nástelj in nástel -i ž (á) nar. vzhodnoštajersko stelja: pripravljati nastelj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
nastélja -e ž (ẹ̄) nar. stelja: pripraviti nasteljo;
iti v gozd po nasteljo / listje za nasteljo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
nástil -íla tudi nástilj -ílja [prva oblika iu̯ in il] m (á í) nar. stelja: preskrbeti, pripraviti nastil;
iti po nastil;
pripeljali so dva voza nastila / listje, slama za nastil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
nastílja -e ž (ī) nar. stelja: napravljati nastiljo za živino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
nastílje -a s (ȋ) nar. stelja: prinesti nastilje v hlev / grabiti listje za nastilje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
pograbíti in pográbiti -im, in pográbiti -im dov. (ī á ȃ; á ȃ) - 1. z grabljenjem
- a) spraviti skupaj: pograbiti listje, seno; pograbiti odpadke v kot / pograbiti travo na kup
- b) očistiti, izravnati: pograbiti stezice v parku; spomladi pograbijo vrtove / pograbiti gredice, krtine
// ekspr. z rokami spraviti k sebi: papirje na pisalni mizi je pograbil na kup
// ekspr. pohlepno si prisvojiti dobrine: vse hoče pograbiti, hišo in gozd
- 2. močno, sunkovito prijeti kaj: pograbil je steklenico in jo vrgel po tleh; z gobcem, šapo pograbiti kaj / pograbil ga je za roko zgrabil; star. pograbil je po meču
// z močnim, sunkovitim gibom rok poskusiti doseči, prijeti kaj: utapljajoč se je pograbil po veji, pa je ni dosegel / izgubil je tla pod nogami, pograbil z rokami po zraku in izginil v brezno
// nav. ekspr. z nenadnim, sunkovitim gibom vzeti: pograbil je klobuk in odšel; pograbil je uro z mize in jo neopazno spustil v žep / pograbila je svoje obleke in ga zapustila pobrala, vzela - 3. ekspr. prijeti, zgrabiti: pograbili so razgrajače in jih odpeljali na milico / ladjo je pograbil tok; plavalca je pograbil vrtinec; pren. tudi njega je pograbil vojni vihar
// polastiti se, prevzeti: pograbila ga je jeza, obup; pograbil jo je krčevit smeh; brezoseb. pograbilo ga je, da bi skočil v globino najraje bi skočil v globino
// pograbila ga je lakomnost - 4. ekspr. čustveno, zavzeto sprejeti: kar je rekel, so ljudje pograbili in še napihnili; časopisi so novico takoj pograbili / njegov predlog so pograbili z obema rokama / pograbiti povabilo sprejeti
● star. prej kot v enem letu ga bo pograbila jetika bo umrl; ekspr. pograbi priložnost, ki se ti nudi izrabi, izkoristi; ekspr. naše in sovražnikove čete so se že pograbile so se že spopadle
pográbljen -a -o: pograbljen travnik; stelja je pograbljena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
potékati -am nedov. (ẹ̑) - 1. približevati se koncu trajanja: dopust mu že poteka; rok za prijavo poteka / knjiž. dan je že potekal mineval
// bližati se stanju, ko kaj ni več na razpolago; pohajati: stelja poteka; živila so začela potekati / potrpežljivost ji je vedno bolj potekala - 2. s prislovnim določilom izraža
- a) obstoj v prostoru zlasti glede na smer: državna meja poteka blizu naselij / ograja je potekala od enega konca dvorišča do drugega; tekmovalna steza poteka od začetka do konca stadiona / vodovodne cevi potekajo vzporedno; živca potekata vzporedno
- b) z glagolskim samostalnikom obstoj dejanja v prostoru in času: akcija je hitro in dobro potekala; preiskave so potekale več let; v državi potekajo velike družbene spremembe / vse poteka po načrtu / publ., z oslabljenim pomenom: boji so potekali ves dan bojevali so se; pogovor je potekal brez prič pogovarjala sta se; pouk poteka v slovenščini poučuje se
- 3. knjiž. izvirati, izhajati: več pisateljev poteka s Primorske / astrologija poteka iz Mezopotamije
potekajóč -a -e: od severa proti jugu potekajoče gorovje; krožno potekajoče mišice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
stélja -e ž (ẹ́) - 1. kar se uporablja za pripravljanje ležišča domačim živalim: grabiti, napravljati steljo; iti v gozd po steljo; uporabiti slamo za steljo; nastiljati z bukovo, smrekovo steljo; gozdna stelja
- 2. nar. praprot: nažeti steljo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
stéljnik -a m (ẹ̑) - 1. prostor, stavba za steljo: pred zimo so napolnili steljnik in drvarnico; prespal je kar v steljniku
- 2. gozd, v katerem se pridobiva stelja: grabiti listje v steljniku
- 3. nar. prostor, kjer raste praprot, slaba trava: pasti živino po steljnikih / belokranjski steljniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.