvar: kamen je zadel cestno svetilko / strela je zadela zvonik udarila v zvonik; pren. zadel ga je prezirljiv pogled - 3. navadno v zvezi z na narediti, da kaj pride kam z namenom, da se prenese: zadeti koš na hrbet; zadeti puško na ramo; zadeti škaf na glavo / zadeti nahrbtnik
- 4. z izbiro določene številke postati imetnik dobitka pri žrebanju: izbral je srečko in verjel, da bo zadel; zadeti glavni dobitek na loteriji, tomboli; spet ni nič zadel / njegova srečka je zadela
- 5. prizadeti: očetova smrt ga je zadela; zadelo ga je, ker ga niso več povabili k sebi; ekspr. zadeti v živo zelo
// podražitve so zadele zlasti delavce / zadeti komu kaj hudega - 6. nav. 3. os. izraža, da postane kdo deležen tega, kar določa osebek: za to dejanje lahko tudi mene zadene odgovornost / povečanje pokojnin zadene vse upokojence
- 7. nav. 3. os. izraža nastop bolezenskega stanja, kot ga določa osebek: kap ga je zadela
- 8. navadno s prislovnim določilom izraziti, prikazati kaj táko, kot je v resnici: slikar je dobro zadel barvo jesenske svetlobe; portretist obraza ni zadel; pisatelj je tuje okolje mojstrsko zadel
// narediti, opraviti kaj ustrezno zahtevam, pričakovanju: baletka poze ni zadela / v čustvovanju je težko zadeti pravo ravnotežje - 9. star. uganiti, predvideti: tvojih misli ne zadenem, če se še tako trudim; v napovedi je vreme dobro zadel
● ekspr. bog ne zadeni, da bi nas pozabil izraža željo, da se ne bi uresničilo to, kar izraža odvisni stavek; zadeti bistvo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; ekspr. zadeti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; ekspr. kadar je koga opozarjal na napake, je težko zadel pravo struno našel pravi način; ekspr. zadeti žebljico na glavíco, v glavíco opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; ekspr. zadeti v črno narediti kaj, kar v največji meri ustreza, zadovoljuje določene potrebe; pravilno nakazati problem, povedati bistvo stvari; ekspr. njene besede so ga zadele v sredo srca zelo prizadele; ekspr. zadeti v živo učinkovito kaj povedati, narediti; ekspr. vsaka krogla je zadela v živo smrtno; ekspr. novica ga je zadela kot strela z jasnega je prišla popolnoma nepričakovano
zadét -a -o: zadet ptič; starec je na portretu dobro zadet; biti zadet od kapi; obstal je kot zadet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
zagrčáti -ím dov. (á í) dati grgrajoče, hropeče glasove: bolnik je zagrčal;
zagrčati od razburjenja / brezoseb. v grlu mu je zagrčalo / medved, pes je zagrčal
● ekspr. pomagajte, je zagrčal starec s težavo rekel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
zamrčáti -ím dov. (á í) oglasiti se z mrmrajočimi, renčanju podobnimi glasovi: krava je zadovoljno zamrčala // nar. vzhodno zamrmrati, zabrundati: starec je v odgovor samo nekaj zamrčal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
belolás in belolàs -ása -o prid. (ȃ; ȁ á) ki ima bele, sive lase: belolas starec / bil je tršat, belolas fant svetlolas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
betéžen -žna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) onemogel, slab: star sem in betežen;
hodil je upognjen in ves betežen;
betežen starec / betežno telo // zastar. bolan, bolehen: izgovarjal se je, da ne more priti, ker je nekaj betežen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
brezbrád in brezbràd -áda -o prid. (ȃ; ȁ á) ki je brez brade: koščen, brezbrad starec / njegov zabuhli, brezbradi obraz / star. brezbrada mladina nedorasla, nezrela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
brezlás in brezlàs -ása -o prid. (ȃ; ȁ á) redko ki je brez las: brezlas starec / brezlasa glava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
brezzób -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) ki je brez zob: brezzob starec;
brezzoba čeljust;
brezzoba usta / brezzob glavnik; brezzobe grablje
♦ zool. brezzobi kiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
cécniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) nar. gorenjsko klecniti, omahniti, zdrkniti: starec je utrujeno cecnil na klop;
mlaj se je začel dvigati in kmalu je cecnil v jamo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
číl -a -o prid. (ī í) raba peša krepek, čvrst, svež: starec je še vzravnan in čil;
čuti se čilega;
ostal je do konca telesno in duševno čil / čil konj / čil glas / ekspr. ste vsi čili in zdravi?
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
dolgolíčen -čna -o [u̯g] prid. (ī ȋ) star. ki ima dolg, podolgovat obraz: dolgoličen starec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
dolgopét in dolgopèt -éta -o [u̯g] prid. (ẹ̑; ȅ ẹ́) raba peša dolgonog: dolgopet deček;
starec je bil dolgopet in suh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
gologlàv tudi gologláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) ki ima golo glavo: gologlav starec / bil je bos in gologlav brez pokrivala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
hírav -a -o tudi hiràv -áva -o prid. (í; ȁ á) ki hira: hirav otrok;
starec je bolan in hirav / hirave rastline
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
hromonóg -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) knjiž., redko hrom: hromonog starec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
kájsi prisl. (ā) star., navadno v nikalnih stavkih posebno, preveč: fant ni bil kajsi spreten;
starec se ni kajsi vznemiril
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
krevsáti -ám nedov. (á ȃ) ekspr. počasi, težko hoditi: po stezi je krevsal starec;
onemogel krevsa proti domu // slabš. hoditi, iti: krevsaj vendar nekoliko hitrejekrevsajóč -a -e: slišati je bilo krevsajoče korake
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
krivonós -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) ki ima kriv nos: bradat in krivonos starec / krivonoso glavo je pomolil skozi vrata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
kruljáti -ám nedov. (á ȃ) ekspr., redko šepati: starec krulja / kruljal je za njimi // slabš. težko, nerodno hoditi: kruljal je dalje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
kvékast -a -o prid. (ẹ̄) slabš. sključen, upognjen: kvekast starec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
lisjáški -a -o prid. (á) ekspr. zvit, prebrisan: lisjaški starec / lisjaški pogledlisjáško prisl.: lisjaško se smehljati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
nargilé -ja m (ẹ̑) v orientalskem okolju pipa, pri kateri gre tobakov dim po dolgi cevi skozi posodo z vodo: starec z velikim nargilejem / kaditi iz nargileja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
odhacáti -ám dov. (á ȃ) ekspr. okorno, težko oditi: starec je godrnjaje odhacal na vrt / medved je počasi odhacal nazaj v gozd
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
odhrkávati se -am se nedov. (ȃ) s kratkimi, sunkovitimi izdihi spravljati sluz iz grla: odhrkaval se je, pa se ni mogel odhrkati;
starec se je kar naprej odhrkaval
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
plešeglàv in plešegláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) ekspr. ki ima plešasto glavo: plešeglav starec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
podgrômast -a -o prid. (ó) zastar. protinast: betežen in podgromast starec;
hodi kot podgromasta kokoš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
pomodrováti -újem dov. (á ȗ) krajši čas modrovati: starec je sedel pred hišo in pomodroval o življenju / ekspr. možje so se zbrali in pomodrovali o problemih se pogovorili // pogrebci so v gostilni malo pomodrovali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
pricokláti -ám dov. (á ȃ) coklajoč priti: starec je pricoklal v hišo / pricoklati v coklah / ekspr. bosa je pricoklala predenj prišla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
razčustvováti -újem dov. (á ȗ) knjiž. močno čustveno vznemiriti: dekletovo pripovedovanje ga je razčustvovalo;
starec se je razčustvovalrazčustvován -a -o: razčustvovan človek; postal je razčustvovan; prisl.: razčustvovano je zajokala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
sígav -a -o prid. (ī) ki siga: sigav starec / sigavo hropenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
sivolásec -sca m (ȃ) kdor ima sive lase: revno oblečen sivolasec;
starec sivolasec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
srebrnolás in srebrnolàs -ása -o prid. (ȃ; ȁ á) ekspr. sivolas: srebrnolas starec / srebrnolasa glava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
srepoók -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) knjiž. ki ima srepe oči: srepook starec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
šilonós -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) knjiž. ki ima šilast nos: šilonos starec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
škŕbav -a -o prid. (ŕ) ki je brez zoba, zob: škrbav starec / škrbavi zobje poškodovani, okrušeni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
tresàv -áva -o prid. (ȁ á) ki se trese: tresav starec;
postajal je živčen in tresav / utrujen je bil zaradi tresavega voza tresočegatresávo prisl.: tresavo spregovoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
tresljàv -áva -o prid. (ȁ á) ki se trese: tresljav starec / tresljav glas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
zmrzljív -a -o prid. (ī í) ki ga rado zebe: bolehen, zmrzljiv starec / imel je slabotno, zmrzljivo telo / zmrzljivo jutrozmrzljívo prisl.: zmrzljivo se držati, stresti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
žužnjálast -a -o prid. (á) ekspr. ki nerazločno govori: žužnjalast starec / žužnjalasto govorjenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
silén -a m (ẹ̑) v grški mitologiji spremljevalec boga Bakha, upodobljen kot debel, pijan, vesel starec s kozjimi nogami: ples satirov okrog silena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
starčè -éta tudi stárče -ta m (ȅ ẹ́; ȃ) star. starec: njegov oče je suh, velik starče / kot nagovor starče, storil bom, kar želiš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
starčè -éta tudi stárče -ta s (ȅ ẹ́; ȃ) slabš. starec: le kaj nam more pomagati to suho starče / kot nagovor umakni se, starče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
staríha -e tudi -a m (í) ekspr. starec: droben, plešast stariha / kot nagovor no, stariha, kaj boš storil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
starína -e m (í) ekspr. starec: o sebi pravi, da je že starina;
sivolas starina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
starúh -a m (ū) slabš. starec: staruh jih je hotel ogoljufati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.